ANTON POLENEC PAJKI S KRIŽNOGORSKEGA HRIBOVJA Križna gora 678 m Naša dosedanja raziskovanja so bila usmerjena predvsem v zahodna pod ročja nekdanjega frei&inškega gospostva, manj podatkov pa imamo iz vzhodnih predelov, zbrani so le iz mešanega gozda iz okolice Crngroba (P o 1 e n e c , 1959) ter iz borovega gozda pod Sentjoštom (P o 1 e n e c , 1972). Obe raziskovalni po vršini pa ležita prav na obrobju omenjenega hribovja, pravzaprav že skoraj na ravnem. Da bi dobili vsaj bežen vpogled tudi med pajke in njihove združbe iz Križnogorskega hribovja samega, smo si za naša raziskovanja izbrali njegovo južno pobočje ne daleč od križnogorske cerkve (678 m) v bližnjem bukovem gozdu (Anemonae — Fagetum praealpinum) in na poseki ob njem. Bukov gozd je sorazmerno še mlad, zelo gost z debli največ 25—30 cm premera, poseka pa se še zarašča. Med robidovjem (Rubus) raste že različno grmovje: mlado bu kovje (Fagus silvatica), nagnoj (Labumum anagyroid.es), mokovec (Sorbus aria), iva (Salix caprea), vmes pa se bohoti konjska griva (Eupatorium. canabinum), lepljiva kadulja (Salvia glutinosa) in še druga zelišča in steblike. SI. 1. Križna gora (Foto Fr. Planina) 76 Na omenjenih raziskovalnih površinah smo 26. maja 1982 nastavili po pet pasti, to je kozarcev s 4 °/o formolom, ki smo jih mesečno pregledovali, razen v zimskih mesecih, ko so bile pokrite s snegom. Poglejmo najprej v bukov gozd (Anemonae — Fagetum praealpinum), kjer se nam je na približno 100 m2 ujelo med 26. 5. 1982 in 21. 5. 1983 257 paj kov, med njimi 23 vrst: +Coelotes inermis 68ml+4ž* L. Koch, 1855 +Harpactea lepida 33m + 21ž C. L. Koch, 1839 +Tegenaria luxurians 26m+7ž Kulczynski, 1897 +Coelotes poleneci 16m Wiehle, 1965 +Amaurobius obustus 15m L. Koch, 1868 +Cybaeus tetricus 10m+3ž C. L. Koch, 1839 +Lepthyphantes cristatus 8m + lž Menge, 1866 +Cybaeus minor 6m+3ž Kulczynski, 1897 Lepthyphantes tenebricola 3m+3ž Wider, 1834 +Centrophantes crosbyi 3m + lž Fage et Kratochvil, 1933 Microneta viaria lm + 3ž Blackvvall, 1841 +Troglohyphantes wiehlei 3m Miller et Polenec Troglohyphantes excavatus 2ž Fage, 1919 Comaroma simoni 2m Bertkau, 1889 +Gonatium rubellum 2m Blackvvall, 1841 Dysdera hungarica lm Chyzer et Kulczynski, 1894 Wideria cucullata lž C. L. Koch, 1836 Vfideria mitrata lm Menge, 1868 Araneus alsine lm Walckenaer, 1802 Centromerus jacksoni lž Denis, 1952 Centromerus silvicola lž Kulczynski, 1887 VI,' VIII, IX, X, XI, III, IV, V VI, VII, IX, X, XI, III, IV, V VI, VII, VIII, IX, X vni, ix, x, iv IV, V VII, IX, X, lil x, m VI, VII, VIII, IX VI, X, III, V VI, X, IV XI, III, IV VII XI X, XI VI VII VI VII III III v1/. 28.8 21.6 13.2 6.4 6.0 5.2 3.6 3.6 2,4 1.6 1,8 1.2 OS 0.8 0.8 0,4 0,4 0.4 0,4 0,4 0,4 77 V »/O Zelotes atrocaeruleus Simon, 1878 Ero furcata inadult Villers, 1789 lm Iž VI XI 0.4 0.4 1. m = samci (Mdnnchen). — 2. ž = samice (Weibchen). — 3. V krepko tiskanih mesecih nastopa največ samcev (In stark gedruckten Monaten treten grosstenteils Mdnnchen auf). Na poseki pa se je v istem času, od 26. 5. 1982 do 21. 5. 1983, ujelo 269 paj kov, med njimi 27 vrst: Pardosa lugubris Walckenaer, 1802 -Coelotes inermis L. Koch, 1855 Trochosa terricola Thorell, 1856 Xysticus gallicus Simon, 1875 +Harpactea lepida C. L. Koch, 1839 +Coelotes poleneci Wiehle, 1965 + Tegenaria luxurians Kulczvnski, 1897 Gonatium corallipes Cambridge, 1875 +Amaurobius obustus L. Koch, 1868 Diplocephalus picinus Blackwall, 1841 + Cybaeus minor Kulczvnski, 1879 + Troglohyphantes iviehlei Miller et Polenec, 1975 + Cybaeus tetricus C. L. Koch, 1839 Xerolycosa nemoralis VVestring, 1861 Zelotes apricorum L. Koch, 1876 Zelotes villicus Thorell, 1875 Dasumia canestrini L. Koch, 1876 +Centrophantes crosbyi Fage et Kratochvil, 1933 +Centromerus silvicola Kulczvnski, 1887 70m+79ž 38m + 2ž 14m+2ž lOm 6m + 3ž 4m+lž 3m+2ž lm + 3ž 3m lm+2ž 2m+lž lm + lž lm + lž 2m 2m lm+lž lm lm lž VI, VII, ' VI, VIII, VII, IX, VI, V VIII IX, III, IX, IV, V X, XI, IV, V IV, V VI, X, XI, III, V VIII, IX, III, V VIII, III, X, IV v VI VII, VIII VII, VIII VII IX, V VII, V X X III X IV v »/o 59,6 16,0 6,4 4,0 3.6 2,0 2,0 1,6 1,2 1.2 1.2 0,8 0.8 0,8 0.8 0.8 0.4 0.4 0.4 78 v»/» ~Lepthyphantes cristatus lm III 0,4 Menge, 1866 Lepthyphantes mansuetus lm III 0, Thorell. 1875 -Conatium rubellum lm X 0,4 Blackwall, 1841 Zelotes erebeus lž IX 0, Thorell, 1871 Haplodrassus sylvestris lm VI 0,4 Blackwall. 1833 Alopecosa trabalis lm VI 0, Clerck, 1757 Apostenus fuscus lž VII 0,4 Westring. 1851 Xysticus robustus lm VII 0, Hahn, 1831 Ce se ozremo najprej na obe sosedni pajčji združbi, ene iz senčne, druge sončne raziskovalne površine, moremo med njima ugotoviti veliko podobnost, kljub različnim življenjskim pogojem: s križcem ( + ) so označene vrste, ki so bile ujete v gozdu in na poseki. Ob primerjavi označenih vrst, katero mesto v združbi zavzemajo, važna so predvsem prva, vodilna (dominantna) mesta, vidimo, da si v obeh sledijo skoraj v enakem zaporedju: v gozdu: na poseki: Coelotes inermis Coelotes inermis Harpactea lepida Harpactea lepida Coelotes poleneci Tegenaria luxurians Tegenaria luxurians Coelotes poleneci Amaurobius obustus Amaurobius obustus Iz te podobnosti lahko sklepamo, da je pred posekom živela v tedanjem bukovem gozdu taka združba, kot živi še danes v sosednjem bukovju. — Ko je bilo drevje posekano, so se na tleh živečim vrstam življenjski pogoji, pred vsem svetlobne in vlažnostne razmere, občutno spremenili. Senci in vlagi pri lagojene gozdne vrste so se mogle ohraniti le tu in tam kje med listjem, steljo in pod njo; življenjski prostor se jim je zelo skrčil, odprl pa se je drugim vrstam, ki jim prijajo svetla, bolj suha in topla tla. Taki pajki so zlasti, volkci (Lycosidae), urni sivkasti, in rjavkasti pajki z dobro razvitimi očmi, ki ne predejo mrež in se tako radi grejejo na soncu. Na naši poseki je moral najti izredno ugodne pogoje eden naših najpogostejših volkcev, 5 do 7 mm velik gozdni volkec Pardosa (Lycosa) lugubris (si. 2), tako smo ga imenovali po okolju, kjer smo ga največkrat ugotovili, to so svetli, topli listnati gozdovi. Vključil se je v združbo, se razširil in postal vodilen celo na prvem mestu: več kot polovico (59,6 °/o) vseh ujetih pajkov pripada prav temu volkcu. Temni lijakar Coelotes inermis, ki je bil pred poseko na prvem mestu, kot je še sedaj 79 v gozdu, se je umaknil, toda kljub temu je obdržal še drugo mesto v združbi s 16,0 %>. Vzrok, da pa se je kljub poseki ohranil ta sencoljubeči čokati pajek v takem številu, moramo iskati v dejstvu, ker si ti lijakarji skopljejo pod listjem, kamenjem ali mahom še rov, kjer so kar dobro zaščiteni pred soncem. Na poseko pa se je naselil še drugi, dvoprogasti volkec Trochosa terricola: tudi njemu prijajo svetli gozdovi in se je vključil med prve tri vodilne vrste. Ce na četrtem mestu v združbi omenimo še galskega rakovičarja Xysticus gallicus, znanega iz sončnih senožeti v Suhem Dolu (P o 1 e n e c , 1977), smo omenili najpomembnejše spremembe v novo nastali pajčji združbi na poseki. Res sta se na suha in sončna tla naselila še dva volkca, (Xerolycosa nemoralis, Alopecosa trabalis), trije toplotoljubeči črni podskalniki iz rodu Zelotes (Z. apricorum, Z. villicus, Z. erebeus), vendar le z dvema oziroma enim pred stavnikom, pa še drugi posamični zastopniki iz drugih družin so našli zase primerne življenjske pogoje na poseki, toda značilne vrste iz prve polovice gozdne združbe so se obdržale na poseki in domala v enakem zaporedju. Ker so združbe dinamične, nenehno se spreminjajoče tvorbe, se bo združba na poseki z nadaljnjim zaraščanjem razvijala vse bolj v smeri sosedne gozdne združbe. Ker se bomo po nekaj letih spet vrnili na to sončno križnogorsko pobočje, bomo videli, koliko so se naše napovedi uresničile. Sedaj se pa podajmo še k pajkom, ki jih doslej v našem pogorju še nismo ah pa le redka srečali. Ko sem ob koncu junija (26. 6. 1982) prvič pregledoval pajke, ki so se ujeli v bukovem gozdu, sem postal pozoren na svetlega, oranžno rumenkastega pajka, nekaj nenavadnega med ostalimi temno rjavimi in črni kastimi osmeronožci. Ob pregledu smo v njem spoznali oranžnega križevca (Araneus alsine); bil je 7 mm velik samček, ki ga doslej še nismo imeli v naših zbirkah, pač pa je njegova samička že skoro 30 let »samevala« v alkoholu, ujeli pa smo jo 30. 10. 1955 v borovem gozdu pod Šentjoštom, na skrajnem obrobju nekdanjega freisinškega gospostva. Presenetilo nas je tudi okolje, senčnat bukov gozd, v katerem smo našli tega križevca, saj smo teh pajkov bolj vajeni iz sončnih gozdnih obronkov, travnikov, vrtov, toda po podatkih v tovrstni literaturi (npr. H. Wiehle, 1931) se ta oranžni križevec res naj raje zadržuje v vlažnih, senčnatih gozdovih. Poleg oranžne barve, po kateri ima ime, je zanj, kot za vseh 800 križevcev, kolikor jih živi po svetu, značilna tudi mreža (si. 3). Komaj dobro ped nad tlemi, jo sprede; lepljive lovilne nitke niso enakomerno spredene okoli središča kot pri navadnem križevcu, temveč 80 SI. 2. Gozdni volkec Pardosa lugubris (Iz P. Tongiorgi); nar. vel. 7 mm SI. 3. Mreža oranžnega križevca Araneus alsine (Po H. Wiehle) so najgostejše spodaj in ob straneh, zgoraj pa je le tu in tam kaka nitka. Pri bližno nad sredino mreže visi zvit list, skrivališče, nekak šotorček, v katerem čepi pajek povezan z mrežo s posebno signalno nitko, ki mu s tresenjem na znani, če se je kaj ujelo. V šotorčku preživi dan, šele ko se zmrači, se poda na pajčevino. Seveda se ta zviti list ni slučajno znašel na mreži: pajek sam se je ponoči podal na tla, poiskal primernega, ga zvil, trdno zapredel v nekak stožec. Nato si ga je z nitkama pripel na obe zadnji nogi, nakar ga je počasi sedaj z eno, potem pa z drugo nogo privlekel in pritrdil nad mrežo. Skoraj neverjetno, kakšno zapleteno ravnanje jim je prirojeno! — Zanimive so še nekatere podrobnosti v svatovanjskih »-običajih-«, po katerih se ravna oranžni križevec. Ko se pomlad že nagiba h koncu in prehaja v poletje, samček tega pajka dozori in se odpravi nevesto iskat. (Našega križnogorskega samčka je najbrž prav na tej svatovski poti doletela nesreča, da je padel v past...) Ko naleti na nevestino mrežo, si sprede najprej posebno nitko do samičinega šotorčka. To nitko, pravijo ji tudi »most ljubezni«, začne potem prav na rahlo hitro stresati (naš navadni križevec Araneus diadematus jo stresa sunkovito, bolj grobo —) vse dotlej, dokler ne izvabi izvoljenke iz Ustinate kamrice na nitko, na »-most ljubezni«. Ko se mu približa, jo začne z nogami prav na rahlo trepljati, nakar pa jo nenadoma objame in oplodi. Pri navadnem križevcu se lahko tak objem za samca konča s smrtjo, pri oranžnem križevcu se kaj takega ne pripeti: ona namreč ni tako nedružabna, sovražno razpoložena, kot so sa mice drugih križevcev. Nemalokrat so namreč mogli videti, kako je oranžni samček brez strahu prilezel na mrežo k samici, pa se mu ni nič zgodilo. Celo v šotorčku so ju že našli, ko sta mirno zdela drug ob drugem. Vsaj tako kot nas je presenetil oranžni križevec v tem senčnatem buko vem gozdu, nas je iznenadil samček temno sinjega črnega podskalnika Zelotes 6 Loški razgledi 81 atrocaeruleus. S to vrsto črnih podskalnikov smo se sedaj prvič srečali v Lo škem pogorju; doslej smo jo poznali le iz sončnih, suhih kraških pašnikov, grmišč, redkih gozdov, kakršne srečujemo pri Divači (Polenec, 1968), Hrastovljah, Kubedu, Strunjanu. Prav zato smo se tako začudili, kako je mogel zaiti ta pravi »otrok sonca« v to brezsončno in ne suho gozdno okolje? Ce bi SL 4. Predstavnik Črnih podskalnikov Zelotes SI. 5. Paritveni organ (desni) (Iz B. J. Kaston); nar. vel. 7 mm temnosinjega podskalnika Zelotes atrocaeruleus ga že kje pričakovali, bi ga na poseki, kjer so se nam ujeli drugi trije črni podskalniki Zelotes apricorum, Z. villicus, Z. erebeus (str. 80), ne pa sredi gostega bukovega lesa! Mogoče pa je tudi, da ta podskalnik le ni tako tesno povezan s soncem, da njegov ekološki tip prenese tudi nekaj sence in manj suha tla, kakršna so tudi kje v tem gozdu? Po videzu so si ti podskalniki zelo podobni, črni 5 do 7 mm veliki pajki (si. 4), ki se čez dan najraje zadržujejo pod skalami kje na sončnih pobočjih. Za razpoznavanje si moramo ogledati paritve- ne organe; na sliki 5 vidimo paritveni organ tega temnosinjega podskalnika z značilnim zobčastim izrastkom pri vrhu. Ustavimo se še pri majhnem, komaj dobra dva milimetra velikem izven jam živečem pajku: Troglohyphantes wiehlei, to je wiehlejevem jamskem paj ku, s katerim smo se sedaj prvič srečali: ne samo v gozdu, celo na poseki se je ujel en samček. Pri naših raziskovanjih po Loškem pogorju smo naleteli že na tri take izven jam, v votlinicah in rovih pod listjem živeče troglohifante, kot jim poslovenjeno tudi lahko pravimo, na: popačenega (Troglohi/phantes confusus) na Zirovskem vrhu (Polenec, 1977), tmastega (Troglohvphantes trispinosus) na Poreznu, Dravhu, Dražgoški gori (Polenec, 1978) ter polen- čevega (Troglohyphantes poleneci) v Mali Hrastnici, na Osovniku (Polenec, 1975). Na Križnogorskem hribovju pa smo se sedaj srečali še s četrto vrsto teh svojskih izvenjamskih jamskih pajkov. Z znanim češkim poznavalcem pajkov Fr. Millerjem sva ga imenovala po odličnem, sedaj že umrlem nemškem arahno- logu H. Wiehleju; primerek te vrste je imel ta strokovnjak že leta 1960 v ro kah, vendar zaradi premalo gradiva, ni mogel določiti nove vrste, za kar sta potrebna vsaj dva primerka, samec in samica. Ta vrsta je bila ugotovljena na južnih pobočjih Storžiča, na Križnogorskem hribovju pa smo jo prvič našli na Cepuljah pri Sentjoštu 12. decembra 1964. Na sliki 6 vidimo paritveni organ 82 z značilno ploščico (Lamella characteristica). Naj v tej zvezi omenim še peto, za znanost novo, vrsto iz tega rodu troglohifantov, to je: sorodni troglohifant (Troglohyphantes vicinus, Miller et Polenec, 1975). Primerki te vrste so bili ujeti v Selški dolini v gozdu med Cešnjico in Selci; ime soroden (vicinus lat. = soroden, podoben) pa nosi zaradi velike podobnosti in seveda tudi so rodnosti s polenčevim troglohifantom. Predvsem sta si zelo podobni značilni ploščici. SI. 6«. — paritveni organ wiehlejevega troglo-hiianta Troglohyphantes ujiehlei z označeno značilno ploščico; b — ilsta zelo povečana (Iz Miller et Polenec) D Doslej smo se srečali že s številnimi pajki, toda skoraj vse bi lahko srečali tudi izven Slovenije, predvsem v srednji Evropi, saj to so, vsaj za strokovnjaka, kar navadni pajki. Toda teh pet omenjenih jamskih troglohifantov pa ne bi našli nikjer izven Slovenije, žive samo na njenem severozahodnem predelu. Se več, nekateri med njimi so doma celo samo v gozdovih Loškega pogorja. Res, niso veliki, ne lepi, so pa samo naši. Ko končujem te vrstice, se moram še enkrat, zadnjikrat, zahvaliti velikemu češkemu poznavalcu pajkov dr. Františku Millerju za vso pomoč in trud pri proučevanju pajkov iz našega Loškega pogorja. Se preden so bila končana raz iskovanja na Križni gori, kjer je bil ugotovljen tudi omenjeni wiehlejev tro glohifant, nas je v začetku leta zadela žalostna vest, da je Fr„ Miller v 81. letu umrl. Prav pri teh drobnih troglohifantih, o katerih srna pravkar govorili, so bile naše misli pri tem izvrstnem češkem strokovnjaku. On jib ni samo pre poznal, temveč jih je ob sodelovanju podpisanega tudi opisal in poimenoval. Tako so se uvrstili tudi ti pajki z loškega sveta med doslej* že znane in opisane vrste vsega svetovnega živalstva. Prav za to obogatitev te žive zakladnice tudi z našimi pajki naj bo Fr. Millerju izrečena še posebna zahvala. 6" 83 Literatura Miller, F. (1967): Studien iiber die Kopulationsorgane der Spinnengattung Zelotes, Micaria, Robertus und Dipoena nebst Beschreibung einiger neuen oder unvollkommen bekannten Spinnenarten. Acta Sci. Nat. Acad. Sci. Bohemoslov., 253—296. Brno. — Miller, F. (1971): Rad pavouci — Araneida. Klic zvireny CSSR, 4: 51—306. Praha. — Miller, F., Polenec, A. (1975 a): Neue Troglohyphantes — Arten aus Slowenien (Araneae, Linyphiidae). Acta Ent. Bohemosl. 73: 55—61. Brno. — Miller, F., Polenec, A. (1975 b): Centrophantes gen. n. und zwei neue Lepthyphantes — Arten aus Slowenien (Chelicerata: Araneae). Vest. Čs. spol. Zool. 39: 126—134. Brno. — Polenec, A. (1959): Pajki iz okolice Crngroba. Loški razgledi 5, 76—82. Skofja Loka. — Polenec, A. (1968): Raziskovanje terestrične arahnidske favne na Kra su. Biološki vestnik 16, 77—85. Ljubljana. — Polenec, A. (1972): Pajki izpod Sent- jošta. Loški razgledi 19, 375—381. Skofja Loka. — Polenec, A. (1975): Pajki z Osovni- ka (857 m). Loški razgledi 22, 154—162. Skofja Loka. — Polenec, A. (1977): Pajki z Zi- rovskega vrha, Suhi dol. Loški razgledi 24, 164—172. Skofja Loka. — Polenec, A. (1978): Pajki z območja Porezna (1622 m). Loški razgledi 25, 173—178. Skofja Loka. — Tongiorgi, P. (1966): Italian Wolf Spiders of the Genus Pardosa (Araneae: Lvcosi- dae). Buli. Mus. Comp. Zool. 134 (8): 275—334. Cambridge. — Tretzel, E. (1952): Zur Okologie der Spinnen (Araneae). Autokologie der Arten im Raum von Erlangen. Sitzungsber. physik. med. Soz. 75, 50—119. Erlangen. — Wiehle, H. (1931): Araneidae. Tierivelt Deutschlands 23, 11—136. Jena. Zusammenfassung ZUR KENNTNIS DER SPINNENFAUNA DES BERGLANDES VON KRIZNA GORA, 678 m In den Jahren 1982—1983 waren unsere, hauptsachlich terrestrisch lebenden Spinnen gewidmeten Erforschungen auf die Ostgegenden der einstigen Freisinger Herrschaft gerichtet. Es wurden auf der Križna gora (678 m) am sudlichen Abhang der nachste Buchenwald (Anemonae-Fagetum praealpinum) und der angrenzende Baumschlag ausgewahlt. Der Buchenwald ist verhaltniBmaBig jung und dicht mit Stammen mit hochstens 25 bis 30 cm Durchmesser bewachsen, der Baumschlag wachst wieder an. Unter Brombeergestrupp wachsen noch andere verschiedene Straucher und Krautpflanzen. Auf diesem Forschungsgelande stellten wir am 26. 5. 1982 je 5 Barberfallen mit Formol auf, die wir, die Wintermonate ausgeschlossen, jedem Monat kon- trollierten. Auf den Seiten 77, und 78 sind beide terrestrisch lebenden Assoziationen angefuhrt, und zwar im Bucnenwalde mit 257 Spinnen, darunter 23 Arten, und im Baumschlag mit 269 Spinnen und 27 Arten. Ein Blick auf beide Assoziationen, die eine von einer schattigen und die andere von einer sonnigen Forschungsflache, lassen eine groBe wechselseitige Ahnlichkeit erkennen. Mit einem Kreuzchen (+) sind die gleichen Arten beider Flachen be- zeichnet, obwohl ihre Lebensbedingungen verschieden sind. Bei einem Vergleich der bezeichneten Arten, wichtig sind vor allem die ersten, dominanten Exemplare, sehen wir, daB sie in beiden in nahezu gleicher Reihe aufeinander folgen (S. 79). Aus dieser Ahnlichkeit diirfen wir schlieBen, daB vor dem Baumschlag im ehema- ligen Buchenwald eine gleiche Assoziation gelebt hat wie noch heute im benach- barten Buchenwald. Mit dem Baumschlag veranderten sich fiir die Waldarten die Lebensbedingungen empfindlich, ihr Lebensraum schrankte sich erheblich ein, zugleich aber offnete er sich anderen Arten, denen helle, trockene und warme Boden besser zusagen. Solche Spinnen sind besonders die Wolfsspinnen (Lycosidae). In unserem Baumschlag siedelte sich die Wolfsspinne Pardosa (Lycosa) lugubris an (Abb. 2) und nahm in der Assoziation den ersten, dominanten Platz mit mehr als der Halfte (59,6 °/o) aller erbeuteten Spinnen ein. Eine dominante Stellung nimmt in dieser Assoziation auch Trochosa terricola ein. Hier haben sich auch noch die 84 beiden trockenen und sonnigen Boden liebenden Wolfsspinnen Xerolycosa nemoralis und Alopecosa trabalis angesiedelt. Die vierte Stelle in der Assoziation nimmt die Spinne Xysticus gallicus ein, die uns schon von den trockenen Heuwiesen im Suhi dol bekannt ist (P o 1 e n e c , 1977). Im Baumschlag wurden auch drei termophile Spinnen der Gattung Zelotes gefangen (Z. apricorum, Z. erebeus, Z. villicus) und noch andere einzelne Vertreter anderer Familien. Weil die Assoziationen djmamisch sind und sich stetig verandern, wird sich die Assoziation im Baumschlag mit dessen \veiterem Wachstum immer mehr in Richtung der benachbarten Waldassoziation entwickeln. Im Buchenwalde wurde zum zweiten Male die orangengelbe Kreuzspinne Araneus alsine festgesteltt, und zwar ein Mannchen, ein Weibchen wurde aber schon vor fast 30 Jahren (am 30. 10. 1955) im F6hrenwalde unter dem Sentjošt erbeutet (P o 1 e n e c , 1958). Die Angaben vom Netz und dem Leben dieser Spinne lehnen sich an die Daten ihres hervorragenden Kenners Hermann Wiehles an (H. Wiehle, 1931). Im Walde fing sich in der Falle zum ersten Male auch Zelotes atrocaeruleus, was uns sehr uberraschte, weil wir diese Art bisher nur aus sonnigen Weiden, Gestriipp und schiitteren Waldern des Karstes gekannt haben (P o 1 e n e c , 1968). Im Bergland von Škofja Loka sind wir zum ersten Male auf die kavernikol lebende Spinne Troglohvphantes voiehlei gestoBen, die auf beiden untersuchten Flachen gefangen wurde. Das ist jetzt schon die vierte endemische Art; wir haben schon mit Troglohvphantes confusus auf dem Zirovski vrh (P o 1 e n e c , 1977). dem dreiborstigen Troglohvphantes trispinosus auf dem Porezen, dem Dravh und der Dražgoška gora (P o 1 e n e c, 1978) und mit dem Troglohyphantes poleneci in der Mala Hrastnica auf dem Osovnik (Polenec, 1975) Bekanntschaft gemacht. Auf der Abbildung 6 sehen wir das Kopulationsorgan mit Lamella characteristica. In diesem Zusammenhang sei auch die fiinfte Art Troglohyphantes vicinus (M i 11 e r et Polenec, 1975) aus dem Selcatal, dem Walde zwischen Češnjica und Selca erwahnt; den Namen vicinus (= ahnlich, vervvandt) tragt diese Art wegen der groBen Ahnlichkeit und natiirlich auch Verwandtschaft mit Troglohvphantes po leneci. Die aufgefuhrten Arten aus der Gattung Troglohvphantes sind alle ende- misch und wurden bisher nur in den nordwestlichen Gegenden Sloweniens fest gesteltt, einige von ihnen sind sogar nur in den Waldern des Berglandes von Škofja Loka zu Hause. Bei Beendigung dieser Zeilen danke ich nochmals innigst dem groBen tschechi- schen Arachnologen Dr. František Miller fiir alle Hilfe und Muhe bei der Be- furwortung der Spinnen des Berglandes von Škofja Loka. Noch bevor die For- schungen auf der Križna gora abgeschlossen waren, erreichte uns zu Jahresbeginn die traurige Nachricht, daB Fr. Miller im 81. Lebensjahre verstorben ist. Gerade bei den kleinen Troglohvphanten weilten unsere Gedanken bei diesem hervorra genden tschechischen Fachmann. Er erkannte, beschrieb und benannte sie in Mitarbeit mit dem Unterzeichneten. So reihten sich auch diese Spinnen aus dem Gebiet von Škofja Loka in die schon bisher bekannten und beschriebenen Arten der gesamten Tierwelt ein. Gerade fiir die Bereicherung dieser lebenden Schatzkam- mer auch mit unseren Spinnen gebiihrt Fr. Miller ganz besonderer Dank. 85