KRONIKA 139 NEKAJ POZABLJENIH LJUBLJANSKIH SVETIŠČ IVAN VRHOVNIK V Zupanovi „Danici" 1903—06 je podpisani priobčil spis „Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske". V teku 30 let se je nabralo dokaj dopolnil; nekatera naj pridejo v „Kroniki* na dan. CERKVICA SV. VOLBENKA NA LJUBLJANICI Pred regulacijo je bila Ljubljanica široka, tiho, skoraj neopaženo tekoča reka.Iz nje so ponekod mo leli otočiči. Thalnitscher poroča, da se je v Ljublja nici nasproti semenišča delal otok, ki so ga Krakovci, Trnovčani in Poljanci leta 1708. odstranili (Steska IMK 1901, 158). Isti letopisec je svetoval (1680), naj bi se na otoku Ljubljanice blizu lazareta (poznejše šentpetrske vojašnice) zgradila kapela, posvečena Odrešeniku sveta (rokopis v semen, knjiž. — Steska DS 1901, 523). Thalnitscherjev nasvet je ostal na pa pirju. Vrhovec (Laibach 181) omenja v istem delu struge dva otočiča; zvali so ju Gosja otoka. Na enem so se leta 1824. oglasili topovi v proslavo začetega poglabljanja in regulacije Ljubljanice. Otočan je bil titularni škof Andrej Mešutar, ki je zagledal luč sveta 17. novembra 1791 na otočiču vštric Sela. Njegovo rojstno hišo z otočičem vred so odpravili ob urav navi Ljubljanice (A IV, 1895, 238 — SBL II, 106L Na otoku Ljubljanice pod mestom so obratovale fužine, ki so dale kraju ime (A VIII, 1900, 166). Ljubljanica že davno nima več otokov. Izginili so našteti in drugi otoki, med prvimi otok, ki je stala na njem cerkvica sv. Volbenka. O njej je ohranil škof Tomaž Hren v opisu posvečenja kapucinske cerkve 31. avg. 1608 naslednjo vest: »Zabeležiti.je treba, da je bila nekdaj v Ljubljani sredi reke fin inedio fluminis) tam, kjer se po na vadi ponoči zapira, cerkev sv. Volbenka, škofa in spo- znavalca, namesto katere, razdejane od heretikov, je č. o. Avguštin Brence (Brentius), kartuzijanski prior v Bistri, z našim dovoljenjem nad cerkev sv. Klemena in Fridolina postavil svoje svetišče sv. Brunona in Hugona, posvečeno 10. sept. 1606« (šk. a. zap. 6, 215). Razen Hrenove beležke omenjata kapelo sv. Vol benka še dva starejša vira. Prvi je pergamentna li stina z odtrganimi pečati, ki javlja, da so 8. aprila 1500 v Rimu podelili kardinali Oliverij, sabinski škof, Jurij, albanski škof, Dominik pri Sv. Kle menu, Gvilerin pri Sv. Pudencijani in Friderik pri Sv. Teodoru 100 dni odpustka za kapelo sv. Volbenka pri Bregu (in Ripa) v Ljubljani, v kateri je bratov ščina sv. Volbenka, da bodo ljudje kapelo rajši ob iskovali in se bo z darovi laže popravljala in lepšala; odpustkov so deležni vsi, ki obiščejo kapelo ob go dovih sv. Volbenka, sv. Urha, sv. opata Egidija, sv. device Helene in ob dedikaciji kapele ter kaj za ka pelo darujejo (kap. a. 49, 1). Cerkev sv. Volbenka v Ljubljani se omenja napo sled leta 1515. v prošnji kranjskega deželnega odbora do cesarja, naj bi se oziral na pritožbo bistriškega priorja Mihaela, ki je tarnal, da se je zvišal pri mlinu v Ljubljani jez in da so zabili pri cerkvi sv. Volbenka v Ljubljani velike kole, kar povzroča v Ristri vedno povodenj (Koblar, IMK 1898, 176). češčenje rezenškega škofa Wolfganga (920—982) — slovenski jezik si je prilagodil njegovo ime v Vol- benk1 — je bilo izprva razširjeno po Bavarskem in Češkem. Po njegovem posvetničenju 1052 je prodrlo tudi v alpske dežele. Stegenšek (D. Gornjegr. 191) je naštel na nekdanjem Kranjskem 4, na Spodnjem šta jerskem 2 in na Goriškem eno podružnico. Mnogo obiskana božja pot je bila pred leti podružnica sv. Volbenka na Logu v Poljanski dolini (Prijatelj, Dr. I. Tavčar II, 474). Razen cerkve na Ljubljanici je imel sv. Volbenk v stari šentpetrski cerkvi stranski oltar. O njegovem češčenju pričata krstno ime Volbenk — v nekdanjih ljubljanskih odličnih družinah in bra tovščina v njegovem svetišču. Kakšno je bilo to svetišče, nam ne pove noben vir; zdaj se zove kot cerkev, zdaj kot kapela. V njej je do- movala bratovščina sv. Volbenka. Bratovski člani in drugi svetnikovi častilci so se morali v čolnih prepe ljati do cerkve. Po Hrenovem poročilu je stala »sredi reke«, torej na otoku, »tam, kjer se reka po navadi ponoči zapira« t. j. ob ustju grabelj (gl. grablje na slikah »Kronike« I, 26, 27). Grablje so ovirale ladjam prost vstop v mesto. V podobi razpotegnjenega veli kega latinskega S-a so segale od Vodnih vrat na Žab- jaku do Brega. Pritožba bistriškega priorja omenja zabijanje kolov v strugo pri cerkvi sv. Volbenka, mor da so prav takrat (pred 1. 1515.) napravljali grablje. 1 Volbang (Slomšek), Volbank (Koblar), Voljbenjk (Štrekelj), Bolfenk (Podravje). Najbolj je razširjena oblika Volbenk, Volbenko, Volbenka, Benko, Benkovič. 140 KRONIKA Kdaj se je naselil Sv. Volbenk na otočku med Bre gom in žabjakom, je neznano; iz Hrenove beležke pa vemo, da je izginil nekako sredi 16. stoletja »razdejan od heretikov«. V tisti dobi sta bili porušeni kapeli sv. Janeza Krstnika na Predmestju in Matere božje v Gradišču zaradi turške nevarnosti. Sv. Volbenka pa najbrž ni odpAvil ta vzrok, marveč njegov položaj. Njegov otoček je zaviral odtok Ljubljanice: zato so ga lutrovski mestni očetje bržkone ukazali odstraniti s cerkvico vred. Kako je bilo z njegovo odpravo ustreženo Bistri, priča čin ondotnega priorja Avguština Brenceta, ki je po Hrenovem poročilu nadomestil to cerkev z zgradbo svetišča sv. Brunona in Hugona nad staro cerkvijo sv. Klemena in Fridolina na Bregu (1606). * Dasi niti Valvasor niti Thalnitscher ne omenjata cerkve sv. Volbenka na Ljubljanici, ni dolgo zamrl v Ljubljani njen spomin, še pred sto leti je živel med Krakovci, katerih pradedje so nekdaj ribarili krog Sv. Volbenka ob grabljah. Leta 1836. je zapisal Miha Kastelic v Krakovem narodno pesem o zidanju cerkve sv. Volbenka (Iv. Vrhovnik, Trnovska župnija v Lj., 1933, 190). Takole se glasi: Volbenka po molči, terdo spi, Štima ga božja gori budi: Le gori vstani Volbenka, V roke mi vzami skerico Oj skerico, cimarako. Zaženi jo čez tri gore, Čez tri gore, čez tri vode In čez tri zelene travnike. Kjer skerca obtičala bo, Tam se bo cerkev delala Ljubga svetga Volbenka. Zagnal jo je čez tri gore, Čez tri gore, čez tri vode In čez tri zelene travnike. Peršlo je tolkanj hudobe, Kolker je listja in trave (rep.) Kaj nam boš dal Volbenka za Ion, K ti bomo cerkev zidali? Daj nam ta perviga romarja, K bo h tebi na božjo pot peršel. Volbenk obljubi romarja, K bo k njem na božjo pot peršu. V treh dneh, v treh nočeh Pa tvoja cerkev fertig bo. (rep.) Eni so cerkev delali, Drugi so kamen donašali, Ta trek so morter delali. Volbenka prosil lepo Boga, De b mu Bog tacga romarja dal, De b romar duše ne imel. V treh dneh, v treh nočeh Pa je že fertig cerkev bla. Pertekel je en majhen pesek, Na vrat je pernesel bučico, V tačicah je pernesil paljčico. Na! to maš hudoba romarja, K je k meni na božjo pot peršel. Tako je reki hudoba: Midva nisva tako glihala, Ta romar duše nejma. Hudoba vunkej 'z cerkve zleti, Pol kora za saboj podre. Kdor ne verjame, poglej sam, Sej se še zna današnji dan. Inačica te stare pesmi, ki jo je zapisal A. Jeglič v begunjski okolici, je natisnjena v štrekljevi zbirki narodnih pesmi pod št. 630. Cerkev in sekira, omenjena v pesmi, sta pridevek sv. Volbenka na njegovih podobah. Legenda pravi, da je sv. Volbenk nekoč stal na holmcu, !kjer je bil pozneje ustanovljen kladrubski samostan. V tam kajšnjem gozdu je srečal drvarje, se prijazno pogo varjal z njimi, vzel sekiro, jo zasadil v drevo in pre rokoval, da bo tu stal samostan njegovega (benedik tinskega) reda (Ekert, Cirkev vitezna 318). Sekira na njegovih podobah je znak Volbenkovih zaslug za krčenje in obljuden je gozdnih goščav (ib. 317). KAPELA V STAREM LICEJSKEM POSLOPJU Ob bregu Ljubljanice blizu drug drugega sta bila dva moška samostana. Na levi reke je stal na hribčku samostan avguštincev širokorokavarjev (de larga ma- nica) s cerkvijo Marijinega oznanenja, doli na desnem bregu na sedanjem Vodnikovem trgu pa mu je sose- doval frančiškanski samostan s cerkvijo Matere božje v nebo vzete. Oba so krstili prednamci po legi. Pr vemu so rekli »zgornji klošter«, drugemu »spodnji«. Tega stanovalce je cesar Jožef II. premestil v zgornji klošter, iz katerega je pregnal širokorokavarje. Staro frančiškansko cerkev Marije v nebo vzete so podrli, samostan izročili najprej usmiljenim bratom, pozneje pa preuredili v licejsko poslopje. Frančiškani so razen omenjene cerkve gotovo imeli v samostanu domačo kapelo. Menda opravičeno domnevam, da je hišna kapela ostala po njihovem odhodu, samo patrona je dobila drugega, namreč 12letnega Jezusa v templju. Za sv. maše v šolski ka peli je skrbela vlada, kar je javila škofijstvu 25. okt. 1814 (Steska SU 1904, 199). V katerem oddelku starega gimnazijskega poslopja, porušenega leta 1903., je tičala šolska kapela, ni znano. Miillner (A 1893, 40) sumi, da je bila na za- padnem pritličnem vogalu stara opuščena kapela, ki je naposled rabila branjevcem za shrambo tržnih potrebščin. Bila je 15 m dolga in 25 m široka. Strop so tvorili 4 križni oboki; na notranji strani so se še poznali ostanki starih fresk verske vsebine z napisi, najbrž iz 17. stoletja. Kdaj pa je bila šolska kapela opuščena? Tudi na to vprašanje ni točnega odgovora. Vsekakor je nehala njena poraba pred letom 1851. Tega leta je stopil prelat Tomo Zupan v ljubljansko gimnazijo, a se ne spominja šolske kapele. Istega leta je bila njena oltarna slika 121etni Jezus že v Ameriki, kamor jo je bil zanesel misijonar Fr. Pire in jo namestil v cerkvi v Arbre Chroche (Jaklič, Baraga 97). Da ni popolnoma izginila namera, da bi se gimna zija zopet opremila s šolsko kapelo, priča zapisnik kranjskega deželnega odbora 9. sept. 1861. V njem se omenja neko posojilo »za prenaredbo kapele v gimnaziji« (N 1861 Ogl. št. 26). A prenaredba je ostala na papirju. Za gimnazijevanja podpisanega (1866—73) ni bilo šolske kapele.