Horacijeve „Epistulae".

Spisal prof. dr. K. Ozuald.

y(C3

»Sad jedna njegova (Prešjefppva) satira kruži po varoši,
koje k sreči svaki ne razume.« Tako zdihuje in se tolaži
Luka Jeran v pismu, ki ga je pisal Stanku Vrazu dne
13. svečana 1. 1846. (Gl. Zborn. Slov. Mat. IV, str. 188.)
Težko je reči, ktera Prešernova satira krati Jeranu sladko
spanje 1. 1843. A to lahko trdimo, da so se 12 let prej, ko
je bila z drugim rojem »Čebelice« izfrčala tudi ostrožela
»Nova pisarija«, marsikteremu zelotu v beli Ljubljani zbudile
pobožne želje po »nerazumljeni« »Novi pisariji«, želje, ki jih
je pač povzročila izborno odkazana, četudi ne najprikuplji-
vejša uloga »pisarja« in pa poredna sodba hudomušnega
»učenca« o Kranjicah. »Razumemo« torej jedki, z najrezkejšo
ironijo nasičen duh, ki preveva to satiro, naperjeno na one
čase početkom tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so hoteli
naduti »pisarji« puhle glave popolnoma v zakup vzeti našo
slovstveno njivo. Da je bilo spričo takih razmer, ki so same
vpile po biču, Prešernu težko »satiram n on scribere«, tudi
»razumemo«. Ni pa nam tako jasna vzporednost, ki jo
kaže ta satira v marsikterem oziru s sličnimi pesnit¬
vami inorodnih literatur.

2

Prof. Ilešič je pred nekaj leti — ponovno 1 ) — opozoril
na tako vzporednost z Goethejevo prvo »poslanico« in
Alfierijevo satiro »I pedanti« (Zvon 1898, str. 507 in 569).
Z Goethejevo poslanico se da pač primerjati samo začetek
»Nove pisarije«. Da pa se cenjeni bralec o tej začetni slič¬
nosti uverl, naj slede tukaj dotični verzi omenjene epistule:
»Jetzt, da jeglicher liest und viele Leser das Buch mir
ungeduldig durchblattern und, selbst die Feder ergreifend,
auf das Biichlein ein Buch mit seltener Fertigkeit pfropfen,
soli auch ich, du willst es, mein Freund, dir liber das Schreiben
schreibend, die Menge vermehren und meine Meinung verkunden,
dasz auch andere wieder dariiber, meinen und immer
so ins Unendliche fort die schwankende Woge sich vvalze.« 2 )

Glede te vzporednosti prvih stihov v »Novi pisariji«
in Goethejevi poslanici piše prof. Ilešič: »Sličnost začetnih
verzov se ne da umeti, če ne mislimo na zgodovinsko od¬
visnost!« Toda kaj je ž njo, ako navedem devetero verzov,
o kterih bi človek trdil, da so po svoji vsebini začetku
»Nove pisarije« še sorodnejši nego prvih sedem heksa¬
metrov Goethejeve poslanice? V Horacijevi epistuli »Ad
Augustum« 3 ) mi je namreč zbudilo pozornost devetero
heksametrov sledeče vsebine:

»Edino, kar. podžiga sedaj naše ljudstvo, je strast
splošnega pisarjenja; mladenči in resni možje si pri večerji
z zelenjem ovenčajo gjavo ter narekujejo pesmi. Jaz sam,
ki se sicer pridušujem, da še nisem zagrešil verza, vstanem
pred solncem ter zahtevam pisalo, papir in torbico s pisanji.
Ladijo krmariti se boji, kdor ni vešč brodarstvu; ne upa si
dati bolniku zdravila, kdor se tega ni učil: zdravniki pro¬
izvajajo, kar tiče v njih delokrog; kovači se pečajo s kovačijo
pesni pa kujemo vsi, kar nas je učenih in neučenih.«

> (Calet (sc. populus) uno

scribendi studio; puerique patresque severi
fronde comas vincti coenant et carmina dictant.

— — — — — — — prius orto
sole vigil calamum et chartas et scrinia posco.

Pred njim so to storili že drugi. GL Zvon 1881, str. 441 in Illyrische
Blatt, št. 7, str. 27.

2 ) Goethes samtl. Werke (Cotta’sche Bibl. der WeltL), I, str. 189.

8 ) Q. Horatii Flacci opera omnia. Guil. Dillenburger. Bonnae 1875. Po tej
izdaji so uravnani vsi nadaljni citati.

3

Navim agere ignaruš navis timet; abrotonum aegro
noh audet, nisi qui didicit, dare: quod medicorum ešt,
promittunt medici; tractant fabrilia fabri; •
scribimus indocti doctique poemata passim.) II, 1, 108—117.

To se pač sliši popolnoma kakor:

Da zdaj, ko že na Kranjskem vsak pisari,
že bukve vsak šušmar daje med ljudi,
ta v prozi, uni v verzih se slepari, —
jaz tudi v trop, — ki se poti in trudi,
ledino orje naše poezije, —
se vriniti želim, se mi ne čudi.« 1 )

Toda predno izrečeva, častiti bralec, sodbo o med¬
sebojnem razmerju Prešernovih in Horacijevih verzov, si
oglejva nekoliko vir, iz kterega prihajajo oni latinski, začetnim
stihom »Nove pisarije« po mislih toli slični heksametri 1 Že
zgoraj sem mimogrede omenil, da je to poslanica, ki je
naslovljena na cesarja Avgusta, po številu prva v drugem
snopiču Horacijevih epistul. Horacij je priobčil dva snopiča
takih na določene osebe naslovljenih poslanic. V epistulah
prvega zvezka razpravlja v mirnem, tu pa tam šaljivo
porednem duhu svojo filozofijo o življenju, v dru¬
gem, tri poslanice obsegajočem snopiču pa je izrazil v
neprisiljeni obliki pisem svoja literarna načela z
ozirom na teorijo in lastno prakso. V prvi poslanici dru¬
gega zvezka govori o razvoju rimske literature od
stopnje do stopnje izza nje okornih, na grški podlagi slo¬
nečih začetkov do svoje dobe, ko »scribimus indocti doctique
poemata passim«, »ko že vsak pisari«. Pri tem mu večkrat
zažvižga bič rezke satire po sodobnih Rimljanih, oziroma
njih nazorih. Saj so ti nazori često jako kvedrasti in zaslu¬
žijo bič, n. pr. njih sodba o vsem, kar je prišlo iz
tujine, in o tem, kar je zrastlo na domačih tleh.

»Kar očividno ni iz tujih krajev in iz davno proštih
časov, to še Rimljanu studi, to sovraži.«

(— — — Nisi quae terris semota suisque

temporibus defuncta videt, fastidit et odit.) I, 21—22.

Na ta vatel merijo tudi domače slovstvo. Zato so pri
njih priznani le stari pesniki, ki so pisali še popolnoma v

1) Poezije doktorja Franceta Prešerna (L. Pintar), str. 78.

4

tujem grškem duhu in isti obliki, kojih delom je pritisnila
pečat slave grobarjeva lopata:

»Teh se uči na pamet, te gleda v dubkom polnem
gledišču mogočni Rimljan, le te pesni časti in priznava, kar
jih je od prastarih dob pisarja kivija 1 ) do naših dni.«

(Hos ediscit et hos arto stipata theatro

spectat Roma potens, habet hos numeratque poetas

ad nostrum tempus Livi scriptoris ab aevo.) 1, 60—62.

Taka sodba pa ne priča ni o kaj posebni duhovitosti
ni o pravičnosti, kajti tudi domače in sodobno blago za¬
služi priznanje:

»Ako Rimljan v toliki meri občuduje in hvali staro¬
davne pesnike, da mu ni nič slavnejšega od njih, njim nič
enakega, tedaj ravna nespametno.«

(Si veteres ita miratur laudatque poetas.

ut nihil anteferat, nihil illis comparet, errat.) 1, 64 — 65.

Pa ne da bi se morebiti našim sedanjim pesnikom
očitalo, da s slabimi deli žalijo okus občinstva, ne:

»Sveta jeza me zgrabi, ako kaj grajaš, ne ker se ti
morda zdi neuglajeno in brezokusno, ampak ker je nastalo
v tvojem času, in ako ne prosiš temu, kar je starega, mile
sodbe, ampak zahtevaš zanje častno in slavno mesto.«

(Indignor quidquam repiehendi, non quia crasse

compositum illepideve putetur, sed quia nuper;

nec veniam antiquis, sed honorem et praemia posci.) 1, 76—78.

Upaj si samo narahlo dvomiti o vrednosti in zaslu-
ženi slavi pesniških del izza najstarejše literarne dobe
rimske, stari očaci naši se dvignejo kakor en mož zoper
tvojo mlado predrznost, zakaj

»Po sodbi starih ljudij ali nič ni dobro, kar ni po njih
okusu-, ali pa se jim zdi preveč ponižanja, napram mlaj¬
šemu zarodu priznati, da je sedaj brez vrednosti to, česar
so se oni naučili v svoji mladosti.«

(Vel quia nil rectum, nisi quod plačni t šibi ducunt,
vel quia turpe putant parere minoribus et, quae
iinberbes didicere, senes perdenda fateri.)

1, 83—85.

2 ) L. Livij Andronik je najstarejši rimski pesnik z določeno osebnostjo.
Imenuje se »rimski Homer«, ker je prevedel — v okornih verzih — Odisejo v
latinščino. Razun tega je spisal — po grških vzorcih — več komedij in tragedij.

5

Ali nikar ne mislite, da je osivelemu Rimljanu toliko
za slavo starodavnih naših literatov:

»S svojo sodbo ne izraža morebiti časti in spošto¬
vanja že davno preminulim pevcem, ne, marveč v nas se
zaganja, nas in naša dela sovraži, ves moder vsled zavisti.«

(Ingeniis non ille favet plauditque sepultis,

nostra sed impugnat, nos nostraque lividus odit.) 1, 88— 89.

Da tem. zabavljačem le slepa strast ne pripusti pra¬
vične sodbe ter jih vodi v boj zoper novejše, domače
slovstvo, ni težko uvideti:

»Da so Grki svoječasno tako črtili vse, kar je no¬
vega, kakor mi, kaj bi pač sedaj bilo nam staro ali kaj bi
Rimljan danes bral ter drug za drugim lahko jemal v
roke?«

(Quod si tam*&raiis novitas invisa fuisset,

quam nobis, quid nune esset vetus, ant quid haberet,

quod legeret tereretque Quiritum publicus usus?) 1, 90—92.

Toliko o prvi poslanici drugega snopiča. Druga
epistula tega snopiča je naslovljena na Julija Flora. V tej
poslanici nam Horacij razkrije, v kolikor se peča neposredno
s slovstvenimi razmerami — začetek in konec epistule ste
.druge vsebine —, bitje in žitje sodobnih rimskih
»pisarjev« - p es n i ko v i če v: kako si drug drugemu
kadijo, kako vzajemno občudujejo svoja dela, med seboj
dele pesniško slavo na debelo ter, včasih vsiljivo, iščejo
poslušalca svojim »poezijam.« Res je pravo samozatajevanje,
poslušati »poezije« teh pisarjev, a zameriti se jim ne smeš, zato

»Marsikaj prenesem, da ne razdražim osjega gnezda
pisarjev, kot poet, ki se mu je še truditi, da se dokoplje
do priznanja med prosto množico.«

(Multa fero, ut placem genus irritabile vatom,

cuin scribo et supplex populi soffragia capto.) 2, 102—103. '

Najčešče se omenja tretja izmed teh poslanic, naslov-
Ijena na Pizone (menda očeta in sinove) in znana pod
imenom »ar s poeti ca«. V tej izmed vseh treh najobsež¬
nejši epistuli razvija Horacij svoje nazore o pesništvu,
zlasti epskem in dramatskem. Po vsebini se deli ta
poslanica v dva dela: v prvem, večjem, govori Horacij

6

o lastnostih, ki jih mora imeti dobra pesnitev, v drugem
pa razmotriva o pesniku, kakih načel se ima držati in
česa se naj izogiba dober poet. — —

Predočimo si sedaj še enkrat živo slovstvene razmere
kakor odsevajo iz prvih dveh poslanic! Reči moramo
»tout comme chez nous , istotako kakor pri nas za
Prešernove dobe: isto navduševanje za vse, kar je tu¬
jega, in zaničevanje vsega, kar je domače tu in tam; isti
Lesničniki in Levičniki se trudijo peti sladke in prave pes¬
mice tu in tam in presojajo jih isti »censores honesti«, Pa-
vški-Kopitarji, ki jim je princip vsega napredka status
quo ante.

' 7T“tu in tam je na mračnem »nebu poezije« zažarela
jasna zvezda, pojavila sta se mojstra pesnika, pretežno li¬
rika, ki sta se glede leposlovnih nazorov, toto coelo razlo¬
čevala od sodobnih »pisarjev-: pri Rimljanih Horacij, pri
nas Prešeren. Z navidezno dobrodušnim posmehom govo¬
rita, eden v »poslanicah«, drugi v »Novi pisariji« o
teh pisarjih, a v resnici je ta posmeh najfinejša  in prav radi
tega tem bolj zbadajoča ironija, kakor se z iglo zbodeš tem
globlje, čim tanjša in finejša je nje ost.

To započeto vzporejanje slovstvenih razmer v dveh,
časovno malo da ne za dva milenija razdaljenih literaturah se
da še nadaljevati, če si paralelno ogledamo nektera
mesta v omenjenih poslanicah in »Novi pisariji«. Stopimo
korak dalje in nadaljujmo vzporejanje v tem oziru!

Po izraženih mislih obsega »Nova pisarija« dva dela:
v prvem se plete pogovor o knjižnem jeziku, v dru¬
gem pa o namenu pesništva. V prvem, obsežnejšem,
pobija »učenec«-Prešeren »pisarja«, ki hoče iz knjižnega je¬
zika spoditi vse tujke brez razločka in v knjigo uvesti
nespremenjeno robato govorico narodovo; v dru¬
gem pa smeši .pisarjeve« nazore, po kterih bi leposlovje
moralo bralcem nuditi samo koristnih naukov.

Isti »dualizem« je najti, kakor bomo videli, v Hora¬
ci je vih epistulah.

O začetnih tercinah »Nove pisarije«, s kterimi se na¬
videzno naivni in neizkušeni »učenec« predstavi »pisarju«

7

ter ga prosi, naj ga uvede v vse tajnosti nove literarne
struje, o teh začetnih stihih in vzporednih heksametrih Ho-
racijevih smo govorili str. 3.

Že pri prvem predavanju zve »učenec«, da lahko po¬
stane »Apolon drugi«, če mu tudi ob rojstvu ni kumovala
modrica pesništva.

»Minerve nič ne v prašaj poj po sili!«
se glasi prvo pravilo pesniške panaceje oblastnega pisarja.
Ali ni ta puhloglav izrek, projiciran na ploskev Prešernove
ironije, — mutatis mutandis — istoveten s Horacijevim:

A ti ne boš nič govoril in ničesar počel zoper voljo Minerve?«
(Tu nibil in vita dices faciesve Minerva.) 3, 385.

In dalje modruje pisar:

»Ak’ hočeš kaj veljati v našem tropi,
besed se tujih boj kot hud’ga vraga«,
zlasti »besed nemšk’ valcev grdih«!

Pa tudi Horacij nam slika takšnega puristovski mazi¬
ljenega »Slovožoka«:

■Poet, ki hoče kaj klenega podati javnosti, vzame pi¬
salo ter si obenem nadene ulogo neomečljivega sodnika;
brez usmiljenja ti poganja vse une besede, ki jih ne diči
lepo lice, ki so brez tehtnosti ali drugači ne na čast svo¬
jemu mestu, iz njih sedežev, naj se tega še tako branijo.«
(-- — qui legitimum cupiet fecisse poema,
cum tabulis animum oensoris šumet honesti;

audebit, quaecumque param splendoris habebunt
et sine pondere erunt et honore indigna ferentur,
verba movere loco, quamvis invita recedant. 2, 109—113.

Če to ne presega tvojih moči, če si upaš zmagati v
»tujobesedarskem« boju,

»Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene«,
tvoja poezija bo jim segla v dušo, celokupen rod nešte-
vilnih Slovanov bo prisluškaval tvojim strunam in v slo¬
vanskem napredku bo delal njih glas iste čudeže kakor v
davno prošlih časih sladka pesen Orfejeva med divjaki »Tra-
cije surove«.

A čudežno moč, s ktero so učinkovale pesni bajnega
Tračana, slavi tudi Horacij:

8

»Orfej, ljubljenec in srednik bogov je odvadil divja
ljudstva ubojev in nečloveškega življenja.«

(Silvestres homines sacer interpresque deorum

caedibus et victu foedo deterruit Orpheus.) 3, 391—392.

Visoka šola sladkega, po tujkah neokuženega je¬
zika pa so »rovtarske Atene«. Le tak rovtarski trijenij ti
more pri »našem tropu« glede knjižnega jezika izposlovati
potrebni »probatur-. Ali učenec ni do cela prepričan o
»žlahtnosti« slovenskih besed »tam, kjer po stari šegi še
drekajo.«

Pa tudi Horaciju se ne zde salonske one besede, ki
so v sodobni knjigi še vpliv razposajenih pesmi, ktere je
nekdaj prepevalo kmečko ljudstvo ob različnih narodnih
praznikih:

»Dolgo časa niso izginili in še danes se kažejo sledovi
kmetavsa.«

(— — — in longum tamen aevum

manserunt hodieque manent vestigia ruris.) 1, 159—160.

Bojazen učenca, »da bera besedi ne bo velika« tam
»sredi kožarjev«, je kmalu pomirjena. Res, tudi v slavnih
rovtah »ne bodo ti na nos visele« lepe zrele besede, ali

»Tam pul’jo besedi se korenine;

k tem deni konce: ača, išče, uha,
on, ovka, ovec, druge pritikline,
to trdno skupaj zvari; primaruha!«
pa dobiš besed za vsak potreben pojem.

In tudi Horacijev! pesniški tovariši se drže tega re¬
cepta :

■ Pisar uvaja nove besede. Z navdušenjem in bistro
glavo liki jasnočista reka širi blagostanje ter osrečuje Rim¬
ljane z-bogatim jezikom. Kar je prebujnega, odškrtne, kar
preokornega, poravna kakor zdravnik neravne ude, ter od¬
strani, kar nima vrednosti.«

(Adsciscet nova (sc. verba). — •— — —

Vehemens et liquidus puroque simillimus amni,
fundet opes, Latiumque beabit divite lingna;
luxuriantia compescet, nimis aspera sano

levabit cultu, virtute carentia tollet.) 2, 119—123.

9

Toda grškim in latinskim sosedam se doma¬
činska pravica v našem govoru ne bo dala oporekati, meni
učenec, preozko so spojene z domačo kulturo. Zato vpraša
mojstra,

»Al vsaj se bode teh poslužit smelo?«

In tudi Horacij jih ščiti, te ljubke pritepenke z vstoka:

»Tudi nove, še le nedavno porojene besede si pri¬
dobe zaupanje, ako so priplule iz grškega studenca in jih
zmerno rabiš.«

(Et nova fictague nuper habebunt verba, si

Graeco fonte cadant parce detorta.) 3, 52—53.

»Po nobeni ceni!« Pisarjeva doslednost je trdnejša od
jekla, skrajni purizem velja vsem tujkam brez izjeme. Ali
humanizma prešinjeno srce učenca zagovarja njih rabo, češ

»Saj tudi drugi to store Sloveni.«

Horacij pa vpraša:

»Kako naj pač dovoli Rimljan Ceciliju 1 ) in Plautu 2 ) to,
česar ne bi odobraval pri Vergiliju 3 ) in Variju? 4 )

(-— Quid anteni

Caecilio Plantogue dabit Romanus, ademtuni

Vergilio Varioque?) 3, 53—55.

Tekom nadaljujoče se diskusije učenec zve, da so za
ustmeno rabo sicer dovoljene tujke, a na noben
način jih ne gre uvajati v knjigo:

»To govori se, kar na jezik pride,
pogovor, ko na všesa več ne bije,
ko zjutranja megla se v nič razide.

Kar v bukvah je natisnjenega, vpije.«

V Horacijev! poslanici pa čitamo vzporedno:

»Slabeje ti gane dušo, kar je prispelo v nje notranjost
čez uho, nego vse ono, kar ti je razprostrto neposredno
pred očmi, ki te ne morejo varati, in kar zaznaš s pomočjo
lastnega vidila.«

h Stacij Cecilij je živel koncem 3. in začetkom 2. stol. pr. Kr. Spisal je okoli
40 komedij po grških uzorcih.

2 ) T. Makcij Plaut (okolo 254—148). Spisal je precej komedij; ohranilo nam
se jih je 21.

3 ) P. Vergilij Maro (70—19), prijatelj Horacijev, znan zlasti po svoji »Enejidi«.

4 ) L. Varij Ruf (okoli 74—14), prijatelj Horacijev. Bil je elegik, epik in zlasti
dramatik.

- 10 -

(Segnius irritant animos demissa per aurem,
quani quae sunt oculis subiecta fidelibus et quae
ipse šibi tradit spectator.) 3, 180—182.

Tako se učencu odkrije »jezika sol« in »pravo vezanje«
knjižnega jezika po načelih pisarjevih. »Prižgal si, mojster,
žar’k mi nove luči«, ta vzklik priznanja se izvije prepriča¬
nemu mladeniču iz ust in s tem je završen prvi ciklus
pisarjevih modrovanj.

V drugem, krajšem, rekli bi poletnem tečaju preda¬
vanj o novi literarni struji se želi učenec z isto temeljitostjo
kakor prej o knjižnem jeziku zdaj še poučiti »kaj pel bom«
v onem prekrasnem jeziku, o kterem mu je prisijal »žar’k
nove luči.« Pisarju omeni, da

»Romance zdaj pojejo in balade,
tragedija se tudi nam obeta.

Sonete slišim peti pevce mlade.«

Meni se zdi ista misel izražena v Horacijevih stihih:
»jaz kujem pesni, uni zbija elegije, čudokrasna dela,
pri kterih rojstvu je kumovalo vseh devetero modric.«

(Carmina coinpono, liic elegos — mirabile visu

caelatumgue novem Musis opus!) 2, 91 — 92.

Kolika zaslepljenost in kratka pamet učenca! Slišal je
toli dovršena poglavja o tujkah, a zdaj ne vidi, da so ro¬
mance, balade, tragedije in soneti krščeni na tuje ime. In
ne samo to,

»Balade pet’ je mlatva prazne slame.

romanca je s tragedijo škodljiva,
teh in sonetov in zdravic ne piši.

, Poj rajši to, kar treba je pri hiši,

za hleve treba, treba je na polji,

poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši!«

A v Horacijevih epistulah čitaš v tem oziru:

• Množice starcev obsojajo vse, kar ne donaša koristi;
mladina pa ti s ponosom koraka mimo resne pesni.«

(Centuriae seniorum agitant expertia frugis;

celsi pfaeterunt austera poemata Ramnes.) 3, 341—342.

— 11 —

in

Dolgo časa je veljalo v Rimu za prijetno in sveto
opravilo, zjutraj na vse zgodaj odpreti hišo ter iti na delo,
izposojati denar proti dobri jamčevini, stare ljudi posluhniti,
mladino poučiti, kako se da premoženje povečati in škod¬
ljiva zapravljivost zmanjšati.«

(Romae dulci din fuit et solemne, reclusa
mane domo vigilare, — - — — — — —
cautos nominibus rectis expendere. nummos,
maiores audire, rninori dicere per quae

crescere res posset, minui damnosa libido.) 1, 103—107.

Tako se je cenjeni bralec na svoje oči prepričal, da
se lepo število Horacijevih heksametrov v treh poslanicah
drugega snopiča da vzporejati s precejšnjim čislom stihov
v »Novi pisariji.« So li to zgolj slučajnosti? Menda pač
n e. Da je Prešeren Horacijevih epistul drugo knjigo dobro
poznaval in v »Novi pisariji« tudi imel pred očmi,
priča verz »Horaci dulce et utile veleva«, ki gaje položil
na jezik puhloglavemu pisarju in čegar smisel ima za pod¬
stavo sledeče verze iz tretje omenjenih poslanic:

»Pesnik te hoče ali poučiti , ali zabavati ali pa obenem
izraziti, kar ti naslaja uho in kar s pridom v življenju po¬
rabiš.«

(Ant prodesse volunt aut delectare poetae,

aut simul et iucunda et idonea dicere vitae.) 3, 333—334.
in

»A enoglasno priznanje čaka pesnika, ki je spojil ko¬
rist z naslado, čitatelja razveseljujoč in ob enem svareč«.

(Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci,

lectorem delectando pariterque monendo.) 3, 313—344.

Ne, ne, vzporedna ta sličnost s Horacijem ne more
biti sam slučaj, saj je pač za vsako oko in uho še
ožja nego že od druge strani opažena ter početkom te
študije omenjena sličnost z Goethejevo prvo poslanico in
Alfierijevo satiro »I pedanti«, sličnost, ki jo prof. Ilešič,
kakor smo slišali, izrecno smatra za zgodovinsko od¬
visnost.

In Prešernova pesniška slava? Ni li zdrobljena
v prah, ako je troje tujih del kumovalo »Novi pisariji«

— 12 —

ter je pesnik svojo satiro znosil »tak kakor srake gnezda«
iz različnih literatur raznih vekov, raznih dežel in
raznih jezikov?

Da bo sodba, ki nam jo je izreči, pravična, si oglejmo
okolščine, ki so bile povod, da je nastalo to, kar leži
sedaj pred nami kot taft accompli, kot omenjene vzpo¬
rednice med »Novo pisarijo« in Horacijevimi epistulami!

Najpopolnejša autobiografija našega pesnika pr¬
vaka kot človeka nam je ohranjena v drobni, a vsakemu
Slovencu sveti knjižici, ki ima naslov 'Poezije doktorja
Franceta Prešerna.« V tej sveti nam knjigi beremo, da je
bil Prešeren človek z izredno mehkim, najnežnejšega
čuvstvovanja prepolnim srcem, nad vse bistrim duhom
ih najglaje kar si moremo misliti zbrušenim estetičnim
okusom. Kajpada je ta mehka duša strepetala, ko so jan-
senistski »pisarji« kakor rosa nežne, najgloblje občutjene
pesmi Prešernove krstili na čedno ime »Sauglockenlauten«;
kajpada je ta kakor orlov vid bistri duh na mah uvidel, da
pot naših pisarjev ni »pot prava v deželo duhov« ter se je ta
kakor najjasnejši diamant zbrušen leposlovni okus s studom
moral obrniti od jezikobrodja in pesni-kovanj a teh pi¬
sarjev. Njih početje je vpilo po »Novi pisariji«, da oži¬
gosa te »kranjske klasike«.

Literarna zgodovina nam pravi, da so tudi drugod
Kamene pesnikom, ki so bili pretežno liriki, položile
v roko strune satire, ako so njih ljubljenca obdajajoče
okolščine to zaslužile ali celo same zahtevale: Heine,
Puškin.

Iz Prešernovih poezij pa tudi zvemo Hipokreno,
iz ktere je potekala voda, ki se je bil v njej sčistil ta kri¬
stalno 'jasen estetični okus našega pesnika prvaka. Latinski
verzi, grški citati, ta udomačenost v helenskem in rimskem
panteonu pa slovstvu, udomačenost, ki jo korak za ko¬
rakom srečujemo v omenjenih poezijah, nam na glas pri¬
čajo, da je Prešeren svoj leposlovni okus zajel tam, odkoder
so »dobili starši učenost v deželo«, iz neusahljivega vira
grških in latinskih klasikov. »Stari Rimljan kar,
sveta je gospod, kar Orecija modra slavnih izmislil si bil

— 13 —

pisanj«, to vse je Prešeren temeljito poznaval ter svo¬
jega duha bogato nasitil z večno lepim duhom teh »pi¬
sanj.« In ni dvoma, da mu je služila kot pravi vadem ecu m
trojica Horacijevih poslanic v drugem sno¬
piču, zlasti tretja, imenovana »ars poetica«, ki je bila
poleg Aristotelove »Itept skozi stoletja in poeticis

priznan pesniški orakelj.

Te poslanice torej je Prešeren gotovo dobro poznaval,
tako dobro, da sta mu bila njih duh in besedilo vsak
čas na uslugo. In bodisi da je čitajoč v Horacijevih po¬
slanicah o slovstvenih razmerah starega Rima vzkliknil »tout
comme chez nous«, nič novega, vse kakor pri nas, bodisi
da ga je to, kar se je godilo na domačem slovstvenem
polju spominjalo Horacijevih »pisarjev-, psihološki za¬
kon duševne asocijacije po sličnosti je vzrok,
da iz ust »učenca«-Prešerna mnogokrat na glas govori
Horacij. Prešeren ni posnel nobene misli v svoji
»Novi pisariji« po Horacijevih poslanicah, ker mu
tega ni bilo treba. Čemu iskati po m rt vi k n j i gi to, kar
je videl na svoje oči vsak dan živo, žalibog še preveč
živo? Le da mu je velika sličnost obojnostranskih
razmer večkrat nehote v pero potisnila isti izraz, s kte-
rim je Horacij izrazil slično misel. Torej večkrat opa¬
zimo klobuk z nedomačim trakom, a s tem klobukom si
pokrivajo butico naši Minerve ne poslušajoči in »po sili«
pojoči »pisarji«, pod njim »gorjanski trobijo« in »rovtarske
otrobe vežejo« naši »kranjski klasiki«, pod njim v prozi
in verzih »svoj zlati uk« prodajajo naši »šušmarji.« Vse
bi jih živeče drage volje bili prodali, a iz »Nove pisarije« ne
damo nobenega teh šušmarjev, klasikov in pisarjev, oni s o
v njej naši in ostanejo na š i od klobuka z nedomačim
trakom do škornjev s pristno domačim kvedrom.

Toda Goethe s svojo prvo epistulo in Alfierijevi
»I pedanti« ! Kako odpraviti te nepridiprave, da se reši čast
Prešernova ?

Torej Goethe! Pazljivi bralec je že opazil, da so za¬
četni verzi v »Novi pisariji« po besedilu in mislih
v večji meri slični Horacijevim vzporednim stihom nego

14 —

začetku Goethejeve poslanice. Spričo tega, da ves ostali
del te poslanice ne kaže n i kaki h vzporednic z »Novo pisa¬
rijo«, si upam dvomiti o zgodovinski odvisnosti
Prešeren-Goethe. Temveč se mi ne zdi neverjetno, da se je
tudi Goethe za začetek svoje epistule oprašal pri pesniškem
preročišču Horacijevih poslanic v drugem snopiču.

Preostane torej še ugovarjajoč A1 f i e r i. Oglejmo si tudi
ta argument! V Alfierijevi, v tercinah spesnjeni satiri »I pe-
danti« nastopi učenec (Alfieri) ter prosi, naj mu »Scrittor
per farna notto<') razjasni »del purgato sermon 1’augusta
palma« 2 ) in »del begli arcani ond’esce il grave serivere
ubertoso« 3 ), »zlati nauk«, ki ga je odobrila »la insegnante
schiera.« 4 )

Kador vidimo, kažete Prešernova in Alfijerijeva satira
na prvi pogled raznotere sličnosti: tu in tam ter-
cine, v obeh dialog, v obeh nastopi »učenec,« ki v
navidezni naivnosti prosi »pisarja,« da ga pouči o »novi
pisariji, učenec, ki je v resnici na vsako stran stokrat
brihtnejša glava od starega pisarja starokopitnih nazorov.

Opomnil bi še, da se, enako Horacijevim, tudi Alfije-
rijev pisar najrajši ozira v preteklost kot izvor vsega
dobrega, lepega in v slovstvu edino veljavnega in pa, da
se mi verza

»—-— in sottointender troppo

fe’ si che poco lo intendeva il mondo.« 5 )
nekam čudno ujemata s Horacijevima

»— —-Brevis esse laboro,

obscurus fio. 6 )

Tudi motto svojim »Satire« 7 ) si je sposodil Alfieri pri
Horaciju; izbral pa ga je iz one vrste Horacijevih poezij, ki so
najbolj prepojene s satiričnim duhom, iz epod:
-in malos asperrimus

parata tollo cornua. 8 ) Epod. 6.

*) pisar na slavnem glasu;

2 ) vzvišeno moč očiščenega jezika;

8 ) čudovite skrivnosti, po kterih postane tehtna pisava plodovita;

4 ) trop pisarjev ;

5 ) ker je preveč stisnjen, malokdo razume moj slog;

6 ) hočem biti kratek, pa postanem nerazumljiv ;

7 ) Satire di Vittorio Alfieri da Asti. Basilea 1804.

8 ) Liki razdražen tur zapičim v lopove nastavljene rogove.

— 15 —

Toda to mimogrede, bolj nas zanima sličnost med
»Novo pisarijo« in satiro »I pedanti,« oziroma kaj
je vzrok tej sličnosti. Pri tem vprašanju nam je ločiti vse¬
bino omenjenih satir od njiju oblike. Glede vsebine pač
lahho z mirno vestjo rečemo, da ste sličnim slovstve¬
nim odnošajem kot vzrokom sledili po mislih
slični satiri kot učinki. Z ozirom na zunanjo obliko,
dialog in tercine, pa bomo lojalno priznali, da se je »uče¬
nec« Prešeren dal poučiti od »pisarja« Alfierija.

Kar je torej daroval Alfieri »Novi pisariji,« to je nje
vnanja oblika, da govorim v figuri, dal je klobuk, kte-
remu je bil, kakor smo se uverili, trak spletel Horacij za
glavo naših šušmarjev, klasikov in pisarjev. Oboje pa,
klobuk in njegov trak je s finim okusom Prešeren zbral
v taki barvi, da se popolnoma skladata z ostalo zunanjostjo
ljudij, ki ju nosijo.

In pesniška slava Prešernova? No, menda za¬
gori nje kres po tem razmotrivanju »Nova pisarija« — »Hora-
cijeve poslanice« z mogočne j im z u b 1 j e m nego prej. Saj
smo se pri tem razmotrivanju le uverili, da veljajo tudi o
našem Prešernu nesmrtni stihi, ki jih je Horacij poklonil
Pompeju Grosfu:

»Brez dvoma kraljujoča Parka mi je res naklonila malo
bogastva, zato pa mi je dala piti jasnega duha grške Ka¬
mene, da s ponosom gledam na nizkotni, zloben svet.«

(— — — mihi parva rura et

spiritum Graiae tenuem Camenae

Parca noti mendax dedit et malignimi

spernere vulgus.) Carin. II, 16.

Goriška i iskarna A. Gabršček.

Donesek

Prešernovemu komentarju.

(Odtisek iz ,,(5orice“).


GORICA

Tiskala »Narodna Tiskarna«
1905.


£)onesek k Prešernovemu komentarju.

Menda bo malokje nasvetu običajno,
da bi se v političnem listu rešetala znan¬
stvena vprašanja, naj si obsegajo tudi le
tolmačenje samo ene vrstice pesnika-
prvaka dotičnega naroda. Toda mi smo
mi 1 Slovenski znanstvenik mora biti še
vesel, da najde — le z nekoliko ab¬
straktnim, ali recimo »neaktualnim 44  re¬
šetom — zavetja pod političnim
uvodnikom. Toliko v »predgovor in
zagovor 44  !

»Literarni pogovor 44  o Prešernu je
pred kratkim v rodoljubni družbi sprožil
med drugim tudi debato o pentametru
„Lelj bil naš je krmar, drugi
je bil Palinur 44 , ki ga čitamo v tre¬
tjem distihu Prešernove elegije „V spo¬
min Matija Čopa 44 . Preporni točki sta
seveda tvorila L e 1 j in Palinur. Ker
bi stvar — ne naša takratna debata
— utegnila zanimati tudi koga drugega
izmed častilcev Prešernove muze, naj
sledi tukaj moje mnenje o omenjenem
petomeru I

Da verz ne bo iztrgan in brez vse
zveze z ostalo vsebino, navedem ves po-
četek naše elegije:

Tajati led naš še le začne se, pomlad je drugod že;
v dragi slovenski vkroten ni domovini vihar.

j Stešemo svoj si čolnič nov, z Bogom ’zročm’o ga
[valovom;

ni se navadil popred breznov se, skal ogibat’.
Zvezde, ki reš’jo, bile se neznane, ki čoln pogubijo;

Lelj bil naš je krmar, drugi je bil Palinur.“

Tako slovejo početni distihi elegije,
| ktero je spesnil Prešeren v spomin Ma¬
ji tiju Čopu, ki je bil njegovemu srcu naj-
I' dražji prijatelj ter je dne 6. julija 1. 1835.
p  našel pri kopanju tragično smrt v valo¬
vih deroče Save blizu Ljubljane. -

Tajati se začne »led naš 44  z 1. 1830,
ko je prvič rojila »Čebelica 44 . Ta roj je
I bil pri nas prvi vidni znak romantike,
ki je pričetkom 19. stol, pomladila slov¬
stveno njivo malodane vse Evrope. »Dru-
! god 44  (pri severnih Slovanih) pa je že
takrat (I. 1830.) brstela v literarnem logu
zelena pomlad, zakaj že dobro desetletje
so jo oznanjali na krepko donečih stru-
i' nah med Čehi in Slovaki Čelakovsky
in Kollar (Sl£vy dcera ), 1824), med Po-
i Ijaki Mickiewicz(Balade in romance, 1822.),
med Rasi Puškin in Žakovskij itd. Vzgled
severnih bratov je mogočno vplival na

’) S14vy dcera Slavina hči, lirsko-epska
pesnitev, ki obstoji v izdaji 1. 1832. iz 516 sone¬
tov ter opeva ljubezen do izvoljenega dekleta in
do domovine.

južne Slovane in nikak čudež ni, da ne¬
kako obenem izleti v Ljubljani ,,Čebe-
lica‘‘, zasveti v Zagrebu „Danica“ ter se
v Gradcu vzbuja ^Metuljček 4  (ki pa ni
izfrfotal). Po slovenskih livadah, na ktere
je bila izfrčala nežna r Čebelica 4 , pa ni
pihal lahen vetrič, marveč je po niih
rjul vihar „abecedne vojske" od 1.1831.
do 1833. s tako silo, da je nazadnje (I.
1833) -Čebelico 1 * zapodil za celih pet¬
najst let nazaj v panj spanja pravič¬
nega. -Čolnič nov* mlade naše literature
je bil krog in krog obdan od visoko plo¬
skajočih valov omenjenega in drugih vi¬
harjev (n. pr. stroge cenzure) in „ni se
navadil popred breznov se, skal ogibat’ 4 -
In na čolniču mladega slovstva, čegar
reprezentant je bil almanah (= zbornik
za poezijo) „Č rt belica 4 , „Lelj bil naš je
krmar, drugi je bil Palinur 4 .

Glede ,.Čebelice 4  vemo, da ji je bil
duševni oče (nekak urednik) licejski
knjižničar Čop, krušni oče (izdajatelj)
Miha Kastelec, glavni sotrudniki pa
Prešeren, ki je prav za prav stvar¬
nik naše posvetne literature, Zupan
in Potočnik. Da je ravno Kastelec
prevzel gmotno stran mladega podjetja,
je popolnoma naravno, ker se je on med
sila nepetičnimi „Čebeličarji 4  najmanj ,s
cesarjem kregal 4 . Duša vsega podjetja je
bil torej „velikan učenosti 4  Čop. Bil je
„Čebeličin 4  — Palinur, za takratno lite¬
rarno ognjišče istega (silno velikega) po¬
mena, kakor nekdaj krmar Palinur za
Enejev brod. A ker Č">n ni bil samo
najvažnejša oseba pri „Čebelici 4  — ka¬
kor Palinur na Enejevi ladji —, ampak
ga je doletela tudi ista usodna smrt (v
hladnih valovih) kakor nekdaj Enejevega
krmarja (ki je utonil v Sredozemskem
morju), se imenuje v elegiji d r u g i P a- I,

h  1 i n u r (= ein zweiter P.). Mislim, da
mi to domnevanje Palinur-Čop
podpiše vsak pazen bralec, zlasti ako je

1  čital 5. knjigo VirgilijeveEnejide (v. 833—
871), kjer se pripoveduje, da je Palinur
krmaril prvo ladjo, ktere smeri je imelo
slediti vse ostalo brodovje.

A tršo lupino ima razgristi, kdor
hoče izluščiti jedro L el j. Kolikor mi je
znano, je reprezentant občnega mnenja
naših komentatorjev v tem oziru Rus
prc f. Korš, ki je svojemu prevodu ome¬
njene elegije dostavil opazko: „Le)j —
slavjanskij bog ljubvi. Pod Lcljem nje-
kotorije razumjejut Kastelci 4 . 1 )

Lelj se torej reklamo/? za boga Iju-

i bežni. A ker o Kastelcu vemo, da je
1  zlagal ,.zaljubljene 4  napise na zavitke

slaščic (,odpustkov), je nastala jedpačba
Lelj = Ka-telec. Recimo, da je za Le-
Ijem skrit Kastelec, ki je ,.Čebelico 4  iz¬
dajal I Toda kako je potem umeti be-
। sede: „Lelj bil .naš je krmar 4 ? Saj je
vendar bil krmar (= duševni voditelj)
^Čebelice 4  njen „u rednik 4  Čop, a ne
njen izdajatelj Kastelec 1 In ako istove¬
timo L-lja s Kastelcem, Palinurja s Čo-
1  pom, tedaj imamo (dva ’) krmarja in si¬
cer tako, da pripade (izdajatelju 1) Ka-
। stelcu prva beseda ! ? — Kakor se vidi,
sta Lelj in Palinur delala preglavico i
nemškemu prevajalcu Prešerna, E. Sam-
haberju, ki je naš pentameter prevedel
tako-le (vsaj meni nerazumljivo):

„Lelius lenkte zuerst, der liebende Gott, unser Steuer,
unddemGotte beherzt folgte geschwind Palinur.*' 2 )

Tudi ne verujem v boga „Le!ja“.
V novejšem času sta si zlasti Jag č in

’) Stihotvorenija Franca Preširna. Moskva
1901. Str. 85.

2 ) Dr. Fr. Vidic: Fr. Prešeren, Poesien.
Dunaj 1901. Str. 87.

Briickner temeljito ogledala slovanski
Olimp ter neusmiljeno pognala marsika¬
terega uzurpatorja iz njega, a ni mi
znano, da bi se bila na tem pohoda se¬
stala tudi s kakim Leljem. 1 ) V tem ozira
ostanem heretik tako dolgo, dokler mi
kdo ne dokaže vsaj životarjenja (če že
ne dostojnega kraljevanja) Leljevega iz
Koli&rjeve ,.S!avy dcere 41 , ki je vendar
bila za Prešerna nekak k&uon glede
božanskih veličanstev v slovanskem pan¬
teona (Slava, Živa, Črti,bogovi nad oblaki!).
Poljski histerik Dtugosz, ki je živel v 15.
stol., nam je sicer chianil ime Dzy Izi¬
deta, ki bi naj bila nekaka vztočno-
slovanska Venera. Toda kritična razisko
vanja 2 ) so dognala, da je Dingoszeva
Dzydzilelya-Venera le *dčtilelja, to
je z ib av k a o t r o k (leljati = luljati
= zibati. Gl. Miklošič, Etymolog. W6r-
terb. st. 172). Vsporejanje Dzydzilelyje z
Venero je torej prisiljeno početje.

Tudi Krek, ki je v svoji epohalni
„EinIeitag in die siavische Literatarge-
schichte 44  temeljito obdelal poglavje o
slovanskem bajeslovja, ne pozna boga
Lelja.

*) Arhiv f. slav. Philologie. Letnik IV., V., XIV.

2 ) Briickner, Mytholog. Studien. (Arh. f.
slav. Phil. XIV., str. 173.)

Zdi se mi marveč mnogo narav-
t neje —in najboljša razlaga vsake pesnije
I ona, ki je najnaravnejša — in
; verjetneje, da je istotako kakor Palinar
j tadi Lelj zajet iz staroklasičnega slovstva
■ in to kot Rimljan „Laelius“. Kakor
;  znano, nam je Ciceron poleg dragih filo¬
zofskih del ostavil spis r Lae)ins sive de
j| amicitia", ki je nekaka apoteoza prija-
i teljstva. Ta C ceronov spis je Prešeren
' gotovo poznaval in kaj ko bi bil z Le¬
ljem označil in ovekovečil nno iskreno
vez idealnega prijateljstva, ki je bil deloma
P. sam od nje tako ves prešinjen, da je
kakor dete neutešljivn plakat, ko je za-
I gledal mrtvo truplo Čopovo, vez, ki je
| deloma ostale B Čebeličarje“ dražila z
;  njih „krmarjem“!

Verz „L e 1 j bil naš je krmar,
, dragi je bil Palinar 11  bi po tem
takem pomenil: Učeni Čop je iz naj¬
plemenitejših nagibov, zgolj iz
domovinske ljubezni in navdušenja za
, slovensko slovstvo, vse svoje dušev-
nesile nap el v prospeh "Čebe¬
lice 4 *, bil ji jekot njen duševni
oče to, kar slavni krmar Pa¬
linar Enejevi ladji, a dohitela
ga je tudi Palinurjevi slična
a s o d a, smrt je našel v mokrem elementa
„Save deroče valov".

Dr. K. O.

situ  «; ;: &§iBQP. »«*v,

Umetelnik.*)

(Spesnil Fr. Levstik.) . ./ .

' 5 '~7~ /frj*,

V tem veličastnem poemu nam je Levstik
na monumentalen način ponazoril misterij umetni¬
škega stvarjanja ter povedal, kaj se godi v
duši umetnika (pesnika, slikarja, skladatelja . . .) v
trenotkih, ko se mu v duševnosti umetnina poraja,
ko umotvor v fantaziji s p o č e n j a (koncipira).

V stanju neke vrste mrzličavega nemira (v
ekstazi) se nahaja umetnik oziroma njegova produci¬
rajoča fantazija takrat, ko gleda in posluša „zamaknjen
v nebo“, kar „gledalo ni oko, uho ni čulo posvetno",
ko se mu umetnina v duši poraja. V njegovi psihi
delujejo v tistih hipih tajne sile, v njegovih prsih se
širi in giblje. A kaj povzroča to dušno vzburkanost,
tega u netnik sam ne ve. Misli so to pač in čustva,
ki vrejo in kipijo, dokler se v stvarjajoči fantaziji
umetnikovi mirno ne zlijejo v harmonično celoto:

Ko goni 1 ) te 2 ) z mesta, nemirno te ziblje,
kri bije v prevozke bregove srca,
kaj širi se v tebi, kaj v prsih ti giblje,
povedati srce ni um ti ne zna.

Da nam raztolmači to skrivnostno vrvenje in
vrenje v umetnikovi duši, se je pesnik poslužil geni¬
alne, uprav titanske prispodobe. —

*) Pričujoče vrstice je povzročila praktična potreba (pii
predavanju o slovenski literaturi v goriški Čitalnici).

*) Neka skrivna moč.

2 ) Umetnika.

V gori je neprestano grmelo in bučalo. Ljudje
so se strahoma spoglejevali ob skrivnostnem bobnenju.
Kar iz osrčja te gore švigne blisk in udari grom, a
iz nastale razpoke se vlije šumeča reka ter hiti čez
plan v daljavo:

Zasveti se blisk,
udari grom.

Razmakne se skale okorne tisk');
plasti razdrobe se, trga se lom 11 ).
Iz hramov podzemskih bobni i šumi,
a reka svobodna buči i grmi,
v zeleno hiti.

Ta na jako čudovit način nastala reka je bila
za deželo naravni kras prve vrste:

V valovih i solnce i luna igra,
nad reko se kroži mavra z neba;
srečuje i svoj te obraz iz vode,
trgovi i mesta, drevesa, gore.

A nova reka je tudi prinesla docela novega
življenja med prebivalce ob gorskem vznožju. V nje
šumečem valovju se je pojavil nebroj raznolikih rib:

Vode obude se,
plavuti svetle se
i ribice semkaj i tjakaj pode se.

A na površju reke so se vtaborile nepregledne jate
vodnili ptic:

Po nebu se ptičev poganja oblak,
s perotijo reže ujasnjeni zrak
ter suče se v desno, v levo vzigrava;
krdelo leteče
seda v valove bežeče,
tam mirno plava.

‘) Teža.

2 ) Skalovje.

Bogat ribji plen je privabil ribiča:

Mladenič, ribič, radosti poln
odpenja čoln;

vesla, za veslom veselo poje
ter meče na mokro mreže svoje.

Vodne ptice pa, ki so se naselile po porečju, so
priklicale lovca:

Ob vodi

zeleni lovec hodi;
med bičje se vmiče,
obrača poglede,
kam utva sede.

A sočnata trava ob rečnih bregovih je bila neodoljiva
vada za pastirja in njegovo čredo:

Po bregu se trava iz rose dviguje,
visoko rase;

po travi se čreda jagnjet raduje,
skakaje pase.

Pastir pa zamaknjen zre v reko, saj mu je zdaj sto-
prav jasno, kaj je v gori neprestano grmelo in
bobnelo ter sililo na dan:

Stoji tam siv pastir,

ni svesti si v glavi svojih oči,

i nem strmi

ter vidi i ve,

kaj nekdaj budilo je šum i nemir,
grmeti pod zemljo prestajalo ne.

Kakor je reka nepričakovano z elemen¬
tarno silo prišumela iz osrčja gore pred strmečega
človeka tako tudi umetnik nepričakovano to, „kar je
gledal in čul . . . zamaknjen v nebo“, postavi v vidni
obliki (kot pesem, skladbo, sliko . . .) pred strmeče
človeštvo potem ko je prej v burni fantaziji zasnoval
umotvor. Človek občuduje umetnino, se pod nje

čudovitim vplivom ves prerodi, poplemeniti in umetnik
— kakor zgoraj pastir — zdaj »vidi in ve“, kaj je
bilo vzrok one ekstatične vznemirjenosti, ko se mu
je v duši porajala umetnina. —

Levstik govori v „Umetelniku“ o umetniškem
stvarjanju, o vzvišenem predmetu torej. Vzvišenim
mislim pa je dal toli veličastno obliko blestečih
verzov in plastičnih, kakor iz najfinejšega marmorja
izklesanih podob, da moramo reči: misel in oblika
se je pesniku popolnoma zlila v krasno enoto, v
nič manj krasno kakor je una, ki jo izpričuje G d t h e-
jev občudovani in občudovanja vredni „Wanderer ,
ki mu je — vsaj deloma — istotako predmet:
umetnost.

Dr. K. O.

Tisk „ Narodne Tiskarne® v Gor el.

UNIUERZITETNR KNJIŽNICA MARIBOR

3405/1-3