Poloiaj šolskih upraviteljev Vprav zadnji čas se je začelo reševati vprašanje reforme zakona o ljudskih šolah iz leta 1929. Potreba je zares velika, saj se to poudarja celo na najvišjem mestu naše prosvete. Znana je pot sedanjega zakona. Ta je namreč nekak izvleček iz raznih načrtov in učiteljstvo ni moglo biti povsem zadovoljno. Tolažilo se je z obetanim pravilnikom, ki pa do sedaj še ni zagledal belega dne. Upajmo, da ne nastopi pri bodočem zakonu ista metoda. Ko nas že nastanek zakona iz leta 1929. marsičesa uči, bi bilo potrebno, da ne cepimo svojih sil in prizadevanj po zboljšanju na malenkostih, ki so tudi več ali manj važne, ampak posvetimo vso pozornost najbolj kričečim primerom, rekel bi očitnim krivicam, ki se nam po zakonu nalagajo. Vzemimo kot današnji primer položaj upravitelja šole. Njegovo delo urejajo §§ 112., 113. in 114. zakona o narodnih šolah iz leta 1929. ter določbe krajevnih šolskih odborov in razne dodatne odredbe, mcd katere štejemo tudi zadnjo o vzdrževanju šol po banovini. Zakon o narodnih šolah razlikuje učitelja, upravitelja in poslovodjo krajevnega šolskega odbora in vsakemu posebej določa. delokrog, ozir. dolžnosti. Te so navedene v čl. 78., 114., 127. V zvezi s temi eleni sc jc pozneje še z naredbami dclo posameznih povečalo. 2e delo učitelja jc zelo obsežno. Malenkost za onega, ki to glcda od daleč. Da so taki ocenjevalci bili in bodo, o tem ni dvoma. Vendar zgodovina šole jih sedaj že šteje med posameznike. Ogromna večina pa priznava važnost in obsežnost učiteljevega dela. Isto dclo opravlja, in mora v tem še prednjačiti, upravitelj šole, ki ima pa poleg vsega še poscbej navedenih cel niz dolžnosti in jih zakon še niti vseh ni navedel. Tu stoji samo »te« dolžnosti, kar pomeni, da s tem naštevanjem niso bile vse izčrpane. Zanimivo pa je, da manjka naslednji odstavek — pravice upravitelja oziroma odškodnina za to njegovo uradno določeno delo. Taka določila poznajo vsi zakoni drugih držav in tam je določcna upraviteljska nagrada. Določba čl. 113. vendar kaže, da je obstojala kaka pravica tudi za upravitelja. Tu jc znameniti člen o oprostitvi upravitelja od razrednega dela z več kot 12 oddelki, pozneje 16 oddelki šole. Zakon vendar priznava obsežnost upraviteljskih poslov in jih vzporeja z razrednim delom. Nikjer pa ni določeno, da bi se morali upravitelji razbremeniti v razredu na škodo seveda ostalega učiteljstva šole. Po neki prejšnji odredbi je bilo to izrecno določeno, a postala je nevcljavna z izidom zakona leta 1929., ker pač nima zakonite osnove. Tako so bremena prosti praviloma samo oni z nad 16 oddelki, kar je povsem umestno. Pri scdanjcm stanju šolske administracije ima upravitclj s pisarno približno polovico toliko opravka kot z razredom. Scveda se to od enorazrednice navzgor stopnjuje. Bistveno pa ne obstoja tako vclika razlika mcd eno in recimo trirazrcdno šolo, ali med šolo z deset in ono s 16 oddelki. Za vse to dclo pa ne prejema upravitclj nobene materialne odškodnine. Naravnost neznosne so določbe uredbe o vzdrževanju šol po banovini, v kolikor se tičejo položaja upravitelja. Poglcjmo njegov položaj po uredbi sami in izvršilnih predpisih: 1. Upravitelj jc v krajevni komisiji režiser. To jc njegov četrti naziv in je podrejen ostalim članom, to je učiteljstvu šole. 2. Samo upravitelj je za vsako stvar v poslovanju materialno odgovoren. 3. Upravitelj dobi tudi izredno nadzorstvo po raznih uradnikih, ki so lahko izvenprosvetne stroke. 4. Kot poslovodja krajevnega šolskega odbora pa »ima manj dela«, zato se zmanjša nagrada. Upravitelj prejema samo svojo nizko učiteljsko plačo za delo v razredu. Kot režiser ne prejema nikake r.agrade ali plače. Kako jc mogoče odrcjati denarne kazni pri učiteljski plači, še prav posebno, ako vrši dotični razredno delo brezhibno? V bodočem zakonu naj se torej prvenstveno popravi to ncvzdržno stanje. Upraviteljcm naj sc sorazmerno s številom oddelkov odredi posebna nagrada, kar je nujno potrebno in pravično. J. S.