Listek.                                                 i6t
Ker Francoza  grize  vest,  gre in poljublja rajnemu krvave rane .. .   Mirbeaujevo pero cesto primerjajo z učinkovitim čopičem Daumiera, Van Gogha . . .
Anton Debeljak.
Strossmaver na vatikanskem zboru. O nastopu in delovanju Strossmaverja na vatikanskem zboru 1869—70 se je doslej sicer mnogo govorilo in ugibalo, vedelo pa malo zanesljivega. Vedelo se je samo, da je bil v opozici i. Sam T. S mi či ki as za svoje delo „Načrt života i djelž biskupa J. J. Strossmavera. I. U Zagrebu, 1906" ni mogel dobiti vpogleda v originalne dokumente, zapisnike vatikanskega zbora. Kar prinaša o tej fazi Strossmaverjevega dela (n. n. m. str. 102—117), ki je za Strossmaverja kot politika in organizatorja tako zelo pomembna, je vsled tega samo posnetek iz del dveh zgodovinarjev: Friedricha, ki je očividno zgodovinar opozicije, in jezuita Granderatha, ki je lahko za svoje delo porabil vse ofi-cijalne dokumente. Da Granderath vkljub temu ni zanesljiva priča, nam dokazuje dejstvo, da mu udeleženec vatikanskega zbora, Gj. Smičiklas, ravno v neki za Strossmaverja pomembni stvari odločno ugovarja (1. c. str. 115). Tem večje zanimanje zaslužijo novi in zanesljivi podatki o delovanju Strossmaverjevem na vatikanskem zboru, ki jih je priobčil E. A. Roloff pod naslovom „Die „Romischen Briefe vom Konzil"" iz zapuščine lorda Actona (Zeitschrift fiir Kirchengeschichte, XXXV. Bd. 1914. Str. 204—254).
Vatikanski zbor se je otvoril 8. decembra 1869 in že 17. decembra je prinesla „Augsburger allgemeine Zeitung", takrat v Evropi najbolj razširjen in najbolj vpliven list, svoj prvi dopis iz Rima, ki je kazal veliko informiranost o dogodkih na vatikanskem zboru, še bolj pa o tendencah kurije in o razpoloženju in prizadevanju opozicijonalne manjšine. Ti dopisi, ki so se ves čas vatikanskega zbora nadaljevali, so zbudili veliko senzacijo in naredili kuriji — ker so biii zoper njene odredbe in težnje — ne malo skrbi. Tem bolj zaradi tega, ker so bili napisani očividno v prilog opozicijonalne manjšine in vsled tega naperjene zoper kurijo. Roloff opisuje na podlagi dozdaj nepriobčenih korespondenc, kako so ta „pisma iz Rima" nastajala.
Opozicija je imela svoje zavetje v Rimu pri loidu Actonu, ki je vsa poročila iz njenega kroga pošiljal Dollingerju. Ta je vsa ta poročila redigiral in jih priob-čeval v omenjenem listu. Lorda Actona pa so informirali iz opozicije škofje Con-nolly, Hefele, Darbov, Dupanloup in — Strossmaver. Dollingerju piše Strossmaver 18. junija 1871: „Vaša pisma sem prelistal še enkrat in ponavljam, da so najzve-stejši kompendij zgodovine vatikanskega zbora ... Vse, kar bi se dalo tem pismom dodati, je samo potrdilo njih vsebine." Dollinger sam pa piše 31. marca 1870 svo-* jemu prijatelju, angleškemu konvertitu Oxenhamu: „Z rimskimi pismi v „Allg. Zeitung" stoji stvar res tako; napisana so in officina Jani na podlagi poročil iz Rima — od A[ctona] in F[riedrichaj — in so najzanesljivejša stvar med vsem, kar je doslej izšlo o zgodovini zbora."
Se bolj jasna in informativna so pisma, ki jih piše Acton Dollingerju. Tako
pravi v nedatiranem pismu, okoli 10. marca 1870:   „Dupanloup je bil pri meni ob
' 1., Clifford ob 8.,  Voršak, Strossmayerje^ adlatus, ob 9.   Tako je moje poročilo o
proemiju zajeto iz dobrih virov".   Drugje pravi: „Strossmayer in Havnald sta moja
informatorja" in »Poučen sem tako dobro, da bo zbudilo pismo pozornost med škofi".
O Strossmayerju samem pravi Roloff, da je „nach seinen Ideen und Beweg-griinden bis jetzt nur unvollkommen zu erlassen. Und doch gehort er, wenn nicht zu den grossten,  so zu den eigenartigsten Gestalten,   die der katholischen Kirche
168
Listek.
Osterreich-Ungarns im 19. Jahrhundert das Geprage geben." (Str. 239.) Po svojem globokem prepričanju je bil, pravi, menda najhujši nasprotnik papeževe nezmotljivosti. Acton piše Dollingerju 10. januarja 1870: „Strossmayer je prišel takoj po seji, kjer je govoril pol ure o pomanjkanju svobode na koncilju". Drugokrat mu pošlje obširno poročilo o generalni kongregaciji istega dne in pristavi pomenljivo: „Baš sem bil pri Strossmaverju". V korespondenci je dovolj dokazov, da je Stross-mayer predlagal Actonu svoje govore in svoje načrte, ter se je o njih ž njim posvetoval. Na zboru je nastopal očividno kot zastopnik Dollingerjeve smeri in kot njegov učenec. »Glejte, kakšnega govornika imajo Vaši nazori na zboru — kako je uinel Vaše spise!" piše Acton Dollingerju ob poročilu o nekem Stross-mayerjevem govoru. Zanimivo podrobnost, ki z jarko lučjo osvetljuje papeža in razmere na vatikanskem zboru, poroča Acton Dollingerju 26. januarja: „Stross-mayer me je tudi naprosil, naj sledečo stvar, kakor hitro se da, na primeren način objavim: Kaldejski patrijarh Andu, 781eten starček, je spisal govor, ki ga je, prevedenega na latinski jezik, včeraj, v torek, čital neki škof na zboru. V njem je zahteval, da sme ohraniti stare consuetudines svoje cerkve in jih predloži i zboru — svaril je pred novotarijami, ki bi vzhodno cerkev pogubile, in je sploh govoril zelo dostojno in v dobrem smislu. Nato ga je dal včeraj zvečer papež poklicati. Ž njim ni smel iti nihče drugi ko Valerga, italijanski patrijarh v Jeruzalemu, ki je bil za tolmača in ki je edina priča. Sedaj pa je Kaldejec pripovedoval Jusefu, patrijarhu Antijohije, ki mu je naklonjen, da se je papež tresel jeze. Papež je govoril ostro in je razburjeno zahteval, naj se odpove ali svoji nadškofovski časti ali pa vsem svojim posebnim pravicam in privilegijem. Dva dni odloga, da se premisli, mu je papež odbil. Moral je podpisati neki papir, kar je jokaje storil. Bilo je pač menda drugo; saj jim skušajo že dolgo odvzeti te pravice. Prosil je za dovoljenje, da se sme posvetovati s svojimi škofi, ki so sedaj tukaj v Rimu, pa se je moral brez njih pomoči odpovedati. Imeni Jusef in Strossmayer se ne smeta omeniti. Sicer pa mora stvar priti kolikor mogoče v javnost."
Strossmayer je dobro vedel, v čigave roke pridejo njegova poročila. Acton piše Dollingerju: „Sirossmayer mi naroča, naj Vam sporočim njegov govor, ki Vam ga bom poslal obenem s pismom, ki ga je poslal prezidiju." Drugje pa pravi: „Danes zvečer sem čital Strossmayerjeve Observationes de Ecclesia. Kratke so, jasne in odločne. O kanonu de infallibilitate Pontificis pravi, da je penitus eliminandum, ker v izredni meri nevaren in napačen." iz vsega tega se vidi, da je Strossmayer Actona sam informiral o vsem svojem delovanju na vatikanskem zboru in da so vsled tega Actonova poročila znamenita in za bijografijo Stross-mayerja porabna.                                                                                     J. A. G.