OTON ŽUPANČIČ IZVOLJEN ZA ČASTNEGA ČLANA MESTNE OBČINE LJUBLJANSKE Na redni seji mestnega sveta ljubljanskega je bil z živahnim pritrjevanjem sprejet sledeči nujni predlog župana dr. J. Adlešiča: Te dni proslavljamo 60-letnico velikega slovenskega pesnika, barda naših dni, klasika slovenske lirike. življenjska pot in usoda velikih mož je tesno spo jena z zemljo, iz katere so izšli, s časom in njegovim okoljem. Pod to perspektivo jih gledamo tudi drugi zemljani, presojamo njihovo delo, vrednotimo in sku šamo njihove zamisli in njihovo življenjsko pot apli cirati nase. Bela Krajina nam ga je rodila pred 60 leti. Toda ni dolgo ostal na mehkih in sanjavih tleh tega pre lepega kotička slovenske zemlje. Zvabile so ga latin ske šole, da se je kot mlad dijak zatekel po prvo izobrazbo v Ljubljano. Tu ga vidimo v nižji gimna zijski dobi, kako si s svojimi sošolci pridobiva osnove za svojo poznejšo široko izobrazbo, tu ga vidimo po zneje v višjih gimnazijskih klopeh, kako si utira pot z malimi začetnimi pesmicami na širše polje sloven skega Parnasa. Tu zbira svoje mlade prijatelje, Ket teja, Murna, Cankarja, s katerimi se zateče v zatohle prostore stare Cukrarne, kjer v literarni družbi mladi fantje drug drugemu bero svoje pesmi in pripovedne spise, ves oni literarni drobiž, ki je tako značilen za razvojno pot vseh štirih velikanov — stvariteljev naše moderne poezije in novelistike. V naši Ljubljani najde mlad dijak svoje prve mentorje, Kreka in druge, ki ga navdušujejo za slovenske in slovanske ideale. Življenjska pot pripelje mladega pesnika kasneje na Dunaj, na univerzo, a od tod se zopet vrne v slo vensko prestolnico, kjer ostane skoraj nepretrgoma do svojih 60ih let. Ljubljana za Župančičeve mladosti ni bila današ nja Ljubljana, bila je Ljubljana druge ere, narodnega prebujenja, ko je slovenski deželan vedno številneje prihajal v mesto, se tu nastanjeval, izpodrival nem- škutarijo ter množil slovenske zavedne vrste. Toda tu je bilo visoko nemško uradništvo in malomeščan- stvo, ki je vedno množilo nemške vrste ter po sili skušalo ohraniti našemu mestu nemški značaj. Oton Župančič je po kipečih mladih letih, po »časi opojnosti«, globlje prisluhnil bitju in žitju našega na roda, približal se je slovenski zemlji, domačemu člo veku in je v zbirkah »čez plan« in »Samogovori« skušal reševati problematiko slovenskega človeka in naše male domovine. V »Dumi« je izrazil svojo bol nad usodo našega človeka, ki išče v Ameriki in West- laliji svojo drugo domovino. Tudi naše mesto se na mnogih mestih zrcali iz njegove blesteče poezije: »Ob Gradu se vije Ljubljana, vsa z mesecem posejana —«, da ona mala Ljubljana ob koncu stoletja, ki se je še vsa nebogljena stiskala med Grad in Ljubljanico. V Ljubljani je pesnik prihajal v stik z našimi kul turnimi in literarnimi krogi ter se je zamislil ob vsa kem večjem dogodku v našem javnem življenju. Naše mesto in njegova lepa okolica sta mi pri njegovem pesniškem ustvarjanju nudila nebroj motivov in do živetij. V mestni službi, v kateri je opravljal po Aškerčevi smrti mesto arhivarja, potem kot drama turg, ravnatelj, gledališki tajnik in končno upravnik Narodnega gledališča je tako rekoč prirastel k Ljub ljani in postal ves naš, Ljubljančan. Če danes ob njegovem velikem jubileju gledamo nazaj na njegovo življenjsko pot, če prebiramo nje gova blesteča klasična dela, izvirna, kakor tudi pre vodna, mu moramo biti iz srca hvaležni za vse, kar nam je dal v svojem življenju: hvaležni, da se je v mladih letih postavil na stran našega malega in dotlej malo poznanega naroda, hvaležni, da nam je za Prešernom v najpopol nejšem in najlepšem izrazu klesal našo slovensko besedo, hvaležni, da je slovenski mladini spesnil najpri- srčnejše mladinske pesmi, 46 hvaležni, da nam je ustvaril toliko umetnin, s ka terimi je ponesel slavo našega imena v svet, hvaležni, da nas je z mojstrskimi prevodi seznanil z literarnimi umetninami in lepotami tujih slovstev, in hvaležni, da nam je mimo Cankarjevih »Hlap cev« z »Veroniko Deseniško« podal najlepše sloven sko odersko delo. Ponosni smo na moža velikana, ki je zvest najple- menitejšim izročilom svojih literarnih prednikov gra dil našo kulturo dalje do najvišjih vrhov umetnosti in tako slovenski narod tesno približal kulturni Evro pi. Zavedamo se, da je naša razmeroma visoka kul tura tista, po kateri nas je svet spoznal in nas prištel v vrste kulturnih narodov. Zato se tudi zavedamo stvariteljev naše kulture, saj nam je prav naša kul tura največje narodno gospodarstvo. Zato se danes Ljubljana in z njo vsa Slovenija klanja geniju umetniku Otonu Župančiču, ga pro slavlja in čestita k 60-letnici njemu in njegovi družini ter mu želi, da bi ga dobri Bog ohranil še do skrajnih mej človeškega življenja. Prosi ga, naj še dalje ustvarja nove umetnine, naj med prvimi člani Slo venske akademije znanosti in umetnosti organizira nje umetniški del, naj s spretno roko še nadalje vodi naše Narodno gledališče ter s svojo spodbudno besedo bodri slovenski Pen-klub. Zato mislim, da govorim iz srca vseh Ljubljanča nov in Vas, gospodje mestni svetniki, če ga prosim, da sprejme za svoj 60 letni jubilej častno meščanstvo mesta Ljubljane, najvišje odlikovanje, ki ga more dati naše mesto ali, kakor ga imenuje zakon, častno članstvo. Zato prosim slavni mestni svet, da sprejme moj nujni predlog: Zaradi velikih izrednih zaslug za književnost, kul turo in jezik slovenskega naroda imenuje mestni svet ljubljanski gospoda Otona Župančiča, slovenskega književnika, za častnega člana mestne občine ljub ljanske. 47