SLOVENSKA STRAN

JZ/c
25. septembar 1978 - Naše Novine- 9
PIŠETA IN UREJUJETA:
Lojze Košorok in Pavla Gruden
kar po domače
•••
SMRT NENAVADNEGA
ČLOVEKA NA NENAVADNEM MESTU
Beseda bo o 49. letnem poglavarju beloruske pravoslavne cerkve, leningrajskem metropolitu Nikodimu. Več kot 20 let je imel zelo močan vpliv na notranjo in zunanjo vlogo ruske pravoslavne cerkve. Rojen v Rja-zanu 1929 leta, sin delevca, njegov oče je bil član partije. Kot briljanten študent bogoslovja je bil že pri dvajsetih letih posvečen v duhovnika. Izredno hitro je napredoval, v nekaj letih je postal šef rusko-pravoslavne misije v Jeruzalemu, kjer se začne njegova velika diplomatska vloga izven Sovjetske Zveze. Po povratku v Rusijo je opravljal visoke cerkvene funkcije in leta 1965 je postal metropolit v Leningradu in ob enem je bil predsednik komisije Svetega Sinoda za ekumenske odnose, /odnosi z ostalimi krščanskimi cerkvami/.
Z opravljanjem te funkcije je postal nekako neuradno šef diplomacije in kot tak je večkrat potoval v Rim, v Vatikan, kjer se je počutil kot doma. Prijateljske stike je navezal z mnogimi visokimi prelati, posebna prijatelja pa sta postala z generalnim predstojnikom Jezuitskega reda, patrom Arrup-om. Ta mu je večkrat vrnil obisk in bil njegov gost v Moskvi.
Pravi začetek njegovega dela, ekumenizma se začne leta 1965, ko je Nikodim prvič bil v avdijenci pri papežu Pavlu VI. Naslednjo leto je v Ženevi na medver-skem znanstvenem posvetovanju imel glavni govor; "Cerkev in družba" ravno Nikodim, govoril je o soci-jalni doktrini katoliške cerkve. Leto kasneje se je na njegov predlog ta razprava nadaljevala v Leningradu. Prvič v zgodovini, po okto-barski revoluciji, se je zgodilo, da je takrat šla v SZ številna delegacija pomembnih in visokih vatikanskih prelatov in teologov. Nikodim je na tem posvetovanju izjavil sledeče: "Z globoko zahvalnostjo vsi mi, voditelji, duhovniki in verniki moskovske patriarhije, gledamo v katoliški cerkvi, da pod vodstvom papeža Pavla VI. izhaja dialog, sredstvo katero zagotovlja mir v svetu"!
Bil je večkrat gost v Vatikanu, sprejemali so ga kardinali in škofi po vsej Italiji. Ni mogoče ni kratko opisati vso njegovo dejavnost, katero se je v zadnjem desetletju razvijalo v duhu ekumenizma, med Moskvo
in Rimom, bila so mnoga srečanja, razni simpoziji, konference, izmenjava bogoslužij v Rimu ali Leningradu. Vedno je prvo vlogo ruske strani imel Nikodim. Po njegovi zaslugi je prišlo do tega, da je leta 1971 prišel na obisk v Moskvo vatikanski državni sekretar Agostino Casaroli, kjer je poleg drugih važnih dogovorov prišlo na dnevni red tudi vprašanje katoličanov v SZ. V letu 1973 je prišlo do drugega važnega srečanja v Moskvi obeh cerkva, katoliške in ruske pravoslavne cerkve, kjer so podpisali važni dokument o medsebojnem sodelovanju za mir v svetu, tako med kristjani, nekristjani in agnostiki.
Na zapadu, posebno ameriški tisk je svoječasno komentiral, da je papež Pavel VI. očaran od Nikodima, kot enega najsposobnejšega agenta sovjetske tajne službe. Na vse take in podobne napade je Nikodim izjavil sledeče: "Po drugi svetovni vojni je morala ruska cerkev izbirati med dvema; ali bo cerkev služila narodu ali se bo borila proti režimu, cerkev je izbrala službo narodu, a vi na Zapadu niste poklicani, da nam dajete lekcije. Mi bomo odločali sami kaj je v interesu naroda::.
S svojo izredno duhovno energijo, s vojim teološkim in obširnem znanjem, se ni čuditi, da je izredno uspel v svoji karijeri in s svojimi uspehi v svetu. Tako je s svojo vnemo in z delom za ekumenizem spontano posegel v politiko SZ. Njegova dalekovidnost in njegova diplomacija mu je pomagala, da je posegel veliko dlje, kot katerikoli politik, če upoštevamo okolnosti v kete-rih je deloval. Bil je jasnega duha, velik talent, bil je prijateljsko ljubezniv in skromen, po potrebi je bil tudi nasilen in je znal tudi udariti s pestjo po mizi.
Ko je bil novoizvoljeni papež Janez Pavel I, 3. septembra ustoličen kot novi poglavar katoliške cerkve, je drugi dan sprejemal v avdijenci razne delegacije. Eden med prvimi je bil tudi leningrajski metropolit Nikodim. Že v začetku razgovora s papežem je Nikodim nenadno omahnil v naročje papeža in njegovih sodelavcev. Zadet od srčne kapi je takorekoč umrl v naročju sv. očeta, v Vatikanu. Res, umrl je nenavaden človek na nenavadnem mestu.
L.K.
"Naše petje ni za na cesto." Pod tem naslovom se je izšel članek v "Novi dobi" na naši strani, ki opravičuje pevski zbor "Triglav" zaradi njihove odpovedi pri sodelovanju "karnevala". Če človek pomisli na tisto "naše petje", ki se razlega iz kričavih grl fantov, "ki ga imajo že pod kapo", je prav res, da taka pesem ni za na cesto. Še v gostilni je človeku neprijetno, kadar sliši tako drenje.
Toda naša resno nagovana pesem, da ta ni za na cesto, posebno v Avstraliji, kamor smo jo prinesli kot svojo dediščino in je naša dolžnost, če se zavedamo vrednosti narodnega blaga, da jo po-nesemo med avstralsko ljudstvo in, da jo podelimo z družino avstralskih narodov. Res je, da nas avstralsko ljudstvo že pozna po naših narodnih nošah. V Viktoriji so celo Avstralci ponosni na slovenske narodne noše. In tudi ostale slovenske kulturne prireditve v Viktoriji dvigajo naš glas. To je razvidno iz samega "Vestnika". Toda zdaj govorimo o N.S.W.-u.
Vzemimo slovensko besedo. Ali jo moremo predstaviti Avstralcem? Ali jo moremo predstaviti ostalim etničnim skupinam? Da bi človek mogel dodobra spoznati katerokoli ljudstvo, mora predvsem znati jezik naroda za katerega se zanima. Redki so ljudje, ki se toliko zanimajo za kulturo enega ali drugega naroda, da bi v to svrho študirali tuje jezike. Kar največ poudarja našo identiteto v Avstraliji, so predvsem narodne noše, naša pesem in naši plesi, da, celo tudi narodne umetnosti in obrti.
Članek trdi, da za pevski zbor gotovo ni primerno nastopati na prostem. To je odvisno od značaja prireditve. Res je, da se tudi meni "karneval" ne zdi prijeten in pravilen izraz za to letno "etnično" veselje. Toda naj se imenuje že kakorkoli, v tem primeru bi nastop tega odličnega pevskega zbora na prostem bil od velikanske vrednosti. So Avstralci, ki mi pravijo, da poslušajo slovenski radio samo zaradi našega lepega petja, pa četudi zveni po "avstrijsko". Za to pač imam primerno razlogo.
Toda nebene razlage nisem mogla dati tistemu Avstralcu, ki je v odboru za "Karneval", kateri se mi je skoraj posmehoval, ker sem pač ponosna Slovenka, češ, da ne držimo besede, a da je odbor storil svoje najboljše, da bi slovenski pesmi našel res dober prostor pod milim nebom, opremljen z najboljšini akustičnimi prip-ravimi, ki jih odbor zmore.
Kdo pravi, da zborno petje ni za "na cesto"? Kdor je mojih let, ta se dobro spominja veličastnih konver-tov, ki smo jih doživljali v Ljubljani, na tedanjem Kongresnem trgu pred ursuli-nsko cerkvijo, in na stopnišču pred frančiškansko cerkvijo, ne samo v dvorani Union.
Če bi kdo res imel slab namen, da ni nas ponižal in nas poslal peti na cesto, potem bi bila stvar popolnoma drugačna. Mi pa ima-
mo v Triglavu tako odličen pevski zbor, da nam šteje v čas povsod.
Popolnoma prepričana sem, da bo decemberski koncert zbora "Triglav" nudil vsem ljubiteljem naše pesmi izreden užitek, saj sem s posebno ljubeznijo spremljala njihov razvoj in nastope.
Ali smo se res omejili samo na medsebojno uživanje naše dediščine, ali jo mislimo deliti z ostalimi narodi Avstralije kot se na široko ustimo? Zdaj, ko smo imeli drugo priliko, da javno nastopimo pred publiko, smo to drugo priliko odvrgli. Dali zato, ker nam je uspeh v Operni hiši segel v možgane? Ne verjamem. Tu so drugi razlogi.
Stvar je v temu, da bi se pevski zbor moral premisliti pravočasno, ne zdanji trenutek.
Pesem je ta, ki ljudstva združuje, pesem je ta, ki blaži bolečine, pesem je ta, ki odpira rane in pomaga človeku, da se razjoče. Pesem je ta, ki kaže z enaga ljudstva na drugo: "Glej, saj smo vsi ljudje. Vsem nam je dano peti." Pesem vodi k prijateljstvu in ljubezni.
Da slovenska pesem ni za na cesto? Srca so dekletom obtičala v grlih, ko so ob poletnih večerih zaslišale fantovsko pesem na prostem. Slovenski romarji jih pojo na "božjih poteh". Nad svežimi slovenskimi grobovi se čujejo slovenske žalosti-nke. Trnovski in šentjakobski fantje so bili poznani po krsnem petju v hladu košatih kostanjev na bregu Ljubljanice. Primorski fantje so izzivali fašiste z našo pesmijo na cesti. Fantje so šli k vojakom s pesmijo v grlu. Izletniki so peli na cestah. Naše politične demonstracije je spremljala naša pesem.
Slovenska pesem je za na cesto. In prav primerno je, da se jo ravno na "karnevalih" sliši. Če pa seveda ta naš pevski zbor poje le v svoje zadovoljstvo, potem je zadeva čisto drugačna in ima pisec tozadevnega članka v "Novi dobi" prav. Človek, ki se resno bavi s pesmijo, jo želi deliti z javnostjo. Kako more nekdo trditi, da bo temu našemu pevskemu zboru in Slovencem bolj všeč, da priredimo "svoj karneval" oziroma koncert? Ali smo zašli v separatizem, ali mislimo sodelovati tudi z drugimi narodi v izgradnji bodoče Avstralije, ki najbi imela značilnosti vseh narodov? Vprašam se le čemu sta Jugoslavija in Avstralija podpisali pogodvo za izmenjavo kultur, če nas peščica tuka-jle v Sydneyu zavrne sodelovanje z ostalimi narodi, ker "naša pesem ni za na vesto"?
Časopisi niso tu samo zato, da sole človeku pamet ampak tudi da razgaljajo resnico, posebno kadar se to tiče naših zadev v etničnem tisku, ki resnici gled-ao v oči kadar se mu prile-že.
"Po jezeru bliz' Triglava, čolnoč plav sem ter tja, v čolnu glasno se prepeva, da odmeva od gore ..." "Ko so fantje proti vasi šli, lepe pesni so prepavali ..."
Ali jih naj naštejem še kaj
več? Slovencem je posebno všeč peti na prostem, to je že razvidno iz naših narodnih pesmi. Sicer pa, saj vsi to vemoin celo prav dobro.
Pavla GRUDEN
P.S. Kader se vrše pikniki za izseljence v Škofji loki ali ne pojo pevci na prostem?
VSA SLOVENIJA NA RIBNIŠKEM SEMNJU
Nepregledna reka ljudi iz vseh slovenskih krajev, po oceni jeih je bilo nad 15.000, so 3. septembra napolnili ribniške ulice in druge kotičke. Vsak je želel udeležiti se tretjega sejma suhe robe in Lončarstva.
Že v zgodnjih jutranjih urah so bile ceste polne obiskovalcev, ko pa so s parado odprli semenj, so bile ulice popolnoma natrpane in neprehodne. Po starem običaju so v povorki sodelovali: godba na pihala, pevci s krošnjami, narodne noše, folklorna skupina iz Dolenje vasi, voz s suhoroba-rskimi proizvodi in krošnjami-
Na sejmu so obiskovalci videli vse suhorobarske in lončarske izdalke, izdelovalci pa so prikazali, kako nastanejo škaf, sito, obodi, zobotrebci in drugo. Na sejmu se je predstavilo 55 izdelovalcev suhe robe in lončarstva iz ribniške, dobre-poljske in struške doline, Drage, Podpreske in Velikih Blok - iz območja, kjer je doma suhorobarstvo. Poleg tega je bilo na sejmu še 45 prodajalcev iz vseh krajev. Svojo stojnico so imeli tudi združeni obrtniki.
Veliko pozornost so pritegnile Še druge razstave in revije: modna revija "Pletenine", razstava gob, razstava ročnih del žena in deklet, razstava slikarjev Milana Čiroviča in Dušana Matoha in razstava fotografij Franceta Modica.
Gostinci so se na sejem dobro pripravili. Odveč je govoriti, da je zelo uspela veselica, ki so jo organizirali gasilci.
SENOVSKI GODBENIKI
V ZRN
Senovski godbeniki so bili pred dnevi na štriridnevnem gostovanju v ZR Nemčiji. Obisk, za katerega so gostitelji pripravili skoraj preobilen program nastopov, ogledov raznih tovarn, gradbišč in tako naprej, je imel hkrati dokaj uradno obeležje, saj so Senovčane povsod sprejeli kot predstavnike občine in krajevne skupnosti, kot prave "ambasadorje" dežele, iz katere so prišli. Med drugimi jih je vse dneve bivanja spremljal mestni župan, priredili pa so jim tudi več uradnih slovenskih sprejemov. Z godbo v Bur-gau so Senovčani podpisali listino o pobratenju, o pomenu obiska pa najbolj zgovorno priča to, da so se godbeniki vpisali v "mestno knjigo".
. Med nastopi, ki so jih imeli, naj omenimo samo dva. Uradni koncert so imeli skupaj z godbo gostiteljico. Z njim so dosegli izreden uspeh, saj se jim doslej še ni nikoli primerilo, da bi
igrali več kot tri ure. Sicer pa so godbeniki domovali pri družinah nemaških gostiteljev in tako z njimi navezali še tesnejša prijateljstva.
DC-10 ZA JAT
LONG BEACH-V tem kalifornijskem mestu so v Tovarni Mac Donald Douglas izdelali prvo letalo za JAT s 3irokim trupom tipa DC-10. Prve poskusne lete s tem letalom, v katerem je prostora za 282 potnikov, bodo verjetno opravili že ta mesec. V decembru pa bo letalo že letelo za JAT /in SKER v ZDA/, ki bo v maju prihodanje leto dobilo še eno letalo tipa DC-10.
Carnevale '78
Letos že drugič po vrsti v Sydneyu narodnostne skupine prirejajo svoje kulturne prireditve v okviru Carniva-le 78. Premier Mr. Wran je s svojo idejo lani dobro uspel in tako tudi letos. Da je stvar stekla je dal na razpolago tudi nekaj denarja in ob finančni podpori je steklo kot je bilo pričakovati. Ko to poročamo so prireditve že za nemi. Tudi letos je zadeva kar dobro iztekla. Vse skupine katere so imele poleg finančne podpore tudi dobro volji, so se odlično izkazale.
Kot je že bilo govora v prejšni številiki, smo se Slovenci letos slabo obnesli. Če se spomnemo preteklega leta, smo se Slovenci polnoš-tevilno udeleževali na več krajih, bili smo vidni in odnesli tudi številne pohvale. Ni mi znano, če je katera naša skupina sploh kje nastopila ali sedolovala, razen, kar mislim tu ^poročati. O kulturni sramoti nebi govoril, o tem smo že rekli besedo ali dve. Bi pa se upravi-čno vprašali kje so ostala društva, poleg Triglava? Saj na suydnejyskem področju naštejemo kar kake pol ducata slovenskih organizacij, ansamblov itd. Kje smo? Ali res slovenska kultura sloni na gotovih poedincih in če že ti kaj napravijo, so največkrat deležni zmerjanja, obrekovanja in se jim celo podtika da "špijonira-jo" itd.
Da preidemo k stvari, no vsaj v občini Marrickville smo zatopani Slovenci! In to z razstavo, ki jo je uredila moja žena v mestni dvorani v Marrickville. V ponedeljek zvečer je župan občine Marrickville svečano odprl razstavo "Arts and Crafts" katera je bila v okviru Carnivale 78. Raszt-avljali so Grki, Nemci, narodi Južne Amerike in narodi iz Jugoslavije. Župan Mr. Harrison se je vsem zahvalil za udejstvovanje in po govorancah se je začel kulturni program, katerega so izvajale razne etnične grupe. Največji aplavs so odnesli plesalci grške foklorne skupine. Na raztavišču so zavzeli največ prostora Grki, vendar najoukusnejše in najboljše predmete so izloži-li Jugoslovani. Verjetno je bil najprisrčnejši slovenski oddelek, sodeč po zanimanju obiskovalcev. Vsi so se pohvalno izražali o predmetih in nekateri so spraševali če so za prodajo. Razstava je bila odprta od ponedeljka zvečer do petka.
L.K.
O VLADICI , PETRU PETROVIČU - NIEGOSU
Pisali o velikim ljudima, ukoliko je to uopšte mogu-če, od strane nas, običnih smrtnika, ispunjava me strahom, da li ču biti u stanju da bar približno na osnovu onog što sam saznao i pro-čitao, prestavim veliki lik Njegošev. Kroz čitavo sto-lječe poznati domači i strani literarni autoriteti, posvetili su mnogobrojne študije o dijelima Njegoševim i biču njegovom. S toga, daleko bi nas odvelo, ako bi morali nabrajati u ovom prilogu, makar Što bi to bilo i u kratkom izvodu, sva ta imena naučnih i literarnih vrednosti. Zato čemo se zadržati kod izvjesnih, svakako za nas pristupačnih eleme-nata, koji su ovom našem Lovčenskom izabraniku dali moč da rukom velikog maj-stora izrazi najverniju sliku naše narodne duše, zado-jene kosovskim kultom da kroz Raspeče i stradanje smjelo i odlučno kreče se putem ka pobjedi naše nacionalne misli.
Puška mu je bila prva zabava, gusle su mu bile prvi učitelj, srpska slova bila mu je prva ljubav, a nebo sa svojim zvijezdama prva zagonetka. Sa višina Lovčenskih gledao je kako se sunce iza udaljenih snežnih planina podiže, a uz gusle slušao je pjesmu, koja mu je kazivala da je za onim bregovima Kosovo i Prizren, da tamo kroz lijepe i plodne ravnice teče Lab i Sitnica. Sa višina Lovčenskih mogao je videti sve granice Črne Gore, a gusle su mu pominjale daleke i nepregledne granice prostr-anog Srpskog Carstva. Vi-deo je Črnogorce stešnjene u ove krševe, a pesma mu je kazivala da su Turci uzeli polje, a Latini more, a njima ostale ove kamenite i neplodne gore.
Čovjek se zaista u čudu pita, odakle proističe toliko nadahnuča da šaka goloru-kih i gladnih gorštaka, po-sf "C čitavom svijetu prim-jerom čojstva i junaštva, te da u tom kroz ime Črne Gore, oživi slavu Sparte i Termopila. Nije bez naroči-tih vrednosti za ovaj dio našeg naroda veliki engleski državnik i prijatelj Južnih Slovena, Gledston rekao, da iako malena i neznatna po svom prostoru, Črna Gore ravna je Omerovoj Grčkoj u radanju velikih ljudi na tako uskim granicama kre-tanja i rada. Koliki je pak, izraz divljenja prolamao se kroz sve srpske krajeve biče dovoljno da prikažemo uvod poznatog srpskog pisca iz prošlog vijeka Jakova Ignjatoviča, koji u svojoj apotezi "Kako je postala Črna Gore", piše:
"Kada se zemlja stvarala, sinje more izmetnu jednu stijenu, da imade ko če valove zadržati, kada bura najurne. Ta je stijena Črna Gora, koja čuva da Jadransko More iz svoga korita ne odmakne. Kakve je žite-Ije ta stijena dobivala? U Crnoj Gori su negda jeli-nski i rimski bogovi stanovali. Tu se Jupiter odmarao kada je gigante pobijedio. Tu je Neptun svoje vjetrove
uzapčene držao. Na toj sti-jeni je Mars svoj mač oštrio tu su životinje sve sami orlovi, sokolovi, i risovi su se tu radali, pa još i strahovite guje. Slabe životinje nijesu se smjele pokazati, žaba što krekeče, ne da se tu vidjeti, jer guja žabu ne trpi. Odavde su bogovi na Olimp otišli, jer boginje Heba i Afrodita ne trpe hujanje morskijeh vjetrova. Samo jedan Mars ostade. Mars da nebi sam ostao, sazove iz dalekih predjela ljude sve same junake, te ih načini bogovima i tako ostade u Crnoj Gori trag božanstva.
Kada ovu apotezu sa ostalim sličnim uporedimo sa našim istorijskim zbitijem od Kosova na -ovamo, za onaj dio Srpskoga Naroda, koji se poslije Kosovskog brodoloma savio oko Lovčenskih padina, ovog Srpskog Ararata, ondah nam je jasno porijeklo inspiracije Njegoševe da genijalnom dikcijom slika: "Vitezove mrijet naviknute, za krst časni i slobodu zlatnu". Ovi bojovnici kroz Njegoševu pjesmu one srpske elemente "Što utječe ispod sablje Turške, što na pravu vjeru ne pohuli, što se nešče u lance vezati, to se zbježe u ove planine, da ginemo i krv prolivamo, da junački ame-nat čuvamo, divno ime i svetu slobodu". Kroz ove bojovnike održan je kontinuitet sa našom slavnom ist orijom kosovskih osvetnika. Jer eto tu u takvom vi-teškom gnijezdu ponikao je u kuči Toma Markova Petroviča, brata Mitropolita i Gospodara Črne Gore Petra Prvog/Svetog, u Njegušima 1. novembra 1813. godine, treči sin po redu Rade/Ra-divoje/, kome je sudbina dodijelila da bude ovaplo-čenje svih onih vrednosti narodnih, koje su iskons-kom snagom kroz njega pr-ogovorile za sva zbitija našeg pada i uspona, kroz viševjekovnu stažu naše nacionalne Golgote.
Kratki rok manastirskog učenja u Cetinju i u ma-nastiru Savina u Boki Koto-rskoj, zamenjen je u oktobru 1828. godine dolaskom na Cetinju Sime Milutino-viča-Sarajlije, čuvenog pje-sr:,.a "Serbijanke", za re-dovnog učitelja. Tu nije bilo nekog naročitog raspo-reda u učenju, več su učitelj i učenik šetali, razgovarali i čitali neke knjige što ih je učitelj sa sobom donio na Cetinju. Kaže se da je Vla-dika mnogo naučio od svog učitelja i iskreno mu bio zahvalan, radi toga mu posvečuje "Lučku Mikroko-zmu" i uz njegovu smrt spjevao mu je "Sprovod prahu Sime Milutinoviča". Jedno je sigurno da ga je Simo prvi uveo u klasiku, istoriju, filozofiju i književnost. Ovo je docnije uti-calo na prirodnu sklonost Vladičinu da se podaje filo-zofskom razmišljanju, po-naosob panteističkom shva-tanju ovoga svijeta i čitave vaseljene. Ovo se lijepo vidi i u Njegoševoj pjesmi iz 1844. godine "Filozof, Astronom i Poeta".
Veliki engleski mislilac i pisac Karlajl u svojoj knjiži "O herojima" navodi, da on ne zamišlja Kralja po odori i spoljnim znacima dostojanstva, več onakvog Kralja koji i bez tog spo-ljnog obeležja po svom biču zaista je Kralj-Suveren. VI-adika Rade je več u svojoj sedamnajstoj godini zamije-nio na upravi zemljom svoga strica Mitroplita i Gospodara Črne Gore Petra I, 18. oktobra 1830. godine.
šev rad naspram jedinstva i ostalog dijela Južnih Slovena, izražava se u punoj prepisci sa vodama narod-nog pokreta izvan Srbije i Črne Gore, da konačno da-de punog izraza svoga Ju-goslovenskog osječanja u pismima Jelačiču, Poslanici Bokeljcima i Dubrovčanima i kategoričkom odbijanju punude slavnog književnika Tomazea da radi u korist Mletačke Republike u Pri-morju Dalmatinskom. U
Pod vrlo teškim prilikama unutarnjih plemenskih raz-mirica, pritiska spolja od Turških najezda i vrlo de-likatne medunarodne situacije u Evropi, mladi vladar imao je da savlada nepre-mostive teškoče. Ali dogodilo se čudo, da je on samom svojom pojavom ukrotio najneukrotiviji narod na svijetu Črnogorce, drugim riječima podvrgao ih poretku koga je usta-novio u septembru 1831. godine na zboru glavara i naroda na Cetinju. Ovom reformom ustanovljen je "Senat" tj. neka vrsta suda za svu zemlju, Gvardija od 164 momaka i Perjanici, koji su bili hranitelji njegovi i veza sa narodom; Izbor ovih perjanika vršio se od najboljih kuča po brastvu i plemenima i služba je vršena neizmenično.
Kao što rekosmo, ovo je prvi slučaj u isoriji ovih gorštaka da pred pojavom impozantne figure svoga mladoga Vladike i Gospodara, se potčine nametnutoj njegovoj reformi. Njegovoj pojavi se začudio i ruski Car Nikola I, koji je odu-ševljeno rekao "Pa Ti si veči i od mene". Njegoš je na ovo odmah odgovorio: "Samo je Bog veči od ru-skog cara". Englez Ser He-nri Lehard i njegov drug Mitford koji su u 1839. godini posjetili Vladiku na Cetinju, pripovedaju u sv-ome potupisu, da u svom životu nisu vidjeli veče i impozantnije figure čovje-kove, ne samo po svom fizičkom sastavu, več i po svome dostojanstvu. Njego-
odgovoru Tomazeu, Njegoš podvlači suprotnu jugoslo-vensku tendenciju. U ovom duhu slab odziv sa te strane Njegoš je teško osječao i on kao na glavne uzroke toga neuspjeha udara na fanati-zam trostruki pakleno sjeme nesloge, koje je našem narodu više zla učinio no sve inoplemene sile i oružje, t.j. vjerski rascep Jugoslovena. Ogorčen ovim, Njegoš kroz pjesmu nalaže: "Srbuj dje-lom, vjeruj što vjeruješ, laktom vjere glupost čojka mjeri ... i dalje: "Ne pita se ko se kako krsti, no čija mu krvca grije prsi, čijel ga je zadojilo mlijeko".
Vladika Njegoš kao što nam savremenici opisuju pr-ihvatio je svoje reforme, te je usled toga od strane Me-terniha doživio i takvih ne-prijatnosti, da su mu na povratku iz Rusije u 1834. godini oduzeli knjige koje je sobom nosio, a i u dru-goj prilici Meternih mu je osporio i put u Francusku. Mnogo se govori o uplivu Njegoševom koje je ovaj izazvao prilikom posjete Italiji, da pored visoke i ob-razovane intelegencije Nap-ulja i Venecije, divili su mu se i Englezi, Amerikanci i Francuzi. Tu je izmedu ostalog Njegoš rekao: "Čov-ječanstvo ne može biti spokojno i srečno, doklen je podijeljeno na države koje imaju za glavni cilj: sebe, vjeru, narodnost i dinastije, čovječanstvo sporo ide nap-rijed, ono sazreva sa planetom na kojoj živi. U jed-nom društvu kada su se pred Njegošem žalili na Na-puljskoga Kralja što im ne-daje Ustav, Vladika im je
odgovorio: "Črnogorci po-štuju junake. Ja branim Vašega Kralja, kada je On jači od Vas miliona, koji se na njega žalite". Ova dva primera iz Vladičinog držanja dovoljna su ilustracija viso-kog hriščanskog i socijalnog kulta jednog crkvenog pog-lavara, koji istovremeno i suvereno upravlja sa jednim malim ali hrabrim narodom koji je vjekovni bedem borbe za krst časni i slobodu zlatnu, u drugom odgovoru riječi su Vladara heroja, ko-jemu je hrabrost glavni ele-menat i u borbi za demokratski poredak. Mladi Njegoš još u svojoj dvadesetoj godini života, prilikom pr-vog putovanja u Rusiju da se zavladiči, pored zvanič-nih posjeta u Beču, upo-znao se sa Vukom Karadži-čem, njegovim prvim mecenom, Jernejem Kopitarom, i drugim poznatim imenima jugoslovenske književnosti. Ovi pioniri na ovoj novoj podloži narodne književnosti, naišli su u mladom Vla-dici Crnogorskom odanog protagonistu, koji je več u ovom duhu počeo svoja pj-esnička stvaranja. Njegoš još kao dječak u svojoj trinajestoj godini pokazao je dar i sklonost pjesništva sa svojim sočinjenjem "Če-klički svatori" u duhu narodnih pjesama na podloži čistog govornog jezika svoga kraja. U ovom duhu nastavio je mladi pjesnik sa omanjim pjesmama, koje su osim nekoliko prigodnih, ili moralno-filozofskog, ili na-rodno-patriotskog sadržaja, a ima medu njima epskih i lirskih pjesama.
Povrartkom iz Rusije Vladika je polovinom 1833. godine stupio u javnost kao pjesnik sa "Pustinjakom Cetinjskim", "Na topu sa Spuža" itd. Ljubljane i Trsta u Crnu Goru, potpomo-gnut za štampariju i knjigama koje su izbegle austri-jskoj cenzuri, pristupa radu za podizanje savršenog oblika narodnog prosvečivanja manastirsko učenje zamenjuje podizanjem prve škole na Cetinju i podizanjem št-amparije, prve nakon Obo-dske u Crnoj Gori, i u njoj prvo štampa: "Pustinjaka Cetinjskog, Lijek Jarosti Turške, Poslovice Vuka Ka-radžiča i Srpski Bukvar". Ime Njegoševo prodire kroz sve slojeve, ne samo našeg, več i kulturnog evropskog društva. Dolaze razne posjete crnogorskom Vladici na Cetinje od strane mnogo-brojnih naučnih i drugih visokih krugova sa svih str-ana. Jedan izmedu ostalih bio je Anti de Žem, profesor franeuskog jezika koji se izvesno vrijeme zadržao sa Vladikom na Cetinju i naučio Vladiku franeuskim jezikom i upoznao ga sa franeuskom literaturom. U 1837 godini Vladika je spjevao "Svobodijadu", iste godine na najvišem vrhu slobode Lovčenu, podiže sebi grobnicu i zaklinje crno-gorce da ga posle smrti tu sahrane, da ih gleda i opo-minje na slogu i bratsku ljubav. Odmah nakon sp-jeva "Luče Mikrokozme", u 1847. godini, Njegoš do-
stiže kulminaciju svog knji-ževnog stvaranja u "Gor-skom Vijencu", jedna vrsta drame iz crnogorskog života u antičkom smislu. Njegoš je kroz "Gorski vijenac" ogromnim umjetničkim talentom naslikao jednu bu-rnu epohu, kroz koju izviru sve one narodne vrednosti iz istorije svoje uže domovine, koje su oličavale vje-čni uzor slobode, tradicije srpske državnosti i utočište duhovnog života srpskog naroda.
Njegoš se u izboru motiva za "Gorski vijenac", poslu-žio jednim istorijskim do-gadajem u svome kraju, ne samo da opjeva vjekovnu borbu slobodnih črnogorskih gorštaka protivu nasr-tanja turških osvajača, več osnovna sadržina ovog naj-večeg Slovenskog spjeva, spasavanje narodnog opsta-nka od ugrožavanja i od-narodnjavanja. "Sve što je video i osječao Njegoš je uneo u to djelo". Posle Gorskog Vijenca drugo zn-ačajno Njegoševo djelo je "Lažni Car Ščepan Mali", koji prestavlja jednu vrstu drame iz crnogorskog života slikanjem borbe i junaštva u kojoj su ginuli djedovi, ginuli očevi, ginuli sinovi, ginuli unuci, ginuli iz poko-ljenja u pokoljenje u nera-vnoj borbi koja je stvorila kult junaštva u pouzdanju da su nepobjedni: "Radi kršna njihova predjela, rad teskoče njihovih klanaca, radi toga što veselo snose sve tegobe, rata užasnoga, jer su subom rodeni vojnici, jer se smrti smiju i rugaju. Veličina ovoga junaštva je u tome, što se ne pita ko če poginuti danas, a ko sjutra, več mirnočom junaštva dok im: "Strašna ura gori pred očima". Genijalni duh Njegoša kroz svoja besmrtna sočinjenja, suština su črnogorske nacionalne duše, koja putem ovoga svoga velikog izabranika, bila je i ostala vječna sila koja ubri-zgava nacionalnu volju, ok-uplja nacionalnu energij u u vječne bojovnike slobode i bratskog jedinstva. Jer jed-noga smo porijekla, jedna ista krv teče korz naše vene, logika srostva, psihologije, nameče nam isti put, put ka zajedničkim idealima.
Bratstvo vodi porijeklo, preko bratstva nacionalne kulture, ka bratstvu nacionalnih ideala. U ovome je suština duhovnog i nacio-nalnog biča Njegoševog. Na nama je da ovaj amanet vječno čuvamo, i ne samo da se ovim velikanom ponose samo Črnogorci čije je svetovni i duhovni voda bio ovaj gorostas, več svih Južnih Slovena za koje je On samopregorno radio, a današnjih Jugoslovena, što je ostvarenje njegovih želja i zamisli, jer je i on dao znatan doprinos za tu bratsku i veliku zajednicu.
Neka je slava i vječni pomen Vladici i Gospodaru Črne Gore, Genijalnom pje-sniku našega roda PETRU II PETROVIČU NJEGOŠU
Temat za Njegoševu nagradu napisao, LJUBO VASOV