E. Dr. Jožef Rogač. Kratko sijale so zvezde prijazne, V sanjah prijotnih te zibal je up; Jezo si sreče občutil sovražne, Zgodej okusil življenja si strup. Dr. Fr. Prešern. * Rodil se je Rogač Jože 25. jan. 1834 v Zagradcu dekanije Šmarijske, učil se v šolah latinskih Alojznik in v bogoslovnih v Ljubljani, posvečen 30. jul. 1857, postal dohtar sv. pisraa 1. 1860 na Dunaju, služil za kaplana po Dolenjskem v Boštanju, Šent-Jerneju, na Kerki, v Dobrepolji in v Križevem poleg Ko&tanjevice, obolel ter v pokoi dejan živel pri bratu svojem duhovuu Antonu v Istri, kjer je 16. aprila 1874 umerl v Novigradu (Castelnuovo) dekanije Jelšanske. Za slovenščino se je vnel bil nekaj vže doma v Zagradcu, kjer je mnogo let služil duhovnik Jakob Krašnja (r. v Černem Verhu 1810, posv. 1841, u. 1878), znan Ilirec iz Gajeve Danice, Vrazovih pisem, iz Novic i. t. d., nekaj v Alojznici, kjer je dopisoval v domači časnik Daničico, pa v bogoslovji, in tu se je lotil javnega pisanja. Poslovenil je najprej nekaj sprelepih premišljevanj o molitvi, ktere je 1. 1849 v BZeit iu Ewigkeit" priobčil pobožni dr. Jos. Scbneider, prošt v Terstu (doveršena bila je knjiga 8Eusebia oder die Weibe des Gebetes" 1856. 8. 507), pod naslovom a): »Evzebija, ali posvečba molitve", ktera knjižica je 1. 1854 v 8° str. 96 v Ljubljani v Blaznikovi tiskarnici in v Gerbeijevi založbi prišla na svetlo, da bi se po njej budil ia poviševal v nas duh prave molitve. Tisto leto je v Ljubljani natisnjeno bilo b): ,,Vodilo grešnikov". Spisal častitljivi oče Ludovik Granaški, redovnik sv. Dominika (r. 1504, u. 1588). Natisnil in založil Milic 1. 1854. Zvezek I. v 24 poglavjih 8° str. 312 (poslovenil Jan. Božič); zvezek II. v 21 poglavjih brez pristavka str. 312 (poslovenil Jože Rogač). ,,Te bukve, pravi neki pisavec na hvalo Ludoviku Granaškemu, so več zmotenih na pot izveličanja nazaj pripeljale, kakor imajo pismen v sebi". Pisaril je potera časih v Danico, posebej na pr. 1. 1857 št. 46. 47, kjer rV zadevah Riharjevih pesem" slovenski duhovščini priporoča ranjkega kneza in škofa Antona Alojzija razpis, češ, po njih se je cerkveno slovensko petje veliko sčistilo in zboljšalo, in ono mnogo pripomore v povekšanje službe božje ter v vnemanje notranje pobožnosti do verskih skrivnost, in zbirka Riharjevih napevov naj se po škofovi velevi ne pogreša pri nobeni cerkvi, kjer koli imajo svojega organista. — Zlasti pogostoma je pisaril 1. 1859 — 60 v Danico z Dunaja po nemških knjigah in časnikih z ozirom na Slovence, od Judov itd., obično s pristavkom: nZ Nemškiga" — v svoji obilni, krepkotni, a sim ter tje tudi preobširni in celo posiljeni pisavi. V taki besedi priobčil je knjižurico c): nNarodnost in Slovenstvo". Spisal Jože Rogač. V Ljubljani 1860. 8°. str. 55. Natisnil in založil Blaznik. — Cesarski ukaz glede učnega jezika in dotičai glasovi po Novicah itd. so ga spodbodli, da je povedal tudi svoje misli o slovenščini glede na duhovščino, na njeno narodno občevanje in vradovatvje, na prevnemarno slovensko delovaDJe v bogoslovnih vedah in znanstvih itd. Ker je pa v tem poprijemal tudi visoke dostojnike, učene profesorje, ki npojed6 vse knjige, pa ne dajo od sebe fige", bistre glave, ki se pa slovenstvu najraje znejeverijo in še druge zapeljujejo (na pr.: nVele mi je v spominu, kako mi je visokopostavljen, okatedran celo gospod — bodi mu dobro — z gorko besedo prigovarjal, da naj pač popustim prazno slovenarstvo ia zakaj to ? Ker je pri meni zasledil nekoliko talenta in ni hotel, da bi se tratil za take škodljive nepriličnosti, zlasti ker bi utegnil kdaj odločen biti v visokodunajsko strojbo in toraj spadati med dubovšioe elite. Miloval sim ga, zameril mu nisim, poslušal pa še manj" . . . (Omenjeni okatedrani gospod je poslej sam verlo dobro slovenaril — na radost duhovnom in neduhovnoni) . . . nDa pa kratki spis še krajši obsežem, rečem: Me mati je rodila Slovenca, deržava sprejela Avstrijanca, cerkev kerstila katoličana, posvetila tudi duhovna; Nemca v meni — njega se ne zavem ne pred Bogom ne pred ljudmi" — str. 55) itd., knjižurica mnogim ni bila po všeči in nadelo se jej je po njegovem lastnem izraženji (nDan." 1859 1. 25) priinae Mzvezdoklatje in mlakopadje!" — Vendar se je v tem oziru mnogo zboljšalo: učijo se lepo po slovenski vsaj nektere bogoslovne vede, pišejo veroznanske knjige, občuje vže visoka duhovščina čedno po domače, in nadejati se smemo, da katoliški duhoven ostane olikanemu Slovencu tudi v prihodnje olikan voditelj. Nemirne duhove treba je mirili z obilnim in pristojnim delom, in v tem je jako pogodila Mohorjeva družba, izročivši eno najlepših svojih knjig v spisovanje dr. Rogaču, in ta je d): nŽivljenje svetnikov in svetnic Božjih". Po najboljših virib spisal dr. J. Rogač, duhoven ljubljanske škofije. Izdala družba sv. Mohora. Z dovoljenjem visokočastitega kerškega knezoškofijstva. Pervi del v Celovcu 1867 v veliki osmerki str. 460. Drugi del 1869 str. 448 (III. in IV. del doveršil prijatelj mu, župnik g. Matija Torkar). Natisnil J. Blaznik v Ljubljani. — Za dokaz in vzgled Rogačeve slovenščine bodi iz te knjige v sedanji dobi tolikanj ZDamenito (9. marc. str. 350): Ceščenje sv.Cirila in Metodija. »Kakor je gotovo, da je spoznanje samega sebe potrebno vsacemu človeku, kteri v nravnosti in popolnosti napredovati hoče, tako je poznanje naroda neobhodna stvar za vsacega sina in domoljuba, kteri srečo in slavo svojega naroda razširiti in pomnožiti želi. česar ne poznamo, tega tudi ne moremo ljubiti, ne k slavi privajati. Narod pa naj poznamo po poznanji njegovih velicih in zaslužnib mož, v kterih ves narod pripoznava svoje cvete. Najslavniši možje pa so ti, s kterimi se ponaša sv. cerkev in vse človeštvo, in med ktere po vsi pravici spadajo a p 0steljni narodov, kakoršna sta Ciril in Metodij. Po poznanji njunib zaslug in z njunim pobožnim češčenjem ne priljubujemo le svojega rodii, ampak tudi cerkev, ktere sinova sta bila. Kako naj torej mi Slovenci sv. moža počastimo? Znano je, da veliko slovanskega ljudstva, čegar prednike sta bila sv. Ciril in Metodij v naročje sv. cerkve pripeljala, zdaj živi v pogubnih sponah razkolništva. Te tedaj zopet s sv. cerkvijo združiti je namen bratovščine sv. Cirila in Metodija. Vstanovili so jo med nami Slovenci nepozabljivi apostolski škof Anton Martin Slomšek v ta namen, da bi njeni udje ali bratje in sestre molili za zedinjenje razdeljenih v veri in cerkvi sploh, posebno pa za spreobernitev vseh slovanskih narodov k edinosti katoliške cerkve. Ta bratovščina, 1. 1852 od papeža Pija IX. poterjena, se vedno bolj širi ne le med Slovenci, ampak tudi po Moravskem in drugod. Zatorej naj bi slednji dan iz vseh slovenskih serc in ust se glasila bratovska molitev: 0 Bog! kteri si nas po sv. bratih Cirilu in Metodiju k edinosti sv. vere poklical, dodeli, da se odločeni bratje in sestre naši zopct povernejo v naročje matere katoliške cerkve, da bode, kakor je v nebesih, tako tudi na zemlji, le en hlev in en najviši Pastir. Tega te prosimo po neskončnem zasluženji Tvojega Božjega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, po prošnjah prečiste Device Marije, sv. Cirila in Metodija in vseh Tvojih ljubih svetnikov. Amen.