Od kod priimek Pezdirc?
Vprašanje je uredništvu JiS poslal France Sirk iz Ekonomskega šolskega centra v Celju; dodaja tudi, da je po njegovi vednosti priimek doma predvsem v Beli krajini.
Razumljivo je, da ljudje ob priimkih te vrste najprej pomislijo na tisti izvor, ki ga narekuje prva asociacija; kaj bi to v našem primeru bilo, najbrž ni treba pojasnjevati. Vendar stvari niso zmeraj tako preproste.
Poglejmo si najprej, kje in koliko je priimkov, ki sestavljajo nekakšno širšo družino Pezdircev. V Začasnem slovarju slovenskih priimkov (ured. F. Bezlaj, SAZU, 1974), ki zajema priimke iz popisa leta 1931, najdemo tele različice: Pezdirc je res omejen na Belo krajino in njeno obrobje, prav tako najdemo v bivšem metliškem okraju varianto Pezderc; priimek Pezdir je zapisan v kranjskem in ljubljanskem okraju, s formantom -nik izpeljana priimka Pezdirnik in Pezdemik pa srečamo v radovljiškem območju. Po pogostnosti, ki jo lahko razberemo iz popisa 1971 (gradivo je pripravil P. Jakopin), je »najmočnejši« priimek Pezdirc (400), za polovico »šibkejši« je Pezdir, samo nekaj deset Slovencev pa
se piše Pezdirnik (variante Pezdemik ni več); zanimivo je, da je pri zadnjem štetju prišel na dan tudi priimek Pezderšek (tudi v zapisu Pezdiršek). Dodati moramo še pomurski priimek Pozderec.
2e Ivan Koštial, slovenski jezikoslovec češkega rodu, je izvajal ta priimek iz občnega imena pezdir (pezder) v pomenu »le-senasta zunanja vlakna lanu ali konoplje« (gl. Dom in svet 1906, str. 705). V Pleter-šnikovem slovarju je iz Murka in Miklošiča prevzet pazder (z oznako »novoknji-žno«) in iz Cigaleta pozder. Besedo poznajo vsi slovanski jeziki, vendar samo z vo-kaloma o/a v prvem zlogu, npr. rus. pazder, pazderä, ukr. pazdir, cksl. pazder-b, bolg. pazder, češ. pazdefi, polj. patdzior, gluž. pazdter, sh. pozder, pazdir. Pomeni se gibljejo od slame sploh, lesenastih (odpadnih) zunanjih vlaken, do konopljinih stebel in slabe lanene preje. Izraz navadno razlagajo iz posipaš + der; prvi del je identičen z lat. post (po, za] in drugi z osnovo glagola dreti, derem (Vasmer REW 2,301). Začetni paz-lpoz- najdemo še v besedah pozno (iz pozdbno) in paznoht. Drugi del (-der) pomeni sicer v slovenskih zloženkah nosilca dejanja glagola dreti, npr. konjeder, žaboder, zoboder, zidoder = zi-dolom, ljudoder, strehoder, kmetoder, mra-
119
voder, živoder, kozoder (prim. štajerska priimka Kozoderc in Kozoderec). Pleteršnik (I 450) navaja tudi izraz kozder v pomenu pazder, pezder (po Miklošiču in Cigaletu), kar je pač križanje z drugo besedo za rastlinske lupine (semenske ovojnice) ipd., npr. kozulja, kozulje, kozol, kozor (Plet. I 452).
V drugih slovanskih jezikih ima pazder več izpeljank z zanimivimi pomeni; naj omenimo vsaj nekatere: v češčini je pa-zderna (dial. pazdrna) poslopje, prostor, kjer so obdelovali lan ali konopljo, pomeni pa tudi zanemarjeno hišo sploh; pazder-nik je lahko tisti, ki v »pazderni« obdeluje lan, ali je sploh stanovalec zanemarjene koče (Slovnik spisovneho jazyka českeho II, 542); Dalj (III, 8) navaja star ruski izraz pazdernik v pomenu »holodnyj severnyj veter, pazdirajuščij, ogoljajuščij deiev'ja (podčrtal F. J.) in v pomenu mesec oktober, ki »trga listje z dreves«; najbolj znan je poljski apelativ patdzieinik »oktober«, ki je dobil to ime po nekdanjem najbolj značilnem kmečkem opravilu, pospravljanju konoplje in lanu, v tem mesecu (prim. slov. vinotok).
Toda vrnimo se k priimkom! Iz istega vira jih srečamo npr. v bolgarščini in make-donščini: Pazderov, Pazderski, Pazderkov, v poljščini: Patdzierz (leta 1436), Paždzio-ro, Patdziorek, Paidziorko (Slownik staro-polskich nazw osobowych IV, 1975, 208— 9), Paidziorzak (J. Bubak, Nazwiska lud-nošci dawnego starostwa nowotarskiego II, 23), sh. Pozderac.
Seveda vsakogar zanima, v kakšnih okoliščinah in zakaj je prišlo do prenosa nekega občnega imena v lastno ime, v našem primeru v vzdevek in priimek. Teh poti in možnosti je veliko, vendar je v
zgodovini nastajanja priimkov ta preskok v večini primerov premalo zanesljivo dokumentiran; čeprav ne moremo v vsakem konkretnem priimku več rekonstruirati položaja in motiva za pridobitev imena, so vendar glavna izhodišča splošno znana in priznana. Ljudje so dobivali priimke po rojstnih imenih, po poklicih, ki so jih opravljali ali bili z njimi v stiku, po bivališčih ali krajih, od koder so se priselili, po hišnih znamenjih, po fizičnih in psihičnih lastnostih in posebnostih, po najrazličnejših prenosih iz živega in mrtvega predmetnega sveta. Občna imena so v statusu lastnih imen ostala deloma nespremenjena, večinoma pa so bila imena tvorjena s široko pahljačo pomensko in emocionalno obarvanih pripon.
Glede na nekdanjo razširjeno in vsem Slovencem dobro znano pridelovanje in predelovanje lanu in konoplje, ni nič čudnega, da so v stiku človeka s tem območjem nastali tudi vzdevki in priimki; in pezdir kot slabšalen izraz je bil za to še posebej primeren. Pri tem pa je tudi jasno, da je moralo že v apelativnem statusu besede priti do stika z glagolom pezdeti; v jezikovni zavesti se je pez-der deetimologizi-ral in se priključil korenu pezd-, končni -er je prešel v -ir in dobil veljavo pripone, kot npr. v besedah drobir, hudir, kosir, kurbir, mehir, lepir, osir, vodir, rezir idr. (Bajec, Besedotvorje 1,23—24). Z glagolom pezdeti so neposredno ali posredno povezani slovenski priimki Pezdič, Pezdiček, Pezdevšek; kaj verjetno je, da se skriva ta onomatopoetični koren tudi v priimku Pediček, ki ga v cit. zbirki F. Bezlaja še ni. Enakega izvora je tudi drugi sinonimični izraz, ki je prav tako ustvaril priimek, vendar je to že novo vprašanje.
Franc  Jakopin . Filozofska fakulteta v Ljubljani
120