Jos. Stritar: Pogovori. 413 Pogovori. Piše Jos. Stritar. V. ladim ljudem v učilnicah dajo se za vajo naloge, predmeti, katere naj obdelavajo; vsak po svoji moči. Popisujejo naj pomlad ali zimo; štiri letne čase naj primerjajo s štirimi dobami človeškega življenja; kaj nam gozdi koristijo, naj razpravljajo, in čute naj razodevajo, kateri jih obhajajo o pogledu razvalin „Hudega grada". Taki in jednaki bolj ali menj primerni, časi tudi precej nerodni predmeti dajali so se nam, in dajali se bodo pač tudi našim otrokom. To je čisto naravno in skoraj biti ne more drugače. Toda odraslim godnim ljudem, pesnikom in pisateljem priporočati ali celo naročati, kaj naj pišejo, kaj naj pojo, tu pač ne velja, in jaz sam sem v svojih mladih letih precej odločno, da, celo nekako osorno zavračal in odbijal take „dobre svste". Ali sem se s časoin premislil, ter sedaj sodim drugače? Nikakor! Tudi sedaj še pravim, da naj pesnik, pisatelj poje in piše, kar sam najbolje zna, česar mu je polno srce. Samo, kar izhaja iz preobilosti srca, najde pot do srca. Konj se še posili, da potegne, dasi tudi to ni posebno lepo; ali kdo bode ptiča silil, da naj poje, ako se mu ne ljubi, da naj poje tako, kakor je nam po volji! Umetnik v bodi prost in svoboden na vse strani. Ce sila že sploh nikjer ni dobra, umetnost celo ne more se nikdar sprijazniti z njo. Krivo bi torej umel besede moje, kdor bi menil, da jaz, kakor . kak učitelj z vzvišenega svojega stališča, kar naravnost svetujem ali velevam mladim svojim rojakom — samo o takih more biti tu govor — da naj, popustivši vse druge predmete, poprimejo se samo „soci-jalnih". Ali nekaj druzega se pa vendar sme. Vidi se pogostoma, da kak pesnik, pisatelj dolgo časa tava od poskušnje do poskušnje ter po mnogih zmotnjavah in prevarah stoprav krene na pravo pot, časi tudi ko je že prepozno. Ali ne smemo misliti, da bi bilo temu človeku koristno, ko bi mu bil kdo Zel CciSct Z dobrim svetom in poukom priskočil ter tako okrajšal mu dolgo tavanje po neplodnih puščavah? Nič napačnega torej ne more biti, če človek, ki je že nekaj izkusil na svetu, reče mlademu začetniku, kateri ne ve, ali bi krenil na desno, ali na levo: Tod ni več iskati pravega vspeha. Ce te morebiti tudi neko notranje nagnenje vleče na to stran, na udajaj se mu. Izvožena pota, zastarele oblike! Dan danes ima občinstvo druge potrebe. Kadi še ogledujemo zdaj pa zdaj tiste umetne vrte, tiste 414 Jos. Stritar: Pogovori. grajske „parke", ki so si jih omislili naši pradedje, ali recimo rajši: naših pradedov gospodje, z onim inozemskim drevjem in grmovjem, z onimi vodometi, slapi in jednakimi bolj ali menj duhovitimi igračami; vse to nas lahko zanima in veseli; vendar mi bodemo sadili rajši sadno drevje, ki nas bode s pisanim cvetjem razveseljevalo spomladi, s svojim plemenitim sadom v jeseni. Mladenič, bral si toliko knjig, toliko pesmi in povesti in igrokazov, v katerih se je vse mišljenje in dejanje, vse zelenje in hrepenenje vrstilo v ljubezni med Arturjem in Emo, ali med Jako in Mino; kako se zdaj lovita, zdaj ogibljeta, kako se borita z raznimi ovirami in zaprekami, dokler jih naposled ne premagata in „se dobita", ali pa premagana skupaj pogineta — vse to si bral, videl v duhu, doživel v srci; in duša tvoja je sočutno radovala se z veselimi, z žalujočimi žalovala. In tudi tebi je morebiti začelo gibati se, vreti in kipeti v mladih prsih; zdelo se ti je, da čuješ v sebi glas: „Anch' io son pittore;" tudi jaz sem poklican in izvoljen služabnik, svečenik nebeške pojezije! Tedaj pa ti jaz svetujem tako: Ako ni že drugače, ako ti šiloma silijo mladi čuti iz prsi na dan, začni tudi ti tako, kakor vidiš da delajo drugi. A ko si tako dal dušek svojim prvim čutom, postoj, počakaj malo; začni ozirati se po svetu, po življenji; ogleduj brate svoje, kako žive in trpe, kako se trudijo in pešajo, kako se oddihujejo in odpočijajo pod življenja bremenom! Ker imaš bistro oko, da vidiš, in mehko srce, da čutiš — drugače bi ne govoril s teboj — preverjen sem, da se ti zbude s časom druge misli o pisateljevanji, o leposlovji, o pravega umetnika nalogi. Ne da bi zaničeval, kar se ti je lepo, vzvišeno zdelo do sedaj; ali spoznal bodeš, da, ko se je vse povsod izpremenilo, ni da bi umetnost sama ostala, kakoršna je bila do sedaj. Ce si zares poklican, razširi se ti pogled, razodene se ti resnica, da je vse življenje, sosebno pa v nižavah svojih; da je vse človeštvo, sosebno pa trpeče, pravi predmet leposlovju. Jasno ti bode, da je najlepši, da je jedino pravi smoter vsi umetnosti: blažiti človeka, povzdigovati ga iz zemeljskega prahu; pomagati mu iz duševne in telesne bede, tešiti ga in tolažiti, kjer mu pomagati ni moči; podajati mu. plemenitega razveseljevanja po dnevnem trudu; učiti in oznanjati z gorečo besedo sprelepo blagovestje, da smo si vsi bratje, kar nas je stvarjenih po božji podobi; zbujati in gojiti ljubezen do rodbine, in domovine, ljubezen do naroda, do vsega človeštva; sveto navdušenje netiti za vse, kar je dobro, lepo in plemenito; iz src trebiti vso surovost in podlost ter vseh hudobnih nagnenj in strasti vir, grdo samopašnost: s kratka, pobijati vse, kar je živalskega v srci človeškem. Jos. Stritar: Pogovori. 415 Da se ne bi krivo umele moje besede, treba je pač, da nekatere stvari nekoliko pojasnim. Zdeti bi se utegnilo komu, da gori nekako premalo spoštljivo, ali pa celo zaničljivo govorim o ljubezni v lepo-slovji. To bi nikdar ne bilo po volji mlademu svetu, sosebno pa ženskemu, ki si življenja kar misliti ne more brez ljubezni. Ne, tako srpogledega in hudomušnega me niso še naredila leta, da bi to veselje kratil mladini. Ali, da resno govorim : mogočen čut je in bode ljubezen v življenji in v leposlovji, preimeniten in hvaležen „motiv", pisatelju in umetniku sploh; liriki celo je več nego pol življenja. O ljubezni se bode pisalo in pelo, dokler bode, kakor sedaj, utripalo človeško srce. Kakor sem o pesniški ljubezni pred toliko in toliko leti pisal govoreč o Preširnovih pesmih, tako mislim in sodim o nji še dan danes. Tu hočem le reči, da naj se ljubezen, za nekaj časa vsaj, pomakne v drugo vrsto. Vse dosedanje leposlovje, zlasti pa pripovedno, je po moji misli nekako prenedeljsko, pregosposko, presalonsko. — Tudi slovensko ? Nekoliko tudi! Eoman se pri nas sedaj prav prijetno piše, vendar bi si ga jaz želel nekoliko drugačnega. Kako naj rečem? bolj narodnega? Da, bolj narodnega, ali, če hočete, bolj kmetskega; pravo jedro našega naroda je vendar le kmetski stan. — Naše leposlovje ostani torej vedno kmetsko? ali se nikdar iz nižave svoje ne povzdigni v višje kroge? ali naj Slovenci nikoli ne stopimo v jedno vrsto z drugimi narodi? — Bog ne daj, da bi jaz kaj tacega zahteval. Ko bi se godilo po mojih željah, Slovenci bi se mogli meriti s prvimi narodi na svetu, da, prekosili bi jih v mnogem oziru. Jaz govorim o naših razmerah, kakoršne so dan danes. Naša polovičarska gosposka družba, naše nerazvito še in negodno meščansko življenje zdi se mi samo primeren predmet komediji ali veselo-zabavljivemu romanu. Tudi tako leposlovje ima svojo veljavo, gotovo; ali meni se zdi, da je nekaj druzega, česar nam je še bolj potreba. Kdor hoče naše mlado slovstvo obogatiti z delom, ki bode prava narodna dobrota, popusti naj dvomno elegantne meščanske izbe ter gre naj iskat naroda, tja, kjer biva v vsi svoji pristnosti in nepopačenosti. Nepopačenosti, pravim ? To je tudi tako jedna tistih besed, kakoršne nam tako rade po stari navadi uhajajo iz „zobne ograje" ali pa iz peresa. Zal, da tudi naš narod, naš kmet je tako malo nepopačen, kakor so drugi. Tudi on ima svoje napake in ravno te napake bodo naj poleg bede njegovo pravo gradivo pisatelju, gradivo, katero mu tako hitro ne poide! Tega gradiva naj se polaste naši tako spretni, tako duhoviti romanopisci; to jim bode zares rodoljubno početje, Bogu in ljudem po volji, na čast in slavonjim, v prid in korist narodu! Toda o tem nameravam še drugje obširneje govoriti. 416 Jos. Stritar: Pogovori. Dobro vem, kaj se bode še očitalo novemu mojemu nauku. Zlasti plemenito misleči in rahločutni ljudje poreko mi, da jaz s svojimi zahtevami in nasveti nekako ponižujem umetnost; da jo hočem nekako ukleniti v koristnosti jarem; da hočem juho in močnik kuhati s svetim ognjem navdušenja in pojezije; da bode vse leposlovje, če pojde po mojem, nekako hlapčevsko, goloroko, vsakdanje. Navajalo se bode proti meni tako krepko izražano mnenje dveh nemških slovstvenih prvakov, da nima pojezija ničesa opraviti z navadnim ljudstvom. Jaz visoko spoštujem ta slavna velikana, globoko se jima klanjam z ozirom na njijine literarne zasluge, ki imajo zgodovinsko in svetovno veljavo, ali drugi časi, draga mnenja. Kar se tiče omenjeno sodbe, upam se reči, da bi pač tudi ta dva moža dan danes govorila drugače. Njiju jeden je rekel, da „ljubezen in lakot svet skupaj držita" ; modra be- v seda, globoka resnica! Ljubezen in lakot! Čudna dvojica, silna, mogočna dvojica! Kako gosposka jedna teh dveh moči, kako hlapčevska druga! In vendar obe jednako mogočni! Kako različno se je ž njima do sedaj ravnalo v leposlovji! Kako se je slavila in povzdigovala prva, kako skromno je v kotu tičala druga! Dovolj cesti se je v vseh jezicih, v vseh oblikah izkazalo ljubezni; meni se zdi, da pride sedaj na vrsto njena delavniška družica. Ko pravim „lakot", umeje se samo ob sebi, da ne govorim samo o potrebah, katere ima želodec človeški, nego da imam v mislih vso materijalno stran našega življenja. Tisto očitanje torej, da hočem ponižati umetnost, ni, vsaj na videz, popolnoma ne-osnovano. Ali to ponižanje je tako, kakoršno je duhovnega gospoda, ki v nedeljo popoludne, zapustivši mirno svojo gosposko izbo, gre med preprosto ljudstvo, da se malo pokratkočasi ž njim, da zve njegove potrebe in težave, da reče tu poučno, tu tolažno, tu svarečo besedo. Tako poniženje nikogar ne ponižuje. Ce se pojezija tako poniža in, rekel bi, pripogne, da kakor mati dete, k sebi povzdigne sina prahu, siromaka, ali ne izpolnuje tedaj stoprav pravega svojega poklica? Poleg tega pa, če leposlovje, kakor zahtevam, začne služiti so-cijalni ideji in postane zategadelj nekako bolj praktično, s tem še nikakor ni rečeno, da naj bode posihmal konec vse »visoke" pojezije. Moje besede merijo sosebno na roman, ki je že, in bode še bolj najimenitnejša leposlovna oblika. Isto tako imam v mislih igrokaz, ki bodi, mnogo bolj še nego dosedaj, prava podoba življenja, kakoršno je, z jasnim namenom boljšati, blažiti in povzdigovati ali pa tudi samo spodobno in pošteno kratkočasiti poslušalca, ne pa, kakor se navadno godi sedaj, buditi in dražiti najpodlejše strasti njegove. Poleg romana pa in igrokaza, imej svoje mesto »visoka tragedija", kakoršne .Jos. Stritar: Pogovori. 417 so: Edip kralj, Lear, Hamlet, Faust in dr. Ona naj nam še dalje, in ako moči, še silneje in mogočneje, kakor sodnjedanske trombe glas, pretresa srce, spominja nas naše končnosti in slabosti, razgrinja naj nam našega življenja, vsega bitja skrivnostne globočine, večne uganke! Kakor o hudi uri grom ter blisk in tresk soparno ozračje, tako naj nam ona stresa in čisti dušo našo ter misli in želje njene. Slab duhovni govornik, pravijo, kateremu se ne posreči na veliki petek, v skrivnostno otemnjeni cerkvi, z grmečo svojo besedo prijeti pobožne poslušalce, da jih obide sveta groza, da se jim krči in trepeče v tesnih prsih grešno srce, da se jim kolena šibe in pripogibljejo v svetem strahu pred stvarnikom sodnikom: „Strašen dan bo dan plačila!" Z nekako podobno močjo zgrabi in pretrese naj žaloigra, kakoršno si mislim jaz, posvetnega poslušalca; tedaj bode vredna, da jo čisla, podpira in goji družba in država. In pesnik, lirik; kaj brani, da se tudi pesem njegova jednako polasti bralčevega srca ? Da, tudi pesnik, izvoljeni pesnik naj nam, kakor dosedaj, in nekoliko tudi pri nas, v svojih bolečinah, v svojem neutešnem hrepenenji, izraža, predočuje, kar teži in vznemirja vesoljno človeštvo! Da, naj kdo reče in ugovarja, kar hoče: leposlovje naj se prestvari, kakor jaz mislim, in neizmerno ter blagodejno bode vplivanje njegovo. Kaj je torej, da zberem in združim posamezne tu pa tam raztresene glavne misli, kaj je mojega obširnega besedovanja smoter in konec ? Toda, ker bi utegnil ta posnetek sam zopet precej obširen biti, in ker želim, da naj bode kolikor moči določen in jasen, bode pač bolje preložiti ga na prihodnjo številko. V ti precej dolgi dobi pa naj bi se, to bi mi bilo posebno ljubo, oglasil, kdor meni, da so kakega pomiselka vredne ali pa pobijanja potrebne misli moje. To bi mi bilo povod, da to ali ono še bolje pojasnim. Drobne pesmi. In povsod jaz vidim cvetje, In povsod jaz čujem petje, Ti samo si zmeraj tožno, Moje srčece ubožno ! . . . Sijaj, solnčece pomladno, Sijaj še v srce mi jadno ; Vzbudi, vzbudi mi zelenje, Vzbudi prejšnje hrepenenje! 27 *ijaj, solnčece pomladno, Sijaj še v srce mi jadno, Da bo prišlo nanj življenje In vzbudilo se zelenje! Temni spet šume lesovi, Mili v njih done glasovi; Vse zelene so livade, In po njih cvetlice mlade.