RAST - L. HI, ŠT. 6 (14) DECEMBER 1992 f "" ^ REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LITERATURA KULTURA NAŠ POGOVOR DRUŽBENA VPRAŠANJA RASTOČA KNJIGA ODMEVI IN ODZIVI Kaj pa je tebe treba bilo ... Pesnik z večerne poti je odšel v brezčasje Minaret Otožna pesem Ob sedanjem pogledu na pšenične njive Pesem Vztrepet Prepozno srečanje iz cikla Zvonci zvonci v kljunih selivk Istrski pejsaž Jesenska serenada iz cikla Vojna ulica Mrzlokrvni kuščarji Belovrati postrušnik 8. sonet Podpis V smrt in življenje Roža z modrim cvetom Obiskovanja mojstra Jakoba (Izmišljeni pogovori z jubilantom Gallusom) Matija Malešič, slovenski pisatelj (Ob stoletnici rojstva) Vezi Jarčeve povesti Jalov dom z njegovo pesniško besedo Svetloba soli, ki vznika iz morja (Prijatelju Pavletu Zidarju še enkrat v spomin) Uvod v razstavo Franceta Goršeta Kopija Le Brunovega Marijinega obiskanja (dopolnilo) >ni več vrtiljak, ki se suče kar tako, ampak ogromno prebivališče«, kjer je filozofsko samo-pozabljatije utelešeno kar v krtitosti hoja /a delo in s tem preživetje. V sedmem poglavju se Stefatm — ko je še član Perzijčeve druščine življenje /a/di "kakor dr/na igra plesalca na visoko razjieti žici«. Prak-tičnt) ista fornmtacija kot že omenjeno -akrobatstvo na žiei člttveške zavesti« iz romana Novo mesto, ki z razvojem dogodkov razkrije svojo ptihlost. končno pa je v razmišljanjeoeksistenci vključena ttn.lipnsp))doba o p)avaču(str. 11), kije osrednji lik dramske pesnitve Ognjeni zmaj (1921). lam Plavač pokonča (ničejanskega) kapitana, pa sc potem skrtišenozave,da prepozno, saj jesvetž.evplametiib žeprej hi moral -s ponižnim delom varovati mir in red«, namesto da (se) ie iskal pt) (metafizičnem) oceanu. Ttidi tu $tctans]roz.na, da je od korenin odtrgano upormško-iskateljsko plavaštvo le jalova zabloda, ki te teše globlie pogrezne. Povzetek vseh teh primerjav verjetno prtjiriča, da gre v primeru Jalovega doma zares predvsem za miselno-moralm konstmkt, za sporočilo bistvenega Jarčevega življenjskega spoznanja: / ežtm tta fr.tr/,- zrno fe zem//e, ofroka svo/a g/etkttt), k/ čeh//.tf.t, ttt ženo v/t/ttt), k/ po /tof/ gre... V.svcrttijfcrtttočcrovsc/utc/tf)).-ticho tu zem//a z tiatnt ve tgraf.t... ff/et v fo /gro ve/e ves ž/v/tti. (Idila, 1929) Ali, kot ga je, v preprosto misel prelitega, položil v Štefanova usta: "X menoj boš šla, dom bova imela. /.../ Delala bova in živela, kakor pač žive milijoni.« Prastara, preprosta (z izrazom ne mislim manjvrednosti) idejnost je narekovala tudi izbiro tradicionalno preproste motivike (zlasti če drži predpostavka, da je bil Jarčev intimizem preobčutljiv za analiziranje kompliciranejših družbenih razmer), s tem pa ttidi tradicionalne forme besedila. Iti če se je po svetovni literaturi zelo razgledani Miran Jarc prej odločal za podtiaslavljanje z novelo (npr. Grili čarodeji), romanom (Novo mesto) in celo legendo (Legenda o kvirinu), se njegova iskateljska potešitev v zlitju s .preprosto« stvarnostjo zrcali tudi v — verjetno avtorskem iti v ekspresionističnih začetkih nemogočem poimenovanju Jalovega doma s povestjo. KULTURA Rast 6/1992 Tone Gošnik Lucijan Reščič: vinjeta iz romana Pavleta Zidarja Oče naš KULTURA Rast 6/1992 SVETLOBA SOLI JE SONCE, K! VZNIKA IZ MORJA... Prijatctju Pav!ctu Zidarju šc enkrat v spomin -Nekoč je bito Novo mesto km j, ki me je prebičal kot Kristusa. Čudno, da nisem klecnil. Hn satu človek je bil, ki me je držal na gladini, pisat se je Bogo Kometj. Brez njega bi že ptaval v grobu. Kasneje še dr. Hdgar...« Besede so iz pisma, ki ga je tani oktobra postat v frančiškanski samostan v Novo mesto pokojni pisatelj Pavte Zidar iz Portoroža. Z njim se je spomnit svojih mtadostniti učiteljskih let na Dolenjskem in spodbujajočega, skoraj očetovskega razumevanja za deto mtadega literata — začetnika, ki ga je bit detežen pri takratnem ravnatetju novomeške študijske knjižnice. Brali smo jili lahko na zanimivi razstavi vseh Zidarjevih knjižnih del v dveti steklenih vitrinah v samostanski knjižniei očetov frančiškanov v našem mestu. Knjižničar, pater helicijan Pevec, me je v oktobru opozoril nanjo; pripravil je dragocen spominski sprehod skozi delo m ustvarjanje enega najplodovitejših stovenskih pisateljev. Ko čto-vek na nekaj kvadratnih metrih šest obsežnih potic zagteda vseh 76 Zidarjevih knjig, mora pritrditi besedam, ki so bite gtasnejše ztasti po njegovi prezgodnji smrti tetos avgusta: «... Pavte Zidar je napisat več knjig, kot jih povprečen Stovetiec v življenju prebere...« Spomin pohiti v čas, ko sem tSt.SI prevzel od Jožeta Zamtjena-Drej-četa, prvega urednika Dotenjskega lista, nadaljnje urejanje domačega pokrajinskega časnika. Kmalu potem je Drejče pripeljal v uredništvo nekam bledičnega fanta in ga predstavil: -Tole je naš mtadi učitetj iz Karteljevega; pesmi piše, eno bi mu tahko objavil v Dolenjskem tistu...« In smo jo res. t eta tTS.S so izšte Tončkove sanje, pesniška pripovedka, ki jo je pori pisatetjevim pravim imenom Zdravko Stamnik v takrat rojeni knjižnici Janeza Trdine založit Okrajni tjudski odbor Novo mesto. Po 3t letili jo je kot risanko predvajata ljubtjanska tetevizija, upodobita pa Darinka Pavtetič-t.orenčak. Takrat sva se z mladim učiteljem Zdravkom Slamnikom spoznata. Zdaj vidim tončkovesanje, prvo Zidarjevo knjižno deto, napisano v Orehovici pod Gorjanci in izšlo pred 37 leti v Novem mestu, spet med razstavtjenimi knjigami bogate bere Pavteta Zidarja, kot si je Zdravko kasneje nadet umetniško ime. Topla čustva in prijetni spomini me prevzamejo, ko jo zagtedam na razstavi v samostanu. Koliko pisanih ovitkov in raznovrstnih knjižnih oprem je tu! Kotiko enkratnih nastovov posameznih det, kot zvežčič tankih izdaj in spet debetih bukev, ki so prište izpod Pavtetovega neutrudnega peresa. Tu so Kaplje ognjene, Baba na Možaklji, Soha z ottarja domovine, S konji in sam, Karantanija, Jem njegovo telo in pijem njegovo kri in prva izdaj i romana Oče naš, nadaljevanje povesti Sveti Pavel. V letošnji pregtedani KULTURA Rast 6/1992 in dopolnjeni novi izdaji romana oh pisateljevi 60-lettuci je ['avle Zidar v knjigi, ki mn jo je izdala Dolenjska založba hkrati s koprsko Lipo, v samostanski knjižniei podarjeni izvod napisal: "Novomeškim frančiškanom, posebno p. Felicijanu, odličnemu knjižničarju, oh žegnanju kapiteljske knjižnice. Zidar. S. 2. 92.« Gledam ovitke in spet berem: Marija Magdalena, Barakarji, Stanja, Jugo, Izlet v mrak, Dim, Tumor, Pišem knjigo, Jaz sem ti, Učiteljice, Sveta Barbara, Moji besi, Kože, Blaženi med ženami, Harem. Oči se sprehajajo po naslovih in se ne utrudijo: Živim, Pandorine sence, Barbarin dežnik, Jezus v času, Mutci, Pasjansa, Jakobove sanje, Moja družina, Solveigina pesem, Dve postelji, Kužni Anton, Telegram, Otož.tu rob vaze, Miki, Mlaj, Mcdž.ugorska legenda. Naslovi povesti, romanov, novel, pravljic, potopisov in avtobiografskega romana (Okupacija Javornika). Tu je tudi Kukavičji Mihec, izšel 1972 kot najboljši tekst leta. Zidar ga je napisal v Kobaridu leto poprej, televizija je delo priredila pod naslovom Utonilo je sonce; v Trstu je 1976 izšlo kot radijska dramatizacija, kot podlistek v Ljubljanskem dnevniku, prevod odlomka nato v španskem jeziku in pripravljen prevod v češčino. Tu je v vitrini roman Dolenjski Hamlet v založbi koprske Lipe in njegovo nadaljevanje Romati o Hanibalu, izdati pri mariborskih Obzorjih. In še in še novi naslovi, nove knjige. V nekaterih posvetila, tako na primer v Legendi iz 1974, ko je avtor 24. januarja 1981 zapisal: "Čim večja je iluzija, legenda in mit, tem bolj je vse troje res! Resnica je legenda.« Knjigo je podaril samostanski knjižnici. V mladinski povesti Dražba sanj je v samostanu podarjeni izvod 23. septembra 1989 hudomušno napisal: "Dragim patrom frančiškanom ob obisku njihove prelestne kleti, potne vonja in fresk narave...« Prebiram še druga posvetila v knjigah. Duhovitost se prepleta s pronicljivimi iskricami iti domiselnimi prispodobami; včasth so prešerne, pa spet žalostne in razmišljajoče, kot je bil Pavle Zidar zlasti zadnja leta. Roman Koliko morja je v zrnu soli je izšel pri Prešernovi družbi 1958. V septembru, leto dni kasneje, je pisatelj v knjižnici podarjeni izvod vpisal tole posvetilce: "Svetloba soli je sonce, ki vznika iz. morja. Sol [c vstajenje.« Med knjigami je tudi nekaj Zidarjevih rokopisov; nekateri so spisani z izredno veliko pisavo na listih večjega formata. Na vitrinah je med nalepljenimi članki o pokojnetn umettiiku slovo Ivatia Zorana iz Dolenjskega lista iti spominski zapis iz. Družine. Tople besede, polne čustev iti spoštovanja do ogromnega dela in sadov, ki jih je v skrinjo slovenske kulture za vedno položil nekdanji dolenjski učitelj. Pavle Zidar je kar nekaj let opismenjeval glavice naših šolarčkov. Začel je na Trebelnem v šolskem letu 1930/1931, potem pa učil še v Mokronogu, tia Karteljevem, v Orehovici in v Zagradcu, kjer je delal do konca koledarskega leta 1933. Pot ga je nato zanesla v druge slovenske pokrajine, a vendar je Dolenjski ostal zvest. Leta 1964 je v samostanu kartuzijancev v Pleterjah, kjer tim je bil prior dr. Edgar Leopold-Lavov naklonjen z vsem razumevanjem za delo mladega slovenskega literata, napisal povest Sveti Pavel. Izšla je 1963 pri mariborskih Obzorjih in pozneje še večkrat v ponatisih in prevodih v Zagrebu, novela iz nje, Črni veter, tudi v Pragi. Dve leti kasneje je, spet pri Obzorjih, izšel njegov drugi roman Oče naš. Tudi to knjigo Lucijan Reščič: Vinjeta iz romana Pavteta Zidarja Oče naš KULTURA Rast 6/1992 je Zidar, takrat že svobodni umetnik, pisat v Pteterjah in dokonča) v Kobaridu. Roman je t973 izšct še v Beogradu in če?, deset tet kot radijska igra na RAt, v stovcnski postaji Trst A. Ko sta Dotetijska zatožba in koprska Lipa tetos februarja postati med nas ponatis romana Oče naš, je dr. Boris Paternu oeenit to kot njuno -pametno presojo, saj je roman tako rekoč eneiktopcdijsko deto Pavteta Zidarja, v katerem njegovo prozo u?remo ? vseb treh gtavnih strani: ? zgodovinske, ? duhovne in ? umetnostne«. V časih, ko smo mnogi Stovenei hoteče sprejemati grenke resniee raz-tik in razočaranj med našim ndadostnim navdušenjem in uporom proti ztu ter povojno resničnostjo, je Pavle Zidar z umetniškim peresom pogumno razbičat prevare in razvrednotenja nekdanjih ideatov. Z zanimivimi ugotovitvami znanstvenika nam dr. Boris Paternu predstavtja prav takega Zidarja in njegovo pisateljsko postanstvo, ko piše o njem: -Mistim, da oba Zidarjeva večja ,dotenjska teksta', povest Sveti Pavet (t965) in roman Oče naš (t%7), ki je njeno nadatjevauje iti konee, z današnje razdatje spet pridobivata na morda že nekoliko pozabtjem zanimivosti. Po eni strani zato, ker nenavadno živo pričujeta o raz.bur-tjivem povojnem času, ki je večini sodobnikov že totiko neznan in mrtev, da jih njegova obuditev tatiko vznemiri. Po drugi strani pa zato, ker nam tisti čas zaradi današnjega dogajanja znova stopa v zavest. Menjati so se tastniki zgodovinskih resnic iti zdaj se tudi javnemu, tie te zasebnemu spominu odpirajo drugačna pota v pretektost. Književnost, seveda njen zanimivejši det, je bita v vsem tem že dateč pred današnjim pretomom, ki ji za nazaj niti ni povedat kaj bistveno novega, je pa potrdit njena nekdanja kritična početja iti s svojo novo aktuatizaeijo vojnega iti povojnega dogajanja spodbudit nova branja o tistili hudih častil. Pavte Zidar ima v tej na novo oživtjeni književnosti gotovo eno naj-botj vidnih mest. Če poteg velike pričevanjske nazornosti upoštevamo še moč njegove pripovedne besede, bi med stovetiskimi pisatetji težko tiašti koga, ki je o divjem povojnem času povedat več iti sugcstivncjc, kot je povedat on. Pa vendar je ostat v živahnih šestdesetih tetih, ko sta obe deti izšti, nekako odrinjen z. obeti strani: iz ctabliranc htcraturc ga je metata njegova popotna nepritagodtjivost mištjenjskim konvencijam časa, iz opozicijske, v nekem stilistu etitue htcraturc pa njegova ptebej-sko etementarna umetniška beseda... Toda izločenost ni bita samo nesreča, bita je tudi privitegij njegove pisateljske usode. Natožit mu jo je bit čas, izbrat pa si jo je sam, čeprav brez puščavniškega daru... . Že Aristotel je vedet, da je književnost zgodovinski resnici tahko bliže kot zgodovinopisje. Za Zidarja in njegovo prikazovanje povojne sociat-ne, psihološke in morahic resničnosti to zagotovo drži. Ni bil prvi, ki je stiet uradno ideotoško shemo, potoženo čez to obdobje, bi) pa je prvi, ki je to shemo zdrobit do kraja iti pogtedat, kaj je zadaj. V središču njegove pozornosti je drama stovenskega kmetstva pod sitovitim pritiskom razrednega --čiščenja«, razlaščanja iti zadrugarske kolektivizacije, skratka, nasitno sesutje tradicionahicga vaškega sveta v njegovih matcriahiih in duhovnih temetjih. Pri tem je vzet poet pero etui najhujših stovenskih Lucijan Reščič: Hustracija iz romana Pavleta ZidarjaOče naš KULTURA Rast 6/1992 paradigem, to sc pravi dolenjsko, ki jo je poznal od hlizti i/. svojega mladostnega učiteljevanja...« Pripovedna širina, živa epskost, ob kateri Zidarju verjamemo kljtih vsenm hudemu, njegovi liudjc z vsemi svojimi čustvi in strastmi in z. nenehno Nižino smrti kot najbolj naravno spremljevalko in konecm vsega živega, a vedno pretkani z. uporabno človeško prvinsko vernostjo, to je Pavle Zidar v romanu Oče naš. Kot izbruh vulkana je presenetil bralee iti kritiko s svojo jezikovno mnogoglasnostjo, saj takih romanov dotlej nismo poznali. Bit in ostal je daleč od priskutne, uradne -lepe slovenščine«, dal pa nam je toliko njenih čistih iti novih dragocenosti, da ho še dolgo zgled vsem, ki hočejo pisati izvirno, blizu ljudem in potrebam časa. Pavle Zidar je zelo mlad odšel iz. dolenjskih krajev. S svojima -dolenjskima tekstoma« jim je ostal zvest vse življenje. Hvaležen spomin nanj ostaja med nami v vseh njegovih delih, prevedenih v celoti ali v odlomkih tudi v več tujih jezikov. Nabito poln je svojevrstne slikovitosti iti neverjetne izbire motivov in zapisov, rojenih z enkratno polnokrvno ustvarjalnostjo. Spoštljiv in lep spomin pokojnemu pisatelju je bila zato tudi razstava o njem v frančiškanski samostanski knjižnici. V mesecu dni si jo je ogledalo kar precej ljudi, škoda, da še veliko premalo. Poznati in brati dela Pavleta Zidarja pomeni bogatejše živeti. France Gorše: Eva, bron, 1938 Jože Kastelic Pogled na det /hirke akad. kiparja Franceta Goršeta. Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki hrani blizu sto enot tega žlahtnega kiparja in našega dolenjskega rojaka (Zamostec pri Sodražici 1897-1986). Dvorane je projektirala ing. arh. Špelka Valentinčič-Jurkovič, postavitev razstave pa Miljenko Licul in Dragana Midič. Foto: Marijan Smerke. KULTURA Rast 6/1992 43S UVOD V RAZSTAVO FRANCETA GORŠETA (Kostanjevica na Krki, 16. oktobra 1992) V kmečkem stolu — naslanjaču, iz grobega lesa iztesanem, sedi bradat, star mo/. Nekam ozka, drobna glava z redkimi lasmi na temenu in /. gosto, močno brado — globoke brazde na licih, široko odprte oči, s pogledom, ki se zazira nekam nad nevidno prisotno srenjo, nekam daleč, v izgubljeni čas in krap Ustnice, zgornja močnejša, so pol odprte, ves izraz arhaične podobe skoraj dobrodušen v svoii resnobni zamišljenosti. Roki sta prekrižani nad oprsje in skoraj zakrivata telo, plastika spodaj pa je gladko odrezana: Trubar pridiga. Pripravlja se, da bo govoril dolgo in vztrajno in zavzeto, vsekakor nc v Ljubljani na prižnici v špitalski cerkvi, gotovo v tujini, v Tubingi, v fremtu: -bubi Slovenci! Lubcz.nivi bratje! Mir, inu pravo spoznane božje skuzi Jezusa krtstusa prosim.« To je (ioršetova plastika bruhatja, po Hernekerju in (iroharpi tretji pomembni umetniški portret reformatorja, miniaturna monumen talnost. Ko je moral Trubar v tistem kriznem, pa velikem šestnajstem stoletju bežati v tujino, ni bil prvi slovenski Odisej, Odisei brez vrnitve na rodno Itako, tli si pa mogel misliti, da se bo taka usoda njegovim rojakom v dvajsetem stoletju, brez ozira na vero, spol, starost in položaj, postoterila, potisočerila. Med temi sedanjimi zdomci, begunci, emigranti je skoraj ahasversko tipičen — ah pa, ker je njegovo zdomstvo tako potencirano, na višji ravni celo atipičen — kratice Corše. Z osemnajstimi leti odtrgati od domače hiše v Zamostecu pri Sodražici, kjer se je pred vrati novega stoletja 1X97 rodil, pregnan na soško fronto v kasarne tuje avstrijske vojske. Po vojni ni mogel študirati v Ljubljani, ker doma ni bilo takih šot, in je moral v duhovno pot-cmigracijo k Meštroviču v Zagreb, med f925 in 1931 je živel na Primorskem pod gospostvom Italije. Samo na vrhu življenja, od 193 I do 1943, je prebival v Ljubljani in še tu zadnjih pet let, vendar že spet v deželi z. uradnim imenom Provincia di Lubiana. Potem pa spet od I94.S do 19.52 v angloameriškem in italijanskem Trstu, od 1952 do f97l, dvajset let torej, pa v veliki, rekli bi Jože Kastelic tisti pravi emigraciji v Ameriki, in nato kot tnjec, vedno gtasncjc trkajoč UVOD V RAZSTAVO FRANCETA ,m vrata domovine, od 197) do smrti )9S6 na avstrijskem Koroškem, GORŠETA v Kortah in Svečah v samotah svoje gotske cerkve in koče — in gaterije. Samo nmreti je kot devetdesettetnik smet "doma«, če rečemo to besedo v narekovaju, drugega avgusta )9S6 na Gohliku. Grob pa mu je spet na Koroškem, sicer v stovenski zemljt, a ne v državi Stoveniji. Irance Gorše: Je/ni, bron 1936 braneč Gorše: l)ck!ica, mavec, 192H t ranče Gorše: !xidor Cankar, mavec, !93.S KULTURA Rast 6/1992 Taka odisejska usoda zaznamuje čioveka, kateretuu ni dano, da hi harmonično ah pa vsaj v okvirih neke duhovne skupne domovine, -Evrope« (kot danes sicer razočarano, pa vendar ne iz nje odtujeni rečemo) korespondira) s svojimi sodobniki, sodetova) na razstavah po svetu, potovat po ttatiji in obiskovat vetike muzeje od brada v Madridu do Ermitaža v Sankt Peterburgu. Ne, ni mu bito dano. "Sedi na bregu s tigrastim srcem v pršiti in morje raste in pada oh čereh,« pravi za Odiseja Gregor Strniša. Goršetova odisejada ni bita tigrasto borbena, ni bita sicer kapitutacija, a zdeta se je nekaj danega, od Usode dotočenega. Ge bi ga vprašati, katera od obeh Stovenij od t94S do )99t je bita botjša, bi najbrž prepustil presojo zgodovinarjem na dolgo stezo ati pa potitikom kratkega veka in pomena odgovor kot botj France Gorše: Marijino oznanenje, mavec, 1942 France Gorše: Portret Olge Maleš, bron, ]938 akademski ali pa bolj pragmatičen, ne moralni problem. Zanj je bil moralni problem emigracije najbrž, oseben — in dovolite, da ob kristoccn-tričnem Goršetu (kot pravi /.ani I ranče Stele v svojem eseju, eseju mojstra, ob neuresničeni razstavi 1*972 v Kostanjevici) navedem Pavlov krik preganjanca v drugem pismu Korinčanom (11,21 — 1!): -S trudi čez mero, z ječo čez mero, z ranami v izobilju, s smrtno nevarnostjo pogo-stoma. Mnogokrat sem bil na poti, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred neverniki, v nevarnostih v mestu, na morju, med lažnivimi brati, v trudu in naporu, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v mrazu in nagoti... Kdo se pohujšuje in bi mene nc peklilo!« Ivan Sedej v svojih temeljnih študijah o Goršetu (pri Mohorjevi družbi v Celovcu 1985 in v katalogu k postumni razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani 1987/1988 in v Kostanjevici 1988) oriše Coršetovo umetniško pot iti položaj njegovega kiparstva v slovenskem postcksprc-sionizmu. Tako kot Stele ga postavlja ob slikarja Gojmira Antona Kosa in Miho Maleša, ob kiparje Pirnata in Lobodo in Tineta Kosa, pred mlajšimi Putrihom in bratoma Kahnoma iti mladim I rančiškom Smerdujem. Postavi ga v šolo Meštroviča in ob Dolinarja in oba Kralja. Brez pejorativnega prizvoka lahko pri Goršetu ugotavljamo klesarske zamahe raznovrstnih vplivov: seveda vseprisotno grandiozno senco Meštroviča, pa Aristida Maillola v postrodinovskem neoklasiciznm iti prvinskosti neke proletarsko-kmečke plastike, pa Lrnsta Barlacha v njegovem ekspresionizmu tistem nemškem ekspresionizmu, ki je Slovenijo tako plodno vzpodbudil v likovni umetnosti I raticeta in Toneta Kralja in zgodnjega Jakca iti v liriki Antona Vodnika in Statika Majcna. (ioršetov svet forme nebi smel in nc more zanikati te vpetosti v slovenski in s tem srednjeevropski prostor med D920 in DMO. Njegova umetnost pa vendar že govori s -četrto generacijo«, že se odmika od intenzivne ekspresionistične kretnje v stvarnost, rekel bi — v prvinskost pol-realiztna, v nekakšne poizkuse neoklasiciztna, kot jih v l.vropi kar nekaj zasledimo — spotimimo sc le na Picassovo ncoklasicistično fazo! Pogtcd na de! zbirke akad. kiparja Franceta Goršcta v Catcriji Božidarja Jakca v Kostanjevici France Gorše: Asta Žnidaršič, žgana glina, )941 France Gorše: Vstali Zveličar, patini-rani mavec KULTURA Rast 6/1992 Naj mi ho oproščena ta nekoliko drzna, ne povsem domišljena, holj nakazana analiza in naj zdaj — v nekakšnem oklepaju teh izvajanj — omenim še drugo današnje ime, drugo umetniško usodo Jožeta Gor-jupa Kostatijcviškcga! Samo kratko življenje - rojstvo 1907, deset let po Goršctovcm rojstvu, in že hitri odhod 1912, na meji, ki deli slovenski ekspresionizem od ncokl.isicističnc želje za konkretnimi, holj vsakodnevnimi, holj proznimi žanri, motivi in oblikami. O tem domačinu tu, ki tim je spomenik velika freska v Svetem Miklavžu, ho več in bolje govoril iti pisal rojak, harvardski doktor in direktor Narodne galerije — Andrej Smrekar. Samo omemha tukaj torej — samo misel! V umetnost) leta življenja, kljtth seveda pomembnosti njihove neposredne funkcije, malo štejejo: danes ni tako zelo važno, da je Tizian dočakal skoraj sto let, Masaccio pa komaj petindvajset... Vrnem se k (ioršetu! Grška, mediteranska arhaika — Eva I91H, Orfej 1971 se umakne srednjeveški introspektivnosti. Tu so Goršetovi Križevi poti. Via crucis, ki je po ideologiji krščanstva tudi via friumphalis — v vedno novih iti novih variacijah, tie le zaradi naročil od Argentine do Kanade in Slovenije, ampak tudi zaradi teme sanic stopa v ospredje. (Kad zaidem v mirnem popoldanskem časti v liuhljansko stolnico in se zaziram v tišino (ioršetovega Križevega pota iti poslušani preprosto modclacijo figur te nadčasne tragedije, v kateri so akterji Nebo, Zemlja in Pekel.) V teh plastikah je spregovorilo čisto sporočilo kiparja in človeka Goršcta. Preprosto profesorsko rečeno: enotnost vsebine iti oblike ali holj učeno: (ioršetova gotika, tako neizogibno in brez ostanka spojena forma z idejo, kot je bila prava gotika od arhitekture do miniatur likovni izraz in interpretacija sholastične filozofije iti vere Akvinca, kakor nam je razložil Ervviti Panofsky. Ne morem si kaj, da nas ne hi tu spomni! na Zur-baranovo baročno sliko v Berlinu Sveti Bonaventura predstavlja svetemu Tomažu Križanega. Mistična filozofija sholastike predstavlja ari-stotelovski filozofiji sholastike podobo, v katero verujeta obe skupini. Gorše najbrž ni poznal te slike — je pa v njej strnjen v čisti sintezi srednjeveške gotike predokus goršetovskih sintez Križevega pota. Kipar Gorše pa ni samo moderni emigrant in srednjeveški menih, čeprav je tudi to oboje v svoji biti iti v življenjski usodi, ki k tej osnovni biti podzavestno teži. Njegova umetnost nosi tudi posebni pečat slovenstva iti je prav ta element odločilno vplival na izbiro njegovih glavnih motivov v plastiki in risbi. Tudi če so teme navidezno brezčasne in vsc-prostornc — Eva, Mati z otrokom, Pastir, Planšarica, je vendar mišljen slovenski motiv. Ah ni tudi slovenska zemlja v duši našega človeka vsepovsod prisotna? <KRKA< Novo mesto NOVO MESTO p o. KOMUNALA ^^novotes STRAŽA DOLENJSKE GRADBENO INDUSTRIJSKO PODJETJE p o )!!'''SMBBAMKAC.Č, SDK Novo mesto o ) L. J ^TTTT-fTl VREEn^E (E!) trimo TREBNJE J G L V NOVO MESTO rs]E3r^Nr3 RASTOČA HIŠA P!ON!R V iskanju novega proizvoda, ki bo na eni strani zadovotjit potrebe in žetje kupcev, na drugi strani pa animirat znanje, so strokovnjaki v GtP PtONtR izde-tati projekt Rastoča hiša. Projekt predstavtja na gradbenem trgu nov izdetek — stanovanjsko individuatni objekt, ki ima precejšnje prednosti pred ostatimi hišami, tako ktasične kot montažne tehnotogije. Rastoča hiša je rezuttat stremtjenj po ustvarjanju kakovostnega in zdravega bivatnega prostora. Nova tehnotogija pa prinaša domisetne tehnične rešitve in se popotnoma pribtiža pozitivnim tastnostim ktasične opečne gradnje, konstruk cijsko pa dosega še precej višji nivo. Moč in vetika prednost te nove Pionirjeve tehnotogije ni te v pridobivanju kakovostnega in zdravega bivatnega prostora, ampak tudi v gradnji, ki se odti-kuje po: — pritagodtjivosti sistema potrebam kupca, — hitrosti gradnje, — širokem spektru možnosti prostorske ureditve. Bistvo Pionirjeve Rastoče hiše je osnovna konstrukcija iz novega materiata OPEKON. Le ta ima vse dobre tastnosti opečnih materiatov in zagotavtja visoko kutturo bivanja. Tako nositna konstrukcija in materiat OPEKON sta atestirana ter patentno zaščitena. Prednost konstrukcije je v nositnosti, trajnosti in možnosti akumutacije toptote in s tem tudi prihranku pri ogrevanju, kar je v tem času žeto pomembno. Na to dobro osnovo so vezane še ostate tastnosti, ki smo jih uporabiti pri projektiranju Rastoče hiše in so najbotj vidne na zgrajenem promocijskem objektu. Sistem gradnje omogoča raztične variante, Pionirjevi projektanti pa so pripraviti raztične tipske projekte Rastoče hiše, ki se raztikujejo po obtiki, vetikosti (od 50 nč do 200 nč) in možnosti rastočnosti. RAST RAST RAST USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ SVET REVIJE UREDNIŠKI ODBOR UKOVN! UREDNIK LEKTOR NASLOV UREDNIŠTVA TAJNIK NAKLADA TRK REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO A IN DRUŽBENA VPRAŠANJA S Letnik III, leto 1992, št. 6 (14) T ISSN 0353-6750 UDK 05 (497.12) Tiskarna Novo mesto — Dolenjska založba, zanjo Franci Šali Janez Slapnik, predsednik, Albert Felicijan (Sevnica), Mihael Glavan (Grosuplje), Ksenija Khalil (Črnomelj), Tatjana Lampret (Grosuplje), Rosana Maček (Litija), Stane Peček (Trebnje), Nataša Petrov (odg. urednica), Marko Stepan (Metlika), Jože Škufca (gl. urednik), Staša Vovk (Novo mesto), Boris Žužek (Litija) Jože Škufca (glavni urednik), Nataša Petrov (odgovorna urednica), Janez Gabrijelčič (<>rastoča knjiga«), Ivan Gregorčič (literatura), Tone Hrovat, Peter Kapš, Milan Markelj (kultura), Ana Murn, Franci Pipan, Lucijan Reščič, Rudi Stopar, Franci Šali (družbena vprašanja), Lucijan Reščič Peter Štefančič RAST, Tiskarna Novo mesto — Dolenjska založba, 68000 Novo mesto, Ragovska 7 a (telefon: 068/21-134, 22-551, 24-498) Peter Štefančič Rokopise sprejema tajništvo revije, lahko pa jih pošiljate posameznim urednikom. Prispevki naj bodo pisani s širokim razmakom in širšim robom; priporočljiv obseg: največj 10 tipkanih strani. Rokopisov in drugega (nenaročenega) gradiva ne vračamo. Naročnino sprejema tajništvo uredništva. Letna naročnina je 700 SIT, za ustanove pa 1000 SIT. Ta številka v prosti prodaji stane 200 SIT. Žiro račun: Tiskarna Novo mesto Dolenjska založba - za revijo Rast št.: 52100-601-10472 1000 izvodov Tiskarna Novo mesto Po mnenju Ministrstva Republike Slovenije za kulturo (št. 415—325/92 z dne 1. julija 1992) je revija uvrščena med proizvode, za katere se plačuje 5 % davek od prometa proizvodov. RAST je naslednica trebanjske revije SAMORASTNIŠKA BESEDA Izhaja štirikrat letno (marca, junija, septembra in decembra) . DOLENJSKA ZALOŽBA J'