Ifotografije: Maria Garda Goya
Dare Pejič
Filmska šola Treh svetov: utopija kot metoda
Na obisku v Mednarodni šoli za film in televizijo (EICTV) na Kubi
»Sanjaj z odprtimi očmi« - tako se glasi grafit na steni šolskega atrija, polni napisov in avtogramov nekdanjih študentov, profesorjev in slavnih gostov. Avtor citata je Argentinec Fernand Birri, eden izmed soustanoviteljev kubanske Mednarodne šole za film in televizijo (Escuela International de CineyTelevision, EICTV), čigar lucidna misel bodri študente po pisanih hodnikih atrija. Do filmskega kompleksa v bližini podeželskega mesta San Antionio de los Banjos v provinci Artemisa, ki leži kakšnih 45 kilometrov južno od Havane, vodi pot skozi dolg drevored palm. Tako zelo dolg, da sva se s taksistom najprej izgubila in zgrešila izvoz za filmsko šolo. Pejsaž z visokimi palmami pod žgočim soncem je bil vreden filmskega kadra v maniri magičnega realizma in že sama pot do slavne šole v samotno
karibsko pokrajino je nakazovala, da je na delu utopija. »Da bi se našel, se je najprej treba izgubiti,« bi se glasil naslov filma, ki se je šele dobro začel in v katerem sva se znašla s taksistom. Kot sem izvedel kasneje, ni bilo naključje, da je šola, ki je učne metode utemeljila na utopičnem pristopu, postavila temelje filmske izobrazbe za tretji svet prav na podeželju Kube.
Svet podob brez imperialistov
»Prostor za šolo je bil že tu, bil je darilo kubanske vlade,« mi na sprehodu po posestvu šole zaupa Ivet González Hernández iz mednarodne pisarne. Pred tem je bila tu namreč podeželska šola z velikim kampusom in že ob ustanovitvi se je šola zavezala posebnemu poslanstvu. Prvotno ime »Šola Treh svetov« je izražalo solidarnost s postkolonialnimi predeli Latinske Amerike, Afrike in Južne Azije, a DNK današnjih študentov in profesorjev že veliko manj odraža ozadje nastanka šole iz časov, ko je porevolucionarna politika Kube - tudi v skladu z gibanjem neuvrščenih - stremela k neblokovski delitvi sveta. Leta 1979 se je Kuba med drugim zavzela za selitev Festivala novega latinskoameriškega filma iz Čila v Havano, kjer se vsako leto odvija še danes. V kontekstu osemdesetih in dogajanja v svetovni politiki se je Komite latinskoameriških filmskih ustvarjalcev - kot omenja Balaisis v svojem eseju, objavljenem v zborniku The Education oftheFilmmaker in Africa, the Middle East, and theAmericas (2013) - odločil za večjo usposobljenost ustvarjalcev iz Latinske Amerike na
109
področju filma in dal pobudo za ustanovitev izobraževalne institucije, ki bi »opremila ustvarjalce iz Latinske Amerike, da bi lahko sami ustvarjali svojo resničnost na filmu«.
Predstavnikom levičarske provenience iz Latinske Amerike in soustanoviteljem šole EICTV - argentinskemu cineastu in pesniku Fernandu Birriju, kolumbijskemu pisatelju in nobelovcu Gabrielu Garicii Marquezu, kubanskemu cineastu in teoretiku Juliu Garcii Espinosi - je z idejo o ustanovitvi prišel naproti kubanski predsednik Fidel Castro in podprl odprtje šole. Castro je tudi v umetnosti podpiral revolucionarne ideje. Svoj zanos glede ustvarjalnosti v umetnosti je ubesedil tudi v pogovoru z Agnès Varda, ko je na Kubi snemala serijo fotografij z naslovom Zdravo, Kubanci (Salut les Cubains, 1963): »Hruščov obsoja abstraktno umetnost, ampak na Kubi počnite, kar želite. Če želite delati abstraktno slikarstvo, počnite to. Bodite revolucionarni.« Še bolj kot slikarstvo pa je Castro s svojo revolucionarno vlado zelo hitro doumel moč in vpliv filma. Inštitut kubanske kinematografske umetnosti in industrije (ICAIC) je bil namreč ustanovljen leta 1959, le tri mesece po revolucionarnem prevzemu oblasti, po odhodu poraženega diktatorja Batista. Nekaj let zatem so dokumentarne filme na Kubi na povabilo ICAIC že snemali nizozemski režiser Joris Ivens, Francoza Chris Marker in Agnès Varda ter drugi.
Ideji o izobraževalnem centru za Latinsko Ameriko je leta 1986 sledilo odprtje šole in istega leta je s šolanjem že začela prva generacija. Iz poročila, s katerim postreže Omar Filipe Mauri, vodja oddelka za kulturo, je do leta 2017 šolanje v
rednem triletnem programu zaključilo skupno malo manj kot tisoč študentov iz 59 držav z vsega sveta (v dostopni statistiki ni Slovenije, so pa šolanje zaključili študenti iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške). Šola vsako leto gosti več kot 300 mednarodnih strokovnjakov z različnih področij, ki bodisi predavajo kot profesorji bodisi vodijo delavnice. Kot izobraževalna ustanova, zavezana ideji solidarnega povezovanja, je za zasluge na področju humanizma in filma leta 1993 na festivalu v Cannesu prejela tudi nagrado Roberta Rossellinija.
»Smo na Kubi, ampak nismo kubanski. To je zaseben projekt. Vsako leto prejmemo podporo kubanske države, vendar smo zasebni zavod,« nadaljuje Ivet, ko se ustaviva pri skupnih prostorih šole, nekakšnem notranjem atriju z menzo, barom in hodnikom s pisarnami ter mediateko. Čeprav deluje kot zasebni zavod z mednarodnim statusom, je osnovna usmeritev šole še vedno zvesta poslanstvu iz svojega rojstnega lista. Kot Šola Treh svetov je bila sprva namenjena filmski izobrazbi študentov Latinske Amerike s Karibi, Azije in Afrike, kar ponazarja tudi logo šole v treh likih: rdeč krog, moder kvadrat in rumen trikotnik. Atipični liki ponazarjajo odmik od dominantnega Hollywooda in filmskega sveta, v katerem ni bilo prostora za zgodbe z globalnega juga. Fidel Castro je šolo v otvoritvenem govoru označil za nadaljevanje revolucije, ki da je večna. Luč, s katero so skušali osvetliti pot mnogim študentom z revnega juga pa, trdijo v vodstvu šole, sije še danes, čeprav zanimanje študentov iz razvitega sveta za vpis ni zanemarljivo.
110
Šola EICTV je edinstven primer tovrstnega izobraževanja na področju filma in televizije, njena dediščina še vedno temelji tako na ideji kubanske revolucije iz šestdesetih kot na duhu neuvrščenih1, neblokovski delitvi in ideji internacionalizma, pa tudi na zavedanju o vedno bolj globalnem filmskem tržišču. Kontradiktornost šole je odraz kubanskega poznega socializma, trdi v eseju Balaisis, ki v šoli prepozna prepletanje kubanske tradicije z idejami nove levice Latinske Amerike, na katerem temeljijo pedagoški, estetski in ekonomski principi šole, hkrati pa opaža tudi približevanje državam nekdanjega prvega oziroma kapitalističnega sveta. Študenti namreč prihajajo z vsega sveta, zato je tudi šola vedno bolj mednarodno povezana in sodeluje z organizacijami s skoraj vseh kontinentov.
Imajo mednarodni študenti s tako različnimi ozadji kljub vsemu kakšen skupni imenovalec? »Ker je šola mednarodna, ima tudi različne stile,« odgovarja Ivet. »Filmi, ki jih ustvarjajo naši študenti, se vedno znova vračajo k temi revnega življenja in podeželja. Snemajo v malih mestih, v provincah, kjer ljudje živijo ob gorah in brez elektrike.« V deželi s povprečno plačo v višini dvajset evrov je relativna revščina prva stvar, na katero se mora navaditi študent, ne glede na to, iz katerega sveta prihaja, prvega ali tretjega.
Poezija za filmsko rabo
Fernando Birri, cineast in avdiovizualni alkimist, je šolo postavil na gabaritu antagonizmov, ki jih je želela preseči: »polivalenca« proti »specializaciji« in »marginalizacija« proti »profesionalizaciji«, V tej utopiji, daleč od »imperialnih krivic, imperialne norosti in demence«, je šolo videl kot ustvarjalni proizvodni center za avdiovizualne podobe: »tovarna očesa in ušesa, laboratorij očesa in ušesa in zabaviščni park očesa in ušesa«. Na šoli je Birri želel omogočiti filmsko izobraževanje, ki ne bi bilo shola-stično. Zamisel je bolj kot na moči institucije slonela na moči ustvarjanja podob.
Ludizem kot temeljni kamen ustanove je viden tudi v zasnovi kampusa, za katerega skrbi okoli 200 zaposlenih. V njem so domovi za gostujoče profesorje, študentski domovi, predavalnice, kino, zdravstveni dom, menza, posestvo in vrt za pridelavo zelenjave, špecerija, mediateka, arhiv, televizijski studio in bazen za praktično izvedbo podvodnih posnetkov. Iz te »totalne institucije« dvakrat dnevno vozi brezplačen avtobus do prestolnice in nazaj. Stik z zunanjim svetom ni preprečen, vendar je potreb za izhod resnično malo. »V mesto grem največkrat po jajca,« mi zaupa študentka, »česa drugega pa tam tako ali tako ni.«
Preplet študija in prostega časa je intenziven, so mi zaupali nekateri starejši študenti, ki tudi proste vikende pogosto preživijo v kampusu. »Predvsem so želeli, da bi bila šola kot samostan. Zamislili so si jo kot prostor, kjer
bi lahko študirali in uživali v okolju. Prostor je zelo tih in miren,« opiše izvorni pedagoški pristop ustanoviteljev Ivet iz mednarodne pisarne. Vsi, študenti in profesorji, preživijo veliko časa skupaj, tako da so tudi odnosi med njimi bolj domači in manj formalni. V takem vzdušju je lastno izkustvo na prvem mestu in tudi sam študij izhaja iz poudarka na praksi. Po uvodnem prvem letu, ko vsi delajo vse, sledi v drugem letu specializacija v izbranem programu. Ker pristop temelji na potopitvi v filmsko materijo, se v takem okolju lasten avtorski pristop šele odkrije, ali pa dokončno izbrusi. Starost za študij je omejena do 30 let, mi zaupa Ivet, »zato se lahko študenti popolnoma posvetijo študiju«. Na srečo - se pridušajo nekateri študenti blizu tridesetim - sami nimajo več dvaindvajset let in jih burno študentsko življenje ne more več tako močno prevzeti, saj znajo vzpostaviti distanco.
Poezija, zakoličena s koordinatami dialektičnega materi-alizma, je za Birrija, tudi dolgoletnega direktorja in »očeta novega latinskoameriškega filma«, avtoriteta, na kateri je utemeljena filmska pedagogika. Ne na moči birokracije, temveč avtoriteta, ki izhaja iz moči poezije. »Šola je dokazala, da je, kar je obljubila: eksperiment znotraj drugega velikega eksperimenta - kubanske revolucije,« je zapisal Birri ob 30. obletnici, dobro leto pred smrtjo. Ker se je v svoji »hvalnici norosti« (poimenovani po Erazmu Roter-damskem) zavzemal, da bi študenti iz Latinske Amerike zavzeli »milimeter« svetovnega filmskega platna, je za seboj pustil množico uveljavljenih filmarjev, dokumentaristov, fotografov in zvočnih tehnikov, ki delujejo v televizijskih hišah in filmski umetnosti doma in po svetu.
Birri, najbolj odločilna figura pri nastanku novega latinskoameriškega filma, je v svoji karieri posnel 17 filmov. V Rimu, kjer je študiral, je spoznal ključne akterje latinskoa-meriške kinematografije: pisatelja Gabriela Garcia Marqu-eza, brazilskega režiserja Nelsona Pereira dos Santosa in kubanskega režiserja Tomasa Gutierreza Alea. Slednji je s Kubancem luanom Carlosom Tabiom posnel film Jagoda in čokolada (Fresa y chocolate, 1993), edinega kubanskega kandidata za nagrado Filmske akademije. Filmska umetnost - predvsem dokumentarni filmi v službi pričevanja o nasledstvu protiimperialistične vojne - je bila po kubanski revoluciji leta 1959 ena bolj cenjenih umetniških oblik, otok pa je postal zatočišče za filmarje iz Latinske Amerike in Karibov. Vsakoletni festival latinskoameriškega filma pa na Kubo pripelje goste, ki gostujejo tudi na šoli (Francis Ford Coppola, Steven Spielberg, Robert de Niro, Sydney Pollack). V zadnjih tridesetih letih se je Kuba odprla za mednarodne koprodukcije. Velik koproducent je Ibermedia iz Španije, ki sodeluje s štirinajstimi državami regije. Prav tako šola sodeluje s tujimi partnerji in fundacijami iz Evrope in Latinske Amerike.
m
Šola kot v filmu
V času obiska je na šoli potekal enomesečni mednarodni seminar Naracija in montaža v avdiovizualnem jeziku ter seminar Napredna fotografija: barva v procesu digitalne postprodukcije. Predavatelji iz Latinske Amerike in Evrope v okvirju seminarjev izmenjujejo znanja in izkušnje s študenti. Kot na triletnem programu se tudi na magistrskem študiju izmenjujejo profesorji, ki pouk vodijo v strnjeni obliki. Redni triletni program sestavlja osem specializacij na področju filma in televizije: filmska režija, dokumentarna režija, filmska produkcija, scenaristika, televizija in novi mediji, kinematografija, zvok in filmska montaža. Študij na triletnem programu poteka v španščini ali v jeziku gostujočih profesorjev; teh je na šoli veliko, saj se zamenjajo na dva tedna. Za študente v triletnem programu je poskrbljeno tudi za tečaj španščine. V angleškem jeziku potekajo seminarji na enoletnem magistrskem programu, za katerega ni starostne omejitve. Poleg starostne omejitve od 22 do 30 let so posebnost triletnega rednega programa tudi majhne delovne skupine, od pet do šest študentov na specializacijo. Selekcija na triletnem programu je ostra, saj od okoli 400 prijavljenih sprejmejo v prvi letnik okoli 50 študentov. Študenti iz Latinske Amerike, Karibov in Afrike so lahko oproščeni šolnine, medtem ko študenti iz ostalih držav plačajo zgolj šolnino, v katero je vključen študij, oprema, transport v prestolnico dvakrat dnevno, bivanje ter dostop do medicinskih uslug za obdobje študija. Na šoli deluje še arhiv, v katerem hranijo največjo filmsko zbirko v Latinski Ameriki. Trenutno obsega 22.000 filmov iz več kot 70 držav. »Pogoj za vpis je tudi dobro zdravstveno stanje,« poudari Ivet, »nad tem poteka tudi strog nadzor.«
Ideja šolanja na EICTV - ta ni del univerze ali akademske skupnosti - v tej obliki sproža opolnomočenje, ki je vključeno v ideologijo samega nastanka ustanove. Nezahodna filmografija predstavlja večinski delež v filmski industriji - v produkcijskem smislu najštevilčnejša nollywood iz Nigerije in bollywood v Indiji - in hkrati eno izmed najmanj repre-zentiranih oblik filmske umetnosti v distribucijskem smislu. Omejenost predstavljanja na festivalskih predstavitvah vodi v razmislek o tem, da je stranski učinek filmske šole, kot je EICTV, tudi omogočanje dolgoročnega preživetja filma in ustvarjalcev na robovih svetovne filmske produkcije. In v tej »revoluciji« je film sredstvo in hkrati tudi cilj. »Ustanovitelji so film dojemali skoraj religiozno,« pove Ivet, s čimer se strinjam. Kajti praksa, znotraj katere je dopuščeno sanjati z odprtimi očmi, ne pomeni konca filma. Nasprotno, sanje se za mnoge tako pravzaprav lahko šele začnejo. E
~	• - *•
te	Su^;-"'-"""
Jive	..RfllMR- ¡58$
Upi'	. —tr>
112