KATOLJSK CERKVEN UST.
„Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gl. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za eetert leta 1 gl. 30tkr V tiskarnici sprejemana za celo 4 gl., za pol leta 2 gl.. za eetert leta 1 gl., ako zadene na ta dan praznik, izide .,Daniea'- dan poprej
Tečaj XXXIX.	V Ljubljani, 26. listopada 1886.	List 48.
Apostoljstvo molitve.
(Dalje.)
Pa glej: akoravno svojega Zveličarja oe moreš gledati s svojimi telesnimi očmi in molitev njegovega presvetega Serca ne moreš poslušati s svojimi telesnimi ušesi, zagotovlja nas sv. vera, da je vendar to resnica. Kaj druzega, kaj boljšega moremo toraj storiti pri svojih molitvah, kakor da se združimo z molitvami njegovega presvetega Serca, z njegovimi mislimi in njegovimi nameni? — Tako so delali svetniki, kar vidimo iz pisem, ktere so se našle po njihovi smerti, to želi Gospod sam, kakor je razodel nekega dne sveti Mehtildi: „Povej mi vsaj, o presladki Jezus," prašala je nekega dne ta svetnica Gospoda, »povej mi vsaj, kako more človek najbolje opravljati svoje molitve in svoje dela?" Gospod ji je odgovoril: „Vse svoje molitve naj daruje človek Bogu, mojemu Očetu, združene z mojo molitvijo, ker tedaj se v prijetnosti vzdiguje k njemu in je eno z mojo molitvijo. Ako se več dišav skupaj sežge, se naredi dim. čigar prijetna dišava se vzdiguje k nebu: tako je tudi molitev, ktera je združena z mojo, pred Bogom enaka prijetni d«šavi. Vsaka druga m >litev, ktera ni tako opravljena, prodere sicer nebesa, vendar pa ni Bogu tako prijetna in od Njega tako sprejeta. — Prav tako naj zveršuje človek vsa svoja dela in opravila v združenji z mojimi deli in opravili, na ta način postanejo plemenitejša." — Zato piše Margareta Alakok: »Skušajte svoje življenje vravnati po zgledu ponižnosti in krotkosti preljubeznji-vega Serca Jezusovega in sicer s tem, da se združite z vsemi njegovimi nameni. — To presveto Serce bo vse storilo zame, če ga pustim delati: želelo, hrepenelo, ljubilo bo zame in v meni, in popravilo vse moje pomanjkljivosti. — Pri molitvi združujte svojo molitev z njegovo molitvijo v sv. Zakramentu, pri zahvalnem petji združujte se z Njegovimi zahvalami, ktere daje v ravno tem Zakramentu svojemu Očetu. Pri sv. maši se združujte z nameni darovanega Jezusa. — Združujte svoje češenje s tistim, ktero daruje Jezus svojemu Očetu v presvetem Zakramentu. Ljubite Boga z ljubeznijo tega presvetega Serca, častite ga z Njegovim češenjem, hvalite z Njegovo hvalo, delajte z Njegovimi deli, ne želite nič, kakor to, kar je Njegova sveta volja.0
Margareta Alakok je svoje molitve z molitvami presvetega Serca takole združevala: „Večni Oče! dovoli, da ti Serce Jezusovo tako darujem, kakor se Ti je da-
rovalo samo. Sprejmi to daritev po Svojem dopadajenji z vsemi željami, z vsemi občutki in čutili, z vsemi nagibi in dejanji tega svetega Serca. Sprejmi vse to kakor ravno toliko dejanj ljubezni, češenja in hvale, ktere darujem tvojemu božjemu Veličastvu, ker le skozi to presveto Serce moreš biti spodobno moljen in poveličevan."
Vse svoje dela, vse svoje molitve moremo s prav kratkimi zdihljeji združiti s presvetim Sercem Jezusovim.
Tukaj imaš nektere zglede.
Kadar hočeš moliti, si moreš misliti ali tudi z besedami govoriti:
„O božje Serce Jezusovo, združen s tisto ljubeznijo in pobožnostjo, s ktero si Ti molil in še vedno moliš v presvetem Zakramentu, hočem tudi jest zdaj moliti."
Kadar greš mimo sv. Rešnjega Telesa, si misli ali
reci:
„ Molim te, o presveti Zakrament, s tisto ljubeznijo, s ktero ti, o božje Serce, moliš k Svojemu nebeškemu Očetu in ga poveličuješ.-
Pred jedjo si misli:
rPreljubi Jezus! združen s tisto ljubeznijo, s ktero si mi ti dal to jed in si sam jed na zemlji blagovolil vživati, hočem tudi jest vžiti to jed.®
Kadar delaš, si misli ali reci:
„Preljubi Jezus, združen s tisto ljubeznijo tvojega Serca, s ktero si blagovolil delati na zemlji, hočem tudi jest opravljati to delo, Tebi v čast, in v blagor vesoljni Cerkvi. Tebi izročim delo, da ga vodi po Svoji volji in pripelji k srečnemu koncu."
Kadar si hočeš kaj pritergati, si misli:
„Predobrotljivi Jezus; združen s tisto ljubeznijo tvojega Serca, s ktero si ti zatajeval svoje petere po-čutke, se hočem tudi jest zdaj zatajevati."
Kadar moraš kaj terpeti, zdihni k Jezusu:
„Predobrotljivi Jezus! združen s tisto ljubeznijo tvojega Serca, s ktero si v svojem terpljenji prestal toliko bolečin terpljenja, hočem tudi jest sprejeti ta križ Tebi v čast in v blagor vesoljne Cerkve.'
Zjutraj kadar vstaneš, reci:
„0 božje Serce Jezusovo, perve zdihljeje Serca povzdignem k Tebi, in Te prosim, kolikor premorem, delaj Ti v meni in vse moje dela združi Ti s Svojimi deli, da bojo dopadljiva tvojemu nebeškemu Očetu in bojo služila v njegovo čast."
Zvečer, ko greš k pokoju, reci:
„Serce Jezusovo! sprejmi to spanje v čast Božjo in blagor vesoljnega sveta s tisto ljubeznijo Svojega presv. Serca, s ktero si ga, Jezus, posvetil ko si kot človek na zemlji spal. Pro8im Te, naj bo to moje spanje pod Tvojim varstvom čisto in neomadežano, da Te drugo jutro s čistim sercem in telesom hvalim in molim. Amen."
Na ta način moremo svoje vsakdanje molitve, pa tudi vsakdanje najbolj navadne dela združevati s pre-svetim Sercem Jezusovim. Res, bodimo z njim združeni skoz in skoz. kakor mladike z vinsko terto, kakor udje telesa s svojo glavo; prisvojimo si njegove čutila, njegove nazore, njegove nagnjenja, njegove misli in namene; v Njem in ž Njim delajmo, terpimo, bojujmo se, darujmo. molimo, živimo in umrimo; tako bo po Njem in od Njegovih zasluženj tudi naše življenje dobilo čez-naturno vrednost, in prislužili si bomo nebesa in večno zveličanje. To popolno združevanje naših čutil in koristi z Njegovimi, to vedno posnemanje Njegovega Serca, to vedno hrepenenje, da bi se naše serce prestvarilo po Njegovem Sercu: to je verhunec pravega češenja Jezusovega presvetega Serca. to je dokaz in slavna zmaga prave ljubezni, in to doseči mora biti naloga našega Življenja.	(Dalje nasl.)
Nekaj dima.
I Konec. !
v
Ne kakor so vaši očetje mano jedli in so ponierli; kdor ta kruli je. živel bo vekomaj.u Jan. 6. 58.
Sv. Pavel pravi: »Vsi so šli skoz rudeče morje, so bili pod oblakom in se kerstili v oblaku in morji, in vsi so ravno tisto duhovno jed jedli" (mano) (I. Kor. 10, 3). Ravno tako samo oni. ki so kerščeni, dokler so na potovanju v puščavi življenja, zavživajo kruh angeljski. — Vsi so enako imeli eno določeno mero mane, kdor je več nabral, se mu je stopila (II. Moz. 16); isto velja o sv. obhajilu, kakor pravi cerkvena pesem: (Sumit unus, sumuct mille, Quantum isti tantum ille, Nec sumptus consumitur) =
Vžije eden, tisočeri,
Isto vsi v enaki meri;
Jed ostane cela vsa.
Slednjič je tudi to skrivnostno gledč mane in vode, ki je izvirala iz skale, da je zaradi obeh nastal prepir med Izraelci. Rekli so Mojzesu: »Zakaj si nas izvabil iz Egipta, da umerjemo v puščavi; ni kruha ne vode, prav v serci se nam studi ta lahka (pustobna) jed (mana)." Num. 21, 5. Iu Bog je poslal kače čez Izraelce, ki so mnogo njih pomorile. Pri skali čudežne vode pa so godernjali proti Gospodu, zato se je ona voda imenovala rvoda nasprotovanja." Isto tako se godi z najsvetejšim Zakramentom. Koliko nasprotovanja, prepirov, sovraštva, nesloge je bilo glede te skrivnosti med Kristjani; kdo bode preštel vse one, ki so zaradi nevrednega obhajila večno pogubljeni, ali pa tudi take, ki zavoljo bogorop-nega zavživanja sv. Reš. Telesa so tudi časno nesrečni postali?
Človek je iz duše in iz telesa. Imenitneiša je duša od telesa. — „Kar je človek (vreden), to je po duši, ne po telesu," pravi sv. Tomaž Akv., »ono je torej resnična hrana, ki je dušna jed, zato pravi Jezus: Moje telo je res jed, in moja kri res pijača." Poterdile so se besede Kristusove tudi glede telesnega življenja. Sv. Nikolaj Flijenski ni vžival 20 let nič druzega kot jedino sveto Rešnje Telo. Tudi o drugih svetnikih in svetnicah božjih se bere,kda so več dni (mnogi ves 40danski postni čas
samo sv. obhajilo vživali. Pred par leti na Belgijskem umerla pobožna zamaknjenka Lujiza Lateau ni več let druge hrane imela, ko le sveti Kruh angeliski. Sv. Terezija pravi: »Kaj mislite, da ta najsvetejša jed ni tudi naj izdatniše zdravilo proti telesnim boleznim in slabotam. Resnično je hrana in zdravilo, ker vem za osebo, ki je imela razne telesne slabote ter se ž njimi vojskovala, pa je po svetem obhajilu bila rešena najhujših bolečin, ko da bi jih odpihnil, in se je popolnoma ozdravila."
»Proti zadolženju prepovedanega sadu nam je dana hrana milosti, in proti strupu satanovemu zdravilo sv. Duha." (Rup. Ab.) »Kruh okrepča človeško serce" (ps. 103, 15.), ker ima v sebi redivno moč, in zato je naj-primerniša podoba skrivnostnega kruha za večno življenje. Podoba belega kruha je znamenje čistosti pravega telesa Kristusovega, in edinosti njegovega skrivnostnega telesa in vernih kristjanov ž njim in med saboj. Te podobe belega kruha so iz čistih pšeničnih zernic, ki se somelejo v snegobelo moko, da se iz nje napravi čisti beli kruh. Iz velikega števila zernic v moko somletih se z vodo in ognjem napravi ena celota kruha. Tako verni po vodi sv. kersta in po nebeškem ognju s vete ljubezni v najsvetejšem zakramentu postanejo eno telo, dušno skrivnostno telo Kristusovo, en kruh, kakor pravi apostelj: »en kruh, eno telo smo mnogi, vsi ki se vdeležujemo tega enega kruha. (I. Kor. 10,17.)
Kak opominj, da ohranimo med seboj kerščansko ljubezen.
Oglejmo si oni tako razvpiti temni srednji vek, kako so bili prešinjeni od žive vere v pričujočnost Kristusovo v presv. zakramentu in s kolikim spoštovanjem so pripravljali kruh za svete hostije. Mogočni in pobožni knezi iu kralji, kakor sv. Štefan ogerski, sv. Venceslav češki i. d., so si v veliko čast šteli, da so pripravljali daritveni kruh za ss. maše. V samostanih je bilo to pripravljanje nekaka služba božja, ki se je veršila slovesno. V glasovitem benediatinskem samostanu C1 u g n y *) (b. Klunji) na Francoskem so imeli za vsa opravila določene ure. tako za slovesno peko daritvenega kruha. Psalme in pesmi prepevajo so zorali njivo, vsejali in poželi pšenico, hvaleči božjo milost in vsemogočnost. Potem so izbirali zernce po zerncu ter še čisto oprali pšenico, v posebno vrečo jo spravili itd.
*) Clugny-ski samostan je bil vstanovljen 1. 910 od Akvitanskega vojvode Vilhema pobožnega, a po 880letnem obstanku bil je 1 1790 razdejan. Iz tega samostan« ho bili mnogi papeži (Gregor VII) in škofje, in sveti možje. Pervi opat je bil sv. Berno. drugi sv. Odo. tretji »v. Ajmard, četerti sv. Majol, peti celih 56 let sv. Vodilo (Odilo), ki je vstanuvil vseh vernih duš spomin, šesti sv. Hugo, ki je sozidai velikansko cerkev; 410 stop. dolgo, 100 visoko »u široko; imela je pet turnov. 300 oken 32 po 1\ stopenj debelih stebrov. Deveti opat je bil zver. Peter; ta軫 *e je prištevalo 3000 samostanov k Klunjaškemu društvu (congregatio Cluniacensis). Veliko in prostorno je bilo tudi samostansko poslopje. L. li?45 je ondi stauoval začasno papež Inocencij VI po dokoučanem vesoljnem cerkv. zboru v Lijonu, iu 2 p*trijarha, 12 kardinalov, trije nadškofje, 15 škofov, mnodi opati, kralj Ljudovik, mati njegova, vojvoda Artois, Balduin, cesar Carigrajski itd., in ni bilo treba nobenemu redovniku umakniti a* iz svoje celice. Ob času francoske vstaje, pred !00 leti, pa ao divjaški Francozje razdjali cerkev, da je le osini del od razvalin ostal; cerkev služi zdaj za vojaško konjašnico! V ostalih poslopjih pa so javni vradi, šole, magazini za žito in premog, pa pro-testanška cerkev s pastorjevim stanovanjem vred! — Ostudno barbarstvo! — <Dr. Chmelicek v „Studien des Benedictiner-ordeus" I. B. str. 166—182.)
Družbe treznosti.
.,Kdor se ogiblje pijanosti in z božjo pomočjo trezen ostane ter zato marsiktero nadloge prenese: temu bode Bog podelil zasluženo krono raučenikov." Sv. Avguštin.
„Snujmo družbe treznosti!' ta klic se razlega po deželi, ta klic odmeva iz mnozih dopisov v „Zgodnji Danici.a Na delo toraj, ne obotavljajmo se, poskusimo rešiti, dokler je rešitev še mogoča! Ne izgovarjajmo se, da take družbe treznosti niso mogoče, da bodo brez vspeha. Zgodovina kaže, da so mogoče, da so najboljši pripomoček za omejitev žganjepitja. Predzadnja številka »Zgodnje Danice" prinesla je oddelek iz zgodovine take družbe, — pomaknimo pa se korak dalje ter poglejmo ob kratkem v zgodovino treznostmb društev sploh.
Izkoreniniti ali vsaj kolikor mogoče zmanjšati neizmerno zlo, katero izvira iz brezmernega vživanja žganih pijač, so si prizadevali mnogi človekoljubi in razne deržave, uže odkar se je začel ta strup tako žalostno razširjati. Za ljud8ki blagor vneti prijatelji so dokazavali v raznih knjigah in spisih, kako silno žganje škoduje, tako telesu, kakor duhu. Popisovali 80 na tisoče nesrečnih slučajev, katerih je bilo vzrok žganje. Duhovni na prižnici, učitelji v šoli so pojasnovali s pretresljivo besedo strašne nasledke žganjepitja. Postavodajalci so nakladali na žganje velik davek; določevali so pogostokrat, koliko časa točarne smejo biti odperte; dostikrat 80 občutljivo kaznovali pijance; aH so pa celo prepovedovali žganje prodajati.
Mogoče, da so taka in jednaka sredstva zaprečila za nekaj časa prehitro razširjanje žganjepitja; a pravega, stalnega vspeha vendar navadno dosegla niso.
Postave, zunanja sila, zamorejo le malo storiti zoper tako močno vkoreninjeno razvado. Tu more le nravna moč kaj doseči. Ako hočemo pijanca odverniti od pijače, moramo ga ali prepričati, kako škodljiva je ta pijača, ali mu pa podati take nagibe, ki so močneji. silneji, kakor njegova razvada. Take nagibe podaja pa le vera. Vera nas uči, da nismo vstvarjeni za ta svet, temuč da se moramo na tem svetu le pripravljati za prihodnje življenje. Uči nas pa tudi, kako se moramo pripravljati, kako tu živeti, česa se ogibati, da bodemo večno srečni. Nagibi, ki izvirajo iz vere, morajo biti toraj naj stalneji, naj krepkeji. Goreči kristjani, zlasti pa duhovni, ki vidijo, kako silno gorj£ preti vsemu človeštvu po žganji, so se poj rijeli tedaj ravno včrskih nagibov, da bi omejili pogubno žganjepitje. Vstanovljali so družbe treznosti, ktere so se povzdignile v nekterih krajih v bratovščine. Vsi, kteri pristopijo takim družbam ali bratovščinam, se zavežejo, da ne bodo žganja nikoli (ali vsaj jedno leto ne) pili, ne prodajali, ne komu ponujali, ne vzeli v službo hlapca, ne dekle, ki pije žganje, ne najeli težaka, ne rokodelca, ki ne dela brez žganja. Obljubiti morajo tudi, da bodo kolikor mogoče odvračali svojega bližnjega od tega strupa. Tam pa, kjer so bratovščine, se nieni udje verhu tega še zatekajo k milostljivemu Bogu v gorečih molitvah, naj bi jih podpiral v njihovem sklepu, naj bi odvernil od človeštva to zlo ter tako zaterl najhujšega, naj spretnejšega pomočnika satanovega.
Amerikanci se smejo ponašati s tem, da so vsta-novili pervi družbo zoper nezmerno žganjepitje. „V zgodovini britanske Indije je žalostna istina, da 8e vsaka osvojitev indijskega ozemlja pod angleško vlado pozna na pomnoženji kerčem in na rastočem številu po pijanosti onesrečenih ljudi." Tako so tožili nekteri angleški človekoljubi v spomenici do vlade 1. 1850. Isto velja tudi o severni Ameriki.
Dobičkaželjni Angleži so dovažali žganje v Ameriko ter ga vsiljevali ne samo Indijancem, ampak tudi na seljencem. Poprej mnogoštevilni indijanski rodovi ao skoraj izmerli vsled brezmernega vživanja »žgane vode.**) pa tudi naseljenci so se tako navadili žganja, da ga je 1.
1826	povprečno vsak izpil po 70 bokalov na leto.
V mestu Bostonu so vstanovili sicer že 1. 1813 družbo zmernosti, katera je prepovedala svojim udom le brezmerno žganjepitje. Kje pa naj bi bila meja med zmernostjo in nezmernostjo? Kar je za jednega morebiti zmerno, zamore druzega že popolnoma upijaniti. In kteri pijanec bode priznal, da pije čez potrebo, čez mero? Strup ostane strup, naj se že vživa v večji ali pa v manjši meri. Družba toraj, ki bi dovoljevala, ako tudi le pod gotovimi pogoji, vživanje žganih pijač, ne more doseči svojega namena. Tudi Bostonska družba zmernosti od 1. 1814 ni imela nikakoršnega vspeha. L.
1827	vstanovili so pa v Bostonu družbo, ki je sprejela v svoja pravila zahtevo, da se morajo njeni udje popolno zderžati vsake žgane pijače. Sedaj je še le družba res koristila ter mnoge oavernila od žganjepitja.
Po vzoru te družbe nastale so družbe treznosti skoraj po /seh večjih mestih in vaseh. Konec 1. 1829 jih je bilo že 1000 in zapisanih udov okrog 100.000.
L. 1832 vsled prizadevanja teh družb niso vojaki dobivali več žganja in niti Kupovati ga niso smeli. Do 1. 1835 pristopilo jim je do dveh milijonov ljudi. Leta 1849 bilo je pa vseh udov že 3 milijone. Ponehalo je 10.000 žganjekuharij in na več kot 2000 amerikanskih ladijah se ni spilo niti kapljice žganja; 12.000 poprejšnjih pijancev se je do dobrega poboljšalo. V mnogih deržavah amerikanskih so vse žgane pijače popolnoma prepovedali; le po lekarnah so jih še smeli imeti. Pijance so kaznovali; nepoboljšljivim so dajali varhe, ki so morali na nje paziti, ali so jih pa pošiljali v bolnišnice, da se ozdravijo.
Veliko je škodovala razvoju teh družb bratomorna vojska 1. 1861—1865; vendar po prizadevanji duhovnov, zlasti katoliških, so začele družbe treznosti v severni Ameriki zopet veselo napredovati.
Nepričakovano hitro so se razširjale družbe treznosti po Irskem. Srečna je bila nekdaj Irska. Srečno in pošteno ljudstvo. A sedaj je ubožno in revno; bilo je pa pred kakimi petdesetimi leti še veliko bolj. Trikrat je oplenil oholi Anglež irski narod. Stoletja in stoletja so ječali ubogi Irci pod krutim jarmom svojih naj lutejših političnih in verskih zatiravcev; Kajti dragoceni zaklad katoliške vere so ohranili zvesto, vkljub vsem stisKam in nadlogam. Njihovi gospodarji so zapravljali od narodovih žuljev pridobljene dohodke na tujem. Dohodke bogatih katoliških vstanov so vživali krivoverski duhovniki, kterim tudi ni bilo treba bivati v deželi, toliko manj, ker niso imeli navadno nič svojih vernikov. Toliko ubožniše je bilo toraj ljudstvo, ker so vsi prihodki šli iz dežele. Revščina pa in pijanstvo sta si naj bližja sorodnika. Nekteri celo terdijo da je pijančevanje nasledek revščine. Za Irsko skoraj to velja. **) Irec je
*) Glavar Cippevah-Indijancev je rekel angleškemu ministru: .,Bili smo nekdaj številni, naša je bila vsa gorenja Kanada. Toda prišli so bdi možje, da bi z nami kupčevali, ter so nas naučili piti žgano vodo. To je nas naredilo uboge in bolne; mnogo naših mož je pomerlo in naš rod je sedaj slab in majhen/'
**) Da v obče to načelo ne more veljati, kaže skušnja. Velikrat je pijančevanje, zlasti žganjepitje vzrok revščine, ki se dandanašnji tako silno širi. Več ko delavec zasluži. več (vsaj navadno) zapravi. Ko so delavcem v premogovih in že-
lesokopih v Lankaširu povišali dnino od 5 do 11 šilingov,
•
skušal v stiski io obupu pozabiti nezmerno svoje gorje ▼ močni omamljivi pijači, v žganji. Tako nezmerno so začeli Irci piti žganje, da so jih imeli povsod za največji pijance. Žganju na slavo zlagal je narod celo pesni.
(Dalje naal.)
v
Sv. Martin, čuden v svojih delih.
-Glej, velik je duhoven, kteri je v svojih dneh dopadel Bogu. in je 1 »i 1 najdfn pravičen, in je bil ol» času serda v spravo."4 (Iz bukev Sirahoviti.)
Roka sv. Martina bi bila vertila jeklen meč in nosila zlati škit. da se proslavi na bojišču. Tako je sodil njegov oče. tribun vojaški; — in rimski cesar Konštantin Veliki zaukaže 1. 331 v postavi: „Sinovje izsluženih vojakov naj stopijo v vojensko službo.44 Tedaj je bil sv. Martin 15 let star in je prištet k lahkim jazdicem, da gre iz slovenske Panonije (ogerske) v Galijo (sedanjo Francosko). Skromnost in terpnost njegova je bila znana v celem taboru, in je podoben bolj duhovniku, da si še ni keršen na ime Kristusovo: ubogim rad pomaga, beračem deli darove, žalostne tolaži, lačne nasituje, nage oblači in potrebnim daje denar, ki ga dobiva v službi, ker obderži si le toliko, kar za vsakdanji kruh potrebuje.
Sv. Martin je dosegel dostojanstvo, da vodi dva prapora, vštetih 25*5 vojakov. Od 1. 331 do 336 služi sv. Martin v vojaškem stanu ob časi Konštantina Velikega. V tem časi divjaio severni narodi ob Reini reki, na rimski meji v Galiji. Sin Konštantinov, cesar Julij Konštant, združi svojo vojsko pri Vormsu in razdeluje vojakom navadne vojskine darove. Mož za možem je klican in vsak dobi svoj dar na roko. Pride versta na sv. Martina, — glej! on ne prime za ponudeni dar, še več: on zahteva tukaj od samega cesarja odpust iz službe. Reče namreč: „Do sedaj sem bojeval za Tebe, o cesar; dovolj je tega, zanaprej bom bojeval za Boga. Dar Tvoj naj sprejme tisti, ki bode se bojeval za te: Jaz sem vojak Kristusov.a
Razdraženi cesar očita sv. Martinu, da ima strah pred sovražnikom in se trese pred bitvo, ktera se ima poskusiti tretjega dne.
Sv. Martin odgovori: »Cesar! Vedi in sliši, jutri zjutraj postavim se brez orožja pred verste vojenske in v imenu Gospoda Jezusa, zaznamnjan s sv. križem, pre-derem gosto stražo nasprotnikov."
Na to pa zapove cesar, da je sv. Martin djan pod stražo ter bode po dani besedi postavljen pred sovražnika.
Tretjega dne pa pošlje sovražnik poslance, kteri prosijo za mir.
Po takem čudno - znamenitem viteštvu stopi sv. Martin iz verste vojeniške, še le 20 let star. (Sulpicii Severi Vita s. Martini c. 4.)	J. Žan.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Izidor pobožni kmet. Povest. Spisal L. Dolinar. Drugi popravljeni natis. S škofijskim
pomnožilo se je število hudodelstev od 1335 do 4402 in kasni radi pijanosti so narastle od 495 funt. sterlingov na 2669 funtov. Nemški poslanec Grumbrecht je rekel 1. 1869: „Kdor je bil vee let, kakor jas, načelnik ubošne blagajniee velicega mesta in kdor je preiskaval vse uboitva, ta je spoznal, da ismed desetih slučajev obožanja jih je pripisati devet na rovaš žganju."
dovoljenjem. Natis in založba Blaznikovih naslednikov 1887. (Cena 25 kr.) Dandanes, ko je tudi že precej ljudi hudo popačenih — nekaj po lažnjivih prostomišlja-kih, nekaj pa po strupenem žganji, je ta knjižica (z 81 str.) prav pripravna za branje, zlasti za kmetiški stan. V dokaz tega stoji naj tukaj samo zadnji (XI.) odstavek: »Kratka pravila za kmete, ki so te-le:
Kratka pravila za kmete.
Svoje perve misli posvetite vsako jutro Bogu, na to sramožljivo vstanite, ter sklenite, da bodete Bogu radi in zvesto, ter z velikim zaupanjem in veseljem služili, naredite znamenje svetega križa in pokropite se z blagoslovljeno vodo.
Nikdar ne opustite jutranje molitve, zbranih misli in pobožnega serca jo opravljajte. Kedar vam ne dopušča čas, molite vsaj med delom ali spotoma; vendar pa je boljše doma to storiti, če vam je le količkaj mogoče.
Takoj zjutraj vsa svoja dela Bogu darnjte, kajti le na ta način delali bodete za Boga in za obilno plačilo, kakoršno vas po smerti čaka v nebesih. Večkrat čez dan to sveto misel ponovite in le mislite si, da je Bog pri vsakem vašem delu pričujoč. Zato pa recite: »Poglej, o nebeški Oče, iz ljubezni do tebe in po tvojem povelju hočem to delo zveršiti!* Zopet drugikrat zdih-nite: „0 Gospod, grešnik sem, prav je, da terpim! Iz prav tako svetega namena vsedajte se k mizi in hodite k počitku, če hočete, da se vam bodo vaši koraki tukaj šteli v zasluženje za oni svet.
Ce je mogoče, bodite vsak dan pri sv. maši. Varajte se samopašnosti, brezmernega vživanja jedi in pijače: prav posebno se pa varujte razuzdanih in brez-verskih ljudi. Hujšega sovražnika pod milim Bogom ne morete imeti, kakor je človek, ki vas s svojim nesramnim gobezdanjem skuša ob versko prepričanje pripraviti. Kdor vam vzame premoženje, vzel vam je veliko; kdor vam vzame čast, vzel vam je še več; kdor vam pa vero vzame, ta vam je pa vse vzel!
Tudi večerne molitve nikari ne opuščajte in opravite jo, če se le da, vsi skupaj. Po molitvi si pa sprašujte še vest. Premislite dobro, v čem da ste se čez dan pregrešili in kako ste sploh dan preživeli. Konečno si naložite kaj malega za pokoro in premislite, kako se bodete v bodočnosti greha in grešne priložnosti najlaglje in skerbno ogibali.
Veliko dobička bodete imeli, če pozimi, kedar so dolgi večeri, kaj berete iz kakih svetih bukev, ali komu drugemu na glas brati rečete.
Pred vsem drugim posvečujte pa nedelje in praznike, ter jih bogoljubno preživite. Spomnite se, da so to dnovi Gospodovi, dnovi molitve, blagoslova božjega in dnovi zveličanja našega. Na nedeljo praznovanje zastavljeno je večinoma vaše zveličanje. Nobena reč naj vas ne odvrača od službe božje, posebno pa od sv. maše ne, ';ajti to je dolžnost, ktero cerkev od nekdaj jako strcQo zapoveduje. Prav tako radi hodite h kerščanskemu nauku ter ne izostajajte brez nujne potrebe. Vedite, da dolžnost vsacega je, v veri se podučiti.
Prizadevajte si, božje in cerkvene zapovedi vestno spolnovati. Prejemajte večkrat, ne pa po redkem, svete zakramente. Spoved opravite vselej z dobrim in terdnim sklepom poboljšati se, da bodete dober sad imeli od nje.
Pristopajte k mizi Gospodovi, kolikorkiat vam spovednik vaš dovolijo. Vselej morate biti pa prav skerbno pripravljeni, da bodete deležni velikega sadu najsvetejšega Zakramenta.
Vsak smertni greh naj se vam na vso moč gnjusi, in vse rajši privolite, kakor pa v smerten greh! Milost
božjo morate pač bolj čislati, kakor pa še tako posvetno srečo, bolj kakor zdravje in življenje.
Odtegujte se vedno slabi druščini, plešiščem, prijaznosti z drugim spolom, večernim shajališčem in ponoče-vanju. Kakor pred strupenim gadom, tako bežite pred ponočnjakom, pijancem in prederznim igralcem. Koliko ljudi je prav v novejšem času že prišlo ob premoženje, čast in življenje s takim počenjanjem. Kar si si leta in leta s težavo pridobil, pogoltne ti tako življenje lahko v kratkem času, tebi pa druzega ne ostane, kakor revščina in sramota!
Pazite, da vam ne uide kaka gerda beseda iz ust, bodisi kletvinja ali klafanje. če vas doleti kaj zopernega, kar ne bo po vaši volji, ne jezite se in nikari ne kol-nite, temveč tudi za take dari zahvalite se Bogu; saj ne veste, čemu da vam jih je poslal. Ob takih prilikah le vedno recite: „0 Gospod, zgodi se Tvoja volja!"
Nar večjo ceno v vaših očeh ima naj sramožljivost in čistost. S strahom in sramoto navda naj vas vsaka beseda, ali celo samo nagli pogled, če taisti čistost ali sramožljivost žali. Ogibajte se vsake take druščine, ki je hudobna in razuzdana v besedi in obnašanji. V peklu je prav veliko ljudi, ki so se le zarad tega vanj pogrez-nili, ker so se preveč pečali s pijanci in razuzdanci.
Kdor bi se derznil v pričo vas kaj govoriti zoper vero, zoper nravnost (lepo obnašanje), ali kaj slabega o svojem bližnjem; ga le kar posvarite z modrimi besedami. če pa tega ne morete, naznanite nesramnemu človeku svojo nevoljo s temnim obrazom.
Vaša vest naj bode kakor Tobijeva, vedno tanka in bojčča glede ptujega premoženja, če tudi je kaj malega.
Svojega bližnjega ljubite, kakor svojega brata. Postrezite mu povsod in vselej, kjer ga najdete v nadlogah, težavah ali v potrebi, ne kje, da bi kako časno plačilo ali povračilo prejeli, temveč zarad Boga samega.
Ves Čas svojega življenja častite svetnike, izvoljence Božje, posebno Marijo Devico, sv. Jožefa in angelje varhe. Priporočajte se ves čas tukajšnjega življenja Mariji Materi Božji. Češčenje Matere Božje je znamenje izvoljenih in pobožne duše terdijo, da noben pravi Marijin služabnik ne bo pogubljen.
Iz Ljubljane. Obletnica podpornega društva za duhovne ljubljanske škofije 23. t. m. je zborovala v škofiji in počastili so jo s svojo pričujočnostjo premilostni g. Knez in škof dr. Jakob Misija. Zbralo se je bilo čez trideset družnikov. Milostni g. prelat kanonik dr. A. Čebašek, kot dosedanji namestni vodja, je po pozdravu premilgsp. škofa in pričujočih ob kratkem dal pregled družbine zgodovine, zlasti od 3 poslednijih let. Omenil je med drugim, da družba zdaj šteje nekaj čez 400 udov in njeno premoženje se je od njenega začetka do zdaj narastlo do nekaj čez 20 tisuč gld. Zavernil je v zanimivem nagovoru nektere ugovore itd. (Prihodnjič pride bolj obširno poročilo). — Nato je preč. gosp. tajnik J. Flis, pohvalivši znano dobrodelstvo naše dežele, bolj na drobno poročeval o triletnem djanji društvenega odbora, o čemur več drugi pot. Na pismeno zahtevanje nekega nepričujočega gosp. poverjenika, da naj se naznanijo imena tistih, ki so bili podpirani, je vstal pogovor in poterdilo se je, da že leta 1881 je bilo določeno, da iz ozira do podpiranih bratov naj se imena ne razglasujejo očitno, da tega tudi pravila ne tirjajo; sleherni pa jih lahko pregleda v zapisniku gospoda tajnika, ako mu je drago. Premilgsp. višji pastir so k temu pristavili, da tudi drugod te družbe iz omenjenega vzroka imčn podpiranih očitno ne razglasujejo.
Sprožila se je tudi beseda, da bi bilo dobro, ako je mogoče, bolnim duhovskim bratom kako pribežališče ter posebno poslopje oskerbeti. Misel je bila vsim všeč, toda za kaj tacega bi bilo (treba velike svote premoženja,
čemur pa društvo nikakor ni kos; gledalo pa se bo. ako kteri duhoven pride v kako očitno napravo za bolnike, da bode imel lastno sobo.
Po volitvi so milgsp. višji pastir v priserčnem ogo-voru pohvali posebno dobrodelnost naše dežele, naznanili veselje, da društvo dobro napreduje, mu vošili blagoslov Božji in razodeli željo, da naj bi pristopili tudi drugi čč. gospodje, kteri še niso deležniki.
V St Vidu nad Ljubljano se je preteklo nedeljo obhajala prav lepa in ginljiva slovesnost, namreč spomin na lansko osemstoletnico, odkar se je bila 1. 1085 pričela Šentviška fara. Milgsp. prošt dr. Jarc so ob desetih dopoldne med obilnim spremstvom blagoslovili zalo spominsko ploščo, zunaj zraven velikih vrat vzidano, na ktero je vsekan kratek posnetek lanskih HOOletničnih slovesnost. Potem je vrednik tega lista imel primeren govor in naslednjič so gosp. prošt imeli pontifikalno sv. mašo z veliko azistenco domačih gospodov in gg. bogoslovcev, na koru je pa navdušeno petje slovesnost sprem-ljevalo.
Napis na plošči je ta-le:
f
Spomin na 8001etni jubilej 1885.
Za papeža Leona XIII, avstr. ces. Frančiška Jožeta I. ljubljanskega knezoškofa Jakoba Misija in tukajšnega župnika č. g. Andreja Volca, se je v Šent-Vidu 1. 1885 od 20. sept. do 18. okt. z velikimi slovesnostmi obhajal 8001etni jubilej od vstanovljenja tukajšne fare 1. 1085.
Vdeležili so se cerkvenih opravil prevzvišeni g. knezoškof, mil. g. prošt dr. Anton Jarc, več preč. gg. kanonikov in druzih čast. gospodov duhovnov s slovesnimi mašami, pridigami i. t. d.
Pod vodstvom svojih čč. gg. duhovnih pastirjev prihajali so v velikih procesijah z banderi in križi ljudje z Dobrovske, Horjulske, Polhograške, Preške, Šentjoške in Sent-Katarinske fare, kot duhovne hčere Šentviške duhovnije, kakor tudi iz Šiške, — vdeleževat se duhovnih, za to priliko od sv. Očeta Leona XIII podeljenih odpustkov; pa tudi vernikov veliko iz Ljubljane iu od drugod.
Sklenili so slovesnost sami premil. gospod kuezo-škof žegnansko nedeljo. Dopoldne imeli so slovesni obhod krog cerkve, so pridigovali in služili slovesno pontifikalno mašo; popoldne peli slovesne večernice, vodili zvečer veličastno procesijo z Najsvetejšim in slednjič so zapeli zahvalnico:
„Te Deum laudamus" ! Bodi vse v največo čast Božjo, v slavo Marije Device io
sv. Vida!
Iz Vodic, 16. novembra. (Duhovne vaje.) Poglavitni sad, ki naj bi po želji sv. Očeta Leona XIII iz letošujega svetega leta vernim prirastel, je: poboljšanje življenja in rast v čednosti. „Vse, kterim je pri sercu blagor njih duše, — govorč sv. Oče v okrožnici, v kateri so napovedali za letos izredno sv. leto — opominjamo in vabimo, da naj se nekoliko zbero, in na kviško povzdignejo svoje misli, ki so obernjene na zemljo.* Da bi se verni kristijani v obilni meri vdeležili milosti vesoljnega svetega leta, naj bi se po želji prevzvišenega našega gospoda knezoškofa v prav veliko farah obhajali sv. misijoni, duhovne vaje, tridnevnice, da bi se ljudje v duhu ponovili, slekli starega človeka, oblekli novega, v pravičnosti in resnični svetosti; zlasti, da bi se dobro pripravili na vredno prejemo ss. zakramentov iu tako dobili odpustek svetega leta.
Da bi tudi naša fara obrodila od sv. Očeta v letošnjem svetem letu zaželjeni sad, naprosili so naš čast. gosp. župnik neutrudljive in postrežne čč. gg. lazariste v Ljubljani, da bi imeli pri nas duhovne vaje za sveto
leto. Dne 3. novembra dopoldne pripeljeta se med slovesnim zvonenjem iz Šmartna pri Kranji od duhovnih vaj čast. oo. superijor Ignacij Bohm in Urban Nežmah naravnost v Vodice, prinest nam posebnih darov Božjega usmiljenja. Popoldne ob dveh pričela sta misijonarja duhovne vaje z otroci, drugi dan v četertek zjutraj bilo je ponovljen je kerstne obljube in skupno sv. obhajilo za otroke, potem spovedovaoje otrok, ki niso še bili pri sv. obhajilu. Popoldne so se pričele duhovne vaje za udraščene po stanovih: najpervo za dekleta, potem žene, in dalje skup&j za može in mladenče, stanovska pridiga pa je bila posebej za može, posebej za mladenče. Po opravljeni spovedi imel je vsak stan skupno sv. obajilo med slovesnim zvonenjem. Obhaja nih je bilo med duhovnimi vajami iz vseh stanov 1600.
Vsi stanovi vdeleževali so se ves čas s hvale vredno vnemo pridig in druzih pobožnosti, kakor sta jih oo. misijonarja določevala; gorečnost ljudstva rastla je od ene pridige do druge, več ko so slišali pretresljivih resnic, še bol) so jih želeli poslušati; moč milosti Božje, ki jo je Bog po svojem neskončnem usmiljenji delil te svete dni, kazala se je pri vernem ljudstvu od dne do dne večja. Kakor je na binkoštno nedeljo milost sv. Duha aposteljne ne le razsvetlila, ampak tudi očistila, ogrela, navdušila in celo spremenila, tako tudi milosti duhovnih vaj faro očiščujejo, za vse dobro ogrevajo in navdušujejo in jo celo spremene. Zato sodim in sem prepričan, da duhovni pastir nakloni vernim svojim ovčicam nedopovedljivo in neprecenljivo dobroto, ako jim oskerbi sv. misijon ali duhovne vaje. In verno ljudstvo spozna to duhovno dobroto in je za njo jako hvaležno. Kakor je nekedaj judovsko ljudstvo v puščavi Jezusa poslušalo tri dni, ne da bi se bilo naveličalo, pozabilo je celo na jed in domača opravila, tako so tudi ob času duhovnih vaj pri nas dotični stanovi opustili delo na polji in doma, pozabili so posamezni celo na hrano, čakajoč na sv. spoved.
Nad vse lep, ganl.iv in vsem pričujočim nepozabljiv pa je bil sklep duhovnih vaj v četertek 11. novembra ob deveti uri dopoldne. O. superijor blagoslovili so najpred križice. rožne vence in svetinje, kar so jih ljudje seboj prinesli. Zatem so imeli navdušen govor od nebes, dajali vsem stanovom posebna naročila in so se jako ganljivo poslovili od vseh. Kedar so pa k sklepu prosili usmiljenega Jezusa, da naj blagoslovi posamezne in vse skupaj, povem, da v natlačeno polni cerkvi bi bil težko najdel koga. da bi ue bil do solz ginjen. Vsi prešinjeni in goreči, so šli ljudje v velikanski procesiji s presv. Bešnjim Telesom, da bi v pobožni molitvi in očitnem počeščevanji dajali zadostenje usmiljenemu Jezusu za vse razžaljenja. Po procesiji bila je še velika sv. maša in zahvalna pesem, potem pa se je ljudstvo razšlo, preč. gg. misijonarja pa sta se popoldne med veselim zvonenjem odpeljala v Ljubljano, odpočit si od tolikega truda. Bog jima ga obilno povemi!
Z Notranjskega. (Žganje in še kaj druzega.) (Dalje.) Pa saj \em, da tega storili ne bote in zato se bode štrena še bolj zmedla, tako. da se bo na vsih krajih tergati začela. „Kdor ne pobira z menoj, ta raztresa." pravi Kristus in resnico bote tudi vi spoznati morali. Kam se hočemo oberniti za pomoč, kaj začeti? Angelj iz nebes bil bi potreben, da bi ljudi tolažil in učil; pa ker sv. Cerkve nečejo poslušati, ne verjamem, da bi kaj pomagalo. Sv. Frančišek Seraftki je bil angelj, ki je ljudi podučil, kako živeti v svojh razmerah, da se srečno prebije ta svet. Ta mož. sv. Frančišek Serafski, je sam poskušal, kaj se pravi reven, kaj zaničevan biti, prostovoljno zavoljo Kristusa je postal zaničevan ubožec. Ta, ki je zadosti serčen bil, da je rekel svojemu bogatemu očetu: Na-te oče, (zadnjo) suknjico, bom za naprej bolj
po pravici rekel: „Oče naš, kteri si v nebesih/ sposoben je bil socijalne bolezni svojega časa ozdravljati; ozdravlial jih ni drugače kakor tako, da je ljudem oznanoval, da naj se k Bogu povernejo. Vstanovil je za svetne ljudi III. red. Neko čudovito moč življenja in stanovitnost III. red sv. Frančiška v sebi ima. To se vidi iz tega. da se je dalje časa, da, vedno ohranil. Sicer je prišel pred ljudmi mnogo v zaničevanje, dobili so ljudje od njega tudi napčne predsodke; ali popolnoma zatert ni bil. on ima še dandanes čudovito moč v sebi, moč ozdravljati socijalne bolezni tudi sedanjega časa. Ozrimo se v Rim. poglejmo, kaj pričakujejo sv. Oče od tretiega reda sv. Frančiška. Kdo bolj želi, da bi se socijalne razmere sedanjega časa kmalo zboljšale, kakor sv. Oče? Zato priporočajo molitve.
Zato sv. leto, zato oktoberska pobožnost sv. rožen-venca, zato molitve pridjane na koncu sv. maše. V edinosti z njimi delajmo za zboljšanje socijalnih razmer; saj oni naj bolje vedo, kje je pot. resnica in življenje. Vemo, da sv. Oče priporočali so III. red sv. Frančiška večkrat, posebno še v okrožnici od 17. septembra 1882. Pravila III. reda so po okoliščinah sedanjega časa vredili. Moliti je sedaj samo 12 očenašev, 12krat Češena si M. in dvanajstkrat reci: Čast bodi Bogu Očetu in Sinu in sv. Duhu. Naj si ogleda vsak sam pravila; videl bode, da niso težke. Ne morem molčati, kaj je rekel o III. redu sv. Frančiška Janez M. Vianney, ki je leta 1859 župnik na Francoskem v Ars-u v sluhu svetosti umeri. III. red bo keršansko življenje prebudil in spopolnil, ter bo postal naprava, ki bo bolj kot marsikaka druga, pripomogla k svetosti življenja,. je rekel Vianney. — Mnsgr. Segur je terdil, da III. red sv. Frančiška je upanje keršanskega sveta. Moč prerojenja v tem redu je v tem, ker na lahek način ljudi napeljuje le po sv. veri živeti. V nobenem oziru ni prenapet. »Suaviter in modo, for-titer in re" vodi III. red sv. Frančiška. Ljubezen med družinami, edinost, pokoršino, zmernost, delavnost, pri-prostost, skromnost, varčnost priporoča III. red sv. Frančiška. OdvraČuje ljudi od razuzdanih veselic, od plesa, od vsake prevelike potrate v jedi, pijači in obleki. Kdor vboga, postane zgled za druge, kdo tega ne vidi? Ko bi v kaki tovarni več delavcev bilo, ki bi lepo po pravilih III. reda živeli, ali ne bi postala tovarna vzor in lep zgled drugim tovarnam?	(Konec nasl.)
Iz Gaze (v Palestini) 20. vinotoka 1886 (Konec.) Nekaj tednov potem je pozno zvečer prišlo k meni nekaj grekov in rekli so mi: v spodnjem delu mesta leži bolan maronit z Libana v mobamedanski hiši; blago ima pri sebi in vsi njegovi tovarši so mohamedani. Šel sem z njimi in dal bolnika prenesti v mojo hišo ter sem več dni ga oskerboval. Nekaj časa je bilo viditi, da možu nikakor ni več pomagati, imel je namreč žolčno merzlico. Vender je ozdravel, ni pa prišel do tega, da bi se bil zahvalil in le s težavo so tisti, ki so mu stregli v bolezni, dobili obljubljeno plačo. Nato je prišel neki grešk katoličan iz Hasbaje ob velikem Hermonu; le-ta je zbiral doneskov, da bi odkupil svoja sinova, ki sta bila na sumu zarad moritve.
Ob tistem času sta bila dva sirotka od tod sprejčta v sirotišnico betlehemsko; nista pa imela popotnine, in zopet je bilo treba pomagati. To za nas ni malenkost, ako se pomisli, da misijon je letos dobil le 260 frankov podpore, od kterih so 100 frankov še Beduini poropali. K temu pa še vlada zahteva 200 frankov davka in umišljevala si je še, da katoličani naj ji enega konja podarijo; vender katoličani so drugač mislili.
Med tem prideta dva gojenca betlehemske sirotišnice, ki sta morala bežati pred svojo lastno materjo. Njun oče, grek iz Damaska, je bil pred 6 leti v Jafi umorjen od svojega lastnega brata; dečka sta prišla
nato v sirotišnico in sta ondi postala katoličana. Mati se je zopet oinožila in iše zdaj dečka dobiti v svojo oblast, da bi mogla zapraviti njuno premoženje; ker sta mladenča še nedoletna, je vlada rekla, da za „bakšiš" (darilo) je pripravljena, dečka s silo materi izročiti. Pričakuje se zdaj še, kako se bo reč izšla. Žalostno bi bilo, ako bi pridna učenca prišla grekom v oblast.
Greki tukaj so dozdaj dovolili zakone sklepati v 3. in 4. stopnji sorodnosti; zdaj pa jim je to njih pa-trijarh prepovedal. Toda Gazarji hočejo take zakone sklepati in pravijo: bomo pa katoličani postali in ako nas katoličani ne sprejmo, bomo protestantje. Strah pred papežem je zginil, toraj pravijo: Ja Patrak, ja Baba." to je eno, če smo pod poveljem papeževim ali patri jarhovim.
Za spreminjavo je prišel k meni Italijan z barko-loma, ki si je otšl le samo klobuk, srajco in hlače; saj mož bos vender ni mogel po svetu. — Včeraj se je oglasil pri nas maronit, rekoč: Šallahu-ni, ana men ajlet el Patrak bulos." (Oropali so me, sorodnik sem maroniškega patrijarha.) Pervo se mu je poznalo, ne pa drugo.
To so nekteri dogodki (akcidence), ki so se mi v teku tega leta pripetili zraven navadnih opravil mojega poklica. Leto pa še ni pri koncu, kdo ve, kaj še pride; sej tukaj si noben dan nisem svest, da bi se kaj tacega ne naključilo. Ljojdovo vodstvo je sklenilo, kakor je znati, v Gazi napraviti postanek; moja hiša tedaj bo morala sprejeti nalogo sprejmiša (romarnice); pa kaj ko poslopje ni še ometano, tudi kapela ne, v kteri imamo že 3 leta božjo službo. — Fr. Lievin je že tudi obiskanje Gaze sprejel v svoje romarske bukve.
V Jeruzalemu je med greki vstal zopet kreg in prepir. Prilika k temu je prestavljenje (greškega) škofa iz Betlehema v Akko, kar se je zgodilo na pritiskanje Rusije. Vsled tega so žugali vsi (gerški) Betlehemci, da bodo postali katoličani; zato je sinoda hotla preklicati to prestavljenje; toda med sejo pride neimenovan človek (vradnik ruskega konzulata) in zahteva, da naj veljaven ostane pervi sinodalni sklep. Rusija tedaj ima v Jeruzalemu malo Bulgarijo. Nedavno je ruski konzul v Jeruzalemu turško policijo dal s knuto mazati. Nezedinjen greški duhoven, ki je bil postal katoličan, je bil od greškega razkolnega škofa v Bejrutu 31 dni deržan v zaporu, da bi ga zavernil zopet k pravoslavstvu (to je, v razkolništvo; tedaj tudi „mala Polou o-Ruteno-Sibirija" v Palestini! Vr.)
Greki v Siriji so se z jezuiti zamotali v sporekanje zastran pervaštva sv. Petra. Jezuiti so pervaštvo (primat) sv. Petra dokazali iz obrednih (liturgiških) bukev grekov samih, iz slovstva mohamedanskega in iz spisov Photi-jevih (Focijevih). Greki nato niso še nobene pametne besede odgovorili.
Konečno v novo prosim, naklonite mojemu misijonu zopet tako podporo, da si saj tlak iz desk v kapeli napravim, *) ter bivam z vsim spoštovanjem itd.
J. Gatt,
misijonar s. r.
Č. g. Jan. Valjavoa misijonska sporočila.
Blagoslovi Božjega Serca v Štangi novembra mesca 1874.
O Vsihsvetih je veliki shod v Štangi, vasi pod Ljubljano. Cerkev sv. Antona Paduvanskega je zadnjega oktobra in pervega novembra prava božjepotna cerkev.
*) V kratkem bodemo skusili poslati pridnemu misijonarju Tirolcu kako darilce za njegov misijon. Vr.
Od vsih krajev vrejo ljudje skup... Kako ljudje častijo sv. Antona Padovana, sem se letos sam prepr.čal s svojimi lastnimi očmi, ko sem pridigal in spovedoval ta čas v Štangi. Vse je mergolelo ljudstva pobožnega, obsulo spovednico o vsih Svetih letos. Bile so 4 pridige, imel sem jaz vse. To leto 8e je spovedovalo pervikrat — ker druga leta niso utegnili gospodje.
V tej duhovniji so datgiirtpovali sv. poslanje — tako dolgo, da smo mogli zapustiti Repnjie. Vedno seje kaj delalo pri cerkvi, ali pa v cerkvi.... "Zi^a svetRCa Božja so hotli počistiti in popraviti na zadnje. Zdaj je gosp. župnik štangarski izgovoril besedo, da bo poklical mene o postnem času leta prihodnjega k počiščenju duhovnemu. Bomo videli, kaj bo?... Jeli se bo zgodilo, ali ne — to bo v kratkem pokazalo se. Iskrico za sv. poslanje sem vergel ljudem v serca od 1. oktobra do 3. novembra____
Ko sem bil še na Prežganjem in so zvedeli Štan-garji, da pridem k njim. je rekel mladeneč Štangar o meni: kaj meni ta gospod, da pojdemo v Štangi tudi tako k spovedi o vsih Svetih, kakor so šli na Prežgaujem pred vsemi Svetimi ljudje?! Moti se gospod!
Pridem 31. vinotoka v Štango... Komaj skončam pervo večerno pridigo, je že vse černo stopilo ljudi k spovednici. In kterih je bilo posebno veliko potem pri spovedi? Sosebno mladenčev je bilo veliko... in ravno domačih! Meuili so, zdaj sem začel misijon... in po misijonsko so obstopili spovednico. Ko sem že jaz v Litiji bil in železnega vlaka čakal za odpotvo. so iz Litije se podali ljudje na misijon v Štango. Na vseh Svetnikov dan popoldne, so se otajala serca ljudem.... Vsa zakristija je bila polna ljudi — toliko da jih je g. župnik še naslednje jutro domu spravljati mogel z obetom, da me hoče še poklicati, in bo dana vsem priložnost, se pošteno spovedati, toliko je bilo ljudi čakajočih sv. spovedi.
Tedaj je tudi tukaj iskrica veržena za sv. misijon, če je kaj neupiše. Ljudje so potrebni sv. poslanja. Naj toraj presv. Serce Jezusovo podeli milost sv. poslanja temu ljudstvu na večo svojo slavo in k pridu dušnemu ljudi!
Razgled po svetu.
Stan varhov Svete dežele, kakor piše frančiškanski časnik v Rimu je 1. 1885 taki-le: Pp. mašnikov je bilo 161, laikov z obljubo 25, kleriki novinci 4, bratov in tercijarov 197; — skup 387. Samostanov 9. hospicev 34. cerkva 40, svetiš 37, kapel 26. duhovuij 3č, katoličanov v njihovem pastirstvu 68,125. Kerstiliso: otrok 1.672, oura šenih 28; sprejeli drugovercev 32. s sv. Cerkvijo spravljenih je 63; zakonov blagoslovili 344: umerlo jih je 1.167. Šol za dečke imajo 33, svetnih 48, učencev 2.2^5; dekliških šol 11. učenic redovuic 22, svetuih 7. učenk 929; hiš za ubožne 425; sirot redijo 171; revežev podpirajo v 931 družinah 4.443; romarjev so prenočevali 8,851.
Zagreb. (Tu .e nošteno obnašanje kp.rsfanHkih vignkna.iiHkih	i>n» m lrimnvr« j« bil v Zagrebu
slovesen nastop novega vseučilišnega rektorja. Pred vsim je ndstnpajpči dr fiarflp noročeval o jreteklem šolskem letu in povdarjal resni in pravni značaj, v
ma) mlaUenSn IE
JB murnepa
Vns^castit^
p^em^žfipje
zlatnu." —
e darovali -za kerst
^p&i rektor dr. Verbančič je v svojem slovesnem govoru dragi zal škega.
>yy pnvAli^Agftl
Listek za raznoterosti.
tfjJjiovei^rbožji^
fc^rvj^e ar ^ t e a me jo priti "^nasprfliig.
?vr080jevai jcWS^P^v8aKtero p^Hknje. ki oi notlo s pomočjo visoke šole v hervaškem narodu podkop&vati nabožne občutke in nepretresljivo vero v Boga. JEaJba
itavlja: „Kež by u nas tak bvlo! Naj bi pač pri nas
zadeve V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Beg dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo. prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Nekdo se serčno priporoča v bratovsko molitev N. lj. G. presv. Serca v hišnih stiskah in pa za keršansko izrejo svoje hčere. — Bolehna za pomoč. — Žena za spreobernjenje nerodnega moža. — Več oseb za pravo spreobernjenje in stanovitnost. — Naši ljubi Gospej presv. Jezusovega Serca. sv. Antonu Padv. sv. Frančišku in sv. Jožefu priporočene ste dve esebi za rešenje iz hude bolezni v nogah. — Moža priporoča žena, da bi ga Bog 8preobernil, ker je strašno vdan kletvini, kader se ujezi. — Nekdo v dušnih in telesnih zadevah, posebno, da bi mogel v molitvi raztresenosti se obvarovati. — Star človek za dobro pripravo k smerti.
Iz rimskega zapisnika mnčenikov.
19. svečana.
Sv. Avksibij je bil škof na otoku Cipru, kjer je veliko nevernikov spreobemil h kerščanski veri. Pridi-goval je z neuavadno gorečnostjo, tudi čudeže je delal. Po petdesetletnem trudapolnem in zvestem pastirovanju ga je Bog na plačilo poklical leta 102.
Sv. Barhdt, škof v Beneventu na Laškem, je živel v 7. stoletju. Bere se o njem, da je s svojimi pridigami spreobernil veliko poganskih Longobardov, vdeležil se je tudi velicega cerkvenega zbora v Carigradu leta 681, kjer je bila zaveržena kriva vera tedanjega časa. Eno leto potem je umeri. Benevenčanje ga častijo kot svojega mestnega patrona.
Sv. Gabin, mašnik in mučenik v Rimu, je bil brat sv. Kaja papeža in oče sv. Suzane. V duhovskih in posvetnih vednostih dobro izurjen je bil po smerti svoje soproge v mašnika posvečen, ter je postal učenik sv. Maksima. Ljuti cesar rimski Dijoklecijan ga ie dal zavoljo sv. vere zapreti v ječo, kjer je sv. mož kmalo umeri.
Sv. Odran, je bil služabnik (strežaj) sv. Patricija, kteri je razširjeval sv. vero na Irskem. Ko je zvedel, da neverniki, ki so njegovemu gospodu po življenju stregli, se bližajo vozu, v kterem sta se ravno peljala, se hitro Odran vsede na Patricijevo mesto, in tako so morilci, misle. da je Patricij, njega usmertili.
Sv. 7jamda, škof Jeruzalemski, je živel proti koncu tretjega in o začetku četertega stoletja. On je kerstil sv. Mavricija, ko je le-ta s svojimi hrabrimi in kerščan-skimi vojščaki bival še na Jutrovem. Pozneje je bil sv. Mavricij usmerjen zavoljo sv. vere z vsemi svojimi vojaškimi tovarši vred.
Gospa Josefina Persoglia, mati soproge c. kr. deželnega predsednika barona Vinklerja, je 19. t. m. nagloma umerla v 75 letu svojega življenja, in bila 21. t. m. djana v družinske rake pri sv. Krištofu. Bog ji daj večni pokoj.
Godoviška bratovščina č. g. V. Klobusa za duše v vicah in za treznost ima že kacih poldrugi sto udov.
Božične pesmi za mešani zbor, samospevi in s spremljavo orgelj. Zložil Ign. Hladnik. Cena 40 kr. Čisti dohoaek teh za božičnico priličnih pesem je namenjen študentovski kuhinji v Ljubljani. Naj bodo toraj še toliko gorkejše blagim Slovencem priporočene; verlemu gosp. skladatelju pa že naprej prav iskrena zahvala!
Kolero so že enekrati iztirali iz Tersta in od drugod — s peresi; pa kaj pomaga, ker tako malo kakor metle se ta huda bolezen boji peresa, in zrojila je zopet v Zaverhu na Isterskem, kjer so te dni zboleli 4 kmetje za kolero in še tisti dan 3 umerli. — Pokora, pokora naj bi se priporočala ob £oncu svetega leta; ne pa plesne vaje in enake šemarije, ki so vse veče prijateljice kolere, kakor pa zbirališča za molitve.
Duhovske spremembe.
V Lavantinski škofiji: Č. g. Jože Rostahar gre od sv. Martina pri Slov. Gradcu za I. kaplana v Šmarje pri Celju; č. g. Fr. Pečnik pa iz Luč za kaplana na Ljubno, in od ondot Č. g. Miha Šmid za I. kaplana v Vitanje. Ena kaplanija pri sv. Martinu in kaplanija v Lučah ostanete prazni, razpisana pa je župnija v Lembahu do 21. dec.
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo: Pn. g. dekan M. Kožuh
5	gld. 84 kr. — C. g. župn. Jož. Jereb 2 gld. —- Č. g. župn. Andr. Vole 5 gld. — G. L. Ravnik 2 gld. — Čp,st. g. župn. J. Mrak 3 gld.^
Za sv. Detinstvo: Č. g. J. Jer. 1 gld. — Preč. g. župn. J. Rozman 10 gld. — Ana Merzlikar 13 gld. 2 kr.; č. g. A. Smidovnik, duh. pomočnik v Žužembergu, 40 gld.
Za sv. Očeta: Čast. g. J. Mrak 1 gld.
Za sveto leto: Iz Železnikov čast. g. župn. J. Mrak
6	gld. — Preč. g. dek. M. Kožuh 5 gld. 50 kr. — Č. g. A. Vonča 1 gld. — Č. g. Jož. J. 2 gld. — Po preč. g. prof Jan. Gnjezdu 30 gld. za maš. namene.
Za cerkev Jezusov, presv. Serca: Hvaležni Vodičani 40 gld. — Iz Stare Loke po preč. g. dekanu M. Kožuhu 9 gld. 16 kr.
Za hišo kat. družbe rokodelskih pomočnikov: Preč. g. dekan dr. J. sterbenec 50 gld. — Prečast. g. prof. Jož. Mam 25 gld. — Preč. g. J. F. 25 gld. (Ti darovi so bili izroč. preč. g. prof. Gnjezda.)
Za bratovšino N. I j. Gosp S: Nekdo, ki se ob enem v molitev priporoča. 1 gld.
Za misijon v Bulgariji: Č. g. župnik A. Brezovščik 2 gld.
Za vstav Polikarpa Anastasijada v Carigradu: Č. g. župnik A. Brezovščik 2 gld.
Za Marijanišče: Čast. gospod Andrej Vole 10 gld.
Č. gosp. Jožef Bušič 3 gld. 80 kr.
Pogovori z gg. dopisovalci.
Gospodu pisatelju spisa: ,,Družba zoper družbo, vojska zoper vojak o": Obravnava o 3. redu je gotovo primarna današnjemu časa in hvaležno jo bodemo porabili. Tudi za „Potvanje" in drugi spis Vam bomo serčno hvaležni, le pošljite, Če tudi ne vsega na enkrat.
Odgovorni vrednik: Lnka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožel Blaznikovi nasledniki v Ljubljani