Počitek na bojnem polju.
rvavordeče je zašlo solnce za gore. Poslednji žarki še obsevajo vrhove gora in jih odevajo s škrlatasto kraljevo kopreno. Pola-goma poneha para in vročina, in hladen, prijeten vetrec zapiha črez široko ravan. Solnčni vrhovi utihnejo, utihnejo loke in brenčanje hroščev in drugih krilatih veseljakov, Polagoma tudi odneha grozni krvavi boj po širni planjavi. Le tupatam dahnc zamolkel vzdih ali grozepoln strel. Mrak naznanja od napornega dela trudnim vojakom počitek.
Kmalu potihne   vse,   in   tajinstvena   tišina   zavlada.   Le   žuborenje t         hladne vodice se sliši, njeni valčki šepečejo med seboj ter se ubijajo- skak-Ijaje s kamena na kamen in obenem zibljejo travnate bilke, ki rasto ob bistrem potočku.
Zavlada skrivnosten mrak. Gori v gozdu se oglasi ponočna ptica, sova. Tiho in mrtvaško zvene njeni glasovi v tišino mraka. Kmalu zagore milijoni in milijoni svetlih lučic, zvezdic na brezoblačnem nebesnem svodu. Skoz vejcvje gozda radovedno kuka srebrna luna ter obseva bo-jišče. Njeni bledi žarki polze čez krvavc mlakc, lijejo po pohojeni, raz-tlačeni in od krogel raztrgani zemlji ter trepečejo nad množico smrtno-bledih obrazov, nad nepremičnimi trupli padlih vojakov, ki leže y mlaki
152
iastne krvi, uničeni od sovražnikov. Nekateri trdno spe ter se bodo vzbudili šele na onem svetu, drugi pa so od bolečin popadali na zemljo ter zdaj glasno vzdihujejo in pričakujejo pomoči.
Ondi nekje se dviga mogoeno lipa. Črv časa je razjedel že na mnogih krajih njeno skorjo. Ob nfenem vznožju spava nevzdramno spanje mla-denič. Nanj so morda starši zrli s ponosom, od njega so pričakovali, da bo še veliko koristil domovini in da bo živel za blagor naroda, kate-remu je že zdaj toliko koristil. Sedaj počiva pa v tujini, zadet v prsi od sovražne krogle. Moral je umreti tnkaj na poljanah, daleč od domovja. Včeraj je bil pri njem vojaški kurat, da ga je spovedal in mu podal sveto popotnico. Danes pa je srečno, z mirno vestjo zaspal.
Blagor mu, ki se spočije, v črni prsli v Bogu spi. Lepše solnce njemu sije, lepša zarja rumeni.
Nedaleč od mrtvega mladeniča pa umira črnovojnik, družinski oče. Poleg njega kleči vojaški duhovnik, da ga tolaži. Pred eno uro je prejel ranjeni vojak sveto obhajilo, pa čaka zdaj zadnje. Tiho moli vzdihe, ki mu jih narekuje duhovnik ter kliče Zveličarja na pomoč. Le skrb za nepreskrbljene otročičc ga tlači. Žalostno gleda v njih bodočnost ter jih izroča ncbeški Materi v varstvo. Ona naj jih varuje, ona naj jih vodi po pravi poti in jim podeli blagostanje in srečo. Z zadnjo močjo dvigne vojak tresočo roko, poseže v žep in pokaže pismo, naslovljeno na ženo, ki ga je spisal med prostim časom. Svečanostno ga izroči duhovnemu očetu tcr ga milo prosi, naj skrbi, da pride to pismo v roke njegovih. V pismu iskreno prosi ženo, naj ne žaluje za njim in rajši skrbi za otrokc ter jih uči spošto-vati očeta, ki je velikodušno žrtvoval življenje za domovino .. - Smrtni pot stopa revežu na čelo. Šc en vzdih in potem zaspi. Ginjen si obriše du-hovnik solzo, ki mu je ob tem prizoru pritekla po licih. Še enkrat pogleda na junaka, čigar ime je zamrlo z njim vred na tem svetu, a bo tem veli-častnejše na onem — pa izgine, idoč k drugim tolažbe potrebnim.
Sredi poljane, v mlaki krvi, leži razmcsarjen vojak, zadet od sovražne granate. Železni drobci so mu odtrgali nogi in mu nečloveško razmesarili obraz. Tiho leži tukaj brez znamenia življenja. Umrl je. Nekoliko vstran od njega pa leži njegova kapa. Na njej se blesti podobica Matere božie. Pove nam, da je bil umrli dober kristjan in goreč častilec nebeške Kra-Ijice. Hrabro se je boril še pred par urami. Bil je eden najhrabrejših in priljubljen pri vsem oddelku. Delo ga je odlikovalo v dneh miru, v boju ga pa ni plašil napor in težave vojaškega življenja. V miru ga je krasila globoka vernost in to veraost je ohranil tudi v dežju krogel, ki so švigale mimo njcga. Danes zjutraj pa, okrepčan z močjo sv. obhajila, se je hrabro boril kot lev. Kakor klasje pod srpom so padali vojaki-sovražniki pod -Bjegovim mečem. A tudi njega je zadela smrt, ki ne gleda na moč in ne aa junaštvo.
!
Sv. Frančišek, nežen prijatelj narave.
! 154
V gozdu med gostim vejevjem stoji vojak na straži. Na rami mu i visi nabita puška. Tih je in ne gane se, kar se boji, da prebudi sovraž-nika. S sokolskim očesom zre sovražno stanje, da poroča potem svojim predstojnikom. Pa kmalu začno njegove misli bloditi po okolici. Pozabi skrbi, in naravna krasota ga premoti, da se zagleda v vrhove gora, po-srebrcne od bledih luninih žarkov in zvezd. Spomni se domovine in mehko mu je pri srcu. Zamisli se v domačc poljane in livade: čeravno nimajo velikega bogastva, so pa vendar njemu nad vse ljube in drage, ker mu varujejo zaklad, biser najlepši in krasnejši od vseh biserov, njegovo drago mater. Solzo si otare ob tem spominu. Gotovo kleči ona sedaj v kočici. in moli za srečno vrnitev svojega cdinca, ki je odšel na bojne poliane,
Daleč nekje se pa vzdiga dim. V globokih jarkih si kuhajo vojaki po dolgotrajnem boju zajtrk, južino in večerjo hkrati. Lačni so in seveda nc gredo pre} spat, dokler se ne dkrepčajo. Trudni in upehani se vleLe}o k počitku. Kamen je njih postclja in kamen njih vzglavje. Vcndar pa spe trdno, zavedajoč se, da so danes dobro izpolnili svojo dolžnost. Veliko gorja je zdaj pozabljenega. Kri, ki je tako obilo tekla, ni tekla zastonj.
Zopet je prisijalo jutranje solnce in zopet se bodo sprijeli s sovraž-nikom. Puške bodo spet pokale, granate vršale, šrapneli sikali in — kdo bode zmagal?   Upajmo, da z božjo pomočjo mi, ki ne grabimo, le svoje
varujemo.
Ina Polhograjska