SVOBODNA SLOVE NI JA
LETO (AffO) XLIV (38) Štev. (No.) 2
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 10. januarja 19S5
Ob papeževi božični smernici
„Skušajmo živeti božič v duhii sprave z Bogom, z nami samimi in z drugimi...“ (J. P. II.)
Papeževe besede nas spominjajo, da se duh sprave pričenja v našem odnosu do Stvarnika, poteka preko sprejetja lastne resničnosti in se izrazi končno v strpnosti in vzajemnosti med brati.
Tudi kadar govorimo o zaželeni narodni spravi, naj bi imeli pred očmi isto pot. Sprava je' tudi v tem primeru sad ljubezni do Resnice in resničnosti, do Očeta ter do Njegovih sinov in hčera.
Večkrat je bilo med nami že pisano o vprašanju narodne sprave, a v letošnjem adventu je bilo prvič, da je podobna misel bila objavljena v republiki Sloveniji. -Priletela je med nas osamljena, sredi bučne reakcije, katero je vzbudila med domačimi oblastniki, a njene resničnosti ne more izbrisati nihče več. Ni bila to še razvita in dokončno izdelana misel, pa je vendar pomenila neskončno več kot sovražna nestrpnost uradnega tiska komunistične stranke.
„Ena lastovica še ne naredi pomladi,“ bodo ob tem menili eni; „vsako pomlad naznani najprej ena lastovica,“ bodo upali drugi. Oboje je res. Res pa je tudi, da smo prve javne glasnice veseli, čeprav utegne biti pomlad še daleč.
Prav pa je, da kljub upravičenemu veselju ohranimo rodoljubi doma in po svetu — razsodnost. Ko govorimo o spravi med Slovenci v upanju, da bo tako zaključeno obdobje revolucije in nasilja, obstaja nevarnost, da si jo vsak drugače predstavlja, v pre-
pričanju, da pomeni pojem sprave vsem to, kar pomeni njemu. Zato je primerno, da od časa do časa o tem ponovno razglabljamo.
Sprava temelji na odpuščanju in ne na pozabi, je sad ljubezni in ne brezbrižnosti, išče resnico in ne kake „nove“ za vse sprejemljive1 priredbe preteklosti. Tudi ni sprava isto kot zmaga nad nasprotnikom; je pa sprava resnična zmaga nad sovraštvom pa tudi nad lažjo.
Končno, sprava ni nekaj, kar bi bilo mogoče doseči po odloku, čez noč, kot neko čudovito stanje, ki naj bi prišlo nad narod brez osebnega napora in osebnih odločitev. Gre za nekaj globljega, kar je bližje „spreobrne-nju“, kot „sklepu“ tega ali onega organizma.
Misel na narodno spravo je marksistom vsekakor težja kot kristjanom, ker njihov nauk ni osnovan na ljubezni, kakor je krščanski. Zato ni upanja na spravo s komunistično partijo, dokler se ta oklepa svoje ideologije s totalitarno nasilnostjo. Med tem pa je pot sprave med narodnjaki, ki so se borili na obeh straneh v državljanski vojni, vedno odprta. Mogoče je, da se na njej srečamo, če je ne zamenjamo z vabljivo cesto nečastnega barantanja z vrednotami, ki ne vodi nikamor.
Narodna sprava ni plod pogajanj, kjer se^preteklim krivicam dodajajo druge. Tudi ni trgovanje s častjo in dobrim imenom ne živih ne rajnih borcev, političnih delavcev in mučencev. Njen pričetek je v slovenskih srcih tisti hip, ko priznaš nasprotniku, celo če si prepričan o njegovi zmoti, da se je morda tudi on boril v dobri veri in s podobnim idealiz-
mom, kot si se boril za svoj narod
ti.
Ne gre pri tem za potuho zločinu, za zanikanje zmote niti za prikrivanje pomot. To bi bil greh proti resnici. Nasprotno, če resnično želimo narodno spravo moramo biti pripravljeni sprejeti celotno resnico. Zaupati moramo narodu, da bo nekoč svoboden in rešen totalitarnih. vezi znal iskati zgodovinsko resnico, ločiti posledice od vzrokov, človekovo slabost od njegovih namenov, pa tudi velikodušnost od njene zlorabe.
Pri presoji državljanske vojne, ki se ni pričela z ustanovitvijo domobranstva, je prvo vprašanje, kdo jo je pričel in zakaj ! Ko bodo razjasnjeni umori slovenskih narodnjakov in celih družin, s katerimi je komunistična stranka revolucijo zanetila, bo dobronamernim rojakom postalo jasno zadržanje vseh nasprotnikov revolucije. Jasni pa bodo tudi vzroki njihovega poboja po končani vojni.
Sprava, kadar bo narod zanjo dozorel, ne bo mogla mimo resničnih vzrokov revolucije, mimo njenega namena niti mimo njenih posledic.
Pravična obsodba zločinov pa velikodušno odpuščanje sta prag, ki ga mora narod prestopiti, če hoče, da se sprava posameznikov spremeni v res-snično narodno spravo.
Nočemo maščevanja, odpovedujemo se osebnim zadoščenjem, hočemo le pravico, ker brez nje bi bila tudi sprava — laž.
Obljuba, da resnica človeka osvobaja, drži tudi v tem primeru ; izrekel jo je isti Učenik, ki zapoveduje, naj vlada ljubezen med brati.
dr. Marko Kremžar
Razmere v Sloveniji
„Neue Züricher Zeitung“, 16. 11. 84. (Priredila P. D.)
Proces proti 6 izobražencem v Beogradu ima velik odmev v raznih jugoslovanskih republikah. V Sloveniji je povzročil nezadovoljstvo celo v slov. komunistični partiji. Pred kratkim je eden glavnih politikov, Mitja Ribičič, izjavil, da se ne sme kaznovati z zaporom tistih državljanov, ki povedo svoje mišljenje, ki morda ni v skladu z mnenjem vladujočih. Uporabljal naj bi se drug način, t. j. mirno spodbijanje „zmote“. V Ljubljani pravijo, da bi tlak način morali u-porabljati pri presojanju mišljenja filozofa Vojeslava šešelja, ki ga je režim obsodil v 'Sarajevu na 8 let ječe. Prav tako naj bi tudi v beograjskem procesu vlada „dokazovala“ nepravilno delovanje šestih intelektualcev, ki so v stanovanju Milovana Djilasa prisostvovali razgovorom in ki so bili v posesti knjig, ki naj bi imele „državi sovražno vsebino“.
Niso si pa upali vsi slov. politiki povedati svojega mnenja tako javno kakor Mitja Ribičič ali pa Makedonec Grličkov. Ta dvomi, če so takšni procesi v prid jugoslovanskemu ugledu v inozemstvu, predvsem na zapadu. Njegovo mnenje je naletelo na dober sprejem v slovenskem tisku, - ker so mnogi bralci že dolgo prepričani, da se samo s svobodnim in prostim razgovorom lahko rešijo težave, v katerih se nahaja država. V Sloveniji se baje v zadnjem času kaže neko rahlo „popuščanje v politični atmosferi ‘. Seveda so različna mnenja, v kakšni in kolikšni meri se kaže to „rahlja-
Pa tudi opomini in kritike se avljajo, naj se Slovenci izogibajo elikemu „uporabljanju svobodne. mišljenja“, ker bi to lahko povilo reakcijo pri še vedno obsto-h slovenskih dogmatikih, es je, da v Ljubljani v zadnjem i več pišejo in govorijo o zgodo-in dogodkih izpred 40 let. Vso obo namreč doma niso smeli go-kaj šele pisati o povojnih ob-
sodbah in množičnih pobojih oseb, katere je režim obdolžil, da so bili sodelavci z nacisti. Mlajši, marksistični novinarji v „Novi reviji“ celo zahtevajo razjašnjenje skonstruiranih obtožb. Dvomijo o pravičnem izvrševanju obsodb in zagovarjajo mnoge, ki so bili obsojeni zaradi svoje pripadnosti katoliški Cerkvi. Opazovalci so mnenja, da bi takšno razpravljanje morda lahko služilo kot prva pot do narodne sprave.
Tudi je res, da so vladni krogi prenehali z napadi na katoliško Cerkev in predvsem na škofa dr. G. Rožmana, ki je bil obsojen v odsotnosti na 18 let ječe — zaradi „sodelovanja z Nemci“. Danes presojajo njegovo delovanje kot pogojeno pod gotovimi
Slovenski bogoslovci obiskali Koroško
Slovenski bogoslovci so se napotili na kratek obisk k študentom teologije v Avstriji. Najprej so se oglasili v Salzburgu, kjer je nekaj Slovencev v bogoslovju. Omembe je vredno, da letos praznujejo tam Virgilovo leto (umrl je leta 784), saj je ta škof poslal med nas Modesta in druge duhovnike.
Potem so se bogoslovci odpravili v Celovec, kjer so se srečali s škofom Ka-pellarijem. Kako pa so se imeli v Tinjah, ponatiskujemo iz Družine dobesedno :
„V Tinjah nas je sprejel nasmejani Jože Kopeinig in nam navdušeno razkazal Katoliški dom prosvete, ki skrbi za versko in kulturno rast Slovencev in Avstrijcev na Koroškem. Ko nam je po večerji France Sodja pripovedoval o življenju naših izseljencev v Argentini in Kanadi, kjer trenutno biva, smo se začutili kot ena sama velika družina, rojena nekje pod Triglavom, z bogkovim kotom v hiši...“
zgodovinskimi dejstvi. Priznavajo mu, da je bil odločen protikomunist in ga smatrajo za svojega političnega nasprotnika in ne več za vojnega zločinca, kakor so ga obdolževali do-sedaj. Slovenska Cerkev mu priznava mesto v zgodovini kot ljubljanskemu škofu. Sedaj o njem zopet lahko pišejo in govorijo. (Do pred kratkim so ga namreč enostavno prezrli). Dokaz za to je bila spominska svečanost
17.	novembra ob petindvajsetletnici njegove smrti.
Tudi katoliška Cerkev na Slovenskem je baje začutila neko rahlo sprostitev. Nadškof dr. Šuštar, ki je pred leti deloval v Švici, ni bil nikdar v sporu z oblastmi, temveč je skušal počasi izboljševati položaj svojih vernikov. „Družina“ naj bi pisala sedaj bolj svobodno. Prav tako se v zadnjem času lahko bere maša v zavodih za onemogle. Dosedaj je bilo namreč dovoljeno le privatno in osebno duhovno oskrbovanje bolnikov in ostarelih.
Samoupravljanje in religiozno vprašanje
To je bil naslov seminarja na Bledu. Posebno zanimivi so bili zaključki na drugem dnevu srečanja, ko so „strokov, n jaki“ (poročilo jih ne omenja) odgovarjali udeležencem. Zelo jasen je bil odgovor na vprašanje, kakšno vlogo ima vera pri graditvi bolj humane družbe. Rekli so, da je vera lahko ovira pri vzpostavljanju pravičnih družbenih odnosov; možno je, da pri tem nima nikakršne vloge; lahko je pa tudi spodbuda. (Bolj jasno nemogoče).
Ugotavljali so vzrok, zakaj je med družbenopolitičnimi delavci tako malo vernih. Prišli so do zaključka, da jih v krajevnih skupnostih (las fuerzas vivas) ni tako malo; zelo malo jih je na občinski in republiški ravni. — To vpra. šanje bi morali preučiti; analizirati delovanje delegatskega sistema, dopuščajo pa tudi, da bi med vzroki gotovo moglo biti tudi sektašenje. Tu so pa pogodili: na višje položaje pridejo le tisti, ki pripadajo sekti rdeče knjižice...
Kdo je bil „slovenski Berija"?
Z revijo Mladina imajo oblasti doma vedno težave, ker pač piše po svoji uvidevnosti in se ne da utišati. Tako so novembra 84 zaplenili številko 40 na podlagi odločbe javnega tožilca, 'in sicer, ker je v njej izšel članek „Obkroženi z ljubeznijo,“ katerega vsebina „škoduje ugledu skupščine SFRJ“. Sodišče je ta odlok naknadno potrdilo na podlagi zakona o preprečevanju zlorabe svobode tiska. Kot je videti, ta služi za utišanje vsega, kar ni všeč „novemu razredu“ na vladi, ker razgalja „delo za . ljudstvo“ njihovih predstavnikov partijcev.
Uredništvo Mladine sicer ni moglo izdati zaseženega članka, naknadno pa je le izdalo ostalo gradivo, ki pa je tudi po svoje zanimivo. Pod na slovom „Nizki udarci visokega funkcionarja“ je objavil nekatere komentarje Matevž Krivic, ki je med najbolj pogumnimi oporečniki v Sloveniji. Je bivši komunist, ki pa je iz protesta izstopil iz ZK. Na Gorju-povih dnevih slovenskih novinarjev
9.	novembra lani je visoki partijski funkcionar Mitja Ribičič med drugim napadel tudi Krivica, češ da ima „o-četovski kompleks“, kajti njegov — Krivičev — oče je bil tožilec v znanih dachauskih procesih in ga zato primerja s „slovenskim Višinskim.“.
Sedaj pa Krivic odgovarja na te nizke udarce. Sprašuje se, kako naj odgovori Ribičiču? Pred rednim sodiščem? Nesmisel! Pred partijskim tovariškim razsodiščem? Enkrat je Krivic že zahteval nekaj takega (za
Jaka Koprivca), pa se je razsodišče izjavilo, da je nepristojno! Gotovo Krivic dobro pozna delovanje in nepristranost državnih in partijskih sodišč. Zato se obrača na javnost: Pove, da je bil oče izbran, za tožilca le nekaj dni pred pričetkom procesa in da zato seveda ni mogel vedeti, kako so bila nekatera priznanja izsiljena z mučenjem itd. In nadaljuje:
„Pač pa bi Mitja Ribičiča, če se je že spustil v omenjanje „slovenskega Višinskega“, rad vprašal, kdo šobili potem ,slovenski Berija' in njegovi pomagačj, ki pa niso krivi samo za to, da so lažnim obtožbam verjeli, ampak so te lažne obtožbe na znan način sami sfabricirali ? Glede na to, da je bil Mitja Ribičič takrat visok funkeonar OZNE in da je njegova vloga (vsaj v Torkarjevem procesu!) v Torkarjevi knjigi, sicer brez imena, tudi opisana, bi bilo pričevanje Mitje Ribičiča 'o teh stvareh za javnost nedvomno še mnogo zanimivejše kot je bilo tisto mojega očeta. Bo potem, ko si je upal •—■ v odsotnosti prizadetih ■— na Gorjupovih dnevih reči to, kar je rekel, našel toliko poguma, da bo javnosti pojasnil tudi svojo vlogo v dachauskih procesih?"
Kot lahko beremo, se zadnje čase Ribičič kaže na zunaj kot zelo širok in odprt pristaš mirnega in legalnega razvoja idej ; vendar pa vemo že od prej in tudi zadnje Krivičevo pisanje nam to potrjuje, da ima Ribičič še veliko, veliko povedati javnosti, ki se je sedaj začela spraševati o njegovi preteklosti!
Italija se «fr jss je vzdolž slovenske meje
(FAZ, konec novembra priredila P. D.)
Italija pazljivo zasleduje oboroževanje obeh velesil in kopičenje vojnega materiala na meji med zahodom in vzhodom. Povsem tiho in po sporazumu vseh političnih strank v državi pa se je tudi sama dobro opremila. Njen izredni položaj, saj je obkrožena od morja, zahteva temu primeren obrambni sistem. Italija nima nobene direktne meje z državami vzhodnega bloka, ker ležita vmes Jugoslavija in Avstrija. Ker bi bila direktna suhozemska invazija možna le iz Madžarske preko Ljubljanske kotline proti Gorici in Vidmu, je Italija, v tem predelu namestila močne divizije tankov in drugega orožja, pa tudi vojakov, ki naj bi branili ca 50 km široki prehod med Alpami in Jadranskim morjem.
Slovenija ve® Izvozila kot uvozila
Zvezna statistika je objavila, da je Slovenija že v prvih desetih mesecih 1984 izvozila na konvertibilni trg za 8,'5% več kot ipa uvozila. To se ji je posrečilo prvič v zadnjih štirih letih in je edinstven pojav med jugoslovanskimi republikami in pokrajinami.
Od drugih so izboljšali proporc v dobri meri Bosna in Hercegovina ter Srbija; za spoznanje so izboljšale Črna gora in Kosovo; Hrvaška, Makedonija in Vojvodina pa so zmanjšale izvoz (ali pa povečale uvoz).
Slovenija je v zadnjih štirih letih imela sledeč narastek: 78,5%, 88,5%, 96,5% in 108,5% (pokritost konvertibil. nega uvoza z izvozom v %).
V istem času je bilo splošno povprečje Jugoslavije tole: 54%, 61,1%, 77,7% in 84,3%.
Med nas je usekalo...
Ob 40-letnici našega begunstva
Danes vemo, da je bil šubašič — kraljev in Churchillov človek. Churchill je igral nanj svoj vpliv v Jugoslaviji. Minister Fotič se je celo bal (The war we lost, stran 251), da bi po šubašičevem posredništvu prišlo lahko do sporazuma Tito-Maček! Churchill je namreč tedaj računal na Jugoslavijo kot na svojo izključno vplivno domeno, na britansko cono, podobno kot je gledal na Grčijo. Obe pa naj bi bile „zavora sovjetskemu pohodu na Jadran, v Sredozemlje in v Italijo (Fotič, 297-300). Še več: Churchill je smatral tudi Tita za svojega človeka. Vsaj tako se je videlo na obisku v Neaplju poleti 19)). Verjel je v Titovo obljubo, da ne bo uvajal komunizma v Jugoslaviji in da bo izpeljal svobodne volitve brez nasilja. In to dvoje bi krepilo Churchillov vpliv v državi. Šele potem v Moskvi oktobra l. 19)) je videl drugačen položaj ter je za Grčijo kon-cediral 90% v svoj prid in 10% v sovjetskega, za Jugoslavijo pa 50% in 50%. Situacija v Jugoslaviji se mu je videla katastrofalna.
Vemo, da je Churchill jan. 19)5 dal poklicati k sebi predsednika Šu-bašiča in mu „ponudil dve angleški brigadi za izkrcanje na dalmatinski obali z namenom, du zaustavijo širjenje komunizma v zapadnem delu Jugoslavije“, kakor priča Radiča, ki je bil tedaj šubašičev sodelavec (Glas sv. Antuna, 1955, 10. junija) oz. kakor priča poslanik Šumenković (AD, 8r 3. 1965), ki stavi to srečanje v december 19)), da je pri tem Churchill vprašal, „Irnkšna možnost je, da se iz ostankov domobranske armade formirajo čddellci, ki bi skupaj z angleškimi četami držali položaj v rokah in morda prodirali proti Dunaju“, šubašič je tedaj to ponudbo — odbil, in s tem je dokončno preprečil, da bi Jugoslavija postala nova Grčija. Prof. Ružička je govoril l. 19)6 po Radiu Free Europe, da se mu je „Tito sam hvalil, da je samo on preprečil zadnjo zimo — 19))/)5 — izkrcanje britanskih in amerikanskih čet na zahodni obali Jugoslavije“ (Glas Jugoslavije, 19)7, štev. 32).
dr. Tine Debeljak, „Zapisi ob robu“ (ZSS 1967, str. 10)—105)
< •	•	■-% • a • v • »
Cinizem Ribičiča
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
„Nasprotniki so se s silo prilastili pesnika Balantiča, ki je zgorel v belogardistični postojanki. Vendar Balantič ni bil nikakršen pesniški izpvedovalec klerofašističnega mračnjaštva, saj ni zmogel niti enega verza v čast in slavo propadajočega sveta. Bil je velik talent, vendar utesnjen zaradi osebne stiske, obupa in brezizhodnosti.“ (NR št. 22. novembra 1984)
Iz govora Mitje Ribičiča na dvanajstem plenumu kulturnih delavcev OP 16. novembra 1984 v Dolenjskih Toplicah.
Letos je izlšla v Sloveniji pri Cankarjevi založbi Balantičeva pesniška zbirka „Muiževna steblika“ in je postala knjiga uspešnica — best seller, tako da je v nekaj mesecih izginila s književnega trga. Kritika se je zelo pohvalno odzvala o njej, sedaj pa je dobila še priznanje iz ust člana predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov.
Slovenci doma so morali čakati ena-inlštirideset let, da so prišli do enega dela naše kulturne dediščine, ki jo predstavlja Balantič - pesnik videc v zgodovini našega naroda, medtem ko je v emigraciji bil trikrat ponatisnjen.
Tokrat je dobil priznanje kot „velik -talent“, kar je nekaj posebnega v vr-;stah stalinističnih diktatorjev slovenske kulture. Seveda bi si Ribičič lahko prihranil, „da ni bil nikakršen pesniški izpovedovalec klerofašističnega mračnjaštva“, kot da bi bili v vrstah slovenskih literatov sami mračnjaki.
Ribičičev cinizem je s tem govorom res dal priznanje enainštirideset let zamolčevanemu, v Grahovem zgorelemu pesniku, iz navedenega citata pa razberemo, kot da bi se ga katoliška stran prilastila, ukradla komunistični in s tem je Ribičič dosegel vrh cinizma: ubiti še ne 22 let starega, nadarjenega, veliko obetajočega pesnika, blatiti in zamolčevati ga čez štirideset let, nato ga pa hoteti prikazati kot komunističnega pristaša.
Pesniški talent Balantiča je odkril dr. Debeljak leta 1942 in od takrat naprej je pesnik postal sodelavec „Doma in sveta“. Ne prej ne pozneje ni Balantič pisal v komunističnem duhu, pričakujemo pa še njegovo morebitno zapuščino. Dosti se je pisalo o besedah, ki jih je recitiral France. Kremžar, ko sta skupno gorela z Balantičem: „Usodni Pirhus...“ njihov pomen pa lahko šele sedaj po toliko letih dojamemo: bila je Pirova zmaga slovenskih komunistov tisto noč, ki je prišla v zgodovino zaradi kratkotrajnosti in neuspešnosti, ki pa je v Sloveniji predstavljala stalinizem v kulturi in ki je bil še-
le sedaj s priznanjem Ribičiča vsaj deloma premagan. Kako počasi umira sramota v Sloveniji!
Ideološki emigraciji se, hvala Bogu, ni treba sramovati za take stvari, ker ni nikdar delila kulturnikov na „naše“ in „vaše“, niti v najhujšem obdobju re volucije. „Zbornik zimske pomoči“ je prinesel prispevke levičarjev (O. Zupančiča), ki ga je še v emigraciji dal ponatisniti z vsemi njegovimi napaka-m v ,J\leddobju“ dr. Debeljak. Prav tako se tudi pri imenovanju šol ni gledalo na pripadnost: Cankarjeva, Slomškova, Prešernova, Župančičeva, Balantičeva šola to potrjujejo in da so vsi bili sestavni del slovenske kulture.
Škoda, da se ni Ribičič pri tej priliki spomnil svojega zeta Mitja Gorjupa, predsednika Zveze časnikarjev Slovenije, ki ga je pognal v smrt zaradi objave rojstnega dne Mirka Javornika. Oni je bil tudi nadebudni časnikar in je moral umreti za takšno malenkost. Tudi njegovo smrt je emigracija z žalostjo zapisala v svoj spomin.
Kaj je napotilo Ribičiča, da je govoril o Balantiču? Propagandna uporabnost Balantiča! Iz pesniške zapuščine, dosedaj skrbno skrite in šele lansko leto najdene, bomo lahko čez nekaj mesecev brali, da Balantič sploh v Grahovem ni zgorel, morebiti so ga pa celo domobranci ubili!
Religiozno razklanost Balantiča bi po Ribičičevi teoriji lahko predstavili kot politično nihanje med belimi in rdečimi, glavna poetična motiva ogenj in smrt pa očiščevalno požiganje kapitalističnega imetja in pobijanje belih.
Čeprav do sedaj ni noben literarni kritik pokazal na religiozno vsebino, motive, izrazje, leksikum, trope in metafore Balantiča, bo Ribičičev: „polastili so se ga s silo“ šel v zgodovino slovenske literature kot edinstven primer ponarejanja zgodovine in cinizma komunistične partije.
Čas je najbolj neusmiljen sodnik in ocenjevalec literarnega dela; Balantičevega talenta še do sedaj ni načel zofo časa, odvečna pa je tudi sodba in ocena starega, v Moskvi šolanega komunista, odvečen je cinizem ubijalca nad ubitim, sramoten pa je tudi prikaz Balantiča novemu rodu.
Če Ribičič prizna Balantiču osebno stisko, obup in brezizhodnost, zakaj pa tega ni opazil tudi pri večini slovenskega naroda?
Bo cinizem Ribičiča res ostal v slovenskem narodnem značaju kot nova sestavina, ki smo jo dobili Slovenci s komunistično revolucijo ?
Tone Brulc
Precej črnila je te dni preteklo glede odsotnosti sindikalnih vodij na novem zborovanju koncertacije, ali socialnega zborovanja, kakor ga tudi imenujejo. Vlada je polagala mnogo upanja na te' sestanke, kot vreden način in varnostno zaklopko za rastoče nezadovoljstvo vsled gospodarskega in socialnega stanja. Zborovanje med vlado, podjetniki in sindikalisti je že od vsega početka naletelo na dvome tistih, ki vedo, da bo težko dalj časa zategovati pasove, ne da bi to povzročilo nezadovoljstvo med delavstvom. Volitve v sindikatih se le delno položaj o-lajšale. Morda bodo počitnice potekle več ali manj mirno, a po marcu se bo morala vlada soočiti z vso resnico borbenih gremijev.
V takem položaju so vodje CGT segli po edinem orodju, ki jim niore ohraniti nekoliko prestiža v očeh ljudi. Sklenili so znova izstopiti iz poteka razgovorov im pogajanj, dokler vlada ne ugodi njihovim zahtevam. Kakšne so te ahteve? Strnjene so v 20 točkah, med katerimi moremo omeniti zahteve po takojšnjem vpeljanju paritetnih komisij ; osvoboditev politike plač izpod jarma u-kazov mednarodnega denarnega fonda; vzpostavitev bančne’ politike, ki naj privilegira proizvajalne sektorje; reaktivacija notranjega trga; točno plačevanje državnim uslužbencem; vrnitev socialnega skrbstva v roke sindikatov, itd., itd.
Če dobro pregledamo, te zahteve niso pretirane. Ni resno nadaljevati z gospodarsko politiko, ki -najbolj o-korišča špekulacijo; obnovitev paritetnih komisij so radikali obljubljali v teku volilne kampanje; plače je treiba urejati točno in vlada ima dovolj skrbi z raznimi stavkami državnih uslužbencev (železničarji, poštarji, itd.) vsled zamude v izplačevanju plač. In še marsikaj bi lahko našteli. A dejstvo je, da država nima denarja in obenem stoji pred jek'enimi zahtevam: mednarodnih upnikov, ki nočejo popustiti v svojih zahtevah po urejeni ekonomiji.
Istočasno je vlada objavila tudi petletni gospodarski program, ki je doživel pohvalo in tudi izredno ostro kritiko. Vendar, po mnenju nekaterih strokovnjakov, je še -najbolj realističen, kar jih je bi'o mogoče pripravit: v danih okoliščinah. Predvideva skromen razvoj gospodarstva, zmanjšanje notranje potrošnje, zvišanje izvoza in dotoka deviz, pa porast notranje bruto proizvodnje v višini 4%. Obenem tudi predvideva da v pričujočem letu
1985 ne bo realnega porasta plač. V tem je' vsaj nekoliko bolj realen, kot pa zatrjevanje, da je v preteklem letu styarna plača narasla za 8%, kot se je glasila volilna obljuba, pa tega narastka ni zaznati.
Bodimo pa dosledni. „Radikalna vlada je zamudila eno leto v nejasnosti in dvomih“, je dejal te dni bivši peronistični predsedniški kandidat dr. Italo Luder, časnikar ga je pozabil vprašati, kaj bi storili peronisti, če bi se znašli na mestu radikalov. Dejstvo je, da peronizem vodi opozicijo, ki pravapray ni opozicija, ker sam doslej tudi še nima alternativnega gospodarskega programa. Njihova opozicija se torej' omeji na besedo „ne“ spričo vladnega koraka.
SREDI VROČEGA POLETJA — NEVIHTE
Večkrat se vračamo na to snov, a je neizbežna, ker problem peroni-zma predstavlja vsakdanji kruh v argentinski politiki. Peronizem se nahaja pred hudim problemom, in vsak izgubljen trenutek je lahko u-soden. Znan je že datum 'volitev za delno obnovo poslanske zbornice, in tudi številnih provincijskih volitev. 3. novembra 1985 bo udarila nova „ura resnice“. Zato je razumljivo, da sl dan za dnem sledijo sestanki, zasedanja, stilu in poizkusi poravnave v osrčju peronizma.
Poldžaj se bistveno ni spremenil. Uporna skupina, ki sama sebe smatra za večinsko, pripravlja narodno konvencijo za 2. februarja. Skupina okoli Herminia Igleslasa pa skuša to preprečiti, in sicer z pogajanji, ker se čuti ogrožen-o, in ker ve, da razkol v stranki lahko dokončno zapre peronizmu pot do volilne zmage, če ne pomeni zanj celo politično smrt.
Sedaj je prišlo do nove’ variante. Volilni sodnik, ki ima odločiti o pravilnosti ali nepravilnosti zadnjega peronističnega kongresa, je povabil zainteresirane stranke na „poravnavo“. Z juridičnega vidika je to blesteče. S pravnega vidika je salomonsko. V praktičnem 'pogledu pa mnogi opazovalci menijo, da bo težko doseči poravnavo med sprtimi sektorji, ter napovedujejo novih neviht sred: tega vročega poletja.
NA LEVO, NEKOLIKO NA LEVO
Če v gospodarski politiki mnogi opažajo sledove zadnje vojaške vlade. in akoravno Matere z Majskega
trga zaman zahtevajo večjo odločnost v sojenju tistih, ki so bili zapleteni v zatiranju gverile, je vendar opažati v zunanji politiki tisto obračanja na levo, ki je značilna za radikale. S tega vidika mnogi gledajo potovanje argentinske „mednarodne -brigade“, ki jo sestavljajo mladinci tukajšnje KP, ki so pohiteli v Nikaragvo na nabiranje kave. Takšni „udarniški“ posl: so izredno ljubi komunističnim krogom. Vlada se je ob tem opravičila, da pač nikomur ne morejo prepovedati naj potuje kamor hoče. Svoboda je svoboda.
Z druge strani pa opravičujejo potovanje podpredsednika V. Mar-tineza v Nikaragvo, na nastop novega predsednika Daniela Ortege kot normalno diplomatsko potezo. Nikaragva da je bratska latinskoameriška država, ki je zadnje čase, od mal vinske vojne naprej, nenehno podpirala argentinske zunanjepolitične poteze.
Vešči opazovalci razlagajo te in nekatere druge levičarske geste radikalov kot poizkus pomiriti levo krilo v lastni stranki, in sorodne levičarske organizacije, ki so nemir--ne ysled bilance sedanje vlade, ki po njihovem okusu kaže premalo svobodnih odločitev in je le preveč navezana nla diktate mednarodne banke in -namigavanja iz Washing-tona.
Tone Mizerit
MEDNARODNI TEDEN
ZDA IN ZSRR sta znova sedli k mizi pogajanj. V Ženevi sta se dobila ameriški državni tajnik George Shultz in sovjetski zunanji minister Andrej Gro-miko. Postavila, naj bi temelje za obnovo razoroževalnih pogajanj. Precej časa je preteklo, odkar so bili prekinjeni ženevski razgovori zaradi umika sovjetske delegacije v novembru leta 1983. Tedaj so Sovjeti zapustili debatno mizo zaradi ameriškega koraka razpostaviti „evrorakete“ naperjene na vzhod. Opazovalci so sicer tudi sedaj pesimisti, a upanja ne smemo izgubiti, da bo končno na svetu prevladala pamet, in bo enkrat konec te blazne oboroževalne tekme. Kot je izjavi vatikanski komentator, bo 1. 1985 znano v zgodovini kot „leto konca velike bojazni“.
V BEIRUTU so ugrabili severnoameriškega katoliškega duhovnika Lorenza Jinca. Pred mesecem sta bila tudi ugrabljena protestantski pastor Weir pa švicarski diplomat Wehrli, o katerih ni sledu. Verejtno so jih ugrabili šiiti, da bi s tem prisilili oblasti, da izpuste zaprte libanonske teroriste.
aaaaRBBBRaBBfluaaflaBKRRRBBBBaaaRHMBaRa
iiiaiiBaaaaRiaaRaRaaaaBRBaaRBiiiiaiBaaaiaiaiiiBRiaaiiaaaBi
BaRBBBVBBamiHlR»IBIBIBBBBBBailflaBBBinafliaaaBBailBBBBBfl'll&IBBBBMKBaBaillBaflaB»BBIIBflBliaBBIRIBIIIBiaBBBaBBBBaBBaBaiBBBBIBBaBiaB1BgaaBBaaaBaaaiBHBHBaBBiaBaBaBBBBBaBBaaaaaBBaRBBBB
Simboli slovenske narodnosti
Prijatelj iz Sam Justa me je olpom-nil, da pri opisovanju „slovanskih barv“ manjkajo še nekatere.
Ima čisto prav. Vendar moramo poudariti, da so tudi manjkajoče „slovanske barve“ že bile deloma napisane, le časa ni bilo, da bi bil spis skončan. Namreč praznik slovenske zastave je bil pred vrati in kar je bilo napisanega, je bilo treba oddati v uredništvo.
Naj bodo naslednje vrste vzete kot nadaljevanje o nepoznanih barvah, o katerih pravijo tujci, da so slovanske, pa tudi sklep o simbolih slovenske narodnosti, čeprav je potrebno še veliko pisati o naših grbih in simbolih.
* * *
Popolnoma enake slovenskim barvam so tudi barve slovaške narodne zastave (belo-modra-rdeča). Po svojem izviru so dosti mlajše kot slovenske. Menda ni Slovenca, ki ga ne mika vprašanje: Od kje so vzeli Slovaki te barve in od kdaj jih imajo?“
Zgodovina nam pove, da odkar so Ogri pridrveli v Evropo in se kasneje ustalili v Srednji Evropi, so- bili Slovaki njim podvrženi. To podložniško razmerje je ostalo vse do 1. 1918, ko so Slovaki skupaj s Čehi ustanovili lastno državo. V ogrski državi Madžari Slovake niso; imenovali z njihovim narodnim imenom. Za Slovaško so imeli ime „Tótorszag“ za Slovaka pa ime , Tot“. Še pred desetletjem smo brali, kako Madžari v ZDA dokazujejo Amerikancem, da beseda Slovak in Slovakia ni bila v uporabi v angleščini ali v drugem jeziku do leta 1918.(1)
Za Slovence, kolikor so bili pod njihovo oblastjo, so imeli besedo „Wend“, kar še do danes uporabljajo. Zgodovinar Gruden piše v svoji Zgodovini slov. naroda, da jih imenujejo Vandale. (2) Gruden je vzel svoje podatke, pa tudi podobe ki so v Zgodovini priobčene, iz
obsežnega dela Oesterreic'hische-Ung. Monarchie im World u. Bild. Ta knjiga je bila prevedena, pravzaprav je ob istem času izšla, tudi v madžarščini. V poglavju, ki opisuje Slovence, živeče v madžarskih komitatih, so imenovani Wendi. To le mimogrede, da ne bo nepotrebne zamenjave.
Slovaška je bila vedno sestavni del ogrskega kraljestva. Kot upravna enota ni bila nikdar dežela sama zase. tudi ne kasneje, ko je 1. 1526 prišlo Ogrsko kraljestvo pod oblast Habsburžanov. Medtem so imele dežele znotraj Svetega rimskega cesarstva svoje deželne stanove in zbore z relativno samostojnostjo in oblastjo, kar so simbolizirali njihovi lastni deželni grbi, pečati in zastave.
Slovaki niso imeli lastnega deželnega grba. Celotno Ogrsko kraljestvo je i-melo najprvo kot svoj grb nekdanji grb Arpadovcev iz časa kralja Emerika (1196—1204). Ta je imel sedemkrat rdeče-bele vodoravne grede. Kasneje se je temu grbu pridružil še grb „nove Ogrske“: na rdečem polju bel (patriar-hijski) križ, postavljen na tri zelene griče, še kasneje so pod vznožje postavili kraljevsko krono. Za celo Ogrsko je veljala le državna zastava: rdeče-ze-lena. šele v madžarski revoluciji 1. 1848. so uporniki vtaknili med obe še belo barvo, nastala je rdeče-belo-zelena tribarvnica, ki je še danes v veljavi. Takrat je trikolora veljala za zastavo svobode. (3)
Madžarom se tudi skozi stoletja ni posrečilo uničiti ali pomadžariti Slovake. Tako so 1. 1848 tudi oni stopili na plan za svoje narodne pravice. Njihovo nacionalno prebujenje je bilo prav tako spontano kot vsesplošno; izraz narodne-
ga prebujenja zatiranega naroda.
Skopi so podatki o slovaškem grbu in o njegovem nastanku, pa tudi o njihovi zastavi ni mogoče dobiti stvarnih dokumentiranih podatkov. L. 1953 je dr. F. Stevek, verjetno slovaški emigrant, napisal za Anuario Genealogico Latino obširen opis o slovaškem grbu, toda brez navedbe vsakega vira ali dokumenta.^) Med obema vojskama (1914— 1918 in 11939—1945) je bil slovaški grb , zastopan v skupnem državnem češkoslovaškem grbu. Le-ta je bil omenjeni srebrni patriarhijski križ na rdeči podlagi, toda na plavih gričih. V času samostojne slovaške republike je bil to državen grb. Ko so se v novi Češko-slo-vaški republiki komunisti s silo prevzeli oblast, so kmalu nato Slovakom prepovedali ta grb in ga nadomestili z novim. Za Slovaško je zdaj določen: na rdeči podlagi plava silhueta Krivana,(5) pod njo plamen v zlati barvi. (6)
Omenjeni dr. Stevek se je o slovaškem grbu precej razpisal, vendar bolj čustveno razgibano kct pa znanstveno utemeljeno. Med drugim piše, da pa-triarhijski križ spominja na sveta brata Cirila in Metoda, ki sta prišla na Slovaško oznanjat krščansko vero. Torej bi bil ta zgodovinski dogodek izražen v prav lepem in primernem simbolu. Toda križ sam — tako' nadaljuje •— je naslal verjetno v času 5. križarske vojske (1217), katero je organiziral in vodil ogrski kralj Andrej II (1205—• 1235). Potemtakem je po piščevem mnenju slovaški grb eden naj starejših v Srednji Evropi (...est l’un des plus anciens dans l’Europe.. . ). Na žalost ne navaja niti enega dokumenta ali zgodovinske priče v podporo tej ugotovitvi, tako da ta trditev obvisi v zraku.
Kar bi bilo posebno pomembno za zgodovino slovaškega grba, ne opiše, namreč od kdaj in kje se je prvikrat prikazal (v listinah, na pečatih, na nov-
cih ali v tisku). Pač pa omenja nekatere grbe slovaških mest in občin (7), ki imajo v grbih kot glavno podobo ravno ta patriarhijski križ. (Žilina Le-voča, Zvolen, Nitra, Skalica, Plešivec in dr.) O teh grbih1 imajo Slovaki obširno, dobro obdelano monografijo (8), kjer so omenjeni grbi, največ iz XVI. in XVII. stoletja, vpodobljeni in opisani.
Na splošno velja mnenje, da je za-četejc slovaškega grba postaviti v leta 1848/49.
V	monografiji o- češkem grbu je omenjen mimogrede tudi slovaški grb. Vendar samo to, da je ta grb uporabljala Slovaška Matica od njene ustanovitve naprej 1. 1861. Toda ne pove, če je bil grb takrat sploh prvikrat v uporabi. (6) Slovaška Matica je bila najpomembnejša in najvplivnejša narodna organizacija, ki je v slovaškem narodu mogočno prebudila narodno zavest. Madžarski vladi je bila trn v peti in je to vsenarodno kulturno ustanovo že 1. 1876 prepovedala z utemeljitvijo, da „slovaškega naroda sploh ni“. (9)
V	knjigi Zgodovina Čehov in Slovakov je na strani 209 fotografija naslovne strani pravil Slovaške Matice iz 1. 1863. Na sredi je slovaški grb; v zgornjem polkrogu je najprvo napisano v ruskem (!) jeziku, v spodnjem polkrogu pa v slovaškem jeziku: STANOVY MATICE SLO VENSKE J=pravila Slovaške Matice,- Očitno je, da so bili Slovaški voditelji zelo pod vplivom ruso-slavizma. Morda tudi zato,, ker so bili bolj sami sebi prepuščeni in so računali na pomoč ruskih „zavetnikov“. Tako je tudi precej verjetno, kakor trdijo nekateri, da so Slovaki kakor Srbi zavestno prevzeli barve, ki so enake ruskemu trgovskemu ladjevju. Res je, da barve odgovarjajo barvam slovaškega grba. Toda po pravilih heraldike, ki ukazuje, da bodi barva ščita prva; barva glavne
figure v grbu druga, manj pomembne pritikline (kljun, kremplji, orodje, podstavek ipd.) pa tretja barva bi bila slovaška zastava: rdečo-bela-modra. Večina evropskih narodnih in državnih zastav je sestavljena po teh pravilih. Tudi slovenska, ki je povzeta po grbu dežele Kranjske (na belem ščitu moder orel, z rdečimi kremplji in rdečim kljunom), torej belo-modra-rdeča barva!
Ko se je 1. 1939 Hitler polakomnii Češke in Moravske in ju vzel pod svoj „protektorat“, je seveda razbil češkoslovaško državo. Slovaki so oklicali svojo državo, katero je takoj priznalo 27 držav, med njimi tudi SSSR. Njihova zastava je postala državna zastava. Toda katera je bila ta? V Hammond’s World Atlas iz 1. 1941 so natisnjene v barvah zastave najpomembnejših držav tistega leta. (Flags of Leading Nations). Za „Slovakia“ je upodobljena sledeča zastava: na plavem polju bel krog, v njem rdeč patriarhijski križ. Je bila ta zastava uradna takratne slovaške republike? V današnji komunistični Češkoslovaški je slovaška zastava (belo-modro-rdeča) prepovedana; za vso državo je uradna dovoljena ukazana zastava iz prve Češkoslovaške republike.
SRB	(Nadaljevanje sledi) 1 2 3 4 5 6 7 8 9
1)	Slovaks or Sloveni, The Augustian, Vol. XII, No. 6, Nov.-Dez. 1969.
2)	Dr. Gruden, Zgodovina slov. naroda, 4. zv., s. 544—560.
3)	H. G. Stroehl, Oesterr.-Ung. Wappenrolle, II. Aufl.j. Wien 1895.
4)	Dr. P. Stevek, Le Blason de Slova-quie, Anuario Genealogico Latino, Vol. 4, s. 506—512, 1952.
5)	Krivan je vrh v Visokih Tatrah.
6)	J. Petran, česky znak, s. 58, Praha 1970.
7)	V stari Ogrski ali Madžarski so i-mele tudi kmečke občine svoje grbe.
8)	J. Novak, Slovenske mestské a obec-né erby, Bratislava, 1970^
9)	V. Husa Zgodovina Čehov in Slovakov, DZS, Ljubljana, 1967.
Strain S
NOVICE IZ SLOVENIJE
TRI URE IN TRI MINUTE NA DAN!
Beogradska dopisnica „Dela“ navaja „zelo uspešen“ neimenovan kolektiv s prehrambene industrije z nadpovprečno produkcijo, kjer so ugotovili naslednje: če od osemurnega dnevnega dela odštejejo vse izgube v času, je dejanskega dela le za tri ure in tri minute!
Enako raziskavo so menda naredili pred petnajstimi leti v prav tako „uspešnem“ kolektivu in izračunali prav podobno: tri ure, 'šest minut.
Si morete misliti, kakšne uspehe bi •dosegli, če bi le delali eno uro več na dan?
In 'še to: če so to „uspdšni kolektivi“, koliko pa „delajo“ v „neuspešnih kolektivih“ ?...
ŠE O NOVI JUGOSLOVANSKI HIMNI
Komisija skupščine (parlamenta) SFRJ za pripravo predloga za jugoslovansko himno je izdala sporočilo o poslanih predlogih. Iz njih je razvidno: 778 ipredlogov in 78 pisem je za to, da ostane jugoslovanska himna sedanja Hej, Slovani. 485 je predlogov, ki so za prenovitev, in sicer:. 169 ponujajo novo besedilo in melodijo in 316 novo besedilo na znano melodijo (29 na melodijo Hej, Slovani).
LJUBLJANA — Fičko (Zastava 750)
stane 336.770,50 din. Večji model, Zastava IDI GTL je narasel na 560 tisoč,
Mednarodni teden
V	VARŠAVI se nadaljuje sodba tistih, ki so zapleteni v ugrabitev in u-boj duhovnika Jerzyja Popieluszka. Glavni obtoženec, kapetan Gregorz Pio-
•trowski je priznal da ga je on „zvezal, pretepel in vrgel v vodo,“ vendar vztrajno zanika, da bi bil to „samovoljen u-boj“. Izjave drugih obtožencev tudi kažejo, da je bil v zaroto zapleten general Vladislaw Cizston, eden izmed šestih notranjih podministrov poljske vlade.
EVROPO pogrinja val mraza. Temperatura pada pod številke, ki jih še niso bili zapisali v tem stoletju. Tako je na Finskem termometer padel na 50,9 stopinj pod ničlo. V Münchenu so zapisali 36 stopinj pod ničlo. V Rimu je snežilo po štirinajstih letih. Povsod so mraz in snežne nevihte. Doslej so zabeležili že nad sto umrlih zaradi mraza, ali pa vsled prometnih nesreč, povzročenih zaradi snežnih neviht in poledenelih cest. V
V	BOLIVIJI je pred dnevi padlo na goro Illimani ameriško letalo tvrdke Eastern s 29 ljudmi. Nihče se ni re-
" šil. Skušali so jim iti na pomoč, pa so vremenski pogoji izredno neugodni. Sedaj se je razvedelo, da ima ameriška vlada silen interes, da reši „črno skrinjico“ letala in paket tajnih dokumentov, ki so bili na letalu v trenutku nesreče. Tako se je tragična nesreča spremenila še v osredje polemike in diplomatski zaplet.
Jugo 45 4631 tisoč, Zastava 128 pa na 608 tisoč. V tovarni so zaskrbljeni, ker je prodaja po podražitvi precej padla. (Za primerjavo: en dolar — 200 din.)
LJUBLJANA — Surinam in Slovenija sta podpisali protokol o razvijanju gospodarskega sodelovanja.
LUÖE — Nova tv pretvornika (po
špansko repetidoras) so zgradili v tem kraju mozirske občine. Z njima bosta vključena v tv mrežo okrožja Podvo-lovlek in Struge.
LJUBLJANA — Slovenski oktet je
napolnil Veliko dvorano Cankarjevega doma. Nastopil je a capella in s spremljavo Komornega orkestra RTV Lj. Program so sestavljala vsakovrstna dela, s katerimi je oktet ponovno pokazal na interpretacijsko zavidljivo raven. Med deli so našteti: Bajamonti: Requiem; Mozart — Ave verum ;P .Mihelčič: Vrnitev v Belo krajino; Kržička: Pet moravskih pesmi.
LJUBLJANA — Realni osebni dohodki so od leta 1979 v Sloveniji padli za 29,9%, kar je ravno toliko, kot na vsem jugoslovanskem ozemlju. Najbolj so padli v rni gori (35,3%), najmanj pa v Vojvodini (22,3%).
UMRLI SO od 20. do 24. novembra 84:
LJUBLJANA — Danica Kavalar roj. Patemošter (Gradiškova) ; Silva ■Slabe roj. Kermavner; Ana Cemjak; Viktor Morela; Jožefa Cvelbar roj. Golob, 56; Neža Debevec roj. Suhadonlik, 75; Andrej Lukan CM, 71; Angeli Marolt roj. Drobnič, 71; Lovrenc Mohorič, 81; Marica Sovdat; Ivan Pogačnik; Marija Strah, 81; Marija Valenčič roj. Grzinčič, 84; Ada Klanjšek; Peter Klepec; Janko pič; Minka Tomažič; dr. med. Martin Košak; Ada Repič; Feliks Hrvoat, 66; Marija Mertelj roj. Ilovar; Ivan Lesar; Franc Štravs; Matija I-žanc; Franc Simončič; Viktorija Konič; Aiojz Lavš, 85; Pavla Galjot roj. Poljanec, 77; Franc Tome st.
RAZNI KRAJI — Vera Japelj roj. Kozin, Not. Gorice; Ivan Mehle (Pakov ata), Sela pri Šmarju; Ivan Grden, Izlake; Silvester Dečman, Celje; Terezija Pačnik roj. Plohl, Dravograd; Rudi Šafer, Kočevje; Leopold Vidmar S J, brat, Kalkuta; Rozalija Pilih, 77, Celje; Slavka Grabnar roj. Ravnikar, Zagorje ob Savi; Stana Praprotnik roj. Poženel; Avgust Fridl, Senovo; Ivan Skok, Kranj; Rozalija Tušek roj. Porenta, 73, Lipica pri-Škofji Loki; Rudolf Mihelčič, 67, Dolsko; Tone Štritof, 50, Kopišče v Kamniški Bistrici; Anica Ratajc-Viden-šek, Celje; Anica Vaši, Polzela; Franjo čerič, Slov. Bistrica; Alojz Diacci, šmar-jeta pri Rim. Toplicah; Stanko Končan, Celje; Franc Ručna, Tolmin; Roža Karo roj. Hribovšek Izola; dr. Vaclav Pi-šot, Koper; Pavla Križman, Žužemberk; Ivan Murn, Dobrnič; Ivanka Koncilja, 85 (Zajčeva mama), Topole; Jože Raz-boršek, Laško; Josip Bordon, Bertoki; Ivan Suša, 73, Senožeče; Branko Korpar, Postojna; Marija Tomažič, Litija; Marija Pečavar roj. Žagar, Polhov Gradec; Jožefa Osolnik, Kamnik; Ernesto Bucchi, 54, Gorica; Neda Baloh roj. Vežnaver, 48, Radovljica; Ana ^Avguštin roj. Krajnik, 65, Lipica pri Š. Lokij Binca Bačnik, Trbovlje; Marica Dernač, Kranj; Ivan Remic, Radmirje;_ Helena Bizilj-Živalič roj. Bizant, 69, Šmartno pod Šmarno goro; Franc Sotlar, Lesno brdo; Frančiška Grešak Turje; oJsip Kotnik, Celje; Marica Dernač roj. Kovačič, Kranj; Florjan Kukavica, Preserje.
SLOVENCI v
Osebne novice
Krst: V družini Petra Aniona in ge. Jelke Kalan se je rodila hčerka, ki je pri krstu dobila ime Jamila Patricija. Botra sta bila Marko Amon in Beti Kalan. Staršem naše čestitke!
Poroka: V cerkvi Marije Pomagaj sta se poročila v soboto 5. januarja inž. Andrej Grohar in Nadi Kopač. Za priči sta bila Marko Grohar in Gabrijela Kopač; poročil ju je ženinov brat Igor Grohar. Novoporočencem iskreno čestitamo!
Smrt: V Hurlinghamu je umrla Ana Mohar v 82. letu. Naj počiva v miru.
Smrt: Ob zaključku lista smo dobili telegram, da je v ZDA 4. januarja nenadoma umrl dr. Rajko Ložar. Pokopan je bil 8. januarja v Milwaukee. Naj počiva v miru!
Novi diplomanti: Študije sta končala in dobila naslov „contador püblico“ decembra lani na buenosaireški univerzi Hektor Tomažič iz Palomarja in na univerzi Belgrano Mirta Rant. Na buenosaireški univerzi je dosegla licenciat iz kinezioloigije Marta Križ; na moron-skem. institutu Rdečega križa sta diplomirali kot instrumentarki Marija Zurc in Marjana Malalan. Na Institute Superior de Educa ción Católica je diplomirala iz risanja in sl'karstva ter postala profesorica Pavla Brandan roj. Korošec. Vsem diplomantom naše čestitke.
NAJSTAREJŠA SLOVENKA V ARGENTINI — UMRLA
11. decembra je na domu svoje hčerke v San Justu umrla ga. Marija Jurjevčič roj. Turk, ki je dočakala skoraj sto let življenja. Rojena je bila 12. februarja 1885 na Bloški polici v staro-trški fari na Notranjskem. Pri 24 letih se je omožila s Karlom Jurjevčičem na Laze, vasico na jugozahodnem delu Cerkniškega jezera, kjer sta imela poleg manjše kmetije tudi gostilno. V srečnem zakonu se jima je rodilo 6 otrok: 4 hčere in 2 sinova. Vojna vihra in revolucija sta nasilno posegli tudi v njihovo družino. Sinova Drago in Rudolf sta se sicer skoraj čudežno rešila iz goreče domobranske postojanke v Grahovem, ki so jo zažgali partizani, kot domobranca pa sta bila vrnjena iz Vetrinja in delila trpko usodo s svojimi soborci. Vso družino so partizani nasilno pognali iz domače hiše v noči 30. novembra 1943; Zatočišče so do konca vojne dobili na Rakeku in v Logatcu, maja 1945 pa se je družina u-maknila pred partizani na Koroško. Begunska leta so prebili v italijanskih taboriščih, v Argentino pa se izselili leta 1948. Argentinska leta je pokojnica živela pri družini hčerke Amalije' por. Sovič na njihovem domu v San Justu. Do 90. leta starosti se je še redno udeleževala slovenske maše, od tedaj pa ji je nosil obhajilo na dom san-julški dušni pastir dr. Alojzij Starc. Umsko bistrino je ohranila do zadnjega, telesne moči pa so ji počasi plahnele. Počiva na božji njivi Villegas v San Justu.
Buenos Aires
POROČILO OBČNEGA ZBORA ZVEZNIH ODBOROV SDO-SFZ
V nedeljo 16. decembra 1984 je bil redni občni zbor zveznih odborov Slovenske dekliške organizacije in Slovenske fantovske zveze v Slovenski hiši.
ARGENTINI
V prvem delu občnega zbora so pred-stavnikin krajevnih Domov (razen Slovenske vasi) podali poročila o delovanju mladinskih organizacij v letu 1984. V imenu zveznega odbora je podal poročilo predsednik SFZ Tinko Lavrič in s tem zaključil prvi del občnega zbora.
Dosedanji duhovni vodja mladinskih organizacij dr. Alojzij Starc je podal nekaj misli in navodil ter predstavil leto mladine.
svojega naslednika Franceta Cukjatija, ki bo odslej skrbel za osrednja ter krajevne odseke mladinskih organizacij.
Slovenska mladina v Argentini se prisrčno zahvaljuje dr. Starcu za njegovo dolgoletno duhovno vodstvo in skrb ter želi vso srečo novemu duhovnemu vodji g. Cukjatiju pri izvrševanju dela med mladimi.
V drugem delu občnega zbora so se vršile volitve novega odbora za leto 1985. Za predsednika SFZ je bil izvoljen Tone Malovrh, za ostale odbornike pa: Bogdan Magister, Janez Kopač, Jože Markež in Filipič.
Za predsednico SDO je bila izvoljena Helena Loboda in odbornice so: Magda Skvarča, Olga Lenarčič, Zinka Klemen, Andreja Škrbec in Ana Marija Rant.
Novoizvoljena predsednika sta se zahvalila ter prosila pomoč in sodelovanje vseh članov, da bomo z združenimi močmi obogatili delo mladinskih organizacij, zvesti svojemu geslu: „Enega srca in duha“, posebno v letu 1985, ko bomo praznovali mednarodno
nove n/k Q
PRI/TfiVfi
GLASBENI VEČER
Prijeten večer so nam pripravili mladi pevci v soboto 8. decembra na Pristavi. Nastopi šolarjev in mladine so
pokazali na požititev glasbenega življenja.
Otroški glasovi so nam bolj znani, a zato jih nismo nič manj zadovoljno poslušali kot njihove starejše brate in sestre iz Mladinskega zbora.
Večer je začel z mašo za praznik Brezmadežne, pri kateri je zbor tako-' rekoč začel s svojim nastopanjem. Maša je bila v prošnjo Bogu in v spomin pok. Pavleta Ranta; prav tako so se ga pri vstopu v glasbeni program spomnili pevci, najprej z govorjeno besedo, nato pa z „Gozdič je že zelen“.
Motto večera je bil: „Kdor zlate strune brati zna“, ki ga je zapel fantovski sekstet. Sledil je program:
Šolski zbor: Veseli koledniki, Prišla je miška k miški v vas, Cvilimožek, Ga-sli (vse Simonittijeve) ; Dekliški sekstet s kitarami: Titanic; Deklice iz 6. razr.: Uspavanka (Adamič), Domača pesem (Dvonžak); Duet Marta in Vinko z Janezovo spremljavo na kitaro: Cvetje kakor lani (Korbar) ; Tercet Cvetka, Janez, Luka: Domovina (Korbar), Goreči ogenj (Narodna) ; Alenka in Zofija na flavti, Janez s kitaro: Huachi, torito (argentinska narodna), Flavtist iz Hamellna; Kvartet Cvetka, Martin, Janez, Luka: Swing low, sweet chariot, Nowbods knows (črnski duhovni.; Zbor: Vabilo (Gerbič), Pastirska (Adamič),
Darovali so
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: rev. Jože Škerbec, Bs. As. $a 500; ga. Ana Scharff, Buenos Aires, §a 3.300; dr. S. Frank, Avstralija, 40 dol.; dr. France Mihelič, Bs. As., $a 3.000 v spomin na Pavleta Ranta; dr. J. B., ZDA, 20 dol. v spomin na Pavleta Ranta in vse pokojne urednike Svobodne Slovenije. Vsem darovalcem iskrena' hvala!
Uprava Svobodne Slovenije
Kaj bi te vprašal (Gobec), Moj očka so mi rekli (Narodna), Somebody is knocking at your door (črnska duhovna), Rio, rio (čilska narodna), Pastirček (Gerbič), Ay agiiita de mi tierra (čilska narodna), Dos rondas infantiles pe-ruanas (Iturriega).
Program je bil bogat in razgiban. Različne zasedbe so pokazale na zanimanje do petja, ki ima v zboru skupen izraz. Na takih „domačih“ nastopih si pevec nabira poguma, sigurnosti za še važnejše nastope, morda kdo kdaj celo v — Colonu?!
Kot splošen pojav med našimi pevci je izrazito pomanjkanje sopranov in tenorjev pa skoraj razkošje basov. Zato je težko zbrati ali najti primerne skladbe, vendar si dirigentka Anka Ga-serjeva pomaga z lastnimi priredbami in tako premosti težavo. Pesmi lahko izgubijo nekaj svoje lepote, a lahko pridejo na program, so vsaj zapete; pevci se ne mučijo z njimi in poslušalci ne trpijo s pevci.
Skratka: lep večer s skorajšnjim zagotovilom, da bo po Pristavi še dolgo donela pesem in prijateljstvo, saj je dr. Julij Sav/elli domiselno dopolnil motto, ko se je zahvalil pevcem: Kdor zlate strune brati zna — najlaže najde pot do srca!
GB
San Martin
LIGA ŽENA-MATI
19. decembra je sanmartinska Liga Žena-mati praznovala svojo vsakoletno božičnico in z njo zaključila delo letošnjega leta. Prav je, da se ob tej priliki spomnimo naše požrtvovalne predsednice Lige Mirjanke Voršičove, ki s trudom in voljo vodi organizacijo že več let in upamo, da bo še dolgo časa Ligi v pomoč. Vsem članicam želimo veliko sreče v novem letu in v marcu 1985 na svidenje!
Pevee
z ©J»etaj©č® IjoelecnostJo
Tako so listi v Santa Feju označili našega rojaka Janeza Vasleta, ko je imel v tem starem mestu 8. novembra koncert skupaj s krajevnim simfoničnim orkestrom in pod vodstvom dirigenta Alberta Merenzona.
Po koncertnem delu je zapel Vasle tri arije (skupaj z orkestrom) in sicer iz Bacha (kantata št. 86); Čajkovskega Evgenija Onjegina in iz Mozarta (Fi-garova svatba), ki je občinstvo tako navdušila, da je moral zadnjo ponoviti.
Dnevnik El Litoral je 12. novembra •tudi objavil intervju z našim basistom, kjer mu je posvetil precej prostira in tudi sliko. Opisal je nejgove dosedanje koncerte, obenem pa njegovo delo in možnosti. Omenil je, da je Vasle pod-direktor revije Pro musica, ki širi glasbeno kulturo tudi v notranjosti države.
(Nad. na str. 4)
...................
Iz Mendoze
Zveza mater in žena v Mendozi je
imela v nedeljo, 2. decembra popoldne v Slovenskem domu svoj rechii občni zbor, na katerem so članice polagale obračun o svoji delavnosti v preteklih dveh letih. Razveseljivo je dejstvo, da mlajši rod z zanimanjem in veseljem sodeluje. Imajo svoje stanovske sestanke, pogosto pripravijo prostovoljne prispevke peciva za prodajo ob nedeljah, ko je skupna maŠa; da gre izkupiček v gradbeni fond za naš Dom. V splošnem pa vsa gospodinjska skrb v novi kuhinji za naše skupnostne prireditve leži menjaje na njihovih ramah. Veliko je pa zdaj tudi zanimanje za kuharsko umetnost, ki jo je prevzela ga. Ocvirkova z namenom, da naše mlade ženske in mamice navduši in nauči zlasti priprave naših tradicionalnih domačih jedi. Tako je v tednu pred božičem na vrsti seveda naša nepogrešljiva potica.
Novi odbor sestavljajo: predsednica — Majda Ocvirk; podpredsednica — Frida Bajda; tajnica — prof. Majda Nemanič; blagajničarka — Anica Štirn Arragoni; socialni referentki —
Mici Grebenc in Helena Štumberger; in kulturna referentka.-— prof. Marija Fink Grintalova.
Miklavževanje. Opravili smo ga na
praznik Brezmadežne. Zjutraj smo slovesno počastili pri skupni maši našo Mater, popoldne pa je po stari tradiciji prišel Miklavž, da je obiskal in obdaroval naše male. Posebej so ga bili veseli najmanjši, ker so prihajali k njemu brez preplaha, ko so parklji nastopili šele kasneje.
Spominska proslava 25. obletnice smrti škofa dr. Gregorija Rožmana
Obhajali smo jo v nedeljo, 9. decembra. Spomnili smo se ga najprej pri popoldanski skupni maši. Pomemben priložnostni govor je imel dušni pastir Jože Horn.
Ko je v svoj uvod navedel nedeljsko adventno misel, o- Janezu Krstniku, je prešel na spominski dan.
Nekaj misli iz govora:
„V posameznih dobah in okoliščinah
življenja nam Bog še posebej pošilja glasnike in pričevalce, ki nas spominjajo na nevarnosti časa in na človeške zablode.
Tako nam je božja Previdnost v našem času poslala slovenskega Janeza Krstnika v osebi škofa dr. Gregorija Rožmana z nalogo, da v najtežjih in najnevarnejših časih vodi. brani, uči, rešuje in se žrtvuje za slovenski narod, da ta ostane zvest Bogu in krščanski tradiciji in trden v odporu proti vsem napadu sovražnih idej in ljudi, ki so od vseh strani grozili in uničevali slovenske ljudi, imovino, kulturo in vero.
„Vse je treba rešiti in zato se je za vse treba žrtvovati,“ je bilo njegovo načelo.
„Sem škof in sem zato odgovoren za vse,“ je bilo njegovo prepričanje.
Danes je že pri Bogu in uživa plačilo zvestega služabnika.
Nam pa so še v spominu besede, ki nam jih je kot Janez Krstnik pisal pred odhodom v novi svet, da nas spremljajo po vseh potih življenja.
.Imejte ljubezen in usmiljenje med seboj, pomagajte si med seboj, da boste združeni vsi bolj napredovali.“ Boljši
moramo biti kot tisti, zaradi katerih smo domovino zapustili. Nesrečen je v svojem življenju, kdor ne daje ljubezni, ker je istočasno tudi ne prejema in se oddalji od skupnosti. Škof Rožman je dobro vedel, da je trdoto življenja v tujini in nje težave možno premagati le v povezanosti in ljubezni med seboj.
Škof Rožman je slovenski Janez Krstnik, ki nam ob 25-letniei smrti z zgledom svojega življenja in z besedo svojega nauka kaže pot krščanskega življenja, kjer koli smo na svetu.“
Po maši so navzoči prisostvovali spominskemu prikazu „Pastirjev glas iz večnosti“, v katerega jih je uvedel društveni kult. referent inž. agr. Marko Bajuk ki je v kratkem uvodu med drugim dejal :
„Po vsej pravici bi imenovali našega škofa Gregorija Rožmana slovenskega Mojzesa.
Vodil je z odločno roko slovensko Cerkev v najtežjih preizkušnjah druge svetovne vojne:
—	pod okupatorsko silo italijanske fašistične butare in sekire;
—	pod nasilno krutostjo nemškega nacističnega kljukastega križa;
— pod krvoločno rdečo revolucijo srpa in kladiva.
Vodil nas je nato v begunstvu in zdomstvu v globoki veri in goreči domovinski ljubezni s svojim „pastirjevim glasom“ vse do zadnjega diha življenja . . . “
Sliko je v pestri obliki in na primerno okrašenem odru pripravil naš režiser Rudi Hirsehegger. V imenu ženske skupine na odru je recitacije predstavila prof. Marija Grintal, med možmi je isto opravil Jaka Bajda, za mladino Maruška Štirn. Glasnika ■ sta bila inž. agr. Janez Grintal in Rudi Hirsehegger. škofov glas je po zvočmku izza kulis govoril Stane Grebenc.
Prikaz je s svojo vsebino in z doživeto podano' recitacijo jasao predstavil osebnost pokojnega škofa, ki ga je skozi življenje vseskozi spremljal prvi del njegovega gesla „Križa teža“ da je po ogromnem trpljenju dosegel tudi zasluženi drugi del — „Križa plačilo“. — Po sklepnem klicu na cdru: ,Naš škof, duhovni oče, kličemo ti: Slava! Pot, ki si nam jo Itazal, je edina bila prava!“ so vsi navzoči občuteno zapeli papeško himnor „V prestol slave vekovite...“
Bb
SLOVENCI na KOROŠKEM
„Sporazum ima prednost“. Pod tem
geslom prirejajo celovška univerza in krajevna prosvetna društva diskusije o dvojezičnem pouku. Prva tovrstna prireditev je bila 16. septembra v Železni Kapli. Diskutanti so med drugim dejali, da je prav perverzno, da. večina odloča o pravicah manjšine.
Preživeli Slovenci hitlerjevske izselitve aprila 1942 so imeli svoj občni zbor v Št. Primožu. Eden izmed govornikov je poudaril, da je prav sedaj potrebno, da ti trpini gojijo slovensko be. sedo v svojih družinah in na vasi.
12. srečanje pevskih zborov je bilo 22. septembra v železni Kapli. Udeležili so se ga zbori iz Kranja-Stražišče, Brežic, Proseka, Kontovel (Tržaška) in mešani koroški zbor „Zarja“.
„življenjski znaki 1984“. Pod tem
naslovom je bil seminar v Eggenburgu od 20. do 23. septembra na pobudo dialektologa Haida. Koroške Slovence so zastopale Maja Haderlap, ki je predavala o kulturnem razvoju koroških
SLOVENCI PO SVETU
čile
ODLIKOVANJE ŽUPNIKA ANTONA GRILA
Naš rojak salezijance Anton Gril deluje že vrsto let v c 'j. V zadnjem času skoraj kot misijonar v severnem Čilu, blizu Bolivije, i;i : leer med sani'mi napol civilizirani .I Indijanci. Ima pa krasne uspehe na sicer tako težkem terenu. Postavil je že vri cerkva, zadnjo sedaj v Colehanè, v :;..rai u Jquique. Sredi puščave je zrasla . va nizka cerkev z rdečo streho in ? ; ' m oltarjem, izklesanim iz tamkajšnjega vulkanskega kamna. Poleg ceri .u je postavil župnik Gril še nekaj i... n namerava ustvariti tam celo v..iJ.no za Indi-
jance. Ob morju ima tudi lep teren za počitniško kolon'jo samo za otroke indijanskega pokolenja. Tako se slovenski misijonar posveča najbolj revnim Čilencem.
Za to svoje delo je prejel tudi priznanje. 11. oktobra lani je predsednik Čila Augusto Pinochet podelil priznanje in od’ikovanje za „servicio distin-guido“ — velike zasluge — poleg drugim petim kolonizatorjem in šolnikom tudi našemu rojaku. Odlikovanje je prejel za svoje delo, ko je zgradil večje število cerkva na severu Čila in s tem pomagal pri napredku republike, kakor tudi pri svojem delu za šolstvo v istih krajih.
Ponosni smo na odlikovanje, ki ga je prejel župnik Gril za svoje delo v sosednji državi. Tudi na tak način se širi naše poslanstvo po vsem svetu. Odlikovancu tudi mi čestitamo v imenu vseh Slovencev v Argentini!
Slovencev, Marija Jurič z referatom o šolstvu na južnem Koroškem in Micka Miškulnig, ki je zbudila veliko pozornost s pesmijo o „Hanzeju, ki se je ponemčil“.
Ljudska glasba — spremljevalka vsakdanjega in prazničnega življenja je
bila predmet predavanja, ki sta ga imela. dr. Zmaga Kumer in Julijan Straj-nar 7. oktobra v Tinjah. Na programu je bilo tudi snemanje ljudskih pevcev.
Mladi namiznoteniški igralec Marko Smrtnik, član Slovenskega športnega kluba Obir, je na letošnjem deželnem prvenstvu v Spittalu ob Dravi ponovno osvojil naslov koroškega prvaka.
Slovenski center na Dunaju je bil
odprt 25. oktobra. Poleg možnosti za prirejanje kulturnih srečanj, naj bi bila v tem središču predvsem predavanja in druge informacijske prireditve o manjšinskih vprašanjih.
Mladinski kulturni festival pod geslom „Mladina sreča umetnike — umetniki srečajo mladino“ je bil na skednju V Kapli ob Dravi 7. oktobra. Organizirala sta ga Krščanska kulturna zveza in Katoliška mladina. Pobudo za to srečanje je dal boroveljski kaplan Jože (Pepej) Marketz, ki je bil leta 1981 na obisku pri nas v Argentini. Sodelovali so na festivalu pop-skupina Zmeda, literati: Haderlap, Januš, Čertov, Merkač, Ferk in Hafner; nekateri slikarji so predstavili svoja dela, vsak mladinec pa je imel tudi možnost, da je prinesel s seboj svoje poizkuse, jih tam. prikazal in se o njih pogovarjal z umetniki,
PEVEC
Z OBETAJAČO BODOČNOSTJO
(Nad. s 3. str.)
Basist Janez Vasle je imel pozneje, 3. decembra samostojen koncert na radiu Rivadavia v oddaji Los intérpretes na modulirani frekvenci. Program je trajal eno uro, ki jo je napolnil s svojim petjem večinoma klasičnih del. Na klavirju ga je spremljala kot običajno pianistka Haydée Trinità.
Veseli smo vseh teh uspehov, ki jih je Vasle dosegel v zadnjem času pred tako široko publiko. Upajmo., da se pri njem uresničijo želje, ki jih je izrazil v naslovu dnevnik iz Santa Feja.
V nedeljo 13. januarja ob 21 bo v
hotelu Playa v Villa Gesell imela samostojen koncert mezzosopranistka Bernarda Fink. Predstavila se bo s svetovnim in slovenskim sporedom.
Zahvala. Dr. Rudiju Vidmarju in ge. Ivanki se lepo zahvalim za izredno u-slugo, da sta peljala mojo hčerko A-lenko in Marka Beltrama iz Retira do Rosaria, da sta ujela vlak s • šolsko kolonijo. Bog plačaj. Hvaležna Tinca Krištof.

Marja Rodziewiczowna	(26)
HRAST
(DEWAJTIS)
Vrata so se na široko odprla. Mlada oseba, oblečena v elegantno popotno obleko je stopila skoznje. Svetlolasi Žmuj-džin in črnooka Američanka sta se merila z očmi. Iz obeh pogledov se je zrcalila dvomijivost. Naposled je ona prva namrščila goste in temne obrvi in rekal mirno :
„To je prevara! Nekdo te je osleparil, Clarke! Ta gospod ni Czertwan!“
Govorila je zdaj v francoščini, da bi jo bolje razumeli.
Marko je skomizgnil z rameni.
„Nisem dolžan jaz izpričati svoje istovetnosti, ampak vi!“ je rekel po nemško. „Gospod Jazwiglo ne biva daleč od tod,“ je dodal in se poklonil za slovo.
Američan mu je zastavil pot.
, Toda Irenka!“ je rekel v prepričevalnem tonu. „Ti vendar nimaš popisa gospodarja na Poswicah, kakor se to zahteva. Mnenje gospoda Czertvvana je povsem na mestu. Tu glejte, gospod Czertwan, imate pred seboj hčerko gospoda Kazimira Orwida, Ireno, in njenega. spremljevalca Marwitza!“
Marko se je nalahno priklonil.
„In vi, gospod, ste Pavel Czertwan?“ je vprašala neverno.
,„Pa vel Czertwan počiva že leto dni tam, kjer njegov prijatelj Kazimir Or-wid: v zemlji. Moje ime je Marko in sem njegov naj starejši sin.“
Dekletu se je obraz razjasnil. Še en-
krat je premerila orjaka z bistrimi očmi in kakor bi s tem izginil zadnji dvom, je dala mlademu možu roko, na kateri je bila rokavica iz drage kožuhovine.
„Prosim vas, odpustite mi,“ je rekla.
On pa je ni prijel, ampak govoril dalje z votlim glasom:
„Moj oče mi je ob smrti poveril upravo Pošwic. Ukazal mi je, naj delam in varujem premoženje vseh nesreč in naj ga oddam samo tistemu, ki mi poleg uradne legit imacije prinese znak o katerem sta se s prijateljem dogovorila.“
„Vidiš! Ali ti nisem rekel, da ima ta drobec veliko ceno. Oče, ki je umiral, mi je zabičal, naj ga ne zgubim. In ga tudi nisem!“
„Pz-csim!“
Segla je po medaljonu, ki ga je nosila pri urici, in kmalu nato se je zalesketal na njeni dlani odlomek prstana. Marko si ga je ogledal in molče vzel iz nedrij očetovo oporoko: drugo polovico prstana. Molče ga je dal lastnici.
V njegovi duši je piai potok sreče. Stal je v svitu svobode in prostosti!
Irena Orwidova je zložila prstan in čitala mali latinski napis:
„Sodi me o Bog, in razsodi mojo pravdo.“ Judica me, Deus et disceme causam meam!
„Zahvalim vas, gospod!“ se je oglasila gospodična Irena in mu drugič podala roko.
GORIŠKA in
Kras, narava in človek... Pod tem
naslovom je Kraška gorska skupnost razpisala nagradni natečaj. S tem želi prispevati k boljšemu znanstvenemu spoznavanju Krasa in njegovih kulturnih, zgodovinskih ter krajinskih vrednot. Udeležijo se ga lahko italijanski državljani s strokovnimi deli v slovenščini ali italijanščini, ki so bila izdana med prvim januarjem 1983 in zadnijm januarjem 1985.
Začetek novega šolskega leta Zavoda združenega cveta v Devinu je bil 29. oktobra 1984. Lansko leto je bilo vpisanih 100 gojencev. Zastopanih je 50 drižav.
V jeseni 1984 so priredili kmetijske dneve v Bol juncu, ki so j!h organizirale občine Dolina, Trst, Milje, Devin-Nabrežina, Zgonik in Repentabor pod pokroviteljstvom dežele Furlanije-Julijske krajine, Kraške gorske skupnosti, tržaške pokrajine in tržaške trgovinske zbornice.
20. seminar za šolnike na Tržaškem
se je vršil jeseni lanskega leta. Na u-radni otvoritvi je uvodoma govoril pesnik in prevajalec Ciril Zlobec o slovenski knjigi doma in v svetu. Vsa predavanja so bila na zelo visoki ravni. Lanski seminar je predstavljal izredno priložnost: ne samo, da so šolniki poglobili svoje strokovno znanje, ampak tudi za izmenjavo mnenj o pedagoških in drugih ključnih vprašanjih slovenske šole.
Proti koncu lanskega leta so izročili v Novi Gorici svojemu namenu novo hidrocentralo na Soči. Hidrocentrala sodi med najsodobnejše tovrstne objekte v Jugoslaviji. Ta izgradnja pomeni tudi izvedbo ene izmed obveznosti iz Osimskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo, saj bodo iz akumulacijskega jezera dobivali vodo za namakanje kmetijskih zemljišč v sosednji Italiji.
Glasbeni ansambel mladih Nemcev iz
^Severnega Šlezvika na Danskem je obiskal Drago. Ta nemška skupina, živeča na Danskèm,, sodeluje v medmanj-šinski organizaciji FUENÌS. Skupina je imela srečanje s tržaško mladino. Obiskala je tudi. Goriško, kjer je bil koncert za slovensko mladino in športno srečanje. Tuja skupina se je udeležila okrogle mize mladih Nemcev in Slovencev v Slomškovem domu v Bazovici.
Ponovno so zaživela šolska poslopja
ob pričetku novega šolskega leta na Tržaškem. V tem šolskem letu obiskujejo slovenske šole na Tržaškem 1081 otrok. Nekaj več kot tristo otrok je prvič prestopilo šolski prag.
Pravno-urbanistična komisija SSk je
obravnavala problematiko v zvezi z naravnimi parki in zaščitenimi področji na Krasu. Prevladovalo je mne-
Marko pa se je tudi sedaj samo priklonil.
„Ne veste niti, ali sem vreden vaše zahvale!“ je zamrmral.
Čudna reč! Toliko let je bilo ime Or-widoveev združeno z vsakdanjimi njegovimi skrbmi, da je gledal danes na to osvoboditeljico iz sužnosti kot na svojega sovražnika. Čutil je do nje neko .nelogično bolest. Že ji je hotel povedati: Poswice so mi vzele tisoč sil, u-kradle mi svobodo. Ne zahvaljujte se mi, služil sem le zaradi očeta, ne zaradi vas. Srečen bom, ko se vas iznebim.
A njen lepi in preiskovalni pogled ga je silil k molčanju. Namignila je z glavo.
„Ali se sramujete, gospod, vaše ali
moje roke?“ je vprašala in namrščila obrvi.
„Tu očividno ne poznajo našega „sl)a-ke-hand“,* je omenil Marwitz pomirljivo.
, Saj res! No, gospod Czertwan, ali ste zadovoljni z dokazi moje istovetnosti? Ali morem dobiti očetovo last?“
„Kar je treba pravnih stvari, se obrnite na svojega varuha gospoda Jaz-wigla. On bo odstranil vse težave. Poswice so pripravlejne že dvajset let, da sprejmejo svojega lastnika. Blagovolite mi le določiti dan, ko vam pošljem kočijo!“
Gospodična Irena se je prijela za glavo. Osorno razpoloženje je zginilo. Na njenem obrazu se je pojavila iskrica resničnega spoštovanja.
„Ali slišiš, Clarke? Z lastno kočijo te popeljem, z lastnim kruhom te nasi-
* Stisnjenje rok (angleško).
PRIMORSKA
nje, naj bi s posebnimi posegi, zlasti finančnega značaja, omogočili perspektiven razvoj tradicionalnih in tudi novih oblik kmetijskih dejavnosti, ki bi zagotovile kmečkim družinam zadosten zaslužek, da jim ne bi bilo treba zapuščati kmetij.
Na Tržaškem in Goriškem živahno komentirajo posege osrednje rimske vlade, ki je v novi finančni zakon za letos tudi vključila načrte v korist krajevnega gospodarstva. Novi finančni zakon namenja tudi dodatno financiranje za ladjedelniški sektor, nove finančne spodbude pa bo prejelo raziskovalno področje.
Društvo slovenskih izobražencev je
v mesecu oktobru začelo z novo sezono. Prvi večer, kot je to že običajno, je bil povezan s študijskimi dnevi „Draga“. Pri okrogli mizi so bili prisotni Marko Tavčar, Tomaž Simčič in Emidij Susič, ki so obravnavali tista vprašanja, ki so bila v zvezi z narodnostjo in ideološkim gledanjem mladih.
Predstavniki Vsedržavnega federativnega odbora jezikovnih manjšin v
Italiji so obiskali v Rimu podtajnika v predsedstvu vlade. Z njim so se raz*-govarjali o zakonskem predlogu o zaščiti manjših jezikovnih skupnosti in o zakonskih predlogih za globalno zaščito Slovencev, ki jih je začel obravnavati senat v komisiji za ustavna vprašanja. Vsedržavni federativni odbor jezikovnih manjšin v Italiji je nova manjšinska zveza. Začasni tajnik te zveze je tržaški Slovenec, prof. Samo Pahor.
30 let je poteklo od rešitve tržaškega vprašanja s podpisom Londonskega memoranduma. Na~ osnovi tega dogovora so Angloamericani prepustili upravo cone A STO-ja Italiji, Jugoslavija pa je za svoj pristanek k temu obdržala področje cone B istega STO-ja. Pokrajinski izvršni odbor Slovenske skupnosti v Trstu se je 30-letniee podpisa Londonskega sporazuma spomnil na redni seji in v zvezi s tem ugotovil, da so natančne določbe Posebnega statuta na žalost ostale skoro v celoti neizpolnjene. To velja še posebej za javne napise vseh vrst, uporabo slovenščine v izvoljenih telesih in v odnosih z oblastmi in javnimi uradi vseh vrst in stopenj.
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik.:
Tine Debeljak ml.
Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Conceslón N9 5771
	TARIFA RE DUCID A Conceslón NO 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 299831	
Naročnina Svobode Slovenije za L 1984:
Za Argentino |a 3500, pri pošiljanju po pošti $a 4000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFICOS “VILKO” SEX., KSTA DOS UNIDOS 425, U01 - BUENOS AIRES -
T. E. 362-7215
Prispevajte v tiskovni sklad!
JAVNI NOTAR
FRANCISCO HAUL CASCANTE
Escribano Püblico
CANGALLO 16«	BUENOS AIRES
PKTTL. PISARNA t T«L 35-8327
VSEM NAROČNIKOM V ARGENTINI!
Kot smo sporočili, je letošnja naročnina za Argentinlo $a 3.500, po pošti $a 4.000, če bo plačana do 1. marca t. 1. Zaostala naročnina za leto 1981 in prejšnja leta pa je do
31.	januarja še po stari ceni $a 1.500 oziroma $a 1.700, od tedaj dalje pa bo enaka letošnji naročnini.
Uprava Svobodne Slovenije
PRIDOBIVAJTE NOVE NAROČNIKE!
■
NAŠ DOM	SAN JUSTO 1
■
■
■
Pustna veselica
sobota, 16. februarja	j
nedelja, 17. februarja
tim in pod lastno streho te pogostim. Slišiš? Imam svojo zemljo, svoj dom jaz -—• sirota!“
„Kaj ti je bilo pri nas slabo, Irenka?“ je resno vprašal Marwitz.
„Veš, da vas ljubim kot lastno družino. Pa sem sedaj tako srečna! Ali je
vse to resnica, gospod Czertwan? Ali mi nihče ne vzame te lastnine, po tolikih letih odsotnosti ? Ali imam v teh krajih res kaj svojega? Sem li bogata? Ali imam pravico ostati tu?“
.iZemlja, ki ni šla iz rok dvajset let, tudi sedaj ne pojde,“ je odgovoril. „Pričakala je končno svojega lastnika in temu nihče ne more oporekati. Hčerka je po očetu dedinja. Imate svojo streho in svoj kruh in ste zelo bogata. Podrobnejše o vašem premoženju vam pove gospod Jazwiglo. Obrnite se, prosim, nanj! Tukaj je njegov naslov. Zdaj pa mi dovolite, da se poslovim od vas. Čas zahteva! Jaz stanujem v hotelu Wilno.“
„Clarke! Kja naj se pa mi nastanimo?“
„Pojdimo ,še mi v ,WilnoM je odgovoril Marwitz in spravljal zavitke. „Gospod Czertwan nas morda ne zapusti v tujem mestu.“
Gospodična Irena je zmajala z glavo.
„Gospod Czertwan ne kaže velike u-služnosti. Skrbel bo, da se naju kmalu znebi, kaj ne?“
„Dokler ne oddam premoženja lastniku in vi ne dobite drugega oskrbnika za Poswice, sem še vedno v vaši službi. Gospodarite lahko skupaj z mano.“
„Zares? No, to mi je zelo ljubo. Najprvo naju pospremite do hotela, potem me pa predstavite gospodu Jazwig-
lu. Tako boste podprli moje prve korake z nasvetom in pomočjo, kaj ne? Zdi se mi, da je vse to le sen in da se spet prebudim v Ameriki pri svojih dobrotnikih. Pojdimo sedaj. Clarke, predragi, naroči spraviti kovčege. Ali imamo kočijo?“
„Čaka že,“ je odgovoril Marwitz in nesel zavitke z nosačem na voz.
„Pojdimo torej, gospod Czertwan. Dajte mi, prosim, roko!“
Marko se jima je umaknil in se dobrodušno zasmejal.
„Zdi se mit da bom prav kmalu odslovljen,“ je omenil.
Gospodična Irena je sama segla Marku pod ramo in se močno oprla nanj ter se ozrla na Američana.
„Radovedna sem, kako mi ti tu pomereš. Saj si sam kakor splašena ovčica! Zdaj t$ jaz sprejemam v svojem kraju kot gosta. Moj obisk čakaj v Illinoisu!“
Zasmejala se je ponosno in dvignila oči k Czertwanovemu obrazu :
„Pet let sem imela, ko mi je oče umrl. Vseeno sem si zapomnila, kar mi je rekel: Ko se vrneš v svoj kraj, ga ljubi, četudi je bolj žalosten; je pa do-, ber in vreden ljubezni. In ko srečaš žmujdžina, mu pogumno zaupaj; tudi kadar molči, ne misli na prevaro! Zato se tudi vašega osornega obraza prav nič ne bojim in vam vse zaupam. Spremite naju!“
„Pa ste mi že takoj v začetku očitali prevaro !"
„Nisem mislila, da bom videla tako mladega oskrbnika. Oče mi je vedno govoril o starejšem prijatelju. Saj sem vas vendar takoj prosila oproščenja!“