96 FUŽINSKA ZBIRKA FRANCE MESESNEL Industrija je ustvarila v XIX. stoletju največja za sebna bogastva in z njimi razpoložljiva sredstva za zbiranje umetnin. Tedaj prehajajo naloge, ki so jih od renesanse dalje izpolnjevali le najvišji cerkveni in posvetni knezi, na novi stan bogatih meščanov, ki pa svojega bogastva ne črpajo več iz trgovine ali vele- posestev, temveč ga služijo s svojo individualno pod jetnostjo. Kultura, katero so ustvarjali, ima zato svojevrstno obeležje in prav tako likovna umetnost, ki ima zelo velik delež v tej kulturi. Da je v meščan skem XIX. stoletju res nastala kultura, vredna te označbe, vidimo po vseh njenih stvaritvah, manj po arhitekturi, pač pa po vseh sestavinah meščanskega doma, s katerim se je industrijski meščan ločil od neudobnih graščin in hladnih palač, življenje se sedaj omejuje na družino, postaja v neki meri iilistrozno, toda stremi za vsakovrstno izobrazbo in vsebuje mnogo individualnih umetniških nagnjenj, šele s temi lastnostmi je slednjič izginila umetnost za golo re prezentanco, s katero je zadnji barok in po njem še čisti klasicizem segel v XIX. stoletje. Umetniška dela, ki obdajajo meščana v novem sto letju, imajo svoj stilski vir v klasicistični miselnosti, zlasti v njenem smislu za odtehtanost in dognano obliko. Toda prvotna hladnost tega klasicizma, pa naj si bo v slikah, redkih kipih, celo pa v pohištvu, se polagoma ublaži in na mesto strogosti in občnosti stopi toplejša familiarnost, ki ustreza celotnemu živ ljenjskemu občutku meščana tudi tedaj, če se je po lastil kake graščine. In takih primerov je vedno več, 97 kajti plemstvo je gubilo tla na račun obogatelega me ščanstva. Grad Fužine pri Ljubljani, ki ima svoje ime po kovačnici ob Ljubljanici, se je prvotno imenoval Stu denec, že zgodaj je vodna moč Ljubljaničinega slapa gnala fužinske mline in druge industrijske naprave. Grad sam je velika pravokotna zgradba na levem bregu reke. Bil je nekoč utrjen, kar pričajo stolpi na nje govih oglih, okoli gradu pa je tekla voda po globokem jarku, v katerem sedaj raste cvetje. Preko jarka vodi na severni strani kamenit most v vežo in na prostrano, četverokotno dvorišče, obdano na severu z arkado. Pred mostom so na vsaki strani kameniti emblemi z viteško opremo, nasproti pa starinski park z uto, ki spominja po svoji koničasti strehi na nekdanje ekso tične vrtne stavbice. Prav nad mostom je v nadstropju na štirih kamenitih konzolah pomol, vanj pa je vzi dana lepo ohranjena kamenita plošča s tremi izklesa nimi grbi in nemškim napisom, ki pove, da je grad dogradil Vid Kisel 1. 1557. Po Valvasorju, ki je objavil tudi bakrorezno sliko gradu, je grad kasneje prišel v last kneza Johana Ulriha Eggenberga. Ko je novi last nik zapustil grad s posestvom kot ustanovo tržaškim jezuitom, je stanoval v njem le oskrbnik, oprema pa je pričela propadati. L. 1773. je grad pridobila država in ga dodelila tržaškemu študijskemu fondu. Ko je bil I. 1825. grad na dražbi, ga je takrat 261etni kranj ski trgovec Fidelis Terpinc kupil s posebnim ozirom na vodno silo na Ljubljanici ter jo izkoristil za svoje obširne industrijske načrte. Zgodovina Terpinceve družine je polna presenetljivih viškov, ki vsi izvirajo iz prirojene industrijske in tudi trgovske podjetnosti, s katero so v treh rodovih iz kmečkih posestnikov in vaških kramarjev postali industrijski podjetniki, veletrgovci in bogataši. Fidelis Terpinc (1799.—1875.), sin slovenskih star šev, se je udeleževal slovenskega političnega življenja in bil nekaj časa celo namestnik deželnega glavarja. V tedanji družbi je imel velik delež, posebno pa je posegal v ljubljansko življenje, odkar se je poročil z Jozefino Zeschko (1805.—1885.), nekdanjo zaro čenko Andreja Smoleta in znano ljubljansko lepotico. Ostala sta brez otrok. Uredila sta si fužinski grad kot svoje bivališče, kasneje, ko je Fidelis ostarel in je grad poslal zaradi industrije prehrupen, sta pa sta novala v Zeschkovi hiši na Mestnem trgu. Valvasor opisuje Fužinski grad in pravi, da ima krasne poslikane strope, ki pa zaradi slabe oskrbe pod jezuiti propadajo. Gotovo že v Terpinčevem času ni bilo sledu po teh umetninah, prav tako pa ne po ostali stanovanjski opremi. Zakonca Terpinčeva sta si uredila stanovanje na novo in je bilo pač primer tedanjega meščanskega doma, čeprav v prostorih pro strane fevdalne graščine. Fidelis Terpinc je dal neka tere sobane pregraditi in napraviti nove strope, ostala pa je stara kapela z oltarjem in dekoracijo. V preurejeno graščino je prinesla Fina Zeschko novo pohištvo, nekaj pa ga je nakupila zakonska dvo jica tudi kasneje. Ker sta imela oba mnogo smisla za umetnost, posebno pa za slikarstvo, so se kmalu stene njihovega doma napolnile z novimi umetniškimi deli. Samozavest industrijcev je narekovala v prvi vrsti naročila domačih portretov. Terpinc je bil dober zna nec Langusov in si ga je izbral za domačega slikarja. Tako je Langus še 1. 1826. portretiral mladega gra- ščaka kot lovca in ga posadil pred savsko krajino, s planinami v ozadju. Pol fantastična, pol narodna noša daje zdravemu gorenjskemu mladeniču prav po seben okvir. Portret, ki je zelo velikih mer, je bil na pravljen kot dekoracija vrat na omari za puške. Kas neje pa je Langus po vrsti portretiral v manjših, do prsnih slikah vse družinske člane ter starše; naslikal 98 pa je tudi repliko majhnega portreta Matije čopa. S tega je mogoče sklepati, da je imel Terpinc zveze tudi z ožjim Prešernovim krogom. Fina Terpinc je sama naročala slike pri slovenskih slikarjih in je na ta način podpirala mlade akademike Franketa in Janeza šubica. Kupovala pa je tudi tuje sLike in kopije. Njen zakon je bil brez otrok in zato so Terpinčevi adoptirali Emilijo Garčevo z Reke, kas neje poročeno z Janezom Baumgartnom, trgovčevim sinom iz Ljubljane. Emilija je sama slikala in je pre skrbela svojima hčerkama Jožefi in Mariji slikarski pouk, ki pa je imel precej priložnosten pomen. Kot hišna prijateljica je na Fužinah poučevala slikanje Ivana Kobilca, obenem pa je ustvarila vrsto portretov in portretnih študij, ki so pomembna skupina njenih starejših del. Marija Baumgarten se je poročila s svojim sorodni kom Ivanom. Paumgartnom, ki je bil v avstrijski kon zularni službi. Ko je lansko jesen nenadoma umrl, je družina opustila dom na Fužinah, ki so že prej prišle v last Vevških papirnic, zbirke njihovih prednikov pa so prišle v razne roke in so samo deloma še v prvotni lasti. O tej zbirki, ki je za našo kulturno zgodovino precejšne važnosti, naj bo na tem mestu zabeleženo vse, kar nam bo moglo kdaj služiti. Med slikami, ki so jih Terpinčevi kupili za svoj dom, je bila zbirka kakih osem tablic s pasijonskimi prizori, ki jih je pripisati Laverjevemu krogu. Večina tablic je prišla v neznano posest, toda njihova umet niška vrednost ni bila posebno velika. Na rodni Kranj je Fidelisa spominjala veduta gorenjske metropole, slikana na Gašteju 1. 1813. Delo (74 X 90 cm) je pre cej samouško, vendar ima več kot le topografsko za nimivost, kajti nad Savo je naslikana bitka med Na poleonovimi in cesarskimi vojaki. Promet na mostu je posebno značilen za Terpince, ki so kot njegovi zakupniki zaslužili svoje prvo bogastvo. Razen zelo lepo ohranjene miniature sv. Jurija, slikane 1. 1693. na pergament, bi bilo naštevanje starejših originalnih del skoraj izčrpano, kajti največji del zbirke je nastal v Terpinčevih letih in za gospodarjeve potrebe. Razen že omenjenega velikega Langusovega portreta Fidelisa Terpinca, danes v lasti Lotte Paumgarten- Horsetzkv, je ohranjen odličen doprsni portret Ter- pinčev iz kasnejših let. Oljna podoba kaže industrijca v dobrih moških letih s poudarjenim izrazom inteli gence. Pasivna reprezentativnost je uspešno prema gana s prav življenjsko potezo energičnega pogleda in podjetnosti. Zanimiva je Terpinčeva noša in mornar ska brada. Pendant njegovemu portretu je podoba njegove žene Fine, katere lepoto so opisovali naši pi satelji. Langus jo je naslikal s križasto modno ruto na glavi, katero z obema rokama drži na prsih, kakor da jo pomerja pred ogledalom. Zelena žametasta oble ka odkriva obla pleča in jih obroblja z značilno čipko. Fina je na tej podobi že zrela ženska, toda vzlic ne koliko suhoparnemu Langusovemu obravnavanju kaže še precej čara svoje vešče podčrtane lepote. Na por tretu, ki spada med najboljša Langusova dela, sta roki najslabše obravnavani. Tretji Langusov portret enake velikosti (74 X 37 cm) kaže Fidelisovega brata Ivana, ki je bil zdravnik; ta portret je edini podpisan: Langus/pinx. Tudi to delo je po kvaliteti zelo dobro. Glava mladega, obritega moža z zalizci ima nekaj ro mantičnega okvira. Zdravi, rdečelični mladenič s po sebno energičnim pogledom kaj malo spominja na konvencionalne poze ostalih Langusovih del. Po leske tajoči barvi nekako porcelanskega občutka bi moral biti portret iz tridesetih let, ko se Langusovim por tretom še pozna vpliv Tominčev in njemu sorodnih portretistov. 99 Langus je slikal tudi starše Fine Zeschko; oba sta portretirana na enako velikih slikah manjšega forma ta. Oče Franc Zeschko je naslikan v naslonjaču sedeč, do pasu. Desnico ima po tedanji šegi zataknjeno za te lovnik. Obriti obraz sivolasega moža, še zelo živahnega pogleda, izdaja dosti skrbnosti in tudi strogosti. Ne koliko manj pastozno je slikana njegova žena Tere zija, rojena Ogrin, ogrnjena s pisano ruto in pokrita z zelo nežno, čipkasto čepico. Langus se je posebno potrudil z izdelavo čipk, pentlje, umetnih cvetlic, ko drov, biserov in drugega lepotičja, vendar je portret v celoti bolj trd, kakor pa možev. V Terpinčevih sobah je razen opisanih portretov visel tudi odličen majhen portret starega Blaža Ter- pinca (1768.—1836.), tovarnarja v Kranju. V zadnjem času se je izgubil; portreti Fidelisa, Fine in njenih staršev so prišli v last papirnice v Vevčah. V isti lasti je sedaj tudi mali Langusov portret Matije Čopa, podoba zdravnika Terpinca pa je v zbirkah ljubljan skega Mestnega muzeja, kjer je še več podob s Fužin. Od Langusovih del je samo še mali oljni portret stavbarja Mateja Medveda (25 X 18,5 cm), čigar modra suknja in ostala noša izdaja kmetiškega človeka prav tako kot njegov obriti, prostodušni obraz z naprej po česanimi lasmi. Kot znamenje svojega poklica ima v desnici črtalo, na mizi pa načrt. Fidelisa Terpinca kot starca z belo brado ter Fino je naslikala Langusova nečakinja Henrika; njen je tudi enako majhen oval s sliko Josipine Turnograjske. Zdi se, da je posneta po fotografiji, ki je obenem s Fidelisovo fotografijo prišla v mestno last. Dalje je v muzeju portret Ivana H. Baumgartnerja (1807.—1894.), izvoljenega, pa ne potrjenega ljubljanskega župana in načelnika strel cev. Doprsni portret malo sivkastega moža z brki in bradico je istočasna kopija po M. Stroju. Eno najza nimivejših del pa je oljna slika mladega Janeza Šu- bica, naslikana za časa njegovega šolanja pri Janezu Wolfu (1869.—1871.). Na sliki (41,1 X 49,5 cm) je mladi slikar ohranil dogodek v Terpinčevi hiši na Mestnem trgu, ko je bolni fužinski graščak v postelji obhajal svoj god in sta mu čestitala dva para njegovih svakov ter, kot zadnji v družbi, črnooblečeni umetnik Wolf. šubic je verno posnel vse noše, posebno ženske in nam ohranil njihove pestre barvne kontraste, prav tako pa ga je zanimalo meščansko pohištvo ter barvite tapete. Slika je zanimiv in redek meščanski genre, po izvedbi pa pravo mladostno delo, polno iskrenosti in barvne neizenačenosti. V zbirki fužinskega gradu je tudi podoba sv. Kata rine, po tradiciji pripisana Egartnerju, toda v resnici Langusovo delo. Na znamenju ob mostu čez Ljublja nico so bile na štirih hrastovih tablicah naslikane re ligiozne slike, toda ohranjene so le tri. Med njimi sta dve Langusovi sliki, tretja pa Wolfova. V kapeli sta visela dva triptiha, sedaj pa sta v lasti Narodne gale rije. Starejši, katerega je Janez Wolf slikal še v Be netkah, ima v srednji sliki Marijo z Jezusom, katerim godejo angelci z očitnim vplivom Anselma Feuerbacha, na krilih pa sta naslikana sv. Neža in sv. Janez, pa- trona VVolfova in njegove žene. Mlajši triptih, manj stroge risbe in toplejšega tona, ima poleg sv. Jožefa na krilih sv. Joahima in sv. Ano. Razen treh brezpo membnih kopij Jurija Tavčarja ima Fužinska zbirka dve sliki sicer neznanega slikarja M. Umeka. Ena kaže 100 doprsno podobo mlade deklice in je datirana 1. 1872., druga pa je portret bradatega starca v profilu, po izročilu portret Jerneja Kopitarja. Vendar je delo toliko mlajše, da ne more biti Kopitarjeva slika in je gotovo akademska študija po tipičnem modelu. Drugi, malo znan slikar, ki je na Fužinah zastopan, je Leh- mann: ima majhen, pastozno slikan portret mlade ženske v profilu. Henrika Langus, ki je po stričevi smrti postala do mača slikarka na Fužinah, je napravila še en ovalen portret Fidclisa Tenpinca v starejših letih, potem pa podobo Emilije Baumgartner z grozdom v roki. Po tej sliki je napravila še ovalno kopijo. Drugo njeno delo je Deklica z golobčkom, razen tega pa še podoba gdč. Ahačičeve. Krajina je na Fužinah manj zasto pana: imeli so le dve Pernhartovi sliki, manjši Vrh Triglava in večji Bled. To je pristno delo našega kra- jinarja, z zelo obširno veduto jezera in okolice ter pogledom na Stol in ostale planine. Grad Fužine je bil tudi naslikan, toda zelo diletantsko. Po tradiciji je bil delo Jos. Strusove. Kakor smo omenili, je mlajšo generacijo portretirala Ivana Kobilca, ki je tudi poučevala slikanje in je ob svojih pogostih obiskih naslikala mnogo študij na Fu žinah. Vseh njenih del je ostalo na Fužinah 17, skoro samih portretov in študijskih glav. Največja slika je dvojen portret kontes Jožcfine in Marije, izvršen v pa- stelu. Razen tega zelo nežno občutenega dela je Ko- bilca naslikala nekaj robustnih študij gorenjske ma mice z ruto, več dekliških glav ter dve s čopičem ski cirani študiji. Ena predstavlja fužinsko lepotico Kor- barjevo, druga, manjša, pa glavo Marije Baumgarten. Skoraj vsa Kobilčina dela se odlikujejo z izredno sve žino, obe skici pa sta zaradi svoje neposrednosti in svobodne poteze nekaj podobni slikarskemu načinu Toulouse - Lautrecovem. Serijo njenih del, nastalih v letih 1883.—1885., zaključujeta študijska risba in pa- stel dekliške glave. Fina Terpinc je naročala tudi kopije po imenitnih starejših mojstrih. Najprej so kopije izvrševali tuji kopisti, potem pa, ko je Langus izvršil dve, sta prišla na vrsto mlajša domača slikarja Franke in Janez Šu- bic, oba beneška učenca. S kopijami po Raffaelu, Rem- brandtu, Corregiu, Bonifaziju de Pitati, Mme Le Brun in Murillu so večinoma okrasili veliki salon na jugo zahodnem oglu v Fužinah, kjer so viseli portreti do mačih in kjer je bilo najreprezentativnejše pohištvo. V tem salonu, čigar sredino je zavzemal biljar vprav ogromnih mer, sta bili tudi edini omembe vredni skul- pturi fužinskega gradu: to sta bila portreta Fine in Fidelisa Terpinca, oba od Franca Zajca. Manj po memben je marmorni relief Fine, dočim je sadrena glava Fidelisa Terpinca iz I. 1875. prav kvalitetno delo in odlično kaže stremljenje generacije neposredno pred realizmom. Vsa našteta slikarska in kiparska dela so krasila sobane v južnem in jugozahodnem delu gradu, kjer so bili sprejemni in deloma stanovanjski prostori. Več garnitur pohištva iz raznih desetletij XIX. stol. ima manjšo kulturno vrednost, pač pa so značilni ostanki 101 bidermajerskega pohištva, ki ga je imela Fina Zeschko za doto. Po slogu spadata v to skupino tudi dva glas bena avtomata v podobi precej visokih omar, od ka terih je pa le ena domače delo. V splošnem pa namera, ustvariti iz prezidanih grajskih soban udobno doma čijo, ni popolnoma uspela, ker so bile dimenzije vse prej kot intimne. Zato sta stara Terpinca na stara leta raje prebivala v mestu in si uredila pravi meščan ski dom v Zeschkovi hiši. Od zgodovinskih predmetov je ostala na Fužinah še velika miza, za katero je po tradiciji zasedal ljubljanski kongres, ter oprema ka pele, ki jo novi lastniki s pieteto varujejo. Obširne stene fužinskih soban so bile razen z na štetimi umetninami pokrite še z drugimi kulturno zgodovinskimi zanimivostmi: med njimi so bile stare fotografije, bakrorezi, litografije in risbe, vezenine, spomini na razne dogodke, skratka, z deli, ki so živo prikazovala interese polpreteklih generacij. Po svoje je tak dom del naše kulturne zgodovine in posledica tedanjih socialnih razmer. Marsikak del te zbirke, ki je prej služila vsakdanjemu življenju, bo poslej v na ših javnih in zasebnih zbirkah priča o aktivni rasli slovenskega meščanstva v XIX. stol., pa tudi o njegovi sterilnosti, ko se je nova generacija oddaljila od na roda in zemlje ter zaostala za splošnim razvojem. Opomba. O Fidelisu Terpincu gl. članek dr. Ru dolfa Andrejke v I. letniku »Kronike«, kjer je tudi nekaj ilustracij s Fužin. Podatki o delih Janeza Šubica so deloma iz ohranjene korespondence (ZUZ IX., 1929., str. 150), deloma po avtorjevi knjigi Janez in Jurij šubic (1939.). 102