Kako so nam včasih šivali
Že nekaj časa je v Slovenskem etnograf-skem muzeju v Ljubljani na Trgu herojev na ogled razstava, ki je najbrž še posebno zanimiva za Ljubljančane, saj nam skuša predstaviti oblačila, ki so jih nosili do začet-ka druge svetovne vojske. To je bil čas, katerega se še marsikdo dobro spominja, dasiravno ne vedno samo v »dobrem«, pa kljub temu, spomini na obleke in na obiske pri mojstrih šivanke so prav zanimivi in ni, da bi se jih branili.
Na razstavi, ki jo je pripravila kustosinja muzeja Tanja Tomažič, so na ogled zanirai-ve obleke (kdo še pozna tiste stare blagove brez sintetike?), spodnje perilo iz domačih delavnic, pa čudoviti klobuki, krojaške po-trebščine, stari kroji, dokumenti in slike lju-di, ki so se z užitkom nastavljali kameram dežurnih fotografov na promenadi. Prav do-sti se jih ša spozna na povečavah fotografij, ki so jih ljubeznivo posodili za muzejsko uporabo. Med tistimi, ki so posredovali po-datke in fotografije o »starih časih«, je tudi upokojena učiteljica Angela Vrtačnik, ki je že več kot dvajset let tudi občanka viške občine, prej pa je bila učiteljica v bližnjih dolenjskih vaseh.
- Če me vprašate, kako zgleda sodelova-nje z muzejerh, vam lahko povem, da ni prav nič težko, nam je odgovorila, ko smo jo
prestregli ravno pri ogledovanju razstave. -Nasprotno, prav prijetno se je pogovarjati, kako je bilo včasih. Tisti, ki v muzeju pri-pravljajo razstavo, morajo obiskati gotovo zelo veliko ljudi, da kaj zvedo, In tako se počasi nabere dovolj podatkov in dovolj predmetov, in razstava je tu.
Ali ste poleg fotografij in podatkov poso-dili tudi kaj predmetov?
- Na žalost ne, ker jih nisem imela, slišala pa sem, da se je muzeju nabralo kar precej starih oblačil. Verjetno bi jih bilo še več, če vmes ne bi bilo tako hudih časov in pomanj-kanja, ko je bilo treba obleko izrabiti do konca, ali pa jo zamenjati za hrano.
To so žalostni spomini, kaj bolj zabavnega pa vam je najbrž tudi še prišlo na misel?
- O, seveda! Kar naenkrat sem se spomni-la stare mojškfe Glažarjeve iz Sodražice, ki je najbrž že lep čas pokojna. Šivala je za domačinke, pa se je delala modro in »mo-dno«, ker je imela z Dunaja naročen časo-pis. Toda ne ona sama ne njen mož ga nista znala pošteno prebrati in razložiti navodila, s skupnimi močmi pa sta le uganila kakšno »novo«. Marsikatera kmetica tam okrog se je v tistem času postavljala z »obleko na kostim«, kar je že bila ena njunih pogrunta-cij.
Tovarišici  Angelci  Vrtačnikovi stno se
zahvalili za pogovor. Prepričala nas je, da se da tudi s spomini koristno izpolniti čas. Ne-mara ga boste tudi vi, če si pojdete ogledat razstavo v Slovenski etnografski muzej. Ob-ljubljajo, da bo odprta še do poletja.
A.Ž.