Zenska vzgoja. (Spisuje Jos. Ciperle.) ~. nKakoršen gospod, tak sluga." Pregovor. čemii sem omenjal vse to? — vprašaš čestiti bralec. — Hotol sera le nekoliko svariti Ijudi pred takimi in enakimi nevarnostimi. Saj ti je znano ono glavno pravilo v pedagogiki, da naj bode pred vsem vzgojitelj sam dober, pofem še le se sme pričakovati kaj uspeha v vzgoji. Ali če uže tega ne veš, slišal si gotovo pregovor, ki veli: BKakoršen oče, taka družina." Zdaj me razumeš menda. Slišiš tožiti dan za dnevom, kako slabi so zdanji časi. Kaj bode iz tega! slišiš plakati, — kam pridemo! čuješ vsklikovati. — Slabi časi so, to je istina; ali kdo je je temu kriv? Ljudje, sami Ijudje, kajti ti si sami narejajo čase. Kakor si postelješ, tako bodeš ležal, — vcli drug nič manj resničen pregovor. In tako je tudi. Treba se mi je zdelo tedaj razjasniti nekaj momentov, ki bodo čisto uničili ljudstvo; ali če uže to ne, vsaj spravili ga na zelo nizko stopinjo. Kako se bode potem zanemarjala vzgoja otrok, si lehko misliš, dragi bralec; saj se uže danes ne gleda preveč na njo. Naj pišo pedagogi še tako mične nauke, kako naj se vzgoja mladina; njih glas bode glas vpijočega v puščavi. — Stari se morajo izboljšati, to je glavna potreba. Ali pedagogi iniajo premalo moči v to. To bi vse bolje lehko preskrbeli oni, ki z najnatančnišo doslednostjo ga uničujo duševno in telesno. Toda mnogo se more doseči tudi z malimi sredstvi. Da bi se vsaj v pričo svojih otrok obnašali stariši vselej dostojno! To bi bilo uže mnogo. Ali tudi to se ne zgoili. Dokler je otrok še jako nj.ajh.en, raenijo, da jih ne razume. Ali na to ne pazijo nikdar, kdaj jih začne razumevati otrok. Zato se ne predrugači prav nič njih obnašanje tudi ne pozneje. Odpro se jiui največ še le oči takrat, ko se otrokova izpridenost pokaže uže v najvcčem lesku in blesku. Potem izgovarjajo stariši: Bog zna, odkod ima otrok vse to! — Mnogokrat celo obdolže kar naravnost kako tujo osobo, češ, ona ga je naučila vsega tega. To je, se ve, jako žalostno. Nckateri stariši so vender še na tihem prepričani, da so sami zakrivili otrokovo izpridenost. To je še nekoliko tolažno. Ali žalostno je, ako niso prepričani, ter v svoji slepoti iščo vzrokov tam, kjer jih ni. Tu ni lehko pouaagati. Zadovoljen bi bil jaz nad vse, ako bi v prvi vrsti stariše le prepričal, da bi na se pazili najbolj; in še le v drugi vrsti na druge. Oj, da bi pazili vestno na vsako besodo, katero izustijo vpričo otrok; na vsako svoje še tako picpvosto dejanje! Koliko manj izpridenih otrok bi bilo potem! Pravijo, da to ne gre; navaja se tudi, da vse to nič ne pomaga, ako so otroci uže pokaženi. Zato se kramlja, pred otroci ravno tako, kakor pred odruščenimi. Toda vedeti se mora, da je tudi izpridenost pri nekateril) na viši, pri druzih zopct na niži stopinji, da se lehko poveča in tudi poinanjša, če uže ne čisto iztrebi. Dobro, otrok je pokvarjen, ali naše slabo govorjenje ga bode le še bolj pokvarilo. To se samo ob sebi razume, poreko nekateri, ni treba omenjati tega. Ali vender se ne ravnajo prcmnogi po tem, ampak ravno nasprotno. Koliko je obče znanega, koliko samo ob sebi razumljivega; a se vender ne izpolnuje. Zato ne škoduje, omenjati tcga. Stariši, ako uže dobrega vz gleda ne morete dajati otrokom, ne dajajte jim vsaj slabega. To se vender lehko tirja od vas. Vi pokvarite dostikrat otroke, da sami ne veste kdaj. Zato pazite, pazite! Posebno po noči pazite na se, da otrok ne pohujšate. Pač lep in dober je svet, da otroci ne smejo spati v isti sobi s stariši. Kjer je mogoče, naj se tudi izpolnuje. Toda mogoče je malokje. In kjer ne gre, tam je treba toliko veče pozornosti na se. Le pomislite, kaj veli Kristus: aKdor pa pohujša katerega malih, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopil v gtobočino morja. Gorje svetu zaradi pohujšanja!" V prvi vrsti so tedaj stariši, ki pohujšajo otroke, in še le v drugi so drugi ljudje. Otroci občujo z otroci, in v eni ali drugi otroški družbi se uže najde kaka garjeva ovca, ki druge okuži. In čudno, kako se razširja tol Otroci začno kaj radi igrati očeta in mater in enake igre. Zato bi bilo dobro, ako bi se tudi pri igrah dečki ne držali vedno deklic. Znano je, da so fantovske igre različne od dekliških, ali vsaj morale bi biti, in nekdaj so tudi bile. Zdaj vidimo, se ve, kakor sem uže omenil, tudi dečke igrati se s puncami; in zato ni mej njimi več one krepkosti, katera je kin6ala nekdanje mladenče. Dobro bi bilo tedaj, ako bi se dečki z dečki, deklice pa igrale z deklicami. Verjenaite mi, da bi se mladina manj pokvarila. Nekdaj stno igrali vojake, bili smo boje; prigodilo se tudi včasih, da je prinesel kdo razpraskano lice iz boja. Vender to se mu je prigodilo vedno prav po nakljufji. Tako surovi nismo bili, kakor zdanja mladina; in tudi ni bilo mej nanii tako imenovanih tajnih grešnikov, katerih zdaj vse mrgoli. Jaz menirn, da to izvira iz premnozega občevanja dečkov z deklicami. Morda se motim. Bog daj, da bi se!