440
Poučni in zabavni del.
Kako sem izpovedoval  Turke.
Češki spisal J. Holeček.
V drugi polovici meseca septembra leta 1875. priborili so si hercegovski ustaši uspeh za uspehom. Po Evropi sta se širila deloma strah, deloma nezaupnost. Da bi se prepričal ob istinitosti hercegovskih poročil, sklenil sem, da jedenkrat zajamem iz odločno turških v. Priložnost se ni dala dolgo čakati. Čez nekoliko dnij pribežali so trebinjski Turki v Dubrovnik vsi prestrašeni, z izbuljenimi očmi. To je bil učinek poraza pri
Bilku.
Ti dobri  ljudje   povedo mi resnico, mislil sem si.
Nekaj askerjev ustavilo se je na morskem bregu ter pogovarjalo se kupujoč neko ribo. V petih minutah jih je obstopila tolpa radovednežev.
„Ali si lačen, Turčin?" uprašal je nekdo.
»Nisem, a rad bi pokusil", odgovoril je Turek.
„Le pokusi, le pokusi, saj tam na Trebinji itak lakote ginete", dejal je drugi  iz tolpe.
„Mi?" razjaril se je Turčin, „mi imamo na Trebinji vsega, česar si le poželimo, in tudi dobrega carja imamo, ki bi ne dovolil,  da bi lakoto trpeli."
„Ali ustaši vas baje jako mučijo, jemljejo vam živež, pretepajo vas, da hrbta ne čutite, in zato se vam morda vendarle slabo godi".
„Ne budali! Kako bi nam mogli jemati živež in kako bi nam mogli kaj zalega storiti! Izognejo se Tre-binja na dvajset milj! Vlah se ti trese, ako mu le besedo, Trebinje izgovoriš! In ako gremo nad-enj — misliš, da nas počaka ? I, ne počaka, ker je pes! Noge pod pazduho in v skok, kakor bi mu za petami gorelo."
„Kdo ti bo verjel! Slišal sem, da ste jih preduče-ranjem pri Bilku dobili — no,  kako?
„Aha!" zasmejal se je Turčin, kakor bi se nečesa novega spomnil, „gotovo čitaš časnike!"
„Seveda jih čitam."
„Ne čitaj jih, brate! Časniki lažejo, ker imajo piko na častitega našega carja. Hoteli so, da bi jih častiti car živil, da bi jim dal velikansko svoto rmenih cekinov. Neumneži! Car pa jim je odgovoril, da jim ne da niti počenega groša, ker ima mnogo pravovernih otrok, katerim ne more odtrga vati zbok raznih tujih gladovcev".
Tega pa mi vendar ne boš tajil, da vam jih je pri Kasabi Peka naložil, kolikor ste jih mogli nestia.
„Zdaj imam pa že dovolj! Pri Kasabi so našinci pomlatili Vlahe do zadnjega, le nesramni Peko je ušel. A zdaj mi daj mir! Takov si, kakor vsak kristijan — lažnik in gad".
Turki so odhiteli, da bi se izognili nadaljnim upra-šanjam.
„Tako, dragi moj, ničesa ne izveš od previdnih in nezaupnih Turčinov," dejal sem sam sebi „ Turke treba drugače izpovedovati!"
Šel sem na dubrovniške „Ploče," kjer ostajalo turške karavane, ki vozijo v Dalmaciji nakupljeno klajo v Trebinje. Tudi danes sem našel ondu majhnu karavanico. Šel sem mimo čete skeptičnih filozofov, ki so stali zamišljeno s povešenimi glavami in z lesenimi sedli na hrbtih. Takoj sem se prepričal, da tudi od njih ne izvem resnice.
Poleg „Ploč" stoji majhna beznica, kjer prodajajo čašico neprebavne kave po 3 kr. Sedel sem zunaj. Notri sem zagledal tobakarico v obliki zamorsko glave, Bila je črna in svetila se je. kakor čevelj; ustici je imela debeli in rdeče pobarvani, oči pa bele. „To mi mora privabiti kakega Turka", računal sem. Postavil sem tobakarico pred se, dal si prinesti čibuk in kavo ter hlinil se, da se prav kakor paša ne brigam za nič, kar se godi okrog mene.
Nasproti na nizkem zidu sedela sta dva razcapana askerja. Motreč te cape in to umazanost, mora človek obžalovati državo, ki ima tako redno vojsko. Opanke raztrgane, dokolenice luknjasta, hlače luknjaste, gole prsi, na glavi umazan turban, okrog boka pas brez bodalc, ki je bil morda pred leti svetel, na pasu kartuš, p3leg tega postavi samo kost in kožo — to je slika onih dveh askerjev (turških vojakov.)
441
Kmalu sem se prepričal, da je črna glava z rdečima ustnicama res zbudila pozornost milih Turkov.
»Glej, Mehmed," rekel je jeden, »ta ima usta; katera zemlja pač rodi take ljudi?"
»Motiš se Ahmed", poučeval je drugi. »to ni človek."
„Ti vse bolje veš! Kaj pa je torej?"
»Taka žival je".
„Ah, zdravo, enšerliji (krajana)! "vskliknil sem, kakor bi je bil stoprav zdaj opazil. »To je zamorec."
»Vidiš, Mehmed, ali nisem rekel, da to ni človek!"
»Tudi zamorec je človek," kljuboval je Mehmed.
»Ali mrha", razsodil sem prepir. »Ali bi pila kave, wla vojaka?"
»Hvala; ne pijeva."
»Ali ako bi vendar pila, prisedita, da se pogovorimo; plačam jaz." Prisedla sta, ne da bi ju bilo treba še kaj siliti. Dal sem jima nabasati čibuk in nadaljeval sem z izpraševanjem: »Ali sta Sarajevca?"
»Sva, ali si tudi ti?u
»Nisem".
»Čemu si naju tedaj imenoval »enšerliji" ?"
»Vi ste naši dragi komšije (sosedje), in komšija je toliko, kakor enšerlija — sosed je toliko k^kor rojak; zato."                                        L
»Tako," dejal je Ahmed, kateremu je to vidno ugajalo.
»Ali si torej Nemec?"  uprašal je Mehmed.
»Da, Nemec (Avstrijec) sem".
»Nemci so dobri ljudje."
»In ljubijo Osmanlije," dostavil sem, „tudi Osman-Jije so dobri. Kako vama je?"
»Ne baš dobro".
»Pojdita! Kako bi Osmanlijam ne bilo dobro" ?
»Ne godi se nam dobro, brate".
»Ali kako je to možno?"
„Ali nisi ničesar slišal?" uprašal je Mehmed.
»Kaj naj bi bil slišal? Ničesar nisem slišal."
»Ali ne čitaš časnikov?"
»Saj nisem norec, da bi čital časnike! Kaj morejo časniki modrega vedeti?"
»Resnico govoriš," prikimal je Mehmed, »časniki lažejo".
»Seveda; saj se menda o vas niso kaj nalagali?"
»In ne malo!  Ali res ničesar ne veš?"
»Boga mi, ne vem".
»Nalagali so se, da so se Vlahi uprli. Vlahi so kukavice in veseli so, da imajo mir."
»Ali veš, brate —".
„No?"
» — vendarle so se uprli."
(Konec sledi.)
449
Poučni in zabavni del.
Kako sem izpovedoval Turke.
Češki spisal J. H o 3 e Č e k. (Konec.)
nNečuveno! Koliko bi moglo biti takih svojeglavcev: petdeset ?a
„A, brate, več."
„Morda sto?"
„A, brate, še več."
nAli čez tisoč jih ne more biti?"
No veš, brate, deset tisoč jih je: ali ne pravi tega nikomur — ako Boga znadeš! Veš, časniki bi izvedeli —"
Kaj si misliš o meni! Komu naj bi to pravil ? Ali kaj je vam to: deset tisoč Vlahov! Zmastite jih, kakor nič."
„ To je lahko reči, brate, ali Kara Dagh (Črna-gora)!"
„Kaj, ali Kara Dagh zopet ne da miru?"
„Ne da, brate in pomaga Vlahom".
,No, to vas ne skrbi! Kaj je proti vam ubogi Kara Dagh ? Koliko mož more Kara Dagh poslati Vlahom na pomoč?"
Mnogo, brate! Kara Dagh je naš din dušmanin (zaklet sovražnik).
„Ali teh petdeset Črnogorcev vi v žlici vode utopite."
BBrate, več jih je !"
,Sto?"
»Več, brate!"
„Ti se šališ z menoj!"
„Dina mi (pri moji veri), dina mi, deset tisofr jih je?"
„Tega bi si ne bil mislil! Ali to vam je vendar malenkost. V Stambulu imate carja, ki vam ne da lasu skriviti. Car ima novce, in kjer da Kara Dagh lahko dinar, tam da car zlatnik.
„Ni,   brate,   tako,   kakor misliš.   Carja so oskubli
jahuije (židje), in on tudi nima".
„Pa si pomagajte drugače; vzemite Vlahu."
„ Vzeli bi,   ali ni kaj. Vlah tudi ničesa nima,   kar
je pa imel, odgnal je v gore".
„Tedaj planete nad-nje v gore, pobijete jih in jim vzamete".
Lahko je govoriti, brate, ali Vlahi so prokleti; ne dade se".
„Kaj mi vedno to govoriš! Ako bi bili junaki, bili bi okrog Trebinja".
„Saj so brate: povsodi jih je, kakor peska."
„Ne morem ti verjeti; učeraj sem slišal, da ste premogli Vlahi pri Bilku — in kako premogli! Pet sto jih je padlo, ti pa se delaš, kakor da bi se bal."
„Dira mi, brate, slabo si slišal. Vlahi so samo štirje padli, a naših je pobitih, da je groza".
„Tebe je gotovo kdo nalagal. Kaj-ne, da nisi bil sam tam?"
„Bil sem, brate, in s temi-le očmi sem vse videl. Vlah nas je iznenadil, jedenkrat je ustrelil in takoj potem je planil na nas z golimi noži v rokah in sekal, kakor je mogel. Uteči ni bilo kam, kajti vršilo se je v dolini, in le malo je bilo tako srečnih."
„To ni nič. Pri tepežu je že tako, jedenkrat udariš ti mene,   drugikrat jaz  tebe.   Saj jim jo že še zasolite Najvažnejše je pa to, da ne pridejo Vlahi do vašega taina (živeža)  in  džebana   (streliva.)   Vi   si lahko kupite, oni si ne morejo.
.Saj so nam že vse pobrali, brate."
„Kje pa?"
.Tam".
„Pri Bilku ?"
„Tam".
„ Aj! Ali gotovo niste imeli mnogo tainu s seboj ? Samo toliko, kolikor ste za jeden dan potrebovali — kaj-ne da?"
„Več, brate!"
„Ali ste torej hotel taboriti?"
.,Hoteli smo tain peljati v Bilek, tam trpe lakoto".
„ Mislim, da posadka v Bilku ne more biti mno-gobrojna, in zato gotovo niste vozili mnogo taina seboj."
»Peljali smo 250 tovorov".
„In vse to so vzeli Vlahi?"
„ Vlahi in Kara-Daghu.
nKaj počno zdaj ubožci v Bilku?"
„Pomrjejo brate".
450
„ Vendar ne od lakote? Ali je ondu tudi kaj ranjencev?"
„Tudi ranjenci so tam".
„Morebiti kakih pet".
„Več, brate. Sto'.
„Kaj na tem, ako so ranjeni! Edžimi (zdravniki) jih ozdravijo in znova se bodo bilia.
„Zdravnikov ni, brate".
„Čemu jih torej iz Trebinja ne pošljete?"
„Tudi v Trebinji ni zdravnikov".
„Kaj torej delate, ako kdo oboli?"
„Mremo".
„Nič ni bilo slišati, da bi bili v Trebinji umirali".
nUmiramo, brate; ali kedar umre asker, proglasi se, da je umrla žena, ki je že davno mrtva in pozabljena, da bi tega Vlahi ne izvedeli*.
„Ali nezgoda pri Bilku mi neče v glavo. Gotovo vas je bilo jako malo".
rTri tabore nas je bilo, in četrti je šel za nami".
„In koliko vas je vendar padlo?"
»Doslej se ne ve, keivse še vsi živi niso povrnili".
»Mislim, da vas je kdo  izdal".
„Izdal nas je, brate".
„Gotovo že visi ta izdajalec!"
„Ne visi in ne bode".
„Tega mu vendar ne prizanesete?"
„On se sam ne obesi in mi ga ne moremo."
„Zopet te ne razumem. Čemu ga ne morete?"
„Previsoko je do njegovega vratu. Sam Nedžib paša je".
„Nedžib paša? Čul sem, da je Madjar".
„Madjar je hujši kakor žid".
„Ali bi še pila, brate?"
„Hvala ; ne bodeva pila".
„Morda jutri?"
„Jutri morda".
:„Torej za danes na svidanje!"
„Na svidanje". —
Tako sem izpovedoval Turke.