751 Valentin Cundrič Nič ni izvirnejšega kakor človek Mati ti ki si razpotje moža in otroka in prošnja naj človeštvo oprosti da nisi mati vesolja da nisi zvezd rodila prošnja da dojemljivost ne postane častihlepnost greh in sramota pesem te čuti kot vročo kapljo in nož ko boš ti zahtevala kruha in iger bodo bogovi iz stroja tekali sem pa tja kako bi se izselili iz ljudskega števila Očetje v vsakem človeku je kamen zavaljen na kapnico čutov na razkrojeno zvezdo rojstva kokoni teme te zasujejo 752 Valentin Cundrič usedlina tišine si začepen s kletvijo čudež je da med tako norimi dnevi še najdemo dan ljubkovanja vreden o možje dan ko si lahko glasno sporočimo: to je dan ko so nam žene naklonjene Mladenič pesem je osamosvojena trpkost hiteča v svojo tesnobo in jo mrtvo naplavi čas človek je past za življenje in bogove seme ki ga človeštvo ne nebo ne smeta zavreči človek je prostor in zemlja in zrak in ogenj in voda se borijo kdo ga bo naselil Dekle zapuščaš telo brez popkovine v želji in sli da bi ga našel in vzel urin vojščak v prividu ti sulica para meso in te pripenja na kraj sramu sedemsobotni teden živiš in čakaš nedeljo ko bodo prihajali mrtvi kentavri za tvoj prosojni hrbet tvoja ramena so pašniki in lovišča ribe nasedajo piskajoče v tvojem raztrganem naročju Nič ni izvimejsega kakor človek Bolnik dnevi so snežnobeli glasovi obešeni na zvon le redek dež neba kaplja skoz panteonsko streho telo je nema gluha pot ne ve se čemu jo hodimo zakaj po njej blodimo zakaj se je oklepamo Smrt žarki spola zadnjič ude in čute osvetljujejo krik podtalne vode se poigrava s to šibo na vodi in krogle misli trkajo druga ob drugo beseda je komaj slišna smer iz časov pred rojstvom in je spomin na spomine spomin na spomine Jesen oživil sem pripoved o človeku nič ni izvimejsega kakor človek beseda je bližnjica do smrti lahko tudi smrt sama pesem ni nikoli izgubljena pesem ni nikoli najdena 753 754 Valentin Cundrič Čas izrine te iz tvojega telesa iz tvojih potov ti pa si njegova lajna njegova živa plošča življenje je moralo priti mojbog a gorje po komer pride Varovalne barve legend ko bo smrt življenje zivljenjce bomo živeli živeli ko bo smrt zibel zibel se bomo zibali ko bo smrt protje protje jo bomo upogibali ovijali okoli prstov ko bo smrt solza solza jo bomo potočili Besede po pasje zakopljes ko se telo nagovori besede po pasje zakopljes do uhljev v telesu vse življenje čepiš in vztrajaš v sesirjeni krvi kleče na komolcih na glavi (kdor se je zavlekel vate se je že izvlekel) 755 Nič ni izvirnejšega kakor človek Prilagoditev koncu parameter vesti udarja z zadnjim čekanom ob hladno oko ki preureja temeljna razmerja na čelu množica uplahne v prilagoditev ravnini višini in točki navijamo se okrog žeblja zabitega skoz rojstvo in skoz smrt