TRiBUNA DO NADAUNEGA IME BO IZHAJALA ZAKAJ? GLEJ STRAN 2! /IIKA 3 LETIMIK XXIII CEWA:2DIN LJUBLJAIVA, 3.OKTOBR A 1973 TO STRAN SMO SESTAVILI PO KONČANI REDAKCIJI OSTALEGA DELA ŠTEVILKE NEPOSREDNO PRED TISKANJEM! SESTANEK SVETA TRIBUNE, 27. september 1973 Prisotni: Debenjak, Žagar, Mikuž (člani Sveta), Pungartnik, Avanzo, Zgaga (člani uredništva), Filipič, Vogrinc, Štrajn, Ogorevc, Feo, Švarc (sodelavci) Upravičeno odsotni: Gantar, Muževič, predstavnik ZMS Neopravičeno odsotni: Dolgan, Jakopin 1. Predlog: V dosednji praksi se je pokazalo, da sedanja struk-tura Sveta Tribune ne odgovarja. Predlagamo, da se na naslednji skupščini SŠ LVZ razpravlja o poslovniku Sveta Tribune. V Svet bi bilo treba potrditi tudi predstavnika uredništva Tribune (npr. po funkciji). 2. Tribuni kot glasilu SŠ LVZ mora 10 SŠ LVZ zagotoviti fi-nančna sredstva. Ko je uredništvo Tribune predložilo finančni proračun za leto 1973 in ko ga je Svet Tribune potrdfl, smo ves čas izhajali iz prepričanja, da se bo le-ta realiziral. Začetek septembra pa smo bili postavljeni pred dejstvo, da tega denarja ne bo. Zato člani Sveta in uredništva menimo, da za nastale in še nastajajoče dolgove uredništvo ne more odgovarjati. V tej situaciji smo tudi prisiljeni ustaviti nadaljnje izdajanje Tribune. Obvestilo o tem sklepu bo skupaj z informacijami o trenutnem finančnem stanju in postopku, ki je vanj pripeljal, objavila Tribuna v svoji naslednji (tretji) številki. Predlagamo sklicanje skupnega sestanka 10 SŠ LVZ, UK ZKS, Univerze in ostalih institucij, ki so zainteresirane, da skupnost štu-dentov LVZ ohrani svoje glasilo. Zapisnik sta pripravUa: JURE MIKUŽin PAVLE ZGAGA IZVRŠNEMU ODBORU SKUPNOSTI ŠTUDENTOV LVZ LJUBUANA Trg revolucije 1 Drugi po vrsti nesklepčni sestanek T-^buninega sveta (ker se ga med drugim niso udeležili predstavmKi " SS LVZ) je pokazal skrajno ignoranco do zelo resnih težav, / Katere je zašla Tribuna in to ne po svoji krivdi. Že v maju je Marjan Pungartnik zaprosil na seji 10 SŠ LVZ, da se obravnava finančni položaj Tribune. Takrat smo še vsi upali,da bo skupščina SŠ še v prvi polovici leta. Zaradi neefektivnosti 10 SŠ LVZ pri najbolj temeljnih nalogah, kot je skrb za normalen razvoj celotne študentske organizacije, pa so se stvari še poslabšale. Proti vsem razlogom zdravega razuma se denar za redno poslovanje specializiranih organizacij deli šele v oktobru, čepravse 10 nidržal lastnega sklepa, da se sme dati d$ skupščine samo akontacija v višini polovične dotacije. Potem ko je preteklo že skoraj vse leto, je prav gotovo iluzorno govoriti o spremembi finačne politike v Skupnosti študentov, s čimer je 10 SŠ LVZ opravičeval zavlačeva-nje skupščine. Razen tega si ne moremo predstavljati, kako bi mogla Tribuna izhajati z revnimi dvanajstimi milijoni, kolikoj jih ,,predvidevajo" pri 10 s strani SŠ, ki je glavni financer lista. Potem se je vsemu pridružil še očiten problem skupnega računovodstva, ki v ničemer ni olajsal dela Tribune, ampak ga je do konca zameglil. Opozarjamo, da smo pristopili k skupnemu računovodstvu samo zato, ker so nam sveto zagotavljali strokovnost in ekspeditivnost, ki je pogojena z normalno profesionalizacijo delovnih mest. Po dobri polovici leta smo se lahko prepričali, da ta dva pogoja sploh nista bila vzeta resno, ker je glede vsega nastala strahotna zmeda in nestrpnost, povrii vsega pa še kup nepravilnosti. Da bi lahko stvari ponovno spravili v red, sporočamo 10 SŠ LVZ, da nam s 1. oktobrom 1973 vrne vso dokumentacijo v enakem stanju pregled-nosti, kot smo jo dali mi, vključujoč seveda obdobje skupnega posJovanja. Poudarjamo, da je to samo ukrep v sili, da bi znova vzpostavili pregled nad našim poslovanjem. Pripravljeni smo znova vstopiti v vsako boljše skupno računovodstvo. Uredništvo Tribune je sklenilo do nadaljnjega ustaviti tiskanje, ker se zdi to edini način, da se konkretno pokaže njena vloga v študentski organizaciji nasprotti neki abstraktni politiki 10 SŠ LVZ. Pripominjamo, da ne gre samo za Tribuno, ampak zanesposob-nost celotne SŠ, da bi funkcionirala kot študentska organizacija. Upamo tudi, da bo s tem problemom nastala možnost bistvenega pogovora o dosledni in efektivni politiki organiziranih študentov. Ljubljana, 28. septembra 1973 UREDNIŠTVO IN SODELAVCI TRIBUNE ZAKAJ ŠTRAJKAMO 1. Neurejeni politični in finančni odnosi v SŠ LVZ onemogočajo normalno delo redakcije in izhajanje Tribune: - skupščina SŠ LVZ, na kateri se lahko o teh stvareh pogovo-rimo^se neupravičeno prelaga v nedogled, - 10 SS LVZ ni sposoben razrešiti tekočih problemov in za-gotoviti kontinuiranega političnega dda, - skupno računovodstvo pri 10 SŠ LVZ dela sarao zmedo; nfliče ne ve, kje ni čigavega denarja. 2. Razgovori med 10 SŠ LVZ in Tribuno niso prinesli nobenega rezultata. Položaj je iriočno nenormalen. 3. Zato štrajkamo! Štrajkovna dejavnost: 1. Ustavljamo tiskanje Tribune, 2. Izstopamo iz skupnega računovodstva, 3. Organiziramo štrajkovno dejavnost: — zbori sodelavcev, — vsak dan intenzivni razgovori v prostorih Tribune za vse so-delavce, bralce in nasprotnike, — izdajanje intemega štrajkovnega biltena. 4. Stavkokaze za kazen kazimo v Kazini. VSE INFORMACIJE V INTERNEM BILTENU, NA RAZGLASNI DESKI V PROSTORIH TRIBUNE IN PRI TRIBUNI BLIŽNJIH! FINANCNO STANJE TRIBUNE Predračun - popravek za 1. 1973 DOHODKI: Lastni: naročnina, prodaja Dotacija: Kult. skup. Slov. 1973 RISK-SS Izredni dohodki KSS dotacija za 1972 Prenosizl. 1972 Skupaj dohodki: IZDATKI: Materialni: tisk, odprema, pisar. mater., časopisi Avtorski honorarji Uredniški honorarji Drugi honorarji Osebni doh. s prispevki PTT, popravila, itd. Potni stroški, dnevnice Dolg iz leta 1972 Skupaj izdatki: Realizacija od 1. 1. do 31. 8. 1973 125.000,00 11.454,30 100.000,00 50.000,00 256.000,00 55.407,10 16.708,70 - 61.450,00 2.722,80 481.100,00 197.742,90 238.500,00 176.101,10 90.000,00 45.884,00 54.400,00 38.534,50 4.800,00 700,00 55.800,00 31.138,15 24.100,00 10.964,25 13.500,00 2.398,00 - 61.174,80 481.100,00 366.894,80 DohodkibrezSŠ: Izdatki skupaj: - doh. brezSŠ: Razlika Dolg 142.335,80 366.894,80 * - 142.335,80 224.559,00, - 100.461,00* 124.098,00* 124.098,00^ - 55.407,10* 68.690,90* *do 31. 8.1973 *neplačani računu pri SS 31. 8.1973 ^denarna sredstva, ki naj bi bila dejansko porabljena iz dotacije za leto 1973 pri SS ^akontacija na dotacijo za 1973 nakazana na tekoči račun Tiibune Ssporna sredstva porabljena iz skupnega računa SS kot dotacija za TRIBUNO V letu 1972 je bilo od SS dotacij za Tribuno: 116.880,00 MW JB ffiRSPB^. - Žff Eli KR5P! Bralec, ki je zasledoval lanski letnik Tribune, se verjetno še spominja tretje številke, ki naj bi s svojo prvo stranjo pomenila prispevek uredništva h konkretnemu delovanju Skupnosti študen-tov. No, pa nič hudega, če mu je ušlo iz spomina, saj bi to lahko povezal predvsem le z naslovom tega tekstal Tako delovanje izvršnega odbora kot tudi omenjen prispevek lanskega uredništva, pa tudi mnoge druge iniciative niso imeli nikakršnega ali skoraj nikakršnega konkretnejšega rezultata. Pro-blem ,,študentskih postelj" se nadalje razvija po ustaljeni eko-nomski logiki in v našem podrejanju le tej: kdo bi v tej žalostni jeseni naselil telovadnico v študenntskem naselju, kdo bi zasedal cerkve, fakultete in zapuš$ene objekte, kot je pred tremi leti predlagal v Tribuni Jože Konc. Predlogj za reformo univerze — od ideje študentskega prorektorja do delovnega statusa študentov — nasedajo na električnih sipinah ,,univerzitetne (in družbene) refor-macije". Kot so nekateri programi deloma še izvedljivi prek študentskih predstavnikov samih, tako je reformiranje oziroma revolucioniranje (kot smo včasih rekli) univerze nemogoče brez vseh tistih, ki na njej delujejo. Tu bi veljalo pristaviti, da je v tem letu v obravnavanju možnosti in načinov za večjo uveljavitev samoupravnih pravic študentov več napravil univerzitetni komite kot pa izvršni odbor, ki te študente z njihovimi problemi vred direktno predstavlja. Ta je pač odkril pomembnejši problem v sami eksistenci forme študentske organizacije, te posameznosti, ki jo nagrizuje občost ,,mladine sploh". Tega problema sicer nikakor ne velja zanemariti, vendar pa lahko študentska organizacija potrdi svojo družbeno pomembnost predvsem s konkretnim delom, z aktiviranjem vseh njenih članov na univerzi in v družbi, in ne s političnimi pogovori na visokih raVneh. Tako pa so ,,objektivne razmere" spet naredile svoje, da se tudi študentska tiskarna ni pomaknila kaj več od polžjega koraka, da imamo še naprej nepotrebne težave s tiskom, ki ga izdajamo (in ki kulminira s sedanjo finančno situacijo Tribune), da Študentski servis šenaprej ostaja ,,navadna organizacija za posredovanje in prodajo delovne sile",1 da postajajo problemi socialne varnosti študentov še večji (slišati je glasove, da študentje-zakonci, ki imajo verjetno tudi otroke, poslej ne bodo več imeli pravice bivati v študentskem naselju), da ob vsesplošnem priseganju na po ceni študentom ********************** NEZAEVTERESIRANOST? NEOSVEŠČENOST? V ponedeljek, 17. septembra 1973, naj bi bil v prostorih 10 SŠ LVZ sestanek predsednikov Skup-nosti študentov in izvršnih odborov fakultet, sekretarjev za informacije, članov 10 SŠ LVZ. Sestanek naj bi bil čimbolj množičen, kajti nanjem naj bi se odločili (vsaj okvirno) za akcije in delo v novem študijskem letu. Če upoštevamo, da so v javni razpravi zvezna in republiška ustava, teze o idejno-političnih vprašanjih visokcga šolstva, nova organizacija mladih, osnutek družbenega dogo-vora o štipendiranju in kreditiranju študentov itd., jc bila udeležba na sestanku naravnost smešna. Kakšnih petnajst študentskih predstavnikov (le poglejmo si število fakultet ozi-roma študentskih ,,aktivistov" na ljubljanski uriiverzi) se je seveda v glavnem samo pogovarjalo, kako bi se dalo čim bolje organiziiati, zain-teresirati, revolucionalizirati itd., čim več študentov. Vprašanja so sicer že zelo stara, postavljamo pa jih znova in znova. Ali vprašanja, kot so študentski ustavni amand-maji, socialno-ekonomska problema-tika študentov, študentska organiza-cija, študentska kultura in tisk . . . res niso zanimiva ali pa so študentje postali že tako apatični in ne vidijo rešitve problemov, ki jih vsak dan tarejo? Verjetno pomaga tu dokaj odlična socialna in regionalna struk-tura študentov. Vsi, ki so bili na sestanku, so se razšli v upanju, da je bilo za slabo udeležbo krivo tudi to, da se preda-vanja na LVZ še niso začela, študij za izpite je na vrhuncu, mnogo štu-dentov pa tudi še ni v Ljubljani. dostopno marksistično literaturo dobimo Plehanova za enajst jurjev itd.itd. Tako ostaja življenje na univerzi slej ko prej v vseh tistih formah, ki so doživljale zadnja leta vse radikalnejšo kritiko. Še več: čutiti je celo postopno odsotnost te kritike. Ne zapisujem ne prvi ne zadnji: konkretne možnosti, alternative so tu, v ničkolikokrat konstati-ranih protislovjih te univerze, te družbe. Občutek poraza, nemoči pred njimi, ni dokaz, da so se vse alternative končno zaprle; le-ta bi moral nastopit vse prej kot spodbuda za še odločnejši nastop proti njim. Sedanje stanje pa ,,nastopa" bistveno drugače. Ce odštejemo tisto klasično, tolikokrat napadano ideologijo ,,molčeče večine", ki se prav zdaj reproducira pred kabineti iz toliko zasovraženih skript (kar je ravno pristajanje na odtujenost študija, dokaz, da ta študij ni razvijanje lastne kreativnosti), nam ostane še razširjajoči misticizem, ki je svojski produkt tiste ideologije, da ,,tako ali tako ne moreš nič" in ti pač ne ostane nič drugega kot to, da svojo enodimenzionalno zavest z uvoženimi ,,tehnikami" s spremnim tekstom v nepoznanem jeziku še ,,razširiš". No, pa tistega malček grenkega pesimizma in tistega nekaj sladkega optimizma, da je dosedaj priborjene pridobitve treba institucionalno zavarovati in jih še razširiti na organiziranih diskusijah, kamor skoraj nobeden ne zaide, če ni slišati, ,,da bodo štipendije zihr večje". Praksa tistega nekaj študentskega gibanja, ki se je bilo razvilo na tej univerzi in v tej družbi, nam je zapustila dovolj argumentov, da univerza — taka kot je — ni resnična univerza, in ti argumenti se vedno znova ilustrirajo v sami dejanskosti (za primer vzemimo samo tendenčno slabšanje socialne strukture študirajočih). Dovolj točno je tudi ugotovilo, da rešitve ni v podrejanju odtujeni politiki, ki ima cilj v funkcioniranju in perpetuiranju sedanjih funkcij, temveč v dejanskem gibanju (v katerem so tudi ,,vzgojitelji vzga-jani'). To pa pomeni, da ne moremo kar mirno spati; če pa se nam to jebe, bomo sanjali pošasti. Baje je tudi to svojski užitek. Oprostite mi ta tekst: tudi meni je žal, d sem spet nekaj mutil. PAVLE ZGAGA OPOMBA: 1. Glej omenjeni tekst v lanski 3. številki. ********************** INoRMhdJE ŽE DVE SEJI SOCIALNO-EKONOMSKE KOMISIJE PRI10 SŠ LVZ Na prvi seji v novem študijskem letu so člani socialno-ekonomske komisije pri 10 SŠ LVZ temeljito in kritično prcgledali osnutek novega družbenega dogovora o štipendiia-nju in kieditiranju učencev in štu-dentov v SR Sloveniji. Spet so po-udarili sodalno funkcijo štipendije in predlagali so, naj bi iz posebnega sklada bila zagotovljena sredstva za študij otrok kmetov, nekvalificira-nih in polkvalificiranih delavcev. Na drugi seji je tekla razprava o rezultatih ankete o prehrani študen-tov v študentskih domovih. Člani so nato sprejeli sklep.daje treba vztra-jati pri tem, da se prehranaizboljša. Predsednik socialno-ekonomske komisije je prisotne seznanil s pote-kom razprave o družbenem dogo-voru o štipendiranju in kreditiranju, povedal, da se letos pripravlja obšir-nejša analiza o socialni strukturi štu-dentov na univerzi, za katero ima že zagotovljena srcdstva Zavod za stati-stiko, da pa se močno bojimo, kdaj bodo rezultati. Naslednja seja socialno-ekonom-ske komisije bo v začetku oktobra, osrednja pa bo problematika štu-dentskih domov in organizacije in delo sotialno-ekonomskih komisij po fakultetah. NM Problemov je resnično dovolj, zaostriti bo treba delovno disci-plino, v akcije stopitiresno in pre-mišljeno! ^p PROTESTNIZBOR PROTIPUČU V ClLU (14.september 1973) Na Trgu revolucije v Ljubljani se je okoli dvanajste ure zbralo štiri tisoč dijakov in študentov. Predstav-niki ZMS in predstavnik študentov so v govorih izrazili svoje globoko ogorčenje proti reakciji, kije_zrušila ustavno in napredno vlado v Čilu. Predsedstvo Zveze mladine Jugo-slavije je objavilo v sporočilu: ,,Ta strašni dogodek je udarec ne le na-grednim in demokratičnim silam v Cilu in Latinski Ameriki, ampak vsemu naprednemu. Toda niti takš-na hudodelstva nad voljo in koristmi širokih slojev ne morejo zadržati boja za svobodo, samostojnost, demokracijo in socializem, politično in gospodarsko osamosvojitev in obči napredek." Čudovit dan je bil. Sonce je pti-jelno grelo predvsem tiste, ki so se rajši odšli v park pogovarjati o modi, novih znamkah avtomobilov . . . Med bobnečim govorom sem se spomnil prejšnjega dne. Na 10 SS LVZ smo se menili o pripravah na protestni zbor. Posežem v debato: ,JFantje, zbiram ljudi za gverilo. Gremo v Čile!" Debelo so me pogle-dali, nekdo se je zasmejal. Da, kaj storiti? Neofašistične sile sveta vsak dan razkrivajo svojo resnico v gospo-daisko zaostalih in odvisnih deželah. Ali ni vse to, kar počnemo, moralna odveza za našo vsakdanjo kramarsko mentaliteto? MARJAN K BEOGRAJSKA DEMONSTRACIJA Med mnogimi protestnimizboro-vanji ob državnem udaru v Čilu, o katerih je naš tisk dokaj široko po-ročal, je bila tudi demonstracija, ki je šla mimo sredstev obveščanja. V petek, 14. septembra, okrog dveh popoldne je z ene beograjskih fakul-tet (če se ne motim, je bila to filozofska) krenilo kakih sedem-deset študentov s transpaventi proti ameriškemu veleposlaništvu. Nekaj časa so šli po cesti in motilt promet, ki je ob isti uri v Beogradu nezno-sen, potem pa so se po nasvetu nekega moža, ki se je pripeljal mimo s policijskim mercedesom, umaknili na pJočnik. Pred ameriško amba-sado so jih možje postave usmerili na drug pločnik, tako da so lahko samo prek ulice kričali ambasadi v brk parole, kakor: ,,Yankee go home' in podobno. Pred ambasado je bilo približno trideset miličnikov v uniformah. Koliko jih je bilo brez uniform, se ni zvedelo, ker ni prišlo do večjega incidenta. Potem ko so študentje zažgali cunjasto lutko, ki so jo nosili s seboj, se je eden od njih pognal čez cesto ter vrgel lutko pred poslopje ambasade. Miličniki so se pognali za njim, vendar ga niso ujeli. Takoj zatem so pričeli demon-strante vljudno nagovarjati, naj se razidejo. Ker so si nekateri nataknili čelade, so jih demonstranti poslušali in so se res razšli. Čez nekaj časa je bilo demon-strante videti v nekem drugem delu Beograda. Bilo jih je manj, nosili so še vedno nekaj transparentov in že na daleč je bilo očitno, da nekam gredo. ZD ANKETA O PREHRANI ŠTUDENTOV \ ŠTUDENTSKIH DOMOVIH Spet je jesen in z njo no\<> študijsko leto. Spet je visoko šolske zavode poplavila armada brucov. Sicer pa smo tega vajeni in letos ni tako hudo, saj število vpisanih stagnira. O tem, kolik jfli je prišlo študirat v naše uni verzitetno središče in kakšno je njihovo socialno poreklo, bomo fi sm w datkov. Prehrana je eden od osnovnih življenjskih pogojev in pomeni relativno visok delež v študen-tovih izdatkih. Načelno naj bi se študentje prehranjevali v študentskih menzah po zmeniih cenah. Praksa kaže, da ni tako. Zato je bila aprila letos izve-dena anketa o prehrani študen-tov v študentskih domovih, ki naj bi ,,razkrinkala" vzroke. zakaj se tako malo študentov. ki stanujejo v domovih, hrani v tamkajšnjih restavracijah. Na drugi strani pa moramo po-udariti, da tudi kuhinja v menzi študentskega naselja obratuje z nepopoliio izkoriščanimi zmog-ljivostmi, z velikmi nihanji med tednom, kar dodatno zvišuje fiksne stroške obrokov (da ne omenimo še tamkajšnje kadrov-ske in stai^jvanjske problema-tike delav,cev). Anketiranje Anketiran je bil vsak peti prebivalec študentskih domov v študentskem naselju, v domu na Ilirski, domu FSPN, Gerbičevi in v Akademskem kolegjju. Po-leg informativnega dela vpra-šalnika je vsak anketiranec od govoril na šest možnih odgovo rov glede prehrane: od najbolj pogostih obiskovanj študentske menze do najbolj neredne pre-hrane. Že nred samo ohdelavo še štin dodatne podgmpe od-govorov. Podatki Osnovna je ugotovitev, da imajo študentje, stanovalci štu-dentskih domov, zelo neredno prehrafto. Zajtrk Je najbolj nereden obrok. Neredno ali ne zajtrkuje 57,7 r;< študentov in 27,8 % študentk. 68,8 % študentk si kuha zajtrk, pri študentih je ta % 27,0. Red-no zajtrkuje v študentski menzi 4,7% študentov in 1,9% šhi-dentk; občasno v študentski ukturo štu-jh; spuiu m načinu pre- duje v študentski menzi. Isto-časno pa je kar 31,4 % študen-tov, ki imajo neredno prehrano, in 29,7% študentk. Zanimivje podatek. da si 19,7 % študentk kuha hrano. od fantov le I ';. V med fanti pa >i kuhajo n>n. kz-terih izdatki za prehrano so v prvih treh razredih do 500 din. Večerja ,1 % štu-dentov in 22,0% študentk. Redno večrja 1,5 % študentk in 26% študentov. Kar 70,3% študentk si kuha večerjo in 14,5% študentov. Od študen-tov, katerih izdatki za prehrano ostalih gostinskOi lokalih se so do 300 din, jih ima 6S.4 v študentski menzi, občasna prehrana v študentski menzi -občasno v drugih lokalih, ob-časno si kuha sam — občasno je v gostinskih lokalih, občasno kuha sam — občasno je v štu-dentski menzi. ka: ___ študentov, ki potrošijo za prehrano do 300 din mesečno, ima neredno pte-hraiui. Mimogrede naj še po-venio, da študentje pri izdatkih niso upoštevali sredstev, ki jih dobe od doma. 50% deklet s prav tolikšnimi izdatki za prp-hrano pa si jo kuha. ,0d deklet, ki porabijo za prehrano 700 din ketiranka, od anketirancev 1 %, prehrano, 25 % pa jih je redno v kar 7% študentov pa zajtrkuje gostinskih obratih. Nobena od redno v ostalih gostinskih obra- anketirank si ne kuha sama ko- tih, žensk 07 %. sila, če potroši 700 din in več, Način prehrane se bistveno razlikuje po spolu in po letniku študija Od vseh 17,1 % anketirank, ki redno obedujejo v študentski menzi je 20,2 % bruck, od štu-dentk, ki so v drugem letniku študija, jih je 10,3 %. Od bru-cov jih obeduje 44,4 %, v dru-gem letniku 39,0%, potem pa je opaziti, podobno kot pri žen-skah, rahlo tendenco porasta,le da pri študentih, ki študirajo četrto leto, začne odstotek padati in je v petem letu 31,8 %. Bruci si ne kuhajo sami obveznih vaj ipd.), večina štii-dentk, ki si kuhajo same, je v drugem ali v tretjem letniku študija. Najbolj neredno pre- rano imajo brucke (38,5 %) in bruci (30,1 %). Študentje so zelo nezadovoljni s sedanjim načinom prehrane v študentski menzi Anketa je pokazala, da, če bi bila optimalna prehrana (po študentovih željah), bi v menzi redno kosil komaj vsak peti štu-dent: 27,5 % študentov in 22,1 % študentk. Nikoli ne bi kosilo 9,3 % vseh anketirancev, od teh 13 „5% študentk. Na vprašanje, kakšna bi morala biti prehrana v študentski menzi, je 251 od 560 anketiranih odgo-vorilo, da bi morala biti boljša, čeprav nekoliko dražja. 110 pri-pomb je glede boljše sestave. 66 anketirancev je zadovoljnih s prehrano in je mnenja, naj osta-ne taka, kot je; le dva menita, da bi bila hrana lahko slabša in s tem še cenejša. 142 anketi-rancev meni, da bi morali iz-boljšati sedanji način delitve obrokov. VSAKEMU DESE-TEMU ANKETIRANCU UR-NIK PREDAVANJ NE DO-PUŠCA PREHRANE V ŠTU-DENTSKI MENZI. Poleg ome-njenih pripomb so bile pred-vsem pogoste pripombe glede higiene, zaradi neokusne in po-stane hrane. Podobni so odgovori na vpra-šanje, zakaj se ne hraniš v štu-dentski menzi. 120 anketiran-cev in 66 anketirank je odgo-vorilo, da je hrana premalo ka-lorična, 107 moškim in 110 ženskam ne ustreza sestava hrane, 69 jih meni, da je hrana . predraga. Glede večjega števila menujev jih je 243 odgovorilo pritrdilno, s pripombo različne cene, skoraj enako število an-ketirancev je za različne menuje po enakih cenah. 76 anketiran-cev je zadovoljnih z obstoječim stanjem glede raznolikosti me-nujev, V vprašalnik je bilo vne- «pnn tiirli vnrašnnip n nhvprni za, 447 pa je zavmilo ta pred-log. Še več, 270 jih ne bi več stanovalo v študentskih domo-vih, če bi bfla prehrana ob-vezna. Prav tako so anketirani proti obveznemu zajtrku, če-prav je to najnerednejši obrok (368 jih je proti). Anketa je izvedena; padatki, ki smo jih predvidevali, so tu, čeprav kažejo tako stanje, kot ga ne bi želeli imeti. Pa ga, kot kaže in pravijo, le imamo. Vse-eno naj na koncu še enkrat po-udarim: anketa sama ni b9a cflj, je le pripomoček in orientacij-ska točka pri uresničevanju cflja. Od ugodne rešitve pro-blemov, ki jih je nakazala an- 7 J ^ prenekaterega ključnega pro-blema visokošolskega študija, s katerim se srečujemo že danes. NM V sedanjem položaju in pri sdanji usmeritvi študentske organi-zacije izgradnjauniverzitetnega informacijskega sistema ni zgolj ena izmed njenih pomerabnejših nalog, temveč celo predpogoj za učinkovito delovanje v samoupravnih organih. Kako močno je problem informiranja povezan s konkretnimi družbenimi razme-rami in z obliko organiziranja študentov, pove kratek pogled v preteklost: o njem se je pričelo glasneje govoriti šele, ko je bilo študentsko gibanje že v zatonu. Žavest o neinformiranosti v tem trenutku direktno pomeni zavest o lastni nemoči. Sodelovanje študentov pri samoupravljanju je le fiktivno,dokler niso dobro seznanjeni s stvarmi, kot so zakon o visokem šolstvu, sistematizacija delovnih mest, ddepi in resolucije družbenih, uni-verzitetnih in fakultetnih organov, študijski programi, podatki o vpisu, študijskih uspehih, osipu ipd., podatki o štipendijski politiki in socialnem položaju itd. 0 vsem tem je slabo informiranih mnogo študentskih funkcionarjev in profesorjev, da o tjhi večini niti ne govorimo. Verjetno bi bil najsprejemljivejši način organiziranj bi mogel odpraviti tako stanje, tak, kot ga je predlagal V. Zalai' (Manipulacija kot ,samoupravljanje' na univerzi, Tribuna 4/5, 75/73): fakultetni odbori, ki bi zbirali okoli sebe aktivne študenle, razpolagali z denarjem in drugimi sredstvi (in bi bili vsaj minimalno materialno stimulirani za svoje delo), izdajali fakultetna glasila, predvsem pa bili INDOK-centri, opremljeni z vso potrebno doku-mentacijo. Do danes to še nikjer ni bilo zadovoljivo reali/.irano, ponekod pa še sploh nič. V taki situaciji je onemogočeno (dejansko) interno informiranje \n deli univerze ostajajd odtujeni med sabo. Informacijski center za 10, Tribuno in RŠ ne more ueinkovito delovati, kar se je najbolje videlo v Ianskem Študentskem dnevniku. Sekretarjev za informacije / nekaterih fakuJtet sploh ni bilo na spregled (jasno; saj niso imeli 0 ČEM poroča(i), /ato jim je uredništvo zagrozilo s sankcijami (čeprav niso zagrešili ničesar, niti čike, in njihova odstavitev aii zamenjava ne bi stanja v ničemer spremenila). Tudi sicer smo (nismo? ) v glavnem prebirali sporočila o stališčih, ki jih je sprejel ta ali oni forum, študentje pa so do ŠD ostali hladni (kljub mamljivim ponudbam v zvezi z lizikami, če bojo pridni in bodo poslali kak prispevek). Razmeroma veliko število listov po fakultetah samo po sebi ne more biti vzrok za posebno navdušenje ali optimizem; v nekaterih primerih (da se ve: Težka sapa je zgled) so listi pozitivni toliko, kolikor se posamezniki s pisanjem vanje 4egitimirajo\ Navsezadnje nekaj ljudem ni tako tezko izdati nekaj strani čtiva na leto, ne da bi ostali študentje pri tem s prstom mignili. Sicer pa velja, da je bila kvaliteta glasil na tem višji ravni, čim bolj je bila skupina okrog njih angažirana v vsakdanjeni fakultetnem dogajanju in čim bolj je bilo glasilo le ena njegovih olik, ne pa njegova alfa in omega. Možnost za izboljšanje informiranja bi bilo izdajanje biltena, jodobnega tistemu, ki ga izdaja sarajevska univerza in ki tako ""*"";sorje kot študente seznanja s temami, omenjenimi v drugem oidstavku, in objavlja tudi razprave o njih. Interno informiranje je mogoče izboljšati tudi na ta način, da npr. ŠKUC dosledno obvešča o kultumih prireditvah tudi tehnične fakultete, in jiarobe, da študentje s teh fakultet vabijo na razne pogovore in predavanja tudiostale. Vse prevcč jc govora o ,infonniranju* (lat.: informato — pojem, predstava), pri katerem gre / < !i / obveščanje, poropanje o danih dejstvih, premalo pa o / nju. Kazalo bi se spomniti razprav ,,še iz starih časo, „ . temo, seveda v luci novega položaja. Konec koucev imamo Ijubljanski študentje (kljub zna-riemu materialnemu stanju. generacijskim spremembam itd.) edin-stvenkojjiunikacijski sistem . . JOŽE VOGRINC ZBOR SODELAVCEV TRIBUNE TRIBUNA, študentski lisf. Izdaja uprava: 61000 Ljubljana, Trg revolucije 1 /11-86. Telefon 2\-2ffO. Tekoči račun 50101-678-47420. Tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljub^ani. Letna naročnina 25.00 din. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Oproščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/72. TO ŠTEVILKO SO UREDILI: Miha Avanzo, Zdravko Duša, Neva Mlakar, Marjan Pungartnik, Edi Stefančič, Pavle Zgaga (URED-NIŠTVO) ter SODELAVCA Cene Filipič in Jože Vogrinc. frčič, llažina, telTnični sekretar: Alojz Zorman. Za to številko odgovarja Pavle Zgaga. IZDAJATEUSKI SVET: Jurij Avčin, Božidar Debenjak,Nevenka Dolgan, Pavel Gantar, Franc Jakopin, Jure Mikuž (predsednik), Boris Muževič, Primož Žagar. BERITE VSI! Glede politike si moramo biti na jasnem: v njej se vse stvari prevedejo na dobre ali slabe (stara parola ,,Kdor ni z nami, je proti nam!", stara parola in lastna vsaki politiki); hote se pozablja že izrečeno in hote se poenostavlja. To je politika. In še nekaj je: blef! Mišljenje od danes do jutri pq načelih Velike Pragme. Je površje nečesa drugega in je površna. Živi od velike iluzije, da onaustvarja to Veliko Pragmo. In če kdo govori s kratko sapo o dobrem in slabem, je dokaj malo verjetnosti, da ne govori politično. S to dedukcijo se bomo tudi lotili enega od mnogih izdelkov današnjega časnikarstva: gre za članek Draga Vresnika Nekaj ni v redu (Delo, sobota, 15. septembra 1973, 4. stran). Častnikarstvu je težko pri-pisovati intelektualne ambicije, zato bomo sklepali, daje politično pisanje. ,,Nekateri mariborski študentje vnovič sprožili vprašanje delov-nega statusa —" in brez večjega predaha ,,Kakšni so ugovori zoper to". Nobenih osvetlitev nasprotne strani, nobenega sklicevanja na koga; ugovori so navsezadnje vsemogočni, ker je ugovor ugovor in ne kritika. Vse sorte ugovori z argumenti in brez njih so vedno pri roki in ni pomembna kritičnost ugovorov. In ker so površina ne-kega drugega interesa, so že skoraj politični. Politika pa tako gre skozi interese; interesi so drug do drugega izključujoči, nimajo skupne osnove in so drug za drugega ugovori. Pridemo do sklepa, da je ugovarjanje predvsem stvar političnega boja, takorekoč tak-tika. Drago Vresnik ugovarja in to je za časnikarstvo dovolj. Ni bilo malo razprav o študentskem delovnem statusu in pred tremi — štirimi leti je bilo dosti napisanega in govorjenega o tem. Takrat se študentska organizacija še ni povsem utapljala v politi-kantskih vodah; ideja o delovnem statusu študenta je kot strašilo hodila od fomma do foruma, dokler se je ljudje niso navadiliinje napravili nenevarno. Prva demistifikacija je bila narajena s pred-logom ustavnega amandmaja, tako imenovanega ,,študentskega". Destilat destilata in profanizacija profanega je sedanja varianta te ideje v novem predlogu amandmaja, v osnutku nove ustave pa stvar sploh ni več razpoznavna. Taka je usoda neke resnično kritične ideje, ki se je rodila iz istegk duha kot prav s študentske strani inicirana (prezgodaj) razprava o socialni diferenciaciji, razvoju samoupravljanja. Neizločljiva j4 iz prizadevanj za dejavno sociali-stično univerzitetno gibanje. Zakaj je torej danes ta ideja tako nedejavna, saj je ne razumejo niti študentski aktivisti in jo mrcva-rijo vsakršni časnikarji po mili volji? Kaka štiri leta sem sledil tej razpravi, pa mi je že bolj domače vsako razhajanje v tej razpravi. Med drugim bi lahko bila poučna v Tribuni (št. 14/71, Zasnove) objavljena razprava z nekega raz-govora o tej stvari. Ubogi Ciril Ribičič je imel komaj kaj podpore nasproti številnim ugovorom eminentnih doktorjev in politikov. Rekel je, da je to do neke mere programska perspektiva in temu ni mogoče oporekati niti danes. Verjetno se takrat ni niti mislilo, kako programskaje ta ideja. Sociolog, kot je dr. Jože Goričar, je to razumel kot vprašanje grupnih odnosov med materialnimi proiz-vajalci in nematerialnimi proizvajalci. ,,Živimo vendar samo od tistega deleža družbenega bogastva, ki ga producirajo ljudje v sek-torju materialne proizvodnje in ki nam ga družba daje zato, menda, ker nas potrebuje." Sociologiji lastni pozitivizem je mirno spre-gledal celoto te ideje in je govoril o najbolj adekvatni statusni determinanti, ,,ki se ji splošno pravi funkcionalna koristnost člo-vekovega delovanja". To je Goričarja tudi pripeljalo do zelo brihtne ugotovitve, da sta si profesor in študent funkcionalno ne-enaka. Ugovore politikov je nemogoče razumeti brez vedenja, daje bila takrat krilatica leta ,,znanstveno-tehnološka revolucija". Šloje za to, da je znanost kar naenkrat postala proizvodna sila. V tem ,,proizvodnem" jeziku je Gojko Stanič govoril o investiranju v znanje. Študij predstavlja družbeni strošek, je dejanski proces in-vesticije, ,,ima vedno večjo vrednost in vedno večji družbeni po-men". Proizvodnja je torej pomembnejša od posameznika, ki inve-stira v svoj lastni človeški in kulturni razvoj, ki da je interes vsakega posameznika. Tone Remc je vzel vso stvar kot družbeno pogodbo, s tem da bi se lahko delavec in študent ,,zedinila za globalne poli-tične cilje". ,,Globalni politični cilji" so bili ena od fraz znan-stveno-tehnoloških revolucionarjev. Zagovarjal je tudi neenako-pravnost študentov in profesoijev, to ni bila funkcionalna delitev, neenakost, ampak prava neenakopravnost. Profesor dr. Alojzij Finžgar^pa se je pojavil s tezo, ki je bila takrat najbolj napadana: ,,Zdi se mi, da je naloga fakultete oziroma naloga univerze, da izšola visoke strokovnjake . ..". Bogomirja Mihevca so leto kasneje take teze spravljale ob pamet. Finžgar je takrat zatrdil, da so de-lovni ljudje na univerzi učitelji, ker imajo pravico deliti dohodek. Takrat je namreč cvetela krilatica, da je minimum samoupravljanja v delitvi dohodka. Doktorju Ljubu Bavconu je bilo takrat več do študentskega gibanja kot pa do realizacije študija kot dela, in je zelo duhovito rekel: ,,Ali se vam ne zdi, da bi to imelo v prvi vrsti za posledico to, da bi študentsko gibanje izgubilo dve svoji pogla-vitni prednosti: to, da je gibanje in ne formalizirana struktura, in svojo samostojnost." Zares lep primer estetike. Ta ekskurz je bil nujen, ker je sumiral vse predsodke, ki so pozneje s svojo neumnostjo in toliko večjo trmo spodkopali zdrava tla kritiki s stališča razprave o delu. To je dokaj široka, načelna in sintetična razprava in je ni mogoče izčrpati v različnih parcialnih vidikih, niti v ekonomskih niti političnih, kot se zdi Dragu Vres-niku. Družbene spremembe moremo doseči samo s splošno spre-membo, in v tem primeru spremenjeni značaj dela ni mišljen samo ekonomsko ali politično. Nisem si jaz izmislil tega, da se v delu podružblja narava, da je delo proces učlovečenja, do tega sklepa lahko pride vsak, novinar pa bi vsekakor moral priti. Zdi se mi, da nekaj ni v redu, če pozornost z dela prenašamo na vsakršne stu-pidne predsodke, pa naj so povezani s to ali drugačno politično frazeologijo. Skoraj samoumljivo je že, da je ,,združeno delo" sinonim delovne organizacije (podjetja), tako da se prvotni kritični pomen. v kakršnem ga je uporabljal Marx, izgublja v balastu časni-karske in retorične samovoljnosti. Razumljivo je, da ni škoda ter-mina samega, ampak zavesti, ki ni več sposobna ločevati med poli-tičnim (ki ne glede na vsa zagotovila še vedno ostaja v horizontu meščanskega — to sem pobral pri Marxu) in socialnim, t. j. za-megljena je razredna diferenciacija. Ljudje se pri govorjenju o delu delijo v dve vrsti: prvim je delo stvar, ki jo omogoča sistem, je ekonomsko dejstvo (recimo), ki obstaja kot tako samo znotraj ekonomike, drugim je proces, ki omogoča sistem. Prvim je delo realna stvar, strošek, vrednoti se po funkcionalni koristnosti za edino realno stvar, to pa je obstoječe, dano; drugim je delo skrivnostna, odprta stvar, ki opredeljuje vso svojo nadgradnjo. Prvim so bistvene parcialne realnosti (kapital, standard, dohodek, profit), ker nad njimi ne obstaja nobena druga — po tem principu bodo šli reformirati družbe, pri tem pa zredu-cirali človeka na funkcionalno koristnost, na zasužnjenost v delu; drugi gledajo na delo kot na realizacijo človeka, iz česar lahko šele razberemo njegovo človečnost. V prvi plan smo torej postavili vprašanje dela, ker smo vsi doslej mislili, da je to bistveno raz-mišljanje in bistveno delovanje. Toda bistveno misliti o delu po-meni misliti bistveno drugače, kot pa je storil Drago Vresnik. Kadar se kdo zavzema za varianto, da kakršna koli danost ali funkcionalna koristnost omogoča delo (za Vresnika je bistvena ,,delovna skupnost" kot element ekonomskega sistema), sklepa, da sistem, ureditev in organizacija producirajo delo; to je tehnokiatska inačica pozitivizma. Tehnokratska sem zapisal zaradi tega, ker je to tudi politični (diskvalifikatorski) zapis, ki se ne nanaša samo na Vresnika, ampak na hordo tistih, ki mislijo podobno. Potrebno jih je politično onemogočiti, da ne bi njim lastne ignorance do tega pomembnega vprašanja prenašali v razpravo, ki je predvsem kritika te ignorance. Zanje so bistvena ,,delovna mesta", ker so edino realna in v največji abstrakciji, ki pa se na žalost dogaja kot realna stvar, je družba samo mreža ,,delovnih mest". Človek je človeku delovno mesto. Družbenost se omejuje na posedovanje teh de-lovnih mest ali pa na boj zanje. Ali ni potem normalna socialna diferenciacija, če očitno ni dovolj (dobrih) delovnih mest za vse? Potem je razumljivo, da si po taki logiki zanimiv za družbo samo kot nosilec investicij, ne pa tudi kot človeška enota, kot je to trdil Gojko Stanič. Tehnokratu je človek enako kot kapitalistu po-treben samo kot proizvajalec blaga, ne ve pa kaj početi s tistim, kar blaga ne producira. Še več, poskusil bo ujeti celega človeka, da se zasužnji v delu — dal mu bo v tovarno umetnost, ker se tako bolje počuti in več proizvaja. Moderna galerija nam je tak meščanski vzor pokazala za vzor našim ,,nekulturnim" podjetjem (gre za raz-stavo ,,Peter Stuyvesant - umetnost v tovarni"). Nazor meščanske ekonomije je predvsem nazor neprestane ekspanzije, ki je izdelala do največjih fines investicijske modele. Vse na osnovi človeka kot proizvajalca blaga. Ce tehnokrat zahteva isto, ga pri vseh njegovih zagotovilih o drugačnih namenih ne moremo pojmovati drugače kot kapitalista. No, o teh investicijah v znanje smo dosti slišali tudi v ZŠJ. Odslej bomo nanje gledali kot na izvedenko iz tehnokrat-skega (meščanskega) mišljenja. Zanj je pomembno realno (dano, obstoječe), za človeka še prdnilo ne bi. Ni vprašanje v tem, ali študij je delo ali ni. O tem lahko raz-mišljajo tisti, ki nikoli niso nič študirali in so si vse znanje pri-špekulirali. So namreč taki statusi, kjer je bolj pomemben izkaz kot pa znanje. Za študij porabiš čas, hrano, obleko, stanovanje: to indicira delo. Kdor tega ne porabi, je prevarant. Gre nam za bi-stvenejšo stvar: za odtujenost ali za generičnost dela. Odtujeno delo sploh ni moralno vprašanje, še manj pa ekonomsko, kar hoče tovariš Vresnik podtakniti s tem, ko vztraja pri uspešnem študiju, ki se krona z delovnim mestom. Marksizem je rekel, da se delo ne dogaja zato, da bi zadostilo neki danosti (delovnemu mestu, de- lovni skupnosti). Rekel je, da je človekovo življenje generično takrat, ko živi iz svoje človeškosti, ne pa da jo daje nečemu zunaj sebe. Če mu človeškost daje kolektiv, ki kot tak obstaja samo zaradi proizvodnje funkcionalno koristnih stvari (pri Marxu je to nasprotje med vrednostjo in uporabno vrednostjo blaga), potem to ne more biti generično življenje. Iz njega tudi ne more izhajati možnost za revolucijo. Dano torej v nobenem primeru ne more biti merilo za človeškost posameznika. Odpade torej tehnokrat. Ce pa le-ta še naprej vztraja, da je dano merilo človeškosti posameznika in da tako mora biti, se bori proti generičnemu življenju posamez-nika. V tem je kapitalizem kontra-revolucija, tehnokratizem kot podzvrst ali oblika pa prav tako. Neznanje, ignoranca do bistva problemov, rokovanje z ,,ready made" argumenti — in Vresnikovi so resnično taki — niso samo rezultat meščanske družbe, ampak jo nujno obnavljajo. Pred leti (in ponekod še danes) je bilo veliko govoijenja o tem, kako nevarno je prenašati oblike samoupravljanja iz materialne v nematerialno proizvodnjo. S tem se je prikrivalo bistvo samouprav-Ijanja, ki je s političnim dvigom posredovan socialni (družbeni) dvig posameznika. Tako samoupravljanje nikjer ne more postati avtomatizem ali enkrat za vselej dana oblika obstoja. Nekako tako: s političnim dvigom delavskega razreda smo prišli do roba meščan-skega, od tod naprej se odpira prostor v socialno revolucijo, t. j. v nerazredno družbo. Toda potrebno je prehoditi ta politični dvig, se revolucionirati, da bi sploh lahko prišli do socialnega. Socializem pa se gradi v socialnem (družbenem), ne pa v političnem. Dati študentu družbenost torej pomeni, dati mu v roke delo, ne pa kriterije za bodoči status (statusne determinante). Pri tem je treba razbiti pojmovanje univerze kot pedagoško-znanstvene usta-nove. Edina prava pedagogika (in v tem niso vrtci, osnovne in srednje šole nič nižje kot univerza, tako kot je neposredna proiz-vodnja neke vrste šola), ki je sprejemljiva za socialistično univerzo in socializem nasploh, je demokratično socialno življenje, ki pa ga ne more zagotoviti in realizirati nobeno meščansko gibanje ali kakršna koli politika. Politika v njem razpada ali pa se poraja ta-krat, ko le-to razpada. V tem demokratičnem socialnem življenju je tudi funkcionalna delitev univerzitetne populacije na profesorje, študente in pomožno osebje nesprejemljiva. Funkcionalna delitev profesoija in študenta izhaja iz zelo odtujene oblike proizvajanja in obnavljanja znanja. Znanje kot kultura dobiva smisel samo iz pro-dukcije družbenega in člpveškega, zato je nasprotno tako profe-sorju kot študentu. Zaradi položaja, v katerem so profesorji za-kupniki (poosebljenje) znanja nasproti študentom, ki so pooseb-ljenje neznanja, je današnja univerza še vedno iracionalna, meščan-ska in pragmatična univerza, ki ni sposobna videti vseh posledic svojega odtujenega obstoja. Vračati se k generičnemu (vrstnemu, takemu, zaradi česar je človek človek) obstoju pa ne pomeni pro-izvajati funkcionalno koristne stvari, ampak živeti socilano. Pa vendar je malo verjetnosti, da ta vprašanja zbujajo pozomost. To je izkušnja iz lanskega leta. Kajti zatrdno vem, da niti štu-dentski funkcionarji ne berejo Tribune, kaj šele množice študentov in profesorjev. Ta indolentnost, animalna (živalska) nezainteresi-ranost ne pelje v nič dobrega. Prav v taki situaciji lahko Drago Vresnik brez kritičnega odmeva zapiše najbolj poulične predsodke in lahko nekaj Velikih mož naše univerze klobasa tja v en dan take reči, ko da še nikoli niso slišali, da med drugimi stvarmi na tem svetu obstajajo tudi študentje. Ne gre poveličevati Tribuninih idej, ne gre paje gledati skozi ignorantska očala. Meščanskemu okusu je potrebna senzacija, dražljivost, ustrezna njegovi ravnodušnosti, potrebne so mu tragedije drugih, da se ne bi zamislil med sabo. Izjemen interes, ki ga je zbudila Tribuna pred nekaj leti, je bil po mojih sodbah bolj ugoditev meščanski zavesti senzacij (porno-grafski zavesti). Maček, ki je sledil temu političnemu dvigu, je bolj podoben živalski sprostitvi nakopičene seksualne energije kot pa ustvarjalnemu ugodju po nekem humanem, v skupnostno usmer-jenem orgazmu. Zato je največji prezir namenjen tistim, ki vidijo samo atrakcije in zaradi katerih kdaj pa kdaj zapišemo fuk, drek, jebe se mi ali pa pizda. M.PUNGARTNIK ŠTUDENT5KA TISKARNA Tiskarne so v današnjem času med najbolj konjunkturnimi dejavnostmi. Glavna predpostavka v izdajanju vsakega časopisa, knjige, revije itd. so prav stroški tiska. Tipreraščajo meje ,,spodob-nosti" in ovirajo, pogosto pa tudi onemogočajo, vsako resno informativno, poučm, znanstveno, umetniško dejavnost. Posebef to čutijo študentje s svojimi izredno skromnimi finančnimi mož-nostmi. Onemogočena je samostojna defavnost oziroma ustvarjanje in nato tiskanje študentskih knjig, skript, znanstvenih razprav, lepa-kov, posterjev, časopisov. Naprste bi lahko v zadnjem času prešteli knjige, ki so študentske, tako po namenu kot po izvoru. Prav tako ni nobene knjižne zbirke, ki bi bila dostopna skromnemu študent-skemu proračunu. Ustvarjalnost študentov zamira, je onemo-gočena. Kaj storiti? Vsekakor je rešitev v študentski thkarni, ki ne bi bila zgrajena na profitarskih principih. Režijski stroški bi morali biti čim skrom-nejši. Seveda bi v taki tiskarni pri delu pomagali študentje, kar bi jim bib tudi možen vir zaslužka. Priznati moramo, da delo v tiskarni zahteva strokovno usposobljen kader, ki bi moral biti redno zaposlen (komercialist, stavec, oblikovalec, vodja). Skrajna možnost so tudi dvojne cene storitev tiskarne. S tem bi zunanji naročniki (neštudentje) v bistvu dotirali razvoj študentskega tiska, kije od družbe dokaj slabo podprt. Že leta se študentska organizacija in njeni aktivisti, študentje literati, umetniki, znanstveniki in sploh vsi, ki jih zanimajo vpra-šanja okrog tiska, zavedajo, da bo ta problem nujno treba rešiti. Več ali manj so akcije že tekle, a vedno so se ustavile predvsem pri vprašanju denarfa. Že pred dvema letoma so bili načrti in predračuni do neke mere že narejeni, stavni stroj je bil že v Ljubljani, toda ustavib se jepri vprašanju registracije tiskarne (torej pravne težave), njenega sta-tusa, ustanoviteljski akt bi morala sprejeti skupščina študentov, zavlačevab se je, ker ni bilo urejeno vprašanje odgovornosti, pa še pomanjkanje denarja (posebno deviz). Torej vsd akcifa je za nekaj časa zaspala. Sedaj se je te akcije lotil Študentski servis. Vnjegovem najvišjem samoupravnem organu (svetu) so o tem večkrat razpravljali in akcijo tudi iz svojih sredstev namensko financirajo. Seveda so to prihranjena sredstva, ki še zdaleč ne bodo zadostovala. Razume se, da bo potrebno rešiti vsa potrebna vprašanja okrog kreditov, planiranja, raziskave trga, kooperantov, prvdaje, registracije. .. Modificiran stavni stroj je delno že tu (vhodna enota z magnetnimi trakovi, za izhodno pa je že podpisana pogodba). Seveda so še vprašanja kamere, fotolaboratorija, prostorov, kjer bi bila tiskarna. V prvi fazi (to bi bila tiskarna zaprtega tipa, samo za študentske potrebe) bi bib v tej ,,tiskami" možno delo do plošče (torej polizdelek). Ko bi kupili še offset tiskarski stroj, pa bi se tiskarna odprla tudi za zunanje naročnike. Seveda je za uresničitev te akcije potrebno v prvi fazi kakšnih 60 milijonov, za katere pa seveda še nijasno, kje jih bo študentska organizacija vzela. To pa lahko zavleče ta prepotrebni objekt v nedogled. So še pmvni problemi, otežkočen uvoz, vpmšanje depo-zita, prostorov. Verjetno bo potrebno tiskarno registrirati kot samostojno temeljno organizacijo združenega deh, ki bo pač s poslovnikom oziroma temeljnimi akti omogočik študentom precej znižane (za tiskarno interne) cene. Posebej bo potrebno zagotoviti vpliv študentske organizacije za debvanje in poslovanje tiskarne. S tiskarno se študentska organizacija prvič postavlja pred vpra-šanfe formiranja pridobitniške organizacije, dejavnosti. Tiskarno bo verjetno potrebno organizirati po vseh zakonitostih, ki veljajo v ,,normalnih" debvnih organizacijah (urejena amortizacija, torej odnos do družbene lastnine,.optimalizacija oziroma zasedenost tiskarskih strojev in s tem v zvezi raziskava trga, tiskarna ne bo smela ustvarjati izgub ...), torej po zakonitostih proizvodnje in trga. Ali študentje nismo zmožni organizirati dela na drugačnih principih? Torej ne na zakonih in principih intenzifikacije dela oziroma proizvodnje, ustvarjanja presežne vrednosti, profita, raz-širjene reprodukcije... torej principih in logiki kapitalistične proizvodnje, ki pa jo je naša družba sprejela (tržno gospodarstvo). Pri teh obstoječih zakonitostih je vedno postavljeno vprasanje odtujenega dela, torej še vedno možne močne nesamoupravne, tehnokratske in birokratske tendence. Študentje kot nosilci razvoja prihodnosti bomo morali uveljaviti druge principe, druge zako-nitosti, navade. Torej nam je dana možnost (z izgradnjo tiskarne), da preizkusimo, še več, uveljavimo načela, ki jih propagiramo. Torej spopad z ekonomskimi zakonitostmi v smeri uveljavljanja novih etičnih in moralnih vrednot. Vprašanje tiskarne pa je seveda tudi najožje povezano z ustano-vitvijo Študentske tiskarne, kjer bi se poleg literature, ki bi se tiskala v tiskarni, dab dobiti tudi ostab domačo in seveda tudi tujo študentsko literaturo. Seveda bilahko bilo topovezano tudiz antikvariatom. CENEFILIPIČ ijo lesen :i dve. , .'». .¦t-it/.cn in ima To je poseben voz, ki To je novejse. Zoj^U Nekateri tudi blagoslavljr b) z udarjanjem ob kk b') nato pa še s ko' Na skednju. ¦<— Mlin na vodi 10 Id Vsak na svojo stra Zadaj zataknjen za pas. V poznem poletju in v je ŽBIN A se svobodno gibli WEJ,WEJGAaliOG> Samo priložnostno. Pešgonijojazbece. '{ Polhe lovijo tudi z rol Z roko lovijo žabe. Pač pa priložnostno 1* Svinjak. J 1- K i": L r M p, ... N prilju! z želczno Bukova p a) hiace i Do me<-Gate so široke, hlačnice so odprle Side B d) na hrbtu, nahrbtnik, vreče, brenta. Ne poznajo zadrug. Ni tako natančno. a) posvojitev otrok b) ne c) ne d) ne e) ne f) ne g) ne Ni zakonska ovira. Ne pomnijo. Sosede & sorodnike. Vsak prinese s seboj orodje. Isto velja za dekleta. Moški: nekateri sedejo tudih kolovratu. Ob porodu so navadno samo ženske skupaj. Vžgejo ga. Dajejo inicialke lastnika. Menjavali so jih, ko so bili stari hlapci že zanič. Zelo različno je bilo. Brez pomena. Pogodita se obe strani. Snubači pridejo zvečer. Fantov oče nič ne plača dekletovemu. Danes traja celi dan & celo noč, nekoč pa tudi 3 dni. Predno gresta novoporočenca spat. f) vržejo jo v stranišče Dajejo mu kak sladkorček. VIII Glas sove ali čuka. Odprte oči: k sebi kliče drugega mriiča. Pomeni, da bo tudi tretji umri. Čez 10 let je možno pokopati Junija, ko zenejo na paso. Otroci ga poberejo po gozdu. Predvečer Sv. treh kralje\. Samoza zabavo. Jajca barvajo na Veliko soboto. Mora ni poosebljena v nobeno osebo ali ži\al. Psa cenijo za čuvaja hiše. a niačko za lovenje miši. Volka se samo bojijo. Poznajo sanio Rimsko cesto. Veliki & Mali voz, ( e je jasno nebo, bo lepo vreme. Obči-na jim določi. a) samo zjutraj (dobro jutro^ & zvečer (lahko noč) C e so sprti s kom. Ob smrti & pogrebu sploh ne plešejo. Plešejo ne tisti, ki so bolni. Moški & ženske plešejo skupaj. a) kupijo žogo; oblike je različne. d) rečejo ,,Ne vem!" & skomignejo z rameni. p) se ni dalo ugotoviti Ne spomnijo se. Js.aj narcdijo, ce se \ dva smrtna primcni'' OBJAVLJAMO PREDLOG DRUŽBENEGA DOGOVORA O ŠTIPENDIRANJU IN KREDITIRANJU UČENCEV IN ŠTUDENTOV V SR SLOVENIJI - DA GA BOSTE POZNALI. 0 TEM BOMO KAKŠNO ZAPISALI ŠE V NASLEDNJI ŠTEVILKI. Ob spoznanju in upoštevanju, - da je znanje vse pomembnejše za dolgoročni družbeni razvoj in - da je razvijanje sposobnosti delovnih ljudi in posebej mladine bistve-nega pomena, - da moramo zajeti v izobraževanje vso talentirano mladino, ki predstav-lja temeljno bogastvo naroda, - da moramo izobraževanje usklajevati z dolgoročno kadrovsko politiko, - da vlaganje sredstev y razvoj zahteva istočasno vlaganje sredstev v kadre, - da moramo v izobraževanje na srednji, višji in visoki stopnji zajeti vs( večji del mladine in že zaposlenih delavcev, - da moramo vsej sposobni in prizadevni mladini ob upoštevanju njenih nagnjenj in družbenih potreb ne glede na socialno in regionalno poreklo zagotavljati ustrezne materialne možnosti za izobraževanje in jo postaviti v podobne družbeno-ekonomske odnose kot druge delovne ljudi, - da imamo v SR Sloveniji zelo kritično kadrovsko in izobrazbeno struk-turo^ - da je potrebna obojestranska tesnejša povezava izobraževalnih in znan-stveno-raziskovalnih institucij z neposredno proizvodnjo, - da naj učenci in študenti dobijo tak status, ki naj še bolj uveljavi odgovoren odnos do izobraževanja kot družbeno pomembnega dela na osnovi pravice do nagrajevanjapo učnih in delovnih uspehih, - da morajo biti učenci in studenti enakopravni ustvarjalci samoupravnih odnosov, - da mora prevladati princip permanentnega izobraževanja in stainega vrednotenja znanja že zaposlenih, - da so v sedanjih razmerah štipendije in posojila pomembna oblika ures-ničevanja kadrovske politike in da morajo ompgočati bolj izenačene materialne možnosti za izobraževanje. sprejemajo - republiške samoupravne interesne skupnosti, - republiški organi družbenopolitičnili organizacij, - republiški zakonodajni in upravno izvršilni organi, - republiška združenja organizacij združenega dela, - skupnosti vzgojnih in izobraževalnih zavodov, - skupščine občin Ln skupščina mesta Ljubljane DRUŽBENI DOGOVOR O ŠTIPENDIRANJU IN KREDITIRANJU UČENCEV IN ŠTU-DENTOV V SR SLOVENIJI I. SPLOŠNE DOLOČBE 1. S tem dogovorom so določena temeljna načela in osnovni kriteiiji za podeljevanje štipendij in posojil učencem in študentom v SR Sloveniji. 2. Po načelih in kriterijih tega dogovora podeljuje štipendije in posojila skladi republiškega pomena, skladi na ravni občin ali regij, samoupravne interesne skupnosti na ravni občin ali regij ter oiganizacije združenega dela in njihova združenja. Organizacije združenega dela sklepajo na ravni občin in mesta Ljubljana na podlagi načel in kriterijev tega dogovora samoupravne sporazume. 3- Nosilci sporazumevanja na ravni občin ali regij so skupščine občin v sode-lovanju s samoupravnimi interesnimi skupnostmi in družbenopolitičnimi or-ganizacijami. II. NAČELA 4. Podpisniki dogovora se zavezujejo, da bodo skrbeli za povečevanje sred-stev za štipendije in posojila na vseh stopnjah šolanja. Pri tem bodo upo-števali, da so zlasti štipendije: - sestavm del vlaganj v družbeno reprodukcijo, - sestavni del in instrument kadrovske politike, - pomembna oblika izenačevanja materialnih pogojev za šolanje, - nagrada in spodbuda za uspešno delo učencev in studentov. Pri podeljevanju štipendij in posojil bodo podpisniki upoštevali tudi do-ločila dogovorov in sporazumov o kadrovski politiki in določbe dokumentov, dogovorov in sporazumov, ki se nanašajo na izenačevanje pogojev za šoianje otrok in preprecevanje socialnih razlik. 5. Podpisniki se zavezujejo, da bodo podeljevali osnovne dele štipendij in posojil v skladu z vsakoletnimi življenjskimi stroški učencev in študentov. Višino življenjskih stroškov učencev in študentov bodo ugotavljali podpis-niki za vsako šolsko leto posebej. Pri tem bodo upoštevali uradno ugotovljen porast življenjskih stroškov in rezultate posebnih analiz pristojnih organov, organizacij in institucij. Podpisniki se zavezujejo, da bodo višine štipendij in posojil usklajevali vsako leto pred začetkom novega šolskega leta. 6. Podpisniki se zavezujejo, da ne bodo podeljevali osnovnih delov štipendij in posojil, nižjih od ene četrtine vsakoletnih življenjskih stroškov učencev in študentov in ne višjih od teh stroškov. VARIANTA: Podpisniki se zavezujejo, da ne bodo podeljevali osnovnih delov štipendij in posojil, nižjih od četrtine minimalnih osebnih dohodkov v SR Sloveniji, določenih s posebnimi predpisi in ne višjih od vsakoletnih življenjskih stroškov učencev in študentov. 7. Podpisniki se sporazumejo, da bodo poleg osnovnih zneskov štipendij in posojil uveljavili tudi posebne oblike nagrajevanja usp^ešnega in hitrega šolanja in da teh oblik ne bodo vštevali v osnovne zneske stipendlij in posojiJ. Podpisniki se zavezujejo, da bodo uveljavili posebne oblike nagrajevanja uspeha in hitrosti šolanja do take višine, da skupni poprečni mesečni znesck štipendij in posojil v enem šolskem letu ne bo presegal najvišjega zneska štipendije in posojila iz 6. točke tega dogovora za več kot 25 odstotkov. Podpisniki bodo y sodelovanju z vzgojno-izobraževalnimi zavodi podpiiali in uvajali sprejemanje štipendistov in posojilojemalcev, zlasti študentov višjih letnikov, v delovno (pripravniško) razmerje in pri tem upoštevali, da morajo taka delovna razmerja spodbujati hitrost in kvaliteto študija ter omogočati uspešno vključevanje mladih strokovnjakov v delovne skupnosti organizacij združenega dela (seminarska in diplomska dela iz delovnega področja. za katerega se usposabljajo). 9. Podpisniki se zavezujejo, da bodo omogočili predstavnikom učencev in študentov enakopravno sodelovanje v organih, ki odločajo o podeljevanju štipendij in posojil. 10. Podpisniki bodo pri podeljevanju štipendij in posojil sodelovali z vzgojno-izobraževalnimi zavodi in službami poklicnega usmerjanja. III. KRITERIJI 11. Pri določanju višine štipendij in posojil bodo podpisniki upoštevali, da k stroškom šolanja del sredstev prispevajo starši. A 12. Podpisniki se sporazumejo, da znaša prispevek staršev h kritju življenjskih stroškov iz 5. točke dogovora v štiričlanski družini polovico dohodka na člana družine in otroški dodatek, če ga družina prejema. Prispevek staršev, ki šolajo več otrok, se postopoma zmanjšuje in znaša: - 40 % dohodka na člana družine (in otroški dodatek), če se šolajo 3 otroci - 30 % dohodka na člana družine (in otroški dodatek), če se šolajo 4 otroci - 20 % dohodka na člana družine (in otroški dodatek), če se šola 5 in več otrok. V primerih, ko bo iz dokumentacije o premoženjskem položaju družine, mnenja vzgojno-izobraževalnega zavoda in pristojnih oiganov razvidno, da staršev ni moč obremenjevati s stroški za šolanje otrok, podpisniki prispevka staršev ne bodo upoštevali. Varianta: V primeru, da dohodek na člana družine znaša manj kot 1/3 vsakoletnih življenjskih stroškov, podpisniki prispevka staršev, razen otroškega dodatka, ne bodo upoštevali. 13. Podpisniki bodo zmanjševanje prispevka staršev upoštevali le v primerih, ko dohodek na člana družine ne bo presegal dveh tretjin vsakoletnih življenj-skih stroškov. Kolikor dohodek na člana družine presega dve tretjini vsakoletnih življenj-skih stroškov, bodo podpisniki upoštevali prispevek staršev v višini najmanj polovice dohodka na člana družine. Varianta: Kolikor dohodek na člana družine presega dve tretjini vsa-koletnih življenjskih stroškov, se prispevek staršev postopoma zvišuje in znaša: - 60 % dohodka na člana družine (in otroški dodatek), če se šola 1 ali 3 otroci - 70 % dohodka na člana družine (in otroški dodatek), če se šola 4 ali več otiok. 13. Varianta: Podpisniki se sporazumejo, da ne bodo podeljevali šti-pendij in posojil učenc^m iii študentom iz diužin, v katerui dohodek na clana družine presega najvišje štipendije in posojila iz 7. točke tega dogo-vora. 14. Podpisniki se zavezujejo, da bodo štipendije in posojila podeljevali izključ-no na podlagi javnega razpisa. Podpisniki bodo pri podeljevanju štipendij in posojil zahtevali prošnje na posebnih obrazcih (obrazec DZS št. 1,65 — Prošnja za štipendijo in obrazec DZS št. 1,66 — Prošnja za posojilo) z vsemi dokumenti in dokazili o doseže-nem uspehu in piemoženjskem položaju prosilca. 15. Pri vrednotenju dohodka iz zasebne dejavnosti bodo podpisniki upo števali: - za zasebne kmetovalce v bližini večjih središč, faktor 6 od odmerne osnove - za zasebne kmetovalce izven večjih središč, faktor 3,5 od odmerne osnove - za diuge dohodke iz zasebne dejavnosti ustrezno dokazilo pristojnih organov o doseženem dohodku. » f Pri vrednotenju teh dohodkov bodo podpisniki upoštevali tudi mnenje vzgojno-izobraževalnih zavodov in pristojnih organov in organizacij. IV. EVIDENCA 16. Podpisniki se zavezujejo, da bodo dva izvoda razpisa štipendij in posojil pošiljali skupščini občine, na območju katere ima podpisnik svoj sedež. Podpisniki se zavezujejo, da bodo Zavodu SR Slovenije za statistiko posre-dovali podatke o štipendistih in posojilojemalcih v skladu z navodili zavoda SR Slovenije za statistiko in s tem prispevali k točni evidenci štipendij in posojil v SR Sloveniji. V. SANKCIJE 17. Podpisniki se dogovorijo, da o ukrepih zoper kršitelje dogovora odločajo razsodišča na ravni občin in mesta Ljubljane. Predsednika in člane razsodišča imenuje skupščina občine in skupščina mesta Ljubljane na predlog podpisnikov samoupravnih sporazumov na ravni občine in mesta Ljubljane. O ukrepih zoper kršitelje dogovora na republiški ravni odločajo pod-pisniki tega dogovora. Podpisniki s.e sporazumejo, da veljajo za delo razsodišč določila zakona o splošnem upravnem postopku. Podpisniki se sporazumejo, da bodo v razsodišča imenovali po enega pred-stavnika učencev in študentov. 18. Sankcije za kršitev dogovora in sporazumov so: - javni opomin in — izključitev iz dogovora ali sporazuma 19. Javni opomin izrekajo razsodišča za lažje kršitve dogovora in sporazumov. Za lažje kršitve se šteje zlasti podeljevanje štipendij in posojil v zneskih, ki so nižji od zneskov po kriterijih iz 12. in 13. točke tega dogovora. Ce razsodišče izreče. javni opomin, mora določiti rok, v katerem mora podpisnik razloge, zaradi kateri mu je bil opomin izrečen, odpraviti. Ta rok ne sme biti krajši od enega in ne daljšj od treh mesecev. 20. Razsodišča lahko podpisnika izključijo iz dogovora ali sporazuma v primeru hujše kršitve dogovora in ^porazumov. Za hujšo krsitev se šteje zlasti: - podeljevanje štipendij in posojil izven določil dogovora in sporazunlov - podeljevanje štipendij in posojil študentom in učencem, ki že pfe-jemajo štipendijo ali posojilo drugega dajalca - nespoštovanje določil o evidencah - nespoštovanje odločitev razsodišč. Podpisniki se sporazumejo, da pogodbene obveznosti štipendistov in poso-jiloiemalcev izključenega podpisnika prenehajo. Stipendiste in posojilojemalce izključenega podpisnika prevzamejo v šti-penduanje in kreditiranje drugi podpisniki ali sidadi s posebnim spora-zumom. VI. SKLADI 21. Podpisniki ustanovijo na ravni občin in mesta Ljubljane sklade za štipen-dije in posojila. V skladu z načeli tega dogovora delujejo na ravni republike sklad izobra-ževalne skupnosti SR Slovenije za štipendije in posojila, Sklad Borisa Kraigherja pri Univerzi v Ljubljani in Sklad Borisa Kidriča pri Raziskovalni skupnosti SR Slovenije. 22. Skladi na ravni občin in mesta Ljubljane imajo naloge solidarnosti, inter-vencije, usklajevanja ter usmerjanja in skrbijo za štipendiranje in kreditiranje kadrov za potrebe družbenih služb. Skladi skrbijo zlasti za štipendiranje in kreditiranje učencev in študentov, za katere drugi podpisniki še niso neposredno zainteresirani (novinci). VII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 23. Za avtentično tolmačenje tega dogovora je pooblaščen poseben odbor podpisnikov tega dogovora na republiški ravni. 24. Podpisniki se zavezujejo, da bodo svoje samoupravne akte uskladili z dolo-čili tega dogovora najkasneje do31.12.1973. 25. Do uveljavitve tega dogovora veljajo določila družbenega dogovora o šti-pendiranju in kreditiranju učencev in študentov v SR Sloveniji iz decembra 1970 in stališča ter sklepi podpisnikov dogovora iz te točke. 26. Ta dogovor se objavi v Uradnem listu SR Slovenije in velja za vsakega podpisnika z dnem podpisa. Ljubljana,... Ne zdi se mi fer, da ljudje s peresom v roki, pa naj bodo to pisatelji ali pa časnikarji, uporabljajo svoj poklic zato, da širijo svoje privatne ideje in probleme (to jim je dovoljeno, čeprav šoferju ni dovoljeno, da bi vozil s kamionom kar za svojo potrebo), pa bom vseeno porabil za izhodišče tisto, kar se mi dogaja, odkar sem zapisal svojo dušo Tribuni. Resnica je namreč, da mašim tisti prostor največkrat, kakor vem in znam, in da imam potem dostikrat neprijeten občutek, ker vem, da je vse skupaj tako kot kulturne diagonale na televiziji ali pa kultuma rubrika v katerem-koli od slovenskih časopisov. Ven in ven nekake ocene, gledališke in filmske, ki povrhu vsega še strokovne niso, temveč se jim pozna, da je v njih nekaj ljubiteljstva, malce zanimanja za stvar, nekaj želje po imenu in nekaj po denarju. To ni - priznajte! - noben koncept študentske kulture. In potem, ko ni čisto nikogar, ki bi prinesel kakosvežujoč prispevek in ko ga tudi sam ne moreš spraviti skupaj, se pridušaš in rečeš, da kje je, pri vseh hudičih, tista študentska kultura in kdo si jo je izmislil. Vsi (no ja, tisti, ki jim ie kaj do teh stvari) govorijo o študentski kulturi, pri izvršnem odboru je komisija za kulturo, ki je v lanski Tribuni objavila cel program razvoja študentske kulture. V tistem programu so bili zelo grdi stavki, ki so govorili, kaj da je študentska kultura in kako da naj se naprej razvija. Daigače pa se navadno misli, da je tista reč ŠKUC in Marolt in Tomšič. Pojem študentske kulture je dostikrat privzet iz navade (kot je privzet pojem kulture nasploh) in ker se širi mnenje, da je študentska populacija taka socialno-družbena kategorija, ki ji je že v kri položeno, da se zanima za kulturo, da predstavljajo tako imenovane kultume dobrine neločljiv del vsakdanjega početja in žitja teh ljudi. Če ne gre v gledališče, če ne bere in če mu glasba ni všeč, potem je nekulturen in svoje kaste nevreden. Pod pritiskom tega humanističnega nasilja (tu gre za tisto humanistično pozicijo kulture, ki se postavi za suvereno na ta način, da hkrati izključi večino ljudi kot nevredne in manjvredne) se pozablja na to, da je kultura v človekovem aktivnem delovanju in da je kultura tudi v integralih in v fiziki — povsod. Tu ne mislim zganjati kake glorifikacije znanosti, kot je bilo še pred nedavnim na Slovenskem v modi, saj se je že zdavnaj izkazalo, da znanost ne more biti odrešujoča konstituanta sveta, hotel bi reči le to, da ljudje ustvarjajo kulturo in ne obratno. Zato zveni smešno tudi tisti stavek iz lanskega programa ,,Kul-tura" v članku ,,Kje si krt, da boš ril? " (Tribuna 3), kjer programerji pravijo, da bo moral ŠKUC (okrepljenz novimi močmi) postati izvor ali središče študentske kulture. Študentska kultura ne more izvirati iz ŠKUC-a, ker je to organizacija, in funkcija organizacije navadno ni ustvarjalna, čeprav je bila morda s tem namenom ustanovljena. Ne vem, zakaj nas je sram priznati, da imajo stvari svojo golo funkcionalno plat, in zakaj^ štejemo za manjvrednega človeka, ki se s tem ukvarja. Naloga ŠKUC-a je v veliki meri v tem, da opravlja managersko vlogo. ŠKUC ne more biti izvor kulture, in tudi to ni nujno, da bi bil njeno središče — vsakdo, ki 9e aktivno ukvarja s kulturo, si sam poišče središče, iz katerega bo deloval. Verjetno bi bilo najbolje, če bi bil ŠKUC nekakšna garancija za vsakogar, ki bi bil sposoben in pripravljen delati, in ljudje, ki bi v njem delali profesionalno, ne bi smeli razumeti svoje vloge na ta način, da bi se čutili kreatorje študent-ske kulture in bi se potem še dolgo po svojem odhodus tega mesta zmerjali in dokazovali pravilnost svojega koncepta. ŠKUC je to-rišče, na katerem se ljudje neprestano menjavajo, večen prepih, na katerem ni nič stalnega in kjer tisti, ki ob pomoči te organizacije delajo, govorijo sami skozi svoje delo. Kaj je študentska kultura, tega torej ne bomo skušali definirati. Naj se definira in prezentira sama (in to mimo vseh resolucij in programov tudi počne). Vsekakor pa mofa vsakdo, ki mu je dana možnost, da to stori, poskrbeti, da mediji, skozi katere se pre-zentira, ne bodo zamrli po zadugi kratkovidnosti tistih, ki vedo samo to, da je ena in ena dve, pa še to samo takrat, kadar obračajo riovce. Zato se moramo še naprej boriti za študentsko tiskarno, zato je treba še naprej iskati možnost, da bi ŠKUC dobil svojo dvorano in morda tudi galerijo. To sta namreč konkretni zahtevi lanskega programa in doslej se ni tu še čisto nič premaknilo. ZDRAVKO DUŠA BITEF - SPLOŠNA KONCEPCIJA. NOVE GLEDALIŠKE TEN-DENCE Bitef - posebnost koncepcije za leto 1973: ,,Na zahtevo dosedanjega sveta festivaia in po zaključkih z njega. vega sestanka 20. aprila 1973 ima ta organ devet novih članov več. Večje delovne organizacije, ki so doslej sodelovale z Bitefom, so po odločbi mestne Kulturno-prosvetne skupnosti delegirale svoje pred-stavnike. Razširitvi sveta je botrovala želja, da bi omogočili čim irši in celovitejši vpliv družbene skupnosti na formiranje reffik~ toaija in značaja Bifefa. Novi, številnejši svet BUsfa se je sesta! dvakrat: 28. junija in 22. avgusta 1973. Oba sestanka sta bila posvečena repertoarskim in finančnim problemom festivala kot tudi skrbi za ohranitev idejno-estetskili vrednot, na katerih temelji Bitef." (Iz poročfla s sestanka sveta Bitefa.) FRANCOZI Gledališče Compagnie du cothume iz Lyona velja - vsaj po člankih, objavljenih v festivalskem bfltenu, sodeč — za eno najbolj upoštcvanih francoskih gledališč; In, v resmci n\ mogoče reči,da v tistera okviru. v katerem je bil zasta^en Fracasse — predstava. narejena po tekstu Teophila Gautierja - ne zaslužijo pohvale. Tu so tako fino zaigrane karakterne vloge, tako rafinirano teče doga-janje, da se je treba samo čuditi. Pa kaj, ko se zdi, da je to že nekako zastarelo. Gledališče je s strahom reagiralo, ko se je pojavil film. Potem sta gledaliSče in film sikHftaj prestrašeno sprejela tele-vizijo. Dancs se že vidi. kak^j|| je posledica oojave teh treh različ I^h medijev. in gledališče jeTOšlo svoj spgBkum v novem polo-zaju. Fracasse se temu izogiba. '^|gg^|fl^f>ravi. da je tb ena najboij baročnih predstav, kar jih je napravil. Parok - to so ogrom-ne kulise, ki jih odrski delavci v kratkih premorih postavljajo na glavo, potem voz, s katerim se igralci prevažajo po odru, pa sab-ljanje, pokanje, ogenj, dim in ne nazadnje glasbena zavesa: prav kakor bi gledali film. In to je slabo, ker bi ga morali gledati kot gledališče. ne pa kot teater ! ; • -¦ a nad tem, da je sposoben verizma take vrste. BITEF - KAJ SMO VIDEU Do 18. septembra (Bitef je trajaJ po tistem še pet.dni) so si gledalci lahko ogledali enajst predstav. Splošni vtis tistih, ki so redno spremljali festival, je bil slab: za tako prireditev, kakršna je Bitef, je bilo nezadovoljstva preveč. Težko je bilo verjeti, da so-dobna gledališka iskanja v Evropi ne dajejo drugega kot tisto, kar smo videli v Beogradu. Tri predstave, o katerih bo tule govor. so iz celotnega programa izbrane zgolj naključno - ker sem bil pač ravno takrat v Beogradu. ITALIJANI Pirandello: Kdo? - svobodna predstava po tekstu Šest oseb iščt avtorja. Predstavo sestavljajo slike, statične in dinamične, nepove zarte druga / d»rgo in neobvezujoče v smislu kake središčne teme Vsaka slika zas/je analiza sta^i, analiza odrske situacije, prostora, efektov Funkcija igitJla je enakovr^ia funkciji glasbe in odrskih luči. MADŽARI Imaginarna reportaža o ameriškem pfp lesnvalu - ali kako si na vzhodu predstavljajo musical, hipije. mamila in zahodnjaško glasbo. Grda reč, ker ljubezen ni skutna zupa, človek pa ni koruzni storž, da bi se lahko delalo z njim čisto vse. kar se komu zljubi. Ne vem, kaj je bilo treba hoditi v Amerikx> po sno\ avtorju romana in potem avtorju musicala in še režiserju. Kako bi bilo prav prijazno tu raz-pravljati o ,,umetnosti" kot dekli ideolpgije, pa se človek malce boji, da se ne bi umazal, če bi predstavo vzel tako resno, da bi ob njej o čemerkoli razmišljal. Ljudje, ki m> ustvarjali Imaginarno re-portažo, so po logiki časnikarji, ali uradiiiki, ali učitelji. Morebiti je režiser poskušjil izrabiti možnost in postaviti na oder obliko, ki je na Madžarsk.m še neznana (to je namreč prvi madžarski musical). pa mu je spodletelo, ker ni vedel, da je osnova te zvrsti igrivost, ne pa togost in didaktika. Pa dovolj bodi, ker se res ne splača pisati o tem. Res se ne splača. Dosti. Ne morem »ct Mancat. Pet djii sem bil v Beogradu, preasiave so razporejene na tak način, da sem videl tri. In kaj naj, zaboga,(po vsem tem pišem? Saj so (in morda še bodo) dovolj nalagalipo drugih časopisih, kjer so tega posla bolj vajeni. In pa: eden italijan-skih igralcev je dejal: ,,Še nikoli se nisem počutil tako čudno kot na nekem simpoziju teatrologov, kjer je bflo cel kup Ijudi. ki so govorili o MOJIH problemfli." 7D ^^^^^^^^^^^^^^^^^^^ Al A Druga imperialističria sSa "za^ŽbATZvezha rdpublika Nemčija, je leta 1969 s svojimi velikimi septembrskimi štrajki v kovinski industriji dokončno izgubila videz dežele gospodarskega čudeža in socialnega miru, ki si ga je pridobila po 2. svetovni vojni s pomočjo ameri^kih kreditov. ZRN, ki se je zdela glede na štrajke ena najbolj mirnfli dežel na svetu, je doživela od gospodarske recesije v letih 1967-68-69 naprej celo vrsto štrajkov, ki postajajo zmeraj bolj množični in zmeraj ostrejši. Koncentracija kapitala, ki je dosegla leta 1970 po prvi resnejši recesiji v ZRN svoj višek (kar se dogaja v kapitalisticnem svetu po vsaki krizi), se je tudi v naslednjih dveh letih pospešeno nadaljevaJa, vzporedno z njo pa je postajal"ooj med kapitalom in delom zmeraj ostrejši. Porast cen znaša letošnje leto že več kot 8 % - samo cene živfl so se dvignile za več kot 10 % — in že davno presega povišanje mezd in plač, ki znašajo v tiskarski, kemični in tekstilni industriji sicer ok. 10%. Najtežji pa je položaj v kovinski industriji, kjer pomeni povišanje mezd za'8,5% že vnaprej znižanje realnega dohodka. Gospodarski boom je dosegel v Zahodni Nemčiji razsežnost, ki jo lahko primerjamo samo z boomom zaradi Koreje v začetku 50 let, ko je zahodnonemškim imperialistom uspelo ponovno ekspan-dirati na svetovnem trgu in zopet zavzeti izgubljene pozicije nemškega imperializma. Danes se je razvnel hud svetovni konku-renčni boj, v katerem hočejo evropske imperialistične sile z ZRN na čelu izrabiti slabost ameriškega imperiaUzma za veleofenzivo na svetovnem trgu. Od decembra 1972 so naročila v innustriji zelo narasla. Za investicijske dobrine so se naročUa iz inozemstva povečala za 54 %. Naročila v celotni industriji so se v januarju povečala za 29,8 %, v februarju za 22,1 %, v marcu za 16,7%. To ogromno povečanje naročil je privedlo do zmeraj večjega pritiska pri delu in do izkoriščanja kapacitet, ki znaša v nekaterih obratih čez 100 %. Hkrati je zelo narasel izvoz. Tienutno kontinuirano narašča vsak mesec za ca. 15 % v primerjavi s prejšnjim mesecem. Eksportni presežek je v začetku leta narasel za 54 %. Eksport je v februarju bil za 17 % večji od importa. Delež eksporta v celotni industriji je od 18% (1970) narasel na 32 %(1973). Obenem so se ogromno povečale naložbe kapitala v inozemstvu. 1972. leta je ZRN investirala v inozemstvu 2,8 milijarde DM. Vsota vseh nemških investicij v inozemstvu je od leta 1952 porasla na 27 milijard DM. Približno četrtina teh investicij je stekla v nerazvite dežele. Približno polovica te vsote je šla v Južno Ameriko, kjer fašistični režimi skrbijo za vamost teh naložb. V Afriki ZRN direktno sodeluje s preostalimi kolonialnimi silami! Te investicije kapitala imenujejo v tisku ,,pomoč za razvoj". Leta 1972 je 2,5 milijarde DM tako imenovane državne ,,pomoči za razvoj" šlo v tako imenovane dežele v razvoju. Ta ,,pomoč za razvoj" pa ni nič dragega kot kredit, ki ga morajo dolžniki z obrestmi odplačevati, razen tega pa so še odobreni pod pogojem, da se za odobren denar kupuje zahodnonemško blago. Skoraj vsi večji obrati poročajo, da delež inozemske produkcije narašča in da bodo še več produkcije premestili v inozemstvo. Zahodnonemški kapital je v ofenzivi in napreduje. Porast profitov bo po oceni ,,Sveta ekspertov" v drugem polletju 1973 znašal okoli 24 %. Mnogo velikih koncernov pa ta odstotek že presega. Po drugi strani pa so profiti zahodnonemškfli kon-cernov nižji kot profiti primerljivih ameriskih koncernov. To pa je neposredno povezano z ekspanzijsko politiko zahodnonemških kapitalistov, ki v boju za prodajne trge zahtevajo nižje cene kot konkurenti. Te nižje cene pa mora odplačati zahodnonemški delavski razred, kajti kapitalisti razliko prevalijo n?. cene v ZRN sami. Zahodnor.emški kapital si je priboril drugo <. etovnem eksportu za ameriškim kapitalom. Medtem ko nemski delež ekspor-ta še raste, pa ameriški nazaduje. Delež importa v ZRN se mar.jša, ameriški import pa narašča. Ta ekspanzija zahodnonemškega kapi-tala je tesno povezana z zmeraj slabšim položajem delavskega razreda in Ijudskih množic. To slabšanje položaja je doseglo točko, ko realna mezda, kupna moč mezde, začenjd absolutno padati. Ta proces zadene delavce različno. Medtem ko delu delavskega razreda še uspeva, da svojo mezdc še malo poveča, pa za večji del Ijudstva pada pod raven povišanja cen. Ta proces se dogaja v okviru splošne inflacije, ki s progresijo davkov poskrbi za polno državno blagajno. Davki in socialne dajatve so se v poprečiu dvignile i"1 *A r/- b™ifix iohodka. Te rastoče dohodke države pa uporabljajo za podpon ofenzive kapitalistov in za zagotovitev političnega gospodarstv buržuazije. Izdatki za tako imenovano ,jiotranjo varnost" npr. so jd 1972 narasli skoraj za 50 %. Medtem ko je delavski razred večinoma še zelo neorganiziran, pa [»uržoazija stoji v sklenjeni fronti. Ta sklenjena fronta pa s& ielavcem kaže z različnimi obrazi: s strani zvezne vlade s stabiliza-:ijskimi apeli in govoričenjem o odgovornosti. S strani kapitalistov i brezobzirno brutalnostjo, ki v skrajnem primeru uporabljajo tudi privatne pretepaške tolpe in provocirajo iifcidente, da^ j)i bil amogočen poseg policije. In končno s strani sindikalnih vodJteljev i zvestobo pogodbam in lamentiranjem, ko v obratih na vseiiačine skušajo, da bi bojno fronto delavcev razbili in razcepilj. «> Zadnjih 14 dni avgusta so bili štrajki v vsaj 80 zahodnonemških podjetjih. Prvič so gastarbeiterji, predvsem Tuiki, igrali odločilno /logo. Ampak tudi njihovi nemški kolegi niso stali prekrižanih rok. Dkoli 122.000 mezdnih delavcev je v zadnjih štirih mesecih prakticiralo ,,diyji" spontani štrajk. Boji so se začeii brez aktivne podpore sindikatov, vseskozi celo proti volji sindikalnih predsedstev in delavskfli svetov v obratih. Velikokrat fronta ni potekala med delavci in vodstvom podjetja, mipak med delavci in funkcionaiji v delavskih svetih in v sindi-calnih pisarnah. Prvič se je tako jasno pokazalo nezadovoljstvo ielavcev s sindflcati, ki bi jih morali zastopati in voditi v bojih. Nemir med delavci je bil programiran že januarja letos, ko je icovinarski sindikat predložil delavcem tarifno pogodbo za glaso-/anje. Sindikalni funkcionarji so takrat zahtevo delavcev — 16% — tnižali zaradi stabilizacijske politike Brandtove vlade na 11% in pogodbo sklenili končno pri 8,5 %. V jiaslednjfli glasovanjih kovi-larjev je sindikat dobil le neznatno večino. V Noedrein — West-Palen npr. je polovica organiziranih kovinaijev zavrnila pogodbo, v številnih veleobratih je čez 70 % glasovalo proti (šele ko tii četrtine *lasujejoproti,predlogni sprejet). * _ • Že takoj v naslednjih tednih se je to nezadovo^stvo delavcev ^ačelo artikulirati v štrajkfli. V februarju je 15D00 delavcev itrajkalo pri Hoeschu. Aprila je štrajkalo okoli 60.000 delavcev v Sovarnah Volkswagna, 6000 pri Klueckner v Bremnu, v okolici mannheima so v 24 obratih prekinili delo. Maja in junija je prišlo io štrajkov v ladjedelnici VuDcan v Bremnu (5.000 delavcev), pri \EG v Oldenbutgu je.prekinilo delo okoli 3.000, pri Kruppu okrog 1.000 delavcev. Poleg teh velikih je bila še cela vrsta manjših itrajkovz manjkot 1.000 udeleženci. , Da poleti ni prišlo do večjih štrajkov, je posledica predvsem letnih dopustov in profilaktičnih povtšanj mezd ali predhodnih ¦ izplačil božičnih remuneracij ... V skoraj vsakem kovinarksem podjetju je prišlo do manjše spremembe na mezdnem področju. Sredi avgustS so se začeli štrajki v manjšfli obratih, ki so zahtevali, kot 800 delavcev v tovarni baterij Varta, povišanje mezd za 150 DM na mesec. Takoj zatem so delavci tovarne Opel, kjer s< urne mezde 15 pfenigov pod mezdami pri Mercedes in kar 3i pfenigov pod mezdami pri VW, prenehali z delom. 22. avgusta je prekinilo dek) 90% od 7000delavcevnočneizmene,naslednjidan je štrajkalo dcoraj vseh 16.000 delavcev. Pod tem masovnim pritiskom so delavcem priznali draginjsko doklado 280mark, od 1. januarja pa naj bi povišali za 15 pfenigov doklade za akord in za uspesnost. Ko je bilo tu končano, se je začelo v tovarni Ford v Koeln,; Povod za štrajk je bil odpust 500 Turkov, ki so prišli prepo iopusta. Proti tejn odpustom je najprej štrajkalo 60 roj sdpuščenih, ki so začeli pohod skozi tovamo. Kmalu jih je 2.000, ob koncu izmene 8.000. Od približno 30.000 strajkajočiii j. ^ilo 12.000 Turkov. Štrajk, ki se je mirno začel, je bil brutalnc '.atrt. S provokacijami je vodstvu podjetja uspelo poklicati policijo. ^kupina nem&ih delavcev je marširala skozi tovarno in vpila: Jiočemo delati, hočemo policijsko zaščito." Iz majhnih skupin jkoli stoječih so se nenadoma rekrutirale skupine policistov \ :ivilu, ki so napadle štrajkajoče in si pobrale iz mnozice ,^olo-^odje". Pri pretepu so pomagali predvsem mojstri, pa tudi člani lelavskega sveta in funkcionarji kovinarskega sindikata. Policija je iretirala 20 delavcev, med njimi govornika Turkov, Baho Taigyna. J0 reševalcev je bilo potrebnih, da so odpeljali ranjence. Ford je idpustil 35 voditeljev šttajka. Štrajk je bil razbit. regis debray: za osvoboditev sedanjosti Pričujoči prevod povzemamo iz knjige Revolucija v revoluciji, in sicer uvodni del prvega poglavja. Za prevod tega teksta smo se odločili zaradi širokega interesa za vprašanja latinsko-ameriške revolucije, ki ga je sprožil čilski udar. Omenjeno delo R. Debraya, izdano 1. 1967 pri Masperoju in leto kasneje v angleškem prevodu, pomeni eno najbolj zgoščenih observacij pogojev revolucionarnega delovanja v Latinski Ameriki. V tej številki posredujemo prvi del teksta, drugega pa pričakujte v naslednji številki. Nikoli nismo povsem sodobni s svojo sedanfostjo. Zgodovina predhodi v prikritosti, pojavlja se na odru z masko predhodne scene in mi smo usmerjeni k temu, da izgubljamo smisel igre. Vsakokrat ko se zavesa dviga, mora biti kontinuiteta zopet vzpo-stavljena. Krivda seveda ni krivda zgodovine, pač pa leži v naši viziji, obremenjeni s spominom in podobami, pridobljenimi v preteklosti. Mi vidimo preteklost naloženo na sedanjost, celo ko je ta sedanjost revolucija. Vpliv kubanske revolucije je bil preizkušen in premišljen načelno v Latinski Ameriki, glede na metode in sheme, ki so že katalogizi-rane, ustoličene in posvečene po zgodovini. To je razlog, kljub vsemu razburjenju, ki ga je sprovicirala, da je pretres bil ublažen. Danes je odpor zamrl; realni pomen Kube in obseg njenih naukov, ki je bil poprej spregledan, se na novo odkrivata. Nova koncepcija gverilskega boja prihaja na svetlo. Med drugim je Kuba že na začetku opomnila, da je socialistična revolucija rezultat oboroženega boja proti oboroženi moči bur-žoazne države. To staro historično pravib, če hočete, strateške narave, je prvič dobilo znano taktično vsebino. Gverilski boj so identificirali z vstajo, zaradi arhetipa - 1917 jedobilo toformo in zaradi Lenina in pozneje Stalina se je razvilo več teoretičnih formul, osnovanih na tem-formul, ki nimajo ničesar opraviti s sedanjo situacijo, in ki so občasno zaman predebatirane, kakor tiste, ki ustrezajo pogojem za izbruh vstaje, misleč neposreden naskok na centralno oblast. Toda ta disparatnost je kmalu postala evidentna. Ameriška gverilska vojna je bila nato po bistvu izenače-vana z azijsko gverib, kajti obe sta ,,nepraviloma" vojni obkolje-vanfa mesi z dežele. Ta konfuzija je ceb nevarnejša od prve. Oborožen revolucbnarni boj vključuje specifične pogoje na vsakem kontinentu, v vsaki deželi, vendar te niso niti ,,wravne" niti jasne. Tako je resnica to, da so v vsakem primeru potrebna leta žrtev, da bi jih odkrili in dosegli zavest o njih. Ruski socialni demokrati so instiktivno mislili v terminih ponovitve pariske komune v Petrogradu; kitajski komunisti v terminih ponovitve ruskega Oktobra v Kantonu dvajsetih let in vietnamski tovariši, leto po ustanovitvi svoje partije, v terminih organiziranja vstaje kmeč-kih sovjetov v severnem delu njihove države. Danes nam fe jasno, da vstaja sovjetskega tipa ni mogla triumfirati v predvojni kob-nialni Aziji, ampak ravno tukaj (v Latinski Ameriki, op. prev.) je bib tako, da so najpristnejši komunistični aktivisti morali začeti s svojo učno dobo za zmago. Nekdo lahko meni, da je šlo za naklonjenost sreče, da Fidel ni bral vojaških spisov Mao-Tse-tunga pred izkrcanjem na obali Oriente: on je torej mogel iznajti, na mestu samem in zunaj svojega lastnega izkustva, principe vojaške doktrine v skladu s terenom. Samo ob koncu vojne, ko je bila njihova faktika že definirana, so uporniki odkrili Maove spiset Toda znova'v Latimki Ameriki upomiki berejo Fidebvegovore in spise Ghe Guevare z očmi, ki so že brale Maa o antijapomki vojni, Giapa in dobčene Leninove tekste in menijo, da prepoznavajo poznejše v prejšnjih. Klasična vizualna superimpozicija(!), vendar nevarna, odkar ima latinsko ameriški revolucionami boj riwko specialne in globoko različne pogoje razvoja, ki jih je mogoče odknti skozi posamezno izkušnjo. V tem smislu vsa teoretična dela o Ijudski vojni napravijo toliko škode kot dobrega. Imenovali so jih sbvnice bofa. Toda tujega jezika se hitreje naučimo v deželi, kjer ga je treba govoriti, kot doma s študijem jezika iz priročnika. V času boja so vprašanja hitrosti vitalna, posebno v zgodnjih fazah, ko se neoborožena in neizkušena gverilska skupina mora konfrontirati z dobro oborože-nim in izurjenim sovražnikom. Fidei je nekoč phpisal napake gverile čistemu intelektualnemu odnosu dc boja. Razbg za to je razumljiv: poleg svoje fizične šibkosti in ob pomanjkanju prilagojenosti ruralnemu življenju, bo intelektualec poskusil dojeti sedanjost skozi vnaprejšnje ideobške od preteklosti konstrukte in jo živi skozi knjige. Manj kot drugi bo zmožen iznajti, improvizirati% izkoriščati razpobžljiva sredstva, odbčiti se za smele poteze v kritični točki. Misleč, da že ve, se bo učil bolj počasi, razvil bo manj fleksibilnosti. In ironija zgodovine je hotela, po zaslugi družbenega pobžaja mnogih latinsko ameriških dežel, določitev študentov in revolucionarnih intelektualcev za ravno tako vodilno vbgo, v kateri morajo sprostiti,ali bolje, vzpodbuditi najvišje oblike razredne borbe. Glede na te zmote - te nesporazume - so plačali zanje ne previsoko ceno, če jo primerjamo s katastrofami, ponavljanimi v toliko letih po prvem letu osvoboditve od Španije. Branje Bolivar-jeve bbgrafije ogromno razodeva o boju in o Ameriki - vključno z veljavnimi nauki za današnje ameriske revohicionarne boje. Naj- SS: vrednejšim med njimi: žilavostjo. Petkrat izobčen z ameriške zemlje v štirih letih, osmešen, sam in s trmo, označeno za bolezen, se je petkrat vrnil in dosegel prvo zmago pri Boyaci. Vsakokrat se je naučil mab več: potrebe po gibljivosti in po konjenici, da bi tako kompenziral pomanjkanje enot in orožja; potrebe po vodenju napadalne in hitre, ne defenzivne in statične vojne, potrebe po zažigu ladij in po tem, da si odreže kakršenkoli možen umik z deklariranjem ,,boja do smrti" proti Špancem, da bi pospešil formiranje tistega, kar danes imenujemo ,,subjektivne pogoje" med njegovimi lastnimi pristaši in med criollos (v Ameriki rojeni potomci Špancev); pasti, ki jo je tvoril Caracas toliko časa, dokler so Španci kontrolirali podeželje; potrebe po obkolitvi mest z napadi s planot in iz dobro branjenih baz; pomembnosti, končno, dobčenih krajev. (Coro je za Caracas to, kar je Caracas za Ameriko.) (Nadaljevanje v prihodnji številki) + Dobro je znano, da je Fidel povzel svojo osnovno politično inspiracijo pri Martiu, inspiracijo, okrepljeno in izboljšano, celo pred Moncado, z idejami Marxa in Lenina. Glede na Lenina je bil Fidel najbolj zainteresiran za ideje, izražene v Državi in revoluciji, v kateri destrukcija starega državnega aparata in njegovih represivnih instrumentov postane revolucionarni aksiom. Toda izvore njegove vojaške inspiracije je mogoče najti drugje: ,,Realengo 18" Pablade la Torrienta Braua, pogledi tovarišev Maxima Gomeza, Engelsovi teksti, razlagajoči težke pogoje uličnega boja, vsiljenega pariškemu proletariatu s ,,Chassepot" (odzadaj nabijana puška, ki jo je rabila francoska armada v 1870) in z zgraditvijo širokih avenij; Heming-wayev ,,Za koga zvoni" (v katerem Pablo in njegova kvazi-gverilska grupa živi na Sierri, v zaledju fašistov med Madridora in Segovio). Te knjige niso bile toliko izvori kot naključja. Fidelje vnjihnašel tisto, kar je iskal. Mao-Tse-tungovi ,,Problemi strategije v gverilski vojni zoper Japonsko" so prišli v Fidelove in Chejeve roke po ofenzivi v letu 1958: na svoje presenečenje sta našla v tej knjigi to, kar sta bila sama prakticirala pod bremenom potrebnosti. cile Danes se Čile srečuje s tistim, čemur se je vlada Narodne enotnosti z vsemi silami prizadevala izogniti z državljanjsko vojno. Vojaški pučisti, ki so se z bliskovitim udarom polastili oblasti in odstranili zakonito vlado, delajo hude represalije, ki naj bi v kali zatrle vsakršen odpor. Na drugi strani pa zatrjujejo, da jim gre le za normalizacijo dogajanj v deželi in da so le odstranili ,,marksistično vlado", ki je prinesla toliko zla Čilu. Kaj je pokazala triletna vlada levice v Čilu? Predvsem naj bi dokazala eno stvar: da je mogoče ustvarjati socializem po mirni poti ob spoštovanju ustavnosti in pluralizma. Taka je bila za-mišljena pot v socializem. Taka je bila zamisel njenega predsednika Salvadora Allendeja. Javno mnenje celega sveta so večinoma enotna ob ostri obsodbi nasilja in terorja, ki ga je začela nova vlada. Toda o možnosti take poti v socializem, kakršna se je začela v Čilu, so mnenja močno deljena.. Desnica poudarja nesposobnost Allendejeve vlade, da bi rešila ekonomske probleme in velike ekonomske težave, v katerih se je Čile znašel. Zato da je morala nastopiti vojska (patriotrični nagibi!), da je rešila Čile pred propadom. Dejstvo je, da so ekonomske težave res obstajale, vrstile so se stavke (npr. stavka prevoznikov, ki je dobesedno ohromila deželo), strokovnjaki, ki so bili nujno potrebni, so emigrirali ali sabotirali, nacionalizirana podjetja so producirala izgubo. Vezanost Čila na zunanji trg je tudi brez dvoma velikega pomena. Vsaka dežela se v obdobjih revolucionarne preobrazbe znajde v ekonomski krizi in stagnaciji. Prevladovanje politike nad ekono- mijo se kaže tudi na ta način, ali z ostro revolucionarno disciplino in terorjem, z naslonitvijo na kako veliko silo ali z obojim. Allende ni želel tega. Menil je, da je zakonitost glavno orožje čilske revolucije, in je celo kritiziral tiste leve struje, ki so zahtevale druge oblike boja. Tudi ni želel krniti neodvisnosti in suverenosti svoje dežele. Mogoče je to vzrok za majhno pomoč SZ. Računali šo na demokratično tradicijo Čila, na tradicionalno apolitičnost vojske, in tu jim je spodletelo. Kakor da je bila revolucionarna zavest še premalo razvita, še neartikulirana .. . So pa močne sile, ki so smisel revolucionarnih sprememb, ki so se začele, razvnele in jih ne bodo pozabile, ampak razvijale naprej. Zanimiva so tudi mnenja skrajne levice. Ta namreč trdi, da je tragedija v Čilu le dokaz več za to, da pot do socializma vodi edino prek oboroženega prevrata. Toda zgodovina nas uči, da taki prevrati navadno le zamenjajo garnituro oblastnikov, za ceno velikega prelivanja krvi. To je odmev gesla revolucija zaradi revo-lucije, revolucije v imenu ljudstva, ki zanjo ni zainteresirano. Revolucionarno nasilje bi mogoče obdržalo revolucijo v Čilu, a to ne bi bili več principi, na katerih se je začela. Allende je želel dokazati, da lahko izpeljejo revolucijo s kar najmanjšo družbeno cen%. Ni mu uspela. Cile bo vpisan v zgodo-vino. Mogoče ravno s temi njegovimi besedami; iz obkoljene predsedniške palače je pod udarci bomb in granat rekel: ,,Iz-javljam, da sem se odločil braniti, pa tudi za ceno življenja." Kako bi to služilo kot nauk -o sramotni zgodovini tistrh, ki uporabljajo silo, a nimajo razuma. PRIMOŽJUŽNIČ SERJIO SANCHEZ BAJA-MONDE, čilski ambasador v Ju-godaviji. Objavljamo skrajšan intervju s čil-skim ambasadorjem v Jugoslaviji, ki ga je objavil beograjski Student v svoji izredni številki (18. septembra 1973). Bajamonde je bil rojen leta 1945, bil je študentski vodja, pod-predsednik Združene centrale delav-cev (CUT), član nacionalnega sveta za ekonomijo, svetovalec Korpora-ciie za napredek proizvodnje, član CK Gibanja združene narodne akci-je. Od leta 1971 je ambasador v Jugoslaviji. (...) Do katere mere je pre-vrat v Cihi delo notranje reakci-je in koliko so v to umešane tuje imperialistične sile? Odgovor je zelo enostaven. V Čilu se je imperializem brez kakšne-ga sramu pojavil že leta 1971; v dokumentih, ki 90 bili objavljeni v Ameriki, je ITT predlagala Nixonu - vlada pa je dala zeleno luč - da se onemogoči Allendejev triumf. V ce-loti te imperialistične koncepcije se nahaja uboj komandanta oboro-ženih sil Reneja Schnaiderja. Kas-neje se z Allendejevim triumfom intervencija imperializma manife-stira na več načinov: v skriti formi z ene in v zek> jasni z druge strani. Na primer: na ekonomskem planu je bilo zek) razvidno, da je imperiali- zem izvajal pritisk na svetovno fi-nančno oligarhijo, naj zmanjša ali ustavi kredite Čilu, podprl je multi-nacionalne korporacije, ki so bile nacionalizirane, z druge strani pa ohranja kontakt s fašističnimi sek-torji v Čilu in celo daje finančno pomoč političnim vodjem opozicije. Vojaški udar je zato kulminacija imperialistične intervencije v dežei, in se ni posluževala samo notranje pobude. Notranja reakcija je seveda računala na podporo imperialistov. Do prvega upora je prišlo v morna-rici nekaj dni po zaključku skupnih manevrov z ameriško floto. Severni Američani so vedeli vnaprej, da bo prišlo do državnega udara, in State Departement je prav tako 16 ur vnaprej vedel o pucu. (...) Na mitingu v študentskem domu „4. april" ste omenili ,,odsotnost konkretne solidar-nosti socialističnih sfl v svetu". Povejte nam kaj več o tem. Nisem govoril 0 odsotnosti soli-darnosti socialističnih dežel, temveč o potrebi konkretne in aktivne soli-darnosti V9eh progresivnih sil sveta, kajti solidarnost socialističnih dežel smo seveda imeli. Obstaja pa neka čudna stvar: ko pride na oblast pro-gresivna sila, potem imajo kapitali-stične sile zelo jasna stališča proti njej - ekonomski bojkot, ustavlja-nje kreditov in končno začenjanje kampanje, s katero bi se brezobzir-no spodkopala progresivna vlada. Socialistično in progresivno orienti-rane dežele ne reagirajo na isti na-čin, ko pride na primer do vojne junte. Nasprotno, le-te imajo do tega zelo normalno stališče, kot da je vse zakonito. Zato vsi pučisti in imperialisti vedo, da v primeru, če izvedejo udar, ne bo po njem nikakršnih problemov. Menim, da je potrebna aktivnejša in konkretnejša solidar-nost progresivnih sil. Ljudstvo, delavski razred in napredne sile Čila so se odloč-no izjasnili za socialistični druž-beni red, demokracijo in samo-stojno izgradnjo lastne družbe. Kolikšen je po vašem mišljenju prispevek predsednika Allen-deja v kreiranju take politike, take čilske stvarnosti? (...) Allende se je že kot študent aktiviral in se od začetka zavzemal za združevanje vseh progresivnih sil Čila. Dejal bi, da je za Allendeja najvažnejša karakteristika v tem, da je že zelo mlad razumel pomemb-nost, ki jo je imelo za delavski raz-red povezovanje s srednjimi sloji družbe. Allende se je zavzemal za enotnost levih sil, ker je menil, da je spor med komunisti in socialisti fatalna napaka. Delavsko gibanje je bilo v tem času zelo močno, toda njegova sila se je v marsičem izgub- ljala v borbi med levičarskimi parti-jami. Leta 1952 se je Allende postavil na čefo gibanja z namenom, da združi vse levičarske sile. To mu je uspelo leta 1958, ko mu je uspelo združiti socialistične, komunistične in neodvisne sile v enotno gibanje, in v takratni volilni kampanji je Allende skoraj zmagal (manjkalo mu je 36.000 glasov). Ker pa se je ta zmaga izmaknila, so se nekateri sektorji zavzeli za oboroženo borbo, kot na primer MIR (Gibanje revolucionarne le-vice). AUende je še naprej ostal na čelu gibanja, in mogoče je največja sila tega gibanja v tem, da je imelo enega vodjo. Levica nima tako veli-kega vodje, kot je bil Allende. (. . .) Mislim, da ta moja kratka izjava v nobenem primeru ne more pokazati, koliko je Allende pomenil za čilski delavski razred. Ziveti je treba v Latinski Ameriki, da bi se to razumelo. Kako predvidevate, kakšen bo nadaljnji razvoj situacije v Čflu? Ne glede na to, kar se je dogodilo, čilska levica ostaja pometnben fak-tor moči. Naj ubijejo tisoč vodi-teljev, še hitreje se bodo porajali novi. Kajti čilska levica ni proizvod dvojice ali trojice liderjev, cilska le-vica je proizvod organizirane borbe skozi zgodovino. (...) Prevedel PZ ZAKONI GOSPODARJEV SO ZA NAS ILEGALNI PARLAMENT JE ZA NAS ILEGALEN APARATI KONTROLE SO ZA NAS ILEGALNI VRHOVNO SODIŠČE JE ZA NAS ILEGALNO AS1 LETES E LOS PAT SON ILECALES^ PARA IMOSOTROS EL PAMAMENTO E$ ILEGAL PAftA NOSOTROS IA CONTRAlOfUA ES ILE&AL PA^A N0S0TRO5 lA COMt 5UPREMA CS IL6GAL PAM N050TROJ BORITI SE Z GOSPODARJI POVSOD DM Z VSEMI SRED-STVI JE EDBVI ZAKON NAS IZKORIŠČANIH DONDE SEA Y COMOSEA ES LA UMICA LEY QUE ZAVZEMATI VELIKE TO-VARNE, ZEMLJO, DISTRroU-CIJSKESLUŽBE -BRANITI NAŠE PRIDOBITVE ORGANIZIRATI SE V DE-LAVSKE KRAJEVNE OD-BORE IZGRADITI NAŠO OBLAST TO SO NAŠI ZAKONI MIR (Movimento de izquierda revo-lucionaria - Gibanje revohicionarne le-vice) /\ftR&LATARtfjr FABRIČAf. IOS I T LAJ EMWE5AX OE PEFENDER NUESTRAf CONCMSTAS OgOANIZARNOr EN LOf COtAANDO: COMUNALES DE TRA6AJADORES CONfTRUIf\ NUESrRO PODER. ESA5 SOIM LEVES PARA NOSOTRO