812
KAKO EKSTREMEN JE BIL KRPAN
Prebivalstvo na južnem Koroškem še stoji pod vtisi zadnjih nacionalističnih neokusnosti, ki so jih bile deležne slovenske ustanove. V Veli-kovcu sta bila dne 6. marca 1969 in v Dobrli vasi dne 12. marca 1969 odstranjena slovenska napisa; (kot je navada, »neznanim storilcem« kajpak ni bilo mogoče priti na sled); po sklepu velikovškega občinskega sveta, ki pa vsak čas govori o Združeni Evropi in označuje svojo občino kot Gemeinde Europas — evropsko občino, bo tu odslej vsaki slovenski igralski skupini zabranjen nastop; na Jerišah je 12. aprila 1969 Land-jugend Sittersdorf (Podeželska mladina iz 2itare vasi) vzklikala: »Ne dovoljujem, da pojete slovensko.« Lahko bi še naštevali,
To je prvo dejstvo. Tudi drugega ne smemo prezreti. Prebivalstvo na dvojezičnem ozemlju hoče živeti v miru, nemir vnašajo le nekateri akul-turni posamezniki. Število nemških sodeželanov, ki so pravični in odkriti nasproti slovenskemu prebivalstvu in njegovim življenjskim potrebam, raste iz leta v leto. Kakor je res, da se najdejo le redki politični mandatarji, ki pred javnimi forumi odločno zastavijo svojo besedo in svoja dejanja tudi v prid slovenskega prebivalstva, tako je tudi res, da moramo mednje šteti med drugimi župana in deželnega poslanca Josefa Lubasa.
Oba slovenska lista na Koroškem, Slovenski vestnik in Naš tednik, sta obsodila uvodoma nakazane izpade proti Slovencem in motenje miru na dvojezičnem ozemlju in bi morala zato tem bolj pozdravljati delo politika, ki se postavlja tudi za pravice slovenskega prebivalstva v deželi. Zdi se, da je »krščansko« orientirani Narodni svet koroških Slovencev v tem drugega mnenja.
Kako ekstremen je bil Krpan
813
Naš tednik, glasilo Narodnega sveta koroških Slovencev, je v svoji 15. številki dne 10. aprila 1969, prevzel iz nemškega tiska poročilo, »da se je koroški deželni poslanec Lubas izrekel tako proti nemškemu kot proti slovenskemu ekstremizmu«. Dela se nevednega in vprašuje: »V čem je slovenski ekstremizem? Mar v dejstvu, da smo v Velikovcu nastopili?« In potem to duhovito idejo poslancu Lubasu res podtika: »Skorajda bi mogli verjeti, da je imel govornik Velikovec pred očmi...«
To vsekakor nestvarno podtikanje moramo imeti za zaviranje slovenski manjšini naklonjene politike v deželi. Narodnemu svetu samemu pri tem ni bilo najslajše pri srcu. Kajti prav gotovo so mu znana dejstva, ki zgovorno pričajo o tem, da Lubas ni mogel imeti pred očmi »velikovškega Krpana«, ko je omenil slovenski ekstremizem. Teh dejstev tu ne bom podrobno ponavljal; zato ne, ker bi tako naštevanje ne pomenilo več kakor spravljati sovo v Atene. Nimam namena ponovno naštevati tega, kar se je v občini železna Kapla — Bela, kjer županuje deželni poslanec Lubas, v zadnjih desetih letih materialno ustvarilo in duhovno vzpostavilo. Vse tisto, kar je nekdaj ločilo, je bilo potisnjeno v ozadje. Občina skrbi, da poteka dnevno življenje prebivalcev katere koli politične strani in katerega koli jezika v ozračju strpnosti, miru, medsebojnega spoštovanja in enakopravnosti. Znana so stališča deželnega poslanca pred deželnim zborom glede manjšinjskih vprašanj, kakor je znana tudi njegova navzočnost pri številnih slovenskih prireditvah. Še na letošnjem deželnem kongresu Socialistične stranke Avstrije koncem aprila 1969 se je poslanec Lubas izrekel proti ugotavljanju manjšine.
Besede, ob katere se je Narodni svet koroških Slovencev zaradi ome-
njenega »slovenskega ekstremizma« spotikal, je govoril poslanec Lubas dne 29. marca 1969 pred okrajno konferenco Socialistične stranke Avstrije v Velikovcu. Tedaj je dejal: »Jezikovna manjšina ne pomeni škode, temveč bi celo lahko rekli, da predstavlja narodno in ku 1 tur no obogatitev. Zato pa mora poživitev nacionalističnih stremljenj povzročiti zaskrbljenost. Naša politika v okraju je bila zgrajena na mirnem sožitju obeh narodnostnih skupin in bo to ostala tudi v bodoče. V prvi vrsti smo Avstrijci in Korošci in pri tem ne igra nobene vloge, katerega jezika se poslužujemo pri medsebojnem sporazumevanju. Pri tem bomo nadaljevali začeto pot, ki je doslej celotnemu prebivalstvu le koristila. To pomeni, da se v naših dejanjih ne bomo pustili zavajati od skrajnosti slovenskih in nemških aktivistov.«
In nadalje je izvajal Lubas: »Ali ni sramotno, da se v dvajsetem stoletju udejstvujejo v politiki ljudje, ki se nočejo učiti iz pretekle zgodovine za bodočnost. Ali so pozabili, da so bili v našem okraju ljudje izseljeni in pregnani samo zato, ker so bili drugega mnenja kakor takrat vladajoča klika. Tudi vprašanje »nemško ali slovensko«, ki ga pri zbiranju podpisov radi uporabljajo, je napak. Vprašanje se mora glasiti: »Avstrijec — da ali ne«; samo takšno priznavanje je mogoče izterjati.«
O tem Naš tednik ni zapisal ničesar, kakor je sploh šla okrajna konferenca neopaženo mimo njega. Zapisal pa je, da bo treba škofu Slomšku poleg časti oltarja podeliti tudi »knji-ževniško čast« (NT 14, 3. april 1969) ali da je »pred 25 leti izšel slovenski misal« (NT 17, 24. april 1969). Vest o omenjeni okrajni konferenci je povzel iz dunajske Presse. Slovenski vestnik je o njej poročal 4. aprila 1969. To, da je okrajno zborovanje Socialistične   stranke   Avstrije   (29. marca
Glose
814
1969) potekalo prav tedaj, ko so uprizorili v Velikovcu Krpana (16. marca 1969), je bila pač ugodna prilika, da je Narodni svet koroških Slovencev podstavil govorniku nogo, češ da je s »slovenskim ekstremiz-mom« mislil uprizoritev Krpana; ne more pa veljati za dokaz, da je trditev pravilna.
Sprašujem se, ali je umestno in potrebno nestvarno se obregati ob izjave profiliranega koroškega politika, čigar gledanje na prebivalstvo dvojezičnega ozemlja je vsem v deželi dobro znano, in prav njemu podtikati nekaj, kar ne ustreza resnici. Ni ta očitek zašel v Naš tednik zaradi strankarsko političnega ali bolje pristransko ideološkega obolenja Narodnega sveta? Tudi znake zavidanja bi Narodni svet lahko malo brzdal, čeprav je res, da Narodni svet nima najboljših izkušenj z desno in »krščansko« orientiranimi krogi ter Avstrijsko ljudsko stranko (OVP), na katere se je še pred kratkim s precejšnjo ramo naslanjal. Ostane še možnost, da so to bila tista »zlata načela«, ki jih je staro vodstvo Narodnega sveta še utegnilo vcepiti novemu, tako rekoč kot poslovilno darilce, preden je moralo zapustiti politični oder.
Zal, imamo dovolj vzroka, da govorimo tudi o slovenskem ekstremizmu na Koroškem. Če ne kaj več, je tudi slovenska stran v deželi dala upravičen povod, da so drugi nekaj za to ocenili. Kajti kar je Naš tednik objavil v 1. številki leta 1968 (4. januarja) na prvi strani, res ni bil znak »prave mere«, temveč vse prej ek-strem. Takrat je Narodni svet v svojem »programu« označil klerikalno krščanstvo za edino možno' podlago, na kateri naj bi država in dežela, široki svet, vse stranke v Avstriji in Slovenci sami gradili svoje medsebojne politične in kulturne odnose
Se ni ta ekstremizem potem dosledno nadaljeval v zadržanju odločilnih oseb na »krščanski« strani v zadevi Korotan? »V čem je slovenski ekstremizem?« Na to vprašanje je Narodni svet sam odgovoril, in sicer šest mesecev prej, preden je vprašanje zastavil, kajti oktobra 1968 je novi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev izjavil, da je »program« za zdaj črtal iz svojega programa. Zaradi česa Narodni svet »zaenkrat o .programu' ne bo diskutiral« in zaradi česa je bil izvoljen nov odbor Narodnega sveta, kjer ni več inicia-torja »programa«, če ne prav zaradi ekstremizma, od katerega se je bilo treba distancirati?
Slovenski ekstremizem na Koroškem je bil Narodnemu svetu torej dobro znan. Kadar naletimo nanj v kakšnem župnišču in celo po privatnih hišah, ga imenujemo klerikali-zem. Kadar ga srečamo v politični opremi, je največkrat dobičkarstvo, naivno strankarstvo. Pol leta po tem, ko smo ga sami obsodili, pa se nevedno vprašujemo: »V čem je slovenski ekstremizem?« Kakor da bi koroški Slovenci sploh ne bili zmožni kakšnega ekstremizma. Kakor da se nam te nevarnosti s slovenske strani sploh ni treba bati, kaj šele se je ogibati ali je celo odstranjevati. Kakor da slovenskega ekstremizma sploh nikdar ni bilo in ga ne more biti.
Primer poslanca Lubasa izpričuje torej ravno nasprotna dejstva, kakor jih ocenjujejo nekatere, za uspehe njegove politike premalo ali sploh ne zainteresirane organizacije na Koroškem. Seveda je nerodno, ko pa te uspehe beleži politično drugače misleči tabor. Najmanj pa je bilo potrebno, da se je med te organizacije uvrstil današnji Narodni svet koroških Slovencev.
Florian Lipusch