KOROŠKI SLOVENEC
Naroča se pod naslovom: ..KOROŠKI SLOVENEC"
Klagenfurt, Hubert-Klausner-Ring 26 — Tel. 13-02
Rokopisi se naj pošiljajo nanaslov:
Koroški Slovenec, uredništvo, Klagenfurt, Hubert-Klausner-Ring 26
List za politiko, gospodarstvo in prosveto
Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 10 Rpf.
Stane četrtletno: 1 9ll(. —	celoletno: 4 SIK —
Za lugoslavijo četrtletno: Din. 25; celoletno: Din. 100
Fuhrerjev zadnji poziv Angliji.
Minuli petek je Fiihrer Velike Nemčije Adolf Hitler govoril v državnem zboru v Berlinu. Velepomembni govor je bil obračun o dosedanjem vojskovanju in je izzvenel v počaščenje nemške vojske, ki si je v dosedanji vojni stekla izredne zasluge, in v poziv na naslov Anglije, naj si v zadnjem trenutku prištedi strašne žrtve predstoječega napada. Zaradi važnosti izvajanj prinašamo iz govora glavne misli in stavke.
Uvodno je prezident drž. zbora drž. maršal Gòring pozval poslance, naj se v proslavo spomina vojnih žrtev Nemčije in Italije dvignejo s sedežev, nakar je predal besedo Fuhrerju, ki je uvodno poudaril, da hoče v svojem govoru nakazati zgodovinsko edinstvenost izvršenih bojev in zadnjič apelirati na razsodnost Anglije. Naglasil je še, da je revizija verzajskih pogodb točka na-rodno-socialističnega programa, kajti pogodbe leta 1918 bi morale nemški narod gospodarsko streti in kulturno uničiti. Vsi poizkusi demokratične Nemčije, da bi se enakopravnost nemškega naroda dosegla revizijskim potom, so se izjalovili in narodni socializem je bi! prisiljen, da uveljavi te svoje zahteve tudi proti volji angleško-francoskih mogotcev.
Poljska.
dudom in prostozidarjem, vojnim industri ialcem in dobičkarjem je bila vojna zaželjena. Poljska jim je doprinesla prvo žrtev. Angleško-francoski yojni hujskači so preprečili Mussolinijevo posredovanje za mir. V 18 dneh je bila poljska vojska razbita in Poljska strta.
Zapadne sile iščejo nova bojišča.
Nemčija je izvedela nato o angleško-francoskih namerah vmešavanja v ru-sko-finski spor. Istočasno so se poja-vili predlogi, naj se zaneti vojni požar fe na Balkanu in Mali Aziji in naj se Nemčiji prepreči dovoz ruskega in nununskega petroleja in švedskega železa. Predvideno je bilo, da se angleške in francoske čete izkrcajo v važnih norveških oporiščih.
Norveška.
Norveška vlada je bila v dogovoru ^ zapadnima velesilama. Da se prekrižajo angleški načrti, so nemške čete
aprila zasedle ozemlje, ki se razteza °d Osla do Narvika. To je eno najdrznejših podjetij nemške vojne zgodovine. Norveški fjordi so postali grobišče angleških ladij, uspeh na severu Pa je najprej zasluga čet iz Vzhodne niarke.
Obračun na zapadu.
Norveška vojna še ni bila končana, ko so poročila na zapadu javljala opasnost položaja. Odločilno je postalo za Nemčijo dejstvo, da sta Belgija ’n Nizozemska pričeli kopičiti svojo v°jsko na nemški meji. Začetkom ruaja je bilo računiti z angle.ško-fran-coskim prodorom. 10. majnika so zalo dobile nemške čete povelje, naj preidejo na zapadu v napad. Navidezno le. je bilo težišče nemške vojske na ujenem desnem krilu, pripravljen pa je bil sunek v desno krilo francosko-an-kjeških motoriziranih oddelkov, nakar bj sledila zasedba obrežja do pristanišča Le Havre in prodor do švicarske bleje, zaključek opèracij pa bi bila zasedba obrežja do mesta Bordeaux. Da Se je ta silni vojni načrt posrečil, je Zasluga nemškega vojaka, ki se je naj-
boljše uveljavil. 10. majnika so prešle čete v napad, zasedle Nizozemsko, prodrle do Antwerpna in Liitticha, izsilile prehod preko reke Maas ter se s svojimi motornimi in oklepnimi divizijami bližale Rokavskemu zalivu. Uspehi le-teh operacij so bili odločilnih posledic za ves nadaljni potek vojne. Sprememba v francoskem vrhovnem poveljstvu je imela namen, da poživi odpor francoskih armad in resnično so se mogle nemške ofenzivne operacije nadaljevati šele, ko so nemški vojaki tod dokazali vse svoje zmožnosti. Padel je Pariz, pot do švicarske meje je bila odprta in nemške armade so obkrožile Maginotovo črto od zadaj. Tako se je posrečilo, da je bil francoski odpor razkosan na drobčke in prisiljen h predaji. Vse nemške armade so nato z motornimi in oklepnimi divizijami na čelu prodirale do Marseilla na levici in v smeri proti španski meji za mestom Bordeaux na desnici, uničile razkropljene dele francoske vojske in maršal Petain je v vojaško nevzdržnem položaju zaprosil za premirje.
Nemški pešci — najboljši!
Nemški pešci so v tej vojni dokazali, da so najboljša infanterija sveta. Z njimi je tekmovala artiljerija, pijonirji in predvsem oddelki oklopnih in motornih čet. Tisoče bombnikov in strmo-glavcev je v jutro 10. maja napadlo sovražna letališča in si v par dneh izvo-jevalo premoč v zraku, katere ni več dalo iz rok. Nasprotna letala so delovala samo tam, kjer ni bilo nemških.
Stranka je krepita zaledje.
Vse to bi ne bilo izvedljivo brez delovanja narodno-socialistične stranke. Stranka je dala vojni svetovno-nazor-no podlago ter zoperstavila interesom plutokracij socialno narodno občestvo. Njena zasluga je, da sta biii fronta in zaledje v tej vojni tesno povezani.
Odlikovanja zaslužnih vojskovodij.
Kancler je nato imenoval feldmar-šala Gdringa, ki si je stekel največje zasluge za stranko, državo in predvsem za podvig zračne vojske, za državnega maršala Velike Nemčije in ga odlikoval z velikim križem železnega križa. Nato je imenoval 12 novih generai-feldmaršalov, 18 generalnih polkovnikov in 6 generalov ter poudaril, da s tem odlikovanjem časti celokupno nemško vojsko Velike Nemčije.
Italija — zvesta zaveznica.
Nar. soc. zunanje-politični program je predvideval prijateljstvo z Italijo in Anglijo. Kljub Fiihrerjevim prizadevanjem so poizkusi za sklenitev prijateljstva Nemčije z Anglijo spodleteli. Po zaslugi genialnega vodje Italije pa se je posrečilo združiti duševno slični revoluciji in združitev potrditi s krvjo. Samo Italija je Nemčijo razumela. Z vojno napovedjo je Italija zadrževala velike nasprotnikove sile in prispevala k spoznanju Francije, da je vsak odpor brezizgleden. Danes je sodelovanje obeh držav na vojaškem in političnem pddročju popolno in ob koncu sedanje vojne stoji vzajemna zmaga.
Kakšna bo bodočnost?
Velika Nemčija je v vojaškem pogledu danes - jačja ko kedaj prej. Proti Angliji je vpostavila fronto, ki sega od severnega tečaja do španske meje in pri tem je utrpela malenkostne izgube. Njena oborožitev je popolnejša in sil-nejša od one pred vojno na zapadu, tudi municije ima več kot v začetku. Njeni skladi železa in premoga so neomejeni, bogato je založena s kurivom. Nepregleden je p!en. Odpirajo so največje možnosti v gospodarski otvoritvi zasedenega prostora. Nemčija in Italija regulirata in kontrolirata gospodarski prostor z 200 milijoni ljudi, od katerih je 70 milijonov samo gospodarsko zaposlenih. Glede prehrane je poskrbljeno za vsako vojno dobo. Nemški narod navdaja fanatična resnost plemena, ki ve za usodo, katera bi sledila porazu.
Nemško-ruski odnošaji so končno-veljavno začrtani. Vsaka nada na poostritev odnošajev je otročja, kajti ne Nemčija in ne Rusija nista prekoračili interesnega ozemlja.
Iz Londona se čuje krik, da je treba vojno sedaj na vsak način nadaljevati. Churchill jo hoče nadaljevati, če bi poginila pri tem Anglija, iz Kanade. A v Kanado bi šli gospodje vojni interesenti, ljudstvo pa bi ostalo doma.
Zadnji poziv na Anglijo.
Če se vojna nadaljuje, bo uničen svetovni imperij. To ni bila nikdar namera Nemčije in Fiihrerja, a vojna bi dovedla do popolnega uničenja ene obeh vojskujočih strank in ta stranka bi bila Anglija. Zato apeliram na razsodnost v Angliji. Ne vidim vzroka, zakaj naj bi se vojna nadaljevala, a pomilujem njene žrtve. Churchill naj smatra mojo izjavo za izraz bojazni,
vsekakor pa je olajšana moja vest spričo bodočih dogodkov.
Čast brezimnim borcem!
Previdnost je blagoslovila sklepe in njihovo izvedbo. Sramota, ki se je pričela pred 22 leti v compiegnškem gozdu, je bila na istem mestu izbrisana. Odlikovani možje so dokazali svojo skrajno sposobnost, nič manj pa naj so časti deležni vsi oni nepoznani, ki so z zastavo svojega življenja narodu doprinesli zadnjo žrtev. Deutschland Sieg He il!
Drž. maršal Goring: Zahvala gre samo Fiihrerju!
V zaključnih besedah je drž. maršal Goring svečano povdaril, da je sodobni čudež mogoč le, ker stoji na čelu nemške armade največji nemški vojskovodja in na načelu nemške države njen največji državnik. „Ko je previdnost nemškemu narodu poklonila Adolfa Hitlerja, je poklicala Nemčijo k veliki bodočnosti in jo v to blagoslovila. Mi smo storili svojo dolžnost in smo srečni, da smo smeli slediti Adolfu Hitlerju, zahvala pa pritiče samo njemu!"
Anglija odgovarja : ne !
V	pondeljek je odgovoril na Fuhrerjev poziv angl. zunanji min. lord H a -1 i f a x. Poziv je označil kot grožnjo, za kateri je Anglija nepristopna. „Voj-no bomo nadaljevali in če bi nas stala vse: hočemo živeti na svoj način . . tako je v svojem govoru navajal. Nemški listi so k govoru pripomnili, da je z njim usoda Anglije zapečatena.
Iz vojnih poročil.
V	minulih dneh so nemška letala nadaljevala z bombnimi napadi na angleška pristanišča, letališča in druge vojne naprave. Napadom so sledili požari in eksplozije. V nedeljo je bilo sestreljenih 22 angleških letal, poškodovana je bila 1 križarka in dva rušilca. V pondeljek 22. t. m. beležijo nemška letala lep uspeh na morju, kjer so potopila 40.000 BRT, sestrelila pa 6 letal. V splošnem se opaža, da se napadi množijo. Angleška letala so napadala Bremen in Wismar in ubila več civilistov.
S sredozemskega bojišča beležimo italijansko-angleško pomorsko bitko pri Kreti 19. t. m., pri čemer je bila potopljena neka italijanska križarka, a tudi nasprotnik ni ostal brez škode. Naslednji dan so se udejstvovala pretežno letala, ki so napadala sovražna oporišča.
Teden 'sz besedi.
Fiihrer in Mussolini sta izmenjala brzojavnim potom zagotovila medsebojne zvestobe.
Anglija prevaža mezopotamski petrolej okoli Afrike, vsled česar je čutiti v deželi pomanjkanje te prevažne surovine.
Japonska ima novo vlado, kateri na-čeljuje knez Konoye, ki je odločen pristaš Nemčije in Italije. V nastopnem govoru je naglasil potrebo najožjega sodelovanja med vojsko in prebivalstvom.
Roosevelt se je odločil, da kandidira tretjič za prezidenta Zedinjenih ameriških držav. Sodi se, da je njegova izvolitev v novembru zelo verjetna.
Angleški propagandni minister Duff Cooper je uvedel strogo cenzuro tiska.
Rumunija demobilizira vojake, ki pripadajo kmetijstvu, da omogoči delo okoli letine.
Vrhovni poveljnik nemške vojske
V glavnem stanu.	Hoffmann-Zander M.
Angleži mrzlično utrjujejo Gibraltar ter odpravljajo civilno prebivalstvo iz utrjenega ozemlja. Očividno pričakujejo v tem predelu večji napad.
O bivšem abesinskem cesarju se potrjuje, da se nahaja v angleškem Sudanu.
Gostilničarska zadruga v protektoratu je sklenila, da bodo odslej vsi napisi v javnih prostorih dvojezični.
Španski general Franco je v nedavnem govoru terjal španski mandat nad Gibraltarjem.
Iz Prednje Azije javljajo o naraščajočem nacionalnem gibanju Arabcev, ki
Prizor s francoskega bojišča. — Piše vojak Kempter.
Tega še nihče ni doživel! Izkušeni vojaki so majali z glavami, mladi tovariši s poljskih front niso našli izraza za prizor, ki se jim je nudil. Cesta, ki pelje iz nekega mesta v bližini'Pariza v južno Francijo, je bila za cel kilometer popolnoma zaprta za vsak promet, na njej so se trla vozila bežečega prebivalstva.
Dva dni pred prihodom nemških čet je bilo mesto na nogah. Najprej sta izginila župan in prefekt, nato gospodje iz sodišč in uradov, uprav oni, ki so se še nedavno smehljali nad vestmi o zmagovitem nemškem prodoru v severni Franciji. Izginili so z družino in premoženjem. Ostalo prebivalstvo tega mesta pa je bilo tu. Naenkrat se razširi vest:	Nemci prihajajo, gospod
župan je zbežal, nemški vojaki divjajo! Sledila je grozna panika! V naglici so najnujnejše spravljali na avtomobile, vozove in vozičke. Proč! Proč na jug, kamorkoli! Mesto je izumrlo, le ostanki bežečih francoskih čet so poživljali ulice, divje so se penili konji pred težkimi topovi, za njimi je drla pehota. Beg je bil kratek. Bavarski lovci so predrli fronto vzhodno od Pariza in zazijala je v sovražni črti globoka vrzel, lesèm so udrle oklopne čete.
V minuti in dveh ni bilo več nikake-ga odpora. Na cestah, koder so prodirali oklepniki, so goreli tanki, mu-nicijski vozovi se s strašnim truščem vnemali, v obcestnih jarkih so ležali zaostavljeni sovražnikovi topovi, spre-denj še vpreženi mrtvi konji. Po urah so prvi oklepniki dosegli bežeče mesto, kolone težkih francoskih topov in trena.
Neka Alzačanka je pripovedovala, kaj vse se je tod dogajalo. Čim je drdranje cklopnikov doseglo zadnje kolone bežečih kolon in so se začuli poki granatnih eksplozij, je sledila strahovita zmeda. Francoski vojaki so hlastno rezali konjske vprege in se divje zagnali v polja, za petami so jim sledili kakor apokaliptični jezdeci oklepniki in jih dosegali. Ničesar ni mogla bežeča voj-
Podfistek
Prosto po I. U.
Črni Jurij.
Odlomek iz srbske zgodovine.
(5. nadaljevanje.)
Paša slednjega in njegovega vedenja menda ni zapazil ter čita dalje:
„Z veseljem sem začul, jaz premogo-čni cesar, da ste vi, dragi Srbi, uničili janičarje. Davno sem že mislil na to, da vas oprostim, toda vi ste me prehiteli.
Alah pa naj bode češčen, kjer je blagoslovil vaše orožje.
Gnjusilo se je vsakemu pravoverniku početje janičarjev, teh divjih otrok Muhamedovih, in jaz hočem zato skrbeti, da oni ne bodo več gospodarili v vaši deželi.
Obenem pa vas opominjam, da se podate v svoja mesta in vasi na dom.
Bekir, moj odposlanec, je vaš načelnik, njemu prisezite zvestobo, njega imate kakor mene samega ubogati, potem bodete deležni moje milosti in dobrote!"
Ko paša prečita knezom ta najvišji ukaz, gre zopet na svoj prostor, potem prične Teodozij:
„Naš veliki gospod padišah v Cari-
vidijo Palestino ogroženo po Judih in Angležih. «Italijanske bombe na petrolejska skladišča v Haifi so med Arabci izzvale veliko navdušenje.
Španija je prekinila diplomatske od-nošaje s čilensko državo, ki nasprotuje generalu Francu.
Baltiške države (Estonija, Letonija in Litavska) so prevzele sovjetsko ustavo, ko so volitve v minulem tednu prinesle v vseh treh državah večino stranki delavcev in kmetov.
Danska je izstopila iz Zveze narodov.
V kubanski Havanni so se sestali zunanji ministri vseh ameriških držav.
ska rešiti. Sredi divjega vrveža so tičali tisoči civilisti, žene, otroci, starčki in dojenčki. Na stotine vozil z v naglici naloženim premoženjem. Dva dni so bili že na poti, otroci so jokali, ker jih je mučil glad, nemo so jih zrli stari. Prehitro je prišlo in pozabili so seveda najpotrebnejše.
Oklopniki so prodirali ob straneh bežeče ceste, sledeč ostankom razkropljene armade. Tako francoskih vojakov že niso lovili izza leta 1812! Civilistom, ki so se mirno zadržali, se ni ničesar zgodilo. Ko so videli tempo nemškega prodiranja, so zaznali za nesmisel svojega pobega, nasvetovanega jim po predstojnikih. Le-ti so se rešili na jug, večina prebivalstva pa je tičala obnemogla ob vozilih ali je blodila v bližnjem gozdu, nezmožna razsodne misli.
Par kilometrov zadaj so prihajali bavarski lovci, za njimi motorizirana pehota, nato pijonirske kolone in rezerva oklopne divizije. Vse te enote so morale po zaprti cesti naprej. Treba je bilo. nagle odločitve. Nemški častniki so se podali k pobeglim meščanom, odredili izpraznjenje natrpane ceste, dovolili stradajočim ljudem, da so se oskrbeli s kruhom in živežem iz zaostalih francoskih trenskih vozov. Gladni so se trli otroci okoli francoske vojaške kuhinje, kjer se je obetala topla jed. Vsak strah je mahoma izginil. Začel se je lov na sproščene konje, z rokami so prijeli za visoka kolesa kmečkih vozil, v eni uri so bili zapuščeni topovi in visoko naloženi vozovi na polju in cesta je bila prazna.
Ko prihajajo par ur pozneje na isti cesti nemške vojaške kolone, je že vpo-stavljen red. Ljudstvo stoji ob cestnem robu in se čudi, samo čudi. A kar koraka tod mimo ali drdra na hitrih kolesih, je samo delček velike armade, katere drugi deli so včeraj vkorakali v Pariz in danes na verdunskih trdnjavah razobesili nemško zastavo. Ko nemški vojaki ljudstvo o tem poučijo, sicer vzklika:	„Uboga Francija!", a jutri že
se lahko vrne nazaj v zapuščeno mesto. In tega se veseli.
gradu želi nam dobro. Vojska je končana, prisezimo torej paši zvestobo in udanost!"
Že so hoteli vzdigniti knezi desnice, že je hotel prečitati Teodozij dotično prisego, ko se prikaže naenkrat Kara Petrovič.
Obraz njegov je bil bled kakor zid, oči njegove so se mu bliskale od jeze.
„Ni še preteklo mesec dni", prične z močnim glasom, „odkar me je ta slavna skupščina imenovala poveljnikom Srbije.
Ta skupščina se hoče sedaj klanjati trinogu, kateri še svojih puntarskih vojakov sam ukrotiti ne more; prisegli ste mi, knezi, pokorščino in da ne odložite orožja toliko časa, dokler ni utrjena svoboda našega naroda".
„Saj je utrjena!" odgovori Teodozij. »Janičarji so premagani in dežela je osvobojena".
»Lepa svoboda je to", odgovori poveljnik, „če nas bije tlačitelj po hrbtu!
takrat bo Srbija osvobojena, kedar bo vladal narod sam ter si knez združen s kmetom delal postave."
»Od danes naprej nisi več poveljnik, Petrovič!" mu zakliče Teodozij jezno, ne meneč se za odgovor kmetov.
»Poveljništvo traja toliko časa, dokler mi ga ne odvzame srbski narod", odvrne Kara knezu Orašackemu.
7) nase države
Za Rdeči križ je bilo v dneh 6. in 7. julija t. 1. nabranih v vsej državi 37,112.354 mark. Na vsako družino v Nemčiji odpade po tem 1.62 RM, kar je doslej nedosežena višina.
V Bayreuth-u je organizacijski vodja dr. Ley otvoril gledališke igre, otvor-jene za delavce in vojake. Dr. Ley je v govoru dejal, da je organizacija »K r a f t d u r c h Freude" v vojnem času priredila več ko 100.000 predstav za vojake in tako praktično izvedla Fiihrerjevo naročilo, naj se vojaški meč in umetniška lira v Nemčiji družita. V tekočem letu so bayreuthske predstave namenjene samo vojakom in delavcem, kajti oni doprinašajo danes največje žrtve za narod.
Posaarci se vračajo v svoje domove. Pokr. vodja Burckel je v sredo 17. t. m. v Merzigu pozdravil 20.000 Po-saarcev, ki so prvi transport na povratku. Obljubil jim je izdatno državno pomoč v prvi sili.
Kdor želi podporo pri gradnji domov za podeželske delavce, mora izpolniti posebno vprašalno listino, katero izdajajo okrajna glavarstva in okrožne kmečke zveze. Okrožni vodja nar. stranke prošnjo nato priporoča ali odkloni. Delovni uradi jo ocenjujejo iz gospodarskega vidika. Podpora znaša do 5600 RM posojila in nevračljive doklade do višine 2500 RM.
Sprejem narviških borcev v Celovcu.
V četrtek 18. t. m. je došla v Celovec večja skupina narviških borcev. Mesto jih je kljub pozni nočni uri sprejelo z navdušenjem in jim pripravilo prisrčno slavje. Okrožni vodja dr. Pachnek je v svojem pozdravnem govoru javil, da se vrši oficielni sprejem na dan, ko se vrne ves regiment s svojim poveljnikom in moštvom, v dvorani grbov. Družabnega večera se je udeležil tudi v vojaški službi se nahajajoči namestni pokrajinski vodja Kutschera, ki je bil medtem na zapadni fronti odlikovan z železnim križcem 2. stopnje. »Narvi-čani" ostanejo na Koroškem na oddihu.
Koroška čestita generalu Dietim Poveljniku nemških oddelkov v Narviku je Fuhrer kot prvemu častniku nemške vojske podelil odlikovanje hrastovega lista k viteškemu križcu železnega križa ter ga povišal v infanterijske-ga generala. Okrožni vodja dr. Pachnek je generalu iskreno čestital in dostavil: »S svojim genijalnim vodstvom ste množili nevenljivo slavo koroškega tradicijskega regimenta, njegovih junaških častnikov, podčastnikov in lovcev in s tem čast najjužnejše pokrajine Velike Nemčije, Koroške. Heil Hitler!"
»Jaz te ne ubogam več, ošabni kmet!" dere se knez.
»Iz rok svojega poveljnika sprejmi torej plačilo izdajalčevo!" mu zakliče Petrovič; v tem trenotku se zasveti pištola v njegovih rokah.
Začuje se pok, enak poku biča, prostori se napolnijo z dimom, ko ta zgine, vidijo kneza Orašackega ležati mrtvega na tleh. Navzoči se prestrašijo. Že so hoteli oditi, toda močni glas poveljnikov jih privabi zopet na prostore.
»Čin svobode je dovršen šele na pol, možje srbski!" govori Petrovič; »proč s Turčini, proč s polumesecem! Srbiji bodo vladali Srbi in noben kristijan ne sme biti suženj turškega trinoga".
Te besede so navdušile tudi kneze, pozabili so za trenutek, kar se je ravno zgodilo, in so kričali: »Svoboda ali smrt!"
S tem klicem se je razpustila skupščina, paša pa jo je skrivaj popihal.
Drzno dejanje.
Preteklo je več dni po osvojitvi Belega grada.
Kara, poveljnik srbski, sedi ves zamišljen v svoji izbi in gleda na trdnjavico, nad katero je visel polumesec. Mislil je na svojo nevesto Milenko, kaj-' ti zvedel je, da je ona v tej trdnjavi v rokah silnega Alija, in ni se mu posre-
»Gottscheer Zeitung" z dne 10. julija t. 1. je zapisala lepe besede: Vedeti moramo! Vedno se pravi, da se tujih jezikov lažje učimo v drugonarodnih šolah. Danes pa velja, da mora otrok najprej obvladati svoj materni jezik z vsem njegovim bogastvom, potem šele se z lahkoto uči tujih jezikov v nemški šoli. Dokazano je, da prihajajo iz drugonarodnih šol ljudje, odtujeni domači hiši in narodu, ljudje, ki ne vedo, kam pripadajo, in ki ne znajo ne maternega jezika in ne tujih jezikov.
Vesti 13 Jug o s ta vije
Sovjetski poslanik na jugoslovanskem dvoru.
12. t. m. je prispel v Ljubljano sovjetski poslanik s svojim spremstvom. Še istega dne se je odpeljal na Gorenjsko, kjer je bil na gradu Brdo pri Kranju sprejet v avdijenco pri knezu namestniku Pavlu, kateremu je izročil svoje poverilne listine. Ob tej priliki je obiskal tudi Bled in Bohinj.
Konferenca jugoslovanskih in italijanskih industrijalcev.
Minuli teden se je vršila na Bledu konferenca jugoslovanskih in italijanskih industrijalcev, kateri je prisosto-val tudi trgovinski ataše italijanskega poslaništva v Belgradu. Glavni predmet konference so bile cene, po katerih naj bi jugoslovanski industrijalci nakupovali robo v Italiji.
Stanje letine v Vojvodini.
Žetev pšenice v Vojvodini se je že pričela. Po mišljenju strokovnjakov | bo letošnja letina pšenice za polovico manjša kakor lani. Koruza pa zelo dobro kaže in če bo ugodno vreme, bo žetev boljša kakor lani.
Pismo na vse.
Nima naš list samo naloge, da poučuje, ukazuje in daje navodila. Zanj mora biti prostora tudi za pohvalo, če® je pohvala pravična in zaslužena. Iz pohvale izhajata dobrodejna zavest storjene dolžnosti in ona zdrava, razsodna samozavest, ki je v velikem času vsakomur velika dobrota. Narod, ki sme o sebi trditi, da je izvršil svojo dolžnost, lahko mirno gleda v bodočnost in le-ta ga ne bo ukanila za njegove nade!
Tudi življenje v našem podeželju je v znamenju vojne. Povsod srečavaš družine, ki ne skrivajo ponosa, da jim njihovi očetje, sinovi ali bratje služijo v vojski. In ta -ponos je zdrav in potreben! Nekje v Rožeku so mi kazali očetovo pismo iz osrčja Francije in se očitno vedrili ob očetovskih bodrilih in naročilih. Skrbna mamica nekje v
čilo, da bi jo iztrgal iz rok janičarjev. Ravno vzdigne svojo pest žugaje proti trdnjavi, ko stopi srbska deklica tenke postave v njegovo izbo.
Ves začuden jo pogleduje poveljnik Srbije, kajti bila --mu je nepoznana ter se mu še sanjalo ni, kaj hoče imeti od njega.
»Kdo si, draga?" jo povpraša Kara in vstane s svojega sedeža.
»Prišla sem pozdravit junaka Srbije"» odgovori mu deklica.
»Kako se zoveš?" poprašuje dalje poveljnik, »kajti se ne spominjam, da bi te bil kedaj videl!"
»Vaša milost se norčuje z menoj", odgovori deklica, »vsaj sva rojaka in celo iz ene vasi".
»Ne spominjam se, da bi te bil kje videl", dejal je Kara odločno ter motril deklico.
»Bil sem vaški kozji pastir; in vi poznate Janka Jankoviča", odgovori dozdevna deklica, razkrivajoč svoj obraz.
»Kaj hočeš s temi norčijami, Janko?" ga ogovori poveljnik jezno, »za take neumnosti pač nimam časa".
»Zvedeti sem hotel, če imate kaj Milenki naročiti", odgovori Janko in stopi pred poveljnika.
(Dalje sledi.)
Ko so bežala mesta...
Gornjem Rožu ljubeče skriva sinovo pismo iz daljnega Narvika in vsa začudena vprašuje za deželo, v kateri sije polnočno sonce. Osameli kotmir-ški materi, ki ji je vojna ugrabila edinca, žarijo oči v solzah in pritajenem ponosu ,z žalostjo v srcu, a z zravnano dušo nosi škofiški oče skrivnost, da ntu sin počiva nekje v Franciji. V podjunskih Rutah nam je pravil nek oče o dveh svojih sinovih, ki sta spoznala vso Poljsko in nato korakala v vsak v svojem regimentu skozi Belgijo in Flandrijo ter se danes nahajata nekje za Parizom. V kapelških hribih so družine s tremi in štirimi vojaki in očetje, bivši udeleženci svetovne vojne, so še ob tihi skrbi kar zgovorni. Na Radišah skrbi bolehno mater, kedaj pride pojasnilo berlinskega urada Rdečega križa o stanu njenega sina-go-■spodarja.
Abotno in brezplodno je, če bi hoteli ugibati o številu slovenskih sinov in očetov v sivi vojaški suknji. Gotovo je le eno, da odstotek naših vojakov ni prav nič manjši kakor v nemškem narodu. Nadvse dragocena pa je za nas ugotovitev, da naši vojaki v dejanju dokazujejo, kako pojmuje Slovenec svojo zvestobo napram Veliki Nemčiji. Nihče se ne more spotikati nad tem, da raste v slovenskem ljudstvu vočigled vzornemu zadržanju sinov in očetov zdrava samozavest, ki dovoljuje ravnodušen spregled morebitnih krajevnih očitkov ali nevšečnosti.
Iz vojaških pisem razbiramo veliko njihovo zanimanje tudi za našo narodno družino. Čast fantom in možem, ki svojega naroda niso pozabili niti v kritičnih trenutkih! Materam in sestram se zahvaljujejo, da jih v njihovi odsotnosti dobro nadomeščajo ne samo v domačem gospodarstvu, marveč tudi v narodnem področju. Slovenstvo naših mater, žena in deklet bodi danes dvakratno trdno in iskreno! Mladino bodrijo vojaška pisma, naj bi postala vredna očetov in velikih bratov, ki zastavljajo za domovino svoje zdravje in življenje, in naj nikar ne odvrže njihovih svetih vzorov. Še nam v uredništvu naročajo poleg pozdravov, naj smo in ostanemo v neomajeni, zvesti službi za naroda duševno in gospodarsko blaginjo. Iz vseh pisem, prošenj, naročil in pozdravov pa zveni ena sama velika želja: naj bi ožja domovina tudi ob njihovem povratku ohranila svoje, tako drago in domače jim lice! Da bi družine in ves narod ostali z njimi v ozkem duševnem sožitju in jih ob vrnitvi radostno sprejeli in objeli. Ne bi bili mi vredni imena narod, če bi kedaj pozabili to njihovo veliko, upravičeno željo!
Vojni čas je združen z žrtvami in odpovedmi tudi v zaledju. Čuti jih vsaka družina in vsak posameznik. Mirno smemo zapisati, da je v slovenskem ljudstvu dovolj smisla za vojne prilike in zahteve. Narod ga nakazuje dan za dnem v miroljubnem in dobro-voljnem delu v kmetijstvu in obrti. Tod je treba sosedove pomoči, tam mora gospodinja prijemati za koso in oralo, tam spet je nujno podvojeno delo zaostalih domačih. Beležimo in če treba podpremo s trdnimi dokazi: gospodarsko delo našega podeželja se vrši nemoteno v dobrem starem redu, z gospodarskimi nujnostmi nikjer ne zaostajajo, tudi v vojnem času sprejema zemlja, kar ji gre. Kruha, četudi trdo priborjenega, črnega, bo dovolj za vse! V intenzivnem obdelovanju naših kmetij je nazoren dokaz, kako pojmujejo Slovenci gospodarsko stran svoje državljanske zvestobe.
Še v narodnem področju razbiramo velikodušnost in zaupanje. Organizacije, njihovi nositelji, tednik, mesečnik in kar je še organiziranega narodnega življenja, ohranja svoje dobro ime in svojo staro čast v današnji in jutrišnji dan. Za mnoge kulturne nujnosti je dovolj razumevanja, še za podvojeno žrtev na oltarju slovenskega naroda je smisla in veselja. Veliki čas je narodne vrste le še bolj strnil, zvezal je mlade in stare v ozko povezanost, dovolil je izraza narodni zavesti manj v izpovedi, a tembolj v občutju. Nedavno nam je ob sličnem razgovo-
ru dejal prijatelj iz naših hribov: v vojnem času le še bolj občutimo, da spadamo skupaj in da smo vsi bratje in sestre ene družine, medsebojno zvezane po govorici, duhu in usodi. Hvaležni smo mu za njegovo zlato besedo.
S zavestjo izpolnjene dolžnosti, na-
Iz moje mladosti.
Po Ivanu Cankarju.
Ko sem dovršil drugo šolsko leto, so me napravili zà ministranta. Še zdaj se mi zdi, kakor da mi je prepojil srce in dušo tisti omamni vonj po žlahtnem kadilu. Nikoli poprej in nikoli pozneje nisem bil tako miren in srečen kakor v tistem blagoslovljenem letu.
Ob novi maši, ki jo je stregel mlad in lep gospod, sem služil za malega ministranta. Prenašal sem debelo in težko evangeljsko knjigo. Pot mi je lil curkoma po vročih licih. Trud,en nisem bil toliko, toda lačen. Takrat smo živeli ob koruznem močniku.
Po maši se je okrenil mladi gospod in se je sklonil k meni, ker sem bil majhen.
„Na, še ti!“
In dal mi je svetel groš, čisto nov.
Do tiste ure nisem še nikoli imel groša v roki. Groš je bil takrat bogastvo.
Prva misel v presilnem zavzetju je bila: „Teci k materi . . . mati s,e bo sama razjokala ob tolikem čudesu!“
Stopil sem iz zakristije na solnčno cesto. Tam, vse okrog cerkve in še globoko pod klanec so se vrstile stojnice druga za drugo. Bahavo obloženi so bili z vsemi sladkostmi tega sveta, bele platnene strehe so veselo pofrfo-tavale v toplem vetru. Kaj vse je bilo tam! Človek, poželi si, vzemi! Pomaranče, rumene in sočne kakor o Veliki noči; piškoti, bonboni vseh vrst, beli, rumeni, rdeči — kam bi posegla ta uboga roka? V veliki škatli so bili datelji, svetili so se rosni, vabili so, temnobakreni, zapeljivi, pregrešni. Kakšni so pač datelji v ustih?
„Saj imaš groš! Saj je tvoj ta groš, ki ga v pesti tiščiš!11
Sklonil sem se kakor pod udarcem teh misli. Srce mi je bilo težko in žalostno kakor nikoli in solnce samo ni več sijalo in ljudje so bili pusti in stojnice prazne.
Pod klancem sem se zaobrnil sunkoma. Tam je stalo drobno dekletce v kratkem pisanem krilu. Gledalo je modro predse, z obema tankima rokama je držalo datelj, en sam datelj; meso je bilo rumeno in sočno kakor med, kazalo se je dolgo, belo, navzdolž precepljeno jedro.
„Dajte mi dateljev!" sem ukazal pred stojnico in sem trepetal v omotici.
„Za koliko ?“ je vprašala debela ženska in posegla v škatlo.
„Za groš ... za čisto nov groš!“
Ko sem tako odgovoril, s,e mi je zdelo, da je govoril za mojim hrbtom nekdo drug s čisto tujim, globokim in grdim glasom.
Datelji so bili mastni, takoj so se prijeli potne dlani. Pokusil sem prvega. Sočno cukreno meso se je prijelo tudi usten in zob. Izpljunil sem vse, gladko lupino, cukreno meso in precepljeno jedro. Nato sem tekel po klancu in tiščal* v pesti vso tisto nagnusno, mastno kepo, dokler je nisem zalučil v potok ter si umil obedve roki.
Nato sem legel v travo in sem molil, da bi umrl.
Mati jé koruzni močnik od dne do dne, od tedna do tedna; morda že več ne ve, da je bel kruh kje na svetu. In jaz jem datelje! Za groš dateljev, tistih rumenih, cukrenih! Na srcu mi je ležal kamen; težak je bil in strašen; in še solz je bilo sram, da bi mi segle v oči.
Prišel sem domov že dolgo po kosilu. Mati mi je prinesla ješprenja, ki sem ga jedel rad. Komaj sem pokusil, že sem položil na mizo leseno žlico, mrzel pot me je oblil curkoma po vsem životu.
„Kaj ti je?“ je vzkliknila mati vsa plaha. Nisem si je upal pogledati, ker sem vedel, da bi takoj umrl, če bi vi-
rekovane po naravnem paragrafu, se dobro druži iskrena vernost, ki se danes najbolje odraža v udanosti v Očetovo voljo, iz obeh pa izhaja osrečujoče občutje notranjega miru, največjega zaklada ne samo poedinčevega, marveč tudi narodnega.	—ko.
del tiste oči, ki so tako zvesto izpraševale, da se je človek izpovedal do kraja, ko sam ni vedel kako. Ali nagnila se je k meni, vzdignila mi je o-braz z obema rokama in videl sem jo, vso belo, kakor od milosti božje obžarjeno.
„Mati, joj, mati!“
Udaril sem s čelom ob mizo in nisem vedel ničesar več. Ko sem se vzdramil, je bil materin obraz resen in bolan.
,,Povej!" je ukazala.
In izpovedal sem s,e kakor pred iz-povednikom in Bogom samim.
„Dali so mi groš, čisto nov, svetel groš. Pa vam ga nisem prinesel, še povedati vam nisem mislil. Zapravil sem ga po hudobnem, dateljev sem si kupil! Nič ne bodite jezni, saj bom umrl!“
Takrat se je zgodilo nekaj jako čudnega. Mati me je prijela na rahlo za obedve roki, šla je z menoj preko izbe v kot pod razpelo, tam me je pokrižala trikrat po vrsti.
„Ti moj fant!" je rekla. Nato je na glas zajokala, sam ne vem zakaj.
Krasna je ta naša zemlja ob Zilji,
Dravi, na gorah, v Podjuni. Pevcu izvablja melodije o svoji lepoti, slikarju pričara iz čopiča čarobne barve svoje narave, še naše fotografe je navdušila, da so z aparatom na lovu za nje-
Kje je ta košček našega raja?
Odgovor nagradimo! fot. Linhart.
nimi krasotami. Pismeno in ustmeno pritrjujejo bralci našemu sklepu, da v vsaki številki našega tednika v sliki nakazujemo kos naše zemlje in njenega življenja na njej, pač z namenom, da bo naša ljubezen do slovenske zemlje in slovenskega življenja še zavednejša in iskrenejša. Dosedanji prispevki naših fotografov pričajo, da smo pri njih zadeli pravo struno in da ne bomo glede slik v nikaki zadregi. Vendar bomo veseli, če se dosedanji vrsti naših sotrudnikov pridružijo še novi in nam dopošljejo svoje umetnine — saj je fotografija v našem času in njega tehniki res že umetnost, seve samo tedaj, če je okusno izbrana in tudi tehnično zadeta. — Današnja naša slika je nekaj posebnega. Kotiček našega paradiža kaže, cerkvico na višino, v vznožju pa v sadno drevje zapreženo vasico. Imena te naše vasice in tudi njene lege danes ne izdamo. Prijatelji naše lepe narave naj sami ugibajo o imenu in naj nam na kartici sporočijo svojo rešitev. Če bodo prav uganili, jih nagradimo z lepo knjigo, katera jih bo gotovo razveselila.
Izmed naših narviških junakov nas je minule dni obiskal rojak iz Pečnice France Warum, sedaj Gefreiter v nekem regimentu gorskih lovcev. Vojaško suknjo mu krasi železni križec 2. stopnje, razigranega obraza nam je pripovedal o čudoviti deželi na skrajnem severu. Na krovu rušilcev je prispel s svojimi tovariši v kraje polnočnega sonca že meseca aprila v prvi vrsti junaške nemške vojske. Po par pomorskih spopadih z Angleži se je vrla četa izkrcala v pristanišču. Mesto Narvik bi po obsegu dosegalo naše Borovlje, po številu prebivalcev pa šteje v mirnem času do i0.000 oseb. Leži ob vznožju 1800 m visoke gore, na njegovi desni in levi se fjordi zari-jejo še globoko v norveško celino.
Narviška pokrajina je hribovita goličava, katero krasijo manjši in večji brezovi gozdički. Nekako sredi maj-nika začne kopneti sneg in napoveduje se dan, trajajoč sedem do osem tednov. Sončna obla kroži okoli zemlje v obliki viseče spirale, podnevi dosega sončna toplota v poletju več stopinj kot v naših poletnih dneh, noči obseva severno sonce, da je mogoče pri normalni svetlobi prebirati časopise in celo fotografirati. Ljudstvo se hrani iz ribolova in trgovine. V poletju priženejo južni sosedje v te kraje svoje jelene-severnjake, ki jim nadomeščajo našo govejo živino. Nar-viške hiše so ponajveč lesene, elektrika služi za svetlobo, kuho in tudi v prometne svrhe. Železnica, ki prevaža dragoceno železno rudo iz švedske Kirune v narviško pristanišče, je električna. V tej svojevrstni deželi, polni čud in tajnosti, so se vršili srditi boji od 9. aprila do 8. junija.' Kljub ogromni nasprotnikovi premoči so gorski lovci, ponajveč Korošci in Štajerci, pod poveljstvom hrabrega generalnega poročnika Dietla, vztrajali ob velikih nevšečnostih in končno želi zmago, katero občuduje ves svet. Po težkih naporih jim je bil privoščen drago zasluženi oddih, katerega je naš rojak preživel v svoji ožji domovini.
Drevo jo je podrlo, (St. Martin am Techelsberg — Dholica). 72 letna posestnica Suzana Rapatz, posestnica Ana Jurič in 13 letni Valentin Drahaschnig so podirali v gozdu neko bukev. Ženi sta se zaposlili z žaganjem in pred padcem se je dečko hotel prepričati, če se ne nahaja kdo v smeri, koder bi imelo drevo pasti. Nato sta z žaganjem nadaljevali, nenadno se drevo nagne v smeri, koder je stala Rapatz, iznena-dena žena se je za trenutek zamudila in že jo je podrlo z vso svojo težo. Bila je mrtva na mestu.
St. Kanzian — Škocijan. V ponde-Ijek 15. t. m. so preč. g. župnik poročali mladega posestnika Šerjakove kmetije v Goreči vesi Guština Poljanca z Lizo Kačnik, pd. Rodafovo s Klopinja. Poroki je sledila poročna sv. maša in nato veselo svatovanje na ženinovem domu. Svatovanja so se udeležili tudi 'mil. tinjski prošt Benetek in domači pevci. Mlademu paru mnogo sreče! — 27. junija smo pokopali nadučiteljevo ženo Jožefino Maklin, mater znane Maklinove družine. Rajna je dosegla 76 let. Bodi ji večni mir! — Klopinj-sko jezero je tudi letos dobro obiskano, največ letoviščarjev je z Dunaja in Gradca.
Latschach — Loče ob Baškem jezeru.
V	sredo 17. t. m. smo pokopali na božji njivi sv. Urha spoštovanega posestnika Martina Samonika, pd. Šačnika. Po svoji lepi navadi je bil tudi zadnjo nedeljo na poti h popoldanskemu blagoslovu. Grede pa se je onesvestil in v par trenutkih je umrl. Star je bil rajni 76 let. 50 let je gospodaril na svojem posestvu, vzgojil je s svojo ženo več hčera, ki so danes ugledne gospodinje. Pogrebne obrede sta opravila č. gg. dr. Ogris in Hani Maier-hofer. Slednji je svak ranjkega hčere, ki gospodinji na lepem posestvu pri Kranjcu pod Jerbergom. Vsem prizadetim izrekamo iskreno sožalje, rajnemu očetu pa želimo večni mir!
Gospod Hani svojemu organistu na fronto:
„Tvoja karta me je zveselila, zanjo ti bodi ta zahvala mila: mi prosimo ljubega Boga, naj nam kmalu zmago da, da Jokej spet bo za organista, mežnarca pa Uršej tista, ki tudi mene v čislih imà.
Mežnar in fajmošter se imata rada, to je za vso našo faro najlepša nada. Ko boste spet prišli domov vsi vojaki, po veliki zmagi z veselimi koraki, vas bodo iskreno sprejeli farani, za to prosi Boga — gospod Hani."
Drobiž: Na Žihpoljah je padel s tovornega avtomobila delavec Franc Schurl in se nevarno poškodoval. — Celovško gledališče je minulo soboto zaključilo svoje poletne predstave. —
V	Borovljah je umrl 82 letni puškar Martin Mischitz. — Koroška ima relativno največ družin, deležnih poročne podpore.
Òirom naše semtje
V
Jlaso gospodarstvo
Gospodar zemlje.
Smemo z vso gotovostjo trditi, da ostane kmet tudi steber bodočega gospodarskega in družabnega reda. Nemški narodni socializem posveča kmečkemu stanu vso svojo skrb in pozornost, ker ve, da je kmetijstvo korenina narodnega zdravja in predpogoj resnične narodne blaginje. Italijanski fašizem skuša vrste kmetov čim najbolj razširiti ter jim nudi številne u-godnosti, da jih čim bolj priveže na zemljo in si ustvari trden fundament svojega gospodarstva. Rusija je opustila zamisel razlastitve zemlje in izdatno podpira kmečki sloj, katerega delo množi bogastvo ruske države in katerega člani so dragocen materija! socialističnega gospodarskega in družabnega reda. Še druge države se danes trudijo, da ohranijo kmeta trdnega in njegov rod zdrav ter si tako zagotovijo sigurno bodočnost.
Kdo je kmet? Po preprostem naravnem pojmovanju je kmet, kdor ima svojo zemljo, jo obdeluje, jo ljubi, od nje živi in zanjo živi. Pravi kmet je s svojo zemljo tako tesno povezan, da če zadene uima zemljo, boli njega bolj ko rana na njegovem telesu.
Vsako pošteno delo je častno in vredno. Kmečko delo je sicer lepo, a mnogokrat tudi trdo in cesto malenkostno. A njegov pomen za celoto je takoj viden, ker daje dovršeno gospodarsko vrednost, nudi ljudem uteho, moč in življenjsko vsebino. Pri nobenem drugem delu ni tako zelo razvidna korist bližnjemu in celoti. Zato pa navdaja uprav kmečko delo svojega delavca z veseljem in tihim zadoščenjem, ki odtehta neštete druge nevšečnosti in neprijetnosti.
Kmet živi stalno na svoji zemlji in s svojo zemljo. Njegova zemlja je trdna, zdrava, čista in bogata. Zemlja mu vceplja značilne poteze značaja, lastne samo kmetu. Kmečko delo vzgaja človeka in ga usposablja za resno življenjsko nalogo. Zato ima kmet jasno in trdno življenjsko modrost, ki je njemu večno merodajna, lepa in globoka. Ima svoj verski, družinski in nravni pravilnik. Pravi kmet ve, kaj hoče in kaj mora, zato je uglašen in umirjen, jasen in naraven. Doživlja Boga, naravo, lepoto, dobroto, resnico in pravico in je povsem nedostopen za razna miselna pretiravanja in duševne zablode. V nemirnih časih je kmet podoben nepremičnini, po kateri se meri nebesna širina in nebesna smer, vse ostalo pa je v vrvenju in trenju.
Kmet je lahko ponosen na svojo domačo kulturo, zrastlo iz njegovih tal in iz njegovega dela. Sto in stoletja si jo je oblikoval in krojil, tako da se izraža v zunanjosti njegovega doma, v kmetovem nastopu in govorici, v njegovi pesmi in njegovem običaju, ja celo v njegovem obrazu in njega duši. Kmečka duša je pestra, globoka in duhovita. Presenečajo nas pregovori, polni stvarnosti in razumnosti, navdušijo pesmi, polne prelepe miline, zgrabijo nas preproste, a globokoumne pripovedke in povesti. Kmečki duh je poln ustvarjajoče sile, čudovita je njegova vsestranost in globina.
Naj bi se kmetje sosebno danes zavedali svoje vrednosti! Poznamo in ljubimo božjo postavo, ostanimo ji zvesti tudi v velikem času! Učili smo se zvestobe narodu in domovini, nikar ne zaigrajmo zvestobe z malopridnostjo! Zemljo imamo, ki nam je zvesta in dobra, obdelujmo jo, da bomo zdravi in veseli! To je danes v dejanju prikazana stanovska zavednost, v tem je pravi kmečki ponos! Rodovi za nami nam bodo zanj in za podedovano zemljo hvaležni.
... že ajda zori!
Ajda je naše prednike reševala lakote. Pridelovali so je več ko dandanes pšenice, pridno so uživali ajdove jedi in ajdovo pašo privoščili svojim sončnim muham. Po francoskih bojih so naši kraji dobili ajdino seme iz Češke, ki sicer bolj obrodi, a daje slab-
šo, zelenkasto in mehko moko. V zadnjem času se spet posveča ajdi večja skrb.
Ajdova moka se glede redilnosti lahko kosa z najboljšo pšenično. Vsebuje 9.94 beljakovin, 44.12 škroba, 46.34% sladkorja, gume in staničevja. Ajdove jedi se lahko prebavijo. Ame-rikancem so ajdov šartelj, štruklji in žganci prava rajska muzika. Tirolci nadvse ljubijo ajdove žgance. Ajdove jedi poživijo in redijo kri. Ajdov med se prilega opešanim bolnikom, zdravi pljuča, odpravlja kašelj in naduho. V hudih letih so celo ajdove otrobe mleli za kruh in si pomagali z ajdino korenino.
Prepovedano je kajenje v hlevih in skednjih. V veljavi je odredba, ki pravi, da se kaznuje z globo do 150 RM oz. 14 dnevnim zaporom, kdor bi kadil v skednju ali hlevu. Škoda po požarih iz neprevidnosti gre v težke milijone in je v vojnem času dvakratno občutna. Gospodarji so odgovorni za to, da se prepoved strogo izvaja posebno v času, ko so pri delu tudi pomočniki iz mest in drugih poklicev.
Nikar sadja v vojaških pošiljkah! Izkazalo se je, da svojci vojakom kaj radi pošiljajo domače sadje, bodisi čre-šnje, i. dr. Četudi ostanejo zavojčki nepoškodovani, vendar začne sadje z ozirom na dolgotrajno pošto gniti ter postane manj — ali celo ničvredno.
Kako je s prehrano prostovoljnih pomočnikov v kmetijstvu? Na deželo so došli visokošolci pomagat spravljat pridelek. Še drugi meščani so se morda prijavili. Gospodarji se vprašujejo, kako je prehrano, oziroma živilskimi nakaznicami le-teh delavcev. Pristojni urad je to vprašanje rešil tako: delavce, ki so zaposleni na kmetiji največ teden dni, hrani kmet iz svojega in se mu na nakaznice izdana živila vpišejo v dobro, tako da dobi pri novi izdaji živilskih nakaznic toliko odrezkov več. Če pa so delavci zaposleni nad teden dni, oddajo gospodarju odrezke živilskih nakaznic in sicer za dan in osebo 150 g moke ali kruha, 50 g mesa in 25 g surovega masla ali masti.
Največ goveje živine v Nemčiji ima Bavarska, sledijo Vzhodna marka, Hanoveranska, Šlezija in Vzhodna Prusija. Svinjereja je najbolj razširjena na Hanoveranskem, v Vzhodni marki, Bavarski in Pomorjanskem. Ovčjereja cveti v Saški in na Pomorjanskem, kozjereja pa v gorskih predelih Vzhodne marke in Sudetih. Perutnine imajo najyeč Bavarska, Vzhodna marka, Hanoveranska.
Za sončnice je čas setve tudi še v juliju. Skrbna gospodinja bo v svojem vrtu zasadila vsaj pest sončnih jedrc. Rože bodo krasile vrt, iz jedrc pa bo dobila olja, ki bo sijajen pridatek v domačem gospodinjstvu. Edini škodljivci sončnic so ptiči, katerim sočna jedrca izredno prijajo. Teh se je pač treba ubraniti, sicer bo fino sončno olje steklo po malih želodčkih.
Ribizlji so pri nas znani izza 15. stoletja. Iz Amerike smo pozneje dobili vrtne jagode in buče. Izza najstarejše dobe so pri nas češnje, hruške, jabolka, dočim so se naši predniki pred dobrim tisočletjem „šele“ seznanili z breskvami.
Povprečni letni zaslužek je graški kmetijski zavarovanjski urad določil za gozdne delavce, žagarje, sirarje, molz-ce in vrtnarje (pod 16 in nad 75 let) 600, (16—21, 60—75 let) 900 in 1260 RM (21—60 let), za gozdne kulturne delavce in ostale v kmetijstvu in gozdarstvu zaposlene (pod 16 in nad 75 let) 390, ženske 300, (od 16 do 21, od 60—75 let) 540 mark moški, 450 RM ženske, od 21—60 let 720, 600 RM, za podjetnike in zakonske druge (pod 16 in nad 75 let)	270,	210,	(16	do 21, 60
do 75 let) 450,	390	RM,	(21	do 60 let)
540, 480 mark.
Celovške živinske cene v juliju: Biki A A 93, C 63, voli A A 101, krave A 85, B 77, C 65, D 46, svinje (150 kg in več) 124, (135	do	Ì49.5	kg)	122, (120
do 134.5 kg)	120,	(90	do	119.5 kg)
116, (80 do 89.5 kg) 116, (60 do 79.5 kg) 106, (pod 60 kg) 106, teleta 110 do 150, ovce 130 do 160 pf za kg žive teže.
SamimiDosti 13 vsega sveta.
O priliki tretje obletnice, odkar je izbruhnila vojska med Japonci in Kitajci, je objavil tiskovni oddelek japonskega cesarskega glavnega stana pregled, ki pove, da se japonske bojne črte raztezajo več ko 4500 km daleč, tako da obsega ozemlje, ki so ga zasedle japonske bojne sile, vsega skupaj 1,600.000 kvadratnih kilometrov, torej 4.5 krat več kot meri vsa japonska država ali 16 odstotkov ozemlja kitajske države. Med vojnimi pohodi so Japonci zasegli 1938 težkih topov, 1859 možnarjev, 359 brzostrelnih in protiletalskih topov, 357.701 pušk, 898 tankov, 2331 oklepnih vagonov in 30 bojnih ladij. Armadna letala so v tej dobi sestrelila 396 letal v zraku in 168 na tleh. Število padlih Kitajcev je 1,587.600; vsega skupaj pa je Kitajska izgubila 3 milijone ljudi, če prištejemo še ranjence in pogrešance. Japoncev je padlo 85.800 in le 57 japonskih letal je bilo na kitajski fronti poškodovanih ali uničenih.
Obnovljena Španija na razstavi. Špansko generalno ravnateljstvo za opustošene pokrajine je osnovalo v Madridu razstavo za obnovitev Španije. Pri otvoritvi je bil navzočen sam general Franco. Pohod skozi razstavo je kakor pohod skozi državljansko vojno. Iz razstave je razvidno, kje so se pomikale armade, kod so divjali najljutejši boji, posebej so zaznamovana porušena mesta. Vsaka pokrajina ima na razstavi svojo dvorano. O pokrajini Teruel na primer izvemo, da se je med državljansko vojska znižalo število ovac od 800.000 na 350.000; število koza je padlo od 46.000 na 28.000. Od 7600 glav goveje živine jih je ostalo še 1200. Iz razstave je pa tudi razvidno, kakšno bo novo lice porušenih mest in vasi v obnovljeni Španiji.
Nova najdba pračloveka v Italiji. Odkar vemo, da se v raznih plasteh zemeljske skorje nahajajo le določene okamenine in da moramo človeka iskati le v zadnjih najmlajših plasteh, so postale tudi najdbe pračloveka številnejše. Danes poznamo že nad 40 nahajališč pračloveka. Evropa jih ima največ, zlasti srednja in zahodna. V južni Evropi pa je bil pračlovek poznan dolgo časa le iz Gibraltarja, čeprav je gotovo bival na apeninskem in balkanskem polotoku, kjer so zavzemale poledenitve le malenkosten obseg. Pred leti so tudi v Italiji v bližini Rima naleteli na pračloveka, sedaj pa so v bližini Neapla našli izredno lepo ohranjeno lobanjo, ki so jo strokovnjaki takoj spoznali za pračloveško. Starost lobanje cenijo na približno 70 tisoč let.
Urad za povodno gospodarstvo v Bernu je izračunal, da bo Bodensko jezero čez 16.000 let izsušeno in bo le še peščena in kamnita puščava. Ren in drugi dotoki prinašajo namreč vsako leto nekaj kubičnih metrov grušča in kamenja, ki jezero sicer počasi, a stalno zasipa. Medtem ko je bilo v 4. stoletju sedanje mestece Rheineck še na obali Bodenskega jezera, je sedaj štiri kilometre od brega oddaljeno. Prostor vmes je travnata in poljedelska zemlja. Če bo jezero še nadalje v istem razmerju kot doslej zasipano s kamenjem in gruščem; bo po računih strokovnjakov čez 16.000 let popolnoma izginilo.
Dva meseca zapora za samovoljne spremembe v delavski knjigi. Neki krojač bi bil rad menjal svoj poklic. V ta namen je kratkomalo vpise v svoji delavski knjigi spremenil. Postal je čez noč ključavničar. Istotako je Spremenil vpise svojih dosedanjih zaposlitev, Delovni urad v Brucku je to izpremembo zapazil in krojača naznanil sodniji. Sodišče v Leobnu je obtoženca obsodila na dva meseca zapora.
Mati je zmerjala sina, ki je bil hud pijanec: „Tak si kot kako živinče! Sram te bodil" Oče, ki je bil zraven, pa reče: ,,Glej, zakaj mu delaš krivico?" „Kaj“, se mati razjezi, „temu malopridnežu da delam krivico?" „Ne, ne, žena," pravi mož, „ne njemu, ampak živinčetu! Zakaj, ali si že kdaj videla, da bi bil vol pijan?"
Dober poveljnik. Neki vojskovodja iz znane italijanske rodovine Medici je nekoč rekel svojim vojakom:	„Nikoli
me ne boste slišali reči: Naprej junaki: ampak zmiraj bom rekel:	Junaki, za
menoj!" V resnici se je vedno bojeval v prvi vrsti.
Bitka pri Sedanu 1870. Bitka pri Se-danu 1. septembra leta 1870 je prinesla Nemcem odločilno zmago nad cesarsko Francijo. V tej bitki je Moltke popolnoma obkrožil francoskega vrhovnega poveljnika Mac Mahona in po enodnevni bitki prisilil Francoze k predaji. Nemci so zajeli 104.000 mož, 558 topov ter cesarja Napoleona, ki je bil pri četah. Francozi so v bitki izgubili 17.000 mož, Nemci pa 9000. Tudi v tej vojni so se odigrali pri Sedanu odločilni dogodki, kjer je nemška vojska najprej predrla Daladierovo bojno črto, to je podaljšano Maginotovo črto.
Nani jem, Anicam in Nancam k njihovem imendanu v petek 26. t. m. naše iskrene čestitke!
Urednik: Dkfm. Vinko Zwitter, Klagenfurt, Achatzelgasse7. — Založnik: Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem. — Tiskarna J. Leon sen., Klagenfurt, Domgasse 17. Veljavna je inseratna tarifa 1.
'SZabilo
na 50. redni letni občni zbor Hranilnice in posojilnice v Sinči vesi s sedežem v Dobrli vasi, r. z. z n. z., ki se vrši dne 4. avgusta 1940 ob 14. uri pop. v uradnih prostorih v Dobrli vasi.
Dnevni red:
1.	Čitanje in odobritev zapisnika zadnjega občnega zbora,
2.	Poročilo načelstva in nadzorstva,
3.	Odobritev računskega zaključka za leto 1939,
4.	Revizijsko poročilo,
5.	Slučajnosti.
K obilni udeležbi vabi (33)	Načelstvo.
Slov. kulturno društvo v Železni Kapli javlja, da je umrl v neki bolnici v Franciji njegov član
vojak v nekem inf. reg.
Peter Pavl
pd. Blajzov v Koprivni,
Ohranil je do - svoje smrti zvestobo domu in rodu.
p
št. 35
Za slov. kulturno društvo namestnik vodje:
Anton Jerlich, posestnik.
Za Fuhrerja in domovino je dal v Narviku svoje mlado življenje član slov. kulturnega društva v Železni Kapli
Gefreiter v nekem inf. reg.
Filip Pečnik
Ostal je do svoje, smrti zvest narodu in državi.
Za slov. kult. društvo namestnik vodje:
Jerlich Anton,
posestnik v Lobniku.