SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXY (29) Štev. (No.) 9
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 4. marca 1976
NOVA JUGOSLOVANSKA KP
ZA MOSKVO, PROTI TITU
Occidente en retirada
Con motivo del reciente congreso del Partido Comunista Soviético, de la intervención soviética y cubana en Angola, y otros hechos que conforman el avance del imperialismo soviético en el mundo, muchas veces de alerta se han dejado sentir, llamando a la refleceión a los países libres del Occidente. También han sido variados los comentarios respecto a la pasividad del mundo libre frente a estos hechos. Así, en una reciente edición de La Prensa, el-columnista J. Iglesias Rouco escribe:
“En verdad, los Estados Unidos y Europa deberían empezar a poner las barbas en remojo. Se está llegando al punto crítico en que una de las dos superpo-tencias comienza a creer que puede aplastar a la otra. Y lo grave es que sólo una de ellas tiene la iniciativa, y además está luchando por algo: la hegemonía territorial ,política y social, unida a una doctrina. No importa que la doctrina carezca de ciertas bases de’ sustentación académica o moral. Al contrario, eso favorece la empresa de la conquista, o de la expansión. Lo esencial es que el conjunto tenga, como en este caso, vigor e ingredientes suficientes para movilizar las fuerzas irracionales de gran parte de la humanidad, que son justamente las que sirven para la guerra, y que pueda ofrecer además una anticipación concreta — como la de Angola — de la victoria final. Todo esto tiene la URSS hoy en su mano..
“Frente a esta perspectiva la imagen de Occidente es lamentable. En primer lugar ha demostrado ya que está dispuesto a retirarse, lo cual, como en 1938, alienta aún más la otra parte, que ve la posibilidad de ganar sin necesidad, siquiera de luchar. En segundo lugar, las llamadas democracias occidentales no están ya luchando por algo, sino — en el mejor de los casos — contra algo. Pero olvidan que las grandes mayorías sólo se pueden oponer con eficiencia a algo si previamente luchan por algo. La historia es afirmación, no negación.”
ttrvntsku do Soče?
SKRITE ŽELJE
Edinost, ki je ni
Zadnje čase je politično delovanje v Argentini in sploh celotno argentinsko življenje v znamenju krize, ki pretresa vladajoče peronistično gibanje. Ta kriza se kaže najjasneje v notranjem boju, ki pretresa vladno stranko. Prav zato so te dni razni krogi vrgli v javnost geslo edinosti: edinost za vsako ceno.
Na prvih straneh časopisov, v pozivih in nagovorih raznih političnih osebnosti peronizhia, v vladnih nagovorih, povsod se uporablja beseda „edinost“, ki je sedaj prišla v modo, ki pa prazno zveni, kajti vladno gibanje je danes bolj daleč od edinosti kot kdajkoli prej.
Kdor pozna zgodovino množičnega gibanja, nastalega pred dobrimi tridesetimi leti, in ki je tako odločilno vplivalo na argentinsko življenje od svojega početka pa do danes, ta dobto ve, da peronizem ni stranka z določenim političnim ustrojem, ampak gibanje, ki je bilo vedno odvisno od besede svojega vodje. Peron je bil tista merodajna ustanova, ki je neomajno odločal o usodi, smeri, strategiji in o osebah v pero-nizmu. Gibanje samo je že od svojega početka trpelo na „caudillizmu“ - hudi bolezni latinskih narodov v Ameriki.
Že za časa Peronovega življenja so se v gibanju samem pojavljali upori, ki niso hoteli poslušati „do skrajnosti“ ukazov vodje. Slabi dve leti po njegovi smrti pa je ta neposlušnost, to pot do osebe njegove vdove, njegove naslednice v vodstvu države in peroni stičnega gibanja, .prišla v tako skrajnost, da se 'povsem upravičeno govori o razsulu. Tega ni težko razumeti, če upoštevamo, da .je s Peropom izginila iz površja tista edina osebnost, ki je s svojo osebno močjo in svojo politično privlačnostjo družila tako različne struje, kot so zbrane v peronizmu.
Razdor je bilo še lahko zakriti, dokler stanje v državi ni prišlo do tako obupnega položaja, kot je danes. Ko pa je kriza dosegla sedanji katastrofalni obseg, in se je mnenje ljudstva v večji ali manjši mri začelo oddaljevati od vlade in se približevati opoziciji, tedaj je v peronizmu samem nastal odpor proti nezmožnemu vodstvu države in — kot posledica — proti sami predsednici, ki to vodstvo poosebljuje.
V koliko je ta odpor v peronizmu iskren, bo pokazala šele bodočnost. Današnje dejstvo, da se je ta odpor poostril in razkol začel vidneje kazati takrat, ko se je pričelo govoriti o bodočih splošnih volitvah, kaže bolj na politični oportunizem kot na resno politično linijo.	x
Če se danes z vladne in z opozicio-nalne struje v peronizmu toliko govori o edinosti, je pač eden hudih dokazov, da dejansko edinosti sploh ni. Razkol se kaže v vseh vejah peronizma. Še pred leti je bilo opaziti neko nestrpnost med posameznimi vejami: politična in sindikalna veja peronizma si nikdar nista bili povsem simpatični. Sedaj pa se nesimpatija, ali celo pravo sovraštvo kaže tudi znotraj teh vej. Politični peronizem je razdeljen med za in proti lopezregiste. Gremialisti se gredo proti-vertikaliste, ultravertikaliste in neover-tikaliste. Peronistični poslanci organizirajo „delovno skupino“ in se ločijo od glavnega strankinega parlamentarnega bloka. Zopet gremialisti izjavljajo svoje nasprotovanje predsednici, pa to preklicujejo, ji izkazujejo neomajno zaupanje, nakar med njimi nastane razkol. Kaos v peronizmu je tak, da ga celo najbolj spretni opazovalci težko pravilno razlagajo. Iz tega kaosa pa se rešijo le nekatere maloštevilne figure. Medtem pa seveda ostale stranke, ki so bile s peronizmom povezane v vladni „Ju-sticialistični fronti“, zapuščajo potapljajočo se ladjo.
Peronisti pozivajo k edinosti v lastnih vrstah. Resnično si želijo edinosti. Da je ne bi povsem zapravili, so v sindikalnem območju prišli do sklepa (z namenom, da preprečijo naj hujše), da se med seboj ne bodo proglašali za „izdajalce“; da bi, kljub medsebojnemu obračunavanju, še vedno ostala odprta pot do zedinjenja. A te edinosti si želijo v globoki zavesti, da jih samo le ta more
Vedno pogostejša so v svetovnem tisku več ali manj zanesljiva poročila o pripravah sovjetskega režima za nastop v komunistični Jugoslaviji po Titovi smrti. Daši diktator Tito pri svojih 83 letih izgleda čvrst, v Kremlju ostajajo stvarni in računajo na njegovo, po naravnih zakonih skorajšnje slovo od tega sveta. Ali se bo to zgodilo letos ali prihodnje leto ali morda čez tri ali štiri leta, to za Kremelj ni važno. Važna je sovjetska pripravljenost za tisti trenutek, ko bo po tolikih letih nova prilika zajeti Jugoslavijo v sovjetski tabor.
Moskva ima za to svoje podjetje pripravljeno v Jugoslaviji vrsto svojih privržencev, potaknjenih na mnoge važne položaje v jugoslovanski KP sami, kakor tudi v jugoslovanski vojski. Številne sovjetske pristaše je sicer Titova tajna policija likvidirala na razne načine ob prelomu z ZSSR leta 1948 in poznejša leta, toda vseh ni mogla in jih tudi do danes ni odkrila.. Nedavni proces proti hrvaškim prosovjetskim partijcem, o katerem smo pred kratkim poročali v našem tedniku, se je končal z obsodbo na večletno ječo vseh štirih obtožencev, toda ne s tem ne s prejšnjimi podobnimi procesi prosovjetska podtalna partijska organizacija v Jugoslaviji ni bila razbita. Iz Moskve dobiva finančno pomoč, preko Madžarske in Bolgarije pa tudi orožje in drug prevratni material.
Ta prosovjetska „Komunistična partija Jugoslavije“ je pred kratkim izdala tudi svoj novi „program“ v obliki 120 strani obsegajoče brošure, ki jo je razširila po državi in v kateri med drugim poziva „vse druge ilegalne skupine, da se ji pridružijo in zrušijo vladavino predsednika Tita in njegove Zveze komunistov.“
V brošuri ta nrosovjetska jugoslovanska KP dialektično grozi Titovemu komunizmu, da „načeloma sicer naspro-
V notranji politiki se sovjetska KP zadnje mesece odlikuje v preganjanju vedno večjega števila nasprotnikov režima. Nekatere po krajših ali daljših postopkih izžene iz države, zlasti tiste, ki so mednarodno znani (Solženicin, Pljušč v zadnjih mesecih), druge potika po umobolnicah, ker da so bolni, ko ne doumejo „znanosti“ marksizma in partijskega režima, tretje izganja iz Moskve in drugih večjih mest, kjer dobivajo’ vpliv, v oddaljene, samotne vasice, da bi jih izolirala od sovjetske javnosti.
Med te spada tudi pisatelj Andrej Amalrik, znan zlasti po svoji knjigi „Aji bo ZSSR preživela leto 1984“ (Amalrik piše, da ne). Sovjetska policija je Amalriku prepovedala bivanje v Moskvi in se je moral preseliti v 150 km oddaljeno vasico Volsino. V Moskvi se sme s posebnim policijskim dovoljenjem vsakikrat muditi samo največ 72 ur.
Amalrik je bil pred dnevi spet v Moskvi, tokrat povabljen na večerjo pri
rešiti bodočega volilnega poloma. Peronizem ima namreč, kljub vsem dosedanjim polomom, še vedno odločilno besedo v argentinski politiki. Pogoj, da obdrži svoj položaj pa je, da na kakršnih, koli volitvah nastopi zedinjeno. Razdvojen, bi podlegel opoziciji.
Želja po edinosti torej logično izhaja iz želje, da se obdrži na položaju. To bo moral peronizem in njegovi vodje, spoznati in iskreno preučiti. Če namreč pride do pomirjenja le iz koristolovskih razlogov, le iz zavesti, -da je edino v tem gotovost volilne zmage, potem morda lahko doživimo enoten nastop peronizma na volitvah, a doživeli bomo obnovljeno še hujšo borbo takoj, ko bodo te volitve (naj bo zmaga peronistična ali ne).
tujemo uporabo nasilja za dosego svojih ciljev“ toda „smo pripravljeni uporabiti najbolj nasilne oblike b'oja, če bo sedanji režim tudi uporabil nasilje proti nam.‘ ‘
Prosovjetska jugoslovanska KP obtožuje diktatorja Tita „osebne diktature nad jugoslovanskimi' narodi“ in da je „izdal prvotno komunistično partijo. Jugoslavije, ko je prelomil z ZSSR leta 1948.“
Titova komunistična policija po vsej državi mrzlično išče in lovi prosovjet-ske partijce ter je svoje preiskave o-sredotočila na odkritje glavnega stana prosovjetske KP. Opazovalci kljub temu menijo, da brošura ni bila natisnjena v Jugoslaviji, temveč skrivoma uvožena iz Moskve, razpečevalna mreža v državi pa da je močno razširjena, ker je bila brošura po vsem jugoslovanskem ozemlju razdeljena v nekaj dneh, kakor je ugotovila Titova UDBA.
Poleg drugih svetovnih dnevnikov je o obstoju prosovjetske KP v Titovi Jugoslaviji in o njeni zgoraj omenjeni brošuri poročal tudi londonski Daily Telegraph in objavil, da je brošuro dobil tudi v svoje uredništvo.
Najnovejši notranjepolitični razvoj v komunistični Jugoslaviji, ki se kaže predvsem v poostrenem preganjanju katoliške Cerkve in drugih verskih skupnosti v državi in vse pogostejših političnih procesih proti resničnim in namišljenim nasprotnikom obstoječega režima, dokazuje, da v Titovih partijskih vrstah vlada najmanj negotovost z o-zirom na neposredno partijsko prihodnost. Nepartijski, se pravi večinski del prebivalstva narodov Jugoslavije pa trpko ugotavlja, da se nahaja pred nevarnostjo nove sovjetske, t. j. tuje okupacije, ki bo poleg drugega pomenila tudi konec vsaj materialnih stikov s svobodno Zahodno Evropo, vse to po krivdi komunističnega diktatorja Tita in njegovih partijcev.
nekem ameriškem diplomatu. Po večerji ga je sovjetska policija na cesti aretirala ter je izginil neznano kam. Opazovalci menijo, da ga je policija odstranila iz Moskve zaradi zasedanja 25. kongresa sovjetske KP.
Istočasno je glasilo sovjetske KP Pravda objavila izpod peresa I. Aleksandrova (za katerim se skriva, kakor menijo, sovjetski partijski ideolog Sus-lov) 4000 besed dolg uvodnik, v katerem napada kritike' sovjetskih kršitev človečanskih pravic in brani preganjanje disidentov, članek je namenjen, menijo opazovalci, domačim bralcem in naperjen proti nekaterim zunanjim, tudi komunističnim kritikom sovjetskega preganjanja disidentov.
Moskva je zadnie tedne tarča kritiziranja zlasti v Zahodni Evropi, ker ne izpolnjuje določil helsinškega dogovora o človečanskih pravicah, odn. ta dogor vor neprestano krši. Opazovalci ugotavljajo, da v Kremlju nekateri sovjetski partijci menijo, da podpis helsinškega dogovora za ZSSR ni bil koristen, kakor
Peronizem se more rešiti le, če se reorganizira kot stranka, če najde sebi lastno primerno strukturo, če zgradi iz lastnih ruševin ideologijo, ki bo presegala znanih „20 resnic“, in bo temelj resnega programa za narodno obnovo.
Če pa bo peronizem šel po dosedanji poti, bo, še bolj kot doslej, le zatočišče ■ oportunizma in odskočna deska v iskanju lastnih interesov, medtem ko bo narodov blagor ostal v ozadju in izgubil ves pomen. V tem primeru tudi vsi napori k dosegi edinosti ne bbdo pomagali, da ne preide v zgodovino le kot ponesrečen poizkus, le kot izneverjenje večinski ljudski volji. Bodočnost bo pokazala, katero od obeh poti si bo gibanje končno izbralo.
e. t.
Že večkrat smo morali v našem tedniku dobrohotno opozoriti vzhodne sosede Slovenije, Hrvate, na (upajmo) nepremišljeno (?) pomikanje zahodnih mej Hrvatske na slovensko ozemlje, ki ga zasledimo v raznih člankih v hrvaškem emigrantskem tisku različnih političnih struj.
Našim bralcem je še dobro v spominu, zaradi nedavnosti, pisanje nekega
so predvidevali, temveč da Kremlju dejansko škodi. Zato je bil letos januarja v Varšavi sestanek partijskih tajnikov iz sovjetskih satelitskih in drugih držav, da bi na njem izdelali načrt za enotno nastopanje proti napadalcem iz svobodnega sveta. Na sestanku niso dosegli sporazuma in je vprašanje ostala odprto.
Pravda je dala članku naslov: „O pravi in namišljeni svobodi“ in v njem trdi, da „sistem sovjetske demokracije daleč prekaša kateri koli buržujsko-demokratski sistem.“
Glede disidentov piše: „So v ZSSR posamezniki, ki izražajo mnenja nasprotna komunistični ideologiji, prav tako pa so tudL protisovjetski sovražniki socializma. Nekateri med njimi končajo na sodiščih, ne zaradi svojih mnenj, temveč zaradi dejanj, ki nasprotujejo zakonu.“ Nato pojasnjuje, da „sovjetski zakon kaznuje dejanja, ki težijo k pre-vratnosti ali slabitvi obstoječega reda in širjenju namerno lažnih fabrikacij, ki blatijo sovjetski sistem. Naš zakon izhaja iz načela, da kakor je obrekovanje, ki blati dobro ime neke osebe, kaznivo, tako je obrekovanje vse družbe — družbeno obrekovanje — kaznivo.“
Pravda zanikuje, da bi bili disidenti v ZSSR poslani v umobolnice zaradi svojega mnenja, različnega od partijskega, in cinično zapiše: „Sovjetska medicina garantira, da se zdravijo samo ljudje z duševnimi motnjami. Ne more pa seveda garantirati, da med njimi ne bi bilo takoimenovanih disidentov.“
Del članka v Pravdi je posvečen tudi vodjem zahodnoevropskih partij, zlasti francoskemu Marchaisu, ki je ob izgonu Pljušča iz ZSSR kritiziral postopanje sovjetske policije. Za take izvensov-jetske partijske kritike Pravda piše, da „so se nekateri, ki zagovarjajo socializem, ujeli na vabo naših sovražnikov in menijo, da bodo mogli ustvariti družbo enakosti in pravičnosti s pomočjo kritikov iz vrst našega razrednega sovražnika.“
Svobodni svet ima v dokumentu iz Helsinki odlično propagandno orožje proti slehernemu tiranskemu sistemu, predvsem proti komunističnemu. Pravilno in pogosto izkoriščanje tega dokumenta v prid svobodi gre na živce in škoduje sovjetskemu in kateremu koli komunističnemu sistemu. Pravdin članek med drugim tudi to potrjuje.
hrvaškega glasila o „hrvaškem Kopru“ itd.., ki se je pozneje na naše opozorilo, zganilo in popravilo zadevo.
Nedavno nam je prišlo v 'roke podobno pisanje hrvaškega torontskega glasila „HrVatski put‘f, ki v svoji izdaji meseca „rajna“ 1975 med drugim zapiše: „Hrvatska zemlja od Drine do Soče.“ Spet naravnost neverjetna „napaka“, ki pa kljub vsemu ne bi smela uiti uredništvu „Hrvatske poti“. Nobenemu obstoječemu 'slovenskemu tisku, ne v tujini ne doma, taki geografski spodrsljaji doslej niso — in upamo, da tudi ne bodo. — ušli na račun kakršne koli Hrvatske.
Po načelu: „Napaka se popravi, kjer se pojavi“ je zato 2. oktobra 1975 član N. O. za Slovenijo dr. Peter Urbanc poslal „Hrvatski poti“ dopis, ki ga ponatiskujemo našim bralcem sedaj, ko ga je „Hrvatska pot“ objavila v svoji izdaji decembra 1975 in je nanj tudi dal pojasnilo njen urednik. Dopis in pojasnilo sta objavljena v „Hrvatski poti“ takole:
DOPIS UREDNIKU
Ne razumijem kako može biti uvrš-ten stavak u dopisu iz domovine, u „HP“ od rujna 1975., gdje stoji „Hr-vdtska zemlja od Drine do Soče“. Za/r Hrvatima dobri odnosi sa Slov encima baš ne vrijede nista? Sto bi Hrvati kazali, ako bi jedan Slovertac napisao „Od Triglava do Gline“?
Šala na* stranu, izmedju Soče i Hrvatske ima skoro pola Slovenije, izmedju ostalog Slovensko Primorje, Koper i Slovenska Istra. Neka živi Slobodna Republika Hrvatska, ali neka. žive i susjedi Slovenci u svojim etničkim grar-nicama.
S odličnim poslovanjem
P. U.
Toronto, 2. X. 1975.
Napomena urednika. Žao nam je Sto
se u navedenom dopisu potkrala pogreška na koju nas upozorava gosp. P. U. Upravo mi hrvatski nacionalisti posebno želimo jačanje slovenske državne svije-sti, jer u slobodnoj, nezavisnoj i zado-voljnoj Republici Sloveniji vidimo našeg saveznika a ne supamika.
Urednik „Hrvatske poti“ odkrito in iskreno obžaluje napako, kar je vse hvale vredno. Bi pa kljub temu mi Slovenci že enkrat za vselej in dokončno resno vzeli v poštev naše geslo: „Tujega nočemo, svojega ne damo!“ Če bi vsi narodi to geslo sprejeli za svoje, bi bila vrsta mednarodnih problemov za vedno rešena.
PF
..© pravi in namišljeni svobodi“
DIALEKTIKA SOVJETSKE PRAVDE
in*
Dr. Ludvik P us	(1)
Uvod v ameriške predsedniške volitve
svoji stranki protikandidata, a zgodilo se je sedaj.
Diletantizem se tudi rad zadovoljuje s frazami. Fraze ga očarujejo, lepe fraze so mu najvišja modrost.
Aleš Ušeničnik
CASTRO M OBISKU PRI TITU
TITO POTUJE V PANAMO IN MEHIKO
I
Mislim, da bo bralce Svobodne Slovenije, zlasti tiste, ki nimajo prilike sproti zasledovati razvoj in potek vo-livnega procesa v Združenih državah, zanimalo od časa do časa zvedeti, kako se stvari razvijajo pri sedanjih volitvah ameriškega predsednika. To pot pa še posebej zaradi dveh dejstev, ki jih V vsej zgodovini ZDA do sedaj ni bilo. Prvič v zgodovini je med kandidati za naslednji predsedniški štiriletni termin v Beli hiši mož, ki na svoje mesto ni bil izvoljen, ampak ga je izbral bivši predsednik, ki je zaradi zlorabe svoje predsedniške funkcije bil prisiljen podati ostavko. In se je prvič zgodilo, da je kongres po dovolj razvpiti aferi Watergate izglasoval, po dolgih debatah, poseben zakon, ki naj bi omejeval vlogo bogatašev in mogočnih korporacij pri volivni kampanji, tako za predsednika kot za člane kongresa in s tem omejil vpliv njihovega denarja in izid volitev.. Tema dvema dejavnikoma se še pridruži tretji značilni pojav, edinstven v ameriški preteklosti, da je namreč vrhovno federalno sodišče (Supreme Court) večino omejitvenih določb novega zakona glede denarnih prispevkov črtalo, češ da so protiustavne.
Tako so torej sedanje predsedniške volitve resnično nekaj novega/ doslej nepoznanega. Kar je pa novo in nepoznano, je zanimivo in vredno, da se o tem piše. Da pa opisovanje ne bo preobširno, se bomo v glavnem omejili na predsedniški volivni proces, ki je že nekaj časa v teku in postaja vedno 'bolj živahen. Amerikanec (t. j. državljan ZDA) ima volivne zadeve rad, se rad o njih pogovarja, zato pa traja tu volivna doba skoraj več kot eno leto. Če je ta dolgost rednemu poslovanju javne uprave v korist, je drugo vprašanje.
Stanovalec v Beli hiši se je v vseh 200 letih vedno veselil velikih prednosti, ki jih pri volitvah zagotavlja njegov visoki položaj. Na razpolago so mu vse mogoče ugodnosti, katere mu nudi njegova služba zlasti pri uporabi občil (časopisje, televizija) in publicitete, ki jih navadni kandidati nimajo. Razen tega je bil na svoje mesto že enkrat izvoljen v splošnih volitvah in zatorej že uživa ljudsko zaupanje. Zato je bil aktivni ' predsednik skoraj redno zopet izvoljen, če ga le ni zadela kaka posebna nesreča ali smola, ali če se res ni izkazal na svojem mestu.
Sedanjemu predsedniku mnogo teh prednosti manjka, zlasti mu hodi napak dejstvo, da ni bil izvoljen pač pa imenovan po predniku, ki je obremenjen z Watergate škandalom, pa je tega takoj po nastopu v Beli hiši generalno pomilostil. Redko, če sploh, se je zgodilo, da bi bil imel posestnik Bele hiše v '
O vlogi, dolarja pri ameriških volitvah, ki je obsežna in važna, sem pred leti (še pred Watergate) napisal za Zbornik razpravico, kjer sem razčlenil to vlogo in pokazal na škodo, ki jo trpi ta največja demokracija na svetu. Watergate je nazorno pokazal, kako sem imel prav. Pa je Watergate tudi sprožil v javnosti in v kongresu' potrebo, da se škodi, ki jo povzroča denar, na neki način pride do živega. Po mojem mnenju ne more biti nobenega dvoma, da bi brez tega škandala ne bilo prišlo do uzakonitve) sedanjega federalnega zakona o kampanji, ker senatorji in kongresniki nimajo radi omejitev pri nabiranju in uporabljanju denarnih sredstev za kampanjske stroške. Toda pritisnilo je zaradi Watergate nanje javno mnenje, ali kot tu navadno rečejo: the will of the people, ljudska volja, in morali so se ukloniti tej volji, ki je v tej deželi v odločilnih stvareh zares merodajna.
Novi zakon je bil pod tem pritiskom hotenja dober in učinkovit. Ni mogoče iti v podrobnosti o tem, le to naj se reče, da so bile določene čisto točne številke, ki jih sme doseči zbiranje denarja med zasebniki, a tem je bilo predpisano, da vsak med njimi ne sme dati več kot 1000 dolarjev, sam kandidat pa iz svojega tudi ne sme porabiti več kot točno določeno vsoto, ki razmeroma ni visoka. Zakon zabranjuje kateremu koli kondidatu sprejemati kampanjsko podporo od podjetij in korporacij.
Da je izpolnjevanje teh prepričljivih zakonitih predpisov mogoče nadzorovati, mora po zakonu vsak kandidat za katero koli federalno pozicijo redno polagati račun o prejetih in potrošenih zneskih posebni volivni komisiji, ki jo zakon predvideva.
Že iz navedenih površno opisanih u-krepov kampanjskega zakona se lahko sklepa, da se je ta dežela največje svobode resno hotela izkopati izpod močnega pritiska velikega kapitala, ki je' doslej igral zelo učinkovito vlogo pri volitvah, zlasti predsednika republike. Toda kongres je delal račun brez krčmarja. Najvišje sodišče je vrhunske o-mejitve o nabranih sredstvih za kritje kampanjskih stroškov postavilo na glavo.	(Bo še)
V RODEZIJI, bivši britanski afriški koloniji, je angleška delegacija, ki je posredovala med črnsko večino in belsko manjšino predajo oblasti črnski vladi, obupala nad možnostjo mirne rešitve napetosti in se vrnila v London. Menijo,’ da je malo možnosti, da ne bi prišlo do krvavega obračuna med
250.000	belci in šest milijoni črnci v Rodeziji.
Umor konzula Zdovca v Frankfurtu
V	soboto 7. februarja je bil v Frankfurtu umorjen jugoslovanski konzul Edvin Zdovc. Atentatorji sp čakali nanj, ko. je spravljal svoj avto iz garaže in so oddali nanj šest strelov, tako, da je bil na mestu mrtev. Atentatorji so zginili brez sledu.
Konzul Edvin Zdovc je bil rojen leta 1931 v Sloveniji. Na ljubljanski univerzi, kjer je študiral, je bil aktiven komunist. Trdijo pa, da je pripadal liberalni komunistični struji Staneta Kavčiča. Po čistki leta 1972 v slovenskem komunističnem vodstvu je bil poslan za konzula v Frankfurt. V tej funkciji je po nekaterih trditvah bil tudi v tajni varnostni službi.
Nemški list Die Welt je 9. februarja objavil članek, kjer, indirektno pokaže na hrvatske emigrante kot povzročitelja atentata. V istem smislu je seveda poročala jugoslovanska uradna agencija Tanjug. Nekateri komentatorji pa so bili mnenja, da je nerazumljivo, zakaj naj bi Hrvatje v sporu s Srbi umorili Slovenca.
i „Nova Hrvatska“, ki izhaja v Londonu, pa je v številki z dne 22. februarja nakazala štiri možnosti, kje je iskati . atentatorja. Najprej pravi, da v Frankfurtu obstoja „jugoslovansko podzemlje“ tihotapcev, prodajalcev drog itd. in da je iskati med temi storilce, ker naj bi bil Zdovc v tajni varnostni službi. Kot drugo možnost pa navaja navedeni hrvaški list to, da je bil Zdovc ne samo tajnik, ampak tudi šef protokola Izvršnega sveta Slovenije, kateremu je predsedoval Kavčič. Zdovc naj bi ppznal tajne zveze med progresivnimi slovenskimi komunisti in slovenskimi emigranti predvsem v ZDA. Tudi naj bi vodil razgovore z uglednimi predstavniki slovenske emigracije. Nova Hrvatska dopušča možnost, da je glede teh zvez Zdovc vedel preveč in da so ga neostalinisti, ki so za Kavčičem prevzeli oblast, spravili s poti. Tretja možnost naj bi bila ta, da je štorilce iskati med uslužbenci konzulata, odnosno poslaništva. Kot zadnjo možnost pa navaja Nova Hrvatska to, da ni izključeno tudi maščevanje Hrvatov, zaradi umorov posameznih pripadnikov hrvaške emigracije, ki jih organizira UDBA.
Ali se bo posrečilo nemški policiji izslediti atentatorje ali ne, bo pokazala bodočnost.
laBaaBaaaaaBaaaaBaaaBaaaaaBBBBBaBBBaaaaaBBBBBaaaaaNai
V	LIZBONI je portugalska vojska s petimi portugalskimi političnimi strankami podpisala , tkim. „Ustavni dogovor“ za štiri leta, po katerem bo vojska izročila „upravo“ države civilni o-blasti, ki bo izvoljena na svobodnih volitvah. Te so predvidene prihodnji mesec, če bo civilna vlada „zadovoljivo“ vladala državo in t „znala ohranjevati red in mir“, potem bo portugalska vojska dogovor raztegnila za „nedoločen čas.“
Medtem ko v Jugoslaviji komunistični diktator Tito s svojo policijo lovi prosovjetske partijce in z njimi polni že itak polne ječe, je poslal na zasedanje 25. kongresa sovjetske KP v Moskvo svojo delegacijo, kot da v odnosih med Moskvo in Beogradom ni nič novega.
Jugoslovansko partijsko delegacijo vodi njen glavni tajnik, slovenski komunist Stane Dolanc, od katerega so tuji opazovalci kongresa pričakovali, da bo nastopil proti sovjetski partijski politiki najmanj tako ostro, kakor je to storil romunski partijec Ceaucescu. Ta je zavrnil zahtevo Brežnjeva, naj obsodi „maoizem“ in „desviacije“ zahodnoevropskih komunističnih partij, predvsem italijanske, francoske in španske. Toda to se ni zgodilo. Dolanc je svoj kratek govor na kongresu zavil v medlo frazarjenje o „avtonomnih pravicah partijske notranje politike“ v posameznih državah, medtem ko se pravic do lastne zunanje politike komunistič-
, Medtem ko je vlada ponovno sklicala parlament na izredno zasedanje, so se v istem parlamentu vršile debate o možnosti politične sodbe predsednice države. Rezultat je bil že naprej znan, kajti za izvedbo te sodbe bi bila potrebna dve-tretinska večina, katere pa opozicija nikakor ne spravi skupaj, saj v tem primeru ni dosegla niti nadpolovične večine glasov. Za politično sodbo so glasovali le federalisti (tretja politična sila v državi) in radikali (druga politična sila), pa še'ti kaj neradi.
Radikali so namreč bili mnenja, naj se z zadevo politične sodbe počaka še nekaj časa. V tem času naj bi, po mnenju radikalov, razkol v peronizmu prišel tako daleč, da bi se uporni sektor upal javno nastopiti proti gospe predsednici, glasovati proti njej in jo postaviti pred senatno sodišče, kot predvideva ustava. Vendar federalisti so svojo zamisel gnali naprej v prepričanju, da je politični trenutek ugoden, razkol v peronizmu pa je treba pospešiti, ne pa pasivno čakati, kdaj bo prišel do kraja. Ko je bila torej možnost politične sodbe odbita, so razfte stranke zahtevale, da se sklice zakonodajno zborovanje (A-samblea legislativa), to je, skupno zasedanje obeh kongresnih zbornic, da preuči nastali politični položaj v državi in ukrene potrebne korake. Ker pa je delovanje tega zborovanja le medlo določeno v Ustavi, in njega pristojnosti kaj omejene, večina opazovalcev ne po-
nih držav ni dotaknil.
Titova KP igra, kakor je spet razvidno, vlogo sredinstva v sklopu komunističnega tabora, da si ohranja odprta vrata na Zahod iz materialnih koristi, na Vzhod pa iz ideoloških.
V takem okviru bo zato diktatorju Titu enostavno sprejeti in gostiti v svoji luksuzni rezidenci na Brionih najbolj odkritega sovjetskega agenta, kubanskega komunističnega diktatorja Castra, ko bo ta 'z Moskve priletel v Jugoslavijo 6. t. m. S Titom bo imel razgovore do 8. t. m., nakar bo odletel na obisk v Bolgarijo do 10 t. m., od tam pa na švedsko do 14. t. m.
Castro bo Titu razložil zadnje sovjetske načrte glede protiameriške politike v Panami, v kateri bosta oba komunistična diktatorja morala odigrati vsak svojo vlogo. Zato bo Tito po Castrovem odhodu z Brionov takoj v torek, 9. t. m odletel najprej na 4-dnev-ni obisk v Mehiko, od tam pa do 17. t. m. v Panamo.
laga kaj veliko upanja v tezo, da se bo politična situacija rešila po parlamentarni poti, vsaj ne v doglednem času.
Medtem pa se seveda razkroj v peronistični stranki nadaljuje in razlike med strujami postajajo vedno* 1 večje. Pretekli teden se je nenadoma vodja peronističnega sindikalizma, Lorenzo Miguel, postavil na strogo linijo zaslombe predsednice države. To je v sindikalnih vrstah povzročilo odpor, katerega rezultat bo, po vsej verjetnosti, razdor v peronističnem sindikalizmu, kar bo še bolj omejilo sindikalno moč.
V političnem oziru pa se peronizem bliža končni odločitvi glede edinosti (glej uvodnik na str. 1.). Po odstopu šestih članov vodstva stranke so nato odstopili še ostali člani in sklicali za bližnjo prihodnjost strankin kongres. Na tem naj bi dokončno uredili odnose med „ultravertikalisti in „neovertika-listi“, kakor se sedaj modno imenujeta obe glavni struji. Vsaka seveda napoveduje, da bo med delegati v kongresu imela večino; tako „ultra“, ki zagovarjajo totalno pokorščino predsednici stranke in države gospe Peronovi, kot „neo“, za katere je ta pokorščina pogojna. Opazovalci pa menijo, da se bo na tem kongresu le formaliziral razkol, in da bo iz njega dokončno izšlo dvoje peronističnih strank. Vse to komaj deset mesecev pred splošnimi volitvami, ki bodo, kot znano, letos 12. decembra.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Tine Debeljak	(9)
Nehaj novejših knjig in publikacij
Hrvaški prepev Martina Fierra
DVE HRVAŠKI PUBLIKACIJI
Georg in Hilda Prpič: Hrvatske knjige i .knjižice u iseljeništvu — Croatian Boks and Booklets Written in Exil
Za konec teh par podlistkov o novejših publikacijah naj navedem dve hrvaški publikaciji, ne samo zato, da zadostimo časnikarski obveznosti, da naznanimo tiske, ki so nam jih poslali prijateljsko v oceno, ampak da ob njih o-pozorimo na paralelno slovensko problematiko'.
Tako nam je prišlo v roke več brošur univ. prof. dr. J. Prpiča z Clevelandske univerze (Carolina Univ.) Ta —- sicer jurist po prvotni izobrazbi — j p v emigraciji (v ZDA) napravil doktorat iz zgodovine ter je zdaj profesor zgodovine Vzhodne Evrope na univerzi, ter se udejstvuje predvsem na treh področjih:
1)	z raziskovanjem zgodovine hrvaškega priseljevanja v ZDA, 2) značilnosti komunizma na Balkanu ter 3) s sodobno hrvaško publicistiko. Obenem pa je tudi izdal pesniško zbirko Poslednji svibanj (1973). Ta zadnja je posvečena tragičnemu eksodu hrvaške vojske in njih pokolu na slovenskem Koroškem, ter je zato v njej več motivov, ki se nanašajo na slovenske kraje. Je neke vrste pesniški dnevnik hrvaškega emigranta preko Pliberka ter taborišča DP do pristanka v ZDA.
Mi take poezije v posebni zbirki nimamo, pa bi bila kulturno zgodovin-
sko —- če ne pesniško — zanimiva in potrebna. Toda pri prof. Prpiču, bi poudaril druge stvari, one s prvega omenjenega področja. Tako je v angleščini napisal dozdaj prvo zgodovino hrvS^ škega naseljevanja v ZDA v knjigi The Croatian Inmigrants in America (str. 570), v kateri ugotavlja že 200 letno naseljevanje Hrvatov v Ameriki, oziraje se na vse dobe, ki jih je podrobneje raziskoval že v posebnih študijah, podčrtavajoč iznajditelja Nikolo Tesla za predvojno dobo, za povojno pa predvsem kiparja Mestroviča. Sploh: donesek Hrvatov h kulturnemu razvoju A-merike, ZDA posebej.
Že ob tej knjigi opozarjamo na potrebo take zgodovine vseljenstva tudi pri Slovencih. In tu moramo podčrtati podobno delo, ki raste v naporih prof E. Gobca, ki bi nm želeli čimprej izdati njegov ogromni material, ki ga ima v tem pogledu in katerega je deloma že izdal (za Cleveland); pa prof. dr. Arneža, ki ima tudi že dela iz tega področja in drftgih, zlasti nekega inštituta za zbiranje gradiva v tem smislu. Morda bi prav letošnja 200-letnica države ZDA (1776) bjla pripraven čas za izdajo podobne knjige, kot jo je za Hrvate napisal en sam človek — prof. Prpič.
Opozoril pa bi ob njem še eno delo: skupaj s svojo ženo Hildo (Slovenko Hildo Herman iz Maribora) sta izdala razmnoženino Hrvatske knjige i knjižice u iseljenstvu — Croatian Books
and Booklets written in Exil, v kateri je podal v uvodu, v hrvaščini, v kratkem splošen pregled hrvaške književnosti in publicistike v emigraciji, nato pa sledi — kar daje brošuri pomembnost — celotna (kolikor jo je mogoče dobiti v Clevelandu) bibliografija v emigraciji izišlih knjig in brošur v hrvaškem jeziku ter knjige in brošure hrvaških piscev v tujih jezikih. Nato še pregled izdajateljev. Ta bibliografija obsega 70 strani.
Če primerjamo s Slovenci, je pri nas vestno in z velikimi žrtvami delal na taki bibliografiji pokojni Zdravko Novak ter je izsledke objavljal v Zbornikih Svobodne Slovenije do smrti. Sam pa je vso knjižnico zapustil Sloveniku v Rimu. Mislimo, da je prevzel s tem Slovenik tudi dolžnost, nadaljevati Novakovo delo in izpopolnjevati zbiranje emigrantskega tiska. Pa saj bi bilo to njemu samemu v veliko korist, kajti take knjižnice ni nikjer več na svetu, to lahko trdimo, najmanj pa v domovini.
Zato naj ob tej hrvaški Prpičevi bibliografiji poudarim dve slovenski potrebi: 1. nadaljevati Novakovo knjižnico v Sloveniku in čimprej izdati — čeprav kot razmnoženino kot Prpič — v eni brošuri naslove vseh slovenskih emigrantskih knjig in brošur, in 2) u-stanoviti zdaj,, ko je še čas, tu v Buenos Airesu knjižnico enako Novakovi za znanstveno delo (kdor piše pregled slovenske emigracijske knjižnice, je slej ko prej navezan samo na Novakove objave in svoje lastne knjižnice!) To naj sta nujni kulturni potrebi naše e-niigracije.
Decembra 1974 je javil preko Hr-vatskega naroda prevajavec Hemánde-zovega epa Martín Fierra Pero Tuta-vac, da je končal prevod ter da se pripravlja, da ga v celoti izda. Obenem je tiskal kot primer tudi IX. spev. Že leta 1972 pa je izdal v posebni brošuri-ci prva dva speva in nekaj odlomkov iz tretjega speva (Naklada Svitelnik, Bs. As. 1972) str. 39 in sicer obenem z originalom. Značilnost tega prevoda je to, da ni pravzaprav prevod, temveč prepev, ki se ne ozira na originalno fortno v ritmu in rimah, ne na čimbolj točen besedni prevod, temveč na lepo na hrvaški način prepeto vsebino dotič-nega verza. In druga značilnost je: da ni prepesnitev v knjižnem dozdaj veljavnem pravopisu, temveč v ikavici, starem dubrovniškem literarnem jeziku, za katerega se prav Tutavac zavzema, ,da bi se prevzel v knjižno rabo kot ofi-cielna knjižna hrvaščina, očiščena primesi slednjega „tujega“ hrvaško-srb-skega Vukovega slovničnega „mešanja“. O tem je priča njegov listič Svitelnik, izdajan v ikavščini, kakor tudi njegov Pravopis Hrvatskog jezika (Bs. As. 1971).
Za zgled, kakšen bo ta Tutavčev prepev Hernándezovega epa, naj za konec citiramo en verz iz originala in slovenskega prevoda, da se vidijo vse značilnosti Tutavčevega prevajanja:
Izvirnik :
Aquí me pongo a cantar al compás de la vigüela, que al hombre que lo desvela
una pena extraordinaria, como el ave solitaria con el cantar se consuela.
Slovenski prevod:
Sem stopam, da pred vami pel bi ob kitari zgodbe svoje.
Človek, ki v življenju gloje dan in noč ga muka izredna, kot Samotna ptica bedna se tolaži le, ko poje.
Tutavac:
Pivam pisnu uz pratnu gitare, dok krvare moje rane stare, bezsanica mori me i tuga kao ptiču samicu bez druga.
Pripominjam, da je pred leti začel izhajati v Hrvatski reviji Hernándezov
I.	spev v knjižni hrvaščini in v ritmu in z rimami kot v originalu, pesniško in vsebinsko neoporečen neke pesnice, katere ime pa mi je izpadlo iz spomina. Imel sem vtis, da je njen prevod — pesniški prevod, dočim, je Tutavče-v prevod prepev v smislu hrvaške narodne epike in tradicije. Morda bi se kot tak prilegal hrvaškemu narodnemu* i-granju na gusle, dočim v naših prevodih ustreza verz bolj španski provansalski kitici, Tutavčeva forma in dialektična prireditev pa morda na zelo svojski način približuje Her-nándezovo ljudsko peto poezijo hrvaškemu guslarju in gavčevski jezik preprostemu dalmatinskemu dialektu? Ali pa je morda le olajšanje prevajanja, ker se tako izogne tercinam, ki delajo največje težave prevajanju? Tudi je prevajanje vsebine po verzih laže, ker povzema le vsebino celotne kitice.
s« SKiow^yiSf^
RAVNE NA KOROŠKEM — V Sloveniji tečejo priprave za ustanovitev INDOK CENTROV že eno leto, pa doslej še niso nikjer dosti naredili. Sicer, kaj pa so Indok centri? To je pač ena novih kratic, pomeni pa informativno; dokumentarni center, ki naj bi jih ustanovili v vseh občinah in pri večjih OZD (Organizacijah združenega dela — po domače pri podjetjih). Tako so se na Koroškem udeležili regionalnega posveta za ustanovitev teh centrov, vodil pa je posvet „sekretar skupščine SR Slovenije za informacijo.“ Indok centri naj hi pomagali k boljšemu in celotnejšemu obveščanju v delegatskem sistemu, kajti „samoupravna družba potrebuje veliko informacij...“ Zdaj so se dogovorili, da bodo nemudoma ustanovili iniciativne odbore.
LJUBLJANA — France Forstnerič razmišlja v Delu 14. februarja pod naslovom „Prazni stol“, zakaj so na mnogih kulturnih prireditvah vstopni-' ce razprodane, a dvorana je — napol prazna. Pravi, da je mnogokrat več prireditev na isti dan, ki človeka peljejo na predstavo, ki mu je bolj všeč. To je morda res, toda ali Slovenci kupijo vstopnice za. več prireditev istega dne? (Tega mi ne verjamemo, op. ur.) Dalje modruje Forstnerič, da kulturnike skrbe prazni stoli posebno tedaj, ko vedo, da so vstopnice prodane raznim „Organizacijam združenega dela“. Pri podjetjih ponavadi razdele vstopnice delavcem z: Če kdo želi, gre lahko v gledališče (koncert, razstavo)... In iz-gleda, da večina delavcev ne želi iti. (Kaj pa če delavcev ne zanimajo „kulturne“ prireditve, ki so preveč nekulturne ali pa so preveč politično obarvane?)
LJUBLJANA — Državna založba Slovenije je ponovno izdala like Vašte-tove „Roman o Prešernu“. like Vaste-tove Roman o Pešemu je izšel prvič leta 1937. Ta izdaja je že peta, kar dokazuje priljubljenost knjig pri bral-i cih.
MARIBOR — Člani foto kluba Maribor’ so lani sodelovali na 130 razstavah umetniških fotografij, od tega na 78-ih v tujini. Razstavili so nad 600 fotografij in prejeli 52 nagrad. Najbolj uspešen v nagradah je bil inž. Stojan Kerbler s 24 nagradami, deset nagrad pa je dobil Bogo Čerin.
LJUBLJANA — Za božične praznike — v Delu 11. febr. pišejo novoletne — je menda prišlo na dopust od
20.000	do 70.000« Slovencev. — zdomcev. Podatki niso torej jako točni. Edino kar je točno, je dejstvo, da' se je „novoletnih pogovorov“ udeležilo vsega 1.300 zdomcev. Pišejo, da je to že lep uspeh,
kajti lani je bila udeležba pri „pogovorih“ za polovico manjša. Seveda je kriva slabi udeležbi „slaba organiziranost.“ Zato bo Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva (RK SZDL) letos posvetila „največjo skrb“ ustanavljanju posebnih občinskih odborov za stike z zdomci in še posebej za vprašanja zaposlitve v domovini.
KOPER — V Kopru so že pričeli s- pripravami za proslavo stoletnice slovenskega učiteljišča. Ta pomemben jubilej nameravajo proslaviti z raznimi prireditvami, z izdajo spominske brošure, z dokumentarno razstavo in še kaj. Osrednja proslava bo med 16. in 25. majem.
LJUBLJANA — V razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice so 9. februarja odprli razstavo „Dragotin Kette — ob 100-letnici rojstva.“ Krajšo uvodno besedo ob odprtju je imel Jaro Dolar, ki je razstavo pripravil. Na vpogled so Kettejevi biografski podatki, zbirka njegovih prvih objav po revijah, razprave in članki o njegovi poeziji ter prevodi njegovih del v nemščino, češčino, bolgarščino, francoščino.
GRADIŠČE — V tem kraju v Slovenskih goricah so se zbrali na četrtem srečanju pesniki in pisatelji — začetniki. Svoja dela je letos poslalo v Gradišče 117 avtorjev, kar je nekaj manj, kot lani, vseh del pa je bilo 306. Strokovna komisija je izjavila, da so prispevki na višji literarni ravni kot lani. Začetniki pa so na posvetu izjavili, da imajo težave z objavo svojih del, saj razen v mariborskih Dialogih in v reviji Mladina — v literarni prilogi Mlada pota — ni zagledalo luč sveta več kot kakih pet do deset lanskih prispevkov. '
RIBNICA — Zasebni kmetje v ribniški občini grade silose za živinsko k-rmo. Doslej so zgradili sicer le dva, eden pa je v gradnji. Toda letos bo 20 kmetov zgradilo lesene silose. Vsak silos stane okoli 25.000 dinarjev. Kmet, ki zgradi silos z več kot 60 kubičnimi metri prostornine dobi tudi 5.000 din dotacije, pa tudi ugodnosti pri poseku lesa, če gradi silos s svojim.lesom;..
KRŠKO — Delavci petih podjetij, ki grade atomsko elektrarno, so po poldrugem letu. povzdignili glas zaradi slabih življenjskih razmer.“v prostem času. Delavci Gradisa, Hidromontaže, Metalne, D. Djakovica in Hidroelektre stanujejo znotraj gradbišča v barakah, ki so sicer dokaj udobne, a v prostem času nimajo ničesar, posebej pogrešajo kako športno igrišče. Ni bifeja niti trgovinice, Krško samo pa je oddaljeno dobro uro. 700 delavcev je zahte-
valo, naj podjetja kaj store, da bo življenje v prostem času znosnejše, zahtevajo pa tudi boljšo pitno vodo. Sedaj imajo na razpolago le v zbiralni bazen zajeto klorirano vodo.
JESENICE — 6.500 jeseniških žele-zarjev je sedaj v štirih TOZD (Temeljnih organizacijah združenega dela) in v delovni skupnosti skupnih služb. Sedaj pa razpravljajo o novi organiziranosti. Po tem predlogu, ki so ga premlevali tudi najvišji komunistični veljaki, naj bi Železarna imela nič manj kot 26 (šesindvajset) Tozdov , in 4 (štiri) delovne skupnosti...
LJUBLJANA — Po skoraj dveh letih po potresu na Kozjanskem so odpravili le tretjino škode. Zato bo letošnjo zimo prebilo v zasilnih bivališčih samo v šmarski občini okoli 900 družin. Ugotovili so, da bo po sedanjih načinih pomoči potresnemu ozemlju potrebnih še vsaj pet let za popravo škode. Marsikateri občan pa sploh ne bo dobil pomoči, ker potres ni zadosti- poškodoval hiše ali gospodarskih poslopij...
Umrli so (od 6. do 15. februarja 1976:
LJUBLJANA: Ivan Nemec; Marija Šepec; Irma Marija Nanut; Henrik Gačnik; Granc Rehar; dr. Jakob Mohorič, up. odvetnik, 88, (pokopan v 01-ševku); Alojzija Rebolj, 67; Peter Ravnikar; Ruža Germ, 97, vdova po akad. slikarju, (pokopana v Novem mestu); Pavla Bertoncelj, up.; Rozalija Družina, 83, up.; Jože Pernus, 85, up. stavbni mojster; Ana Nolda; Marija Po-gorevčnik; Anton Peklaj; Jože Gregorič, 70; Terezija Božič r. Renčelj; Zorka Mežan r. Zupan; Franc Kumar; Ignac Dolenc, up. obrtni mojster; A-lojz Matko, up.; Josip Dorer, up. kovač, 75; Boris Ziherl, 70,. predvojni komunist, ideolog marksizma; Jože Gregorič, 70, up. hotela Union; Justina Alič r. Višnar.
RAZNI KRAJI: Alojz Sluga varilec, Novo mesto; Marija Jerina r. Po-žlep, Plešivica; Rudi Colarič, 65, Novo mesto; Franc Tomše, up., Trbovlje; Boris Dolar, Podljubelj; Ivan Deželak, up., Laško; Janez Štrubelj, p. d. 'Ulčar, b. posestnik, Grosuplje; Anton Lavriha, up., Rudnik; Anica Blatnik r. Bambič, Kamnik; Milena Majdič r. Čeferin, Ilirska Bistrica; Marija Tratnik, Šentilj pri Velenju; Marko Franc, 60, Hrastnik, (že!}, nesreča), Franc Kramar, up. PTT, 80, Perovo pri Grosupljem; Anton Pečlin, ključaVičar, Preserje; Tone Dobrotinšek, Šentjur; Staiiko Šarf, 65, župnik v Lomu, pokopan v Kobaridu; Frančiška Kunc r. Skvarča, Grčarevec; Klara Pievčak, 81, Celje,; Bernard Kokalj, 78, up., Vinje pri Dolskem; Janez Sitar, up., Kamnik; Leo Likar, up. direktor elek trarne Brestanica; Franc Mihelčič, organist (47 let v radovljiški cerkvi), Radovljica; Janko Goleš, up. računovodja; Edvard Koš, direktor tovarne, Vitanje; Mirko Lavrič, Mengeš; Nedeljka Kmet r. Tončič, 89, Koper; Lovro Černivec, up., 60, Domžale; Marija Oblak, Tržič; Ivana Pogačnik, Otoče; Simon Oskar, Vrhnika; Leopold Urankar, mlinski delavec, Krašnja; Marija Janžekovič r. Režek, 76, Radoviča; Martin Brodarič, up., Novo mesto; Pavla Vovk r. Mirtič, Dvor pri Žužemberku; Ivanka Križaj, gospodinja, Tržič; Vinko Kumer, up. direktor tovarne čokolade, Lesce.
SLOVENCI V
Osebne novice:
Poroka. Dne 31- januarja t. 1. sta se poročila gdč. Marija Filipič iz J. L. Suáreza in Roberto .Vergara. Za pričo sta bili nevestin brat Anton Filipič in ženinova mati ga. Pasión Vergara. Iskreno čestitamo.
Nova slovenska diplomantka. Na fakulteti „Ciencias Exactas“ buenosaireš-ke univerze je diplomirala iz meteorologije gdč. Irena Žerovnik. Naše iskrene čestitke!
Poroka. V sobptto, 21. februarja, sta se v farni cerkvi fatimske Marije v Lomas del Mirador poročila gdč. Metoda Jurjevčič in Vito Pennisi. Za priči sta bila ga. Josefina Pennisi in Ciril Jurjevčič. Novoporočencema iskreno čestitamo.
Umrl je v G,ctloy Cruz v Mendozi Marcelo Jesús Fabiančič. Naj počiva v miru. Njegovim staršem naše sožalje.
PETER BAJDA — 76-Ietnik
Kdo bi mu jih prisodil, če ga v nedeljo po maši gleda in posluša, s kakšno ihto razpravlja o naših problemih, zlasti iz dobe revolucije! Pa je le bilo res!
Zbrali smo se za nedeljo zvečer, 15. febr., vsa „Bajdova“ zadruga — saj je že kar 29 vnukov in dva pravnuka! — in pa povabljeni prijatelji in znanci tam sredi vinogradov ter sadovnjakov v ogromni delavnici, kjer izdelujejo zdaj poleg sodov in kadi parketne deščice. Kar nekam zalesketalo se mu je Petru, . ko so ga obkolili vnučki ter vnukinje in mu z živo rdečimi nageljni deklamirali čestitke.
Prof. B. Bajuk je v pozdravnih besedah poudaril zlasti za navzoče mlajše, kako naj si jubilanta vzemo za zgled, da „iz malega raste veliko“ — ob poštenem in vztrajnem delu. Segel je na
SLOVENCI
AVSTRALIJA
Simon Falež — umrl
V Canberri je dne 20. januarja 1976 umrl starosta avstralskih Slovencev, gospod Simon Falež. Rajni se je rodil
9.	oktobra 1887 v Orehovi vasi, fara Slivnica pri Mariboru. Končal je kmetijsko šolo v Gradcu in bil nato upravitelj državnih posestev v Kostanjevici in Kamnici. V Avstralijo se je preselil pred dvanajstimi leti skupaj s svojo ženo gospo Marto na povabilo svojega sina Cvetka, znanega slovenskega javnega delavca v Canberri, in hčerke Morije poročene z Vinkom Osolnikom. Rajni je bil globoko veren in narodno zaveden mož in v tem duhu je tudi vzgojil svojo družino. Močno se je zanimal za slovensko društveno življenje v Avstraliji ter za slovenski tisk.
Kako spoštovan in priljubljen je bil rajni Simon Falež, je pokazal njegov pogreb. Na zadnji poti so ga spremili številni prijatelji in znanci. Pokopali so ga trije slovenski duhovniki — dr. Ivan Mikula, p. Valerijan in p. Lovrenc. Pogreba se je udeležil tudi senator g. Miša Lajovic s soprogo. Na grobu mu
Dr. Stanislav Mikulič *	(2)
Koluinbtjn — neuravnovešeno ravnotežje
Komaj ven iz Cali-ja ob cesti v Popa-yan se nahaja lepo ohranjena Hacienda Cañas Gordas, ki je pravi zgodovinski biser, in kjer izgleda kot da še sedaj hodijo okoli in živijo tisti plemiči in sužnji iz kolonijske dobe, in kot so tako lepo opisani v romanu „El Alférez Real“, katerega spomenik je videti sredi glavnega trga v Cali. Na drugi strani mesta in še naprej od letališča pa je v kraju Cerrito krasno ohranjena kolonialna Hacienda El Paraíso, scenarij idile Ef raima in Marije iz romana pisatelja Jorge Isaacsa. Popayan je precej manjše mesto a vsaj za turista veliko bolj zanimivo zaradi starih in krasnih cerkva ter sploh na splošno ohranjenega kolonijalnega sloga.. Oboje mest je ustanovil španski pustolovec Seba-tijah de Belalcazar, eden izmed Pizzaro-vih pajdašev, in sicer Cali leta 1536 in Popayan eno leto pozneje. To slednje mesto je JBelalcazar zgradil na kraju, kjer je indijanski poglavar Payan plemena Guambia imel dvoje hiš za svoji dve ženi in tako Popayan v jezi-
* Avtor tega, spisa, dr. Stanislav Adolf Mikolič, je profesor političnih ved in družboslovja na Sacred University v Bridgeport, ZDA. Pred kratkim je prepotoval več držav latinske Amerike in to svoje potovanje tudi opisal. Od teh spisov smo že objavili v našem listu, potopis iz Panama, v tej številki pa nadaljujemo z opisom Kolumbije v prepričas-nju, da bo pri bralcih vzbudil zasluženo zanimanje.
ku Guambijcev pomeni enostavno „Dve slamnati hiši Payana“.
Do Popayana pelje tudi ozkotirna železnica, a od tod naprej proti jugu pelje le cesta (ki še ni asfaltirana, četudi je del Panameriške ceste) v Pasto, Ipiales in naprej v Ekvador. Potovanje postane zelo težko in počasno ter seveda izredno nevarno preko prepadov in strmih klancev. Zlasti za časa deževne dobe od decembra do februarja postane ta del ceste zelo nevaren zaradi od naraslih rek odnešenih mostov in ponekod cesta kar pred očmi šoferja izgine v globino struge reke in drugod zopet je cesta zasuta. Zgodovinsko je ta del dežele bil vedno povezan z današnjim Ekvadorjem, in ko se je Ekvador prejšnje stoletje odcepil od Velike Kolumbije, so se predeli okoli Pasto hoteli pridružiti Ekvadorju in sé odcepiti od Kolumbije, kar jim vlada v Bogotá ni dovolila. A še vedno v teh predelih živi veliko število Indijancev, katerih glavni st(k z drugimi ljudmi obstaja v občevanju z Indijanci, ki živijo preko meje v Ekvadorju.
Kolumbija je zaznamovana na zemljevidih z različnimi imeni. Kot nobena druga država, je Kolumbija pogosto menjala svoje ime. Pod upravo španskih podkraljev se je imenovala Nova Granada, ki je z osamosvojitvijo 1819 dobila ime Velika Kolumbija k (ki je obsegala tudi Venezuelo, Ekvador in Panamo) in malo pozneje Republika
Kolumbija. Leta 1830 je postala Republika Nove Granade. Ko so 1858 sprejeli obliko zveze držav, se je zveza prekrstila najprej v Granadinsko konfederacijo in — leta 1863 — v Združene države Kolumbije. Leta 1886 so se vrnili nazaj k centralistični državni ureditvi in od tedaj naprej je ta državna tvorba 'znana pod imenom Kolumbijske republike (República Colombiana), kar je sedaj njeno uradno ime.
Četudi je bilo spornih zadev malo in so bila sporna, vprašanja zelo enostavna, so bila politična in ustavna nihanja devetnajstega stoletja v Kolumbiji bolj dramatična in izrazita kot kjerkoli drugje v Latinski Ameriki. Konservativna stranka je hotela državo centralizirati in ohraniti njen gospodujoči položaj v družbi. Liberalna stranka se je temu zoperstavljala in hote a državo decentralizirati v vsaj federalno obliko ako ne naravnost v konfederacije (po kateri bi naj bila Kolumbija postala ne ena zvezna država temveč zveza. — enakopravnih — držav) ter je hotela odvzeti Cerkvi in veri vsak vpliv na javno življenje. Skoraj brez izjeme so se klerikalci povezali s konservativno stranko in protiklerikalni z liberalno. Četudi je lik osebnosti že.takrat igral svojo vlogo v strankarski politiki, se je strankarstvo y Kolumbiji začelo kmalu odlikovati z doslednostjo In takšno zagrizeno vero v politična načela kot tega nismo vajeni opaziti nikjer drugje, razen mogoče v takratni Mehiki. Politični umori so postali vse bolj pogosti in nasilje je postalo del vsakdanjega javnega življenja. Ko so liberalci leta 1899 začeli
z „Tisočletno vojno“, se je začela splošna državljanska vojna in šele odcep Paname leta 1903 (s pomočjo in na pobudo ZDA), je streznil obe stranki, da sta sprejeli kompromis izražen v pogosto citiranem „kolumbijskem“ geslu o „politični centralizaciji in upravni decentralizacij i“.
Politično obzorje se je začelo kaliti takoj po drugi svetovni vojni, v glavnem zaradi izgube enotnosti v obeh strankah. Obe stranki sta se začeli deliti v skupine in skupinice na levo in desno in nestrpnost med njimi je stalno naraščala, dokler končno ni znova prišlo do krvavega obračunavanja. Umor karizmatičnega voditelja vladne opozicije, a na splošno oportunističnega liberalca Jurija Gaitana, med zasedanjem IX. Mednarodne konference Ameriških držav v Bogoti, je povzročil eksplozijo nasilja, ki je najprej zajel samo mesto Bogota a se je kmalu razširilo po vsej državi. Ta „bogotazo“, kot so Kolumbijci začeli imenovati nered v njih glavnem mestu, je zahteval na tisoče žrtev v mestu samem. A kmalu se je vsa država kopala v krvi. Politično in strankarsko življenje je propadalo z dneva v dan; vladajoči konservativci so skušali rešiti težave s strogimi policijskimi ukrepi; preganjani liberalci, katere so vladni krogi proglasili za tolovaje, pa so se zatekli v gore in od tam začeli s partizansko vojno. Novorazpisane volitve 1949 so liberalci bojkotirali in tako je mogel reakcionarni konservatist Lao-reano Gomez zmagati brez opozicije. To je le še .povečalo politični razkol in privedlo do državljanske vojne 1952.
ARGENTINI
kratko nazaj v spomine. Kmalu po prihodu v Mendozo ga je kot „tolmač“ spremljal po trgovinah z „mendoškimi spomini“ za turiste. Nosil je takrat pod pazduho lično izdelan, izrezljan in s .svetlimi obročki okovan sodček. In se je nabiralo vedno več naročil. Pa mu ta „drobnarija“ ni bila kar nič všeč. Lotil se je večjih del. In tako je šlo vedno više in više. In za vinarsko razstavo 1. 1971. je podjetje Bajda in sinovi postavilo na razstavišče eno največjih kadi na svetu! Za 320.000 litrov...
Danes je sodarsko podjetje Bajda in sinovi znano po vsej Argentini in menda bi po strokovnjaški spretnosti ter po specialnih strojnih pripomočkih ne bilo lahko najti v deželi konkurenta...
G. Peter Bajda je bil rojen 1. 1906 v stepanji vasi pri Ljubljani. Že v rani mladosti se je posvetil sodarstvu ter bil skozi 9 let za pomočnika pri enem najboljših sodarskili mojstrov doma. Potem je delal pet let pri tvrdki Bolaffio. Vmes je kot 19-leten za nekaj časa odšel „u fremd“ — v tujino, da bi se v svoji stroki kaj več razgledal. Bil je v Zagrebu, iz katerega pa hrani spomine na neizmerno garanje pri najtežjem delu in — brez delavnega urnika.
Po povratku je bil zaposlen pri znani Centralni vinami v Ljubljani, dokler se ni priženil v čirčiče pri Kranju, kjer se je poslej v glavnem posvetil kmetovanju in so bili sodi ter kadi le postransko delo. Žena — ga. Angela je tudi lani septembra dočakala sedemdeset let. V blagoslovljenem zakonu mu je podarila sedem otrok, ki so danes tudi že vsi poročeni in z družinami v Argentini.
Ko je prišla nad domovino rdeča revolucija, je bil Peter s še štirimi vrstniki prvi, ki je v Kranju začel s protikomunistično akcijo in bil poslej v službi domobranstva vse do umika iz domovine
1.	1945.
V taborišču v Avstriji se je tudi že uveljavil s svojo sodarsko spretnostjo in po prihodu v Mendozo je — kakor smo že omenili — postal s svojo orjaško kadjo — tudi po svoje „kampeon“.
G. Petru želimo še dolgo vrsto let božjega blagoslova v zdravju in zadovoljstvu med njegovimi številnimi domačimi in prijatelji!
Čestitkam se iz srca pridružuje tudi Svobodna Slovenija.
PO SVETU
je v slovo spregovoril g. Ivan Urh. —-Tudi Svobodna Slovenija izraža globoko sožalje sorodnikom pokojnega.
Ñov slovenski dom
Slovenci v Geelongu so si zgradili svoj slovenski dom in ga imenovali Cankarjev dom. Dne 11. januarja je bil ta dom blagoslovljen. Nato je bila v dvorani sv. maša. Pri blagoslovu in maši, ki jo je daroval p. Bazilij, je bila dvorana polna rojakov ,kar je znak verske in narodne zavednosti geelonških Slovencev. Tudi petje med mašo je bilo lepo in ubrano, za kar gre zahvala g. Furlanu.
Tako se je številnim slovenskim domovom na vseh celinah pridružil nov dom, ki bo ohranjal slovenske tradicije, vzgajal mladino v pravem duhu in nudil starejšim rojakom kotiček domovine.
BRAZIL
Sao Paulo
Poročila sta se gdčna. Martina Čr-nugelj s Črnuč in Artur Schneider na sedežu slovenske župnije. Nevestini priči sta bila g. Janez Hlebanja in njegova žena ga. Aleksandra. Poročil ju je g. Alojzij Ilc ob asistenci dr. p. Mausueta Božiča in L. Ceglarja. Svatba se je vršila v župnijski dvorani ob številni udeležbi. Slovenci so bili ob tej priliki zbrani v zelo velikem številu in so navdušeno prepevali.
G. Boris Zakrajšek, duhovnik ljubljanske nadškofije, je doslej deloval v škofiji Guarapuava. v državi Paraná. Sedaj pa je na povabilo slovenskih duhovnikov prestopil v nadškofijo Sao Paulo , v kateri so sedaj štirje slovenski duhovniki. G. Boris, kateremu edinemu od. slovenskih duhovnikov v Braziliji je priznan naslov misijonarja, je prišel v Brazilijo 1. 1971. Nekaj časa je deloval v stolnici, tri leta pa je vodil novo župnijo, ki je nastala ob reki Igua-zú (ki se izliva v reko Paraná) zaradi gradnje ene največjih brazilskih elektrarn. V župniji je imel okrog 15.000 delavcev iz vseh krajev Brazilije. Ko je bila elektrarna dograjena, so se delavci preselili na drug kraj, kjer bodo gradili novo elektrarno, menda največjo v Južni Ameriki, na prejšnjem kraju pa je ostalo malo ljudi, ki ne bodo imeli, stalnega duhovnika. Ker je bil kraj ob reki vlažen in poln komarjev, je g. Boris dvakrat težko obolel za paratifu-som in se sploh precej izčrpal. V nadškofiji Sao Paulo je zunaj velemesta dobil župnijo Mairinque, ki leži v silno lepem kraju m ima 20.000 duš. Ustoličenje bo opravil škof 21. marca popoldne.
Prvi slovenski helikopterski pilot v Brazilu Jožko Matavž je v Sao Paulo z odliko napravil vse skušnje za helikopterskega pilota. Zdelala sta le dva kandidata. On je dosegel 95 točk. Čestitamo.
Od vsepovsod
VODIK — GORIVO BODOČNOSTI. Francoska vlada je ustanovila poseben odbor, ki preučuje možnosti uporabe vodika, ki naj bi v čim večji meri nadomestil uporabo nafte. Sedaj gre le še za pocenitev postopka pridobivanja vodika, ki ga nekatere francoske tovarne že uporabljajo za lastno uporabo.
PO ŠPORTNEM SVETE
ŠE NEKAJ O XII. ZIMSKI OLIM-PIADI. Olimpiado, ki se je končala 15. februarja, si je ogledalo milijon in pol gledalcev. Kljub temu so predvsem okoliški hotelirji razočarani nad prenočitvami: pričakovali so več stalnih gostov. Zadnji dan tekem si je ogledal tudi glavni tajnik OZN Kurt Waldheim. Zaključek je bil v olimpijski ledeni dvorani ob navzočnosti avstrijskega predsednika dr. Rudolfa Kirchschlagerja, Waldheima in predsednika Mednarodnega olimpijskega odbora lorda Killani-na. Po končanem mimohodu tekmovalcev je bil še umetniški kulturni spored, nato pa je napovedovalec v dvorani slovesno naznanil: Na svidenje v Lake Placidu!
. Največ medalj je osvojila ekipa Sovjetske zveze (27-13 zlatih, 6 srebrnih in 8 bronastih). Slede Nemška demokratska republika (19-7, 5, 7); ZDA (10-3, 3, 4); Norveška (73, 3, 1), Zvezna nemška republika (10-2, 5, 3);.Finska (7-2, 4, 1); Avstrija (6-2, 2, 2); Švica (5-1, 3, 1); Nizozemska (6-1, 2, 3); Italija (4-1, 2, 1); Kanada (3-1, 1, 1); V. Britanija (1-1, 0, 0); ČSSR (1-0, 1, 0); švedska (2-0, 0, 2); Lichtenstein (2-0, 0, 2); Francija (1-0, 0, 1).
Slovenski tekmovalci, ki so zastopali Jugoslavijo, so zasedli naslednja mesta: 18. Bojan Križaj, veleslalom; 28. Bogdan Norčič, skoki na 90-metrski skakalnici; 31. Andrej Koželj, slalom; 35. Andrej Koželj, veleslalom; 35. Andrej Koželj, smuk; 38. Bogdan Norčič, skoki na 70-metrski skakalnici,, isto mesto Milena Kordež, tek 5 km; 39. Milena Kordež, tek 10 km; 42. Branko Dolhar, skoki 90 m; 43. Jane: Demšar, skoki 90 m; 44. Maks Jelenc, tek 50 km; 46. Ivo Zupan, skoki 70 m; 54. Ivo Zupan, skoki 90 m; 57. Maks Jelenc, tek 15 km; 60. Maks Jelenc, tek 30 km.
Hokejska .reprezentanca je po zmagi nad Romunijo s 4:3 že računala na
prvo mesto v B-skupini. Prej je premagala Švico s 6:4 in Bolgarijo s 8:5, nato pa so se upi razblinili v nič. Poraz proti Japonski s 3:4 in Avstriji s 1:3 je povzročil padec na —- četrto mesto. Romunija je osvojila prvo mesto z 8 točkami, slede Avstrija, Japonska in Jugoslavija s 6 točkami. V A-skupini je ŠZ osvojila zlato medaljo z zmago nad ČSSR (srebro), tretje mesto (bron) je pripadlo ZNR; sledijo ZDA, Finska in Poljska.
V Zahomcu na avstrijskem Koroškem so pripravili sprejem zmagovalcu na 90-metrski skakalnici Karlu Schna-blu, ki je bil seveda v znamenju šovinizma. Ko je predsednik športnega kluba Zahomec dr. Wiegele spregovoril tudi v slovenščini, so skrajneži začeli rjoveti in besneti. Toda dr. Wiegele je svoj nagovor končal kljub vsemu. Navzoči visoki predstavniki Koroške — deželni glavar dr. Wagner in drugi •— so mogli prav od blizu videti, kaka je „e-nakopravnost“ Slovencev na Koroškem.
Zanimive so tudi primerjave: Pravijo, da so Sovjeti osvojili največ medalj. Je res, toda pravičnejše bi bilo tekmovanje v pravem olimpijskem, duhu, kjer bi medalje dobivali zmagovalci kot posamezniki in kot predstavniki narodov, ne pa držav. Kajti v državnih reprezentancah tekmuje mnogo pripadnikov manjšin, ekipa Sovjetske zveze pa je itak sestavljena iz mnogih članov narodov, ki jih komunistična država nasilno druži, kljub slovečemu členu ustave o „pravici odcepitve.“
Mednari»diii teden
SEVERNOAMERIŠKI PREDSEDNIK FORD je v enem svojih volilnih govorov imenoval kubanskega komunističnega diktatorja Castra „mednarodnega razbojnika“, ker je poslal kuban-
OBVESTILA
NEDELJA, 7. marca 1976:
V	Slov. cerkvi Marije Pomagaj ob
9.30	mladinska sv. maša, po njej pa sestanek SDO in SFZ. Govoril bo prof. Tine Vivod.
NEDELJA, 14. marca 1976.
V	Slovenski hiši ob 16 začetek slovenskih osnovnih šol. Najprej maša, nato spevoigra Kresniček.
V	Hladnikovem domu ob 15. url redni letni občni zbor društva Slovenska vas.
V	Našem domu v San Justo informativni sestanek.
SOBOTA, 20. marca 1976:
V	Slov. domu v Sari Martinu ob 20
skioptično predavanje g. župnika Berganta o svetih krajih.
sko vojsko v Angolo. Istočasno je izjavil, da ameriška vlada ne bo vzpostavila diplomatskih odnosov s Kubo, „Castrov režim je režim agresije in opozarjam Castra, naj ne poskuša vojaško intervenirati kjerkoli na zahodni polobli. Naj njegov ali katerikoli podoben režim ve, da bodo ZDA podvzele potrebne ukrepe,“ je zagrozil Ford.
V ALBANIJI je komunistična vlada ukazala vsemu prebivalstvu, da si mora „poalbaniti“ svoja imena in priimke. Zadevni dekret prepoveduje uporabljati „ne-albanska“ imena in priimke vsem albanskim državljanom. Albanska KP, ki je istovetna z vlado in državo, namerava z dekretom odpraviti vsa srbska, grška in makedonska imena in priimke vseh treh manjšin, ki živijo v Albaniji. Niti Jugoslavija niti Grčija nista doslej javno protestirali proti temu nasilnemu potujčevanju grške in jugoslovanskih manjšin v Albaniji.
's»aaBSWBBBBBBBap«BBBaBasBBBBB'raBBBaBeBBaBBttnBaaB9!BBft
:	s
i : Prof. dir. JUAN
JESUS RLASNIK
a ■	1 a
a	«c
a	k
specialist za ortopedijo
!	in travmatologijo	i
» ■ j Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja i Capital Federal Tel . 41-1413
I	i
• Ordinira v torek in petek od 17 do 20.: J Zahtevati dolflčitsev ure nr privatni;
telefon 628-4188.	I
W nedeJ§@3 14. marca .1976, ah 16. uri:
Začetek naših ©snovnih šol
© sv. maša na čast Sv. Bulm ® spevoigra: KRESNIČEK
V spevoigri, ki jo pripravljajo otroci Slomškove ' šole, nastopajo: Kresniček, Kresnice, Rože, Mak, Slak, Polž, Mravlja, Vile, ZVezda, Luna Sonce in Bog.
Režija: ANICA ŠEMROV
Scena: VRESNIK
Vstopnice: za otroke $ 10.—; za odrasle $ 20.—-Hvaležno pa se za kritje stroškov sprejemajo večji) prispevki.
tiraj: Slovenska Mša v Buenos Airesu
smtiaiiiimiiiciiaBBRitiHtBiRaattiMaiciMHiiaiiiiriiaaiBi

RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz)
EZEIZA	i
■
a
C. SPEGAZZINI
' 1
SAN JUSTO	!
■
.i	■
LOMAS DE
ZAMORA	S
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem	s
a
a
■
velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.	*
■
■
■
S
1®®®®^®®®®**®®®®®®®®®®®®®® ® ®*H***®®*MB® ®®®®®®B®®®®®BBBBBBaBBBBBBaBaaBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBt:iiBBBBBBBBHBBaBaBB
'	(53)
DOLGO POT
Ludvik Puš
NA
Ali imariio Slovenci svojo zgodovino ali je nimamo? Sem na to gmajnico naj se gredo učit vsi tisti, ki radi trdijo, da je nimamo.
Sredi polja smo z glavne ceste zavili proti levi na stransko, prerezali štruci podobno dolino počez, se zaleteli v breg dokaj strmega griča in po dolgi vijugi privozili pred razsežne samostanske zgradbe. Moj spremljevalec je bil tod zelo dobro znan, prijel me je pod pazduho, me vodil po stopnicah v prvo nadstropje in po hodniku (kako so ti samostanski hodniki značilni in večidel slavni!) do pravih vrat, kjer je potrkal. Naproti nama je prišel razmeroma mlad duhovnik, vodja dijaškega zavoda. Nikoli poprej in nikdar pozneje nisem videl tega' ljubeznivega gospoda, ki je. dolgih šest tednov skrbno bdei nad. zaupanim mu skrivačem, da mu nobenri neprava oseba ni prišla blizu in da je bil z vsem potrebnim preskrbljen. Zdi se, da razen njega živa duša na vsem obširnem zavodu ni vedela, kdo sem in kaj tu počnem. O vsem potrebnem smo se pomenili v materinskem jeziku, ki nas je notranje trdno povezal v nepremakljiv zid konspiracije zoper vsakogar, ki bi se mi z zlemi nameni hotel približati. Domenek je držal trdno od prvega do zadnjega dne.
Stanovanje so mi odkazali v stolpu podobnem prizidku na severni strani samostana, kamor je bilo mogoče priti le po posebnih stopnicah. Kakemu namenu je ta dozidek služil, nisem nikoli zvedel, ker nisem imel stikov z ljudmi, ki bi mi bili to lahko razložili. Soba je bila zelo prostorna, svetla, opremljena s potrebnim pohištvom. Med kosi pohištva je bil najbolj dragocen precej velik harmonij v najboljšem stanju. Ali je bil vedno tam, ali ga je ravnatelj dal premestiti sem za čas mojega bivanja, nisem nikogar vprašal. Mislim, da bo držalo drugo: kanonik Bliiml mu je gotovo povedal, da je novi stanovalec muzikaličen mož. Za preganjanje osamelosti in morebitnega dolgega časa za muzikusa ni boljšega kot tak inštrument v njegovi sobi. Posluževal sem se ga obilno vsak dan, ne v prvi vrsti za, preganjanje dolgega časa, nego za pozitivno koristen namen. Že spredaj sem omenil, da sem bil začel komponirati pred in poigre k pesmarici Svete pesmi tik preden sem moral drugič v zapor. Delo je bilo samo začeto, treba je bilo lotiti se ga znova in ga dokončati. Harmonij mi je pri tem prišel prav, kot bi ga naročil. Možno je celo, da je stolni župnik, ki je moral vedeti, da sem. sredi tega dela, saj se je vse vodilo v stolnem
župnišču, prosil naj namestijo harmonij v moji sobi, da mi bo mogoče naročeno skladanje nadaljevati in zaključiti. Skratka, harmonij je bil tam, zavod mi je dal na razpolago izvod Svetih pesmi, s komponiranjem sem takoj začel, nemoteno delal na njem in ga končal kaka dva tedna pred odhodom iz tega lepega kraja.
Doba mojega bivanja tamkaj je padla v najlepši letni čas za polno uživanje božje narave. Prišel sem 10. septembra, odšel 22. oktobra, ravno v času zgodnje jeseni, ko. zemlja trudna izzoreva ter daje od sebe sadove svojega bogastva in se počasi pripravlja k počitku. Dnevi so še dolgi, sonce toplo, zemeljska tla segreta, vetrovi božajoči, pozno cvetje v polnem razcvetu, vreme večidel jasno, sončno. Deževnih dni je bilo malo, samo toliko, da so posvežili izsušena tla, pospešili prelivanje sokov 'iz zemlje v debe-leče se sadove, ki jih bodo na sadnem drevju sončni žarki kmalu pisano pobarvali. Vsa prelestna okolica samostana je posejana s kmetijariii, -zemlja je povsod rodovitna, iskrbno obdelana, kolikor je ne pokriva gozd; okrog domačij je polno sadnega drevja, po pašniških predelih se lagodno pase živina, dokler je zvečer pastirji ne seženejo v gruče in odženo domov. Pristni utrip kmečkega življenja, prečudna pesem kravjih zvoncev in pisanih rut, ki o njih sanjajo pesniki, pa nikoli ne morejo vsega povedati, kar bi bilo treba, da bi duša zaslutila polno lepoto.
NEDELJA, 21- marca 1976:
V Našem domu v San Justo občni zbor in volitve.
BUHOM IMS
NEDELJA, 28. marca 1976:
V	Slomškovem domu II. slovenska ljudska tombola pod geslom: V vsako slovensko stanovanje —■ slovensko bogastvo.
V	Slov. domu v €arapachayu oib 17
sestanek .staršev šolskega tečaja. Razgovor: bodoče šolsko leto.
DRUŠTVENI OGLASNIK '
Seja upravnega sveta ZS bo Tl. marca ob 20 uri v društvenih prostorih.
Seja Medorganizacijskega sveta pa
bo 12. marca ob 20. uri v prostorih Zedinjene Slovenije.
Slovenska radijska oddaja je vsako nedeljo od 15,30 do 16. ure na radio Antártida.
Otroški Vrtec Jegličeve šole v
Slovenski hiši sprejema slovensko govoreče otroke od tretjega leta. Vpisovanje v soboto 20. marca ob 8,30.
Slomškova domačija vas vabi na svojo II. SLOVENSKO LJUDSKO TOMBOLO v, nedeljo 28. marca:
•	Dobitki kot nalašč za vaš dom: Slovenski bogkov kot, originalna skrinja, majolike, zibeli itd.
•	Splošni dobitki: moderna jedilnica, knjižna omara, umetniško izdelan šah... in sto drugih bogatih stvari.
•	Kartice v predprodaji imajo še možnost krasne nagrade: punčka in fantek v narodni noši. Zato kupite tablice takoj ali pa vsaj pred
Editor responsable: Miloš Star* Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T.E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit
i.s" £ -+-> r—j	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 577S
o ^ ^ *6	TARIFA REDUCID/ Concesión N’ 38 Ž*
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N’ 1.311.428	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino $ 1.400,-— (140.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.450.-— (145.000) ; ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol.
Talleres' Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air«*. Pta. baja, oíic. 2
T. E. 35-8827
Poravnajte naročnino
28 - 3 - 76
Srednje in višješolee
pa tudi druge gospodične, gospe in gospode, ki čutijo težnjo po gledališkem ustvarjanju v slovenski skupnosti,
vabi GLEDALIŠKI ODSEK S K A da se prijavijo do 15. marca v
Tečaj slovenskega gledališkega Jezika
In gledališkega igranja
ki ga odsek pod strokovnim vodstvom pripravlja, za svojo delovno sezono v Cankarjem letu 1976.
Prijave sprejema vodja gledališkega odseka Lojze Rezelj. Tudi po telefonu 768-5986 od devetih do enajstih zvečer.
KREDITNA ZADRUGA “SLOGA” z. z o. z.
Bartol orne Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramns Mejia
Vam priporoča: Ne nasedajte lažni propagandi o pretirano visokih obrestih, da se vam ne bo zgodilo, kot že mnogim, da so ostali brez obresti in brez glavnice! Predno naložite denar drugod, vprašajte pri nas! Se vam ne zdi, da je 22 let našega solidnega dela dobra garancija tudi za vaš denar? Vse informacije osebno ali po telefonu v naši pisarni v uradnih urah ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure.
Kdor ni bil nikoli na kraju, kjer leži oni čudoviti samostan, mu ni mogoče dopovedati, kako edinstveno lego ima. SeTn jo polno užival vse dni svojega bivanja tamkaj. Največ sem zahajal na vzvišen parobek gozda, samo nekaj minut. hoje od samostana, od koder vidiš pod seboj vso zgodovinsko, pomembno dolino Gosposvetskega polja. Sredi skrbno obdelanih polj in travnikov, razprostrtih po vsej obsežni ravnini, bolj na redko posejani z vasmi in zaselji, moli proti nebu majhna skupina visokih dreves čistb na samem: in veš, da markirajo najbolj znamenit spomenik iz davnih- časov — vojvodski prestol. Nemi spomenik iz slavne zgodovine!
Za njim, nekoliko na levo je videti v rahli, običajni meglici oba vitka stolpa svetišča Gospe svete, drugi spomenik iz velikih dni, ki pa ni nem; kadar koli zapiha pravi veter ,prinese na svojih krilih mogočni glas velikega zvona tja do obrobnih gričev in čez, kdaj pa tudi ubrano donenje vseh bronastih klicar-jev k Bogu in naši Gospe. Redko se je zgodilo, kadar pa se je in me. je doseglo na hribu ob robu gozda, mi je duša vzdrhtela v slutnji davnih dogodkov in me je obšla žalost sedanjosti, da sem sklenil roke in molil: Gospod, zakaj, si zavrgel ljudstvo, ki te je nekoč tod častilo?! Ne dopusti, da bi poginili pod nasiljem potujčevanja še zadnji ostanki tega naroda, ki v neenaki borbi brani svojo zemljo, svoj jezik in kulturo. Pravica je na njegovi strani, . naj bo
tudi tvoja pravična roka z njim, o Gospod!
Gosposvetska dolina se proti Celovcu zapira in zaključuje, proti št. Vidu na Glini pa se zoži in prehaja v dolino drugačnega imena. Vse se je z mojega griča lepo videlo, tudi cesto, ki prepaše dolino podolgem v dva dela in železnico, ki pri Gospe sveti zavije iz srede doline pod vznožje hribov onkraj in vlake, kako so se kot kače vili po planjavi in izginjali na obe strani. Kadar se rili je zahotelo drugačne panorame, sem se po gozdu premaknil na drugo pobočje hriba in se mi je odprla pred očmi kotlina št. Vida na Glini in gozdnato hribovje za njo, kjer je bilo videti, kako po njegovem pobočju plezajo vlaki navkreber v nove predele lepe koroške dežele. Mnogo samotnih, a lepih uric sem preživel tu in sem dobro vedel, da se poslavljam za vedno. Življenje človeško je neprestano poslavljanje.
Ves čas me je izzival in mikal hrib, stoječ na planoti kakor visoka krtina, ravno prav oddaljen od samostana in vasi-za njim, da je'bilo razločno videti na vrhu lično cerkvico. To je znana Uršlja gora, nekak geografski mejnik za koroško ozemlje, do koder še segajo ostanki Slovencev. Kot skrivač sem se obotavljal prekoračiti precej dolgo pot do njenega podnožja in se potem vzpenjati na rijen vrh, dokler me želja biti na Uršlji gori ni končno premagala. Lepega jesenskega dne sem se odpiavil na „turo“. .	(Bo še)