
/


I


/

\


/




Janeza Trdine
zbrani SPISI

■ ■■■■■■■■■■

VII. KNJIGA

■■■■■■■■■■■Eh n■

BAJKE

IN

POVESTI

VI.

V LJUBLJANI 1909
ZALOŽIL L. SCHWENTNER

JANEZA TRDINE
ZBRANI SPISI

VII. KNJIGA

BAJKE IN POVESTI

VI.

V LJUBLJANI 1910

ZALOŽIL L. SCHWENTNER

Bajke in povesti

vi.

Napisal

JANEZ TRDINA

V Ljubljani 1910

Založil L. Schwentner

O ijGoo Mi

Natisnil A. Slatnar

Kamniku.

Vsebina

Stran

Služba. 1

»Berači .71

Jana.87

Revna nevesta, bogata žena.102

\v Janez Kleščar.'17

Jože Lipan.129

V Hudevci.•.142

Kmečki in beraški zakoni.153

Snubač. 168

Pepe Dolar.186

Žlahta .202

Igračica.211

Kukavica.222


Služba.

\ I  Novem mestu sem našel dobrega znanca Trina
^ in sem se sprehajal z njim dostikrat po okolici.
Enkrat mi veli: »Pojdiva danes po šentjernejski cesti;
slišim, da je lepa." Greva. Nevihta naju zapodi v ra-
težko krčmo. Mala vas Ratež tiči v globoki tokavi
debelo uro od mesta. Kraj je v prvem pogledu strašno
pust in reven. Popotnik se moti. Če stopi na bližnje
višave, ali če koraka ob potoku gor proti Brusnicam,
vidi krasne njive, sočne loke, bogato rast, prijazno kra¬
jino, obrobljeno in prepleteno z zeleno, svežo hosto.
Ratežani torej, kar je pridnih, ne trpe nič pomanj¬
kanja. Vsaj o dobrih letinah ne. V vasi sta dve krčmi,
ki točite obe prav dobro, samota in velika cesta jima
dopeljuje razun domačih zmerom dosti tujih pivcev,
voznikov in popotnikov. Morda je prav to lahko živ¬
ljenje zakrivilo, da so se zarodile v Ratežu velike in
pohujšljive razvade in hudobije: V svoji zgodovini
ima to nepomenljivo gnezdo zapisano dolgo vrsto sra¬
motnih del: blod, prešestovanje, poskuse umora, slepar¬
sko ozdravljevanje, vsakovrstno prekanljivost in zlobo.

1

1

Vendar so Ratežani z večino jako dobri in pošteni,
zraven pa tudi prebrisani ljudje.

Jaz in prijatelj sva utekla v gornjo krčmo, ker
se nama je zdela dolnja že preveč polna in tudi preveč
gnusna. Vihar, dež in grom je trajal z malimi pre¬
sledki do kasne noči. Že sva mislila, da bo treba pre¬
nočiti v Ratežu. To naju ni skrbelo. Oba sva bila
samca, doma naju ni nihče ne pogrešal, ne pričakoval.
V hiši se je zbralo več gostov iz raznih krajev. Pogovor
sem čul tako prijeten in podučen, da mi je slabo vreme
skoraj dobro došlo. Poleg mene je sedel štajerski me-
šetar, ki je skupljeval tod prasce in vole. V kotu je
slonel Breskvar, lep, mlad mož, rojen v Šent Petru,
ki je prišel domu po doto, da se okoristi z njo v Vo¬
jaškem Brodu. Kranjsko je bil zapustil že pred 15 leti;
živeč med Hrvati se je naučil štokavskega narečja tako
temeljito, da bi ga nihče ne bil razločil od rojenega
graničarja. Celo naglas je rabil čisto srbski. Prva leta
je služil. S prihranjenim denarjem si je napravil v
Brodu svojo hišo in je točil tako uspešno, da si je
prikupil že lepo kmetijo. Zraven njega je dremal in
kimal šentjernejski voznik; ne vem, kaj ga je tako zde¬
lalo, ali vino ali pot ali soparica, morebiti tudi vse
troje. Za njim na oglu mize je bahato pila svoj polič
lepo oblečena ženska, kateri sem prisodil kakih 50 let.
Vkljub tej dobi se je še zmerom lahko reklo, da je
prav postavna in čedna. Obraz je kazal, da ji ni treba
ne stradati ne čez mero se pehati. Tudi ona stanuje že
dolgo na Hrvaškem. Tam nekje pri Zagrebu. Kaj je doži¬
vela in kako se je selila semtertje, nam bo povedala sama.

Prišla je obiskat svoj rojstni kraj brez opravka,
zgolj iz radovednosti in za veselje. Svoje- rodovine ni

2

imela nič, dosti pa znancev, katere je hotela zopet
enkrat videti. Hodeča od vrstnice do vrstnice je pripo¬
tovala v Ratež in huda ura jo je pritirala v krčmo
kakor naju s Trinom. Na drugih dveh straneh so se¬
deli domači možaki in fantje, ki so se pogovarjali,
dokler so bili še trezni, prav mirno in prijazno ne le
med sabo, ampak tudi z nami tujci. Krčmar je bil
pravkar zapodil deklo iz službe, ker mu je izgubila
telico in menda tudi nekaj ukradla. Ta prigodek nam
je popisal z vsemi okolnostmi in začel nazadnje strašno
tožiti in se jeziti na posle sploh, ki gospodarjem po
njegovi misli več škodijo, kakor pomagajo. Drugi možje
so mu pritrjevali in izrekli soglasno, da dandanašnji
skoraj ni moči dobiti dobrega hlapca in poštene dekle.
Kdor ni lenuh, je pijanec ali tat ali kaj druzega. Mar
ni nobenemu ne za hišo, da bi jo obvaroval škode in
sramote, ali niti zase ne, da bi si za stare dni djal
kak krajcar na stran. Te in take tožbe sem slišal
dostikrat tudi drugje in nikjer se nisem še nameril na
kak zagovor obrekovanih poslov. V ratežki družbi pa
so se dvignili na njihovo obrambo trije zaporedoma,
kar me je toliko bolj razveselilo, ker nisem tega pri¬
čakoval.

Najprej se oglasi mešetar in veli: Mi Slovenci
smo pač čudni ljudje. Nahaja se med nami dosti do¬
brega, pa svojih dobrot ne cenimo, ker vemo, da jih
imamo. Prehodil sem že veliko sveta. Kamor koli sem
prišel, povsod se je pela hvala našim delavcem, da
prekose vse druge v pridnosti, zvestobi in pokornosti.
Na Hrvaškem skoraj noben gospod neče druzega slu¬
žabnika kakor Kranjca, nobena gospa druge služabnice
kakor Kranjico. Tam in drugod trdijo vsi posestniki,

3

1*


da so naši rojaki najboljši in pravzaprav edini rrnres
dobri hlapci in dekle. Če se obnašajo doma tako slabo,
kakor pravite, ste krivi temu morda gospodarji sami.
Meni se zdi, da jih predrto slabo plačujete, zahtevate
pa od njih več truda kakor od vola. Ne pomislite, da
so posli tudi ljudje, krščeni kakor vi, vstvarjeni po
božji podobi in za nebesa kakor vi. Delate z njimi
kakor s sužnji, pa ni čudo, da vam nagajajo in se
upirajo in se ne brigajo za vašo korist, saj se tudi vi
ne za njihovo. Tujci ravnajo z njimi bolj po človeško;
dajo jim plačo, da je vredno služiti in posli jih radi
slušajo. Dostikrat sem čul, da store Kranjci več kakor
se jim ukaže, da posebno za težka dela ni noben drug
za rabo kakor Kranjec.

Ratežanom to govorjenje ni bilo všeč; zašumeli
so kakor razdraženi sršeni in začeli v en glas trditi,
da so sužnji le gospodarji, ne pa posli. Ti da so proti
onim pravi gospodje. Ni jim treba skrbeti za jed, za
posteljo, za davke, za obresti, za dote. Opravijo svoje
delo, potem so prosti kakor tiči; ne odgovarjajo za
nič; ne ubijajo se z rodovino, s sosedi, z gospodo.
Imajo svoj živež, naj bo letina slaba kolikor hoče.
Kar jim gre, jim mora gospodar dati, če more ali ne
more. Plačuje se jim v denarjih tudi toliko, da lahko
izdelujejo. Par goldinarjev bi jim še preostajalo, če jih
ne bi pognali po grlu . . .

Zdaj začne razlagati svoje mnenje o tej reči vrli
Breskvar in sicer tako pametno, kakor da govori iz
kakih narodno-gospodarskih bukev. Vse besede je do¬
kazoval s svojimi in tujimi skušnjami, kar je dajalo
trditvam neko posebno važnost in mikavnost. Iz nje¬
govega obširnega govora bom posnel tiste reči, ki

4

so se mi zdele najbolj temeljite in naše razmere raz-
jasnujoče.

Dejal je: „Možje! Vi sodite o sebi in o poslih
deloma resnično, deloma, ne zamerite mi te besede,
pa jako površno, kakor da ne poznate okolnosti, v
katerih živite. Svoje nadloge pripisujete, kakor vidim,
vse preveč poslom, ki so, skoraj bi rekel, čisto nedolžni.
Dolenjski gospodarji so res veliki reveži, da se Bog
usmili, ali pa veste zakaj? Vzrok tej žalosti niso ne
delavci, ne davki, ne gospoda, ampak razun nepotrebne
potrate, katere so se ljudje navadili, naše dolenjske
kmetije,  zato ker so premajhne.  Graščake je po¬
gledal Bog pri nas res skozi veliko okno, uboge kmete
pa komaj skozi tesno linico. Onim je dal skoraj vse, tem
skoraj nič. Čigavi so skoraj vsi travniki? Kajne da
grajski? Čigavi so največi in najboljši gozdi? Kajne
da grajski? Kdo ima največ polja, sveta za cele vasi?
Ali ne mar graščaki? Za kmeta ostaja nekaj goric in
njivic, pa še te male posesti so vse razkosane, razme¬
tane kakor cunje semtertje, da ima od ene do druge
gospodar včasi po celo uro hoda, kar obdelovanje
strašno obtežuje. Les in drva je treba kupovati, še
draže stane seno, posebno o suhi letini. Kmet ne more
nikakor rediti veliko živine. Če bi jo prav imel, bi jo
moral prodati, sicer bi krma ujedla njo in njega. To
pa sami veste, da odreja največ odriva, da pomaga
hiši v vsaki stiski najprej in najbolj izdatno. Hrvaška
zemlja je stokrat bogatejša od Kranjske, rodi vse, kar
si človek le želi in koliko! Oh, na Hrvaškem trden
kmet laglje izhaja nego na Kranjskem graščak. Tudi
tam nastopijo slabi časi, nevihte, povodnji, mrazi
končajo vse. Kmet se drži za glavo in zdihuje: „Bože,

5

što če biti iz nas?“ E, lahko mu ni, ali od glada mu
ni treba umirati, niti ne beračiti od hiše do hiše, kakor
biva to tako pogostoma na Kranjskem. Ima paše, mrve,
pice več kakor potrebuje, v hlevu stoji po deset goved,
v svinjaku se valja prascev, da jih nisem mogel pre¬
šteti. Gospodar odvede par repov na trg, pa si kupi
žita in druge hrane za pol leta in ne dela zato nič
dolga. Kaj pa bo prodal kmet pri nas, če ga prime
sila? Ima eno kravico, k večjemu dva vola. Če jih odda
kupcu, s čim bo pa oral, s čim si kupil mleka in
masla? S prasci se naši ljudje dosti trudijo, ali če iz¬
pita za prodaj dva, je že čudo. Ta dobiček vem da
precej zaleže, ali ni še nikogar obogatil. Kjer ni ži¬
vine, ni gnoja. Naše njive dajo od mernika posetve
malokdaj več kakor štiri mernike. Dobro gnojene bi
dale šest in tudi osem. To je velik razloček. Kdor pri¬
dela zdaj trideset mernikov pšenice, bi je dobil pet¬
deset in več, skupil bi sedemdeset goldinarjev več
kakor tako. Ali niti to ne bi dosti pomagalo. Kakor
pravim, naše kmetije so preborne, žalostno je pogle¬
dati naše majhne kozelce. Če imajo osem bran, se zdi
ljudem veliko! Poglejte pa grajske, kako se raztežejo,
da se jim vidi komaj do konca. Pa še ti beraški ko-
zelčki marsikje niso ne napol nadeti z domačim žitom.
Graščine so pogoltnile vse kar je novomeškega obližja,
celo šmihelsko in šempetersko faro. Žabja vas stoji
vsa na grajski zemlji in bi brez nje ne mogla ne di¬
hati ne živeti. Polovica Gotnje-vasi, vse kar je onstran
potoka, nima pod ljubim Bogom nič svojega in se
imenuje prav po pravici „Jamrovci,“ le škoda, da ja¬
mranje nič ne pomaga. Skoraj vsi Šentpeterci si na¬
jemljejo starograjske njive, brez njih ne vem kaj bi

6

začeli; in tako pridelajo vsake reči po nekoliko mer¬
nikov ali „ferkeljnov,“ če se jim ne skazi letina. Kdor
spravi trideset mernikov koruze, je že gospod; skoraj
se mu že odkrivajo. Hrvat pljune na sto mernikov,
komur ne plenja več, ga imajo za capina, za „kuka-
vicu.“ Naš kmet se nateguje in poti huje od črne ži¬
vine, pa kaj mu nese pridnost, kaj mu koristi, da se
loteva dela na vse zgodaj in ga ne dene iz rok do
temne noči? Bogme, grozno malo, včasi tudi nič ne.
Hrvatu prisije v posteljo jutranje solnce — pa se na¬
smeje in veli: Vidim, da se lahko še enkrat obrnem.
Pred sedmo ga vidiš malokdaj na polju; predno zajde
solnce, se že spet šopiri in košati v svoji „kuči“ pri
slanini, luku in polni čutari. Pa kako zložno koraka
poleg voza! Živine ne priganja nič, kolikor počasneje
gre, toliko ljubše mu je — tudi mislim, da bi se prav
lahko preštele kaplje znoja, ki mu jih iztisne vsakdanji
trud. Jeseni pa si napolni itak vse žitnice, shrambe
in kleti, da je zatlačena in zatrpana s pridelki vsaka
luknja. Pri nas na Kranjskem pa velja: Daj, delaj noč
in dan, poti se, žulji se, trpi, molči, plačaj, stradaj,
upaj, da boš srečen po smrti! Drugje si iščejo bla¬
gostanja in ga nahajajo mnogi že na tem svetu, pa
jih to ne bo pogubilo niti tam. Tako krvav siromak
je kmet v našem kraju. Tolaži ga edina nada, da
bo dobro rodila trtica, da se bo naužil zopet zlate
kapljice in pozabil v njej svoje gorje. Jaz pa pra¬
vim, da so vinogradi zanj pravo prokletstvo. Zaradi
njih zanemarja polje in se poživini, da je gnus. Ko
bi prodal ves pridelek, bi nič ne rekel. Ali ga požlevi
večidel sam in celo trdi, da Dolenjec brez vina ne
prebo, da ne more delati. Tudi jaz sem tako mislil in

7

govoril, ali me je izučila skušnja, da se brez njega
prav lahko izhaja, da trupla ne okrepčuje, ampak ga
le slabi in ostrupljuje.

Novomesto nam stoji pred nosom, marsikdo pravi,
da je to velika sreča, pravi blagoslov božji za okolico,
ker se vsaka najmanjša stvarca lahko spravi v denar.
Naj bo žito za nič kolikor hoče, smetno, kokaljasto,
snetivo, bedak meščan se ga ne brani, ga kupi in
plača dobro in precej. Vsak plevel, vsaka zel, vsak
krepelec, vsaka mrcina in čobodra bo našla v mestu
prijatelja in kupca. Ne bom pobijal, da to ni res. Pa¬
metnim ljudem ta trgovina gotovo več koristi nego
škodi. Kaj pa nespametnim ? Meščani vse kupujejo,
pa tudi vse prodajajo: ni je tako slabe cape, tako ne¬
potrebne šare, tako ostudne zavrelice, da si je naš
kmet ne bi omislil in si je privoščil. V mestu se leže
tista brezimna potrata, ki podira naše že tako oma¬
jane in razpokane gruntce. Šel sem oni dan na tržko
goro k maši, videl sem na potu več ko sto fantov, ki
so kadili smodke. Šentpeterska mladina iznosi zanje
vsak krajcar. Jaz prebivam na Hrvaškem, ali po enkrat
dohajam domu vsako leto in opazujem, kako gre naš
svet naprej in nazaj. Reči moram, da se obrača vsako
leto na huje in pravim, da je krivo temu nekoliko tudi
Novomesto, ki razliva svojo kužno plažo več ko celo
uro daleč na okolo. Kolikor dalje pride človek od
mesta, toliko manj nahaja potrate in toliko več pre¬
možnosti in poštenja. Če vse to premislim, se le čudim,
kako morejo naši ljudje ostati živi in zdravi. Hrvat,
Gorenjec in Štajerec bi poginil stokrat v taki revščini.
Naš Dolenjec strada, da se vanj vidi, pa tega še ne
čuti ne! Tako zadovoljnih ljudi ne najdete na vsem

8

božjem svetu, če jih iščete z lučjo. Kadar obrodi
krompir, se revežu kar samo smeja od veselja. Kranj¬
ska dežela je imela nekdaj močne stebre: dobro za¬
beljene ajdove žganjce, poštengano kašo, mleko in
mlečne jedi. Dandanašnji jo podpira edini krompirček,
ki se je zdel našim dedom tako prazen in netečen,
da ga še saditi niso hoteli. Bog ne zadeni, da bi
hotel ta božji dar kaj zaničevati, saj ga jem sam prav
rad; kuha se mi do malega vsak dan. Ali menda
nihče ne bo ugovarjal, če trdim, da dajo močnate in
mlečne jedi več moči životu kakor krompir. Če ima
kmet zdaj razun njega še par mernikov ječmena, kak
lonec kisline in kak polič boba, si pa želi samo eno
srečo še, nekoliko kupic vina, da zabeli z njimi te
dobrote. Vidi se, da njegove potrebe in hlepnje niso
velike. Ali verjemite mi, da se tudi na tak način ne
bo dalo dolgo životariti. Svet se množi preveč. Kjer je
pred petdesetimi leti ena rodovina še precej dobro iz¬
delavah, hoče jih prebiti dan današnji po pet. To se ne
da. Ljudje se bodo morali seliti v druge kraje. Veliko
nas je že šlo, ali za nami jih pojde še desetkrat toliko.
Tako se bo naredil tistim, ki ostanejo, prostor, da bodo
laglje gibali. To bo začetek zboljšanju. Skozi zemljo
se bodo razprožile železnice. Na tisoče ljudi jih bo
delalo in si prislužilo lepih krajcarjev. Po železnicah
se bo popotovalo dober kup, odnesle bodo v tuje
kraje danes enega, jutri druzega; naš Dolenjec si bo
našel boljši zaslužek od domačega, vedel bo neznane
reči, po svetu se bo izbistril in prebrisal. Kupčije se
je že zdaj lotil nekateri, sčasoma bo vsak kmet kupec.
S prisluženimi denarci bodo šli mnogi nazaj domu;
prikupili si bodo njiv, goric, hoste; nekateri mali

9

kmetje bodo poginili, drugi 'pa si opomogli. Kdor ima
zdaj pet oralov, jih bo imel nemara trideset, ki mu
bodo kaj rodili. Nadloga tare le sedanji rod, naši na¬
sledniki se bodo* laglje otepali, če jim delo ne bo
smrdelo. Prilike bo veliko več ko zdaj, dobiti goldinar
ne le za potrebo, ampak tudi za stara leta. Tudi doma
se bodo okolnosti vse predrugačile; pridnemu in var¬
čnemu človeku se bo odprlo sto potov, da si išče ^n |
najde kruha. Kmet se bo naučil bolje gospodariti,
rokodelec bo izprevidel, da si je svoje revščine sam
kriv; izuril se bo za mojstra in si kaj prislužil in pri¬
hranil. Ali ni to sramota, da cela šentpeterska duhov-
nija nima ne enega dobrega krojača, ne enega pra¬
vega črevljarja? Kolovrate kupujemo od Gorenjcev;
zakaj bi jih ne delali sami? Prav tako slamnike in
še druge reči. Niti Novomesto nima pravih rokodelcev
in mojstrov za potrebo. OJ kar ne živi Barbarič, je
zamrla krznarija. Vse hoče le črevljariti, šivariti in klo¬
bučarji, za druge reči se nahaja komaj po eden in še
ta je mojster-skaza. Rokodelstev se bodo morali ljudje
sploh bolje prijeti ko doslej in se jih bolje naučiti,
kakor jih znajo sedanji. Pravi mojster še ni nikoli
stradal ne kruha ne vina, če je pridno delal in ni za¬
pravljal. Oči se bodo sploh odprle, nekaterim so se
že. O starih časih je imel kaj denarja samo kak skop
graščak, kak star župnik, kak sleparski škric. Dan¬
današnji se prikazujejo kmečki bogatini kakor gobe
po dežju, v vsaki fari se jih nahaja 'nekoliko. Šent¬
jernej jih ima celo kopo, premoženje nekaterih cenijo
na sto tisoč forintov. To dohaja odtod, ker je začel
kmet izpregledavati, da je vstvarjen še za druge posle
in obrtnije, ne pa samo za plug in motiko. Po želez-

10

niči bo pridrdralo k nam veliko novega, tudi fabrike,
ki bodo dale dosti dela in zaslužka. Ko sem bil še
doma, smo imeli samo Fužino. Kolika razvlaka se je pa
pozneje napravila v Gradcu! Kolika med Mokronogom
in Šentjanžem? Vsako leto slišim, da so postavili kak
nov velik mlin, kako pilo, ali drugo delavnico, zdaj v
tem zdaj v drugem kraju. Nekateri delayci res zapi-
jajo denar, ali vsi ga pa ne; marsikaterega so že re¬
šile fabrike iz nadloge. Ko se bodo izdelki laglje raz¬
važali in hitreje v prodaj zarinili, boste že videli, kako
se bodo množile vsakovrstne tvornice. Prišli bodo bo¬
gatini; preverili se bodo, koliko imamo vode, lesa in
praznih rok, pa bodo zidali na vse kriplje. Že dolgo
se govori, da dobimo cukrarnico in tobakarnico. Prav
nič ne dvomim, da nam bo prinesla oboje železnica.
Koliko otrok in odraslih si bo našlo v njih svoj kruhek
in še kak krajcar po vrhu. Zato, vidite, se mi ne
zdi nobena reč tako neumna, kakor zabavljanje na že¬
lezne ceste. Ljudje jih sovražijo, ker jih dozdaj ni bilo,
prav tako kakor se boji tele novih vrat. Sovražili so
jih tudi drugje, kako pa zdaj hrepene po njih in ho¬
dijo moledovat gospodo zanje! Še nekaj veselega se
lahko prerokuje našim kmetom, to, da bo graščine
vzel hudir, nekatere prej, nekatere kasneje, v sto letih
sem prepričan, da ne bo nobene več. Odprava tlake
in desetine jim je dala tako klofuto, da so jim vsi
zobje izpadli in jih še zmerom glava boli in jih bode
bolela do konca, do prepada, do razpada. Podložniki
so sicer morali plačati odškodnino. Ali krivični denar
nima teka in veče krivice si ne morem misliti, kakor
je ta v nebo vpijoča odškodnina. Kmete so gulili bog-
sigavedi koliko sto let, navsezadnje so prejeli za to

t1

še debelo plačilo. Po pravici bi bil graščak moral po¬
vrniti kmetu vsaj nekoliko škode, ki mu jo je delal
tako dolgo, ali gospoda so znala to reč tako zvijati
in plesti, da jim je moral stoletno ropanje še prav
mastno začiniti s tistim prekletim poškodovanjem, ki
se ne zove zastonj poškodovanje. Djalo je marsikoga
na boben. Celih dvajset let so rubili zanj ljudi. Ali kar
je, to je. Bog blagoslovi graščakom tudi ta zadnji uda¬
rec, ki so ga dali kmetu po glavi. Zdaj smo ločeni in
na tem svetu se ne bomo več strnili. Svojim sovražni¬
kom moramo odpustiti; tatu, ki nas okrade, ne smemo
želeti pekla; tako nas uči sveta vera. Ali pamet nam go¬
vori, da se moramo takega človeka zanaprej varovati in
ozirati, da nam ne naredi novega kvara. Graščak živi
zdaj v svojem gradu sam za se, kakor sovražnik, ki
pride v tujo deželo, v svojem taboru. Pač se mu cede
debele sline, kadar zagleda kmeta. Misli si: „Oh, kako
sladke urice so nam tekle, ko nam je moral ta možiček
zastonj delati, dajati brez plačila milo desetinico, pitane
kokoške, bela jajčka, lično predilce in druga lepa da¬
rilca." Sline ne privabijo nazaj starih, zlatih časov.
Napočil je dan, ko ima le tisti kaj, ki si dela sam.
Kamor pogledamo, je grajsko polje še hujše zane¬
marjeno od kmečkega. Stružki gospod Adolf Fichtenau
je skrben in varčen mož, pa sem ga slišal na svoja
ušesa, da mu zemlja naklanja več zgube ko dobička.
Brajtenavski oskrbnik Klarič si meče v mošnjo tisoč
goldinarčkov čistega prihodka vsako leto, njegov go¬
spodar, pravijo, da ne počenega groša. Po gozdih ve¬
selo poje sekira svojo mrtvaško pesem graščinam.
Lepe hraste je izpihal že vse tisti mali primorec Milič,
ki teka ob Krki tako pridno že kakih pet let; najboljši

12

in najlepši del dolenjskih host je odplaval po morju.
Ko pojdejo za njim še smreke in bukve, bo prišla
vrsta na njive. Prodala se bo ena za drugo — kmetu!
Kmetije bodo rasle in se debelile, graščine pa se kr¬
čile, hujšale in slednjič posušile. Edini grad bo štrlel
še nekaj let; nihče ga ne bo popravljal; nihče ne bo
hotel prebivati v tej puščobi, konec bo razvalina, kup
kamenja, ki ga bosta rabila kuščar in kmetič. Grajska
mogočnost se bo dolgo časa še spominjala, čez par
sto let pa tudi pozabila. Gospodar cele zemlje bo ostal
kmet, stanoval bo v lepših hišah nego so sedanje in
užival bo tudi kak košček mesa, ne le pohlevni krom¬
pirček, svojo sedanjo jed in radost. Vem, da se bo
uteklo še veliko vode, predno se bo to vse izvršilo in
zgodilo, ali kmete lahko tolaži upanje, da bo odleglo,
če ne njim, vsaj njihovim otrokom, graščake pa nič
druzega kakor smrt, ki bo znebila stiske njih in tudi
njihove beraške naslednike."

Po tem zarobljenem mahanju po gospodi Bre¬
skvar nekoliko potihne, da se oddahne. Poslušalce je
od konca marsikatera beseda zapekla in užalila. To so
dokazovali njih jezni obrazi, njih pokašljevanje, plju¬
vanje in mrmranje. Proti zadnjemu pa so se jim čela
ugladila, lica razvedrila, na usta je stopilo zadovoljno
smehljanje. To trdi sicer vsaka baba in vsak otrok, da
morajo graščine poginiti, ali tega si ni mislil še noben
Ratežan, da čaka njegove otroke toliko blagostanje,
tako sijajna prihodnost. Ko govornik poneha, mu začno
vsi gosti napijati in nazdravljati. Krasno prerokovanje
J*m je osladilo vse grenke kaplje, katere so morali
prej pogoltniti. Zdaj so se prepričali, da je Breskvar
njihov prijatelj, eden ga je primeril dobremu pridigarju,

13

ki graja napake, nazadnje pa pokaže ljudem vendarle
odpirajoča se nebesa. On je očital gospodarjem prav-,
zaprav le ubožnost in odkrival jim nje vzroke, ali naš
kmet ne sliši rad, da je revež. Sam toži neprenehoma
svoje nadloge in brige; če mu jih začne seštevati drugi,
pa kmalu vzroji in zarohni: „Šema, kaj to bledeš?
K tebi še nisem nikoli prišel kruha prosit in tudi ne
bom, rajši crknem. Če sem berač, trpim sam; nikomur
ni nič mar za to.“ Te jeze mu ne smemo zameriti,
ker mora človeka, ki se toliko poti in upira, res za¬
boleti, če se mu veli: „Ti se zastonj potiš, zastonj
upiraš." Kmet ve, da je strašen trpin, pa neče veljati
zraven še za bedaka.

Ko popije nekoliko kupic, se oglasi Breskvar iz-
nova in pravi: „Možje, potrpite malo, da Vam povem
eno tudi o poslih, katerih ne morete pregrajati. Prijatelj
mešetar mi je govoril prav iz duše. Tudi jaz velim:
Kakršna plača, tako je delo, kakršni gospodarji, taki so
hlapci. Kjer je zaslužek slab, bo izmed deset služab¬
nikov-devet lenuhov in nemarnežev, za dobro plačilo
dobote izmed deset delavcev devet pridnih in poštenih.
Človek hoče imeti za svoj trud kaj več, ne samo jed.
Z jedjo se mora zadovoljiti živina, razumnemu poslu
in najemniku ne zadostuje siti trebuh. Treba je, da
misli zanaprej, da si prisluži kaj za starost, da služ¬
bovanje na klin obesi, da postane sčasoma svoj. Tisti
hlapec ni vreden piškavega denarja, ki hoče hlapčevati
vse žive dni. Od Boga je vsak prejel kak talent, ne
da ga zakoplje in sedi na njem kakor koklja na
jajcih, ampak da ga rabi in množi. Trdite, da si pri¬
hrani posel lahko v letu par goldinarjev, če jih ne za¬
pije. S par goldinarčki si bo bogme malo opomogel.

14

Recimo, da si deva te krajcarje od dvajsetega do pet¬
desetega leta res rra stran. Pozneje opešajo sile, mora
se misliti na počitek. Privarčeval si bo tedaj svojih
šestdeset goldinarjev. S to mrvico ne more živeti ne
deset mesecev. ; Pa naj si prihrani vsako leto recimo,
po pet goldinarjev. Nabralo se bo sto in petdeset gol¬
dinarjev, toliko da bo izhajal kako poldrugo leto. Kam
pojde pa potem? Grem še naprej. Kak hlapec si ne
bi hotel privoščiti čisto nič, še lepe obleke ne, o shodih
bi ostajal doma, ogibal bi se vsake krčme in tovaršije.
Na koncu leta bi stolkel skupaj nemara res celih deset
forintov, kar bi dalo v tridesetih letih tri sto goldi¬
narjev. Takih hlapcev ni, ali mislimo si, da se naha¬
jajo. Kaj bi izdalo? Tristo je res da lep kupček de¬
narcev, ali samo o njih se ne da dolgo prebiti, črez
tri leta gotovo ne. V kaki kupčiji bi nesli precejšne
obresti. Ali hlapec, ki ni delal nikoli druzega kakor
kmečka opravila, je za trgovino toliko spreten in spo¬
soben kakor krava za boben. Zabredel bo med sle¬
parje, ki mu izlečejo mošnjo iz žepa in ga puste na
cesti golega in lačnega. Odgovorili mi bodete: „Mi
ne moremo dajati poslom več, nas baše trdo še za
sedanje plačevanje. “ V tem je nekoliko resnice, ne¬
koliko pa tudi zmote. Dokler ostanete sami v taki
revščini, je gotovo, da vas pobira še za ta mali denar.
Človek vas mora omilovati, svetovati in pomoči pa se
ne da. Poslom se ne more za zlo jemati, da se napotijo
tja, kjer se jim ponuja obilnejši zaslužek. To je vzrok,
da se selijo kranjski fantje od leta do leta bolj na
Hrvaško. Nekateri pravijo, da se bodo kmalu naveli¬
čali, da ne prinašajo domu druzega ko uši in mrzlico,
da jim denar ne odleže nič, ker ga zapijajo in zalaj-

15

drevajo. Tako neumno se ne bi smelo soditi. Jaz sam
poznam veliko naših rojakov, katere je ta zaslužek po¬
stavil na noge, jim dal hišo in kmetijo, brezskrbno starost,
nekaterim tudi priliko, da so se prav dobro priženili.
Zapravljivec je izgubljen povsod. Ali tudi zanikarnemu
se godi na Hrvaškem bolje nego doma. Če požene
denar s pijačo in vlačugami, se tolaži mrcina s tem,
da je za trud vsaj kaj užival. Ko bi bil čepel doma,
ne bi mogel dosti zadjati, ali vseeno ne bi bil imel
nič. Boste že videli, ko se bodo začele delati železnice,
kako bodo uhajali hlapci iz službe. Pa tudi brez njih
si bodo morali naši gospodarji pomagati brez hlapcev.
Skušnjava je prevelika. Fantje bodo pobegnili na Hr¬
vaško, nekateri tudi v veča mesta, v rudnike, fabrike,
kajti povsod se zasluži več in dosti več ko na Do¬
lenjskem. Kdor ne bo mogel ostati brez hlapca, se bo
praskal za ušesi, ali se bo moral podvreči in plače¬
vati ga tako, kakor ga plačujejo drugje. Vendar se
motite, ako mislite, da ni moči zvišati plače. Moči je
in še prav lahko in izdatno. Navada je, da se daje
hlapcem vino, po dobri trgatvi vsak dan dostikrat to¬
liko, da se upijanijo. To je strašansko neumna in
draga potrata. Vem, da fantje pravijo, da brez njega
ne morejo delati in sem že rekel, da je ta bosa. Zakaj
pa izhajajo brez njega lahko takrat, kadar gorica ne
rodi? Če mrhovec meni, da mu brez pijače ni živeti,
naj si jo kupi sam, naj ne nadleguje zanjo gospodarja.
Ta naj svoje vino lepo proda, s skupičkom pa naj
poboljša poslom plačo, pa bo prav za oba. Naj pre¬
računi, koliko po priliki ga je dozdaj služabnik v letu
popil, pa naj mu reče: „Vina ne dobiš zanaprej od
mene več, mesto tridesetih goldinarjev pa ti bom

16

dajal pet in štirideset ali petdeset goldinarjev plače.
Ako se z mano vjemaš, je prav, če pa nisi s tem za¬
dovoljen, išči si druge službe." Od konca vem, da bi
strašno debelo gledali in godrnjali. Sčasoma bi se pre¬
mislili in se podali, vsaj nekateri, vsi ne, ker tudi
petdeset goldinarjev ni bogvekaj. V drugih krajih in
deželah se dobiva lahko še več. Denar je podoben
smoli; prime se roke, da ne gre rad iz nje. Nekateri
bi zapravil tudi to zvišano plačo, ali ne vsak. Marsi¬
kateri bi dejal: Denarce si bom hranil, naložil jih bom
na obresti, zdaj je hvala bogu vredno, da jih varujem.
V nekoliko letih se bo kaj poznalo. Sčasoma se bo
nakupičila lepa šumica, pa si bom kaj kupil, se kam
priženil, ne bom več drugim v strahu. Dobra plača
budi čudovito veselje do denarja in do varčnosti. To
vem po drugih, pa tudi po sebi. Ko sem bil zadnjič
v  mestu, mi je pravil znanec, da se je pek Mehora
tako pogodil s hlapcem, da mu bo dajal zanaprej
mesto vina trideset goldinarjev v denarju. Fant se je
tega tako veselil, da je kar skakal. Dejal je: Vino če
je ali ne. Hrano imam dobro, da bom že živel, ali
trideset goldinarjev je tako čeden kupček denarcev, da
ga je treba varovati. Škoda, da se nisva z gospodom
P f ej domislila. Ali tudi Mehora se smeje, računajoč
tako: Hlapcu sem dajal vsak dan najmanj polič vina.
Ce me stane po deset soldov, bi prišlo na mesec tri, na
leto šestintrideset goldinarjev. Vino je pa večidel ve¬
liko draže, moj dobiček po tej pogodbi torej veliko veči.

Tu imate dober zgled, kako koristne so take na¬
jdbe za obe strani. Dolenjec ljubi vino, ali verjemite
m >> da še veliko bolj denar. Recimo, da imajo najem-
uiki v moji hiši dobro hrano, plače pa samo štiri groše

17

2

na dan. Sosed jim daje slabo hrano, plačuje jim pa
na dan po pet grošev. Pri graščaku pa ne dobivajo
ne vina ne jedi, ampak sedem ali osem grošev v de¬
narju. Kaj pravite, kam pojdejo najemni najrajši? Go¬
tovo rajši k sosedu kakor k meni, najrajši pa k gra¬
ščaku, kjer si služijo največ denarja. Ne govorim praznih
besed. Le vprašajte delavce, pa boste videli, da mi
bodo pritrdili, da je res tako. Vsi silijo tje, kjer se
dobi dosti vina. Če jim pa obljubi kdo posebno dobro
plačo, puste tudi vino in se poženo za denarjem. Go¬
renjski duhovni so včasi hvalili pridnost svojih rojakov
in grajali dolenjsko lenobo. Gospodje so imeli prav,
Dolenjec je pasel lenobo, ker se ni z delom nič pri¬
služilo. Naj pa gredo gledat zdaj naše fante na Hrvaško,
pa se bodo prepričali, da se Gorenjca Dolenjec ne
ustraši za noben posel, da se le kaj prida plačuje.
Drvarji v Slavoniji, katere gospodarji tako čislajo in
povzdigujejo nad vse druge, niso Gorenjci, ampak
Dolenjci in Kraševci. Vas Stražo poznate, kaj ne? Iz
Stražanov so se ljudje norca delali kakor iz Ribni¬
čanov. Brez števila zabavljic se je pripovedovalo o
njih, kaki bahači, lenuhi in berači da so. Jaz sem jih
zmerom imel za največe malopridneže in capine na
svetu. Velika nemarnost se jim je tudi po pravici oči¬
tala. Tako grdih potov, razravsanih hiš, borega po¬
hištva, orodja in oblačila, zapuščenih njiv nisem še
nikjer videl. Sleparjev, tatov in vlačug je v vasi vse
mrgolelo. PreČinski gospod so mi rekli, da se naha¬
jata samo dva poštena človeka v Straži. Lahko se
reče, da je vse gnilo v lenobi in revščini. Zdaj se je
spremenilo že dosti na bolje. Naenkrat seve ljudje ne
morejo obogateti. Peruti še tudi niso narasle Stra-

18

Žanom, da bi bili angeli. To pa sem videl s svojimi
očmi, da se pridno sučejo, da dobro jedo in pijo in
da se lepo oblačijo. Nameril sem se med njimi na
suknene žlahtne burnuse in janke in na žepne ure.
Kaj mislite, da je Stražane tako predrugačilo? Prilika,
da si kaj prislužijo. Te prilike jim je prej manjkalo,
zato so bili obubožali. Zdaj je dela dovolj doma in
na Hrvaškem. Pod vasjo stoje tri velike opečnice.
Prejšnje čase so mečkali ilovico Talijani. Stražani 'so
dejali: Kar znajo ti cunjarji, znamo tudi mi. Fantje
so kmalu izpodrinili tujce in žgo zdaj boljšo opeko,
nego so jo žgali oni. Kranjec je porabiti za vse. Po
letu se vrti stražka mladina v opečnicah. Delavcev se
potrebuje najmanj petdeset, eden k drugemu služijo
vsak teden po dva goldinarja, v mesecu tedaj vsi
skupaj štiristo goldinarjev. Že to se precej pozna. Na
zimo se odpravljajo dečki v Hrvatijo, spomladi se po-
vračajo s polno mošnjo. Nekateri prineso domu po
sto, najbolj spretni in srečni tudi po stoinpetdeset
goldinarjev. Delo jih tako veseli, da se ne da pove¬
dati. Kar oči se jim bliskajo, ko se pogovarjajo o
svojem trudu in prislužku. Lenobe je konec, siromaštva
je konec. Stražani se smejo ponosno šteti med najbolj
Pridne in dobroživne ljudi cele novomeške okolice.
Šentjernejci niso nikoli dosti stradali. Saj veste, kako
slovi ta fara, da ima toliko polja, vinogradov, paše in
hoste kakor malokatera druga na Dolenjskem. Ljudi
ni pritiskala tolika sila, ali komaj so izvedeli, da se
Prisluži na Hrvaškem eno zimo čistih sto goldinarjev,
so jeli stikati glave in se zbirati na odhod kakor
'astavke. Kar so čuli, ni bilo zlagano. Ko so se vra¬
čali, so kazali z veselim obrazom svoje stotake, vse

19

2 *

krčme in prodajalnice so se oživile, denarci so okrep¬
čali hiše kakor pohleven dežek suho zemljo. Drugo
jesen jih je odrinilo še enkrat toliko.

Zdaj bom povedal, kar sem sam doživel. Rodil
sem se v jako revni hiši. S trinajstim letom sem pustil
dom in šel za pastirja. Služil sem sedem let. Prihranil
si nisem nič ne kot pastir ne kot hlapec. Krajcarjev
sem razdal nekaj za obleko, nekaj za vino, kakor sem
videl druge. Pa veste, da se ne kesam dosti. Napravil
sem si vsaj nekoliko veselih uric. Brez njih bi bil
čutil hujše in nosil teže svojo žuljavo službo. Prijatelj
me začne nagovarjati: Pojdiva med Hrvate! Tukaj,
vidiš sam, nama ne cveto nobene rožice, ampak zgolj
trnje in koprive. Jaz sem zmajal z glavo in rekel, da
ne grem. Takrat še niso zahajali fantje tako močno
čez Gorjance. Kdor je šel, je izgubil celo dobro ime.
Ljudje so dejali, da se je pociganil. Če se je vrnil,
so ga strašno pisano gledali, mu dajali grdih pridevkov
na kupe in so se ogibali njegove tovaršije. Mislili so,
da si ni prislužil druzega kakor uši. Za Hrvate so
čenčali, da so sami tatovi in razbojniki, ki nimajo ne
prave vere, ne posvečenih cerkva. Tako zabit je bil
še svet ob moji mladosti. To je bil vzrok, da se dolgo
nisem mogel premakniti s Kranjskega. Prijatelj pa le
ni miroval, pripeljal mi je več fantov, ki so dalj časa
že na Hrvaškem živeli in mi je rekel, naj poslušam
njih, če nečem njega. Soglasno so mi potrdili, kako
radi imajo na Hrvaškem Kranjce, kako lahko in dobro
se tam prebiva in kako velika plačila se dajo. Zdaj
sem se preveril in namenil na pot. Da me ljudje ne
bi pikali in zasramovali, nisem povedal živi duši, kam
grem. Dobil sem brez sitnosti popotni list in sem jo

20

pobrisal s prijateljem kar po noči. Naspala sva se še le
drugo jutro v neki hosti pri Metliki. Na večer sva pri¬
sopihala v Karlovec. V dveh dneh sva si našla službo,
jaz za konjskega hlapca, on za črednika. Na Hrvaškem
sem služil vsega skupaj skoraj enajst let, zmerom pri
gospodi, ker kmetje ne potrebujejo poslov. Sinovi
stanujejo v očetovi hiši z ženami in otroci, pa je de¬
lavcev dosti domačih. Hlapčeval sem samo dve leti,
pozneje sem mlinaril, vozil, nadziral grajske težake,
točil grajsko vino, nazadnje sem si najel svojo krčmo,
se preselil v Brod, kupil hišo in oženil. Pet let sem
že sam svoj gospodar in si pomagam, kakor vem in
znam. Revščine sem se odkrižal, ali tako pa še nisem
obogatel, da ne bi maral za kak dobiček. Po smrti
mojih staršev se je polastila naše kmetijice rodovina.
Hotela me je opehariti za mojo dotico. Ko je videla,
da ne gre, se mi je jela prilizovati, da me oslepari
z lepo. Tudi to ji ni pomoglo. Dobiti imam stoin-
osemdeset goldinarjev — morala mi jih bo odšteti
vse do zadnjega solda. Taka sodrga ni vredna, da bi
ji človek kaj pustil. Za Hrvata da žlahta življenje,
Kranjca bi najrajša na meh odrla. Trdega srca in
zlobne duše so naši rojaki proti Hrvatom sploh. Hrvat
me nikoli nobeden ni ne razžalil ne poškodil, da bi
bilo vredno pomenka. V domačem kraju pa sem jo
kmalu skupil; eden mi je posegel do živega z besedo,
drugi tudi z roko, če je videl, da sem slabejši od
njega, dasi nisem nikomur nič zabavljal. Tisti prijatelj,
ki me je spravil na Hrvaško, me je najprej obrekel
Pri gospodarju, da nisem nič prida človek, nazadnje
Pa še okradel. Ne vem, kaka kužna sapa vleče čez
našo deželo, da so ljudje tako spačeni. Tam doli sem

21

našel vse druge znance in bratce. Pili smo ga, da je
teklo vse od mize, ali se nismo ne prepirali ne pre¬
tepali. Kdor hoče vedeti, kaj se pravi vesela tovaršija,
pojdi v Karlovec, Zagreb, doma jo boš zastonj iskal.
Kako lepo znajo govoriti hrvaški dečki! Vsakega po¬
staviš lahko na prižnico, pa se ne bo ne enkrat zmotil
ali ustavil. Jaz sem kar zijal in strmel, odkod jim do¬
haja tolika modrost in šegavost. Kranjec je zinil dve,
tri besede, pa je obmolknil, Hrvatu se ni utrgalo, če
je pridigal celo uro. Pri nas mislijo, da so Hrvatje
gumpci in bedaki. Jaz pa trdim, da so pametnejši od
nas in Zagrebčani da denejo za učenost naše Ljub¬
ljančane stokrat pod koš, če je treba. Služba mi je
tekla tako prijetno, da se nisem nikdar jezil, še kleti
sem skoraj pozabil. En dan sem več pel, ukal in se
smejal kakor doma celo leto. Pri gospodi sem živel
po gosposko, užival sem mesa, vina, rakije, kolikor
sem hotel, nisem klepal ričeta kakor hlapci pri kranjski
gospodi. Razun mastne plače so mi padala darila kakor
toča. Nikoli si nisem nič pritrgal, pa sem si prihranil
vsako leto najmanj petdeset goldinarjev, včasi tudi po
sto goldinarjev in čez, posebno takrat, ko sem bil za
kočijaža. Morda se vam zdi čudno, da sem opravljal
tako različne službe. O, saj se je zdelo tudi meni;
mislil sem si, da nisem za druzega ko za hlapca.
Gospod pa mi je rekel: „Janez! pri konjih rabim
lahko vsakega. Ti si skrben, priden, preseli se v mlin!
Moj mlinar je zavihan Kočevar; ne more se mu dosti
verjeti. Slišim, da odira ljudi in mene slepari. Pazi
dobro, koliko jemlje in kako dela. V tebe imam vse
zaupanje, bolj ko sam v sebe." Moral sem iti v mlin.
Bal sem se, da bom težko izdelaval; ta posel mi ni

22

bil čisto nič znan, ali v dveh mesecih sem se izučil
in privadil. Kočevar me je strašno pisano gledal. Jaz
nisem hudoben in ga nisem tožil za vsako zrnce. Ko
sem pa videl, kako neusmiljeno guli kmeta in gospoda,
sem mu rekel naravnost, naj odneha, drugače ga moram
naznaniti. V odgovor mi je dal zaušnico. Nisem se
hotel braniti, še tisto uro sem se napotil h gospodarju
in mu povedal. Kočevarja so vrgli iz mlina v luknjo
in je sedel več mesecev. Mene pokliče gospod k sebi
in veli: „Janez! ti si zvest služabnik. Odslej boš ti
moj mlinar/ Jaz sem se ustavljal in dejal, da za
hlapca v mlinu zdaj lahko služim, ali za mlinarja
razumem še premalo. Gospod se nasmeja in pravi:
»Lej ga no, ali nisi Kranjec? Ti bi bil bogme prvi
Kranjec, ki ne zna delati vsake reči, ki se mu da v
roke. Treba ti je odpreti na stežaj oči, ušesa in pamet,
Pa boš kmalu videl, da si za mlinarja prav tako spo¬
soben kakor za hlapca. “ Od konca me je hudo lomilo.
Marsikaj nisem vedel, kako bi storil, zlasti če se je
kaj pohabilo, si nisem znal na noben način sam po¬
moči. Večkrat sem moral iti v sosedni mlin gledat in
Prašat. Mlinar, moj rojak, mi je prav rad postregel in
svetoval. Vkljub tej prijaznosti mi je ušla marsiktera
napaka in zmota. Ali gospod me je ljubil in je z
mano rad potrpel, ker se je prepričal, da ne želim
njegove škode in zgube. Iz mlina me je pobral baron
Vrancar in me posadil pred se za voznika. Tudi pri
njem sem se obnašal prvi čas grozno nespretno in
avšasto. Baron se je smejal in me tolažil: „Lahko si
s e izuril za mlinarja, se boš še laglje za kočijaža."
F* 3  res sem se udal prav hitro; nekaj me je naučil
gospod, nekaj tovaršija, največ pa sem se izbrisal sam,

23

ker sem vse na tanko opazoval, kako delajo drugi in
sem neprenehoma popraševal, če nisem kaj vedel in
razumel, obenem pa vselej ponižno prosil za zamero,
če sem se kaj pregrešil in premotil. Kočijažka služba
naklanja dosti dobička, ali tudi velike sitnosti in zopr¬
nosti. Človek, ni dovolj, da zna ravnati prav s konji,
mora znati tudi občiti in govoriti spodobno z gospodo,
kar ni tako lahko za kmečkega fanta. Vrancarja sem
vozil v Reko, v Zagreb, dvakrat tudi v Celje in Ljub¬
ljano; hodila sva po raznih toplicah, lazila po rud¬
nikih in po gorah, videl sem veliko sveta in ljudi,
slišal dosti novega, zame še neznanega. Sčasoma mi
je to nemirno življenje jelo presedati; bil sem si potrl
nekaj nogo in v križ sem se prehladil. Baron me je
djal na graščino za vavpta. Živel sem jako zložno in
brezskrbno, kmalu sem spet ozdravel, ali vozarija me
ni več mikala. Baron me je dosti nagovarjal, jaz pa
sem rekel, da ne mislim dolgo služiti; je že čas, da
začnem gospodariti sam za se. To mu je bilo kaj všeč;
priporočil me je svojemu znancu, da mi da grajsko
vinotočnjo.

Popolnoma sam svoj še nisem s tem postal,
vendar sem baronu prav hvaležen, da mi je to pri¬
skrbel. Dobil sem lepo priliko, izuriti se za krčmarja,
kar tudi ni tako lahko, kakor nekateri mislijo. Človek
mora poznati vina, kraj, ljudi, mora umeti čistiti in
varovati posodo, mora znati vse na tanko preračuniti,
da mu ne požro stroški nikoli vseh prihodkov in mora
vedeti še veliko drugih reči. Vseh veselih in čudnih
prigodkov, katere sem doživel v službah, vam ne bom
razkladal; morali bi me poslušati do belega dne, kajti
toliko jih je, da bi se napolnile z njimi lahko cele

24

bukve. Tega pa ne morem zamolčati, kako prijazno
delajo hrvaška gospoda s posli.

Kako je pri nas, sami veste. Naj bo hlapec priden,
pošten in razumen, kolikor hoče, nikoli mu gospodar
ne bo popolnoma zaupal. Stopa za njim, voha, godrnja,
onegavi semtertje in popravlja, čeprav je vse v redu,
samo zato, da pokaže, da je on zapovednik. Zmerom
hoče več in vse bolje vedeti kakor služabnik, naj bo
še tako brezast in zabit. Skoraj nikoli se ne napravi
med njima pravo prijateljstvo. Če kake reči zmanjka,
bi so jo ukradli ali razbili otroci, berači in drugi, leti
sum precej na ubogega posla. Govori se: Noben drug
ni tega storil kakor hlapec ali dekla. Kmalu ve cela
soseska, da sta tat in tatica. Če posel zboli, mu done
na uho grenke besede: Ni za druzega, kakor da bi
žrl in se valjal po postelji. Naj se pobere domu, mi
ga ne bomo zastonj pitali. Tako vidite, ravnajo marsi¬
kateri naši gospodarji in gospodinje. Ne mislijo nič,
kako boli to posle — potem se pa še čudijo, da tem
ni mar za poštenje in srečo hiše. Kakršno mero dajo,
taka se jim vrača. Na Kranjskem so hlapci zvezani
sužnji in jetniki. Delo ni nikoli odpravljeno. Narediš
v se dobro, ali v zahvalo in nagrado ti kažejo kisle
obraze. Če greš le deset korakov daleč, moraš dati
odgovor, kje si bil. Nekateri hočejo še to vedeti, kje
s > v cerkvi stal. Pravijo, da se morajo brigati za tvojo
dušo. Oh, oh, za tvoje izveličanje jim je toliko mar,
kolikor meni za Belcebubovo. Nikoli nimaš ne enega
svobodnega dne, priklenjen si noč in dan kakor pes.
Venomer se ti trobi: Izpolnjuj dolžnost. Svojih dolž¬
nosti pa gospodar ne pozna. Kranjcem so srca olede-
n ela, ljubezen je umrla. Zato pa se mi tudi nikoli ni

25

tožilo po domu. Na Hrvaškem sem se grel pri gor-
kejši peči, gospodarji so imeli z mano usmiljenje, so
me spoštovali in skoraj pestovali. Če sem se utrudil,
je dejal gospod: Počij, naspi se, pet ur je za to pre¬
malo, e pa dobro, smrči v božje ime dvanajst ur.
Kadar se boš nasmrčal, boš storil več v dveh urah,
ko zaspan v petih. Pri nas gredo dela vsa po vrsti,
končaš eno, hajd na drugo, oddahniti se ne moreš
nič. Na Hrvaškem ta pravila ne veljajo. Poglavitna
reč je, da se posel dobro ovrši, ali te nihče ne dreza,
da ga dovršiš ob osmih ali ob desetih. Včasi sem
vprašal: Gospod, prosim mi povedati, kako in kdaj
bi naredil to in to? Moj gospodar ste, ukažite! Gospod
pa me je potrkal na ramo in se nasmejal in rekel:
Janez, ali noriš? Saj se poznava. Svoje delo razumeš
bolje kakor jaz, ukazuj si sam! Vzel sem te v službo,
da mi pomoreš, ne pa da ti zapovedujem in te trpinčim.
Ostani pošten in ne prašaj me nič: Kako in kdaj bi
se storilo to in to? Imaš sam svojo pamet, naj ti ona
svetuje. Moja dolžnost pa je ta, da ti dam, kar ti gre.
Včasi sem se kaj zamislil, pa je prišel gospod in mi
dvignil glavo in me vprašal: Janez, za Boga, kaj ti
je? Če si se užejal, daj si prinesti vina, pri meni ti
ga bogme ni treba stradati. Pred pustom me je na¬
govarjal: Janez, veseli se, vzemi s sabo ljubico, pelji
jo na ples, da te bo rajša imela. Jaz sem rekel: Gospod,
ne utegnem, moram pogledati konje, mlin. On pa se
je zakrohotal: Ne bodi neumen! Kaj tako slabo o
meni misliš? Tudi jaz sem bil mlad, pa se dobro
spominjam, kako prijetno de človeku, če se mu pri¬
vošči kaka zabavica. Od moje strani ti je prosto polje,
saj vem, da ne boš s tem nič zamudil. Delal boš še

26

laglje in bolj z veseljem, če se malo razigraš; le
pojdi! na zdravje. Ko sem mu rekel, da bi šel rad
za tri dni domu, je zavpil: Prav je! Ni vreden nič
tisti sin, ki ne pogreša matere, tisti rojak, ki ne po¬
greša domovine. Ali trije dnevi bodo premalo. Ostani
doma ves teden, pota tja in nazaj ti ni treba vštevati.
Nam boš kaj povedal, kadar prideš nazaj, kako se
Preganjajo tvoji Kranjci s Švabo. Kadar pojdeš, naj
ti natoči kuharica čutaro vina, da ne boš na potu
omagoval.

Zdaj vam bom razodel nekaj tako novega in
čudnega, da vam bo težko verjeti. Veste, kaj se je
zgodilo tisti dan, ko me je postavil moj prvi gospodar
z a mlinarja? Prijel me je pod pazduho in me peljal
v  krčmo. Popila sva dosti poličev. Gospod se udobro-
v olji in veli: Janez! Jaz hočem, da mi boš ne sluga,
ampak prijatelj. Nocoj se morava poljubiti in pobratiti.
Bog te živi, Janez! Ti pa reci: Vinko, Bog te živi.
Jaz sem se branil na vso moč, a ni pomagalo nič;
moral sem piti bratovščino, prej ni bilo miru. Kak
kranjski gospod bi se dal rajši obesiti kakor se tako
Ponižati. V kranjskih graščinah se postopa huje z
učiteljem, nego na Hrvaškem s hlapcem, to se ve, če
j e  hlapec spreten in pošten. Falota Hrvatje kmalu od-
tirajo. Kadar sem peljal gospodo na kak obed, ne
mislite, da so mi odkazali mesto v kuhinji, da glojem
m ližem ostanke. Gospod mi je dejal: Janez! Če hočeš
't' v krčmo, evo ti forinta. Ali pa če hočeš iti z mano,
ti prerokujem, da ti ne bo žal. Dobro se boš zabaval,
ti bomo že poiskali pripravne tovaršice. Boš videl,
kako se znamo Hrvatje kratkočasiti. Hodil sem rajši
v  krčmo, nekaterekrati pa sem jedel in pil tudi z go-

27

spodo; vsi so me prijazno pozdravljali. Dobro sem
pazil, ali nisem zasledil nikoli ne najmanjšega zna¬
menja, da bi me kdo zaničeval. Ob takih prilikah sem
se pobratil še s petimi drugimi gospodi.

Najlepše pa je, kar sem doživel pri Vrancarju.
Enkrat sem nekaj zbolel in moral ostati v postelji.
Gospod pride k meni in veli: Jej in pij, kar se ti le
poljubi. Zapovedal sem kuharici, da ti mora izpolniti
vsako željo. Pri meni je vsak bolnik baron in sme
ukazovati prav tako kakor jaz. Prva potreba bolnemu
je dobra postrežba, druga potreba je pa zdravnik.
Poslal sem ponj, do kosila se pripelje. Kaj pravite
na to? Kje bi našel na Kranjskem to nebeško lepo,
krščansko ljubezen? Zato velim danes in vsak dan:
Bog poživi hrvaško gospodo, ki izkazuje tako milo-
stivo srce proti ubogim tujcem. Ne bom rekel, da so
vsi hrvaški gospodje enaki, tudi med njimi se naha¬
jajo hudobni, ali še pri takih izhajajo posli bolje
kakor na Kranjskem. Morda ste kaj slišali za grofa
Paraviča. Prišel je večkrat v soteške Toplice in je na¬
pravil marsikako burko. Ljudje so privreli iz cerkve,
on se je ustopil na most in začel metati v vodo polne
pesti grošev in dvajsetič. Otrokom ni bilo žal praz¬
nične obleke, kakor žabe so poskakali v vodo, da
vlove kak srebernjak. Včasi je vzel korobač in jel
udrihati hlapca brez vzroka, kar tako za veselje. Hlapec
se je kar zvijal od bolečine, grof pa se je smejal in
mu vrgel bankovec za sto goldinarjev in ga vprašal:
Sinko, imaš dosti? Fant je denar spravil, grof pa ga
opletel še parkrat in mu potisnil za nameček pet, tudi
deset tolarjev. Pri takem norcu jaz ne bi hotel služiti,
tepsti se bogme ne dam ne za tisoč goldinarjev. Ali

28

kranjska gospoda mlati včasi tudi posle, toda brez
plačila. Baron Ravh vam bržkone ni znan še po
imenu. On je strašno bogat in mogočen velikaš.
Cesar ga je postavil Hrvatom za bana, za poglavarja
cele zemlje. Gospodoval je hembrano svojevoljno in
grdo. Zatiral in odiral je do golih kosti vse brez raz¬
ločka, gospodo in kmete. Hrvatje so vzdignili nanj
hrušč in hrup, da se je slišalo do Dunaja. Cesar ima
Hrvate rad in je Ravha zapodil. Zdaj živi zopet na
svojih graščinah. Pri njem’ je služilo že veliko Kranjcev.
Vsi trdijo, da takega skopuha ne zmore cela Hrvatija.
Sosedni prasci so mu vhajali v škodo. Po noči je
hodil stražit sam in je privlekel marsikaterega prasca
s  svojo roko domu. Kmet ga je moral drago odkupiti.
Nad delavci je razsajal, da je skoz ušesa letelo. Ali
Plačeval je dobro in pošteno. Noben posel se ni
roogel pritožiti, da trpi pri Ravhu kako pomanjkanje,
a '> da ga je prekanil le za en krajcar. Enkrat sem
Peljal k njemu svojega gospoda na kosilo. Ravh me
s >cer ni povabil, da bi zajemal z njim iz ene sklede,
a h njegova dobra gospa mi je podarila cel tolar, kar
je še bolj ugajalo.

Zdaj ste nekoliko izvedeli, kako sem služil pri
bratih Hrvatih. Žep sem si bil prav lepo natrpal, va¬
ljalo se je po njem več ko tisoč forintov. Dejal sem:
Za začetek bo dosti, pozneje, kar Bog da. Jel sem
ločiti svoje  vino v svoji  krčmi. Vprašali boste, kje
P a  je krčmarica? Počakajte malo! Ker sem se že tako
razkokodakal, vam bom razložil tudi to komedijo. De¬
beta so mi dišala že od nekdaj. Ubog hlapec pa ne
ni ore dosti izbirati. Katere bi bil jaz rad, me niso
karale; katere so me marale, niso bile meni všeč.

29

Tako sem ostal do 25. leta brez ljubezni. Na Hrvaškem
bi si bil lahko kaj dobil, ali Mare niso kos Micikam
ne za lepoto, ne za obleko. Zdele so se mi prečrne
in prepuste. Kakor sem že rekel, so mi gospodarji
radi dovolili, da obiščem včasi domačijo. Enkrat sem
šel na Žalostno goro na božjo pot. Popoldne sedim
na kamnu in premišljujem, ali bi prenočil v Mokro¬
nogu ali se napotil proti domu. Blizu mene sta čepeli
na trati dve ženski, mati in hči, mati stara in siva,
hči mlada in cvetoča ko rožica. Starka veli: Prav
trudna sem; kupica vina bi mi kaj dobro dela, ali
kdo ga bo dal? Deklica pravi: Imam še deset kraj¬
carjev, merico si lahko kupiva. Mati odgovori žalostno:
Naj ostane to za kruh, opoldne sva malo jedli; do
Bele cerkve je še daleč. Spotoma nama bo kak založek
prišel na misel in bo teknil. Jaz poslušam ta pogovor
in rečem: Za vino je mala skrb, pojdite z mano.
Ženski sta od kraja ugovarjali, potem pa se dvignili
in me spremili. Pri poliču vina se seznanimo in spri¬
jaznimo. Šel sem nazaj z njima do Bele cerkve. Doma
sta bili blizo vasi iz borne kajžice. Prvo nedeljo sem
šel k maši v Belo cerkev; našel sem Miciko in mater
in ji peljal zopet v krčmo. Od takrat smo se videli
večkrat tudi ob delavnikih. Mati se ni ravno jezila,
da se z Miciko ljubiva, ali svarila naju je neprenehoma,
da se ne bi kaj pregrešila. Bati se ni bilo nič. Fant,
ki ima res rad dekleta, ji ne želi sramote in nesreče.
Tudi sam sem se mudil vselej tako kratek čas doma,
da skušnjavi skoraj ni bilo prilike. Tako je preteklo
leto za letom. Ljubezen je trajala več ko pet let. Kadar
sem prišel domu, sva se razveseljevala z ljubico, ali se
nisva nikoli popraševala, če bo mogoče, da se kdaj

30

vzameva ali ne. Drug drugemu sva verjela, to je bila
vsa najina sreča. Ko sem pustil grajsko vinotočnjo,
sem še tisti dan odrinil proti domu. V nedeljo pridem
v Belo cerkev. V krčmo me ni mikalo iti. Pili smo
ga skupaj v kajži, jaz, Micika in njena mati, vsi trije
smo bili dobre volje, kar se da misliti. Mati odide v
kuhinjo pripravljat za prašiče. Jaz objamem ljubico
in pravim: Micika, čez leto mora biti krst. Ona se
mi izmakne in zajeclja: Za božjo voljo, Janezek, kaj
pa misliš? Vidiš, do zdaj si bi! zmerom tako pameten!
Lahko sem te imela z dobro vestjo rada iz vsega
srca . . . Dalje ji nisem dal govoriti; rekel sem: Tra¬
pica, kaj se bojiš? Še ta mesec naju mora zvezati
pred altarjem naš župnik, potem pa sama lahko pre-
računiš, da bo čez leto treba krstiti. Krsta te menda
vsaj ni strah? Micika se mi nasloni na ramo in zaše¬
peta: Na tak način bi se ga še veselila, ali ljubček,
saj sam dobro veš, da to ne more biti. Ženijo se bo¬
gatini, mi reveži pa moramo samovati in včasi tudi
jokati. Ob teh besedah si pokrije oči z rokami in se
začne ihteti. Jaz izvlečem listnico, ji odtegnem roke
od oči in začnem šteti svoje prekrasne hrvaške stotake.
Naenkrat odskoči Micika od mene kakor da je ugle¬
dala gada in zakriči bleda in plaha: Janez! Kaj si
naredil? Ta strašni denar si gotovo ukradel, toliko si
nisi mogel prislužiti. Moral sem ji dolgo pripovedati
in dokazovati, predno se je pomirila in mi verjela. Ali
zdaj pa se je vsa kakor spremenila. Veselje jo je tako
prevzelo, da ni mogla skoraj govoriti. Nobena zarja
ni tako lepa, kakor je bilo ta dan njeno lice. Tudi
starka je od radosti kar plakala. Poročila sva se z
Miciko, kakor sem ji obljubil, še tisti mesec in ob

31

letu je bil tudi krst, kakor sem prerokoval. Pozneje
naju je ta sreča doletela še dvakrat. Kadar pridem
spet na Kranjsko, bom vzel Mico vsekako s sabo.
Brhka je in košata, da se bo vse čudilo. Oblekel sem
jo na pol po gosposko, kakor je v Brodu navada. Ob
nedeljah prišumi v cerkev v svilnatem krilu. Pa si ga
je tudi pošteno zaslužila. Brez njene pomoči bi težko
izdelavah Dote ni prinesla ne krajcarja, to se pravi,
v denarju, v pridnih rokah in bistri glavi pa morda
veliko tisoč. Po petsto nama ostaja vsako leto, če
Bog da, bova djala na stran letos tudi osem sto. Ne
zamerite, da vas nadlegujem s svojo babo. Za vas ni
vredna nič, zame pa kup zlata. To kupico bom izpil
na njeno zdravje. Bog živi njo in najine otroke, ki
so bili in še bodo.

To nekako svobodno govorjenje dokazuje bralcem,
da se ga je bil Breskvar že precej navlekel. Tudi druge
pivce je vino čim dalje bolj ogrevalo, oči so se jele
solziti, obrazi žareti. Ženska na oglu mize je bila za-
rudela kakor rak. Prav videlo se ji je, kako nestrp-
ljivo čaka, da bi govornik že končal. Tudi ona je ho¬
tela priti na vrsto. Precej ko je obmolknil, se je oglasila
in nam pripovedovala svoje opazke in prigodbe tako
hitro, da smo jo komaj dohajali. Drugi pivci je niso
mogli dobro razumeti, ker je prepletala slovenščino s
provincijalno - hrvaškim narečjem. Govorila je prav¬
zaprav le meni, Trinu, mešetarju in Breskvarju. Reči
moram, da nam je jako ustregla in nas izvrstno za¬
bavala. Ni nam povedala nič prav čudnega in poseb¬
nega, ali človek rad sliši razvitek in življenje kakega
reveža, ki se je dvignil sam s svojo pridnostjo in
razumnostjo do blagostanja. Iz tega vzroka se je mi

32

priljubil' že Breskvar. Še bolj pa taki prigodki bude
pozornost, če jih je doživela ženska. Naša tovaršica
je naVezala svojo besedo najprej na Breskvarjevo in
rekla:

Krčmar, vi ste mi sneli mnenje prav z jezika.
Res je, da prinese nevesta najboljšo doto v rokah in
v glavi. Dota v denarju je zmota, se izmota. Že star
pregovor je: ženska dota konjski likof; ženska dota
predpustne klobase; zmanjka jih še pred sv. Jakobom;
dota in spašnik sta ista reč, na obeh pase vsak, kdor
hoče. 'Kmečke hiše razdevajo dote hujše od vseh davkov
in drugih, stroškov. Ali ni to greh? Enemu se jemlje,
da pride na nič, drugemu se daje, da mu ne zaleže.
Krvavo potrebna bi bila postava, ki bi odpravila žensko
doto. Dekleta bi pazila drugače nase nego zdaj. Vla¬
čuge in potratnice ne bi nihče pogledal, če bi bila
prav kraljevega rodu. Po poštene device iz raztrganih
kolib pa bi dohajali bogatini, nemara še velikaši. Jaz
nisem dobila po očetu nič in kako neki? Saj ga še
sirota poznala nisem. Zdaj hvala Bogu imam vse, kar
poželim, razun tičjega mleka. Hentaj no, tako se spet
ne smem bahati. Na svetu je dosti reči, ki so zame
kisle kakor za lisico grozdne jagode, ki ni mogla do
njih. Hotela sem samo toliko reči, da mi ničesar ne
manjka, kar sme pametnemu človeku v mojem stanu
priti na misel. Vsak dan jem meso, vino pijem, kadar
hočem, ležim v mehki postelji, stanujem na gorkem,
delam, kolikor se mi zljubi, imam dobrega moža, bog-
ljivega sina in rejenko, ki me spoštuje kot mater. Kaj
si morem več želeti? Rodila sem se v taki revščini,
da si živ človek ne more hujše misliti. Moja mati je
bila dekla, kaj sem mogla druzega upati, kakor da

33

3

bom preživela tudi jaz vse svoje dni v službi? Kako
se godi poslom, je dobro povedal naš prijatelj Breskvar.
Hlapci si laglje pomagajo. Najprej jim je bolje že za to,
ker si drže hlapce bolj trdne in premožne hiše, deklo
pa potrebuje vsaka, kjer je več dela in nimajo odra-
šenih hčeri. - Hlapcu stoji svet odprt, gre tja, kjer se
nadeja večega prislužka, možaki so tudi veliko bolj
za vsako rabo kakor dekle. Kdor ima zdrave roke in
pravo pamet, se lahko navadi raznih poslov, pride v
vedno boljše službe in se mu sploh dosti več plačuje
kakor ženski. Dekle pa so take ubožice, ko bi svoj
stan prav premislile, da bi morale obupati skoraj vse
in poskakati v vodo. Trudijo se ves božji dan za borno
hrano in borne cape. Katera služi po trideset goldi¬
narjev, že misli, da je srečna, zove se s ponosom ve¬
lika dekla. V mladosti se še prebo, ali leta teko hitro,
nekatera opeša že s štiridesetimi leti. Ljudje se je začno
braniti, ponujajo ji čimdalje slabejšo plačo, da si ne
more zanje ni dobre obleke več kupiti. Pride starost,
roke omedle, prihranilo se ni nič ali skoraj nič, treba
je prijeti za beraško palico in tavati od hiše do hiše.
Kranjske dekle so rojene za beračijo! Groza spopade
človeka, če to pomisli. Beraška palica se mi zdi prav
tako težka kakor križ, ki ga je nesel naš sveti izve-
ličar na Golgato. Vsaj jaz bi stokrat rajša umrla^ kakor
se opirala na njo. Taka usoda bije najpoštenejše de¬
klice. Kaka pa še le tiste, ki so se dale zapeljati! In
skušnjav je toliko, da si malokatera ohrani svojo čast.
Tare jo v starosti ne le revščina, ampak obenem tudi
sramota. Če se spomni večnosti, mora strepetati. Ne
bo je odrešila, ampak pahnila v brezdno še hujših,
brezkončnih nadlog. Poboljša in spokori se jih grozno

34

malo, težka služba in greh jih tako spridita, da večidel
pozabijo na pokoro. Žive tja naprej jokaje, preklinjaje,
obrekovaje bližnjega, izmikajoče tuje blago, lažoče in
hlineče se, dokler ne zaklenka mrtvaški zvonec in je
treba stopiti pred sodnika. Večina naših dekel nima
druzega pričakovati kakor časno in večno nesrečo, na
tem svetu beraštvo, na onem peklenski ogenj. Dobro
je, da so začele to spoznavati, da beže proč od pre¬
pada, ki jim zija nasproti. Nekatere so se domislile
in šle v Trst, Reko, Gorico, na Hrvaško in v druge
kraje. Njihova sporočila so privabila za njimi druge,
več in zmerom več jih je uteklo iz kranjske ječe;
dandanašnji so se že tako razsule po tujem svetu, da
menda ni kraja, kjer se ne bi nahajala kaka naša
rojakinja. Tujci jim ravno ne napolnujejo žepov z
zlatom. Milo se mi stori, ko pomislim, kaj sem včasi
čula in videla. Prišla je kaka naša dekla iz primorja
domu, pa so vrele k nji vrstnice in jo popraševale,
koliko služi. Rekla je: Šest in trideset goldinarjev. Vse
so zakričale od čuda in dejale: Ježuš! to je lep denar.
Lahko si prihraniš vsako leto celih deset goldinarjev,
me pojdemo tudi tja. Vidite, že ta siromašna plačica
se je zdela našim dekletom ogromna. Kdor nič nima,
se rad zadovolji z malim prihodkom. Tujci dajo ta
zaslužek najnižjim služabnicam, takim, ki prejemajo
doma le štiriindvajset goldinarjev. Katera zna kuhati
in druge reči, dobiva na leto tudi po sedemdeset, sto
m še več goldinarjev. Kranjske dekle čislajo po svetu
še bolj kakor kranjske hlapce. V Trstu praša gospo¬
dinja dekle: Od kod si? Če reče, da je s Kranjskega,
je mir besedi, vzame jo še tisto uro. To sem tolikokrat
že slišala praviti, da mora biti res. Da je na Hrvaškem

35

3 *

prav tako, vem iz svoje skušnje. Vprašala sem visoko
gospo, zakaj hoče imeti za pestunjo, deklo in kuha¬
rico same Kranjice. Odgovorila mi je: Ve Kranjice si
morete res kaj domišljati. Jeziček vam teče prav gladko,
ali toliko vendar ne gobezdate kakor druge. Znate vsaj
včasi tudi katero zamolčati. Pokorne ste in pohlevne,
če kake stvari ne razumete, si date kaj dopovedati,
vas človek lahko kaj nauči in izuri. Druge sfrfrajo
precej in zabrusijo: Plačajte me, če nisem za vas,
grem proč. Kranjice ste vse bolj stanovitne. Če go¬
spodinja kam odide, se lahko zanese, da ne boste
zbezljale še tisto uro od doma. Vam tudi ni treba
vseh shramb zapirati. Mora se priznati, da niste krad-
ljive. Drugim pa nisem mogla nikoli nič zaupati. Rade
se čedno oblačite in to je prav. Grje reči je ni za
žensko kakor nesnaga in nemarnost. V fante ste zate-
lebane tudi Kranjice, da je strah. Vendar ste zado¬
voljne večidel z enim. Druge se obešajo na vsakega,
ki pride, ne mislijo na možitev nič. Jako mi je všeč,
da se ne kisate zmerom; rade se smejate in kaj za¬
pojete, opravljate službo z večim veseljem nego druge.
Prav posebno pa vas moram pohvaliti, da ne pozabite
vere in Boga, da hodite rade v cerkev. Kranjica med
mašo kleči in bere, kaže resnično pobožnost, drugim
torkam je malo mar za božjo čast. Če pridejo v cerkev,
zijajo po dedcih in si love šoceljne. Druga se mi ni
ponašala še nobena prav po volji, Kranjica skoraj
vsaka. Druge bi rade le zapovedovale, samo ve ste
vstvarjene za službo in podložnost. Čast vam!

Te besede so mi nagnale vso kri v obraz. Po
eni plati so se mi močno dopadle, po drugi pa me
neizrečeno zbodle. Lepa hvala za to, da bi me Kranjice

36

bile vstvarjene samo za službo! Tako se nismo še za¬
vrgle. Kar je rekel Breskvar za fante, velim jaz za
dekleta: Slaba tista, ki hoče vse žive dni ostati uboga
dekla. Pa tudi vidimo, da je dosti takih, ki se skušajo
iz službe izkopati. Če se omože in začno zase gospo¬
dinjiti, pokažejo ljudem, da znajo tudi one prav dobro
ukazovati. Službe, če so tudi najboljše, ne smejo biti
nikoli nič druzega kakor težavne stopnice, po katerih
pleza človek v svoj  hram, v svojo  domačijo. Od
kar sem dobila nekoliko pameti, sem se neprenehoma
držala tega pravila. Vsak dan sem premišljevala, kdaj
mi bo mogoče, da pustim deklovanje in stopim v
svojo voljo, svojo svobodico. Kakor Breskvar vam
bom tudi jaz povedala, kako sem nosila jarem službe
in kako sem se ga otresla.

Rojena sem v Žabji vasi. Mati si je bila našla
poštene ljudi, ki so znali molčati, da se nje sramota
ni izvedela. Nekateri so nekaj sumili, ali za pravo
vendar niso mogli trditi, da se je pregrešila, kajti tudi
gospod, ki me je krstil, ni hotel nikomur nič povedati.
Ljudje so me imeli za tržaško špitalarico. Mati mi je
dala ime Viktora, zato so me zvali Vikica ali Vika.
Kmalu po rojstvu me je poslala v šentruperško du-
hovnijo. Pol ure od glavne vasi v samotni koči pri
dobrih ljudeh sem prebila prvih devet let svojega živ¬
ljenja. Mati me je prišla vsako leto enkrat pogledat.
Pričakovala sem jo z veliko radostjo, ker mi je pri¬
nesla vselej veliko lepih daril in se je tako ljubeznjivo
z mano pogovarjala in igrala. Na mojo rejo je potro¬
šila sirota vso svojo dotico, vseh dve sto goldinarjev.
Ko sem bila nekoliko odrasla, me je vzela s sabo in
mi dobila službo v Cikavi. Hotela me je imeti blizo

37

sebe, da me lahko večkrat vidi in me uči sama vsaj
moliti. Jaz sem bila pastirica, ona pa dekla včasi v
mestu, včasi kje drugje v okolici. Shajali sva se lahko
prav vsako nedeljo, popoldne je pritekala k meni na
pašnik in tako sva vsak teden enkrat po eno ali dve

uri sedeli skupaj in se pomenkovali. Ne vem, ali se

je zdelo gospodarju to kaj čudno ali ne, rekel mi ni

nikoli nič. Gotovo mu ni bilo dosti mar, s kom da

obči njegova pastirica. Živela sem prav slabo, dostikrat
nisem užila po ves dan nič kuhanega, moja glavna
hrana je bil trd, neokusen kruh iz ajde, ovsa in prosa.
Mati si je veliko prizadela, da bi me spravila v kak
boljši kraj, pa ni bilo mogoče. Ker sem bila tako sla¬
botna in bolehna, so se me ljudje bali. Moja mati se
je bridko jokala, da me ne more rešiti iz te revščine;
pritrgala si je mnogo založkov in jih meni prinesla.
Za pastirico sem služila tri leta. V Šent Rupertu me
rejniki niso druzega naučili kakor očenaš in sedem
zakramentov, dosti več morda sami niso znali. Za
spoved in sv. obhajilo me je pripravila mati in mi
dala še veliko drugih potrebnih in blagih naukov.
Brati ni znala, jaz bi se bila pa kaj rada tega nava¬
dila. Bog mi je podaril dobro glavo, da sem si vse
lahko zapomnila in nisem kmalu pozabila. Tudi me
je učenje jako veselilo. V šolo nisem mogla hoditi.
Prosila sem sosedovo hčer, ki je bila mojih let, da
mi pokaže črke. Na paši se ni dalo, ker je morala
doma kaj pomagati. Učila me je na potu, kadar sva
šli v cerkev in spet domu. Črkam sem naglo pogodila
pomen. Kupila sem si molitvene bukvice in jih začela
po malem prebirati. V pol leta mi je teklo branje brez
spotike. Mati mi pove z veselim obličjem, da grem

38

lahko v mesto za pestunjo. To službo mi je našla pri
poštenem uradniku Lebanu. V tej hiši se mi je godilo
prav dobro. Plačila sicer ni bilo veliko, ne več ko
dvanajst goldinarjev, ali gospod in gospa sta ravnala
prelepo z mano; jedla sem to, kar onadva, vsak dan
govedino, ob nedeljah tudi pečenko. Otrok je bilo
četvero; Gustelj in Žan sta hodila že v šolo, moji
skrbi sta bila izročena Koreljček in Rikica. Oba sta
bila jako mirni in dobri dušici, da nisem trpela nič z
njima, razun po noči, kadar je kateri kaj obolel. Mati
se je veselila moje sreče komaj poldrugo leto. Umi¬
rajoča me je poklicala k smrtni postelji in mi pove¬
dala s tresočim glasom tožno zgodbo svoje ljubezni
in svojega greha. Rekla mi je: Vikica! zapomni si
dobro, kar si slišala. Zdaj si še nedolžno dete. Če
odrasteš, bodo prišli tudi tebi dnevi skušnjave. Varuj
se malopridne družbe, nesramnih pogovorov, pijače;
noč in dan prosi Boga, da te obvaruje. Moj zgled naj
te svari. Prijela je križ, ki je ležal na mizici poleg nje
in ga dala meni v roko in rekla: Obljubi mi na ta
sveti križ, da boš ohranila zvesto te zadnje besede
svoje matere v srcu. Jaz sem storila to obljubo in jo
tudi izpolnila, hvala bodi milostivemu Bogu, ki me je
podpiral v moji sveti obljubi. Pri Lebanovih sem
imela razne prilike, navaditi se kaj novega, izbistriti
si pamet in obogatiti. Gustelj me je naučil pisati, ali
ne kranjskih črk, ampak nemške, kajti so bile takrat
mestne šole še popolnoma nemške. Fant, ki je govoril
po kranjsko, je bil tepen in zaznamovan z lesenim
oslom. Tudi Gustelj ga je večkrat pricefral domu. Mi
snro se mu smejali, on pa se je togotil in trgal teke,
bukve in kar mu je prišlo pod roko. Tudi gospod se

39

je strašno jezil, da otroke tako kaznujejo. Kadar sta
se učila Gustelj in Žan računiti, sem jih poslušala in
si lahko zapomnila njiju nemški: Ajnmalajns. Tudi
nemških besed mi je precej ostalo, sčasoma sem jela
razumevati nemški pomenek, ali govoriti se ni dalo,
dasiravno sem se nekoliko trudila. Stanovali smo
zraven prodajalnice starega Marina. Že veliko let je,
kar je umrl, zdaj je mrtev že tudi njegov sin in dedič.
Stari Marin se je priselil v Novo mesto iz Ribnice.
Mož je imel prebrisano glavico, krščansko dušo in
delavno roko. Bog je blagoslovil njegove trude, da je
postal v mestu najprvi bogatin. Štacuna mu je bila
založena z vsakterim blagom do vrha. V nji je dobil
človek kar je hotel, zgolj dobro blago in ne predrago.
Nobenega kupca na Dolenjskem niso ljudje tako ce¬
nili in spoštovali kakor njega. Pa je bil te časti bogme
tudi dostojen. Trgovci, saj vemo, kaj so. Sleparji skoraj
vsi. Marin je bil mož-beseda. Če je kaj rekel, je bilo
kakor pribito. Kdor je bil pošten in je potreboval
podpore, mu je posodil denar brez pisma in obresti.
Zadovoljil se je z malim dobičkom, češ: Krka se je
nakapljala, ne natekla, zato je tako velika. Pa kako
ponižen je bil ta mož. Nosil se je zmerom po kmečko.
Govoril je: „Obleka nam je dana, da se z njo obla¬
čimo, ne pa bahamo. Tisoči, ki gledajo skozi svilo
in bržun, bodo kmalu skopneli. Prevzetnost pojeda
sama sebe. Kdor premore deset tisoč, naj se opravlja
za en tisoč, kdor sto tisoč za deset tisoč, pa tudi ni
sramote, če samo za pet tisoč." Tako pametnih besedi
je bil ta mož. Večkrat sem prišla v njegovo proda-
jalnico kaj kupit ali po kak drug opravek. Enkrat me
je vprašal: Vikica, kaj so pa danes pridigali? Dobra

40

kristijana si, pa vem, da si bila v cerkvi. Rekla sem:
Gospod so nam danes prav lepo razlagali, da mora
biti človek s svojim stanom zadovoljen. Kdor je nizek,
naj ne hrepeni po visokosti, služabnik naj ostane, kar
je, naj ne zavida gospodu. — Marin se nasmehlja in
veli: Vikica, Vikica! zanaprej moraš bolje paziti. Vidim,
da pridige nisi prav razumela. Tako vas gospod niso
hoteli učiti. Jaz pravim, da človek ne sme biti nikoli
zadovoljen s svojim stanom. Naj ga prenaša potrpež¬
ljivo, ali vedno mora misliti, kako bi ga zamenil z
boljšim. Kdor ima sto goldinarjev, se mora truditi, da
pridobi z njimi drugo stotino, kdor premore že dve sto,
naj gospodari z njimi tako, da mu narastejo na štiri sto.
Ti si pestunja. Fej te bodi, če bi mislila, da smeš
biti s tem stanom vedno zadovoljna. Zdaj je tvoja
dolžnost, da paziš, da se uriš, da se učiš, kar ne veš,
da poprašaš. Kadar boš kaj prida znala, te bodo ljudje
radi sprejeli za hišno, za pomočnico v kuhinji in tudi
za kuharico. Za kmečko deklo ni treba dosti znati, pa
je tudi njena plača slaba. Glej, da ostaneš pri gospodi.
Gospoda pa nevednih avš ne more rabiti, zato ti velim
še enkrat: Uči se, seznani se dobro z vsakim poslom,
naj bo hišnim ali kuhinjskim. Mlada si in bistre glave;
ne bo te stalo bogvekaj truda, da se navadiš gosposke
službe. Zdaj imaš štirinajst let, kaj ne? Kadar boš imela
sedemnajst let, bi bil že čas, da te vprašam: No, hišna,
kako je kaj? Čez deset ali dvanajst let bi te že rad
pozdravil: Dobro jutro, kuharica, kaj dobrega boste
danes skuhali? Službe so različne. Včasi se godi hišni
bolje nego kuharici; pa dobro, takrat ni treba prije¬
mati za kuhalnico, pridrži se tista krava, ki bolje
molze.

41

Tako me je Marin še dostikrat učil in opominjal.
Bog bodi zahvaljen, da so padale njegove besede na
dobro zemljo, da so pognale kali in sad obrodile.
Otroke sem pridno pestovala in nadzirala, obenem
sem pa neprenehoma opazovala, kako opravlja svoje
delo kuharica, ki je bila obenem tudi hišna, pa tudi
gospo sem gledala. Če je prilika tako nanesla, da ni
kuharica utegnila kako reč urno storiti, sem se precej
ponudila in prosila gospo, naj opravim mesto nje; se
bom že pobrigala, da bo prav. Gospej je bilo to jako
všeč. Dala mi je v roke to in ono. Jaz sem se na
vso moč trudila, da ne pokazim kaj. Če mi je spod¬
letelo, sem prosila za zamero in poduk. Lepa beseda
najde povsod lepo mesto. Hrvat pravi: Krotko jagnje
dve materi sesa. Gospa je hvalila mojo skrb in pridnost
in me je čimdalje rajša imela. Tolažila in hrabrila me
je: Ne boj se, Vikica. Če ostaneš, kakršna si zdaj, ne
boš nikoli stradala. Le vadi in uri se, jaz in kuharica
ti bova pokazali vse prav iz srca radi. Saj tudi meni
s tem koristiš; lahko te že za marsikaj postavim
mesto sebe in mesto nje. Tako sem se naučila kuhati
brez težave in stroškov, pospravljala sem po hiši, pe¬
rilo sem prala, čvrstila in gladila, spletala sem gospo
in kuharico in delala z eno besedo vse to, kar delajo
hišne in kuharice. Seveda vsega ne še popolnoma
tako, kakor gre, ali bila sem za rabo. Koreljček in
Rikica sta toliko odrasla, da nista potrebovala več
tako nujno varhinje. Lebanovi so dobro izhajali, ali
ostajalo jim ni dosti. Tudi so se stroški pomnožili,
ko sta moja pestovanca jela obiskovati šolo. Morali
so jih lepše oblačiti in skrbeti še za marsikaj druzega.
Videla sem, da jima dva posla prizadevata nadlego.

42

Gospa je rekla, če že mora kateri od hiše, da da rajši
kuharico nego mene. Zato res nisem vedela, kaj bi
storila. Iz Ljubljane je dohajala večkrat v Novo mesto
gospa Kuncovka. Vprašala je svojega znanca Marina,
če ji ve za kako dobro hišno? On veli: „0, vem in
še za kako dobro! Če vam je je treba, vzemite si Le-
banovo Vikico." Gospa gre k meni in me prosi, da
bi šla z njo v Ljubljano. Jaz mislim in mislim, ali ji
ne morem precej odgovoriti. Sla sem prašat za svet
Marina. On pravi: „Vikica, pojdi! Kuncovke ne poznam
prav dobro, pa ti je ne bom hvalil in priporočal. Ali
če se ti ne bo zdelo pri njej prav, saj si lahko pre¬
bereš. Preverjen sem, da bo dobro zate, če odideš
iz domačije. Okusila boš tuj svet in tuje ljudi, lahko
se boš kaj bolj olikala in izmodrila. V domačem kraju
je še malokdo obogatel. Ko bi bil ostal jaz v Ribnici,
ne verjamem, da bi se bil prerinil kaj naprej. Imej
pamet, ostani poštena in pojdi! Če se ti ne posreči
precej od konca, ne smeš obupati. Človek potrebuje
vselej nekaj časa, dokler se privadi neznanih krajev
in ljudi. Kolikor te poznam, mislim, da ti smem pre¬
rokovati srečo.“ Jaz sem dejala: „Bog vam plačaj za
ta svet in blago mnenje, katero imate zame. Samo to
me skrbi, kako da bom mogla zapustiti Lebanove.
Tako pošteni in dobri ljudje so in me ljubijo kakor
svojo. Tudi jaz jih imam rada kakor svoje. Srce mi
ne bo dalo, da bi se od njih ločila." Marin me prime
za roko in veli resno: „Vikica! Ti imaš zlato srce.
Spadaš med tiste redke posle, ki ljubijo hišo, v kateri
služijo. Ali vsaka stvar, tudi vsaka čednost mora imeti
neke meje, da se ne izvrže v napako. Sveto pismo
nam zapoveduje: Ljubi bližnjega kakor sebe; ne pravi

43

tedaj: Ljubi bližnjega bolj kakor sebe. Pri Lebanovih
bi ostala zaradi njih, ne zaradi sebe. Ta prijaznost
sega predaleč. Kaj ti morejo dati ti ljudje plačila? Če te
potrdijo tudi za kuharico, ne boš imela dosti več ko tri¬
deset goldinarjev. Leban je jako pošten mož, niti gospej
se ne more očitati nič krivega, ali prihodki gredo za
rodovino; še čudo, da se izdeluje; služabnicam v takih
hišah ne teče gosposka plača; ne morejo nič prihra¬
niti za stare zobe. Svoje koristi ne smeš zavreči! Moj
svet je, da se posloviš z Lebanovimi, kar se najlepše
more, da se zahvališ za prejete dobrote in — da od¬
rineš v Ljubljano. Zdaj je bilo omahovanju konec. Ko
smo šli narazen, so jokali gospa in vsi otroci. Ko sem
se preselila v Ljubljano, še nisem prav dopolnila
sedemnajstega leta.

Pri Kuncovih sem služila komaj pol leta. To so
bili taki škratje, da me še zdaj jeza prime, kadar se
jih spomnim, vsi hinavski, napuhnjeni, lažnivi, priliz¬
njeni in zlobni. Na videz se je vse svetilo in lesketalo,
če je pa človek nos malo bliže pritaknil, mu je za¬
smrdelo kakor kuga. Pred ljudmi so se delali svete,
so oblizali vsem svetnikom pete, izpolnjevali pa niso
ne ene božje zapovedi. Vpričo drugih sta se dedec in
baba sprevajala za roke in poljubovala, da je bilo
gnusno. Kadar sta bila sama, sta si rekla vse drugo,
samo ne: človek. K nji je zahajal, nečem povedati,
kdo. Kaj takega je groza slišati. On pa tudi ni bil nič
boljši; lazil je za vsako deklo in tudi za mano, ali za¬
podila sem negodnika z mokro cunjo. Dolžna sta bila
vsem mesarjem in branjevkam po celem mestu. Na
ulico pa se, Kuncovka ni prikazala drugače kakor v
svili, da je kar vršalo. V kuhinji sem morala vsak dan

44

pomiti bogve koliko poličev zato, da bi sosedovi
mislili, da se gostimo prav obilno z vinom. Na mizo
pa je prišlo komaj vsako nedeljo, ker ga krčmarji niso
hoteli več dajati na upanje. Za deset ljudi nisem ku¬
hala več kakor po dva funta mesa. Nisem požrešna,
ali moram reči, da sem bila večkrat lačna kakor sita.
Enkrat smo ostali štirinajst dni na deželi, v Mengšu
pri Kamniku. Pošiljali so me semtertja po hišah, v
eno z rešetom, da prinesem za dva krajcarja češpelj,
v drugo z velikim loncem, da kupim za tri krajcarje
smetane. Vsa vas se je iz nas norca delala. Mene je
bilo sram, da bi se bila rada kar v zemljo pogreznila.
Take beračije nisem še nikjer videla. To jaro gospodo
vem da so Mengšani dolgo pomnili. Proti meni so se
Kuncovi obnašali tako: V obraz med in cuker, za
hrbtom žolč in strup. Zaradi lažnivega obrekovanja sem
tudi pobegnila in pravim še zdaj, da se mora vsak
sladkih gospodarjev huje bati kakor zlodja. Služila
sem potem pri nekem bogatem kupcu. Imel je neko¬
liko mladih pomočnikov, ki so prežali na babe kakor
volk na ovco. Spominjaje se svoje matere sem ušla
že čez tri mesece.

Pripravila sem se k imenitni vdovi Lažanski. Mož
je bil general ali kaj, to vem, da ji ni rekel nihče
drugače kakor generalica. Vse znanke so me svarile:
Ne hodi tje. Ta baba je obsedena. Zmerja in kolne
družino kakor psa. Z nobeno se še ni razšla zlepo. Z
nekatero se je tudi pretepala, eni je vrgla v glavo
žerjavico. Sitna je tako, da se ji nikoli ne ustreže.
Jaz sem dejala: „Naj poskusim tega zmaja. Morebiti
ne bo tako strašan.“ Mikala me je čedna plačica, na
mesec osem goldinarjev. Bila sem kuharica in hišna

45

obenem; vodo, drva in druge take reči mi je dona-
šala najemnica, katero sem dobila za pomoč. Lažanska
mi je tudi sama povedala, kako se je ravsala z de¬
klami. Če je kaj rekla, da so ji precej odgovarjale in
jo sploh na vse kriplje dražile, ji pobijale nalašč po¬
sodo, zlivale po zimi po stopnicah vodo, da je enkrat
padla in počenjale sto drugih takih reči. Dejala mi je:
„Vika, stori, kar bom velela in z mano potrpi, pa boš
videla, da se bova dobro vjemali." Imela sem malo
upanja, da bi bilo to mogoče in vendar je bilo. Živeli
sva skupaj dobri dve leti brez prepira in brez jeze.
Sitnosti je res prodajala; vse se je moralo goditi na¬
tanko ob uri in minuti; vsak stolček, vsaka skledica
in kupica je morala stati na svojem mestu; vršilo se
je vsako opravilo na isti način po istem redu dan za
dnem, leto za letom. Naše življenje je bilo podobno
uri. Zahtevala se je največja snaga; bognedaj, da bi
zagledala vdova kje kako smet ali blato. Če je bila
obleka le količkaj zamazana, je šla precej k perici.
Brisačo je rabila vsak dan drugo, prt je moral biti drug
opoldne, drug zvečer. Gospa je bila še mlada in zala,
se je lišpala, ogledovala v zrcalu, napravljala in sprav¬
ljala neprenehoma. Druzega posla se ni nikoli lotila,
druga reč je ni nobena skrbela. Največo nadlego so
ji delali lasje; neka gospodična jo je prišla vsako
jutro česat in spletat, ji umivat glavo in jo mazat z
dišečimi olji in mastmi. Ko sem videla v hiši te in
take šege, sem si mislila: „Vdova, midve tudi nisve
za tovaršijo.“ Bog sam si ga vedi, kje sem vzela to
potrpljivost, da sem ne le pri nji prebila, ampak se
je tudi privadila in se z njo prav dobro sprijaznila.
Pa še prav kmalu, v dveh, treh mesecih. Naredila sem,

46

veste, vse natanko tako, kakor je ukazala; nisem ji
rekla nobene nazaj; če nisem prav vedela, kako bi
bilo njej všeč, sem tekla precej k njej in jo prosila
za nauk. S tem sem se ji tako prikupila, da mi je
začela službo olajševati. Rekla je: „Vikica, miruj že
enkrat, ne misli, da te hočem z delom končati. Ti si
preveč pridna . 11  Gonila me je k jedi in tudi spat. Če
sem kaj pozabila ali se kaj zmotila, mi ni rekla žal-
besedice. Enkrat je nekam popotovala, pa mi je izro¬
čila vse ključe in je dejala: »Pri tebi so bolje sprav¬
ljeni kakor pri meni. Zdaj smeš gospodinjiti prav po
svoji volji. Kuhaj, peci, cvri si, kolikor hočeš. Bog ti
blagoslovi ! 11  Najbolj sitno in grdo se mi je od konca
zdelo to, da sem ji morala roko poljubiti. Zmerom
sem slišala, da gre ta čast samo mašnikom. Te go¬
spoščine sem se privadila najteže. Vdova se je enkrat
močno prehladila, morala je ležati kakih deset dni v
postelji. Jaz sem ji stregla, kolikor sem mogla in
znala; hodila sem po zdravnike, v lekarne, prenašala
jo, grela, skuhala in pripravila ji, kar je poželela;
čula sem cele noči pri njej brez spanja, skrbela sem
zanjo z eno besedo, kakor mati za svojega najljubšega
otroka. Po bolezni pridem zjutraj k njej in ji hočem
roko poljubiti. Ona mi jo izmakne in reče prijazno:
»Pusti to. Če me hočeš poljubiti na usta, ti ne branim.
Mi dve sva prijateljici . 11  Vidite, tako dobre so s člo¬
vekom velike gospe, če jim izpolnjuje voljo. Ko jo je
gospodična spletala, sem večkrat pristopila in gledala.
Dejala sem: Ni šment, da se tega ne bi naučila, saj
sem že prej nekaj razumela. Neki dan se je frizerka
ne vem kje nekaj zamudila. Gospa se jame jeziti, jaz
pravim: »Če dovolite, bom poskusila jaz . 11  Ona se

47

nasmeja in sede. Jaz se lotim, napravljam, kakor sem
mislila, da je treba, naredim ji koderčkov, zavojkov,
kitic, da je vse bingljalo; ko dovršim, prosim, naj se po¬
gleda. Ona zavpije vsa v čudu: Tako lepo še nisem bila
nikoli spletena. Odslej vidim, da druge frizerke ne po¬
trebujem. Ta umetnost mi je dosti koristila. Lažanska
mi je bila povišala plačo že prej na deset goldinarjev,
zdaj mi je jela dajati po dvanajst in še več goldinarjev.
Imela me je tako za ljubo, da sem sedela pri nji na
zofi in sva kramljali kakor dve vrstnici. Govorili sva
včasi po nemško, včasi po kranjsko. Našega jezika
gospa ni zaničevala, samo nekako spačen se ji je
zdel. Razumela ga je že takrat, ko sem k njej prišla,
ali ga je zavijala tako čudno po češko ali po poljsko,
kaj vem, da nisem pogodila vselej, kaj misli reči. Po
času pa se ga je navadila precej dobro, da se je
lahko z vsakim človekom pomenila. Večkrat sem ji
morala prebirati tudi naše bukve. Tomaža Kempčana
sem prebrala z njo celega. Godilo se mi je pri njej
za vse reči prav dobro. Hrane in pijače nisem uživala
take ne prej ne pozneje. Če je bila obleka le količkaj
ponošena ali iz mode, jo je dala meni. Drugi pred-
pust je začela hoditi nekam zamišljena. Vprašala sem
jo, kaj jo tišči, pa mi ni hotela povedati. Dejala je:
„Počakaj, boš že izvedela." Truda je bilo zdaj dosti. Šla
je na vsak bal. Morala sem jo na vso moč brižno če¬
sati in oblačiti. Po trgu sem jo videla večkrat šetati
se z nekim gospodom, ki jo je vodil tudi na plese in
s plesov zopet domu. Bilo je kazno, da se nekaj snuje.
Naenkrat mi reče gospa: „Vikica, veseli se z mano,
jaz sem nevesta. Po svatbi pojdemo najprej na Laško,
potem na Poljsko. Tam ostanemo. Kaj ne, da me ne

48

boš zapustila?“ Meni se je milo storilo, da bom mo¬
rala proč iz domovine, tako dobre službe se pa tudi
nisem hotela znebiti. Rekla sem: „Bom poskusila,
morda se mi tuje dežele priljubijo.“ Precej po poroki
smo se odpeljali proti Trstu. Vozila sem se po Be¬
netkah, sprehajala po Vičenci, Milanu in Fiorenci, vi¬
dela sem Rim in Napulj, zlezla na goro, ki meče iz
sebe ogenj. Nikdar ne bi mislila, da je svet tako lep
in velik. Z Laškega smo se drdrali nazaj proti beli
Ljubljani in naprej skozi Gradec, Dunaj in Brno naj¬
prej v Krakov, potem še dalje do poglavitnega mesta
poljskega, do Levova. Tu smo se ustavili. Na Polj¬
skem nisem prebila ne cele tri mesece. Kraj se mi je
zdel strašno neznan in negoden, še bolj pusti pa ljudje.
Judov tam vse mrgoli. Po domu se mi je jelo strašno
tožiti. Navsezadnje sem še zbolela. Ko sem nekoliko
okrevala, sem dejala: Ne, tukaj pa že nečem umreti.
Gospa me je dosti nagovarjala, obljubila mi tudi veče
plačilo, če ostanem. Jaz pa se nisem na noben način
dala preveriti. Ko je videla, da je ves trud prazen,
me je vprašala, če hočem stopiti v službo v Celju.
Ondi ima prijateljico, kateri me bo priporočila. Jaz
sem se zahvalila in rekla: Zakaj ne? V Celju sem
kakor doma. In tako sem dejala gospej: Z Bogom,
sem sedla na voz in se peljala nazaj proti preljubim
domačim krajem. Bog sam ve koliko sto ur čisto sama,
to se pravi, brez znane tovaršije.

Ala sem si oddahnila, ko sem zagledala veselo
Celje! Vožnja me je bila tako pretresla, da sem skoraj
pamet izgubila. Moj gospodar se je zval Rajter. Imel
je v Gradcu fabriko, v Celju hišo in veliko kupčijo.
On, žena in cela družina so bili trdi Nemci. Marsikaj

49

4

me je žalilo že prve dni. Plače so mi obljubili na
mesec samo sedem goldinarjev. Sprejeli so me za
hišno, ali sem morala pomagati , tudi v kuhinji. Kmalu
sem zapazila, da gospodinja Slovence strašno črti. Ne
vem, kaj so ji storili. Nikoli jim ni rekla drugače kakor
Windische Trottel, to se pravi: slovenski bedaki. Ljudem
je govorila, da me je vzela samo zaradi prijateljice,
pa že zanaprej ve, da nisem nič prida in me bo treba
pognati. Pozneje sem skusila, da so bile kuharica in
obe dekli še veliko hudobnejši od babe. Jaz sem, si
mislila: Če ne bo zame, pa pojdem. Ker sem že
tukaj, bom potrpela par mesecev, če bo mogoče; potem
hajdmo naprej, dokler se ne namerim na kaj boljšega.
Služila sem prav tako kakor doslej v drugih hišah.
Prva sem vstajala, zadnja zaspavala, opravljala, kar se
mi je naložilo, nisem godrnjala, ampak poslušala molče
vse opomine in svarila svoje gospodinje. Rajterica je
mislila, da se hlinim; pravila je drugim, da take po-
tuhnjenke še ni videla; ona ni vedela, kako ponižne
in pokorne so kranjske dekle. Družina ji je pritrje¬
vala in jo na vso moč zoper mene dražila in hujskala.
Po celi okolici se je razširil glas, kako hinavko so
dobili Rajterjevi. Najhujše je bodlo te nevernike, da
rada molim, v cerkev hodim in prebiram, kadar uteg¬
nem, pobožne bukve. V obraz se ni drznila gospodinja
nič reči, pa saj ni mogla. Izpolnjevala sem svoje dol¬
žnosti in če sem dovršila svoj posel, sem hitela na
pomoč kuharici ali deklama. Rajterica je dejala: To
skrivno grešnico bom že zasačila, ne bo me osleparila,
ne; naj nikar ne misli, da ji verjamem. Te in take
mame sem pač izvedela, ali se nisem za nje brigala.
Še smejala sem se in dejala sama v sebi: Le pazi,

50

■vp

baba, da si oči ne izdereš. Kakršna sem danes, tako
me boš imela vsak dan. Ne bojim se nič tvojega špe-
ganja. V drugih rečeh se nisem mogla nanjo nič tožiti.
Plačevala mi je v redu vsak mesec, hrana je bila obilna
in tečna, spalnica čedna, v postelji dve žimnici. Slo¬
vela je z dobrim razlogom za pravično, pošteno in
dobrovoljno. Ko sem spoznala te lepe lastnosti, sem
jo morala prav iz srca pomilovati. Sum, veste, je imela
name samo zato, ker pravih poslov dozdaj še poznala
ni. 1  Odkar je začela gospodinjiti, so služile pri njej
same ylačuge in negodnice. Togotila se je dosti nanje,
ali jih ni rada tirala od hiše. Mislila si je: Če gre ta,
dobim namesto nje nemara še slabejšo; kaka korist
bi bila zame?

Naj vam nekoliko razložim, kako so se vedle moje
ljubeznive tri tovaršice. Delati so znale, ali če jim ni
stal človek zmerom za petami, fuk!  so smuknile ena
sem, druga tam, pa jih ni bilo moč nazaj priklicati.
Za svoje pohajkovanje so našle sto izgovorov in so si
izmišljevale tako lepo po vrsti, kakor da bere človek
kako knjigo. Iz postelje jih včasi ni bilo spraviti, Raj-
terica jih je morala večkrat z vodo politi, jim jemati
po zimi odejo, jih žgečkati in bunkati. Ali ni čudo, da
so bile tako zaspane. Lajdrale so se ne samo v ne¬
deljo popoldne, ampak dostikrat cele noči. Bil jim je
všeč vsak falot, da je le v hlačah tičal in jih napajal.
Včasi so prilezle v spalnico pozno po noči skozi okno,
pijane kakor mavre. Drugi dan je bila postelja vsa po-
bljuvana, tla fej te bodi vsa osvinjana, kakor kako stra¬
nišče. Tudi se je zgodilo, da so privlekle šoceljne
s sabo. Enkrat so prilomastili štirje z njimi. Kuharica
mi je dejala: Ta dolgan bo zate. Vidiš, kako te lju-

51

4 '

bimo. Nadejam se, da se ne boš preveč upirala. Jaz
sem začela tako glasno vpiti, da so se lumpje zbali
in šinili vsi štirje nazaj skozi okno. Prihranila si ni
nobena nič, svoj prislužek so ves zažrle in zalokale.
Dekla Johana se je bahala, da popije en večer deset
poličev piva. Cape so jim kupovali ljubčki. Kadar so
jih oskuble, so si šle iskat drugih norcev. Strašno sem
se čudila, da mnogi možaki niso čisto nič ponosni,
vsaka flundra jim je dobro došla. Mene so mrhe oprav¬
ljale, da sem windische Sau, slovenska svinja. Ta čast
se je njim bolj spodobila. O, v glavo so bile vse na-
frfuljene, vrhnje krilo se je svetilo prelepo in je šu¬
melo kakor vihar; spodnje kiklje in nogavice pa so
bile dostikrat grozovito zamazane in smrdeče, še ob
nedeljah. Če jih je Rajterica hotela kaj ošteti, si ne
morete misliti, kako so dvignile greben. Jele so rjuti
in rotiti se, kakor najgrji pijanci. Če jim je rekla, da
so vlačuge, so ji zabrusile nazaj: Če smo, kaj je komu
mar 'za to? Ti pa goljufaš 'svojega moža. Menda je
oslepel, da tega ne vidi, sicer bi te že nabičal. To je
bila peklenska laž. Ženi se ni moglo očitati nič na¬
pačnega. Ker nisem hotela z njimi potegniti, potepati
se in vasovati, so me sovražile kakor pajka in mi na¬
gajale ob vsaki priliki, sosebno Johana. Enkrat sem
kuhala, pa je prišla skrivaj v kuhinjo in mi juho tako
presolila, da je nismo mogli jesti. Rada bi bila kupila
od mene za male krajcarje lepo kočamajko. Jaz sem
rekla, da je ne dam. Čez nekoliko dni jo pogledam
in vidim, da je vsa preluknjana, menda s kakim 'žreb-
ljem, da je nisem mogla nositi. Tega mj- ni naredil
gotovo nobeden drug, kakor ona. Pri sosedih me je
razlajala, da štimam gospoda. Rajterica je to izvedela,

52

ali se ni menila za tako čenčo, ker je svojega moža
predobro poznala. Enkrat sem po hiši pometla in po¬
spravila. Komaj sem stopila na prag, pride Johana.
Zdelo se mi je čudno, da je pregačo zavihala in držala,
kakor da nekaj nese. V veži se ustavim in pazim. Jo¬
hana razgrne pregačo, vrže na tla poln kup smeti in
začne vpiti: „Kaj je to, da je vse nasmeteno? To za¬
nikamo kuharico bo treba zapoditi. “ Jaz letim h gospej
in ji povem. Mesto mene se je morala pobrati Johana,
ali mi ni to nič pomoglo; nje naslednica Liza se je
ni ustrašila za nobeno hudobijo. Rajterica je sčasoma
vendar le spregledala in se prepričala, da ji služim
res pošteno in po krščansko. Natolcevanja ni nikakor-
šnega več poslušala. Rekla mi je v oči: „Jaz sem se
grozno motila, čula sem Slovence zmerom psovati, pa
sem verjela takim besedam. Veš, kaj sem včasi mislila?
To, da se mi hočeš prilizniti. Jaz bi ti vse zaupala, ti
pa bi to porabila, me okradla in šla. Na Nemškem se
je dostikrat pripetilo, da je posel na tak način pre-
khnil in poškodil gospodarja." Jaz sem kar ostrmela
in dejala: Za božjo voljo, ali nemške dekle nimajo nič
vere? Ni mogoče, da bi bile same razuzdanke in malo-
pridnice. Rajterica pravi: Ne vem ravno, če so vse
take. Ali dosti ne hvalijo nobene; ena skače čez voj-
nice tako, druga kako drugače, vsaj po mestih. V vaseh
•sem malo živela in mi ni znano, kako je tam. Ali težko
bo bolje. Prosto ljudstvo je na Nemškem še skoraj bolj
spačeno kakor gosposko. Naša duhovščina ni za nič,
farpianov ne napeljuje na poštenje, ampak jih še po¬
hujšuje. Vaši duhovni morajo biti res pravi dušni pa¬
stirji, da odrejajo dekleta tako lepo. Bržkone se pa
pri vas tudi starši bolj brigajo za svoje otroke kakor

53

nemški. Pri nas je ostrost izginila in tako se je vse
razmaknilo, vsi sklepi so odnehali, mladina dela kar
hoče, povsod vlada samopašnost in razuzdanost. Ali
•povej mi vendar, če se ponašajo tudi druge kranjske
dekle tako pohlevno in zastavno kakor ti, ljuba Vikica?

Rekla sem: „Vse morebiti ne, ali mnogo gotovo
še veliko lepše od mene, kajti slišala sem doma brez
števila deklet hvaliti. Na Kranjskem pa se rajši graja
kakor hvali, še če človek pridno dela in bogoslužno
živi. Ne zamerite mi, gospa, besede, katero bom zdaj
rekla. Naj že bodo moje rojakinje kakršne hočejo, ali
tako zrelih tic nisem videla na Kranjskem, kakor so
te vaše nemške služabnice." Rajterica veli: „So tiče,
so. Ali kaj hočem? Rada bi dobila same Slovenke,
ali ne bi mogla z njimi govoriti. Vaša dekleta ne znajo
nemško. Jaz sem pa prestara, da bi se učila slovensko,
pa se mi zdi vaš jezik tudi tako čuden in neumen,
da nimam zanj nobenega veselja. Blagor si ga vašim
gospodinjam! Ne vedo, kaj je na svetu hudo. Pri takih
poslih se jim ni treba nikoli jeziti, se nikoli bati, da
se delo ne bo o pravem času opravilo, ali da bi zmanj¬
kalo kake reči. Prej sem Slovence zaničevala, kar po¬
znam tebe, se moram trkati na prsi, da sem grešila;
moram potrditi, da ste boljše vere in boljšega srca
kakor Nemci." Zdaj vidite, kako se je ta žena predru¬
gačila in spreobrnila. Ne le proti meni, tudi proti
Nemcem nas je na isti način hvalila in povzdigovala.
Imela me je rajša ko vse druge posle. Možu je rekla:
„Ta mora ostati pri nama, če vsi odidejo. Dekle je
vredno zlatega denarja." Tega vam ne pripovedujem,
kakor da bi se hotela bahati. Prepričana sem, da bi
se bila kaka druga Kranjica, ki bi znala nemško,'Raj-

54

terici prav tako priljubila kakor jaz in morebiti še bolj.
Jaz pa sem se vendar le namenila drugam. Ne da bi
se bila čutila kaj nesrečno. Bog varuj. Gospod je bil
dober ko duša. Odkar sva se z gospo zbogali, tudi
zoper njo nisem mogla nič reči. Godilo se mi je vse
prav po volji. Šla bi bila lahko, kamor bi bila hotela.
Rajterica me je še sama nagovarjala: „Kaj sediš zmerom
doma! Včasi pojdi le na kak sprehod, to je zdravo."
Jaz pa sem rekla: „Hvala, me ne veseli. Kdor si želi
kaj privarčevati, se mora držati doma. To je potrebno
za posla kakor izvrševanje božjih zapovedi. Na šetnjah
se trgajo črevlji, se zapravlja tudi denar."

Pri Rajterjevih zato nisem mogla ostati, ker mi
je bilo dolgčas med Nemci. Včasi se je zbrala velika
tovaršija, na priliko ob velikih praznikih ali pred pustom
ali če smo obhajali kak god. Ali naj nas je bilo malo
ali veliko, meni se je zdelo strašno pusto. Nemci se
ne znajo zabavati, šaliti, še pogovarjati ne tako, da bi
se srce razigralo. Prava dobra volja, ki človeku dobro
de, je samo med Slovenci doma, Nemci so preokorni
in premrzli. Doslužila sem poldrugo leto. Meseca maja
so me vzeli Rajterjevi s sabo na Kislo vodo. Tujih
gostov je privrelo tje, da se je vse trlo, sosebno s
Hrvaškega. Z nekaterimi sem se seznanila. Hrvatje
so se mi dopadli nekako najbolje. Šumeli so nepre¬
nehoma kakor čebele, kadar roje, ves božji dan se je
glasilo njihovo smejanje in popevanje. Z mano so se
pomenkovali priljudno kakor s kako gospodično. Z
nami je stanoval v isti hiši gospod Hasek z gospo
in svastjo Zorko. S to sva se ne samo sprijaznili,
ampak tudi posestrili, da sva se jeli tikati. Zorka mi
je rekla: Pusti to nemško puščobo, pojdi z nami v

55

\ *

v

Samobor. Tudi sestra me je tako nagovarjala in mi je
obljubila še nekoliko več plače nego sem je imela v
Celju. Dosti me ni bilo treba prositi. O Kresu sem
Rajterjevim odpovedala, o sv. Jakobu sem se peljala
s Haskovimi v Samobor. Pravijo, naj se krive reke,
kolikor hočejo, na zadnje teko vendar vse v morje.
Taka je prisojena tudi nam Kranjcem. Človek se klati
po svetu, dokler se ne ustanovi na Hrvaškem.

Ta dežela je za Kranjce menda res obljubljena
dežela. Gotovo je, da se cedi v njej med in mleko
in da nahaja v njej dosti rojakov svojo srečo. Ali jim
je nihče ne sme oponašati in zavidati; zaslužijo si jo
pošteno z delom in trudom. Hasek se je rad šalil pa
mi je dejal: Kapljica. Debelo sem ga gledala, kaj to
pomeni. On pravi: Si pač tudi kapljica, kakor toliko
drugih. Če se izlije po mizi voda ali vino in se miza
nagne, se scedi, kaj ne, vse na tla. Če prime Kranjca
stiska, beži iz domovine, lovi dobiček semtertja, se
peha in poti, sreče ni, nazadnje pade vsak v Hrvatijo
in zabogati. Pa je tudi prav. Kdor se trudi, dobivaj
tudi nagrado.

Povedal mi je tole pravljico: „Bog je med narode
delil svet. Na zadnje pokliče tudi Hrvata in Kranjca in
veli: Ta kos tu mi je še ostal. Vi dva sta brata, po¬
godita se po bratovsko, izberita in vzemita si pravično
vsak toliko, da bo mogel s svojo rodovino pošteno
živeti. Hrvat pravi: Dobro. Kranjec pa zagodrnja: Zdaj
imam prav največ dela in se ne morem ukvarjati s to
delitvijo. Saj se ne mudi tako. Danes moram iti v
hosto po drva, potem je treba kositi, orati, slamo re¬
zati, gnoj kidati, vsak dan naklada sto raznih poslov;
težko bi izhajal, ko bi mi bil ustvaril sto rok. Kadar

56

vse opravim, bom že prišel. Zdaj pa, kakor velim, ne
morem pasti lenobe. Bog izgine. Hrvat se zavali na
tla in puši lulo, Kranjec pa hiti delat, se giblje in
muči od zore do trdne noči kakor mravlja ali čebelica,
da ne utegne skoraj ne spati ne jesti. Ko vse dovrši,
se vrne k Hrvatu in veli: Deliva! Hrvat zarenči: Nisem
te mogel čakati. Vzel sem svoj del in ga dal svojim
otrokom. Kar je ostalo, je tvoje. Kranjec pogleda in
vidi, da je pobral Hrvat vse zase, kar je boljšega, ne¬
izmerne ravnice, najlepše gorice, njive, travnike, gozde
in največe vode. Pustil mu ni druzega kakor kamenje
in hribovje. Kranjec začne jokati in tožiti to krivico
Bogu. Bog se oglasi in veli: Ne boj se, preljubi Kra¬
njec. Živel boš bolje v svojih rovtah nego leni Hrvat
v svoji obilnosti. Zemljo ima dobro, ali se mu je ne
ljubi dosti obdelovati. Potreboval bo težakov vsake
vrste. Tvoji otroci bodo prišli k njemu, bodo zanj orali,
zanj kosili, zanj drvarili, zanj prodajali, zanj brodarili
in opravljali sto drugih poslov. Lenuh jim bo moral
drago plačevati, prislužili si bodo silne denarje in za
denarje si bodo lahko kupili zemlje ali od njega ali
drugje, kjer koli se jim bo poljubilo.“

Ta pravljica govori resnico. Povsod na Hrvaškem
nahajamo za teža dela kranjske težake. Posli so, dr¬
varji, slamorezniki, najemniki za vsako reč. Razselili
so se kupoma po mestih in deželi; tam proti morju
so si postavili cele vasi; izpremenili so velike gore'v
polje in pašnike; sezidali so tudi novi Samobor.-Stari
je tičal v soteski, lesen in grd, da se ga je gospoda
ogibala. Novi stoji na lepem prostoru z belimi hišami
in poslopji, da bi se brez strahu smel imenovati mesto.
To pa se motiš, prijatelj Breskvar, če misliš, da zaha-

%

57

jajo naši ljudje v Hrvate še le nekoliko let. Dostikrat
sem cula govoriti, da traja to že dolgo. Po Savi so
se vozili kranjski brodniki že od nekdaj. Komur je
smrdela puška, hajd čez Kolpo, pa se je lahko skril,
Hrvatje ga niso izdajali Švabam. Če so odrli graščaki
kmeta, jo je pobrisal najrajši v Hrvatijo. Tam mu je
že spet narasla nova koža, da je kmalu pozabil svoj
dom. Za Zagreb in Karlovec pravijo, da žive, kar sto¬
jita, v njih kranjski kupci, rokodelci in'delavci. To je
menda vzrok, kadar govore Hrvatje, da zatežejo besedo
tako po kranjsko. Tiste, ki stanujejo tam doli naprej
proti Turčiji in Banatu, razume človek veliko teže.
Hrvaške dežele sem se privadila, lahko bi rekla, precej
prvi mesec in kako neki ne? Saj ga ni zame na vsem
svetu bolj prijetnega kraja kakor je Samobor. Prijazno
se mi je zdelo vse: mesto, okolica, podnebje, življenje
in ljudje. Dobi se tudi vse, kar človek želi in potre¬
buje: dobra voda, izvrstno vino, ceno meso, žito, ze¬
lenjava, sadje. Nad mestom se dviguje zelena gora,
proti Zagrebu in Savi se razprostira rodovitna ravnica.
Sprehajaš se, koder hočeš; kamor koli se obrneš, je
dosti solnca in sence, trate in dobrave, pogleda in sa¬
mote, ljudi in živali. Samoborci so za pogovor in društvo
kakor vstvarjeni; ni se mi tožilo nikoli med njimi; čez
nekoliko dni sem poznala že vse hiše; ker smo zmerom
blebetali, sem se naučila hrvaško prej ko v pol leta.
Delala sem največ v kuhinji, pravzaprav pa sem imela
vse gospodinjstvo v svojih rokah. Haskovka se je malo
brigala za dom; tekala je rajša po veselicah ali pa je
prebirala kake nemške bukve, ki popisujejo, kako se
fantje in dekleta štimajo. Zorka mi je nekoliko poma¬
gala, ali tudi njo je veselilo najbolj pohajkovanje in

58

klepetanje. Storila sem vsako reč popolnoma po svoji
glavi; gospa mi je vse izročila, vse potrdila; ravnala
je z mano bolj prijazno kakor sestra s sestro. Pri takih
ljudeh se služi z voljo in radostjo. Bilo mi je žal, da
me sreča ni zanesla prej med Hrvate. Mislila sem,
da znam kuhati za vsakega, ali nisem znala. Vsako
ljudstvo ima v jedi nekak svoj red, svoje posebne šege
in načine. Tudi Hrvatje se v tem nekoliko razlikujejo
od Kranjcev in Nemcev. Kranjska gospoda si vošči
zjutraj kavo z mastnim mlekom, smetano in rožički.
Za obed mora priti najprej veliko juhe. Nekateri si
napolnijo krožnik po dvakrat, tudi po trikrat. Odtod .
dohaja, da je govedina vs,a prekuhana in izžeta. Z mesom
se zahteva krompir in razne omake. Zelje se zdi ljudem
najlepše, če je belo. Nanj si devajo pleče in klobase. Oboje
Kranjci jako čislajo in se s svojimi klobasami še po¬
našajo. Ta suha reč pač ni vredna, da slovi, tudi
kranjsko pleče je malokdaj dobro prekajeno in vlažno.
Najljubša pečenka so ocvrti piščanci; teletina je na¬
vadno malo prida; mnogi jo jedo najrajši popoldne s
kisom in oljem. Za večerjo ne bom rekla nič. Uživa
se to, kar je pripravljeno, ali kar se more lahko do¬
biti. Pazi se edino na to, da jedi niso težkč. Pije se
dopoldne \pivo, za obed vino z vodo. Tako navado
sem videla pri kranjski gospodi največkrat. Zdaj po¬
glejmo, kako pa strežejo želodcu hrvaški gospodje.
Za žene ne govorim, ker so menda povsod take, da
ljubijo kofek in sploh kaj sladkega in finega. Če prašate
Hrvata, kateri ruček mu je najdraži, poreče: Gulaš.
Pred kosilom zvrne rad dve ali tri kupičice stare sli¬
vovke, da si naredi apetit. Za juho marsikateri ne
niara čisto nič, sploh se naliva gostom komaj po pol

59

krožnika in še manj, da se komaj omoči dno. Vino
se začne piti precej po juhi. Ne meša se z vodo nič.
Hrvat hoče imeti mastno in muževno govedino. Krom¬
pirja ne prezira, ali omake če so ali če niso. Velik
prijatelj pa je luku, je ga z vsako rečjo, zelenega in
suhega. Če ga dalj časa ni, se mu začne tožiti po
njem. Kranjec nameša v kumare toliko čebule, da je
groza. Hrvat ve bolje, kaj je dobro: svoje ugorke
uživa najrajši s česnjem. Zelje si želi rumeno ko
cekin, kranjskemu se smeja. Kranjsko pleče naj se
skrije hrvaškemu. To je mastno in nežno, da se na
jeziku kar topi. Kako borne sirote so pa še le kranj¬
ski piščanci proti hrvaškim puranom! Imela sem v
roki dostikrat korenjaka, ki je tehtal petnajst, tudi
dvajset funtov. Hrvatje po pravici trdijo, da je ni na
svetu boljše jedi od njihovega purana. Mesto sadja
jedo mnogi rajši dinje, ki se na Kranjskem' malo po¬
znajo. Takih posebnosti bi vam lahko še več naštela.
Sploh se mora priznati, da jedo in pijo Hrvatje bolje
in več nego Kranjci. Ali to velja samo za gospodo.
Hrvaški kmet  je za kranjskim dobrih sto let, ne zna
ne prav delati, ne prav jesti. Kadar obeduje hrvaški
gospod sam z rodovino, opravi vse hitro, ne zahteva
dosti postrežbe; kranjski škric prodaja iste sitnosti,
naj bo sam ali v velikem društvu. Kadar je kaka veča
pojedina, ni Hrvat s tem zadovoljen, da si napase
trebuh, hoče, da se obenem tudi prijetno zabava, da
se mu vname srce, da pozabi svoje nadloge. Kranjci
se shajajo na obede in južine skoraj samo zato, da
se dobro najedo in se še dolgo potem radi spomi¬
njajo, kako po gosposko so zajemali z veliko žlico.
Hrvat uživa zložno, med eno in drugo jedjo nekoliko

60

počaka, da si želodec počije. Te presledke izpolnjuje
z zdravicami, s pijačo, pomenkom, šalo in smehom.
S tem se društvo oživi in udobrovolji, kosilo dobi po¬
dobo resnične veselice. Kranjska gospoda pa so strašno,
ne vem kako bi rekla, ali ješča ali nepočakana, ena
skleda drvi drugo, krožnik ne sme stati nikoli prazen,
dokler ni vreča polna. Sede okoli mize špičasto in le¬
seno kakor lipovi bogovi, pazijo nase, na jedi, na po-
službo, da imajo, ko se razidejo, kaj rešetariti in
opravljati. Kadar se žlice polože in obed mine, osta¬
nejo skupaj Hrvatje in Kranjci. Ali kako vse drugače
si znajo kratiti čas ti in oni! Med Hrvati se zbudi
glasen šum; eden jame pridigati tako lepo, da bi ga
človek le poslušal, drugi pripoveduje slano in šegavo,
da hoče družba od smeha počiti, eden nazdravlja,
drugi se zahvaljuje v ime pridane si drugarice in v
svoje ime, pije se bratovščina, sklepa se prijateljstvo
in ljubezen, ki traja dostikrat do groba. Brez petja
si Hrvat tovaršije ne more misliti, poje pa tako gin-
ljivo, tako krasno, da se znebiš vsake otožnosti, da se
moraš nehote veseliti z njim. Nikoli pa se ne razkla¬
dajo strupene marne in razžaljive čenče. Kaj pa de¬
lajo Kranjci ob takih prilikah? Nekateri molče in ze¬
hajo, drugi se sicer pomenkujejo, ali tako, da bi bilo
tudi zanje dosti potov bolj dično, če bi molčali še
oni. Največkrat opravljajo bližnjega: če to ne, pa kva¬
sijo kake druge neumnosti. Uradniki pretresajo naj¬
rajši svoje službene homatije, drugi gospodje pa lov
in babe. Neki baron nam je popisoval gotovo dve uri
svojega psa, ki je dobil na desno uho grinte. Poslu¬
šali so ga vsi bolj verno kakor v cerkvi, meni pa se
je tako gnusila ta povest, da sem morala zapustiti

61

obednico, ker se mi je začelo vzdigovati. Če pride k
Hrvatu gost, mu veli: Dobro došao — in ta beseda
mu gre iz srca. On je še preveč društven, ker poje¬
dine drago stanejo. Haska so neprenehoma vabili. Včasi
se je napotil sam, večidel pa je vzel ženo, svast in
mene s sabo. V Samoboru je ni skoraj hiše, da bi ne
bila kdaj obedovala ali južinala v njej. Po okolici smo
oblazili vse grajske in župne dvore. Povsod so nas
prosili in silili: Morate kmalu spet priti, obljubite, da
boste v nedeljo pri nas, ne zamudite mojega godu!
Večkrat smo se peljali h gospodovim znancem tudi
na Kranjsko; v Mokrice, Čatež, Turn, na Krško, neka-
terikrati smo obiskali Štajerce. Kaj pravite, kako so nas
sprejemali? Nekateri so se nas ustrašili kar očitno, drugi
so nas pozdravili prav sladko, pozneje smo izvedeli, da
so nas vlekli skozi zobe; še drugi so nas povabili, da
naj še pridemo, ali s takim glasom in obrazom, kakor
bi bili hoteli reči: Poberite se in nikar več ne hodite!
Jaz sem se teh kranjskih obedov kmalu naveličala,
moril me je na njih strašen dolgčas, babe so me pa
tudi prav po kačje pikale in žalile, dasi sem jim izkazo¬
vala še več časti, nego jim je šlo. V obraz so mi govorile
..Gospodična Viktora 11 , za hrbtom pa so me zasramovale
za vse pretege, da sem kuhinjska frajla, dimnikova
botra, lončkova tetka. Na Hrvaškem pa ni zinil zoper
mene nikdar noben človek kake Žale besedice. V Sa¬
moboru se mi je godilo dobro na vsako plat, še pre¬
dobro, ker prevelika dobrota kaj lahko spridi in skazi.
Meni je odpihala polovico prejšnje pobožnosti. Po¬
stala sem jako posvetna. Zorka se ni menila z mano
o nobeni drugi reči, kakor o ljubezni, njena sestra
Haskovka prav tako. V tujih hišah na pohodih nisem

62

čula nič inakega, kakor: Ta ima tega, ta tega; oh,
kako je ta lep in priljuden; ta se moži, ta je zanosila,
ta se izneverila, ta ljubi dva in druge take bedarije.
Mlado glavo radi zmešajo taki pogovori. Še huje pa
jo izbegajo priliznjene besede lepih fantov. Marsika¬
teri Hrvat je prišel trkat na moje srce. Nahajala sem
se v grozni nevarnosti. Vendar mi je dal Bog toliko
moči, da nisem privolila v nobeno pregrešno zavezo.
Nisem mogla še pozabiti obljube, storjene ranjci ma¬
teri. Možitev pa mi je dostikrat brenčala po možganih.
Ljubila nisem baš nikogar, itak sem bila v dedce tako
zatelebana, da bi bila vzela vsakega, če bi bilo le ko¬
ličkaj kazalo.

Zdaj pa boste nekaj slišali, česar se sramujem še
dandanašnji in se bom do smrti kesala. Hasek je bil
še čvrst mož, ali postaren in sivolas. Žena je imela
gotovo 30 let manj od njega. Nadlege mu ni dosti
delala, rada ga pa tudi ni dosti imela. V Samobor se
je priselil mladi inženir Frič. Kako in kje se je Haskova
z njim seznanila, ne vem dobro. Jela sta se skrivaj lju¬
biti in tudi shajati. Hrvaške gospe se dostikrat malo
brigajo za poštenje in zakonsko zvestobo. Kranjske
niso morda nič bolje, ali znajo greh bolje utajiti.
Jaz nisem prav vedela, kaj ima gospa s Fričem,
ali toliko sem kmalu začutila, da se ji nekaj blede.
Drugi ljudje niso dolgo nič zapazili. Enkrat me po¬
kliče Haskovka in me vpraša: Vikica, znaš molčati?
Velim: Če je treba, kakor kamen. Ona pravi: Dobro!
Nesi to pismo gospodu Friču, ali ne smeš nikomur nič
povedati. Za trud dobiš goldinar. V meni začne razbi¬
jati srce, vest mi govori: Ne delaj tega! Jaz pa sem
jo tolažila tako: Gospa, kar vem, se ni dozdaj še ni-

63

koli zgubila. Bog ve — morda se ne plete ni topot
nič krivega, goldinarček je pa le dober. Pismo sem
vzela in oddala. Čez štiri dni mi da drugo. Pisala je
vsak teden najmanj dvakrat. Za vsako pot sem prejela
goldinar. To je trajalo kake štiri mesece. Razen dobro¬
dušnega Haska je vedel že ves Samobor, da se nje¬
gova žena in Frič štimata. Mene je vest strašno pekla.
Šla sem v Čatež k spovedi. Gospod so mi povedali
tako ostre in gorke, da sem jih čutila v dno srca. Ko
sem prišla domu, sem odpovedala službo še tisti dan.
Haskovka me je zaklinjala, da ostanem. Zastonj! Grehu
nisem hotela več dajati potuhe.

Po znancih sem se spravila v graščino grofa Dra-
škoviča za hišno. Plačevalo se je sijajno, vsak mesec
petnajst forintov. Včasi je došlo prihodnikov brez šte¬
vila, delo se je nakopičilo, da nisem vedela, kje mi
glava stoji. Včasi so se odpeljali moja gospoda v to¬
plice ali v mesto, ni jih bilo po več mesecev nazaj,
takrat sem praznovala in živela skoraj kakor puščav-
nica. S posli nisem delala dosti znanja in prijaznosti.
Najrajša sem se pogovarjala še z voznikom, rojenim
Kranjcem. Vest pa mi še zmerom ni mirovala. Molila
sem, romala sem v Bistrico, kamor je sloveča božja
pot, razdala sem cerkvi in ubogim vse goldinarje, ka¬
tere sem si bila prislužila s prenašanjem pisem, ali
vse to ni nič pomagalo, vest me je pekla in pekla.
Nadlogo sem potožila spovedniku. Mož me je tolažil:
Ne boj se! Krivico si po mogočnosti poravnala, greh
te boli, Bog ti ga je odpustil. Čutila sem olajšanje, ali vest
mi še ni popolnoma potihnila. Posebno ponoči meje včasi
tako grizla, da sem jela jokati. Ali saj pravim, ženska
je na svetu tako slaba stvar, da nam Bog pomozi.

64

Dušo mi je težilo samoborsko breme, pa sem zagazila
v novo skušnjavo in stisko. — Grof si je našel novega
vrtnarja. Ime mu je bilo Ivan. Jaz ga vidim in se vanj
zaljubim. Ni bilo čudo. Mlad, lep, čvrst in visok se je
dopadel vsaki, ne samo meni. — Prej sem tolikokrat
čula, kako sladka je ljubezen; zdaj sem izkusila, da na¬
pravlja človeku tak nepokoj in toliko skrbi in bridkosti
kakor nobena druga reč na svetu.

Ivan se je rodil na Hrvaškem, oče pa je bil
Kranjec. Govoril je naš jezik tako gladko kakor svoj
materinski. Vrtnarstvo je razumel izvrstno, ali je bil
spreten tudi za vsak drug posel. Premoženja je imel
že 1500 goldinarjev, nekaj je podedoval, nekaj si sam
prislužil in prihranil, kajti ni bil zapravljivec. — Jaz
bi se bila tako rada z njim menila, ali je bilo malo
prilike. On ni zahajal v grad, jaz ne na vrt. Kadar
sva se srečala, me je vselej lepo pozdravil in mi
rekel par dobrih besed, ali nisem imela nič upanja,
da bi hotel kaj zame marati. Zmirom sem se bala,
da bom kar naenkrat slišala: Ivan se ženi, jemlje to
in to bogatinko. Čisto nič bi se mi ne bilo zdelo
čudno, če bi bil snubil tudi kako gospodično. Bil
je tako čeden in prijazen, da se takega moža nobena
ne bi bila branila.

Preteklo je pol leta, z vrtnarjem sva se že nekaj
bolj seznanila, ali nisem nič zapazila, da bi govoril
z mano kaj rajši kakor z drugimi. Vnemala, pa tudi
bala sem se čimdalje bolj. Nisem vedela, kaj pomeni,
da se mi kočijaž tako muza, kadar me vidi. Nazadnje
ga vendar le vprašam, kaj mu je. — On veli: Meni
nič, tebi pa prav dobro. Želim ti srečo. Ivana so dosti
lovile, pa ga niso vjele. Ti nisi dirjala za njim, pa

65

5

se je itak vate zagledal. Na potu v cerkev sem ga
vprašal: Ivan, kje imaš ljubico? Mahaš jo že proti
tridesetemu letu, nabral si si tudi precej imetka; čas
bo, da se oženiš. Ivan mi odgovori: To sem že tudi
mislil, ali si je težko najti pravo nevesto. Edina naša
Vikica ima vse tiste lastnosti, katere bi želel svoji ženi,
ali se ji ne upam povedati tega. Preveč me je sram.
Nemara bi mi tudi zamerila in me odtirala.

Te besede so me tako prevzele, da mi je jelo
sape zmanjkovati. Precej po obedu sem tekla na vrt
in vprašala Ivana: Povej mi po pravici, če si res tako
govoril. — Ivan zaradi, pobesi glavo in pravi: Res. —
Jaz velim: Zdaj vem tvojo misel, izvedi tudi ti mojo.
Jaz te imam iz srca rada; še nikoli nisem marala za
nobenega druzega, kakor za te, kadar te bo volja,
se vzemiva! — Ivan je bil tako vesel in srečen kakor
jaz, čakati ni hotel nič.

Jela sva se dogovarjati, kje se bova nastanila in
kako bova gospodarila. Pripravljala sva se za svatbo. Na¬
enkrat tresk! udari strela v najino ženitev. Da nisva
bila oba tako trdnega srca, bi jo bila gotovo porušila.

Ivan pride ves pobit k meni in pravi: Z nama ne bo
nič. Dvanajststo sem bil posodil graščaku. Zdaj sem
hotel denar vzdigniti. On mi veli: Ne solda ti ne morem
dati, saj sam nič nimam. Grad je slepar zaigral. Iz¬
ročil sem ga doktorju, ali se ne nadejam ničesar, ker se
nisem intabuliral. Ostaja mi le bornih tristo forintov, ka¬
tere imam v hranilnici. — Jaz sem vsa odrevenela. Kakor
rada sem ga imela, začel me je vendar obhajati sum,
da je bilo tistih tisočdvesto gola baharija. Rekla sem
Ivanu: Če je to res, ne boj se nič. Še danes pojdem
k doktorju. — Šla sem in doktor mi je potrdil Ivanove

66

besede. S tem je bilo vse popravljeno. Grem k Ivanu
in mu velim: To bi bilo grdo, da bi te zapuščala v
nesreči. Ti ostaneš moj, kakor doslej. Privarčila sem
si sedemsto petdeset goldinarjev gotovine, razun njih
imam precej srebrnine in zlatnine, obleke pa toliko,
da je ne potrgam do smrti. Koliko se jih oženi, ki
ne zmorejo ne peti del najinega premoženja. Z božjo
pomočjo in s pridnostjo bova že izdelovala, saj ni
treba, da bi živela po gosposko. — Ivan odgovori mo¬
žato: „Vikica, presrčna hvala za tvojo ljubav. Ali jaz
nečem, da bi mi kdo očital: Oženil si se kot berač,
opomogel si si z denarji svoje babe. Jaz prebivam
rajši na deželi kakor v mestu. Te navade se bom znebil.
V Zagrebu dobim lahko dobro službo v veliki gostil¬
nici. Denarja si bom služil kakor blata. Vsak krajcar
bo prišel tebi v roke, da vidiš, koliko ti zaupam in
kako resnično te ljubim. Odloživa za zdaj ženitev!
Oba sva še mlada, ne mudi se nama nič. — Meni se je
britko storilo, da ne morem povedati, ali Ivan se ni
dal pregovoriti. Napotil se je v Zagreb in služil dve
leti za natakarja. Za plačo se ni motil. Poslal mi je
vsak mesec najmanj trideset goldinarjev, včasi tudi več,
ob novem letu na priliko celih osemdeset. — Nekaj me¬
secev sem ostala še pri grofu. Po Ivanu, kaj bi to ta¬
jila, se mi je tako neskončno tožilo, da sem se tudi jaz
preselila v Zagreb. Kuhala sem v neki manjši krčmi.
Prislužek je bil majhen, ali kaj sem za to marala? Z
Ivanom nisem mogla dosti občiti, ali včasi sem ga
vendar le videla.

Še zmirom me je skrbelo, da ga ne bi odvrnila
od mene kaka bogata prilizovalka. Čula sem in tudi
sama opazila, kako prežijo Zagrebčanke nanj; na-

67

5 *

stavljale so se mu celo omožene babure. On se pa
ni zmenil nič, kar je rekel, ni oporekel. Denarja je
prišlo toliko skupaj, da sem dejala: Ivan, zdaj ti ne
more nihče očitati, da si prazen. Če me imaš količkaj
rad, te prosim, kakor se da Bog lepo prositi, pusti
službo, poročiva se! — Ivan veli: Takih misli sem tudi
jaz, saj si morala, reva, dolgo čakati. — Po svatbi sva si
najela najprej krčmo, ali šum pijanih ljudi ni ugajal
ne meni ne njemu. Lotila sva se trgovine z drobnim
blagom.

Bog nama je dal srečo, pa sva tudi od konca
stiskala, pazila na vsak sold. Kupila sva si hišico v
mestu, pa sva jo kmalu spet prodala in si pridobila
drugo, veliko večo in lepšo, ki spada sicer pod Za¬
greb, ali stoji že zunaj mesta. Mogoče, da bova pro¬
dala tudi to in se preselila v Samobor. Razun hiše
imava dve krčmici z najemniki in razno kupčijo. —
Ivan ves gori za delo, bolj trudoljubnega moža ne
najdete v celi okolici. Otrok sva imela več, ali so po¬
mrli, edini Gjuro še živi. Visok, zal fant je, tak kakor je
bil oče; odrastel je že in pomaga prav izdatno v tr¬
govini.

Enkrat sva se šla z Ivanom sprehajat v škofov
vrt Maksimir. Pri ribniku zagledava na tleh skoraj na¬
gega otroka, deklico. Bila ga je vrgla v trato bržkone
zanikarnica mati, da se odkriža skrbi. Midva sva to
naznanila mestni gosposki. Ta jame matere' iskati, to
se ve, da brez uspeha. Meni se dete smili. Prosim
Ivana: Vzemiva punčiko k sebi. Kar bova trosila zanjo,
nama bo Bog povrnil z obrestmi. — Ivan precej privoli
in tako je prišla Jelica v našo hišo in živi pri nas že
osemnajst let.

68

Bog mi je pokazal prav očitno, kako povšeči
mu je bilo moje delo. Dotakrat me je vest še zmirom
opominjala na tista prekleta pisma. Odkar sem sprejela
Jelico v svojo hišo, je bilo, kakor bi odrezal. Svoj greh
mora človek vedno grajati, Boga moramo prositi za
odpuščanje vsak dan in vsako uro. Jaz sem hotela
samo toliko reči, da se mi je z Jeličinim prihodom duša
ublažila in pomirila, da sem začutila v sebi gotovost,
da se nimam bati za ta greh nobene kazni na onem
svetu.

Ko bi vi videli, kako je naša Jelica pametna,
skrbna in lepa, vsi bi se čudili. Mene spoštuje bolj
kakor marsikatera hči. Če se bo možila, je ne bomo dali
od hiše brez bale in dote. Jaz bi najrajši, da bi ostala
pri nas do smrti. — Ivan se mi smeja, kadar začnem
čenčati prav po babji navadi: Jelici ni treba iskati
ženina, saj ga ima doma. Naj se spari z Gjurom! Jaz
bi se veselila kakor otrok, ti, vem, bi tudi ne branil.
Poznata se dobro, ravsala in tepla se ne bosta. — Tako
kvasim večkrat za šalo, pravzaprav pa mislim to tudi
za resnico. Gjuro in Jelica sta kakor vstvarjena za par,
eden drugemu kakor namenjena. Če se ne motim, sta
iste misli tudi onadva sama. Naj le bosta, Bog ju bla¬
goslovi. Toliko je besed mojega današnjega, nesvetega
evangelija. Raztegnila sem svojo pripovedko bolj na
dolgo kakor prijatelj Breskvar. Ne zamerite! sem pač
baba; ne čutim dobro, če se ne morem naklepetati.“ —

Zunaj je nevihta sčasoma potihnila, po nebu so
se podili le posamezni oblaki, ki niso mogli polni luni
jemati dosti svetlobe. Ratežki pivci so šli domu; Vik-
tora, Breskvar in mešetar so dobili postelje v krčmi,
ta dva v senici, jaz in Trin sva se poslovila in odrinila.

69

Prav prijetno se je korakalo po sprani cesti. Na
potu mi je prijatelj povedal, da si je mislil kmečke
ljudi, zlasti hlapce in dekle, vedno surove, neumne in
nevedne, današnji pogovor pa ga je preveril, da inte¬
ligenca ni privilegij izobraženih stanov. Jaz sem to že
davno vedel, ker sem s prostim ljudstvom veliko občil.
Šuma nisva čula v nobeni vasi, luči nisva videla v
nobeni hiši. Moralo je biti pozno, če ne že zgodaj.
V Novem mestu pogledava na uro; bilo je pol dveh
zjutraj.

70

Berači.

[jostikrat slišimo zdihovati naše kmete: „Za božjo
' voljo, saj vendar nekaj pridelamo in kar se proda,
plačuje se nam dobro, ali nič nima več pravega teka
kakor nekdaj, ne pridelek ne denar. Včasi je v žitnici
zmirom čez leto še kaj malega ostajalo, zdaj se pre¬
rivamo tudi o boljših letinah nekako do binkošti,
pozneje moramo kupovati, če ne vsega, vsaj nekaj. Naj
se reče kar hoče, kmečki žulji ne izdajo več — bla¬
goslov božji nas je zapustil. “ Te tožbe niso prazne
marne. Slovenec se trudi pridno kakor prej, tudi zemlja
ni izgubila rodovitnosti in vendar se res ni mogoče
preživeti tako lahko z domačimi pridelki, kakor je bi¬
valo to še pred trideset leti. Kmetje pripisujejo to naj¬
rajši večjim davkom, razumnejši tudi vedno večji po¬
trati in zapravljivosti, manjši vrednosti papirnatega de¬
narja i. t. d. Menda nihče pa ne misli, koliko jemlje
in krade narodu strašanska beračija, ki se je zalegla
tudi pri nas zadnjih trideset let in slabi našo deželo
če dalje huje. Bralo se je v novinah (knjige nisem
videl), da je preračunil šolski nadzornik Becker za 40

71

krajev doljnje Avstrije, da dohaja vsak dan po 12 beračev
in da prejemajo v celi deželi milodarov za 1,780.000
goldinarjev brez Dunaja.  Jaz sem delal take račune
tri leta v Bršlinu, ali samo za meseca februar in julij.
Februarja smo imeli beračev ta leta vsak dan 6 — 7,
julija 1 1 / 2 — 2. Popraševal sem tudi druge ljudi; vsi so
mi rekli, da se za zimske dni ne sme računati sploh
nikoli manj ko 5 beračev, za poletne pa nista preveč
dva — ali v resnici da jih je po zimi gotovo še ve¬
liko več. Vsak dar je gotovo vreden vsaj 1 sold, večidel
tudi 2 in če se daje moka in žito, še več. Ako odbi¬
jemo pol leta in računamo vsak dan druge polovice samo
pet beračev in na berača le 1 sold vrednosti, daje vsaka
hiša tem ljudem v letu devet goldinarjev,  cela de¬
žela pa več sto tisoč! Vem, da se ne berači toliko po
hribih in stranskih cestah in potih, ali to ne pobija
računa, kajti dela ob velikih in okrajnih cestah bera¬
čija vsakemu gospodarju veliko  več  škode, ko ome¬
njenih 9 goldinarjev. Krčmar v šempeterski duhovniji
je zapisoval celo leto milodare in je našel na svoje
silno začudenje, da je podaril beračem več ko 50 gol¬
dinarjev. Krčmar prečinske fare, stanujoč daleč od večih
cest, jim je dal v denarju do 20 goldinarjev, kruh  in
žito pa sta bila tudi toliko vredna, če ne še več. Uboga
gostinja mi je tožila, da so ji odnesli še čez 4 gol¬
dinarje, za katere bi si bila lahko kupila par dobrih
črevljev. Kaj in kakovi pa so ti ljudje, na katere troši
naša revna Krajina toliko svojega, s krvavimi žulji in
z rekami pota prisluženega premoženja? To vidi in
ve vsak otrok, kaj in kakovi so. Lenuhi, vlačugarji,
pijančki, malopridneži vsake vrste, razuzdani pohotniki,
sleparji, tatovi. Takih je izmed 10 beračev najmanj

72

osem, ostala dva sta vredna naše milosti in pomoči,
sta resnična reveža, nista zapravila imetka in nimata
zdravih udov, da si služita kruh sama. Ali ravno ta
dva gonimo najrajši od hiše, ker se nam bližata po¬
nižno in nam nečeta delati nadlege. Onih osem se
bojimo. Če zarežimo nanje: „Ne moremo dajati vsem,
vas je preveč", se postavijo v kot, kakor da ne slišijo
in začno godrnjati svoj očenaš. Po molitvi nam žele
zdravje in srečo, izveličanje našim ranjkim in če to
ne pomore, še veliko drugih reči, dokler se ne nave¬
ličamo in jim vržemo krajcar, kos kruha ali kaj dru-
zega. Vsi ljudje pravijo: Berači so potepuhi, niso
vredni, da jih pošten človek pogleda, vemo, da naši
darovi niso vzeti pred Bogom za dobro delo, mi jim
dajemo zato, da se odkrižamo nadležnikov. Pobožne
duše dodajajo včasi še te besede: Ta morda ni vreden,
da kaj dobi, in deset drugih tudi ne; ali enajsti je pa
morebiti tako potreben naše podpore kakor riba vode
in mrlič izveličanja. Primerilo se je že večkrat, da je
v beračevi podobi prišel v hišo sam izveličar. Nekateri
so ga zapodili in so zapravili nebesa, drugi so ga lepo
sprejeli in pogostili, pa jih je blagoslovil že na tem
svetu z blagom in zdravjem. Ko bi vedel človek, da
izmed sto beračev ni vreden milosti več ko eden, moral
bi dati miloščino vsem sto, da se pomaga revežu. Sveto
pismo pravi, da je bolje krivico trpeti ko krivico de¬
lati. Vse, kar imamo, smo prejeli od Boga, Bog pa je
rekel, kar boste storili najmanjšemu svojih bratov, bo
potrjeno, kakor da ste meni storili. Ali pa niso naši
najmanjši bratje zaničevani berači? Kar delimo njim,
delimo tistemu, čigar so naše njive in hoste in hiša
in vse, kar imamo in mi sami.

73

Nekateri mi je spomnil včasi že tudi „svetega“
kurenta. Kurent je veliko grešil na svetu, ni hodil ne
v cerkev, ne k spovedi, samo v največe praznike je prišel
k maši pohujševat ljudi. Brez godbe ni mogel stati
ne pol ure, gosti pa je znal, da noben godec tako,
odkar svet stoji. Zato ga spoštujejo godci še dan da¬
našnji za svojega patrona in so pijanci vsi, kakor je bil
pijanec njihov patron. Kadar so nesle ženske na prodaj
jajca, je stopil pred nje in jim zagodel, da so začele
plesati in so se vrtile, dokler niso pobile jajc. Kurent
se je smejal in šel na travnik, kjer so kosili seno in
je godel tudi koscem in sušačem, da so plesali po
mrvi ves dan in vso noč, dokler ni privršala nevihta
in jim zmočila trave. In tako je motil ljudi, kamor¬
koli je prišel in tudi v cerkvi v največe praznike. Komaj
je duhoven odpel: Tantum ergo, že je zaškripal Kurent,
ljudje so se začeli prijemati in vrtiti. Gospod jih svari,
ali predno še more dati prvi blagoslov, se začne su¬
kati tudi on z monštranco in precej za njim tudi svet¬
niki in svetnice v oltarjih in nazadnje klopi, kamni,
stene, orgle in cela cerkev. Že zaradi tega grozovitega
pohujšanja je moral Bog obsoditi Kurenta v pekel. Ali
Kurenta je enkrat srečal berač in berač je bil nag in
je prosil Kurenta za oblačilo. Kurent pravi: Godcem
je tako namenjeno, da nimajo nič premoženja. Vse,
kar je njihovo, nosijo na sebi. Jaz imam samo to le
suknjo, ali dal ti bom suknjo, ako zaplešeš višje od
drugih. Berači pa so znali dobro plesati že takrat. Ku¬
rent zagode, berač pa skače in skače in začne Kurenta
preskakovati. Berač je dobil suknjo in se zahvalil in
šel. Kurent je hodil od takrat golorok. Ko je moral
umreti in je slišal sodbo, da mora iti v pekel, prosi

74

sv. Petra, naj mu pokaže pred odhodom nebesa. Peter
odpre vrata. V nebesih zagleda Kurent svojo suknjo
in plane in sede nanjo in pravi: Vsak naj sedi na
svojem. Svetniki so se smejali, se spomnili dobrote
Kurentove in prosili zanj, da ostane v nebesih. In Bog
se ga je usmilil in mu pustil sedež na suknji. Pri
Bogu je spravljen vsak dar, ki ga damo potrebnemu,
ni pozabljena nobena kaplja vode, s katero smo po¬
stregli žejnemu." Kjer ima narod take nagibe in razloge
za svojo dobroto, berači ne umirajo od gladu.

Stopimo zdaj pred nje in preglejmo jim vrste.
Prvaki so vsekako mnogobrojni, zvečine mladi in zdravi
fantje, s punkeljci na plečih. Navajeni gosposke časti,
jemljo besedo „berač“ za razžaljenje. Slovenci jim pra¬
vijo „vandrovci“, sami se imenujejo popotne rokodelce
in obrtnike. Cvetka so nemškega življenja, čeravno ne
vselej nemške domovine. Tudi če so rojeni Slovenci,
se radi bahajo z nemškutarijo. Po tujih glasovih in
slovečih punkeljcih jih pozna človek brez popraševanja.
Vandrovci ne marajo za fižol, proso in moko; kruh
mora biti zelo lep in dober, da ga blagovolijo použiti;
črnega pomečejo psom in tičem, ali pa tudi kar na
cesto in trato, naj si ga poišče, kdor hoče. Brez jeze
pa jemljo denar, kolikor več, toliko rajši. Tu se jim
ne zameriš prehudo, če jim ponudiš lep kos govedine,
klobaso ali kak drug okusen grižljaj. Njihov običaj je
tak, da gredo delat, kadar se naveličajo beračenja in
zopet beračit, kadar se naveličajo dela. Dolgo se ne
drži nobeden posla, takih pa se nahaja dosti, ki se ne
sramujejo fehtati po več mesecev in dostikrat tudi po
več let. Kar si prislužijo v tednu z delom, zapijejo v
nedeljo in svoj „modri“ pondeljek; kar dobe na potu,

75

se pušča v krčmi vsak dan sproti, poleg pesmi: Was das
Fechten bringt, durch die Gurgel dringt. Nesramnost
nekaterih vandrovcev se ne da popisati. Ljudi napa¬
dajo, kakor da jih tirajo za kak dolg. Če se jim reče:
Pojdite v božje ime, godrnjajo srdito: Od božjega
imena ne bomo siti — in gredo preklinjaje naprej. Po¬
stava bi morala kaznovati ostro ne le vsakega takega
klateža, ampak tudi tistega, ki jim kaj da.

Tem vandrovcem v rodu po duhu in večidel tudi
po krvi so berači kočevski. Med njimi je največ bab,
ali se ne manjka tudi ne možkih. Na potu med Banjo-
lčko in Kočevjem sem videl mnogo dobrega, neobde¬
lanega polja in sem prašal starca, zakaj se ne pečajo
ljudje bolj pridno s poljedelstvom. Odgovor je bil:
Ni mogoče. Kdo pa bo delal? Možaki hodijo po svetu
havzirat, ženske pa beračit. Jaz ga vprašam: Ali vas
ni, sram tega? Starec se začne smejati in pravi: Zakaj?
Naši stari so živeli ravno tako kakor mi, pa se niso
nič sramovali. Je že tako. Kranjec orje in žanje, Ko¬
čevar pa havzira in berači. Ta navada se ne bo spre¬
menila nikoli. Med kočevskimi berači je takih, katerim
ne bi bilo treba beračiti: imajo doma hiše, posesti in
izposojen denar. Kočevarji sami so mi povedali imena
nekaterih, ki imajo po tri, štiri in pet tisoč goldinarjev
imetka in hodijo nadlegovat za milodare uboge Kranjce.
Dostikrat sem se čudil samopašnosti teh beračev. Ko¬
čevar je prišel v krčmo, pozdravil prav lepo goste in
jih prosil ne za kos kruha ali za krajcar, ampak za
kupico, včasi tudi za celo merico vina. V Bršlinu ni
dobil neki Kočevar druzega ko črnega kruha, pa ga je
vrgel v svinjak prascem in kričal, da rajši pogine, kakor
bi živel ob takem kruhu. V Prečini je molil glasno,

76

da bi poslal Bog točo na bršlinsko polje, da pobije
ajdo. Nek drugi berač ni dobil v Trebnjem brez de¬
narja svinjskega mesa in je molil potem, kamor je
prišel, da bi pocrkali vsi prasci trebanjske duhovnije.
Kaj lepo znajo beračiti Kočevarice. Ko pridejo v hišo,
rade poklekajo, molijo kleče očenaš in še kako drugo
molitev, žele vsem domačim zdravje in prosijo na¬
zadnje z zmerno besedo za milodar. Ljudje jih gonijo
malokdaj brez miloščine iz hiše, ker ne vedo, da za-
pijajo dobiček dostikrat v bližnjih krčmah in da so
mnoge premožnejše od njih. Vendar je res, da se na¬
hajajo tudi jako ubogi, prav potrebni Kočevarji in Ko¬
čevarice. S takimi bi se moralo ravnati kakor z drugimi
domačimi: naj jih hrani srenja, če more, če je pre¬
revna srenja, naj skrbi za nje cela dežela. Še veči
vinski bratci pa so Beli Kranjci in še veliko lepše, bolj
pisano in priliznjeno znajo prositi Bele Kranjice. Do¬
lenjci teh imen ne rabijo, pravijo jim: Hrvatje in Hr¬
vatice. Tudi iz zgodovine se da dokazati, da so Beli-
kranjci poslovenjeni Hrvatje. V teh ljudeh se zbuja
včasi staronarodni hajduk. Za nekatere se ve za go¬
tovo, da so po dnevu v vaseh beračili, po noči in v
samoti pa napadali ljudi s silo. Tudi na cerkvenih
shodih je treba dobro paziti na njihove prste. Sploh
pa moramo šteti Bele Kranjce med najpoštenejše ljudi
naše vojvodine. Med njihovimi berači se nahaja največ
pravih revežev, morda več kakor sleparjev. Malo ali
čisto nič pa ni verjeti gorenjskim „pogorelcem.“ Skoraj
vsako leto se jih vlačijo po Dolenjskem cele trume,
bab in možakov. Pokazujejo tudi pisma, če je človek
željan videti kaj potrpežljivega papirja. Jaz sem jih videl
dvakrat. Oboji so trdili, da so Mengšani. Moj rodni

77

kraj Mengeš je gorel, kar jaz pomnim, morebiti že de¬
setkrat, bržkone je to vzrok, da se gorenjski vlačugarji
imenujejo ljudem pogorelce mengeške. Pogovarjaje se
z njimi sem spoznal, da so doma res blizu Kamnika,
ali ogenj da so si izmislili. Dolenjec je v takih slučajih
mehkega srca; dobili so vsega, kar so prosili, obilno, v
mestu pa prodajali in zapili en dan, kar sem izvedel,
prvikrat v Bršlinu pet, v Predini sedemnajst goldinarjev,
drugikrat pa v Trebnjem v dveh dneh osemintrideset gol¬
dinarjev: prvikrat je bilo pet možkih, tri ženske, drugikrat
pa trije možki, tri ženske. Razen njih se pritepa dosti
še drugih lenuhov in malopridnežev iz vseh krajev slo¬
venskih in deloma tudi nemških in celo laških. Neka¬
teri pravijo, da so delali na hrvaških železnicah, pa so
bili okradeni (?) in gredo zdaj brez denarja domu. Za
enega vem, ki hodi na tak način že cele štiri leta s
Hrvaškega domu v svojo gorenjsko vas in še ni pri¬
romal dalje ko do Žužemberka in bo tedaj potreboval
bržkone še štiri leta hoda do doma. Drugi trdijo, da so
bili v vojski in so pokazali Lahom, Dancem in Prusom
strahoto kranjskih udarcev, ali so onemogli od težkih
ran in trudov in morajo zdaj beračiti. Tem resničnim
in neresničnim vojakom daje Dolenjec najbolje milo-
dare, naš kmet čuti za Soldata veliko simpatijo že od
nekdaj. Meksikajnarjev ni več videti, tudi z njimi so
imeli naši ljudje usmiljenje, obžalujoč usodo Maksovo,
če ravno teh mož bržkone nobeden Amerike videl ni.

Na zadnje prikoraka mimo nas močno krdelo
pravih  beračev, takih, ki niso obenem obrtniki,
delavci, vojaki ali kaj druzega tacega in tudi nimajo
svoje hiše kakor večina kočevskih tovarišev. To krdelo
je sestavljeno iz najčišče domače krvi, iz samih kore-

78

nitih Kranjcev. Na mnoge načine bude našo milo-
srdnost, večidel se nam kažejo nedolžne. Nekatere vo¬
dijo dečki, ker jim je vzel Bog pogled, nekateri ho¬
dijo ob palicah radi hromosti in starosti, mnogi se drže
pripognjeno ali sključeno, mnogi kašljajo, te meče
božjast, druge lomi, davi in trpinči kaka druga bolezen.
Srce se nam meči že ob njihovem pogledu, popolnoma
pa nam se raztaplja ob njihovih ginljivih povestih,
tožbah, prošnjah in molitvah. Ali prav proti njim mo¬
ramo biti najbolj pozorni.. Vsaka hiša nam pripove¬
duje dokaze njihovih sleparij. Skozi vasi berači težko
hramajo, ko pridejo na polje, devajo mnogi palice pod
pazduho in gredo po koncu ravni kakor sveče. Okoli
Novega mesta je nabiral milodare in jih tudi povsod
dobival siv starček, kruljav, brljav, pohabljen na vseh
udih. Zasačili so ga nazadnje v tatvini in preiskava je
pokazala, da ni ne bolan, ne star, ne siv, ampak krepak
človek z belo lasuljo, mojster v hinavščini. Grede iz
Toplic domu srečam četo grozno revnih in mršavih
beračev. Prvi me prosi, da mu dam krajcar; drugi
pravi: Meni je krajcar premalo, dajte mi š^stico; tretji
zarenči: Bo nam dal vraga, morda imamo mi več
kakor on. Cela truma se začne krohotati. Zdaj vidim,
da so pijani, da komaj hodijo. Ognivši se jih hitim
naprej. Od zadaj začno metati name kamenje in kraj¬
carje in kriče: Na, nam nisi hotel dati nič ti, bomo
se pa mi usmilili tebe. Znani berač Pavle, čvrst fant,
je pravil moji krčmarici: Vsak je osel, ki služi ali dela
pri kakem kmetu. Jaz ne služim in ne delam, ali do¬
bivam boljšo plačo kakor dva velika hlapca v taki
krčmi, kjer ostajajo vozniki. Dekla je imela z nekim
pijancem otroka. Noseča je večkrat govorila, da bo

79

skočila v vodo. Ko rodi slepega dečka, se razveseli
in pravi: Bog je dober, mesto smrti, katero sem si
namenila, poslal mi je srečo, da bom živela odslej
brez skrbi. S slepim otrokom je začela hoditi po hišah,
brez daru ni šla iz nobene. Ko slepec odraste, da
'mu mati mladega vodnika in živi zdaj v svoji  hišici
ob polnem bokalu. Sin ji priberačuje brez truda v letu
V i po. 3—400 goldinarjev. Šepast berač si je pridobil na
tak način pol grunta, ali ni pustil svoje dohodne obrt-
. nesti. Peš ne hodi več po svetu, vozi ga v ličnem
koleslju bister hrvaški konj, ki si ga je kupil v Me¬
tliki za 120 goldinarjev. Ljudje vse to dobro vedo, ali
mu dajejo vseeno, samo da jih ne nadleguje s svo¬
jimi" lažmi; Po novomeškem sejmu sta prišla v našo
krčmo dva berača. Gospodinja je ravno pripovedovala,
kako trdo gre za drva. Berač pravi: Če vam jih manjka,
nate najini palici. Zdaj jih ne potrebujeva več, predno
prideva v Ljubljano, si bova spotoma že urezala drugih;
Imela sva danes dober dan, ljudje so dali vsakemu po
3 — 4 goldinarje, ljubi Bog pa zdravje. Falota se pri¬
meta in začneta plesati. Gospodinji sta že prej rekla,
da naj jima prinese beraškega  vina. Žena pride in
prinese polič najcenejšega. Berač pokusi, pljune in vrže
polič ob steno, da se razleti na tisoč črepin. Iz žepa
privleče dva goldinarja in kriči: Na baba, tu imaš za
polič cel goldinar, za drugi bankovec pa prinesi, kakor
sem ukazal že prej, najboljšega; trapa, ali ne veš, da
je beraško vino najboljše vino, ne pa kaka kislica in
cviček? Gospodinja se ne jezi več, vzame denar in
pritrese dva bokala starine in hlebec belega kruha.
Berač vpije: Kapljica ne laže — ali masti, baba, masti!
Berač drugače ne more piti. O ti avša, pa že spet ne

80

veš, kaj je beraška mast! Pojdi v kuhinjo, nacvri jajee,
napeci piščet, nakuhaj prekajenega — tako mast lju¬
bimo berači. Zažrla in zalokala sta tisto noč pet gol¬
dinarjev in sta tako grdo kvantala in klela ob tej go¬
stiji, da so pobegnili vsi pivci. Ali krčmarica ju ni po¬
dila proč; dolenjski ljudje te vrste se brigajo samo
za denar, za dobiček, ne pa za poštenje hiše. Govorilo
se je celo, da je delala baba z beračema tudi ostudne
orgije. —

Velikanski je cerkveni shod na Tržki gori o malem
Šmarnu. Samih beračev sem naštel enkrat več ko pet¬
deset. Izza vsakega ogla in grma nas je prosil njihov
hripli glas za podporo. Truplo so kazile mnogim naj-
ostudnejše bolečine, ki se dajo misliti: rak, grča, črni
turi, ped velike krvave rane, strašne otekline in oze¬
bline; enemu je visela od roke ogromna goba kakor
velikanski grozd. Nekateri so trpeli brez dvombe, ve¬
čina pa si je te nadloge naredila sama, da budi milo-
srdje. Nabrali so darov polne vreče: Kruha črnega in
belega, sadja in mesa. Razun drugih ljudi opazoval
sem posebno pozorno tudi berače. Proti večeru se
začne svet razhajati na vse strani, pred sodi sede le še
najhujši pijanci in semtertje je videti na planem pred
cerkvijo tudi kak zaljubljen parček, ki čaka nestrpljivo
temne noči. Berači zapuščajo sedeže in se pomičejo
od vseh krajev proti samotni trati, ležeči kaj prijetno
med goščavo, četrt ure od cerkve. Po gričih in dolcih
tekajo in cvilijo semtertje psi, ki so izgubili svoje go¬
spodarje. Z njimi napravijo obdarjeni možje svojo prvo
beraško  šalo. Odloživši bisage in mavhe pobero iz
njih črni kruh in ga začno metati v pse. Stoje v vrsti
drug poleg druzega, se smeje na ves glas različnim

81

6

učinkom te igre. Nekateri psi cvilijo od udarcev in
hočejo pobegniti, ali jim berači ne dado; drugi tudi
cvilijo in steko, ali se kmalu povrnejo in zagrabivši
kak veči kos, beže iznova; tretji se 1 a j a j e ravsajo za
kruh in koljejo; četrti hlastajo in žro kos za kosom,
ne mareči za kepe, ki jim lete v rebra in hrbet; ne¬
kateri, siti še od prej, samo vohajo kruh, vidi se jim,
da se ne bi branili, ko bi se hotelo izpremeniti v meso;
več malih ščencev, izogibaje se udarcev, se suče in
pleše vrtoglavo na okoliš ali pa se plazi tenko cvileč
po trebuhu semtertje, ne vede si pomoči. Ajdov kruh
je spravljen; berači hite k večerji. Na trati se vrtita na
ražnju dva debela ovna, blizu njiju stoji sodček črnine,
ki drži še nekaj bokalov čez vedro; k njemu se napotijo
berači najprej. Ne pije se iz malih kupic po kmečko,
ampak po beraško iz velikanskih čaš, podobnih hrva-T
škemu bilikumu. Tudi ravnatelj večerje, ki je skrbel
za vino in bravino, je pravi Hrvat po krvi, na pol
Slovenec pa po besedi, namreč Beli Kranjec. Najprej
se zalaga pečenka in govedina in drugi boljši darovi
naših predobrih romarjev, potem se loti tovaršija ovnov,
vsaka jed pa se zamaka s celim curkom črnine. Na-
jedši in napivši se začno veseljaki okoli ognja prepe¬
vati in plesati in ta zabava dovrši njihovo današnjo
božjo pot. Trudni, siti in pijani popadajo okoli polnoči
v raznih grupah na tla in jamejo smrčati. Po navadi
se vlačijo po svetu berači za se, beračice za se, ali
imajo tupatam svoje hiše in beznice, v katerih se sha¬
jajo. Brez ljubice ni noben mlajši berač. Eden mi je
to sam potrdil in se ustil: „Noben fant je ne dobi
tako lahko kakor mi. Mi smo možje, se držimo še
stare šege, plačujemo za babe mi, ne pa babe za nas,

82

zato se nam jih pa tudi ne manjka. Fant nima dosti¬
krat ne groša, pa je tako grd, da ga mora napajati lju¬
bica. O, mi znamo postreči šockam; zapuščajo kmete in
gredo z nami, ker jih uči skušnja, da se živi z nami bolje
ko s kmečkimi revami. Včasi seve, da nas tudi stisne.
Ljubica nas naganja za petak; za kruh, moko in drugo
beračijo pa se ne iztrži več ko kakih deset grošev.
Takrat je joj za nas, špece nam se groze, da nam
bodo pokazale figo. Kaj se če? Pomagaj si, kakor si
moreš. Moj prijatelj je potreboval za ljubico dva fo¬
rinta, pa ni imel ne dveh krajcarjev. Šel je h kmetu
in prosil za dar. Baba da mu moljave leče. Prijatelj
se lepo zahvali in odide. Na .vrtu so se sušile lepe
mrežaste peče. Fant potuli eno in se vrne v hišo in
pravi: Mati, hvaležnost me je prignala nazaj. Dobil
sem tak lep dar — Bog vam plati zanj! Babi je to
všeč in mu vrže krajcar. Prijatelj se zahvali še enkrat
in gre in vrže v svojo mavho še eno pečo in gre svojo
pot naprej; ni hotel nadlegovati žene preveč z novo
zahvalo. Veste, mi imamo po svetu dosti beraških očetov
in mater, pri katerih se včasi kaj pogostimo in sprav¬
ljamo in prodajamo svoje blago, da je prav za njih in
za nas. Prijatelj je nesel potuljeni peči k materi in je
prejel zanje štiri forinte, dva za ljubico, dva za se. In
tako se je hitro poravnal mali prepir med njima. Ali
pošten berač ne krade drugače kakor v najhušji sili. Jaz
še nisem potreboval nikoli te „kunšti“, saj mi pomagajo
dobri ljudje sami. Posebno v Zagorju za Savo žive
prave krščanske duše, ki ne puščajo od sebe nobe¬
nega berača brez polne mavhe.“

Današnje dni slovi kot beraški raj božja pot na
Zaplazu ali Zaplatah pri Čatežu. Tu se prepriča romar,

83

6 *

kako visoko stopnjo dovršenosti je že dosegla beraška
umetnost. Vsak hip se čuje kaka nova molitev, se vidi
kaka nova rana in bolečina. Vsaki trumi popotnikov
se ponuja to, kar se ji najbolj prileže. Zadovoljno
se smehljajo in postajajo Podgorci, če čujejo: Še en
očenaš za tiste ljudi, ki stanujejo pod Kukovo goro
(pod Gorjancem). Prejšnji čas se je dostikrat molilo:
Še en očenaš za tiste starše, ki imajo sinove v laški
vojski, da jim jih ohrani Bog žive in zdrave. Matere
takih fantov so genile vselej do solz te besede; mo¬
lečemu beraču so metale šestice, ne krajcarjev.

Zadnjih trideset let smo doživeli ogromne spre¬
membe v vseh rečeh, tudi beračija je izgubila svojo
nekdanjo strahoto, prejemši podobo dobičkonosne,
dobro hraneče obrtnosti. Malokje se še potika po svetu
kak berač stare šege in korenine, kak revež, ki je po¬
treben in pošten zraven. S takim sem se seznanil pred
nekoliko leti v Šentrupertu. Bridko in srdito mi je tožil
razuzdanost svojih tovarišev in je bil prepričan, da
kaznuje Bog s slabimi letinami svet zaradi njihovih
hudobij. Ime mu je bilo Aleš. Imel je že čez 70 let.
V mladosti je hlapčeval, pa mu je strl v hosti hlod
desno roko, da ni mogel več delati. Beračil je od svo¬
jega 25. leta po Kranjskem in sosednih deželah. V
noben kraj ni prišel več ko enkrat na leto, včasi ga
ni bilo tudi po štiri in pet let nazaj. Kadar je stopil čez
prag, se ga je obveselila vsa hiša. Otrokom je prinesel
lepih podobic, materi svetlo svetinjo s svetih Lušarij,
deklicam blagoslovljenih paternoštrov s svete gore,
očetu pa cel kup novic in povesti o širokem svetu, o
življenju in delovanju neznanih ljudi daljnih krajev.
Celi družini pa je popisoval božja pota in cerkve in

84

pripovedoval pridige slovečih duhovnikov in čudne
čudeže, ki se gode v tujih, Bogu ugodnih deželah.
Celo noč bi ga bili ljudje poslušali, pa so ga tudi go¬
stili z vinom in z najboljšim, kar je hiša premogla in
ga silili drugi dan, naj se pomudi več dni pri njih. Po
svojem običaju pa ni ostajal v nobeni hiši več ko en
dan. Prijateljev, ki so ga sprejemali tako prisrčno
gostno, je imel dosti po vseh slovenskih deželah.
Ni trpel nobene sile, ker je delal, kamor je prišel,
ljudem veselje, ne pa nadlege in strahu. Sedanjim be¬
račem se ne zdi beraška palica ne težka ne sramotna.
Z molitvijo se ukvarja vsak kmet bolj ko oni. Na shodih
in božjih potih dohajajo zjutraj k cerkvenemu pragu še
le proti koncu maše. Narod govori: Treba je, da bi se
rodili trije ljudje: Eden, ki bi molil za berače, eden,
ki bi plačeval za pijance in eden, ki bi umiral za bo¬
gatine. Z božjih potov, sejmov in shodov vro berači
kupoma v svoje brloge, k svojim očetom in materam,
gostije jim trajajo včasi po več dni in noči. Postelj
ne potrebujejo, ko se naveličajo orgij, počepajo na po¬
bij uvana tla dedci in babe. Pravijo, da se nahajajo
najboljši plesalci med berači. Neki godec mi je rekel,
da še nikoli ni živel tako dobro kakor pri njih na
Raki. Za en dan godbe so mu dali pet goldinarjev
plače. Tudi v Bršlinu imajo sloveč bordel. Najrajši pa
so napravljali svoje skupne veselice v gornji krčmi
nad Kačjo ritjo, dokler je živel še prejšnji gospodar,
njihov prijatelj. Neki večer sem jih gledal stoječ v
bližnjem grmovju, ko so si kurili zadaj za hišo na trati.
Naštel sem jih petnajst, osem možkih, sedem ženskih.
Pili so kaj pridno, pogovarjaje se o srečnih in nesrečnih
pripetljajih svojega življenja. Eden je pravil, kako strašno

85

je ganil avšaste romance s tem, da je tako pa tako
vrtil oči, bliskal z obrazom in napenjal usta na krivo
šobo, drug se je hvalil, kako krasno rano si je nape-
čatil na nogo iz španskega voska, smole in krvi tolste
piške, katero je bil pohrustal pri dobri materi Cajna-
rici, tretji je pripovedoval ob splošnem krohotanju, da
se je, ne vedoč nazadnje, komu na čast bi še molil,
spomnil te dobre matere in je odmolil očenaš na čast
svete Cajnarice, da bi za nas Boga prosila in stara
žena da mu je vrgla v klobuk za to lepo molitev celo
petico. Beračice, ki so natakale in ljubim stregle, so se
kar svetile od neskončne zadovoljnosti in radosti in so
se ponašale v vsakem obziru še veliko svobodneje od
možke druhali. Družba je prepevala tudi mnoge pesmi,
znane in neznane, med neznanimi tudi več beraških.
Rime in smisel ene sem si zapomnil in zapisal:

Koder solnce sveti,

Mi romamo po sveti
in špasamo z dekleti
Takolele — takolala!
(se objemajo in ljubijo).

Če smo glih berači,

Nam vselej cajt je krači,
Ga z ljubco pit
Takolele — takolala!

(si napivajo).

Pij ga, ljubca, pij!

Nam zmerom ne curi.

Se nam tako hudo godi,

De ga še kaplje v glažku ni.
Prazni trebuhi krulijo
Berači britko tulijo
Takolele — takolala!

(tulijo po zversko).

86

Jana.

L eta 1834. se je rodila v mali vasi topliške duhov-
nije ne ravno bornim, ali tudi ne preveč pre¬
možnim staršem hčerka Jana. Imela je nekoliko sta¬
rejših bratov in mlajših sester. Vseh skupaj je bilo
petero. Starši so ji pomrli, ko še ni bila prestopila
otročjih let. Gospodarstvo je prevzel najstarejši brat
Jože, ki je bil človek dobrega srca in je ljubil sestro
Jano, da ni trpela pri njem nič pomanjkanja in je tudi
niso smeli pretepati in preganjati ne domačini, še manj
pa tuji ljudje. Tako je rasla in se odrejala v rojstni
hiši do sedemnajstega leta. Na Toplice je hodila poldrugo
leto v šolo in se naučila, ker je imela dobro glavo, prav
dobro brati, za silo tudi pisati. Branje jo je veselilo, v
cerkvi je molila vselej na bukvice; pisati pa je sča¬
soma, kakor toliko drugih kmetov, do malega poza¬
bila, ker ni bilo prilike, da bi se bila v tej znanosti
kaj dosti urila in utrdila. Nje odreja ni bila v nobeni
reči drugačna kakor vseh kmetiških otrok tistega okraja;
velik, velik razloček pa je bil med srcem njenim in
njenih vrstnic. Otročje igre je niso nikoli dosti mikale.

87

Drugi dečki in punčke so poslušali z odprtimi ustmi
in zaprto sapo narodne pripovedke o strahovih, coper-
nicah, ukletih gospodičnah itd., nji pa se je ob takem
pripovedovanju zehalo in dremalo. Tem bolj pazljiva
pa je vlekla na ušesa resnične prigodbe, če so bile
zanimive, mikavne, podučne ali iz kakega drugega
vzroka imenitne. Ko je bolj odrasla, je hodila tudi ona
na semnje, cerkvene shode, svatbe in na druge take
veselice; udeležila se je marsikatere pijače v hramih in
krčmah; čula je marsikatero pohvalo, kako je lepa v
obraz in lepo vzrasla; kamor koli je prišla, po¬
zdravljali so jo glasovi prijaznosti in čimdalje bolj po-
gostoma tudi zapeljivi glasovi sladke ljubezni. Ali vse
te veselice in govorice so se nje dotaknile komaj po
vrhu, do srca je ni nobena prešinila, v dušo se ji ni
nobena zapičila. Njeno bistro oko je kmalu spoznalo
lažnivost tega sveta. Sosedje, prijatelji, tovariši so
se drug drugemu v obraz milili in dobrikali, za
hrbtom pa se strupeno obrekovali in pikali; fant
je obetal dekletu vse dobrote, ki se dado misliti in
želeti, ko pa mu je verjela in se vdala, jo je za¬
peljal in zapustil; celo med starši in otroci je videla
stokrat več hinavščine in mrzle sebičnosti kakor prave
odkritosrčnosti in resnične ljubezni; kar se tiče druge
žlahte, je slišala že v otročjih letih, kako slep in brez¬
umen je tisti, ki se zanaša kaj nanjo in pozneje se je
prepričala po britkih skušnjah tudi sama, da spoštujejo
žlahtniki le tistega, ki kaj ima in sicer za to, ker dobe
s tem priliko, ga prekaniti in če je mogoče tudi —
okrasti. Jana je nad vse drugo ljubila resničnost, zato
se ni mogla čutiti nikoli prav od srca zadovoljne in
srečne v tovaršiji. Imela je rada ubrano petje in godbo

88

in dokler se je v društvu pelo in godlo, je pazljivo
poslušala, razigralo se ji je oko in srce in tega ve¬
selja bi se ne bila kmalu naveličala. Ko pa se je za¬
čelo obrekovati, norčevati, preklinjati, prepirati ali kla-
fati, jo je obšla nevolja in neka neznanska otožnost,
pa je prej ko mogoče vstala in šla domu ali pa v kak
tih samoten kraj, in tam se je vdala svojim mislim
in sanjam in je mislila in sanjarila, dokler se ni spom¬
nila nujnih opravkov, ki jo čakajo in kličejo.

In kaj pa je v svoji tihi samoti mislila in sanjarila?
Dvoje. Eno je bilo, kako bi mogla doseči samosvojnost,
samostalnost, svoje premoženje, da ne bi trebala živeti ob
tuji milosti, ob tujem kruhu, pod tujo oblastjo. Drugo
pa to, kolika sreča bi zanjo bila, ko bi si mogla do¬
biti zvestega prijatelja, da bi šla ž njim proč, daleč
proč od teh zavidnih in zvijačnih ljudi in bi živela in
se radovala z njim v mirnem zavetju vse dni svojega
življenja. Jane ni veselilo polje in to je bilo zanjo
prav, ker se človek v naši deželici s samim poljedel¬
stvom ne izkoplje iz revščine. Duh jo je gnal k obrt-
nosti, ki obeta več zaslužka in naklada manje truda
ko kmetijstvo. Zanjo niso toliko potrebne in koristne
močne roke in utrjeni udje, z bistro pametjo se opravi
več in ta dragoceni dar je Bog Jani z obilno mero
podelil. Lotila se je posla na svojo roko najprej v do¬
mači hiši. V Žužemberku se je bila naučila izvrstno
šivati in obenem peči okusen kruh, kakršnega uži¬
vata v slast rer/ni kmet in bogati gospod. Jana postane
zdaj šivilja in k^uharica, zraven pa je točila tudi žganje,
ker je spoznala, da ji ta prodaja ne more nakloniti
kake posebne nevarnosti, nesti pa utegne dovolj do¬
bička, to se ve, če ne bo manjkalo pivcev. In pivcev

89

lepi deklici res ni manjkalo. Vse je kazalo, da si bo
sčasoma opomogla in to bi se bilo gotovo zgodilo,
ko bi ne bila segala po njenem denarju in dobičku
lakomna žlahta. Pivci so plačevali račun ali nji ali
pa tudi njenim bratom, sestram in drugim domačinom
in ti ljudje so spravljali denar v svoj žep in Jana se je
kmalu prepričala, da se na tak način ne barata s ko¬
ristjo, ampak v gotovo zgubo.

Kruhariti in točiti je morala sicer nehati, ali mi¬
rovati ni mogla več. Ker ji je domača hiša primrzela,
si je šla iskat sreče k tujim ljudem. Naprosil jo je
vdovec, da bi prišla k njemu gospodinjit. Ta mož je
bil precej slabega uma, po smrti svoje žene je gospo¬
daril tako nemarno, da se je vse podiralo in razsi¬
palo. Hiša ni imela ne potrebnega orodja, ne dosti
posode; pravila, reda in snage ni bilo v nobeni reči.
Nobeno delo se ni o pravem času začelo in končalo.
Prihodkov se je nateklo dosti, ali ker ni bilo pravega
oskrbnika, so se nekam poizgubili, da nihče ni vedel,
kam. In kako ne? Družina je delala, kar je hotela. Otrok
se je potepal po vasi lačen, blaten, ušiv in ves raztrgan.
Prasci so krulili, ker so bili tudi oni večkrat lačni
kakor siti in goveja živina je žuljila v hlevu suho
slamo, še bog, če se je kdo domislil, da ji je kaj
prinesel; Pri jaslih sta stali dve molzni kravi, pa vendar
ni bilo ne sledu masla, ne kapljice mleka. Gospodar
je včasi postaval in pijančeval, včasi je prijel res tudi
za kako delo, ali je ongavil tako nerodno in brez pa¬
meti, da ni nikjer nič izdalo. Tako zmešnjavo in ho-
matijo razvozlati in urediti, dati ji pravi tir in pot,
ni bila nikaka šala in mala stvar še za izkušeno go¬
spodinjo ne, nikar za dekleta, ki je doslej samo drugim

90

pomagala, po svoji glavi in vednosti pa sama še ni¬
koli gospodinjila.

V takih težavah se pokaže, kdo je rojen za go¬
spodarja, kdo za hlapca, katera za gospodinjo in katera
za deklo. In Jana je dokazala, da jo je ustvaril Bog
res za gospodinjo kakor malokatero. Ko je prišla v to ho-
matijo in zmešnjavo, se je kar križala in roke vila; hotela
je skoraj obupati. Ali že v štirinajstih dneh se je v njenih
rokah hiša tako izpremenila in popravila, kakor da zna
čarati. V izbah ne bi bil človek dobil nesnage, če bi
je bil iskal z lučjo; živini in prascem se je nastiljalo
in nosilo krme, da se je kar videlo, kako ji tekne;
družina ni jedla več zastonj, dobivala je hrano, kakor
se spodobi, ali zato pa je morala tudi pridno se gi¬
bati in to je storila rada, ker pri dobri gospodinji delo
človeka veseli. Česar je manjkalo v kuhinji, ali v hiši,
se je dobilo za male krajcarje, ker se pohabljeno orodje
in posodje ni zavrglo, ampak neslo h kovaču in sto-
larju ali pa izročilo piskrovezarju. V hramu je stala
na polici dolga vrsta loncev, skled in latvic, polnih
mleka, smetane in masla. Ker kmetija, kakor sem že
omenil, sama ob sebi ni bila revna, so se dali doseči
ti in drugi taki uspehi brez čarobije, zgolj z varčnim
in na vse plati pazljivim in skrbnim gospodarstvom.
Prehudo siliti in hiteti ni bilo nič treba. Jana se ni
sukala kakor kaka vrtavka, hodila in delala je raje
počasno kakor naglo, večkrat je tudi par trenutkov
postala in premišljevala, ali prav zato, ker je vsako reč
tako dobro natanko prej preudarila in pretehtala, vršili
so se posli o pravem času, na pravi način in nikoli
ne gospodarju v škodo, zgubo ali sramoto. Sosedje
so le strmeli, majali le z glavo in govorili: Jožek, smo

91

mislili, bo prepadel, pa ne bo ne. Jana mu je zme-
teno štreno hitro poravnala. To gre kakor ura. Če
ostane pri njem kaj let, bo Jozelj mož in še kakšen!
Jozeljnu pa so rekli naravnost: Drži čvrsto to Jano,
drugače ti jo bo kmalu kdo drugi ugrabil. Take gospo¬
dinje ni ne v naši ne v sosednji fari. Moraš se ji
militi, da se ji prikupiš in priljubiš. Če želiš sam
sebi dobro, ne smeš biti tak pustež. Avša Jozelj pa
se zadere: Kaj tako mi pridete svetovat?! Oho ho!
Jozelj je gruntar in se ne bo tako zavrgel, da bi jemal
sirotko s stointrideset goldinarčki dotice.

Napuhnjeni trap proti Jani ni izkazoval ne le ni-
kake hvaležnosti, ampak si je še domišljeval, da ji je
storil Bog ve kako dobroto s tem, da jo je bil vzel
v službo. Osorno je trdil, da mu opravlja samo to,
kar je njena dolžnost, druzega pa nič in ravnal je z
njo sploh tako neotesano in neumno, da jo je spo¬
padla pravična jeza in je že čez deset tednov prismo-
jenca pustila. Preselila se je potem v Novo mesto in
služila štiri mesece v Legarjevi gostilnici za natakarico.
Kaj so in zakaj se take služabnice večidel najemljejo,
je bralcem znano. Sploh se lahko trdi, da je maloka-
tera kaj prida. Nekatera dela škodo gospodarju, da
koristi sebi, nekatera pa še sebi ne zna in neče ko¬
ristiti. Ta ga pije skrivaj v kleti, ona se zaliva z njim
vpričo vseh gostov in tudi vpričo svoje gospodinje.
Nekatera ljubi samo enega pivca, njemu streže kar
se da, včasi celo z vinom ali pivom, prinešenim iz
kake bolje krčme, vse ostale pa tako zanemarja,
kakor da bi se hoteli zastonj napiti in najesti. Še
druga pa je zaljubljena v vsakega gosta, da ji po¬
nudi le kdaj piti in ji privošči obenem kako lepo

92

besedico. Nekatera znori že tisti dan, ko se začne
zvati natakarica, katera druga pa se drži od konca kaj
modro in pošteno, ne mara nič za prilizovanje, še manj
za kvante, ali čez eno ali dve leti se uho in srce tako
privadi, da se ji zdi pametna tovaršija pusta in se
ne more nikjer drugje več kratkočasiti, ko med ponoč¬
njaki in drugimi zapravljivci in faloti. Navada je, da za¬
htevajo pivci od natakarice ne samo, da jim streže s
pijačo in jedjo, ampak tudi da jim dela družbo in jih
razvedruje in razveseljuje z vsemi duševnimi in teles¬
nimi zmožnostmi, katere ji je narava podelila. Dobro
vem, da se nahajajo tudi take krčme, kjer si ohranijo
služabnice pošteno ime in včasi celo nedolžnost, ali
v njih ne nosijo zvonca natakarice, ampak hišne ma¬
tere, ki pazijo s staroslovensko resnostjo in ostrostjo
na pravi red svoje krčme in na krščansko nravnost
svoje družine. Za Legarjevo gostilnico pa se ravno ni
moglo trditi, da ima tako vestno in skrbno gospodinjo.
Legarica je kvantala tudi sama in še kako rada; nje
prejšnjega življenja se je držala marsikaka precej ne¬
čedna maroga, za katero so pivci dobro vedeli. Ali
kakor se ni ona nič sramovala svojih grehov, jih ji
niti oni niso nič zamerili in očitali, in sicer zato ne,
ker je bila premožna; bogatinom se odpusti vse, s
prstom kaže svet, posebno pa dolenjski, samo na revne
grešnike.

Gosti so se nove lepe natakarice tem bolj obve-
selili, ker je imela zgolj grde prednice. Take je Lega¬
rica jemala v službo najbolj menda prav zato, ker so
bile grde in je zraven njih sama še zmerom nekaj ve-'
ljala, dasi so jo bila leta že hudo nagrbančila in po¬
sušila. Jane bi se bila bržkone branila, ko je ne bi bili

93

ljudje tako na vso moč hvalili, kako zdušno in pošteno
se obnaša v računih, kar se čuje le o malokateri nataka¬
rici. Prvi pivec, ki je videl Jano pri Legarjevih, je bil
čevljarjev sin, klepetavasti gizdalin Karol. Še tisto uro
je celo Novomesto vedelo, kakova da je: da hodi mo¬
gočno kakor kaka princesa, da je tenkega života, rasti
pa visoke in ravne kakor konoplja, da ji obsipljejo
glavo rjavi kodri, v obraz pa da je lepo bela in ne¬
koliko tudi rudeča, z eno besedo, da je taka, v ka¬
kršno se lahko zaljubi ne le kmet in rokodelec, ampak
tudi kak meščan, uradnik in oficir. Zvečer so pritisnili
na ogled vsi stari gosti, pa tudi več novih, ki so se
hoteli prepričati, če govorica ne laže. To pot je pripove¬
doval Karol resnico, kar se je sicer le prav malo¬
kdaj pripetilo. Vsi pivci so pozdravili Jano z glasno
in iskreno dobrodošlico, ki bi jo bila gotovo veselila,
ko bi ne bili mešali že prvi večer v svojo hvalo to¬
liko skritih in očitnih kosmatin. Vsak dan se je bolj
prepričala, da jo hočejo imeti ti ljudje za vseobčo lju¬
bico, kar jo je napolnilo z nevoljo in gnusom. Ona
ni bila in ni marala biti tercijalka, ali hotela je ostati
pošteno dekle. Stregla je pazljivo vsakemu, ali prije¬
mati in ljubiti se ni dala nikomur.

Legarici je bilo to prav všeč, ker so se srca njenih
gostov, ki so se bila že skoraj izneverila, kmalu zopet
nagnila k njej. O Jani so začeli govoriti: To je sveto-
petnica, kmetiški štor, butasta punčarna, ki ne pozna
nobene mestne manire. Gizdelin Karol, ki je mislil,
da ima do nje največ pravice zato, ker jo je prvi videl,
se je zdaj slovesno klel in pridušal, da take avše ne
bi pobral, če bi jo prav kdo za njim metal. Tovariš
Knafelj, ki je Karola že zato sovražil, ker sta bila oba

94

čevljarja, mu odgovori zabavljivo: Karol, vidim, da si
se pobratil danes s tisto lisico, ki ji je dišalo grozdje,
pa je viselo tako visoko, da ga ni mogla doseči in se
je potolažila z besedo: Mar mi je za to grozdje, ki
je tako kislo. Kar se tiče mene, se s to lisico ne
mislim pobratiti. Na vrh snežnikov po Jano ne bi šel,
na vrh Gorjancev pa gotovo, ko bi vedel, da bo
moja šoca.

Edini junak, ki ni obupal o svoji sreči, je bil
nemški oficir Šuršelšavf. Sladke besede mu sicer niso
nič pomogle, tudi njegovih lepih daril se je Jana trdo¬
vratno branila, ali mislil sije: Korajža velja! Ali nisem
mar Nemec in oficir in junak? Ni hudič, da ne bi
premagal te borne, kranjske trdnjavice. Namenil je, vzeti
jo kar z burnim naskokom. Ko je šla pozno zvečer Jana
nekemu pivcu v klet po vina, se je zaletel vanjo Šur¬
šelšavf s tako silo, da bi jo bil skoraj podrl. Zanj je
bila res prava nesreča, da ni bila Jana samo lepa,
ampak tudi močna Slovenka. Prijemši posodo v levo
roko, ga je pahnila z desnico v vrata s toliko močjo,
da se je zvrnil in si raztrgal ob kljuko svojo novo
suknjico. Odslej je ni nikoli več nadlegoval, ali s tem
še Jana ni bila zadovoljna. Povedala je to reč svoji
gospodinji in ji rekla s trdo besedo, da bo morala
hišo zapustiti, ako bi se kaka taka nespodobnost le še
enkrat ponovila. Legarica se je ustrašila, ker se ji je
dekle na vsako plat priljubilo. Pivci so sicer od konca
godrnjali, da nova natakarica ni marala za njihovo pri¬
lizovanje. Sčasoma pa so utihnili in jo še hvalili in
dejali, da je prinesla še le ona poštenje v Legarjevo
krčmo. In drugače tudi ni moglo biti, ker se pravo
devištvo vsakemu prikupi, še razuzdancu.

95

Legarica pa je imela še veliko drugih vzrokov,
da je hotela Jano na vsak način pri sebi pridržati.
Odkar je prišla k njej ta deklina, se je število pivcev
jako pomnožilo, raslo je skoro od dne do dne zato,
ker je Jana svoj posel dobro razumela. Stregla je enako
ročno in prijazno vsakemu in ne le nekaterim. Ona
ni imela navade, postavati pri gostih in se z njimi po
celo četrt ure razgovarjati, kadar je prišla sila, pa dir¬
jati kakor besna v klet in kuhinjo, kakor so delale to
druge natakarice. Vedno je mislila na svojo dolžnost;
davši dobrovoljnemu pivcu dve, tri lepe, ali nikdar pre¬
lepe besede, korakala je počasno ali k drugim gostom,
da vidi, če jim je treba kake postrežbe, ali pa k go¬
spodinji, da jo vpraša, če ji ima kaj ukazati ali da
ji pove, kaj bi se po njeni misli moralo za krčmo ku¬
piti, pripraviti ali sicer priskrbeti. Natakarice so tako
navajene, da imajo posodo zares dobro samo v soboto
večer. Jana pa ni čakala tako dolgo; ko je kak pivec
odrinil, je steklenice, sklede in krožčke očistila kar
precej in je dobila mlačne vode in peska, jih je oplak¬
nila še enkrat, da je bila posoda ves teden zmerom
snažna in svetla kakor ogledalo. Hiša je bila prej do¬
poldne dostikrat vsa nasmetena in blatna, po mizah
so ležale kosti, koščki kruha, semtertje so stale tudi
mlake in še za mnoge druge reči se je gnusilo marsi¬
kateremu gostu. Kako čudno pa se je zdaj vse to
predrugačilo! Že ob osmih zjutraj je bila gostilna tako
očejena, da bi bil stopil z veseljem vsak grof vanjo.
Ljudje so lahko uganili, od koga dohaja ta lepi red.
Ker je Jana zgodaj vstajala, je lahko skrbela ne le za
snago, ampak še za sto drugih sicer majhnih, ali za
krčmo potrebnih opravkov in reči, na katere je zložna

96

Legarica kaj rada pozabila. Zato pa je imela že čez
štiri tedne svojo Jano tako rada, kakor da bi ji bila
prava hči, ne pa dekla. Blagovoljno se smehljaje ji je
zrla v obraz in ko je šla od nje, je kimala za njo
preprijazno z glavo in marsikateremu gostu je zatrdila,
da mora na vsak način to izvrstno dekle osrečiti. Do¬
bila ji bo tako dobrega moža, da ji bodo vse mestne
punce zavidale.

Ali okolnosti so tako nanesle, da se blagi nameni
Legaričini niso mogli izpolniti. Po Jano je prišel brat
Jože in jo prosil z milim glasom in s povzdignjenimi
rokami, da naj se vrne domu. Odkar ga je zapustila
sestra, jelo mu je iti gospodarstvo vsak dan bolj po
rakovo. Njegova žena sicer ni bila napačna, pomagala
mu je, kolikor je vedela in znala, ali bila je ta nesreča,
da je prav malo vedela in znala. Dokler je imela na
strani Jano, se ni čutilo in poznalo, da je tako slabe
in prazne glave, tem bolj pa zdaj, ko je morala sama
gospodinjiti. Ker je Jana svojega brata iz srca ljubila,
mu ni mogla odreči in je šla z njim nazaj v očetnji
dom vkljub vsem prošnjam in solzam svoje prijateljice
Legarice. Svast jo je sprejela mrzlo in skoraj osorno.
Njej se je grozno zavidelo, da ceni Jože gospodinjske
zmožnosti in spretnosti svoje sestre bolj kakor njene,
ki je njegova zakonska žena, mati njegovih otrok in
mu je prinesla več sto goldinarjev dote.

Jana je precej videla, da ni dobro došla vsem
domačinom; hotela je bratu za voljo kratek čas po¬
trpeti in prenašati mirno vse sitnosti in pisane po¬
glede jezne babe, potem pa si iskati sreče vnovič pri
tujih ljudeh, katerih se ji je bilo res tudi manj bati
kakor svojih. Vendar se je obrnilo vse bolje kakor

97

7

je od konca mislila. Njena krotkost in ponižnost je
bratovo ženo kmalu potolažila. Jana je delala sicer vse
po svoji dobri glavi, ali na videz se je svasti podla¬
gala, vprašala jo v vsaki reči za svet in se sploh tako
vedla, kakor da ne bi bila hiši nič potrebna, kakor da
pravi red, ki je zopet vladal v gospodinjstvu, ni za¬
sluga njena, ampak svastina. In tako sta živeli skupaj
v precej dobri slogi poldrugo leto.

Ta čas se je Jani nekaj primerilo, kar bi bilo
imelo lahko važne nasledke za celo življenje: ona se je
zaljubila. Kakor drugi vaščani, je hodila tudi Jana v
cerkev na Toplice. V tej vasi pa si je našla že prejšnja
leta tudi dobro prijateljico, hčer slovečega krčmarja.
Pri njej se je glasila vselej, kadar je prišla v cerkev
ali pa po kakem drugem opravku na Toplice. V to
krčmo so zahajali najbolj manjši škrici, ki so med
sabo radi kaj potajčali in pa orožniki, ki so se ogi¬
bali pravih gostilnic zaradi prevelikih računov, kme-
tiških beznic pa zato, ker se niso hoteli mešati med
„otrobe“. Orožniki so bili vsi sicer mladi in kaj čvrsti in
brhki fantje, ali tako pomladanskega obraza, voljnega
života in rejenih meč in stegen kakor Stanko, ni imel
nobeden. Drugih lastnosti o Stankotu ne vem pove¬
dati razun te, da je slovenščino nekako po svoje za¬
vijal, ker je bil rojen Čeh in pa to, da se je zaljubil
v Jano, če ne že prvi dan, ko jo je videl, pa gotovo
prvi mesec. Tudi njej se je zdel Stanko lep in lju-
beznjiv na vso moč, ali ker ni bila navadna, vsak¬
danja deklica, ji to še nikakor ni zadostovalo. Želela
si je ljubčka, ki bi moral biti ne le čeden in prijazen,
ampak ob enem tudi pameten, kar pa Stanko ni bil, vsaj
tako, da bi se bil mogel Jani popolnoma prikupiti in

98

primiliti. Svojo ljubezen ji je hotel dokazati s tem,
da je dajal po šegi zatelebanih kmetov strašno za vino.
Včasi je zapil en večer po pet goldinarjev. To su¬
rovo zapravljanje je Jano bolj odbijalo kakor jo vleklo
k njemu. Fant je to zapazil in se jel držati v pijači
mere. Videlo se je prav očitno, da jo res ljubi, da
opusti rad vse, kar bi mu utegnila ona zameriti in
stori rad vse, kar bi ga utegnilo njej priporočiti. Po
taki pozornosti Janino srce ni moglo ostati mrzlo in
trdo. S Stankotom se je začela rada pomenkovati in
od dne do dne bolj prijazno. Kar nič se ni jezila, če jo
je kak streljaj daleč spremil ali ji stisnil roko in celo,
ko jo je hotel poljubiti in objeti, se je branila samo
na videz. Poljubca mu ni sicer nikoli vrnila; bila je
tako sramežljiva, da ne bi bila kaj takega za ves svet
ne storila, ali svojih občutkov ni mogla in ni marala
zatajevati, fantu je naravnost priznala, da ji je povšeči
in da jo sme smatrati za svojo pravo prijateljico, s
tem pogojem, da tudi on ne bo prekoračil nikdar meje
resničnega prijateljstva.

Stanko te resne besede ni razumel. Mislil je, da
mu je zdaj vse dovoljeno. Začel je zahtevati od nje
tisto dejanje, v katero sme privoliti brez greha samo
zakonska žena, nikdar pa ne krščanska devica, ki hoče
biti vredna tega častitega imena. Jana se vstopi predenj
in ga pogleda tako ponosno in ostro, da obžaluje svojo
nepremišljeno prošnjo, še predno mu nje usta kaj oči¬
tajo. Ko pa mu veli počasno, trdo in trdno: Če zineš
tako le enkrat še, se nikdar več ne poznava, zalije ga
rudečica in obide ga sram in strah, da se trese kakor
šiba in pobesivši oči, zajeclja: Oh, preljuba Jana, ne
zameri prehudo mojemu jeziku, ki ni vprašal pameti,

99

7 »

ko je izustil to nespodobnost. Verjemi mi in jaz se
Ti zaklinjam tukaj in kličem za pričo te obljube sa¬
mega živega Boga, da te bom ljubil zanaprej še stokrat
bolj prisrčno in goreče kakor sem te doslej ljubil, ker
nisem še nikdar tako očitno videl kakor zdaj ta tre-
notek, ko si se ustavila s pravično jezo moji norosti,
kako visoke časti in globokega spoštovanja vredno lju¬
bimko mi je podarila sreča. Odpusti mi to mojo prvo
in zadnjo prenagljenost in nehvaležnost; do zdaj sem
te imel samo za svojo sladko prijateljico, odslej mi boš
najprva svetnica, kateri se bom dal s srčno radovolj-
nostjo voditi po vseh potih svojega življenja.

Jani so se zdele te besede sicer prav lepe in
dobre, ali je niso mogle popolnoma pomiriti in uto-
lažiti. Pokazala ji je prejšnja nesramnost strašanski
prepad, ki ji je zijal tik pred nogami. Dragi obeta
sicer poboljšanje, ali kje je porok, da bo ostal mož-
beseda? Dekle je bilo tako srečno ustvarjeno, da se ni
dalo nikoli premagati občutku. V sebi je gojila dva
vladarja: toplo in blago srce poleg prave deviške pa¬
meti; nikdar ni dovolila kake reči hrepenečemu srcu,
če je ni odobrila in potrdila obenem njena čista in
ostra pamet. Srce je govorilo: Verjemi mu! ljubi ga! ne
boj se, da bi te prevaril in pahnil v brezdno sramote
in nesreče, saj vidiš, kako naglo in resnično se je po¬
kesal za greh, komaj za grešni namen. Slovenska pamet
pa je odgovarjala: Ni varno verjeti človeku, ki ga go¬
nijo divje strasti, ki je hotel tvojo ljubezen pridobiti
s pijanstvom in komaj zavrnjen na pravi pot nazaj,
začel s predrzno roko trgati tvoj najdražji zaklad, sveti
venec devištva. Zdaj, ko ni smel napasti svoje pohotnosti,
veli, da mu je žal. Mogoče, da mu je res žal, da ne bo

100

svojega napada nikoli več ponovil. Ali vsaka reč mora
imeti na svetu pri pametnih ljudeh svoj namen. Namen
vsake poštene ljubezni pa je zakon in v zakon te
Stanko nikdar ne bo vzel, ker te vzeti ne more. To
mu brani zdaj služba in če pusti službo, branila mu bo
ubožnost, ker je brez premoženja od doma in sam si
tudi ne bo nikoli opomogel, ker ni varčen in tudi ni¬
česar ne zna, da bi si mogel kaj dosti prislužiti. Na
njegovi strani ti ne bi dosegla nikoli tega, kar si po
pravici želiš, namreč tiste zlate samosvojnosti, katera
reši človeka pekoče skrbi za vsakdanji kruh in stara
leta. Razderi to zavezo, dokler je še čas, dokler se da
še razdreti brez škode in sramote tvoje in njegove. In
kar je velela Jani pamet, to je tudi storila brez žalosti
in brez kesanja. Pravim, brez žalosti. Ali je bilo kaj
takega ljubeči deklici mogoče? Da, bilo ji je prav
lahko mogoče, kajti se ljubezen v njej še ni bila ukore¬
ninila, ampak je pognala kal le na površju. Ona jo je
samo uprasnila, ne pa še globoko ranila, ogrela je
njeno dušo, ali užgala je ni. Vzrok je bil, ker še ni
našla tega, kar so ji kazale sanje že v otročjih letih.
Želela si je prijatelja, s katerim bi pobegnila od hu¬
dobnih ljudi daleč, daleč proč v tiho zavetje in bi po-
čivaje na njegovem zvestem srcu pozabila vse reve tega
sveta in preživela v njem srečno vse dni svojega živ¬
ljenja. Pijanosti udani, omahljivi in pohotni Stanko ji
ni mogel biti ta prijatelj, zato se ni čuditi, da mu je
dala slovo brez srčnih bolečin in skoraj brez solze.

101

Revna nevesta, bogata žena.

Z opet sem se šetal po Žabjeku ob lepem, prelepem
vremenu. Iz žepa vzamem češko knjižico, ki po¬
pisuje temeljito rusko floro. Preberem pet listov, silen
ropot, ki mi zaglušuje ušesa, me predrami naenkrat
iz zabave: bil je grom, ki se je začel razlegati iz temnih
oblakov, z navadno hitrostjo zbranim nad lukenjskim
gradom. Skočim in bežim proti Prečini, ali ker se
dežju to pot ni mudilo, še dobre četrt ure naprej in
pridem srečno pod streho prijazne krčme prav ko so
jele padati tiste debele kaplje, ki naznanjajo tako rade
kratko, ali močno ploho. Čez kakih pet minut nastopi
naliv, kakor da se je utrgal oblak in pripodi domu
vso krčmarjevo družino s polja. Otroci — dva sinova in
hči — so zopet zapustili hišo, ko se nevihta nekoliko
utolaži, krčmar Tonček in njegova žena Rezika osta¬
neta notri in se pogovarjata z mano, kakor je navada,
najprej o vremenu in poljskih delih, potem o zdravju,
znancih in marsikaj druzega. Kaj dobro se čuti človek
v tej krčmici: hiša je lična in bela ko sneg, izbica
prijazna, to je, ne prevelika ne premajhna, miza, stoli,

102

klopi, posoda, vse je čisto in snažno, naj bo praznik
ali delavnik. Mala okenca obdajajo čedna, rudeča za¬
grinjala in na vsakem oknu stoji lonček s cvetlicami,
tu fuksija, tam nagelj, na tretjem oknu rožmarin,
poleg njega blagodušna reseda itd. S tem lepim redom
pa se popolnoma vjema tudi postrežba, za dobro sta¬
rino skrbi Tonček, za domač sir, pleče ali klobaso pa
njegova Rezika. Tukaj se nikoli ne odgovarja tako
kakor drugje, če vpraša človek, ali bi se dobilo dobro
vino: E, prav dobro ni, zdravo pa je. Če hoče gost
kaj zaužiti, ga nikdar ne spravljajo v nevoljo nepri¬
jetne besede: Ni nič, nismo nič pripravili. Take krčme
kot je Tončkova, so na Dolenjskem prav redke, enako
redke v vaseh, kakor v trgih in mestih. Nekateremu
gostu samo ena reč ni všeč: da sta gospodar in go¬
spodinja prekratkih besed, tako nekako sama svoja.
Ali tudi to očitanje ne govori resnice: Tonček in Re¬
zika sta molčeča samo proti neznanemu tujcu, proti
nemirnim pijancem in vlačugarjem, z znanim in po¬
štenim človekom se vselej rada pogovarjata in sicer od
srca, brez hinavščine, brez prilizovanja, pa tudi brez
obrekovanja drugih, kar je posebno redka lastnost
krčmarskih ljudij. Jaz sem se že zdavnaj seznanil s
Tončkom in njegovo rodbino, zato smo se pomenko¬
vali kakor domači ljudje, ki ne poznajo nobene skriv¬
nosti med sabo. Tako je sprožila ena beseda drugo,
nazadnje pride pogovor tudi na ljubezen.

Ovbe, pravi Rezika smehljaje se, to je pa vendar
čudno in skoraj neumno, da se toži tako pogostoma
dandanašnji in še gospodje, da je na svetu premalo
ljubezni. Jaz pa pravim, da je je še preveč in bi bilo
stokrat bolje, ko bi je ne bilo toliko ali še bolje pa,

103

če prav nič. Le poglejte, kako je vse sparjeno; komaj
izleze smrkolin iz lupine, se že plazi za babo, dosti¬
krat pa se godi tudi tako — moj bog, kaj smo uča¬
kali — da love dekleta fante in ne samo z besedo.
Ni dolgo, kar je prišla k meni v nedeljo po maši stara
deklina. Rekla mi je: „Mati, popoldne pridem k Vam,
dajala bom dobro za vino, toda za nekaj Vas prosim,
da mi pomagate/ — „Če morem, zakaj ne?“ -
Veste, kaj me je prosila? Sram me je skoraj povedati:
naj nagovorim kakega čednega fanta, da se bo k nji
prisedel in z njo prijazno kramljal, če ne dalje, vsaj danes
popoldne naj bo njen ljubček, da bo zavezala gobec
vrstnicam, ki govore, da Stražka Anča ne more do¬
biti nobenega fanta. Pil ga bo kolikor bo hotel, naj
poje pečenke, kolikor more in tudi cigar, tistih dolgih
slamnic mu bom kupila, da bo bolj možki in on, bog
ne daj, ne bo potrosil le krajcarja ne. Vi pa se nikar ne
bojte, veste, danes imam denarja, ko črepin; dobila
sem sto goldinarjev dote. Veste, če mi dobote fanta,
toda seveda mora biti mlad in jak, ne bo mi žal, če
Vam dam na račun še goldinar po vrhu. Take grdobije
mi je čenčala avša, ali sem zapodila mrho in ji brala
tak evangelij, da se gotovo ne bo več upala pogledati
mi v oči. In ta zverska poželjivost ni tako redka. O,
poznam take, ki so še hujše. Dve imamo v vasi, v
celi fari jih je morda petdeset. Za božji čas, kam smo
prišli?

Ko ji pritrdim, da je taka 'razuzdanost na vso
moč gnusna in velika sramota in nesreča za deželo
in narod, jo vprašam, če ne dela razločka, če se ji
zdi grešna tudi prava, to je taka ljubezen, ki vodi lju¬
beče v krščanski zakon?

104

„Tudi taka,“ odgovori Rezika; „lepo je, če pride
k hiši lepa krava s teletom, ali strašno grdo, in tudi
uči izkušnja, da ne prinese nobenega blagoslova, ako
pripelje ženin na dom,nevesto z otrokom. Tolika sra¬
mota še čez trideset let ni pozabljena in popravljena. “

„Mati, Vi me ne razumete, jaz mislim čisto, po¬
šteno ljubezen, brez vsakega greha, tako, ki združi o
prvi priliki v sveti zakon deviškega ženina z deviško
nevesto."

Rezika pogleda moža in odgovori z manj trdno
besedo: „Taka popolnoma poštena zaveza menda ni
greh ali kali, toda zdi se mi, da je kaj redka. Duhovni
svare pred vsako predzakonsko ljubeznijo in imajo go¬
tovo prav, ker nas ne uče nič slabega, nič lažnjivega.
Za mladino je to vsekako nevarna reč; prelahko se
zmoti, če je prilika in prilike je več ko dosti, če otroke
še tako varujemo. Pa naj bo kakor hoče, jaz sem za
take čenče tako prestara, izpolnujem to, kar mi stan
naklada in mi ni treba tuhtati več, kako naj ljubim,
da bo brez greha."

To rekoč naju pusti in gre v kuhinjo.

Tonček gleda za njo in se muza: „Kako hitro
se je pobrala, veste, nazadnje se je čutila zadeto, pa
ji je začelo primanjkovati sape in besed, zato je šla.
Ima prav, da nas ne uče gospodje nič krivega. Vsak
pametni vidi, zakaj ljubezni ne morejo hvaliti in pri¬
poročati, naj bo še tako nedolžna; mladi ljudje bi zgra¬
bili brž za besedo in bi se izgovarjali: No, zdaj vemo,
da ljubezen ni prepovedana — napravilo bi se veliko
pohujšanje. Toda, ker sva sama, lahko govorim na vsa
usta. Le pomislite malo, kako more biti poštena lju¬
bezen prepovedana? Ženin in nevesta, kaj ne, gresta

105

k poroki, duhoven jima govori to in to in ju opominja,
naj se tudi zanaprej tako ljubita, kakor se zdaj lju¬
bita. Ljubezen se ne more vneti še le tisti hip pred
altarjem, in menda tudi takrat ne, ko stopita v cerkev,
ali pa pred cerkvena vrata. To nagnenje se mora prej
izonegaviti v njunem srcu, ta reč se razvija včasi kaj
polagoma, več mesecev, človek še sam ne ve kako.
Ker se vreme še ni prav ustanovilo, imam čas in Vam
bom povedal, kako sem se ženil jaz.

Kar ste govorili o čisti ljubezni, lahko z dobro
vestjo potrdim iz svoje izkušnje, da je mogoča in da
traja lahko več let in ostane neomadeževana do konca,
to je, do poroke. Starše sem imel sirotne, ne vem, kako
bi se bil preživil, ko bi se ne bil naučil tesarstva. Hodil
sem semtertja, kjer se je kaj popravljalo ali iznova
delalo. Tako pridem tudi v rojstno hišo moje žene,
postavljat novo streho. Imel sem kakih dvajset let, ko
sva se spoznala z Rezo; videla sva se rada, to je res,
ali le besedice nisva zinila drug drugemu, da se „šti-
mava.“ Skoraj le ob nedeljah, grede v cerkev sva se
srečala, pozdravila in dve tri besede spregovorila. Samo
enkrat na božjem potu in nekolikokrat o cerkvenem
blagoslovu sva imela veči pomenek, sedeča pri poliču
v društvu njene sestre ali mačehe. Reza je bila tri leta
mlajša od mene. Imela je več bratov in sester, in hiša
njenih staršev je bila tudi precej zadolžena, zato ji
ni bilo dote uganjene več ko dvajset goldinarjev. Čedni
obrazček bi bil marsikoga mikal, tudi je slovela njena
pridnost in razumnost, toda to ni dosti za dekleta.
Ženin hoče imeti najprej denar; sto goldinarjev je
komaj za kajžarja, kmeta težko dobi zdaj s tremi sto.
Ko sem se ženil jaz, to je, pred dvajsetimi leti, niso

106

segali še tako visoko, toda dve sto je pa morala imeti
najmanj, katera je hotela priti k taki hiši, da ni stra¬
dala kruha.

To velja za fante, manj izbirčni so vdovci, po¬
sebno če so otroci. Res se je prišel tudi k moji Rezi
ženit vdovec, gospodar nezadolžene hiše in oče dvoje
prav dobrih otrok. Ali ona ga ni in ni marala, čeprav
so jo nagovarjali od vseh strani in ji razkladali, kako
ji bo dobro. Ko sem to izvedel, mi je začelo čudno
hoditi po glavi. Zdaj sem pravzaprav še le začutil,
kako tesno mi je prirasla k srcu. Ali kaj hočem revež?
Kakih sto goldinarjev sem si bil že prihranil, ali za
ženitev je treba več, treba je hiše, zemlje, gospodar¬
stva. Srce me je tako bolelo, da vam ne morem do¬
povedovati. Prej sem živel tako brez misli in brige,
kakor tič, zdaj še le sem se prepričal, kaka velika ne¬
sreča je za človeka revščina.

Z Rezo sem moral govoriti, ker mi ni dalo miru,
še delati se mi ni več ljubilo. Ves poten prisopiham
na vrt, kjer je obešala perilo.

„Kaj pa ti je,“ me vpraša, „da si tako prepaden
in nekako čudno bled kakor smrt? Gotovo se ti je
pripetilo kaj hudega. Še nikoli te nisem videla takega.
Za božjo voljo, povej no, kaj ti je?“

Sedem na tnalo in ko se nekoliko oddahnem,
Prašam: „Reza! Kaj ne, ti si imela snubača ? 11
„Sem, ali kaj te to skrbi ?“

„Pa ga nisi hotela, kaj ne da ne?“ —

»Ne . 11  —

„Ti, Reza, ne bodi huda, ali kako pa, ali bi tudi
mene ne hotela, ko bi prišel pote, to se pravi, ko bi
te mogel vzeti ? 11

107

Reza zarudi kakor piruh, pobesi oči in pravi z
žalostnim glasom: „1, kako me boš ti vzel, saj veš,
da — “ naprej ni mogla več govoriti. V oči so ji
stopile solze in obraz ji je na enkrat tako zabledel,
da je bila bolj mrtvaška morebiti kakor jaz. Nekaj
časa sva oba molčala, ali mladim ljudem je prirojena
beseda, ne pa molk. Zmenila sva se prav do dobrega.
Ona mi je zatrdila, da neče nobenega druzega kakor
mene in da prav zaradi mene ni uslišala snubača.
Jaz pa sem ji ves vesel in srčen razlagal, kako bom
hranil za naprej vsak krajcar, rokodelstvo da imam
dobro, z božjo pomočjo bova odpravila vse težave in
sitnosti, ki nama branijo za zdaj v zakon.

Neki notranji glas mi je dejal, da se bo izvršilo
vse to dobro, tako kakor želiva. Od takrat sem delal
drugače, bolj pridno ko doslej; tesal sem s takim ve¬
seljem, s tako silo, da je vse treskalo in se rušilo okoli
mene. Nikoli nisem čutil nobenega truda in morda bi
' še lakote ne bil, ko bi me bili pustili brez jedi. Saj
pravim — leta mladosti so pač lepa, zlata leta; človek
je zdrav, močan, predrzen in zato srečen; ni ga še tako
^ težkega dela, da se ga ne bi polotil in česar koli se
loti, mu gre spešno izpod rok.

Kakor večina slovenskih rokodelcev, je tudi Tonček
rad modroval.

Ne da bi se bahal, ali kar je res, je res — no¬
benega tesarja niso imeli tako radi kakor mene, ko bi
bil imel sto rok, nobeni bi ne bilo treba praznovati.
Komaj sem dodelal v vasi, sem moral odriniti v
mesto, iz mesta zopet v grad, zdaj od soseda k so¬
sedu, zdaj, če je kazalo boljšega zaslužka, tudi po
dve in po tri ure daleč. Z Rezo sva se videvala še

108

bolj poredkoma kakor prej. Svojega nagnenja ji tudi
nisem kazal, kadar sva bila sama, nikoli drugače,
kakor največ, če sem ji podal roko. Tega vendar
noben pameten človek ne more trditi, da je taka lju¬
bezen greh.

Tako sem si prislužil vsega skupaj prav dve sto
in deset forintov. Za prvi začetek sem dejal, bo dosti
toliko, ker sem delal veliko tudi za domačo graščino
in vse povšeči, sem dobil z gospodovo pomočjo brez
zadržkov privoljenje za ženitev. Najel sem kajžo, plačal
najemščino celo leto za naprej, zraven prinajel tudi
dve njivici, kupil kravico in prašička in seveda tudi
najpotrebnejše pohištvo, orodje, živež in krmo in tako
sem vzel Reziko, ki je svojo dotico tudi kaj lahko iz¬
dala za svatovsko obleko.

Reza je bila tedaj moja. Ali kaj pa zdaj? Ženiti
se ni težko, ali še le v zakonu se pokaže, če je bilo
pametno, zaljubiti se ali ne. Hvalil sem Boga dozdaj
in hvalil ga bom do zadnjega trenutka, da mi je po¬
daril tako pošteno, tako dobro, skrbno in prebrisano
tovarišico. Veste, koliko sva imela še gotovega denarja
po poroki? Oba skupaj trideset grošev! Kaj ne, da bi
bil marsikoga oblival mrzel pot od strahu, kako bo
izdelaval? Vidite, mene pa ni, marveč sem se čutil
tako lahkega in zadovoljnega, kakor še nikoli ne v
svojem življenju.

Po kratki svatbi je bil najin prvi pogovor, kako
bova gospodarila. Drugi dan grem zopet tesat, Reza
pa v dnino na grajsko polje. Konec tedna sva imela
že v denarnici razun trideset grošev štiri v mladem zakonu
prislužene goldinarje. Zdelo se nama je strašno veliko;
kakor otroka sva se veselila tolikega bogastva. In tako

109

sta šla naprej delo in zaslužek dan za dnem, teden
za tednom. Kmalu sem prikupil druzega, čez pol leta
že tretjega prasca. Reza je oskrbovala dom, ali je oprav¬
ljala vse tako pridno, je znala porabiti tako modro
vsako uro in minuto, da si je lahko še pri tujih ljudeh
zaslužila marsikak krajcar. Bog je obema ohranil zdravje
in nama delil tak blagoslov, da se nama je vse pospe¬
šilo, nama vse prav hodilo, neslo dobiček vse, karkoli
sva počela, delala in obdelovala. Že prvo leto sva prav
dobro prodala dva izpitana prasca, sredi drugega leta
sva imela že več denarja kakor pred ženitvijo, pa sem
dejal Rezi: „Ti, kaj misliš, kako bi bilo, če bi kupila
vina in začela točiti? Krčma se je že marsikomu dobro
obnesla. “

In tako sem ji začel razkladati vse dobičke, ka¬
tere pričakujem od tega in sem ji pravil za vse znance,
ki niso imeli prej nič, pa so si opomogli s krčmarijo.
Reza posluša in reče nazadnje: „No pa poskusiva, ko¬
likor bom mogla in znala, ti bom pomagala." Te be¬
sede so me močno razveselile. Streljaj od gradu je
stala prazna, borna koliba, ali me je mikala zato, ker
je pri cesti, tako lepo na priliki, čeprav v samoti. Še tisti
teden sem šel v grad in dobil za male krajcarje kočo v
najem. Čez kake tri mesece se preseliva in začneva točiti.
Okoli hiše sem vzel v najem tudi nekaj polja in trav-
niček. Vino sem kupil samo ene vrste, ali prav dobro.
Živine sva tukaj lahko že več redila, štiri prasce naj¬
manj, včasi še po več, kravo tudi zdaj samo eno, ku-
retine pa da je vse mrgolelo.

Reza se je vedla in obračala tako spretno, kakor
da bi se bila rodila v krčmi. Na dnino ni hodila, se¬
veda, nič več; imela je posla čez glavo doma, zraven

110

tudi sitnosti s prvim otrokom. Jaz sem hodil še zmerom
tesarit in lahko, ker je dohajalo največ pivcev ob pra¬
znikih. Ob delavnikih me je zadržal doma le kak sejem
ali veče domače delo. Točilo se je dobro, vse drugače
kakor zdaj: ljudje so imeli res več denarja, pa tudi
krčme niso bile posejane še tako gosto. Iz cele fare
so zahajali k meni, ob nedeljah še od drugod. Tudi
popotniki so se najrajši glasili pri nas. Vina nisem
hotel kupiti nikoli slabega; rajši sem vselej kak gol¬
dinar privrgel, da sem le ustregel gostom. Kdor je
bil lačen, pa tudi ni prašal Reze nikoli zastonj, če se
kaj dobi.

Ker smo prašiče večidel doma klali, smo imeli
zmerom kaj prekajenega, včasi se je zaklala tudi kaka
piska, ali se napravila jajca; o postnih dneh so se po¬
nudili včasi tudi raki ali ribe. Ribič je bil blizu, čez
nekaj let pa sem vzel sam tam v potoku ribištvo v
najem, to se pravi, ko so mi otroci že nekoliko od¬
rasli, da so mi bili v pomoč.

Škoda, da niste bili še takrat tukaj: to bi bili
videli kaj veselja v moji krčmi, posebno popoldne ob
praznikih. Gotovo so vselej pripeli in priukali grajski
hlapci s svojimi dekleti, pa tudi druge mladine in mož
in žen se je nabralo toliko, da je bila hiša premajhna,
pa smo iznesli mize, klopi in stole tje pod lipo; saj
veste, kako košata lipa stoji pred vrati in ko se je po¬
mračilo, sem prižgal laterno pa jo obesil za kljuko na
lipo prav pod veje, da se je videlo vse lepo krog in
krog. Tu smo se pogovarjali, ugibali uganke in šale,
Pripovedovali stare in nove prigodbe in novice, naj¬
rajši pa peli, večidel naše stare domače. Ali mladina
je znala že takrat, čeprav še ne toliko kakor zdaj, saj

111

veste, tistih novih pesem, ki se bero v bukvah, tistih
okroglih, ubranih, gibkih, ki jih pojo Slovenci v mestni
čitalnici.

Še se dobro spominjam, kako smo gledali, ko
je zapel grajski hlapec, ki je služil prej pri nekem
fajmoštru, tisto, ki gre tako nekako na hopsasa: Sem
slovenska deklica, Minka mi je ime. Pa veste, zakaj
so ljudje tako drli k nam? Zavoljo dobrega vina in
slastnih jedi gotovo, ali zraven pa tudi zato, ker nisem
trpel nobenega nereda, ne prepira, ne pretepa, ne ne¬
spodobnosti nikdar nobene. Rogovileže sem kar precej
odpravil, da se ni delal greh in mi niso odganjali po¬
štenih pivcev. Tako smo sedeli okoli lipe in se ve¬
selili dostikrat do polnoči.

Šlo mi je tako vse dobro in prav, da nikoli tako
ne prej ne pozneje. Ali ne vem, kako je to, mislim, da
mora biti človek že tako ustvarjen, da ni nikoli po¬
polnoma zadovoljen. Imel sem dosti vina, dosti de¬
narja, piti in jesti, kolikor sem poželel, ali močno se
mi je začelo tožiti, da nimam svoje domačije, da se
moram potikati po tujih kolibah. Začel sem premišlje¬
vati, kako bi si kupil kaj svojega, če ne druzega, vsaj
majhno hišico. Na prodaj je bilo marsikaj na več krajih.
V Gotnji vasi sem se že skoraj pogodil za majhno kme¬
tijo s hišo, res da precej raztrgano, in s potrebnimi
poslopji zraven. Samo to sem hotel videti, kaj poreče
Reza. Šla sva gledat, ona začne majati z glavo, videča
nečedno bajto in pravi: »Popravek bo stal toliko, ko¬
likor nova hiša. Ti, veš, nikar se ne prenagli, rajši
počakajva."

Kmalu potem izvem, da se bo prodajala v vasi
blizu Krke in potoka neka podrtija z dvoriščem in

112

malo trato proti vodi. To sem vedel, da se dobi za
majhne krajcarje, ali težko bi me bila kdaj mikala, ko
bi me ne bila spomnila žena. Šla sva skupaj v cerkev;
ko prideva do razvlake, me ustavi, pogleda, se nasmeja
in pravi: „Ti, kaj praviš, če bi kupila tole midva?
Bom ti povedala, le poslušaj me, zakaj mislim, da ta
kupčija ne bi bila napačna."

Kaj ne, tudi Vi, Trdina, ste že dostikrat slišali
pregovor, da je ženska dolgih las, pa kratke pameti.
Toda jaz mislim, da je moral biti tisti, ki si je izmislil
ta pregovor, ali strašno pameten, da ni od nobenega
človeka, in ne le od ženske, potreboval nobenega
sveta ali pa morda strašno neumen, tak, ki se je dosti¬
krat spekel, ko je poslušal ženske besede. Po mojem
prepričanju ni vstvaril Bog ženske možu za tovarišico
zato, da mu dela z dolgimi lasmi senco (ne vem, kaj je
hotel s tem Tonček reči), s kratko pametjo pa jezo in
škodo. Obdaril jo je gotovo s tolikim darom, kolikor
ga potrebuje kot pomočnica svojega moža. Če nima
mož pameti, je se ve hudo; če jo boga vse, ni prav,
če je ne boga nič, tudi ni prav, če jo posluša, ali ne
o pravem času, spet ni dobro. Če pa ima le količkaj
možganov, da preudari, ali je ženin svet dober ali ne,
pa ji bo vsekako prav dostikrat zanj hvaležen in se
ne bo zanj nikoli kesal, da jo je poslušal.

Reza mi je začela prav pametno razlagati, zakaj
naj kupiva podrtijo: Treba bo nove hiše, to je res, ali
kaj zato? Glej, opeko delajo tu v obližju skoraj pred
nosom, vožnja ne bo predraga. Tesar si pa sam, da
narediš v hiši, kar bo treba in da jo pokriješ. Stala
bo pri cesti, tedaj na taki priliki, kakor najina sedanja
krčma. In voda je precej pred pragom, mlin na pol

113

8

streljaja proč. Okoli vasi, vidiš, kako je vse polno
travnikov: mrva je tu dober kup, klaje za živino na¬
raste tod okoli obilo tudi o suhih letinah. Polje pa
veš, da imajo za najboljše v celi dolini; ni težka ilovka,
ampak lahka rodovitna puhlica. Tu plenja, če nikjer
ne, vsako žito, posebno pšenica; kar je pa za kmetijo
posebno veliko vredno, je to, da na tem polju krompir
še nikoli ni gnil. 11

Rezine besede so se mi tako zapičile v glavo,
da sem jih premišljeval še v cerkvi, Bog mi odpusti
greh! Da povem ob kratkem: Zdele so mi se tako
resnične, da je bil v 14 dneh kup storjen.

Začel sem zidati. To veste, kako slabe hiše so
zidali nekdanji Dolenjci, ali pred kakimi 20 leti se je
to predrugačilo na bolje. Kdor je zidal novo hišo ali
predelaval staro, je prašal izvedenega mojstra. Tudi
jaz sem ga. Po njegovem svetu in načrtu sem si hotel
postaviti domovanje suho in naredno, da ne bo pro¬
stora nikjer ne preveč ne premalo: Na enem koncu
hišo in kamrico, da greje obe ena peč, na drugem koncu
tudi tako, večo izbo s kamrico: tu bi spala moja si¬
nova, pod streho pa lično kamrico za dekleta, pa tudi
za to, ker dajejo take gornjice z dvema okencema neko
posebno lepoto hiši.

Čez dve leti sem dozidal in tako sva se preselila
in začela točiti v svoji krčmi; tudi sem prikupil sča¬
soma nekaj polja, da imam zdaj hvala Bogu, kar sem
tako vroče želel, svojo kmetijo, iz katere me nihče
ne sme pregnati, dokler bom plačeval pošteno svoje
davke.

Zdaj pa bom povedal še eno. Slišal sem večkrat
besedo: „Revna nevesta, bogata žena," pa nisem vedel,

114

kaj da pravzaprav pomeni. Zdaj vem iz svoje izkušnje:
Ta beseda pomeni mojo pridno Rezo. Ker sva že tako
v besedah, bom pa dal tudi jaz za en polič, da bova
trčila na Vaše in njeno zdravje."

Tonček gre po vino; ko ga prinese, pripoveduje
dalje — vidi se, da je to kaj zgovoren mož. — Nisem
pozabil omeniti, kako zvesto in lepo mi je gospodi¬
njila Reza. Zdaj bom pa pokazal to s števili, saj imam
kredo v miznici. Ne bom računal nič tiste koristi, tistih
dobičkov, ki so mi došli od nje kot dobre kmetice
in dobre krčmarice. Računal bom samo tiste prasce,
katere je izpitala zgolj za prodaj; kar smo poklali
doma, ne pride čisto nič v račun. V teh krajih je dosti
gospodinj, slovečih, da znajo odrediti tako lepo debele
prasce in ob tako kratkem času, ali tako prebrisana za to reč
kakor moja Reza, je pa v celi tari samo še ena in nič
več — saj jo poznate, stara Murnovka iz Bršlina, katero
so abotni sosedje zato razglasili za copernico. Bog sam
si ga vedi, odkod je jemala toliko pomij, plevela, krom¬
pirja, kakor ga potrebuje ta požrešna žival, dokler ne
naredi kaj masti in mesa! Pošteno vem, da je šlo vse,
ali kako, to mi je velika uganka, katero znate uganiti,
kakor sem rekel, samo Reza in bršlinska Murnovka.
Več kakor trideset prašičev sva prodala — naj bo le
trideset — drug k drugemu je prišel vsak čez štirideset
forintov, pa računajmo le štirideset. To dela, pazite,
dela tisočdvesto goldinarjev vse čistega dohodka, ki
ga je prinesla Reza v mojo hišo. Sam ne vem, kako
bi bil izdeloval brez nje. V rodovini sem imel večkrat
bolnike; osleparili so me v trgovini, prevarili me pri¬
jatelji, dosti so mi odnesli pivci in vendar stojim,
hvala bodi milostivemu Bogu, še zmerom trdno, brez

115

8 *

z dolga in zraven tudi še kak goldinar v mošnji. Vse
to pa imam zahvaliti svoji skrbni, bogoslužni ženi.
Tisočdvesto goldinarjev je lepa dota, če ne štejem nič
druzega kakor skupiček za prasce.

Tonček odpre vrata in zakliče: »Pojdi noter, Reza!
Revna nevesta, bogata žena! Pilo se bo na zdravje go¬
spodovo in na tvoje zdravje — ko pride Reza in trk¬
nemo nekolikokrat — in na najino ljubezen, da jo
nama ohrani Bog do smrti, kakor jo je ohranil do zdaj.
Bog Te živi! Gospod, Bog živi tudi vas — trknemo
— z Bogom! Vreme se je razvedrilo, zdaj grem na
polje/

116

Janez Kleščar.

LJ uda žeja me prižene s Kačje riti v dolnjo krčmo.
* ' Od konca sem sedel za mizo sam in se pogovarjal
z bolehno gospodinjo. Kmalu prikrevsa v hišo postaren
možiček, čegar zapečeni, lepo okrogli obraz je kazal,
da se mu ne godi na svetu nobena sila. Krčmarica
ga pozdravi kot starega znanca in ga vpraša, odkod
prihaja.

„Šel sem obiskat bratranca, ki je priženjen v
raški fari. Nisem ga že videl več ko 10 let, pa sem
dejal, naj grem, da ga pred smrtjo še enkrat vidim, saj
imam čas.“

Krčmarica pravi na to: „Aha, saj res, kaj ne,
Kleščar, da ste izročili gospodarstvo sinu?"

„Dal sem mu ga, dal, prismodi, naj se ga naužije,
jaz sem te sladkosti sit."

„Oče, to je greh, da pravite sinu prismoda. Ta¬
kega je treba iskati daleč okrog in človek bi ga še
težko našel. Le pomislite; bil je komaj štiri leta na
Hrvaškem, pa je prinesel nazaj tisočšeststo goldinarjev."

Kleščar se zakrohota: „Avša, ali možiš hčer, da
tako previšuješ? Zdaj ima vsaka nevesta najmanj tisoč

117

goldinarjev dote, kadar se pa šteje, je je komaj tristo,
kvečemu se dodaja po vrhu kak pacek — to je bogme
drag pacek — za sedemsto goldinarjev! Na trgu ga
dobim lahko za tri, koze pa ne bi hotel v hišo, ne
zastonj. Takih tisočšesto je prinesel domu tudi moj
Janez, le škoda, da so skopneli v resnici tako, da jih
ne ostane več kakor samo šeststo."

„Oče, ali ni veliko, če jih je prav samo šeststo?
Jaz sem povedala to, kar sem slišala od drugih. To
pa še zmirom pravim, da je vaš sin dober, da je malo
takih in tako govore vsi, ki ga poznajo."

„Tudi jaz ga nekoliko poznam, to mi menda
verjameš, ali jaz pa trdim še zmirom, da je takih
prismod malo, kakršna je on. Ali nisi slišala, kako
se je ženil?"

„Druzega ne vem, kakor da je dobil prav pridno
ženico, proti meni je še ni grajal noben človek."

„Pridno! he he he — to je pa več ko smešno.
Ta bi bila lepa, da bi kmetica lenobo pasla. Saj je ne
more, če bi prav hotela. To je majhna hvala, če ni
nič druzega ko pridnost. Izmed desetih jih je pridnih
včasi vsaj sedem, včasi osem, včasi pa vseh deset. To
je za kmeta tako navadna, tako potrebna reč, kakor
za gospodo lenoba. Če mi pripelješ deset tistih pajče-
vinastih gospodičin in me vprašaš, koliko menim da
je med njimi pridnih, bom dejal: Morebiti ena, dve,
k večemu tri, najbrž pa nobena."

„Vem, Kleščar, da se Vam ne pride nikoli do
konca. Ali povejte vendar, kako se je ženil Vaš Janez,
da ga tako zaničujete."

„Čakaj, najprej se moram malo okrepčati." Ko
popije dve, tri kupice in poje kos kruha, je povedal

118

stari Kleščar prigodbo, ki se mi zdi dovolj mikavna,
da jo priobčim.

Jakob Kleščar je bil oženjen samo pet let. Po
smrti svoje sitne in poredne žene se ni hotel več že¬
niti, tako strašno se mu je pristudil zakonski jarem.
Drugih otrok ni imel ko Janeza. Mesto hlapcev in
dekel je vzel k sebi dva sina in hčer svoje revne sestre.
Jakob je bil varčen gospodar in priden kmetovalec.
Oče mu je zapustil na hiši težek dolg. Jakob ga je
sčasoma poplačal, razun petsto goldinarjev, katerih ni
mogel zaradi več zaporednih slabih letin na noben
način prigospodariti. Ta ostanek dolga ga je pekel noč
in dan in mu grenil vsako veselico, vsako pijačo. Sin
Janez je bil krotka dušica, boječ in tih kakor jagnje.
To ni bilo všeč očetu, čeprav je bil sicer zadovoljen
z njegovo delavnostjo in pokornostjo. Ko odraste, je
starec večkrat zagodrnjal: Jaz nisem več tako trden ko
nekdaj, fanta bi oženil, ali kdo pa bo hotel, to tapico?

In res niso. marala dekleta nič za Janeza, kakor
tudi ni maral on zanje. To se je spremenilo, ko gre
enkrat na novo mašo. Tu se seznani s prav čedno, ali
popolnoma ubogo deklico, s hčerjo stare sebenjke. Silno
se začudi Jakob, ko stopi predenj sin in mu pogleda
brez strahu v oči ter pove, da si je našel nevesto pa
ga prosi za privoljenje. Starec je dozdaj mislil, da
ne zna Janez šteti ne do pet in glej, kako brez pla¬
hosti in težave mu govori naenkrat o nekaki nevesti
in o ženitvi!

Ko se iz čuda nekoliko predrami, mu reče, ne pri¬
jazno, pa tudi ne ostro: „0 prav je, ježe prav, nisem
protiven, še veseli me, toda počakaj malo, najprej
se morava zmeniti. Povej no, kdo pa je tvoja špeca

119

— bo imela kaj prida grošev? Kaj molčiš? To bogme
ni dobro znamenje. Ti, poslušaj dobro, kar ti bom
rekel; vtisni si vsako besedo prav trdno v glavo. To
vem samo jaz pa Bog, koliko sem se ubijal z delom, da
poravnam dolg. Tisočtristo sem nekako odrinil, ostaja še
petsto. Veš, petsto ni majhen denar. Če jih zvalim nate,
boš zdihnil marsikaterikrat pod to težo. Jaz sem že tako
moški in nečem, da bi mi očital moj sin dolg, kakor
sem ga očital natihoma tolikokrat jaz svojemu očetu.
Pa tudi ni treba. Naša kmetija je velika in dobra, ena
prvih, vredna štiritisoč goldinarjev v srebru. Ko bi bil ti
drugačen korenjak, kakor si, bi lahko priženil tisoč-
dvesto, ne pa pet. Toda toliko od tebe ne pričakujem in
ne zahtevam, ker vem, kaka šlevica si. Nevesto s petsto
gold. si boš menda pa vendar dobil brez velikih potov in
prošenj: saj poznajo ljudje mene in moj grunt. Ali
manj pa ne sme imeti ne krajcarja. Najprej se bo
plačal z nevestino doto dolg, potem še le, to je precej
tisti dan bom prepisal kmetijo nate in. tudi še tisti dan,
če bo mogoče, pojdemo k poroki. “

Janez je poznal očeta, zato ga ni skušal skloniti
na druge misli. Ves obupan je lazil okrog kakor senca,
s pobešeno glavo je premišljeval svojo nadlogo in
preudarjal semtertja, kako bi se ji prišlo v okom.
Sčasoma si je moral izmisliti kako pomoč, ker se mu
je čelo razvedrilo in se je kazal ne le zadovoljnega,
ampak celo veselega. Oče je izvedel od drugih ljudij,
da se je bil Janez zaljubil v Boltežkino Miciko; zdaj
je mislil, da si je izbil sin to prazno muho iz glave.
Za šalo mu je rekel enkrat: Micika ni trapasta, ne,
verjamem, da ji diši naš gruntec. Saj se poznamo,
vem, da še pet goldinarjev ni imela nikoli v skrinji —

120

to se pravi, če jo še ima — ne ta tvoja precartana Mi-
cika, ne nje pikasta mati, ne brljava stara mati — co-
pernica — in tudi vse tri skupaj ne z moži in brati vred.

Janeza so hudo zabolele take surove besede,
vendar se premaga in praša, smehljaje se, čez nekaj
časa očeta: „ Slišite, ali boste res mož-beseda in mi
boste dali privoljenje, če vam pripeljem nevesto s petsto
gold. dote?“

„Tu je moja roka“, odgovori starec nekoliko ne¬
jevoljno, „jaz sem mož, ne pa stara baba, ki ima vsako
uro deset misli, samo nobene pametne in trdne."

Janez se je zdaj popolnoma umiril. Čez nekoliko
dni reče očetu, ko sta bila sama: „Oče, za nekaj bi
vas prosil, pa ne bodite hudi. Toliko fantov gre zdaj
na Hrvaško v šume, ali smem iti tudi jaz?“

Ves osupnjen jeclja Jakob: „Kam — na Hrrrvaško?
Kaj te ni sram, kaj tacega ziniti?" Ali kmalo ga začne
lomiti jeza, kar tresel se je: „Spaka, doma si se upi¬
janil kruha, kaj ne? Pa bi se klatil rad po svetu. Za¬
stran mene pojdi, kamor hočeš, čeprav med cigane
ali Kočevarje. Jaz ti ne branim, toda spravi se kar
precej; doma nisi našel pameti, pa jo pojdi iskat po
svetu, morda jo srečaš tam doli med hrvaškimi ušmi
in prašiči."

Janezu je bilo bridko pri srcu, da še nikoli ne
tako, ali čeprav je očeta ljubil in spoštoval, ni mogel
na noben način odnehati od svojega namena. Jakob
se je dal grozno težko izprositi, da je podal sinu roko
v slovo. Ves teden po ločitvi je pijančeval in preklinjal.
Ker je bil sicer surov človek, zraven pa vendar poštenega
in dobrega srca, ga ni trla togota ravno dolgo, marveč
se mu je začelo po sinu tožiti. Ves vesel tedaj odpre

121

njegovo pismo, pisano iz slavonskih Našic, štirinajst dni
po odhodu iz domačije. Janez je dobil brez truda dober
zaslužek v gozdih bogatega plemenitaša Pejačeviča. V
pismu je razodeval tako ginljivo resnične občutke svoje
otročje ljubezni, da je stari Jakob dobil solze v oči,
ali se je kmalu zopet premagal in zarenčal: „Šema,
kaj pa si se potepel, če me imaš tako rad, ti falot ti,
ti hinavec ti? Pa je že prav, boš že skušal, kaj se pravi,
jesti ljudski kruh.“ Vendar mu je morala prebrati list
bratova hči več ko desetkrat, dokler si ni zapomnil prav
natanko vsake besedice. Čez mesec dni je pisal Janez
zopet in tako tudi pozneje, če ne vsak, pa vsaj vsak
drugi mesec. V vsakem dopisu je hvalil Boga za zdravje,
gospodarja za pošteno plačo in obilni zaslužek, očeta pa
za vse dobrote, katere je bil prejel v domači hiši. Vselej
je starec komaj čakal, da dobi list, ali odgovoril mu
je malokaterikrat in vselej po svoji navadi na pol za-
bavljivo.

Večkrat mu je poslal sin tudi kak dar ali spomin
s Hrvaškega, posebno je razveselila starca gorka pre¬
lepa kučma, kakor jih nosijo v gornji granici. Videlo
se je očitno, da ima sina kaj rad, ali to pa ne, da bi
ga bil kaj nagovarjal ali prosil, da se povrne. Za noben
denar bi se ne bil hotel trdovratni Jakob tako poni¬
žati. Nejevoljno je zamrmral včasi: Kadar se bo nave¬
ličal ljudskih zapovedi, bo že pricapljal nazaj in še
rad, še Bog, če ga bom hotel vzeti zopet pod streho.
Skrivaj pa je za trdno upal, da bo Janez prišel domu
z drugimi fanti vred, to je spomladi, enkrat po sv. Jožefu.

Spomlad pride, prehaja, mine, drugi fantje so se po¬
vrnili skoraj vsi, ali Janeza ni in ni. Starca se loti huda
otožnost. Šel je k župniku in ga prosil, da bi mu pisal

122

on nekoliko vrstic in ga nagovarjal tako od daleč, se
ve, ne naravnost, naj pride za božjo voljo že vendar
enkrat domu, saj ve kam in da mu ne bo manjkalo
ne kruha, ne drugih potrebnosti. Obenem prosi go¬
spoda, naj ne pove za to pismo nobenemu človeku,
da ne bodo ljudje mislili, kakor da stari Kleščar ne
more prebiti brez trmastega paglavca.

Župnik se smeje in piše. Čez osem dni pride
odgovor. Janez poroča, da ga zato ni domu, ker je v
šumi prav po letu največ zaslužka; ker je delavcev
veliko manj, se plačuje tistim, ki ostanejo, skoraj še
enkrat toliko. Vendar se povrne iz srca rad, če mu oče
obljubi, da se bo smel poročiti — z Boltežkino Miciko.

Ta list razdraži starca nepopisno. Zopet je ves
teden popival in preklinjal. Ves mesec se je rotil, da
bo zavrgel Janeza in dal premoženje bratovim otrokom.
Janez pa je ostal neprenehoma tisti hvaležni sin tudi
za naprej; če prav ni prejemal nobenih odgovorov, je
pisaril očetu prelepo, priljudno, ljubeznivo, da se je
topilo kar srce vsakemu, ki je bral ali slišal brati Ja¬
nezova pisma. Tudi majhni darovi in spomini so še
zmirom dohajali od njega srditemu očetu.

Kleščar ni odpisal sinu več ko pol leta nič. Pred
Veliko nočjo pa reče vendar žlahtnici, naj mu piše „za
pirhe“ tako, da oče ne zahteva več toliko dote, namreč
petsto gold.; ker so časi slabi in je za denar res križ,
je odjenjal nekoliko, toda štiristodevetindevetdeset gold.
pa mora imeti nevesta na vsak način, ne krajcarja
manj. — Deklica se je dolgo branila pisati take burke,
ali jo je prisilil z grdo. Janez je ostal tudi zdaj in za
naprej vedno tisti dobri in pohlevni mladenič. Tako
je preteklo leto za letom, že je nastopilo peto. Jakob

123

Kleščar se je jezil in žalostil, Janez Kleščar pa trudil in
potil, ne oni ne ta se ni dal omehčati in skloniti. Sin se
ni udal volji očetovi, da se vrne, oče ne volji sinovi, da
sprejme v svoj dom nevesto brez dote. Tako strašna je
slovenska svojeglavost, slovenska trdovratnost!

Starec je že popolnoma obupal, da bo še kdaj
videl Janeza, ali že dolgo se ni več grozil, da mu ne
bo dal domačije. Kakor poparjen je taval semtertja;
dostikrat je stal brez dela, zamišljen in je gledal na
enem mestu po pol ure v tla, veliko se je tudi sam
s sabo pogovarjal. Bilo je očitno, da mu ni dobro pri
srcu — in vendar le se ni hotel udati; preziral je celo
razumne opomine blagega župnika, katerega je sicer
spoštoval nad vse druge ljudi na zemlji.

Kako se začudi starec, ko naenkrat dobi pismo, da
pride v štirinajstih dneh, če ne še prej Janez domu! Ni
vedel, kaj bi si mislil in kaj bi rekel, ali neskončnega
veselja ni mogel skrivati. Precej je kupil vedro dobre
starine in mastno karlovško pleče. Od same dobre volje
je čenčal kakor otrok in se neprenehoma smejal ali
vsaj muzal, spal pa skoraj nič. Neko nedeljo popoldne
pride Janez, močan ko Rus, rudeč ko jabolko, zdrav
in vesel; vsaki deklici je moralo zaigrati srce ob nje¬
govem pogledu. To ni več tisti boječi, nerodni, bledi
fantalin, kakršen je bil zapustil pred več ko štirimi leti
domačo vas. Nekaj čas, najbolj pa trdo, stanovitno
delo je dalo njegovemu očesu pogum, obrazu možatost,
truplu moč, čvrstost in postavnost. S ponosom ga je
gledal oče. Pri starini in karlovškem plečetu sta se
Kleščarja popolnoma zopet pomirila in sprijaznila.

Janez prime očeta za roko: „Kaj ne, da ste še
mož beseda in mi ne boste branili, ženiti se, ker zdaj

124

imam nevesto s tako doto, kakor jo želite in nekaj kraj¬
carjev bo še po vrhu.“

Jakob zavrisne: »Tako je prav, vidiš, zdaj te imam
pa zares rad. Jaz sem mož beseda. Kadar le hočeš,
naredili bomo svatbo; toda, kje pa je ta nevesta? 11

„Če hočete, jo pripeljem precej, da jo vidite, ni
daleč do nje, v eni in pol uri sva tukaj.“

Starec pokima z glavo, ne ve, ali se spodobi ali
ne, da pride nevesta tako nanagloma v hišo, ali videl
bi jo strašno rad. Janez šine skozi vrata in čez pol¬
drugo uro pripelje za roko — Miciko, ki se trese ko
šiba od strahu in sramežljivosti.

Starec zazija kakor kapelj in zarjove kakor bik:
»Slepar, kaj me trapaš? To je Boltežkina. 11

„Oče,“ reče Janez mirno in trdno, „to je moja
nevesta, Boltežkina Micika, tu je pa dota, prosim, glejte
dobro in štejte: Sto, dve sto, tri sto, štiri sto, pet sto
— tu je pa še sto goldinarjev za poroko in svatbo. “
Ves zamišljen sedi starec, zdaj je videl in razumel,
zakaj je šel sin na Hrvaško, da si je šel s krvavimi
žulji služit izvoljenko svojega srca. Ginjen, kakor ni
bil še celo svoje življenje, poda eno roko sinu, drugo
Miciki in pravi z mehkim glasom: »Če je pa tako
božja volja, mora biti tudi moja. Imejta in ljubita se.“
Ali Slovencu ni dano, topiti se dolgo v solzah
in nežnih občutkih. Z oživljeno močjo zaigra v starem
Kleščarju žila zabavljivosti, ali za nikogar več razža-
ljiva. Zdaj zasmehuje Janeza, zdaj Miciko: O ti šema
ti, ti bedak ti, kdo je še slišal, da je šel past kak fant
hrvaške uši, da prisluži doto svoji ljubici, svoji siro-
tici, svoji sebenjki in ti kačica — oh, ali si zvita, ti

125

tiča ti, ti Eva ti, veš, ti bi bila ujela na limanice hu¬
diča samega, ne le Adama. O sleparska druhal vidva,
o cigana, o kačica Eva, o bedak Absolon!

Jakob je bil slabo izurjen v svetem pismu, pa je
mislil, da je služil za svoji dve ženi, za vsako po sedem
let, Absolon, s katerim priimkom je pital sina do svoje
smrti najrajši. Vino je starca kmalu omamilo, da je
zadremal. V sanjah se mu je zdelo, da je prišla nazaj
njegova žena v podobi Boltežkine Micike, pa je začel
mahati z rokami in nogami,-da jo odžene nazaj v grob.
Morali so ga odnesti v posteljo in tu je spal celo noč
in še drugi dan do tretje ure popoldne, več ko dvajset
ur. Kar je rekel zastran ženitve, ni oporekel. Kmetija se
je prepisala na sina in Janez je peljal svojo pošteno
zasluženo milico pred altar.

Lahko si je misliti, kako sva se čudila tej pri¬
povedki jaz in krčmarica. Ona je kar roke vila, ječala,
povriskovala in izrekala svoje navdušenje z najiskre¬
nejšimi vzdihljaji in besedami: Oh ti srečni oče ti!
Oh ti nebeški blagi Janez! Pa se govori, da ni več
dobrih ljudi na svetu! Oh ti dobra, ti usmiljena, ti
zlata dušica ti, ti golobček ti! Če je Bog res pravičen,
ti mora povrniti to dobroto z zdravjem, srečo in s tako
blagimi otročiči, kakor si ti. Oj, verjemite mi, da ga
ni na svetu boljšega dela, kakor usmiliti se zapuščene,
uboge sirote. In vi starec — tej te bodi, ste tak kamen,
taka zver, da trpinčite tega angelčka, da ga zmerjate,
da mu dajete grde priimke. O, divjak vi! Ali ni zdaj
najbolj prav za vse: za Miciko, za Janeza, pa tudi
za Vas, da bodete imeli v hiši tako lepo spravo in
ljubezen? Kako se drznete, če ste človek, grajati Ja¬
neza za tako krščansko svojeglavost!-

126

Jakob je poslušal krčmarico na pol zadovoljen,
na pol nejevoljen. Poskušal je nekoliko, dokazati pra¬
vičnost svoje togote: Baba, kaj misliš, da se hudim
na Janeza zaradi svojeglavosti? Ali se ti mar sanja?
Mladina ima prav, da je bolj uporna in svojevoljna,
kakor smo bili mi oslovski starci. Še zdaj me je sram,
da se nisem nikoli branil hoditi na tlako, delat zastonj
takim capinom, tistim škricarskim merkvicam. In še jim
ni bilo dosti; zmerjali so nas in kleli z lenuhi in z
vsako drugo grdobijo. Da nam narede veče veselje za
tlako, so nam začeli nositi vina. Če si ga izlil na tla,
se je posušila od njega trava, tudi ni hotela tam več
rasti druga. Petnajst ljudi je od te grajske zavrelice
počepalo v dveh dneh in bolnim ni bilo števila. In mi
voli smo trpeli tudi to, nismo vzeli v roko cepcev. O,
mladina naj le rogovili, Bog ne daj, da bi posnemala
nas suženjsko živino. Ali je pa mar tudi to lepo, da
je šel moj sin med vlačugarje, med Hrvate? Nikoli ne
bom rekel, da je dosti prida tisti, ki ima doma svoj
kruh, pa si ga išče v tuji deželi, med neznano dru-
haljo, ki morebiti še krščena in birmana ni. Baba, ti
porečeš, šel je ne iz napuha in nehvaležnosti, ampak iz
ljubezni, kaj ne? Ti si prava avša. Pameten možak ima
rad vsako žensko, to se pravi, če je ni hudič obsedel,
da ga mori včasi z vrvjo, včasi s šivankami. In takih
dobrih deklet je na svetu več, treba je malo ozreti se,
pa se pozabi kmalu taka beračica Micika. Vidiš, taka
je ta reč: zato pravim zdaj in bom govoril zmirom,
da je ni v celi fari veče prismode, ko je ta moj an¬
gelček, kakor mu praviš, ta moj golobček, ta moj ne¬
beški Janezek.

127

Jakob Kleščar zapusti krčmo. Večkrat sem iz¬
praševal ljudi, kako žive starec in mlada poročenca.
Niso mi mogli prehvaliti pridnosti Janezove in dobrot¬
ljivosti njegove žene. Jakob je nekaj časa še ropotal
in zabavljal, ali Micika mu je stregla tako lepo in po¬
trpežljivo, da se je kmalu umiril. Čez pol leta jo je imel
tako rad, kakor dete skrbno, vedno ljubeznjivo varhinjo.
Velikokrat ji je rekel, smehljaje se in migaje s prstom,
kakor da se ji grozi: Oh, ti presnetica ti, ti prilizo-
valka ti, kaj ne da ti poskakuje kar srce od veselja, da
imaš zdaj na limanici tudi starega sitneža Kleščarja?


128

Jože Lipan.

j  ima je jemala slovo. V dolnji krčmi so zaklali
zadnjega prasca. Gospodinja mi je to prej pove¬
dala in me povabila na klobase. Menim, da je pač
malo Gorenjcev, katerim se ne bi pocedile sline, ko
slišijo pogovor o klobasah. Ko pridem, najdem krčmo
še prazno, ali krčmarica mi je rekla, da ne bom sedel
dolgo sam, kajti se je napovedalo več domačih fantov.
Včeraj se je vrnil s Hrvaškega domu Lipan, korenjak,
da mu je malo enakih; povabil je več starih prijateljev
na bokal vina, da se pozdravijo in kaj pomenijo. Če
bi prišel sam, bi gotovo pripeljal s sabo svojo ljubico
in nevesto, ali tako jo bodete pa težko danes videli.

V veži se slišijo koraki. Skoz vrata stopi čokljat
fant z visokim čelom in posebno prijaznimi, odkrito¬
srčnimi očmi. Prvi hip se je moral človeku priljubiti.
Za njim pristopi deklica okroglega obraza in za čudo
belih nežnih lic. Na vsakem mestnem plesišču bi bila
veljala za lepotico. Bila sta Jože Lipan in njegova
ljuba, Zorčeva Cilika.

„Mati,“ zakliče Jože, »dajte najprej nama polič vina,
tovariši pridejo še le čez uro.“ Usedeta se k drugi mizi.

129

9

Za me tujca je imel njun pomenek malo važnega in
nič mikavnega. Ko sta popila eno ali dve kupici, se
Cilika dvigne in zopet odide. Jože se pogovarja z go¬
spodinjo o razmerah domače vasi, dokler se ne zbero
prijatelji: zgolj fantje domače vasi, Lipanovi vrstniki.
Celo društvo je štelo prav sedem glav. Prinese se
bokal vina in Andrej, najstarejši ud, nalije kupico in
nazdravi prihodniku Jožetu: Na, pij ga na svoje in
naše zdravje poleg naše stare navade, saj si se ga
bogme nastradal v hrvaških šumah.

Jože se zahvali in pravi: No, ravno nastradal se
ga nisem, ali pil ga tudi nisem; človeku še ne hodi
na misel in dobro, da mu ne hodi. Vino in težko delo
se sovražita. Vem, da se vam zdi to čudno, neverjetno,
pa je res, prašajte, kogar hočete.

To sem že slišal, se oglasi mali Matic, ali čudno se
mi zdi vseeno. Pri nas ljudje mislijo, da daje vino moč
in menijo, da se brez njega ne more še proso opleti,
še manj pa mrva pokositi ali pšenica omlatiti. Tudi
jaz sem se čudil, ali učila me je dolga izkušnja, da je
prava krepost v jedi in vodi, ne pa v vinu. Z vinom
se da za silo mlatiti, ne pa opravljati pošteno veliko teži
posel v gozdu. Tu, bratec, se seka, cepi, pili, prenaša
in prevaža les od rane zore do trdne noči, to je, ko
bi se to vršilo po letu. Po zimi se v trdni noči vstane,
v trdni gre spat, dela se po noči toliko, kolikor po
dnevu, dostikrat še več.

Bog pomagaj, zakriči črnobrki Francelj, Jožetov
bratranec, to je delo za živino, ne za človeka. Imeti
moraš truplo iz železa, da te ni vrglo pod zemljo, tam
doli v taki samoti, v takem brlogu, sredi zime, brez peči
in postrežbe. Na čuden način te je res Bog obvaroval.

130

Jože se nasmeje: Tako strašno pa zopet ni bilo,
kakor si misliš. Človek se navadi vsega in Kranjec
posebno. Ne bom tajil, da sem gledal od konca precej
pisano in mi je gorko prihajalo, če sem pomislil, kako
bom prebil dolgo, hudo zimo. Domišljeval sem si vse
hujše, kakor je prišlo. Nazadnje nisem pogrešal ne
tople hiše, ne peči, ne dobrega spanja več. Tako po¬
polnoma se privadi človek šume, to se pravi, če je
zdrav in kranjske krvi.

I, kako je bilo to mogoče, vpraša Medenov Janez,
ki se je namenil jeseni sam v šumo, ali so ga začele
močno plašiti Jožetove besede. Govoriš tako, kakor da
bi še spanja ne bil imel. — Slišiš, tako življenje še
za psa ni, nikar li za človeka, naj bo zdrav, kolikor
hoče in Kranjec desetkrat, ne le enkrat. To je groza
— životariti tako brez gorkote, brez vina in celo brez
pravega počitka!

Janez in vsi tovariši začno zdaj Jožeta prositi,
da jim pove kaj bolj natanko, kako je delal in živel
v slavonskih gozdih. Lipan pravi: Veste, prav vsega
Vam ne morem lahko dopovedati, ker ne poznate
sveta, ljudi in drugih reči tam v šumi. Tudi se ne
živi povsod enako, drugače v pravi kolibi, drugače v
mlinu, drugače blizu kake vasi, po zimi tako, po letu
zopet tako, teže pri Savi, kjer nastopajo povodnji, kakor
v suhem kraju, na napetem svetu; in vsak gospodar,
nadzornik ali poglavar ima zopet svoje postave, svoje
navade, svoje muhe. Povedal bom tedaj vse le ob
kratkem, toliko kolikor razume lahko tudi tisti, ki nikdar
še ni videl Slavonije.

Vse šume so, veste, lastnina strašno bogatih gra¬
ščakov. Nekateri ima zemlje, ne bom rekel preveč,

131

9 *

/

za ves novomeški okraj. Ali ti graščaki imajo samo
zemlje dosti, denarja pa menda ne preveč. Vidite in
tako so se zbrali na Dunaju in morda tudi drugje ve¬
liki kupci, bogatini in judje in so kupili od graščakov
za majhen denar cele hoste lesa. Teh kupcev in judov
gre malokateri sam v Slavonijo. Mesto sebe pošiljajo
svoje dobro plačane inšpektorje in vavpte in druge
take služabnike. Vidite, ti šele sprožijo delo; nabero
delavcev, jih razdele na veče in manje kompanije, ka¬
terih vsaka ima svojega predstojnika, vzetega izmed
delavcev, ne gospodov in kompanije se razstavijo sem-
tertja po šumi. Vsaka na odločenem mestu. Prvo delo
vsake take družbe je koliba, to je mala lesena koča,
ali ne mislite, da taka, kakor so lesene bajte na Kranj¬
skem. To bi dalo preveč opravka in družbi, ali prav¬
zaprav gospodarju in inšpektorju, se mudi silno —
silno! Inšpektor dreza in priganja predstojnike, pred¬
stojniki pa delavce. Prej ko v štirinajstih dneh je koliba
gotova, seveda je vse le po večem narejeno, zgolj za
silo, da se imajo delavci po noči kam zavaliti in da
se dobi zavetje zoper najhujše viharje, zamete in ne¬
vihte. Štiri stene in vrata: to je koliba. Streha gre
samo ob kraju sten, v sredi je široko odprtje. Kakor
vidite, gre v kolibo dež in sneg in veter, kolikor hoče,
ali ni drugače. Odprtje je potrebno zato, da odhaja
dim, zakaj v kolibi se kuri in kako kuri! Voz drv gre
na dan najmanj, še rajši več. Tu se kuha tudi naše
kosilo, naša južina in večerja: zmirom ena in tista
jed, koruzni in dobro zabeljeni žganci — zjutraj, opol¬
dne in zvečer. To se vam zdi žalostna in pusta reč,
kaj ne. Ali verjemite mi, ti žganci dajo tako moč žilam,
tako tečnost životu kakor nobeno drugo jedilo. Kjer

132

je potok blizu, je za vodo lahko. Mi smo imeli do
studenca pol ure, zato smo izkopali v dolinici pod
kolibo vodnjak, globok tri sežnje. Ob lepem vremenu
se je hodilo po pitno vodo na studenec, za kuho smo
imeli vodnjak. Spali smo, kakor sem rekel v kolibi.
Ob stenah se je pod nekoliko nasul in nastlal z mahom
in tako smo ležali in spali okoli ognja, zaviti v kožuhe
in plašče; od ene strani je pripekalo, od druge nas je
zeblo; ali tak trud da sladko spanje, da ne moti ne
vročina ne mraz. V naši družbi nas je bilo dvanajst.
Eden je kuhal, nosil vodo in kupoval potrebne reči,
enajst nas je delalo zase in zanj. Naš kuhar je kupil
prasca v Oseku za petdeset forintov, pa spro imeli za¬
bele za celo zimo dovolj. O večih praznikih smo jedli
tudi meso in šli včasi v bližnjo vas v krčmo pogovarjat se
s Slavonci. Krčmarijo pa povsod judje. Prej sem mislil,
da so sami Judeži, ali med njimi je dosti prav poštenih
ljudi. Jud Izak je stregel bolnim Kranjcem kakor oče in
ni prevaril nikogar. Ali drago pa je, drago v teh sla¬
vonskih krčmah. Vino po štirideset soldov je slabeje
od tega po osemindvajset in tudi jedi so draže ko pri
nas. Že za to ne kaže zahajati kaj dosti v krčme. Kar
se tiče plačila, se ne utrga pridnemu delavcu ne krajcar,
naš gospod, piše se Fajfar, je Kranjcem zmirom rad za
na pot še kaj privrgel. Jaz sem prinesel iz Slavonije
brez potnih stroškov in kar sem dal za nekaj obleke,
čistih dvaindevetdeset forintov. Kako bi si jih zaslužil
čez zimo doma? Zdaj veste, kako se živi v hrvaških
šumah.

Pazljivo so poslušali Jožeta prijatelji, ali njegova
pripovedka se je zdela vsem prekratka. Začeli so ga
izpraševati, zdaj eden, zdaj drugi, včasi tudi po več

133

naenkrat še o sto drugih rečeh, katere so se jim zdele
zanimive in važne.

„Ali dela kaj veliko Kranjcev v Slavoniji?"

„Kranjcev vse mrgoli. Moj gospod Fajfar je imel
pod sabo več ko trideset kompanij, v naši smo bili
zgolj Kranjci in še v mnogo drugih prav tako, sto
jih je bilo najmanj le pod zapovedjo Fajfarjevo, kaj pa
drugje? Koliko nas je bilo, lahko sodite po tem, da
se jih je odpravilo v šumo samo iz šentjernejske fare
do štiristo in kaj pa Podgorcev in Kranjčanov in
Čičev in Kraševcev in hribcev? Pa kako so nas Kranjce
iskali, kako nas cenili in hvalili! Predno sem šel, mi je
naročil gospod Fajfar, naj pripeljem rojakov, kolikor naj¬
več morem, dal bo zaslužka vsem in če jih pride še tisoč.
O, v tujem svetu se še le človek prepriča, da Kranjci
nismo ne najzadnji za delo, marveč prvi. Fajfarju se
je kar samo smejalo, ko smo podirali in rušili drevje
kakor nevihta in smo tako ročno in v redu vse ob-
sekavali, cepili, pilili in odpravljali, z eno besedo vsa
drvarska opravila. Čeprav je bil sam Nemec, nas je
imel rajši ko svoje Švabe, ker smo vstajali raneje, ho¬
dili spat kasneje in delali hitreje in bolje kakor oni.
Imenoval nas je rad Teufelskerle, to se pravi, junaki,
ki se samega hudiča ne ustrašijo. Marsikateri je prišel
v šumo slaboten od lenobe in vina, ali trezno življenje,
krepka hrana in silni trud so mu učvrstili ude in mu
dali moč, da si bo služil lahko svoj kruh, če ne za¬
brede v stare napake, v lenobo in pijanstvo. Vsakemu
vem da ne koristi za dolgo, ali to pa vidimo že zdaj,
da jih pride veliko ne le denarnih, ampak zares pobolj¬
šanih in kakor prerojenih iz hrvaških gozdov nazaj v
svojo kranjsko domačijo."

134

Spominjajoč se Janeza Kleščarja sem moral molče
pritrditi modrim besedam Jožeta Lipana.

„Zdaj pa povej, kako so te objedale debele hr¬
vaške uši, ki dohajajo s prifrknjenim repom kakor
racmani Kranjcem naproti, kakor pravijo, do pod Gor¬
jancev."

„Kakor je Kranjec prav dober za delo, tako prav
neumen in lahko se reče, hudoben je v besedah", od¬
govarja Lipan Maticu, „vidiš, to je tako. Neki jezičnik
si je izmislil: Hrvatje so ušivci in ta čenča je šla na¬
prej in naprej in se razširila čez vso kranjsko deželo.
Ušive glave se nahajajo po vsem svetu, ali na Hr¬
vaškem jih gotovo ni več ko drugje. To pa ti lahko,
če je treba, s prisego potrdim glede snage, da so ob
nedeljah in praznikih Hrvatje in Hrvatice oblečeni bolj
čisto, kakor Kranjci in Kranjice."

..Morebiti pa tudi ni res, da so tako tatinski, kakor
smo včasi slišali?"

„Tudi to ni res, Andrej! Brez tatov in razbojnikov
ni na Hrvaškem, kakor ne na Kranjskem. Služil sem
celo leto v Karlovcu za vrtnarja, v Samoboru poldrugo
leto za hišnika, in to zimo sem delal v Slavoniji, ali
najmanjša reč se ni preložila ne meni, ne drugim ro¬
jakom."

»Tega pa menda ne boš tajil, da so strašno leni
in nemarni?"

»Tako sploh rečeno, Francelj, tudi to ni res.
Strašno leni in nemarni so samo Slavonci — ne vem
zakaj, morebiti zato, ker imajo predobro zemljo. V
obilnosti, saj veste, se človek rad poleni. Kar je pa
Hrvatov okoli Zagreba in Karlovca, v pridnosti sicer

135

niso kos Kranjcem, toda lenuhi pa tudi niso. Kar se
pa tiče črnih Hrvatov, Primorcev, pa lahko trdim, ker
jih poznam še od doma, da spadajo med najmarlji¬
vejše ljudi na svetu. Tešejo tako urno kakor Kranjci,
ali lepše, bolj umetno, v zidarstvu pa smo Kranjci
proti njim mojstri skaze.“

„Hudobni in napačni menda Hrvatje niso?“

„Marveč boljšega srca in bolj resnični ko Kranjci.
Ko smo prišli prvikrat na Hrvaško, smo prinesli s sabo
grozovito krive in abotne misli o njih, kakor da so
največji bedaki in divjaki, ne ustvarjeni za človeško
tovaršijo in prijazen pogovor. Prašajte pa zdaj naše
rojake, ki jih poznajo, pa boste videli, kako jih za
veliko reči hvalijo in po pravici povzdigujejo nad Kranjce.
Naj omenim za zdaj samo tri glavne čednosti naših
hrvaških sosedov. Prva je, da niso tako peklensko za-
bavljivi in obrekljivi kakor mi Slovenci. Zagovarjali
bodo vedno ne le brat brata in prijatelj prijatelja, ampak
vsakega poštenjaka, če prav nima z njimi nobene ožje
zaveze. Hrvat je usmiljena, mehka duša, ne drži dolge
jeze, ne kuje maščevanja. Daj mu le eno dobro be¬
sedo in pozabljene so vse krivice. Potem Hrvat ni ro-
govilež, razsajač, pretepalec. Nikdar se ne sliši za take
strahovite poboje in uboje, kakršni delajo sramoto
naši kranjski deželi. V krčmi pije Hrvat mirno svoj
polič, pogovarja se brez kriča in divjanja s sosedi in
znanci in gre prav tako mirno zopet domu. Tretja,
posebno lepa lastnost pa je, da ni ponočnjak in razuz¬
danec. Hrvat ljubi s poštenim namenom, vzeti ljubico
za zakonsko ženo in v zakonu nisem slišal nikoli za
gnusno prešestovanje. Take poštene, dobre ljudi sem
našel povsod okoli Samobora in Karlovca. Za gospodo

136

in meščane ne govorim, ti ljudje so brezbožni in spa¬
čeni tudi pri nas in kakor se sliši, po vsem svetu."

„To je vse lepo, ko bi le ne govorili tako strašno
grdo kakor cigani."

„Zdaj si jo pa uganil, zdaj. Oh, moj Matiček, ali
nisi še nikoli slišal, da vsak berač svojo mavho hvali?
Ti misliš, kaj ne, da govorimo najlepše mi tu v pre-
činski fari, Mirnopečani da že grje, Višnjegorci še huje,
Gorenci pa že popolnoma nečedno. Ali vidiš, prav
to mislijo zase, da govore najlepše, tudi Mirnopečani,
Višnjani, Gorenci in vsi drugi. Njim se zdi zopet naša
beseda grda. Kdo ima tedaj prav? Meni se zdi, da
nobeden. Jezik je dar božji, božji darovi pa so vsi
lepi. Nespametno in skoraj greh je torej, hvaliti svoj
jezik in grajati druge. Ti hrvaški ne znaš, jaz pa sem
se naučil dobro, zato imam nekoliko več pravice so¬
diti o njem, kakšen je. Hrvaški jezik, bratec moj, ti
je imeniten jezik. Pojdi v katerokoli pisarnico, povsod
se piše po hrvaško vse, ne pa po nemško kakor pri
nas. Veš ti, kako govore najvišja gospoda, kadar imajo
svoj zbor v Zagrebu? Če ne veš, ti hočem povedati,
da vse po hrvaško od prve do zadnje besedice. Veš ti,
kako naznanja sam cesar Hrvatom svojo voljo in za¬
poved? Če ne veš, ti hočem zopet jaz povedati, da
vselej po hrvaško. To so mi pravili večkrat v Karlovcu
in Samoboru taki gospodje, katerim se sme verjeti. In
kako gladko teče človeku hrvaški jezik, kadar ga zna.
Mi Kranjci vse preveč nekako jecljamo, stokamo in
požiramo, kadar govorimo. Hrvatom pa teče beseda
kakor olje. Slišal sem dostikrat pogovarjati se kmete,
rokodelce in v Karlovcu tudi graničare — pa sem
obstal in poslušal in od čuda kar zijal, da so govorili

137

vsi ti ljudje tako urno, možato in včasi nepretrgoma
po pol ure kakor učeni pridigarji, čeprav vem, da
marsikateri njih šole še od znotraj videl ni. Tak, ljubi
moj Matic, je hrvaški jezik, ne pa tak, kakor si ga je
zmazala tvoja prečinska butica.“

Lipan je pripovedoval še mnogo druzega o hr¬
vaški zemlji, kar ni bilo tolike važnosti. Za potrebno
pa se mi je zdelo, omeniti bolj na tanko njegovo
obrambo hrvaškega naroda. Slišal sem jo tudi iz mnogih
drugih ust. To je preveselo znamenje, da druži bra¬
tovska vzajemnost od dne do dne vedno lepše in te¬
sneje tudi proste, neizobražene Slovence in Hrvate.
Kolikor bolj se spoznavajo Slavjani med sabo, toliko
bqlj se tudi spoštujejo in ljubijo. Tako se podirajo
pogubne pregrade, katere je navalila do oblakov vi¬
soko domača zavist in nevednost, posebno pa tuja laž,
zatiralčeva zloba. Že pred 1. 1848. je služila hrvaška
kraljevina Slovencem za pribežališče. Ali do takrat so
zahajali tja zvečine le rokodelci in vojaški begunci.
Od omenjenega leta pa se usipa čez Kolpo in Sotlo
ogromna emigracija slovenskih poslov in delavcev; od
1860. ali nekoliko pozneje so napolnili izvrstni slo¬
venski drvarji prostrane hrvaške šume. Našemu narodu
se bogme ni treba seliti med tuje ljudi v tuji svet
čez morje; njegov kruh, če ga tare revščina doma,
njegova Amerika je v sosednji zemlji naših bratov
Hrvatov.

Jože Lipan in njegovi prijatelji so se imeli toliko
pogovarjati, da nisem mogel čakati do konca njihovih
pomenkov in sem se vzdignil in odšel proti Bršlinu.
V dolnjo krčmo nisem zašel potem kaka dva meseca,
ne vem več zakaj. Morda sem se šetal takrat rajši za

138

Savo, morda sem lazil po Gorjancih, morda opazoval
v Toplicah goste in njihovo dolgočasovanje.

Prav tako tudi ne vem, kaj me je pritiralo zopet
tja, ali žeja ali nevihta, ali radovednost ali kaj druzega.
Našel sem krčmarico prav posebno dobre volje, kajti
bolečina v nogi je že več dni mirovala. Kak zdravnik
bi morda zdaj rekel: Hm, vzrok prihoda se ugane:
Take nadloge odležejo samo ob stanovitnem, suhem,
gorkem, žejnem  vremenu.

Pomenkovala sva se to pot posebno živo in pri¬
jetno. Krčmarica me je tudi vprašala, kaj mislim o
Lipanu. Samo ob sebi se razume, da sem pohvalil
njegovo moštvo in pametni pogovor.

Kako še le, pravi, bi ga hvalili, ko bi ga poznali
tako, kakor ga poznamo mi domači. Odkar se je oženil
Kleščarjev Janez, nima Jože nobenega tovariša svoje
slave. S Ciliko se poznata že več let in bi se prav lahko
vzela. On ima, čakajte, njivo — eno, dve, tri in v tržki
gori vinograd in tam doli ono dolgo loko ob vodi
in če se ne motim, tudi nekaj hoste, ona pa hišico,
lep vrt in nekaj polja in dobi še par volov in kravo,
kadar se omoži. S takim posestvom bi se že lahko
preživila in kako ne? Ona je tako skopa, kadar gre
kam na božjo pot ali na kako „žegnanje“, da si ga
ne privošči ne kaplje. Vidite, tako je skopa, ko je
romala s tovarišicami na Zaplaz — to je dosti daleč,
— da je vzela s sabo suhih češpelj in ni užila ves
dan nič druzega ko te borne češplje. Jože — ta še le
je gospodar! Na trnju, mislim, da rasto njemu breskve,
krajcar bo dobil ven, če mu ga vržete na dno morja
ali ga zakopljete pod Gorjance. Snoči so res pili dolgo
in plačal je on za vse, ali taka jeza ga zgrabi malo-

139

kdaj, v letu komaj desetkrat ali pa še ne, prav toliko
no, da se ne more govoriti, češ Lipan je umazan. Takih
besed veste, se strašno boji: O, Jože je možki, in skoraj
ošaben, čeprav ne kaže tega očitno. Vidite, Jože ima
razun kmetije tudi lepe denarce; služil je na dobrih pri¬
likah pri gospodi na Hrvaškem, nazadnje pa še v šumi.
Lahko bi stavila, da našteje, če je treba, kar precej tristo
gold. gotovine, oh, kaj pravim tristo, tudi petsto ali Bogve
koliko, in vendar ga ni bila, vidite, vse do letos kar no¬
bena volja, da bi se ženil. Zdaj slišim, da se nekaj
kuha in dela, saj je čas. Jože ima že štiriindvajset let.
Ali se še spominjate, kako je Cilika hitro odrinila? Vi¬
dite, to jo je vse on tako navadil. Sam ne pride nikoli
v krčmo; kadar ni vrstnikov, pripelje Ciliko. Morda
niste opazili, kako zaljubljeno ga je gledala, ko sta
sedela tako skupaj pri poliču. To vam pravim, Cilika
je tako zaverovana vanj, da bi gotovo umrla, če bi
umrl on ali pa jo pustil. Ali v krčmi ga ne more ni¬
koli dolgo gledati, ni časa, je treba reči: Zbogom in
hajd domu! Vidite, on jo je tako izučil, če prideta na
večer k meni, da se precej odnese, ko zazvoni Marijo.
Po noči je ni še noben človek videl nikoli v krčmi,
ne pri meni, ne drugje. Prav tako se pobere tisti hip
izza mize, ko pridejo tuji ljudje in še če domači fantje.
Mislim, da bi bila takrat ostala rada še dalje, pa je
videla za drugo mizo vas, gotovo, da ga je pustila
tako hitro prav zaradi vas, saj rada ga ni.

Zdaj bom pa povedala še nekaj, pa boste videli,
da je zaverovan tudi Jože v Ciliko, ne le ona vanj.
V Slavoniji pri šumi, kjer je delal, živi mlada, bogata
vdova, ima dva mlina, pilo in zemlje in vinogradov,
da je strah. Vidite, ta vdova se je zaljubila v Jožeta

140

in kaj bi se ne! Tako lepih fantov seveda ni mogla
najti med svojimi črnimi Hrvati. Tudi ni nič skrivala,
da ji je všeč, ali je vselej govorila, da samo zaradi
pridnosti, za nič druzega. Ha ha ha! Kakor da bi drugi
Kranjci tam ne bili tudi pridni; pa je prijela samo zanj,
na druge se še ozrla ni; je pač priden le njegov ru-
deči, pa beli obrazček in čedni život. Pravili so drugi
drvarji, ne on, kako se mu je medeno prilizovala in
ponujala. Jože pa, vidite, tako, kakor da je ne vidi,
ali da je ni na svetu. Šel je iz šume domu, pa se z
njo še poslovil ni.

Veste, kaj je naredila pred 14 dnevi? Pisala mu
je dolgo pismo, naštela je vse kar ima in ga prosila,
naj pride nazaj in jo vzame. Lipan pa ni kar nič pre¬
mišljeval, vse bogastvo vdovino ga ni mikalo nič, prav
nič, še tisti dan se je usedel in ji odpisal prav ob
kratkem, da ji ne more izpolniti želje, ker ima iz¬
brano nevesto doma. Oh, in kako lepo, kako možko
je končal pismo! Zapomnila sem si dobro njegove zadnje
besede. Poslušajte, pa porečete tudi Vi, da je Jože
Lipan res mož in da je Čila srečna, ki ga bo dobila.
Pisal je vdovi tele besede: Zame je na svetu en Bog,
ena vera, ena kranjska dežela, ena ljubica mojega
srca! -

Hitro so tekle ure ob takih in drugih pogovorih.
Pot proti domu mi je razsvetljevala prijazna luna. Celo
noč se mi je sanjalo o možatem Jožetu in lepi Ciliki.
Čez šest tednov sem šel gledat njuno poroko.

141

Hudevci.

onj pripelje srečno voz sena do klanca. Tu se
1 ustavi. Gospodar hoče iti še po druzega konja,
ali hlapec pravi: Čemu? Naredimo, kakor Hudevci. In
gospodar požene konja in hlapec in vsa družina se
zaleti od zadaj v voz in ga porine, kakor bi trenil,
čez klanec in konj ga pelje zopet brez težave domu. —
Kmalu potem sem sedel v Straži v krčmi po¬
štenega narodnjaka in se pogovarjal ž njim o vpeljavi
slovenščine v uradnije. Mož, ki je tudi ud Mohorjeve
družbe, pravi nazadnje: Bo težko, kaj ? Preveč se rav¬
samo med sabo. Ko bi ravnali kakor Hudevci, bi do¬
segli vse. „Zakaj kakor Hudevci?“

„Zato ker so Hudevci vsi ene misli, sicer jih ne

poznam, še nisem bil nikoli v njihovi vasi."-

Pomenek povem svoji bršlinski gospodinji in jo
vprašam, če pozna te složne ljudi kaj bolj natanko.
„0, kako ne, saj je tam omožena moja sestra. Obla-
zite vse kote, pa ne veste za Hudo! Saj ni daleč: četrt
ure za Potočarsko vasjo pod Kačjo ritjo. Rekla bi: Poj¬
dite tja in poglejte, ali ni vredno: je pač borna, majhna
vas, nad vasjo pa hosta in sem proti Potočarski vasi

142

polje. Bog si ga vedi, kateri bedak je dal vasi tako
grdo ime. Boljših ljudi ne najdete v celi fari. Hudevci
se med sabo ne prepirajo nikoli, še manj pa pravdajo.
Če začne človek, ki ne ve, opravljati Hudevca vpričo
drugih Hudevcev, skočijo zanj vsi na noge.

„Ti, veš, malo premisli, predno zineš katero zoper
Janeza, pojdi lajat drugam na poštene ljudi. Janeza
poznamo, da je jak. Kdo pa si ti? Veš, to nam ni
znano, da si ti tudi jak, ti pasji gobec ti.“ Kar tako
nadero človeka.

Hudevci nimajo ne hlapcev, ne dekel, pomagajo
si rajši med sabo sami v vsaki sili, o vsaki stiski, o
vsakem večem delu, če se mudi. Vidite, recimo tako:
Temu je zmanjkalo drv, ni mu treba nič okoli prositi
in iskati, sosed pride kar sam in tudi po dva in po
trije in še več in tako leži drugi dan, ker je hosta
blizo, že vse polno drv okoli hiše, da jih je dosti za
pol leta. In zopet ta bi rad hitro pooral ali pokosil,
ali okopal vinograd ali karkoli se nabere takega kmeč¬
kega dela pri enem ali pri drugem: Vselej bo dobil
človek toliko pomoči od sosedov, kolikor je potrebuje.
In tako dela včasi cela vas danes pri meni, jutri pri
tebi, v sredo pri kom drugem in tako je odpravljen
posel povsod o pravem času. Vsaka hiša seveda ima
svojega gospodarja, pa žive tako, kakor da bi de¬
lala cela vas eno samo družino. Take lepe sprave
se gotovo tudi Bog veseli, zato pa jim deli tudi tak
blagoslov, da ni v vasi nič popolnoma sirotnih, rodi
jim dobro polje in gorica, če nikjer ne. O, da se
pripovedovati še veliko o teh krščanskih ljudeh. Če je
komu trdo za denar, mu ponudi sosed kar sam in če
nima, kaj zato — bo pa posodil tretji ali četrti sosed

143

in če bi se pripetilo, da cela vas ne bi zmogla, bodo
šli prosit zanj drugam, k prijateljem, znancem in žlahti
v bližnje vasi. In če posodi kaj Hudevec Hudevcu,
ne zahteva, Bog varuj, kakih posebnih obresti, saj še
dolžnega pisma ne. Prav zdi se mi, da nima vsaka
hiša ključavnice: to sem se sama prepričala, če gredo
z doma, da dostikrat ne zaklenejo nič, pa se ni pri-
godila še nikoli nobena tatvina.

Zdaj pa še nekaj. — Kadar ima kdo kak pot, se
vzdignejo vsi in ga spremijo. Tako, kadar je semenj
v mestu ali v Mirni peči, gre cela vas, eni kupovat,
drugi prodajat, vsi drugi pa za tovaršijo. Dom varu¬
jejo starci, dostikrat jemljo matere še otroke s sabo.

In vsi gredo naenkrat proč, vsi skupaj. Tako ko¬
rakajo po cesti naprej drug pri drugem, v dveh ali
treh vrstah čez celo cesto; skupaj stoje ali hodijo tudi
po sejmu, da se jim ljudje težko ogibljejo; na zadnje
sedejo skupaj za eno mizo, če je mogoče, gotovo
vselej pa v eni krčmi. Tako zahajajo v mesto tudi ob
tržnih dneh, vsak ponedeljek; se ve, ne vsi, tako kakih
šest, sedem, včasi tudi deset ali dvanajst in tudi kar
zmirom skupaj. Pridružil se jim je že dostikrat kak človek
iz druge vasi, nikoli pa še nisem videla, da bi kak
Hudevec svoje pustil in šel v mesto ali domu s tujci.
Zaradi te lepe družbe se sliši marsikatera zabavljica.
Pravijo, kadar prime Hudevec desko, da pristopi precej
sosed in jo prime za drugi konec, drugi vaščani pa
govore: Škoda da nima več ko dva konca, bomo pa
mi poprijeli tu ob krajih, da boš laglje nesel. Kadar
odsekuje Hudevec na drevesu veje, pravijo, da priple¬
zajo kmalu k njemu vsi sosedje na drevo, da ne
more več klestiti, nekaj, ker ni prostora, se ne more

144

gibati, nekaj pa, da mu odsekane veje ne bi smukale
prijateljev in sekač praša: „No, kaj bomo pa zdaj de¬
lali?" In vsi mu kakor ven glas odgovarjajo: „E, kaj
neki — če ni druzega dela, se bomo pa radi imeli in
Boga hvalili."

O tržnih dneh hodijo Hudevci včasi tudi k nam
pit, pa niste pazili. Usedajo se vselej za ono mizo tam
v kotu; veste, to so tisti, ki tako pozno pri nas pijo
in pojo, kar naenkrat pa se vsi vzdignejo in odrinejo
skupaj proti domu, kakor sem pravila, da je njihova
navada. —

Slovenec se ne drži srede — zlate sklede ne v graji,
ne v hvali; povzdiguje rad do vrha nebes, še rajši pa
meče na dno pekla. Najbolj neverjetno se mi je zdelo,
da se nahajajo kje na svetu tudi taki Dolenjci, ki ne-
čejo poslušati obrekovanja svojih sosedov. Toda mislil
sem si, da mora biti jv toliki pohvali vendar tudi
precej resnice, kajti je n. pr. hudevska edinost prišla
celo v pregovor. Ti ljudje so me začeli močno zani¬
mati ter sem namenil, opazovati jih bolj natanko,
kadar pridejo v ponedeljek k nam.-—

Še tisti dan sem imel priliko, seznaniti se s prvimi
Hudevci. Ko sedem ravno k južini doma, prideta v
hišo mož in žena in prosita za polič vina. Moja go¬
spodinja se nasmeje in pravi: To je pa kaj novega —
samo dva Hudevca! Kje imata pa tovariše?"

„Kaj boš nagajala," odgovori žena, „tako radi se
pa Hudevci že nimamo in tudi, če bi utegnili, da bi
spremljevali človeka, kadar pripelje plug h kovaču, da
ga popravi. Včeraj se nama je potrl, bova pa počakala
tukaj, dokler ga malo ne pokuje."

145

10

Gospodinja gre po vino in odide po kratkem
pomenku zopet ven na svoje delo. Mož je bil čokljat,
majhne postave in okroglega, kaj prijaznega obraza,
let se mu je poznalo kakih trideset. Tovarišici, sedeči
tik njega, ne bi bil prisodil nihče manj ko petdeset
let, rasti je bila visoke, lica pa bledega in velega, samo
njeno živo oko in sladko, skoraj dekliško smehljanje
je izpričevalo, da je starost še ni popolnoma zmogla.
Vsak bi bil z mano vred dejal, da ima pred sabo mater
in sina.

Nadaljevala sta pogovor, ki sta ga imela bržkone
že spotoma. Jaz pijem počasi svojo merico, zapalim
smodko in poslušam z vedno večim čudom.

„Imaš prav," pravi žena, „rogin (vol) ostane, jelena
bova prodala. Kaj, ali ga boš gnal na Toplico, včeraj
teden bo tam semenj?"

„Če pojdeš tudi ti z mano, ga bom."

„Veš, jaz se bom zdaj težko odtegnila; preveč
je opravka."

„Samemu se mi pa ne ljubi hoditi; ga pa pože¬
neva čez tri tedne v mesto."

„Saj res, takrat ti bom kupila za nedeljo nov
klobuk; tega nosiš že šest let; imel si ga še na po¬
roki. Veš, prav lepega ti bom izbrala, • za to, ker si
moj in te imam tako rada."

„Kaj, že šest let bo, kar sva se vzela?"

„Seveda, ali se zdi tebi tudi kakor meni, da je
preteklo strašno naglo teh šest let?"

»Meni se vidi, kakor da bi bila komaj tri leta.
Glejte si no, čas beži res najhitreje, čeprav nima nog."

„Pa ne vsakemu. Veš, od konca sem se te res
bala; vsi so me strašili in prigovarjali: Ne jemlji mla-

146

dega, ne bo maral zate, še tepel te bo, pa hvala Bogu,
da so se motili." Pri tem mu položi roko na ramo in
mu ginjena gleda v oči. „Vidiš, še mladi se razumejo
malokje tako dobro, kakor midva. Vseh šest let nama
ni prišlo nikoli nič navskriž. Ti, moj Martinček, si tako
dober, tako potrpežljiv z mano! Oh, Bog ti daj svoj
nebeški raj za tako neskončno prijaznost!"

„In tudi tebi, preljuba moja Nežika. Nikar ne go¬
vori, da sem potrpežljiv! Saj mi ne nagajaš nič, mi ne
očitaš nikoli, da nisem prinesel nič svojega k hiši, mi
strežeš, kar le moreš. Divjak in brezbožen nehvaležnik
bi moral biti, da bi te ne imel prav iz srca rad, prej,
zdaj in na vekomaj."

„Bog te živi, moj Martinček! Čakaj, mora nama
prinesti kaj prekajenega, saj vem, da ima. Anica!
Anica!“

Pleče se jima prinese, mož razreže in zdaj si
začneta ponujati in pehati drug k drugemu najlepše
kosce, prav tako kakor si ponujata včasi mladi ljubeči
ženin in cvetoča nevesta. Jaz sem kar strmel. Ves ra¬
doveden vstanem in grem prašat gospodinjo v vežo,
kdo sta ta dva človeka, ki se tako različnih let med
sabo vendar tako presrčno ljubita?

„1 no, to je moja sestra Nežika, za katero sem
vam že povedala in njen mož Martine. Na Hudem se
imajo radi tudi možje in žene, ne samo sosedje. Sestra
je imela v prvem zakonu grozno sitnega moža. Zdaj
ji povrača Bog, kar je pri njem in z njim trpela.
Martine ni prinesel k hiši nič dote; vzela ga je, ker
jej je bil všeč; bil je tako vesel fant in priden in lep,
saj je še zdaj čeden. Boljšega moža bi res ne bila
mogla dobiti. Nežika je zadela v drugem zakonu veliko

147

10 *

terno. Martine jo nosi, tako rekoč, na rokah, tako je
dober z njo. Pa kaj bi pravila, saj ste sami videli in
slišali." Šel sem nazaj v krčmo in sem se jel tudi jaz
z njima pomenkovati, se ve, kakor je nanesla beseda,
zdaj to pa ono, nazadnje tudi o Hudem in blagih
Hudevcih. Povedal sem vse, kako sem jih slišal povsod
hvaliti, kako slovi posebno njihova lepa edinost in
vzajemnost.

Nežika se namuza in pravi: „Veste, taki angeli
pa spet nismo, čeprav se med sabo res ne rujemo.
Po čemu neki bi se? Kaj nam ni tako vsem veliko
laglje in bolje? Pa bojim se, da taka slava ne bo ho¬
dila o Hudevcih do sodnjega dne. V lase nam je že
zalezla uš. Priklatil se je v našo vas hud jezičnik in
zavidnik. Mi se zanj ne brigamo dosti. Ali otroci mu
niso nič boljši. Ko odrastejo, bo splaval po vodi naš
mir. Dobro, da bom težko to učakala.

Martine, ki je bil rojen in je odrastel v drugi
vasi, je popolnoma potrdil iz svoje skušnje vse to, kar
sem čul lepega o Hudevcih, in da lahko priseže, da se
poštenejši ljudje ne nahajajo v devetih farah okoli, nikar
li v prečinski.-

Sledeči in še marsikateri drugi pondeljek se je
glasilo v naši krčmi celo krdelo teh priprostih va¬
ščanov. Jaz sem sedel pri svoji mali mizici, kadil
smodke, poslušal in gledal. Zapazil nisem ravno ve¬
liko, ali kar sem zapazil, me je z večino veselilo, ker
je izviralo iz nepokvarjenega srca. Tu ni bilo čuti no¬
benega kriča, nobene kletve, nobenega prepira, razun
za šalo, veliko, veliko pa veselega pogovora, smeha
in petja. Iz njegovih besed sem se prepričal, da so
Hudevci ne samo dobri ljudje, ampak tudi razumni

148

kmetovalci. Kak oster sodnik bi jim bil mogel oči¬
tati po nekaki pravici samo eno, občedolenjsko napako:
Da jih žeja včasi nekoliko prehudo in nekoliko preveč

pogostoma. — — — — — — — — —-

Nek soparen dan sem predolgo sedel na izviru
Bršlinke. Krasnega Fadejeva predrzna knjiga (v nepre-
povedani nemški prestavi) me je bila tako zamaknila,
da nisem videl črne nevihte, zbirajoče se nad mojo
glavo. Še ko jo opazim, se nadejam, da bom utekel
nalivu, ker ni bilo slišati še nobenega grmenja. Ali
začelo je škropiti, še predno pridem iz bukovja do ve¬
like ceste. Tekel sem na vso moč, dež se je usipal
vedno gošči in teži. Naenkrat zabliska in trešči tri sto
korakov od mene v hrast. Zdaj se udere taka ploha,
da sem bil v dveh minutah do kože moker. Kraj ceste
sem videl ciganske šotorje. Trije goli cigančki so stali
na dežju in vriskali od veselja, ki jim ga je delala
hladna mokrota. Ko so me ugledali, zavpijejo v en
glas: Gadžo — Bršlino — gadžo! Odraščeni cigani
pomaljajo glave iz šotorjev, kažejo s prsti na me in
se krohotajo strašno moji nadlogi. Ko prispem zopet
do hoste, šinem vanjo. Za nekaj časa najdem zavetje.
Stoječ pod košato bukvijo, zagledam v nižavi streljaj
od ceste hiše. Planem dalje, prisopiham brzo pod ko-
zelec, ki je stal za vasjo in jamem otožno ogledovati
svojega razdjanega Fadejeva. Vaščani so me morali opa¬
zovati, kajti prišel je po me kodroglav deček, da grem
z njim v bližnjo hišo. Jaz se zahvalim in ostanem pod
kozelcem. Čez pet minut stopi iz druge hiše zorno-
lična deklica ter me zakliče, da pridem tja in tako me
začne vabiti tudi še več drugih, zgolj neznanih ljudi
iz sosednjih hiš. V tem kraju nisem še nikoli hodil,

149

mala vas mi je bila neznana. Zagledam Martineta in
zdaj vidim, da me je pripodila nevihta na Hudo, kamor
sem se že tako velikokrat namenil popotovati. Možiček
me pelje v svojo hišo. Neizrečeno prijazno me pozdravi
Nežika in obžaluje mojo nepriliko. Rada bi mi pomogla,
pa ne ve kako. Martine me ogleduje, kima z glavo in
pravi jecljaje: I — no — hm! morda ni težko pomagati
vam; toda, veste, mi smo kmetje. To je res hudo, od
vseh strani teče vse od vas kar curkoma. Če se vam
ne zamerim — mislim tako — da — da ne bi ško¬
dilo, ko bi se vi slekli — da se vam to posuši — in
oblekli mojo opravo — se ve — nedeljsko — se ve
kmečko. Ali ne bi bilo to prav — kaj?

Martinetov predlog mi je kaj dobro došel. Pre¬
močene cunje potegnem s sebe in kmalu stojim pred
krohotajočo se Nežiko v tesnih oblačilih njenega moža.
Hlače (suknene) so segale njemu do peta, meni le malo
čez kolena, srajca mi je šla do pasu, naprsnik še ne
do podreber, suknjiča pa nisem mogel spraviti nase
na noben način. Golorok sedem za hitro pogrnjeno
mizo, Martine prisede, Nežika je že odšla v klet in
hram, iskat tolažila in krepčila in hitreje od vsake
mestne natakarice priskače z bokalom vina, s polnim
pladnjem klobas in ogromnim hlebcem soržčinega
kruha. Tudi ona ostane z nama.

Ta hiša je bila kaj nizka in od zunaj jako si-
rotna videti, od znotraj pa se je kazala velika kmečka
obilnost in udobnost. Okoli velike bele mize so stale
na dveh straneh lepe klopi z naslonom, na drugih
dveh pa čvrsti rumeni stoli, katere je umetniška roka
izvedenega kmečkega mojstra na razne načine prebu-
šila in narezljala. V kotih so stale velike vreče moke.

150

Na visoki postelji sem videl štramac in pernato bla¬
zino, poleg postelje pa veliko pisano skrinjo, natlačeno
do vrha s praznično opravo in raznim lišpom hišne
gospodinje. Na dveh policah je ležalo vsakovrstno
orodje in priprava za vsako domačo potrebo; dva
struga, dleto, kladiva, majhne pile, trak, debel konec,
gože, jermeni in sto drugih takih stvari. V kotu je stalo
lepo pozlačeno razpelo, na obeh straneh na steni
do polovice izbe pa so visele podobe sv. Jurja, sv. Mi¬
klavža, sv. Antona in drugih takih kmečkih prijateljev
in varuhov, nekoliko dalje od njih tudi zrcalo, s stropa
pa nova svetilnica s petrolejem. Sploh se nahaja na
Dolenjskem sila veliko nelepih, starih, lesenih, s črno,
na pol gnilo slamo pokritih kolib, ki pa imajo po tu-
kajšnih razmerah dosti premožne, z žitom, zabelo,
suhim sadjem, vinom itd. dobro založene gospodarje.

Komaj se je vnel med nami tremi živejši pomenek,
že pride tudi bližnji sosed in kmalu za njim še dva
druga. Kupica gre od ust do ust, prvi bokal je naglo
izpraznjen, prinese se drugi in tretji. Pogovarjali smo
se o prerazličnih rečeh, največ pa o vojskah, o rajnem
Maksu (ki ga Dolenjci jako časte) in o Meksikajnarjih,
o papežu in Garibaldiju, o Turkih in Črnogorcih, pa
tudi o Slovencih in naših zatrtih pravicah. Naš človek
ne sliši nobene reči tako rad kakor vojske, ali pa ve¬
lika dela slavnih, ali pa tudi grozovitih mož. Skoraj
vsako četrt ure je prikorakal kak nov Hudevec in nam
pomagal z besedo in grlom. Sčasoma pa začno neka¬
teri tudi odhajati, ali ne za dolgo: vračajo se vsak s
polnim bokalom svojega vina, deloma tudi svojega
pridelka, češ to ne gre, ni poleg naše stare navade,
da bi nosil težo pijače samo eden, in posebno Martine,

151

ki gosti tako rad in tolikokrat znance in neznance.
Tudi nekaj Hudevek pride gledat, kaj pomeni naša
skupščina, to glasno govorjenje, to srčno nazdravljanje.
Plašljive in sramežljive so tako, da ne vedo, kam bi se
djale, vidoče za mizo neznanega človeka z brado, brki
in očali in v kmečki obleki, ki ga njihovi možje tako
spoštljivo poslušajo in zvedavo izprašujejo. Kupica,
grede okoli, se je ponudila vselej tudi njim, ali niso ho¬
tele piti, vsaka je po enkrat srknila in urno dala kupico na¬
prej. Pa tudi one začno odhajati in prihajati zopet nazaj
na tisti način kakor možaki: Ena prinese orehov, ena
mestne štruce, ena domače potice, ena kračo ali skledo
blincev ali sveže salate in Bog ve kaj še. Napravila se
je z eno besedo velika, prevesela gostija z udeležbo
cele vasi. Zabavali smo se preizvrstno do poznega
večera. Hudevci so bili zadovoljni z mojimi novicami
in odgovori, kakor jaz z njihovo postrežljivo gosto¬
ljubnostjo, še bolj pa z njihovo blagodušnostjo. Na¬
zdravljal sem jim takrat in nazdravljam jim še zdaj:
Bog živi vas pohlevne in poštene, vas zares krščanske,
zares slovenske kmete!

152

Kmečki in beraški zakoni.

Dil je prekrasen 16. dan meseca maja. Z gorenjskih
snežnikov je pihljal sever, Dolenjcem najprijetnejši,
vedno zaželjeni veter. Po svežem zraku so se nosile
dišave s cvetlic in dreves, prsi so dihale tako lahko,
čutil se je človek tako zadovoljnega v tem duhu in
gorkem hladu, da sem sprehajaje se po višavi Kačjeriti
pozabil popolnoma na kosilo. Skozi okno gornje krčme
me je gledala gospodinja. Moglo je biti že okoli tretje
ure popoldne, ko me, stopivši med vrata, zakliče in
vpraša, če imam post. Vtaknem v žep češko knjigo, ki
me je zabavala: „Rusija — zemlja, država in narod,"
in se spomnim telesne potrebe ter se napotim v krčmo.
Nisva ostala dolgo sama: Iz vasi Jablana pridejo štiri
matere, vsaka s svojim otrokom, obiskat krčmarico, svojo
prijateljico. Hiša se tedaj napolni in oživi. Ženice za¬
sedejo stole, se menijo z gospodinjo in tolažijo svoje
male, včasi vspešno, včasi zastonj, kakor je navada.
Premišljevati jim ni bilo treba, kaj bi se pomenkovale.
Beseda začne teči seve najprej o otrocih. Žene si to¬
žijo nadloge, katere imajo z njimi in izrekajo o tej
priliki na vsa usta svojo nezadovoljnost z materinskim

153

stanom. Občutke so izkazovale na malo nežen način.
Gorski ljudje so bolj surovi že po navadi, najsurovejši
pa takrat, ko jih pritiska kaka velika skrb ali nepri-
lika. Krčmarica se ni razlikovala v tem čisto nič od
svojih vrstnic, morda jih je še prekosila.

Prva žena: „Je z „vampi“ križ, je. Ne vem, kaj
sem pregrešila, da me tepe Bog tako neusmiljeno.
Nekdaj so pripovedovali, kako je hudo Soldatom, da
tekajo skozi tristo šib po desetkrat tja in nazaj. Pa
kaj so te šibe proti našemu trpežu z otroci!"

Druga žena: „Imaš prav. Človek bi ga kar treščil
s kake skale, da bi bil enkrat mir. Če bi bila še tako
dolgo zaprta, hujše bi se mi ne moglo goditi, ko tako."

Tretja žena: „Kaj ti, ki imaš samo enega, jaz
pa, saj veš, dva na prsih in enega ob roki. V starih
časih je morila ljudi kuga, zdaj pa se nas neče usmiliti.
Dva bi rada dala precej — ali pa vse tri — to bi bilo
še najbolje. Kadar pojdemo zopet na izpraševanje, bom
rekla gospodu, naj nikar več ne molijo, da nas obvaruj
Bog kuge, ker jo matere želimo vse in še kako!"

Četrta žena: „Dekleta silijo v zakon; trapaste so
ko bik. Če bi imel človek pri otrocih vsaj en srečen,
brezskrben dan v letu, bi še nič ne rekel; veselil bi
se vsaj tistega dne. Tako pa nič — kar nič! Gleštaj
ga po dnevu, gleštaj po noči, čisti, umivaj, doji, po¬
vijaj, ziblji, prenašaj — to gre brez prenehanja naprej!
Imaš prav, tudi jaz pravim tako: Oh, da bi me hotela
odrešiti dobrotljiva smrt te težave! Naj mi ga vzame
rajši danes ko jutri. Dala bom rada precej za deset
svetih maš iz neskončne hvaležnosti, da se mi je ta
mlinski kamen odvalil."

154

Krčmarica: „Kaj pomaga vse to? Bolj ko jim že¬
limo smrt, več jih je in zdravejši in trdnejši so. —
Komaj spravim enega na noge, že se prisili na svet
in na moja pleča drugi, pa tretji, pa četrti. Omožena
sem komaj pet let, imam že štiri take krokarje, da se
ne morem ganiti med njimi. Takrat, oho, takrat se
človek lahko veseli, kadar mi da prašiča kakih osem
mladičkov, sitnost je tudi z njimi, ali že čez pol leta
pa tudi prireja, da kaj izda. Ali pa če se poleže lepo
tele, kak junček, dobim zanj čez tri leta stopetdeset
goldinarjev. Kdo pa mi da le en groš za vse te štiri la¬
kotnike? Saj bi jih rada prodala ta hip vse, ali se ne
bo našel kupec zanje, če jih grem ponujat v križem-svet.
Me uboge kmečke matere smo res take sirote, da bi
točila lahko za nas kaka usmiljena duša krvave solze. “
Pa naj bo dosti teh obupnih vzdihljajev in brez¬
božnih kletev. Le toliko moram omeniti, da nisem po¬
ostril izrek, marveč jih po mogočnosti ublažil, izpu-
stivši: zlod, hudir, spak, vrag in druge take priimke,
katere so dajale matere svojim otrokom. Strašna oto¬
žnost me obide, ko slišim te in mnoge druge, deloma
še grše besede. Prvi hip si mora človek misliti, da
nam Slovencem ni mogoče več pomagati, da je smrtna
sodba izrečena brez milosti nad nami, ker se kaže tako
očitno, da so izgubile naše matere vsak človeški ob¬
čutek, vsak sled materine ljubezni, ki navdihuje celo
divjakinje. Ko bi slišal tak pomenek kak tujec, n. pr.
kak sovražen Nemec, kako hudobno radostno bi ga
priobčil svetu kot najtemeljitejši dokaz naše zavrže-
nosti in kulturne nezmožnosti. In vendar, kolika krivica
bi se godila s to prenaglo sodbo našemu narodu! Pač
res je, kar pomenijo pregovori: Pes, ki veliko laja,

155

malo grize. — Kdor hudo razsaja, se malo jezi. —
Kdor dosti preklinja, ne umrje od jeze. — Šumeča
voda ni globoka. — Se je bogmal, pa je bogal. —
Žaba reglja na vso moč, ali ne ujeda. — Mati se to¬
goti nad otrokom in mu gre potico peči itd.

To si je treba za vselej zapomniti, da je Slo¬
venec v besedah hud in tudi hudoben, v dejanju pa
krotak in blagodušen. Dolenjec obrekuje grozno rad
in strupeno, ne le tujca, ampak tudi brata in prijatelja.
Če ga pa vidi v zadregi, mu ne bo odrekel lahko svoje
podpore; v nesreči se izkazuje zvestega in velikoduš¬
nega. In tako je v vseh rečeh. Poznam narod, ki je v
svojih knjigah sladak ko med, navdušen za blagor
bližnjega, pravičen celemu svetu, v svojih delih pa ljut
in krut, zatiralec in morilec drugih narodov, preziralec
vseh prirojenih pravic in najpravičnejših želj in trudov.
Ni pa tak naš slovenski brat, naša slovenska sestra.
Mehko srce bije v koščenih prsih, trda lupina krije
sladko in žlahtno jedro. Le poglejmo te na videz brez¬
čutne, brezdušne matere, kako ravnajo s svojimi otro¬
čiči, katerim so pravkar želele kugo in smrt, nad katere
so povzdigovale najgršo žival, svoje prasce! Ali ne vi¬
dite, kako jih sladko poljubljajo, božajo, branijo muh,
jim popravljajo skrbno vsak hip povoj ali srajčico, da
jih ne bi tiščalo kaj, kako se jim ljubeznivo smehljajo,
milijo, prikupljujejo, kako varno jih prenašajo in zib¬
ljejo na rokah, da bi jim primamile preljubi spanček
na nedolžna očesca? Ali niso mar to znamenja prave
materinske ljubezni? Tudi doma sem dostikrat opa¬
zoval naše dolenjske mamice, ko so pretezale zagri¬
njala čez okna, da se ljubčeku ne blešči, izganjale iz
hiše kuretino in muhe in na zadnje s trdo besedo tudi

156

družino, da ga ne budi s kakim ropotom in pogo¬
vorom, ko so se pogovarjale z njim v tistem čudnem,
le njima dvema razumnem, najlepšem jeziku na svetu
in mu prepevale narodne in svoje pesmi od rane zore
do temne noči, utihnivši le za tiste ure, ko je spančkal
ljubljenček v svoji mali pisani zibki.

Videl sem, kako neutrudno so stregle zdravemu
— kako še le bolnemu! Popraševale so vse sosede za
dober svet, za dober in obenem prijeten lek, znašale
mu vse igračice in sladkarije, ki so se le mogle dobiti
doma in v obližju, naročevale za nje celo v mestnih
prodajalnicah in so ga pritiskale na užaljeno srce, mu
\ popevale v polglasu svoje najnežnejše popevke in se
zaporedoma gledaje mu v bledo ličece smehljale in pla-
kale. In Kriste pomagaj — če jim je ugrabila nemila
smrt zlatega angelčka! Dostikrat so jim ga morali iztr¬
gati s silo iz rok, celi dan in celo noč so božale in
poljubovale mrtvega in se jokale in ihtele dan za dnem,
včasi po več tednov, dokler vir solza ni usahnil. In
zato, ker sem videl s svojimi očmi stokrat ta in druga
taka znamenja najiskrenejše materine ljubezni, pravim
in kličem še enkrat: Kdor sodi slovenski narod, naj
ga sodi po delih, ne po besedah. —

Važna in potrebna pa se mi zdi še tale opomba.
V drugi knjigi Vukove zbirke srbskih narodnih pesem
se bere na strani 316.: „po grehu stara roditelja" in
Vuk je dodal opazko: „Po grehu roditelj" pomeni
pravega očeta.  Tu se pokazuje znak narodnega
mišljenja, da je greh tudi ženiti  se. Slišal sem očeta
nekega velikega gospoda govoriti o sinu: „On je moj
po grehu  sin, ali ga moram zdaj poslušati" — Hr¬
vatje pravijo dostikrat, če pokažejo komu ženo: Ne

157

zamerite, to je moja žena, kakor da se je sramujejo.
Ali ta čudna beseda ne izvira iz zaničevanja do nje,
marveč jih je pred ljudmi le nekako sram spolnih
razmer, v katerih žive s hišno tovarišico. Kdor pazi
dobro, bo našel tako misel tudi v našem slovenskem
narodu. Oženjeni ljudje še n. pr. v cerkev ne gredo
radi skupaj, ampak možje posebej, žene posebej. Zlasti
mlade ženice kažejo večidel grozno nerade svojega
otroka drugim in še starejše, ki so poštene in pametne,
se ne ponašajo z otroci pred ljudmi, marveč jih skri¬
vajo in grajajo, kakor da se sramujejo svojih zakon¬
skih dolžnosti in njihovih nasledkov. Zgubo devištva
ima naš narod za največjo nesrečo, za neizbrisljiv
madež tudi v postavnem zakonu. Slovenec dobro ve
in trdi, če ga vpraša n. pr. kak duhoven, da je zakon
svet stan, da je sedmi zakrament, ki ga je postavil
sam Bog in izveličar. Tako govori jezik,  v srcu pa
ga ne smatra nikoli za kako višo stopnjo popolnosti,
ali za kako zasluženje in božjo milost, marveč za ža¬
lostno potrebo in človeško slabost, za ponižanje in
veliko skrivno sramoto. Njegov vzor zemeljske in ne¬
beške čednosti je in ostane le devištvo, brez katerega
si ne more misliti ne prave svetosti, ne polnega ugod-
ništva božjega.

Čas je, da se vrnemo nazaj v tovaršijo. Od ne¬
čednih maren so me bolela že ušesa, zato hočem ta
pogovor končati in rečem ženam: Če so vam otroci
tako nadležni, po kaj pa ste se omožile in bi se mo-
žile vdrugič, ko bi vam možje pomrli? Brez „dedcev“
le ne morete živeti. Kakor bi trenil, obrnejo te besede
nevihto od otrok na može, začne se usipati nanje de¬
bela toča vsakovrstnih psovk in priimkov in zdaj je šlo

158

iz srca, se ni moglo več govoriti, da se le „s konca
jezika zmika.“ Najmilejše je še postopala krčmarica s
svojim Jožetom, ali tudi ona je nejevoljno godrnjala:
Imamo res lep dobiček od dedcev! Moj ni poreden,
ali kaj mi pomaga, ko pa nima nobene sreče: obde¬
luje polje, kupuje dobro vino, trguje z ovsem in s
koruzo, ali vse ne izda nič — toliko, da se rijemo po
siromaško naprej, prihraniti pa se ne more nič. Naj
bo dober, kolikor hoče, jaz pravim, da je mož moja
nesreča. Vsaki dekli se godi bolje ko meni.

Prva žena: Ti pa le molči! Kaj je mož, vem jaz,
ne ti. Nikdar ne slišim od njega ne ene lepe besede
in še vesela moram biti, kadar me samo zmerja in
kolne. Najrajši bi me zmirom suval in pretepal.

Druga žena: Tvoj zna vsaj govoriti, mojemu se
ne ljubi še to ne. Smrdi od lenobe kakor dihur. Od
koder koli pridem domu, vselej ga najdem za pečjo
ali pa pri peči: spi in smrči cele dni, jaz naj pa zanj
obdelavam kmetijo.

Tretja žena: Tak, če nič ne pridobi, vsaj ne za¬
pravlja. Kaj pa moj! Prodal je žito, ali pa mislite, da
je plačal davke? Njegova davkarija je pri Froncu (krčma
v Novem mestu). Prej se nikoli ne pritepe domu, dokler
ne zažre pšenice do zadnjega zrnca. Valja se, domu
tavajoč, po blatu ko svinja. Obleke ne napravlja ne
meni, ne sebi. Rubili so nas že dvakrat. Čez pet let
pojdem beračit, če se mrha ne zaduši prej v kaki
mlaki.

Četrta žena: Kaj pa čem šele jaz reči! Nesrečne
smo vse žene, ali tiste najhujše, ki ne zadostujemo
zverskemu dedcu. Moj divja za vsako cundro, z dvema

159

ima — pa kaj bi pravila (se začne jokati). O ti pre¬
kleta pošast ti! Tako se izpolnujejo prisege, storjene
pred altarjem božjim — itd. itd. itd.

Te in take tožbe in zabavljice sem moral poslu¬
šati celo uro. Novega nisem izvedel nič. Kair so go¬
vorile zoper može te žene v krčmi, govore še stotine
drugih Dolenjk in po pravici. Dolenjec je res velik
grešnik: ali pijanec, ali nečistnik, ali lenuh, ali barbar,
včasi tudi vse četvero obenem, z namečkom še mnogo
drugih nelepih lastnosti. Ne da se tajiti žalostna ne¬
sreča, da žive zakonski ljudje v veliki neslogi med
seboj — seveda ne vsi, ali žalibog z veliko večino.
Žene pripisujejo to brez izjeme nravni spačenosti svojih
mož. Ali pravi in glavni izvir te strašne nadloge treba
je iskati v občeznani okolnosti, da se ženijo naši kmetje
tako poredkoma iz ljubezni, katero smatrajo celo za sra¬
moto in greh. Zbranim ženam nisem mogel zamolčati
tega temelja zakonske razdvojenosti. Gledale so me
strašno debelo, nezmožne to jasno resnico pojmiti, sča¬
soma se začno držati na smeh, mislijo, da se šalim,
da jih hočem s to burko razveseliti. Krčmarica se je
zakrohotala na ves glas o mojih besedah, od smeha
jo je začel lomiti kašelj, še le čez pet minut me je
mogla zavrniti: Veste, to svojo modrost pa le spravite,
še tega potrebujemo, saj res, da bi se možila dekleta
kot „perajzarice“ (dolenjska beseda za: blodnica, ne-
čistnica). Me, ki nas tu vidite, smo hotele biti poštene
žene poštenih mož, s katerimi nismo imele in nismo
hotele imeti nič tiste „kompanije,“ ki jo vi imenujete:
ljubezen.

To sem vedel že davno, da naši prosti Slo¬
venci prave ljubezni večidel ne poznajo, ali je pa vsaj

160

pred ljudmi nečejo priznati, vendar vprašam gospo¬
dinjo, če se tod okoli: v Jablanu, na Kalu, na Daljnem
vrhu in sploh v Kačjiriti ne ženi nihče iz ljubezni?

O, se se, odgovori krčmarica zabavljivo, ali ne
kmetje, tako daleč se hvala Bogu še nismo izgubili;
ampak hlapci in dekle, berači in beračice, cigani in
ciganke. Zdaj se oglasijo vse babe in vpijejo kar ena
čez drugo, da sem komaj razumel, kaj mislijo: Kaj
smo učakali — uhuhu! — ti, ali si bila v nedeljo v
Mirni peči? Že spet so fajmošter klicali dvanajst, na¬
enkrat dvanajst parov takih capinov in vlačug. — Saj
niso radi, pa so morali, ali so jim naredili gorko pri¬
digo! Fej te bodi! Gospoda je obnorela; izmislila si
je postavo, da se sme- ženiti vsak, če ima kaj ali nič.

— Še mi na kmetijah živimo slabo, da se Bog usmili!

— Kriste nazarenski! Kaj bo počela še le ta beračija
in zalega te beračije?! To bo vse tat in razbojnik —
na svojem domu si človek ne bo svest svojega pre¬
moženja in videle bodete, da še življenja ne. — Te
„zakonske“ bi morali ljudje kar precej razgnati. — To
so cigani, ne pa možje in žene. — :  Ta sodrga se bo
zdaj mešala med nas v cerkvi in na izpraševanju! —
Nak! stokrat raje pustim klop, kakor da sedim v njej
s takimi Cafutami. — To je začetek kraljestva Antikri¬
stovega!“ — Na ta surovi način so žene izrekale ne le
svoje misli, ampak tudi javno mnenje celega sloven¬
skega naroda.

Kar se mene tiče, se ne morem ujemati s tem
glasom svojih slovenskih bratov in sester. Po mojem
prepričanju mora biti glavni namen vsake postave, da
pospešuje moralnost. Ali ni poštenejše, da se reveži
ženijo, nego da pohujšujejo svet z razuzdanostjo? Na

161

1 !

Dolenjskem je toliko praznega sveta, se pogrešajo tako
občutno delavne moči, da se priporoča nova postava
tudi z gospodarstvenega stališča. Ugovori zoper njo
so razni in tehtni, ali tako tehten ni nobeden, da bi
se zaradi njega smeli iznebiti obzira na javno nravnost.
Ko so se umirile nekoliko druge žene, začne mi krčma¬
rica zabavljati na novo: To tedaj so ljudje po vaši
volji! Vi zahtevate ljubezen že pred poroko, tu je imate
na cente, ne le na funte. Vidite, vsi ti hlapci in dekle,
sebenjki in sebenjice so se imeli radi, pa še kako dolgo.
Kolikor vem, sta se ljubila dva teh novih „zakonskih“
več ko 20 let, dva 18, kakih 8 parov po več ko 10
let in Bog jih je tako milostivo obdaril, da je pripe¬
ljala ena teh k poroki 5 otrok, dve po 3, po enega
pa več ko polovica vseh. No zdaj se bo napasla svo¬
jega Jurčka — dvakrat Jurčka tudi moja Lenčika. O ho
— to vam pa že moram razložiti. Kako je to, da
se nisem prej domislila. Hi! hi! z njo, stavim, da bo¬
dete bolj zadovoljni kakor z nami.

Veste, z Lenčiko sva si vrstnici in živeli sva dolgo
v veliki prijaznosti — ali to je se ve ponehalo, ko je
zapel njenemu očetu bobenj. Šla je za deklo služit in
dekla in kmečka hči, je že tako, da se ne morete več
prav radi imeti. Dekla mora ubogati, domača hči pa
ne in to je velik razloček. To je Lenčika vedela in se
je jela nekako me ogibati. Z Jurčkom — hlapcem —
se je seznanila nekako v 20. letu, in zdaj pa ji teče
že triintrideseto in še le pred pol leta sta se vzela,
tedaj čez dvanajst let! Ala sta pritiskala eden za dru¬
gim vsa ta dolga leta. Vedela je cela fara in ju strašno
zasmehovala, pa sta malo marala. Tudi gospod so jo
karali na izpraševanju, ona pa, zdaj vidite, kaka je

162

ta vaša ljubezen, se je zadrla na vsa usta: Gospod!
prijaznost najina je brez greha. Kdor kaj ve zoper mene,
naj izkaže.

Gospod so se malo namuzali in jo posvarili z
lepo: Je že prav, če je brez greha, toda pazi dobro,
da ne bo treba zibati. — Bog ve, kaj je reva že ta¬
krat mislila, da je spravljala tako skopo svoje borne
krajcarje na kupček in tako se je bilo nabralo že res
45 gold. zasluženega. Enkrat pride s polja domu in
najde skrinjo razbito: tat ji je unesel ves tako krvavo
zasluženi denar. Vsi smo jo milovali, čeprav se nam je
hudo mrzelo nanjo zaradi Jurčka. Kaj stori zdaj reva?
Pustila je kar precej službo in naredila obljubo, da ne
bo nikoli več deklovala. Sum kradeža je imela na go¬
spodarjevega sina in prav lahko, da ji je res on po¬
tuhi, bil je falot, kolikor ga je bilo, nazadnje ga je
pobrala kolera. In tako je Lenčika iz teh krajev izginila,
tri leta nisem slišala prav nič, kje živi in kako. Mora
se ji potrditi, da je bila srčna punca. Veste, kam
jo je bila pobrisala? — gor v knezovo bukovje med
srne in volkove, nekam nad stražo. Najela si je prazno
kolibo ali hram, kaj \fem in tam je v samoti živo¬
tarila, pa si tudi kak groš prislužila. Za drva ni dajala
nič. Logar je dober mož, govori tudi po kranjsko ali
zavija bolj na „pemsko“, piše se za Šulca; pa saj ga
morebiti poznate. Šulc je dovolil vsem revežem, da
smejo pobirati za svojo potrebo po hosti okoli suhe
veje. Hodila je Lenčika tudi po hišah v dnino, ali ne
zmerom. Pri njeni koči je bila zapuščena njiva, kakor
je več takih v strminah in skalovju pa jo je začela
spet obdelovati — brez pluga, kar s kopačo in mo¬
tiko. Vse se je čudilo, koliko ji je zraslo v tej pušči:

163

11*

krompirja, da ga je še prodajala in graha in boba in
Bog ve, kaj še. Drugo leto je jela gleštati prasca in
nekaj ovac in koz. Ali veste, kje je Pogorelc? — to
je daleč tam nekje v gozdu velik prostor brez drevja,
kjer raste toliko jagod in tako debelih, kakor nikjer
na celem svetu. Lenčika je kmalu iztaknila ta Pogorelec
in je hodila tja po jagode, pa jih je nosila v mesto

in prodala jih vsak dan celo košaro. Tako si je za¬
služila en dan toliko, kolikor bi si bila mogla z delom

ves teden. V hosti je nabirala še več druzega: gobe,

mahne, lešnike in razne zeli zdravniške — vse za prodaj.
Tat bi ji bil pokradel lahko ves imetek, pa si ni upal
blizu, ker je slovela Lenka, da je coprnica, in Bog ve,
če ni bila res. To pravim, ne da bi objedala svojo
staro prijateljico, ampak zato, ker poštena ženska ne
bi prebila v takem odljudnem brlogu. Tudi so pravih,
da je v tokavi sred najgrše hoste sejala tobak in ga
kaj dobro prodajala logarjem in lovcem. Kraj se je
Lenki priljubil; ne vem, zakaj ga je pustila in prišla
zopet nazaj v faro, dninarit, obdelovat najeto njivico,
gojit kravico in po malem tudi kramarit. Njen Jožek
pa je služil semtertja po krčmah, kjer so ostajali voz¬
niki in si je prihranil že tudi kak krajcar. Tako sta
živela tu v našem kraju blizo eden druzega več let
in sta modrovala neprenehoma, kako bi se mogla pri¬
plaziti v sladki zakonček — ah ostra postava jima je
kazala figo. Veste, kaj sta bedaka namenila? Dala sta
si besedo, da pojdeta čez morje v drugi svet, precej
ko si prislužita denar za pot in tam da ju bo poročil
tisti imenitni Baraga, ki je bil tam menda za škofa.
Pozneje je bilo slišati, da jo bosta popihala nekam
dol na Turško in se poročila tam po staroverski šegi

164

in da bosta menda tudi vero zatajila, kaj vem. Zadnja
leta je Jurček jel zahajati v hrvaške šume, kakor vsi
potepuhi. Vidite, na enkrat, tresk! pride nova postava,
da se sme ženiti vsak in čez 4 tedne sta se že spre¬
mila Jurček in moja Lenčika k tako zaželjenemu al-
tarju. In zdaj se imata. Ali nisem uganila? Kaj ne, da
sta vam ta dva po volji?

Krčmarico prosim, da naj pove zdaj še to, kako
v novem stanu gospodarita in izdelujeta. Ona pravi:
Le počakajte malo, povedala bom tudi to in še kaj
druzega.

Jurček in Lenčika sta vzela v najem prazno bajto,
polja za več ko 15 mernikov posetve in travnik pri
Temenici. Živine sta si nakupila več ko za potrebo. Veste,
stolkla sta si bila oba gotovo kakih 700 gold. Len¬
čika bi bila lahko dobila kakega boljšega moža, kmečki
fantje ne zaničujejo ženske, če je prav dekla ali se-
benjka, da ima le groš. Kupila sta si tudi par volov,
da jima ni treba prositi za oral nikogar za pomoč in
tudi sama delata kakor vola. Tako pridnih ljudi ni
nikjer v našem kraju. Kadar utegne, trguje Jurček tudi
z žitom. O, za take skopuhe ni strah, da bi ne obo¬
gateli. Vse opravljata sama z deklo. Z drugimi ljudmi
nočeta imeti nič opravka. Lenčika nima in noče no¬
bene prijateljice, da bi se z njo kaj pomenila in Juri
pa tudi nobenega prijatelja. Nikoli ju ne bodeta videli
v nobeni krčmi, v nobeni veseli tovaršiji. Vidite, me
babe smo že tako ustvarjene, da moramo izvedeti
vsako skrivnost in tako vemo vkljub vsemu skrivanju
in zapiranju, kaj delata ta odurna človeka. Še majhni
otroci niso tako neumni, ko sta ta dva. V cerkev ho¬
dita zmerom skupaj, kar ni bilo pred nikoli čuti.

165

V nedeljo sedi Lenčika, fej te bodi, po cele ure dedcu
v naročju. Enkrat sem sama videla, ko mu je prinesla
na polje južino, da sta šla za mejo, ali sem dobro
zapazila, kako sta se lizala po belem dnevu. Prinesla
sta v naš kraj tudi ostudno gosposko šego, kadar pride
mož domu s pota ali s polja, da se kušujeta in spe¬
njata eden drugemu okoli vratu. Me druge dedca še
ne pogledamo ne; mar nam je, če pride domu ali ne!
Še kadar molita, pravijo, da se držita za roke. Prej
je hodil vsako soboto stari Pehtan Jurčka brit. Len¬
čika je stala baje poleg njega in se vsa tresla od
strahu, da ga ne bi kaj urezal. Zdaj ga brije menda
sama. Včasi mu obira in otipava vso glavo spredaj
in zadaj in čenča: Ti, Jurček, tu se ti je naredil mo-
zolček, kaj ne, da te hudo skeli, ti božec ti! Oh ti, ali
te ne boli tudi glavica, da ti je tako vroča. Čakaj, omo¬
čila bom precej robec in ti prevezala. Lenčika je, z
eno besedo naj dopovem vse, tako zatelebana, tako
izgubljena v svojega Jurčika, da bi dala precej zanj
kri in življenje. Zdaj pa izrecite še vi svojo sodbo.
Strašno sem radovedna, kako ju bodete pohvalili.

Moj odgovor je bil: Kadar se pripoveduje o
drugih ljudeh, je navada, da se vselej vsaj nekoliko
privrže in prilaže. Jedro vaše povesti se mi pa zdi
kaj lepo in podučno. Njuna ljubezen je trajala brez
greha do konca, služila sta si toliko let s trudom in
žulji pripomočke, da dosežeta svoj pošteni namen in
zdaj, ko sta združena, dajeta sosedom prekrasen zgled
varčnosti, pridnosti in ljubezni. Jurček in Lenčika go¬
tovo ne bodeta zaničevala svojih otrok, tudi z besedo
ne in tudi ne bodeta drug druzega obrekovala in pre¬
klinjala. Bog jima ohrani te lepe krščanske čednosti

166

do smrti, katera jima bodi pozna in srečna. To zadnjo
kupico bom izpil na njuno zdravje!

Vzamem češko knjigo s klopi, kamor sem jo bil
položil, da se mi v žepu ne mečka, vzdignem se in
odidem proti domu. V veži slišim besede: Ta človek
bere bukve, pa ga ni sram, da govori tako prismo-
dasto.

Snubač.

N e daleč od Kačjeriti stoji majhna vas, v kateri živi
bogati Šalec. Opomogel si ni s težavo. Po očetu
je podedoval trdno kmetijo brez dolga; ker so bratje
pomrli, ni bilo treba premoženja deliti. To je bil za¬
četek. Šalec je trgoval z vinom. Pred 20 leti se je na¬
hajalo malo takih kupcev na Dolenjskem. Delal se je
torej lep dobiček brez truda. Pritrženi denarji razupo-
vali so se dobrim gospodarjem, obilne obresti so mno¬
žile imetek. Razun tega dajejo prostrani travniki v obližju
priliko, gojiti mnogo goveje živine in to je sploh znano,
da vrže živinoreja kmetu več dohodka, ko vsi drugi
trudi. Na ta način je obogatel Šalec lahko in hitro, ni
potreboval za to velikega premišljevanja in razuma.
Po moji vednosti spada Šalec med največe bedake cele
prečinske župnije, če ravno pripisuje srečni uspeh svo¬
jega kmetovanja ne naključju in okolnostim, ampak
edino le svoji bistri glavici. Taki ljudje imajo navado,
da se radi hvalijo; neprenosen bahač je bil tudi Šalec,
izmodriti ga ni mogla celo smrtna nevarnost, v kateri
se je nahajalo zaradi te slabosti njegovo dragoceno
življenje. Na Toplice je gnal na prodaj vole. Domu

168

grede je ostal v samotni krčmi in popil nekoliko meric
čez potrebo. Vinjen se je bahal med znanimi in ne¬
znanimi gosti strašno s svojim bogastvom. Če ravno
ni imel s sabo ne 100 gold. denarja, se je vendar ustil,
da kupi, če je treba, celo Baltovo-vas. Pazljivo posluša
to hvalo neki slabo sloveči tesar. Ko se že pozno po
noči napravi Šalec proti domu, se vzdigne tudi on in
na sredi polja udari s kladivom bahača s toliko silo
po glavi, da se zruši kot mrtev, ter ga okrade. Šalec
je trpel hude bolečine več tednov. Ko je okreval,
se je bahal in šopiril še veliko huje ko prej. Ta
mož je ženil staršega sina Urbana. Glavna in menda
edina lastnost, katero je zahteval od neveste, je bila
velika dota, ki bi se odštela precej po poroki v go¬
tovem denarju in po sreči izve res za jako bogato
deklico ne daleč od Žužemberka. Čez nekaj tednov
se Urban z njo poroči. Prinesla je k Šalčevi hiši
2000 gold., kakor je govoril tast in 1000 gold.,
kakor so trdili njegovi sovražniki, tedaj najbrže kakih
1200—1500 gold., kar je za dolenjske razmere silen
denar. Oklici, poroka, svatba: vse se je opravilo v naj¬
lepšem redu, brez zadržkov, brez najmanje spotike in
neprilike. Jedlo, pilo, godlo in plesalo se je od nedelje
do nedelje, potem nastopijo mesto velikih veselic male,
ki se vrše še celi mesec in še čez. Nevesto je treba po¬
kazati tudi daljni žlahti, ki se svatovščine ni udeležila,
treba jo je peljati, da vidi kaj sveta, v Novo mesto,
na Toplice, na kako božjo pot in čez nekoliko tednov
tudi v Žužemberk domu. Čez tri tedne so jo prišli
obiskat njeni ljudje, najprej oče z mačeho, potem brat
z ujcem itd. Nevesto mi pokaže Šalec v mestni go¬
stilnici deset dni po poroki: Vidite, to je naša Fran-

169

cika. Kaj ne, tako rožico bi še vi radi duhali, pa je
ne boste' ne in nihče drugi ne, ko moj sinček, moj
Urbanček. To ni taka beračica, kakor jih snubijo drugi
kmečki fantje, ki se vesele, če dobodo ubogih 300 gold.
Veste, mi se ženimo bolj po pameti. Nevesta je pri¬
nesla veliko, polno mošnjo, drugače bi bogme ne bila
nikoli tlačila praga naše hiše. Jaz nisem bahač, ne
pravim, da ni na svetu ljudi še bogatejših od mene,
ali kar imam, to imam. Na svetu velja in kraljuje
denar, denar dela pravo srečo in imenitnost. — Ne¬
vesta se je držala grozno kislo ob teh besedah, ni ho¬
tela ne piva piti ne salamov jesti, narejala si je na
robcu ozle in mrmrala nekaj za se. Ženina, ki je sedel
poleg nje, še pogledala ni. Čez 14 dni je že govorila
cela fara, da ne mara Franica nič za moža in da ne
skriva te mrzosti kar nič pred ljudmi. Sel je po oko¬
lici glas, da se neče z njim nič pomenkovati, ne doma,
ne na vozu, kadar se kam peljeta. Če jo kaj vpraša,
da mu za odgovor dve besedi in obmolkne iznova.
Če jo opominja, naj ne bo taka z njim, s svojim
možem, mu pravi s solznimi očmi: Jaz sem tvoja
žena, tvoja podložnica, ti pa moj mož in gospodar,
le zapovej mi, pa bom storila vse po tvoji volji. Kaj
hočeš več? Urban se je strašno sramoval in skrivaj
gotovo tudi jezil in kako neki ne? Saj bi ji bil tako
iz srca rad izpolnil vsako željico, ji privoščil vsako
veselje, vsaj včasi da bi mu zinila kako prijazno be¬
sedico ! Pa nič — prav nič — o, strašno je moralo to
boleti ljubečega Urbana!

Po zimi sem hodil tisto leto večkrat na Toplice.
Enkrat, grede ravno mimo Šalčeve hiše, začujem v
bližnji krčmi velik šum, menim, da so kaki svatje in

170

stopim gledat. V hiši najdem Šalca s sinom, in še z
drugimi meni neznanimi gosti. Pozneje spoznam iz
pogovora, da se nahajata med njimi tudi Franicin brat
Pavle in njen ujec Jakob. Jaz hočem sesti za drugo
mizo, hahač, na pol pijan in tedaj dobre volje, pa me
sili, da prisedem in pijem danes z njegovimi prija¬
telji. Jaz rečem: Oče, kjer sedi bogatija, ni zame se¬
deža. Šalec se nasmeje in pravi: No, ker ste tako po¬
nižni, da spoznate resnico, morate pa sedeti tu pri
meni zraven naše neveste. Na to pove družbi, da sem
strašno učen človek; ko bi znal še mašo brati, bi bil
skoraj tako učen kakor g. fajmošter. Ker me je mikalo,
da spoznam nevesto bolj natanko, sedem res med
njo in Šalca. Bahač pripoveduje, obrnjen proti Jakobu,
svojim gostom s preveliko odkritosrčnostjo, kako si je
koval denar s svojo vinsko kupčijo: Vidiš, Jakob! tako
gre ta reč kvišku, če ima človek glavico. Včasi sem
naredil tako, kakor sem pravil prej, včasi pa, le dobro
poslušaj, tudi tako le: Mož kupi od mene 50 veder vina
po 3 goldinarje in mi da tudi aro. Jaz pa sem iskal na
to vino še več kupcev in res se najde tak, ki mi obljubi
za vedro po 10 cvancigaric in mi da tudi aro. Zdaj pišem
prelepo pismo prvemu kupcu, da se mi je tisto vino
izkazilo, da je zavrelo; ker sem pošten človek, mu ga
ne morem postaviti v Mirno peč, kakor sva se bila zme¬
nila; če hoče katero drugo vino, pa iz srca rad. Ob¬
enem mu pošljem iz 4 sodov raznih slabejših vin za
pokušnjo. In glejte! mož se mi še zahvali in odpiše, da
vzame od takega poštenjaka tudi drugo vino, naj mu
pošljem lipine, za kup se bova lahko pogodila. To mi
je bilo, se ve, kaj prav; lipino odpravim v Mirno peč
in ji postavim ceno tudi na 3 goldinarje, če ravno

171

je bila vredna za tisti čas komaj po 2 gold. Možu se
je zdelo bržkone sitno, imeti z mano prepir ali celo
pravdo in tako mi je plačal cviček res po 3 goldinarje
in tako, vidiš, sem napravil lep dobiček z obema vinoma.
Takih sleparij se ni ljubilo poslušati ne meni, ne ne¬
vesti. Začela sva tedaj svoj pogovor. Danes je bila
radi prihoda bratovega precej dobre volje. Gledaje jo
tako od blizu, sem moral priznati, da je res prav po¬
sebno lepa in prijetna ženska. Človek ni vedel, ali bi
hvalil bolj nje visoko rast in tenki život, ali zorno lice,
mala jagodasta usteča in iskreno črno oko, ali pa vi¬
soko, svetlo čelo, dvigajoče se mogočno nad gostimi
obrvmi in preljubkim, tumpastim noskom, okroženo od
ušesca do ušesca z bujno šumo temno-kostanjastih
kodrov. Take krasotice sem videl semtertje med staro-
verci v vojaški krajini, nikdar pa med svojimi Slovenci.
Med nama se je oživel pomenek s tem, da sem jo
vprašal, kako za božjo voljo se ji ne more priljubiti
ta lepa dežela ob srednji Krki.

Ona: Kako to veste?

Jaz: O, saj se ve že dve uri na okolo, kako
strašno se vam toži po domu in samskem stanu.

Ona: To je čudno, saj se ne pogovarjam dosti
z nobenim človekom ne. Sosede in druge znance Šal-
čeve hiše poznam komaj po obrazu, nekatere še samo
po imenu.

Jaz: Vidite, ravno zato ste tako žalostni, ker se
ogibljete društva in pogovora.

Ona: Je pač težavno. Človek ne ve prav, kaj bi
govoril, da se ne zameri tako neznanim ljudem.

Jaz: Naj vam pa pove tast, s kakovimi ljudmi
vam je zdaj sosedovati in občevati.

172

Ona: Šalca ne bom vprašala.

Jaz: Pa Urbančka?

Ona: Kaj njega?! O to pa še manj.

Jaz: No, če hočete poslušati, vam povem pa jaz
nekoliko.

Franica se nasmeje in pravi: Naj bo, dajte, po¬
izkusite.

Jaz: Začniva na desni. Prvi sosedi tu pravijo:
pijana burkljica. Padla je bila enkrat v vodo, pa so
jo rešili tako, da so ji podali z brega v vsako roko
po ene burklje. Baba se reši, iz samega veselja, da
je ostala živa, je začela pijančevati in slovi zdaj za
najbolj žejno vinsko mušico v celi fari. Druga soseda
je dobila priimek: Petelinka. Vidite, Dolenjci so že
tako objedljivi, da ne morejo pustiti nobega slavnega
človeka brez pridevka. K Petelinki je prišla v vas teta,
pa ji je zaklala petelina, da se malo bolje pogostite,
ker se že dolgo nista videli. Ko gre na vrt po peteršilj,
se slabo zaklani petelin predrami in pobegne. Vrnivši
se, začne vpiti, da ji ga ni ukradel nihče drugi, ko
vaša tretja soseda, kateri so dali vaščani ime: piskrček,
ker si kuha rada zmirom kaj posebej v malem lončku.
Ko je nesla petelinka kokošim prosa, pride zobat tudi
petelin in živel je še celo leto. Ali petelinka pripove¬
duje še dandanašnji, da jo je okradel takrat požrešni
„piskrček“ in ne samo da ji je unesla tatica petelina,
ampak tudi pet kokoši, deset žlic — med njimi tudi
srebrno — in veliko posodo masla. Te ljubeznive so¬
sede se je treba posebno dobro varovati.

Te in take povesti posluša nevesta in se smeje
in me začne tudi sama izpraševati: No, kakšna pa je
kaj ta, pa ta in ta? Kolikor sem vedel, sem ji po-

173

pisal vse bližnje in daljne sosede in tako prerešetava
celo vas, potem tudi bližnje vasi in sčasoma celo faro
in se lotiva nazadnje tudi Novomeščanov in Novo-
meščank. Ostale goste pa je še zmirom in tako ves
čas zabavljal in dolgočasil avšasti Šalec s svojimi baha-
rijami. Tako nam prejde v krčmi popoldne in večer.
S Franico se seznaniva tako temeljito, da se ji odveže
jezik in se odpro sčasoma vse zatvornice njene zgo¬
vornosti. To se ve, da je pripomoglo ne samo zaupanje,
ki ga je dobila do mene, ampak precej tudi dobro in
močno vino, ki ga nam je neutrudno donašal naš do-
brovoljni krčmar. Kakor sem povedal jaz svoji sosedi
vse, kar sem mislil in znal, da jo more le količkaj za¬
nimati, prav tako na vsa usta jame sčasoma razkladati
ona meni vse svoje razmere, zgodbe, skrivnosti in brit-
kosti.. Tako besednih žensk, ko so naše Slovenke, se
nahaja dosti tudi v drugih narodih, gotovo pa v no¬
benem ne tako odkritosrčnih in takih — a to ni dobra
lastnost — ki bi človeku tako hitro verjele in mu po
kratkem poznanju kar na vsa usta naznanile vse bolečine
svoje duše, vse tajne rane svojega srca. Brez strahu
in sramu toži bolnik vse svoje nadloge zdravniku, ker
se nadeja, da prejme za to odkritosrčnost dragoceno
povračilo — preljubo zdravje. Tako zaupno in natančno
mi je popisala tudi duševna bolnica Franica tožno zgo¬
dovino svojega zakona, kakor da pričakuje od mene
pomoč in rešitev iz obupnega stanja. Mislil sem sam
v sebi: Zastonj ti je vse tvoje govorjenje. Namerila
si se na slabega zdravnika. Lek za take bolezni je
redek, trpina utolaži nekaterekrati čas, še večkrat pa
„šest dilj in diljic dvoje." Zrl sem ji žalostno v bledi
obraz, ona vame pa smehljaje se zadovoljno, kakor da

174

sedi poleg ljubega. Najprej mi je priznala, da govore
ljudje resnico: Pri možu in pri Šalčevih ljudeh sploh se
ji zdi grozno žalostno in pusto. Neprijetno mi je bilo
poslušati to zakonsko revo, zato sem zasukal pomenek
nekoliko drugam s prošnjo, naj pove raje to, kako se
je hotela možiti in kaj jo je zoper njeno voljo moglo
v ta stan prisiliti. Franica pravi: Povedala bom vse;
ne vem, zakaj mi ni mogoče, da bi vam kaj zamol¬
čala, beseda mora na dan, ni drugače. Videli boste,
da me ni silil nihče, da sem se možila, marveč rada
in še kako! Le čudite se le — saj se čudim tudi jaz;
samo to vas prosim, da me ne bodete zasmehovali in
zaničevali radi te moje odkritosti. Oh! kako vpijejo
ti pijani dedci. Pomaknite se malo bliže k meni, da
me boste laglje razumeli in ne bi slišal najinega po¬
govora kdo drugi. Vidite, doma smo res imeli vsega
dosti, le z mačeho se je prebilo grozno težko. Naga¬
jala mi je, oh, vem, da vsak dan več ko stokrat. Videla
sem, da bi se me bila na vso moč rada iznebila. Snu¬
bači so prišli k nam že dostikrat, ali že zato nisem ma¬
rala zanje, ker so kazali tako očitno, da jim diši najbolj
moja dota. Letos po novem letu pride tudi Šalčev,
toda ne Urban, ampak njegov brat Francelj, saj vem,
da ga poznate. Urban bi se bil preveč sramoval, če
bi bila rekla, da ga nečem, zato je poslal mesto sebe
Franceljna. Pa tudi Šalec si je morda mislil, naj gre
ta, Urban bo molčal in v tla gledal in pot bo zastonj.
Ker Franceljna poznate, kaj ne, mi lahko verjamete, da
je za snubača ves tako ustvarjen, kakor morebiti noben
fant od izvira Krke pa doli v celi dolini noter do
Save. Z vozom je ostal prvi dan v krčmi in ga ta dan
ni bilo nič k nam. Prav počasi se je bližal mojemu

175

očetu in še zdaj ne vem, kje in kako sta se prvikrat
ujela in začela pomenek. Zvečer mi reko tata: Franica,
prišel je nov snubač; čas je, zgrabiti; vse, kar sem iz¬
vedel od njega, mi je, se ve, če je res, tako povšeči,
kakor še nikoli ne do sedaj. Notranji glas mi pravi,
da se to pot ne bi kesala, če pojdeš. Tudi mačeho je
moral zasačiti Francelj za kakim oglom. Spravil jo je
tako popolnoma na svojo plat, da ga ni mogla proti
meni prehvaliti. Kar v enomer je govorila: O, Francelj
že, Francelj! To je snubač nad vse druge snubače! Srce
se kar smeje, če ga človek le pogleda! In če je brat
tako postaven in zastaven, tudi ženin ne more biti
dosti drugačen. Jaz pa se nisem menila za take be¬
sede, ker me je bilo možakov sram in lahko trdim z
dobro vestjo, da nisem imela nikoli nobene ljubezni
z njimi. So me svarili preveč gospod Jožef — oh, to
so pošten starček! Gospod Jožef, veste, so bili moj
izpovednik in so me učili tako prijazno, oh, in tako
lepo, da jim ostanem vse večne čase hvaležna za to.
Obvarovali so me fantovske zapeljivosti pa mi da¬
jali pametne svete, kako naj živim z mačeho. Kakor
sem že povedala, me je ta žena strašno zaničevala in
dražila, jaz pasem trpela vse z voljo; včasi sem mol¬
čala, včasi pa tudi odgovarjala njenim hudobnim be¬
sedam z mirno in krotko besedo. In tako je ostal v
naši hiši ljubi mir, med mano in mačeho pa prijaznost
vkljub vsemu zmerjanju in zadiranju. Vidite, kolike
dobrote so storili ta častiti starček meni in moji rodo¬
vini. Pa da povem, kako se je naprej godilo. Drugi
dan zjutraj pride Francelj k nam. Kaj bom tajila? Zdel
se mi je lep kakor rožni cvet! Oh, ali se mu je podal
mali kastor — klobuček z rožmarinom za trakom in

176

rudeči svilnati robec okoli vratu in zeleni naprsnik s
srebrnimi gumbi! Kako sem zasmehovala prej vsako¬
krat svoje snubače — zdaj pa mi je zastala sapa in
me je oblila rudečica in sem se tresla ko šiba in nisem
vedela, kaj bi rekla in kam bi se djala. Francelj mi
poda roko, jaz jo podam njemu; Francelj mi ponudi
krasen šopek dišečih cvetlic in jaz ga vzamem precej,
sama ne vem, kaj mi je prišlo, da se nisem ne branila
in ne sramovala. Franceljnu se trese nekaj časa beseda,
še bolj pa meni, ali ko postane on srčen in zgovoren,
postanem tudi jaz srčna in zgovorna in tako je šlo z
eno besedo tudi naprej: Kakršen je bil on, taka sem
bila jaz. Po kratkem pomenku sedemo za mizo, pri¬
nese se zajtrk, pozneje kosilo, vina pa, kakor je že
navada, bokal za bokalom. Ne oče, ne mati, ne brat,
ne jaz se nismo mogli odtrgati od tovaršije. Vrstile so
se zdravice s pogovori, šale z resnim pomenkovanjem,
pripovedke s smehom, nazadnje tudi ples s petjem in
petje s plesom. Vsi, kar nas je bilo, smo gledali v
Franceljna kakor zamaknjeni. Oh, nemogoče je dopo¬
vedati, kako je znal ta fant razveseljevati celo društvo,
kako dobro se je počutil človek na njegovi strani. Reči
moram, da tako zadovoljna, tako prav od srca Židane
volje nisem bila, kar pomnim, še nikoli v vsem svojem
življenju. Šla je od Franceljna neka posebna prijaznost,
kakor gre svetnikom od glave tisto čudno sijanje, zna¬
menje njihove svetosti. Veste, če je le zinil, ali trenil
ali namignil z očesom, ali pomajal z glavo, ali vzdignil
prst ali roko: vse je pomenilo in naznanilo nam, da
pripravlja društvu kako novo prijetno povest — pa če
bi bil tudi molčal, bi ga bil gledal človek vedno rad;
mesto jezika so govorile umevno vsaj zame že taka

177

12

znamenja. Prilizoval se ni nikomur nič, marveč je še
rad kaj malo pozabavljal in vendar je znal govoriti
nam vsem tako prečudno na srce. Hvalil je tako, da
je bil lahko tudi pameten človek njegove hvale vesel,
nihče ni mogel reči, da se želi prikupiti, kakor so de¬
lali tisti neslani snubači, katere sem tolikokrat zapo¬
dila. Včasi je pravil po pol ure same smešnice, da smo
se držali kar za trebuh, človek bi rekel, da je ustvarjen
kakor nalašč za kakega predpustnega veseljaka, na¬
enkrat pa mu je jela teči beseda tako počasno, zmerno,
veste, prav: tk, tk, tk, kakor padajo na kamen debele
kaplje izpod kapa, kake pol ure po močnem dežju in
te počasne, zmerne besede so govorile tako pametne
in premišljene reči, da so moj resni oče, vsi navdušeni
dvignili kupico na zdravje mlademu modrijanu. Sploh
se je pogovarjal tako, kakor da pozna našo rodovino
že veliko let; vedel je dobro vse, kaj sliši najrajši ta,
kaj oni, in kaj slišimo radi vsi skupaj in kaj zopet bi
žalilo mene ali koga druzega ali celo tovaršijo. Pa da bi
bili slišali, kako lepo je popisoval in hvalil brata Urbana.
Rekel je obrnjen proti meni: Verjemi, da je moj brat boljši
od vseh fantov naše okolice in tudi veliko boljši, bolj¬
šega srca in bolje pameti od mene. Lagal se ni nikoli
drugače, ne če bi ga ubil, razun kadar je zagovarjal
mene poredneža proti očetu in sosedom, da me je
otel zasluženi kazni. Dosti je, če rečem, da ni razžalil
nikoli z nobeno besedico ne kakega človeka in tudi
živali ne, da je krotek ko golobček ali jagenjček v
vsem svojem vedenju, pri delu pa tak junak, da ga
ni še nihče došel. Urban je varčen brez skoposti, vesel
brez šuma, svoje srce nosi na dlani in za prijatelja
bi dal brez pomisleka življenje in dušo. In tako ga je

178

povzdigoval še dolgo. Ko pa je razlagal, koliko pre¬
more oče, se ni bahal kakor drugi. Povedal je vse na¬
tanko, koliko je polja, vinogradov in drugih posesti,
ali ni zamolčal, katere so slabejše, in katere popolnoma
slabe, brez dohodka za hišo.

Rekel je ponosno: Veste, spoštovana družba! Jaz
sem prišel snubit za brata, zato vam govorim vse tako
odkritosrčno, da mi pozneje nihče ne bo mogel očitati,
da sem pobelil, kar je črno in pokladal cekine v skrinjo,
ki je prazna.

Oče mu odgovore: Veš Francelj — mi sicer poj-
demo, se ve, gledat sami na vaš dom, ali že zdaj sem
prepričan, da se bomo pogodili lahko in kmalu. Ti go¬
voriš moško. Tvojim besedam verjamem vse. Že na
obrazu se ti bere, da se ne znaš lagati in ne tajiš re¬
snice, če tudi ni prijetna. Kar se tiče mene — tu ti
je moja roka. In z očetom vred so mu podali roko
tudi mati.

Zdaj me pogledajo oče in se smehljajo: No, kaj
pa ti, Francika? Zdaj povej pa ti svojo misel! V obraz
mi šine kri, dolgo ne morem ne črkice ziniti, na zadnje
se ojunačim in rečem: Veste, oče in mati! Vi ste pa¬
metnejši od mene, kar bo vam prav, bo tudi meni
prav — in zdaj skočim in planem skozi vrata od sramu,
da sem razodela tako očitno glas svojega srca.

Proti večeru pride k nam še več sosednjih deklet
in fantov; začeli smo peti in plesati. Jaz sem poslu¬
šala le Franceljna — oh, to je bil glas — glas, kakor
lepo ubrano zvonenje, veste, ne zmirom enak, kakor
drugih pevcev, ampak visok in zopet nizek in silen in
zopet mehak — to se je prelivalo in vrstilo neprene-

179

12 *

homa semtertje tako sladko, tako veselo in zopet ža¬
lostno in vedno tako ginljivo, da se je tajalo kar srce
v prsih vsem mladim in starim poslušalcem in poslu¬
šalkam. Posebno neki tihi, trepetajoči napev mi je šel
skozi vse žile in ude, da ga nikdar ne bom pozabila.
Ali vam je znano, da se pozna dober človek tudi po
petju? Kdor je dober, poje z občutkom, iz globočine
svoje duše; kar pomenijo besede, izreka tudi pevčev
glas: jezo nad hudobijo, radost nad dobroto, otožnost
nad usodo nedolžnega trpina. To je vzrok, zakaj se
mi večidel ne dopada cerkveno petje; pesmi so tako
svete in mile, ali pevke jih pojo pri nas tako prosto
in mrzlo, da se precej vidi, kako malo je v njih tiste
pobožnosti, katero dihajo besede. To je tudi vzrok, zakaj
me vselej tako neskončno gane slovensko petje naših
študentov: Ker izrekajo z navdušenim srcem to, kar
govore navdušene besede našega Prešerna in Jenkota.

Pelo se je dolgo in mnogo, še več pa plesalo,
ker niso bolele noge nikogar, najmanj pa mene. Za
druge nisem marala: moj vedni plesalec je bil snubač.
In zopet vam tega plesa ne morem popisati. Kako
mrtvo in leseno se mi je zdelo, da se gibljejo proti
nama drugi! Ne samo noge, ves život mi je prešinilo
neko novo čudno življenje, kakor ogenj in blisk. Po¬
skakovala in vrtela sem se ž njim po hiši ali pa tudi
na enem mestu ob njegovi roki tako urno, kakor da bi
bila vso težo izgubila in ne zmirom po stari privajeni
šegi, ampak večidel na nove načine, katerih nisem ni¬
koli videla, pa jih vendar zdaj naenkrat tako dobro
poznala ob strani svojega plesalca. Prevzelo me je tako
veselje, taka zamaknjenost, da bi bila plesala s Fran¬
celjnom brez truda do polnoči in tudi do belega dne

180

venomer naprej, ko bi naju ne bila včasi opomnila rpa-
čeha, da ponehava in si oddahneva. Slišite, zdaj še le
je človek moral videti Franceljna, kakšen da je bil
ugret od dobre volje, vina, petja in plesa! Ob krajih
lica se mu je razlilo, veste, pravo belo mleko in sredi
mleka je plavala prava živa kri in po bradi in obrazu
so se mu udirale semtertje preljubke, majhne jamice,
da so vsa dekleta kar obstajala in molče strmela v to
lepoto mojega svaka. Ali pa veste, kaj mi je hodilo po
vsakem plesu na misel? Tista Prešernova pesem o po-
vodnjem možu in njegovem plesanju z Uršiko in še
vem, kaka groza me je obhajala ob tej misli. — Dru¬
štvo se je razšlo še le s petelinjim petjem. Imela sem
tisto noč prelepe, ali prazne sanje: da grem k poroki
s Franceljnom, ne z Urbanom. Drugi dan se peljemo
na zajtrk v bližnjo vas, tri četrt ure od nas. Ker je
bil saninec slab, smo vzeli voz. Pot gre čez več malih
ali strmih klancev. Pod vsakim smo šli z voza, ali
tudi hodilo se je težko, ker je drselo. Da ne padem,
sem se držala Franceljna. Ko pridemo tako do neke
postranske ceste, zavrisne Francelj, me vzdigne in se
napoti z mano na desno. Ko ga vprašam, kam me
nese, pravi: domu — in je tekel z mano dober streljaj
po stranskem potu naprej. Spravil me je bil tako čisto
iz uma, da ne bi bila klicala na pomoč, če bi me bil
nesel res proti Prečini. Tovaršija gleda za nama. Oče
se smejejo na vse grlo in vpijejo: To je dobro zna¬
menje, vidim, da gre rada, le naprej! naprej! in veste,
bila sem tako neumna, da se nisem nič veselila, ko se
Francelj spet obrne in me nese k vozu nazaj. Prera-
dostno smo tako preživeli tudi drugi dan in drugi
večer. Tretji dan je šel Francelj zopet proti svoji do-

181

mačiji z očetovo in materino obljubo, da pridemo čez
osem dni na ogled.

Čez osem dni pridemo. Kraj se mi je zdel kaj pust,
tudi Salčeva hiša nekako neprijazna in prazna proti
naši. In Urbana sem se celo ustrašila. Ali vse nepri¬
jetne občutke je pomiril in pogladil Francelj. Ko mi
je začel razkazovati hišo in hrame, polje in gozde,
se mi je naenkrat videlo vse tako domače, lepo in pri-
lično, da si nisem mogla želeti ne goršega kraja, ne bolj
založenega stanovanja. Dejal mi je: Vidiš, pod tem dre¬
vesom nam boš pogrinjala po leti mizo, na oni travnik
boš nosila nam koscem južino, v oni hosti bomo skupaj
grabili listje, tam v tisti beli zidanici v gori ti bom na¬
zdravljal s polno kupico domače starine, ko bomo ob¬
hajali veselo trgatev. In tako mi je pravil še veliko
druzega in jaz sem ga poslušala in pozabila, gledajoč
mu v prijazne oči, svoj dom in ozko dolino naše Krke in
očeta in brata in neskončno nesrečno bi se bila ču¬
tila, ko bi se bila ženitev razdrla. Moj oče in Šalec
sta se hitro pogodila, oče so videli, da se Francelj ne
samo ni lagal, ampak da je povedal raje premalo ko
preveč. Začne se gostija. Jaz sem sedela poleg Fran-
celjna. Proti večeru me sredi pomenka kar naenkrat
prav prijazno pogleda in objame: Kaj ne, Francika, da
hočeš biti naša nevesta, moja preljuba svakinja in
sestra. In jaz odgovorim: Iz srca rada hočem biti vse,
kar ti želiš — tvoja volja je moja volja. Te besede
sliši sosed in naznani družbi mojo zadovoljnost. Vsi
se vzdignejo in izpijo polne kupice na zdravje moje
in mojega ženina Urbana. Vidite, tako sem postala,
oh! nevesta moža, ki mi ni bil povšeči čisto nič
in sem mu dala besedo in prstan, samo zato, da iz-

182

polnim Franceljnu željo. Tisti dan je bil konec moje
sreče in začetek moje nesreče. Svaka nisem pozneje
nič več videla, že drugi teden je moral odriniti v vo¬
jake, poroko in svatbo smo tedaj opravili brez njega.
In tako sem zdaj jetnica, zame ni nobene pomoči,
razun če se me usmili smrt. Oh! to peče — to je
strašno!

Ko začnem Urbana hvaliti, mi seže v besedo:
„Pustite to! Naj bo dober kolikor hoče, zame ni, pa
ni in ne bode nikoli. Že ime mu je tako grdo, v
obrazu nima ne kaplje krvi, vrat pa je, le poglejte
malo, tako čudno dolg in noge kakor dva kola; še v
kolenih se ne pregibljejo. Najini otroci bodo prave
pokveke, če jih bova kaj imela?" Tožbe ji nisem hotel
pobijati, če ravno je bila krivična, kajti je moral pri¬
znati Urbana vsak za čednega in postavnega moža.
Sam v sebi sem dejal: Za vse drugo bi lahko bilo;
tebi, sirota, dohaja vsa nesreča in ti preti še veča ne¬
varnost od ljubljenega svaka. Bog in angelj varuh naj
te podpirata, da v tej strašni izkušnjavi ne omahneš.
Naenkrat se domislim in rečem: Ne zamerite, Fran-
cika! Kakor slišim in to je naravno, da žali vašega
moža najbolj to, da ga za nobeno reč nič ne vpra¬
šate in ne prosite. Kaj, ko bi mu naredili to veselje
in mu rekli, kadar pojdete k izpovedi, da vas popelje
k gospodu Jožefu. Franica me pogleda čudno debelo,
mi stisne roko in pravi: Saj res, imate prav. Prema¬
gala se bom in prosila Urbana precej jutri. Moj izpo-
vednik ostanejo moj dosedanji duhovni oče, blagi go¬
spod Jožef.

Ko se razidemo, je bilo že prepozno za povratek
v Bršlin. Prenočil sem v krčmi. Razgovor s Franciko

183

me je tako zanimal, da sem zaspal še le proti dnevu.
Premišljeval sem prevago slavjanske rodbine in za¬
druge nad osebnostjo. Spominjal sem se narodnih
pesmi, v katerih se zaljubi deklica v junaka, ki ima
že drugo ženo ali ljubo in posluša rada njegovo po¬
nudbo, da vzame za moža mesto njega njegovega brata
ali pobratima. Veseli jo in dela srečno že to, da jo
bo vezala z ljubljencem vsaj sveta rodovinska vez, če je
srčna ne sme in ne more. Spomnil sem se več pri-
merljajev na Dolenjskem, da je mladenič prosil mi¬
lico, . ki je bila podarila svoje srce že drugemu, naj
mu nakloni svojo sestro, da ju bo združila vsaj sva-
kovščina, ker ju zakon ne more.

Večkrat sem prašal znance tir sosede Šalčeve za
nevesto. Od konca so migali z ramami, sčasoma so
jeli govoriti, da se je udala in živi z Urbanom v naj¬
lepšem miru in prijaznosti. Večkrat sem jo videl od
daleč, ali dolgo ni nanesla tako prilika, da bi se mogel
z njo pomenkovati. Franceljna — to je bila največa
sreča in prava previdnost božja — niso pustili več
ko dve leti domu. Po prihodu se je kmalu seznanil
z bogato vdovo in se drži zdaj marsikaterikrat čmerno
pod nepričakovano težo svojega zakonskega jarma.
Tudi stari Šalec bi se rad oženil, ali bo ostal samec,
ker išče lepe, mlade in bogate. Ko grem čez dolgo
časa zopet enkrat mimo njegove hiše na Toplice,
je sedela zornolična Franica zunaj na trati in se
igrala z živim, prezalim detetom. Jaz jo pozdravim,
pokažem otroka in pravim: Želim srečo — vaš strah
je bil prazen. Ona me razume in se nasmeje: Kaj
še niste pozabili najinega pogovora? Jaz: Prav iz
srca me veseli, da ste zdaj zadovoljni. Ona: Hvala

184

Bogu, zdaj je vse dobro, kolikor more biti človeku
na tem svetu dobro. Ali pa veste, kdo me je tako
zopet utolažil in razveselil? Nobeden drugi, ko angelj
v človeški podobi, moj izpovednik gospod Jožef. Bog
daj svoj nebeški raj njegovi duši! Pred dvema me¬
secema smo ga zagrebli.

Pepe Dolar.

\ J  naših gimnazijah se uči kaj malo koristnega in za
* življenje potrebnega. To je bil vzrok, da je peto-
šolec Pepe Dolar po očetovi smrti obesil študije na
kljuko in šel domu. Storil je to še ravno o pravem
času. Če bi bil tlačil nevarne šolske klopi le dve leti
dalje, bi se bil navzel na njih brez dvombe domišljije,
da bogve kaj je in koliko zna in potem bi bil iz¬
gubljen za kmetijo in za dejansko življenje sploh.

Pepe je imel še dva mlajša brata, ali varčni oče
je zapustil toliko imetka, da so lahko vsi trije ne le
prehranili se, ampak pozneje tudi oženili in žive z
rodovinami še dan današnji v precej veliki obilnosti
pozemeljskega blaga.

Sosedje so strašno zasmehovali Pepeta, videči ga
pri kmečkem delu tako nevednega in okornega in mu
dali poleg nečedne dolenjske navade razne pridevke,
n. pr.: Štifletelj, suknjiča, košamadinar, pater gvardjan
i. t. d. Pa poslednja beseda se ga je tako prijela, da
ga nisem slišal v celi soseščini nikoli drugače imeno¬
vati ko patra gvardjana. Vrli Pepe pa je namenil za
trdno sam v sebi, da mora osramotiti svoje zabavljivce.

186

Dobro je opazoval, kako kmetijo sloveči gospodarji nje¬
gove okolice, rad je poslušal njihove modre svete,
včasi si je iskal pravil in pomoči tudi v naših Novicah
in gospodarskih bukvah. In res je že v dveh letih pre¬
kosil vse vaščane. Nikjer nisem videl lepše živine ko
pri Dolarjevih in gnoj so znali napravljati oni edini v
celi vasi. Sosedje so se kako leto še kaj norčevali,
sčasoma so mu začeli zavidati in ga spoštovati. Sta¬
rejši kmetje so govorili: Mladi Dolar lahko izdeluje;
zna brati, pisati, računati, razume davkarske bukve in
dopise in spise vsake gosposke; njega gospoda ne
more tako slepariti kakor nas — pa.priden je res tudi
zraven in veliko je tudi to vredno, da poprašuje izku¬
šene kmete, kako je treba eno in drugo reč narediti
in zonegaviti. Te pridnosti in razumnosti Pepetove se
ni nihče bolj veselil, ko njegov leni jerob, ker mu ni
bilo treba imeti z Dolarjevimi otroci nobene sitnosti,
nič tiste brige, potov in drugih težav, ki grene življenje
vestnemu oskrbniku. Edino breme, ki ga je nosil jerob,
bile so službene oblike, delal in gospodaril pa je Pepe
in to je bilo dobro na vse plati.

Dopolnil je Dolar že 19. leto, ko se z njim se¬
znanim. Prišel je večkrat v našo hišo in dal rad za
kak polič vina,| ker zares praktični ljudjč niso bili še
nikdar skopuhi. Priljubil se mi je precej radi zdrave
pameti, katero je razodevala vsaka beseda tega mlade¬
niča. Gimnazijo je zaničeval proti meni na vso moč
in obžaloval, da je izgubil v njej toliko zlatih let. To
delajo sicer le nemarni dijaki. Ali Pepe je pošteno izvršil
šolo za šolo, bil je štet vedno med najpridnejše in
nravnejše učence. Še bolj čudno se mi je zdelo to,
da posnema vkljub temu preziranju tako natanko

187

šolski red v svojih gospodarskih in zasebnih opravilih.
Kakor je prinašal prej svoje naloge v ponedeljek ali
četrtek, tako se tudi zdaj ni lotil z lepo kakega ve-
čega dela kak drug dan, kakor v ponedeljek ali če¬
trtek. Kadar je komu kaj posodil, se je moralo vrniti
natanko čez dva meseca, kakor da je poslal denar
na počitnice. V nedeljo je hodil tudi zdaj k dijaški
maši. Kateheta mu je nadomestoval župnik domače
fare. V vseh rečeh mu je hotel storiti vse po volji,
prav videlo se je, kako hrepeni po njegovi pohvali in
zadovoljnosti. Tisto pokornost, v kateri je živel prej
proti učiteljem, je zdaj izkazoval političnemu in celo
občinskemu glavarju. Prvi dan, ko je čas prišel, je pri¬
nesel svoje davke v uradnijo, kakor da si hoče prido¬
biti kak prvi red z odliko. Doma in okoli doma je
delal od rane zore do trdne noči, na kaki daljni njivi
ali v gozdu ali v vinogradu pa malokdaj več ko pet
ur, kakor da hodi tja'v šolo, Pepe je bil lep fant:
čvrste postave, belih lic, okroglega obraza in živih,
prav posebno ljubkih oči in vendar ni skušal sreče
pri dekletih. Ko se bolje spoznava, ga vprašam, če si
še ni našel ljubice in neveste. Odgovori mi, da se bo
moral na vsak način kmalu oženiti, ker hiša potrebuje
gospodinjo. In ženil da se ne bo drugače, ko iz lju¬
bezni. Toda ljubiti je treba pametno; preden se izbere
milica, se mora dobro premisliti in pretehtati, če se
bo moglo z njo živeti ali ne. Naprej naj stopa suhi
razum, še le za njim naj prikoraka srce. Kadar izvoli
razum, potem šele naj trka in razbija zaljubljeno srce,
kolikor le hoče in more. Tako, vidite, mislim jaz lju¬
biti, tako se mislim ženiti jaz. Drugi, ki so delali
drugače, so se še vselej kesali in to je prav, kajti

188

tisti, kogar ne vodi v tako važni reči razum, ni vreden
nikdar boljše usode. Jaz sem se smejal takim besedam
in sem dejal: To bi bilo vse kaj prav in dobro, na-
potje dela samo ta neprilika, da se zbudi srce dosti¬
krat, ko še razum trdno spi, da srce ne vpraša nikoli
razuma, ali bi ljubilo ali ne in če se uname med njima
borba, ostane na borišču po navadi razum mrtev in
srce dirja s človekom naprej, in mu ni mar, če ga
zapelje in trešči v brezdno pogube.

Dolar me posluša, se smehlja in si obrezuje nohtove:
Pa dobro, vi ste morda dvajset let starejši od mene,
toda prepričali se bodete, da imam prav jaz, ne vi.
Čez dve leti bova o tem zopet govorila. Ta bi bila
lepa, da bi jaz ne mogel mojstrovati te male stvarce,
srca. — In za realista rojeni fant se res ni hvalil. Vredno
je tedaj poslušati, kako je ljubil, kako se ženil.

Nekoliko mesecev po tem pomenku se je vedelo
že po celi fari, da zalezuje Pepe Čopovo Matildo. Ker bi
se utegnilo kakemu Gorenjcu to ime čudno zdeti,
moram opomniti, da dajejo tudi kmečki Dolenjci otro¬
kom radi „gosposka“ imena. Čopova hiša stoji pod Kačjo-
ritjo blizo velike ceste, na majhni višavi sredi sadnega
drevja. Šteje" se med premožne. Če vprašaš za njo
ljudi, se boš čudil, da se menijo o nji nekako nerado,
z nejevoljo. To mrzost si je nakopal stari Čop s tem,
da je spadal pred letom 1848. med grajske „podrep-
nike“. -Ali veste pomen te besede? Podrepnike je ime¬
noval narod kmete, ki so držali iz sebičnosti z grajsko
gospodo. Sploh je znano, kako grozovito so naši kmetje
graščake sovražili in preklinjali. Podrepnik ni zinil ni¬
koli žal besede zoper njih, marveč jih je hvalil in po¬
vzdigoval do nebes v obraz in za hrbtom. Pogostoma

189

je zahajal v grad in povedal, kje in kdo je naredil go¬
spodu kako škodo na polju, v hosti ali na travniku,
kdo je dal premalo desetine, kdo utajil kako mlado
živinče, kateri uradnik daje kmetom potuho, kateri
grajski pisar ali služabnik je skrivaj porazumljen s pod¬
ložniki, kdo je ustrelil brez privoljenja kako divjačino,
kdo kmete šunta in punta, kdo zabavlja zoper go¬
spodo i. t. d. Podrepniki so bili tedaj grajski vohuni,
ki so šli graščakom v vseh rečeh na roko, kmetom
pa delali v vseh rečeh sitnosti, nadlego in škodo.
Graščak se je mogel zanesti na nje bolj ko na svoje
uradnike, njihovim ovadam je vselej verjel, uradniškim
ne. V denarju za svojo ostudno službo niso prejemali
sicer nobene plače, ali graščak jih je, se ve, odško¬
doval in nadaril na drug način. Postavljal jih je n. pr.
za župane, je osvobajal njihove sinove vojaščine, jim
posojal v sili denar brez obresti, jim prodajal žito ce¬
neje ko drugim. Kmetje so črtili podrepnike še hujše ko
graščake, ali so se malo brigali. Podrepnik, če je bil
le količkaj prekanjen in varčen, si je lahko opomogel,
marsikateri je tudi obogatel. Ta rod 1. 1848. ni popol¬
noma izumrl, le poleg okolnosti se je izpremenil. Pod¬
repniki ovajajo še zdaj kmete, kadar poseka kdo kako
drevo v grajski hosti ali sploh če naredi kak drug
kvar na grajski zemlji. Ali najbolj pa se prilizujejo
zdaj cesarskim uradnijam, za marsikaterega govore
kmetje, da se je zaradi njega davek povišal, ker je
potrdil in pričal, da je to in to polje prav dobro, če
ravno bi moralo spadati v tretji red. O delitvi host in
spašnikov da glasujejo podrepniki ne za kmečko korist,
ampak tako, da se prikupijo gospodi. O volitvah za
deželni zbor se kažejo za nemškutarje in obrekujejo

190

in tožijo narodnjake, v najnovejši čas so jeli prežati
in paziti posebno na duhovnike in njihove pridige.
Tak'mož je bil tedaj Čop, s tem razločkom, da je po¬
božen in za noben denar na svetu ne bi ovadil pre-
činskega župnika ali kapelana. V tem se mu mora
potrditi, da je poštenjak. Nemškutarju ne bi dal ni¬
koli svojega glasu, ker voli vselej tistega, ki ga volijo
domoljubni duhovniki. Ta edina reč nas more z njim
nekoliko sprijazniti. Sicer si je pridobil svoje lepo pre¬
moženje prav po tistih ravnih in krivih potih kakor
vsi podrepniki. Ljudje ga sovražijo in zaničujejo še
dan današnji, zato se jih ogiblje, ne zahaja v nobeno
krčmo, nima razun svoje rodovine nobenega prijatelja.
Samo v grad hodi še zdaj rad pomagat, kadar je treba
n. pr. kako živino zaklati, kupiti ali prodati ali osna-
žiti vodnjak, popraviti streho ali kaj druzega. In gospoda
ga po pravici rada ima, ker ji opravi vsako reč urno,
natančno in pošteno. Čopovka prodaja mleko v mesto,
in da se gospodi bolj prikupi, ima navado, da povabi
poleti večkrat otroke svojih kupcev na smetano, skuto,
kislo mleko in sirovo maslo. Razun teh malih gospo-
dičin in gospodičkov in njihovih varhinj vidi človek
le redkokdaj v Čopovi hiši kakega tujca ali vaščana.
Ljudje beže od nje samo zaradi Čopa, ne pa tudi
zaradi njegove rodbine. Čopovko spoštuje cela so¬
seščina kot skrbno gospodinjo, dobro mater in pošteno
ženo. Tudi o Matildi in njeni sestri se govori z ve¬
liko hvalo, da sta najpridnejši v vasi. Kakor se menijo
sosede prav rade z materjo, tako občujejo z njima
dvema v srčni prijaznosti vsa dekleta, ki ju poznajo
in marsikateri fant je pogledal že s hrepenenjem na

191

Čopovo hišo in peljal iz srca rad eno njiju na svoj
dom za nevesto.

Zdaj vidimo, da se je zaljubil Pepe, kakor je
rekel, pametno, to je: z razumom. Tudi Matildino srce
se je kmalu omečilo. Mnogokrat sem ju srečal, ko sta
šla skupaj v cerkev, iz cerkve na kak shod ali pa tržne
dni v mesto. Ljubila sta se pred vsemi ljudmi in nihče ni
godrnjal, da dajeta kako pohujšanje. Še tercijalke niso
klepetale druzega kakor k večemu: Ovbe! naj bi se
že enkrat vzela. Preklja komaj čaka, da bi šarila po
Dolarjevi bajti in pater gvardjan pa tudi potrebuje
babe, da ga bo čedila; drugače se mu bodo še uši
zaredile, če jih že nima. — Pepe je bil iz dobre hiše,
gruntarski sin in sam gruntar, Matilda pa tudi iz dobre
hiše, tudi gruntarska hči: to, se zdi vsem, je že kakor
■nalašč ustvarjeno eno za druzega. Poleg dolenjskega
mišljenja imajo samo taki, trdno stoječi kmetje ne¬
kako pravico ljubiti se, to se pravi, če se ne vleče
predolgo.

Ne predolgo! O, kdor ljubi z razumom, se mu
ne mudi nič z zakonom. Pepefje vedel do sedaj samo
tri začetne reči: kaka je Matildina postava in obraz,
da jo ljubi in da ljubi tudi ona njega. Matilda je bila
v obraz črnkasta, života gorenjskega: čvrstega in ne¬
rodnega. Vsakemu so se dopadali temni, gosti lasje,
nobenemu pa ne njene sive, nekoliko meglene oči.
Gotovo je, da se je priljubila na vso moč Pepetu, če
ravno bi lahko dobil veliko večo krasotico. To je bilo
tedaj vse dobro in v redu. Ali kaj pa dota? Govorilo
se je res sploh, da bo imela 600 goldinarjev. To je
že nekaj denarja, brez dvombe, ali noben poseben
„maček“, nobena „terna“. Za doto se mora šteti ne

192

le to, kar dobi nevesta precej, ampak tudi to, koliko
po priliki jo čaka po smrti njenih roditeljev. Treba je
pametnemu ženinu misliti tudi zanaprej, ne le za zdaj,
za otroke, ne le zase. Na vsak način se mora tedaj
poizvedeti za celo premoženje Čopovo. Ako ni zadol¬
ženo, bo sčasoma padlo veliko več ko teh 600. Če
pa pokrivajo dolgovi imetek, pa se ta ljubezen še
zmirom lahko razdere in poišče kaj boljšega. Tako je
računal razumni Pepe in to je bil vzrok, zakaj je go¬
voril z milico samo o ljubezni, o zakonu pa ne črhnil
besedice. Da se iznebi glavne brige, se napoti v mesto
k pisarju Gladu. Obljubi mu pet goldinarjev, ako
mu najde v uradnih pismih in izpiše, prvo: koliko
plačuje Čop davkov in priklade, drugo: koliko oralov
obsegajo njegove posesti, polje posebej, hosta posebej
in vinogradi posebej, tretje: koliko dolga je na te po¬
sesti vknjiženega in četrto, po mogočnosti tudi to:
za koliko se je dal vknjižiti Čop na druge kmetije,
hiše ali poslopja. Pisar Glad je precej pripravljen to
storiti, prosi Pepeta samo to, da naj molči ko grob
in mu veli, da naj se oglasi zopet čez 14 dni. Pepe
gre od Glada naravnost k pisarju Lakoti in se pogodi
na enak način z njim, nazadnje pa še k dnevnikarju
pri politični uradniji, k gospodu Hunger-ju z ravno
takim namenom in z ravno tisto obljubo 5 goldinarjev
za zaželjene spiske. Pepe je bil prepričan, da je na¬
pravil vse to jako modro, ker je laglje izvedeti pravo
resnico od treh, nego od enega; čez 14 dni pa je videl,
da se je ukanil. Pisarji morda še nič iskali niso, morda
tudi niso imeli prilike: Glad je dokazal z izmišljenimi
številkami, da je Čop zadolžen čez glavo in da nima
prav za prav nič premoženja, kar se ni moglo verjeti.

193

13

Lakota je našel vse to prav narobe, da spada Čop med
največe bogatine, da plačuje davka brez priklade skoraj
200 gld. in druge take čenče. Hunger se je držal ne¬
kake srede; izkazal je, da ima Čop precej imetka, pa
tudi precej dolga, vinograda pa nobenega, kar je bila
očitna laž. Pepe škriplje z zobmi, plača kar je obljubil
in gre k staremu uradniku Žejniku, prašat za svet.
Žejnik se strašno smeje, da je mogel Dolar takim
sleparjem kaj zaupati. Vidi se, da je prav novinec v
teh rečeh. On mu ne bo napravljal nobenih spiskov
ali izpiskov, ampak mu bo pokazal uradne izkaze in
bukve, da lahko sam bere in se prepriča. On že ve,
kako bo prišel v tiste skrinje in omare, kjer leže; znan
je z vsemi uradniki in dober tudi s prvaki med njimi.
S prošnjo in lepo besedo bo dobil največ, nekaj pa
tudi, kakor se bo dalo. Ali izpod 10 goldinarjev se ne
more lotiti te sitnosti, 5 goldinarjev mora biti precej na
roko. Pepe zdihne, izreče svojo zadovoljnost in od¬
šteje Žejniku zahtevane goldinarje. Odslej je zahajal
v mesto vsak teden po dvakrat, prašat, če se je kaj
dobilo in ni zahajal zastonj. Kar je Žejnik obetal, je
tudi izpolnil. Pepe je bral s svojimi očmi, da plača
Čop okoli 80 gold. davka s prikladami; njegove po¬
sesti da imajo mere 18 oralov in nekaj sežnjev, čez
tri orale je samo vinogradov, videl je, da ima pri
nekem Založanu 250 goldinarjev izposojenih in na
njegovo hišo vknjiženih, nikjer pa se ni moglo najti,
da bi bil Čop sam komu drugemu kaj dolžan. Te šte¬
vilke so neskončno razveselile Pepeta in so pomirile
vsaj na pol njegovo stiskano dušo. Njegova ljubezen,
ki je gorela prej le po malem, se je zdaj razvnela v
visok, pokajoč plamen, srce je trkalo desetkrat ži-

194

veje in močneje, če ravno še ne toliko, kolikor bi
moglo. Zdaj še le izpregovori Matildi važno vprašanje:
Srček, ali bi hotela biti ti moja preljuba nevesta in
ženica? Matilda se začudi, kaj jo to vpraša in pravi:
„1, se ve, kaj si pa čakal, da mi nisi tega že prej
rekel? Ali veš, to se mora narediti zdaj kmalu, zdaj
precej." Matilda steče na to proti domu, povedat ve¬
selo novico materi in prijateljicam. Pepe pa se smeje
nekako zvito, maje z glavo in si misli: Čakaj še malo,
moja tičica, se nisem prenaglil do zdaj, se mislim še
manj zanaprej. Pamet, fant! pamet do konca, naj ne
govori nihče, da se kesa Dolarjev sinček! Še tisti
teden je prišel z bratoma k Čopu in snubil hčer. Z ve¬
likim veseljem privoli oče, še z večjim pa mati, v kateri
je kar srce igralo, da dobi tako umnega in brhkega
zeta. Z ostrim očesom opazuje to radost Pepe in ko
pride pomenek na doto, jame pritiskati s sladko be¬
sedo Matildino mamico, da bi k 600 še ona iz svo¬
jega kaj privrgla. In ona mu poda roko in reče moško:
No, ker si ti, naj bo. Za mleko dobim vsako leto po
50 goldinarjev, kar bom iztržila skoz 4 leta zdaj za
naprej, bom dala tudi vama in če prej umrjem, pa
imejta obe kravi. Za poroko se dogovore, da bo še le
predpustom, čez osem mesecev. Matildi, ki je pova¬
bila nanjo že več prijateljic, se je to zdelo tako dolgo,
da je na ves glas zajokala, ali Pepe se ni dal prepro¬
siti ; rekel je, da mora prej pozidati, potesati in popra¬
viti to in ono v hiši in na poslopjih in se sploh dobro
pripraviti za svoj bodoči stan, da najde nevesta vse v
redu in kakor gre. Staremu Čopu se je to zdelo jako
modro, kajti on sam se je pripravljal za svoj zakon
iz ravno takega vzroka še mnogo dalje, cela tri leta.

195

13 *

Svoj pravi namen s tem odlašanjem je Pepe zamolčal.
Njegove preiskave in poizvedbe niso bile še dovršene,
hotel je še dalje slediti in vohati. Srce mu je res
korakalo za razumom^

V Dolarjevi hiši. sta živeli razun treh bratov tudi
njihova dobra stara teta Meta in sestričina Anka. Težko
je uganiti, katera teh dveh ženic je bolj zaljubljena v
Pepeta. Obe sta enako pripravljeni, izpolniti mu vsako
željo, še predno jo izreče. In kako mu ne bi hotele
iti na roko zdaj, v tako važni spremembi njegovega
življenja! To je Pepe dobro vedel in še bolje porabil.
Teti reče: Slišite vi, moja druga mati, kaj ne, da mi
ne bodete odrekli, kar vas prosim. Ženitev je lahka ali
nevarna reč; lahko se pade in ulomi vrat, ako se ne
premisli dobro vsak korak. Čopovi ljudje so mi po
volji, ali popolnoma jih ne poznam. Dajte, pomagajte
mi! Začnite zahajati bolj pogostoma k njim, sprijaz¬
nite se z mojo bodočo taščo — ker je zgovorna žena,
ne bo stalo bog ve koliko truda. Ali izprašajte tudi
druge ljudi, ki poznajo Čopovo hišo. Poizvedite mi,
če ni morda kaj dosti skrivnega, nevknjiženega dolga
na hiši in če morda tudi Čopovi nimajo pri ljudeh kaj
denarja na posojilu, za katerega ne ve gosposka; če
se ne nahaja v shrambah morebiti kaj gotovega, ali
pa srebrnine in zlatnine in drugih takih reči. Sestričino
prosi pa še za večo, bolj imenitno reč, ona bi morala
spoznati natanko njegovo nevesto, če ni morda skrivna
pijanka ali sladkojednica, ki si kupuje v mestu cuker,
kavo, salame, gosposki sir in druge take drage potrate
in sploh bi po njej izvedel rad vse navade in razvade
svoje sladke Matildke. Zato je rekel Čopovki, da bo
poslal k njej Anko, češ, da se bo naučila pri njej bolje

196

v,

delati, da bo videla, kaj Matilda hoče in kaj neče, da
ji bo laglje pomagala, stregla in služilrj pri Dolarjevih
in da ne pride kak prepir v hišo, če bi ona iz ne¬
vednosti ne pogodila volje nevestine. Priprosti Čo-
povki bi se Pepe z nobeno rečjo" ne bik mogel tako
prikupiti ko s to prošnjo. Bilo je tako uganjeno, da
bo služila Anka vsaj dva meseca pri Čopovih.'Teta in
sestrična sta pohvalili na vso moč to previdnost Pe-
petovo in se lotili radovoljno kar precej svojega posla.
Boljših vohunov ne bi si bil ženin mogel najti na celem
svetu. Opazovali sta tako, da noben človek ne'bi bil
mogel zaslediti in uganiti pfavega namena njunega go¬
vorjenja in delovanja. Zato pa je bil tudi vspeh tako
odlično sijajen. Teta je izvedela iz gotovih virov, da
ima Čop izposojenih brez intabulacije še celih 300 gol¬
dinarjev, on sam pa nikjer ne krajcarja dolga; 10 sre¬
brnih žlic, zlato uro in 20 cekinov je videla sama, ker
ji ni prikrivala Čopovka nobene reči, še več pa je
bilo vredno nekaj druzega. Čop je imel brez vednosti
kake gosposke vinograd, na katerem se pridela o
srednjih letinah po 40 veder, ne cvička lipine, ampak
žlahtne beline. Dobil ga je v last tako, da je plačal
zanj prejšnjemu gospodarju Tonicu 350 goldinarjev,
Tonic pa je dal njemu ključ od zidanice in davkarske
bukvice. Davki se plačujejo kakor prej na Tonicevo
ime, gospodar je pa Čop. O, če bi gospoda to vedela,
bi bile sitnosti, za prepis bi bilo treba precej odšteti
bogve koliko, zraven bi prišla še huda kazen. Ali kmet
je molčeč in si tako lepo pod roko prodajajo in se va¬
rujejo nepotrebnih stroškov. — Ankino naznanilo je
bilo precej avšasto, ali je razveselilo Pepeta še bolj ko
Metino: Pazila sem nanjo po dnevu in po noči, kar

197

mi je bilo mogoče, ker sva spali v eni izbi. Z deklami
je Matilda dobra ko duša in proti očetu in materi se
tudi ne zadira, kakor toliko drugih smrkolink. Dela
rada vse, ali meni se zdi, da razume mnogo bolj polj¬
ska opravila, kakor rez, vez in kop v nogradih, obre¬
zovati še pravzaprav ne zna. Vstaja prav zgodaj,
precej za materjo, dekla mi je pravila, da je še po
zimi vselej ob petih po koncu. Je rada krompir, kašo,
močnik, zelje, sočivje, boba in ješprena pa ne, kakor
tudi mi ne maramo nič za te reči. Vina zjutraj ni še
pila nikoli, popoldne ga vsak dan po eno kupico,
včasi tudi po dve, več pa nikoli ne, ker ni navajena
in bi jo prehudo bolela glava. Kofek ljubi, ali ne na¬
penja šobe, če ga ni. Toda ustregel ji boš močno s
tem, da ji ga boš kupil včasi kak funtek. Je že tako,
mladi rod liže rad take sladkarije, pa saj se jih ne
branimo tudi starejši, bog, če jih dobomo. Skrivaj si
ne kupuje v mestu nič, preiskala in prebrskala sem
vse, se ve tako da me nihče ni videl: njeno posteljo,
police, lonce, sklede, vreče, slamo pod streho, večkrat
sem ji šla gledat tudi v skrinjo, ali nikoli in nikjer
nisem našla kaj skritega, ne vina, ne mesa, ne sira,
nobene sladkarije. Zdaj pa še to, kar mi ni bilo po-
všeči. Matilda mora biti strašno učena, ima šest bukev
in zna brati vseh šest, tega pa ne verjame, da so co¬
prnice. Zastonj sem ji pravila, da poznam eno sama,
našo sosedo Brezarico; baba nam bo delala dosti kvara,
ker se je nevesta ne bo varovala. V spanju Matilda
včasi govori, kar ni lepo: večkrat sem jo slišala, da te
je klicala z imenom: Pepe, Pepe! Še grje pa je, da včasi
tudi smrči, skoraj tako glasno kakor ti. Zdaj pa veš,
kakšna je tvoja Matilda. Kar sem vedela, sem ti po-

198

vedala. Sam Bog mi je za pričo, da nisem nič za¬
molčala.

Po teh naznanilih odlegne Pepetu skoraj popol¬
noma. Prvi ponedeljek se napoti v farno vas, prašat
in prosit še gospoda župnika za mnenje in svet. Gospod
ga sprejme prijazno, se z njim zapre in pomenkuje
celo popoldne o namenjeni ženitvi. Vspeh tega razgo¬
vora je moral biti povoljen; kajti mi je priznal ženin
sam, da je zdaj še le dal svojemu srcu prostost, da
trka in razbija, kolikor le hoče in more. Že je nasto¬
pila zima, ustanovljeni rok se približuje. Pepe gre po
božiču k Čopovim, prosi vse, da sedejo in ga pazljivo
poslušajo: Moji preljubi prijatelji! Našo ženitev smo pa¬
metno začeli, treba je, dajo tako pametno tudi dovršimo.
Ves svet zasmehuje in zasramuje nas Slovence, da si na-
klanjamo o svatbah toliko nepotrebnih, strašnih stroškov.
Čemu da nam traja po celi teden, ali vsaj po štiri dni to
pijančevanje, ta hrup in nemir brez resničnega veselja?
Čas je, da se naredi nova, modrejša navada. Povabimo
samo najbližo žlahto, opravimo vse v en dan, zjutraj
naj bo pri vas zajtrk in kosilo, popoldne v naši hiši
južina in večerja. Če povabimo še grajskega gospoda
Springerja in oskrbnika Višarja, nam ljudje ne bodo
mogli zameriti naše zmernosti in varčnosti, ker vedo,
da gospoda na svatbi ne trpi šuma in ne dela potrate,
tudi če se sama ženi. Otroci bodo dobili štruce, da
je bodo siti in fante vaše in naše vasi bom umiril
s tem, da bom kupil vsakim po dva ali tri vedra
vina. Naj ga pijo in se veselijo z njim kjer koli ho¬
čejo, da le ne delajo nam nadlege. Babe seve bodo
regljale in lajale na našo skopost, tudi bedaki bodo
kričali, ali takim ljudem ne bi ustregli nikoli, ne bi

199

zavezali jezika, če bi svatovali tudi celi mesec. Vsi
razumni možje in žene pa bodo pohvalili našo sva-
tovščino in samo taki glasovi imajo pravo veljavo." —
Stari Čop izreče precej svojo neskončno zadovoljnost
in radost in Čopovka se čudi, odkod je došla zetu
tolika modrost. Samo Matilda se je nekaj časa držala
kislo, ker se je že tako dolgo veselila, kako bo ta
dan zbrala okoli sebe vse svoje prijateljice, in se z
njimi sladko pomenkovala, šalila in pela in se rado-
vala z njimi vred na plesišču pri mestni godbi in
kako bo nazadnje jemala od njih slovo in se z njimi
jokala. Potolažilo jo je najbolj to, da prideta na njeno
svatbo tako imenitna gospoda, kot Springer in Višar.
Slovo od vrstnic je preložila na drugi čas in boljšo
priliko.

Pisma se narede; poroka mine; začne se zmerna
svatba pri Čopovih. Gnadljivi Springer priskaklja s
smehom v družbo, poln dobre nade, da raste tu
morda tudi zanj kaka cvetlica. Vtaknivši steklo na oko
opazuje pohotno najprej nevesto, potem dve mladi
družici, pa se kmalu namrdne, nazdravi ženinu in ne¬
vesti, popije dve kupici in čez poldrugo uro odide z
izgovorom, da ga čakajo doma prijatelji. Višar je ostal
ves dan, nekaj zato, ker je rad zastonj dobro jedel
in pil, še bolj pa, ker je imel tako lepo priliko, obre¬
kovati svojega gospoda in dobrotnika. Sicer se je
vršila svatba popolnoma tako, kakor je bilo uganjeno.
Ob enajstih zvečer so se bili že svatje poslovili in
razšli. —

Pepe Dolar je dokazal, da zna res ljubiti naj¬
prej z razumom, potem še le s srcem. Z Matildo živi
v presrčni ljubezni in edinosti. Rodovina se jima množi

200

od leta do leta, ali ni strahu, ker raste z rodovino
tudi premoženje. Otroci tega sveta: realisti, korakajo
do zaželjenega konca premišljeno, varno in tedaj tudi
vspešno. Idealistom se ne da lahko sreča uloviti in
vendar ne bi menjali z onimi ne do konca vekov.

Žlahta.

L nkrat prašam krčmarico Lenko, če tudi ona kaj ve,
1 ' kar se tolikokrat sliši, da so se zadnjih 15 ali 20
let dekleta tako izpremenila in popačila. Zgovorna žena
mi odkritosrčno pove to in marsikaj druzega.

»Sprememba je nastopila že leta 1848. Takrat
so kmetje jeli se čutiti za gospode, omišljati si dolge
suknje, kaditi cigare, delati si sploh le zidane hiše in
jih pokrivati z opeko, obenem pa tudi neusmiljeno
zapravljati in narejati dolgove. Pa saj se je od takrat
še vreme izpremenilo, da ne rodi zemlja več toliko in
tako po redu vsako leto, kakor je prejšnje čase. Tudi
babam se je zavrtilo v glavi, kakor da jih je vrag ob¬
sedel : obleka iz domačega platna se jim zdi prebe-
raška, preveč bodeča; srka se sladki kofek; diši jim
le štruca, domačega kruha: božje hrane so se nave¬
ličale. Brez pohujšanja ni bilo nikoli, pred letom 1848.
spridila je največ deklet tlaka. Na tlaki se ni slišala
nobena poštena beseda: tam je bila prava hudičeva
šola za preklinjanje in kvantanje. Tlačanke so zalezo¬
vali ne le tlačani, ampak tudi »vaše gnade," poživi-
njeni graščaki, njihovi sinovi in pisarji in grajski hlapci.

202

Za pisan robec godala je marsikatera svojo nedolžnost.
Škrici pa so jih lovili najlaglje tako, da so rekli de¬
kletu: Ti Micika! bodi moja šocka, pojdi z mano, pa
boš videla, kako ti bo odleglo. Če boš delala tlako dva
dni, ti bom zapisal deset ali tudi petnajst dni. S tem
so jih zmotili največ. Mesto te grdobije zaredile so se
tisto leto druge, še veliko hujše. Punce so izgubile
sram; jele so prav skušati se, katera se zna bolj vla¬
čiti in goniti. Nekdaj je bilo veliko vasi brez k . . .,
in brez nezakonskih otrok, zdaj je ni nobene več, v
marsikateri se nahaja že več nepoštenih ko poštenih.
Kakor imajo gospoda le med sabo zakone, tako so še
v moji mladosti ljubili in jemali gruntarji gruntarske
hčeri, kajžarji kajžarske, posli pa niso smeli delati med
sabo nobenega znanja. Gospodar zapodil je hlapca,
gospodinja deklo še tisto uro od hiše, ko sta kaj ta-
cega izvedela. Zdaj je razloček med stanovi nehal. Po
eni strani zahtevajo snubači strašne dote, po drugi pa
se vlačijo gruntarji z deklami, gruntarske hčeri s capini,
meščani love kmetice in kmečki fantje se trgajo z mest- f
nimi natakaricami in drugim takim ostankom. Ljubili
so se nekdaj skrivaj, brez greha, zdaj se to godi pred
celim svetom in matere dajo hčeram še potuho. Ni
zdavnaj, ko je pripeljal v Bršlinu v grajsko krčmo fant
svojo ljubico. Mati to zavoha, pokliče punco iz krčme
in jo začne na cesti lasati in pretepati. Fant jo pride
branit. Nastal je tak hrup, da je privrela cela vas skupaj.
Baba upije: Ti ne boš hodila brez mene z dedci po
beznicah. Fant se razveseli in pravi: Mati, če je tako,
pa nikar ne razsajajte, saj se da to poravnati z lepo,
pojte še vi z nama pit. Baba pravi: Sem že ne, kam
drugam se ne branim. In privlekli so se vsi trije k nam pa

203

sem videla s svojimi očmi, kako sta objemali fanta od
ene strani mati, od druge hči. Matere se zdaj še ba¬
hajo z ljubčkom svojih deklet, prej pa Bog ne daj,
da bi izvedeli starši za kako zavezo svojih otrok. Včasi
smo se ljubili tako, da smo se prijazno pomenkovali,
si podajali k večemu za slovo roko; objemalo se je
hembrano poredkoma, kvantalo pa nič in kuševalo tudi
nič. Navado, kuševati, ali kakor pravite vi Slovenci,
poljubovati se, so imeli v naših krajih samo Ajdov-
čani, vsi drugi pa smo mislili, kar je tudi res, da je
to velik greh, nečast naši veri. Kuševanje je dano za
svete reči, da pokažemo svoje največe spoštovanje, zato
kušujemo Boga, križ, svete podobe in posvečeno roko
svojih mašnikov. Kar nas je starejših, trdimo tedaj po
pravici, da se babe in dedci, ki se ližejo, strašno norca
delajo iz vere in Boga. Ali sedanji mladini bodete
zastonj to pridigali. Še smejali se vam bodo in da
pokažejo, koliko jim je mar za take nauke, se bodo
začeli buškati kar pred vami. Meni so naredili to že
večkrat, če sem jih svarila kaj. Dobro vem, kdo je
zanesel to nespodobno šego v našo faro. V Prečino
primožila se je neka Gorenjka, Vragovka, če jo poznate.
Je res prava vragovka. Spoznala sem babo na novi
maši. Povedala bom, kako raco nam je storila na tej
novi maši. Ko se začnemo razhajati in si podajati za
slovo roke, zakrohota se Vragovka: E tako slovo je
prazno, jaz bom naredila po domače, po gorenjsko.
In všk! skoči baba novomašniku za vrat in ga poljubi
na usta. Vsi smo ostrmeli. Baba pa se smeje: Kaj zi¬
jate vame, saj bom tudi druge in začela je res kuše¬
vati mlade možke zaporedoma. Ko je vse oblizala, je
šinila coprnica proč. Vidite, kako radi posnemajo ljudje

204

grde zglede. Od takrat poajdovčila se je naša pre-
činska- fara. Še veliko let po tisti novi maši izgovarjali
so se fantalini in njihove ljubice, če jim je človek to
poljubovanje očital: E mati, molčite raje, saj^je 'Vra-
govka dala bušek še novomašniku' in 'se za. to ni po¬
greznila v zemljo. — O, ^o je pač stokrat res, ne le
enkrat, da se je pred 20 leti živelo in ljubilo pošteneje
kakor zdaj. Toda morebiti še poštena ljubezen ni Bogu.
povšeči, vsaj moja mu ni bila, sicer bi bil vendar ljudi
kako omečil, da bi se ji ne bili tako na pot. stavili
in jo neusmiljeno razdrli. Obhaja me vselej velika otož¬
nost, kadar se spomnim svoje mladosti. Ali ker sva.
že tako v besedah in me poznate, naj bo: razložila
bom vam tudi sama svojo ljubezen. Tomaž Milutin
vam je dobro znan, kaj ne? Vidite, ta človek ni bil v
svoji mladosti čisto nič podoben drugim fantom: ni
ne pijančeval, ne igral, ne razsajal, ne pretepal se, ne
ponočeval. Tercijala ga ni mogel imenovati ravno nihče,
je rad včasi zapel in dal je za kak polič vina, drugače
pa miroval, kakor da ga na svetu ni. Morda ste po¬
znali že tudi vi kakega človeka, tako krotkega in do¬
brega, ki ni razžalil nikoli nikogar in bi ga tudi ne
bil razžaliti mogel, ko bi bil tudi hotel. Taki ljudje,
mislim, nahajajo se samo med Kranjci: Kar sem vi¬
dela Nemcev, Lahov ali Madjarov, zdeli so se mi vsi
tako hudobni in jezni, da sem se jih bala že od daleč.
Vidite, taka blaga, ljuba duša je bil tudi moj Tomaž
Milutin. Že govoril je tako mehko, tiho in milo! In
na obrazu se mu je brala zgolj dobrota in prijaznost.
Kdaj sem ga začela imeti rada, vam ne morem pove¬
dati, morebiti v svojem petnajstem letu, kaj pravim!
najbrže še prej ko v štirinajstem, gotovo veliko prej

205

kakor on mene. Spoznala sva se bolj natanko še le,
ko je imel on 23 let, jaz pa 20, na Tržkigori. Saj za
me ga ni na celem svetu lepšega in bolj veselega kraja,
ko je Tržkagora. Vzdiguje se prav toliko, da diha
človek nekako laglje ko v nižavi in zopet ne tako vi¬
soko, da bi se utrudil. Saj veste, kako daleč okoli gre
z nje oko, kako dobro se vidi Posavje in tisti zeleni
štajerski hribi, kjer raste zdravi bizelec. In kako se
vrsti grič za gričem, gora za goro in kako prijazne do¬
linice se vijo med griči in gorami! Tu Stražka gora,
Žabjek, Hmeljnik, Tržka gora, Vinji vrh, rajsko hribovje
raško in tam pa visoki, temni Gorjanci in pod njimi Tolsti
vrh, Podgorje, Mihovo, Ljubno, čez nje pa lepa velika
cesta proti Metliki in Karlovcu. Po sredi pa se vije in
teče počasno, kakor da ne more lahko zapustiti svojih
Dolenjcev, naša mirna, dobrotljiva Krka med logi in nji¬
vami in dalje doli med neskončnimi travniki in spašniki.
Pod človekom se razprostira in razkazuje ves blagoslov
božji: Koliko polja, koliko gozdov, koliko žita in trave,
koliko sladkega vina po vseh goricah takraj in onkraj
Krke. In kdo bi seštel vse vasi, gradove in cerkve, ki
se blešče iz obližja in daljave. In kako dobro se čuti
človek na tej naši Tržkigori! V prijazni cerkvici pri¬
poroča se laglje ko v drugih cerkvah svoji pomočnici
in materi Mariji. Nekaka čudna groza me je vselej
prešinila, kadar sem stala pod tisto starodavno lipo!
Pripovedoval nam je enkrat neki imenitni gospod, da
so privezovali zanjo že Turki svoje konjiče, ko so ho¬
dili na Kranjsko ljudi morit in požigat božje veže, pod
njo da so pridigali ljudem tudi aposteljni krivoverca
Martina Lutra. In koliko ljudi se tu nabira o Malimaši
iz vseh krajev sveta: Kranjcev, Hrvatov, Kočevarjev,

206

bogatinov, beračev, kmetov in gospode grajske in no¬
vomeške, kako različno se nosijo, kako bogato in zalo
Kranjci in Kranjice, kako borno in žalostno Hrvatje
in Hrvatice, Kočevarji in Kočevarice! Na tej gori sva
se zmenila s Tomažem prvikrat, da hočeva biti on moj,
jaz njegova. Ta ljubezen trajala je tri leta, lahko bi
prisegla, da brez greha, brez pohujšanja, brez vednosti
drugih ljudi. Pod okno prišel mi je Tomaž največ če
kakih desetkrat, to vem, da vselej prve dni predpusta.
Takrat me je prosil, naj se nikar ne možim, ampak
počakam njega, dokler bi oče privolil, da se ženi. Sli¬
šite, kaj ne, da ste imeli tudi vi nekak poseben, svet
občutek vselej, kadar ste pristopili k sv. obhajilu? Vi¬
dite, ravno nekaj takega obšlo me je vsak pot, če sem
Tomaža zagledala ali šla mimo njegove hiše. Bog mi
odpusti to predrzno besedo! Ali za to pa me je tudi
Bog kaznil, ker sem ljubila tako ustvarjenega človeka,
kakor smemo ljubiti le njega samega. Tomaž ima, kakor
veste, celo, prav trdno kmetijo, moj oče so bili samo
polgruntar, dote bilo mi je izgovorjeno 300 goldinarjev.
Zastran tega bila bi se lahko vzela, ker se takrat ni
še prašalo in bahalo kakor zdaj: Ali boste našteli
1000 gold., če ne, gremo naprej! Tomažev oče se je
tudi sčasoma zasitil gospodarstva in mu je rekel še
sam, da je čas, naj si izbere nevesto. Tomaž odgovori,
da jo že ima in prosi, da me gre z njegovim dovo¬
ljenjem snubit. Starec pravi: Jaz se je ne branim, saj
je hči poštenega gruntarja in pridna, govori še z ma¬
terjo in sestrama. — Zdaj se nabere nad mano ne¬
vihte, kakršne mislim ni bilo od vesoljnega potopa.
Jaz, veste, sem ustvarjena že tako, da se naglo ujezim,
naglo pomirim. Včasi zavpijem na ves glas, da bi

207

človek mislil, bogve kako sem hudobna, pa se smejem
še tisto minuto. Jezo držati, meni ni dano. Drugi
ljudje so meni že veliko hudega želeli in storili, jaz
nikdar nikomur nič. Pa saj ste se tu v naši sami
lahko prepričali, da se ne prepiramo z možem in pa¬
storko, da jima ne delam nič nadlege, kar vem in
morem, da jima naredim iz srca rada po volji. Ali
ljudje so me bili razvpili za poredno dražljivko, za
hudobno klepetuljo, da bom odgnala tasta, taščo in
svakinji od hiše. Najbolj objedala me je soseda Flo-
rovka, ki se je togotila name zato, ker so govorili
fantje, da sem v celi vasi jaz najgorša punca, njena hči
Micika pa najgrja. Ta baba je bila taka, ko sva stali
enkrat z materjo pred hišo in'"sem,klicala kravo: Čuha,
na, Čuha! da me je začela obrekovati, kakor da bi bila
rekla jaz svoji materi: Čuha! Florovka je hodila vsak
dan k Milutinovim, ona je razdražila Tomaževo žlahto
najbolj zoper mene. Vidite, jaz sem tudi taka, da go¬
vorim prijazno z vsakim človekom, prilizovati pa se
ne znam nobenemu in Dolenjci hočejo to imeti, po¬
sebno pa je ljubila sladke besede Tomaževa mati. In
tako, se ve, nisem se ji mogla prikupiti; kolikor veče
laži je slišala o meni, toliko raje jih je verjela. O, žlahta
je izkopala grob že marsikateri srečni in pošteni lju¬
bezni. Dostikrat imajo ljudje res prav, da se boje ne¬
veste. Jaz sama poznam veliko hiš, ki so jih morali
zapustiti samo zaradi nje tast, tašča, svaki in svakinje.
Kranjci Hrvate nekako zaničujemo, pa so stokrat boljši
mimo nas bahačev. Vidite, tam pri njih žive v oče¬
tovi hiši vsi sinovi, včasi po pet in še več in vsi so
oženjeni in nikoli ni prepira med toliko možmi in že¬
nami. Naj dene kdo v eno hišo pet kranjskih rodovin,

208

nastal bo precej prvi dan tak ravs med njimi, da bi
se pobili, če bi jih zopet ne razpodil. Pri nas je že
veliko, če ima žlahta ljubezen na jeziku^ srce je včasi
prazno, še večkrat pa polno hudobne zavisti in kačje
jeze. Bog ve, kaj dela. Hrvatom je podelil bogato zemljo,
ker so je vredni, nam Kranjcem pa sirotno, ker druge
ne zaslužimo. Tako vidite, vzdignila se je zoper mene
Tomaževa žlahta. Zastonj me je branil, zastonj se je
klel in rotil, da ljudje lažejo, zastonj je prosil in se
jokal. Moral me je pustiti. Oh, kako iz srca so mi je-
zičnice to privoščilet S peklenskim, smehljanjem so
povpraševale me: No Lenčika, kdaj bo poroka? Tvoj
ženin je res Tep fant! Se ga lahko veseliš — bo ti
pri Milutinovih dobro kakor v nebesih. Babe so me
tako pikale in se iz mene norca delale, da mi ni bilo
doma več ostati. Kaj sem takrat trpela, koliko žalo¬
vala in jokala,, jezila in sramovala se, mi ni mogoče
dopovedati, če-, bi vam ves dan pravila. Vsa obupana
sem rekla v sebi: Proč, proč od doma s prvo priliko.
Še tisto leto pride pome gruntar Čamec in jaz ga
vzamem, samo da se iznebim prekletih marnov in za¬
bavljic. Čez dve leti mi mož umrje. Imela sem z njim
eno hčerko. Kaj hočeva sami? Ni kazalo drugače, omo¬
žila sem se vdrugič in dobila vdovca, ki je imel tudi
samo eno punčiko. Tako sem dejala, bo najbolj prav;
si ne bova mogla očitati eden drugemu veče število
otrok. Že čez leto pa moja Jerica zboli za kozami in
umrje. In tako sem zdaj sama na svetu. Kadar pokliče
Bog tudi mene k Jerici, bo teklo malo solz na moj
grob in še tiste se bodo kmalu posušile.

Ljudje govore: Stara ljubezen ne zarjavi. Izkusila
sem, da je v tej besedi nekoliko resnice. Ko sem se

209

14

omožila, prišel mi je prve čase Tomaž dostikrat na
misel, ali vest in vera sta mi zapovedovali, da takih
izkušnjav ne poslušam. Če je kmečka ženska omožena,
ima pa tudi toliko drugih brig in opravkov, da je take
muhe ne morejo preveč nadlegovati. Pač res je, kar so
pridigali enkrat prošt Arko, da molitev obvaruje greha
enkrat, delo pa desetkrat, da je delo tedaj za deset mo¬
litev. Enkrat, vidite, pa me je vendar spomin premagal.
Bila sem že v 39. letu in že toliko let z drugim možem,
ko grem enkrat v nedeljo k maši v mesto. Snidem se
z neko vrstnico, ki mi pove za Tomaža, da živi s svojo
Tončiko v slabi zadovoljndsti, ali da trpi in molči. Ko
grem nazaj domu in zagledam s hribčka Milutinovo
hišo, pridejo mi na misel zlata leta moje nedolžnosti
in lepa prijaznost z dobrim Tomažem in stori se mi
naenkrat tako milo, srce mi stisne taka neskončna
bridkost, da se zgrudim na tla in začnem jokati kakor
otrok. In tako sem, sede pod smreko, gledala proti
Tomaževi hiši in ihtela se več ko dve uri. Z velikim
trudom sem se privlekla do doma; morala sem precej
leči v posteljo in sem ležala bolna ves teden. Od
takrat nisem več videla Novega mesta.

Človek je na svetu velika reva. Popolnoma sreč¬
nega ni še rodila nobena mati in ga nikoli ne bode.
Vsi, kolikor nas je, ustvarjeni smo za trpljenje in za
smrt. Ali bolj srečni, kakor smo in sicer veliko bolj
srečni pa bi lahko bili, ko si ne bi grenili in strupih
življenja sami med sabo z lažjo, zavistjo in vsaktero
hudobijo, ki se le izmisliti da na zemlji in v peklu.

210

Igračica.

Dopotoval sem čez Gorjance, da vidim zopet enkrat
* svoje semiške prijatelje. Z vozom dojde me Tomaž
Milutin, ki je šel v belo Krajino po vino. Lahko trdim,
da bi si prijetnejše družbe ne bil mogel želeti. Mož
se mi je bil priljubil že sam po sebi, še bolj pa po
pripovedki krčmarice Lenke. Čez goro sva šla peš,
vesele se krasnega jutra, v vsakovrstnih pogovorih. O
svoji ljubezni z Lenko mi začne praviti sam; njegova
povest ujemala se je z njeno popolnoma, na zadnje
zdihne: Zakaj ni čakala še dve leti! Mati so mi umrli
in sestri se omožili — oče pa ne bi bili delali nobene
zabave in neprilike. Kaj rad bi bil izvedel, kako in kje
si je našel svojo ženo Tončiko. Tudi tej želji ustregel
je Tomaž, kajti Dolenjec odkriva svoje razmere brez
obotavljanja človeku, kateremu zaupa. In zaupanje do¬
biva kmalu, toda ga ravno tako hitro zopet gubi.
Danes ti bo povedal vse tajnosti, jutri pa še ne ve,
ali bi s tabo govoril. Misliš, da si se mu kaj zameril,
da te je kdo pri njem začrnil, ali dostikrat se gode
take izpremembe brez pravega vzroka; Dolenjca ne
vodijo pravila logike, ampak trme. Danes sem bil tako

211

14 »

srečen, da me je počastil ta mož z odkritosrčnostjo,
pripovedoval mi je tole:

Po materini smrti mi oče niso dali mira z ženit¬
vijo. Ljudje so mi svetovali to, pa to, ali jaz nisem
maral za nobeno. Večkrat sem hodil v bližnje mesto Vo-
honovce in sem popil včasi kak vrček piva pri krčmarju
Cvetu. Pri njem je služila Tončika. Videl sem jo, vem,
da več ko stokrat in ni mi prišla nikoli na misel kaka
ljubezen, še manj pa to, da bi jo snubil. Obnašala se
je prijazno proti meni, kakor proti vsakemu drugemu
pivcu. Spretna, pridna in brhka se mi je zdela res, ali
se je drugim tudi. Enkrat sedimo tako za mizo, jaz
in še dva moja vrstnika in pijemo starino. Vino bilo
je močno in prijetno, zato izvrnemo hitro več poličev,
v tovaršiji se zbudi dobra volja, moja prijatelja za¬
čneta se šaliti, kakor je po mestih navada, z nataka¬
rico, s Tončiko. Primož jo praša: Ti, ljubček, povej
po pravici, da ti je dano na voljo, katerega izmed nas
treh bi si ti izbrala, ali za šoceljna, ali za moža?
Tončika se odreže: Za šoceljna nobenega, za moža
pa Vašega tovariša tam, ki se drži modro, kakor se
spodobi in ne blebeta tako neumno kakor vidva. Ta
beseda šine mi skoz srce, s Tončiko se spogledava in
molčiva. Drugi pot pridem sam, drugih pivcev ni bilo,
s Tončiko se začneva pomenkovati. In tako sem hodil
odslej k Cvetu vsak dan, ali vsaj vsak drugi dan, čez
dober mesec rečem Tončiki, če bi mogla me rada
imeti in bi hotela biti moja ljuba zakonska žena. Ona,
vidite, pade mi okoli vratu, me poljubi, s solznimi
očmi spregovori: O srček moj! Kako te ne bi hotela
ljubiti in vzeti, ko si tako dober, tako pošten. In tako
sva se kmalu zmenila in pogodila. Tončika me prosi

212

z vzdignjenimi rokami, naj ne povem tega nikomur. Saj
poznaš ljudi; če bodo izvedeli, da se hočeva vzeti,
grajali bodo mene proti tebi, tebe proti meni; naredili
bodo zdražbo in kaj bi počela potem jaz reva — bilo
bi mi skočiti v vodo, ker brez tebe mi več ni mogoče
živeti. Te besede so se mi zdele jako pametne, ker
sem dobro še pomnil, kako so hudobni jeziki odbili
mene od Lenčike. In tako sva molčala oba ko smrt,
vsi trije oklici bi se naredili obenem in v pondeljek
bo poroka. Ali nekaj so ljudje vendar zavohali, bog
sam si ga vedi, kje in kako. Prišle so k meni tri babe
in malo pozneje sosed. Vsi štirje so me hudo svarili,
mi prorokovali nesrečo, mi pravili, da je Tončika hi¬
navka, kako je živela, vidi se od tod, ker je rodila že
nekoliko mrtvih otrok. Babam pokažem jezik in vrata,
soseda bi bil oplazil s korobačem, ali je prej popihal.
Tako, se ve, ne bi bil nikoli ravnal, ko bi se ne bil
spominjal zaveze in razveze z Lenčiko. Pri nas je
sploh lepa navada, če se kdo ženi, da gre prašat za
dober svet g. fajmoštra. In tako sem jih prašal tudi
jaz in povedal vse, kaj so govorile zoper Lenčiko babe
in sosed. Gospod me poslušajo in pravijo nazadnje
prav modro: Tomaž, če boš poslušal tuje čenče, se
ne boš oženil nikoli in se tudi ne bi oženil nobeden
drug, ker ga ni na svetu človeka, ki ne bi imel sovraž¬
nikov in opravljivcev. Kadar se pa kdo ženi in moži,
pa objedajo in lažejo še taki ljudje, ki v drugih rečeh
niso naši neprijatelji. Je že taka navada. Vidite, ko bi
mi bili gospod fajmošter rekli: Tomaž! varuj se, ljudi
treba je poslušati, ne jemlji je — bi jo bil gotovo
pustil, ker se brez privoljenja in potrjenja svoje du¬
hovščine krščanski človek ne sme ženiti. Tako pa sem

213

se pomiril popolnoma, doma pa sem položil na mizo
bič in brezovko, če mi pride še kdo obirat nevesto,
da ga lahko precej malo pošehtam in spremim na
cesto. Dve babi sta dobili takrat tako gorke čez pleča,
da sta jih čutili vsaj tri dni. Vidite, tako me je .bolelo,
da so mi mrhe ugrabile s svojim grdim gobcem ubogo
Lenčiko. In tako so naju oklicali in poročili, da še so-
sedje niso vsi vedeli, kdaj. Bahati se ravno ne morem,
da sem ogrenil bog ve kak zaklad. Tončika je pač
sitna kakor vse babe. Huda je tudi, pa to ne škodi
toliko, zavidljive sosede mi ošteva in goni, da je ve¬
selje. Gospodinja mora imeti v naši vasi dobro na¬
mazan jezik, drugače se ne ubrani. Za hišo je kaj
prav, da je prišla k nam: zna ne le varovati, kar
imamo, ampak tudi še kaj pridobiti. Skoraj vsak teden
se nese kaj na prodaj, zdaj lonec masla, zdaj kakih
sto jajec, ali kak par piščet, ali pitan kopun, repno
seme, predivo in drugi taki kmečki pridelki, druge
sosede pa nič. Zato pravijo ljudje, da se v nje roki
izpremeni kamen v denar. Vsako leto si lahko priku¬
piva kako njivico ali travniček, zdaj misliva, kako bi
pridobila še en vinograd. Sitna in huda je pa res
strašno; je križ z babami; ali brez njih pa kmetje
tudi ne bi mogli prebiti lahko. ^

Štirinajst dni potem grem mimo Milutinove hiše
in slišim jezni glas njegove žene: Šema, kaj si rekel
hlapcu, zapreči samec? V samcu se že ne bom vozila.
Če ni kolesec, raje nič. Bedak, kaj misliš, da sem kup
gnoja? Dobila sem pravo avšo! še tega ne ve, da me
mora voziti v kolescu, ga moram še le jaz opomniti.

214

Ti capin ti! ti zamazanec ti! ti hudič ti! le glej me!
druzega imena nisi vreden, tapica !

Mislim si: Kaj, baba, ti je treba do Vohonovcev
kolesca! Pojdi peš, kakor mi drugi, pa boš prišla z
nami vred v dvajsetih minutah. Ubogi Tomaž!

Vkljub tej sirovosti me je nekoliko mikalo spo¬
znati to žensko bolj natanko. Prilik sem imel dosti.
Tončika bila je prav majhna, okrogla, spretna in pri¬
pravna živalica, kakor živo srebro. Neprenehoma se je
vrtila in premikala, naprej, nazaj in zopet naprej in
ozirala in mahala z roko, zdaj z desno, zdaj z levo

in kimala z glavo in priskakovala in se trebila in šo¬

pirila na vse mogoče načine. Fantje so ji rekli: igra-
čica in to ime ji je ostalo tudi v zakonu. Rodila je
več otrok, ali se ni izpremenila prav nič ne. Kadar se
je lepo oblekla in lišpala se je kaj rada, prekosila je
vsa dekleta ne le v živahnosti, ampak tudi v lepoti.
Kdor je le oči imel, moral se mu je priljubiti ta
okrogli, beli, polni obrazček in te jamice v cvetočih
ličcih in v malem podbradku in to presladko smeh¬
ljanje na rudečih ustcih. Oči so ji tako živo igrale

in migljale, da se ni moglo precej razločiti, ali so
črne, ali rjave, ali sive, zdelo se je tako, kakor da bi
se bilo vsake barve nekaj primesilo. Malokdaj so
mirovale popolnoma in takrat je bilo, kakor da gleda
človek v globoko, svetlo brezdno, na čigar dnu leži
prava živa kačica, tista strupena s trooglato glavičico.
Oh, kako je tekel Tončiki še le jeziček! Sto raznih
reči je pripovedovala v en dušek; obračaje se sem ter
tja kakor veverica, govorila je obenem meni, možu,
dekli in vsakemu drugemu, ki je blizu stal, zraven pa
je še kakemu bolj oddaljenemu znancu prav razumno

215

namigovala. Ta lepi škratec je bil nevaren še kakemu
čvrstemu junaku, kaj ne ovčici Tomažu!

Moj prijatelj Ivan Slobodin se je hudo jezil, opa-
zivši nesramno opravljivost dolenjskih bratcev, pa je
hvalil nalašč zato vsakega človeka, samo da jih draži
in jim zabavlja. Vselej, kadar je slišal grajati Tončiko,
začel jo je iskreno braniti in zagovarjati; ker je videl,
kako se sosedje zaradi tega togote, hvalil jo je čedalje
bolj, jo je povzdigaval nad vse druge ženske cele
fare. Trdil je, da je lepša od vseh deklet, kar je bilo
res, da je pridnejša od vseh gospodinj, kar je bilo
preveč in celo to, da se tako poštena ne nahaja tri ure
na okolo, kar je bila debela laž. Nevede in nehote
si je pridobil s to brambo in hvalo prijateljstvo To¬
maževe žene. Enkrat gre v Šentjernej na semenj. Prišla
je tja tudi Tončika. Ugledavši ga skoči k njemu: Dobro,
da sem Vas našla. Saj nimate nič opravka na sejmu,
kaj ne? Sediva skupaj na voz, pa pojdiva proč v Belo
cerkev ali kamor bo, da se bova kaj pomenila. Ivan
se smeje zabavljivo in privoli. Spotoma pela mu je
hvalo, da take še nikoli ni slišal; rekla mu je, da je
on njen edini pravi prijatelj, da je vse izvedela, kako
jo zagovarja; nazadnje ga je pa prav prijazno poka¬
rala, kako da ne pride nikoli v vas. Vozila in gostila
sta se semtertja poldrug dan in bi se bila še dalje,
ko ne bi bila Tončika opazila, da tovariš neče razu¬
meti njene prijaznosti. V Šmarjeti ga naenkrat pusti
in se drdra proti domu sama. Tomaža utolaži z lažjo,
da je šla iskat vina. Od takrat ni marala več za Iva¬
novo brambo, če sta se sešla, govorila je z njim mrzlo
kakor da ga komaj pozna, najraje pa se ga je ogibala.
$ #

216

Sedel sem v gornji krčmi in se pomenkoval z
romarji, ki so se vračali s Čateža in se prišli krepčat.
Pravili so veliko o tatvinah, ki se gode po zidanicah
in hišah in da tatov ne morejo zasačiti. Žena, kateri so
rekli Meleška, praša krčmarico, ali ve, če so kaj našli
pri Milutinovih ali nič. Krčmarica odgovori, da so
prišli preiskavat žandarji, ali da niso zasledili nič.
Jaz se začudim in rečem, da ne morem verjeti, da bi
imeli ti ljudje kaj s tatovi, ker ima Milutinova hiša
dober glas, slovi že od nekdaj za eno najpoštenejših.
Meleška se nasmeje: O saj ne bo slovela dolgo ne.
Poznam dobro tisto igračico, tisto zvito tičico Tončiko,
sva skupaj služili več ko pol leta in vem tudi, kaj je
delala drugje. Če se ne bom zamerila, vam jo bom
malo popisala. Tončika se baha, da je Ljubljančanka,
pa laže. Saj jo razodeva že jezik, da se je polegla v
Šent-vidu. Ali veste, kje je Šent-vid? Dobro, zdaj bom
pa povedala, kaj je ta Šent-vid za našo deželo. Včasi
so se ljudje menili in ugibali, kje se je zaredila ta
spačenost, ki jo vidimo zdaj povsod okoli sebe. Ne¬
kateri so dejali: Kmetje so se izvrgli po gospodi, zato
so začeli živeti tako po gosposko. Drugi pa so rekli:
Ta lišp in napuh razširil se je po deželi iz mesta,
kmetje posnemajo meščane. Moja mati in druge stare
žene pa so dejale: Ni res, gospoda je bila tudi prej,
mesta so bila tudi prej, pa se ni izpridil nihče: smo
živeli po starem, smo nosili opravo iz domačega pri¬
delka, smo uživali kmečke jedi, črn kruh, še bog, če
ga je bilo. Ta kuga se je zalegla v Šent-vidu in od
tam se je razšla in raztrosila po vseh vaseh in kotih
kranjske dežele. V Šent-vidu začele so si babe najprej
špogati kofek in štruco in vsake sladkarije, Šentvijanke

217

delale so prve tiste drage mrežaste peče, one so za¬
čele nositi tiste bahate špenzerje in tiste zobčaste in
kljukaste kiklje, pregače in druge cape, one so prve
začele raznašati po kmetih tenko platno, pavoljnate in
druge take kupivne cunje in pajčevine in ljudje so za¬
čeli segati po teh dragih spakarijah, ker so se jim
zdele lepše na oči mimo domačega pridelka, niso pomi¬
slili, da niso za nič in da bodo zanosili svoje lepe
gruntce s to potrato. Tako so se poteple Šentvijanke
po svetu, so kazile druge in se pokazile tudi same.
One so se začele prve pajdašiti in pariti s škrici in
da jim se bolj priliznejo, izmišljevale so si vsako leto
kako novo gospoščino, kako grdo, do zdaj na kmetih
še neznano šego in prismodarijo.

V tem slovečem kraju zagledala je Tončka beli
dan in že v otročjih letih jela je kazati, da je kos
svojim rojakinjam. Dedce je lovila že v 14. letu, v 15.
šla je po svetu v službo. Dolgo ni ostala nikjer, ali
so jo zapodili ljudje ali pa je bezljala sama naprej.
Najraje služila je v krčmah, se lahko ve zakaj. Sama
sem jo našla, ko se je umivala z vinom in te pomije
prodajala je potem pivcem. Včasi je celi dan razsajala
in skakala, komaj se je ulegla spat, hajd zopet na noge,
pa je hodila skrivaj celo noč po beznicah in je skakala
s potepuhi in bog ve kaj še druzega delala. Brez fanta
ni mogla živeti, ali eden ji je bil premalo: lovila je
brez razločka stare in mlade, gosposke in kmečke,
oženjene in neoženjene. Po glavi sta ji zmirom bren¬
čali dve misli: dedci in lišp. Prislužiti si toliko ni
mogla, da bi si omišljevala iz svojega svilnate robce
in baržunaste jopice. Kradla ravno ne vem da bi bila.
Če je pa kak dedec kaj vzel in ji dal, je pa rada je-

218

mala, ga ni prašala nikoli, kje si dobil, še nagovarjala
ga je, naj ji prinese kmalu zopet kaj druzega, kak
zlat prstan, tržaške uhane ali kako drugo dragocenost.
In tako se ve ni mogla biti tako nafrfuljena nobena
druga kakor ona. Možake vodila je strašno za nos, pa
so drli za njo vse eno kakor psi za psico. Če je se¬
dela za mizo, prilizovala se je vsem, enemu je mi¬
gala, z drugim govorila, tretjemu stiskala roko, četr¬
tega drezala pod mizo. In bedaki niso opazili nič!
Vsak je verjel, da je njegova in samo njegova, da se
iz vseh druzih le norca dela. Kadar se je v enem kraju
preveč osvinjala, je pobegnila pa drugam, kjer še niso
poznali zrele tiče. Če je hotela ujeti kakega maloprid¬
nega vlačugarja, potepala se je z njim brez sramu. Ko je
prišla že bolj v leta, si je mislila: V kako pošteno, trdno
hišo bi bilo vendar najbolje se vriniti, pa je zalezovala
dobrega fanta z ravno tako umetnostjo, kakor falota. O,
kako se je znala hliniti in sliniti mu, kako pridno je
letala v cerkev, kako pobožno je poklekovala pred
altar in molila po cele ure, doma pa je ni bilo spra¬
viti proč od dela: vstajala je prva, spat hodila naj-
zadnja, trpela je z voljo vsako sitnost, vsak trud, obna¬
šala se je proti vsakemu v hiši kakor jagenjček. Taka
svetopetnica znala je biti Tončika, dokler se je nadejala,
da kaže. Če se ji je fant izmuznil in čutil, s kakim
hudičkom ima posla, pa je zvihrala na novo in bro¬
dila po starih grehih in razvadah. To bi bilo veliko
čudo, da bi taka mrcina ne iztaknila kaj. Kar se go¬
vori, da je rodila več mrtvih otrok, je tako res, da
lahko na to prisežem. Če bi hotel človek vse to na¬
šteti, kar je delala in onegala po svetu, bi napisal
lahko debele bukve pa bi nazadnje videl, da je veliko

219

njenih skokov in srbečic še pozabil povedati. Taka
vam je ta igračica! Na božjem potu šla sem k spo¬
vedi in sv. obhajilu, že zato ne bi govorila jaz tako,
če nč bi vedela, da je res. Po sv. obhajilu bi me bila
groza lagati. Bodete že slišali, da se ne bodo zvršile
dobro te komedije. Tončika ujela je Tomaža s svojo
hinavščino. Zdaj jo ima na glavi, ne more je več po¬
gnati od hiše — pa boste videli, da ne bo mirovala
zmirom, stara žilica zaigrala ji bo vnovič in dirjala bo
lahko še huje ko prej, ker pojde vse na račun tra¬
pastega možiceljna.

Meleška je naklobuštrala toliko praznih marnov
zoper najbolj napredno in omikano vas in faro dolenj¬
sko, da ni bilo mogoče sprejeti vse za resnico, kar je
besedovala o Tončiki. Ali gorje Tomažu še zmirom,
če je tudi devet desetin laži v njenem popisu!

*

* *

Popis bil je žalibog resničen, Meleškino prero¬
kovanje se je izpolnilo. K Milutinovim začeli so za¬
hajati mladi zapravljivci in pohotniki. Tončika je z
njimi pila, plesala, se vozila, praznovala cele noči
gnusne orgije. Tomaž jo je zastonj opominjal in prosil,
se je zastonj jezil in preklinjal. Tončika se mu je sme¬
jala in mu bahato kazala kupe denarjev, katere ji neso
te veselice. Predobri mož ni bil več gospodar v svoji
hiši. Po prvi preiskavi pazile so uradnije ostro na Mi-
lutinovo krčmo. Sledile so kmalu nove prijave in pre¬
iskave. Našlo se je mnogo ukradenega blaga in do¬
kazalo, da ga je kupila deloma Tončika brez vednosti
Tomaževe za pol cene od tatov. Ali krčmarico obsedel
je bes lakomnosti, da se ni plašila nobene nevarnosti,

220

nobene kazni in nobene sramote. V hišo sprejme zopet
brez vednosti svojega moža zloglasnega ponarejalca
bankovcev in ga skrije pod streho. Tu je tiskal banko-
note več tednov, jesti in piti nosila mu je Tončka
sama, pod streho ni pustila nikogar. Ponarejeni denar
se začne po okolici širiti, ljudje vpijejo na pomoč, go¬
sposka pomnoži pozornost, sum leti na Milutinovo
hišo, na Tončiko. Krčmarico zapro, ni se hotela udati,
krivica se ji popolnoma ni dala dokazati, ker niso za¬
sačili ne ponarejalca, ne njegovega orodja, ne sokrivca
ali priče. Samo toliko se je jasno razvidelo, da je
Tomaž nedolžen. Ali vedno še dohajajo nove prijave
in sumi. Tončika presedi v ječi poldrugo leto. Od
sramu, jeze in žalosti ne ve Tomaž, kam bi se djal.
Srce mu upade in slednjič obupa nad sabo in nad
božjo previdnostjo. Udal se je pijanstvu in začel pre¬
povedano zavezo s svojo deklo. Ko pride Tončika iz
ječe, neče z njo govoriti, je še ne pogleda ne. Ona
kriči in divja — zastonj, prosi za odpuščanje, obeta po-
boljšanje — tudi zastonj. Pogled na uboge otročiče mu
omehča zopet srce, poda ji roko, ali prejšnje prijaznosti
naj ne zahteva več. To ji je rekel naravnost. Deklo je dal
od hiše. Tončika zdaj miruje in obžaluje morda res svoje
grehe. Velikokrat jo vidijo objokano. Edina zabava so ji
otroci in molitev. Kadar koli srečam Tomaža, godrnjam
na usodo, da mu ni privoščila sreče in zaveze s po¬
šteno, tako presrčno ga ljubečo Lenčiko.

221

Kukavica.

D laž Krenec je bil človek pokvečenega života in
grdega, čudno stlačenega obraza. Seznanil sem
se z njim v Češčivasi, v krčmi. Z nevoljo sem opazil,
da ga znanci zasmehujejo in zasramujejo, če ravno ni
razžalil nikoli nikogar. Če sem jih vprašal, kaj jim je storil
žalega, so odgovarjali: Kaj? nič! mi se šalimo zato,
ker je švedra in avša. Če bi ga bil obdaril Bog z bo¬
gastvom, bi ga bili ti Dolenjci častili in se mu prili¬
zovali, prezrši nelepo postavo in slabi razum. Mož mi
se je smilil: rad sem prisedel včasi k njemu in se z
njim kaj pomenil in Blaž se je tudi veselil moje družbe;
kadar sem prišel v krčmo, ni se hotel pogovarjati z
nobenim drugim ko z mano. Enkrat se namerim nanj
v Kačjiriti. Sedel je pod hrastom v senci, poleg njega
je stal polič vina, na deblu slonela je stara, dolga
puška. V čudu ga prašam: Blaž, kaj ste danes lovec?
Dobro jutro. On pravi: Ne samo danes! To mi je že
staro veselje. Ali vi bi težko uganili, česa iščem in kaj
streljam. Jaz ne maram ne za lisice, ne za zajce. To
so nedolžne živali. Zalezujem rajši hudega tiča, proti

222

kateremu je jastreb pišče, kregul pišče, orel pišče,
veste, jaz streljam kukavice. „Za božjo voljo, kaj so
vam naredile te nedolžne ptice, ali so vam prerokovale
bližnjo smrt?“ — To ne, briga me je za smrt! Saj
tako ne vem, čemu živim. Jaz ne bi rekel smrti, če
pride pome, kakor tisti starec: Pomagaj mi nesti bu¬
taro. Smrt je krt — mora riti krtine, zdaj Petru, zdaj
Pavlu, kaj ji je mar, če zagrebe pod krtino prav ka¬
kega cesarja ali papeža — ona nima oči, ne vidi, koga
zasiplje, nima solz, ne joka. Smrt je dobra mama, nas
povije tako trdo, da se ne ganemo več in nas vendar
ne boli, spimo tako naprej, naprej, dokler bo Bog hotel.
— Tem besedam Krenčevim se nisem čudil dosti,
ker sem našel že premnogokrat, da razglašene „avše“
rade modrujejo in včasi ne preslabo. Željan sem bil
samo izvedeti, kaj ima mož s kukavico. Ko ga lepo
prosim, da mi pove to, se zamisli in reče po dolgem
molku: Veste, jaz streljam kukavice zato, ker jih ne
morem videti. Pravil mi je neki lovec, da ta žival
ne dela svojega gnezda, jajca da hodi nosit v tuja
gnezda, naj jih ležejo drugi, mlade rede naj drugi.
Mrčes odraste v gnezdu, kremplje, kljun, jezik ima
kakor iz železa in grlo požrešno. Kar nanese jedi očim
in mačeha, je dosti komaj zanj — nikar za celo rodo¬
vino. In tako pravi mlada kukavica v tuji hiši: Pik-
pik! in domači sinčki in hčerice so kmalu mrtvi in
pometani iz gnezda. In kos, ali drozeg ali škorec ali
ščinkovec redi zdaj lepo svojo edino preljubo kuka-
vičko in se mora nazadnje še veseliti, da tudi njemu
ne izkljuje oči. Tako mi je pravil tisti lovec. Če je res,
ne vem, morebiti dela to kaka druga žival, ne kuka¬
vica, morebiti pa tudi nobena ne. Ali meni je to vse

223

eno; odkar sem slišal povest, mi je zamrzelo tako na
tega tiča, da ga ne morem videti živega, še kadar ga
ustrelim, ga ne vržem v torbo, ampak pod noge in
top! top! top! ga tarem in manem tako dolgo, da ne
ostane druzega ko krvavo perje. — Ko ga v vedno
večem čudu prašam, odkod izvira tolika srditost, ni
hotel dolgo nič povedati, je mrmral nekaj zase, nosljal
tobak, kihal, srkal svoje vino in zopet mrmral. Še le
čez kakih 25 minut poda mi roko in reče dobrovoljno:
Naj pa bo, veste zato, ker vas imam rad, ker se po¬
menkujeva večkrat tako mirno, pošteno, ne pa po ci¬
gansko in po pijansko, ker to mi verjemite, da so naši
farmani sami cigani in pijanci, zato pa jim želim tudi
hudiča za botra. Midva pa sva prijatelja, kakor Bog
zapoveduje, zato pa bom tudi oznanil vam svojo rano
in skrivnost. Saj je do zdaj 'nisem še nobenemu razun
duhovnim gospodom, ali pa' kakemu prijatelju, ki je bil
tako dober kakor vi. To' se pravi, kadar sem bil trezen.
Jaz imam pa to nadlogo, da’ me premaga večkrat vino,
v vinu se ve pa pripoveduje človek svojo izpoved vsaki
babi in svinji. Slišite, ali ste poznali tisto trebušno
„vašo gnado," rajnkega Zelnikarja? No, če je niste, jo
boste spoznali pa zdaj. Ta mož — oho! kakšen mož!
—- ta falot bil je strašno bogata živina, denarjev bi
nikoli ne bil preštel, moral jih je meriti, cekine na
majolike, tolarje na mernik in.merili so jih več tednov
noč in dan. Vidite, zato pa smo tudi spoštovali ga
bolj ko cesarja ali papeža, odkril sem se mu že, če
je bil pol ure daleč in tako vsi, tudi gospodje. Dal
pa ni. nikoli nobenemu nič ; — je spravljal le na kup,
zraven pa je stradal, da se je kar vanj videlo. Ali
vselej si ni mogel pomagati, ker je bil vaša gnada;

224

pripeljalo se je k njemu gospode po 10 kdčij na
enkrat; taki niso prosili, jih ni mogel goniti čez prag
in ščuvati nanje pse, kakor jih je na berače; so kar
ukazovali: Pečenke gori! vina gori! Hočeš-nočeš-moraš
jih gostiti. Da mu ne popijo preveč vina, nametal je
vanj hobata in strupa, gospoda je kozljala, kakor koz-
ljamo jni  kmetje, nič lepše. Nekateri so kleli Zelnikarja
in niso prišli več — in to mu je bilo najbolj prav,
drugi pa so še hvalili vašo gnado: češ tako močnega
vina ne prideluje nihče in so hodili še zanaprej zalivat
se s strupom in kozljat. Otrok Zelnikar ni imel veliko,
to se pravi, imel jih je, ali je rekel, da niso njegovi,
da jih je nabrzdala baba z drugimi dedci in to je tudi
res, ker teh šoceljnov sem sam poznal pet in bilo jih
je morda še več. Pravzaprav res ni vedel Zelnikar,
koliko ima svojih in koliko pa mu jih je nanesla v
gnjezdo kukavica. Ali Zelnikar ni bil kos ali škorec,
najstaršega je spoznal in dal ga v šole, druge pa je
zapodil, naj jih hrani, kdor jih hoče. O, Zelnikar bil je
sam kukavica in ni tajil nič. Velikim bogatinom ni
treba nič sramovati se, jih časte vse eno. Tlačanke
so večkrat popraševale Zelnikarja, zakaj-Štirna dekleta?
In vaša gnada se jim je smejala in dejala: Vidite, no-
ričice! ve ne razumite tega. Bom Vam jaz razložil, to
je takole: Če mi rodi otroka gospa, treba je poseči
globoko v žep, je treba pripraviti, zanj 20.000 in tudi
30.000. Če pa ljubim dekleta, je opravljeno, vse s 300
goldinarji, včasi še s pavoljna^im robcem, ho ho ho!
Tlačanke so se smejale in govorile: Kako so naš go¬
spod pametni! Taki so bili naši ljudje tiste čase, ko
smo delali še tlako.. Saj pa zdaj več niso! O, zdaj se
ne bojimo več vaših gnad, se tudi ne^ šopirijo tako

225 15


med nami, kukavicam se godi slabo dandanašnji. Bog
hotel, da bi se jim bilo tudi takrat! Jaz in moji
bratje hodili smo tudi na tlako, zato me je Zelnikar
poznal in se z mano včasi tudi kaj posmejal in po¬
šalil, kadar je bil dobre volje, to se pravi, kadar je
prav debelo koga opeharil za vino ali za kaj druzega.
Enkrat grem popoldne domu iz cerkve. Veste, vselej
sem počakal v cerkvi, da so vsi odšli. Nisem hodil
rad z drugimi, ker so me imeli preveč za norca. Proti
meni pripelje se vaša gnada. Jaz se odkrijem in ga
pozdravim: Dober dan ’r — gnon (Euer Gnaden)! Zel¬
nikar reče kočijo ustaviti in me praša prijazno: Blaž,
kako je, zakaj se ne ženiš? Mislil sem, da se norčuje
pa sem dejal: Gospod! ženijo naj se tisti, ki jih de¬
kleta rada imajo. Moja noga jim je prekriva, moj nos
pretumpast in desno lice predebelo. Tudi ne znam ne
plesati ne žvižgati. Meni 'rgnon se dekleta le smejajo,
sem vesel, če imam mir od njih. Vaša gnada pravi:
Blaž, ali se ti blede? Ti si zdrav, čvrst fant, delaš za
tri druge. Vem za punico, ki bi te rada vzela. Saj
poznaš Brekovo Rozalko. Ima kajžo in njivo in je tako
pridna kakor ti. Živela bodeta lahko, dela se vama ne
bo nikoli manjkalo. Vzemi jo! Za zdaj z Bogom, se
bova menila drugikrat kaj več o tem. In od takrat.začela
mi je Rozalka brenčati po glavi. Bila je res zadovoljna
z mano in tako sva se vzela. Vidite, nisem ji mogel
kar nič očitati, z mano je bila dobra, delala je tudi
rada, že sem mislil, da sem mož. Čez pol leta rodi
mi vražička Miheljna. To se mi ni zdelo nič čudno,
marveč sem bil tako vesel, da sem kar ukal. Naenkrat
pride cerkovnik po me, naj pridem k gospodu. Držali
so se gospod strašno nejevoljno. Jaz se nisem čutil

226

nič krivega in prašam, kaj je. Gospod mi pravijo: Kaj
se, za božjo voljo, ne bojiš Boga, da si se drznil stopiti
v sveti zakon obložen s smrtnim grehom? Jaz gledam
debelo in ne razumem, kaj mislijo. Zdaj mi začno
šteti: Oženil si se po Veliki noči, kaj ne? Vidiš, od
takrat je en mesec, dva, tri, štiri, pet mesecev in 21
dni in v tvoji hiši je že porod! Sram te bodi! Kaj sem
jaz vedel, kdaj sme biti porod in kdaj ne. Začel
sem se braniti, in ko to ni pomoglo, tudi jeziti se in
pridušati, da sva z Rozaliko nedolžna, da nisva imela
pred zakonom nič pregrešnega znanja. Gospod me
tako nekako čudno začno pogledovati in se skoraj za-
bavljivo mi smehljati. Zmerjali me niso več, dejali so
samo: Greh se je zgodil pred zakonom, če ga nisi
storil ti, ga je pa kdo drugi, kaj res ne veš, bedak!
da nosijo matere po devet mesecev? Zdaj sem gospoda
razumel. Kar po glavi se mi je vrtilo, ko sem šel proti
domu. V vsem svojem življenju nisem toliko klel, kakor
takrat, da me je bilo že samega strah in sem se ozrl,
če se ne zbira kje kak oblak, da me zadene iz njega
strela. Ko pridem v hišo, začnem rjuti, čudo, da se ni
zrušila. Ženi sem rekel vse drugo, samo ne človek.
Ona je molčala in se jokala. Ko se nekoliko umirim,
pravi: Blaž, ti se huduješ po pravici, jaz sem te osle¬
parila. Prosim te samo za eno reč, pojdi mi najprej
po izpovednika, da se spravim z Bogom, potem me
.ubij, če hočeš, saj mi ni živeti več po taki sramoti,
ki sem jo naredila sebi, tebi in svetemu zakramentu.
Te besede so me ganile, da je spoznala krivico. Rekel
sem ji: Bog je usmiljen, njegove milosti smo vsi po¬
trebni, zato ti odpuščam za to pot, toda gorje, ako se
osvinjaš še kdaj. Toda nekoliko te bom pa vendar

227

15 '

kaznil — ali pa ne. Otročnice morajo piti veliko vina.
Povej po pravici, kdo je oče tvojega Miheljna. Če ne
poveš, ga ne dobiš ne kaplje, če pa poveš, ti ga bom
kupil dve vedri najboljega. In Roza mi je povedala po
pravici, da je fantov oče Zelnikar in da je svetoval
kukavici tako oskrbnik, tisti mali škrat Petriča, da naj
prinese svoje jajce v moje gnezdo. Bil sem vesel in
še kako! Zdaj sem vedel, koga imam zgrabiti. O, nisem
se bal nič tega peklenskega svata, te lačne vaše gnade.
Vzel sem sekiro in šel v grad. Nisem potrkal nič, kar
naravnost sem šel nadenj, pa sem zarjul: Ti satan!
zdaj mi boš dal 1000 goldinarjev ali pa življenje. Ti
peklenska kukavica ti! kaj misliš, da bom redil jaz
tvoje pankrte? Zelnikar je začel klicati na pomoč, jaz
pa sem dejal, naj zine še eno, pa mu bo šla glava na
dvoje. Pa sem zavihtel s sekiro tako pa tako. In falot
jel se je tresti kakor šiba, pa je posegel v miznico in
mi začel usipati na tla denar, papir in tolarje, vse skupaj.
Bankovci so leteli sem ter tje kakor metulji, srebro pa
katalalo se po vseh oglih. Toliko denarjev nisem videl
še nikoli v življenju. Jaz planem in grabim in pobiram
in naberem celo bisago. Zdaj grem in ne rečem nič
z Bogom. V hosti se usedem in štejem in naštejem
celih štiri sto goldinarjev. Tako sem izplačal Zelni-
karja in denar mi je zalegel dobro, sem kupil vinograd
in še mi je ostajalo za veliko poličev. Kmalu potem
se je vaša gnada iztegnila. Jokal bogme nisem, še ve¬
selil sem se, ko sem slišal, da je umrl Zelnikar brez
svetega olja in neizpovedan. Zdaj ga imajo njegovi
rogati bratci. V nebesih bi me bil gotovo nadlegoval,
naj mu odpustim in jaz sem taka dobra reva, da bi
mu bil res odpustil, ali vse eno bi se mi bilo sitno

228

zdelo stati v nebesih poleg njega. No, zdaj vem, da
ne bo treba. Roze nisem kaznil jaz, zato jo je pa Bog.
Veste, bila je prej res lepa, zgolj mleko in kri. So¬
sedje so me svarili: Blaž, pazi dobro, zasolila ti je
prej enkrat; zdaj ti bo lahko stokrat. Roza dobi zdaj
koze. Nevarnosti ni bilo nobene, prebolela je kmalu,
ali koze so jo opisale tako grdo, kakor da ji je mlatil
hudič grah po obrazu. Žaloval za to nisem nič, sem
dejal: Saj tudi jaz nisem lep. Rodila mi je še enega
fanta, Lukca, in za Lukca vem, da je moj. Vidite, kar
je res, je res. Roza vedla se je v vseh rečeh, kakor
sva hotela jaz in Bog. Delala je na vse pretrge. Zaslu¬
žila sva si marsikak krajcar in si prikupila košček
tukaj, košček tamkaj. In bogoslužna je bila bolj kakor
jaz, ob nedeljah in velikih praznikih je šla v cerkev
po trikrat, tudi križev pot je molila rada. Kar je bila
dobila od Zelnikarja: prstane, uhane, kiklje — je vse
prodala in nesla denar precej za svete maše, da se
bero za njene grehe. Pustila je ves lišp, vso potrato.
Bil sem z njo res prav zadovoljen. Tudi Mihca sem
imel rad. Vzel sem ga dostikrat v naročje in ga to¬
lažil, če je jokal: Ne cmeri se, res si pankrtček, ali
prinesel si mi v hišo dotico. Ojatutaja! Vse bi bilo
dobro, če bi bil ostal Mihelj zmirom majhen. Ali ku¬
kavica je hitro rasla in začela kazati vse to, kar ji je
bilo prirojeno. Moj Lukec ni imel mira, kljuvala ga je
noč in dan. Revež ni nehal jokati, včasi ga je udrihal
z roko, včasi s palico, včasi nažigal ga s kamenjem.
Vidite, tak je postajal Mihelj in še hujši. Lagal in
kradel in pojedal je smetano in začel pijančevati že v
otročjih letih. Ni ga bilo mogoče strahovati. Mene
je ugriznil enkrat v prst, materi pokazal večkrat jezik

229

in ji nekaj rekel, kar je res bila, ali je groza slišati
kaj takega iz otroških ust. Moj ubogi Lukec trpel je
največ, dostikrat je bil ves črn, tako ga je mlatil po¬
redni pankrt. Ko je imel Lukec 12 let, ni mu bilo več
živeti pri divjaku, pa je pobegnil. Zajec skoči iz su¬
hega grma rad v zelje, če more; naš človek pa jo
pobriše iz kranjske revščine v Hrvatijo, da mu odlagne.
Tudi moj Lukec je šel med Hrvate, Bog jim povrni
vse dobrote, katere je prejel od teh dobrih ljudi. Naj¬
prej se ve je služil za pastirja, pozneje za hlapca in
nazadnje za voznika. Več let nismo vedeli nič, ali še
živi ali ne. Prvikrat je pisal iz Karlovca, takrat je bil
že hlapec. Z Miheljnom sva imela tak križ, da ne
morem dopovedati. Mater je začel tepsti, uboga reva
je zbolela in umrla bržkone od žalosti. Zdaj sem
stopal Miheljnu pa drugače na pete. Žvižgala mu je
po plečih marsikdaj debela krepelka. Jel se je pote¬
pati z drugimi faloti, lovili so ga berjči in žandarji, na
zadnje zapisal se je v vojake in tako sem našel mir.
Pripovedovali so pozneje drugi naši vojaki, da se je
mrcina neki dobro obnašal na vojski, da je dobil dve
svetinji in še nekaj druzega. 1866. leta ubili so ga Lahi
pri Veroni. Tako sem ostal v hiši sam, sem obdeloval,
kolikor sem mogel, drugo pa dajal sebenjkom v najem.
Lukcu sem dostikrat pisal in poročil, naj pride za
božjo voljo domu, da prevzame gospodarstvo. Od¬
govoril mi je, da se mu je hrvaška dežela tako pri¬
ljubila, da je ne more več zapustiti, na Kranjskem bi
mu bilo dolgčas, tudi ne zna več govoriti po kranjsko.
O, Lukca imam rad, zato bom povedal še katero, kak¬
šen je moj sinček. Vidite, proti meni je tako dober,
da mi je začel pošiljati denar že iz Karlovca, ko je še

230

hlapčeval, še več pa pozneje, ko je vozil gospodo in
je bil oblečen tudi sam po gosposko. Ko so se vra¬
čali spomladi naši drvarji s Hrvaškega domu, prinesli
so mi od njega večkrat pozdravljenje in tudi kake
hlače, enkrat še celo lepo dolgo suknjo z žnorami.
Kočijažem gre na Hrvaškem dobro. Imajo denarja ko
črepin, iz Reke mi je pisal, da so napravili kočijaži
med sabo velik ples z muziko in da je prišla največa
gospoda gledat in veselit se ž njimi. Tudi je pisal, da
so kočijaži sami Kranjci, ali so se vsi pohrvatili in
jim ne diši več kranjska dežela. Obiskat prišel me je
Lukec na dom samo dvakrat. Hembrano lep fant je
zdaj moj Lukec, ne taka pokveka kakor jaz, ampak
veste tako visok, ravan, vesel, zdrav, rudeč — korenjak
od temena do podplatov. Bog mi je naložil dosti
križev, trpel sem jih, kolikor sem mogel, z voljo, zato
pa mi pošilja na stara leta tudi kaj veselih dni. Saj
veste, kako me sosedje zasmehujejo in mi osle kažejo.
Prav močno se mi zdi, da delajo tako z mano, ker mi
zavidajo. Kadar grem pit jaz, plačam tudi račun, Lukec
me ne bo zapustil; sosedom pa mora krčmar kredati.
To sem skoraj pozabil povedati, da moj Lukec ni več
kočijaž. Bil se je seznanil z žensko, ki je imela grošev
in hišo, tam nekje pri Zagrebu in jo je tudi vzel.
Imata tudi krčmo in pivcev je zmirom vse polno.
Veste, takrat, pred ženitvijo prišel je vdrugič domu
in je silil tudi mene, naj prodam, kar imam in grem
z njim proti Zagrebu. Rekel mi je, čakajte, kako že:
Brate! hajdmo skupa na pir! Veste, pir je po hrvaško
„ohcet“ ali svatovščina. Jaz pa sem dejal: Če ne moreš
pustiti ti svojih Hrvatov, je še teže zame starca, pu¬
ščati Kranjce. Sam v sebi pa sem si mislil tudi tako:

231

Škodo in jezo delale so mi kranjske kukavice, ne pa
hrvaške. Na Kranjskem preganjam in pobijam te
spake z veseljem, naj bo vreme kakršno hoče. One
doli, onstran Kolpe, pa naj žive v božjem miru, naj
prerokujejo dolgo življenje svojim Hrvatom in mo¬
jemu sinu Lukcu.

232

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA