Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredni¬ ški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Anton Pavlovič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Miha Zorec, Matjaž Zupan • Od¬ govorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno • Naročnina za drugo polletje je 3500 din, posamezen izvod stane 700 din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/X, tel. 213-733 # Tekoči račun: 50101-603-50480 # Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost, . Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije. POSTOPEK: MUHA Za igro naredimo napravo, s katero lahko oponašamo let muhe, čmrlja, obada, komarja in drugih žuželk. GRADIVO: - deščica - vezana plošča, dolga 12 cm, široka 1,5cm, debeline 3-5 cm - lepenka - karton - 4 kosi - gumeni obroček, širok 3-5 mm - vrvica, dolga 7cm - lepilo neostik ali OHO ORODJE: - škarje - nož za papir - luknjač Iz kartona oblikujemo krilo (risba 1). Pripravimo kose lepenke in vezano ploščo za trup (risbi 2 in 3). Sestavne dele zlepimo. Na gornjem koncu krila napravimo z luknjačem luknjico za vrvico in jo privežemo (risba 4). Na trup muhe pritrdimo gumico (risba 5). Najboljša gumica je razrezana zračnica dvokolesa. UPORABA: Napravo vrtimo po zraku. Napeta guma začne nihati in oddaja brenčeče glasove kot muha (risba 6). Višina zvoka je odvisna od kakovosti, širine in napeto¬ sti gume. Pri vrtenju igrače potrebujemo dovolj velik prostor. Vsi, ki se igrajo, morajo biti med seboj primerno oddaljeni, sicer lahko pride do nezgode. 6 TIM 9/10 • 321 • 87/88 Izdelek, ki ga objavljamo na drugi strani ovitka (levo), je eden od stotih izdelkov iz knjige OD IGRE K TEHNIKI, ki jo lahko naročite pri Tehniški založbi Slovenije. V knjigi boste našli množico preprostih načrtov, ki prek igre uvajajo otroke,od male šole do prvih razredov osnovne šole, v skrivnosti ročnih spretnosti in osnovnih tehničnih znanj. Knjiga je nepogrešljiv pripomoček za vse, ki se ukvarjajo z vzgojo naših najmlajših. KAZALO naš pogovor 322 prva igrača VLAK 323 SVETILKA 326 izdelek za dom MINIPOLICA 328 METRONOM 329 daljinsko vodenje TIM LXIV 333 PARNIK 335 RULETA-STRAST IN TRAGEDIJA 337 modelarstvo KAČJI PASTIR 341 LETALO - ZMAJ 342 ELEKTRONSKA RULETA 343 S SAMOSTRELOM NA POČITNICE 345 DVOKRILNO JADRALNO LETALO 347 POIZKUSI Z INFLUENČNIM STROJEM NA ELEKTRIČNI POGON 349 HIŠNA SIGNALNA NAPRAVA 352 SHRANJEVANJE ŽIVIL 354 SUKNJA ALI PLAŠČ 358 MAKETA EGIPČANSKE LADJE 359 ZMAJ - RAKETA 363 VRTLJIVA POLIČKA ZA ZAČIMBE 366 SKA 388 367 KAKO RAVNATI Z NAČRTI IN NAVODILI IZ TIMA 377 elektronika FUNKCIJSKI GENERATOR IN FREKVENCMETER 378 Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Anton Pavlovčič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Miha Zorec, Matjaž Zupan • Odgovorni in tehnični urednik: Boži¬ dar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno • Naročnina za drugo polletje je 3500 din, posamezen izvod stane 700 din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p.p. 541/X, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost, Kultur¬ na skupnost, Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije. SLIKA NA NASLOVNI STRANI Če lahko rečemo, da je naša revija s tole zadnjo letošnjo številko za nekaj časa pri¬ stala, da opravimo potreben servis pred ponovnim vzletom v septembru, pa to za tokratno naslovnico ne velja. Na sliki je leteča maketa zmaja, keterega načrt smo objavili v eni od lanskih številk. Želim vam, da bi bile vaše počitnice prav tako lah¬ kotne in sproščene, kot se zdi zmajček na našem posnetku. RC SERVOTESTIRNIK 385 MERILNI INSTRUMENTI ZA MLADE ELEKTRONIKE 386 male železnice NASELJE 388 na kratko PRISTAJANJE 393 ELEKTROMOTORJI 396 timovi oglasi 397 zanke in uganke 399 nas pogovor Pozdravljeni! Pred nami je naš zadnji pogovor v letošnjem letniku. Upam, da boste v tejle dvojni številki našli dovolj zanimivega gradiva za pope¬ stritev počitniških dni, ki so pred vami. Revijo smo sestavili po receptu za vsakogar nekaj, pri čemer pa seveda nismo obšli stalnih rubrik. Med¬ tem se je nabralo tudi kar precej vaše pošte, zato bom najprej odgovoril na vaša pisma. Začnimo s pismom Aleša Na reda iz Cer¬ knice, ki ga moram za razliko od drugih dopisni¬ kov pohvaliti za berljivo pisavo, kar je med osta¬ limi pismi prava bela vrana. Revija mu je sicer všeč, moti pa ga obseg. Meni, da bi ga morali povečati. In kaj naj bi počeli s povečanim obse¬ gom? Takole predlaga: » Vsaj štiri strani bi bile namenjene za tesnejši stik med revijo in bralci. Namesto rubrik naš pogovor in timovih oglasov bi lahko uvedli rubriko TIM 9/10 • 322 • 87/88 » TIMOV KLUB«, v katerega bi sodili oglasi in naš pogovor. V tem klubu bi mi bralci lahko pisali o svojih problemih in težavah, ki nas tarejo v zvezi s tehniko, vi pa bi lahko opozarjali in obveščali nas bralce o raznoraznih zanimivih dogodkih, ter s čim so založeni v naši tehnični trgovini Mladi tehnik na Cojzovi in na Starem trgu. Kasneje bi lahko uvedli timove klubske izkaz¬ nice z matičnimi številkami, katere bi uporabili za razne ugodnosti, morebiti tudi pri nabavi tehnič¬ nega materiala iz tujine. Lahko bi uvedli člana¬ rino. Denar, ki bi ga zbrali, bi bil za nakup materi¬ ala, razna tekmovanja in za ogled tehničnih raz¬ stav. Lahko bi uvedli srečanja Timovcev, na ka¬ terih bi se spoznavali, izmenjavali znanje in iz¬ kušnje. Morda se kdo ukvarja z izdelavo raznih tehničnih delov (ohišij, stikal, konic za rakete itd.). Od njih bi lahko kaj kupili. Klub pa bi lahko deloval tudi takole: Recimo, da potrebujemo kako integrirano vezje, npr. L 200, ki se ga pri nas ne dobi, nekdo pa gre v tujino in nam ta element lahko prinese, seveda, če je to ie možno. Vse te dobrine bi lahko uživali le člani kluba! Morda bi nas podprla tudi kaka delovna organizacija (po možnosti fi¬ nančno). Tako bi pripomogli k hitrejšemu razvoju tehnike v Sloveniji! Toliko o tem.« Aleševe ideje so zanimive, ni kaj reči, čeprav moram v isti sapi dodati, da ne čisto izvirne. Podobno smo v uredništvu že večkrat razmišljali, bojim pa se, da bi tak klub zahteval celega človeka, prostore in še kaj, vse to pa bi zahtevalo dosti več sredstev, kot bi jih lahko zbrali s člana¬ rino in podobnimi viri. Peter Rojc iz Šempetra pri Novi Gorici nam piše: »Revija TIM mi je všeč, ker je vsestranska in vsebuje veliko zanimivih prispevkov. Na revijo sem naročen drugo leto. Ko jo dobim, najprej pregledam načrte modelov letal in čolnov. V TIMu št. 7/1980-87 sem si ogledoval načrt motornega čolna na elektromotor. Opazil sem stikalo za vključitev in izključitev motorčka. Želel bi, da bi mi opisali delovanje stikala. Pozneje bi si rad izdelal model kategorije MČ-3. Ta ima vstavljeno D V napravo. Prosim, če mi tudi v tem primeru opišete delovanje in mon¬ tažo le-te.« Kar zadeva stikalo, menim, da se bo naš Peter lahko poučil o njegovem delovanju pri katerem koli količkaj »razgledanem« modelarju ali elektri¬ karju. Drugače je z vgradnjo DV. O tej tematiki se bo lahko temeljito poučil, če bo prebral nadalje¬ vanja o daljinskem vodenju izpod peresa Jana Lokovška, saj je njegova rubrika v Timu prisotna že vrsto let. Alojz Sovec iz Črešnjevcev piše: »Vašo revijo imam naročeno že od četrtega razreda dalje. Zdi se mi zelo zanimiva. Prosim vas, da bi mi poslali načrt za jadrnico Phantom Mark 1 v merilu 1:1, ter mi odgovorili na nekaj vprašanj: čemu služi kvarčni kristal pri daljin¬ skem vodenju: kako je sestavljen servomehani- zem in koliko približno stane servomotor.« Načrt za jadrnico bo Alojz lahko naročil narav¬ nost pri avtorju, njegov naslov bo našel na koncu članka v Timu. Kvarčni kristal služi za selekcijo frekvence vodenja, servomehanizem pa je se¬ stavljen iz ročic in zobnikov, ki jih poganja servo¬ motor na električni pogon, tega pa krmili naprava za daljinsko vodenje. Z vsem skupaj premikamo krilca in zakrilca, krmilo, volan, dodajamo in od¬ vzemamo plin - skratka vodimo model na da¬ ljavo. Marko Petje iz Zabukovja pri Mirni pravi takole: »Najprej vas lepo pozdravljam in želim, da bi bil Tim bolj obširen, da bi bilo več načrtov y me¬ rilu 1:1, predvsem na področju modelarstva. Ra¬ bil bi tudi kakšen načrt za sprejemnik in oddajnik na daljinsko vodenje. Pošiljam vam tudi načrt usmernika, ki je tako enostaven, da ga lahko izdela vsak začetnik.« O obsegu smo danes že govorili, zato tega ne bom več ponavljal. Pri načrtih v merilu 1:1 smo žal omejeni s formatom revije, zato pa bomo v bodoče poizkušali pri zanimivejših načrtih omo¬ gočiti nakup načrta v tem merilu direktno pri avtorju. Za načrte za naprave za daljinsko vode¬ nje pa velja, da naj Marko, tako kot Peter, pobr¬ ska po minulih letnikih, kjer bo našel tega gradiva na pretek. Za načrt usmernika pa moram žal reči, da ga je naš sodelavec ocenil kot simpatičen poizkus, ki pa žal zaradi pomanjkljivih podatkov in predvsem opisa izdelave še ni zrel za objavo. Kljub temu pa zato ni treba vreči puško v koruzo. Marku svetu¬ jem, da si bolj pozorno ogleda objavljene načrte in se nam s podobno pripravljenim gradivom še kaj oglasi. Matjaž Mrak iz Gorenje vasi nas prosi za načrt stare ladje. Kot nalašč je v tej številki načrt lepe egipčanske ladje, če pa mu ta ne ustreza, naj si izbere katerega od tistih, ki so bili objavljeni TIM 9/10 • 323 • 87/88 v lanskem letniku. Za te so na avtorjevem na¬ slovu na voljo še načrti v merilu 1:1. Fridi Koletnik iz Grasenščaka pri Ptuju nam piše za načrte raketnih modelov In pa kje bi dobil raketno gorivo. Nekaj načrtov raket bo našel v prejšnjih letnikih naše revije, če ga zanimajo zahtevnejši načrti te vrste, pa lahko piše na naslov ARK Komarov, Ljubljana, Hudavernikova 8. Raketne modele poganjajo raketni motorčki in ne raketno gorivo, ki pa ga uporabljajo za pogon zaresnih raket. Teh pa najbrž naš dopisnik ne namerava izdelovati. Boštjan Nemanič iz Novega mesta je navdu¬ šen nad letošnjo serijo načrtov za mlade elektro¬ nike in si želi, da bi z njo nadaljevali tudi v prihod¬ njem letniku. To je naš trden namen in upam, da bodo s tem sklepom zadovoljni tudi ostali ljubitelji elektronike. Boštjan želi tudi, da bi občasno objavljali sez¬ nam materialov, ki ga ima na voljo trgovina Mladi tehnik. Tak seznam bomo objavili v prvi septem¬ brski številki prihodnjega letnika. In še odgovor na njegovo zadnje vprašanje: naslov Aerokluba Novo mesto je: Komandanta Staneta 10a, Novo mesto. Tako, pri koncu smo. Preden se razidemo do jeseni, vas vabim, da se tudi med počitnicami oglasite, morda nam pošljete tudi kakšen načrt. Predvsem pa vam seveda želim čimboljši uspeh v šoli in obilo brezskrbnih počitniških dni. Nasvidenje torej jeseni, vaš urednik prva igrača Franc Divjak VLAK Pri izdelovanju lesenih igrač smo pridobili že nekaj izkušenj (glej TIM - 5), zato se bomo tokrat lotili neko¬ liko zahtevnejšega izdelka - VLAKA. ORODJE Merilno in risalno orodje, vrtalni stroj s stojalom, svedri za les: 25mm, 20mm, 18mm, 12mm in 8mm, krožna žaga, hobi stružnica za les (klip-klap), dleta za struženje lesa, tračni ali kolutni brusilnik. MATERIAL Bukov les (ali kakšen drug trši les), brusilni papir, belo mizarsko lepilo, nitrolak. IZDELAVA Na krožni žagi nažagamo kose lesa za sestavna elementa - (2) kabino in (3) podvozje. Nato pripravimo električni vrtalnik ter svedre 18mm, 12 mm in 8 mm ter izvrtamo načrto¬ vane luknje: v kabini dve večji, ki predstavljata okna in tretjo za moz- nično vez, v podvozju pa tri luknje za osi in kolesa, eno za moznično vez ter spredaj in zadaj po dve. Zadnje štiri izvrtamo samo do dolo¬ čenih globin za odbijače. Pri kabini (2) izžagamo ali izdol¬ bemo s ploščatim dletom zgornji utor, ki predstavlja prostor za upravljanje ter spodnji utor, ki služi za spajanje s podvozjem (3). Sledi struženje lesa na stružnici: obdelovanec predhodno pripra¬ vimo iz primernega lesa tako, da ima osemkotno obliko. Če je nje¬ gova dolžina zadostna in ne preve¬ lika za stružnico, bomo lahko iz- stružili parni kotel (1), dimnik (5) in vseh šest koles (4) iz istega kosa lesa, sicer bosta potrebna dva. Pa¬ ziti moramo, da obdelovanec pra¬ vilno in dobro vpnemo v stružnico. Pri delu uporabljajmo pravilno in dobro nabrušena dleta. Površino na koncu zbrusimo z brusnim pa¬ pirjem, točnost mer pa večkrat pre¬ verimo z nonijem. Ne pozabimo na TIM 9/10 • 324 • 87/88 Prereza A-A in B-B zaščitna sredstva (predpasnik, pokrivalo, očala)! Ko je struženje končano, obdelova- nec razžagamo na krožni (tračni) žagi tako, da lahko kasneje vsak element posebej obdelamo in mon¬ tiramo. Na vrhu parnega kotla (1) zavrtamo luknji za dimnik (5) ter parno piščal (7). Pri vrtanju obdelovanec dobro vpnemo, da miruje, vendar pazimo, da ne poškodujemo njegove povr¬ šine. Dimnik (5) postavimo nav¬ pično v primež, ki ga obložimo s kosi mehkega lesa, da se ne poškoduje. Z vrha zavrtamo luknjo, ki daje vtis votlosti. V kolesa (4) izvrtamo luknje za osi. Iz bukovih palic, ki služijo za spaja¬ nje pohištvenih elementov, naža- gamo gredi (6), parno piščal (7), odbijače (8) in spojne elemente (9 in 10). Obdelamo še površino vseh ostalih sestavnih elementov, nato pričnemo z montažo: spojimo ka¬ bino (2) s podvozjem (3) - (lepljenje in moznik), na podvozje pritrdimo TIM 9/10 • 325 • 87/88 9 KOSOVNICA parni kotel (1), tako da sta luknji za dimnik in piščal točno na vrhu - (lepljenje ter mozniki na spodnji strani). Pustimo, da se lepilo posuši in šele nato sledijo dimnik (5), parna piščal (7) ter odbijači (8) - (lepljenje). Montiramo še gredi (9) in kolesa (4) tako, da sta kolesi in gred zlepljeni, gred pa se suče v podvozju. Izdelek prelakiramo s prozornim nitrolakom. Izdelamo lahko tudi primerne va- gončke in tako sestavimo pravi vlak - to pa bodi izziv za vas. TIM 9/10 • 326 • 87/88 Franc Divjak SVETILKA Pri urejanju delovnega prostora moramo poskr¬ beti tudi za primerno svetlobo, ki nam jo lahko daje tudi kar doma izdelana svetilka. Prihranek je vsestranski, naš izdelek pa lahko popolnoma nadomesti in celo preseže podobnega, ki bi ga morali kupiti v trgovini. Orodje Merilo in risalno orodje, škarje za pločevino, vr¬ talni stroj s stojalom, svedra 0 10mm in 4mm, sveder za beton 0 8 mm, krožna žaga za les, vijač, nož za snemanje izolacije, ščipalne klešče, luk¬ njač, kladivo. Material Aluminijasta (ali kakšna druga) pločevina, kos vezanega lesa, lesna vijaka z ugreznjeno glavo 0 4 x 40 mm, zidna PVC vložka, vijaka s šestero- robo glavo, podložka in krilna matica M4 (M5) x 30 mm, dvožilni tanjši pleteni Cu vodnik, eno¬ polno stikalo, navaden vtič, grlo za žarnico E14, žarnica 40 W E14, prazna pločevinka COCA - COLE ali kakšne druge pijače. Izdelava Iz primernega kosa vezanega ali kakšnega dru¬ gega lesa izžagamo na krožni žagi pritrdilni (2) in gibljivi element (3). Pri izdelavi utora pri gibljivem elementu (3) si lahko pomagamo z dleti. Ko sta kosa izžagana, izvrtamo ustrezne luknje za pritr¬ ditev, površino pa obdelamo z brusnim papirjem ter prelakiramo z nitrolakom. Na pločevino narišemo nosilni element (1), ga izrežemo s škarjami, ter izvrtamo luknje za pritrdi¬ tev na steno ter pritrditev grla za žarnico. Poiščemo prazno pločevinko COCA - COLE (ali kakšne druge pijače), ki nam bo služila za leste¬ nec. Ker moramo zagotoviti kroženje zraka, nare¬ dimo z luknjačem na dnu ob robu nekaj odprtin, na sredini pa še eno nekoliko večjo, ki nam bo služila za pritrditev grla žarnice. Pločevinko lahko po¬ ljubno prebarvamo s primernim kovinskim emaj¬ lom. Sledi izvedba električne napeljave. Primeren kos žice spojimo z vtičem, nekje na sredi montiramo stikalo, drugi del žice pa speljemo v lestenec ter priključimo na grlo. Zdaj sledijo še ostali sestavni deli: pločevinast trak oblikujemo na primernem lesenem valju, da je njegova oblika enaka nosilnemu elementu (1). S primernim vijakom dobro spojimo nosilni ele¬ ment, lestenec in grlo z žarnico. Na drugi del pa z vijakoma in maticama pritrdimo gibljivi element. Na izbranem mestu na zidu (če so na steni lesene obloge, pritrdimo svetilko z lesnimi vijaki na letve) izvrtamo luknji, vstavimo vložka, ter z vijaki pritr¬ dimo pritrdilni element (2), v katerega predhodno vstavimo vijak za uravnavanje nagiba svetilke. S tem vijakom pritrdimo celotno svetilko, pri tem pa uporabimo podložko in krilno matico, ki omo¬ goča pritrjevanje z roko. Svetilko nato priključimo v električno omrežje ter preizkusimo delovanje. Usmerimo jo tako, da bo naše delovno mesto dobro osvetljeno. TIM 9/10 • 327 • 87/88 TIM 9/10 • 328 • 87/88 Bojan Rambaher izdelek za dom MINIPOLICA Ali bi radi imeli najljubši model iz svoje zbirke vseskozi na očeh? Ali bi si radi okrasili sobo? Bi radi izdelali lepo darilo za najboljšega prijatelja, ki z navdušenjem zbira razne drobnarije? Ne omahujte in se takoj lotite izdelave preproste minipolice, ki je namenjena prav okrasnim drobnarijam. Za izdelavo potrebujete le kos vezane plošče debeline 5 do 8 mm dimenzij 260 x 380 mm. V predalu z orodjem poiščite še modelarsko žagico, žago za les, brusni papir, lepilo in barvo ali lak za dokončno obdelavo. Predlagamo, da si izberete takšnega, ki se ne suši predolgo. Od vezane plošče odrežite tri dele A dimenzij 260 x 70 mm tako, da bodo letnice lesa tekle po dolžini. Vse tri dele položite natančno drugega na drugega in na me¬ stih, ki so na sliki označena s križci, zabijte skozi vse tri deščice tanka žebljička. Ne zabijte ju do konca, ampak naj glavica gleda svobodno iz gornje deščice, konica pa naj samo dobro »prime« spodnjo ploščo, da ne bo med obdelavo popustila, kar bi vam pri delu povzročilo samo dodatne težave in ponovno nastavljanje polic. Ko boste končali z žaganjem, boste morali žebljička ponovno izpuliti in boste tako imeli lažje delo, kot če bi ju zabili do konca. V oddaljenosti 25 mm od ožjega roba si označite os zareze, širina zareze mora ustrezati debelini vezane plošče, ki jo boste uporabili za izdelavo police. Delati morate z mizarskim kotnikom ali pa vsaj s trikotnikom, ki ga položite k vzdolžnemu robu. Natančno navpično si označite os zareze in obe površini, ki ju morate odrezati. Za zarisovanje uporabite dobro ošiljen trd svinčnik ali risalno iglo. Če imate vrtalni stroj, si boste precej olajšali delo, saj boste najprej načeli zarezo s svedrom ustrezne debe¬ line, in se šele nato lotili dela z žago. Tudi z žago smete delati le do globine 30mm, zaobljen konec pa morate izžagati z modelarsko žagico. Nikar ne žagajte celotne zareze z modelarsko žagico, ker se vam kljub trudu ne bo posrečilo, da bi bil rob raven in res navpičen. S tem ste pripravili vodoravne dele police. V tistem delu, ki bo na vrhu, odžagajte še notranji vogal zareze v širini 8 mm do globine približno 5 mm. S tem boste naredili prostor za kavelj za obešanje. Potrebovali boste dva kosa dela B. Imate dve možnosti: lahko izdelate oglato poličko in v tem primeru izžagate dve pravokotni deščici dimenzij 60 x 260mm ter vanju enakomerno zažagate tri zareze za vodoravne dele police, ali pa si izberete nekoliko bolj romantično zaob¬ ljeno polico. Tudi v tem primeru izžagate najprej pravo¬ kotno deščico enakih dimenzij, vendar vanjo zaenkrat še ne zažagate nosilnih zarez, ampak na eno polico najprej preko mreže natančno prenesite obliko zaob¬ ljene police, jo nato položite na drugi kos police B in zopet obe nepremično pribijte s tankima žebljičkoma na mestih, ki sta označena s križcem. Kvadrat v mreži naj bo velik 10 x 10 mm. Z modelarsko žagico izrežite pro- filne loke in z žago za les, tako kot v prejšnjem primeru, napravite še tri zareze, ki naj bodo seveda tako široke, kot je uporabljena vezana plošča. Ne pozabite odrezati dva vogala za obesni kljuki. Sedaj je za izdelavo na vrsti del C, ki ga po naši risbi prerišite na vezano ploščo in ga nato izžagajte. Iz deščic pazljivo izvlecite vse žeblje, zbrusite robove s smirkovim papirjem in les tanko prelakirajte. Ko se lak posuši, ga dobro prebrusite in premažite z drugo plastjo laka. TIM 9/10 • 329 • 87/88 Lahko pa si to opravilo pustite tudi prav za konec in drugo plast nanesete šele takrat, ko je polica že izde¬ lana, ter se tako izognete morebitnemu dvojnemu delu, če bi police med montažo kakor koli poškodovali. Pred seboj imate torej vse sestavne dele police in lahko se lotite montiranja in lepljenja. V vzporedno postav¬ ljena dela B potisnite eno za drugo police A. Polico, ki ima pri zarezi odrezan vogal za obešalno kljuko, posta¬ vite na vrh. Če je katera izmed zarez morebiti preši¬ roka, na notranjo stran vlepite papirnat ali kartonski trak ustrezne debeline. Če je, nasprotno, zareza preozka, jo pazljivo razširite s fino ploščato pilo. Po poskusni montaži namažite vsa stična mesta s tanko plastjo lepila in polico sestavite. V gornjo zarezo navpič¬ nih delov B vstavite okrasni vrhnji del C tako, da bodo zaobljeni deli zgoraj. Del C naj levo In desno enako¬ merno sega prek roba police, kar preverite z ravnilom. 2 ravnilom preverite tudi razmike med policami in to takoj, ko polico sestavite in se lepilo še ne posuši. Stike utrdite še s tankimi žebljički. Če ste natančno sledili našim navodilom in niste delali površno, tako da so vse zareze na pravem mestu in pod pravim kotom, potem vam poličke ne bo treba poprav¬ ljati, ker bo popolnoma somerna in bodo vsi vogali postavljeni pod pravim kotom. Izdelati morate še kljukice za obešanje police. Vzemite dva daljša žeblja premera okoli 1,5 mm in dolžine pri¬ bližno 35mm. Odščipnite glavico žeblja, oster konec pa otopite s pilo. Nato s kleščami ali v primežu žeblja upognite v kljuko, podobno široki črki »U«. Žeblja zabijte z vsake strani zadaj z enim koncem v del B, z drugim koncem pa v del A tako, da bosta tvorila »obok« nad izrezanima vogaloma v deski A. Potolcite ju tako, da ne bosta izstopala iz ravnine roba police, ker bi v nasprot¬ nem primeru polica štrlela proč od zidu. Če še niste dokončno obdelali lesenih površin police, da jih ne bi med montažo uničili, potem je sedaj pravi čas tudi za to. Jasno je, da je sedaj to opravilo precej težje kot prej in bolj zamudno, ker ni tako preprosto s čopičem prodreti v vse kotičke police, vendar boste z nekoliko truda premagali tudi to težavo. Če bi radi imeli polico v barvi lesa, morate delati z brezbarvnim ali zelo svetlim lakom, čelne površine pa morate premazati s svetlorja- vim lateksom, da bi prekrili sestavne plasti vezane plošče. Te vsekakor precej kazijo lep videz police. Lahko jih prelepite tudi z ozkim trakom navadne ali samolepilne tapete, kosom plastike ali podobno. V trgo¬ vini boste našli tudi primerne lesene letvice. Ta »izbolj¬ šava« je odvisna od tega, za kaj mislite polico uporabiti, ter od vaše iznajdljivosti in okusa, vendar vam svetu¬ jemo, da nekaj vsekakor storite in ne pustite čelnih robov nepokritih. Če se vam je ob pogledu na naš načrt ali pri izdelavi poličke porodila še kakšna druga ideja za izdelavo podobne police, vas vabimo k sodelovanju. Morda bi na nekoliko večji polici razstavili še kakšne druge predmete iz svoje zbirke ali nanjo postavili knjige ali celo vse letnike revije TIM. Nikjer ne piše, da mora imeti vaša polica natančno takšne dimenzije. Oglejte si načrt, se zamislite, primerjajte, in narišite podobnega po lastni zamisli. Paziti morate le na to, da bodo posamezni deli police v pravilnem razmerju, tako da bo tudi končna oblika police čedna na pogled. Ne pozabite, da je ne glede na vse polica namenjena predmetom, ki bodo na njej razstavljeni, in da mora uporabnost police prevlado¬ vati nad morda nenavadno izdelavno obliko. Jernej Bohm METRONOM Prva, druga, tretja, č’trta (in spet) prva, druga, tretja, č’trta - pa spet in spet. Ta melodija je morda, vsaj včasih, že kar malo zoprna za vse tiste, ki nabirate blagozvočno znanje v glasbenih šolah. Toda brez tega ne gre. Sleherna skladbica zahteva določen tempo izvajanja. Začetnik nima izostrenega posluha in tako mu učitelj pomaga s štetjem. Tako je v šoli, kaj pa doma? Starši navadno nimajo časa in potrpljenja, pa tudi ne znanja za dragoceno pomoč. In prav to... Da ne bomo preveč ovinkarili: današnja naloga je izde¬ lava elektronskega metronoma, s katerim ste se, če ste glasbena duša, že srečali - in tako ne bo potrebno dosti besed za uvod in pripravo terena. Morda bo kdo od bralcev protestiral, da je tema dolgočasna, da elektronsko shemo metronoma zlahka zasledimo v literaturi (tudi naša revija jo je že objavila: npr. letnik 1974/75, stran 123). Toda naloga le ne bo tako standardna. Naš metronom ne le, da daje osnoven takt, pač pa značilno poudari vsako drugo, tretjo, četrto ali šesto dobo. Kako deluje Shema, oziroma teoretično vezje metronoma, je podano na sliki št. 2. Če jo boste razumeli, vam bo mnogo lažje ukrepati v primeru, ko bo šlo kaj narobe. Toda brez strahu, vezje bo delovalo, če bo pravilno sestavljeno. V takem primeru pa niti razumevanje ni potrebno, tako kot npr. ni po¬ trebno, da vemo kaj se dogaja pod pokrovom motorja v avtomobilu, pa se vseeno povsem zadovoljivo vozimo. Integrirano vezje U1 s pripadajočimi elementi (P1, R2, C1) je povezano tako, da generira (na izhodu U1/10) ponavljajoči signal pravokotne oblike. Frekvenco nihanja tega signala nastavimo s po¬ tenciometrom P1. Prva skrajna lega potenciome¬ tra bo v zvočniku povzročila osnovno pokanje s frekvenco okoli 3,5 Hz, kar ustreza tempu 208 udarcev v minuti, pri drugi skrajni legi potenci¬ ometra pa bomo iz zvočnika slišali 40 pokov v minuti. Frekvenca oscilatorja je točno stokrat višja od tiste, ki jo ima tempo zvočnih pokov. Ta signal je na sliki št. 3 označen s črko A. (Slika nam bo pomagala pri razumevanju delovanja vezja.) TIM 9/10 • 330 • 87/88 P1 R2 C1 Da dobimo signal s pravo frekvenco, torej tisto, ki jo bomo slišali, moramo signal na izhodu U1/10 deliti s 100. To nalogo opravljata vezji U3 in U4, vsako posebej deli z 10. Ker pa izhod U3/1 vežemo na vhod U4/14, bo signal na izhodu U4/1 z 10 deljeno tisto, kar »prihaja« na vhod U4/14 - in ker je tudi signal U3/1 (= U4/14) z 10 deljen »vhod U3«, je celotno deljenje (U3/14 : U4/1) torej 100, kar smo tudi želeli. (To, da integrirana vezja delujejo tako kot sem in bom napisal, lahko preve¬ rite v priročnikih, kjer so zbrani vsi podatki, ki so pomembni pri načrtovanju elektronskih vezij -shem.) Signal na izhodu U4/1 ima prav posebno obliko, ki jo lahko vidimo tudi na sliki št. 3 (B). Kasneje bomo videli, da s signalom podobne oblike vzbujamo zvočnik. Ko je signal (B) na svoji najnižji vrednosti (ničli), skozi zvočnik ne teče električni tok. V hipu, ko se signal dvigne, pa steče po tuljavici, ki je pritrjena na membrano zvočnika, električni tok. Ker se tuljavica nahaja v (močnem) magnetnem polju (zvodnikovega permanetnega magneta), skuša to z (mehansko) silo (takšne so pač njegove lastnosti) izriniti s svojega »interes¬ nega« območja tuljavico, v kateri se pojavi elek¬ trični tok. Skupaj s tuljavico se premakne (upogne) tudi membrana zvočnika. Z upogibom membrane pa se v njej pojavi elastična sila, ki se v končni fazi popolnoma zoperstavi magnetni, sicer bi tuljavica resnično »zletela« iz zvočnika (magnetnega polja). Membrana se je pri tem hipno premaknila, s svojo površino premaknila tudi zrak ob njej, zračna sprememba tlaka pa se v prostor razširi kot pok. Isto se zgodi, ko preki- Kondenzatorji (10%, 50V, poliester): C1 10nF C2 6,8nF C3 100nF C4 100nF C5 22 nF Potenciometer (linearni): P1 250 kQ Upori (10%, 1/8W): R1 82kQ R2 47kQ R3 4,7kQ R4 12kQ Transistorja: T1 BC 177 T2 BC 308 Integrirana vezja: U1 CD 4047 U2 CD 4011 U3 CD 4017 U4 CD 4017 U5 CD 4017 U6 LM 555 Tabela napajanja: E 5! o c c Vezje +9V 0V (GND) f 5 * _ - Q- (o .5,>o 2» TIM 9/10 • 331 • 87/88 o i n i n Slika 3. Faze signala za vzbujanje zvočnika električni impulz primerno kratek, se zlije s prvim v en sam zvok. Ker se na izhodu U4/1 pojavljajo v enakomernem ritmu impulzi, prihajajo tudi iz zvočnika enakomerno ponavljajoči se poki, ki s tem dajejo tempo našim glasbenim prizadeva¬ njem. Toda tu je še vezje U5. Ko sem malo prej opisoval delovanje vezij U3 in U4, nisem povedal vsega. Vsa tri nosijo isto oznako, pa vendar je vezje U5 uporabljeno nekoliko drugače. Če namreč vezje CD 4017 brišemo (resetiramo) preko odgovarja¬ jočega vhoda (v našem primeru U5/15), se prvi sledeči vhodni impulz po brisanju prenese tudi na enega izmed izhodov (imenujmo ga »prvi«), med¬ tem ko se drugi vhodni impulz pojavi na »drugem« izhodu, tretji vhodni impulz (U5/14) na »tretjem« izhodu (U5/4) itn. To pa smo želeli, ker namera¬ vamo poudarjati vsak drugi, tretji, četrti ali šesti časovni impulz. Preklopnik S1 postavimo v željeni položaj. Konec »poudarjenega« impulza vodimo preko R4C2 člena in invertorja U2 na vhod U5/15, da obnovimo deljenje. Sedaj smo pred nalogo, kako akustično reprodu¬ cirati »poudarek«. Izstopajočo prvo dobo takta bomo v našem primeru slišali v drugačni zvočni barvi in ne v spremembi jakosti zvoka (poka). To ima čisto praktični pomen - človeško uho pač lažje loči frekvenčno spremembo zvoka. In prav tu bomo dobili odgovor, zakaj smo izbrali oscilator s tako visoko frekvenco. Poglejmo na izhod U2/3 (izhod IN vrat). Če IN vrata »obdelujejo« signala z oblikama A in B, dobimo C (slika 3). Rezultat je potrebno nekoliko komentirati. Če bi tak signal »poslušali«, bi se tudi tokrat iz zvočnika oglašalo pokanje, kot v primeru »poslušanja« signala B, le da je tokrat barva poka (zvoka) drugačna, kar je razumljivo, saj je v pok zlitih kar 20 zaporednih »premikov membrane* (v prejšnjem primeru smo imeli le 2). Priznati morate, da je razlika očitna in da bo v drugem primeru vse skupaj bolj podobno pisku (zvoku iz znanstveno fantastičnih filmov) kot poku. Sicer pa se boste o tem lahko kmalu prepričali. Preostane nam le še, da primerno »seštejemo« signala B in C, da dobimo pričakovani D signal (slika 3). Logično operacijo zaupamo ALI vratom U2, njihov izhod U2/4,11 pa vežemo na transistor- ski ojačevalnik, ki krmili zvočnik. O 250k^ 15k 5,6k 0 10ju u C+9 V) ? LM 555 o 03 pie/o s 10n Slika 4. Poenostavljena shema metronoma V shemi na sliki št. 2 vidimo, da so vrata U2 narisana kar trikrat, vendar vsakokrat drugače, pa čeprav gre za isto integrirano vezje (CD 4011). Risanje logičnih shem je stvar dogovora, zato vas ne sme presenetiti tudi drugačno risanje logičnih elementov. V narisani shemi (slika št. 2) lahko takoj prepoznate funkcionalno delovanje posa¬ meznih elementov (da gre za IN, ALI vrata, ozi¬ roma da imamo opravaiti z inverterjem), pa tudi kakšna »logika« (pozitivna ali negativna) drži, vendar o tej temi kdaj drugič. Na sliki št. 2 je preklopnik narisan v položaju x2, zato temu sledi tudi slika št. 3. Ukvarjali smo se torej s primerom, ko poudarjamo vsak drugi pok. To ustreza štetju za dvočetrtinski takt (prva, druga, prva, druga... na »prva« metronom spre¬ meni zvok). Prepričan sem, da bi sedaj znali narisati tudi sliko (št. 3), če bi preklopnik S1 prestavili v položaj x3, x4 ali x6. V položaju x1 poudarjanja ni, s stikalom S1 spremenimo le barvo zvoka. Za ALI vrata smo vezali dvoje (CD 4011) celic paralelno, da bi povečali tokovno obremenitev vrat, ki jo predstavlja transistorski ojačevalnik. Kondenzatorji C3, C4 in C5 so tako imenovani ločilni (blokirni) kondenzatorji. Njihova glavna na¬ loga je preprečevanje medsebojnih vplivov preko napajanja (baterije) zaradi delovanja integriranih vezij. Zvočnik je energijsko daleč najbolj potraten ele¬ ment vezja. Zaradi njega se tokovna poraba kar podeseteri, zato sem skušal najti alternativo v pi- ezo piskaču (o njem si lahko več preberete v le¬ tošnji 2. številki). Gradnja Nekaj besed še o gradnji. Upam, da težav z na¬ bavo materiala ne bo. (Z gradnjo pričnite šele, ko zberete vse elemente!) V nasprotnem Drimeru, pa ttudi če bi hoteli poenostaviti današnjo nalogo, prilagam še sliko št. 4. (Podatek o napajanju integriranega vezja najdete v tabeli napajanj pod sliko 2). Vse elemente, razen potenciometra, preklopnika in zvočnika (piezo piskača), se da povezati po shemi na sliki št. 2 na 5x8cm veliki univerzalni TIM 9/10 • 332 • 87/88 kartici (o univerzalni kartici: TIM 1986/87, stran 97). Stikalo S2 pritrdimo na tiskano vezje, realizi¬ ramo pa ga kar v obliki žične preveze, da ne bo nepotrebnih izdatkov. V ohišje (škatlo) pritrdite tiskano vezje ter 9 voltno baterijo, na čelno ploščo ohišja pa še vse ostale elemente metronoma. Pri tem ne pozabite na stikalo za vklop napajanja. V seznamu materiala pod shemo na sliki št. 2 sem »predlagal«, da naj bo zvočnik 0,3 vaten. Jakost zvoka namreč v našem primeru določa kar me¬ hanska velikost zvočnika. Ne gre pa pretiravati, premer zvočnika naj bo do 5 ali 6 šest cemtime- trov, sicer bo metronom imel astronomske dime- zije. Stvar osebnega okusa je, če namesto zvoč¬ nika uporabite piskalo. (Sam sem bolj navdušen za drugi predlog). Baterijsko napajanje je drago, čeprav vezje ener¬ gijsko ni požrešno (manj kot 3 mA pri 9V bateriji in verziji s piezo elementom), vendar je morda pa¬ metneje uporabiti omrežno napajanje. V tem pri¬ meru dodajte vezju preprost usmernik (transfor¬ mator, graetz, elektrolitski kondenzator) z izhodno napetostjo (praznega teka) med 6 in 12V. Napajalna napetost lahko celo močno niha, pa bo vezje še vedno brezhibno in stabilno delo¬ valo. Toda pozor, 220 voltov predstavlja določeno nevarnost. Lahko uporabite tudi zunanji usmer¬ nik, ki ga za dovolj sprejemljivo ceno nabavite v vseh trgovinah z elektromaterialom. Električno vezje metronoma je neobčutljivo tudi na tempera¬ turne spremembe (sobna temperatura +/-10°C). Skalo metronoma umerite kar s pomočjo ročne ure (štoparice). Kako postopate? Poiskati morate tak položaj gumba potenciometra, da v zvočniku »poči« 60-krat v minuti. Črtica, ki jo označite ob gumbu, bo v tem primeru ločevala largo od larg- hetta. Postopek ponovite za 65 udarcev itn. Če se bodo pojavile težave pri doseganju spodnje ali zgornje frekvence, si boste morali pomagati s spreminjanjem upornosti R2, to opravilo pa poenostavi (in podraži) trimerpotenciometer. Kaj naj zapišem še za konec? Počitnice se bližajo in verjetno boste imeli dovolj časa, da metronom tudi izdelate in tako startate v prihodnje šolsko leto »tehnično« bolje opremljeni. Metronom je lahko tudi lepo darilo sestrici ali bratu za rojstni dan. Če se vam bo kaj zataknilo pri izdelavi, pa pokličite v uredništvo revije, da s skupnimi močmi odpravimo težavo. Potreba, da se verodostojno poenoti in standardi¬ zira časovna dolžina osnovne ritmične vrednosti, se je pojavila v XVI. stoletju, ko je glasbena teorija in praksa začela opuščati načelo tako imenovane menzuralne glasbe, značilno za čas po XII. sto¬ letju, ki je zahteval stalno srednjo vrednost dol¬ žine trajanja posameznih notnih vrednosti. Ta¬ kratni glasbeni teoretiki so mrzlični iskali pojave, najprej vživi naravi, ki jim je značilno enakomerno ponavljanje. Tako so se pojavili predlogi, da bi za osnovno merilo, kako hitro izvajati neko glasbeno delo, veljal ritem bitja človeškega srca, ali pa hitrost hoje odraslega moškega srednje višine. Morda imata ta dva predloga, posebno srčni, težo glede na čustveni svet, kar bi nekako ustrezalo, vendar pa je bil za takratno praktično rabo hudo neprimeren. Naslednji predlogi so si že pomagali s pojavi iz fizike, ki so bili, in so še danes, enostavno in zanesljivo merljivi. Pojavilo se je nihalo (vrvica s kroglico) ter celo neke vrste kronometer. Toda počakati smo morali do leta 1816, ko je nemški glasbenik in izumitelj Johann Nepomuk Malzel prijavil patent z imenom metro¬ nom. (sl. oh naslovu). V bistvu je izpopolnil mehan¬ sko nihalo nizozemskega mehanika Winkla. Bi¬ stvo tega metronoma je dvojno paličasto nihalo s premično maso. Položaj mase na nihalu določa njegovo nihajno dobo. Lahko bi rekli, da metro¬ nom posnema princip nihala pri starih stenskih urah. Malzlov metronom uporabljamo še danda¬ nes , čeprav ga že preprosta elektronska verzija močno prekaša v tehničnem in cenovnem po¬ dročju. Nekateri pač cenijo zgodovino. Z metronomom kontroliramo tempo oziroma hi¬ trost izvajanja skladbe v absolutnem in nepri¬ stranskem merilu, torej z merilnim instrumentom. Tempo skladbe pa v običajni praksi nakažemo z besedo. Uporabljamo italijanske besede. Metro- nomova lestvica je običajno povezana s tole muzikalno opredelitvijo: largo od 40 do 60 nihajev v minuti, larghetto med 60 in 65, adagio med 65 in 75, andante med 75 in 108, moderato med 108 in 120, allegro med 120 in 168, presto med 168 in 200, ter prestissimo med 200 in 208 udarci v mi¬ nuti. (Možne so tudi drugačne opredelitve, ker pač med glasbeniki ni ustreznega dogovora.) Tako označevanje pa ima samo relativen pomen, ker se lahko tempo v isti kompoziciji često opazno menja (agogika). Kljub temu so metronomske oznake (M. M. = Malzlov metronom) v skladbi zelo pomembne, saj z njimi skladatelj določi povpre¬ čen tempo skladbe. I KVE TIM 9/10 • 333 • 87/88 daljinsko vodenje Opis delovanja Za začetek si oglejmo obe shemi, in sicer shemo polnilca in dodatka na slikah 1 in 2. Polnilec sam že poznamo iz ene od prejšnjih številk (4. 5). Dodatek napajamo kar iz polnilca, signale pa vo¬ dimo preko priključkov, ki sem jih označil z »R« in »C«. Jan Lokovšek TIM LXIV Uvod TIM LXIV je dodatek polnilcu TIM LXIII. s pomočjo katerega je polnilec sposoben cikliranja. Kaj je pravzaprav cikliranje? Nove ali stare akumula¬ torje moramo pred redno uporabo večkrat napol¬ niti in izprazniti, da so sposobni dati vse od sebe. Prav tako se poslužujemo cikliranja. ko skušamo obuditi prav stare akumulatorje, pa tudi pred pri¬ četkom vsake modelarske sezone. Napak bi bilo. če bi akumulatorje, ki so stali celo zimo. samo na¬ polnili in odšli na poligon! Cikle šteje dekadni števec 4017. ki dobiva signal iz izhoda četrtega operacijskega ojačevalnika (slika 1). Napravo poženemo sicer s pritiskom na tipko T. (slika 2). ki obenem postavi omenjeni šte¬ vec v izhodiščni položaj. Izhode števca vodimo preko posrednika 4050 na svetleče diode, ki nam povedo, v katerem ciklu se naprava trenutno na¬ haja. Izhode obenem izkoristimo za povezavo na preklopnik P1. s katerim nastavimo željeno šte¬ vilo ciklov. Ko je namreč en cikel končan, dobi signal tudi ča- sovnik 555. ki požene nov cikel preko upora R5 in diode D2. To se ne zgodi le v primeru, če ta signal blokira oziroma kratko sklene transistor T. ki dobi ustrezno povelje preko stikala P1. Na sliki 2 je to stikalo narisano v položaju 1. kar pomeni, da bi v tem primeru polnilec naredil le en cikel. Največje možno število ciklov je 6. Postopek je popolnoma avtomatski, saj lahko traja tako cikliranje tudi po nekaj dni. Akumulator R2 TIM 9/10 • 334 • 87/88 samo priključimo in poskrbimo za ustrezne na¬ stavitve ter izberemo željeno število ciklov. Naj bodo vsaj trije, če je za nami zima ali pa je akumu¬ lator stal nekaj mesecev. Nato pritisnemo na tipko in čez nekaj časa (dni) je akumulator na voljo in to lepo poln! Izbira materiala Integrirani vezji sta serije 4000. in sicer števec 4017 in posrednik (angl. buffer) 4050. Slednji že lahko napaja svetleče diode. Te so vse rdeče, premera 3 mm. Tretje integrirano vezje je časov- nik 555. Diodi sta univerzalni, npr. 1N914. prav tako tudi NPN transistor iz vrste BC 237 B aii so¬ rodne. Kondenzatorji ne zahtevajo natančnih vrednosti; C5 naj bo po možnosti tantalov elektro¬ lit. Upori so Iskrini, moči 1/8 ali 1/4 W. Poleg naš¬ tetega potrebujemo še preklopnik s šestimi polo¬ žaji. Gradnja Dodatek gradimo v tehniki tiskanega vezja na enostransko kaširanem vitroplastu. Ploščica je velika 90 x 70 mm. V merilu 1:1 jo prikazuje slika 3. Sl. 3 Slika ploščice tiskanega vezja v merilu 1:1 TIM 9/10 • 335 • 87/88 TABELA Vrstni red montaže ni posebno važen, navadno pa začnemo z integriranimi vezji. Vsekakor pa pridejo upori R8. R9in R12 montirani za integrira¬ nim vezjem 4050. saj so montirani vodoravno preko omenjenega integriranega vezja. Napaja¬ nje dodatka vzamemo kar iz ploščice polnilnika, prav tako povežemo tudi maso in oba signalna kabla t. j. »R« in »C«. Vezava tipke je sedaj dru¬ gačna kot prej. Tipko na sliki 1 ne uporabljamo Integrirana vezja več. temveč le to. ki smo jo vezali na sponki 59 in 60. Preizkus delovanja Dodatek ne zahteva nobene uravnave in mora delovati takoj. Če imamo preklopnik v položaju 1. naprava normalno polni, pri čemer mora svetiti prva svetleča dioda. Kot smo omenili v začetku, je nekaj ciklov lahko dolgih kar nekaj dni. če polnimo lepo počasi v 14-urnem ciklu. Če bi radi za demonstracijo cikel pospešili, se od¬ ločite za krajše (hitrejše) polnjenje, ali pa baterijo nadomestite z orjaškim elektrolitskim kondenza¬ torjem (10.000 p. F ali več), tok polnjenja in praznje¬ nja pa zmanjšajte z upori. npr. 1 M/2 za polnjenje in 33 k/2 za praznjenje. Vežemo jih zaporedno v tokokrog polnjenja oziroma praznjenja. Bojan Rambaher PARNIK Kadar so počitnice in prosti čas preživljate ob vodi, lahko vesele ure izkoristite ne samo za zabavo in igre, ampak tudi za zanimive preizkuse. Kaj če bi si na primer zgradili parnik na reaktivni pogon? Seveda to ni pravi reaktivni pogon, am¬ pak pogon, podoben preprostemu vodnemu hla¬ dilniku pri trabantu in vvartburgu. V tem hladilniku kroži voda sama brez črpalke. Delovanje poteka namreč po fizikalnem načelu, da je topla voda lažja in teče navzgor, mrzla voda pa je težja in teče navzdol. Podobno pogonsko enoto bomo imeli pri našem preprostem parniku. Topla voda skupaj s paro odteka iz cevi skozi zgornjo odpr¬ tino, skozi spodnjo odprtino pa hkrati s tem priteka po načelu podtlaka voda v ogrevalno napravo. Kot vir toplote uporabljamo prižgano kocko su¬ hega alkohola, (preveriti - op. prev.) Ogrevalno napravo izdelajte iz kovinske cevčice s tanko steno premera 4 do 6 mm in dolžine okoli 650 mm. Cevko navijte na okrogel les premera 18 do 22 mm tako, da nastane štiri do šest ovojev. TIM 9/10 • 336 • 87/88 TIM 9/10 • 337 • 87/88 Ogrevalna naprava naj bo visoka okoli trideset milimetrov. Izhodna in vhodna cev pod vodno gladino naj ne bosta predolgi, med seboj pa naj bosta oddaljeni za toliko, koliko je visoka ogre¬ valna naprava. Gornja odvodna cev bi morala biti najmanj deset milimetrov pod vodno gladino. Ogrevalno napravo dobro zagozdite v žleb na dnu parnika. Razume se, da morate zaradi varnosti za »og¬ njišče« izdelati kovinsko posodico. Spodnja spi¬ rala ogrevalne naprave bi morala biti oddaljena od zgornje površine goriva okoli 10 mm, da ima zrak prost dostop do plamena. Da bo motor bolj »po¬ skočen«, spiralasto cevko že vnaprej dobro na¬ polnite z vodo, tako da v njej ne bo zračnih mehurčkov. Če je ogrevalna naprava izdelana tako, kot smo predlagali, bi moral »motorček« gnati parnik do tristo metrov daleč po vodi. Mimogrede naj omenimo, da je lahko žleb za izhodno in vhodno cevčico v drugih različicah hkrati tudi utor za premično kobilico jadrnice ali surfa. Ko spuščate parnik po vodni gladini, skrbno pazite na potrebno varnost. Dokler ne boste imeli dovolj izkušenj pri doziranju plamena, se vam prav lahko zgodi, da bo parnik zagorel. Torej, pozor pred požarom! Kadar piha veter, vašega parnika raje ne spuščajte, da ne bi prišlo do požara. Drog žerjava lahko v takšnem primeru uporabite za jambor jadra iz papirja ali blaga in tako iz parnika napravite jadrnico, ki jo boste lahko spuščali brez strahu, da bi se zgodila nesreča. Slika 1. Povsem preprosta izvedba parnika, pri¬ merna za začetnike in za preizkušanje principa pogona. Slika 2. Načrt za sestavljanje parnika s kabino na krmi ladje. 1a - spodnji del trupa 1b - stranice trupa 2 - pogonska ogrevalna naprava 3 - kabina 4 - premična posodica za ognjišče 5 - krmilo 6 - dimnik 7 - drog žerjava 8 - delovne roke žerjava 9 - odprtina za cevki pogonske ogrevalne naprave 10 - zakovice kabine 11 - gorivo (suh alkohol) Slika 3. Podrobna skica kabine in ognjišča, ki ga po načrtu izrežite iz pločevinaste konzerve Slika 4. Podrobna skica dimnika. Za izdelavo dim¬ nika lahko uporabite na primer kovinski tulec rde¬ čila za ustnice. S spodnje strani napravite osem do deset zarez, tako da nastanejo nekakšni trakovi. Vsak drugi trak zapognite pravokotno navzven. Dimnik potisnite v odprtino na strehi kabine in z notranje strani zapognite kovinske trakove tako, da dimnik trdno fiksirate. Slika 5. Načrt ladje za tiste, ki bi želeli postaviti kabino sredi ladje. Matej Pavlič RULETA — STRAST IN TRAGEDIJA Ruleta! Bela kroglica, ki se kotali po robu okrogle plošče. Ta se vrti v nasprotno smer. potem pa se kroglica nenadoma ustavi v enem izmed predalč¬ kov. oštevilčenih od 0 do 36. To je ruleta — ha¬ zardna igra v pravem pomenu besede. Igralna pravila so čisto preprosta in zveza med tvega¬ njem ter srečo je tako jasna, da je to postala ena izmed najprivlačnejših iger vseh časov. Tvega¬ nje. ki se nekaterim izvoljencem Fortune sicer obrestuje, pa se za večino igralcev še vedno kon¬ čuje s popolnim porazom. Igralnice si z denarjem, ki ga gostje zapravljajo pri ruleti, ustvarjajo ogro¬ mne dobičke in njihove nenasitne blagajne so po¬ goltnile že marsikatero hišo, posestvo ali osnovni kapital kakega trgovskega ali industrijskega po¬ djetja. Ruleta daje snov resničnim in izmišljenim dramam, napetim reportažam, romanom in šte¬ vilnim filmom, je virzgodb o utvari, sreči in krutosti poraza. In kje je vzrok te njene moči? Če hočemo to razumeti, se moramo najprej nekoliko seznaniti z osnovnimi pravili in običaji te igre. Pravila Ruleta se igra na veliki mizi. kjer so vrtljiva plošča s 36 številkami in kroglico, ter dve veliki tabeli s številkami od 1 do 36. razvrščenimi v tri stolpce, zgoraj pa je dodana še številka 0. Vlogo v obliki kovancev, bankovcev ali posebnih žetonov lahko igralec spravi na tabelo takole: stavi lahko na po¬ samezno številko (to je tako imenovani »plein«) ali pa na črto, ki veže dve sosednji, s številkama označeni polji (»a cheval«), kar pomeni, da igra na dve številki. Poleg tega pa lahko ob strani zasede tri številke na vodoravni koloni (»popolna tran¬ sverzala«). dalje lahko stavi na stik kotov štirih polj (»carre«) in s tem igra na štiri številke, ali pa ob strani, na meji med dvema sosednjima vodo¬ ravnima kolonama (»preprosta transverzala«) zasede šest številk. Vrh tega lahko namesti vlo¬ žek spodaj, pod eno izmed treh navpičnih kolon (igra na 12 številk), ali na polja, ki sprejemajo stave na prvi. drugi ali tretji ducat, to je na vrste številk od 1 do 12 ali od 13 do 24 ali od 25 do 36. Končno je mogoče staviti tudi na velika polja, oz¬ načena na obeh straneh številčnih kolon, na tako imenovane preproste šanse. torej na barvo. TIM 9/10 • 338 • 87/88 rdeče ali črno (»rouge« in »noir«. k vsaki od teh barv spada po 18 številk), na »male« številke (»manque« do 18), in na »velike« (»passe«. od 19 do 36). na parna in na neparna števila (»pair« in »impair«). Sedemintrideseto polje »nič« ne spada ne k preprostim šansam. ne h kolonam, pa tudi ne k ducatom. Če zdrsne kroglica na vrteči se plošči v predalček, označen s številko nič. potem izgu¬ bijo vse kolone in ducati, na preproste šanse stav¬ ljeni vložki pa izgubijo polovico svoje vrednosti. Pri vložkih na številčne kombinacije je »ničla« prav takšna številka kot vsaka druga. Zato je mo¬ goče nanjo staviti »plein«. »a cheval« (0-1. 0-2. 0-3), »transverzalo« (0-1-2. 0-2-3). pa tudi »carre« (0-1-2-3). Dobitki se izplačujejo tako. da ustrezajo šansam. ali pa tako — in to je bistvene važnosti — kot da bi v igri sodelovalo samo 36 številk. Kdor torej stavi na eno samo številko, ima pri tej izjemi šanso 1 proti 36 (1:36). banka pa mu. če dobi. izplača 36-kratni vložek (igralcu torej vrne vložek in izplačani dobitek, ki znaša petintri- desetkratno vsoto). Pri igri na dve številki — tu je šansa 1:18 — je izplačilo 18-kratno (dobitek znaša 17 (enot), pri igri na tri številke je šansa 1:12. na štiri 1:9, na šest 1:6. na dvanajst 1:3. na osemnajst 1:2 — in izplačila ustrezajo temu ra¬ zmerju: dvanajstkratno. devetkratno. šestkratno, trikratno in dvakratno. Ko ne bi bilo »ničle«, bi bila izplačila eksponenti rizika. in ruleta bi bila najbolj poštena, če ne celo človekoljubna igra. ki bi z me¬ njajočimi se izplačili opravljala zgolj posredovalno vlogo. Dodatna sedemintrideseta številka pa spreminja položaj igralnici v prid. Neizplačani ostanek znaša 1/37, torej približno 2,7%. Na videz zelo nizek odstotek -- a prav ta zavaja ljudi k igri. Matematična jasnost rulete podžiga igralce, da si na slepo izberejo kakršno koli šanso. ali pa Slika 1: Pogled na ruletno mizo od zgoraj. Na risbi vidimo dve tabeli, na kateri igralci polagajo stave, vrtečo se ploščo s številkami, ter sedeže za krupjeje jih spodbuja k igri. ki jo podpira matematični verje- tostni račun. Drugi način terja določen sistem opazovanja številk, ki si sledijo. Če se npr. eden izmed ducatov trikrat zapovrstjo ne pokaže, tedaj igralec lahko domneva, da ga sme pričakovati že v enem od naslednjih metov. Vse torej sloni na dejstvu, da se sčasoma in izmenoma pojavljajo vse številke, vse številčne kombinacije, kolone, ducati, barve in ostale kombinacije. Po verjet¬ nostnem računu (oziroma statistiki) se v nekaj desettisoč metih vse verjetnosti sicer idealno izravnajo, v kratkem igralnem obdobju pa lahko določene nepravilnosti pričarajo igralcem pred oči zvišane možnosti zadetka, jih podžigajo k če¬ dalje višjim vložkom, hkrati pa dotekajo igralnici iz vse bolj velikodušno žrtvovanega kupa denarja krepki odstotki. Zgodovina rulete in igralnic Baje je izumitelj predhodnice današnje rulete francoski matematik in filozof Blaise Pascal (1623—1662). ki je pri raziskovanju verjetnost¬ nega računa sestavil napravo s krožečim valjem in številkami, s katero je hotel ugotoviti veljavnost nekaterih svojih trditev s področja pravil in naklju¬ čij. Iz zgodovinskih virov ni popolnoma jasno ra¬ zvidno. komu pripada čast. da je iznašel ruleto — kdo jo je prvi vpeljal kot zabavno in hazardno igro — igro na srečo. Ruleta se je namreč v igralnih salonih Francije (med njimi je bil najbolj znan pa¬ riški »Palais Royal«) začela pojavljati šele pol sto- TIM 9/10 • 339 • 87/88 Slika 2: Francois Blanc, usta¬ novitelj igralnice v Monte Carlu Slika 3: Znamenita igralnica v Monte Carlu na razglednici iz začetka našega stoletja letja po Pascalovi smrti. Tam je ob kockanju, kar¬ tanju in lotu našla rodovitna tla. hitro vzcvetela in postala »kraljevsko žlahtna igra«, saj jo je rodila matematika. Ko je leta 1837 Louis Philippe v Franciji prepovedal hazardne igre. se je ruleta preselila v Nemčijo, kjer so bile v tamkajšnjih zdraviliščih, kot so Baden-Baden. VViesbaden in Plomburg. že dotlej precej znane igralnice. Prav z Bad Homburgom je povezano ime upravi¬ telja igralnice, nekega Francoisa Blanca, ki je bil sprva natakar v neki zakotni gostilnici, pa so ga odpustili, ker se je pri računih preveč »motil« sebi v prid. Nato se je začel ukvarjati z borznimi posli in je v pariški ječi zato presedel 7 mesecev. Zatem je odšel v Homburg. kjer je kot dober računar postal koncesionar igralnice. Ker je bil (še naprej) sle¬ parski in premeten, so ga sčasoma začeli silovito napadati. Naprtili so mu krivdo za številne samo¬ more in družinske tragedije — in ko mu je začelo iti že preveč za nohte, jo je popihal v Monaco, kneževino na Ažurni obali ob meji med Italijo in Francijo. Tam je na pečini Speluga zgradil igral¬ nico in jo poimenoval »Monte Carlo«. Ta je vse odtlej cilj hazarderjev s celega sveta, privablja pa tudi milijonske množice firbcev. ki želijo samo po¬ skusiti srečo in jih mamita blišč ter bogastvo dru¬ gih. Ko je Blanc leta 1877 umrl. je zapustil goto¬ vino v znesku 200 milijonov zlatih frankov. Igralni¬ ca. ki sojo njegovi sorodniki in dediči zaradi razpr¬ tij spremenili v delniško družbo, je vse do prve svetovne vojne prinašala lastnikom ogromen za¬ služek. Ko se je vojna za kneževino Monaco zmagovito končala, so bile potrebne velike inve¬ sticije in začeli so iskati bogataša, ki bi bil priprav¬ ljen vložiti sredstva v igralnico. Pojavil se je pre¬ prodajalec orožja, sir Bazil Zaharoff. ki je vložil vanjo milijon funtov šterlingov. prispeval pa je tudi načrte za racionalizacijo — in seveda krepko pro- fitiral. Po drugi svetovni vojni je mesto skrivnostnega BazilaZaharoffa zasedel nič manj skrivnostni (kar se tiče virov dohodkov teh multimilijonarjev) grški ladjar Onassis. Vendar pa so se takrat igralnice vsepovsod že tako razmnožile, da je Monte Carlo ostal le še ena izmed »zlatih jam«. Igralnica je do¬ življala tudi druge hude udarce. Še posebno jo je v šestdesetih letih prizadel varšavski industrialec, lastnik tovarne srebrnih izdelkov. Flenryk Henne- berg. ki je v nekaj minutah »izpraznil« igralnici vso blagajno. Henneberg je na zdravnikov nasvet pri¬ šel v Monaco na počitek. Ker si je hotel ogledati turistično znamenitost, je seveda prišel tudi v Monte Carlo. Že v prvi igri si je z enim samim zla¬ tim luisdorjem (dvajset frankov), stavljenim na številko 20. priigral 35 novih. Nato je ponovno vlo¬ žil pol te vsote na isto številko — in imel že 10000 frankov. Ko je potem dobil še enkrat, se mu je zazdelo, da ga usoda ne bo več dolgo božala in je hotel oditi. Spotoma je pri sosednji mizi vrgel na tabelo zlatnik za 100 frankov — in na splošno zuačudenje vseh dobil 20000 frankov. Številko 31. ki mu je prinesla srečo, je ponovil še dvakrat, in ko je obakrat spet dobil, so igralnico navkljub splošnemu negodovanju prisotnih izpraznili. Seš¬ teli so njegove zadetke in mu izplačali protivred¬ nost. Dva mlada strežnika sta na veliki pološčeni plošči prinesla skoraj 15 kg zlata, takoj zatem pa pregrnila mize z žalnim pajčolanom. Igralnica je prišla do nadaljnjega na boben. Srečnežev odhod iz Monaca je bil za vse mesto posebno doživetje, saj so ga pospremili kot kralja. Nikdar več se Henneberg ne bi vrnil, ko bi vedel, da bo ob dru- TIM 9/10 • 340 • 87/88 gem prihodu v to mesto šlo vse narobe. Potem, ko je zaigral vse imetje, palačo v Varšavi in ko je iz¬ stavil še ček brez kritja, se je z vlakom drugega razreda osramočen in popolnoma obubožan vrnil v Varšavo. Tako seje končala kariera enoletnega milijonarja. Prav neverjetno je. koliko znanih osebnosti je za¬ pisalo ruleti svojo dušo — in sčasoma tudi svoj denar. Eden izmed njih je bil tudi ruski pisatelj Fjodor M. Dostojevski (1821—1881). ki je leta 1863 v wiesbadenski igralnici priigral 10000 fran¬ kov. Ta dobiček ga je zapeljal in opogumil k na¬ daljnjim igram, v katerih pa je bil po naslednjih šti¬ rih letih primoran zastaviti celo poročni prstan in svojo garderobo do zadnjega suknjiča. Iz popol¬ nega brezupa, poplave dolgov in nevšečnosti sta ga s posojili izvlekla šele pisatelja Gončarov in Katkov. Po glavnem junaku romana »Igralec« (po njem je bilo posnetih tudi nekaj filmov) Alekseju Ivanoviču, je Dostojevski izvrstno opisal lastna doživetja, stisko, grenke izkušnje, privlačnost igre in osebno tragedijo. Šele ženi je aprila 1871 na¬ mreč uspelo Dostojevskega odvrniti od njegove obsedenosti z ruleto. Takrat je pisatelj zadnjič zaigral 180 tolarjev — in od tistega dne naprej do smrti ni prestopil praga nobene igralnice več. Nevada in Las Vegas Če smo omenili Monte Carlo. center evropskih hazarderjev, potem moramo nekaj povedati še o ameriški zvezni državi Nevada, imenovani tudi Silver State (Srebrna dežela). Naselili so jo mor¬ monski pionirji, ko so prvi priseljenci leta 1857 tam odkrili srebro. Že takoj je postala sinonim za ha- zarderstvo. nemoralnost, nasilje ter vsakovrstno kršenje zakonov — nekakšna moderna Sodoma. Skozi razgreto in pusto, samo z grmičjem obraslo pokrajino, se danes tujec vozi skozi redka nase¬ lja. ki ležijo ob cesti: Battle. Mountain, VVinnemu- ca. Lovelack... Sredi vsakega je hotel, čeprav zgradba največkrat ne daje takšnega videza. Znotraj je polno avtomatov in zelenih miz. kjer krupjeji opravljajo svoj bolj ali manj zahteven in zapleten posel. Čisto drugačen vtis naredi lepo mesto Reno s svojimi razkošnimi hoteli, klubi, nočnimi lokali, kinematografi in igralnicami, krona vsega tega blišča pa je prav gotovo Las Vegas — pravi raj za hazarderje. Že 300 kilometrov pred mestom se ob avtocesti pojavijo živopisani re¬ klamni napisi, in ko popotnik doseže vrh zadnje verige Kordiljer, pod seboj zagleda oazo zelenja in morje luči. Slavni Las Vegas — dve po šest ki¬ lometrov dolgi cesti: Freemont in Main Street. V prvi je nekaj deset igralnic in nekaj sto trgovin, lo¬ kalov in hotelov, v drugi pa so sami ogromni za¬ baviščni centri: Casablanca, Alžir. Cortez. Ranc- ho... Hotelski gost od uprave dobi bone v vred¬ nosti 5 dolarjev, s katerimi lahko v prvo poizkusi srečo. V lokalih nastopajo znani pevci in plesalci, ogromno je strip-teasa in jazza. V igralnicah ru¬ lete spremljajo še številne druge igre. nekatere tudi čisto ameriške ali čisto mehiške. Veliko je tudi ilegalnih igralnic in ruletnih salonov. Glavno je. da vsi prinašajo dobiček, privrženci hazardnih iger pa trošijo in trošijo. Dobiček, ki ga domače prebi¬ valstvo črpa iz igralnih blagajn in turizma, pa tudi od davkov, visoko presega vse tiste dohodke, ki jih prinaša gospodarstvo — kljub številnim rudni¬ kom zlata, bakra, živega srebra in železa. Sleparji ne mirujejo Tisti, ki jih pri igri spremlja smola, skušajo potem, ko so odpovedali vsi »sistemi«, svojo usodo po¬ praviti z raznimi zvijačami. V vseh igralnicah sveta poznajo ljudi, ki vlečejo dobiček iz tujih žepov in stavo spretno vržejo na mizo prav v tre¬ nutku. ko pade kroglica že v predalček s številko. Med sleparije spada tudi poneverjanje žetonov, ki pa se glede na to. da ga zaradi vsakokratne kon¬ trole odkrijejo še isti dan. zaradi zamotanega in dragega tehnološkega postopka ne izplača. Že¬ tone, Nemci jim pravijo »chips«, Angleži pa »counters«. izdelujejo posebej za Monte Carlo. izdelavo nadzoruje država, tako kot denar. Med varnostne ukrepe igralnic spada tudi skrb za pra¬ vilno. popolnoma vodoravno namestitev igralne mize in za zavarovanje ležajev ter mehanizma. S tem igralnice onemogočajo zunanje vplive na kroženje koluta. Lahko ste to r ej povsem mirni — igralnica vas go¬ tovo ne goljufa. Svoj denar izgubljate na takšen način, da ni kaj ugovarjati. Svoj denar izgubljate tem bolj zanesljivo, čimbolj zanesljiv je vaš si¬ stem... Nekoč je nekdo zapisal: »Kdorkoli je že iznašel ruleto, je ustvaril v vsakem pogledu po¬ polno in globoko premišljeno mojstrovino. Njen ustroj sam. obratovanje tega stroja, porazdelitev številk, kombinacije, načelo in način obračunava¬ nja dobitkov - vse to ima pečat genialnosti ter dognanosti in je vredno občudovanja.« Vsak tisti, ki je ruleto že igral, mu bo gotovo pritr¬ dil! TIM 9/10 • 341 • 87/88 Bojan Rambaher V »KAČJI PASTIR« To češkoslovaško letalo ni tako znano, ker so ga leta 1946 izdelali le v prototipu. Konstruktor Miloš Mičik seje s projektom začel ukvar¬ jati že med vojno, a je svoje načrte skrbno skril pred fašisti. Jadralno letalo MiMi - 3 - B je bilo name¬ njeno predvsem osnovnemu urje¬ nju jadralcev, zato je konstruktor izrisal preprosto enosedežno ja¬ dralno letalo s krilno površino nad kabino. Razpeto krilo je merilo 12 m, trup je bil dolg 5,82 m, teža praznega jadralnega letala pa je bila 117kg. Čeprav so ga predsta¬ vili na raznih letalskih prireditvah, še širši javnosti ni vtisnil v spomin in se danes spomnijo nanj le speciali¬ sti v poznavanju jadralnih letal. Sestavljanje modela tega jadral¬ nega letala ni preveč zahtevno. Na¬ črt je narisan v naravni veli osti, tako da s prenašanjem delov na balsovo deščico ne bi smeli imeti prevelikih težav. Iz trše balse debeline 3 mm izža- gajte najprej trup 2, potem pa me¬ sta za obtežitev 1, ki so iz vezane plošče debeline 1 mm. Za to lahko uporabite tudi trd papir. Ta »okna« prilepite z obeh strani trupa po na¬ črtu. Iz balse debeline 2 mm izrežite modelarstvo TIM 9/10 • 342 • 87/88 krilo 3, vodoravno repno ploskev 4, navpično smerno repno krmilo 5, ter opore kril 7. Pri krilu 3, vodoravni repni ploskvi in navpičnem smer¬ nem krmilu zbrusite naletni in od¬ točni rob v zaobljen profil. Iz vezane plošče debeline 1 mm izrežite še pristajalno smučko 6, ki jo potem po načrtu spodaj prilepite na trup. Preden se lotite sestavljanja mo¬ dela, vse sestavne dele premažite z brezbarvnim lakom in zbrusite z drobnozrnatim brusnim papirjem. Če bi radi, da bi se vaš model ponašal z enako barvno kombina¬ cijo kot originalno jadralno letalo, potem prebarvajte trup z vinsko rdečo barvo, na katero zarišite pre¬ lomljeno belo progo barve sme¬ tane. Enake svetle barve je tudi krilo. To je lahko tudi naravne barve balse. Na navpično repno ploskev narišite češko državno zastavo. Ko boste na krilo in obe repni ploskvi s črno barvo in tankim čopi¬ čem narisali še višinska in smerna zakrilca, bo letalo takoj dobilo bolj verodostojen in čeden videz. Na trup 2 prilepite varnostni vetrobran¬ ski ščit pilota, ki ga izrežite iz koščka celuloida. Po obdelavi vseh navedenih povr¬ šin dele sestavite in zlepite. Ko boste namestili še opori kril 7 (opori sta sive barve), bodo krila postav¬ ljena pod pravilnim kotom. Opori 7 prilepite na krilo 60 mm od sre¬ dine letala. Spuščanje tega modela je enako kot pri vseh drugih modelih jadral¬ nih letal. Model obtežite s koščki svinca ali plastelina, kot je ozna¬ čeno na načrtu. Ko ga uravnotežite, bi moral leteti naravnost s počas¬ nim padcem. Vse pomanjkljivosti poskušajte odstraniti najprej z do¬ dajanjem in odvzemanjem obteži¬ tve. Večje odklone pri letu lahko odstranite tudi tako, da ustrezno upognete konca kril. Če model pri spuščanju vleče v levo, zavihajte krilo navzgor, če pa leti preveč v desno, pa navzdol. Če dela le blag lok v eno ali drugo smer, je morebiti bolje, da pustite krila pri miru. Pri spuščanju vam želim ve¬ liko sreče. LETALO - ZMAJ Model je enostaven za gradnjo in uravnavanje letalnih sposobno¬ sti, prav tako pa tudi dobro jadra. Samo krilo je nekakšno jadro, ki je pritrjeno na okvir trikotne oblike. Trup pritrdite na krilo s stojali. Okvir krila naredite iz letvic pre¬ seka 4 x 4 mm in dolžine 280 mm. Prečko (del 6) naredite iz letvic s presekom 4x2 mm in jo prile¬ pite na okvir, spojna mesta pa zaradi varnosti ovijte še z nitjo. Na sprednji del nalepite trikotno oporo (del 5) iz debelejšega pa¬ pirja. Stojalo (del 2) zlepite s pomočjo lepila, ploščic (del 3) in niti. K trupu (del 1) ga zalepite in obvijte z nitjo. Uporabite ustrezno močno lepilo. Rob krila (del 4) naredite iz tankega filtrir- nega ali cigaretnega papirja. Naj¬ prej si za posamezne dela nari¬ šite kroj, nato pa jih razmestite po papirju in izrežite. Jadro prile¬ pite na okvir z ustreznim lepilom. Težišče naj bo na označenem mestu. Jadro letala se lahko raz¬ pira in zapira. Preden model spustite, razgrnite jadro. Primite trup z dvema pr¬ stoma in narahlo sunite model. Pri tem nos letala nekoliko spu¬ stite. Če zmaj pikira ali dviga nos, spremenite težišče. Upora¬ bite majhne koščke plastelina in jih lepite na sprednji ali zadnji konec stojala na mesta, kjer je to pritrjeno na trup. TIM 9/10 • 343 • 87/88 Matej Pavlič ELEKTRONSKA RULETA Tokrat je pred vami načrt elektronske rulete, ki je nastal po že pred nekaj leti v Timu objavljeni shemi. Gre za precej poenostavljeno obliko ha¬ zardne igre ruleta, o kateri si lahko več preberete v posebnem prispevku v tej številki Tima. Naše elektronsko vezje omogoča vrtenje svetleče točke, ki predstavlja kroglico. Ob vsaki spre¬ membi položaja te točke zaslišimo še zvočni signal, ki spremlja vrtenje. Le-to je sprva precej hitro, nato pa se hitrost počasi zmanjšuje, dokler se po približno štiriindvajsetih obratih točka popol¬ noma ne ustavi na enem od desetih položajev. LED dioda, ki je svetila zadnja, bo ostala svetla še približno deset sekund, nato pa bo ugasnila. Ob ponovnem pritisku na taster T se vse skupaj ponovi. Ker je vezje elektronsko, je nanj nemo¬ goče vplivati »od zunaj« in od njega zahtevati kje naj se vrtenje ustavi. Kot pri pravi ruleti je namreč tudi tu vse skupaj torej odvisno le od naključja in sreče. Vezje na skici 1 je zelo preprosto. Zgrajeno je okrog dveh CMOS integriranih vezij: šestkrat¬ nega invertorja 4069 in desetiškega števca z de- koderjem 4017. Polovica prvega vezja sestavlja oscilator s spremenljivo frekvenco, ki jo določa napetost na kondenzatorju C 2 . Ob pritisku na tipko se ta nabije na 9 V in takrat je tudi frekvenca najvišja, ker se kondenzator C 3 hitreje nabije na približno 4,5 V. Takrat se sprevrže stanje oscila¬ torja in C 3 se izprazni prek R 4 in D^ Ker se C 2 prazni čez in R 5 , se frekvenca oscilatorja počasi manjša. Vrednost kondenzatorja C 2 torej določa dolžino časa, ko LED diode svetijo, C 3 pa vpliva na hitrost vrtenja. Zvočno spremljavo do¬ bimo iz z invertorjem in transistorjem T! ojačanih oscilatorskih impulzov. Kdor ne želi te spremljave, lahko zvočnik in elektrolit C 4 brez škode izpusti. Drugo integrirano vezje (4017) napaja deset LED diod, ki se zaporedoma prižigajo. Razporejene so krožno in vsak impulz iz oscilatorja, ki poveča vrednost števca za eno, s tem premakne svetlečo diodo za mesto naprej. Napravice ni težko izdelati, saj je tiskano vezje dovolj veliko, ves material, ki ga potrebujemo, pa se dobi pri nas. Najprej po skici 2 iz ploščice vitroplasta z merami 60 x 60 mm izjedkamo ti¬ skano vezje. V izvrtane luknje 0 0,8 mm prispaj- kamo podnožji integriranih vezij, potem pa sledijo upori, elektrolitski kondenzatorji, dioda in oba transistorja. Pomagamo si z montažno shemo na skici 3. Iz vitroplasta si nato izrežemo še eno ploščico z enakimi dimenzijami (skica 4) in vanjo izvrtamo v krogu deset lukenj 0 5mm za LED diode in še štiri luknje 0 3 mm za pritrditev. LED diode prilepimo v odprtine (razen, če ne upora¬ bimo LED diod z ohišji), zatem pa z raznobarvnimi mehkimi bakrenimi pletenicami povežemo točke na ploščici z LED diodami. Kdor želi, lahko tipko T montira na sredino kroga iz LED diod. Ko je vse povezano, še enkrat prekontroliramo pravilnost povezav, kvaliteto spojev, polaritete elektrolitov in priključke diode ter transistorjev, nato pa vsta¬ vimo integrirani vezji v podnožji. S tem je gradnja elektronske rulete končana. Priključimo še tipko TIM 9/10 • 344 • 87/88 T ♦ B - 1:1 T, kakršen koli zvočnik Z (ali pa kar vložek iz telefonske slušalke), 9V baterijo (ali usmernik) in pritisnemo tipko. Ob natančni izdelavi in brez¬ hibnih sestavnih elementih mora vezje takoj delo¬ vati. Po preizkusu obe ploščici s pomočjo štirih vijakov M3 x 25, štirih pripadajočih matic ter štirih 18 mm dolgih plastičnih distančnikov spojimo v nekak¬ šen »sendvič«. Obliko ohišja izberite sami, saj je odvisna od razpoložljivega materiala. Ohišje okrogle oblike, kakršno je pri pravi ruleti, lahko naredite tudi iz izstruženega lesenega krožnika, ki jih prodajajo Ribničani na tržnici ali sejmih. Vgrajene LED Skica 3.Montažna shema s povezavami med ploš¬ čico tiskanega vezja in LED diodami izmenjavata dve barvi, npr. rdeča in zelena. Na zgornjo stran z letrasetom v vsakem primeru izpišite še številke od 0 do 9. Enako storite tudi s tabelo iz močnejšega kartona, ki jo prikazuje skica 5. Velikost priredite svojim željam in potre¬ bam (enako velja tudi za igralne žetone), oblika in razpored polj pa naj vsekakor ostaneta nespre¬ menjena. Pomen napisov ob straneh tabele in pravila igre so dovolj podrobno opisana v že prej omenjenem članku in jih zato tu nima smisla ponavljati. Zaradi manjšega števila polj (10 name¬ sto 37) bo odpadlo le nekaj stavnih kombinacij (npr. ducati), vse ostalo pa je enako kot pri pravi ruleti. Povejmo še to, da vezje, ko ne deluje, ne TIM 9/10 • 345 • 87/88 Skica 4.Zgornji del ohišja z vrisanimi rdečečrnimi polji in številkami v merilu 1:1 troši nič energije, med delovanjem pa le slab miliamper, zato posebno stikalo za vklop in izklop ni potrebno. Baterija bo v vsakem primeru zdržala zelo dolgo. Skica 5.Precej pomanjšana tabela z oštevilčenimi polji in oznakami Upamo, da vam bo delovanje napravice všeč in da vam bo elektronska ruleta popestrila počitni¬ ške dneve, ki se bodo kmalu pričeli. Drago Mehora S SAMO¬ STRELOM NA POČITNICE Samostrel je srednjeveški lok, čeprav je že neko¬ liko podoben puški. Od velikega orientalskega ali afriškega loka se razlikuje po tem, da je mnogo manjši in priročnejši, pa tudi v tem, da je strelec s samostrelom meril tako, da ga je dvignil k očesu in prislonil k rami, kot bi streljal s puško. Pravi samostrel, kot ga vidimo na starih podobah, je imel držaj podoben puški, na koncu pa pritrjen kratek močan lok. Strelec je napel tetivo na po¬ sebno kljukico, položil puščico v žleb, pomeril in sprostil tetivo s tem, da je potegnil za sprožilec prav tako, kot potegnemo petelina na puški. Naš samostrel se od srednjeveškega razlikuje v tem, da sploh nima loka. Lok narediti in dobro pritrditi na puško je namreč malo teže, zato smo nadomestili lok z modernejšim, prav tako prožnim sredstvom, namreč z gumijastim trakom. Na koncu cevi naše puške bo torej namesto loka z žebljički pritrjen gumijast trak v obliki zanke, ki ga boste napeli na kljukico na sprožilcu. Trak bo ob sprožitvi pognal puščico po žlebu prav tako kot tetiva loka. Kot vidite na sliki, je puška zlepljena iz treh plasti. Priskrbite si gladko poskobljeno 10 mm debelo desko, iz katere boste izžagali vse štiri sestavne dele puške po navedenih merah. Ko boste zlepili vse dele puške, boste že imeli v cevi žleb za vlaganje puščic in v sredini presledek, v katerega boste vstavili sprožilec. Dele zlepite z belim lepi¬ lom in jih stisnite s svorami. Naslednji dan bo puška tako trdno zlepljena, kot bi bila iz enega kosa. Sedaj je treba puško skrbno obdelati. Vse robove, zlasti kopito, zaoblite z rašpo in zgladite z brusnim papirjem. Lahko jo tudi pobarvate z luži- lom orehove barve. Medel lesk površine dosežete z voskom ali s parketno pasto. Ne pozabite izvrtati v obe zunanji stranici puške točno nasproti luknjici za klinček, ki bo držal sprožilec. Sprožilec izžagajte iz 5 do 7mm debele vezane plošče. Najprej ga izrežite iz kosa lepenke in preizkusite, če je dovolj velik in če se lahko suče v srednji odprtini, šele nato ga položite na les, občrtajte in izžagajte z rezljačo. Na označenem mestu zavrtajte v sprožilec majhen vijak z ušes- cem, v katerega boste pritrdili vzmet. Sprožilec vstavite v puško tako, da pretaknete skozi luknjice primerno debel žebelj, ki ga na drugem koncu zakujete. Ko je vse to gotovo, poiščite kak centimeter širok TIM 9/10 • 346 • 87/88 TIM 9/10 • 347 • 87/88 gumijast trak in pribijte njegova konca na obe strani na koncu puškine cevi. Dolžino traku dolo¬ čite po svojem preudarku. Čim krajši bo, tem bolj bo napet in tem večja bo njegova udarna moč. Ščitni lok za petelina naredite iz 1 mm debele pločevine. Žebelj ali vijak, ki drži gornji konec ščita, drži hkrati tudi en konec natezne spiralne vzmeti. Če že imate puško, potrebujete vsekakor tudi meto ali tarčo. Kot vidite, je naša tarča navadna lesena škatla s poličko in visoko zadnjo steno. Tudi deske od starega zaboja bodo prišle prav. Na poličko boste postavili eno ali več figuric divjadi. To so lahko jeleni, levi, sloni, medvedje, pač živali, na katere streljajo lovci. Izžagajte jih iz primerno debelih deščic in jih pritrdite na poličko z majhnimi šarnirji. Tako vam žival ne bo »ušla«, pač pa se bo ob vsakem zadetku samo prevrnila. Pa še puščice bodo padale v škatlo in jih ne bo treba iskati v travi. Na zadnjo visoko steno narišite tarčo iz koncentričnih krogov. Rabila bo za meta¬ nje puščic z roko (asagaj) ali za streljanje z otro¬ ško puško, ki meče paličice z gumo na koncu. Takšno prenosno tarčo boste lahko uporabljali tudi doma v veži, če bo slučajno slabo vreme. Kot puščice uporabite okrogle, približno kot svinč¬ nik debele paličice, ki jih lahko narežete v lesko¬ vem grmu. Da bodo letele ravno, jih je treba na enem koncu oviti z žico. Pa še opozorilo: s puško, pa naj bo že kakršna koli, streljajte samo v tarčo in ne kamor koli, saj veste da nesreča ne počiva. DVOKRILNO JADRALNO LETALO Naslednji model je videti med poletom zelo lep. Če želite, lahko dimenzije modela proporci¬ onalno spremenite, ker to ne bo vplivalo na njegove letalne spo¬ sobnosti. Trup izrežite iz stiropora. Dolžina naj bo 130 mm, presek pa 10 x 15 mm. Trup nato obdelajte tako, da boste v repnem delu dobili presek 10 x 8 mm. Z bri¬ tvico naredite v rep zarezo, v ka¬ tero boste pozneje vstavili smerno krmilo. Krilo, stabilizator in smerno kr¬ milo izrežite iz debelejšega pa¬ pirja, lahko vzamete tudi risalni list. Podpornike, ki povezujejo zgornje in spodnje krilo, naredite iz enakega papirja. Obe krili spojite s podporniki in ju skupaj s stabilizatorjem prile¬ pite k trupu. V zarezo vstavite smerno krmilo. Na nos pritrdite takšno obtežitev, da bo težišče modela na mestu, ki je na sliki označeno s točko - na sečišču trupa in krila. Uravnavanje letalnih sposobno¬ sti, tekmovanje in drugo poteka enako kot pri drugih modelih. TIM 9/10 • 348 • 87/88 VRTALNIK MINI Tehniški podatki: Delovna napetost: 12 do 15V, enosmerna Tok: 1,2 A Število vrtljajev na minuto: 12000 do 18000 Premer vpenjalne glave: 0,3 do 3 mm Mali komplet pribora (20 kosov) Vpenjalna Brusilna glava ploščica 1 kos 12 kosov Sveder 3 kosi Profil ni sveder 1 kos Profilni sveder 1 kos Cena vrtalnika je 40000 din. cena usmernika 40000 din. mali komplet pribora (20 kosov) stane 24000 din. veliki komplet (46 kosov) pa 48000 din. Garancijski rok je 12 mesecev. Naročniki Tima imajo pri direktnem naročilu po povzetju na naslov izdelo¬ valca do 15. junija letos 15% popusta. Naročilu morate obvezno priložiti kupon (desno). — 20W Novi električni vrtalnik za radioamaterje, elektronike, modelarje, orodjarje, šolske delavnice in ljubitelje... Uporaben za vrtanje, graviranje, poliranje, struženje lesa, plastike, kovin in drugih gradiv Izdeluje: Franko Šimetič Tel. (052) 825-104 52352 Kanfanar — Rovinj Zobarski Zobarski sveder sveder 1 kos 1 kos VRTALNIK MINI 20 W kupon TIM 9/10 • 349 • 87/88 Miloš Macarol POIZKUSI Z INFLUENČNIM STROJEM NA ELEKTRIČNI POGON Slika 11. Na sliki se vidi plamen tik preden je ugasnil. Če ga ne bi bilo, ne bi verjeli, da je sploh gorel! Nenavaden pojav na kovinskih osteh Če bi imeli pri roki kovinsko kocko, bi lahko napravili naslednji poskus: zaradi izolacije bi jo položili na po¬ veznjen kozarec, nato pa naelektrili tako, da bi med obratovanjem stroja en krak izpraznjevala položili na kocko, drugi krak pa na Leyden- sko steklenico. Čez nekaj sekund bi izpraznjevalo lahko odstranili in se kocki previdno približali s tlivko na nekaj milimetrov. Tlivka bi zaža¬ rela, kar je dokaz, da je kocka na¬ elektrena. Če bi natančneje preve¬ rili jakost žarenja na različnih mne- stih, -bi lahko ugotovili, da je naj¬ manjša koncentracija električnih nabojev na ploskvah, precej večja na robovih, a največja na vogalih. To pomeni, da električni naboji niso enakomerno razvrščeni. Ker je bila največja koncentracija na vogalih, se takoj vsiljuje vprašanje, kakšna bi bila potemtakem koncentracija na kovinskih osteh. Ta eksperiment starih učenjakov je vredno ponoviti, kajti v njem se skriva pomemben pojav. Slika 10. Za ta poizkus potre¬ bujemo samo 8cm dolg konec alu¬ minijaste pletilke, ki ga ukrivimo približno tako, kot je razvidno s pri¬ ložene skice. Edino, kar moramo še storiti, je to, da mu ošiljeni del, ki je precej top, izpilimo v čim bolj ostro ost. Ker je pletilka soraz¬ merno tanka, aluminij pa precej me¬ hak, bomo to najlažje opravili z naj¬ manjšo plosko pilo. V poštev bi prišla celo pilica za nohte. Ker ost razen ostre konice ne sme imeti nobenih ostrih robov, jo pred upo¬ rabo obdelamo še z najfinejšim smirkovim papirjem. Tako izdelano ost vtaknemo z ukrivljenim delom v kroglo na desni epruveti in pože¬ nemo stroj s široko razmaknjenim iskriščem. Sprva bi lahko ugotovili, da se v bistvu nič ne dogaja. Pojav namreč sam po sebi sploh ni viden. Slika 10 Če bi stroj tekel nekoliko tiše, bi morda zaznali le rahel šum, toda če bi se z roko približali pletilki vsaj na razdaljo 10cm, bi takoj začutili, da iz njene osti veje sorazmerno mo¬ čan hladen piš, ki so mu nekoč rekli kar »električni veter«. Odkod ta po¬ jav! Razlaga je naslednja: zaradi visoke koncentracije električnih na¬ bojev v sami kovinski osti se mole¬ kule zraka krog nje zelo naglo na¬ elektrijo oziroma ionizirajo. Ob vsa¬ kokratnem prehodu nabojev iz osti na molekule, ost zaradi iste polari- tete nabojev silovito odbije od sebe vse naelektrene molekule, t. j. ione. Tako se poraja močan ionski tok, ki zadeva tudi ob nenaelektrene mo¬ lekule zraka in s tem povzroči prav¬ cati »veter«. Kolikšno moč ima ta električni piš, se lahko prepričate, če osti na 10 cm približate gorečo svečo. Plamen bo skoraj vodora¬ ven in če boste svečo pravilno na¬ ravah, bo plamen celo ugasnil. Slika 11. T a pojav, kakor tudi opisani poskus s kovinsko kocko, nam nudita dra¬ goceno spoznanje, ki je po¬ membno ne le za ožjo praktično rabo, ampak tudi za samo gradnjo elektrostatičnih naprav. Naučili smo se, da elektrostatični genera¬ torji, kakršen je naš stroj, ne smejo imeti na kovinskih vodnikih nobenih ostrih robov ali konic, kajti zaradi velike koncentracije nabojev pri¬ haja prav na teh mestih do ioniza¬ cije in z njo do izgube energije. Enakomerno porazdelitev električ¬ nih nabojev dobimo edino na kovin¬ ski krogli, ki ima hkrati tudi od vseh drugih oblik vodnikov največjo ka¬ paciteto. To je tudi razlog, da kovin¬ ske krogle uporabljamo na mestih z najvišjim potencialom; to pa so Leydenske steklenice in iskrišča. Ker se električni naboji pri statični elektriki porazdele le po površini, so krogle lahko tudi votle, namesto polnih žic pa lahko uporabimo tudi kovinske cevi. Tako smo si nabrali že kar precej izkušenj za nadaljnjo gradnjo takih naprav. Kolesce na električni reaktivni pogon Pri poskusu z naelektreno kovinsko ostjo smo ugotovili, da z ionizacijo, TIM 9/10 • 350 • 87/88 to je s prehodom istoimenskih na¬ bojev z osti na zračne molekule, začnejo delovati močne odbojne sile. Piš, ki ga povzročajo odbijajoči se ioni skupaj z nenaelektrenimi zračnimi molekulami, je le del teh sil, kajti odbojne sile delujejo zme¬ raj v dveh nasprotnih si smereh. O tem se lahko prepričamo, če napravimo poskus z dvema prosto- visečima kroglicama na isti pletilki (op.: vsaka kroglica ima svojo nit!) Ob naelektrenju se bosta kroglici odklonili ne le od palice, ampak tudi druga od druge pod istim kotom. To torej pomeni, da v prej navedenem primeru odbojne sile niso delovale samo na ione,ampak tudi na samo ost, seveda v nasprotni smeri. Tega seveda nismo mogli opaziti, kajti kovinska ost je bila vsajena na Leydenski steklenici, odbojne sile pa prav gotovo niso tako velike, da bi lahko premaknile cel stroj. Od¬ bojne sile so izredno pomembne prav zato, ker delujejo v dveh na¬ sprotnih si smereh in imajo poleg običajno vidnega učinka tudi manj viden, nasprotni, ali kot temu pra¬ vimo, reaktiven učinek. Odbojne sile prav dandanes zelo uspešno izkoriščamo za reaktivne pogone raket in letal. Te so človeku prvič v njegovi zgodovini omogočile po¬ lete v vesolje in hitra potovanja celo z nadzvočnimi hitrostmi. Najsta¬ rejša reaktivna naprava je hidra¬ vlično Segnerjevo kolo, ki ga v mo¬ dificirani obliki še danes uporab¬ ljamo kot samodejni vrtljivi razprši¬ lec za travne jase in nasade. Poskusimo še mi izkoristiti reaktivni učinek odbojnih sil električnih na¬ bojev, ki se pojavijo z ionizacijo na kovinskih osteh. Slika 12. Ker so sile po naši oceni sorazmerno majhne, si moramo izdelati na¬ pravo, ki ima pri gibanju najmanjše trenje. Daleč najboljši zgled bi lahko našli pri magnetni igli ozi¬ roma kompasu. Manjšega trenja kot ga ima magnetna igla s svojim ležajem na kovinski osti, si sko¬ rajda ne moremo zamisliti pri nobe¬ nem gibanju v območju delovanja gravitacijskih sil. To so vedeli že stari učenjaki, zato so izdelali ra¬ zlične naprave na podobnem prin¬ cipu. Običajno so bila to kolesca v obliki kljukastega križa s štirimi kraki, ki so bili na spodvitem mestu ošiljeni v ost. Sam sem preskusil vse vrste oblik, a še najbolj se je obnesla ta, ki jo prikazujem na pri¬ loženi skici. Je preprosta in izredno lahka, zato tudi izvrstno deluje. Za- Slika 12 njo potrebujete 8 cm dolg konec aluminijaste pletilke št. 2, ki ga na obeh koncih izpilite v 1 cm dolgo in čim bolj ostro ost. Ko ste s tem gotovi, narišite na papir krog s pre¬ merom 5 cm (r = 2,5cm), položite nanj pletilko tako, da se bo sredina pokrivala z osiščem, nato pa ukri¬ vite z manjšimi kleščami oba kraka točno po obodu kroga. Zdaj poiš¬ čite primeren aluminijast vijak, ki bo imel za kakšno desetinko ožjo za¬ rezo na glavici, kot je debelina ple¬ tilke. Spodrežite vijak 8 mm pod glavico, nato pa s spodnje strani izvrtajte vanj točno na sredini 8 mm globoko luknjico s premerom 2 mm. Vložite ta kos vijaka v primež tako, da bo slonel na glavici, položite na vrzel aluminijast krak z ostmi, in ko ga boste točno naravnali, ga s kla¬ divom zabijte v vrzel. Potrebujete samo še 5 cm dolg konec enake aluminijaste pletilke z ošiljenim de¬ lom, katerega pa nekoliko stanjšate in temeljito ošilite. Vstavite to iglo v kroglo ene od epruvet, nadenite nanjo vrtljivi seg¬ ment, izključite iskrišče in poženite stroj. Segment se bo začel vrteti s takšno hitrostjo, da ga skoraj ne bo več videti. Če bi vam v začetku kaj nagajal, je to le znak, da osti niste dobro izpilili. Skušajte to po¬ praviti še s finim smirkovim papir¬ jem. Podobno kolesce lahko napravite tudi za drugo epruveto, kajti stroj ima dovolj moči za pogon obeh. Če boste osti ukrivili v nasprotno smer, se bo tudi vrtelo v obratni smeri. Slika 13. Takšno kolesce je prav gotovo naj¬ bolj enostavna izvedba pogon¬ skega stroja na reaktivni pogon. Slika 13. Dva »ionska reaktivna motorja« z nasprotno smerjo vrtenja TIM 9/10 • 351 • 87/88 Njegova prednost je tudi to, da rabi en sam priključek, medtem ko elek¬ tromotorji pri enofaznem potrebu¬ jejo dva, pri trifaznem pa celo tri priključke. Za širšo rabo ne pride v poštev, ker je prešibak, navzlic temu pa bi na tem principu lahko izdelali miniaturne vrtiljake. Če bi tem dodali še male vetrnice na »ionski« veter, možice z naelektre¬ nim jasiščem, hišice s poskakujo¬ čimi kroglicami ter majhne slavo¬ loke s staniolnimi iskrišči, bi to bil zanimiv miniaturni Luna park. Zanimivo je, da so vsi poskusi s sta¬ tično elektriko zaradi svoje nekon¬ vencionalne oblike in zunanje atraktivnosti za otroke neverjetno privlačni. Slika 14. To sem med drugim preizkusil tudi pri dvoinpol- letnem vnuku. Nekega dne se je rahlo dotaknil stroja, ki je že nekaj ur miroval, a ga je vseeno malce streslo. To je bila priložnost, da sem ga navadil uporabljati izpraz- njevalo. Zdaj to dosledno izvaja po vsakem poskusu in takoj zatem brez strahu zamenja posamezne priključke. Res je, da mu teh posku¬ sov nisem nikdar vsiljeval, pokazal pa sem mu jih vselej, kadar je to sam želel. Če sem odkrit, ideja o miniaturnem Luna parku sploh ni moja, ampak njegova. Staniolno is- krišče, skakajoče kroglice, reak¬ tivno kolesce - vsako zase ga je spominjalo na Luna park. Ker me je zanimalo, v čem vidi analognost, sem kaj hitro ugotovil, da ga stani¬ olno iskrišče s številnimi iskricami spominja na utripajočo svetlobno dekoracijo, skakajoče kroglice, ki se zaletavajo ne le v stene, ampak tudi druga v drugo, na avtodrom, reaktivno kolesce pa na vrtiljak. To sem opisal predvsem zato, da bi opozoril, kako dovzeten je za takšne fizikalne eksperimente že dve leti star otrok. Tu prav gotovo veljajo ugotovitve tujih psihologov, da je otrok v obdobju od 2. do 4. leta starosti vzgojno najbolj zanemar¬ jen. Z otrokom je res treba sodelo¬ vati na vseh področjih, ki ga količkaj zanimajo. To je najboljša naložba v razvoj njegovih ustvarjalnih spo¬ sobnosti. Eksperiment s fluorescentno cevjo Najbolj atraktivni poskusi na influ- enčnem stroju so poskusi s priključ¬ Slika 14. Otroci so zelo dovzetni za eksperimente in izvrstno zazna¬ vajo posamezne pojave kom tako imenovanih Geisslerjevih cevi, ki pa jih žal na našem tržišču ni mogoče dobiti. To so steklene cevi najrazličnejših oblik, ki imajo na dveh nasprotnih koncih vtaljeno kovinsko elektrodo z zunanjim kon¬ taktom, znotraj pa je zrak močno razredčen. Tik ob popolnem vaku¬ umu (pri tlaku 10 - 0,5mm) se ob priključku obeh elektrod na influ- enčni stroj v cevi pojavijo čudoviti svetlobni efekti, katerih barvni od¬ tenki so odvisni od višine tlaka v prej navedenem intervalu. Res¬ nično mi je žal, da teh poskusov ne moremo izvesti, kajti navzlic stal¬ nemu besedičenju, kako . po¬ membna je znanost za tehnološki in družbeni razvoj, je več ko očitno, da od besed še nismo prišli k deja¬ njem, saj mladim ne nudimo skoraj nič za njihovo eksperimentalno de¬ javnost. Sicer pa je to področje neverjetno zanemarjeno v vseh na¬ ših učbenikih za srednjo in visoko stopnjo, medtem ko v tujih učbeni¬ kih dobiva znova zelo pomembno vlogo. Svojo radovednost bomo lahko vsaj delno potešili s podobnim po¬ skusom, ki nam ga omogoča mini¬ aturna fluerescentna svetilka. Slika 15. Odkar je podjetje Elind v enem od svojih obratov v Valjevu začelo za domače tržišče izdelovati pri¬ ročne fluorescentne svetilke, ki se s pomočjo sončnih celic polnijo s sončno energijo, so v trgovinah naprodaj tudi miniaturne 4-vatne fluorescentne cevi. Pri izmenič¬ nem, a prav tako tudi pri baterij¬ skem toku, priključek takšne cevi ni ravno enostaven, saj je za njen vžig treba ogrevati njuni elektrodi, zato so na njej tudi štirje kontakti. Zato pri izmeničnem toku potrebujemo zanjo še starter, dušilko in konden¬ zator, pri baterijskem pa namesto dušilke in starterja poseben trans¬ formator in transistorski oscilator. V našem primeru vse to odpade, kajti pri napetosti nekaj deset tisoč voltov, ki jo daje naš influenčni Slika 15 stroj, se cev takoj »vžge«, ne da bi bilo treba poprej ogrevati elektrodi. Teh niti ne priključimo direktno, am¬ pak le posredno, to je preko zuna- TIM 9/10 • 352 • 87/88 Slika 16. Neonsko cev lahko ovijete tudi z izolirano žico, pa bo vseeno gorela. njega okova, ki je od njih povsem izoliran. Razmik premostijo iskre, ki imajo tu prav specifično vlogo, kajti fluorescentna cev je v našem primeru le podaljšano iskrišče, v katerem pa namesto iskre do¬ bimo zaporedje homogenih svet¬ lobnih razelektritev. Slika 16. Prav to zaporedje pa krmilijo prej ome¬ njene iskre. Če bomo izključili sti¬ kalo za povezavo Leydenskih ste¬ klenic, bo zaporedje isker hitrejše, zato bo cev kar precej normalno svetila, pri vključenem stikalu pa bo zaporedje isker počasnejše, zato bo cev svetlobno utripala s časov¬ nimi razmiki. Cev bo najbolje ža¬ rela, če obe Leydenski steklenici povsem izključimo. Kot je iz priložene skice razvidno, nam ni potrebno storiti nič drugega kot to, da kos medeninaste žice ovijemo okrog okovov v njihov utor, krajši konec pa s kleščami ovijemo okrog daljšega, ki je namenjen vde¬ vanju cevi v obe Leydenski stekle¬ nici. Tudi razmik se kar dobro ujema, zato ga boste z lahkoto pri¬ lagodili. Poskusi s fluorescentno cevjo in razni opisi pojavov v Geisslerjevi cevi bi nas morda le utegnili prepri¬ čati, da je statična elektrika lahko prav uporabna za razne svetlobne efekte. V Las Vegasu (Nevada) sem že pred leti videl nekaj objek¬ tov moderne arhitekture, pri katerih je geometrijsko bogato oblikovane fasade diskretno osvetljevala di- sperzijska svetloba določenih barv¬ nih nians v močnem elektrostatič¬ nem polju. Je morda to ena od aplikacij Teslovih odkritij? V Zvezni republiki Nemčiji n.pr. podjetje NEVA iz Geislingena med fizikal¬ nimi aparati za fizikalne eksperi¬ mente nudi tudi »Teslovo kroglo«, ki brez vsakih elektrod omogoča v izmeničnem elektromagnetnem polju razelektritve v obliki obroča. Mi smo podedovali skoraj vso Te¬ slovo dediščino, toda očitno jo bomo raje čuvali v muzeju, name sto, da bi podobna znanja kot je Teslova krogla, na nek način po¬ sredovali vsej mladi generaciji. Še tisto, kar imamo, ne znamo izkori¬ stiti! To sem namenoma zapisal, ker upam, da bo ob vedoželjnem sinu te vrstice prebral tudi kdo od tistih očkov, ki veliko govorijo o poli¬ tiki na znanstveni osnovi, a ne vedo, kje se znanosti streže. Upam, da vas bodo opisani poskusi navdušili in vas vzpodbudili za gradnjo še močnejših elektrostatič¬ nih strojev, s katerimi boste še na¬ prej proučevali zakonitosti elektro- statike in možnosti njeni aplikaciji v sodobnem življenju. Skušal vam bom pri tem še naprej pomagati. Miloš Macarol HIŠNA SIGNALNA NAPRAVA V starih časih so bile skoraj vse trgovine opremljene s signalnimi napravami. Brž ko je nekdo vstopil, se je oglasilo harmonično pozva¬ njanje visečih zvoncev, ki jih je sprožil vzvod na vratih. Tako je trgovec, ki se je morda mudil v skla¬ dišču ali kakem drugem prostoru, takoj vedel, da ima obisk. Prve sig¬ nalne naprave so bile mehanske, kasneje šele so jih nadomestile električne. Te imajo določene pred¬ nosti, ker jih po potrebi zlahka vklju¬ čimo ali izključimo, razen tega pa z njimi lahko z enega mesta nadzi¬ ramo več vrat in prostorov. Preprost model hišne signalne naprave nam kaže priložena shema. Celotno napravo napaja nizkovoltažni omrežni transforma¬ tor za 5, 8 ali 12 voltov, ki ga prek stikala S priklučimo na običajno vtičnico za 220 voltov. S tem stika¬ lom lahko celotno napravo vklju¬ čimo ali izključimo, s takšno na¬ pravo lahko z enega mesta nadzi¬ ramo vsa vrata, če je treba tudi vsa okna. Ker ima vsako varnostno sti¬ kalo svoj svetlobni signal, lahko takoj točno ugotovimo, katera vrata oziroma okna so trenutno odprta in katera zaprta. Če se to zgodi po¬ noči, lahko takoj vemo, kje je nekdo vlomil, zlasti še, ker nas bo isti hip zbudil tudi brnač. Hišno signalno napravo si lahko izdelamo sami po priloženih ski¬ cah. Dobro moramo premisliti,kje bomo montirali njene centralne dele, da bo kar najbolj dostopna ponoči in v času gledanja TV pro¬ grama. Vredno se je potruditi in izdelati enotno ohišje za svetlobne signale, za brnač, nizkovoltažni transformator in za omrežno stika¬ lo.Takšno ohišje bomo najbolj lično TIM 9/10 • 353 • 87/88 izdelali iz lesenih deščic, preleplje¬ nih z melaminom ali uitrapasom. Njegova velikost bo odvisna od šte¬ vila svetlobnih signalov oziroma od števila vrat in oken, ki jih želimo nadzirati. Potrebovali bomo se¬ veda ustrezno število šestvoltnih baterijskih žarnic, prav toliko grl in kar precejšnjo količino tanke dvo¬ žilne pletenice za priključek posa¬ mičnih varnostnih stikal. Varnostna stikala in brnač pa si bomo morali izdelati sami po priloženi skici, kar bo tudi najceneje. Za brnač potrebujemo daljši že¬ lezni matični vijak s šest milimetr¬ skim navojem. Zanj izrežemo iz poltrde plastične mase dva koluta s premerom 20 mm, ju na sredini prevrtamo in nadenemo na vijak v razmiku 25 mm. Nato vzamemo 0,3 ali 0,4mm debelo lakirano ba¬ kreno žico, ji v razdalji 15 cm s ste¬ klenim papirjem odstranimo lak ter jo začnemo navijati na vijak med kolutoma, tesno navoj ob navoju, vrsto za vrsto. Da bodo navoji lepše potekali drug ob drugem, lahko vsako vrsto oblepimo z izolirnim trakom. Ko smo med koluta navili približno 120 ovojev žice, jo ob zadnjem navoju nekajkrat spodvi- SORNSA IN SPODNJA SeSCVA SKRINJICE T § 1 u 2 72- P06LED / NOTRANJOST SIGNALNE SKRINJICE -NO -J URANSKE M PREKAT¬ NE DEŠČICE -26 —|- Nk -1 Ni- -44 1-4<-1-H-j— 26-A jemo in zategnemo, zatem pa še enkrat oblepimo z izolirnim trakom, tako da iz tuljave štrli le kakih 20 cm dolg konec žice, ki je na koncu očiščena (nelakirana). Ta konec bomo kasneje priključili na transfor¬ mator (priključek za 5 oz. 8 voltov), medtem ko je začetek tuljave prik¬ ljučen kar na matični vijak, zato ga bomo kasneje neposredno pove¬ zali z dovodom h grlom. Končno si izdelamo še prožno ko- TIM 9/10 • 354 • 87/88 tvico iz tanke železne pločevine. Varnostno stikalo je izdelano iz čvr- stegalesenegaohišja(1 +2+2)spo- mično leseno osjo, ki ima na stanj¬ šanem delu nadeto medeninasto podložko, katero ustrezno spiralno jekleno pero potiska k medenina¬ stima segmentoma in tako tvori med njima povezavo. V tej legi je varnostno stikalo vključeno. Stikalo je pritrjeno na gornjem robu pod¬ boja tako, da zaprta vrata s priti¬ skom na ven štrlečo os odmaknejo medeninasto podložko od obeh segmentov in s tem izključijo sti¬ kalo. Zatič 7 skrbi, da se lesena os ne izmuzne iz ležišča. Ta stikala izdelajmo čim manjša, da bodo kar najmanj opazna. Namesto lesenih lahko uporabimo tudi plastične osi. Iz tanke plastike običajno naredimo tudi pokrovček stikala, da se ne praši. Izreze za svetlobne signale na čelni deščici z notranje strani prelepimo z obarvano plastično fo¬ lijo. Imena prostorov napišemo s tušem ali letrasetom. Izdelava takšne naprave je pre¬ cej zamudna, zato je vredno zanjo izkoristiti poletne počitnice. SHRANJEVANJE ŽIVIL Po češki reviji ABC prevedel Bojan Rambaher Človek živi od hrane, ki si jo sam pridela na poljih, v hlevih itd., nujno potrebno pa je, da je ta hrana tudi čim dlje užitna. Zaradi tega si je po svojih možnostih od pradavnine do danes prizadeval ustvariti pogoje za ustrezno shranjevanje živil. Dejstvo je, da so po celem svetu kmetijska dela sezonska opravila. Ko spravljamo kmetijske pridelke s polj, je vsega dovolj. V drugi polo¬ vici leta je po naravnih zakonih nekoliko več tudi domačih živali. To obdobje obilnosti pa ne glede na vse dokaj hitro mine in ob koncu zime ter na začetku pomladi bi lah¬ ko ljudje hodili naokoli s praznimi želodci. Takoj ko se je torej človek v pradavnini lotil poljedelstva, je moral rešiti tudi problem shranjeva¬ nja živil. V zibelki poljedelstva, v Mezopota¬ miji, so ugotovili, da se v globokih jamah in luknjah hlad in toplota dlje obdržita. Pri gradnji vseh večjih zgradb so torej hkrati zgradili še velike kleti za shranjevanje mesa, mleka, sadja in zelenjave. Za shra¬ njevanje žita so v suho zemljo ko¬ pali jame z ozko odprtino, ki so jih še dodatno dobro zatesnili z ilovico. V starem Egiptu so žito shranjevali v stožčaste kašče iz lončenih opek, ometanih z nilskim blatom. Žito so v kašče vsipali z vrha, iz njih pa so ga jemali spodaj pri majhnih vrat- cih. Kašče so bile različno velike, odvisno od tega, kako bogat je bil lastnik. Posebni pisarji so skrbno zapisovali količino vloženega žita, glede na to pa so nato jemali žito iz kašč. Tako se ni moglo nikoli zgodi¬ ti, da bi žita sredi zime nenadoma zmanjkalo. V antičnem svetu, v Rimu in Grčiji ter na Kreti, so ves živež, vključno z žitom, shranjevali v značilne gli¬ nene amfore, vrče in velike lončene posode. Ker so te posode pogosto prevažali, bi se lahko hitro razbile. Domislili so se zanimivega načina zlaganja v vrsto drugo ob drugo, nakar so jih prevezali z debelo vrv¬ jo. Naša slika kretske shrambe kaže klet pod antično kamnito zgradbo. Na sredini so kamnite pravokotne kadi za shranjevanje tekočin, predvsem olivnega in dru¬ gih vrst olj. Okoli kadi ob stenah stojijo posode za žito, sočivje, su¬ šeno in sveže meso, sadje in zele¬ njavo. Staroslovanski poljedelci so upo¬ rabljali mezopotamski način shra¬ njevanja žita v razne globoke žitne jame. Ta način se je pri nas razširil predvsem v 8. in 9. stoletju. Najpo¬ gosteje so imele jame hruškasto obliko, lahko pa so bile tudi stožča¬ ste, vrečaste ali valjaste oblike. Vhodna odprtina v jamo je bila zelo ozka, pri dnu pa se je jama razširila do premera enega do dveh metrov. Običajno je bila globoka dva do tri metre. Stene jame so premazali z ilovico. Ko se je ilovica posušila, so jih obložili s slamo. Slamo so zažgali in pustili, da je gorela nekaj dni. Stene so tako ožgali in razkuži¬ li. Ko so zmetali pepel iz jame in jo očistili, so jo do roba napolnili z ži¬ tom. Nad odprtino jame so navad¬ no postavili manjšo slamnato stre¬ ho. Odprtino so nato prekrili s sla¬ mo, zasuli s peskom in zemljo in prekrili z velikimi ploščatimi kamni, TIM 9/10 • 355 • 87/88 ki so jih prav tako premazali in zatesnili z glino. Tako so preprečili dostop zraka do žita, v sami jami pa je zaradi biokemičnega procesa (predvsem zaradi nastanka ogljiko¬ vega dioksida C0 2 ) prišlo do kon¬ zerviranja vsebine žitne jame. Od časa do časa so v podobno priprav¬ ljene jame skladiščili tudi sadje, so¬ čivje, sušeno meso in prekajene ribe. Jame so tako imele podobno vlogo kot kleti. Uporabljale so jih mnoge generacije naših prednikov. Bile so nadvse uporabne, hkrati pa so bile odlična zaščita pred požari, ki jih je bilo v starih naselbinah na pretek. Spretno zamaskirane vhod¬ ne odprtine v jame brez nadstreš¬ nic so varovale živež tudi pred raz¬ nimi roparskimi plemeni. Mnogo pozneje, približno v 13, sto¬ letju, so začeli žito shranjevati v ra¬ zlično velike žitne skrinje. Ta nava¬ da se je med kmeti ohranila vse do konca 19. stoletja. Te skrinje so bile bogato okrašeno z rezbarijami in slikarijami. Skrinje so sprva stale v samih kočah, pozneje pa so jih hranili v ločenih zgradbah, pred¬ vsem zaradi zaščite pred požari. Tem zgradbam so pravili žitnice ali kašče. V kamnitih temeljih kašče je bila hladna klet za shranjevanje mesa in mleka, v leseno nadstropje so spravljali žito in posušene pridel¬ ke, podstrešje pa so pogosto zapol¬ nili s senom. Zanimiva zgradba, ki so jo uporab¬ ljali že v starem Egiptu, pri nas pa še do srednjega veka, je bila žitnica z nadstreškom za shranjevanje nezmlačene pšenice, predhodnik poznejših skednjev in gumnov. To shrambo so naredili tako, da so v zemljo zabili štiri močne in visoke kole, ki so jih nato pri zemlji opletli s protjem. Na vrhu so na kole prive¬ zali premično streho, ki so jo lahko premikali navzgor in navzdol, tako da je popolnoma pokrila snope dra¬ gocenega žita. Približno ob koncu 15. stoletja so začele te žitnice izgi¬ njati, nadomestile pa so jih kašče in skednji. Ker se je zaradi boljšega znanja o poljedelstvu pridelek vse bolj ve¬ čal, stari načini skladiščenja žita niso več zadostovali. Pri koncu 19. stoletja so zato začeli na velepose¬ stvih postavljati velike zidane kaš¬ če, v povojnem obdobju, še pose¬ bej po letu 1950, pa so se uveljavili veliki žitni silosi s klimatiziranimi skladiščnimi prostori, v katerih po¬ sebni mehanizmi vskladiščeno žito nenehno mešajo. Hitro pokvarljiv živež, predvsem meso, mleko, mlečni izdelki in sa¬ dje, so delali našim prednikom ne¬ malo skrbi. Pogosto se je zgodilo, da so se kljub skrbi ti pridelki pokva¬ rili. Ta problem so povsem rešile šele moderne metode konzervira¬ nja - predvsem zamrzovanje, steri¬ lizacija in dehidracija (popolna iz¬ sušitev) - in odrešile ljudi tisočlet¬ nih težav. Pa poglejmo, kako so se v preteklih stoletjih tega problema lotevali naši predniki. Ljudje so kmalu opazili, da se jim pozimi, še posebej pa takrat, kadar je zmrzovalo, hrana ni tako hitro pokvarila. Tako so se torej potrudili, da bi na vsak način ustvarili in ohranili hlad. Povedali smo že, da so za shranjevanje hitro pokvarljive hrane stari narodi uporabljali na¬ ravne jame in luknje ter umetne votline in kleti. Enako so napravili pozimi, pri čemer so izkoriščali na¬ ravne jame, po možnosti v bližini vodnih izvirov, kjer je zemlja bolj TIM 9/10 • 356 • 87/88 hladna. Nad jamami so pogosto napravili nadstrešek, če pa so bile manjše, so jih ponavadi zaprli le z vrati. Namenjene so bile pred¬ vsem za shranjevanje sadja, poz¬ neje pa tudi za shranjevanje krom¬ pirja. Meso, mleko in sir so dajali v gline¬ ne posode, ki so jih nato postavili v tekočo vodo ali potok. Da bi poso¬ do zavarovali pred zunanjimi vplivi, so na takšnih mestih postavili lese¬ ne ute, ki so stale prav nad poto¬ kom na kolih. Če je bila reka globo¬ ka, je te ute nadomestil velik plava¬ joč zaboj s pokrovom na vrhu in režami v stranicah. Zaboj so zasi¬ drali k bregu. Postavljen je bil tako, da je voda v njem segala le do določene višine, v vodo pa so po¬ tem postavili posode s hrano. Zanimive vodne kleti so gradili prav na vodnih izvirih. Imenovali so jih mlečnjaki, zato ker so v njih hranili predvsem mleko. V s kamenjem ograjen prostor je pronicala ali pri¬ tekala ledeno mrzla voda iz izvira. Ob smotrno urejenem odtoku je imela različno globino, ker je kam¬ nito dno kleti ponavadi poševno padalo proti eni strani. V vodo so postavljali raznovrstno visoko po¬ sodo. Na policah nad vodo, še po- gostje pa v koših, spletenih iz prot- ja, ki so jih obešali pod strop, da ne bi do živeža prišle miši, so hranili živila, ki so zahtevala hlad in vlažen zrak, na primer sir in zelenjavo. Vendar ljudem hladna voda ni za¬ dostovala, zato so se trudili, da bi kar najdlje ohranili led. V starem Rimu so ga celo vozili iz alpskih ledenikov. Na senčnih straneh zgradb so imeli dva do tri metre globoke jame, v katere so položili kose ledu in jih prekrili z več plastmi slamnatih otepov. Med ledom so v glinenih posodah hranili razna živila. Podobno vlogo so imele zemeljske ledenice - poglobljene kleti, ki so jih ogradili z debelim kamnitim zidom in pokrili s streho iz tramov, več plasti slame, ploščatih kamnov in debele plasti zemlje. Te ledenice so se pojavile v poznem srednjem veku in so jih uporabljali do pred nekaj leti. Tla so pozimi prekrili z debelo plastjo ledu. Na podobnem principu, le da v obli¬ ki globokih okroglih jam, so delova¬ le tudi tako imenovane greznične ledenice. Voda iz počasi talečega se ledu je pronicila v okoliško zem¬ ljo ali pa so jo odvajali z drenažo. Plasti ledu so bile pokrite s slamo, r*» plevami ali šoto, kar so vse dobri izolirni materiali. V to vrhnjo plast so postavljali posode z živežem. V teh ledenicah je led zdržal od zime do zime, tako, da so si ljudje pravzaprav ustvarili umetni pod¬ zemni ledenik. Tako imenovana ameriška hladilni¬ ca s preloma 19. in 20. stoletja je delovala na osnovi fizikalnega za¬ kona, da hladni zrak pada proti tlem, topli zrak pa se dviguje. Led so polagali nad hladilni prostor, ki se je nahajal v zemlji pod nivojem tal. S posebnim sistemom prezra- čevalnikov in votlih sten ter stropa so dosegli, da je hladni zrak krožil po hladilnici. Prvi hladilniki za gospodinjstva so bile velike razsežne skrinje. Okoli malega prostora za shranjevanje živil so polagali ledene kocke, ki so jih podnevi pripeljali iz ledenic. Le¬ denice so bile velike kamnite zgradbe, ki so stale ob rekah. V kle¬ ti, globoko pod zemljo, so delavci pozimi zlagali led, nasekan in nare¬ zan v kvadre, ki so jih potem razva¬ žali po domovih in restavracijah. Ne TIM 9/10 • 357 • 87/88 pri raztapljanju soli v vodi sprošča hlad. Angleški kemik Robert Boyle 'je leta 1650 opisal hladilne učinke zmesi različnih soli. Kot prvi je leta 1775 škotski zdravnik in fizik Willi- am Cullen objavil in opisal princip strojnega hlajenja z izhlapevanjem vode pri nizkih temperaturah in od¬ vajanjem pare prek zračnih sesalk. Zaradi tega ga imenujemo prvega iznajditelja principa strojnih hladil¬ glede na vse pa je bil tudi led samo naravno hladilno sredstvo. Že v starem veku so vedeli, da se nikov. Prvi kompresorski hladilnik, ki je deloval s pomočjo etra, je sestavil leta 1834 J. Perkins. Leta 1849 je dr. John Corrie izdelal hla¬ dilnik na podlagi širjenja zraka. Vr¬ sta izumiteljev je preizkušala še razne druge sisteme. Leta 1850 je Edmund Carre sestavil zelo prakti¬ čen in uporaben absorbcijski hladil¬ nik, za njim pa je Američan James Harrson leta 1857 izdelal kompre- sorsko hladilno napravo. S tem sta ustvarila osnovo za izdelovanje hladilnikov v tovarnah. Mimogrede jima je pri tem pomagala še elektri¬ ka, katere uporaba se je takrat na¬ glo širila. Se zlasti pomemben mejnik v raz¬ voju hladilne tehnike je bilo leto 1930, ko so strokovnjaki spoznali, kakšne lastnositi ima plin freon 12 (difluordiklormetan) in kako upo¬ rabne so črpalke za hladilne napra¬ ve. V naslednjih letih so naglo raz¬ vijali razne konstrukcije na principu absorbcijskega in kompresorskega sistema, hkrati pa so izpopolnjevali hladilnike in zmrzovalnike, ki so že lahko hitro zamrznili živila do tem¬ perature minus trideset stopinj in več, torej na temperaturo, o kateri se našim prednikom še pred začet¬ kom našega stoletja ni niti sanjalo. V knjižni zbirki SPECTRUM so pri Tehniški založbi Slovenije izšle tri knjige s področja znanstvene fantastike: Isaac Asimov, JEKLENE VOTLINE, Isaac Asimov, GOLO SONCE, Arkadij in Boris Strugacki, HROŠČ V MRAV¬ LJIŠČU. Tako Isaac Asimov kot Arkadij in Boris Strugacki sodijo med vrhunske, svetovno znane pisce znanstvene fanta¬ stike, katerih dela so že danes »kla¬ sična«! Knjige lahko naročite pri Tehniški založbi Slovenije, 61111 Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541/X. Cene posameznih knjig so na¬ slednje: Jeklene votline 5760 din Golo sonce 5400 din Hrošč v mravljišču 5760 din Naročniki revije Tim, ki so poravnali naročnino za tekoči letnik, imajo pri nakupu 20% popusta TIM 9/10 • 358 • 87/88 Bojan Rambaher SUKNJA ALI PLAŠČ? To je odvisno od blaga, ki ga boste izbrali za izdelavo. Ba¬ lonska svila ali nepremočljivo impregnirano platno vas bo do¬ bro varovalo pred dežjem. Se¬ veda v tem primeru ne sme manjkati kapuca. Iz debelejše sintetične ali volnene tkanine pa si lahko zašijete preprost in praktičen športni suknjič, ki ga po potrebi oblečete za v šolo, kino ali na sprehod. Če si tak¬ šen suknjič sešijete iz žameta, bo to elegantno ogrinjalo, ki bo lepo dopolnjevalo vašo obleko za zabavo. Kroj suknjiča in plaščka je pov¬ sem preprost in je okrogle obli¬ ke. Odločiti se morate, kako ga boste zapenjali: ali imate raje klasične gumbe z luknjami ali sponke ali pritiskače. Zašiti mo¬ rate tudi žepe - odločite se med notranjimi žepi, ki so bolj prak¬ tični, ali pa samo našitimi žepi, ki so lažji za izdelavo in jih kratkomalo našijete na plašček z zunanje strani. Odločiti se morate tudi glede dolžine plaščka. Pri balonski svili ne boste potrebovali podloge, vendar morate skrbno očistiti vse šive. Za platno je bolje, da ga podložite, vendar se v naj¬ slabšem primeru lahko podlogi tudi izognete. Pri drugih materi¬ alih podlogo potrebujete, doce¬ la nepogrešljiva pa je pri žame¬ tu. Podlogo skrojite hkrati z osnov¬ nim materialom in jo na spod¬ njem koncu izenačite z blagom. Najbolje, da skrojene dele po¬ ložite drugega na drugega in jih tako sešijete. Po potrebi lahko tako podlogo ali tkanino še ved¬ no obrežete. Na plašček lahko prišijete ka¬ puco ali ovratnik, ki sta oba podložena. Če bi se odločili, da bi raje imeli daljši plašč, se bo seveda nekoliko spremenil tudi kroj, tako da ne bo imel več oblike polkroga, ampak bo ne¬ pravilne ovalne oblike, pri tem pa bodo ožje stranice namenje¬ ne »rokavom«. 220 150 TIM 9/10 • 359 • 87/88 Matej Pavlič MAKETA EGIPČANSKE LADJE Načrti starinskih ladij so v Timu redkost, načrt egipčanske ladje iz obdobja 1500 let pr. n. š. pa še posebej, zato ga bodo maketarji gotovo veseli. Ta ladja spada med najstarejša plovila, njena oblika pa se nam je ohranila na risbah na skalah. Je zelo zanimiva in kaže na to, kako je bila konstrukcija odvisna od razpoložljivega materiala za gradnjo. Trup je bil namreč sestavljen iz kratkih stebel, spojenih z lesenimi čepi. Da se takšna krhka ladja pri večjih valovih zaradi previsne teže lastnega premca in krme ne bi prelomila, so jo prevezali z zelo močno debelo vrvjo, ki je prek posebno oblikovanih nosilcev tekla vzdolž cele dolžine trupa. Naš načrt, ki je sicer risan v merilu 1:1, ne predstavlja natančnega posnetka dimenzij prave ladje, saj so ladje tedaj gradili po navodilih moj¬ stra, brez tehničnih risb in skic - zato je bila vsaka nekoliko drugačna. Gre le za značilno obliko, ki ji bo kos tudi modelar začetnik. Osnovno modelarsko orodje, pa morda še pin¬ ceta, vrtalni strojček s tankimi svedri - in to je, poleg spretnih prstov seveda, tudi vse, kar za gradnjo potrebujemo. Osnova makete je kvader iz suhega lipovega, smekovega ali balsinega lesa (1 a) z merami 185 x 45 x 22 mm. Nanj prilepimo še dva manjša kosa (1b in 1 c), ki predstvljata povišano krmo in kljun. Z žago z manjšimi zobmi odžagamo odvečne kose točno po linijah, ki smo jih dobili potem, ko smo na kvader z vrha in s strani položili in obrisali (z ostrim svinčnikom) iz kartona izrezana dela 2E in 2F. Trup grobo obde¬ lamo z rašpo, nato pa še s finim brusnim papirjem. Obliko trupa moramo sproti kontrolirati. To je najlaže storiti z iz kartona izstriženimi deli 2A - 2D, ki predstavljajo štiri značilne preseke trupa. Na dokončno zglajen trup prilepimo ograjo (3), skoznjo pa tik nad stikom nekoliko poševno navz¬ gor izvrtamo trideset luknjic za vesla. Iz 3mm debele vezane plošče ali smrekove deščice izre¬ žemo sprednji branik (7) in ga (zbrušenega) vle- pimo v zarezo v trupu. Precej bolj zahtevna je izdelava zadnjega branika (8), ki ima obliko stilizi¬ ranega lotosovega cveta in ga prilepimo na krmo. Tako narejen trup sedaj pobarvamo. To je zelo važna operacija, kajti malomarno pobarvana ma¬ keta deluje neestetsko. Barvamo lahko z zelo gostimi tempera ali pa nitro barvami. Spredaj in zadaj so bile egipčanske ladje zelo pisane. Loto¬ sov cvet je bil zelene ali modre barve, ozki pasovi na branikih so bili beli, ograja trupa živo reča, vsi ostali deli pa so bili nepobarvani, torej v naravni barvi lesa. Medtem, ko se barva še suši, izdelamo nosilce vrvi in krmil (2). Vilice vlepimo v luknje na krovu, pri tem pa moramo paziti, da so vsi enako visoki. Za napenjanje vrvi prek ladje bomo potrebovali bucike, pinceto in seveda lepo enakomerno zvito debelejšo ter tanjšo konopljeno vrvico. Velikost zank in način zavezovanja so prikazani na skicah. Okoli krme in kljuna nekajkrat ovijemo tanjšo vrvico, začetek in konec pa pritrdimo v lepilo, ki ga kanemo pod vrvico na palubo. Iz druge, debelejše vrvice, napravimo zatezno vrv (22), ki mora iepo napeta teči preko vilic (12). Potem, ko nalepimo na krov tudi klopce veslačev (18), montiramo še jambor (9). Ta je odmaknjen od osi ladje, ker ne Q=3H) TIM 9/10 • 360 • 87/88 TIM 9/10 • 362 • 87/88 sme ovirati zatezne vrvi (22). Naredimo ga iz letvice 4 x 4 mm, ki jo okroglo in na vrhu tudi nekoliko konusno obrusimo. Krmili (17) izrežemo iz tanke vezane plošče, lahko pa si pomagamo tudi z žico ali zobotrebci. Pri egipčanskih ladjah so bila krmila k vilicam privezana z vrvjo, na trup pa so bila pritrjena z zanko, tako da so jih lahko svobodno obračali okrog vzdolžne osi. Pri našem TIM 9/10 • 363 • 87/88 modelu bomo zanko (16) ponazorili s koščkom žice, ki ga bomo ukrivili v obliko črke U in ovili s tanko konopljeno vrvico ter vtisnili v bok ladje. Vilice krmil so bile pritrjene v debel tram, ki je na obeh straneh štrlel iz trupa. Ta štrleča konca trama (15) nakažemo z majhnima lesenima kva¬ droma, ki ju nalepimo na trup, kar kaže tudi načrt. Na ladji sta bili dve ploščadi - sprednja je bila namenjena opazovalcu (navigatorju), zadnja pa poveljniku oziroma kapitanu. Ti ploščadi (5 in 6) prerišemo na debelejši karton in pobarvamo. Notranjost je bila svetlorjave, okvir rumene, okenca pa rdeče barve. Ploščad je v vodoravnem položaju držala lesena konstrukcija, ki jo ponazo¬ rimo z dvema klinastima vložkoma (4), ki sta narisana na skici. Stopničke (14) naredimo iz papirja ali furnirja. Ostalo je še jadro (11), ki ga naredimo iz kosa platna. Prečke (10) izdelamo iz letvic, ki jih neko¬ liko ukrivimo in proti enemu koncu stanjšamo. Po dve prečki zvežemo skupaj s tanko konopljeno vrvico in zlepimo. Z mat lakom natopljeno in osušeno jadro prilepimo k zgornji prečki. K spod¬ nji prečki ga pritrdimo samo za konico. Prečko z jadrom prilepimo na jambor tako, da bo jadro nekoliko napeto in bo dajalo vtis, kot da piha veter. Po načrtu povežemo še vrh jambora s privezi (13) na krovu. Predno se lotimo izdelave vesel (19), naredimo podstavek makete (20 in 21), ki nam bo olajšal montažo vesel. Teh mora biti trideset, naredimo pa jih iz slamic ali žice ter furnirja. Izdelava je sicer nekoliko mukotrpna, zato pa je potem maketo toliko bolj veselje pogledati. Vesla zalepimo skozi že prej izvrtane luknjice v bočni ograji (3). Maketa je s tem gotova. Izdelava vam bo sicer vzela kar nekaj počitniških uric, zato pa boste imeli tudi kaj pokazati. Če si želite še kaj podobnih načrtov, nam pišite in bomo še kakšnega objavili. Priložite tudi fotografijo vašega izdelka. Prevedel Bojan Rambaher ZMAJ-RAKETA Tokrat bomo videli, da za spuščanje rakete ni vedno potreben motor. Tudi navaden zmaj se prav lahko spremeni v raketo. Poglejmo, kako se to dela. Najpreprostejši način je, da nekoliko spremenite obliko navadnega zmaja (slika 1). Za to potrebu¬ jete dve smrekovi letvici 3 x 3 mm z dolžino 220 mm in debelejši papir. Konce letvic zmočite z vodo, jih spojite in upognite nad špiritnim ali plinskim goril¬ nikom. Nato jih posušite in tako zvite še utrdite. Te letvice nato pritrdite na običajnega zmaja. Na spodnja konca letvic pritrdite stabilizatorje, na zgornji konec pa nalepite papirnate cevke ali pa ga ovijte z nitmi. Ogrodje je tako narejeno, da pa bi bolje držalo, vsa mesta, kjer se glavne in oporne letvice križajo, prevežite s tanko vrvico. Ko ste združili vse dele tako, kot je prikazano na sliki, ste dobili trup rakete. Iz enakega papirja, kot ste ga Slika 1 TIM 9/10 • 364 • 87/88 uporabili za zmaja, izrežite še dva kvadrata s stra¬ nico 200mm, ju upognite po diagonali in prilepite k letvicam. Na ta način dobite stabilizatorja. »Ra¬ keta« je gotova. Visoka je 910 mm, široka 260mm, s stabilizatorjema vred pa 460mm. Za gradnjo rakete lahko uporabimo tudi način, ki je prikazan na sliki 2. Za gradnjo potrebujete lesene letvice, debelejši papir, sukanec in lepilo. Za ogrodje vzemite letvice s presekom 3 x 3mm: dve dolžine 1070mm in 700mm, dve dolžine 400 mm in eno letvico s presekom 3 x 10 mm iste dolžine. Ogrodje zmaja naredite po sliki. Mesta, kjer se letvice stikajo, dobro zalepite in jih prevežite s sukancem. Iz debelejšega papirja izrežite pra¬ vokotnik 570 x 400 mm in ga nalepite na ogrodje zmaja. Vrh rakete ima okroglo luknjo, v katero lahko vstavite papirnato figurico kozmonavta. Štirje stabilizatorji imajo dimenzije 420 x 155 mm in jih nalepimo z obeh strani na letvici dolžine 700mm. Nanju nato prilepimo ali privežemo še rep. Na sliki 3 vidite še eno varianto zmaja-rakete. Ogrodje je sestavljeno iz petih letvic. Dve imata dolžino 1000 mm in presek 3 x 3 mm, dve dolžino 350mm in presek 8x1,5mm, ena pa dolžino 270 mm in presek 8 x 2 mm. Dve daljši letvici upog¬ nite tako, kot smo že opisali pri drugih zmajih. Dve letvici z dolžino 350 mm prekrižajte in na vrhnji konec položite peto letvico. Na vseh koncih le¬ tvice zalepite in jih še krepko povežite. Na ogrodje nalepite še obtrežitev - dovolj debel papir. Ko se bo lepilo dodobra posušilo, peto letvico nekoliko zategnite z nitko, tako da se bo rahlo ukrivila. Zmaj bo tako dobil boljše letalne lastnosti. K stabi¬ lizatorjema privežite rep - resast ali pa iz koščkov papirja, nanizanih na nitko. Rep naj bo dolg 2-2,5m. »Uzdo« naredite iz treh nitk. Zgornji nitki položite točno po diagonali: vrh »uzde« mora sovpadati s središčem rakete. Dolžina spodnje nitke je enaka razdalji od sredine rakete do sre¬ dine pete letvice. Ko sestavljate zmaje, se potrudite, da bosta leva in desna polovica popolnoma simetrični. Letvice morate zato izdelovati istočasno za levo in za desno stran. To naredite tako: vzemite borovo Slika 2 Slika 3 TIM 9/10 • 365 • 87/88 letvico, jo zmehčajte v vroči vodi ali nad špiritnim gorilnikom in jo vpnitemed žeblje. Ko se bo letvica osušila in otrdela ter dobila potrebno obliko, jo enostavno prežagajte. Za ogrodje pa lahko upo¬ rabljate vrbove šibe, trstiko ali trsje. Če hočete izdelati zmaja nosilca rakete, vzemite štiri letvice: dve z dolžino 800 mm, eno dolžine 1170 mm in eno dolžine 1180mm. Presek letvic naj bo na sredini 8 x 8mm, na kraju pa 4 x 4mm. Tri vodoravne letvice upognite po sredini pod kotom 12° in jih utrdite z bambusovimi podporniki. Privežite jih na četrto navpično letvico, kot je prikazano na sliki 4, in osnovno ogrodje zmaja je gotovo. Zmaja prekrijte s paus papirjem ali s tanko tka¬ nino. Šive morate narediti tako, da boste z lahkoto vstavili horizontalne in vertikalne letvice. Na tan¬ kih koncih letvic naredite z nožem zareze, kamor boste napeljali najlonsko ali navadno vrvico (glej sliko 4). Po tem nategnite po robu vrvico, ki jo napeljite skozi zareze na dveh horizontalnih letvicah dol¬ žine 800mm in skozi zarezo na vertikalni letvici. najlonska nit paus papir Vrvico trdno privežite na koncu vertikalne letvice, kjer je s pomočjo žice pritrjeno krmilo (glej sliko). Stabilizatorja naredite na enak način. »Uzdo« iz debelejše vrvice v obliki dveh zank (zgornja z dolžino 500mm, spodnja z dolžino 700 mm) privežite k letvicam z dolžino 800 mm. S skrajšanjem ali daljšanjem »uzde« lahko spre¬ minjate kot letenja zmaja v zraku. Za spuščanje zmaja potrebujete seveda tudi do¬ volj močno, tanko in lahko vrvico. Najbolje je, če je navita na posebno rogovilo ali na kolut, uporabite pa lahko tudi navadno palico. Pri spuščanju morate paziti tudi na hitrost vetra. Če je ta večja kot 5m/s, lahko spuščate zmaja samo na odprtem področju, kjer ni telefonskih žic, anten, dreves ali visokih zgradb. Če je hitrost vetra 5m/s ali manj, pa spuščate zmaja takole: pomočnik naj odnese zmaja 30-40 m daleč od vas in ga vzdigne kolikor more visoko. Vrvica naj bo napeta. Na vaš znak naj zmaja spusti, vi pa tecite proti smeri vetra. Ko se bo zmaj začel dvigovati, ga spustite na dolžino 80-100m. Na manjših višinah je veter namreč neenakomeren in sunkovit, zato glejte, da bo vaš zmaj čimprej dosegel višino vsaj 40-50m. Ta zmaj ima ne glede na svoje velike dimenzije dokaj majhno težo, tako da ga lahko spuščate že pri slabšem vetru. Enostopenjska raketa starta z zmaja tri minute po tem, ko ga spustite. Časovni mehanizem zapira okov, kamor damo navadno baterijo, kontaktne žice in 20mm žice za spajanje, ki jo navijete na navadno iglo v obliki spirale. Vse to montirajte na ogrodje zmaja, kot je prikazano na sliki 4. krmi lo, usmerjevalec osni k preti kac Slika 4 TIM 9/10 • 366 • 87/88 Bojan Rambaher VRTLJIVA POLIČKA ZA ZAČIMBE Čeprav je osmi marec že mimo, ne bo nič narobe, če vam predlagamo,. da mami za naslednji praznik poda¬ rite nadvse priročno kuhinjsko po¬ ličko, ki se je bo gotovo zelo razve¬ selila. Polička je na primernem me¬ stu pritrjena na steno, kjer je naj¬ manj napoti, na njej pa je pregledno razvrščenih šestnajst stekleničk z različnimi kuhinjskimi začimbami. Delovni postopek: Okvir poličke (slika 1 - stranski prerez, slika 2 - tloris) sestavite iz zadnje stene A, dveh stranic B in zgornje in spodnje deščice C, ki sta enaki. Ti sestavni deli so iz 1,3 cm debele vezane ali lesonitne plošče. Deski C položite drugo na drugo, narišite položaj odprtine za os po¬ lice in luknjo izvrtajte skozi obe deski hkrati. Uporabite sveder pre¬ mera 4,5 mm. Stične površine pre¬ mažite z lepilom in zlepite, dele pa nato še dodatno pričvrstite z les¬ nimi vijaki z ugreznjeno glavo. Srednji steber G vrtljive police (slika 3 - stranski prerez) je iz pa¬ lice iz trdega lesa premera 4mm. Primeren je na primer takšen les, kot ga uporabljajo za toporišča vrt¬ nega orodja. Na približno 1 cm debelo vezano ploščo narišite položaj ugreznjenih vdolbin za stekleničke. Razporedi¬ tev vdolbin vidite na sliki 4. Premer vdolbin naj ustreza dnom stekle¬ ničk, ki jih imate doma ali jih name¬ ravate šele kupiti, vendar najverjet¬ neje ne bo večji od šestih centime¬ trov. Predlagamo, da poskusno vdolbino napravite na posebni deš¬ čici, tako da ne bi uničili pravkar izdelane poličke. Sredinsko odprtino napravite tako, da se bo sredinska polica E kar najtesneje prilegala osi G. Polico E na spodnji strani še okrepite z le- sonitno deščico F, katere premer naj bo za 2 cm manjši od premera deščice E. Mesto stika namažite z lepilom, nato pa sestavljeno nosilno poličko nataknite na os G in jo potisnite do varovalnih žebljičkov H, ki ste jih predtem pazljivo, da ne bi razcepili lesa, zabili v os G. Sestavljeno poličko potisnite v ok- virinpričvrstiteosGzvijakom4 x 40 mm. Vijaka ne zategnite do konca, da se bo polička prosto vrtela na osi. Ko preizkusite njeno gibanje, jo zopet odvijte in snemite. Sedaj pri¬ dejo na vrsto brusni papir, čopič in barva. Seveda je lepše, če se barva poličke in barva stekleničk uje¬ mata. Dobra rešitev je tudi brez¬ barvni lak, ker tako pride do izraza naravna barva lesa. TIM 9/10 • 367 • 87/88 Sašo Krašovec SKA 388 Tokrat sem pripravil načrt za manjši motorni akrobatski model. Model je namenjen tistim modelarjem, ki že solidno obvladajo vodenje DV jadralnih letal in imajo vsaj nekaj izkušenj z motornimi modeli. Sama gradnja je zelo enostavna, pa tudi letenje z modelom ni zahtevno. Model poganja 2,5ccm letalski motorček (lahko tudi do 3,5ccm-potrebnoje le prirediti razdaljo med nosilcema motorja), z DV napravo pa obvladate nagib, smerno in višinsko krmilo ter plin, Ker je model dokaj majhen, je potrebna DV naprava z manjšimi servomotorji. Še nekaj osnovnih podatkov o modelu: razpon kril je 140cm, dolžina 100cm, teža 1,8kg, obremenitev kril znaša 57g/dm 2 , rezervoarje 1,5dl, profil krila pa NACA 2415. Preidimo k izdelavi. Trup Prednji del (do konca kril) je zaradi lažjega dela risan v M =1:1. Trup najprej narišete v celoti (prerišete in dodate še zadnji nenarisani del). Iz ustreznega materiala izžagate vsa rebra (risana v M = 1:1) in bočni stranici 6 iz vezane plošče 1,5mm. Med rebri 1 in 2 vlepite nosilca motorja iz bukovega lesa (razdalja je za motor 2,5ccm), na rebro 2 in med rebri 4 pritrdite z lepilom (Donipox) in vijakom M3 nogi podvozja iz jeklene žice 0 3mm, nato pa vsa rebra med bočni opiati 6. Nosna konstrukcija trupa je tako narejena in lahko nanjo prilepite bočni stranici iz balse 3mm. Nanju prilepite še trikotne letvice v vogale trupa - od rebra 5 do zaključka trupa (proti zaključku trupa so letvice ustrezno stanjšane), nato pa še spodnje in gornje opiate trupa. Prednja gornja opiata s kabino ni prilepljena na trup - fiksira se z zati- čem kril in z vijakom; dostop oziroma možnost vgraditve rezervoarja. Vogale trupa rahlo zao- bljite. Smerni in višinski stabilizator Gradnja obeh je enaka. Risana sta v M = 1:1. Na papir prerišete osnovno konstrukcijo in jo sesta¬ vite oziroma zlepite iz balse 3 mm. To konstrukcijo samo še prekrijete z obeh strani z balso 1 mm. Zadnja premična dela pa zbrusite iz balse 5mm. Prednje robove zbrusite okroglo, prednji rob na premičnem delu pa trikotno (glej prereze skozi višinski stabilizator). Oba nepremična dela prile¬ pite na trup. Tako sestavljen trup narahlo obrusite in prekrijete s folijo za prekrivanje modelov, nato pa s šarnirji pritrdite še premična dela smernega in višinskega stabilizatorja (pri slednjem uporabite za medse¬ bojno povezavo žico 0 2mm). Krilo Konstrukcija je zelo enostavna. Jedro izrežete iz stiropora, nanj pa z epoksi smolo prilepite opiate iz balse 1 mm. Krilo ima dve polovici. Nanju prilepite ustrezne letvice iz balse in zaključka kril. Vse skupaj zbrusite do pravilne oblike in šele sedaj zlepite polovici krila skupaj (pazite na V - lom, ki je 2 x 25mm). Srednji del ojačajte zgoraj in spodaj s stekleno tkanino 90g/m 2 in epoksi smolo. Krilo položite na trup in izoblikujte zgornji del, da se bo lepo ujel s trupom. Na tako izdelano krilo prilepite še ojačitveni rebri (po obliki trupa) iz vezane plošče 4 in 2 mm, na mestih kjer pridejo krila privita na trup (dva plastična vijaka M4 - komplet za pritrjevanje kril na trup) pa ojačitev iz vezane plošče 2 mm in aluminijasti cevki za vijaka. V sred¬ nje rebro izvrtajte luknjo 0 8mm za zatič kril iz bukovega lesa. Lega tega zatiča (v krilo ga je potrebno zelo dobro prilepiti) je zelo pomembna - špranja med krilom in trupom. Krilo rahlo zbru¬ site, prekrijete s folijo za prekrivanje in šele nato vlepite (s šarnirji) krilca za nagib ter izvedete povezavo s servo motorjem, ki je v krilu. Pri prekrivanju modela s folijo morate posvetiti precej pozornosti izbiri barvne kombinacije. Sve¬ tujem vam, da naj bo spodnji del modela temnejši - rdeč ali temno moder, zgornji pa svetlejši, kajti tako se boste lažje orientirali (v določenih trenut¬ kih) o položaju modela v zraku. Na podvozje prispajkajte še kolesa - da ne bodo med vzletanjem ali pristajanjem odpadla. DV naprava Kot sem že v uvodu omenil, je primerna DV naprava z manjšimi servomotorji (glede velikosti in teže). Akumulator vgradite takoj za rebro 3, sledi sprejemnik in trije servomotorji (plin, višina in smer), servomotor za nagib je v krilih in ga z ustreznim podajškom pri vsakokratnem sestav¬ ljanju modela povežete s sprejemnikom. Pove¬ zavo servo motorja za plin in uplinjača na motorju izvedete z žico 0 2 mm v PVC cevki, smer in višino pa z letvicama iz trše balse 8 x 8 mm. Sam sem vodil model brez servomotorja za plin (motor 2,5ccm). Samo letenje ni v večji meri ovirano, težave nastopijo pri nekaterih akrobaci¬ jah, in pristajati je treba z ugasnjenim motorjem (model sicer zadovoljivo »jadra«, vendar je kljub vsemu potrebno kar nekaj znanja, da ne zgrešimo steze, saj ponovitev pristajanja ni možna. TIM 9/10 • 368 • 87/88 TIM 9/10 • 369 • 87/88 TIM 9/10 • 371 • 87/88 TIM 9/10 • 372 • 87/88 TIM 9/10 • 373 • 87/88 TIM 9/10 • 374 • 87/88 TIM 9/10 • 375 • 87/88 IB— 'i S':; 5 ■H| SKOBELJNIK BD 750 Black & Decker — električno orodje vrhunske kvalitete in naj¬ višjih standardov, največjega proizvajalca električnega orodja na svetu. Bogat izbor električ¬ nega orodja za vsakega: de¬ lavce v industriji, mizarje in sa- mograditeljska dela v hiši in na vrtu. Na primer, naš skobeljnik BD 750 je primeren za vse stopnje površinske obdelave lesa. od grobih do najfinejših. Za katalog nam pišite na naslov: Black & Decker. 61290 Grosup¬ lje, Brvace 11. BLACKI DECKER TIM 9/10 • 377 • 87/88 Bojan Rambaher KAKO RAVNATI Z NAČRTI IN NAVODILI IZ TIMA Kot revija za modelarje TIM seveda objavlja mnogo načrtov. Ti načrti so lahko pomanjšani ali pa so objav¬ ljeni v merilu 1:1. V prvem primeru jih morate povečati, kar storite s po¬ močjo milimetrske mreže ali pa s pomočjo povečevala za načrte, ki ga uporabljajo tudi risarji in ga poz¬ namo pod imenom škarnik ali pan- tograf. V drugem primeru so načrti objav¬ ljeni v naravni velikosti in so objav¬ ljeni na eni strani naše revije, kar je pravzaprav najlažje, ali pa na dveh straneh, kar pa že lahko predstavlja večji problem in povzroči, da izgu¬ bite voljo do dela še preden dobro preberete članek in se navdušite nad predstavljenim modelom. Da¬ nes vam bomo zato posredovali nekaj nasvetov v zvezi s tem, kako izrezati in zlepiti deljene načrte v naši reviji, da dobite zlepljen načrt modela v naravni velikosti. Kot mi pri objavljanju, imate tudi vi pri sestavljanju načrta dve možno¬ sti. Ustrezne strani iz TIMa lahko kratko malo iztrgate in jih po nadalj¬ njih navodilih zlepite, ali pa jih foto¬ kopirate in jih šele nato zlepite. Oba načina imata svoje prednosti in po¬ manjkljivosti. V prvem primeru uni¬ čite celovitost revije, s čimer se ne strinjajo predvsem tisti bralci, ki TIM shranjujejo po kompletih ali ga dajo celo vezati. V drugem primeru pa morate najti res dober fotoko¬ pirni stroj, da vam izdela kvalitetne fotokopije načrtov, ki pa danes tudi niso več poceni. Ne glede na to, ali si izberete prvo ali drugo možnost, je nadaljnji de¬ lovni postopek enak. Kot vidite na sliki 1, najprej na prvi stran z meh¬ kim svinčnikom narišete razdelilno črto in odrežete odvečni del papirja. Enako razdelilno črto si označite še na drugi strani, nato pa oba dela (ali celo več listov) na robovih sestavite in ju zlepite. Kot vidite, sestavljanje načrtov ni preveč zapletena naloga. Lahko pa se seveda zgodi, da je načrt neko¬ liko bolj zapleten in se celo prekriva TIM 9/10 • 378 • 87/88 z drugim načrtom. V tem primeru morate ustrezno stran z načrtom iz TIMa obvezno fotokopirati, ker sta iz varčevalnih ali tehničnih razlogov na eni strani natisnjena dva načrta, oziroma bi lahko rekli celo dve strani, kot je na primer prikazano na sliki 1. Na takšnih načrtih je delilna črta ponavadi poševna. S svinčni¬ kom in ravnilom jo podaljšate, od¬ večni del odrežete (ne pozabite, da morate načrt fotokopirati!), in nato zlepite skupaj dva ali več delov načrta, kot je prikazano na sliki 2. Načrt je torej kompleten. Položite ga na ravno delovno desko (prime¬ ren je srednje trd les, v katerega brez težav vtisnete risalne žeb¬ ljičke), ga zgladite in pričvrstite, nato pa prekrijete s čisto prozorno plastično folijo, ki jo prav tako z ri¬ salnimi žebljički pričvrstite na de¬ lovno desko. S tako opremljenim načrtom se lahko lotite dela. Ni se vam treba bati, da bi se načrt po¬ škodoval, če bi nanj kanili lepilo ali ga kako drugače poškodovali in zamazali. Plastična folija, ki jo po potrebi seveda lahko zamenjate z drugo, ga zavaruje pred poškod¬ bami, hkrati pa je tako opremljen načrt zelo primeren za skupinsko delo v šoli ali pri krožku, ko potuje iz rok v roke in ni nevarnosti, da bi se raztrgal. Naj na kratko spregovorimo še o pripomočkih, ki jih pri sestavljanju modelov iz TIMa najpogosteje po¬ trebujete. Med orodji seveda vse¬ kakor ne sme manjkati oster nož skalpelnega tipa, ki dobro reže balso, les, raznovrstno plastiko, pa¬ pir, karton i druge gradbene materi¬ ale. Izbira teh nožev je tudi pri.nas že velika, priročni pa so tudi noži, pri katerih rezila zamenjujemo ali odlomimo, kadar otopijo. Nadalje vselej potrebujete modelarsko ža- gico, s pomočjo katere žagate tanke deščice in vezano ploščo. Priročni so tudi risalni žebljički ra¬ zličnih velikosti in različne modelar¬ ske bucike za pričvrstitev posa¬ meznih sestavnih delov med sa¬ mim delovnim postopkom. Pozabiti ne smete niti na brusni papir različ¬ nih zrnatosti, ki ga je dobro imeti vselej pri roki. Priročno je, če si za delo z brusnim papirjem izdelate tako imenovano brusno kocko, ki je narisana na sliki 4. Osnova delovnega pripomočka je lesen kvader, katerega velikost je odvisna od velikosti sestavnih delov, ki jih boste obdelovali. V les na eni strani napravite zarezo, v ka¬ tero potisnete en konec brusnega papirja, ki ste ga predhodno obre¬ zali na velikost lesene kocke. Brusni papir tesno zavijte okoli kocke, nato pa ga nepremično pri¬ čvrstite z risalnim žebljičkom. Brusna kocka je primerna predvsem za obdelovanje manjših ravnih po¬ vršin in podobno. elektronika FUNKCIJSKI GENERATOR IN FREKVENCMETER Funkcijski generator, frekvenc- meter ter osciloskop so poleg Unimerja najpomembnejši me¬ rilni instrumenti. Z njimi lahko izmerimo skoraj vse električne veličine, ki zanimajo elektro¬ nika oz. elektrotehnika; po¬ drobno lahko analiziramo delo¬ vanje elektronskih vezij (s funk¬ cijskim generatorjem simuli¬ ramo vhodne signale, signale na izhodu ali v vezju pa opazu¬ jemo z osciloskopom). Izredno enostavno in hitro lahko ume¬ rimo ali popravimo razne elek¬ tronske naprave... Ti instru¬ menti so večinoma predragi in nedosegljivi za začetnike in amaterje, zato nam ne preo¬ stane nič drugega, kot da jih naredimo sami. No, osciloskop je vsekakor prekomplicirana in prezahtevna naprava za samo¬ gradnjo in si jo raje izposodimo ali celo kupimo. Funkcijski ge¬ nerator in frekvencmeter pa lahko z nekaj truda in z malo denarja naredimo sami. FUNKCIJSKI GENERATOR Funkcijski generator ali gene¬ rator električnih funkcij je elek¬ tronska naprava, ki generira signal, kateremu lahko spremi¬ njamo frekvenco, amplitudo in obliko (sinusna, trikotna ali pra¬ vokotna oblika). Služi za simuli¬ ranje signalov raznih frekvenc, amplitud in oblik. Napravo eno¬ stavno priključimo na vhod vezja (n. pr. ojačevalnika) in z osciloskopom opazujemo do¬ gajanje v vezju in izhodni signal merjenega vezja. Signal na izhodu pri primerni vhodni am¬ plitudi in frekvenci ne sme biti popačen. Za audio ojačevalne naprave veljajo naslednja osnovna pra¬ vila pri delu s funkcijskim gene¬ ratorjem in osciloskopom: pri pravokotnem vhodnem sig¬ nalu frekvence 1kHz moramo na izhodu dobiti prav tako pra¬ vokoten signal, vzponi in padci izhodnega signala ne smejo biti položni, temveč čim bolj strmi in ostrih robov, ojačevalnik pa je tem boljši, čim lepši je pravo¬ kotni izhodni signal - ne glede na frekvenco vhodnega signala (za frekvence 20 Hz do 20.000 Hz), kar pomeni dober in hiter odziv ojačevalnika. Amplituda izhodnega signala naj se čim manj spreminja (ob stalni am¬ plitudi vhodnega signala) v ob¬ močju audio frekvenc, kar po¬ meni ravno frekvenčno karak¬ teristiko. Trikotni vhodni signal mora imeti na izhodu ojačeval¬ nika prav tako ostre robove kot na vhodu. Merilno vezje za elektroakustične aparature je na sliki 1. Na sliki 1 je poleg funkcijskega TIM 9/10 • 379 • 87/88 generatorja narisan še frek- vencmeter, ki je izredno ko¬ ristna naprava, saj frekvenco električnega signala iz funkcij¬ skega generatorja enostavno odčitamo na displeju. Zato je najbolje, če združimo obe na¬ pravi v istem ohišju. Opis vezja Na sliki 3 je električna shema funkcijskega generatorja. Vezje je sorazmerno eno¬ stavno, za kar se lahko zahva¬ limo specialnemu integrira¬ nemu vezju ICL 3038, ki vse¬ buje natančni funkcijski gene¬ rator za frekvence audio po¬ dročja (10 Hz do 100 kHz). Osnovno vezavo tega integri¬ ranega vezja prikazuje slika 2. Integrirano vezje (ICL 3038) to¬ rej poenostavi celotno na¬ pravo, saj za delovanje potre¬ buje le nekaj zunanjih elemen¬ tov za razne nastavitve in za stopenjsko regulacijo frek¬ vence. Ostali del vezja iz slike 3, ki ga sestavljajo transistorji, Slika 2 +12V Slika 4 TIM 9/10 • 380 • 87/88 R 8 pa služi za nastavitev izhod¬ nega enosmernega nivoja (OFF-SET regulacija) in za oja¬ čitev izhodnega signala ter za prilagoditev izhodne impe- dance vezja na karakterističnih 50 ohmov. Frekvenco izhodnega signala lahko zvezno spreminjamo s potenciometrom R3, ali pa stopenjsko s preklopnikom S1, ki ima približno 10-kratno pre¬ stavno razmerje (odvisno od odstopanja kondenzatorjev). Izhodnemu signalu lahko spre¬ minjamo tudi simetrijo, kar sto¬ rimo s potenciometrom R7. S preklopnikom S2 izbiramo obliko izhodnega signala. Am¬ plitude izhodnih signalov iz in¬ tegriranega vezja uravnote¬ žimo z upori R15 do R18. Slika 6b Signal iz integriranega vezja željene oblike vodimo preko potenciometra (R19) za nasta¬ vitev izhodne amplitude na prvo ojačevalno stopnjo, ki jo sestavljata transistorja T1 in T2. Transistor T3 služi za fino nastavitev enosmernega R10 S UD R20 O R22 J3 -t=> R2 4 R26 ■O D3 . D2 R23 R25 T6 ~ C==KR33 R2 i=I o' HR C9 R28 ' n R36R35/'~' .;o;(in',o; T5 e R38 R34 (D R19+12V- R29 R30 r r na R32 -12V-^ S3 in R30 o-o^ R39 IZHOD R31 jT -24V’ V24V Slika 6a TIM 9/10 • 381 • 87/88 Seznam elementov za frekvencmeter: Transistorji: T1 ...T4 BC 141 T5 T6 BC 109 ali podoben T7 = BC 109 T8 - T9 - BF 256A Integrirana vezja: IC1 = SN 74C928 IC2 = 7805 IC3 = CD 4060 IC4 - IC5 IC7 = CD 4518 IC6 = CD 4093 IC8 - 78L12 Upori in kondenzatorji: glej električne sheme! n N N NI 31 ± O J* O O 2 - 04 C4 CSI OJ rvl N M Ni IX XX ra o 4* -iC csi o .o o u Ul Kvarc kristal: X = 3,2768 MHz Displej: DP1 ...DP4 DL 7760 (s skupno katodo) izhodnega nivoja ojačevalnika, za kar uporabimo trimerpoten- ciometer R21, sicer pa lahko enosmerni izhodni nivo spremi¬ njamo zvezno s potenciome¬ trom R30 (OFF-SET regula¬ cija). Po želji lahko to regulacijo tudi izklopimo s stikalom S3, pri čemer na izhodu ne sme biti enosmerne napetosti. To pa je odvisno od upora R31 in trimer- potenciometra R21. Signal iz kolektorja transistorja T1 krmili transistor T4, ki naprej krmili izhodna transistorja T5 in T6, ki zagotavljata visoko izhodno amplitudo (20 Vpp pri odprtih izhodnih sponkah in 10 Vpp pri bremenu 50 ohmov), ter izhodno imepedanco 50 oh¬ mov, ki je karakteristična za te instrumente. Vezje na sliki 4 predstavlja izhodni atenu- ator. S stikalom S4 lahko zmanjšamo izhodno amplitudo naprave za desetkrat, kar je še posebej uporabno pri simulaci¬ jah majhnih signalov. Umerjanje vezja Največji problem pri gradnji tega instrumenta je umerjanje. Za umerjanje potrebujemo: univerzalni voltmeter ali Uni- mer. frekvencmeter, oscilo¬ skop, ter merilnik popačenja. Ker marsikomu osciloskop in _l O 2 I a 2 Slika 7a Z Slika 7b TIM 9/10 • 382 • 87/88 merilnik popačenja nista do¬ stopna, bi mogoče kazalo na¬ pravo vzeti s seboj v šolo in jo pokazati takemu profesorju, ki bi gotovo rade volje pomagal rešiti ta problem. Umerjanje poteka po nasled¬ njih stopnjah: 1. Vse potenciometre in tri- merje postavimo v srednji položaj, Izključimo OFF-SET regu¬ lacijo s stikalom S3, Potenciometer R19 za re¬ gulacijo izhodne napetosti nastavimo na največjo am¬ plitudo, 4. Stikalo atenuatorja S4 damo v položaj x1, Preklopimo stikalo S2 v položaj za trikotni signal, S preklopnikom S1 izbe¬ remo območje 100-1000 Hz, S potenciometrom R3 na¬ stavimo frekvenco 1 kHz, ki jo odčitamo s frekvencme- tra, 2 . 3. nivo na sredini skale gumba z OFF-SET regula¬ cijo, pri čemer mora biti izhodni signal nepopačen, 16. Ves postopek je treba ne¬ kajkrat ponoviti, ker so funkcije trimerpotenciome- trov med seboj povezane, 17. Kontroliramo delovanje izhodnega atenuatorja. 20. Ste pozabili vključiti na¬ pravo? Na sliki 5 je napajalno vezje za funkcijski generator. Tu naj pri¬ pomnim, da je potrebno izhodna transistorja T5 in T6 hladiti, prav tako moramo na hladilno rebro montirati tudi Ze- ner diodi za 24 V. FREKVENC- METER Frekvencmeter na sliki 8 je ena cenejših verzij teh naprav, ki po kvaliteti več kot ustreza na¬ šemu namenu uporabe. Na¬ prava je na prvi pogled kompli¬ cirana, vendar je število ele¬ mentov veliko zato, ker ni upo¬ rabljeno nobeno profesionalno integrirano vezje. Ta so sicer izredno draga. 5. 6 . 7. IC8 78L12 )a _ a 100t' Tiii_ li (4) (l) ^ d) X IC 3 IC4 ICS IC6 IC7 T T T T 12 V -0 o 8. Z voltmetrom izmerimo na¬ petosti na mestih, ki so oz¬ načena v vezju, 9. S trimerji R6, R9 in R12 moramo doseči simetričen signal, 10. S trimerji R1, R2, R5 na¬ stavimo začetek in konec frekvenčne skale, ki jo na¬ rišemo na čelno stranico naprave, 11. Kontroliramo amplitudo vseh treh oblik signala, 12. Priključimo merilnik popa¬ čenja na izhod vezja, ter vklopimo sinusni signal, 13. S trimerjema R13 in R14 nastavimo najmanjše po¬ pačenje, 14. Vklopimo OFF-SET regu¬ lacijo, 15. Trimer R21 nastavimo tako, da dobimo ničelni Tl . . T4 - BC 141 Dpi . • Dp4 - 7760 Dpi Dp2 Dp 3 - Slika 8 TIM 9/10 • 383 • 87/88 Slika 9b TIM 9/10 • 384 • 87/88 Slika 10a in b Opis vezja Vhodni signal, katerega frek¬ venca se lahko giblje med 5 Hz in 2MHz, diodi D2 in D3 limiti¬ rata, če je večji od 0,7 V. Če pa je manjši od te napetosti, ga transistorja T8 in T9 ojačita na delovno amplitudo. T8 in T9 sta FET tranzistorja, ki zagotav¬ ljata izredno visoko vhodno im- pedanco frekvencmetra tako, da merilno vezje ne bremeni izhoda funkcijskega genera¬ torja. Signal nato vodimo prek inver- torskega Schmid-trigerja in in¬ tegriranih vezij, ki signal delijo z 10. Tako lahko s preklopni¬ kom S2a izbiramo med delitvijo signala z 1, 10, 100 in 1000. Deljen signal nato peljemo na urin vhod integriranega vezja IC1, ki prešteje impulze vsako sekundo in število impulzov v sekundi prikaže na displeju. Z delitvijo signala spreminjamo merilna območja frekvencme¬ tra. Integrirano vezje IC3 s kvarc- oscilatorjem, deli integriranih vezij IC4 in IC5 ter negatorji iz integriranega vezja IC6 sestav¬ ljajo vezje za generiranje se¬ kundnih impulzov. Od točnosti sekundnih impul¬ zov je odvisna natančnost frek¬ vencmetra, zato je tudi vezje za generiranje sekundnih impul¬ zov tako obsežno. Celotno vezje napajata dva stabilizirana usmernika v inte¬ grirani obliki. Integrirano vezje IC2 je treba montirati na hla¬ dilno rebro, ki ga pritrdimo kar na ploščico tiskanega vezja za displej. Frekvencmeter priključimo v točko funkcijskega genera¬ torja, kjer je stikalo S2 pove¬ zano z potenciometrom R19 za nastavitev izhodne amplitude (ne pa na potenciometrov drs¬ nik ali na izhod funkcijskega generatorja). TIM 9/10 • 385 • 87/88 R28 = 24 k R29 - 3k9 R30 2k2 potenciometer R31 2k4 R32 = 3k9 R33 = 6,8 Ohmov R34 - 12 ohmov R35 = 6,8 ohmov R36 = 6,8 ohmov R37 = 1 k8 R38 = 12 ohmov R39 = 39 ohmov R40 = 39 ohmov R41 =39 ohmov R42 = 10 ohmov R43 = 82 ohmov R44 = 82 ohmov R45 = 220 ohmov R46 = 220 ohmov Kondenzatorji: C1 = 47 nF C 2 = 4,7 p F C3 = 470nF C4 47nF C5 4n7 C6 = 470pF C7 = 100nF C8 22nF C9 = 18pF C10 = 220^F C11 = 220 p F C12 = 470|iF C13 = 470 nF C14 = 100(iF C15 = 100 pF Diode: D1 = D = BA 521 D3 = D4 = ZPD 10Zener D5 = D6 = ZX 24 Zener D7 = D8 = ZPD 12Zener Transistorji: T1 = T2 = BF 242 T3 = BF = 242 T4 = BC 226 T5 = BFJ 45 T6 = BFJ 64 T5 in T6 sta komplementarni par Graetz: B125C1200 Jernej Bohm RC SERVO TESTIRNIK Ko sem se pred leti zelo resno ukvarjal z modelarstvom, sem so¬ deloval tudi na marsikateri tekmi. (Mimogrede: na enem izmed evropskih prvenstev v brodarskem modelarstvu radijsko vodenih mo¬ delov sem osvojil nehvaležno 4. mesto in upam, da se je v zadnjih letih kdo od naših modelarjev kaj bolje odrezal. Tu mislim na razrede F1 in F3, v drugih razredih smo tudi že takrat zmagovali.) Poleg obi¬ čajne tekme, kjer so odločale dese¬ tinke sekund, smo se ves čas spo¬ padali še na enem bojišču, kjer so štele tehnične novosti in najrazlič¬ nejši pripomočki. To sicer ni bil vedno porok za športni uspeh - športna sreča je pač opoteča, a med modelarji je to tudi štelo. To je bila prava eksotika, paša za oči, radost za srce, strast in mamilo. Kaj vse si lahko videi! Tako mi je pozornost pritegnila tudi majhna napravica za testiranje servo motorjev. Znano je, da je potrebno že pred tekmovanjem od¬ dati oddajnike, tako da razna pre¬ izkušanja modela, predvsem pa elektronike niso mogoča. Resnim tekmovalcem taka testiranja med tekmo niso potrebna. Toda ne¬ sreča nikoli ne počiva in najbolje je biti pripravljen in oborožen za spo¬ pad z raznimi okvarami. To pa so okvare, ki jih povzroči nepričako¬ vana vlaga (pri ladijskih modelih), ali srečanje z oviro (pri avtomobil¬ skih modelih kar pogost primer) ter malo trši pristanek (pri letalskih mo¬ delih). Znan mi je celo primer, da so svetovnemu prvaku, menda pone¬ sreči (kdo bi vedel), pohodili model. In takrat je potrebno improvizirati, da si rešiš »kožo«. Servomotor je kot elektromehanski del v modelu daleč najbolj občutljiv in zato podvr¬ žen okvaram nekoliko bolj kot ostala elektronika, zato ni nič čud¬ nega, če ga želimo bolj pogosto testirati. Toda kako? Z oddajnikom, kot rečeno, si med tekmo ne mo¬ remo pomagati. Ideja prijatelja mo¬ delarja, ki sem ga ob tej priložnosti spoznal, je bila v tem, da je s po¬ močjo male napravice simuliral sig¬ nal, ki ga servo sprejme od spre¬ jemnika. Počitniški čas, ki prihaja, je kot naročen, da se lotite izdelave servo testirne napravice, ker ne zahteva dosti časa, pa tudi prepro¬ sta je. Opis delovanja Oscilator, ki ga sestavljajo trije in- verterji (1U1, 2U1 in 3U1), niha s frekvenco okoli 50 Hz, kar nekako ustreza periodi dekodiranja ka¬ nalne informacije in kar ustreza potrebnemu ponavljanju vzbujanja servomotorja. Signal oscilatorja (3U1/10) je pravokotne in nekako simetrične oblike. (P1 + R2) C3 člen in inverter 4U1 predstavljajo mono- stabilni multivibrator in hkrati izhodni gonilnik RC servo testir- nika. Časovna konstanta multivi- bratorja se giblje med 1 ms in 2 ms, v odvisnosti od lege drsnika poten¬ ciometra in kot to zahteva »servo standard«. Monostabilni multivi- C1 10pF/30V elektrolitski kon¬ denzator C2 100nF/30V poliester kon¬ denzator C3 27 nF/30V poliester konden¬ zator P1 50 kQ linearni potenciometer R1 560 kQ/0,125W upor R2 47 kQ/0,125W upor S1 stikalo (žična preveza) U1 CD 4011 (ali CD 4001) NiCd baterija: 4,8V/100mAh TIM 9/10 • 386 • 87/88 brator se proži ob dvigu oscilatorje- vega signala. S stikalom S1 dolo¬ čimo polariteto izhodnih impulzov (pozitivna ali negativna). Uporaba Kadar želimo delovanje servomo- torja preizkusiti brez pomoči oddaj¬ nika, servo najprej odklopimo od sprejemnika, ter ga nato priklju¬ čimo na konektorski priključek te- stirne napravice. Z vrtenjem osi po¬ tenciometra simuliramo premika¬ nje ustrezne krmilne ročice na od¬ dajniku ter hkrati opazujemo in pre¬ verjamo delovanje servomotorja. Na ta način lahko preverimo delo¬ vanje vseh servomotorjev v mo¬ delu, torej v pravem delovnem re¬ žimu. Lahko pa jih izvlečemo iz modela in jih tako preizkusimo tudi pod močnimi mehanskimi obreme¬ nitvami (s servomotorjem močno udarjamo ob trdo podlago). Gradnja Tiskano vezje z integriranim vez¬ jem, uporoma, vsemi tremi konden¬ zatorji in stikalom (žično prevezo) ter baterijo, vgradite v primerno ohišje. Na ohišje pritrdite potenci¬ ometer ter skoznik (iz gume), skozi katerega speljete kabel, ki pove¬ zuje tiskano vezje in konektor za priključek servomotorja oziroma polnilnika akumulatorja. Integrirano vezje U1 morate pove¬ zati tudi z baterijskim napajanjem (nožica7 ^ OV, nožiča 14 = +4.8V). Umerjanja tu ni, le stikalo (prevezo) je potrebno nastaviti tako, da bo polariteta izhodnega impulza ustre¬ zala tipu vaših servo motorjev. Previden in pameten gospodar trdi, da je potrebno hišo zavarovati, to¬ rej skleniti pogodbo z zavaroval¬ nico prav zato, da ne bo pogorela. In tako nekako velja tudi za testirnik servomotorja: imeti ga morate, da na tekmovanjih ne bo težav. Želim Y arn . rnn °go športne sreče, pri po¬ čitniški gradnji pa mnogo zabave! ZVOČNO STIKALO — POPRAVEK V prispevku, objavljenem v šesti številki Tima na strani 230. je prišlo do dveh napak. Prva je na skici 1, ki jo zato objavljamo še enkrat, druga pa je napačna oznaka transistorja Ti. ki mora biti PNP tipa (BC177, BC178 ali BC 179), ne pa NPN tipa, kot je bilo pomotoma napisa¬ no. Način montaže omenjenega transistorja je prikazan na popravljeni shemi. Bralcem se za napaki opravičujemo. Matej Pavlič MERILNI INSTRUMENTI ZA MLADE ELEKTRONIKE - 6 GENERATOR IN SLEDILO SIGNALA Za zadnje letošnje nadaljevanje smo izbrali preprost, a zelo učinko¬ vit instrument, ki se uporablja za hitro odkrivanje pokvarjenih sto¬ penj radijskih sprejemnikov, nizko¬ frekvenčnih ojačevalnikov, nekate¬ rih stopenj televizorjev itd. Instru¬ ment ima dve funkciji: lahko je ge¬ nerator signala (signal injektor) ali pa sledilo signala (signal traser). Ti dve funkciji pogojujeta tudi zgradbo instrumenta, ki je iz dveh delov: astabilni multivibrator za signal injektor tvori integrirano vezje NE 555 s pripadajočimi elementi, NF ojačevalnik za signal traser pa inte¬ grirano vezje TBA 820 M. Prvi in¬ strument (levi na sliki 1) lahko upo¬ rabimo v nizkofrekvenčnih (NF) ali visokofrekvenčnih (VF) stopnjah, saj je izhodni signal skoraj pravoko¬ ten, zaradi njega pa pri prehodu skozi nelinearne elemente nasto¬ pajo višje harmonske frekvence, ki sežejo v radijske in TV valove. Injektor ima dva izhoda, VF preko kondenzatorja C 3 in NF preko kon¬ denzatorja C 4 . Drugi instrument (desni na skici 1) je N F ojačevalnik večje občutljivo¬ sti. S P 1 reguliramo vhodni signal v ojačevalnik in s tem jakost signala v zvočniku Z, ki je lahko miniaturni 0,25 W/8Q (iz odsluženega žep¬ nega transistorskega spejemnika), uporaben pa je tudi prav vsak drug - celo vložek iz telefonske slušalke. Cel instrument sestavimo na eni ali dveh ploščicah vitroplasta. Tiskano vezje kaže skica 2, na skici 3 pa je montažna shema. Na ploščicah ni prispajkanih elementov P,, P 2 , C 6 in C 9 , ki jih montiramo direktno na ohišje, povežemo pa s točkami VF in NF oziroma a in b na ploščicah. Obdelava čelne stranice in izpiso¬ vanje oznak je stvar iznajdljivosti posameznika. Izdelati moramo še sondo, s katero bomo iskali na¬ pako. Potrebujemo dva polmetrska kosa mehke pletene izolirane ba¬ krene žice. Na koncu enega pri- spajkamo krokodil ščipalko, na koncu drugega pa izrabljen plasti¬ čen (nikakor ne kovinski!) vložek za flomaster, ki mu izvlečemo konico, TIM 9/10 • 387 • 87/88 Material Element Vrednost, oznaka Ri r 2 r 3 r 4 Pl 1 kQ 100 kfi 33 Q 1 Q 10 kQ log P 2 50 kQ log C,,C 5 , C 7 10 nF C 2 47 pF (33 nF)/16V C 3 470 p F C 4 , C 6 , C 9 100 nF Opomba potenciometer z gumbom potenciometer z gumbom keramični elektrolitski keramični keramični Slika 2 Tiskano vezje v merilu 1:1 1 one sieno C 8l C 10 100 piF/16 V C,, 220 pF C 12 220 pF/16 V C 13 0,22 |iF (220 nF)/50 V IC-, NE 555 IC 2 TBA 820M K kratkospojnik Z zvočnik B baterija 9 V S stikalo elektrolitski keramični elektrolitski folijski ali usmernik enopolno preklopno krokodil ščipalka 4 puše 04 mm 2 bananska vtiča 04 mm 1 m mehke izolirane bakrene > On I pletenice > ON 1 U- LL. LH > Z + I TIM 9/10 • 388 • 87/88 na njeno mesto pa z Donacrylom ali Cyanofixom zalepimo pop zako¬ vico ali podobno trdno kovinsko ost, ki ne bo zarjavela. Na druga konca obeh žic montiramo banan¬ ska vtiča 0 4mm (skica 4). Na koncu poglejmo še, kako upo¬ rabljamo novozgrajeni instrument. Osnovni pogoj za uporabo je, da se iz zvočnika popravljanega aparata ne sliši nobene radijske postaje in da je napajanje aparata (baterije, usmernik) brezhibno. S signal injektorjem popravljamo aparate v smeri od izhoda (zvočnik) proti vhodu (antena). Testno žico s kro¬ kodilčkom spojimo na maso, z drugo testno žico (sondo) pa priti¬ skamo na mesta, kamor so prispaj- kani po vrsti zvočnik, izhodni trans¬ formator, vhodne in izhodne elek¬ trode aktivnih elementov (transi- storjev). Vse dokler so kontrolirane stopnje brezhibne, iz zvočnika sli¬ šimo karakterističen ton, ki ga ge- nerira signal injektor. Ta ton je tem močnejši, čim bliže smo vhodu (an¬ teni). Ce se v neki testni točki, kjer pričakujemo signal le-ta ne zasliši, je s tem odkrito mesto napake. Z univerzalnim instrumentom (am- per-volt-ohmmetrom) lahko sedaj hitro odkrijemo pokvarjen elektron¬ ski element in ga zamenjamo. Sledilo signala uporabljamo ravno v obratni smeri kot prej opisani sig¬ nal injektor, testni izvod s ščipalko zopet pripnemo na maso popravlja¬ nega aparata, s sondo pa potujemo od točke do točke: od antene preko mešalnika, MF ojačevalnika in de- modulatorja do NF ojačevalnika. Bolj ko se bližamo zvočniku, moč¬ nejši je signal. V testni točki, kjer se signal ne pojavi, ali pa je oslabljen, je napaka. Natančneje jo določimo zopet z AVO metrom. Na koncu opozarjamo, da poprav¬ ljanje aparatov z zgoraj opisanima instrumentoma, pa čeprav je zelo preprosto, vendarle zahteva precej vaje. V nasprotnem primeru lahko pride do kratkega stika in še večje škode v aparatu. Najbolje je vaditi na delujočem transistorskem spre¬ jemniku z baterijskim napajanjem, pomembno pa je tudi zanesljivo »branje« shem in poznavanje prin¬ cipa delovanja takšnih sprejemni¬ kov. Vlado Zupan male železnice NASELJE Pred nami je zadnja številka letošnjega letnika in hkrati tudi zadnje nadaljevanje o maketi male železnice. Kar mnogo smo napisali o tem našem konjičku in če vzamete v roke lanskoletne in letošnje številke TIMa, boste imeli pred seboj manjši priročnik, ki vam bo lahko koristno poma¬ gal pri vašem delu. Da boste imeli boljši pregled, sem zbral vsa poglavja in napisal, v kateri številki boste kaj našli: št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. št. 1 3 4 5 6 7 8 1 8 7 5 6 9-10 2 3 4 9-10 Če se povrnem k letošnjim »nadaljevankam«, smo do sedaj postavili maketo s progo, hribi in mostovi. Tako je treba maketo še »naseliti«, ji vdahniti življenje, kar bodo napravila drevesa in hiše, ljudje in številne malenkosti. Navodila za izdelavo dreves, travnikov in potokov boste našli v lanskem letniku, mi pa se bomo tokrat posvetili naselju. Če ne bi bilo naselij, tudi proga nima kam peljati, saj gradimo proge zato, da povezuje nase¬ lja, kjer prebivajo ljudje. Najbrž bo naša maketa premajhna, da bi poleg proge, ki je vendar osnovni namen makete, po¬ stavljali še obširna naselja. Zato bo najprimerneje na dveh nasprotnih koncih makete postaviti dve manjši naselji, vmes pa na kakšnem hribčku še kmetijo s kozolci. Da bo vse bolj pisano, bodo v enem naselju starinske hiše, v drugem pa sodobni stanovanjski bloki. Več kot 40 x 70 centi¬ metrov prostora za mesto ne bo, zato ne bomo mogli napraviti dolgih ulic z mnogimi hišami. V starem mestu, kot nam ga kaže načrt na sliki, bo osrednji del trg s spomenikom ob železniški po¬ staji, na eni strani pa bosta dve malce zaviti uličici. Nekaj podobnega lahko vidite na fotografiji (slika 2). Hiše bodo merile v tlorisu kakih 6 x 8 cm, trg okoli 14 x 20 cm, ulice pa 7 cm. Preden se lotimo dela, si seveda naredimo načrt mesta in kakšne hiše bomo naredili. Če jih ne bomo kupili v tujini (dobimo plastične v razstavljenem stanju in pora¬ bimo kar dobri dve uri, da iz številnih delcev zlepimo skupaj hišo), si jih bomo naredili sami po navodilih iz lanskega leta. Tloris mesta nato pre¬ nesemo na ploščo makete. Okoli hiš nalepimo 15 milimetrov širok trak lepenke, ki predstavlja ploč¬ nike. Z gosto tempero jo pobarvamo sivo, kot asfalt. Hiš ne bomo prilepili, ampak postavili v ta »okvir« iz pločnikov. Tudi cestni tlak pobarvamo ali pa nalepimo karton, ki ponazarja kocke. Dobi se v tujini, nekaj pa jih lahko odstopim, ker so mi TIM 9/10 • 389 • 87/88 še ostali. Če hočemo, da bodo okna v hišah razsvetljena, bomo v vsak prostor, kjer pride hiša, vgradili žarnico. Seveda moramo znotraj na okna nalepiti raznobarvne prosojne papirje, da bo pogled bolj pisan, ko bo vsako okno razsvetljeno v drugačni barvi. Tudi na ulice bomo postavili svetilke; kako jih naredimo, pa je pisalo v letošnji 5. številki. Da bo mesto res videti živo, ne bi smeli pozabiti avtomobilov in ljudi. Plastične avtomobile v raz¬ merju 1 : 87 delajo mnoge tuje tovarne, najbolj znana je VVIKING. Izbira je izredno velika, od malih športnih avtov do velikih tovornjakov s pri¬ kolicami. Seveda pa so dragi: najnižja cena je 4 DM ali 4000 din, najdražji avto pa stane celo štirikrat toliko. Tudi človeške figurice, ki so visoke Slika 2 A. Tako je videti mesto, ki smo ga naredili po načrtu s slike 1. Stoji na planoti na nizkem hribu. Del proge pelje pod mestom po predoru. Slika 2 B. Pogled z bližine na starinsko mesto. Slika 3. Barvanja figuric se lotimo s tankim čopičem dokler so figurice še na paličicah. Ko so pobarvane, jih odrežemo in prilepimo na majhen podstavek iz prozorne plastične snovi. TIM 9/10 • 390 • 87/88 okoli 2 centimetra, izdelujejo mnoge tovarne, med katerimi izstopa PREISER. Lahko kupimo pobar¬ vane figurice, ki jih le postavimo na maketo, lahko pa v surovem stanju iz bele plastike, ki pa jih moramo sami pobarvati. Ker tudi v tovarni te figurice barvajo ročno, so zelo drage: zavojček s 6 figuricami stane 9 DM ali 9000 din, torej »en človek« kar 1500 din! Ceneje - ampak za naše razmere še zmeraj drago - je kupiti surove figu¬ rice iz bele plastike. Po osem skupaj se jih drži na palici, kot je videti s slike 3. Zavojček s 120 surovimi figuricami stane 20 DM ali 20.000 din oziroma 1 človek 167 din, kar je skoraj desetkrat ceneje od že pobarvanih figuric! Katalog tovarne PREISER je prav zanimiv, dobijo se razne figu¬ rice: potniki, železniško osebje, ljudje na cesti, sedeči ljudje, razni poklici, nogometno moštvo, godbe na pihala, vojaki in drugo. Morda si boste lahko privoščili zavojček s 120 figuricami. Rabili boste še ustrezno barvo, ki bo »prijela« na polistirolno plastiko in zelo tenke čopiče. Lahko bi poskusili z umetniškimi oljnimi barvami, boljše pa bodo posebne modelarske barve. Pri nas se večkrat dobijo barve MOLAK italijanske tovarne GANDOLA. Mala doza 15 ml stane 1.100 din, kar je veliko, vendar pa je tudi barve za naše potrebe veliko in bomo z njo lahko pobarvali še hiše ali kake druge predmete na maketi. Žal pri nas ne dobimo vseh barvnih odten¬ kov, nekaj jih imajo v Ljubljani v Maksimarketu na oddelku za igrače, pa v Državni založbi nasproti Magistrata in še kje. Rabimo vsaj osnovne barve: rumeno, rdečo, modro, belo in črno. Zeleno in rjavo bomo zmešal iz teh. Rabili bomo oker za obraze in roke. Včasih se dobi kaj tudi pri Mladem tehniku. Barvanje je zelo natančno, saj meri obraz figurice le kaka 2x2 milimetra, roka je dolga 8 mm in debela 1 mm, hlačnice so dolge 10 mm in široke 3. Skratka potrebno je potrpljenje, a je delo prijetno. Najprej pobarvamo svetle tone, vse obraze in Slika 4. Načrt za sodobno mesto, v katerem je stanovanjski stolpič in nekaj blokov. Tudi tu predvi¬ dimo trg s spomenikom. Slika 5. Pogled na mesto po načrtu s slike 4. Pred stanovanjskimi bloki so zelenice. Na srednji so kiosk in mizice. roke, ter nato obleke. Delamo hkrati vse z eno barvo, se pravi, vsem figuricam obraze, nato vse, kar bo rumeno, nato rdeče in tako dalje. Tako nam ni treba sproti čistiti čopiča. Obleke naj bodo živih barv, da pridejo figurice na maketi bolj do izraza. Ko jih razporejamo po maketi, je bolje, da nare¬ dimo nakaj skupin po več ljudi, kot pa da na redko »natrosimo« figurice po celi maketi. V tem pri¬ meru bi se nam kar porazgubile in ne bi dosegli želenega učinka. Nekaj primerov vidite na slikah. Sodobno mesto bomo postavili malo drugače kot staro. Morda po predlogu, kot ga kaže načrt na sliki 4 in fotografija na sliki 5. Pri postavljanju hiš, pločnikov in cestišča bomo uporabili enak način kot prej. Da pa bo mesto malo bolj živahno, bomo naredili še kakšno zelenico s klopcami in nekaj drevesi, našli bomo prostor za živilski trg, okrog nekaj kioskov za sadje ali časopise, telefonske govorilnice, reklamne panoje in podobno. Vse to TIM 9/10 • 391 • 87/88 7 D -»• Tri 16 6 8 Slika 6. Naredimo si načrt za kiosk, telefonsko govorilnico in prodajno mizo za trg. Mere so v mili¬ metrih. lahko naredimo sami iz kartona po načrtu, ki je na sliki 6. Za izdelavo vzamemo karton debeline kak mili¬ meter. Tanjši ne bo obdržal oblike, debelejšega pa je težko rezati. Na karton s trdim, dobro ošiljenim svinčnikom narišemo v naravni velikosti stene, tla in strop z načrta. Mere na načrtu so v milimetrih. Narišemo pet ali šest kioskov hkrati. Najprej z ostro rezilno klino plastičnega nožka OLFA izrežemo okno. Pri tem moramo črtkano linijo le zarezati, kajti to bomo samo zapognili, ker bo to polica kioska. Tudi ostale črte med stenami rahlo zarežemo, ker se karton tako lepše upogiba. Nato režemo po zunanjih črtah, da dobimo pose¬ bej stene, posebej pa tla in strop. Stene in polico pri oknu zapognemo po zarezanih črtah in zlo¬ žimo tako, da dobimo ob'iko kioska. Z univerzal¬ nim lepilom DONIBOND ali MAGNETIN prilepimo rob zadnje in stranske stene in počakamo, da lepilo veže. Nato namažemo spodnji rob kioska in ga postavimo na talno ploščo. Na ploščo znotraj kioska prilepimo sivo obarvan lesen kvader veli- kosti25 x 15 x 10mm.Nanjprilepimo25 x 12mm velik pisan papir, ki predstavlja naloženo sadje (ali podobno). Končno namažemo zgornji rob kioska z lepilom in pritisnemo nanj streho tako, da je prednji del daljši kot zadnji. Sedaj moramo kiosk Slika 7. Po načrtu s slike 6 narejeni, pobarvani in opremljeni kioski. Hkrati lahko vidimo cestišče iz kock. Slika 8. Na enem koncu mesta je živilski trg, ki ga sestavimo posebej in nato samo postavimo na maketo. Pred srednjim stanovanjskim blokom je na zelenici vrv s perilom. Desno je kiosk s pijačo, pred njim pa mizice in stolčki. Pred levim blokom je drog za stepanje preprog. Ob vsaki zelenici je telefonska govorilnica. še pobarvati, za kar vzamemo zelo gosto tem¬ pero. Voda naj bo čim manj, da je karton ne bo vpijal in se krivil. Kioske pobarvamo v različnih barvah. Ko je barva suha, je treba pobarvati še poličko na oknu. Razdelimo jo na štiri dele in jo pobarvamo zeleno, redeče in rumeno, kot so jabolka, pomaranče in limone. Izrežemo različno obarvane papirčke velikosti 3x4 milimetre, nari¬ šemo nanje nekaj črnih črt in čačk in jih prilepimo na robove ob oknu - predstavljajo cenik in re¬ klamo. Če naj kiosk prodaja revije in časopise, bomo na poličko nalepili papir in ga razdelili na osem delov, jih s svetlimi barvami različno obar¬ vali in narisali črne črte, ki predstavljajo revije in časopise. Med drevje ali ob zelenici bomo postavili cvetlične lončke - v našem primeru bomo razrezali ohišje starega flomastra na 6 mm visoke kolobarčke, jih prilepili na »cesto« in vanje potaknili zeleno obar- TIM 9/10 • 392 • 87/88 Slika 9. Od blizu je živilski trg videti kar resničen. Na srednji mizici v drugi vrsti od desne so kumare - pobarvana kumina. Slika 10. Še en detajl ob spomeniku pred nebotični¬ kom. Prilepljena vlakenca na zelenici dajejo videz prave trave. Na travi so raznobarvne pike tempera barve, ki ponazarjajo cvetove. vano vato. Nato bomo z gosto rdečo tempero nametali nekaj rdečih cvetov. Zelenice naredimo tako, da v primerni obliki odrežemo 2mm debel karton in ga prilepimo na trg ter pobarvamo zeleno s sivim robom. Nato nanj na debelo nama¬ žemo lepilo (tapetno ali tudi DONIFIX) in natre¬ semo zelena vlakenca za travo. Ko je to suho, si pripravimo zelo gosto rdečo, rumeno in modro tempero, ter s tanjšim čopičem nanesemo na »travo« raznobarvne pike, ki predstavljajo cvetje. Na zelenici ali med drevesci bomo postavili ži¬ vahno obarvane klopce - naredili jih bomo iz kartona. Mesto bo poživil živilski trg, kakor lahko vidite iz naše fotografije. Odrežemo 18x8 centimetrov ve¬ lik karton, ki se bo po velikosti in obliki prilegal v naše mesto. Pobarvamo ga sivo in nanj prile¬ pimo stojnice za zelenjavo, kot je narisano na načrtu. Na stojnice moramo naložiti zelenjavo in sadje - v ta namen stojnice na debelo namažemo z univerzalnim lepilom in potresemo nanj nekje okrogla peščena zrnca (premera 1 mm), drugje Slika 11. Mesto lahko zgradimo tudi drugače, kot je to ob vznožju hriba. Slika 12. Tudi v starem delu mesta je mala tržnica in ob njej vedno dosti ljudi. proso in nekje kumino. To bo predstavljalo krom¬ pir, sadje in kumare. Natresti moramo tako, da se naredi na mizici kupček in nanj kapnemo še malo lepila, da se bo vse dobro držalo skupaj. Ko je suho, vzamemo zelo gosto tempero in kupčke poljubno pobarvamo, kumare seveda zeleno. Če imamo še človeške figurice, jih razpostavimo okoli stojnic - in pred nami bo pravcati trg! Na travnatem prostoru pred blokom bomo posta¬ vili dva kola (dve buciki!), nalepili nanju konček sukanca in nanj obesili perilo - iz pisanega papirja bomo izrezali pižamo, brisačo in podobno. Po¬ glejte našo sliko, kako je to videti resnično. Na drugi strani bomo na podoben način postavili palico za stepanje preprog. Preprogo bomo izre¬ zali iz papirja in jo pisano obarvali ter prilepili na drog. Iz lesene palčke prereza 7x7mm bomo izrezali 12 mm dolge koščke,, ki bodo predstavljali vsebnike za smeti. Spodaj jih bomo malo prirezali, da bodo ožji in pobarvali sivo. S črno barvo bomo naredili kolesca in jih po nekaj skupaj postavili ob blokih. Če imamo kje daljšo ograjo, bomo to polepili s plakati, kot jih vidimo na zidovih v mestih. TIM 9/10 • 393 • 87/88 Slika 13. Zanimiv je pogled na delavce ob beton¬ skem mešalcu. Pripravljajo se na polaganje cevi. Slika 14. Pri mizicah pred kioskom je lahko veselo, ko se srečata dva znanca. Izrezali bomo raznobarvne papirčke v velikostih od 8 x 10 do 12 x 15 milimetrov in nanje zarisali črne črte ih čačke. Morda najdemo kje kakšno majhno sličico drevesa, hiše ali podobnega. Te plakate nato v nepravilnem razporedu prilepimo na zid. Pred plakate postavimo nekaj ljudi, ki si jih ogledujejo. Ob cesti zunaj mesta postavimo nekaj večjih panojev. Na dva 3cm dolga žebljička prile¬ pimo 30 x 15 mm velik kartonček, na katerega na¬ lepimo primerno sličico ali tekst - morda reklamo za avto, počitnice ali kozmetični izdelek. V maketo zvrtamo dve 5mm globoki luknjici in vanju prile¬ pimo naš pano. Vas zanima, kako sem naredil cvetlične grme zraven tržnice? V ploščo sem zvrtal skupine po 6 luknjic premera 1,5 milimetra, dal vanje kapljico DONIBONDA in nato nageljnove žbice (mama jih gotovo ima med začimbami). Ko se je lepilo posušilo, sem stebelca obarval zeleno, okrogle bučke na vrhu žbice pa rumeno in zeleno. Videti je kot pravi cvetlični grmiček! Po ulicah v mestu lahko postavite tudi prometne znake. Tudi te je mogoče kupiti v tujini, vendar jih bomo mi naredili sami iz kartona in ustrezno pobarvali. Za konec bi dejal - pojdite z odprtimi očmi na sprehod po mestu in opazujte vse malenkosti in vsaj del tega prenesite na maketo. Brez strahu poskušajte razne materiale in predmete, morda boste našli kakšne svoje »nageljnove žbice« ter dali maketi čim bolj veren videz. Po eni strani je modelarjem v tujini lahko, saj imajo načeloma več denarja in v posebnih trgovinah na razpolago prav vse od hiš, dreves, trave, avtomobilčkov, pa do ljudi in številnih malenkosti. Vendar so po drugi strani prikrajšani za lastno ustvarjanje in doživlja¬ nje veselja ob uspelem izdelku. Zato razvijajte svojo domišljijo, bodite ustvarjalni in nam sporo¬ čite, če ste »pogruntali« kaj novega, saj boste s svojimi izkušnjami koristili tudi drugim. na kratko Po češki reviji ABC priredil Bojan Rambaher PRISTAJANJE Po statističnih podatkih, ki so v le¬ talstvu pravzaprav izjemno na¬ tančni, vsakih deset sekund nekje na svetu vzleta ali pristaja eno iz¬ med šest tisoč registriranih letal. V nekaterih državah je na medna¬ rodnih letališčih v zraku ponekod že takšna gneča, da letala krožijo nad letališčem tudi do sto minut, preden se sprosti pristajalna steza in dobijo dovoljenje za pristanek. Zaradi takšne gostote zračnega prometa so v letalstvu vpeljali mnogo strožje predpise, kot veljajo na primer v cestnem prometu. Ro¬ mantika prostega letenja v brez¬ mejnih višavah se je morala ukloniti strogemu redu in modemi elektro¬ niki, kajti veliki orjaki hitijo proti svo¬ jemu cilju s tisočkilometrsko hi¬ trostjo podnevi in ponoči, v lepem in slabem vremenu. Kljub temu je le¬ tenje (zopet bomo uporabili stati¬ stične podatke) dvestodesetkrat varnejše od vožnje po cesti; če bi namreč po naključju postali žrtev letalske nesreče, bi morali preleteti približno tristo milijonov kilometrov. Psihologi pravijo, da je med vsakim letom enajst kritičnih minut, ko se tudi izkušenim pilotom dvigne srčni utrip za stoštirideset odstotkov nad običajni utrip. To so prve tri minute pri vzletu in osem minut pred tem, ko se kolesa letečega kolosa dota¬ knejo betonske pristajalne steze. V naši »šoli« pristajanja bomo po- TIM 9/10 • 394 • 87/88 skušali brez naglice razčleniti teh osem kritičnih minut pred pristan¬ kom in si podrobno ogledati neizo¬ giben poseg tehnike v varno prista¬ janje reaktivnih letal. Vzletno-pristajalne steze Približno takrat, ko potniki po ozvo¬ čenju slišijo obvestilo: »Prosimo, privežite se, čez nekaj minut bomo pristali v...«, so piloti že v zvezi s kontrolnim stolpom na letališču, proti pristajalni stezi pa jih pod pravilno naletno strmino, ki tvori z zemeljsko površino kot okoli 3°, usmerjajo elektromagnetni va- A - VZLETNO PRISTAJALNA STEZA VASIS - ROČNO PRISTAJANJE lovi. Brez elektronskih naprav še zdaleč ne bi bilo preprosto obdržati letala v smeri osi dokaj široke pri¬ stajalne steze. Skoraj vselej se pri pristajanju pojavijo vetrovi, med ka¬ terimi je še posebej nevaren bočni veter, ki spodnaša letalo. Rad se pojavi tudi vzgonski veter, ki se od A visoko ILS - PRISTAJANJE Z INSTRUMENTI MLS - MIKROVALOVNO AVTOMATSKO PRISTAJANJE lllb »Vidim pri kotaljenju« lile »Ne vidim nič« Vodoravna vidljivost Višina, s katere mora Kategorija pri zemlji pilot videti prist. stezo I 800 metrov 60 metrov II 400 metrov 30 metrov lila »Vidim pri pristanku« TIM 9/10 • 395 • 87/88 pristajalne steze odbija pod trup letala. Pilot mora leialo neprestano izravnavati in slediti pravilnemu na- letnemu kotu, tik pred dotikom ko¬ les pa mora spraviti letalo v takšen položaj, da leti skoraj vodoravno s pristajalno stezo, in se potem z vsemi kolesi mehko dotakniti tal. Hitrost letala pri pristanku še vedno znaša okoli 150 km na uro. Pri dobri vidljivosti pilotu pri tem pomagajo tudi mednarodno dogovorjene oz¬ nake (slika A) na vzletno pristajalni stezi. Prag pristajalne steze (a) je oz¬ načen z dolgimi gostimi črtami, os vzletno pristajalne steze pa je opazno označena s prekinjeno črto. Vsaka steza ima svoj razpoz¬ navni znak (b). To je dvomestno število, ki označuje desetico mag¬ netnega azimuta osi pristajalne steze v smeri pristajanja. Druge daljinske oznake si sledijo v raz¬ dalji 150m. Močneje od njih je oz¬ načen pristajalni pas letalske steze (d), ki je običajno nekoliko zbledel zaradi sledov preobreme¬ njenih pnevmatik pri pristajanju le¬ tala. Tudi rob pristajalne steze je označen s polno črto, čeprav neko¬ liko manj izrazito, prek katere letalo ne sme zaviti, da ne bi zašlo na neutrjeno podlago. Ponoči so ro¬ bovi, prag in konec vzletno prista¬ jalne steze označeni z barvnimi svetlobnimi oznakami. Fotografija »J« prikazuje sliko, ki jo pilot vidi skozi okno pilotske kabine tik pred pristankom letala. Ponoči bi mu »ročno« pristajanje olajšali speci¬ alni svetlobni signali sistema VA- SIS. Ročno pristajanje po sistemu VA- SIS (kratica za angleško oznako Visual Approach Slope Indicator System) omogočata skupini dva¬ najstih svetlobnih teles, ki sta po¬ stavljeni v dveh vrstah, pri čemer pilot luči pod različnim kotom vidi v drugačni barvi, in sicer rdeče ali belo. Če se spušča prepočasi (pri tem je v nevarnosti, da bo preletel pristajalni pas ali pa celo vso prista¬ jalno stezo), zanj vse luči svetijo belo (slika B). Če svetijo vse luči rdeče (slika D), leti prenizko glede na pravilno naletno strmino. Pra¬ vilno je samo tisto spuščanje, ko pilot vidi prvo vrsto luči svetiti belo, drugo pa rdeče (slika C). Sovjetsko letalstvo je zamenjalo sistem VASIS z dovršeno lasersko »drčo«, ki se imenuje GLISSADA. Smer spuščanja letala uravnavajo svetlobni žarki, ki segajo do letala, ko je to oddaljeno še dvajset kilo¬ metrov. Večina svetovnih letališč je danes opremljena s tako imeno¬ vano ILS napravo za pristajanje z instrumenti. Današnja naprava ILS (Instrument Landing System - slika E) za pri¬ stajanje z instrumenti vodi pilota za natančno določenim in usmerjenim pristajalnim žarkom (P). Ta žarek je pravzaprav presek dveh ravnin elektromagnetnih valov, navpične in vodoravne, ki jih izžarevajo proti letalu usmerjeni antenski oddajniki. Oddajnik (S) na koncu pristajalne steze izžareva navpično, tako ime¬ novano smerno ravnino (2), ki teče po osi letališke steze, drugo, tako imenovano naletno strmino (1), pa izžareva bočni oddajnik signala na- letne strmine. Sprejemnik letala, ki pristaja, ugotavlja odklone od obeh osi in jih signalizira pilotu na križ¬ nem kazalu naprave ILS (slika F). Pri pravilnem spuščanju sta oba kazalca naprave natančno na sre¬ dini kazala, oziroma na sredi slike, drugače pa pri vsakršnem odklonu od pristajalnega žarka kazalca na¬ zorno pokažeta, kaj je treba napra¬ viti, da bi pilot zopet izravnal letalo v smeri pravilnega pristajanja. Pilot ob pogledu na kazalca naprave ILS torej takoj ugotovi, ali mora poma¬ kniti krmila navzgor, navzdol, levo ali desno. Pri preletu žarkovnih vo¬ zlišč 3, 4 in 5, kar pilot sliši kot pisk po radiu, mora imeti letalo v vsaki izmed teh točk natančno določeno višino, ki jo meri višinomer, in na¬ tančno določeno hitrost. Če letalo ne leti skozi ta »koridor«, potem zgreši točko dotika. Pri poslabšani vidljivosti sme pilot pristati samo takrat, kadar razločno vidi pristajalno stezo z višine 60 m iz oddaljenosti najmanj 800 m. Takšno pristajanje po mednarod¬ nih predpisih sodi v tako imeno¬ vano prvo kategorijo pristajanja (slika G). Danes tako pristajajo na večini letališč. Če pogoj minimalne vidljivosti ni izpolnjen, mora letalo pristajalno stezo preleteti in na ve¬ liko žalost pilota in potnikov poiskati za pristanek alternativno letališče. Nekatera letališča dovoljujejo pri¬ stanek v kategoriji številka dve mednarodnih predpisov o pristaja¬ nju, če je letalo posebej opremljeno za takšne pristanke. Kategorija dve določa, da lahko letalo pristane pri vidljivosti 400 m z višino 30 m. Ko se letalo spusti na to višino, se mora pilot v pičlih dramatičnih štirih sekundah odločiti, ali bo pristal, ali pa bo s polnim plinom preletel leta¬ lišče. Ob takšnih priložnostih letalo vselej upravlja sopilot. Če je pristajanje možno, glavni pilot vzklikne »pri¬ stajam« in sam prevzame krmila in dokonča pristajalni manever s spuščanjem krilc in zakrile, z zavi¬ ranjem s preusmeritvijo potisne sile v nasprotno smer in zaviranjem s kolesi. Po dotiku letala seveda ročno usmerja kolesa po pristajalni stezi. Med temi manevri drugi pilot le narahlo drži krmilne vzvode in vso pozornost posveča prostoru pred letalom in hkrati nadzoruje merilce. Tretji član posadke opo¬ zarja pilota na morebitno odstopa¬ nje od potrebne hitrosti letala in na oddaljenost letala od zemlje. Če vidljivost ni zadovoljiva, potem se glavni pilot v hipu odloči, zakliče »prelet«, in sopilot s pomočjo ostale posadke opravi nizek prelet nad letališčem. Popolnoma avtomatsko pristajanje Popolnoma avtomatsko pristajanje pomeni pristajanje po kategoriji tri b ali zadnji kategoriji tri c, ko po značilnem izreku pilotov ni videti niti »vrabca«, in pride v poštev še posebej pri vojaških letalih. So¬ dobna tehnika lahko zagotovi va¬ ren pristanek na slepo le v razmerju približno 1 : 100 000, medtem ko smejo po mednarodnih določilih v prakso uvesti le sistem, ki bi po¬ grešil samo enkrat v približno deset milijonov primerih. Temu zahtevku se je najbolj pribli¬ žal mikrovalovni pristajalni sistem MLS (Microvvave Landing System), ki ga je pred kratkim po trdem boju priznala mednarodna organizacija za civilno letalstvo ICAO (Internati¬ onal Civil Aviation Organisation). Oddajniki tega sistema uporabljajo dvesto frekvenčnih kanalov in od¬ dajane ravnine žarkov naglo »utri¬ pajo« v sprejemnem prostoru. Če s katere koli strani prileti v ta prostor letalo, ga oddajniki prevzamejo in natančno sledijo njegovemu giba¬ nju, pri tem pa računalniku v letalu dajejo natančna celostna povelja za pristajanje na slepo. Sistem MLS vodi letalo tudi pri preletu, kadar letalo iz katerega koli vzroka ne more pristati, oziroma poveljuje letalu pri vzletu. Tako se torej za pilota dokaj naglo konča tistih osem kritičnih minut pred vsakim pristan¬ kom, o katerih smo govorili na za¬ četku. TIM 9/10 • 396 • 87/88 Marjan Kralj ELEKTRO¬ MOTORJI Elektromotorji so stroji, ki pretvarjajo električno energijo v mehansko (vrtenje). Nasprotni pojem predstavljajo električni generatorji, ki pretvarjajo mehansko energijo (npr. vrtenje lopatic v turbi¬ nah) v električno (vodne elektrarne). Sprememba električne energije v mehansko delo sloni na prenosu moči med magnetnim poljem in tokovnim pretokom vodnika, zato sestoji elektromotor v principu iz stoječega statorja in vrteče se kotve (rotorja). Električna energija, ki jo črpa motor iz omrežja, baterije ali akumulatorja, je večja od uporabne energije, ker jo motor spreminja v odvečno to¬ ploto, porablja pa se tudi zaradi trenja. Vsak motor ima ploščico z osnovnimi podatki o moči, napeto¬ sti, jakosti toka in številu vrtljajev. Moč motorja so včasih merili v konjskih silah, sedaj pa le v vatih ali kilovatih. Konjska sila PS = 735,5 vatov (W). Električne motorje delimo na enosmerne in izme¬ nične. Danes si bomo ogledali elektromotorje na izmenični tok, ki so montirani v sesalnikih, takš¬ nih, ki jih rabijo gospodinje za čiščenje tal, zaves ipd. Bistvo vsakega sesalnika sta univerzalni motor in zračna turbina, kar skupaj imenujemo sesalna enota. Po namenu uporabe razlikujemo enote za suho sesanje in enote za mokro sesanje. Enote za suho sesanje so narejene tako, da se ves delovni pretok zraka pretaka skozi motor in ga obenem hladi. Gospodinje največ uporabljajo se¬ salnike od 600 do 1200 vatov, z največjim preto¬ kom zraka od 40 do 001 v sekundi in z največjim podtlakom 150 do 250 milibarov. Manjše sesalne enote so namenjene za ročne sesalnike. Sesalne enote za suho sesanje pa niso uporabne samo v sesalnikih za prah in manjše delce smeti. Uporaba se je razširila tudi na druga področja, npr. za zračno pošto, odsesavanje neagresivnih plinov, za vodno masažo z zračnimi mehurčki, za napihovanje blazin, gumenih čolnov itd. Sesalne enote za mokro sesanje so narejene nekoliko drugače. Delovni pretok zraka je za tekočine TIM 9/10 • 397 • 87/88 nepropustno ločen od motorja, kar omogoča se¬ sanje zraka, ki je lahko vlažen ali napojen s hlapi kislin, lugov, jedkih kemikalij in plinov. Ker delovni pretok zraka poteka mimo motorja in bi se zaradi tega motor pregreval, je na osi montiran lastni ventilator, ki ga hladi. Za te sesalne enote se je udomačil mednarodni izraz »by pass«. »By pass« sesalne enote uporabljamo v industrij¬ skih sesalnikih, s katerimi lahko odsesavamo vse industrijske odpadne delce tekočine. Področje uporabe že zajema: odsesavanje dimnih plinov in plinov pri varjenju, odsesavanje kozmetičnih pre¬ paratov in las v modernih frizerskih aparatih, razpihovanje listja in lahkih delcev, pospeševanje vleka v dimnikih in zračnikih in še drugod. Novost v zahodnih državah so prenosni sesalniki in čistil¬ niki tal, ki črpajo električno energijo iz akumulator¬ skih baterij. Obe vrsti sesalnih enot izdeluje Iskra, tovarna elektromotorjev v Železnikih. Številne tovarne v svetu, ki jim Iskra prodaja sesalne enote, le-te samo vgrajujejo v ohišje in prodajajo kot končni izdelek, seveda pod svojim imenom. Proizvodnja sesalnih enot obsega v Iskri 50 do 60% vse proizvodnje, od tega izvaža 80 enot samo v dr¬ žave s tako imenovano čvrsto valuto. Morda je zanimivo tudi to, da Iskra izdeluje sesalne enote za različne krajevne omrežne napetosti: za Evropo 220 V, Veliko Britanijo in Avstralijo 240 V, Severno in Južno Ameriko 120 V, Japonsko in Južno Korejo 100 V in še za akumulatorske nape¬ tosti 36 V, 24 V in 12 V. ALUMINIJASTE škatle za vgrajevanje elektronskih sklopov izdeluje in na vašo zahtevo pošlje prospek¬ te: SUNKO-ELEKTRONIKA, XIII. divizije 36, 51311 SKRAD ti mo vi oglasi MLADI TEHNIK Stari trg 5 Ljubljana, vam nudi bogat izbor orodij in materialov za modelarstvo in druge ljubiteljske dejavnosti MLADI TEHNIK, Cojzova 2, Ljubljana, vam nudi bogato izbiro elektronskega materiala PRODAM DV postajo PCM-20 SAM - SIMPROP modul F3B. Matej Čas Sp. kraj 21 62391 Prevalje tel. (062) 851-522 PRODAM kvalitetne igre za ra¬ čunalnik COMMODORE 64. Se¬ veda so zraven popusti (do 40%) in super popust (za prvih 5 naročnikov 10%. Pišite, ne bo vam žal! Brezplačen katalog. Peter Baloh V. Vlahoviča 33 63320 Titovo Velenje PRIČEL bo izhajati katalog o vi¬ deo filmih, računalniških pro¬ gramih, elektro materialu, sate¬ litskih antenah... Želje, cena kataloga, vaše sode¬ lovanje... in da postanete na¬ ročnik. Pišite na naslov: FEE-N-P. GOZD Zg. Rute 68 64282 Gozd-Martuljek KUPIM letalski motorček 3,5ccm, ter balso debeline 2 in 4mm. Kristan Les Vransko 130B 63305 Vransko KUPIM načrte za televizijo znamke Filco. Stara je približno dvajset let. Načrte plačam po dogovoru. Uroš Jakša Podlubnik 153 64220 Škofja Loka KUPIM načrte, KIT komplete, material... Pošljite prospekte in cenik na naslov: SEBASTIJAN MRAVLEK Župančičeva 15 62000 Maribor PRODAM popolnoma nov, še ne utečen motorček HB 1,5-2,5ccm z DV uplinjačem ter rabljen motorček SUPER TIGRE 1,8ccm tudi z DV uplinjačem. Franci Kregar Brestovška cesta 27 63250 Rogaška Slatina tel. (063) 811-588 PRODAM dobro ohranjeno for¬ mulo na daljinsko vodenje s 3,5 ccm motorčkom. Prodam še motorčka os-max 4,9ccm in os-max 1,5 ccm. Marko Istenič Cegelnica 74 68000 Novo mesto TIM 9/10 • 398 • 87/88 KUPIM dva servomotorja po ugodni ceni. Kličete lahko vsak dan razen petka med 17. in 20. uro na tel. (069) 74-184. Boštjan Čargan Silvire Tomassini 2 69250 Gornja Radgona PRODAM nov letalski motorček MK-17 diesel 1,48 ccm. M. Smajič Šlandrova 10 63320 Titovo Velenje PRODAM računalnik COMMO- DORE 64 s kasetnikom, joystic- kom proti (na mikro stikala) in 150 programi. Cena po dogo¬ voru. Miha Planovšek Sp. Pirniče 20 G 61215 Medvode tel. (061) 611-540 Prodam nov osebni računalnik ZX SPECTRUM 48 K RAM in novo dirkalno kolo (10 prestav) MARATON LUXUS. Zvone Vogrinc Jereslavec 18 68258 Kapele tel. (068) 68-330 PRODAM DV jadralno letalo AMIGO II (razpon kril 2m), balso različnih debelin, folijo za prekri¬ vanje kril, univerzalni merilni instrument, elektromotorček JUMBO 550 9 V in nekaj NI - Cd akumulatorčkov (1,8 Ah). Miha Jemec Ježa 66 61231 Črnuče tel. (061) 375-323 PRODAM veliko količino načrtov s področja elektronike: DOLBY B, NIGHT LIGHT, BAR LIGHT, EHO, MATRIX 25 CH LIGHT SHOW, SVVINGING POSTER, CLAP SVVITCH, LAMPENFRE- UND, INTERFACE EXPERIMENT ZA IBM,... in še več kot 80 načr¬ tov. Prodam tudi manjšo koli¬ čino uporov ter veliko IC (serija CD-CMOS od 4000 do 4070), igre za MSX (GUN FRIGHT, MANIC MINER, HUNCK BACK, FP 737, ROLLER BALL, Fl...). Igre tudi zamenjam. Kupim pa IC pA 7812, 741, TL 081, NE 555, transistor 2NI711, transformator 15 V, 1,5 A, pod¬ nožja DIL 8, DIL 14 ter DIL 16. David Bembič Dolinska 22e 66000 Koper KUPIM 3 servomotorje, ki delu¬ jejo na pozitivne impulze. Po¬ nudbe s cenami pošljite na na¬ slov: Boris Skrbinek Dol. Leskovec 18 68280 Brestanica KUPIM kvaliteten načrt z besedi¬ lom za letalo PIPER-PA 18 DUPER CUB (razpon kril 120-130cm,M^1:1,prerezi, tloris trupa). Cena po dogovoru. Tomaž Dvorak Vodnikova 195b 61000 Ljubljana tel. (061) 570-069 MODELARJI, POZOR! Malo po¬ brskajte med svojimi načrti, mo¬ goče imate načrt letala VAMLET L-70 VINIKA v merilu 1:1. Grega Pečnik V. Vlahoviča 65 63320 Titovo Velenje tel. (063) 858-728 v torek ali četr¬ tek zvečer. KUPIM manjši razbit ali pokvar¬ jen avto na daljinsko vodenje po ugodni ceni. Jure Kamnik Celovška 122 61000 Ljubljana Čolni NO VOLES vam nudijo neskončne možnosti najrazličnejših užitkov; od ribarjenja, veslanja ter spuščanja po brzicah in rekreacije nasploh. Na zadnji strani je reklamni oglas NOVOLESA, v katerem je prišlo do neljube napake. Na sliki je kajak VIDRA in ne TAJFUN. Bralcem se opravičujemo, istočasno pa vam predstavljamo družino čolnov. KANU KAJAK POTOVALNI KAJAK TIM 9/10 • 399 • 87/88 zanke in uganke KRIŽANKA Vodoravno: 1. stranski del medenice. 5. vrsta dvigala za dvi¬ govanje in prenašanje bremen. 7. reka na Dolenj¬ skem (tudi tovarna zdravil v Novem mestu). 8. pa¬ lica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje. 10. bogastvo gozdov. 11. bivanju namenjena stavba. 12. srednji črki besede RIBA. 13. seznam in razpored šolskih predmetov. 14. del vodo¬ vodne napeljave. 16. najslabša šolska ocena. 17. to. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujo¬ čih se delov; komplet. 20. znak za kemično prvino osmij. 21. tkanina s stopničasto vzorčasto veza¬ vo. 25. mostiček. 26. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja zrak za gorenje. 28. podol¬ govat kos lesa ali kovine, navadno pravokotnega prereza. 30. enaki črki, 31. omot, 32. naziv. 33. naslov Prešernove pesmi. 34. poškodba roke ali noge. 35. avstrijski inženir, ki je leta 1912 izumil po njemu imenovano hidravlično turbino (Victor). 37. prestol. Navpično: 1. piškot. 2. sadni sok »Talisa«. 3. avtomobilska oznaka Ljubljane. 4. prostor za zbirko ali učila. 5. konjski samec. 6. ena od treh dimenzij. 7. poziv. 9. papirnato otroško pokrivalo. 11 . soglasnika v be¬ sedi HERA. 15. množinski osebni zaimek žen¬ skega spola. 18. lomljenje, 19. čebeli podobna žuželka. 21. iz debla izdolben čoln. 22. samo¬ dejna naprava. 23. znak za kemični element sa¬ marij. 24. strokovni izraz. 25. velika stanovanjska stavba. 27. rastlina križnica, katere koren je za¬ čimba. 29. vzklik. 32. ime slovenskega književ¬ nika Cankarja. 34. nasprotje dobreia. 36. kratica za »primer«. SKRIT PREGOVOR NATIČ -SOK -ČIN -EMU -MENIH -POR -IDEJE -NEMO - DERAIN -TRIJET - AKI - SELIM - PAJO - ZAMA - ODRED V vsaki gornji besedi prečrtaj po enočrko, druge pa beri po vrsti in spoznal boš grški pregovor. PREMEŠANE ČRKE MAR DELO? Seveda, veliko potrpežljivega dela je vloženega v njegov »izdelek«. Kdo je to? VŽIGALICE Premakniti smeš le eno vžigalico, da bo račun točen. Uganka ima dve rešitvi. POSETNICA ROGER V. SVAT Roger ima obrt za vrezovanje napisov ali okra¬ skov v kovino. Kako se ta obrt imenuje? TIM 9/10 • 400 • 87/88 ZLOGOVNICA BUS — CA — CA — ČAN — DE — DEK — Dl — FU — KA — KLO — KROV — KROŽ — KVAD — MET — MOR — NA — NA - NA — NA — NI — NI — PEKT - PIK — PO — PRA — PRE — PRED — PROS — RA — RAT — RAV - RE — Rl — ROST - SPEK — TA — TEK - TER — VA — VEN — ZA Iz navedenih zlogov sestavi 15 besed in jih vpiši v desno stran lika. 1. kovinski predmet, ki služi za pokrivanje poso¬ de. 2. uspešen strel. 3. udarec s plosko roko. 4. rebus z dvema rešitvama. 5. razvoj, progres. 6. sklenjena ravninska krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča. 7. prebivalec mesta na Koroškem z veliko železarno. 8. stvar. reč. 9. zajedljivost. 10. geometrijski lik. ki ga omejujejo štiri enake stranice. 11. dejavnost, ki je v zvezi s plovbo in ladjami. 12. raven predel zemeljske po¬ vršine. 13. pramen mavričnih barv. ki nastane ob prehodu bele svetlobe skozi optično prizmo. 14. aparat. 15. propagandno gradivo z daljšim opi¬ som. Tretjo in šesto črko vsake besede vpiši v stolpca na levi, kjer boš ob pravilni rešitvi prebral slovenski pregovor. DODANE ČRKE Od debelejše navpičnice do konca lika: 1. ilovnata jama. 2. nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal. 3. osrednji prostor starorimske hiše. 4. lovec na rake. 5. sodobni sovjetski pesnik (Pavel). 6. srbohrvaško moško ime. Skozi ves lik: 1. zadnji del vratu. 2. starorimski vojskovodja, ki je zmagal v bitki pri Akciju leta 31 pr. n. š.. 3. alkalij- ska kovina (Na). 4. metulj s črnimi pasovi na krilih. 5. brezbarvna strupena tekočina, osnova za izde¬ lovanje anilinskih barvil in zdravil. 6. lepotna če¬ bulna trajnica. V prvem stolpcu boste prebrali ime redke ko¬ vine. ki je v naravi večinoma skupaj s sorod¬ nim niobijem. Beseda je sestavljena enako kot druge besede v izpolnjevanki — brez prve črke pomeni madžarsko moško ime. NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA Vodoravno: TT, er, etuda, erotik, rudar, rama, Omar, LT, množica, boja, ostanek, ion, CF, neon, ol, eozin, tla, VO, nravi, AE, dož, TM, Ant, Brda, rak, oranje, atom, Ero, vol, lori, nesreča, aralija, osat, kabel, Jaka. NAGRAJENCI TIMOVE NAGRADNE SLIKOVNE KRIŽANKE št. 8: ALJOŠA PERC Miklošičeva 1 63000 CELJE BRANE KAPITLER RAFAEL VONČINA Petrovičeva 7 I. tankovske brigade 3 61110 LJUBLJANA 66210 SEŽANA Nagrajenci bodo prejeli po pošti knjigo Pe¬ tra Likarja UTRIP ZNANOSTI, ki jo je izdala Tehniška založba Slovenije. nagradna slikovna križanka Pavle Gregorc Športniki, rekreativci, ljubitelji voda! S kajakom »Tajfun«, ki ga pri Novolesu izdelujemo v okviru našega čolnarskega programa, lahko čolnarite tudi v najtežjih in najbolj zahtevnih vodah. \ Čolne iz novomeškega Novolesa poznajo doma, pa tudi izven meja naše dežele. ,»■. v novoles tozd blagovni promet, blp, n sol. o. cesta komandanta staneta 38 68000 novo mesto telefon: (068) 25 081 telex: 35814 yu novkom ‘