117
~v*"'"                        Razmišljen občinski pisar
Občinski pisar v Rakitji je bil pošten in dobrovoljen mož, a tak<5 raz-mišljen in pozabljiv, da je navadno vse, kar se ni tikalo občinskih zadev, ali pozabil ali pa napačno napravil; v pisarni pa je bil vesten in natančen, da mu gospod župan nikoli ni mogel kaj oporekati.
Njegova žena ga je dobro poznala ter je zvesto pazila nanj, vzlasti, predno je šel v pisarno, ogledala ga je od vseh strani, je-li vse v redu ali ne; kajti če nje ni bilo zravea, gotovo je na jedno nogo obul črevelj, a na drugo pa škrpetelj, in večkrat je cel6 pozabil klobuk ter je z domačo kapico odšel v pisarno.
Necega dne je "bil pri graščinskem oskrbniku na obed povabljen, ker je oskrbnikov sin dobil lepo službo ter se od domačih ia znancev poslavljal, predno je odšel na svoje mesto. Ta daa ga je žena posebno pazljivo ogledala, in ko je šel v pisarno, klicala je še za njim, naj vendar ne pozabi, tudi v njenem imenu gospodu oskrbniku čestitati, da je njegov sin zdaj tako dobro oskrbljen. Pisar je vse obljubil in šel v pisarno. Ondu pa se je v svoja pisma in opravila tak6 zamislil, da je na vse pozabil ter op61udne hotel domčv iti na obed, kar na trgu sreča gospoda župnika, katerega spoštljivo pozdravi in še dostavi: ,,Kam pa denes tako gosposki, če smem vprašati?" — Na obed k gospodu okrajnemu glavarju," odgovorijo gospod župnik. ,,Lejte, lejte, jaz bi pa na to skoro bil pozabil," reče pisar ter gre z župnikoin k okrajnemu glavarju, mesfco k graščinskeinu oskrbniku. Ko prideta tja, aaredijo gosp. župnik navadni poklon, rekoč: nKer ste tako zaukazali, sem tak<5 sloboden . . . ." kar tudi pisar prav priprosto za njim ponovi.. Gospa je začudena pogledala moža, a on, ki je pisarja dobro poznal, namigne, naj še za jednega pogrnejo ter se vsedejo za mizo.
Od kraja je bilo pri raizi vse tiho, kajti gospod in gospa sta bila slabe volje, ne zaradi nepovabljenega gosta, nego ker sta danes pričakovala na po-čitnice sina, ki je v mestu študiral, a mesto sina je prišlo od ravnatelja pismo, da še sina danes ne bo dom6v, kajti sicer talentiran a precej nepo-reden fant mora zaradi svojih neporednosti danes v luknji sedeti. Župnik o tem niso nič vedeli in poprašajo po sinu. Pri tem se spomni pisar, kar mu je žena naročila, zato vstaae in čestita tudi v imenu svoje žene, da je njihov sin zdaj tako dobro oskrbljen; on je uže to davno zaslužil, in le fiuditi se je, da je moral tako dolgo čakati.
,,Od kod pa vi veste, kar se je inojemu sinu zgodilo ?" vpraša glavar. ,,Mi smo pri nas to užč sinoči vedeli, in danes me je žena še posebno opom-nila, da vatn ne bi pozabil tega povedati."
Gospa je uže hotela svojej nevolji dušek narediti nad ubogim pisarjem, pa k sreči ni raogla do besede priti, ker je pisar ves navdušen opisoval bo-dočo srečo Feidinandovo, iz česar je gospa tak6j spoznala, od koga da on go-vori. Med tem sta tudi glavar in župnik nekaj na tihem govorila in potem so pogovov napeljali na druge stvari.
,,Kako vam diši moje vino ?" vpraša gospod pisarja. .,Naj mi ne za-meri vaša milost, skoraj bi rekel tak6 kakor kis (jesih)," odgovori šaljivo pisar, in on je pravo imel, kajti razmišljeni mož si je bil poprej, ko je sluga
m
bil prinesel k ribam steklenice z. o^jena in kisom, mesto na ribo v svojo ku-pico nalil kisa.
Po raznih pogovorih so prišli do tatvine, ki se je bila v Kakitji zgodila.
Vsi so imeli sum na necega znanega tatti. Knaalu potem so pa začeli govoriti o politiki in o novem miniatru, in ker je bil pisar precej tih postal, vpraša glavar: ,,Kaj pa vi o njem mislite ?" —
,,Da je pravi lopov, ki bi nže moral davno na vislicah viseti ali ysaj v ječi smrti čakati," odgovori na začudenje vseh ubogi pisar. ,,Kak6 morete kaj tacega govoriti ?" vpraša začudeni glavar. ,,Itevno danes," opravičuje se pisar, „ bile so zaslišane priče, in izvedelo se je, da ta lopov ni bil le pri tej tatvini, nego da je vodja velike tatinske druhali." Zdaj je bilo vsem jasno, da pisar ni govoril o ministrn, nego da je imel Še vedno tatti v mislih.
To je veliko pomagalo, da sta gospod in gospa prišla v dobro voljo in da so vedno več govorili. Nekdo je oraenil župana, ki rad vedno ve6 govori, nego li zua, in gospa je pri tej priliki naredila nekatere komplimente gosp. žnpniku zaradi njegovih govorniških zmožnosti.
,,Gotovo tudi vi radi gospoda poshišate ?" reče konečno pisarju. ,,Ne morern pritrditi, ker mi ta človek vedno preveč veka in žveka!" odvrne pisar. On je namrefi raislil, da še vedno o žnpanu govorž.
Tako je še pisar po svojej razmišljenosti veliko smešnih prizorov na-pravil, da so bili vsi židane volje ter so do večera pri mizi ostali.
Med tem so pri graščinskem oskrbniku dolgo nanj čakali, in ker ga le ui bilo, poslali so dom6r po njega. Žeua ga je šla iskat v pisarno in k ne-katerim drugim znancem, a nikder ga ni dobila; da bi bil pri okrajnem gla-¦varju, to jej še na raisel ni prišlo. Ker ga še cel6 v ruraku ni bilo dom6y, poslali so graščinske hlapce s svetilnicami ga iskat. Bva izmed teh, ki še uista bila dolgo v službi, sreča pisar sam ter ju vpraša, kaj da iSčeta. ,,Zgu-bljenega občinskega pisarja," odgororita inu.
Pisar si ni mogel misliti, da bi njega iskala, in misl&č, da morebiti iščeta njegovega prednika, ki je pred nekaterimi leti v jarku za Rakitjem utonil, reče jima: ,,Tega zaman iščeta; on je utonil in so ga užč našli."
Naglo se vrneta hlapca, da pisarjevej žeui poročita žalostno novico, ali njena žalost ni dolgo trajala, kajti kmalu za blapcema je prišel tudi pisar zdrav in vesel dom6v.         "    '"¦•¦•¦        ¦--         •     -   ••••'.....r:8^n:
flS 0'UVflJ) i^uSm^JO  ; (1'jjJ't'ulr.ll  <n\\»\> iriftSI   ~\)A\\  11 is;J.S-a.