Risanje v ljudski šoli po sedanjih zahtevah. Spisal F r. S u h e r. (Dalje.) Ko se je s časom spoznala pri nas nedostatnost dosedanje geometriške suhoparne metode in se je povsod eksperimentiralo, je nastal boj dveh imenitnib, mogočnih strank. Na eni strani stoje starejši umetniki in šolniki, ki se opirajo na svoje dosedanje izkušnje, na drugi strani pa nove učiteljske in umetniške osebe, krepke individualitete, ki uče večinoma na umetno-obrtni šoli c. kr. obrtnega muzeja na Dunaju in vzgajajo svoj naraščaj. Že je skoraj zmagala zadnja struja in pobila vse, kar je bilo do sedaj veljavnega, kar se dvignejo nasprotniki in istotako brezozirno udrihajo po privržencih prve struje, kakor brezozirno so ti zametavali dosedanje njihove nazore. ReČi pa se mora: so tudi pota nasprotnikov nekoliko različna, smotri ostanejo isti: Zbujati hočemo vse umetniške sile, gojiti človeško individualnost ter vzgajati ljudstvo, da bo zmožno uživati na poti, ki nam jo kaže narava. , Visoki činovnik ministrstva se je o tem prepiru izrazil: Četudi so si gospodje najhujši nasprotniki, v tem smo si vsi edini, da je narava najboljša učiteljica. Narava je zopet naš vzorl Povsod je vkoreninjeno spoznanje, da nas more le narava voditi do umetnosti in nje višjih pojmov. Če raziskujemo, kako se je umetnost razvijala od pamtivekov, zvemo, da je za vseh časov, vsem narodom in vsem znamenitim umetnikom bila učiteljica narava. Ko so izražali narodi s prvimi proizvodi svoj umetniški čut, so posnemali naravo, in naravo je preučaval najslovitejši slikar vseh časov, Rafael, ko je ustvarjal po njenih vzorih božanstvene čudeže svoje plemenite fantazije. Že pred Rafaelom 1.1430 pravi Cennini v svoji »Umetniški knjigi«: »Ne zabi, da je preučavanje narave najboljše krmilo, da je slavolok risanju. Tej predpodobi se vdaj z žarečo dušo; naj ne mine dan, da bi ne risal kako reč po naravi; tudi najmanjše ti koristi.« — Kadarkoli se je umetnost preživela, v vsaki taki dobi se je vračala zopet k naravi, ki je bila vir novim idejam in izpodbuja novim umotvorom. Tako se blešče tudi v sedanji ornamentiki zopet naši listi, cvete naše cvetje in žive naši živali. Slikarji slave lepoto domovine, iz njihovih umotvorov se smejejo domači obrazi in se solze znane nam ljubke oči. — V šoli pa se divimo nežnim barvam domače flore, občudujemo bajni kolorit jesenskih dreves in listov, posnemamo barvni blesk krilatih metuljčkov in svetle lučce naših hroščev. Otroci naši opazujejo mavrične barve na biserih jutranje rose in na kristalih snega v solnčnem svitu. Z odprtimi očmi gledajo v žareče večerno nebo, v pisan mavrični svod po blagoslavljajočem dežju. Ne bo trajalo dolgo, in naši otroci bodo stali pred umotvori z boljšim razumom kakor dosedaj in z odprtim srcem. Kar je čutil ustvarjajoč umetnik, se bo izlivalo iz umotvora tudi v otroška srca in zbujalo bo v njih harmonijo blagih čuvstev ljubezni do narave. Tako bodo uživali srečo, ki ne more zbujati nobene zavisti, srečo, ki jo ponuja krasota"narave v neizčrpljivi meri vsakemu, kdor le ima zdravo oko in odprto srce. Narava nam nudi torej vso snov za risanje. Kakšni neizmerni so njeni zakladi, ve šele, kdor je poizkušal iz njene zakladnice zajemati. Ko smo segli prvikrat v njo, je mogoče, da smo se varali. Le posebno oblagodarjenim so njeni zakladi v korist; vsakemu pa je treba izbirati in nikomur niso naravne krasote brez truda dostopne. »Glej, stvarnica vse ti ponudi, le jemat' od nje ne zamudi,« pravi pesnik, a mi moramo reči: »Res stvarnica vse ti ponudi, iz nje se izbirati trudil« Že prvi poizkusi v šoli nas uče, da se mlado oko le počasi odpira mnogovrstnim oblikam in bujnim barvam narave, in kar vidi, ni da bi bilo pripravno za nežno ročico. Od stopnje do stopnje je treba korakati počasi, ne skakaje, če hočemo, da dosežemo smoter — snov si moramo prav previdno izbirat:. Do 4. šol. leta še otroku ni mogoče slediti vtiskom narave, ne da bi se ne motil. So predmeti še tako enostavni, vsakokrat nudijo n evajemu očesu toliko poedinosti, da ga zmedejo. K temu pa še pride neokretnost in vobče vkoreninjena kriva vera, da je treba naravo popolnoma posnemati. Kdor pa se z ris_njem po naravi bavi, mu je znano, kar pravi K. Lange: »Da ist es nun Tatsache, die den meisten nicht bekannt ist und ihnen auch hauflg beim Unterrichte nicht genttgend eingescharf wird, dafi die Kunst die Natur iiberhaupt nicht genau nachahmen kann, sodern nach ganz bestimmten Gesetzen abandern muG«. Če to upoštevamo, vemo, da ne moreino prezgodaj postavljati mladine pred naravo, da bi jo naj posnemala. Iz tega neprijetnega položaja pomaga metodi dušeslovje in posebno njegov najnovejši tok, ki ima nalogo, da opazuje razvoj otroka večinoma v predšolski dobi. Kakor metoda vseh ljudskošolskih predmetov, sloni tudi metoda risanja na rezultatih otroške psihologije. (Dalje.)