7
Tu smo v prvi vrsti zaradi 
literature.
Pogovor z Darkom Dolinarjem
Profesor Dolinar – saj vas smem tako klicati, glede na to, da je 
v davnem študijskem letu 1978/79 v mojem indeksu zapisan tudi 
predmet Tehnika literarne vede, ki ste ga tedaj predavali? –, pri-
merjalno književnost ste študirali v šestdesetih letih, ko sta oddelku 
dajala pečat profesor Ocvirk in (od leta 1963) Pirjevec s svojima zelo 
različnima literarnovednima »poetikama«. Zakaj ste se pravzaprav 
odločili za študij primerjalne književnosti in na kakšnem glasu je bil 
takrat oddelek?
Najprej moram povedati nekaj o tem, v kakšnih okoliščinah sem si 
izbral ta študij. V mojem otroštvu se je družina večkrat selila po Sloveniji 
in se končno ustalila na Bledu. Tukaj sem končal nižjo gimnazijo in zatem 
hodil v višjo na Jesenice. To je bila dobra in zahtevna šola, ki ji dolgujem 
veliko na področju splošne izobrazbe, vendar mi pri izbiri študija ni mogla 
kaj dosti pomagati. Miselna razdalja do Ljubljane je bila takrat dosti večja 
kot danes in aktualno dogajanje v kulturi, umetnosti in humanističnih 
vedah je bilo na podeželju bolj malo znano. Med jeseniškimi dijaki je bilo 
na primer le nekaj naročnikov Mladih potov, Naša sodobnost se nam je zdela 
daleč prezahtevna, o Besedi in Reviji 57 pa se nam še sanjalo ni.
Na univerzo sem se vpisal jeseni 1960. Za primerjalno književnost sem 
se odločil karseda naivno, predvsem iz veselja do branja; v tistih letih sem 
prebiral vse, kar mi je prišlo pred oči, ampak brez vsakršnega reda. Nekaj 
oprijemljivih podatkov in vtisov iz prve roke mi je dala sorodnica, ki se 
je kako leto ali dve pred mano preskusila na tem študiju; tisti gimnazijski 
profesorji, ki so se kolikor toliko spoznali na stvar, pa so mi na kratko 
prikimavali z odobravanjem, pomešanim s senco dvoma, češ da bom že 
videl, kako zahtevne zadeve se lotevam.
Pri izbiri glavnega predmeta je šlo po moji želji, o stranskem pa nisem 
bil čisto prepričan. Želel sem vpisati francoščino, vendar to ni bilo mo­
goče, ker je bila primerjalna književnost (oziroma kot se je takrat uradno 
reklo: svetovna književnost) nepedagoški predmet in se je smela kombi­
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
8
nirati samo s štirimi drugimi nepedagoškimi predmeti. Med njimi sem si 
izbral sociologijo, ki se je ravno takrat razširila s tedanje visoke šole za 
politične vede na filozofsko fakulteto. Vendar moja sociološka »kariera« 
zaradi zapletov, povezanih s takratno študijsko reformo, ni trajala dalj kot 
dve leti: na sociologiji je že bil vpeljan stopenjski študij, na primerjalni 
književnosti pa še ne, in ker mi je grozilo, da bom pri tem moral biti prvi 
poskusni zajček, sem se po končani prvi stopnji na sociologiji rajši prepisal 
na enopredmetno skupino s primerjalno književnostjo in literarno teorijo.
Tukaj sem se počutil na pravem mestu; vendar si je bilo treba ta obču­
tek prislužiti. Ta oddelek je bil v primerjavi z veliko večino drugih nekaj 
posebnega, in to tako po študentski kot po profesorski strani.
Zaradi majhnega števila študentov so predavanja potekala ciklično za 
vse letnike hkrati. Študij je večinoma pripravljal ljudi na delo v redakcijah 
knjižnih založb, časopisov in revij, radia in televizije. Marsikateri kompa­
rativist si je poiskal takšno honorarno ali celo redno zaposlitev že pred 
diplomo. Poleg tega se jih je precej poskusilo z literaturo, nekateri so že 
izdali svoje prve pesniške zbirke, bolj poredko prozne knjige.
Ko sem se vpisal, je bil edini profesor na tem oddelku Anton Ocvirk; 
v pomoč so mu bili samo demonstratorji, takratni sodelavec Inštituta za 
literature SAZU Dušan Pirjevec pa je ravno dokončeval zadnja poglavja 
svoje disertacije. Ocvirk je svoj čas veljal za enega najboljših predavateljev 
na fakulteti. Takrat ga je že zaznamovala dolgotrajna bolezen, vendar se 
je pogumno spopadal z njo, povrnil si je zavidljivo delovno sposobnost in 
velik del nekdanje predavateljske karizme. Med najbolj živimi spomini z 
začetka prvega letnika mi je ostalo to, kako je v veliki dvorani današnjega 
rektorata univerze predaval izbrana poglavja iz primerjalne književnosti 
ne samo za komparativiste, ampak za vse študente literarnih ved. To je bil 
nenavaden prizor: profesorju, ki je bil oviran pri hoji, je demonstrator po­
magal priti h katedru, in ko je začel predavati, smo najprej opazili, da ima 
pri govoru precejšnje težave. Vendar so te zunanje motnje kmalu postale 
skoraj neopazne, ker sta jih zasenčila vsebinski in stilni blesk predavanja, 
in ovedeli smo se, da poslušamo nekaj izmed najboljšega, kar nam lahko 
ponudi ta fakulteta.
Drugačna scena je vladala pri seminarskih vajah v stavbi NUK, tam 
smo bili tako rekoč v družinskem krogu. Za uvod je imel profesor spo­
znavni pogovor z novinci, v katerem je slej ko prej prišlo na vrsto vpraša­
nje, zakaj smo si izbrali ta študij. Vprašanje je težilo v to smer, da zato, ker 
želimo raziskovati literaturo na znanstven način; seveda večina ni zmogla 
ustrezno odgovoriti. Nasploh je profesor v seminarju že tako sukal bese­
de, da se je izkazal kot popoln gospodar položaja in da smo se bruci zaradi 
svojega neznanja počutili kot prah pred njegovimi nogami. Nekaterih ta 
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 9
občutek še zlepa ni zapustil, drugi so ga premagali že po opravljenem pre­
skusnem izpitu na koncu prvega leta.
Skratka, iz več razlogov se nam je zdelo, da smo se znašli na elitnem 
oddelku, in to smo sprejemali z mešanimi občutki.
Spomin je nezanesljiva stvar, pa vendar: kako ste doživljali svoja 
študijska leta in kakšno je bilo tedaj študentsko življenje (gotovo 
precej drugačno od današnjega)?
Najbolj opazna razlika je bila ta, da študij takrat še ni bil množičen, vsaj 
na nekaterih oddelkih filozofske fakultete ne. Delno je bilo tako zaradi 
tega, ker so ta čas prihajale na univerzo manj številne generacije, rojene 
še med vojno. Drugi razlogi pa so bili povezani s posebnostmi našega 
oddelka.
V prvi letnik se nas je vpisalo vsega skupaj enajst ali dvanajst, ob tem so 
se starejši kolegi zgražali, češ kaj pa bo na Slovenskem počela taka množi­
ca komparativistov. Vendar je zadeva po kratkem predahu napredovala v 
isto smer, na vrsto so prišle številčnejše generacije in že prej kot čez deset 
let se je vpis v prvi letnik približal stotki.
S predavanji in seminarji nismo bili pretirano obremenjeni, še posebej 
ne, dokler je bil Ocvirk edini predavatelj, pa še on je bil pogosto odso­
ten zaradi bolezni. Te obveznosti so se podvojile, ko se mu je pridružil 
Pirjevec. Z izpiti sta bila varčna: poleg tako imenovanega preskusnega po 
prvem letniku smo jih morali opravljati le pri dopolnilnih predmetih, ki 
smo jih poslušali na drugih oddelkih, pri glavnih smo bili prosti vse do 
diplomskega izpita pod B in čisto na koncu študija pod A. Zato pa je bilo 
od vsega začetka kristalno jasno, da je uspeh odvisen predvsem od indi­
vidualnega dela in da predavanja lahko postrežejo le z majhnim drobcem 
snovi, ki jo bo treba obvladati pri diplomi. Jasno je bilo tudi to, da pri 
takem režimu nikakor ni mogoče uspešno končati študija v petih, kaj šele 
v štirih predvidenih letih.
V novo stavbo fakultete na Aškerčevi smo se preselili poleti 1961. 
Oddelek je dobil profesorski kabinet, knjižnico z najmanjšo možno povr­
šino in seminarsko sobo. Ta je bila sprva zasedena s seminarskimi vajami 
samo nekaj ur na teden, v preostalem času pa se je spremenila v študijski 
in ne nazadnje družabni prostor. Druga priložnost za socializacijo se je po­
nujala po predavanjih, ki so bila ob poznih popoldanskih in večernih urah 
in jim je zlasti ob lepem vremenu sledilo nadaljevanje v kaki priljubljeni 
gostilni pozno v noč.
Hkrati z mano se je vpisalo nekaj kolegic in kolegov, ki se jih laže spom-
nim, ker sem jih bolj poznal in se družil z njimi; nekateri so postali znani 
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
10
v komparativističnih in kulturnih krogih, drugi čisto nič. Med prvimi je bil 
Niko Grafenauer, že nekaj let sodelavec Mladih potov, ki je takrat pričako­
val izid svoje prve pesniške zbirke. Vera Troha (še z dekliškim priimkom 
Karo) je bila potem skoraj vso delovno dobo bibliotekarka na našem od­
delku in so jo poznale cele generacije študentov. Lada Zei, samozavestno 
in zgovorno dekle, poznejša novinarka, je zbujala zanimanje s tem, da je 
prišla med nas naravnost iz Gane, kjer je delal njen oče kot ekspert OZN. 
Eksotična pojava je bil Bogo Merhar, že zaradi nekonvencionalnega obla­
čenja in obnašanja, pa zaradi pridiha skrivnostnosti, s katerim je obdajal 
pripovedi o svojem početju. Dalj časa je bival v Parizu, kjer je med drugim 
sodeloval v študentskih demonstracijah proti alžirski vojni. Pri študiju ni 
bil ravno uspešen, preživljal se je z različnimi opravki, ki so se navezovali 
na njegove stike s Francijo, in potem tudi pristal tam. Drago Kovačič, ne­
pogrešljivi družabnik, je briljiral s štajerskim ljudskim humorjem. V našem 
letniku je bil tudi Tone Brejc, ki je sicer z velikim zanimanjem in talentom 
študiral primerjalno književnost kot stranski predmet, kot glavnega pa kli­
nično psihologijo, in to si je izbral za nadaljnjo poklicno pot. Nekoliko 
starejša od našega letnika sta bila Miroslav Košuta in Marijan Kramberger, 
oba sta sodila v Nikovo dotedanjo pesniško družbo na Mladih potih. Lado 
Kralj je bil takrat na študiju v ZDA, spoznal sem ga šele čez nekaj let, ko se 
je pripravljal na diplomo. Katarina Bogataj je bila že bibliotekarka na ger­
manističnem oddelku in je vzporedno študirala še primerjalno književnost; 
bila je nekakšen dobri duh za nas mlajše, ki smo se lahko zatekli k njej po 
vsakršne nasvete. Med svojimi poznejšimi kolegicami iz službe pa takrat še 
nisem pobliže spoznal Majde Stanovnik in Vlaste Pacheiner, ker ju je po 
opravljeni diplomi zaneslo po svetu, eno v Ameriko, drugo v Indijo.
Je bila v igri še kakšna druga študijska opcija (v gimnazijskih 
letih ste bili menda violinist)?
To drži; violino sem se učil v osnovni šoli in na gimnaziji. Bil sem pov­
prečno nadarjen, ampak vztrajal sem tako dolgo, da sem se popolnoma 
sprijaznil z instrumentom in končal poleg gimnazije nižjo glasbeno šolo 
ter še tri dopolnilne letnike. Ko je prišel čas za študij v Ljubljani, sem se 
vzporedno vpisal na srednjo glasbeno šolo in se spravil pod streho v glas­
benem internatu; torej sem eno leto živel v zelo različnih svetovih. Dalj 
časa pa se ni dalo voziti po dveh tirih, zato sem glasbo po prvem letniku 
opustil. (Moj prijatelj Tine Mihelič, po šoli eno leto pred mano, si je pri isti 
dilemi izbral ravno obratno pot in pristal v orkestru Slovenske filharmo-
nije.) Pozneje sem včasih pomislil, da bi bilo bolj koristno, če bi se name­
sto tega kaj več ukvarjal na primer s tujimi jeziki. Vendar mi je poznavanje 
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 11
glasbe pomagalo hitreje sprejeti in bolje razumeti nekatere sestavine lite­
rature, zlasti verz, ritem in zvočna izrazna sredstva. Receptivno veselje do 
glasbe pa me spremlja vse do danes.
Diplomirali ste z literarnozgodovinsko nalogo iz medvojne slo-
venske recepcije Thomasa Manna in literarnoteoretsko nalogo iz 
metrične analize Kettejevih pesmi. K verzologiji se pozneje niste več 
vračali, nemška književnost, z Mannom vred, pa je ostala v središču 
vašega zanimanja. Je k temu pripomoglo tudi vaše enoletno študij-
sko izpopolnjevanje v Tübingenu in kako je do njega – kolikor vem, 
so bile take izmenjave v tistih letih redkost – sploh prišlo?
Moj odnos do Nemcev in Nemčije je zaznamovalo prvotno izkustvo, 
da je bila družina jeseni 1941 pregnana z doma in da je oče preživel skoraj 
poldrugo leto do osvoboditve v koncentracijskem taborišču Buchenwald. 
Nasproti temu smo pozneje v turističnem kraju lahko spoznavali Nemce 
še z druge, bolj človeške plati. Poleg tega je bila nemščina moj prvi tuji 
jezik že v osnovni in srednji šoli, zato sem jo obdržal kot neformalno 
težišče tudi na univerzi, posebej takrat, ko sem se začel razgledovati po 
možnostih študija v tujini. Predvsem iz tega razloga me je najbolj mikala 
Zahodna Nemčija. Vendar so bile ta čas hude težave zaradi hladne vojne 
in z njo povezane t. i. Hallsteinove doktrine: ta je zahtevala, naj Zvezna 
republika Nemčija avtomatično pretrga stike z vsako državo, ki bi priznala 
Nemško demokratično republiko (značilno, da je bila izvzeta le Sovjetska 
zveza). Tako med Zahodno Nemčijo in Jugoslavijo poldrugo desetletje 
ni bilo diplomatskih odnosov in so le konzularni stiki morali zadosto­
vati za to, da so spravili pod streho naraščajoče število naših delavcev, 
»Gastarbeiterjev«. Sodelovanje na višjih ravneh pa se je takrat zdelo prob-
lematično, bolj na jugoslovanski kot na nemški strani. Temu lahko pripi­
šem, da je kot partner nemške službe DAAD (Deutscher akademischer 
Austauschdienst) na jugoslovanski strani v teh letih nastopala samo štu­
dentska organizacija ljubljanske univerze in da je bil razpis za štipendije 
objavljen le na komaj vidnem mestu v Tribuni, kjer sem ga našel po golem 
naključju. Če nadaljujem s posebnostmi, ki se danes zdijo bizarne, so me 
takrat, ko sem prišel po jugoslovanski izstopni vizum, pospremili z obšir­
no pridigo, kako se mora obnašati državljan SFRJ v »sovražni tujini«.
V Nemčiji sem preživel četrto študijsko leto (1963/64). DAAD mi 
je dal na izbiro tri univerze, med njimi tisto v slikovitem starem mestu 
Tübingen, ker je takrat kot ena izmed redkih ponujala študij primerjal­
ne književnosti. Toda ta je bil v praksi omejen na odnose med starejšimi 
romanskimi literaturami, ki jih nisem zadosti poznal, zato sem se rajši 
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
12
oglasil na germanistiki in si izbral več kurzov iz novejše nemške literature, 
med drugim iz sodobne proze. Seveda pa sem poleg tega skozi vse pore 
srkal najrazličnejše vtise o življenju, ki je bilo ta čas tam bistveno drugač­
no od mojega domačega. Hkrati sem si nabiral intelektualno prtljago za 
prihodnja leta.
Kmalu potem, ko sem se vrnil, sem začel pripravljati diplomsko nalogo 
o Thomasu Mannu. S kombinacijo domačega študija in izkušenj iz bivanja 
v Nemčiji se je izoblikovalo eno mojih zgodnjih delovnih področij, ki sem 
ga zasledoval dalj časa in po različnih poteh.
Z nemško književnostjo ste se ukvarjali tudi kot prevajalec – na 
začetku sedemdesetih let, ko ste začeli svojo poklicno pot, ste »za-
grešili« kar nekaj leposlovnih prevodov: Tretjo knjigo o Achimu 
Uweja Johnsona, Musilove Zablode gojenca Törlessa, Mannove no-
vele in pa Fontanejev roman Effi Briest – sama kanonična dela nem-
ške književnosti. Te poti – predpostavljam, da zaradi pomanjkanja 
časa – niste nadaljevali. Pa vas je mikalo?
Po diplomi (1966) in po odsluženem vojaškem roku sem bil kratek 
čas brez zaposlitve. Prej sem si zamišljal, da bom delal na univerzi ali v 
kakem inštitutu, prvo službo pa sem dobil v dnevnoinformativnem pro­
gramu televizije. Kar kmalu sem ugotovil, da to ni zame: predstavljajte si 
človeka, ki je bil vajen več mesecev študijsko obdelovati izbran problem 
in ga prikazati na sto in več straneh, zdaj pa se naenkrat znajde pred tem, 
da mora poročati o nekem efemernem dogodku, ki se je zgodil čez dan, in 
do večera pripraviti ne več kot šest vrst teksta, opremljenega z ustreznim 
filmskim posnetkom; čez eno stran dolgi teksti so prihajali v poštev kveč-
jemu za nosilne teme, ki pa so bile rezervirane za stare novinarske mačke.
Med čakanjem na primernejšo zaposlitev sem začel prevajati, v glav­
nem za literarni program radia, ki je sprejemal veliko krajših tekstov. V 
letu dni se mi jih je nabralo toliko, da sem pomislil na knjižno objavo in 
jih ponudil Urošu Kraigherju, uredniku zbirke Kondor. Tam je 1969 izšel 
moj prvi prevod, izbor sodobne nemške proze z naslovom V temnem svetu. 
Od 24 upoštevanih avtorjev iz vseh štirih držav, kjer so govorili nemščino, 
jih je slaba polovica izšla prvič v slovenskem prevodu, nekateri so bili pri 
nas sploh prvič omenjeni.
Naslednji prevodi so že nastajali v bolj naklonjenem okolju, v uredništvu 
Cankarjeve založbe, kjer sem delal kot lektor in nato kot urednik stvarne 
literature. Po dogovoru s Cenetom Vipotnikom, ki je malo prej odstopil 
s položaja glavnega urednika, a je bil še zmeraj priznan kot nesporna lite­
rarna in založniška avtoriteta, sem prevedel modernistični roman Uweja 
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 13
Johnsona Tretja knjiga o Achimu. Nato me je profesor Ocvirk povabil, naj 
za zbirko Sto romanov prevedem Musilove Zablode gojenca Törlessa. Dve 
leti zatem, ko sem bil že v novi službi na SAZU, sem pripravil za zbirko 
Kondor Mannove Tri novele, vendar sem prevedel samo eno (Tristan); drugi 
dve sem prevzel po uveljavljenem, takrat že pokojnem prevajalcu, a mi je 
bilo žal, da se jih nisem lotil čisto na novo, ker sem se pošteno namučil, 
preden sem jih spravil kolikor toliko v red. Eno leto pozneje je izšel v Sto 
romanih Fontanejev roman Effi Briest, ki pa ga nisem prevedel, temveč 
lektoriral prevod in napisal spremno študijo. Mojega sistematičnega pre­
vajanja je bilo kmalu konec, ker sem se poleg službenih obveznosti moral 
ukvarjati z magisterijem in pozneje z doktoratom. Vendar me je mikalo, da 
bi se še kdaj poskusil s to dejavnostjo, in sem se res.
K vsem zgoraj omenjenim romanom ste napisali tudi spremne 
besede (to so, poleg že zgodnejše študije o Günterju Grassu, tako 
rekoč vaše edine študije o posameznih pisateljih); k temu bolj »meh-
kemu« literarnokritiškemu početju ste se potem po več kot dvajset­
letnem premoru vrnili le še enkrat, s spremno študijo k Brochovim 
Mesečnikom. Je terjala svoje »trda« znanost, ki ste se ji posvetili, 
potem ko ste se leta 1971 zaposlili na Inštitutu za slovensko literatu-
ro in literarne vede?
Prevajanje štejem za svojevrstno reproduktivno in interpretativno ko­
municiranje z literaturo; spremne študije k prevodom nadaljujejo to ko­
munikacijo na drugačen, a v isti predmet usmerjen način. Zato se mi je 
zdelo potrebno in koristno, da združim ti dve dejavnosti, kjer in dokler se 
je le dalo.
Delo na literarnem inštitutu je prineslo s sabo nove zahteve in nove 
izzive. Naj omenim samo en vidik: dokler si v službi, ki zahteva od tebe 
drugačen del tvojih zmogljivosti, kot je tisti, ki ga sam postavljaš v sre­
dino svojih interesov, lahko s tem osrednjim delom razpolagaš po svoje 
in si z njim tako rekoč na prostem trgu. Brž ko pa prideš na raziskovalni 
inštitut, se moraš vključiti v njegov program; to terja od tebe prilagajanje 
skupinskemu delu in nadaljnje poklicno izpopolnjevanje. To je pri meni 
potekalo tako, da sem zbiral in redigiral dokumentacijo o tujih avtorjih in o 
literarnoteoretskih terminih v slovenskem periodičnem tisku ter da sem bil 
vključen v pripravljalna dela za Literarni leksikon, obenem pa sem se vpisal 
na podiplomski študij.
Mimogrede: ne morem docela slediti razlikovanju med »trdo« znanostjo 
in »mehkim« literarnokritičnim početjem. Esej ima lahko prav tolikšno spo­
znavno vrednost kot razprava, opremljena z vsem potrebnim formalnim 
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
14
aparatom. O tem me prepričujejo ravno študije Ocvirka, Pirjevca in Kosa v 
zbirki Sto romanov: so brez izpostavljenih bibliografij in imajo komaj izje­
moma kakšno podčrtno opombo, pa me nihče ne bo prepričal, da so zaradi 
tega kaj manj vredne. Znanstvena kvaliteta naj bi se določala prvenstveno 
po vsebinskih kriterijih; problem je le v tem, da se ne moremo docela do­
govoriti zanje niti v okviru ene same stroke, kaj šele v različnih. Pa vendar 
so pri organizaciji znanstvenega dela in pri tako imenovani znanstveni po­
litiki nepogrešljiva neka skupna, pragmatična merila. Temu so med drugim 
namenjeni bibliografski servisi, kot sta Cobiss in Sicris, ki so vzpostavljeni 
izključno na formalnih kriterijih ne glede na vsebinske razlike med strokami.
Zanimivo je, da ste se tudi na področju leposlovja po skoraj četrt-
stoletnem prevajalskem premoru vendarle lotili še enega – jezikov-
no izredno zahtevnega – prevajalskega projekta, ki je morda videti 
nenavaden: mladinske fantazijske knjige Walterja Moersa 13 ½ živ­
ljenj kapitana Sinjedlakca iz leta 2000. Kaj vas je nagnilo k temu?
To so bila gola naključja, ki so se zvrstila po načelu »mačka miško, miš 
pšeničko«. Nekega lepega dne se je v uredništvu Cankarjeve založbe, ki do­
tlej ni izdajala mladinske literature, znašla ta knjiga s ponujeno opcijo za 
prevod. Založba mi jo je dala v interno recenzijo. Knjiga me je navdušila, 
ker so njene prevladujoče sestavine fantazija, humor, napeta zgodba in z njo 
usklajene izvirne ilustracije, pa zelo malo prikritih poučnih in vzgojnih ele­
mentov, zato sem jo priporočil za prevod. Kmalu za tem so me presenetili 
s ponudbo, naj jo kar sam prevedem. Očitno pa je prišla ponudba o pravem 
času, ker sem si že dolgo želel ukvarjati se z nečim, kar bi se zelo razlikovalo 
od tedanjega prevladujočega tipa mojega dela, tako da mi je pomenilo oddih 
od njega, in je bilo ravno prav zahtevno kot ustvarjalni izziv. Res je to pre­
vajanje spremljalo nekaj svojevrstnih izkušenj. Nemška založba, imetnica 
avtorskih pravic, je pred sklenitvijo pogodbe za prevod zahtevala od mene 
preskusni vzorec. Očitno so ga pokazali kakemu poznavalcu slovenščine, 
ker sem moral zagovarjati tiste svoje rešitve, s katerimi sem se odmikal od 
dobesedne verzije. Kakor koli že, moje prevajalske kompetence so prestale 
ta preskus in tako sem se lahko zatopil v opise domišljijske dežele Zamonije 
in usode njenih ne-človeških prebivalcev. Prevajal sem z velikim veseljem in 
med delom me je pogosto posilil smeh. Knjiga je dosegla kar lep uspeh, med 
drugim jo je slovenska sekcija mednarodne zveze za mladinsko književnost 
uvrstila na svojo častno listo. Vse to je odprlo vrata novim prevodom istega 
avtorja, sicer pri drugi založbi in z drugimi prevajalci, ker se sam nisem več 
utegnil ukvarjati z njim; pač pa mi nadaljnji uspeh »zamonijskega« cikla ro­
manov dokazuje, da pri izbiri Sinjedlakca nisem bil na krivi poti.
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 15
Omenimo še strokovne prevode, zlasti Strukturo moderne liri­
ke Huga Friedricha, ki je v vašem prevodu izšla leta 1972 in je v 
knjižnici Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na 
Filozofski fakulteti v Ljubljani še danes ena od najpogosteje izposo-
janih knjig. To je bila gotovo povsem drugačna izkušnja kot preva-
janje leposlovja. Kako je prišlo do tega prevoda?
Knjiga je v izvirniku prvič izšla l. 1956, v nadaljnjih desetih letih ji je 
sledilo vsaj še osem izdaj. S tenkočutnimi analizami konstitutivnih prvin 
poezije, z vzorčnimi interpretacijami posameznih pesmi, pa tudi z doda­
no antologijo pesmi v izvirnikih in prevodih ter s premišljenim izborom 
strokovne literature je postala eno najvažnejših referenčnih del na svojem 
področju. Tudi pri nas je bila že kmalu znana, ampak le v ožjih krogih, 
saj poznavalcev moderne lirike, ki bi hkrati dobro obvladali nemščino, 
ni bilo prav veliko. O njenem pomenu sem se dokončno prepričal med 
bivanjem v Nemčiji, priložnost za prevod pa mi je nekaj let zatem odprl 
Cene Vipotnik. Prevzel je tudi skrb za prevajanje pesmi v dodatku in se 
dogovoril s prevajalci, vendar je kmalu potem nenadoma umrl. Meni, ki že 
nekaj mesecev nisem več bil zaposlen v založbi, pa je ostala žalostna dol­
žnost, da po uredniški plati poskrbim za dokončanje Friedrichove knjige.
Kmalu po njenem izidu mi je starejši kolega, sicer tudi pesnik, pisatelj 
in urednik, rekel, da je prevod tega dela izšel nekaj let prepozno in da zato 
ne more odigrati take vloge v slovenski poeziji, kot bi jo sicer lahko. Na 
srečo se je vsaj delno zmotil, o čemer priča vaš podatek, da je to še danes 
ena izmed najpogosteje izposojanih knjig. To me prav nič ne preseneča, 
saj potrjuje moje prepričanje o njeni kvaliteti. Morda pa je časovna razdalja 
od njenega izida odprla še eno, dodatno perspektivo: Hugo Friedrich v 
svojih analizah odkriva toliko posameznih lastnosti moderne lirike in na­
kazuje toliko povezav med njimi, da jih je mogoče brez nadaljnjega zdru­
žiti pod obdobni in smerni pojem modernizem, le da so se debate o njem 
pri nas, pa tudi v nemškem in francoskem prostoru, razmahnile šele kako 
desetletje ali dve pozneje.
Menda ste bili nekaj časa tudi lektor pri reviji Problemi, ki je 
pustila precejšen pečat na tedanjem burnem umetniškem in politič-
nem prizorišču?
Lekturo Problemov sem prevzel leta 1968 s številko 63-64 in jo opravljal 
do konca leta 1970. To so bili res precej burni časi. Po ukinitvi Perspektiv in 
zamenjavi uredništva Sodobnosti (1964; tisto leto sem bil ravno v Nemčiji, 
zato je šla zadeva mimo mene) je zajelo revialno in sploh vse kulturno živ-
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
16
ljenje pravo mrtvilo. Toda čez nekaj let je počasi popustilo in svoj prostor 
na soncu so začele iskati obnovljene ali čisto nove ustvarjalne energije v 
literaturi, literarni in družbeni kritiki, esejistiki in teoriji. V teh letih so ga 
večinoma našle v Problemih, pri katerih so se zbrali nekateri bivši sodelav­
ci Perspektiv in Sodobnosti, mladomarksovci, eksistencialisti, fenomenologi, 
strukturalisti in poststrukturalisti ter literati srednje in mlajše generacije. 
Uredništvo, v katerem so bile zastopane vse te različne struje, je dokaj 
uspešno krmarilo med nasprotujočimi si in včasih tudi nezdružljivimi tež-
njami sodelavcev, s tem da je izmenično dajalo prednost različnim temat­
skim težiščem ali jim namenjalo cele številke. Največ je bilo literarnih (med 
njimi organiziran nastop neoavantgarde pod naslovom Katalog), potem li­
terarnokritične in teoretske, pa filozofske in sociološke številke. Poleg tega 
je uvedlo rubriko Aktualnosti, s katero je sproti komentiralo raznovrstne 
dnevne izzive v slovenskem prostoru. S tem se je začela diferenciacija, 
ki je pozneje pripeljala do razcepa na dve popolnoma samostojni reviji, 
Probleme in Literaturo, in do nastanka Nove revije. V času mojega sodelovanja 
pa je vse skupaj brbotalo še pod istim pokrovom; temu primerne so bile 
živahne in polemične razprave v uredništvu, ki sem jih občasno spremljal 
kot zelo zainteresiran, ampak molčeč poslušalec.
Vaše znanstveno delovanje sta bistveno zaznamovali prav področ­
ji, vsebovani v imenu Inštituta za slovensko literaturo in literarne 
vede, ki ste mu posvetili skoraj vse svoje poklicno življenje in katere-
ga predstojnik ste bili dolga leta: po eni strani zgodovina slovenske 
literarne vede, po druga splošna teoretična, zlasti metodološka vpra-
šanja. Tako združujete v sebi nagnjenje do tankovestnega brskanja 
po zgodovinskih virih in širok filozofsko­teoretični razmah. Vam je 
kaj od tega dvojega bliže? Ali pa se oboje nerazločljivo prepleta?
Če se ozrem nazaj, se izkaže, da sta se pri meni res prepletala oba vi­
dika, vendar tako, da je prevladal zdaj ta zdaj drugi. Ko sem bil še mlad 
in ambiciozen, sem si domišljal, da je čas brskanja po virih minil hkrati s 
študijskimi zadolžitvami in da se bom lahko odslej predajal svobodnemu 
miselnemu razmahu. Vendar se je kmalu izkazalo, da eno brez drugega ne 
gre; če ne drugače, vsaj tako, da sprejmeš prvo kot nujno obveznost, ki naj 
omogoči drugo. Na srečo pa se je ta nujna obveznost sčasoma tudi sama 
spremenila v nekaj, kar pod določenimi pogoji lahko postane vir samostoj­
nega spoznavanja in s tem povezanega zadoščenja.
Za zbirko Literarni leksikon, ki je od leta 1978 izhajala pod okri-
ljem inštituta, ste napisali dve temeljni metodološki deli: že v za-
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 17
četku njenega izhajanja Pozitivizem v literarni vedi, leta 1991 pa 
Hermenevtiko in literarno vedo. Nenavadno pri tem je, da gre za 
skorajda diametralno različni metodi; medtem ko se prva navezuje 
na empirični historizem in vzročni determinizem ter pri umeščanju 
literarnega dela v znamenito Tainovo triado »rasa, okolje, trenutek« 
prisega na objektivno veljavnost in znanstveno eksaktnost, se druga 
pomika v zgodovinski horizont nastajanja in sprejemanja teksta ter 
vpeljuje subjektivni moment vselej novega razumevanja in interpre-
tacije. Že v času pisanja leksikona ste omenili, da velja pozitivizem 
za v marsičem že preseženo literarno metodo, čeprav se je prav ob 
njem slovenska literarna veda utemeljila kot znanost. Kaj se vam 
zdi pri tej metodološki usmeritvi še danes zanimivo in plodno za 
literarno vedo?
»Klasični« pozitivizem 19. stoletja kot kompleksna metoda ali celo šola, 
od katere bi lahko pričakovali definitivno znanstveno razlago literature, je 
seveda nepreklicno mrtev; po njem posegamo le takrat, kadar poskušamo 
razumeti in razložiti nekatera spoznanja, ki so bila opravljena v njegovem 
imenu. Pač pa se v novejšem poteku literarne vede vztrajno pojavljajo 
vedno nove smeri in težnje, ki so starejšemu pozitivizmu bolj ali manj so­
rodne, od neopozitivizma ali logičnega pozitivizma in kritičnega raciona­
lizma prek empirizma in nekaterih variant historizma do sistemskih teorij. 
Če zelo poenostavim, jih druži prepričanje o enotnosti pomena literarnega 
dela in o možnosti njegovega odkrivanja, ki da je načelno preverljivo in 
ponovljivo. Ta vidik je vreden premisleka v vsaki smeri literarne vede, 
ki si prizadeva za znanstveno gotovost in zanesljivost, pa četudi izhaja iz 
drugačnih, pozitivizmu in njegovemu ožjemu in širšemu sorodstvu tujih 
temeljnih opredelitev.
Glede na to, da je bila hermenevtika tudi tema vaše doktorske 
disertacije (Hermenevtične teorije in metode v literarni vedi: razvoj 
in možnosti, položaj na Slovenskem, 1992) in da ste v številnih li-
terarnoteoretskih prispevkih razvijali prav njena spoznanja, poleg 
tega pa napisali tudi predgovor h Gadamerjevi Resnici in metodi, 
lahko sklepamo, da velja iskati »izbirno sorodnost« med vami in 
literarno vedo prej v tej kot pa v pozitivistični smeri?
Res mi je hermenevtična orientacija bližja kot pozitivistična. Vendar se 
ne morem kar tako zadovoljiti s to ugotovitvijo; če kje, potem tukaj velja, 
da vrag tiči v podrobnostih. V študijskih letih sem se natančneje seznanil 
z Ingardnovo fenomenološko literarno vedo in estetiko, kar mi je prek 
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
18
nje odprlo prvi bežen razgled na hermenevtiko. Tudi okvirne predstave o 
pozitivizmu sem imel že prej, natančno pa sem ga študiral šele po diplomi. 
V magistrskem delu o temeljih, ciljih in metodah literarne zgodovine pri 
Francetu Kidriču sem analiziral njegov pojem literatura oziroma literarna 
umetnost ter pogoje za njen nastanek in njeno funkcioniranje tako na in­
dividualni ravni, pri »genialnem ustvarjalcu« (Prešernu), kot tudi na ravni 
celotne narodne literarne zgodovine. To me je pripeljalo do ugotovitve, da 
Kidričev pozitivistični metodološki aparat, v katerem sta združena vzročni 
determinizem in teleološka finalnost, na zadnja vprašanja o literaturi ne 
daje ustreznega odgovora, čeprav bi bilo to v skladu z njegovimi izhodišč­
nimi ambicijami, in torej v celoti ne doseže svojega cilja. To vrzel lahko 
potem izpolni drugače usmerjeno mišljenje, denimo hermenevtična reflek-
sija, in to tudi pri vprašanjih, ki se na prvi pogled zdijo zanjo neprimerna. 
Brž ko pa se prostor za njo odpre, je samo še vprašanje časa in vztrajnosti, 
do kod nas bo pripeljala.
Hermenevtika je plodna podlaga sicer zelo raznorodnih literarno­
teoretskih usmeritev, združenih pod imenoma »recepcijska esteti-
ka« in »teorija bralčevega odziva«. Prav s temi usmeritvami ste se 
veliko ukvarjali, napisali ste tudi predgovor k Iserjevi knjigi Bralno 
dejanje. Bi lahko svoje literarnoteoretsko izhodišče postavili prav v 
obzorje recepcijske estetike, saj ste že pri razmisleku o svojem pre-
vodu Zablod gojenca Törlessa leta 1993 ugotavljali, da se pomensko 
bogastvo literarnega dela razvije šele ob sprejemu med bralci?
Nekaj sorodnih misli je navedenih že v sklepnem delu uvodne študije o 
Törlessu; prevod romana je izšel l. 1971, zato je treba iskati delno teoretič­
no podlago za to študijo še pri Ingardnovi fenomenologiji. Dobrih dvajset 
let pozneje, ob nastanku spisa, ki ga omenjate,* pa sem res že tičal do grla 
v hermenevtiki in nato še v recepcijski estetiki. Ti dve sta razklenili okle­
paj, ki izloča iz fenomenološkega pojmovanja literarnega dela in njemu 
ustrezne obravnave vse realne zunanje razsežnosti, in tako odprli prostor 
za dogajanje literature v zgodovinskem svetu. V obzorje, ki sta ga odločil­
no zaznamovali ti dve miselni usmeritvi, poskušam odslej postavljati tudi 
svoje delo, včasih z večjim, včasih z manjšim uspehom.
Je mogoče reči – če zdaj sklenemo ta hermenevtični sklop –, da 
se opirate na hermenevtiko tudi v svojih traduktoloških prispevkih 
(na področju prevajanja namreč niste le praktik, ampak tudi teore-
* Ob Zablodah gojenca Törlessa: prevod kot interpretacija. Zbornik Društva slovenskih književ­
nih prevajalcev 17, 1993, str. 72–74. V tematskem sklopu: Robert Musil v slovenskih prevodih.
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 19
tik), saj prevod za vas ni le reprodukcija izvirnika, ampak tudi in-
terpretacija, pojmovana v širokem smislu kot proces razumevanja 
in razlaganja (po starinsko slovensko: »izlaganja«, kot pišete ob 
Trubarjevih prevodih), odvisen od zgodovinskega obzorja in prav 
tako ujet v hermenevtični krog, v katerem smisel celote nastaja iz 
delov, smisel delov pa opredeljuje celota?
Prevoda ne obravnavam iz jezikoslovne, ampak iz literarnovedne per­
spektive. V središču zanimanja je torej literarni prevod, ki mu zaradi primer­
jave pridružujem nekatere vrste neliterarnega, npr. biblijskega, filozofskega 
ali znanstvenega. Obravnava prevoda je v mnogočem odvisna od pojmo­
vanja predloge. Če je v celotnem komunikacijskem krogu, ki povezuje li­
terarno delo z avtorjem in bralcem, bolj poudarjena produkcijska plat ali 
geneza dela, izstopi v ospredje razlika med izvirnikom in prevodom, ki ni le 
predmetno klasifikacijska, ampak tudi vrednostna : prevod kot reprodukcija 
je očitno manj vreden od originala. Brž ko pa produkcija začne izgubljati 
pomen in se teža preveša vedno bolj na recepcijo, postaja razlika med izvir­
nikom in prevodom komaj opazna, skoraj irelevantna, in v ospredje priha­
jajo njune vzporedne lastnosti in funkcije. Hermenevtični in recepcijskoteo­
retični proces razumevanja in razlaganja sicer upošteva začetno razliko med 
izvirnikom in prevodom, a v nadaljevanju postopa z obema načelno enako. 
To ima ustrezne posledice tudi za položaj in način obravnave prevoda v lite­
rarni zgodovini: tam mu je zdaj namenjeno dosti več pozornosti kot nekdaj, 
ko je bil v primerjavi z originalnim tekstom močno zapostavljen.
Posvetimo se zdaj še drugemu področju, ki je v središču vašega 
interesa, torej zgodovina slovenske literarne vede. Uredili ste zbrane 
spise Franceta Kidriča, napisali 60 strani dolgo poglavje o literarni 
vedi in kritiki v Slovenski književnosti III, vaše razprave o starejših 
slovenskih literarnih zgodovinarjih (Janezu Trdini, Gregorju Kreku, 
Karlu Štreklju, Matiji Murku, Ivanu Prijatelju, Francetu Kidriču, 
Antonu Slodnjaku, Marji Boršnik) so skupaj s tematskimi študijami 
združene v knjigi Med književnostjo, narodom in zgodovino (2007), 
pisali pa ste tudi o svojih sodobnikih: Antonu Ocvirku, Dušanu 
Pirjevcu, Janku Kosu, Francetu Berniku, Majdi Stanovnik idr. Kako 
bi na kratko – če je to sploh mogoče – orisali razvoj predvojne slo-
venske komparativistike znotraj evropskega okvira?
Slovenci smo že na koncu 19. in na začetku 20. stoletja imeli nekaj 
univerzitetno izobraženih slavistov, ki so se ukvarjali tudi s primerjalno 
književnostjo; med prvimi je bil Matija Murko. Približno v tem času se je 
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
20
enotna zgradba slavistike razdelila po enem vidiku na filologije posamez-
nih nacionalnih jezikov oziroma narodov, po drugem vidiku pa na različne 
filološke discipline. Kot rezultat tega je bila na Slovenskem v prvih dese­
tletjih 20. stoletja že vzpostavljena nacionalna literarna zgodovina, ki jo je 
dopolnjevala primerjalna. Tako združena stroka se je razvijala vsebinsko 
in metodološko, dosegala je primeren socialni odziv, manjkala pa ji je insti­
tucionalna plat. To je dobila ob ustanavljanju ljubljanske univerze, ko je bil 
v teku poldrugega leta (za današnje razmere nepredstavljivo kratkem času) 
z zaposlitvijo dveh profesorjev, Prijatelja in Kidriča, zagotovljen institu­
cionalni obstoj in razvoj slovenske literarne zgodovine. Primerjalna knji­
ževnost je ravno tako dobila ustrezno mesto v razvojnih načrtih univerze, 
glavni razlog, da se niso takoj uresničili, je bilo pomanjkanje primerno izo-
braženih strokovnjakov. Leta 1925/26 je bila sprejeta zasilna rešitev, po 
kateri so bili za izvedbo študija primerjalne književnosti zadolženi slavista 
Prijatelj (za zgodovino kritike) in Kidrič (za primerjalno literarno zgodo­
vino) ter germanist Kelemina (za literarno teorijo). Največji in najtrajnejši 
delež je prispeval Kidrič, s tem da je več let predaval o evropskih okvirih 
za razvoj slovenske književnosti in o evropskih literarnih zamudnikih, ki 
so bili v podobnem zgodovinskem položaju kot naši. Medtem se je nekaj 
mlajših slavistov na podiplomskem študiju v tujini specializiralo za primer­
jalno književnost. Med njimi je bil najuspešnejši Anton Ocvirk, ki je leta 
1936 objavil habilitacijsko delo Teorija primerjalne literarne zgodovine in kmalu 
zatem začel predavati na univerzi. S tem se je primerjalna književnost do­
končno osamosvojila in si pridobila enakopraven položaj med strokami na 
filozofski fakulteti.
Ko se sprašujemo o evropskih razsežnostih tega razvoja, se ni mogoče 
omejiti samo na primerjalno književnost, ampak je treba upoštevati njen 
položaj v širšem kontekstu literarnih ved. Zanj so s slovenskega vidika 
najbolj relevantni nemško, francosko, rusko in češko okolje, dosti manj 
angleško in ameriško. Za nemško je značilna skoraj popolna prevlada du­
hovnovednih teženj, ki so se razvijale v različne smeri – idejnozgodovin­
sko, tipološko, formalnoestetsko; tradicionalni izraz »Literaturgeschichte« 
je nadomeščal novi termin »(allgemeine) Literaturwissenschaft«, ki je v 
klasifikaciji literarnovednih strok skoraj spodrinil termin »primerjalna knji­
ževnost«. Drugače je bilo v Franciji, kjer je zgodnji prevladi impresionizma 
in simbolizma v literarni vedi in kritiki sledil modificirani ali prenovljeni 
literarnozgodovinski pozitivizem; v njegovem znamenju se je razcvete­
la francoska šola primerjalne književnosti. V Rusiji je ob močni tradici­
ji pozitivizma nastopila njemu nasprotna formalistična šola, ki pa se je 
potem v Sovjetski zvezi iz ideološko-političnih razlogov morala umakniti 
sociologizmu in historičnemu materializmu. Zatočišče je našla najprej v 
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 21
Češkoslovaški, kjer se je razvijala naprej do avtohtonega zgodnjega struk­
turalizma; ta skrajnost pa je uspevala na kontrastnem večinskem ozadju 
historičnega empirizma.
Stališče predvojne slovenske primerjalne književnosti do tega širšega 
strokovnega in idejnega konteksta lahko pojasnimo s pomočjo dveh Ocvir-
kovih spisov iz l. 1938: to sta njegovo nastopno predavanje Historizem v 
literarni zgodovini in njegovi nasprotniki ter dopolnilo Formalistična šola v literar­
ni vedi.** Njun skupni povzetek bi se lahko glasil takole: sodobne literar­
ne znanstvenike je mogoče združiti v dve veliki skupini po afirmativnem 
ali negativnem odnosu do historizma. Njegovi nasprotniki izhajajo z zelo 
različnih stališč. Nekateri zagovarjajo idejnozgodovinsko sintezo, literarno 
zgodovino kot zgodovino življenjskih problemov, biološko-vitalistično, 
psiho-historično, estetsko-kritično pojmovanje literarne vede; vsem tem 
je skupna idealistična svetovnonazorska podlaga. Z nasprotnih, empirič­
nih izhodišč se ruska formalistična šola loteva študija dotlej zanemarjenih 
oblikovnih vprašanj, kot so besedno gradivo, ritem, muzikalnost, zgradba 
verza in proze. Upoštevati velja, da vsaka od teh smeri na področjih, ki 
jih prednostno raziskuje, prispeva k znanstvenemu preučevanju literature 
nekaj novega. Vendar teh novih spoznanj ne gre absolutizirati in zavreči 
vse tradicije, temveč jih je potrebno vključiti v temeljni nosilni tok historiz­
ma, v procese stvarnih, vzročno-posledičnih povezav, v katerem individu­
alne ustvarjalne osebnosti in kolektivni pojavi (ne le literarni, temveč tudi 
splošno kulturni) najdejo svoje prave vloge ter se združijo v kompleksno 
podobo zgodovinskega razvoja.
Kot že rečeno, se je slovenska literarna veda kot znanost uteme-
ljila ravno ob empirično historičnem pozitivizmu (lahko ob dvoji-
ci Ivan Prijatelj in France Kidrič sem vsaj pogojno prištevamo še 
Ocvirka?), s katerim je radikalno prelomil šele Dušan Pirjevec. Kako 
vidite njegovo mesto v slovenski literarni vedi?
Dušan Pirjevec je ena izmed magistralnih postav slovenskega družbe­
nega in duhovnega življenja v drugi polovici 20. stoletja. Za poklic si je iz­
bral literarno vedo, a pomen njegovega celotnega dela daleč presega njene 
meje. Vendar se bom poskusil omejiti na to njegovo osrednje območje.
Pirjevec ni bil med prvimi iskalci novih poti v preučevanju literature. 
Pri tem so že v petdesetih letih imeli prednost esejisti in publicisti tako 
imenovane kritične generacije, sodelavci Revije 57 in Perspektiv, ki so v glav­
nem sledili eksistencializmu in se pozneje obrnili k bitni zgodovini; mlajša 
** V prvi revialni objavi se je naslov članka glasil »Formalistična šola v literarni zgodovi­
ni«, pri ponatisu je bil popravljen.
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
22
skupina literarnih znanstvenikov, povečini slavistov, pa si je za temeljno 
metodo izbrala interpretacijo, zdaj manj zdaj bolj povezano z literarno­
zgodovinskimi vidiki. Pirjevec je ta čas objavljal temeljite kritike literarno­
zgodovinskih del (t. i. Matičine Zgodovine slovenskega slovstva in Slodnjakove 
Geschichte der slowenischen Literatur) in pisal disertacijo, zasnovano še v zna­
menju historičnega empirizma. Toda na začetku šestdesetih let se je v 
njem sprožil načelni preobrat, ki se kaže najprej v njegovi monografiji Ivan 
Cankar in evropska literatura (1964). Če je v njenem prvem delu objavljena 
disertacija še v smislu Ocvirkove šole, se zlasti v tretjem delu oglašajo 
pojmi in kategorije, ki napovedujejo povsem drugačne temeljne predstave 
o literaturi. Pirjevec res ni bil čisto med prvimi, pač pa se je potem uvrstil 
med najbolj radikalne znanilce tega preobrata. V nekaj letih je prehodil 
miselno pot, ki ga je vodila nazaj prek Taina in Hegla vse do Aristotela in 
Platona; naprej si jo je utiral s premislekom temeljnih teoretičnih stališč od 
mladega Marxa, Lukácsa, Goldmanna, Ingardna in Sartra do Heideggerja, 
Gadamerja in Ricoeurja. Tako je prišel do globalne predstave o mimetič­
nem pojmovanju, ki je obvladovalo evropsko literaturo in umetnost ter 
misel o njej v preteklih dobrih dveh tisočletjih. To pa se v sodobnosti 
razkraja in na njegovo mesto stopa nekaj novega – ontološka ali bitnozgo­
dovinska misel. Pirjevec si jo je prizadeval ujeti na različne načine: z ne­
posrednim, načelnim razmišljanjem o preobrazbah literarne vede ali zna­
nosti o umetnosti; s pretehtanimi analizami dvanajstih izmed zbirke Sto 
romanov, pri katerih je odkrival zmeraj nova znamenja teh metamorfoz; 
in naposled z objavami, ki tako ali drugače posegajo v slovensko bivanje 
v preteklosti in sedanjosti. Z vsem svojim delom je odpiral literarni vedi 
nove perspektive in jo naselil v neposredni bližini filozofske misli. Prežet 
je bil z eksistencialnim angažmajem, ki ga je vodil tudi v odnosih z vrstniki 
in učenci. To mu je dajalo takšno osebno karizmo, da se ji njegovi privr­
ženci niso mogli upreti, njegovi nasprotniki pa so apriori videli v njej nekaj 
sumljivega. Skratka, bil je človek izjemnega formata. Od njegove smrti je 
minilo že šestintrideset let, v tem času je neposredni vtis njegove osebnosti 
in dela obledel. Mlajši kolegi, ki ga niso več poznali in so se znanstveno 
formirali pozneje, so zdaj pri polni moči in njihovo delo se vključuje v 
drugačne aktualne kontekste. Tak je neizogiben potek stvari in se mu ne 
kaže upirati. Zdi pa se mi prav, da se v izročilu stroke ohrani Pirjevčev 
posebni odnos do literature in do misli o njej kot do nečesa nepoljubnega, 
za človeško bivanje zavezujočega.
Rad bi dodal še nekaj osebnih spominov nanj. Prvič sem ga videl l. 
1961 pri zagovoru disertacije, kjer je pri vseh navzočih zbudil vtis, da 
popolnoma suvereno obvlada predstavljena vprašanja. Čez dobro leto je 
začel predavati na našem oddelku. Ta predavanja so bila nekaj posebnega, 
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 23
saj v njih ni kopičil stvarnih podatkov, ki bi se jih bilo treba naučiti, temveč 
je ob majhni količini zelo relevantne snovi razvijal temeljne probleme lite­
rature in literarne vede v zgodovinski perspektivi, ki jih je bilo treba razu­
meti. Njegovi študenti smo to večinoma dojeli in znali ceniti. Včasih pa je 
pri izpitih naletel na popolno ignoranco, in takrat se je umaknil v sosedni 
kabinet in si iz obupa skoraj dobesedno ruval lase; vendar so taki trenut­
ki, ki sem jim bil nekajkrat sam priča, kmalu minili. Nasploh je do svojih 
študentov čutil naklonjenost in odgovornost, ki se z dnem opravljenega 
diplomskega izpita ni nehala. Ko se je oddelku prvič kazala možnost, da bi 
dobil bibliotekarja, je povabil na pogovor vse diplomante, ki smo končali 
študij v zadnjih nekaj letih, in pri izbiri kandidata upošteval poleg strokov­
ne usposobljenosti še vrsto drugih javnih in osebnih okoliščin. Spremljal 
je tudi mojo poklicno pot, in ker je vedel, da želim najti zaposlitev v stroki, 
mi je svetoval, naj poskusim na Inštitutu za literature SAZU, ki ga je vodil 
profesor Ocvirk. Nato je sodeloval v programu podiplomskega študija, pri 
katerem je bil moj mentor profesor Kos. (Z njim se nisva poznala prej, ker 
je prišel na univerzo šele nekaj let po mojem odhodu.) Po doseženem ma­
gisteriju sem predlagal Pirjevcu, ki je bil takrat predstojnik oddelka, krajšo 
pot do doktorata, pri kateri sem nameraval samo dopolniti in nadgraditi 
magistrsko nalogo; on pa se ni strinjal s tem, ampak mi je predlagal daljšo 
in zahtevnejšo verzijo, po kateri naj bi celovito obdelal problemski kom­
pleks hermenevtike, ki je bil v magisteriju samo nakazan. To sem sprejel, 
on pa je pristal, da bo moj mentor. Žal je že čez dve leti hudo zbolel in 
umrl. Nepričakovana izguba me je vrgla iz tira in kljub temu, da je bil Kos 
pripravljen prevzeti mentorstvo, je trajalo kar precej časa, preden sem se 
navadil na nove razmere.
Šele čez čas me je obšlo, da sem imel redko priložnost, ker sem lahko 
od blizu spoznal tri vodilne like slovenske komparativistične šole, vse tri 
velikega formata, a poklicno in osebno tako zelo različne, in ker sem lahko 
sodeloval z njimi.
Kot je razvidno že iz naslovov nekaterih vaših prispevkov (deni-
mo »Literarna veda pred ogledalom«, »Pogled nazaj, pogled naprej«, 
uvodnik v zbornik Kako pisati literarno zgodovino danes), se mar-
sikdaj lotevate temeljnih vprašanj literarne vede, ki so spričo velikih 
preobratov v družboslovnih in humanističnih vedah dandanes še po-
sebej zaostrena. Tako nemara ni odveč vprašanje, v kakšnem med-
sebojnem razmerju so dandanes podpodročja literarne vede: kaj je z 
razmahom literarne teorije in kaj z zatonom literarne zgodovine, ki je 
izgubila svoje privilegirano mesto vzpostavljanja vrednostno zazna-
movanega nacionalnega kanona, in kje je tu primerjalna književnost, 
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
24
ki je spričo neznosne razširitve področja in sumljivosti samega pojma 
»svetovna književnost« tudi sama postala ideološko vprašljiva?
Utrjena tradicionalna razmerja med literarno teorijo, nacionalno in pri­
merjalno literarno zgodovino ter njenim ožjim področjem, svetovno knji­
ževnostjo, so se v zadnjih treh ali štirih desetletjih res bistveno spremenila. 
Te spremembe niso omejene samo na literarno vedo, amak so v veliki 
meri sestavni del širših prevratnih procesov v humanistiki in družboslovju. 
To je najbolj očitno v literarni teoriji, ki se je z nastopom poststruktura­
lizma in še vrste hkratnih ali poznejših -izmov razširila v množico teorij, 
pripadajočih vsakemu teh hibridnih podpodročij, ali pa se prelevila v teo­
rijo (če ne kar Teorijo) združenega širšega področja. To je spremljala kriza 
literarne zgodovine: ne samo nacionalne, pri kateri je funkcija vzpostavlja­
nja vrednostnega kanona postala vprašljiva, temveč zgodovine kot občega 
vzorca, v katerem igra glavno vlogo razvoj in kjer sta poleg kontinuitete 
dogajanja implicirana tudi njegovo izhodišče in cilj. Gre torej za procese, 
v katerih se temeljni miselni vzorci dotedanje literarne vede razgrajujejo 
in se njena identiteta raztaplja med vznikanjem sorodnih oziroma konku­
renčnih področij.
Toda v zadnjih desetih ali dvajsetih letih spremljamo tudi nasprotne 
tež nje. Ob polni zavesti o globini sedanje krize se pojavljajo različni po­
skusi izhoda iz nje ali njenega premagovanja na posameznih poljih.
Razmahnila se je metodološka diskusija, v kateri se metode razvrščajo 
na ahistorične, s središčem pretežno na literarni teoriji, in bolj ali manj 
historične, s središčem pretežno na literarni zgodovini. Med prve sodijo 
fenomenološka, psihoanalitična, eksistencialna, strukturalna, formalnoa­
nalitična, tipološka metoda; med druge recepcijska, feministična, postko­
lonialna, ideološko-kritična, historično-materialistična, sociološka, duhov­
nozgodovinska metoda. Vse te in še druge sodobne metode doživljajo 
temeljit pretres svoje spoznavne veljavnosti. Razmislek o njih se nagiba v 
to smer, da je najustreznejša rešitev najbrž pluralna, vendar pod vodstvom 
ene, dominantne metode.
V literarni zgodovini se po dveh stoletjih prevladovanja historizma ka­
žejo čedalje razločnejše aporije sklenjenega zgodovinskega prikaza. Zdaj 
se namesto njega kot alternativa ponuja kronikalni pristop. Namesto orga­
nizacije gradiva po nacionalnem vidiku srečujemo čedalje pogostejše regi­
onalne ali arealne vzorce. Skrajni primer te težnje je t. i. prostorski obrat, ki 
namesto temeljnega načela diahronije vpelje sinhronijo in se med drugim 
začenja že z razlikovanjem med literarnimi središči in obrobji.
Najbrž je največ sprememb doživela primerjalna književnost. Njen 
tradicionalni osrednji pojem vpliv je v poststrukturalizmu zamenjala in­
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 25
tertekstualnost. Z globalizacijo se je njeno predmetno področje močno 
razširilo, daleč čez meje evropsko-ameriškega kroga, in zajelo vse celine z 
najrazličnejšimi jezikovno-kulturnimi in etnično-nacionalnimi tradicijami. 
Spričo tega celota ni več obvladljiva, zato se mora razcepiti na različne 
šole, ki so pristojne za ožja področja in med katerimi tako rekoč ni pred­
metnih zvez, so kvečjemu metodološke. Kljub temu obstaja potreba po 
univerzalnosti, ki se med drugim kaže v različnih poskusih aktualizacije 
pojma svetovna književnost. Zdi se, da je ena izmed možnosti, morda 
najbolj obetavna, v združitvi univerzalnih in partikularnih vidikov, iz česar 
izhaja pluralnost stroke. Neka druga možnost se nakazuje v primerjavi 
med literaturo in teorijo ali še bolj razčlenjena med literaturo, humanistiko 
in eksaktnimi znanostmi; nova ni toliko sama primerjava, ampak možnost 
njenega obrata, namreč tako, da lahko tudi iz literature in literarne vede 
izhajajo spoznavni vzgibi, ki so obetavni ali celo zavezujoči za druge hu­
manistične in družbene vede ter eksaktne znanosti.
Ob tem bi rad opozoril samo na nekaj publikacij, s katerimi smo se 
odzvali na zavest o globalni krizi discipline in o nujnosti njene prenove. 
Prvi je zbornik Kako pisati literarno zgodovino danes? (2003; izšel je tudi v pre­
delani angleški verziji z naslovom Writing Literary History, 2006); drugi je 
jubilejni zbornik Primerjalna književnost v 20. stoletju in Anton Ocvirk (2008). 
Poleg teh dveh kolektivnih del naj navedem vsaj še monografiji Marka 
Juvana Literarna veda v rekonstrukciji (2006; predelana in dopolnjena angle­
ška verzija Literary Studies in Reconstruction, 2011) in Toma Virka Primerjalna 
književnost na prelomu tisočletja (2007). V teh knjigah se najde dovolj iztočnic 
za veliko podrobnejšo predstavitev sedanjega stanja literarne vede kot v 
mojih na hitro nametanih pripombah.
Sodobna literarna veda se je vsekakor pomaknila od tradicional-
nega zanimanja za avtorja in njegovo delo k posredovalnim meha-
nizmom literature in k bralcu, s tem umeščanjem literature v »li-
terarni sistem« in širitvijo samega pojma literature na »tekste« in 
»diskurze« pa se deloma približuje tudi kulturnim študijem, ki jo 
marsikje že izpodrivajo. Kaj je tista differentia specifica literarne 
vede, zaradi katere se ne more in ne sme pretopiti v širše sociolo-
škokulturne in kulturnozgodovinske pristope, če naj še ostane sa-
mostojna stroka?
Sodobna literarna veda je raznoliko in zapleteno področje znanja, na­
sprotujoče si težnje na njem lahko ob medsebojnih spopadih prikličejo 
v svoj prid celo vrsto teoretičnih argumentov in protiargumentov, med 
katerimi je težko najti pravo pot. Vendar se mi zdi, da obstaja hitrejša re­
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
26
šitev, s tem da se diskusija prenese na drugo raven. Če se oglaša vprašanje 
ali dvom o samostojnem položaju literarne vede, se mora ta spet zateči k 
neposrednemu stiku z literaturo, ki ga je v novejši dobi teoretskega razma­
ha skorajda zgubila izpred oči. V medsebojnem razmerju med literaturo 
in literarno vedo je namreč prva načelno avtonomna, druga pa je od nje 
odvisna, heteronomna. S tem se tudi problem samostojnosti seli z obmo­
čja literarne vede v območje literature in se rešuje najprej tukaj. Z vpeljavo 
»tekstov« in »diskurzov« se pomen pojma literatura nedvomno širi, ni pa 
docela jasno, ali te nove različice že prestopajo njegove meje ali ostajajo 
znotraj njih in zapuščajo samó ožje območje literarnega dela. Zdi se, da bi 
ob tem bilo treba ponovno aktualizirati pojem literarnost, se pravi tisto la­
stnost, zaradi katere delo, tekst ali diskurz so ali niso literarni. Zavedanje o 
bistveni relevantnosti tega vprašanja in odgovorov nanj pa hkrati vključuje 
tudi to, da ima literarna veda samostojen položaj in ni podrejena katerisi­
bodi širši celoti, na primer tekstologiji ali kulturnim študijem.
Pogled nazaj je vedno lažji kot naprej, pa vendar: ali je v popolnem 
pluralizmu literarnoteoretskih usmeritev in metod mogoče določiti 
nekaj vodilnih niti, ki družijo sodobne slovenske komparativiste?
To vprašanje gotovo terja poglobljen razmislek. Ne vem, ali sem na 
hitro zmožen zanj, zato se bom najprej zatekel k zunanjim značilnostim.
Slovenske komparativiste, vsaj tiste, ki jim je to glavno opravilo, druži 
najprej bolj ali manj jasno izražena pripadnost skupnim institucionalnim 
in socialnim razsežnostim stroke. Oddelek za primerjalno književnost lju­
bljanske Filozofske fakultete kot matična institucija, potem Inštitut za slo­
vensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, kjer sta primerjalna knji­
ževnost in literarna teorija med glavnimi nosilnimi stebri programa, pa fa­
kultete in visoke šole, kjer se predava naša stroka kot posamezen predmet, 
in še Slovensko društvo za primerjalno književnost in revija Primerjalna 
književnost, to vse so institucije, od katerih je odvisen obstoj naše stroke 
in jim zato moramo biti lojalni.
Kar zadeva vsebino dela, je navzlic individualnim razločkom vseeno 
mogoče najti nekatere združujoče poteze. Ker je Slovenija od nekdaj del 
Evrope, se slovenski komparativisti ukvarjajo tako rekoč z vsemi obdobji 
evropske (in zatem tudi ameriške) literarne zgodovine od antike in sre­
dnjega veka do modernizma in postmodernizma. Vendar je večinoma ne 
obravnavajo kot samostojno entiteto, ampak kot en pol razmerja, katerega 
drugi pol je slovenska literatura. »Slovenci in Evropa« (v novejšem času 
tudi ZDA in Kanada) je torej geslo, pod katerim združuje ali bi lahko 
združila svoje delovne napore večina slovenskih komparativistov. Po tra­
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 27
diciji sodi k evropskemu jedru še stari Orient. Literature Južne Amerike, 
Afrike, Azije (brez starega Orienta), Avstralije in Oceanije, s katerimi slo­
venska kultura navezuje stike šele v novejšem času, sodijo v drugi, bolj 
oddaljeni krog zanimanja in se z njimi ukvarjajo večinoma specialisti.
Toliko o predmetnih vidikih delovanja slovenskih komparativistov. Pri 
teoretično-metodoloških opredelitvah pa so med njimi znatne razlike in 
vsaj na prvi pogled bi bilo težko najti kako skupno potezo; morda to, da so 
večinoma v temelju pripadniki tako ali drugače opredeljenega historizma.
Vaše ime je neločljivo povezano s Slovenskim društvom za pri-
merjalno književnost, pri katerem ste dejavni od njegove ustano­
vitve leta 1973 (v osemdesetih letih ste mu tudi predsedovali, leta 
2006 pa ste bili izvoljeni za njegovega častnega člana), predvsem pa 
z revijo Primerjalna književnost, ki jo je društvo ustanovilo leta 1978 
in katere urednik ste bili od vsega začetka do leta 1997, torej celih 
dvajset let! Revija je danes dodobra zasidrana v slovenskem prosto-
ru in uživa velik mednaroden ugled. Kako gledate na spremembe 
njenega koncepta v teh treh desetletjih izhajanja?
Malodane vsa zunanja znamenja pričajo o tem, da je bila Primerjalna 
književnost doslej zgodba o uspehu – tako jo lahko ocenjujem po dobrih 
treh desetletjih izhajanja. Na začetku pa je bila njena usoda negotova; tudi 
danes ji, tako kot vsem tiskanim medijem, grozi resna finančna kriza, in 
samo upam lahko, da jo bo preživela brez hujših posledic.
Ob njeni ustanovitvi smo se srečevali z dokaj razširjenim pomislekom, 
da slovenski komparativisti doslej niso bili bogve kako prikrajšani za mož-
nosti objavljanja tako v literarno kulturnih kakor v znanstveno strokovnih 
revijah. Nasproti temu smo uveljavljali argument, da samostojna stroka 
potrebuje svoje glasilo, ki se bo ravnalo predvsem po njenih specifičnih 
potrebah. Revijo smo zavestno postavili pod okrilje društva, ki je v ena­
kem razmerju do vseh svojih članov, ne pa pod okrilje kake profesionalne 
inštitucije, recimo univerze ali akademije. Zato je laže sprejemala prispev­
ke vseh, ki se ukvarjajo s primerjalno književnostjo poklicno, študijsko ali 
ljubiteljsko na primerni ravni ne glede na pripadnost tej ali oni ustanovi, 
šoli, smeri ali metodi. V skladu s tem je bilo sestavljeno uredništvo, ki sta 
ga za menoj vodila Tomo Virk (1998-2002) in Darja Pavlič (od 2003).
Revija je izhajala dvakrat na leto, in to redno, brez zamud; edina izjema 
je bil prvi letnik s samo eno, dvojno številko. Na začetku smo bili večkrat 
v zadregi zaradi pomanjkanja gradiva. Včasih smo komaj sestavili konec s 
koncem, vendar nam je uspelo, da smo v prvih dveh desetletjih obdržali 
prvotnih približno 80-90 strani na številko. Dokler je bil izbor potencial­
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
28
nih avtorjev še dosti manjši kot danes, je revija na široko odpirala vrata 
začetnikom; kljub pričakovanemu osipu se jih je znaten delež uvrstil med 
stalne ali občasne sodelavce. V novejšem času, posebej v zadnjem deset-
letju, je povprečni obseg številke polagoma naraščal do sedanjih 140–160 
strani. Pogosto je ponujenih prispevkov precej več, kot dopušča predvide­
ni obseg, tako da jih uredništvo lahko izbira predvsem po kvaliteti. Razlog 
za to je čedalje večje število ljudi, zaposlenih v pedagoških in raziskovalnih 
ustanovah, ti pa morajo objavljati, ker je to eden izmed glavnih pogojev za 
napredovanje, če ne kar za nadaljevanje delovnega razmerja.
Vsebinska težišča revije so bila in so še vedno široko zastavljena. 
Objavlja razprave, članke, kritike in druge prispevke iz primerjalne in obče 
literarne zgodovine in teorije, redkejše so epistemološke in metodološke 
objave, še manj jih je z drugih, obrobnih področij. Razume se, da je nabor 
prispevkov po vsebini odvisen od splošnega razvoja stroke. Poleg običaj­
ne ureditve, kjer je vsak članek celota zase, smo v presledkih pripravljali 
tudi tematske sklope, ki so bili praviloma povezani s strokovnimi priredit-
vami društva. Prvi je bil kolokvij Antigona '80 ob dvajsetletnici Smoletove 
drame. V osemdesetih in devetdesetih letih so mu sledili Znanstveno preuče­
vanje avantgard, Postmodernizem – poskusi pojmovne opredelitve, Poststrukturalizem 
– dekonstrukcija in Dušan Pirjevec in slovenska literarna veda, poleg tega pa še 
dve ali tri diskusije o pouku literature v srednji šoli oziroma v usmerjenem 
izobraževanju.
Leta 2001 je izšla prva posebna številka revije, Zbornik ob sedemdesetlet­
nici Janka Kosa. Pozitivne izkušnje z njo so bile eden izmed razlogov, ki je 
opogumil uredništvo k nadaljnjim podobnim poskusom. Sistemska prilož-
nost zanje se je našla pod okriljem literarnega festivala Vilenica. Društvo 
slovenskih pisateljev, ki ga prireja, in naše društvo sta se sporazumela, da 
bo v programskem okviru festivala potekal znanstveni kolokvij o izbranih 
temah, zanimivih tudi za nestrokovno publiko, pri njem bodo enakoprav­
no sodelovali tuji in slovenski komparativisti, naše društvo pa bo poskrbe­
lo za objavo tekstov v Primerjalni književnosti. Takih posebnih (ali v zadnjem 
času rednih) številk je bilo od leta 2004 do letos že devet.
Z novo organizacijsko obliko je tudi vsebina dosegla novo kvaliteto. 
Primerjalna književnost je sicer že prej objavljala prevedene prispevke tujih 
avtorjev, vendar le priložnostno, v glavnem takrat, kadar so se udeleževali 
naših strokovnih prireditev ali so bili na predavateljskih turnejah pri nas. 
V zadnjem obdobju pa se je krog sodelavcev razširil: med njimi je približ-
no tretjina uglednih domačih strokovnjakov, tretjina mladih, uveljavljajo­
čih se raziskovalcev in tretjina tujih znanstvenikov. Z redno potekajočimi 
kolokviji v sklopu vileniškega festivala in občasnimi prireditvami drugih 
organizatorjev ter z dvojezičnim objavljanjem prispevkov z njih je revija 
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 29
sistematično nagovorila tudi tuje strokovno občinstvo in odločno zakora­
kala v mednarodni prostor.
Naj povzamem: pod vsakim novim uredništvom je revija dosegla 
količinske in kakovostne spremembe. Zvečala sta se obseg posamezne 
številke in pogostost izhajanja, razširila sta se kroga sodelavcev in bral­
cev. Spremembe so opazne, vendar niso prevratne, temveč bolj v skladu 
s postopnim napredovanjem, ki vztraja pri temeljnih potezah vsebinske 
zasnove, a jih razvija v skladu s potrebami in ambicijami stroke. Tej ugo­
tovitvi pritrjuje tudi uvodni članek sedanje glavne urednice v jubilejnem 
tridesetem letniku, ki povzema dotedanje dosežke revije.
Opravili ste ogromno – kot vem iz lastne izkušnje, marsikdaj ne­
vidnega – uredniškega dela. Ne le pri posameznih znanstvenih publi-
kacijah in reviji Primerjalna književnost; od leta 1981 pa do leta 2001, 
ko se je iztekla, ste bili sourednik zbirke Literarni leksikon, ki v ce-
loti šteje 46 zvezkov, od samega začetka izhajanja leta 2004 pa zbirke 
Studia litteraria, ki jo je v nekem smislu nadomestila in v kateri je do-
slej izšlo že 16 znanstvenih monografij. To delo ni le nevidno, ampak 
tudi zelo zamudno in občutljivo – kakšne so vaše izkušnje z njim?
Izkušnje z urejanjem so bile dokaj različne. Naj se omejim samo na obe 
zbirki, ki ju izdaja naš inštitut.
Literarni leksikon je zasnoval profesor Ocvirk. Priprave zanj so mu 
vzele dobrih deset let. Po prvotni zamisli naj bi bil to abecedno urejen 
leksikon, nekako po zgledu velikega nemškega dela Reallexikon der deut­
schen Literaturgeschichte. Po prvih poskusih pa se je pokazalo, da zadeva ni 
izvedljiva, ker ni bilo niti primerno specializiranih prejšnjih del, na katera 
bi se lahko opirali pri pisanju gesel, niti zadosti soavtorjev, ki bi se bili 
pripravljeni podrediti zahtevnemu enotnemu načrtu in ga izpeljati v roku. 
Ocvirk je tedaj pristal na to, da bo edicija sestavljena iz daljših študij in da 
bo izhajala sproti v samostojnih zvezkih ne glede na abecedno zaporedje; 
vztrajal pa je pri enotni vsebinski zasnovi, pri leksikalnem slogu in celo 
pri značilni grafični obliki. Tako je izšlo deset številk ali prva dva letnika 
edicije, ki je kljub vsebinskim in oblikovnim spremembam ohranila staro 
ime. Po Ocvirkovi smrti je prevzel glavno uredništvo leksikona Janko 
Kos. Že uveljavljene vsebinske zasnove ni spreminjal, pač pa je vpeljal 
uredniški kolegij, sestavljen izmed sodelavcev literarnoteoretične sekcije 
našega inštituta. Odslej je vsak izmed sourednikov po vnaprej sprejetem 
okvirnem načrtu lahko predlagal teme in avtorje za nove zvezke, vsi smo 
brali predložene rokopise, potem pa smo uskladili potrebne popravke in 
morebitne izboljšave teksta. Avtorje smo prepričevali, nismo jim vsiljevali 
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
30
svojih rešitev. Najbrž pa so vendarle čutili pritisk zaželenega vsebinskega 
in oblikovnega koncepta. To je bil eden izmed razlogov, zakaj je izdaja 
polagoma izgubila prvotni zagon in končno prenehala.
Na inštitutu smo čutili to vrzel in razmišljali, s čim bi lahko nadaljevali 
izdajateljsko dejavnost. Največ se je s tem ukvarjal Marko Juvan, zato je 
zamisel o novi zbirki v glavnem njegova, pri njenem dozorevanju in izved­
bi pa smo sodelovali še drugi. Zbirka Studia litteraria za razliko od prejšnje 
objavlja samostojna dela, torej je bolj vsebinsko odprta in pušča avtorjem 
več manevrskega prostora. Vanjo uvrščene tekste druži le to, da sodijo v 
široko pojmovano delovno področje inštituta. Med njimi so bili doslej trije 
tematski zborniki; nastali so iz razširjenih prispevkov s posvetovanj, ki jih 
je priredil naš inštitut o aktualnih strokovnih zadevah (znanstvene izdaje 
in elektronski mediji; primerjalna književnost v 20. stoletju; avtobiografski 
diskurz). V zbirki torej prevladujejo monografije; ker njihovi avtorji veči­
noma sodijo v srednjo in mlajšo generacijo, so v dobršnem delu nastale s 
predelavo habilitacijskih spisov in (izjemoma) boljših doktorskih diserta­
cij. Urednika zbirke sva Marko Juvan in jaz. Normalno je, da imava pri tem 
poslu marsikdaj različna mnenja, vendar nama je doslej še zmeraj uspelo, 
da sva jih po večkratnem branju predloženih rokopisov poenotila in jih 
uveljavila pri avtorjih po »mehki« poti, s prijateljskim prepričevanjem.
Moj splošni vtis o urejanju znanstvenih tekstov pa je tak, da je to za 
same urednike naporno in zamudno, v odnosu do tekstov in avtorjev koč-
ljivo, v očeh bralstva in poklicnih ocenjevalcev skoraj nevidno in zdaleč 
premalo cenjeno, pa vendar za normalno funkcioniranje znanosti nujno 
opravilo; le kaj bi brez njega?
Zelo plodni ste bili tudi na področju, ki literarnim znanstveni-
kom praviloma ne diši – leksikografiji (tako uredniška izkušnja kot 
leksikografska dejavnost vas povezujeta z delom vaše žene Ksenije 
Dolinar, dolgoletne urednice in leksikografke na Cankarjevi založ-
bi). Za Enciklopedijo Slovenije in leksikon Slovenska književnost 
ste prispevali okrog 170 gesel o slovenskih literarnih zgodovinarjih, 
pa tudi splošnih področjih (denimo biografija, semiotika, stilistika, 
primerjalna književnost, literarna teorija), bili ste soavtor stvarnega 
leksikona Literatura. Iz časa, ko sem urejala leksikone, se še dobro 
spominjam, kako težko je pridobiti avtorje za to nehvaležno delo. 
Kaj vas je spodbudilo k temu?
Gotovo ni bil glavni med motivi užitek nad takim delom, nagibi zanj 
so bili prej mešani. Na prvem mestu je bila zavest, da je ta stvar nujno po­
trebna za samo stroko in za širši krog njenih uporabnikov. Ker so pobude 
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 31
za izdajanje leksike prihajale iz nekaterih založb, nikakor nismo smeli za­
muditi ugodnih priložnosti za strokovno uveljavljanje. Ne nazadnje je šlo 
tudi za občutek solidarnosti do kolegov, ki so prav tako zagrizli v to kislo 
jabolko. Naj omenim, da smo se sodelavci zbrali po zmožnostih in volji do 
dela ne glede na to, s katere inštitucije smo prišli. Odzivali smo se na realne 
potrebe; to nam pove že dejstvo, da je leksikon osebnih gesel Slovenska 
književnost štirinajstih let po prvi dočakal novo, razširjeno izdajo in da je 
mali stvarni leksikon Literatura izšel že petkrat, vsakič v dopolnjeni verziji.
Dotaknimo se še vaše pedagoške dejavnosti, saj ste dolga leta v 
presledkih predavali na Oddelku za primerjalno književnost in li-
terarno teorijo – leta 1977/78 ste imeli proseminar iz Pozitivizma v 
literarni vedi, od 1978/79 do 83/84 ste poučevali Tehniko literarne 
vede (leta 78/79, v letu po Pirjevčevi smrti, pa še Pregled slovenske 
literature vede in Fenomenologijo literature), potem je sledil nekaj-
letni premor do 1988/89, ko ste skupaj z Majdo Stanovnik dve leti 
predavali Literarni prevod, sredi devetdesetih (1995/96 do 97/98) 
pa ste imeli še predavanja iz Uvoda v hermenevtiko. Je bilo vaši 
pedagoški žilici (nedolgo tega ste bili tudi mentor pri doktorski di-
sertaciji) s tem zadoščeno?
Vašemu seznamu naj dodam, da sem zadnja leta sodeloval pri skupnem 
podiplomskem programu za študente literarnih ved z več oddelkov, kjer 
je predmet Metodologija pripravljala skupina kakih 10-12 predavateljev. 
Sicer sem bil ves ta čas zunanji sodelavec našega oddelka in sem prevzemal 
tiste učne obveznosti in v tolikšni meri, kolikor je to ustrezalo potrebam 
oddelka in mojim zmožnostim. Prej je bilo tega več, v zadnjih desetih ali 
petnajstih letih pa oddelek ni več potreboval toliko pomoči od zunaj, ker 
se je okrepil z novimi, mlajšimi rednimi sodelavci.
Domnevam, da to vprašanje meri še kam drugam. Če primerjam delo 
na inštitutu in na univerzi, imata vsako zase nekaj očitnih prednosti, pa 
tudi pomanjkljivosti. Inštitutski režim omogoča in zahteva, da se človek 
popolnoma posveti raziskovalnemu delu; seveda je njegova integralna 
sesta vina tudi objavljanje, toda to poteka v rokih, določenih s potekom sa­
mega raziskovanja, in je namenjeno predvsem znanstveni in strokovni jav­
nosti. Nasprotno je univerzitetni režim ukrojen tako, da predvsem zado­
šča pedagoškim potrebam; razume se, da so poleg izvedbe predavanj in vaj 
vključene tudi priprave zanje; vse to se ravna po urniku, ki ga določa potek 
študijskega leta; za individualne raziskave in objave pa so na voljo večino­
ma le počitnice. Iz primerjave sledi, da lahko obema režimoma le koristi, 
če privzameta nekaj potez drug od drugega. Če predstaviš kak znanstven 
PKn, letnik 35, št. 3, Ljubljana, december 2012
32
problem druščini mladih, ne še preveč učenih, zato pa toliko okretnejših 
glav, in jim ga prepustiš v reševanje, boš od te skupinske izkušnje gotovo 
pridobil kaj drugega in kaj več kot od dolgotrajnega samotnega tuhtanja o 
isti stvari. Ko tičiš v pedagoškem mlinu, moraš ob določenih rokih javno 
pokazati rezultate, pa če so po tvojem intimnem občutku že zreli ali še 
ne; tako se sčasoma sam discipliniraš in delaš bolje ali vsaj hitreje kot prej.
Kar pa se tiče moje pedagoške žilice, mi pravi, da bi ji bilo po sedanji 
vednosti povsem zadoščeno, če bi imela na razpolago četrtino ali petino 
skupnih delovnih obveznosti.
 Če povzamemo: Darko Dolinar, literarni zgodovinar in teoretik, 
prevajalec, pisec spremnih besed, predavatelj, urednik, sodelavec 
leksikonov … Je še kaj, česar se nismo dotaknili? Oziroma – in tu je 
zdaj prostor za domišljijo – kaj, kar bi še hoteli početi? Ali morebiti 
boste?
Vaša vprašanja tako vztrajno vrtajo po moji poklicni biografiji, da so 
me že nekajkrat spravila v zadrego, ker sem pozabil precej podrobnosti. 
Kar zadeva bližnjo prihodnost, bi hotel početi še marsikaj, vendar je igri 
domišljije postavila hudo oviro bolezen, ki me je pred slabimi tremi leti ne­
pričakovano in za precej dolgo odtegnila delu, tako da se še zmeraj otepam 
z njenimi posledicami. Lahko bom zadovoljen, če se mi bo v prihodnje ob 
prepolovljeni delovni zmogljivosti posrečilo v doglednem času dokončati 
vsaj eno strokovno knjigo; njeno vsebino bi pa zaenkrat še obdržal zase.
Za vsakim človekom, ki se poklicno ukvarja z literaturo, se nedvom­
no skriva strasten bralec. Zato za konec še čisto lahko, bralcu prijazno 
vprašanje: obstajajo knjige, h katerim se vedno znova vračate?
Berem že dobrih šestdeset let; v tem času so se bralni kriteriji in okoli­
ščine, ki jih določajo, večkrat spremenili, zato se moje berilo najbrž ne bi 
dalo nanizati na kako sumarično rdečo nit, ampak je bolj kot ne skupek 
naključij. V otroštvu in mladosti sem prebiral kot obseden vse, kar mi je 
prišlo pod roke, pa sem marsikaj pozabil in marsikaj se mi z današnjega 
vidika ne zdi več omembe vredno. Na spominskem rešetu je ostalo le 
malo stvari: kaka ljudska ali Andersenova pravljica, izbrane Levstikove in 
Župančičeve otroške pesmi, pa seveda zgodovinsko pustolovske štorije, 
denimo o Robinu Hoodu. Otroško in mladinsko književnost sem bral 
tudi pozneje in takrat so se mi med drugim vtisnile v spomin zgodbe 
Svetlane Makarovič, pa Kovičeve in Grafenauerjeve pesmi. Kot puberte­
tnik sem brez kakršnekoli zunanje prisile začel prebirati že dokaj zahtev­
Tu smo v prvi vrsti zaradi literature. Pogovor z Darkom Dolinarjem
 33
ne stvari, recimo Iliado, Bédierovo priredbo romana o Tristanu in Izoldi, 
nekaj Shakespearovih dram, Hoffmannove pripovedke, izbor Puškinovih 
pesmi, pesnitev in povesti, Tolstojevo Vojno in mir, Galsworthyjevo Sago 
o Forsythih, Venezisovo Eolsko zemljo, Tomasijevega Leoparda. Odkar sem 
se odločil za primerjalno književnost, so se svobodni izbiri berila pridru­
žili oziri na potrebe študija in raziskovanja ter na prevajalske načrte. V 
zvezi s prvimi sem predelal zlasti celoten opus Thomasa Manna, ki so se 
mu pridružili s posameznimi deli še Fontane, Musil in Broch, v zvezi z 
drugimi pa izbor nemške književnosti med vojnama in po drugi svetovni 
vojni nekako do sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Poseben odnos sem 
imel do ženinega prevajalskega dela: iz njenega računalnika je prišlo več 
prevodov kot iz mojega, med njimi dva vrhunska romana, Ada ali strast 
Vladimirja Nabokova in Mavrov poslednji vzdih Salmana Rushdieja, ki sta 
se poleg Mannovega Doktorja Fausta, Kafkove kratke proze in romanov 
Günterja Grassa uvrstila med tiste, po katerih kdaj pa kdaj še rad posežem.
Vidim, da moram nehati s tem naštevanjem, saj bi me zapeljalo pre­
daleč, pa še nisem omenil sploh ničesar iz svetovne lirike in dramatike ter 
iz novejše slovenske literature. Naj rajši sklenem z izkušnjo, ki jo delim 
z mnogimi poklicnimi bralci, vendar je njen pomen dvoumen: kadar ne 
bereš literature predvsem iz veselja, temveč tudi iz drugačnih, čisto spo­
znavnih ali pragmatičnih potreb, se ti rado zgodi, da reagiraš zgolj racio­
nalno, ne najdeš prvotnega čustvenega odziva na pravkar prebrano, in da 
zato estetski doživljaj izostane. Pa še to: ob študiju in raziskovanju bereš v 
glavnem znanstvena in strokovna dela, pri čemer ti za umetniško literaturo 
zmanjka časa. To je ob današnji hiperprodukciji takšnih del sicer razumlji­
vo, vendar na daljši rok neodpustljivo; saj smo literarna veda in tisti, ki se 
z njo ukvarjamo, tu v prvi vrsti zaradi literature, kajne?
Spraševala je Seta Knop