Stevie se po vrnitvi iz zapora zaposli na »črno« pri gradbeni firmi, ki obnavlja stavbe v kozmopolitski četrti Londona, pri firmi, ki še zdaleč ne skrbi za kakšno varnost pri delu. Po naključju sreča brezposelno dekle, ki se preživlja tako, da prepeva stare pop uspešnice v večinoma tretjerazrednih gostilnah. Med njima se vname skoraj idilična ljubezen, ki pa jo grobo prekine Steviejevo spoznanje, da je ona narkomanka, narkomanija pa je razjedla njegovo družino. In ko se še smrtno ponesreči eden izmed njegovih kolegov na delu, se Stevie odloči za obračun in upor zoper nehumano družbo.
riff-raff
režija: Ken Loach
scenarij: Bill Jesse
fotografija: Barry Ackroyd
glasba: Stewart Copeland
igrajo: Emer McCourt, Robert Carlyle, Ricky
Tomlinson, Jimmy Coleman, George Moss
producent: A Parallax Pictures/Chanel Four,
Velika Britanija, 1991
filmografija
Poor Cow, 1968 Kes, 1970
In Black and While, 1970 Family Life, 1972 Black Jack, 1979 Looks and Smiles, 1981 Fatherland, 1986 Hidden Agenda, 1990 Riff-Raff 1991 j ^ Rebels, 1991
RIFF-RAFF
Po Skritem rokovniku, ki je bil lani predstavljen v uradnem programu canneskega festivala, se je letos Ken Loach s filmom Riff-Raff ponovno predstavil v selekciji »14 dni režiserjev«. Zdi se, da je mesto tega režiserja prav v tem okviru — čeprav je že filmski veteran, se mu večji, tematsko in celo politično »težji« projekti praviloma ne posrečijo. Ken Loach je namreč mojster filmskega minimalizma, ki sloni na senzibilnem opisovanju in na prvi pogled prosojnem verizmu.
Sicer pa Ken Loach prvenstveno velja za avtorja, ki se loteva problemov s socialnega roba, zanimajo ga psihična stanja na meji med normalnostjo in norostjo, privlačijo ga svetovi zapuščenih, pozabljenih in prezrtih. Vendar pa se je s filmom Riff-Raff v ortodoksno poetiko tega »asketskega« realista vpisal humor in to prav tisti tipičen angleški črni humor. Seveda ne v kakšni instant varianti angleških televizijskih serialk. Le malo kateremu režiserju namreč uspe, da zgradi kar zabaven film na podlagi dokaj banalne ljubezenske zgodbe, ki je povrhu vsega vpeta še v standardiziran kontekst socialne problematike in kolesja droge. Malo je namreč primerov, ki so učinkovito cepili komične in humoristične razsežnosti na t. i. družbeno-kritično angažiranost. Prav tako pa je Riff-Raff tudi mojstrska ponazoritev, kako je mogoče oblikovati filmsko fikcijo na podlagi povsem dokumentarističnega prijema, ki je poleg tega še v nekakšni kontradikciji s humorjem in komičnimi elementi.
Riff-Raff je tako droben in lep film, ki zna izzivati s svojo kritično naravnanostjo kakor tudi zabavati in vzbujati smeh. To sicer res ni krohot burlesk, a tudi ne militantstvo kakšnih radikalnih političnih filmov.
Silvan Furlan
lit
F E ST