221
Domače stvari.
Koder Vošnjakovci hodijo, tam trava ne
raste.
Čedalje bolj vsak misleči narodnjak vidi, da je ta izrek našega starega voditelja dr. Bleiweisa resničen. Pogledimo:
,,Glasnik", ki je za našo literaturo tako važen, izvila sta Jurčič in Stritar Janežiču iz rok, in pustila sta ga po prvem listu zaspati. ,,Zvon", ki je imel že pri svojem porodu smrtno kal v sebi, kajti njegovi nazori niso bili zdravi in njegova mčr ni bila narodna (izvzemši Ogrinčeve spise) — poginil je po enoletnem izhajanji, ne po mlačnosti občinstva, ampak po svoji notranji bolezni. Jurčič, Stritar in Levstik so si prisvojili hegemonijo o literaturi s tem , da so sami sebe na vso moč hvalili, druge pisatelje pa iz prestola porivali. In kaj je koristila ta hegemonija slovenskemu slovstvu? Toliko, da je vse iiteraturno gibanje zaspalo.
Sami nič ne morejo druzega vstvariti, ko psovke na stare naše voditelje in na duhovnike; in drugim ne pustijo nič pisati, ker vsacega razmesarijo , kdor se s kakim delom na beli dan pokaže. Ustanovila se je 8 pomočjo slovenskih rodoljubov „narodna tiskarna", in mnogo ploda smo od nje pričakovali. Pa motili smo se.
Rodoljubje slovensko, ki je žrtvovalo denar za tiskarno, vidi zdaj, kako se tiskarna in njeni pomočki zlorabijo za razdraženje naroda, za psovanje starih, zaslužnih narodnjakov in za iztiranje verskega čuvstva iz slovenskih src. V politiko stopivši, jeli so razdirati pod Vošnjakovem vodstvom vse, kar je bilo s težkim trudom sezidano. Razdrli so narodno slogo, odvračajo narod od ljubezni do domovine, in ščujejo ga na duhovne. Dopisi ,,Naroda" , ki so goreli pod Tomšičem v čisti ljubezni do naše svobode in neodvisnosti, obdelovajo zdaj le še polje liberalizma, psovanja in obrekovanja. Svojo vsem očividno duševno siromašnost skuša ,,Narod" v svojih člankih zakrivati s surovo, iz Prusije in iz pruske filiale na Dunaji importirano „Pfaffenhetze".
Prokleto seme nesloge, katero so med narod zase-jali, je žalibog našlo svojo prst, ljulika veselo poganja: čitalnice hirajo, kar jih še ni pomrlo, narodna stranka hodi z žalostno povešeno glavo, mladina postaja mlačna za narodno idejo; nemškutar pa zmagonosno prešerneje, ko kedaj, glavo po konci nosi. Razbegali so narod pri volitvah, da ni vedel, pri čem da je; vsled te nesloge zgubivamo mesto za mestom in okraj za okrajem.
Ne dosti na tem; tudi materijalno hočejo slovenski narod  zadušiti:   narodno  banko   „Slovenijo",   ustanov-
222
ljeno  s trudom  in  žrtvami  slovenskih rodoljubov, skušajo na vse načine ob zaupanje spraviti in spodjesti.
Koliko so nam ti ljudje v teh kratkih letih škodovali, se v kratkem dopovedati ne da, in in reči se more: Ko bi jih bil sovražnik nalašč za to najel in plačal, da slovenski narod do pogube dotirajo, ne bi bili mogli nam več škodovati.
Strupeni ,,Zersetzungsstoff", kateri zapadno Evropo razjeda, s tistim so okuženi, in tistega med narod se-jejo; „Zersetzungsstoff", ki je sovražnik vsakemu življenji, to je tisti liberalizem, katerega nam kot najboljše blago hvalijo, ponujajo in trosijo, in ni se potem čuditi, da „koder Vošnjakovci hodijo, tam trava ne raste".
Re mšeniški.