Dne 6. t. m. se je zbralo ljudstvo Vipavske doline v Vipavi na velik zbor, da čuje poročilo svojega državncga poslanca dr. Lovra Pogačnika. Sprejelo je več resolucij, in zgodilo se je tekom vojne prvič v Vipavi, da je naše Ijudstvo izpregovorilo glasno in odločno besedo — nam v korist. Poleg drugih resolucij, ki obsojajo izstop dr. Šusteršiča in Jnkliča iz Jugoslovanskega kljuba, ki pozivljajo vipavskega deželnega poslanca in člana dežeinega šolskega sveta, deželnega odbornika dr. Pegana, naj takoj odloči svoje mandate, ker je ubegnil v škodljivo Slovensko Kmetiško stranko, se glasi 10, rcsolucija doslovno tako: BVipavsko ljudstvo izraža najostrejšo grajo, da si hoče deželni odbor vojvodine kranjske vračunati vsoto 1,017.000 kron, ki jo je dovolila poslanska zbornica na Dunaju kot enkratno podporo slabo plačanemu ljudskošolskemu učiteljstvu na Kranjskem, na račun izdanega zneska, katerega je v letu 1917. plačala kranjska dežela kot vojno podporo ljudskošolskemu učiteljstvu, in je sistiral izplačevanje nadaljnih vojnih podpor. Zbrani volilct vipavski zahtevajo, da se od poslanske zbornice ljudskošolskemu učjteljstvu sklenjene vojne podpore nemudoma izplačajo in deželne podpore ne sistirajo." Vse učiteljstvo pozdravlja z iskrenim zadoščenjem ta ljudski glas, ki govori možato besedo za naše pravice in za naš krub. Zbujajo se nam grenki spomini na tiste čase, ko je pozival sam dr. Šusleršič na javnetn shodu učiteljstvo, naj si numerira svoje kosti, inko jeziasti dr. Lampe razvnemal razpaljene množice do smrtnega sovraštva proti učiteljstvu! Kako drugače se glasi danes beseda, prihajajoča iz ijudske duše, ki ji ne razvnema strasti demagogija in zastrupljena nrav ljudskega voditelja! To je dokaz, da so bile laž in sieparstvo trditve sedaj zavrženih voditeljev S. L. S., ki so z njimi zavajali v krivo rnnenje javnost, češ, ljudstvo sovraži učitelje! Pokazalo se je, da ljudstvo ne sovraži učiteljev; ampak sedaj odstavljeni voditelji ljudstva so sovražili učitelje in so to sovraštvo vcepljaii v ljudsko dušo, kakor so z njim zastrupljali šolske obiasti — tudi deželni šolski svet! — da ni bilo čuti o učiteljih prijaztie in dobre besede! Znan nam je c, kr. okrajni šolski nadzornik, ki je proti dotičnernu avstrijskemu častniku denunciral v s e učiteljstvo svojega okraja, ki ni v Slomškovi Zvezi, da ni patriotično in da ni avstrijskega mišljenja! To je tako predrzna in tako nevarna trditev uradne osebe, da se je le taktu in uvidevnosti onega častnika zahvaliti, da ni prišlo do nesreče, kakršno je tisti nadzornik želel našim tovarišern ! Nikjer na svetu bi ne rnogel več biti tak denuniciant javni funkcionar; samo na Kranjskem ima še zaslombo tam, kjer režejo naš kruh — scdaj pač v takih odmerkih, da nas, naše žene in naše otroke spravijo s sveta — brez vislic. Vipavska resolucija vsebuje vso materialno grozo, ki nas in naše rodovine stiska danes za grlo. Treba je poznati rhože, ki bi se jim ne omehčalo srce, četudi bi jim ljudska kri brizgala v lica! V dcželnem odboru sede Šušteršičevi ptivrženci: Lanipe Pegan in Zajc — zadnji s šolskim referatom v tržni lopil V dež. šol. svetu zastopajo deželai odbor Lampe, Pegan, Jaklič in Drmastja, lavnatelj slov. trg. šole. Poleg njih sedi Jakličev tajnik v BSlomškovi Zvezi«, učitelj Adolf Sadar, ki ga je kot Bzastopnika učiteljstva" predlagal tjakaj -*- deželni odbor! Cerkev zastopata kanonika Lesar in Kržič, ki je pa sedaj bolan in hodi namesto njega na seje dež. šol. sveta katehet dr. Levičnik. In to so tiste roke, ki drže našo usodo na uzdi: v deželnem odboru tri, v deželnem šol. svetu 7, a kakor bi vseh deset zraslo iz Šusteršičevega telesa! Javna tajnost je tudi, da je deželni šol. nadzornik dr. Opeka na SusterŠičevi strani. Če naposled premis- limo, kdo je referent v dež. šol. svetu, komu je deželni predsednik dal polnomočje v tej prevažni korporaciji, če se nam obrnejo oči na nemško-nacionalnega plemiča, dvornega svetnika Kalteneggerja, ki celo učitelje s ironte sprejema kakor berače zunaj na hodniku — potem vemo, koliko nam je ura bila! V resnici — vse, kar nam je sovražnega, to ima svoje zavetje v deželnem odboru in deželnem šolskem svetu I In nikjer ni energščne roke, nikjer človeško čutečega srca, da bi napravila konec temu nevzdižnemu pcložaju! Ako bi irneli na čelu kranjske vlade energičnega moža, bi razpodil to družbo, da bi samo žalostni spomini ostali za njo. A sedaj vladajo kranjsko deželo in kranjsko učiteljstvo mcžje, ki nimajo nikogar za seboj — nobene stranke, nobenega ugiednega in spoštovanega moža. To je tak unikum, da nitna svet enakega! A tni morarao zaradi teh par mož in zaradi neodiočnosti deželnega predsednika trpeti strašne duševne in telesne rnuke, da nam že obup lega na trezno misel I Glad se je razšopiril po naših rodovinah v vsej svoji grozi! Ni kruha, ni obleke, ni denarja! Ne! Denar je, naš denar, pa nam ga ne dajo! Za ta nepopisno strašni položaj delamo odgovorno deželno vlado, delamo odgovornega deželnega predsednika! Doslej srno prosili; sedaj zahtevarao v interesu svoje in svojcev ogrožene eksistence, da grof Attems nemudoma in neizprosno poseže vmes in napravi konec tej krvavi drami kranjskega učiteljstva I Sicer bo pisala zgodovina: Ko je bii grof Attems deželni predsednik na Kranjskem, je kranjsko učiteljstvo umiralo od gladu! Pozivljamo Jugoslovauski kljub, naj osvetli te kanibalske razmere v državnem zboru I Ako pa govori kranjsko učiteljstvo o štrajku, se mi ne čutimo pozvane, da bi ga odvračaii od dejanja, ki ga vanje siii izstradano telo in do smrti užaljena duša! Kulturni škandal naše dobe mora imeti tudi svojo krono! Namesto da v deželnem šolskem svetu tratijo čas z naročenimi inspekcijskimi poročili in z odlikovalnimi predlogi uboge osebice ijubijanskega šolskega nadzornika, naj bi se rajši resno pečaii z vprašanjem, kako naj kranjsko učiteljstvo živi, ako inu jemljemo še to malo kruha, kar ga je imelo, in ako mu ne dajo tega, kar mu je država namenila! Gorje njemu, ki si služi odlikovanja na solzah in krivici svojega bližnjega ! Dernokraški duh, ki se raziiva vsepovsod v mogočnih valovih, razlomi tudi vseh sedem pečatov na vratih deželnega odbora in deželne vlade. To je le vprašanje časa! Demokraški duH zdrobi lončene paše in njih lakaje, pomeče izza zelenih miz šovenistične birokrate in stare plemiče in napravi prostor m.dernim živim Ijudem, ki imajo smisel za obče koristi in srce za vse ljudi — za brate po krvi jeziku in mišijenju ! Naprej — v boj za staro pravdo! —