Zmago Švajger: En starček je živel •.. (Iz zbirke: Med tovariši.) Tako se je zgodilo, da se je učitelj Nerad odpravil po svetu. Zvedel je, da živi tam v Andrijenskem vrhu naših Slovenskih goric v hišici, ki je vsa prirastla h gorični zemlji, tovariš Jurij — Nestor med učitelji štajerske dežele — osemdesetpetletnik svoje življenjske poti. Ga poznate? Ne. Kako bi ga le poznali! Vse preveč tiho jc teklo njegovo življenje, vse preveč je bilo podobno vaškemu potoku, ki samo nenehno goni mlinska kolesa, pri tem pa pozablja na svojo moč in pravico ... Nas so pa v življenju naučili, da vidimo samo velike reči. Le včasih se nam posreči, da odgrebemo pedenj tiste plasti, ki jo je tako spretno stkala zgodovina, da loči velike ljudi od majhnih, važne dogodke od človeškega spomina nevrednih, ker jih ne obdaja slava in ker ni ob njih ničesar občudovati. — Občudovanje pa je v naših dneh važna lastnost za življenje. Če je nimaš, ostani rajši doma! Svet te bo neusmiljeno odklonil in ti povedal: »Prijatelj, nevzgojen si!« Takšnih in podobnih misli o svoji in človeški sposobnosti je bil učitelj Nerad, ko se je vozil čez Pesniške travnike v obiske. Lepota doline in bližnji grički, ki se tako živo ponujajo potniku, so ga včasih vzdramili. »Veš, učitelj Nerad,« si je dopovedoval, »če pomisliš, da v naši deželi učitelji uČakajo tako visokih let, potem še vendar ni tako slabo. Samo pomisli, kako bi bilo lepo na svetu, če bi vsi učitelji živeli osemdeset ali pa še več let! Službeno dobo bi nam lahko zvišali na pet in štirideset let, da bi prišli vsi v peto skupino. Pripravniška doba bi se od navadnih petih let lahko podvojila na dcset let. Mnogi bi še za življenja plačali svoje dolgove, ne pa šele s posmrtnino. Tovariši, ki so prinesli s seboj kakšne ideale, bi lahko v starejših letih bili mlajšim tovarišem svetel vzor, kaj se vse pripeti v življenju človeku, če ga svet zapiše med idealne ljudi...« Ob idealih se je učitclj Nerad vznevoljil. Navcličal se je teh utrinkov o stanovski sreči. Bližal se je svojemu cilju. Treba si bo zbrati tnisli. Še nekaj trenutkov, pa bo ob hišici tovariša Jurija. »Zdaj pa pazi, da ga ne polomiš!«, se jc v zadregi svaril. »Stare oči imajo svoj svet! Z nerodno besedo se lahko vrneš praznih rok.« Sreča. Pri gorični ograji pred hišo je stal tovariš Vlado. Tega je poznal. Jurijev zet je. Premostil mu bo pot. Odkrit nasmeh. Pozdrav. Vprašanje: »Kje imate dedka Jurija?« Iz sobe pride hčerka Marija. Z glasom, ki je izražal dobrodošlico, je namesto svojega moža odgovorila: »V sobi so oče, gospod, v sobi. Le bliže!« Veselo je sprejel ponudbo in hitel v sobo. Za široko mizo je sede dremal dedek Jurij. S prsti roke se je dotikal lončene ročke, v kateri se je svetila pijača. V radiu so peli narodno pesem. Za hrbtom so se mu na policah bliščale obreze knjig. Učitelj Nerad je pridržal korak. Pogled se mu je upiral zdaj v starčka, zdaj na ročko in zopet nazaj čez njegovo osivelo glavo na skladovnico knjig, ki so tako nevsakdanje čepele na knjižnih policah. Svojstveno se je zlival mir s pesmijo v praznično razpoloženje. Čudovito tihažitje starih let je polnilo sobo.. Pesem je utihnila. Starček je odpiral oči. »Pozdravljeni, tovariš Jurij!« »Zdravo, zdravo!« V oči starčka se je vračalo življenje. »Lepo je pri vas, lepo!« »Seveda, seveda. Sedite, prosim!« Ponudil mu je pijače. »Pijte! Kapljica naše zemlje je zdrava.« »Verjamem, tovariš Jurij! Vi ste najboljši porok za te besede.« Žvenk krožic in požirek žlahtne kapljicp ju je zbližal. Hčerka in zet sta med tem odšla. Ostala sva sama. »Lepo knjižnico imate, tovariš Jurij,« je pričel Nerad. »Da, da. Boter Caf me je učil ljubezni do knjige.« »Naš Oroslav Caf je vaš boter?« »Tud: ujec nni je, ne samo boter. Brat mojc matcre je.« »Lepo ime si je ohranil vaš ujec v domači zgodovini.« »Da, da. Škoda ga je, da so ga tako uničili.a Starček je nevoljno zamahnil z roko. Xerad je obrnil razgovor. »Tovari;š Jurij, vaša knjižnica me miče. Si jo lahko malo ogledam?« »Prosim, prosim, le poglejte. Starih knjig je največ,« je zadovoljno zinil. »Res je. Poglejte no: Krajnska Čbelica, Drobtinice, Dunajski Zvon, Zora, Slovanski svet, Hrvatska in Slovenska matica, Jurčičevi spisi v prvi izdaji, Wolfov Nemško-slovenski slovar v originalu! Zanimiva knjižnica! Stc sami zbrali toliko knjižnega bogastva?« »Ne. Tudi moj oče je imel veselje do knjig.« Učitelj Nerad se je vrnil k mizi. »Tovariš Jurij, povejte mi še kaj o vašem rodu!« Starček se je dobrovoljno nasmehnil. »Sedite, prosim! Pijva še malo!« Zopet je natačil v krožice pijače. Zvenk krožic. Duši dveh po letih tako oddaljenih tovarišev sta se bližali. Starček je pričel: »Iz učiteljskega rodu sem. Oče Rajmund. dedek Blaž in praded Mihal so bili učitelji.« »Ni mogoče! Tovariš Jurij, vaš rod je potem prava učiteljska dinastija! Vi ste že četrta veja tega debla. Imenitno! Najbrž ste edinstveni pri nas!« Dedek Jurij se jc zadovoljno smehljal. »Pa iz svojega življenja bi mi povedali kaj? Vse bi me zanimalo.« »Rodil sem se pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah 1854. leta. V mladih letih sem Eomagal očetu, ki je bil učitelj in organist. e v gimnazijskih letih sva hodila po fari po biro.« »So kmetje radi dajali biro?« »So. Moj oče je lepo orglal in pel. Ko je bil še študcnt, mu je nadvojvoda Ivan podaril na nekem koncertu staro violino. Daleč naokoli jc veljal za orgclskega virtuoza in dobrega sadjarja. Sadovnjak za hišo je njegovo delo.« »Ste vzljubili očetovo življenje?« »S pete gimnazije sem odšel na mariborsko učiteljišče, kjer smo bili leta 1876. prvi maturantje.« Učitelj Nerad se je čudil: »Istega leta, ko se je rodil Slovenccm veliki Cankar, je bil ta mož žc uČitelj!« »Pa po maturi?« »V našc vasi: Sv. Jurij, Ncgova, Sv. Benedikt. Povsodi po eno leto. Zadnjih štirideset let sem bil v nemškutarski Gornji Radgoni.« »Kako pa je bilo v šoli?« »Vse drugače kot pa je danes. V Gornji Radgoni sem imel v prvem razredu 196 otrok.« »Kako ste lc držali red med toliko deco? .Ic pela šiba?« »Z njo bi si ne pomagal dosti. Če so bili pridni, sem jim pravil pravljice.« »Kakšne pravljice?« »Ljudske in pa Trdinove pripovedke.« »Kako ste pa prišli že takrat do Trdinovih bajk?« »Kako? Na platnicah Ljubljanskega Zvona so bile tiskane.« Učitelj Nerad si je tiho očital: »In mi se čutimo sodobni in narodni? Ta mož je pred dobrim pol stoletjem uporabljal v šoli Ljubljanski Zvon, ki ima še danes komaj devet sto naročnikov!« »Kako pa ste se razumeli tovariši med seboj? Ste bili razdeljeni?« »Samo dvoje vrst nas je bilo: Slovenci in nemškutarji.« »Ste se zanimali za politiko?« »Ne. Takrat nas nihče ni silil v stranke. Narodni tabori so bili praznik za slovenskega učitelja.« Sta;rček je postajal utrujen. Pogled je uprl proti oknu. »Imate kakšne posebne spomine?« »Nič posebnega.« Poglcd mu je docela obvisel na oknu. »Bi si žclcli nazaj teh dni?« »Nc. Prestal sem zadosti. Želim si le miru.« Pred hišo se začuje cingljanje zvoncev s koles. Tovariši s sosednih šol so se pojavili pri oknu. Dolfek, Ujka, Beno, Klarica, Justa .. Sami mladi obrazi... Starček Jurij se jc oživel. S trudnimi stopinjami jc hitel v njih sredino. Dva rodova sta se radovedno gledala v oči. Sonce izza griča je sijalo obema. Tovariš Jurij, svetla kaplja v potoku, ki nenehno goni mlinska kolesa, pa pri tem pozablja na svojo moč in pravico, je priSel med svoje ...