JtVil JL UJbtJLoJtV. wJCaJXx\. V JCaJLN JLaJLo X ■ »Danica« izhaja vsak petek na celi poli in veljž. po poŠti za celo leto 7 kron, za pol leta 8 krone 60 vinarjev, za četrt letal' kroni- V tiskarni sprejemana za celo leto6 kron, za i!. leta 3 krone, za »/«leta 1 krono 60 vin., ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dar poprej- Tečaj LV. V Ljubljani. 11. aprilja 1902. List 15. M i H A E L*), po božji milosti in po božjem usmiljenju knez-škof Lavantinski, prisednik prestolu Njihove svetosti, velikokrižnik cesarskega-avstrijskega Fran Josipovega reda, doktor bogoslovja, sporoča mnogcčastiti duhovščini in v.*em vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in t se dobro od Boga Očt-ta in Boga Sina v edinosti svetega Duha! Gospod ne odvrača in ne zametuje od svojega Srca človešnih otrok. (Žal. pes. 3. 33. Iz vhoda svtte maše za praznik Srca Jezusovega'. V Gospodu ljubljeni škofijam! S svojim postnim pastirskim listom z dne 20. januvarija 1901 sem vam naznanil veselo vest o podaljšanju splošnega jubileja za ves katoliški svet. To oznanilo vas je napolnilo z nenavadnim veseljem. Semkaj došla in zdaj v škofijski kroniki shranjena poročila o velikanskih jubilejnih pobožnostih so nad vse vesela in častna, izpodbudna so in tolažilna kakor za pastirja tako za ovčice. Večidel po vseh župnijah, začenši od stolne in mestne župnije sv. Ivana Krstnika v Mariboru, so se opravljali sveti misijoni ali duhovne vaje, svete tridnevnice ali devetdnevnice in druge jubilejske svečanosti. Vdeležba pri jubilejnih procesijah, izpovedih in obhajilih je bila nepričakovano živahna in obilna. Da, prvo leto dvajsetega veka, sveto leto 1901, jc bilo za škofljane milosti *) Sosebno še naši čast. duhovščini v proučenje podajamo ta list veseleč se teh krasnih besedi. Vrtilnih. polno, utrdilo jih je v veri. okrepilo v njenem zvestem spoznavanju in jih je obnovilo v duhovnem življenju. Bilo je. kakor zlato leto 1900, v resnici srečno leto bogate in blagoslovljene žetve za dušo in telo. V vedno hvaležni spominj velikih milostij, prejetih od Boga v svetih letih 1900 in 1901, sem dal na evangeljski strani velikega altarja v stolni cerkvi postaviti za dvanajst sto kron mramomat spomenik z latinskim napisom „1900 Christus Deushonio vi vit, regnat, imperat 1901" in sem ga slovesno blagoslovil na starega leta večer, dne 31. decembra lanskega leta. V svojem sicer obsežnem pastirskem listu z dne 25. marcija 1901, katerega so pa dušni pastirji in verniki vender voljno sprejeli in z veseljem brali, sem razpravljal največje in najvišje zmagoslavje Jezusa Krista na zemlji, njegovo častitljivo vstajenje. V letošnji pastirski poslanici pa govorim o prav tako vzvišenem in veličastnem predmetu, o predmetu, ki je meni in kakor zanesljivo upam. tudi vam nad vh« prijeten in na katerega so me opozorili naš sveti oče papež Leon XIII. s svojo prekrasno okrožnico Annum sacrum o posvetitvi človeštva presvetemu Srcu Jezusovemu z (ine 25. majnika l£99. — Ta znameniti predmet je najsvetejše Srce Jezusa Krista, kralja naših src. Najsvetejše Srce našega Odrešen i ka je veliko znamenje našega časa. katero je Bog razodel v svoji očetovski skrbi, da nam odpre in deli v najobilnejši meri bogate zaklade svojih milostij v dosego večnega izveličanja. Srce Jezusovo, to je geslo, ki bodi katoliškim kristijanom vedno v srcu in na jeziku, da pomagajo sveti cerkvi do popolne zmage. „Ko je cerkev v prvih časih svojega obstanka vzdi- 1 hovala pod jarmom rimskih cesirjev, prikazal se ie mladeniškemu cesarju Konstantinu na nebu j križ, kot znak in pridobitelj skorajšnje slavne zmage. Glejte pred našimi očmi drugo blagonosno božje znamenje: presveto Srce Jezusovo, iznad katerega se dviga križ, bliščeč v najsvetleje plamenečem žaru. Nanj moramo staviti vse svoje upanje: od njega moramo prositi in pri- i čakovati izveličanje človeštva." Tako j pišejo naš razsvetljeni papež Leon XIII. v svoji zgoraj omenjeni prelepi okrožnici. S tem svojim pastirskim listom bi rad dosegel med drugim posebno to, da bi se milosti polna pobožnost do presvetega Srca Jezusovega prav goreče opravljala in zvesto gojila povsodi po širni škofiji. Ranjeno mi je srce, če izvem v kaki župniji, da ni vstanovijena ali pa se zanemarja pobožnost do Srca Jezusovega: ta najbolj s veta pobožnost, ker je posvečena . če šč en ju najsvetejših čuvstev Srca Jezusovega: ta najbolj mila pobožnost, ker mogočno prešinja človeška srca: ta najprisrčnejša in moljenju Sina božjega najprimernejša pobožnost. ker časti Boga v duhu in v resnici, to je v srcu. Prikupljiva pobožnost je po svojem pravem bistvu razodeta v zadnjih časih za sedanje hude dni. ko ugaša in pojema v človečkih srcih dejanska ljubezen do Boga in do bližnjega, in ko se neverstvo zmerom bolj in bolj razširja. I smiljenja bogato Srce Jezusovo, v katerem so vsi zakladi modrosti in učenosti. dodeli nam milost, da o tebi vredno mislimo i:) govorimo, da te dostojno hvalimo in ljubimo, da te spodobno častimo in slavimo! Gosp (»d ne odvrača in ne za metu je od svojega Srca človeških otrok! (Zal. pes. .'i, 3.5). V Srcu Jezusovem ljubljeni verniki! Glejte Srce, ki je toliko ljubilo ljudi. Vprašajmo se zdaj in odgovorimo ne-mudno na vprašanje: Kaj časti cerkev in da častiti v Srcu Jezusovem? Cerkev časti in daje častiti ljubezen Jezusa Krista do nas človeškik otrok pod podobo njegovega živega, telesnega Srca. Potemtakem se časti oboje obenem: telesno Srce Jezusovo, ki je sedež in znamenje njegove ljubezni, in ta ljubezen sama. s katero je bilo in ostane vse-kdar napolnjeno telesno Srce. Srce in ljubezen sta torej skupni predmet naši pobožnosti, ki ob- sega dva dela: duhovni, nadčutni del ljubezen in sicer človeško in božjo ljubezen Izveličarjevo; čuten, telesen del Srce, to pa ne ločeno od človeške narave in od božje osebe Kristove, temveč živo in z drugo osebo presvete Trojice, z Besedo, bipostatiČno zedinjeno. Prav dobro piše učeni jezuit Herman Josip Niks: V cerkveno potrjeni pobožnosti Srca Jezusovega ne častimo le ljubezni, temveč ljubezen v njeni naravni podobi v Srcu; in ne častimo le Srca, temveč Srce kot naravno podobo ljubezni Izveličarjeve. Srcu in ljubezni se zavoljo hipostatičnega zedinjenja z božjo osebo spodobi božje moljenje in češčenje. Ljubezni plameneče Srce pa se časti posebno zato, ker od ene strani ljubezen zavzema odlično mesto v vsem življenju Izveličarjevem, ker je prav iz nje izviralo vse, kar je Krist za nas delal in trpel in kar še dela: in ker je od druge strani Srce podoba ljubezni in volje, torej tudi podoba čednostnega življenja človekovega. Srce se vdeležuje na občuten način vseli močnejših vnetkov in čuvstev človeške duše. V rečenem smislu so papež Klement XIII. (1758—17G9), blagega spominja, kakor molimo duhovniki v rimskem brevijariju, dovolili nekaterim cerkvam na iskrene in ponižne prošnje, praznovati god presvetega Srca Jezusovega, da verniki pod podobo tega Srca tem gorečneje in tem pobožneje častijo ljubezen, katero je Jezus Krist razodel v svoji smrti, ki jo je pretrpel v odrešenje grešnega človeškega rodu, in v presvetem zakramentu altarja, ki ga je postavil v vedni spominj svoje izveličalne smrti, in da bi verniki iz tega češčenja in poveličevanja prejemali tem obilnejših sadov te ljubezni. Brezmerna ljubezen našega Gospoda in Izveličarja v njegovem Srcu kot v svojem sedežu se torej tukaj časti in povišuje. Neizmerno človeško in božjo ljubezen našega Odrešenika so sicer že od nekedaj premišljevali v sveti cerkvi. Deviška mati božja Marija, njen vselej deviški ženin sveti Jožef, sveti apostoli in svete žene, vsi so bili gotovo srčni častilci ljubezni polnega Srca Jezusovega. Od Boga posebno oblagodar-jeni apostol narodov, sv. Pavel, katerega srce je bilo po besedah svetega Ivana Zlato-ustega Srce Jezusovo, cor Pauli Cor lesu, sklepa svoj prvi list do Korinčanov: Ako kdo ne ljubi Gospoda našega Jezusa Krista, sit anathema, maran atha, bodi izobčen, in njega Gospod, kadar pride k sodbi, pokliče na odgovor . . . Moja ljubezen je z vami vsemi v Kristu Jezusu. (I. Kor. 16, 22. 24). Toda češčenje Srca Jezusovega, kakor je umeje in pospešuje sveta cerkev dandanes, to je skupno češčenje neskončne ljubezni Jezusove in njegovega telesnega Srca, kot naravnega sedeža in znamenja ljubezni, se je po božjem sklepu začelo še le polagoma. Marljivo premišljevanje notranjega trpljenja Jezusovega, katerega sedež je bilo Srce, naj plemenitejši in najnežnejši del telesa, in zvesto premišljevanje stranske rane Jezusove, s katero se je prebodlo obenem njegovo Srce, je napeljevalo k ljubeznivi pobožnosti do Srca Jezusovega in je pripravljalo na njo. Med v daljno prihodnost zroče napovedovalce dandanes že povsem katoliškem svetu razširjene krasne pobožnosti spada poleg drugih bogoljubni patrijarb carigrajski, sveti cerkveni učenik Ivan Zlatousti (f 407). Kakor uči ta slavljenec v svoji 84. homiliji, ki se rabi deloma kot osmo berilo na god Srca Jezusovega, se je dopolnilo s tem, da je bila prebodena Kristova stran, prorokovanje Caharijevo, na katero se je skliceval že sveti evangelist Ivan (19, 37): In gledali bodo v njega, ki so ga prebodli. (Cah. 12, 10). Drug blažen oznanjevaleč pobožnosti do Srca Jezusovega je oni veliki svetnik, ki se predstavlja z gorečim srcem v roki, v znamenje svoje požrtovalne ljubezni do Boga in do bližnjega: to je proslavljeni škof Hiponski, vrli Avguštin. Iz njegove 120. razprave o evangeliju svetega Ivana je vzeto sedmo berilo za god Srca Jezusovega. V knjigi do Lavrencija piše od Boga razsvetljeni cerkveni učenik: „Longin mi je odprl s sulico Kristovo stran, in jaz sem vstopil in sem varno prebival tamkaj." (Enchirid. c. 23). In svoje neprispodobne »Izpovedi" začenja i s svetovno znanim stavkom: „Velik si, o Gospod, in hvale nad vse vreden . . . Vstvaril si j nas za sč, in naše srce je nemirno, dokler ne i počiva v tebi". (I. lib. Conf. cap. 1). Da, min- j ljivi svet ne more napolniti človeškega srca, ker je okroglast, srce pa je tri-voglasto; le presveta Trojica je more docela izpolniti in nasititi. • -i Od enajstega stoletja sem nahajamo v spisih pobožnih pisateljev mnogoštevilnih mest, ki pričajo jasno, da so od tiste dobe posebno častili telesno Srce Jezusovo in da so se prav na ta način učili globlje umevati in prisrčneje častiti notranje trpljenje Gospodovo in njegovo ljubezen. Taki so spisi me do sla d kega cerkvenega učenika 8v. Bernarda; iz njegovega tretjega govora o Gospodovem trpljenju je vzeto trojno ganljivo-lepo berilo drugega nokturna za praznik Srca Jezusovega, nadalje spisi serafskega cerkvenega učenika sv. Bonaventure, iz katerega knjige o drevesu življenja je posneto deveto berilo, potem spisi svete Mehtilde in svete Jederti Velike,1) svete Katarine Sienske, obeh slovečih mistikov dominikanskega reda, blaženega Ivana Tauler in izveličanega Henrika Sušo, kakor tudi spisi j drugih mistikov ali skrivnostnikov. — Za glav-1 nega predhodnika pobožnosti do Srca Jezusovega velja pa častitljivi oče Ivan Eudes, ustanovitelj kongregacije Jezusa in Marije ter začetnik nadbratovščine najsvetejšega Srca Jezusovega in najčistejšega srca Marijinega. Spisal je knjigo: „Pobožnost k rao-ljenja vrednemu Srcu Jezusovemu", ki je izmed prvih knjig, ki so bile izdane nalašč v poče-ščenje božjega Srca. Bogoljubni mož, ki je posvetil vse svoje duhovniško življenje razširje-' vanju in utrjevanju pobožnosti do Srca Jezusovega in srca Marijinega med vernim ljudstvom, je umrl dne 24. avgusta 1680: in leta 1874 so začeli pri sveti stolici v Rimu preiskavo o njegovi prištetvi med izveličane2). Poleg imenovanih oznanjevalcev in predhodnikov pobožnosti do Srca Jezusovega je k njenemu vglobljenju, povišanju in razširjenju bistveno pripomogla ponižna služabnica božja, Marjeta Marija A 1 a -kok (Alacoque), iz reda obiskovanja Marijinega v Parelemonialu (Para v le Monial) na B urg u nd skem, ki je umrla leta 1690. Kakor se je Bog poslužil leta 1264 pobožne redovnice Julijane v Litihu (Ltittich) za vstanovitev visokega praznika svetega Rešnjega Telesa po papežu L milijonov dolarjev. Velike svote je daroval za javne knjižnice v raznih mestih, za univerzo v \Va>hingtonu. visoke šole na Škotskem, za orgije v mnogih cerkvah na vzhodu in priletnim delalcem v jeklenih tovarnah v Pittsburgu. Najlepše pa se nam zdi od njega to, daje označil svoje darove kot dolg. ki ga je dolžan delalcem. ki so pri po m ogli do njegovega bogast va. - Da bi našel več posnemalcev med ameriškimi milijonarji! Delale«- biti, to je ča>tni poklic. Za delalce skrbeti nam je dolžnost. Delale i smo pod milim Bogom mi vsi! ,ff'o Amerikanskrm Slovenci." Jezuitje v državni službi. Vlada združenih držav je državni urad za meteorologirna opazovama na Filipinskih otocih poverila očetom jezuitom. Or-etje Jezusove družbe so še za španske vlade na lastne stroške vzdrževali meteorologične postojanko na Filipinih. Ker so se pa njihova opazovanja in poročila izkazala najbolj precizna in zanesljiva, priporočil jih je filipinski guverner vladi v \Vashingtonu. Jezuitje so sprejeli ponudbo za malo plačo in službo oskrbujejo na splošno zadovoljnost. Na vseh opazovališčih službuje skupno 100 oseb. Za instrumente in druge priprave jim je dovolila vlada 12.0U0 dolarjev. Po nAmeričan*kem Sloreuci.* I. Bratovske zadet** molitvenega a p o s t o 1 s t. \ a . «) Glavni namen za mesec m are i j I 902: Češčenje st. križa. !>) Posebni na men i. 1"! Sv Saba. Diu/.be treznobe. potrpežljivost. Zaltj« vanje. 1'i. Sv. Ida. SljVfciict v Aleksandri,:. Marijine dru/.be. 14.) Sv. Justin Slovanske srednje šol«. Družba r.v Vm-cencia 15. St. Helena. Slovenski btgnilovci. Letošnji novo-maSniki. 16.) Sv. Drago. Leon XIII. in njegov jubilej Knezškof An on Bonavenlura. 17.> St. Rudolf. Slovenski redovniki. Trdovratni grešniki. lH.j 8?. ApolonlJ. Slovenski škofje in duhovniki. S Škofijska kronika. Eardlnal Miesia umrl, na mrtvaškem cdrn in pokopan*). Ponedeljek, 24. marcija, je na vse zgodaj dospela nenadna brzojavka v Ljubljano: ».Kardinal dr. Jakob Missia je danes pol nre po polunoči, zadet od srčne kapi, nagloma umrl; previden sv. zakramenti." Znalo se je v najožjih mu krogih, da ima srčno bolezen. Koncem oktobra 1901 ga je namreč napadlo v prvo, ponovilo se večkrat, zlasti v nočeh; in sicer pred božičnimi prazniki nekokrat tako hudo, da so ga prevideli sv. zakramenti. Napadi potem so bili lahneji. Vender je po zdravnikovem naročilu čula ob njem ."> mesecev vsako noč križarska sestra. A sam je skrbno zakrival usodno bolest in delal do zadnjega dne. — Rojen je bil 30. junija 1838 na Moti v župniji sv. Križa ob Ljutomeru na slovenskem Štajarskem v kmečki hiši rpri Mislovihu — od tod pisanje »Missia-. Ko je njegov veliko starejši brat Anton 1. Ib42 pel novo mašo, naročali so mu stariši, naj skrbi za svojega mladoletnega bratca, da tudi on postane kedaj mašnik. šolal se je najprej v Kapeli, potem v Radgoni in na to v Mariboru. Devetletnemu mu je umrl oče. Gimnazijec je bil sprejet v graško deško semenišče in bil tam z odliko dovršil gimnazijo. Že na gimnaziji se je bil takratnemu graškemu k. š. grofu Attems prikupil tako, da ga je jemal na opo-čitine k >ebi. Mati mu je zamrla uprav pred njega vstopom v semenišče. Enoletnega graškega bogoslovca so jra sprejeli v rimski .Collegium Germanicum;" tam, kjer so zadnje čase po sedem let bivali in postali doktorji modro- in bogosloviju kranjski duhovniki: kanonik Ivan Koren, brata spiritval Fran in bogosl. prof. Aleksij Cšeničnik. prefekt Mihael Opeka ter i. 1900 prezgodaj zamrli bogoslov, Gameljčan Ivan Juvan an/ 1900; list 45.) Ce smo prav poučeni, spremil je brat Anton mladega bogoslova Jakoba celo do Kima; torej nad vse vestno izvršujoč starišev naročilo. Sploh je bil dober človek, kakor smo se Ljubljančanje priliko imeli prepričevati o njem ta leta. koja je tu živel in slednjič 1. 1804 zamrl v šeutpetr^kem k. š. letovišči ter se pokopal pri ljubljanskem sv. Krištofu. V Rimu je bival mladi bogoslovec let, postal bogosloviju doktor ter se iz knjig, so-sebno pa vsled občevanja zelo dobro priučil italijanskemu jeziku. Tako nam je pravil prve čase prihoda v Ljubljano sam. Pristavljamo, da je moral — če je trdil tako — nenavadno vežban biti v tem govoru in v pi>avi, ker ni imel navade hvaliti samega sebe. kakor je tudi strogo znal varovati vsako tajnost, kojih alojzijeviški vodija domačemu škofu mora zaupati v obilji. Razun laščine je bil samoumevno vešč slovenščini ter nemščini in latinščini. O francoščini nam je omenjal ob isti priliki, tudi sam, da jej je priučen le po malem, ker francoskemu uku ni bilo prave prilike v zavodu. Dne 30. majnika 18G3 je bil mašnik posvečen in se je za leto dni vrnil v domo- *• Povzeto po »Primorskem Listu.« »Gorici«, »Slovenci«. »Slovenskem Gospodarji«. »Miru«, »Salzb K. Kirchenzeitung« ter osebnem poročilu iz Gorice. vino. Bil je najprej prefekt v deškem graškem semenišči, potem 14 let tajnik graškemu ordinarijatu ter dvornik k. š. dr. Ivanu Krst. Zwerger, slednjič mu 8 let kancelar. V tej dobi nekokrat je bil obolel na pljučih. Zdravit se je prišel v Gorico in je stanoval v hiši ob škofiji v sobi, prav tik spalnice, kjer je sedaj zamrl. Bolna pljuča so se mu bila takrat popolnem zacelila. Leta 1879 je postal stolni graški kanonik. Objavljal je kot tak v „Grazer Volksblattu podlisteke, slednjič naslovom „Zur Congruafrage" izšle psevdonimom rMartini" v celotnem spisu, koja knjiga menda ni bila brez vpliva ob njega imenovanji za škofa. Petletni kanonik je bil namreč po cesarji imenovan 14. jun ja 1884 ljubljanskim knez-škofom, 10. novembra pa po papeži potrjen. Noče nam iz spominja, kako je za prihoda v Ljubljano po-nudivši mu svojo vprego tadanji deželni predsednik baron Winkler odkrit sedel ves čas z južnega kolodvora do šenklavške cerkve ob blagoslavljajočem novem škofu. V 13tih letih njegovega tukajšnjega škofovanja se je vstanovilo na Kranjskem 13 novih samostanskih naselbin. Prišli so na Kranjsko: jezuiti v Ljubljano; usmiljeni bratje v Kandijo pri Novem Mestu in cistercijanje v Stičino. Frančiškani so dobili nov samostan na Bre-zijah. Došle so Karmeličanke na Selo pod Ljubljano. Šolske sestre rde Notre-Dame" so se naselile v dveh samostanih s šolami: v Šmihelu pri Novem Mestu in v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Šolske sestre sv. Frančiška so se nastanile s šolo v Repinjah. V Ljubljano so došle redovnice sv. Križa, strežoče starim onemoglim ženskam; v Radeljico pri Bučki pa Magda-lenke. Nove naselbine usmiljenih sestra sv. Vincencija Pavlana so nastale v Kočeviji, v Kameniku in v Idriji. — Po tudi precej nepričakovani smiti knez-nadškofa dr. Alojzija Matije Zorn v Gorici, moža najnežnejega srca, je prav na željo Nj. Veličanstva cesarja Fran Josipa 12. decembra 1897 imenovan, 24. marcija 1898 pa v Rimu potrjen bil goriškim kneznadškofom ter zasedel to metropolitansko stolico dne 22. majnika 1898. Goriški metropoli ji v področiji je tudi Ljubljana. Istotako je po cesarjevi odločbi dosegel 19. junija 18H9 kardinalsko čast ter se kot tak prišteval kronskim kardinalom (Gl. ^Danice" 1899 štev. 25 in 35). Že mnogo let obvrševanim konferencam avstrijskih škofov je bil odbornik in odborov tajnik. — Njega goriško delovanje je bilo: Cerkvene vizitacije po vsej deželi. Pridobil je redovnikom sv. Frančiška samostana na sv. Gori in na otoku Barbani. Obnovil zborovanja duhovnikov izroči vsi vodstvo profesorjem bogoslovij a. Namen je imel vrediti posvete z dekani, ko bi se bila obnesla zborovanja duhovnikov. Za deško semenišče je nakupil palačo na Zemljaršči, najlepšem kraji goriškega mesta, v posebni poslanici proseč prispevkov ljudstva in duhovščine. Ta zavod mu je bil zelo pri srci in do zadnjega je sam izdeloval poslopiju načrte. Vstanovil je duhovsko nadškofijsko sodišče. Svojo palačo si je okusno vredil in končal s križevim potom v novi hišni kapeli, ki se mu je blagoslovila še le sv. Jožefa praznik, torej 4 dneve pred smrtijo. — O zadnjih njega dnčh se piše, da se je počutil precej dobro, posebno vgodno še zadnji živenjski dan: cvetno nedeljo 23. marcija. Ta dan je maševal ob '/a 9. doma, bil opoludan in zvečer izredno vedre volje ter namenjen sam opraviti funkcije velikega tedna. Ob kosilu so hoteli izgovoriti za 4. obletino njega izvolitve za goriškega nadškofa nekaj besedi; a je odvrnil: „Pu-stite! Obletnica je jutri, 24. t. m. Jutri napravite napitnico!" Zvečer se je mudil v sobi - pisalnici do 10. ure. Zdravniki so mu sicer odsvetovali vsako delo. A imel je že iz Gradca tudi to navado, da je delal po noči, ko ni take zmotnjave, nego po dnevi. Potem je odmolil rožni venec in šel do počitka ob l/t na 11. Malo pred polunočijo se mu je pojavil hud srčni napad. Takoj mu je bila na pomoč sestra križarka Agripina. Položila mu je obkladkov na prsi ter mu priredila stroj za kislečevo vdihavanje. Na to je šla v stransko sobo po še drug aparat. Ko se je vrnila, našla je bolnika v nevarnem stanji. Koj je sklicala služabnike in družino. Došel je kapelan Ličan in kancelar Zampara. Dvornik Ličan mu je nemudoma podelil sv. poslednje olje. Na to je še parkrat vzdihnil in ob polni zavesti za vselej zatisnil oči ob */> 1. po-nočni uri — držeč v desnici mrtvaško svečo, katero si je bil dva dni poprej sam donesel k postelji; v levi pa križ s svetinjami. Ob mrtveca postelji je vsa domača družina v molitvi vstrajala do jutra. Koj je prihitel tudi domači zdravnik dr. Pontoni, a prepozno. — Metropolitanskemn kapitelju so izrazili svoje so-žalje: Sv. oče Leon XIII., Nj. Veličanstvo cesar Fran Josip, vprašujoč, kedaj se izvrši pogreb; razni kardinali; ministerski predsednik Koerber; učni minister Hartel, ki je naročil tržaškemu ces. namestniku, naj se vdeleži pogreba tudi kot zastopnik naučnega ministrstva; bivši učni minister in ministrski predsednik baron Gautsch, njega posebni prijatelj; kranjski deželni predsednik bar. Viktor Hein; tržaški cesarski namestnik grof Goess, mnogi škofje ter obsežna vrsta raznih dostojanstvenikov. Kranjski deželni glavar žl. Oton Detela; iz Ljubljane: klub deželnozborskih kato-liško-narodnih poslancev; vodstvo katoliško-narodne stranke; katoliško-politiško društvo, »Slovanski cen-trum-4; meščanski klub; slovenska krščansko - socijalna zveza, ki je skleni'a vdeležiti se pogreba po deputa-ciji z zastavo; istotako ,.krščanska ženska zveza"; slov. katoliško-akademični društvi ,.Danica" in „Zarijau. — K. š ljubljanski ordinarijat je s št. 1369, 24. marcija, poslal razglas: naj se smrt dosedanjega metropol i ta ter bivšega ljubljanskega knezškofa vernikom naznani tako, da se takoj po tej izvedbi pol ure zvoni po vseh kuratnih in samostanskih cerkvah z velikim zvonom. Običajno mrtvaško zvonilo pa naj traja tri dni v kolikor bo to radi zadnjih dni velikega tedna mogoče. 8. aprilja je namenjen ljubljanski knez-škof Anton Bonaventura ob desetih v stolnici zanj odslužiti slovesno za-dušnico; kar naj se izvrši tudi povsod po zna-movanih cerkvah; če ne 8., vsaj potem 9. aprilja. — Glavnim dedičem je odločil kardinal v oporoki, spisani vseh vernih duš dan 1. 1901, deško semenišče v Gorici. Bogato knjižnico je podaril škofiji. Ker je na svoje troške prenovil škofijsko palačo, je njegova zapuščina skromna. V oporoki je izrekel željo: naj bi bil pokopan na Sv. Gori pri Gorici. Truplo bi se bilo sicer moralo pokopati na pokopališči. Prosilo se je torej ministrstva, naj dovoli pokop v svetišči. V izvanredni seji goriškega občinskega sveta je župan ob navzočnosti domačega okrajnega glavarja, grofa Attems, predlagal, da mestni svet obesi žalno zastavo z mestne hiše, in se vdeleži pogreba ter odredi, da se tisto dobo prižgane poulične svetilke obvesijo črno-belim pajčolanom. — Veliko sredo, 26. marcija, dopo-ludne je došel iz Trsta prof. dr. Sim. Pertot. da truplo balzamuje. To delo je dovršil pomočijo še dveh zdravnikov od 9. dopoludanje do 1. popoludanje ure. Ob tej priliki so konstatovali zdravniki, da pokojnik ni bolehal le ob srčni hibi, nego da so mu tudi doapnele srčne žile (kot menda kedaj celovškemu škofu Petru Funder) in da mu je zgodnjo smrt provzročila še tudi trebušna odebelelost. Zadnje zlo si je bil namreč nakopal, ker je delajoč preveč sedel ter se gibal premalo. Spominjamo se ob tem, da smo ga ob nekih duhovnih vajah nagovarjali, naj se gre — nekaj obnemogel — izprehodit na alojzijeviški vrt — a je odklonil. Ostale ure tega dneva je truplo obležalo v sobi; a veliki četrtek, 27. marcija, se je dvignilo, preneslo v staro hišno kapelo ter položilo na vzvišen katafalk. Občinstvu se je od sedaj dovolil vstop slednji dan do pogreba. Vhod i se je odločil iz ulice; izhod pa od zadaj čez dvorišče. Mrtvec je bil oblečen v talar škofovske vijolčaste ! barve, čez talar mu je bila vijolična tunicela, na rokah so mu bile škrlatne rokavice, na nogah istotake nogavice ter iste barve srebrnino pretkani črevlji, na glavi srebrna mitra. V rokah je držal srebrno razpelo. Truplo je ležalo med svečami v dragoceni krsti. Mrlič se je videl popolnoma. Obličije mu je bilo nekoliko zatemnelo in bilo vsaj pred pokopom zelo izpremenjeno: česar se spominjamo tudi sicer pri balzamovancih, na pr.pri knezškofih Antonu Alojziji \Volf in Ivanu Zlatoustem. Poleg trupla je h žala masna knjiga in nadškofska palica. Ob katafalkovem znožiji je bil kardinalski klobuk; a insignije reda železne krone I. vrste so se že pred pogrebom vrnile na Dunaj. Na črno oblečenih stenah pa so visele slike kardinalovega zasebnega grba. Pred krsto je bil klečalnik, na njem so duhovniki molili, stalno se vrsteč. — Povelikonočno sredo. 2. aprilja, so ob 9. jutranji uri zapeli vsi zvonovi po Gorici. Tudi : ljubljanske cerkve ga niso pozabile. Ko se je namreč vršil v Gorici pogreb, plapolale so črne zastave iz stolpa šentjakobske, iz pomola pod kupolo šenklavške ter s pročelja frančiškanske cerkve. Ko so dovedli truplo iz nadškofijske kapele, pričel se je sprevod izpred škofijske palače čez Travnik, skozi Raštel proti stolnici. Pred krsto so stopala razna sirot išča ter šolski zavodi, moške bratovščine, društva, n. pr. zastopniki rSlov. kršč. socijalne zveze". „Slov. kat. del. i društva" in ..Krojaške zadruge" ter rKršč. žrnske ! zveze-', člani vseučilščnih društev rDanicau in ..Z arij a" ! s slovenskimi trakovi. Za temi mestna in vojaška godba, deško semenišče, redovniki (njih krog 60), duhovščina iz raznih škotij, goriške, ljubljanske, tržaške, poreške. krške, lavantinske, graške in tudi še druzih. Vseh v rokete opravljenih duhovnikov je bilo blizo 3oo šte-i vila. (Iz Kranjskega po r Pri morskem Listu" do 100; po ..Slovenci" do 60). Neposrednje pred domačim goriškim kapiteljem stopajoče so naši viri — žal za zgodovino nepopolno ! — naveli naslednje: Iz Gradca je bil prošt Friih\virth od sv. Krvi, kan. baron Fran Oer; iz j mariborske škofije prošt Lovro Herg, kan. dr. Ivan Mlakar. | kan. Hajšek, drž. poslanec dekan Žičkar; iz Trsta ka-I piteljski vikarij prošt Petronio; iz Ljubljane prelat j apost. protonotarij dr. Ivan Kulavic, prelat gen. vikarij ' Ivan Flis. kanonik dr. Andrej Karlin; iz Novomesta j prošt dr. Sebastijan Elbert; iz Stičiue cisterijanski ]U'ijnr o. Gerhard Maier: mladi olivetanski opat Kgger iz Tanzenberga na Koroškem: goriški kapitelj zaključujoč po kardinalovi smrti izvoljeni kapitularni vikarij prošt .lorda 11. Koj po smrti so pričakovali v Gorici kterega kardinalov iz Kima. ki bi pokopal umrlega si kolego. Ker ga ni bilo. vodil je pogreb po škofijskem poslovanji najstareji škof Ivan Flapp iz Poreča. Ž njim so bili škofje: k.-s. .loglič iz Ljubljane, eks. k.-š. Josip Kalili iz Celovca ter škof Anton Mahnič s Krka. Sledila je rakva — popolno odprta - ki so jo nosili župniki: Kranjec iz Smarij. Ziach na Placnti ter knrat Roječ iz Bilj in vikariji: Pahor iz Kronberga, Simon Kos iz Opatjesela ter Mihael štrukelj iz Soče. — Ne posreduje za rakvijo so se zvrstovali mnogoštevilni sorodniki z Murskega polja. med njimi kardinalu pravnuka. zavod-nika-učenca. koj a je umrli izdrževal v kalksburškem vstavil; hišna družina iu osobije nadškofijske pisarne. Na t«» je hodil zastopnik Nj. Veličanstva cesarja, veliki pridvomi maršal irt. liela Czirakv iz Denerfalve. eks. tržaški namestnik gf. Goess. deželnemu glavarju namestnik prof. dr. Anton Gregorčič z deželnimi odborniki in deželnimi poslanci, državni poslanci, vojaški dostojanstveniki m» d njimi s generali, župan goriškemu mestu. Vriniti, grof hegenfeld. baron Teiitfenbach, politiko. sodno, finančno, poštno, gozdnodirekcijsko uradiiištvo. profesorstvo raznih uči len in šr drugo uradništvo. Potem odvetniška, trgovska, obrtna in zdravniška zbornica. Na to veterani, meščanje. razne ženske bratovščin«' ter ženske ljudske šole in gnjeiike ženskim zavodom. Vse to zapovrstije je dolo-črval v laškem jeziku natisnjeni vspored. — Sledila ie ogromna množiea ljudstva iz raznih goriških krajev, iz Kmianije iu «>d drugod, zlasti s Kranjskega. Vojaštvo je po v<»«h odločenih ulicah stalo v špalirji. V>.' pogtebne ulice so bile v črnih zastavah, okna v črnili prevešali. One zastave so plapolale z uradnih poslopij, celo protestantske in židskr hiše so bile v ••meni. Stolnici ob vbodu je bil visok črn bahlaliin in ol«>žili rakev na visok katatalk. Oticijator insgr. Flapp je daroval črno sv. mašo. po sv. maši je kardinalovo živeiije iu delovanje opisujoči slavnostni govor imel Inigoslovski profesor dr. Faidutti v laškem jeziku — lovskemu doktorju. Absolucije ob katafalkn so odpeli: prvo k.-š. Josip Kalin, drugo tvo z županom Moze-ličem. — Pod položili na voz. ki prevaža mrliče ^oii na Sv. lioro. Ves čas v lioro »o stopali za kr>to sorodniki. slu/nio st. \ozili za krsto, njim na čelu k.š. Jeglič in Kahn. Ko je dospel sprevo.l krog 'i.popoludne vrhu sv. t-iore. prišli >o mu nasproti božiiepotni varuhi, oo. frančiškanje, vodstvom gvardijana o. Kalista Medič, rojenega Ljub-Ijanca. V romarsko cerkev doneseno krsto je blagoslovil o. Medič. Do cela polna je bila obsežna cerkev navzočnikov. — Potem so se zbrali mnogi duhovniki v zakristiji. Tu so bili opaziti prošt Fri'ihwirth iz Gradca, graški kan. baron Oer, olivetanski opat Egger iz Koroške; prošt dr. Elbert iz Novomesta, konz. y svetnik dr Josip Lesar, ljubljanski kancelarij Josip Šiška — zadnji 3 imenovanci knezškofu Missiji bivši dvorni kapelanje, kustos o. Hugolin Sattner; župnik Ivan Karlin iz Smledenika. goričiški kurat Jakob Strupi 1. dr. Tudi državna poslanca Fr. Povšč, dr. Ivan Šu-steršič i. dr. — Med tem so zakapili krsto. — Na to pristopi do nje ljubljanski knezškof Jeglič z obilno azistenco. Po odpetem ,,libera* in končanem blagoslovljeni i spregovori kratek, a prisrčen poslovit ven govor v svojem in navzočnikov imenu v slovenskem jeziku. Gorko se mu sosebno še .Prim. List* zanj zahvaljuje zato, ker so segle te besede ljudstvu do srca. — Krsto so slednjič položili v grofov Coroninijev rako, koji je zadnji vdejan bil leta 1808, član te goriške rodovine. Grob je prav v svetišči Matere Božije. Na ploščo, ki pokriva rakev. se vreže priprost križ in visocega pokojnika samosvoj napis ,.Cardinalis Jacobns Missia*1, t. j. kardinal Jakob Missia. — Iz obližnjih gorskih vasi je bilo ob tem zadnjem slo- vesovanji vse polno sem na sv. Goro prihitelega naroda. * Goriški generalni vikarij prošt Jordan je ukazal, naj vsi župniki, kurati, vikariji in predstojniki samostanom sami določijo dan, ob kterem se opravijo za pokojnega kardinala molitve in sv. maša zadušina ter naj povabijo k temu opravilu vernike svoje duhovnije. Naročil je 3kratno zvonjeuje od velikonočne nedelje (in ne poprej) po vseh cerkvah v škofiji zjutraj, opo-ludne in zvečer. Vsi nčzadržani duhovniki naj pridejo 2. aprilja krog 9. ure v semeniško cerkev v Gorico. Po opravljenem tem pogrebnem činu pa naj ob dovoljenih dneh pri sv. mašah privzemajo kolekto de ..Špiritu sancto", t. j. k svetemu Duhu — goreče proseč Vsemogočnegadobreganoveganadpastirja.V M. P.! Premil. g. knezškof dr. Anton Bcnaventura Jeglič je opravljal veliki teden cerkvene obrede v stolnici in vodil veliko saboto 29. marcija procesijo sv. Reš-njega Telesa. — Veliko nedeljo. 30. marcija, je imel v stolnici pridigo in slovesno sv. mašo. Po sv. maši je podelil papežev blagoslov. — Popoludne je vodil za-obljubljeno potresno procesijo k uršulinski cerkvi. — Veliki ponedeljek, bi. marcija, je sel v Cirknico sprejemat mladeniče v Marijino družbo. — Torek, 1. aprilja. se je odpeljal v Gorico in se sredo, 2. aprilja, vdeležil pogreba eminence g. kardinala Jakoba Missia ter mu ua sv. Gori govoril v zadnje slovo. — Belo nedeljo, b. aprilja, je posvetil dva stranska altarja pri sv. Petru v Ljubljani. — Ponedeljek, 7. aprilja. je bila kanonična vizitacija pri sv. Petru v Ljubljani in pri vseh podružnicah. — Torek. 8. aprilja. dopo-ludne je ob lOtih opravil v stolnici slovesno zaduš-nico za f kardinala Jakoba Missia. Popoludne ob treh je bila kanonična vizitacija pri sv. Jakobu in sv. Florijanu v Ljubljani. Sredo. 9. aprilja. je bila kanonična vizitacija v Trnovski župniji v Ljubljani in četrtek. 10. aprilja. v župniji Marijinega Oznanjenja pri frančiškanih. na Viči in v Šiški. — s — Odgovorni vrednik Tomo Zupan. — Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.