CELJSKI SEMINAR O VPRAŠANJIH SODOBNEGA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA IN NJEGOVEGA POUČEVANJA
1
Tridnevni seminar za učitelje slovenščine (v Celju od 24. do 26. septembra 1971) je bil tudi vsebinsko zaokrožen v tri enote: slovenski jezik v osnovnih in srednjih šolah, vprašanja zvrsti in kulture sodobnega knjižnega jezika, socialna in kulturnozgodovinska podoba Kozjanskega (poučni izlet). Seminar je vsebinsko pripravilo Slavistično društvo Slovenije, organizacijske
naloge pa je rešila celjska podružnica SDS, ki ji predseduje Božena Orožnova. Udeležba je bila vsaj prvi dan izredna, saj je predavanja poslušalo okrog 400 slavistov, med njimi precej slovenistov iz zamejske Slovenije.
Petkov dopoldanski program je bil kar preveč obsežen. Po pozdravnem nagovoru predsednika SDS Franca Zadravca, ki je posebej poudaril vlogo in moč kultivirane
118
knjižne besede v narodovem življenju, je ravnatelj celjske študijske knjižnice Vlado Novak spregovoril o slovenskih jezikoslovcih in literarnih zgodovinarjih s celjskega pokrajinskega območja. Čeprav oznake posameznih avtorjev niso mogle biti izčrprie, je bila vsebina predavanja, ki je bilo zgoščeno in pregledno, za večino poslušalcev nova.
V drugem delu dopoldanskega programa se je zvrstilo kar šest referatov o slovenskem jeziku v naših šolah. Stanko Kotnik in Jože Toporišič sta govorila o učnih načrtih; prvi je v referatu z naslovom Moč in nemoč učnega načrta za osnovno šolo kritično ocenil že samo metodo sestavljanja učnih načrtov, ki ne upošteva dovolj pozitivnih izkušenj ob prejšnjih načrtih, zadržal pa se je tudi pri nekaterih posameznostih novega učnega načrta za slovenščino. Toporišič je dal celovit pregled učnih načrtov za vse tri tipe slovenskih srednjih šol (gimnazija, srednje strokovne šole, poklicne šole) in označil cilje, ki naj jih doseže učitelj slovenščine v teh šolah. (Predavanje je bilo objavljeno v JiS XVII, 3, 72—76.)
V poseben okvir bi spadala poročila jezikovnih svetovalcev Iva Zrimška, Jožeta Pila, Mihe Feguša in Petre Dobrile. Po zamisli pripravljalnega odbora naj bi referenti na temeljih analize jezikovnega pouka v osnovni šoli, gimnaziji, srednjih strokovnih šolah in poklicnih šolah prikazali današnjo šolsko resničnost in poskušali najti poti za izboljšanje tega ne preveč spodbudnega stanja. Tej želji so referenti le deloma ustregli, večinoma so se preveč zadrževali ob splošnih načelih in »smotrih« pouka materinščine, ki so znana in seveda sprejemljiva. V razpravi o prvi in drugi skupini referatov so se oglasili J. Sivec, J. Toporišič, B. Pogorelec, M. Feguš, Š. Barbarič, M. Medvedova, D. Petrovičeva, Ostrčeva in F. Varlova. Sivec je pojasnil, da so bile skupine, ki so sestavljale načrte za posamezne predmete, sestavljene tako, da so v njih enakopravno sodelovali predmetni znanstveniki, praktiki in pedagogi. Toporišič je obžaloval, da je bil Kotnikov referat preveč teoretičen, zavračal pa je tudi njegove kritične pripombe glede razdrobljenosti novega učnega načrta za osnovno šolo. Prav tako je Toporišič zavrnil Feguševo trditev, da slavisti z univerze niso dovolj pripravljeni za poučevanje slovenskega jezika. Ob referatu P. Dobrile je T. pripomnil, da slo-venist na poklicnih šolah ni strokovno podkovan za poučevanje umetnostne zgodovine, zato predlaga, naj ta predmet prevza-
mejo strokovnjaki. Med mnenji drugih razpravljavcev velja posebej omeniti naslednja: nekaj slovnice mora sistematično spoznati tudi osnovnošolec, učitelji slovenščine bi se morali po diplomi še obvezno izpopolnjevati, učni načrti se prepogosto spreminjajo, učinkovitost pouka je večinoma odvisna od učitelja, tedenskih ur za slovenščino v nobenem primeru ne bi smeli krčiti, dosedanji načrti so prenatrpani z dejstvi, brez dobrih učbenikov ni zagotovila za dober pouk.
Popoldanska predavanja bi lahko imela skupen naslov: Slovenska sintaksa v šoli. Prancka Varlova je pregledno in nazorno prikazala slovnično zgradbo stavka (prired-ne in podredne odnose med členi), Breda Pogorelčeva je govorila o pouku sintakse v srednji šoli, Berta Golobova o pomanjkljivostih pri pouku sintakse v osnovni šoli in Ivanka Arzenškova o stilnih napakah sintaktičnega izvora (v osnovni šoli). Predavanje B. Pogorelčeve je bilo zastavljeno docela teoretično, premalo se je oprla na analizo sedanjega stanja tega slovničnega področja v srednji šoli; nasprotno pa je Arzenškova kar preveč anekdotično pripovedovala o svojih posebnih metodičnih prijemih pri pouku materinščine v višjih razredih osnovne šole.
V razpravi sta se najprej oglasila M. Dolgan, ki se je zavzemal za enotnost sintaktične terminologije, in M. Feguš, ki je menil, da poslušalci premalo vedo, da bi lahko enakopravno razpravljali, zato jim. je predlagal, naj samo sprašujejo; zavzel se je za uveljavitev TojDorišičevega SKJ 1—4 v srednjih šolah. Š. Barbarič bi želel od poslušalcev odgovor na vprašanje, v kolikšni meri so bile Toporišičeve knjige v praksi uspešne.
J. Toporišič je v svoji oceni referatov poudaril, da govorimo tudi v sintaksi že isti jezik kot moderne jezikoslovne smeri po svetu; zadovoljen je bil z referatom Varlova in Golobove. K izboljšanju pouka sintakse bi gotovo pripomogla podrobna analiza napak v domačih in šolskih zvezkih, ki naj bi jo pripravili jezikoslovno razgledani slavisti. Tudi Toporišič se je zavzel za poenotenje slovnične terminologije. S. Kokalj in M. Prelesnik sta poudarili zlasti tole: v šoli vedno zmanjkuje časa za utrjevanje snovi, učbeniki in načrti niso vedno usklajeni, učitelji bi se morali seznaniti na seminarjih z novostmi v stroki, predno jih vpeljujemo v šolo.
F.  Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
119
2
Sobotni dopoldanski program je predvideval razpravljanje o dveh glavnih temah; o zvrsteh in kulturi jezika. V okviru prve teme naj bi bil F. Novak podal pregled tega, kar se je o jezikovnih zvrsteh pri nas že pisalo, preostali referenti pa naj bi bili podali glavne značilnosti pokrajinskih pogovornih jezikov. Tako je F. Jesenovec tudi res prikazal celjski pogovorni jezik, J. Se-ražin pa tržaškega (za Maribor, Ptuj, Mursko Soboto, N. Gorico ... žal ni bilo mogoče dobiti referentov). V okviru druge teme naj bi bila M. Orožen podala pregled našega dosedanjega razpravljanja o kulturi slovenske knjižne besede, drugi referenti pa naj bi bili prikazali konkretno tako pro-iDlematiko v posameznih funkcionalnih zvrsteh jezika. Nastopila sta samo dva referenta: J. Dular je predaval O časnikarskem jeziku, F. Novak pa o Slovenskem poslovnem jeziku (referentov za strokovni in ra-dijsko-televizijski jezik žal ni bilo mogoče dobiti).
Ker so nekateri referenti zadano temo pojmovali precej svobodno, se je dejanska uresničitev programa pokazala predvsem kot razpravljanje o zvrsteh jezika, medtem ko je bil problem jezikovne kulture teh zvrsti odrinjen na obrobje. Prav tako ni prišlo do pravega pregleda nad tem, kar se je o zvrsteh jezika pisalo doslej.
France Novak je v referatu Slovensko jezikoslovje o zvrsteh jezika razpravljal najprej o poimenovanjih za ta pojem {jezik — vrsta — zvrs( — funkcijski (funkcionalni) stil — govorica ipd.). Kljub temu, da je v Skj 1—4 in v Sskj I, ki imata oba zelo široko funkcijsko območje, sedaj v rabi izraz zvrst, se avtor menda bolj zavzema za izraz stil. V nadaljnjem je spregovoril o tem, kako smo se pri nas zavedali funkcionalne razslojenosti knjižnega jezika, in sicer najprej v plasti besedja, sicer pa v glavnem le, kolikor je šlo za jezikovne slabosti poslovnih in publicističnih besedil. Klasifikacija funkcijskih zvrsti se je pojavila še v 60-ih letih v radijskih jezikovnih pogovorih po zgledovanju na Cehe, na »podlagi priznavanja stilne diferenciranosti knjižnega jezika pa sta narejena v glavnem« Slovenski knjižni jezik in Slovar slovenskega knjižnega jezika. (Oba sistema je referent nato medsebojno osvetlil in skušal dopolniti.)
Referat o celjskem pogovornem jeziku je France Jesenovec medtem že objavil v JiS-u. Metodološko se naslanja na razpravo
o slovenskem pogovornem jeziku J. Toporišiča in prinaša lepo število za celjski pogovorni jezik značilnih prvin. Diskusija Jože Meze je potem opozorila na (sicer znano) potrebo ločitve splošnopogovornih in narečnih prvin od čistih pokrajinskopogo-vornih, Viktor Majdič pa je navedel nekaj problemov, ki bi jih bilo treba upoštevati pri podrobnejšem ugotavljanju podobe celjskega pogovornega jezika.
Jože Seražin je v svojem poročilu uvodoma podal pregled prvin (zgodovinskih, političnih, šolskopolitičnih, družbenih, narečnih), ki obrazijo pogovorni jezik Trsta, nato pa prešel na naglasne, glasovne, oblikoslovne, skladenjske in leksikalne značilnosti tržaške pogovorne zvrsti. Referat bi kazalo natisniti posebno zato, da bi se v njem zbrane lastnosti tržaške pogovorne besede učiteljem slovenščine strnjeno uzavestile in bi hkrati spodbujale k dopolnitvi.
Janez Dular je v svojem referatu uvodoma pokazal na naše pretežno obsojevalno mnenje o časnikarskem jeziku, nato pa v treh miselnih odstavkih podrobneje razčlenil njegove slogotvorne prvine ter funkcijsko (uvodnik, poročilo, reportaža, reklama, podlistek itd.) in slogovno razslojenost. — Probleme slovenske časnikarske besede vidi referent v namenoma težkem ali splošnem kodiranju obvestila, v čisti referativnosti, ki novinarju omejuje svobodo ubesedovanja, v slabem obvladanju slovenske knjižne norme in stilistike izraza ter v podcenjevanju vrednosti dognanega besedila. Iz tega piscu naravno sledijo tudi naloge za jezikoslovje: sistematično raziskovanje slovenskega časnikarskega jezika (ki naj bi nam dalo moderno knjigo o slovenski praktični stilistiki), vzgoja jezikovno razgledanih in tenkočutnih časnikarjev in lektorjev (za prvo bi po našem mnenju morala veliko več storiti fakulteta, na kateri se naši časnikarji šolajo) ter vzgoja zavesti, da je dober jezik učinkovitim besedilom potreben. — Predavanje je bilo podprto z bogatim ponazorovalnim gradivom, in bi ga bilo treba, kot je menila tudi diskusija, tiskati.
Povedano velja tudi za referat Franceta Novaka (Slovenski poslovni jezik). Referent je to zvrst skušal predvsem definirati (»besedila, ki jih uporabljajo /.../ gospodarske organizacije, trgovine, upravni organi, sodišče, učne in druge ustanove, družbene in politične organizacije za sporazumevanje o delovnih vprašanjih«). Poslovni jezik ima svojo govorno in pisno obliko, je diferenciran glede na vrste svojih tvorcev in naslovnikov (trgovski, upravni, gospodarski, sod-
120
nijski). Da, kot pričajo glasovi v javnosti, ni tak, kot bi moral biti, je pač tudi posledica tega, ker je jezikoslovno preslabo preiskan in se v šolah preslabo poučuje. Stilotvorne prvine te zvrsti so avtorju zlasti: modeli, vzorci, obrazci; težnja po preglednosti, krat-kosti, jasnosti; čustvena nezaznamovanost izraznih sredstev, tipično strokovno izrazje, zgradba sporočila in časovna tipičnost. Referent je obravnaval še nekaj primerov konkretne rabe stilotvornih prvin in iskal korenine odklonom od sistema knjižnega jezika in od stilistične norme. — Tudi ta referat bi kazalo čim prej objaviti.
Referat Martine Orožen je omahoval med obravnavo tega, kar je narekoval naslov (Slovensko jezikoslovje o kulturi slovenskega jezika), in med podajanjem stilnih norm v obdobjih naše jezikovne in zlasti slovstvene zgodovine. Avtorica se je posvetila bolj temu drugemu in zlasti za starejša obdobja podala zanimiv pregled takih hotenj in usmeritev. Zaradi tega pa še zmeraj ni prikazano naše zlasti novejše prizadevanje za kulturo slovenskega knjižnega jezika, ki je očitno ne le dovolj raznovrstno, ampak tudi obsežno, da bi lahko bilo (kot je bilo v načrtu) samo predmet natančne obravnave in ocene. Bo pač kdo drug moral odgovoriti na vprašanje, kaj je z našo sodobno praktično stilistiko (Breznik, Sovre, Kolarič, Bajec, Gradišnik, Moder, Toporišič, Urbančič, Pogorelec, Korošec, Trdinova ... — da omenim najvažnejše); iz kakšnega koncepta izhajajo posa-
mezni avtorji, kako ustrezajo potrebam slovenske besede v sedanjem času, kakšen odmev imajo pri uporabnikih slovenskega knjižnega jezika, kaj bi bilo treba storiti, da bi pri vsem tem skoraj brezbrežnem pisanju dospeli do rešitev, ki bi nekako ze-dinile prizadevanja za učinkovito, lepo, svobodno in našo samosvojo slovensko besedo.
Poznavalcu slovenskega jezikoslovja ob celjskem razpravljanju o zvrsteh in kulturi slovenskega knjižnega jezika ni moglo uiti nadvse razveseljivo dejstvo, da so o perečih problemih slovenskega jezikoslovja dokaj enakopravno razpravljali ljudje iz vseh vrst naših ustanov (gimnazije, univerza, akademija znanosti, založniško podjetje Delo). V tem vidim začetek koristne akti-vizacije čim širših slavističnih krogov pri razreševanju pereče problematike, in samo želeti je, da bi prišlo do večje tvorne odzivnosti na tako raziskovalno delo še pri naši prosvetni operativi — tem mostu, po katerem znanstvene in strokovne ugotovitve prehajajo med neposredne uporabnike teh spoznanj.
Popoldne so se udeleženci seminarja zbrali na celjskem slovenskem pokopališču (na Golovcu) ob grobu velikega slavista in slo-venista Vatroslava Oblaka; o pomenu njegovega dela je govoril Franc Jakopin (prim. Celjski zbornik 1964, 145-31), V poznih popoldanskih urah so si slavisti ob strokovni razlagi ogledali še celjski muzej in študijsko knjižnico.
Jože   Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani
121