M k Slovenska
slovstvena čitanka
za
učiteljišča.
Sestavil
dr*. Jakob Sket,
c. kr. profesor.
Cena 1 gld. 50 novč.
Na Dunaju.
kr. zalogi šolskih knj 1893.

Kazalo.
Srednjeveška doba. VI —XVI. stoletje.	S)
1.	Nekdanje naselbine slovenske................................1
2.	Zgodovinske črtice o Slovencih od VI—X. stoletja................5
3.	Državne in prosvetne razmere v Slovencih od X —XVI. stoletja. . .	10
4.	Slovenski jezik od X —XVI. stoletja.............21
Slovenski spomeniki.
5.	Brizinski spomeniki.
a)	Očitna izpoved...................27
b)	Homilija.....................28
c)	Izpovedna molitev.................30
6.	Celovški rokopis....................32
7.	Ljubljanski rokopis.
a)	Očitna izpoved...................32
b)	Pesen „Salve regina"................34
8.	Iz beneško-slovenskega rokopisa iz leta 1497....................34
9.	Prisežni obrazci iz rokopisa Kranjskega mesta.
a)	Prisega za meščana.................35
b)	Prisega za sovetnika.................35
c)	Prisega za sodnika.................36
d)	Prisega za porotnika.................36
Protestantska doba. 1550 —1595.
10.	Splošen pregled protestanske dobe..............37
11.	Glavni pisatelji v dobi protestantski.............41
12.	Primož Trubar.
a)	Predgovor iz Katekizma. 1550..........................50
b)	Predgovor iz Abecedarija. 1550........................51
c)	Predgovor iz Katekizma druge izdaje. 1555................52
d)	Predgovor iz Evangelija sv. Matevža. 1555................53
e)	Iz prvega dela novega zakona. 1557.
1.	Obseg prvega dela novega zakona..........55
2.	Lukež X. 25 —38..................................56
13.	Sebastijan Krelj in Jurij Juričič.
a)	Iz Postile slovenske. 1567.
1.	Predgovor k Postili slovenski............57
2.	Lukež VIII. 4 — 9................59
b)	Iz Postile slovenske. 1578.
1.	Lukež VIII. 4 — 9................59
2.	Lukež VII. 11 — 17...............59
14.	Jurij Dalmatin.
a) Iz Pasijona. 1576.............................60
Kregtomatija slov.	II
67
67
68 68 68
69
70
71
b)	Iz Sv. pisma. 1584.	stran
1.	Iz predgovora k Sv. pismu.............60
2.	Psalm 46. (stsl. 45.)...............61
3.	Lukež X. 30 —36................................61
4.	Matevž XX. 1 — 7................62
c)	Iz Krščanskih lepih molitev. 1584.
Ena druga molitou zupar Turka............62
15.	Adam Bohorič.
Ena druga otročia peisam................63
16.	Predgovor iz Hišne postile Lutrove. 1595........... 64
17.	Duhovne pesni protestantske.
1.	Ena druga božična pejssen. . .............66
2.	Ta stara velikanočna pejsen.............
3.	Ta stara peisen od svetiga duha...........
4.	Večerna molitov.................
5.	Prošna za myr..................
6.	Ena serčna molitou zuper Turke. ■ ■ ■........
7.	Ena peisen, kadar oče eden čez daželo yti........
18.	Kajkavski pisatelji v XVI. stoletju..............
19.	Iz Kronike Antona Vrarnca. 1578.
Kralj Matjaž....................
Katoliška doba. 1595 — 1765.
20.	Kratek pregled katoliške dobe...............75
21.	Tomaž Hren.
a)	Prisežni obrazec za izpreobrnjence. 1600......... 83
b)	Evangelija in listovi. 1612.
1.	Lukež X. 30—35................ 84
2.	Lukež VI. 41. 42................84
3.	Molitva po pridigi................85
4.	Ena karščanska spuvid..............85
22.	Janez Ludovik Schoenleben.
Evangelija in listovi. 1672.
1.	Lukež VI. 41. 42................86
2.	Od divice matere Marie čez leitu (pesen).......86
3.	Oče naš, češčena Marija in vera..........87
23.	Matija Kastelec.
a)	Bratovske bukvice sv. roženkranca. 1678.
1.	Peissen Marie divice. Magnificat .........88
2.	Psalm 14. (15.) Domine, quis hEibitabit......
b)	Nebeški cilj. 1684.
1.	O srdu. § 1., 2., 3.............
2.	O jeziku. § 1., 2., 3............
c)	Nauk kristjanski. 1688.
1.	O četrti zapovedi. § 1., 2...........
2.	Iz »božje pratike"..............
24.	Janez Bajkart Valvazor.
a)	Zaštitno vošejne te krajnske dežele (pesen). J. Zizenčeli. ... 93
b)	„Slava vojvodine kranjske". J. Bleiweis (1853)....... 93
25.	Janez Krstnik od Sv. Križa.
a)	Pridige. I. del. 1691.
Predgovor....................96
b)	Pridige. III. del. 1696.
Povest o možu in ženi...............98
c)	Pridige. IV. del. 1700.
Ob času vojske leta 1683.............. 99
88
89
90
91
92
26.	Oče Hipolit.
a)	Orbis pictus. 1711.	Stran
1.	Poljsko delo..................100
2.	Preja....................101
3.	Tkanje....................101
b)	Bukvice Tomaža Kempenčana. 1719.
1.	O ničemernosti sveta...............101
2.	O čitanju sv. pisma...............102
27.	Pasijonske igre.
I. podoba, a) Angelj z mečem..............102
b)	Angelj s kelihom..............102
c)	Angelj s petelinom.............103
. II. podoba. Hudiči in pogubljena duša............103
XI. podoba. Ljubezen (Cupido)...............103
28.	Oče Rogerij.
a)	Pridige o svetnikih. I. del. 1731.
1.	Pravljica o salamandri..............104
2.	O vrtnici...................105
b)	Pridige o svetnikih. II. del. 1743.
O človeškem srcu. ..."............105
29.	Jernej Basar.
Pridige. 1734.
1.	Iz predgovora.................107
2.	O zamudi časa. 1., 2..............108
30.	Miha Paglovec.
a)	Iz predgovora k „Tomažu Kempenčanu". 1745....... 110
b)	Iz predgovora k .Sveti vojski". 1747.......... 110
31.	Kajkavski pisatelji v XVII. stoletju..............111
32.	Peter Petretič.
Sv. evangeliji. 1651.
1.	Iz predgovora. 1., 2...............11]
2.	Opazka o posvetnih pesnih............113
3.	Ave, maris stella (pesen).............113
33.	Jurij Habdelič.
„Prvi otca našega Adama greh." 1674.
1.	Predgovor...................114
2.	Nestalnost priprostega ljudstva...........114 •
Preporod slovenskega slovstva. 1765 — 1843. A.
34.	Prehodna doba. 1765—1795............... 116
35.	Marko Pohlin.
a)	Hvala o. Marku iz Pisanic. 1779. J. Mihelič........123
b)	Iz predgovora k Malemu besedišču. 1782......... 123
c)	Iz predgovora h Kratkočasnim ugankam. 1788....... 125
d)	Popis kranjske dežele iz knjige: Kmetom za potrebo. 1789. . 125
36.	Jurij Japelj.
a)	Veliki katekizem. 1779.
Castitka presvetli cesarici..............127
b)	Zbrane molitve. 1786.
Psalm Miserere..................127
c)	Pridige za vse nedelje. I. del. 1794.
O delu.....................129
37.	Blaž Kumerdej in Jurij Japelj.
a) Bralne vadbe za ljudske šole. 1778. 1796.
Skrivalec...................130
b)	Sv. pismo novega zakona. 1784.	Stran
Lukež X. 30 — 36................. 131
c)	Sv. pismo starega zakona. I. zvezek 1791.
Iz drugih Mojzesovih bukev, 1—5...........131
38.	Ožbald Gutsman.
a)	Kristjanske resnice. 1770.
1.	Predgovor...................131
2.	O ljubezni proti bližnjemu.............132
b)	Evangelije in branje. 1780.
Lukež XXIV. 13 — 35................133
c)	Pregovori in reki iz slovarja. 1789........... 134
39.	Jožef Hasl.
Predgovor k Svetemu postu. 1770............ 135
40.	Štefan Ktizmič.
Novi zakon. 1771.
1.	Iz predgovora......................... . 138
2.	Lukež VI. 41. 42................... 139
3.	Lukež XXIV. 13 — 35..............139
41.	Leopold Volkmer.
a)	Basni in pesni.
1.	Lipa ali slatka kerčma..............140
2.	Sinica ali kaštigana prevzetnost...........141
3.	Sivec ali srečna podložnost............142
b)	O slavnem pesniku Slovenskih goric in njegovi dobi. A. Slomšek (1853)............................................144
B.
42.	Vodnikova doba. 1795 — 1830..............................146
43.	Životopisne črtice o Valentinu Vodniku............151
44.	Valentin Vodnik.
a)	Iz Pisanic. 1781.
Prošna za krajnsko modrino (pesen)..........160
b)	Iz Velike pratike. 1795—1797.
Popissuvanje krajnske dežele.............161
c)	Iz Ljubljanskih novic. 1797 — 1800.
Povedanje od slovenskiga jezika. I., II.........163
d)	lz predgovora h Kuharskim bukvam. 1799................167
e)	Pesni za pokušnjo. 1806.
1.	Zadovoljni Krajn'c.............. . ..168
2.	Star' pevic, ne boj se peti.............168
f)	Pesni za brambovce. 1809.
1.	Predgovor...................169
2.	Radovoljni brambovci..............170
3.	Brambovska molitev...............170
g)	Iz predgovora k Pismenosti. 1811............171
h)	Iliria oživlena (pesen)................172
i)	Pesni Anakreontove.
Skeržak......................173
k) Moj spominik (pesen)................173
45.	Matevž Ravnikar.
Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi. 1815 —1817.
1. Iz predgovora.................174
2 Od božje vsigapričijočnosti. (Psalm 138.)......175
3.	Obud k' zavupanju v' Boga. (Psalm 45.)......176
4.	Posluša naj me. (Psalm 33.)...........176
5.	Mozesova zahvalena pesem............177
46.	France Metelko.
Ezopove basni iz slovnice. 1825.	atran
1.	Volk inu jagnje.................178
2.	Zajci inu žabe................178
3.	Medvšd inu bžčele...............178
47.	Janez Primic.
a)	„Prava pot k dobremu stanu." 1812.
1.	Predgovor...................179
2.	Pregovori...................179
b)	Nemško - slovenska branja. 1813.
0 starih Slovanih.................179
48.	Janez Leopold Šmigoc.
Vadbe v slovnici. 1812.
1.	Polsko delo..................181
2.	Živinska reja.................183
3.	Pčelarija...................183
49.	Peter Dajnko.
a)	Kratke basni in povesti iz slovnice. 1824.
. 1. Leb, osel ino zavec........................184
2.	Želev ino orel.................184
3.	Apeles ino Aleksandrov konj............184
4.	Trije popotniki ino kerčmarica...........184
b)	Iz posvetne pesmarice. 1827.
1.	O namenu posvetne pesmarice...........185
2.	Mladost (pesen).................186
3.	Popevajoči škerlec (pesen).............186
50.	Miha Andreaš.
1.	Francoska vojska (pesen)...............187
2.	Praznost sveta (pesen)................187
51.	Urban Jarnik.
a)	Pesni.
1.	Moj sedanji kraj................188
2.	Zvezdje....................188
3.	Kres.....................188
b)	Zber lepih naukov za slovensko mladino. 1814.
1.	Predgovor...................189
2.	Sirotej je osla zgubil...............191
3.	Osel in lev..................192
52.	Valentin Stanič.
a)	Pesni za kmete in mlade ljudi. 1822, 1838.
1.	Kmetovski stan.................193
2.	Kmet svojimu sinu................193
b)	Hvala vinske terte (pesen)...............194'
C.
53.	Prešernova doba. 1830—1843.........'......196
54.	Kranjska Čbelica....................201
55.	Miha Kastelec.
1.	Prijatlam krajnšine.................206
2.	Zaterti......................206
3.	Blagor prostim...................207
4.	Natura. . .....................207
56.	Jakob Zupan.
1.	Jesen......................207
2.	Baron Valvasor...................208
3.	Baron Cojz Žiga..............«...	208
57.	Blaž Potočnik.	Stran
1.	Vodniku per Savici 1829...............209
2.	Ženjice......................209
3.	Hči na grobu matere.................209
4.	Prašanje — odgovor.................210
58.	Janez Cigler.
a)	Povračilo (pesen)..................210
b)	Iz povesti: Sreča v nesreči. 1836.
Ludvik Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.....211
c)	Iz povesti: Življenje sv. Heme. 1839.
Puntarski knapji se združijo in se celi vojski v' bran postavijo.	212
59.	Jožef Žemlja.
1.	Dolenec (pesen)...................213
2.	28. jutro velciga travna 1828 (pesen)...........214
3.	Sedim sinov. (Povest u pesmi.)............214
60.	France Prešeren, prvak slovenskih pesnikov..........221
61.	France Prešeren.
1.	Slovo od mladosti..................227
2.	Pevcu......................228
3.	V spominj Valentina Vodnika..............229
4.	GI6sa......................229
5.	Gazele. 1—3...................230
6.	Sonštje. 1—6...................231
7.	Zabavljivi napisi. 1 —10...............233
62.	Anton Krempelj.
a)	Branje od teh svetnikov. 1833.
Sveti Ciril ino Metud, škofa.............234
b)	Pesni iz Dogodivščin štajerske zemlje. 1845.
1.	Pesen k prvemu preteku (do 1. 13. pred Kr.). . . .	236
2.	Pesen k četrtemu preteku (800 — 1122)................236
63.	Stanko Vraz.
a)	Pismo Pavlu Jožefu Šafariku..............237
b)	Hvala Nj. c. visosti nadvajvodi Joanu (pesen)........239
64.	A. M. Slomšek, ljudski pisatelj in vzgojitelj...........241
65.	Anton Martin Slomšek.
a)	Pesni.
1.	Večernica...................247
2.	Tri narlepši rožice................248
3.	Novoletnica..................248
b)	Blaže ino Nežica. 1842.
1.	Predgovor...................249
2.	Iz predgovora k tretjemu natisu. 1857................250
e) Predgovor k Drobtinicam 1847..........................250
d)	Dolžnost svoj jezik spoštovati..............251
Doba narodne prosvete. 1843 — 1893.
66.	Kratek slovstveni pregled od leta 1843 — 1893..................253
67.	Janez Bleiweis.
a)	Oznanilo Novic. 1843. ...........................261
b)	O pesništvu....................262
c)	O novem pravopisu.................263
d)	O prevodih....................264
68.	Črtice o Ivanu Veselu Koseskem..............265
69.	Ivan Vesel Koseski.
1.	Slovenja cesarju Ferdinandu 1.............269
2.	Oč^ naš, ki si v nebesih!..............274
70.	Matija Vrtovec.
a)	Kmetijska kemija. 1847. .	Stran
1.	Iz predgovora.................275
2.	Sporočilo na slovensko mladost...........276
b)	Občna zgodovina. 1853.
Sokrat in Platon. . ."..............279
71.	Jurij Kobe.
Beli Krajnci.....................283
72.	Rodoljub Ledinski.
1.	Razne pota....................289
2.	Pepelnična....................289
3.	Enako naključje...................291
73.	France Malavašič.
1.	Sanje cesarja Rudolfa 1................291
2.	V spomin barona Žiga Cojza..............292
3.	Spomin in up..................	293
74.	Lovro Toman.
Iz „ Glasov domorodnih". 1849.
1.	Zagovor...................293
2.	Tri rožice...................294
3.	Človek brez rodoljubja..............295
4.	Moje pesmice.................295
75.	Peter Hicinger.
a)	Pesni.
1.	V spomin sv. Cirila in Metoda...........296
2.	Novo in staro.................296
b)	Začetki keršanstva pri novih slovenskih naselnikih......297
76.	France Svetličič.
1.	Vprašanje (sonet)..................303
2.	Minljivost.....................303
3.	Življenje (sonet)..................303
4.	Čudno jezero...................304
5.	Zgubljena zvezda..................304
6.	Pot skozi življenje (sonet)...............305
7.	Slovencom (sonet)..................305
8.	Hrušica......................306
77.	Miha Verne.
a)	Čudo človeškega glasa................307
b)	Na Oljski gori...................308
78.	France Levstik.
a)	.Pesmi". 1854.
1.	Pesmim...................309
2.	Rožica.	.............310
3.	Upanje....................310
4.	Ura.....................310
b)	Iz ,Mladike". 1868.
1.	Pesmi in pevec.................311
2.	Udomačitev..................312
3.	Knjižna modrost................312
4.	Solze....................313
c)	Napake slovenskega pisanja. 1—3...........313
d)	Iz .Popotovanja iz Litije do Čateža". 1., 2........319
e)	Zgodovinski spisi.
Perun.....................323
79.	Simon Jenko.
1.	Spremenjeno srce..................324
2.	Ptici.......................325
3.	Obrazi. 1 — 10...................325
Stran
4.	Naše gore......................^27
5.	Na Sorskem polju..................
6.	Korak v življenje..................
7.	Trojno gorje....................
80.	Josip Jurčič.
Iz romana: Deseti brat. 1866.
1.	Mrtin Spak..................
2.	Kerjavelj. . . ................
81.	Josip Stritar.
a)	Poezije.	00-
1.	Prirodi....................
2.	Popotne pesmi. 1—3..............'
3.	Tiči.....................
Lastovki...................338
5.	Mladini....................
6.	Janežiču v spomin (sonet).............
7.	Na prijateljevem grobu. 1., 2...........
b)	Literarni pogovori. 1—3...............-141
82.	Simon Gregorčič,
1.	Jurčiču v spomin..................
2.	Sam.......................
3.	Daritev. .......................
4.	Na bregu.....................
5.	Življenje ni praznik.................
6.	Oj z Bogom, ti planinski svet!............
7.	Pri jezu.....................
8.	Uzori.......................io1
83.	Anton Aškerc.	_0
1 Anka....................... ?,
i. Kristus in Peter...................353
3.	Vinska bajka....................**
4.	Prva mučenica. (Staroegiptovska bajka.).........•5->->
Opombe...................... 357-411

Srednjeveška doba.
VI—XYI. stoletje.
1. Nekdanje naselbine slovenske.
Slovenci so del slovanskega plemena in se prištevajo indo-evropskemu jezikovnemu deblu.
Z drugimi Slovani skupno kot jeden narod živeč, bivali so nekdaj po planotah onkraj karpatskih gora, odkoder so se jeli koncem petega ali začetkom šestega stoletja po Kristu seliti proti 5 jugu in zahodu. Pod imenom Slo ven i so se razširili najprej do Črnega morja in do spodnje Donave. Tu so obljudili sčasoma Dacijo, potem posedli Mezijo, Tracijo, Macedonijo in deloma tudi Peloponez, ter bili strah in trepet bizantinskemu cesarstvu. Ostanki teh balkanskih Slovenov so današnji Bolgari ali bol- 10 garski Sloveni, potomci dakovskih Slovenov pa so izumrli v osemnajstem stoletju.
Tretji del Slovenov je šel v drugi polovici šestega stoletja ob Donavi navzgor proti zahodu in zasedel bivališča, ktera so zapustili Langobardi leta 568. Ker so prebivali po pokrajinah 15 stare rimske Panonije, imenujemo jih panonske SI ovene, in njih potomci so najbrž današnji Slovenci na vzhodnem Štajerskem in na zahodnem robu Ogerskega in Kajkavci na Hrvatskem.
Najdalje proti zahodu ob Muri, Dravi in Savi so pa prišli takozvani noriški ali karantanski (korotanski) Slo-20 veni, ki so zasedli pokrajine nekdanjega rimskega Norika. Potomci korotanskih Slovenov so današnji Slovenci, izvzemši one ob štajersko - ogerski meji. .
Panonski Sloveni so govorili panonsko-slovenski jezik, takozvano staroslovenščino, v kteri sta v devetem 25 stoletju slovanska blagovestnika, sv. Ciril in Metod, pisala knjige slovenske; noriškim Slovenom pa je služila korotanska slovenščina, ki se v obče zlaga s tem jezikom, ki ga še dandanes
Krestomatija slov.	1
govorijo na zahodnem Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. 30 Govor panonskih Slovenov se je tekom časa izpremenil ter približal jeziku korotanskih Slovenov, in sedaj služi obema jedno-isti pismeni jezik.
Slovenci so bili nekdaj na zahodu mejaši nemškim Bavarcem, na severu pa se dotikali moravskih Slovanov. Največja njih 35 pokrajina je bila K a r a n t a n i j a. Da so bili prebivalci Karan-tanije slovenske krvi, pričajo nam ne le viri zgodovinski, temveč tudi imena ondotnih rek, gora, mest, trgov in vasij. Druga slovenska pokrajina je bila Panonija. Nadalje so prebivali še po severni Istri in po vzhodnem Furlanskem. Sloven-40 ska zemlja (Sclavinia) se je v devetem stoletju imenoval nekaj časa tudi del sedanje Dolnje Avstrije, namreč zemlja med Anižo (Enns), Donavo, Dunajskim lesom in mejo štajersko; toda zraven Slovencev so ondi stanovali tudi Obri, in v devetem stoletju so se jeli tja seliti Bavarci in to ozemlje nazvali »Vzhodno 45 krajino (marko)". Nekoliko slovenskih naselbin se je nahajalo tudi po sedanji Gornji Avstriji in po Solnograškem.
Karantanija je bila pred tisoč leti mnogo večja od današnje Koroške. Razun sedanje dežele koroške je obsegala skoro vse Kranjsko in Štajersko, vzhodni del Tirolskega, solnograški Lungav 50 in južno - vzhodno stran Dolnje Avstrije.
Karantanija je segala na z a p a d u skoro do mesta Innichena blizu izvira reke Drave na Tirolskem. Krajevna imena po Pu-striški dolini nam pričajo, da so se po njej razprostirali nekdaj Slovenci. Od Innichena je šla meja proti severu do gore ,Drei-55 herrnspitz" imenovane, nato proti vzhodu po gorskem grebenu Visokih Tur ob sedanji meji koroško - solnograški. Od gore An-kogla je delalo mejo proti severo - vzhodu razvodje med Muro in Salico (Salzach), od Lungava do Dachsteina pa razvodje med Anižo in Salico. Od Dachsteina naprej je šla meja tako, kakor 60 dandanes med Štajersko in Gornjo Avstrijo, tako da je bil trg Aussee s svojo okolico še v Karantaniji.
Na severu se je meja od Mrtvega gorovja (Todtes Gebirge) do Raksplanine ujemala s sedanjo štajerško-avstrijsko mejo, nato se obrnila proti severu do izvirov rečice Piestinga blizu Gutten-65 sleina, šla ob Piestingu naravnost proti vzhodu do Litave (Leitha) in do sedanje meje ogerske.
Vzhodna meja korotanske pokrajine je bila ista, kakor nekdaj med rimskim Norikom in Panonijo, tako da je vzhodni
del sedanjega Štajerskega bil že v Panoniji. In sicer se je vlekla meja od Dunajskega Novega mesta proti jugu ob sedanji avstrijsko- 70 ogerski meji do Štajerskega, potem proti severo-zahodu do izvira štajerske Bistrice (Feistritz), nato dalje med Bistrico in Murico ter med Babo in Muro do Cmureka; naprej je šla črez Slovenske gorice in Ptujsko polje med Mariborom in Ptujem, nato pa prek Bogaške gore ob Sotli do Save.	75
Ker je bilo Kranjsko v devetem stoletju združeno s Karan-tanijo, ujemala se je južna meja korotanska z južno, zahodno in vzhodno mejo sedanjega Kranjskega. Na južno-zahodni strani pa so mejile Karantanijo in Italijo Karnske planine, ki še dandanes ločijo Laško od Koroškega.	80
Središče korotanskih Slovencev v devetem stoletju smemo iskati sredi med Celovcem in Sv. Vidom tam, kjer stojita sedaj vasi Krnski grad (Karnburg) in Gospa sveta (Maria - Saal), ki sta obe jako važni za zgodovino slovensko, ker so ondi slovesno vmeščali vojvode koroške. Že v osmem stoletju, ko so bili 85 Slovenci še večinoma pogani, posvetil je škof Modest za vlade vojvode Hotimira v Gospi sveti cerkev na čast materi božji. Solnograška nadškofija je prejela od frankovskega kralja Ludo-vika (leta 860.) več posestev v Karantaniji, in sicer gosposvetsko cerkev s posestvom vred, kraj Breže (Friesach) na severnem Ko- 90 roškem, Dravski dvor med Tinjami in Dravo, nektera posestva v Ostrovici na vzhodni strani od Sv. Vida in dvor v Podkrnosu. V neki listini od leta 864. se omenja Krka (Gurk) v Krški dolini na severnem Koroškem, kjer je kralj Ludovik daroval solnograški nadškofiji šest kmetij in mnogo podložnikov slovenskih.	95
Bazun imenovanih mest, vasij in gradov je bilo v Karantaniji v devetem stoletju še mnogo drugih krajev in sel, ktere nam razne listine poimence navajajo. Tako na pr. je stalo ne daleč od Krnskega gradu proti zapadu utrjeno mesto Blatni grad (Moosburg); tik Vrbskega jezera je bila vas Otok (Maria- 100 Worth) v oblasti brizinskih škofov; v velikovškem okraju se omenjajo Tružnje, Djekše in Grebinj (Trixen, Diex, Griffen). Mesto Beljak se sicer ne imenuje, vendar pa je bilo ondi ob Dravi že leta 878. precej veliko selo istega imena; kajti že pred tisoč leti so imeli tam most črez Dravo, imenujoč ga „Beljaški 105 most" (ad pontem Willach).
Na vzhodni strani Karantanije se je razprostirala Pano-nija. Ta pokrajina je segala na severo-zahodu do Dunajskega
l*
lesa in do Tullna, na severu in vzhodu se dotikala reke Donave, 110 na jugu pa Save. Izmed panonskih mest in vasij omenjajo listine v prvi vrsti Blatni grad in Ptuj. Blatni grad (Moosburg, Urbs paludarum) je stal blizu Blatnega jezera tam, kjer stoji sedaj mesto Zalavar. Sezidal ga je panonski knez Pribina, ki se je bil z velikim spremstvom iz slovaškega nitranskega okraja 115 tukaj naselil, in v njem je stoloval tudi knez Kocelj. Poleg Drave na sedanjem spodnjem Štajerskem je bilo staro mesto Ptuj, in sicer v tistem delu Panonije, kjer sta vladala Pribina in Kocelj. Proti koncu devetega stoletja sla že bili v tem mestu najmanj dve cerkvi, kterih jedno je bil leta 874. posvetil' solnograški 120 nadškof Teotmar.
Po Istri so se naselili začetkom sedmega stoletja Slovenci, a malo pozneje tudi Hrvatje. Njene meje so bile v devetem stoletju nekoliko različne od današnjih. Dočim je na severu pripadal Trst z okolico k Istri, razprostirala se je proti vzhodu le 125 do mesta Labina (Albona). Glavno mesto istersko je bil Pulj, kjer se je nahajal škofovski sedež; a razun Pulja nam še omenjajo listine istega stoletja več mest in gradov, kakor Trst, Poreč, Labin, Novigrad (Gittanuova), Koper, Milje itd.
Nekdanje meje panonsko - korotanskih Slovenov so se zelo 1/30 skrčile tekom stoletij. Slovenci bivajo sedaj le še na zahodnem robu Ogerske, na južnem Štajerskem in Koroškem, na Kranjskem in Primorskem ter v dveh dolinah sosedne Italije. Tudi Kaj-kavci (Bezjaki) na Hrvatskem v varaždinski, kriški in zagrebški županiji, ki so dandanes zemljepisno in slovstveno združeni s 135 Hrvati, so po rodu Slovenci. Na zahodnem Ogerskem zavzemajo Slovenci oni okraj, ki leži na vzhodni štajerski meji med Rad-gono, Strigovo, Dolnjo Lendavo, Sv. Gothardom in Gornjo Lendavo nazaj ob štajerski meji tja do Radgone. Na južnem Štajerskem in na južnem Koroškem loči Slovence in Nemce 1«) malo da ne ravna črta od Radgone do Šmohorja v Ziljski dolini. Le tu pa tam prestgpi slovensko ozemlje to črto, in sicer gre meja od Badgone mimo Cmureka do Arnoža (Ehrenhausen); odtod se obrne proti jugo-zapadu mimo Arveža (Arnfels), odkoder pelje skoro naravnost proti zapadu do Laboda (Lavamund) 145 na Koroškem. Nato krene proti severo-zapadu do Grebinja in Djekš, potem polagoma južno-zapadno do Gospe svete, in odtod mimo Krnskega gradu in Blatnega grada do južne strani Osojskega jezera. Pri Beljaku prestopi reko Dravo in gre prek
Dobrača in drugih gor ob severni strani Ziljske doline do Smoli orj a in odtod proti jugu do Pontebe. Od Pontebe se vleče ob 150 italijanski meji blizu do Bovca (Flitsch), odtod zapadno do Bele, kjer Rezijani prebivajo, potem proti jugu do Fojde in mimo Starega mesta in Kormina do Gorice, a nato mimo Gradiške in Tržiča pri Devinu v tržaški zaliv.1	J. Sket.
2. Zgodovinske črtice o Slovencih od VI. do X.. stoletja.
Pred Slovenci je prebivalo po vzhodnoplaninskih zemljah in ob obalah Jadranskega morja ljudstvo, ki jim je bilo po jeziku in krvi sorodno. Tonam izpričujejo stara krajevna imena, kakor so Drava, Sava, Mura, Soča in Krka, ki so se že pred Rimljani zvala tako kakor dandanes, in premagalci starega sveta jim niso 5 dali drugega nego latinsko končnico.
Kakor nas zgodovina uči, doselili so se Slovenci v svojo današnjo domovino med 569. in 592. letom po Kristu. Prodrli so celo v Pustriško dolino na Tirolskem in se ondi bojevali z Bavarci, kterih pa niso mogli zmagati. Tudi v Italijo so se ho- 10 teli vriniti, ali proti močnejšim Langobardom niso mogli nič opraviti. Zatorej so se umirili ter bili zadovoljni s svojimi novimi sedeži. Živeli so pod lastnimi župani, ki so bili ob jed-nem njih svečeniki in posvetni oblastniki. Ako je pretila nevarnost od kakega sovražnika, združilo se je po več županij, in iz- 15 brali so si svojega vojvodo. Tak vojvoda pa je navadno tudi o mirnem času obdržal svojo oblast ter jo o smrti izročil kot dedovino svojim sinovom.
Mnogp so morali Slovenci v prvem času trpeti od divjih Avarov ali Obrov, ki so se bili ob jednem s Slovenci naselili v 20 veliki ogerski nižini. Tu so si postavili Obri utrjene, z okroglimi nasipi („hring") obdane tabore. Kot nomadno ljudstvo niso sami polja obdelovali, temveč jemali Slovencem njih poljske pridelke. Slovenci so morali Obrom ob širokih rekah tesati ladije, spremljati jih na vsakem ropanju in hoditi z njimi skupaj v boj, a 25 povrh so jim še morali plačevati davek. Toda oberskega gospod-stva nad Slovenci si ne smemo misliti stalnega in rednega v današnjem smislu, temveč samo kot dejansko nadvlado moč-
nejšega nad slabejšim. Skratka Obri so bili Slovencem to, kar 30 Turki v petnajstem in šestnajstem stoletju, le da se prvim niso mogli tako uspešno upirati kakor drugim.
Iz oberske odvisnosti je rešil Slovence za nekoliko časa kralj Samo, ki je ustanovil mogočno zvezno državo med Jadranskim morjem in Sudeti (627 — 662). K Samovi državi so pripadali 35 tudi Slovenci. Toda po njegovi smrti je razpadla ta zvezna država, in Slovenci so postali zopet odvisni od Obrov. Leta 663. so poplavili Slovenci in Obri Furlanijo, toda odkar so jih bili leta 725. potolkli Langobardi, niso več šiloma napadali furlanske dežele. Ko je pa leta 738. langobardski kralj odstavil furlanskega voj-40 vodo Pema, tedaj so se zopet osrčili goriški in furlanski Slovenci ter odpovedali davek, ki so ga do istega časa plačevali Furlancem. Ali Pemov sin in naslednik Rathis pridere v Kar-nijolo, „deželo Slovencev", ter jih v prvi bitki premaga; toda razkropljeni Slovenci se zopet zbero in ga prepode iz dežele. V 45 tem času se prvikrat imenuje polatinjeno ime naše Kranjske; kajti Karnijola pomeni malo Karnijo, in pod tem imenom moramo v osmem stoletju razumevati današnje Gorenjsko in Tolminsko.
Skoro ob istem času se imenuje tudi prvikrat ime našega 50 staroslavnega Korotana, t. j. Karantanija. V tej deželi je iskal pomoči pregnani vojvoda Pemo. Tedaj so imeli Slovenci v Ka-rantaniji že svojo urejeno vojvodino, v kteri je vladal V al duh ali Vladuh. Takrat so Obri hudo nadlegovali Slovence, tako da je Vladuhov naslednik, vojvoda Borut, prosil pomoči proti 55 njim bavarskega vojvodo Tasila II. Ali to bavarsko pomoč so Korotanci drago plačali. Tasila so morali priznati za svojega vrhovnega gospodarja, in Borut mu je moral svojega sina Go-razda in stričnika Hotimira in še nekoliko drugih mož poslati v poroštvo. Na dvoru Tasilovem so se ti možje seznanili 60 z vero katoliško in, prišedši domu, širili jo po svoji domovini. Za Borutom je vladal njegov sin Gorazd, za njim bratranec njegov H o ti mir ali Kaj t i mar, temu pa je sledil Valjhun (769). Vsi trije vojvode so si prizadevali razširiti krščansko vero med Slovenci, ali proti Valjhunu se je vzdignila močna poganska 65 stranka, ktero so vodili neustrašeni vodje, kakor Droh in Avrelij. Valjhun je poklical Bavarce na pomoč, užugal z njimi nasprotnike ter tako pripravil pot končnemu podjarmljenju Slovencev pod bavarsko in frankovsko oblast.
Karol Veliki je spravil namreč leta 774. langobardsko kraljestvo in ob jednem tudi furlansko vojvodino pod svoje žezlo, in 70 tako se je tedaj frankovska država dotikala mej slovenskih. Ob istem času pa je moral tudi bavarski vojvoda Tasilo priznati Karola za svojega vrhovnega gospodarja, in oglejski patrijarh Pavlin II. je svojega dobrotnika in pokrovitelja, kralja Karola Velikega, celo poprosil, naj podjarmi Slovence, zato da bi jih 75 lažje pridobil veri krščanski. Vse to je nagnilo Karola Velikega, da je poslal leta 788. svojega sina Pipina nad Slovence, kteri se, razcepljeni na mnogo županij in nesložni med seboj, niso mogli uspešno braniti proti Frankom. Do leta 800. je Pipin podjarmil Koroško, Kranjsko, Kras, Istro, Liburnijo in vso severno Dal- 80 macijo. Slovenska samostalnost je nehala, in začela se je doba tujega gospodstva, fevdne ustave in potujčevanja. Poganstvo pri Slovencih se je zatrlo, ukoreninilo pa krščanstvo; vsled tega so zapustili Slovenci svoje prirodno stanje in polagoma prehajali na prosvetno (kulturno) življenje.	85
Ravno tedaj, ko so Franki podjarmili Slovence, vladal je v Karantaniji vojvoda Ingo. O njem mislijo, da je on prvi uvedel obred, po kterem si je slovenski narod izbiral svojega kneza in mu predajal vojvodsko čast in oblast na Krnskem gradu in na Gosposvetskem polju blizu Celovca. Sprva nahajamo tudi slo- 90 venske plemiče zraven nemških plemenitnikov, ki so vladali Slovencem kot novi gospodarji. Toda pozneje je odvzel Ludovik Pobožni Slovencem domače kneze in jim pošiljal frankovske grofe za vladarje. Hoteč Karantanijo (in tudi Panonijo) tesneje zvezati z Bavarsko, skušal je popolnoma izvesti v njih frankovsko 95 ustavo ter razdelil deželo v vasi, stotnije in okrožja (Gaue). Ob južno - vzhodni meji frankovske države so bile krajine ali mejne grofije, in sicer od leta 828. štiri, to je Furlanska (z Oglejem in Verono), Isterska, Slovenska (Windische Mark) na Dolenjskem in po bližnji Hrvatski ter Spodnje-štajerska. 100 Mejni grof je imel ne samo sodnijsko in upravno, temveč tudi vojaško oblast in moral stražiti meje državne.
Po delilnem načrtu od leta 817. je podelil Ludovik Pobožni tudi Bavarsko in Karantanijo z mejnimi grofijami vred svojemu sinu Ludoviku Nemcu. Ko so se pa leta 830. začeli Ludo- 105 vika Pobožnega sinovi bojevati proti svojemu očetu, tedaj je ta vedno bolj zanemarjal južno-vzhodne dežele v svoji državi. Namesto njega so vladali v Karantaniji in v njenih mejnih grofijah
palatinski grofje v Krnskem gradu in v Blatnem gradu. Od 110 teh odvisni, upravljali so okrožni grofje (Gaugrafen) kraljeva posestva, skrbeli za red in mir v svojem okrožju in predsedovali rednim (na mesec enkrat), kakor izrednim sodnijam. Da pa niso okrožni grofje zlorabili svoje oblasti, za to so skrbeli „kraljevi poslanci", ki so jih strogo nadzorovali. 115 Za Ludovikom Nemcem je dobil njegov sin K ari man Ka-rantanijo v svojo oblast, po smrti njegovi (1. 880.) pa je bil ko-rotanski vojvoda njegov sin Arnulf, ki je navadno stoloval v Blatnem gradu. Arnulf je skušal kolikor mogoče oslabiti nemško oblast v vzhodnih deželah. V to svrho se je zavezal z veliko-120 moravskim knezom Svetopolkom ter se vzdignil zoper svojega strica Karola Debelega, ki je bil zopet združil vso frankovsko državo. S pomočjo Bavarcev in Slovencev je prisilil Karola, da se mu je leta 887. udal, in potem so vsa nemška plemena priznala korotanskega vojvodo Arnulfa za svojega kralja. 125 Kot nemški kralj je Arnulf spoznal veliko nevarnost, ki mu je pretila od prejšnjega zaveznika, velikomoravskega kneza Sveto-polka, ter je skušal moč njegovo oslabiti ali celo uničiti. Veliko -moravska, ktero je bil ustanovil Mojmir I., uredil pa nečak njegov Rastislav, obsegala je del Panonije, in sicer se je širila 130 na desnem bregu Donave po mali ogerski nižini in po kotlini dunajski, na levem bregu proti severu ob reki Moravi v južni del današnje Moravske, na vzhodu pa do gore Matre in reke Hernada. Velik pomen ima za nas in za vse Slovane Velikomoravska zaradi tega, ker je bil knez Rastislav leta 863. poklical v svojo državo 135 solunska brata in slovanska blagovestnika sv. Cirila in Metoda, zato da bi oznanjala njegovemu ljudstvu sveto vero v domačem jeziku. Velikomoravci so jeli tedaj gojiti književnost in si stvarili narodno cerkev s slovanskim obredom. V tem oziru zavzemajo zelo častno mesto v zgodovini narodov. Ta državna in cerkvena 140 neodvisnost od nemške nadoblasti pa je bila baš vzrok, da je obrnil Arnulf meč proti Svetopolku, nečaku Rastislavovemu. Tem lažje pa je dosegel Arnulf svoj namen in užugal (1. 893.) Svetopolka, ker so se vrgli nanj i Madjari, ki so bili ravno ob istem času prodrli v nižavo ogersko. Tako je po smrti Svetopolkovi (leta 145 894.) nekdaj mogočna Velikomoravska, sedaj nesložna in polna domačih prepirov, propadla v malo letih (904—906) popolnoma. Madjari so se naselili med slovansko pleme, ločili južne Slovane od severnih in zatrli slovenski živelj v Panoniji.
Krščanska vera se je širila med Slovenci od dveh stranij, iz Ogleja in iz Solnega grada. Oglejski patrijarhi so smatrali vso 150 staro Karnijo, ves Norik in južno-zapadno Panonijo kot svojo cerkveno pokrajino in so bili že gotovo pred Karolom Velikim izpreobrnili mnogo Slovencev, zlasti na Primorskem in Kranjskem, k veri krščanski. Toda krščanstvo se je le počasi širilo proti središču slovenskega ozemlja, ker niso oznanjevalci 155 svete vere dovolj umeli narodovega jezika. Pa tudi po pod-jarmljenju Slovencev se ni novi nauk hitro širil med ljudstvom, ker je isto kmalu spoznalo, da se ob jednem z novo vero širi tudi potujčevanje in robstvo. Zato je moral učeni Alkuin svojega prijatelja Pavlina, patrijarha oglejskega, nujno opomniti, 100 naj ne gleda toliko na desetino, ampak na zveličanje slovenskih duš.
Skoro ob istem času kakor iz Ogleja se je začela sveta vera širiti med Slovenci tudi iz Solnega grada. V Solnem gradu je deloval na početku osmega stoletja (f 723?) škof Rupert, so- 165 rodnik frankovskih vojvod. Že ta je bil poslal prve veroučitelje med korotanske Slovence, toda njih pokristjanjenje je še le dognal njegov učenec sv. Modest s pomočjo korotanskih vojvod Gorazda in Hotimira. Na mesto poganskih žrtvenikov so postavljali krščanske kapelice od desek in zidane cerkve, in med 170 temi sta bili prvi cerkev sv. Lamberta blizu Murave (Murau) in cerkev Gospe svete na severno-vzhodni strani od mesta Celovca.
Kmalu sta se pa začela solnograški nadškof in oglejski pa-trijarh prepirati o meji svojih cerkvenih pokrajin, kajti njiju vsak je zahteval zase ves Norik. Naposled sta se obrnila leta 811. do 175 Karola Velikega, proseč ga, naj on razsodi, čegava bodi Karan-tanija. Karol Veliki je odločil reko Dravo za mejo med obema okrožjema, in tako je tudi ostalo, dokler niso ustanovili ljubljanske škofije leta 1461. in preklicali oglejskega patrijarhata leta 1751., na čegar mestu sta nastali nadškofiji v Gorici in Vidmu.	180
Slovenci so se le težko privadili novim obredom, zlasti zato, ker so jim verske tolažbe delili v tujem, njim nerazumnem jeziku. Tedaj je veljala jedino le latinščina kot cerkveni jezik, slovenščino kakor nemščino so smatrali za veliko zlo. Vendar pa je cerkveni zbor mogunški (Mainz) odločil leta 813., naj duhov- 185 niki učijo tudi „očenaš" moliti po slovensko. Ob istem času so sklenili tudi na cerkvenem zboru v Turu na Francoskem, naj se ljudstvu prepoveduje v domačem jeziku, in da se morajo škofove
homilije tolmačiti v jeziku narodovem. Tako se je opravljala 190 tudi izpoved v domačem jeziku, in očitno izpoved je vse ljudstvo molilo po službi božji v svoji materinščini.
Na boljšem so bili seveda oni Slovenci, ktere je sv. Metod pridobil veri krščanski, in ki so pripadali k njegovi panonski nadškofiji. V Panoniji in na Velikomoravskem se je opravljala 195 cerkvena služba in vsi cerkveni obredi v domačem jeziku; toda ta obred je prenehal hitro po smrti Metodovi (leta 885.).
Tuja cerkev je pospeševala potujčevanje Slovencev v nekdanji Karantaniji. Po fevdni upravi, ktero so uvedli Franki tudi med Slovenci, smel je kralj svobodno razpolagati s podjarmljeno zemljo 200 in jo podeljevati, komur je hotel. Te svoje pravice in oblasti se poslužujoč, darovali so nemški kralji premnogo zemljišč ne le nemškim plemičem, temveč tudi nemškim samostanom in škofijskim cerkvam. Ti gospodarji so pošiljali med Slovence svoje oskrbnike, pisarje in davkarje, čestokrat tudi nemške naselnike, 205 zlasti ako je bila darovana zemlja še neobdelana. Na ta način se je množil v sledečih stoletjih tuji živelj vedno bolj in bolj, Slovenci pa so čim dalje izginjali.	Po S. Ratarju.
8. Državne in prosvetne razmere v Slovencih od X—XVI. stoletja.
I.
Slovenci nimajo v dobi od devetega do šestnajstega stoletja svoje posebne zgodovine v smislu drugih narodov, namreč da bi bili vsi združeni v jedno državno celoto, ktero bi bil vladal po istih zakonih samo jeden vladar. Ali poleg zgodovine, ki pripo-5 veduje, kdaj in koliko časa je kdo gospodoval kteremu narodu, in s kom se je bojeval, imamo še drugo, notranjo zgodovino, ki nam razklada, kako se je narod na podlagi starih svojih pravnih in družbenih običajev razvijal sam iz sebe; po kterih zakonih se je vršilo njegovo gmotno in duševno napredovanje;
10 kakšne zapreke, morda za stoletje njegov razvoj zavirajoče, moral je premagovati; koliko so obstoječe vlade pospeševale ali ovirale njegov razvitek; kako so pri tem druga, zlasti sosedna in sorodna ljudstva vplivala in s svojim vzgledom bodrila zaostalega soseda. V tem smislu ima tudi majhni narod slovenski svojo zgodovino.
Akoravno so bili Slovenci do petnajstega stoletja na mnogo 15 malih oblastnij in kneževin razkosani, ohranil se je vendar med njimi čut jedinstva in skupnosti svoje, t. j. zavest o narodni osebnosti. Le na ta način moremo razumeti, zakaj so bile vse tiste dežele, po kterih stanujejo Slovenci, od desetega stoletja naprej samo jedna upravna celota, t. j. da so bile južne in južno- 20 vzhodne krajine (marke) od tedaj naprej tesno združene z materjo zemljo Koroško ali Karantanijo. Poslednja se je popolnoma razlikovala od Bavarske; imela je svojo narodnost, svoje običaje in svojo osebnost, in zatorej ni mogla dolgo ostati združena z Bavarsko. Le blizu poldrugo stoletje (od 828 do 952) je 25 bila Koroška več ali manj tesno zvezana z zemljo bavarsko. Ali tudi v tem času je imela vedno svoje upravitelje, ki so bili le malo odvisni od bavarskih vladarjev. Od leta 952. do leta 1077. pa se nam kaže Koroška zopet kotjedinstvena in celokupna vojvodina. Pripadale so k njej še vse krajine 30 kakor nekdaj: Štajerska (kolikor je niso osvojili Ogri), Slovenska, Isterska in Furlansko-veroneška. Poslednja se je sicer rada prištevala Italiji, zlasti primorje jadransko, kjer je italijanski, oziroma furlanski živelj prevladoval, toda cesar Oton I. je leta 952. odcepil od Italije Furlansko, Akvilejo in Verono ter jih pri- 35 družil vojvodini koroški. Tako je bila Koroška precej obširna zemlja, in zveza med njo in njenimi krajinami je bila prav v tej dobi najkrepkejša. Le Istra, kjer so jeli Benečanje širiti svoj vpliv in pozneje tudi svoje gospodstvo, nagibala je na italijansko stran; ali proti takim težnjam so dobili isterski mejni grofje s 40 tem večjo moč in večji odpor, da so koroški vojvode pomnožili njihovo oblast ter jim podredili tudi Kranjsko (Gorenjsko), ki je bilo tekom jednajstega stoletja navadno v isti roki združeno z Istro. In tudi Slovensko ali Metliško krajino so iz jednakega vzroka po največ vladali mejni grofje isterski.	45
Koroška vojvodina je bila v tistih časih zelo imenitna. Na nemškem državnem zboru je imel koroški vojvoda svoj glas, in ta glas je veljal celo do leta 1648., ko so na westfalskem mirovnem zboru Koroško izbrisali izmed nemških glasujočih dežel. Koroški vojvode so imeli posebno pravico, da so smeli na 50 nemškem državnem zboru odgovarjati slovenski in se tudi v tem jeziku zagovarjati, ako so bili toženi. Tudi koroški vitezi so leta 1227. Ulrika Lichtensteinskega, ko je kot Venera preoblečen potoval po slovenskih zemljah, pozdravili s sloven-
55 skimi besedami: „Bog vas primi, kraljeva Venus!", in koroški vojvode so pri svojem vmeščanju na Krnskem gradu prisegali v jeziku slovenskem.
Akoravno je bila Koroška po letu 952. popolnoma ločena od Bavarske in njena celokupnost bolj veljavna nego kdaj po-60 prej, vendar je bil narodni živelj baš v desetem in jednojstem stoletju najbolj v nevarnosti. Vzrok temu je bilo prvič tuje naseljevanje in drugič fevdna ustava ter iz nje izvirajoče posledice. Nemški kralji so slovensko zemljo cerkvam, samostanom in novim naselnikom ali popolnoma darovali ali pa jo 65 kot fevde (beneficije) razdelili med nje. Le to, česar ni kralj izrecno ali stalno podaril in porazdelil, ostalo je tudi še nadalje njegova osebna lastnina. Največ ozemlja so posedale na Slovenskem cerkvene kneževine. Med temi moramo v prvi vrsti imenovati oglejski patrijarhat. Že Karol Veliki mu je bil po-70 delil mnogo svoboščin (immunitates), in njegovi nasledniki so jih množili. Oglejska posestva so se kmalu razširila po vseh južnih slovenskih deželah, in v jednajstem stoletju je oglejski patrijarhat obsegal ne le večji del Furlanskega, temveč tudi vse Goriško, ves Kras in notranjski del Kranjske, a naposled (1077) 75 tudi vso Istro, Gorenjsko in Slovensko krajino. Zraven oglejskega patrijarhata so nastale tudi druge cerkvene kneževine. Trst s svojo okolico pet kilometrov na okoli je bil mala državica pod vlado svojih škofov, dokler ni plemstvo potegnilo vse oblasti na se. Druge isterske škofije so imele le bolj ne-80 znatna posestva; samo puljski škof je vladal v takozvani pulj-ski grofiji.
Razun domačih škofij so imele tudi tuje, zlasti bavarske premnogo posestev po Slovenskem, ktera so jim malo po malem podelili nemški cesarji. Tu moramo v prvi vrsti omeniti ško-85 fijo brizinsko (Freisingen), ki si je pridobila na Kranjskem vso okolico škofjeloško (974— 1011), na Koroškem okolico ob Vrbskem jezeru, na Štajerskem pa gornje Pomurje okoli Belca (Wolz). Največ posestev na Štajerskem je imela nadškofija solnograška; kajti vsa dolina reke Aniže, Balte, gornje 90 Mure, Murice in Rabe ter okolica ptujska in breška so bile v njenih rokah, a povrh še Krško na Kranjskem. Bamberška škofija je posedala na Koroškem okolico beljaško do goriške in furlanske meje, za tem skoro vso Labodsko dolino okoli Wolfsberga, na Štajerskem pa zemljišča v Baltski in Admontski
dolini. Briksenska škofija si je pridobila na Kranjskem 95 najsevernejši del Gorenjskega: Bohinj, Bled in Podkoren, na Štajerskem pa. Podčetrtek. Leta 1075. ustanovljena škofija krška je prejela od sv. Heme bogata posestva v dolini koroške Krke (Gurk) in na Štajerskem okoli Kozjega, Podsrede, Planine in Vitanja.	100
Premnogo zemljišč je bilo v rokah domačih in tujih samostanov, kakor so Sv. Pavel v Labodski dolini, osojski samostan, Vetrinje blizu Celovca, Admont, Sv. Lambert, Žiški klošter (Zaizkloster), Gornji grad, Zatičina, Kostanjevica, Velesovo itd. Naši samostani niso imeli nikoli knežje oblasti kakor škofje, 105 vendar pa so uživali na svojih posestvih popolno prostost, tako da ni imel niti kralj, niti vojvoda pravice, zapovedovati na njihovih zemljah.
Med posvetnim plemstvom nahajamo v tej dobi še nekoliko starih, domačih plemičev, ki so se bili svojevoljno podvrgli tujim 110 vojvodam in za to prejeli na novo potrjena svoja posestva. Tak plemič je bil Nego mir, ki je dobil leta 965. Poreče ob Vrb-skem jezeru, in neki „Karantanec", ki je posedal tretjino Ptuja, toda ga moral kmalu odstopiti solnograškemu nadškofu. Cesar Arnulf je podelil svojemu sinu Svetopolku leta 898. 115 okrožje Breže (Friesach) ali krško grofijo z glavnim gradom Seliče (Zeltscliach), in s tem je postavil temelj preimenitni slovenski vladarski rodovini Seliče-Breže, ki si je pridobila bogata posestva tudi po Savinjski dolini in izvrševala grofovsko oblast v Spodnje-štajerski krajini. Žena Viljema III. Breškega 120 je bila sv. Hema, ktera je po zgodnji smrti svojega soproga darovala cerkvi mnogo posestev in ustanovila samostan Krko (1042), iz kterega je postala pozneje krška škofija. Stari slovenski plemiči so bili tudi grofje celjski, ki so se sprva imenovali Savineki po svojem gradu ob reki Savinji blizu Bras- 125 lovč in postali pozneje najmogočnejša in najimenitnejša rodovina na ozemlju slovenskem.
Zraven tega maloštevilnega slovenskega plemstva se je naselila med Slovenci velika množina tujih plemičev. Najimenitnejše rodovine s knežjo oblastjo so bile Sempt-Ebersbergi 130 in njih sorodniki Weimar-Orlamunde, ki so vladali po Istri in na Kranjskem. Na Štajerskem se je ukoreninila rodovina Peilsteincev okoli Gradca, Lipnice, Ščavnice inPilštajna; na severnem Štajerju pa so imeli svojo oblast Traungavci, ki
135 so se zvali mejni grofje štajerski. Zelo važna je rodovina E p p e n -steinska, ki je imela koroško vojvodino dvakrat v svojih rokah (od 1012—1035 in od 1073—1122) ter davala Istri mejne grofe. Tudi mnogo oglejskih patrijarhov je bilo iz te rodovine, tako da so južne slovenske zemlje bile v tej dobi zopet tesno 140 zvezane z vojvodino koroško. Eppensteincem je sledila v koroškem vojvodstvu rodovina Sponhei m-O rte nburšrka (1122— 1269), ki je imela po Štajerskem, Kranjskem in Koroškem mnogo velikih posestev. Poleg, teh imenitnih knežjih rodovin je bilo še mnogo drugih, manj bogatih in mogočnih; toda že navedena 145 imena raznih cerkvenih in posvetnih posestnikov nam pričajo dovolj jasno, kako razkosana je bila naša domovina, in kako je opešala vrhovna oblast koroških vojvod.
Naravno je seveda, da so s tujimi oblastniki in posestniki prihajali ludi tuji naselniki, zlasti ondi, kjer niso bili Slovenci 150 gosto naseljeni. Domači živelj je tedaj posebno ob mejah izginjal, in ozemlje slovensko se je čim dalje bolj krčilo. Ali tudi v središču naše domovine so se tujci v večjem številu naseljevali, in njih potomci še dandanes pričajo o prvotni domovini svojih pradedov. Tako je naselil oglejski patrijarh Bertold leta 155 1218. nemške Tirolce ob gornji Bački dolini (»Nemški rut") na Tolminskem; brizinski škofje so preselili leta 1283. nemške Tirolce v Sorico (Zarz) na Gorenjskem, in Ortenburžani so od-kazali med 1. 1350. in 13G0. frankovskim in turingskim ujetnikom zemljišča na Dolenjskem in tako ustanovili naselbino ko-160 čevsko na Kranjskem.
II.
V dobi dvanajstega in trinajstega stoletja so nastajale male vladarske kneževine v okrožju stare Karantanije. Začetek tem samostalnim deželam je postavil patrijarhat oglejski. Ta se je znal okoristiti v borbah med cerkvijo in državo ter 165 dosegel, da je cesar Henrik IV. leta 1077. popolnoma ločil Furlansko od Koroške in jo podelil kot samostalno vojvodino svojemu zavezniku, oglejskemu patrijarhu Sieghardu. Ob jednem je odcepil cesar istega leta tudi Istro in Kranjsko od koroške vojvodine in ju izročil svojemu oglejskemu podporniku, češ, da 170 zmanjša moč koroških vojvod, da se ne bi mogli več protiviti državni oblasti cesarjevi. S tem je izgubila Koroška vse svoje
južne krajine. Vendar niso oglejski patrijarhi dolgo vladali na Kranjskem in v Istri, temveč Kranjska je prišla v last Eppen-steincem in njihovim dedičem Sponheimcem ter se smatrala za posebno deželo, čije vladarji so se zvali »domini Carniolae"; 175 Istro pa so vladali razni mejni grofje, dokler ni prišla tirolskim Andechs-Meranom (1173) v oblast.
Skoro ob istem času je postala tudi Štajerska samo-stalna. Traungavsko - štajerski grofje so malo po malem širili svoja posestva proti jugu in tako do leta 1158. spravili skoro 180 vso današnjo štajersko deželo pod svojo oblast; a cesar Friderik I. jo je leta 1180. povzdignil v vojvodino štajersko in tako iz jednega dela stare Karantanije stvaril novo neodvisno kneževino.
Kmalu so nastale še nove kneževine okoli dežele koroške. 185 Kralj Henrik Hohenstaufski je izdal leta 1231. zakon, v kterem je kneze imenoval deželne oblastnike, priznavajoč njih vlado kot je-dino veljavno, ter izključil cesarsko oblast na onih posestvih, ki so bila knezom podložna. Na temelju tega zakona so postali neodvisni deželni knezi: grofje goriški (1254), ki so imeli 190 istersko grofijo (srednjo Istro) in Slovensko krajino v svoji oblasti, in potem celjski (1372), ortenburški in ptujski grofje. Kot državni knezi so se mogli odslej naprej udeleževati sej nemškega državnega zbora in kovati denar. Za vrhovnega gospodarja so priznavali jedino le cesarja nemškega, 195 v vsem drugem pa so bili neodvisni od cesarja in vojvode. Sami so pobirali davke po svojih posestvih, načelovali vojski, napovedovali vojno, sklepali mir in pogodbe, imeli svoje upravitelje in fevdne podložnike itd. Ti knezi so nad svojimi podložniki vršili tudi navadno in višje kazensko sodstvo. (Zločinstva so bila 200 čarodejstvo, kopanje zakladov, ponarejanje denarjev, požiganje, uboj, rop, plenjenje, tatvina, goljufija itd.) Povsod se je delila pravica le v imenu deželnega kneza. Nižje sodstvo so imeli tudi plemeniti grajščaki, vsak na svojem posestvu in nad svojimi podložniki. Cerkev si je rada lastila pravico, soditi v „mešanih 205 pravdah", t. j. v pol posvetnih in pol cerkvenih. Obravnave so bile kratke, večjidel ustmene, kazni za navadne prestopke pa zapor v grajskem stolpu ali denarna globa, od ktere je pripadala polovica sodniku.
Koncem trinajstega stoletja ob času avstrijskega medvladja 210 (1246—1278) so pripoznavale vse slovenske zemlje Otokarja II. za
svojega kralja; tudi omenjeni knezi so mu bili pokorni, in celo oglejski patrijarhat ga je priznaval za svojega vrhovnega gospodarja.
215 Otokar je združil namreč leta 1269., ko je umrl zadnji Spon-heimec, koroški vojvoda Ulrik III., tudi Koroško in Kranjsko (Gorenjsko) s Štajersko in Avstrijo. Toda novoizvoljeni nemški kralj Rudolf Habsburški (1273—1291) je krepko poudarjal pravico nemških kraljev do imenovanih dežel, premagal Otokarja na 220 Moravskem polju (1278) ter podelil leta 1282. svojemu sinu Albertu I. vojvodine Avstrijo, Štajersko in Koroško s Kranjsko. S tem letom se začenja nova doba za dežele slovenske, kajti odslej naprej jim je vladala rodbina habsburška. Res je sicer leta 1286. podelil kralj Rudolf koroško vojvodino s 225 Kranjsko vred svojemu zavezniku in svaku grofu Majnhardu Tirolskemu iz rodovine Goričanov, toda že po smrti njegovega sina Henrika (1335) je prišla ta zemlja zopet v last avstrijskima vojvodama Otonu in Albertu II. Mnogo je pripomogel k razširjenju habsburške oblasti po Slovenskem vojvoda Rudolf IV. 230 Utemeljitelj, ki je pridružil Tirolsko Avstriji (1363). Habs-buržanom so se protivili oglejski patrijarhi, trdeč, da nimajo isti nikake pravice, vladati na tistih posestvih, ki so zasebna lastnina cerkve oglejske. Iz tega je nastala vojna, in Rudolfov brat Friderik je potolkel protivnika svojega na Furlanskem. Patrijarh 235 je odstopil Avstriji več posestev, Rudolf pa si je leta 1364. pri-dejal naslov „ v oj v o da kranjski!!, in odslej naprej velja Kranjska za vojvodino. Leta 1374. je umrl Albert IV. iz mlajše rodovine Goričanov, in po dedinski pogodbi so pripadle Avstriji vse njegove zemlje, t. j. srednja Istra (grofija pazinska), 240 Pustriška dolina, Pivka in Slovenska krajina z glavnim mestom Metliko. Ko se je habsburška hiša razdelila na albertinsko in leopoldinsko rodovino (1. 1379.), dobila je zadnja pod Leopoldom III. Štajersko, Koroško, Kranjsko, Slovensko krajino in Istro, a povrh se je še prostovoljno podalo pod avstrijsko 245 vlado mesto Trst leta 1382. Tako so bile od te delitve naprej skoro vse slovenske pokrajine združene pod jedno oblastjo, in začetkom petnajstega stoletja so dobile leopoldinske dežele skupno ime »Notranja Avstrija", kar je ostalo v navadi in veljavi do cesarja Jožefa II. Malo po malem so izumrle 250 tudi knežje rodovine po Slovenskem, kakor Ptujčani, Orten-buržani, bogati Celjani (Ulrik II. f 1456), in vsa njihova
posestva so prišla avstrijskim vojvodam v last. Naposled je še prenehala posvetna oblast oglejskega patrijarha, izumrli so grofje goriški (1500), in tako so ravno na početku novega veka za dobe Maksimilijana I. prišle vse slovenske pokrajine pod slavno 255 žezlo habsburško.
V	petnajstem stoletju so morali Slovenci mnogo trpeti pred divjimi Turki in poturčenimi Bošnjaki. Že hitro po bitki kraj Nikopolja (1. 1396.) so prilomastili Turki prvikrat na Štajersko
in Kranjsko ter požgali mesto Ptuj in odvedli 16.000 ljudij 260 s seboj v sužnost. Odslej so prihajali malo da ne vsako leto; ropali, plenili, požigali in pustošili so, da je bilo groza. Z bogatim plenom obloženi, vračali so se potem na čilih konjičih zopet v »globoko Turčijo", goneč s seboj na tisoče in tisoče zarobljenih mladeničev in deklic. Zlasti hudi so bili turški navali v drugi 265 polovici petnajstega stoletja (bitka pri Brežicah 1480, pri Terbižu 1484). Ta skupna nesreča je probudila Slovence ter jih prisilila, da so se jeli zopet zavedati svoje sorodnosti. Tu je bilo treba skupnega dela in medsebojne pomoči. Zato so se poslanci vseh notranje-avstrijskih dežel večkrat shajali, zdaj v tem, zdaj v onem 270 mestu, in se posvetovali, kako bi skupno delali proti skupnemu sovražniku. Turški boji so probudili narodovo samozavest, in prav v dobi turških navalov je pognalo slovensko narodno pesništvo nove korenine ter obrodilo najlepše cvetje in naj-plemenitejši sad.	275
V	cerkvenem oziru je bila skoz ves srednji vek ogromna večina Slovencev pod višjo pastirsko oblastjo oglejskih patrijarhov. Oglejska cerkev je imela premnogo župnij po vsem Kranjskem, po južni Koroški in po spodnjem Štajerskem. Več župnij je bilo združenih v „naddijakonate", in naddijakoni so imeli v marsičem 280 skoro škofovsko oblast. Župniki so se imenovali „vikarji" in imeli pravico, sami svoje „kaplane" voliti, dajati jim stan in plačo, a zat6 so tudi jedino le oni pobirali župnijske dohodke,
ki so po smrti vikarjevi pripadali večinoma cerkvi, deloma pa tudi državi. — Slovenci na severni strani reke Drave so bili 285 deloma pod neposredno oblastjo solnograškega nadškofa, deloma pa pod novo utemeljeno krško škofijo. Za Slovence v Savinjski dolini in po severno - vzhodni Kranjski je utemeljil leta 1461. cesar Friderik III. novo škofijo v Ljubljani, ponovivši s tem staro emonsko, ki je bila izginila za preseljevanja narodov.	290
Krestomatija slov.
2
III.
Kar se tiče splošne omike, moramo reči, da se je začela že zgodaj širiti tudi med Slovenci, in to zlasti od italijanske strani. V Čedadu so utemeljili „učeno šolo" že za Karola Velikega, in na njej so se izšolali v desetem in jednajstem stoletju 295 tudi mnogi slovenski mladeniči, zlasti duhovniki oglejskega pa-trijarhata. S Španskega in Francoskega se je razširila veda in učenost v jednajstem stoletju tudi na Italijansko in Furlansko. V Bolonji in Padovi so osnovali „visoke šole" (vseučilišča), ktere so obiskovali tudi Slovenci. Ljudje so bili tedaj zelo vcdoželjni 300 in so radi potovali, da bi videli izkušnje drugih dežel. Zlasti je bilo med Slovenci priljubljeno romanje, in še Primož Trubar omenja kot poseben značaj Slovencev, da „radi daleč romajo". Srednji vek je bil v obče strogo versko - nabožen. Ljudstvo se je navduševalo za sveto vero in se ogrevalo za tiste, ki so jo ši-305 rili in branili. Zato so imeli visoko v čislih grobe in tudi najmanjše ostanke svetih mučenikov, ktere so kot „moči" (relikvije) spoštovali. Že v prvih stoletjih po njih pokristjanjenju so potovali Slovenci v Sv. Ivan Devinski in v Akvilejo h grobom mučenikov. Najvažnejše pa jim je bilo potovanje v Bim, in odtod 310 so tudi pobožna svoja potovanja nazvali „romanje" (romar, romati, it. Roma, romero). Romanje v Rim je začelo zlasti začetkom jednajstega stoletja o priliki velikih odpustkov, ker so tedaj splošno pričakovali konec sveta. Naši romarji so prihajali pešice do Jadranskega morja, tu se dali prevezti ali iz Sv. Ivana, 315 ali iz Trsta, ali pa iz Kopra v Jakin, in odondod so šli dalje v Loreto („sv. hiša") in v Rim. Pa tudi daljšega romanja k Sv. Jakobu Komposteljskernu v španski Galiciji in k Jezusovemu grobu v Jeruzalemu se niso zbali Slovenci. Osobito imenitna so njih romanja na dolnji Ren v Trevir, Kolin in v Cahe (Aachen), kjer 320 so imeli svoje oltarje in svoje beneficijate, duhovnike, kteri so jim slovenski pridigovali in jih slovenski izpovedovali (od leta 1495. do leta 1776., ko se jim je to romanje prepovedalo).
Važnega pomena za duševni razvitek našega ljudstva je doba križarskih vojsk (1096—1270), ko so vreli kristjani na 325 jutrovo, da otmo sveto zemljo nevernikom iz rok. Tudi skoz slovenske dežele, zlasti skoz primorske je šla marsiktera tolpa križarjev, in izvestno je, da se jim je pridruževalo tudi mnogo Slovencev. Domu pa so prinesli marsikako izkušnjo in znanje,
in tako so se učili drug od drugega. Vsled papeških pozivov na križarske vojske je počelo nekako vse potovati; ali mnogi, ki 330 niso imeli sredstev za križarjenje v sveta mesla, jeli so se klatiti od kraja do kraja, služeč si vsakdanji kruh s pevanjem, glumami in vedeževanjem (potujoči učenci, takozvani vagantje). Z druge strani pa so križarske vojske povzdignile viteštvo. Bramba vere, vdov in sirot je bila poglavitna naloga vitezom, in vse to je 335 oplemenilo takrat sicer surovo gospodo. Ljudje so bili v dva-. najstem in trinajstem stoletju v obče zelo probujeni; ne da bi bili znali pisati in računati, tega ne, ampak njihov duh je bil bister, in neka splošna omika je bila razširjena med vsemi stanovi.
Tudi imenitni pisatelji so se zatekali v tistih stoletjih več- 340 krat med Slovence in nam zapustili o njih marsiktero zanimivo vest. Tako piše nemški epski pesnik W olfram vonEschen-bach v svojem Parcivalu (1210), da je potoval tudi med slovenskim ljudstvom („windische diet"), ter omenja Oglej, Celje" in mesto Gandine, t. j. Hajdine, predmestje ptujsko na desni 345 strani Drave. Drugi sloveči nemški pesnik Hartmann von Aue, kterega so gostili oglejski patrijarhi na svojem gradu nad Čedadom (1195 — 1204), obiskal jo odondod tudi Tolmin, kterega se dvakrat spominja v svoji junaški pesni „Erek\ Pa tudi najimenitnejši pesnik italijanski, Dante Alighieri (1265— 350 1321) je prepotoval kot patrijarhov gost Goriško in Istro ter po narodni pripovedki več časa živel na gradovih v Tolminu in Devinu. Istina pa je. da vsi italijanski tolmači Dantejevi ime gore „Tabernich", ktero navaja pesnik v svojem sPeklu", tako razlagajo, da je to ime neke visoke gore na Slovenskem (nekteri 355 mislijo na notranjski Javornik). Gori omenjeni Ulrik Lichten-steinski pa opisuje v svojem delu, „Frauendienst" imenovanem, noše in običaje Slovencev ter jih hvali kot zmerno in delavno ljudstvo.
V štirinajstem stoletju so se začeli prosvetni odnošaji tudi 360 med Slovenci obračati na slabše, in sledeči dve stoletji (14. in 15.) sta se zelo pogreznili v mračnjaštvo in surovost. Viteštvo je jelo propadati in pačiti svoj častni stan. Mnoge prirodne prikazni in izvenredni dogodki so popolnoma zbegali ljudstvo. Nastali so hudi potresi, ki so zrušili gradove in cerkve. Grozni 365 roji kobilic so uničili vse žito na polju in objedli zelenje po drevju. Za tem je prišla draginja, lakota in naposled še kuga. Najstrašnejša kužna bolezen je bila takozvana „črna smrt" (1348
—1351), ko so ljudje kar počrneli in umrli v malo trenutkih. 370 Nekteri kraji so izgubili kar polovico ali celo dve tretjini svojih prebivalcev. Vse to je smatralo ljudstvo za božjo kazen; bilo je torej grozno preplašeno, in duh njegov je otemneval. Mislili so, da svojo vest najlažje potolažijo s tem. ako se bičajo; a drugi so si zopet domišljevali, da Bogu najbolj služijo, ako plešejo 375 in skačejo okoli cerkev, dokler se obnemogli ne zgrudijo na tla. Tako so se pojavile neljube prikazni bičarjev (flagelantov) in skakačev. Splošna surovost in neusmiljenost je zavladala med vsemi krogi. Hudodelce, ki niso takoj obstali svoje krivde, devali so na tezalnico, polamljali jim kosti, ščipali jih s kleščami, 380 ali jih zapirali v skrinje, znotraj z bodečimi žreblji nabite. Obsojenca so navezali na zobato kolo, ali mu odsekali ud za udom, ali ga privezali na štiri konje in tako razčetrtili. In vse to trpinčenje je čestokrat zadelo čisto nedolžne ljudi, ki so le od bolečin premagani priznali, da so krivi, zato da jih vsaj hitra smrt 385 reši nadaljnega mučenja. Zlasti stare žene z nagubanim čelom so bile v veliki nevarnosti. Ako so o kteri sumili, da je čarovnica, bila je izgubljena. Bilo pa je tedaj tudi vse polno malopridnih ljudij, zlasti roparjev, in med temi tudi takih viteškega stanu, ki so prežali na kupce in popotnike, plenili blago 390 in ljudi ter zahtevali potem veliko odkupnino za nje. Med ljudstvom se je potikalo mnogo sleparskih ljudij; zlasti so se klatili povsod po deželi »potujoči učenci", ki so od vasi do vasi beračili, vedeževali, zagovarjali in čarali ter Slovence učili tujih vraž.
395 Še le okoli sredine petnajstega stoletja se je to žalostno, mračno stanje jelo obračati na bolje in zopet širiti omika, oso-bito po takozvanih »humanistih". Ali ta izobraženost sedaj ni bila več splošna. Posamezni bistrejši in bolj učeni ljudje so se namreč začeli zbirati okoli vseučilišč, in samostanske šole so jele 400 propadati. Ukaželjni mladeniči so morali odslej naprej v daljna mesta potovati, ako so se hoteli izobraziti. To pa so mogli le premožni storiti, a siromašnejši so ostajali brez pouka. Na ta način se je izcimil poseben učenjaški stan, ki se je poslej silno razlikoval od priprostega ljudstva.	S. Butar.
4. Slovenski jezik od X. — XVI. stoletja.
Jezik je glavno svojstvo vsakega naroda. Narod, ki svoj jezik opusti ali ga šiloma izgubi, neha biti narod istega imena, ki ga je nosil poprej. Z jezikom svojim je vsak narod neločljivo združen, z njim živi in umrje. Življenje naroda nam predočuje svetovna povestnica, življenje in razvitek jezika pa kažejo slov- 5 stveni spomeniki. Na teh se zasleduje živa ljudska govorica od sedanje dobe do prastarih, davno preteklih časov.
Med slovanskimi narodi se ponašajo panonski in korotanski Sloveni z najstarejšimi slovstvenimi spomeniki. Iz poganske dobe se tudi pri njih ni ohranilo nič pisanega; ali iz onih časov, 10 ko je pri naših pradedih zlato solnce blagodejnega kristjanstva prodrlo tmino pogansko, govorijo k nam panonsko- in korotansko-slovenski spomeniki. Slovenom v Panoniji in v stari Karantaniji je prisijala ob jednoistem času mila luč kristjanstva, a njena svetloba je na različen način vplivala na prosveto narodovo. V 15 Panoniji je stvaril svetli duh solunskih bratov, sv. Cirila in Metoda, bogato cerkveno književnost in povzdignil jezik priprostega naroda do one časti, ktero sta tedaj jedino le uživala jezik latinski in grški. Jezik panonsko - slovenski je postal obredni (liturgični) jezik in se ponosno glasil pri vseh obredih cerkvenih.	20
Druge razmere pa so vladale v Karantaniji. Tu so razširjali nauk sv. vere oglejski in solnograški duhovniki, nevešči domačega, narodnega jezika. Kakor po drugod je vladal tudi tu izključno le jezik latinski v cerkvi. Ljudstvo se je moralo sprva celo molitve učiti latinski; glas domače govorice je bil v cerkvi strogo 25 prepovedan. Take prepovedi in tuji duhovniki pa gotovo niso domačega jezika in njegovega slovstva podpirali. Še le ko so videli, da se ljudstvo navzlic vsem strogim poveljem in kaznim ne more priučiti latinskim molitvam, sklenil je cerkveni zbor mogunški (Mainz, leta 813.), da jih sme moliti v materinem je- 30 ziku, komur ne hote v latinskem v glavo.
Ta določba je neposredno povzročila, da so začeli molitve in razne obredne obrazce (formule), kterih je bilo ljudstvu treba znati, prevajati na jezik domači. Takim potem so nastali brizinski spomeniki in pozneje celovški in ljub - 35 ljanski rokopis.
Brizinski spomeniki so najstarejši ostanki korotansko- ali novoslovenskega jezika. Isti segajo v deveto ali deseto stoletje
in so najbrž starejši od vseh staroslovenskih spomenikov. Našli 40 so se leta 1807. v knjižnici monakovski, kamor so došli iz cerkvenega arhiva mesta Freisinga (zato „brizinski") na Bavarskem. Učeni slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar (1780—1844), ki je izdal te spomenike v svoji znameniti knjigi „Glagolita Clo-zianus" leta 1836., sodi po raznih rokopisnih znakih, da je vse 45 tri dele našega spomenika pisal ali nekdanji škof brizinski Abraham sam (po rodu Karantanec, 957—994), ali pa kak učitelj ali učenec njegov.
Rokopis obsega I. očitno izpoved (35 vrst), II. homilijo (113 v.), III. izpovedno molitev (74 v.) Vsi trije spomeniki so 50 pisani z latinico po nemškem pravopisu {iste dobe. ! Iz nedosledne in neokretne pisave vidimo jasno, kako težko je bilo sprva z latinskimi črkami pisati jezik slovenski. Tako se piše na pr. za staroslovenski nosnik on ob jednem on, un, u, o; namesto stsl. nosnika en stoji e in en-, y se izraža z ui, u in i; namesto stsl. 55 št imamo k in Jej, in staroslovenskemu žd odgovarja j. Med sič-niki in šumniki ni skoro nikakega razločka v pisavi; vsak se izraža na mnogo načinov. Tako se stavi za s ob jednem z, s, sz, zs, sc, zz; za č imamo c, s, cs, ts, tz; za š stoji s, ss, z, itd. Iz navedenega že razvidimo, da so ti spomeniki bili prva, jako ne-60 spretna poskušnja v slovenski pisavi. — Jezik, ki se je ohranil v teh rokopisih, kaže nam lepe, stare oblike iz korotanske slovenščine. Ali vendar nam ti spomeniki ne predočujejo popolnoma istega jezika, kterega so govorili korotanski Slovenci v devetem ali desetem stoletju. Nahajamo namreč v njih čestokrat 65 dvojne oblike, o kterih je dvomiti, da so se rabile druga zraven druge v isti dobi in v istem kraju med priprostim narodom. Tako čitamo na pr. je ga, vsega, tak o ga, in zraven zopet: jego, togo; tam so skrčene oblike: me, memu, mega, tva, tvima, in tu zopet: moja, moje, tvoju. Zraven opisane 70 oblike preteklega časa se nahajajo čestokrat aoristi, zlasti na onih mestih, ki se strinjajo z vsebino evangelijev v staroslovenskem prevodu. Takih prikaznij je obilo posebno v homiliji, in v njih imamo najbrž iskati vpliv panonske slovenščine, v kteri so se brez dvombe nahajali slični obredni obrazci, in ki je bila po 75 svojih vestno in natančno pisanih spomenikih tudi pristopna ko-rotanskim veroučiteljem. Navzlic tem posebnostim pa nam ti rokopisi neovržno dokazujejo, da so korotanski Slovenci že v devetem stoletju govorili lastno narečje, ki se je vidno razločevalo
✓
od panonskega. Jezik brizinskih spomenikov imenujemo koro-tansko - slovenski, in neposredno iz njega se je razvila sedanja 80 slovenščina.
Lep zaklad slovenskega jezika se hrani v osebnih in krajevnih imenih, ki so zabeležena po listinah iz devetega in naslednjih stoletij. V prvi vrsti smemo tu imenovati stara slovenska imena, ki so pripisana v evangeliju sv. Marka iz štivanskega 85 (= sveto-ivanskega) samostana pri Devinu na Primorskem. Slo-večo božjo pot pri Sv. Ivanu Devinskem so obiskovali Slovenci v devetem in desetem stoletju, in imena teh romarjev so zaznamovali v štivanskem evangeliju. Malo da ne iz iste dobe je nadalje mnogo Slovencev, ki so živeli v solnograški nadškofiji, za- 90 pisanih v bratovščinski knjigi (liber confraternitatis) šentpeter-skega samostana v Solnem gradu. Krasna imena nahajamo naposled po raznih darilnih listinah, v kterih so nemški kralji in korotanski vojvode cerkvi in posameznim osebam darovali ljudi in posestva na Slovenskem. K Sv. Ivanu so romali Slovenci 95 kakor Branimir, Budislav, Čestimir, Dobrodej, Dragorok, Ljutomir, Miroslava, Sebidrag, Slavka, Žitigoj itd. V bratovščinsko knjigo so se vpisali na pr. Ljubota, Nebomir, Trdila, Trebil, Truden, Višemir itd. Po listinah se imenujejo Branka, Debeloglav, Dobro-goj, Gorazd, Hotimir, Medved, Badigoj, Slava, Stojan, Trdoglav 100 (piše se Turdagauuo), Vitoglav (Uuitagouua, 859) itd. Takih in jednako se glasečih imen je mnogo zabeleženih po starih rokopisih in listinah. Vsa poznamenovanja nam kažejo neizcrpcn vir nekdanjega slovenskega jezika ter pričajo o krasoti njegovi. Ali domača imena so jela hitro izginjati. Čim bolj ko je silil 105 tuji živelj v pokrajine slovenske, tem hitreje so se izgubljala pristno slovenska imena. Najpoprej so se izpodrinile domačinke po mestih in dvorih med slovenskim plemstvom, ktero se je že v devetem in desetem stoletju poprijelo tujih poznamenovanj. Najdalje so se ohranila slovenska osebna imena med priprostim 110 ljudstvom na deželi in v goratih krajih. Blizu Škofje Loke so še koncem trinajstega stoletja živeli ljudje z imenom Branislav, Svetogoj, Svobodin, Stojan itd. Toda kmalu so se tudi ta imena nadomestila s tujimi; kajti listine iz štirinajstega in petnajstega stoletja nam pričajo, da so Slovenci že tedaj dajali otrokom ista 115 osebna imena kakor dandanes. V koroškem rokopisu iz petnajstega veka se je ohranilo zraven sedaj navadnih krstnih imen: Jera, Neža, Urša itd. le še jedno narodno ime: Svetka, ktero
smemo najstarejšim domačim imenom prištevati, kakor so bila 120 Belka, Cvetka, Slavka, Zorka, Živka in več drugih.
Za zgodovino slovenskega jezika in naroda v trinajstem stoletju je zelo imenitno ime viteza Ulrika Lichtensteinskega (1202— 1275). Lichtensteinska rodbina je imela bogata posestva na gornjem Štajerskem v Muravi in v okolici judenburški. Lichten-125 steinci so bili slaven in za avstrijske dežele mnogozaslužen* rod. Zatorej je naravno, da se Ulrik Lichtensteinski s ponosom imenuje med koroškimi in štajerskimi vitezi. Najbolj se je proslavil Ulrik Lichtensteinski kot pesnik z dvema umotvoroma, ki se imenujeta „Frauendienst" in „Frauenbuch". Za nas je zlasti prvo 130 delo znamenito, kajti v njem se nam je ohranil vzgled slovenskega jezika iz leta 1227. Pesnik nam med drugim v tej pesni pripoveduje, kako je potoval kot kraljica Venera opravljen iz Benetek na Češko. Na tem potovanju mu je prišel koroški vojvoda Bernard (1202 — 1256) z obilnim viteškim spremstvom na-135 proti blizu do deželne meje ter ga pri Vratih (Thorl) v slovenskem jeziku pozdravil, rekoč: Buge waz primi, gralva Venus (Bog vas primi, kraljeva Venus)! — Drug imeniten prizor iz Ulrikovega potovanja je njegov sosret žene Slovenke sredi Murske doline na gornjem Štajerskem blizu Kindberga. Ondi je bival 140 vitez Oton Buhovski, po izobraženosti in moštvu svojem na dobrem glasu. Ta pošlje Ulriku miljo daleč poslanca naproti, in ta ga pozdravi, rekoč: „Prežlahtna kraljica, vam kliče: Dobro došla! v tej deželi žena Slovenka (vil edelin kunegin, iuch heizet willekomen sin in ditz lant ein windisch wlp)." Nadalje mu na-145 znani sluga, da ni v tej dolini viteza, ki bi se skusil v dvoboju s kraljico Venero; zatorej je sklenila žena Slovenka, postaviti se na borišču s kopjem njemu naproti. Žena Slovenka pa je bil preoblečen Oton Buhovski sam. Opravo slovenske žene nam opisuje pesnik tako-le: „Dve dolgi kiti sta ji viseli dol celo črez 150 sedlo; na sebi je imela godeže (godehse), kar je obleka slovenskih žen, a vrh tega še tudi šapelj (schapel) jako drag in bogat."
Jezik slovenski je torej tekom trinajstega stoletja užival veliko čast. Ne le priprosto ljudstvo ga je govorilo, temveč tudi deželni knezi in njih viteško spremstvo so ga razumeli in obče-155 vali v njem. Celo pri višjih javnih slovesnostih in na dvoru vojvodovem je imel nas jezik svojo veljavo. Pri vmeščanju koroških vojvod je storil deželni knez slovenskemu kmetu obljubo in prisegel v slovenskem jeziku. Vmeščenega vojvodo je mogel
le mož slovenske krvi pozvati pred sodnika, in pred cesarjem se je imel vojvoda v slovenskem jeziku zagovarjati. Dasi pa je tudi 160 bilo nekdaj našemu jeziku tako važno mesto odločeno, vendar je to jako skromno vplivalo na naše prosvetno stanje. Vojvode in vitezi niso bili ozko združeni z domačim ljudstvom ter niso pospeševali narodnega jezika in njegovega slovstva. Že koncem trinajstega veka je jel pojemati ugled našega jezika. V dejanskem 165 življenju je slovenskemu kmetu prav malo pomagala pravica, ktero je imel njegov jezik uživati po stari šegi; saj se ga je mogel vojvoda pred sodnikom odkrižati z besedami: „.Jaz ne razumem tvojega jezika (ich verstaun diner spracli nitt)."
Iz petnajstega stoletja imamo nekaj majhnih, a spomina 170 vrednih slovstvenih drobnostij. Na prvem mestu stojita koroški in ljubljanski rokopis cerkvenega značaja. Zgodovinsko društvo v Celovcu hrani z nemškimi črkami pisan rokopis, ki obsega na jedni strani „oče naš, češčeno Marijo in vero" iz početka petnajstega veka, na drugi pa z mlajšo pisavo navadna 175 krstna imena onih oseb, ki so ustanovile in vzdrževale Marijino bratovščino v Radečem na Gorenjskem, z letno številko 1467. V nekem starem rokopisu ©r kr. ljubljanske knjižnice pa se nahajata dve „očitni izpovedi", daljša in kračja, v latinski abecedi. V jeziku kaže ljubljanski rokopis bolj značaj sedanje dolenjščine, 180 koroški pa meri na gorenjščinoSin se odlikuje od ljubljanskega v tem, da so se ohranile v njem oblike aoristove.
Prvi, z letnico zaznamovani spomenik pa je takozvani beneško-slovenski rokopis iz leta 1497., ki je pisan v beneško-slo-venskem narečju in obsega v kratkih 52 odstavkih razna da- 185 rila in ustanove za bratovščino sv. Marije v Crnjevu na vzhodnem Furlanskem. Prvi in največji del (25 odstavkov) je pisala jednoista oseba leta 1497., ostali deli pa so od različnih oseb iz leta 1502. in 1508. Rokopis ni izviren, temveč le netočen prevod latinskih zapiskov v italijanskem pravopisu.	190
V petnajsto stoletje pripada najbrž tudi rokopis Kranjskega mesta. Ta obsega štiri slovenske, a z nemškimi črkami pisane prisežne obrazce, po kterih so prisegali meščanje, sovetniki, sodniki in priče v Kranju. Te prisege svedočijo, da je slovenščina tudi pri sodniji zavzemala važno mesto. Jezik v tem rokopisu 195 nam podaje nekaj prav lepih, starih domačih besed, kakor rotba (prisega), skazati (reči), vesten (znan), a zraven že mnogo nemških tujk, kakor jih nahajamo pozneje v prvih tiskanih knjigah
slovenskih. Pisava v tem kakor v prejšnjih rokopisih je jako 200 nepopolna in nedosledna; naslanja se na istodobni nemški pravopis. Vsemu temu pa se ne bode čudil, kdor pomisli, kako je skoz ves srednji vek vplival nemški živelj na narod slovenski.
Razun tega nahajamo še po raznih listinah in starih graj-ščinskih urbarjih srednjega veka med latinskim in nemškim bese-205 dilom mnogo krajevnih in osebnih imen in tudi drugih slovenskih besed zapisanih. V nekem rokopisu iz leta 1466. iz Škofje Loke na Kranjskem so na pr. zabeležena slovenska poznamenovanja za vse mesece v letu. Ti se glase kakor dandanes; le rožnik je bobov cvet, kimovec — poberuh, vinotok — listognoj, listopad 210 pa — kozoprsk.
Iz početka šestnajstega stoletja, najbrž iz leta 1516., ko so zatrli kmetski upor na Kranjskem in Štajerskem, ohranila se je nemška, šest kitic obsegajoča pesen o kranjskih kmetih (Ain newes lied von den kraynn er i schen bauren). Ta slov-215 stvena drobnost je za nas osobito zaradi tega zanimiva, ker je prva tiskovina s slovenskimi besedami. V pesni se omenja „stara pravda", in o kranjskih kmetih se poje, da so se valili kot uporniki proti mestu Celju, kličoč: „Le vkup, le vkup,
le vkup, le vkup, uboga gmajna (Leukhup---woga
220 gmaina)!"
Razvitek slovenskega jezika se daje tedaj le po skromnih, vendar za nas jako važnih spomenikih iz desetega do sredine šestnajstega stoletja zasledovati, j Slovenščina je javno služila pri-prostemu narodu ter imela še svojo veljavo zlasti v cerkvi pri ver-225 skem pouku, nekaj pa tudi pred sodiščem. Izobraženci so znali pisati in citati večinoma le v latinščini (zato jo tudi „bukovski" jezik imenujoč) in kvečjemu še v nemščini, a za slovenščino se ni brigal nikdo. Tako se je slovensko pisanje sčasoma popolnoma pozabilo, in slovenščine ni nikdo več negoval, dokler se 230 ni po novoverskem vplivu sredi šestnajstega stoletja postavil temeljni kamen novoslovenski književnosti.	J. Sket.
Slovenski spomeniki.
5. Brizinski a) Očitna
(V pravopisu izvirnikovem.)
Glagolite po naz redka zlo-ueza:
bose, gozpodi miloztiuvi, otze bose, tebe izpovuede vuez moi greh i zuetemu creztu i zuetei Marii i zuetemu Michaelu i uui-zem crilatcem bosiem i zuetemu Petru i uzem želom bosiem i uzem musenicom bosiem i uzem i vuernicom bosiem i uzem de-Tuam praudnim i uzem praud-nim. i tebe, bosi rabe, choku biti izpovueden uzeh moih greh. i vueruiu, da mi ie, na zem zuete beusi, iti se na on zuet, paki se uztati na zodni den; imeti mi ie sivuot po zem; imeti mi ie otpuztic moih gre-chou. bose miloztiuvi , primi moi v izpovued moih grechou: ese iezem ztuoril zla po t den, pongese bih na zi zvuet \uura-ken i bih crisken, ese pomngu ili ne pomngu, ili vuolu ili ne-vuolu, ili vuede ili ife vuede, ili u nepraudnei rote, ili u lsi ili tatbe ili zavuizti, ili v uz-mazi, ili v zinistue, ili ese mi ze tomu chotelo, emuse mi bi ne doztalo choteti, ili v pogla-golani, ili zpe ili ne zpe; ili ese
spomeniki. izpoved.1
(V prepisu slovenskem.)
Glagoljite po nas redka slovesa :
Bože, gospodi milostivi, otče Bože, tebe izpovede ves moj greh i svetemu Krstu (Kristu) i sve- 5 tej Mariji i svetemu Mihaelu i vsem krilatcem božijem i svetemu Petru i vsem selom božijem i vsem mučenikom božijem i vsem včrnikom božijem i vsem 10 devam pravdnim i vsem pravdnim. I tebe, božij rabe, hocu biti izpoveden vseh mojih greh. I veruju, da mi je, na sem svete bevši (bivši), iti že na on svet, 15 ^ paki že vstati na sodni den; imeti mi je život po sem; imeti mi je otpustek mojih grehov.2 Bože milostivi, primi moju izpoved mojih grehov: 20 ježe jesem stvoril zla po t(e) den, ponježe bih na se svet uradjen (urojen) i bih krščen, j^že pom-nju ili ne pomnju, ili volju ili nevolju, ili vede ili ne vede, 25 ili v nepravdnej rote, ili v lži ili tatbe ili zavisti, ili v us-masi, ili v činistve, ili ježe mi se tomu hotelo, jemuže mi bi ne dostalo hoteti, ili v pogla- 30 golanji, ili spe ili ne spe; ili
iezem ne zpazal nedela, ni zueta vuecera, ni mega pozta, i inoga mnogoga, ese protiu bogu i pro-35 tiu memu creztu. ti edin, bose, vuez, caco mi iega potreba vue-lica. bose, gozpodi miloztivi, tebe ze mil tuoriv od zih poštenih greh i od ineh mnozeh, 40 i vuensih i minsih, ese iezem ztvoril: teh ze tebe mil tuorif i zuetei Marii i vzem zvetim; i da bim na zem zuete tacoga grecha pocazen vzel, acose ti 45 mi zadenes, i acose tua milozt i tebe liubo. bose, ti pride ze nebeze, vse ze da v moku za vuiz narod, da bi ni zlodeiu otel; otmi me vzem zlodeiem. milo-50 ztivui bose, tebe portmso me telo i mo dusu i moia zlovueza i me delo i mo vuoliu i mo vueru i moi sivu6t. i da bim uzlissal na zodni den tuo milozt 55 vueliu z temi, iese vzovues tvo-imi vzti: pridete, otza mega iz-vuolieni, primete vuecsne vue-zelie i vuecsni sivuot, ese v iezt ugotoulieno iz uueka v uuek. 60 amen.
ježe jesern ne spasal nedela, ni sveta večera, ni mega posta, i inoga mnogoga, ježe protiv Bogu i protiv memu Krstu. Ti jedin, Bože, veš, kako mi jega potreba velika.3 Bože, gospodi milostivi, tebe se mil tvorju od sih poštenih greh i od ineh mnozeh, i venčih i minših, ježe jesem stvoril: teh se tebe mil tvorju i svetej Mariji i vsem svetim; i da bim na sem svete takoga greha pokazen vzel, akože ti mi zadeneš, i akože tva milost i tebe ljubo. Bože, ti pride se nebese, uže se da v moku za ves narod, da bi ni zlodeju otel; otmi me vsem zlodejem. Milostivi Bože, tebe porončo me telo i mo dušu i moja slovesa i me delo i m o volju i mo veru i moj život. I da bim uslišal na sodni den tvo milost veliju s temi, ježe vzoveš tvojimi usti: Pridete, otca mega izvoljeni, primete večne veselje i večni život, ježe vi jest ugotovljeno iz veka v vek. Amen.4
b) H
(V pravopisu izvirnikovem.)
Ecce bi detd nas ne zegresil, te vueki gemu be siti, starosti ne prigemlioki, nikoligese petsali ne imugi, ni slzna teleze imoki, 5 nu u vu^ki gemu be siti. bo-nese zavuiztiu bui nepriiazninu uvignan od szlauui bosig§, po-
(V prepisu slovenskem.)
Eče bi ded naš ne segrešil, te v veki jemu be žiti, starosti ne prijemljoci, nikoli ježe pečali ne imy, ni slzna telese imoči, nu v veki jemu be žiti. Po-nježe zavistiju by neprijaminu vygnan od slavy božije, potom
tom na narod zlovuezki strazti i petzali boido, neimoki i bz zredu zemirt. i pagi, bratriia, pomenem ze, da i zinouue bosi naresem ze; bo tomu ozstanem zich mirzcih del, ese sunt dela sotonina: ese trebu tuorim, bratra oclevuetam, ese tatua, ese raszboi, ese pulti ugonge-nige, ese roti, choise ih ne pa-zem, nu ge prestopam, ese ne-nauuizt. nizce teh del mirzene pred bosima ozima. mosete po tomu, zinzi, uvideti i zami razumeti, ese bese priuuse zlouuezi u liza tazie, acose i mui gezim, tere nepriiaznina uznenauvidesse, a (blagodet) bosiu uzliubise. da bo tomu nine u circuvah ich clanam ze i modlim ze im, i zesti ich pigem, i obeti nasse im nezem o zcepasgenige telez nasich i dus nasich. tige se mosem i mui este buiti, ecc§ tage dela nasnem delati, iase oni delase: oni bo lasna natro-vuechu, segna naboiachu, bozza obuiachu, naga odeachu, malo-mogoncka u ime bosie bozze-kacho, mrzna zigreahu, stranna bod crovvi zuoge uvedechu, u timnizah i u zelezneh vvosich uclepenih bozcekachu, i u ime bosie te utessahu. temi, temi ti ze deli bogu briplisaze. taco, zinzi, i nam ze modliti tomuge vuirchnemo otzu gozpodi, dosda ni tamoge vzedli v zezarstuo suoge, ese iest ugotouleno iz coni do coni izvvolenicom bo-
na narod človečki strasti i pečali poido, nemoči (i nemoči) i bez čredu smrt.5 I paki, bratrija, 10 pomenem se, da i sinove božji narečem se; po tomu ostanem sih mrzkih del, ježe sunt dela sotonina: ježe trebu tvorim, bratra oklevetam, ježe tatva, 15 ježe razboj, ježe pulti ugojenije, ježe roti, kyže jih ne pasem, nu je prestopam, ježe nena-vist. Ničže teh del mrznej(e) pred božjima očima.6 Možete po 20 tomu, sinci, videti i sami razumeti , ježe beše prvej človeci v lica tacije, akože i my jesem, tere neprijaznina vznenavideše, a (blagodet) božiju vzljubiše. Da 25 po tomu nine v cirkvah jih klanjam se i modlim se jim, i česti jih pijem, i obeti naše jim nesem o sepasenije wteles naših i duš naših.7 Tije že 30 možem i my ešte byti, eč& taje dela na,čnem delati, jaže oni delaše: oni bo lačna na-trovehu, žejna napojahu, bosa obujahu, naga odejahu, malo- 35 mogonča v ime božije pose-čaho, 'mrzna segrejahu, stranna pod krovi svoje uvedehu, v temnicah i v železneh vožih vkle-penih posečahu i v ime božije 40 te utešahu. Temi, temi ti se deli Bogu približaše.8 Tako, sinci, i nam se (je) modliti tomuje vrhnjemo otcu gospodi, dožda ni tamoje vsedli v cesarstvo 45 svoje, ježe jest ugotovljeno iz koni do koni izvoljenikom bo-
siem. i gezm, bratria, bozuuani i bbgeni, egose ne mosem ni-50 kimse liza ni ucriti, nicacose ubegati, nu ge stati pred stolom bosigem ze zopirnicom našim, ze zlodgem starim, i gest ze pred bosima osima vzacomu 55 zuoiini vzti i zuoim glagolom izbovuedati, ese ge na sem zuete chisto stuoril, libo bodi dobro, libo li zi zlo. da c tomu dini, zinzi, muzlite, ide ne camo ze 60 vcloniti, nu ge pred bosima osima stati i zio prio imeti, iuse gezim bovvedal. nas go-zbod, zueti cruz, ise gest bali telez nassih i zpasitel dus nassih, 65 ton bozzledine balouvanige po-zledge pozstavvi; ucazal ge, imse ze nam dozstoi od gego zavue-kati i gemu ze oteti. preise nassi zesztoco stradacho; nebo 70 ie tepecbu metlami, i prinizse ogni petsachv, i metsi tnachu. i po lezv vuesachu, i selezni cliusi ge raztrgachu. a to bac mui ninge nasu praudnu vuerun 75 i praudnv izbovuediu toie mosim ztoriti, ese oni to vuelico stra-stiu stuorise. da po tomu, zinzi, bosi raba prizzuause, tere im grechi vuasa postete, i im iz-80 povvedni bodete grechov uuasih.
žijem. I jesem, bratrija, pozvani i bejeni, jegože ne možem ni-kimže lica ni ukriti, nikakože ubegati, nu je stati pred stolom božijem se zopernikom našim, se zlod(e)jem starim, i jest se pred božjima očima vsako mu svojimi usti i svojim glagolom izpovedati, ježe je na sem svete kiždo stvoril, libo bodi dobro, libo li si zlo. Da k tomu dni, sinci, myslite, ide ne kamo se ukloniti, nu je pred božjima očima stati i sijo prjo imeti, juže jesem povedal.9 Naš gospod, sveti Krst, iže jest balij teles naših i spasitelj duš naših, ton poslednje balovanije po-sledje postavi; ukazal je, jimže se nam dostoji od jego zavedati i jemu se oteti. Prejše naši žestoko stradaho; nebo je te-pehu metlami, i prinizše ogni pečahu, i meči tnahu, i po lesu vešahu, i železni ključi je raz-trgahu. A to pak my ninje našu pravdnu veru i pravdnu izpovediju toje mozim storiti, ježe oni to veliko strastiju stvo-riše. Da po tomu, sinci, božij(a) raba prizvavše, tere jim grehi vaše poštete, i jim izpovedni bodete grehov vaših.10
c) Izpovedna molitev.
(V pravopisu izvirnikovem.)	(V prepisu slovenskem.)
Jaz ze zaglagolo zlodeiu i	Jaz se zaglagoljo zlodeju i
uzem iego delom, uzem iego le-	vsem jego delom, vsem jego le-
pocam. tose uueruiu u bog uze-	počam. Tože veruju v Bog vse-
mogoki i u iega zin i u zuueti duh, da ta tri imena edin bog gozpod zuueti, ise z(t)uori nebo i zemlo. tose izco iega milozti, i šce Mariae i šce Michahela i šce Petra i useh bosih zil i uzeh bosih mosenic i useh b(osih) zaconnic i useh zuetih deuuiz i uzeh b(osih) moki, da mi rasite na pomoki biti ki bogu moih grechou, da bim cisto iz-pouued ztuoril i odpuztic ot boga priel. bogu uzemogokemu izpouuede uze moie greche i sce Marie, uzeh nepraudnih del i nepraudnega pomislenia, ese iezem uuede ztuoril ili ne uuede, nudmi ili lubmi, zpe ili bde, u zpitnih rotah, v lisnih resih, v tatbinab, u znicistv?, u lacom-ztue, v lichogedeni, "v lichopiti, u uzmaztue i u uzem lichodiani, ese iesem ztuoril protiuuo bogu od togo dine, ponese xpen bih, dase do diniznego dine. togo uzego izpouueden bodo bogu i šce Marii i sco Laurenzu, go-zpodi i uzem zuetim i tebe, bosi rabe. caiu ze moih grechou, i rad ze chocu caiati, elicose zi-mizla imam, eche me, bose, po-stedisi. dai mi, bose gozpodi, tuuoiu milozt, da bim nezramen i neztiden na zudinem dine pred tuima osima ztoial, igdase prideš zodit siuuim i mrtuim co-musdo po zuem dele. tebe, bose miloztivui, poruso uza moia zlouuez(a) i moia dela i moie pomislenie i moie zridze i moie
mogoči i v jega sin i v sveti duh, da ta tri imena jedin Bog 5 gospod sveti, iže stvori nebo i zemljo. Tože isko jega milosti, i svete Marije i svetega Mihaela, i svetega Petra i vseh božjih sel i vseh božjih močenik i vseh 10 božjih zakonnik i vseh svetih devic i vseh božjih mocij, da mi račite na pomoči biti k Bogu mojih grehov, da bim čisto izpoved stvoril i odpustek ot Boga 15 prijel. Bogu vsemogočemu iz-povede vse moje grehe i svetej Mariji, vseh nepravdnih del i nepravdnega pomišljenija, ježe jesem vede stvoril ili ne vede, 20 nudmi ili ljubmi, spe ili bde, v spitnih rotah, v lžnih rščih, v tatbinah, v sničistve, v lakom-stve, v lihojedenji, v lihopitji, v usmastve, i v vsem lihodjanji, 25 ježe jesem stvoril protivo Bogu od togo dne, ponježe krščen bih, daže do denešnjego dne. Togo vsego izpoveden bodo Bogu i svetej Mariji i svetemo Lavrencu, 30 gospodi i vsem svetim i tebe, bo-žij rabe.11 Kaju se mojih grehov, i rad se hoču kajati, jelikože se-misla imam, eče me, Bože, po-štediši. Daj mi, Bože gospodi, 35 tvoju milost, da bim nesramen i nestiden na sudnem dne pred tvojima očima stojal, igdaže prideš sodit živim i mrtvim komuždo po svem dele. Tebe, 40 Bože milostivi, poručo vsa moja slovesa i moja dela i moje po-mišljenije i moje srdce i moje
telo i moi siuuot i moiu dusu.
45 Griste, bosi zinu, ise iezi razil na zi zuuet priti, grešnike isbauuiti ot zlodeine oblazti, uchrani me ot uzega zla, i zpazi me v uzem blase. amen, amen.
telo i moj život i moju dušu. Krste, božij sinu, iže jesi račil na se svet priti, grešnike izba-viti ot zlodejne oblasti, uhrani me ot vsega zla, i spasi me v vsem blaze. Amen, amen.12
6. Celovški rokopis.1
Otscha nass, kyr sy w nebessich, posswetschenu body twoye yme, pridi bogastvvu twoye, body wola twoya kakor w nebessich yno na semly. Kruch nass wsedanny day nam dannass yno odpusti nam dalge nasse, kakor yno my odpusschamo nassen dal-5 snykom, yno nass ne wuppellay w ednero ysskusbo, le nass ressy od slega. Amen.
Gzestschena sy Maria, gnade pallna, gospod s tabo, segnana sy mey senamy, yno segnan ye sad t\voyga telessa, Ihesus Kristus. Amen.2 10 Yast veruyo wu boga othsclio, wsemogotschiga stwarnika nebess yno semlee, yno wu Ihesussa Cristussa, nega synu edy-niga, nassiga gospodi, kyr ye poczett od swetiga ducha, royen ys diwittcze Marie, martran pod Poncio Pvlatussem, na kriz rasspett, marttaw yno wu grab polosen, dolu yide kch paklu, 15 na trettyi dan gori wstaa od martwech, gory yiede w nebessa, seydi kch dessnittczy boga otsche wsemogotschiga, odtody iyma priti sodyti sywe yno mortwe. Yast ueruyo wu swetiga ducha, swetiga karschanstwu, obtschyno swetikow, odpustschenye gre-chow, wstanye ziwota yno vethschny leben. Amen.3
7. Ljubljanski rokopis.
a) Očitna izpoved.1
Ya ze adpouem chudiczu ynu nega deylam ynu vsy nega hofarti, ynu ze yzpouem ynu dalsan dam nassymi gospudi etc.
Ya ze dalsan dam, kyr sam to prelomil, kar sam oblubil, kadar sam karst priell, kyr sam se od buga obarnyll ynw od 5 nega zapuwidy, kyr sam boga zatayll s meymi chudeymi deyli, ynw sam ze volnw wdall ty oblasti tyga chudicza, kygar sam se
odpoueydall, kadar sam karst pryell; tymw sam ye do seyga mali z meymy greichy wolnw slussil: Tyga ye etc.
Ya ze dalsan dam, kyr sam wosye vese po reydkym zcho-dill, kadar sam tw prissall, z mallo andochtyo, bredko reywo 10 meyga zareza zam tw will, kar sam tw slissall pridigwyocz od buga, od zwete Marie, od drugich swetikow ynw od meych greychw, zazversmahal. ynw nister neyssim meyga lebna po nym poprawill: Tyga etc.2
Ya ze dalsan dam, kvr swete nedele, swete sobothe veczeri, 15 druge swete dny ynw veczeri neyssam nykuly taku prasnowall ynw czastill, kakur y wy ye to po praudy morali dyati. Ta swety post, swete quatri, drugue postne dny, moyo pokuro neyssam taku czystu dopernessil, kakur sam ga dalsan: Tyga .. .
Ya se dalsan dam, kyr ye wogu desetino meyga syuota ynu 20 meyga szyanya, moye syvinicze nikuly neysam takw sweystu dali, kakur wy to po praudy morali dyati: Tyga etc.
Ya se dalsan dam, kyr ye moyga otscze, moya mater, moyo gosposezino, meyga farmaystra, meyga dwchwniga otezo, meyga pridigarya neysam nykuly taku czastill ynu ym pokorn will, 25 kakur wy tiga po praudy dalsan will: Tyga etc. Meyga blisniga neysam nykuly taku lubiga ymill ynw tak y ssvest will, kakur sam seby: Tyga ye meny etc.
Ya ze dalsan dam, kar sam \vogu, zwety Mary, drugim swetikom oblubill, neyssim stanovytu stali ny tyga dopernessil; 30 kyr ye chudu willu, ynw kur ye chudobo deyllal, tyga sam lubiga ymill; kar ye dobruto deyall, tymw sam ye sovrak will: Tyga' etc.
Ya se dalsan dam, kyr sym greyssill wzo to gardabo, kyr se more tslowik ogardity ynu omarzity pruty wogu ynw nega 35 swetikom, s to sam ye czesthu ynw gostu moye tellu ynw moyo wugo duseho ogardyll: Ty(ga) etc.
Ya ze dalsan dam falseh preseganyem, falseh priczy, chwdy obluby ynw z chudim yesykom: Tyga etc.
Ya ze dalsan dam vsseymi greychi, z kemer ta czlowik more 40 greyssity czess vsse ludy z mysalyo, z wesseydo ynw ztwaryo, ynw prosso woga wsygamogoziga, da my on da eden odlog meyga sywota; prosso diuiczo Mario, vsse bosye swetike ynu czvveticze, da my raczyte prossity nassyga gospudy, da my on ratsy daty odpustak vzeych meych greychu, ynw me ratsy na- 45 prid pred greychy owarovaty, ynw my ratsy po zym sywoty ta
Krestomatija slov.	3
veytschny leben daty; ynw ye oblublo ze naprid pred greychi owarouaty, kakur se wodem naywulle mogel, ynw ya odpuscho vzeym teym, kyr so meny malu voly veliku dyaly, z weseyda voly 50 ztvario, to yme, da meny tudy nas gospud odpusty moye greyche, prosso vas yzpouednika na bossyam meystu etc.3
b) Pesen „Salve regina".4
Mylost yno gnada nasiga gospody, Pomocz dewicze, rosse mat(e)re Marie, Prichod swetega ducha, Trost wssech swetnyko\v, 5 Obchranyenye svvetega krysse, Ta racz s menv yno s \vamy byti. Gzestyena body, kralewa mati te mylosti, Zywota sladkosti yno nass trost, Gzestyena sy, my k tebe vpyeme 10 Tuge sabne otroczy te Ewe,
My k tebe zdychvgeme, glagogicze Yno placzecz te dolynye tech slss. Ob to, ty nasse odwetnycze, ty k nam Obrny ty mylostywe oczzy, 15 Yno Jessysse, segnanega sadv twega Telessa, ty nam prykassy po tom Tvystv, o czestyta, o mylostywa, O sladka maty Marya.5
8. Iz beneško-slovenskega rokopisa iz leta 1497.1
1.	Fuscha s Prosenicha jest ostauila j sin suoj Michel slaticli iedanaist bratine sfete Marie s Zergneu, da se ima stuoriti fsacho leto sa gnich dus mas duj.
2.	Lenard i Beatris. s Teipana su ostauilj bratine sfete 5 Marie s Zergneu fita iedan star psenize ij jedan cunz vina sa
gnich dus, da se ima stuoriti fsacho leto mas duj.
3.	Suuan pochoiniga Lenarda s Zergneo jest ostauil bratine sfete Marie s Zergneu sa sfoiu dusu fita solad trideset inu dua, da se ima stuorjti fsacho leto jednu masu.
4.	Suuan pochoinga Peruogna s Zergneu jest ostauil bratine 10 sfete Marie s Zergneu marach zeternaist, s chich marach jest cuplegno dua stara psenize s tim patom, da se jma stuoriti fsacho leto duj masse sa sfoiu dusu.
5.	Michela rainicha Marina s Zergneu jest ostauila iednu semglu sa sfoiu dusu bratine sfete Marie s Zergneu, da se jima 15 stuoriti fsako letto jednu massu.
9. Prisežni obrazci iz rokopisa Kranjskega mesta.1
a)	Prisega za meščana.
Jest N. perseschem naschemu gospudi khreyllu, deschel-skhimu viuodi, richtaryu yenu rathu, jenu gmeini tiga mesta, an swest jenu pockhorin burgar witi, nich sapuuid inu prepouid derschati, nich nuz potrachtati, jenu sckhodo podstopiti. Jest tudj notschem, nickhoger na aufschlackhig, zolech, mostninach, 5 jenu nickholi nickhir naschemu gospodj khraillu olli gmein mestu kh schckhodj, skhriuschi olli otschitu prenesti, olli skhosi poma-gathj, jenu vse to diathj, khockher enimu suestimu burgaryu pruti nega gospodschini pristoy jenu slischi. Tackhu meni Wug pomagey. Amen.	10
b)	Prisega za sovetnika.
Jest N. perseschem Wogu, da tscho jest en swest rath jenu suetnickh witti; kharkhulj v swety wode naprey vsetu olli gouor-yenu, khar edin vsackhaterj retsche olli gouorj, tiga nicomer po-uedati, manschega olli veckhschiga, moyem peryatelam, ne drugim ; eno glich jenu pravo praudo reztschi timu wosimu khokhir 5 timu wogatimu; s moyem praudnim retscheinem nickhoger pre-teschati jenu nickhomer naprey pomagati skhosi eneriga daru, peryasni, souraschtua, olli eneriga strachu; naschemu gospodj khraylu jenu deschellskhimo viuodj, richtaryu jenu rathu vsa-khemu ztschassu pockhorin, suest jenu volan witti; tiga gmein 10 nutza pomagati potrachtathj jenu schkhodo ventati po moyem promoscheinem, jackho menj Wog pomagey. Amen.
c) Prisega za sodnika.
Jest N. perseschem gospodj Wogu jenu našemu gospodj khreyllu, deschelskhemo viuodj, jenu tudj temu gmein mestu, da zho jest en glich praui richtar witti; thimu wosimu khokher wo-gathirnu, wogatimu khokher vwosimu glich prauo praudo voschiti 5 jenu dopomagathj skhosi eneriga mitu, daru, strahu, olli skhusi enerj peryasni olli. souwraschtua verhindrat, temetsch naprey dopomagathj; jenu tho, kher se v praudj olli v suetu rezhe, pro naprey pernesti, rezthj, nickhar tiga preoberniti jenu drugu skha-satj; vse to, kher meni en poschten rath jenu gmeina mey sebo 10 swero jenu meni porotzhe, tho isto svvestu glich derschati, tho mallu jenu tho velickho, wresch nich sweta nischter dyati, tho chudu straffatj, malefizi olli v drusich rezhech, po moyem pro-moscheineim, khokher jest otscho tiga na moy duschj vschiti proti gospodj wogu. Amen.
d) Prisega za porotnika.
Jest vass opomenim, da vy wote pouedalli per thi telessni rotwi, khatero ste vy gori vsdignenimj prstmi naschemu gospodj khreillu, deschellskhimo viuodj, jenu thimu gmein mestu perseglj jenu sturilj, tho, khar ye vom vedetsch olli vestnu; v tich rezhech, 5 sa khatere vy wodete vpraschanj, da wodete pravo ressnitzo po-uedallj jenu skhasalli, nicomer kh lubi olli kh schallimu, sa enerj peryasni olli souwraschtua, sa obeniga daru olli vschitckha vollo, jenu sa obene rezhj volo nickhar, temetsch ozhte pravo ressnizo pouedati per vaschj duschi, khokher vy tega ozhte prutj Wogu 10 vschiti, jenu sesyte na to richtno palico s duema perstama.
Protestantska doba
1550—1595.
10. Splošen pregled protestantske dobe.
Kakor je bilo v devetem stoletju pri panonskih Slovencih književno gibanje v ozki zvezi z verskim in državnim, tako so oživili tudi novoslovensko slovstvo v šestnajstem veku zgolj zunanji dogodki: verski prevrat ali reformacija na Nemškem. Nauki nemškega reformatorja so se hitro razširili i po naših deželah, 5 ki so bile tedaj v državni zavisnosti od nemškega cesarstva. Nove vere se je poprijelo zlasti plemstvo, meščanstvo in nižje, duhov-stvo. Videč, kako hitro se razširja luteranstvo med nemškim narodom s pomočjo pisane besede, začeli so tudi na Kranjskem nekteri duhovniki in posvetni privrženci nove vere spisovati pro- 10 testantske knjige v domačem jeziku. Tako so postali prvi novo-verci zajedno tudi prvi delavci na polju slovenske književnosti.
Protestantska doba je brez dvombe najvažnejši oddelek v književni in tudi prosvetni zgodovini slovenski; kajti protestant-stvo je še le vzbudilo v Slovencih narodno moč ter jih duševno 15 vzdramilo in oživilo. Več stoletij je bil naš narod brez vsake književnosti. Malokdo se je zmenil za svoje izobraženje, še manj pa za prosveto narodovo. Priprostega ljudstva nevednost celo v verskih rečeh je bila tolika, da niso mnogi Slovenci znali deset božjih zapovedij, in da niso razumeli niti apostolske vere, niti 20 očenaša. Na Kranjskem ni najti ta čas nobenega nižjega ali višjega učilišča, izvzemši neznatno število samostanskih in vaških šol. A s protestantstvom se prične na enkrat živa književna delavnost. Z njim nastopijo znameniti izobraženci, z njim se pojavijo pomenljiva dela. Pridobitve istodobne vednosti se obra- 25 čajo zdaj prvič tudi Slovencem v prid. V Ljubljani se ustanovi tiskarna, iz ktere pride leta 1575. prva na domačih tleh tiskana
knjiga na svetlo. V tej dobi se nam pokaže prvi sled srednjega šolstva. Na Trubarjevo prizadevanje osnujejo namreč kranjski 30 stanovi leta 1563. prvo latinsko - nemško šolo (gimnazijo). Protestantski pisatelji so sprožili nadalje misel o občeslovanskem književnem jeziku, in če tudi niso mogli tega namena uresničiti, obudili so vendar jugoslovansko književno vzajemnost; kajti njih slovstveno delovanje ni bilo namenjeno samo Slovencem, ampak 35 južnim Slovanom sploh. Protestantstvo je bilo sicer škodljivo v katoliško-cerkvenem oziru, ali vendar je dobro vplivalo na slovstveno gibanje in na omiko narodovo.
V jeziku in pisavi naši prvi pisatelji zares niso vzorni, ker preveč nemčujejo v svojih spisih, čemur se glede na tedanje 40 časovne razmere pač ne moremo čuditi. Jezik prvih slovenskih književnikov je malo da ne tak, kakor so ga govorili tedaj v Ljubljani; a znano je, da govorijo po mestih našega ozemlja najmanj čisto slovenščino. Naše dežele so bile že od nekdaj v ozki državni zvezi z nemškim cesarstvom, in zatorej je bilo ob-45 čevanje med Nemci in Slovenci sploh jako živahno. Mnogo nemških grajščakov se je naselilo po naših okrajih, nasprotno pa so priprosti Slovenci radi zahajali na božja pota v nemške dežele. V Gahah (Aachen) so ustanovili na pr. Slovenci iz Ljubljane in Kranja leta 1495. stalno kaplanijo (sv. Cirila in Metoda) in že 50 davno prej so imeli ondi svoj lastni oltar. Nemški jezik je bil jezik izobražencev, in ti so zajemali svojo omiko le iz tujih virov in na tujih tleh. Odrastla mladež je obiskovala laška in v protestantski dobi zlasti nemška vseučilišča. V Tubingi se je šolalo na pr. od leta 1530. do 1614. kranjskih dijakov 113, štajerskih 55 115 in s Koroškega 69, med njimi gotovo precejšnje število Slovencev. V tujem duhu vzgojeni izobraženci so se posluževali torej po največ le latinskega in nemškega jezika, slovenščino pri-prostemu narodu prepuščajoč. Kako bi se bil mogel tedaj jezik slovenski razvijati in lepo uspevati, ker ga ni nikdo rabil v pismu! 60 Zato je umljivo, da pisava prvih naših književnikov ni vzorna, temveč pogrešna in nedostatna v oblikoslovju, nemškovalna v iz-raževanju in slogu, nedosledna v pravopisu. Samoobsebne vrednosti torej njihovi spisi nimajo, ampak le odnosno, in to tem bolj, ker so zvečine prevodi. A navzlic temu dolgujemo prote-65 stantskim pisateljem veliko hvalo; kajti povzdignivši toliko vekov zanemarjeno slovenščino do časti književnega jezika, položili so temelj slovenski pismenosti, ki je glavni pogoj narodni prosveti.
Poglavitna tvarina protestantskih spisov je, kakor naravno, verozakonska ali nabožna. Saj so pisatelje na književno delovanje napotili pred vsem le verski nagibi, in razun tega je bilo 70 tedaj vsled vednih cerkvenih homatij povsod versko modrovanje na površju, druga znanost pa je zaostajala. Knjige, večjidel sestavljene po latinskih in nemških izvirnikih, bile so katekizmi, deli sv. pisma stare in nove zaveze, molitveniki, postile, pesmarice, t. j. psalmi in druge pesni, kterim so čestokrat 75 pridejani tudi prijetni napevi. Ker pa je trebalo seznanjati slovensko občinstvo i z novim slovenskim pismom, nastali so v tej dobi tudi prvi jezikoslovni poskusi: Trubarjev Abecednik, Kreljeva (?) Otročja biblija, Bohoričeva začetnica „Ele-mentale Labacense" v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku 80 (pred 1582). Zadnji dve knjižici sta služili kot katekizem in čitanka v prvih razredih tedaj ustanovljene stanovske šole v Ljubljani. Temelj slovenski slovnici je položil Bohorič s svojim delom: „Arcticae horulae" („Pozimske urice") in prvo osnovo slovenskega slovarja nam je podal Nemec Remuš Megizer v svoji 85 knjigi: „Dictionarium quattuor linguarum". Tudi prvih sledov umetne lirike nam je iskati že v protestantskih knjigah. Cerkvena lirika se nam kaže v raznih pesmaricah, posvetna pa v šaljivkah in zabavljicah na protestante in katolike. Ako še naposled vzamemo v poštev Trubarjev koledar in katoliškega 90 župnika Andreja Reclja (na Raki blizu Krškega) v rokopisu ostali prevod vinogradskega (gorskega) zakona štajerskega (spis pravoslovnega obsega-iz leta 1582.), tedaj je označena književnost protestantske dobe po vseh svojih strokah.
Slovensko slovstvo se je torej takoj sprva jelo krasno raz- 95 cvetati. Cele kope slovenskih knjig so dohajale z Nemškega na Kranjsko in se delile med narodom. Ali odkod so dobivali pisatelji gmotno podporo, da so dajali knjige v tolikem številu na svetlo ? Kako je to, da je zagledala leta 1550. prva slovenska knjiga in za njo toliko drugih ravno v južni Nemčiji na Wurtemberškem beli 100 dan? — Pri književnem podjetju prvih naših pisateljev so sodelovali ne le domačini, temveč tudi tujci. Vplivni pospešitelji in gmotni podporniki so bili v prvi vrsti posvetni mogotci, kakor kralj, pozneje cesar Maksimilijan II., wiirtemberški vojvoda Krištof in razni vladarji drugih nemških dežel. Kralju Maksimilijanu je 105 poklonil Trubar celo prvi zvezek II. dela sv. pisma leta 1560., proseč ga v predgovoru, naj bi bil vsem prejšnjim in bodočim
spisom njegovim najmilostljivejši zavetnik. In res, vladar se je za Trubarjevo književno delovanje posebno zanimal. Najbolj pa 110 je podpiral prvo podjetje naših pisateljev wurtemberški vojvoda Krištof po nasvetu njegovega kancelarja Slovenca Mihaela Tifferna. Rojen na'Kranjskem (okoli 1488), a vzgojen v Laškem trgu (Tiiffer, odtod njegovo ime), kjer so ga bili malega dečka pustili turški roparji v svojem šatoru, dosegel je Tif-115 fernus na dunajskem vseučilišču dostojanstvo magistra in postal ondi učitelj jednajstletnemu vojvodiču wiirtemberškemu (1526). Naš rojak se je mlademu Krištofu tako priljubil, da mu je bil neločljiv spremljevalec, pozneje njegov kancelar in svetovalec ter ob jednem tudi profesor na vseučilišču tubingskem. Tiffernus 120 je zapustil ves svoj imetek vojvodi, in ta je ustanovil (1555) iz njegove zapuščine pod naslovom „Stipendium Tiffernum" štiri ustanove, kterih dve sta vselej uživala po dva kranjska dijaka (bogoslovca). Na tubingskem vseučilišču je tedaj tudi učil Matija Grbec (Matthias Garbitius Illyricus, f 1559), iz Istre doma, 125 oseben prijatelj Lutrov in izvrsten učenec Melanhtonov. Zavoljo svoje učenosti in poštenega življenja obče spoštovan, bil je trikrat dekan na modroslovnem oddelku in je posebno rad podpiral slovenske rojake, ki so prihajali na Nemško. In tako sta Grbec in Tiffernus tudi Primoža Trubarja, ko je bil leta 1548. 130 pobegnil na Nemško, podpirala v njegovem književnem početju. Le na njuno priprošnjo je dovolil vojvoda Krištof, da so smeli tiskati prve slovenske knjige v Tubingi; kajti zaradi strogih tedanjih tiskovnih postav ni mogel Trubar izdati svojih knjig nikjer drugje na Nemškem. 135 Jako navdušeno so se potegovali nadalje za protestantsko književnost deželni stanovi, plemenitaši in grajščaki po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in po sosednih jugoslovanskih deželah. Sami zelo gorki privrženci nove vere, žrtvovali so mnogo truda in denarja, da se po tiskani knjigi razširja in ukrepi 140 protestantstvo med ljudstvom. Med vsemi pa si je pridobil s svojo neumorno prizadevnostjo največ zaslug za jugoslovansko književnost baron Janez Ungnad iz Žineka v Podjunski dolini na Koroškem. Rojen leta 1493., živel je najprej na dvoru Maksimilijana I., bil pozneje deželni glavar štajerski in poveljnik 145 peterim notranje - avstrijskim deželam ter se mnogo bojeval s Turki. Ko se je poluteranil, šel je leta 1559. na VViirtemberško, kjer mu je vojvoda Krištof prepustil takozvani »Monchshof v
Urahu za bivališče. Ondi in v Tubingi je osnoval o svojih stroških tiskarno. Tja je pozval več učenjakov jugoslovanskih, da bi prevajali protestantske knjige v svoja narečja z latinskimi, 150 cirilskimi in glagolskimi črkami, in je podpiral izdavanje z lastnimi dohodki in s prostovoljnimi darovi, ktere je nabral pri raznih nemških knezih in mestih. Njegova radodarnost in prizadevnost mu je naklonila čast, da je v obče veljal za „pospeši-telja, zavetnika in denarničarja" tedanjim jugoslovanskim knji- 155 ževnikom. Na ta način je dosegel, da je bilo samo od leta 1561. do 1564. tiskanih nad 25.000 knjig. Zlasti misel, da bi pridobil s pisano besedo novi veri vse Jugoslovane in menda tudi Turke, navduševala ga je tako, da je jugoslovanskemu knjigotisku žrtvoval vse svoje moči in velik del svojega premoženja. Leta 1564. se 160 je napotil na Češko in ondi umrl, še na smrtni postelji priporočajoč svoji ženi »zaklad svoj", t. j. jugoslovansko tiskarno. Po njegovi smrti je razpadlo književno društvo v Urahu; delovanje slovenskih pisateljev ni sicer prenehalo, a bilo je manj krepko in osamelo.	165
Ungnadova doba je bila za naše slovstvo jako koristna; zakaj z razširjanjem slovenske knjige med ljudstvom se je širila ob jednem i omika med njim in vzbujala ljubezen do čitanja. Ko pa je po smrti barona Ungnada in Krištofa wiirtemberškega prenehalo tiskanje slovenskih knjig na Nemškem, ustanovili so 170 protestantje v Ljubljani lastno tiskarno. Janez Mandelc, rojen na Primorskem, otvoril je prvo tiskarno v Ljubljani leta 1575., kjer so tiskali potem slovenske, nemške in latinske knjige. To delovanje pa je že prenehalo z letom 1580., ko je nadvojvoda Karol zatvoril tiskarno. Vsled te določbe so morali pisatelji svoje 175 spise zopet na Nemškem, zlasti v Tubingi in v Wittenbergu izdajati, dokler ni zadnja protestantska knjiga leta 1595. sklenila prvo plodonosno dobo naše književnosti.	Fr. Wiesthaler.
11. Glavni pisatelji v dobi protestantski.
Primož Trubar, rojen dne 8. rožnika leta 1508. na Rašici pri Turjaku na Dolenjskem, učil se je na Reki, modroslovja pa v Solnem gradu in na Dunaju s podporo tržaškega škofa Petra Bonhoma, ki ga je tudi posvetil v duhovnika. Najprej je
5 služil za kaplana pri Sv. Maksimilijanu v Celju (1530 —1532), kjer se je pričel nagibati k novi veri, za župnika pa v Loki pod Zidanim mostom in v Laškem trgu, odkoder je prišel za kanonika v Ljubljano (1542). Tu se popolnoma poluterani ter jame širiti krivoverstvo, sprva bolj tiho in skrivno, pozneje pa vedno 10 bolj odločno in očitno. Zato ga premestijo v Sv. Jernej na Dolenjskem, a kmalu odtod pobegnivši (1547), pride na poziv svojega dobrotnika Bonhoma najprej za slovenskega propovednika v Trst, potem pa v Ljubljano. Po poboju šmalkaldskih zaveznikov leta 1547. se ohrabri tudi ljubljanski škof Urban Tekstor 15 in si izprosi od Ferdinanda (I.), ogersko - češkega kralja in vladarja na Kranjskem, dovoljenje, da sme zapreti luterska kanonika Trubarja in Pavla Wienerja. Toda tej nevarnosti ubeži Trubar na Nemško v Norimberg, kjer mu naklonijo prijatelji župnijo v Bottenburgu (ob Tauberi) na Wurtemberškem (1548). 20 Ko je Trubar v svoji domovini propovedoval, čutil je že živo potrebo slovenskih cerkvenih knjig. Tem bolj pa mu je še sedaj, živečemu na Nemškem daleč od svojih rojakov, hodilo na misel, da ni bolj prikladnega in izdatnega sredstva za razširjanje nove vere, kakor bi bile knjige, pisane v umljivem, dorna-25 čem jeziku. Tako spiše Trubar v Bottenburgu prvi slovenski knjigi: Krščanski nauk in Abecednik z malim katekizmom ter ju izda po dovoljenju wiirtemberškega vojvode Krištofa v Tubingi leta 1550. z nemškimi črkami in z izmišljenim pisateljevim imenom. 30 Leta 1553. ga izvolijo za pastorja v Kemptenu (na Švab-skem), kmalu potem pa dobi župnijo v Urahu, da bi bil bliže tiskarni. Tisk prvih dveh knjig je bil prizadel Trubarju toliko sitnob in stroškov, da sklene vse take poskušnje popustiti. Zatorej pošlje rokopis obeh knjig stanovom kranjskim, proseč jih, 35 naj sami oskrbe drugo izdajo. Ali stanovi si niso upali mu ustreči, ker sta bili knjižici protestantski. V tej zadregi mu pride na pomoč Peter Pavel Vergerij, nekdanji modruški in koperski škof. Vergerij se je bil namreč leta 1549. poluteranil ter prišel na Nemško in se ondi \vurtemberškemu vojvodi tako 40 prikupil, da je mislil z vojvodovo pomočjo novo vero uspešno širiti v Istri in med Lahi. Vergerij sam je namerjaval izdati protestantsko sv. pismo v kakem slovanskem jeziku, a ker ni bil nobenega narečja popolnoma vešč, začel se je s Trubarjem o svojem namenu pogovarjati, češ, ta naj prevode preskrbuje, on
pa da hoče skrbeti za gmotne potrebe. Najprej skleneta izdati 45 novi zakon, in sicer evangelije; za to svrho jame Vergerij, po Češkem, Poljskem, Kranjskem in Koroškem potujoč, posvetne mogotce prositi pomoči, in to s tolikim uspehom, da se je moglo izdavanje slovenskih knjig nadaljevati. Na ta način so prišle leta 1555. v Tubingi štiri knjižice slovenske na svetlo, in sicer 50 Krščanski nauk in Abecednik v drugi izdaji, Evangelij sv. Matevža in „Molitev teh krščenikov, ki so zavoljo te prave vere pregnani", z latinskimi črkami pod pravim imenom V. T. (= Vergerij -Trubar). Trubar je marljivo nadaljeval prevod sv. pisma nove zaveze. Dve leti pozneje (1557) je izdal v Tubingi 55 »Prvi del novega testamenta" s štirimi evangeliji in z dejanjem „jogrov", drugi del pa je prišel v štirih zvezkih od leta 1560 — 1577. na svetlo.
Za Trubarja se je pojavila prvič vzajemnost med jugoslovanskimi pisatelji, ki so po prizadevanju barona Ungnada osno- 60 vali slovstveno društvo v prospeh cerkvene književnosti jugoslovanske. Trubar sam je bil namenjen, izdajati knjige tudi Srbom in Hrvatom v njihovem jeziku s cirilskimi in glagolskimi pismeni. Ker pa ni znal hrvatski ali srbski niti govoriti, niti pisati, najel je za ta posel Stepana Konzula, Istrijana iz Bolzeta (Pin- 65 guente), ki je bil, zavoljo nove vere pobegnivši na Nemško, ondi učitelj in propovednik. Ta je prišel leta 1560. v Norimberg, pre-skrbel ondi po Ungnadovem naročilu tiskarni v Tubingi glagolske črke in prevajal potem marljivo knjige Jugoslovanom. Za pomagata mu pokličeta baron Ungnad in Trubar dalmatinskega 70 svečenika Antona Dalmato, ki je prišel iz Ljubljane na Nemško ter dal v Urahu vliti cirilske pismenke po istem mojstru, ki je bil že poprej priredil glagolske črke. S Konzulom sta potem do leta 1566. prevajala Srbom in Hrvatom knjige iz nemškega. latinskega, laškega ali »kranjskega" (t. j. Trubarjeve spise). 75 Njunim knjigam je spisoval Trubar nemške predgovore in priporočila, Ungnad pa jih spravljal po tisku na svetlo. Pri tem književnem delovanju jim je še pomagal Jurij Juričič, s priimkom »Jurij Kobila", rojen v Vinodolu na Hrvatskem, kranjski duhovnik in protestantski propovednik v Kamniku in v Ljub- 80 ljani. V Urahu je deloval pri prevajanju in natiskovanju jugoslovanskih knjig ter oskrbel leta 1563. v Tubingi izdajo slovenskih duhovnih pesnij (črez 60). Razun njega je še prišel z dolnjega Kranjskega Dalmatinec Leonard Merčerič za pomoč-
85 nika na Nemško, in dva pravoslavna svečenika uskoška, Matej Pop o vi č iz Srbije in Matej Maleševac iz Bosne, ktera je bil Trubar privedel s seboj iz Ljubljane.
Med tem so se bile izpremenile razmere na Kranjskem. Deželni stanovi so namreč porabili zadrego kralja Ferdinanda, ki 90 je potreboval njihove pomoči zoper Turke, v svoj prid ter poklicali (1560) Trubarja za propovednika v Ljubljano, kjer se je opravljala že od leta 1553. služba božja po novoverskem obredu (v špitalski cerkvi pri mostu)'. Trubar se je vrnil s svojo družino še le leta 1562. iz Uraha domu. Njegova neumorna delav-95 nost v prospeh protestantstvu (propovedovanje, razpošiljanje luterskih duhovnikov po vsej deželi, ustanovitev stanovske šole, pisateljevanje itd.) je obrodila tolik sad, da je bilo navzlic vsem nasprotujočim naporom katoliške duhovščine in vladarja samega leta 1564. na Kranjskem več protestantskih kakor katoliških Slo-100 vencev. Zaradi tega so jeli Trubarja tako hudo preganjati, da se je umaknil na Goriško, kjer je novo vero prav očitno ozna-njeval v Rubiji. Ali leta 1564. je prevzel nadvojvoda Karol za svojim očetom vladarstvo po slovenskih pokrajinah. Izvolivši si Gradec v bivališče, bil je protestantom toliko nevarnejši, ker je 105 mogel vse njih početje z lastnimi očmi opazovati ali vsaj hitro zvedeti. Vrh tega je bil odločnejši od očeta mu Ferdinanda in goreč katoličan; zato je imela katoliška duhovščina veliko veljavo pri njem. Trubar je bil uvedel nov cerkveni red za protestante (slovenski natisnjen v Tubingi 1564); a ker je to storil brez 110 vladnega dovoljenja, zaukazal mu je nadvojvoda zapustiti deželo. Deželni stanovi mu odmenijo dve sto tolarjev letne podpore in ga preskrbe s priporočilnimi pismi do wurtemberškega vojvode Krištofa. Na Nemškem dobi Trubar takoj duhovnijo v Laufenu (ob reki Nekarju); ker pa je ravno tedaj prevajal Davidove psalme, 115 pride kmalu v Derendingo za pastorja, da bi bil bliže tiskarni v Tubingi, kjer je leta 1566. izdal „Celi psalter Davidov". Zvedevši pa, da so se deželni stanovi pri nadvojvodi Karolu potegnili pismeno zanj, odpotoval je zopet v domovino (1567), še predno se je rešila dotična prošnja. Toda ker njegov prihod ni 120 bil po godu stanovom, boječim se nadvojvodove sumnje, češ, da so ga sami na svojo roko poklicali v deželo, odpravil se je takoj iz domovine, ktere odslej nikdar več videl ni.
Sedaj je živel Trubar mirno na Nemškem in posvetil vse svoje moči knjigi slovenski. Najprej je izdal »Celi katekizem"
s cerkveno pesmarico (1567). Ta pesmarica se je tako pri- 125 ljubila, da je prišla v šesterih pomnoženih izdajah na svetlo, in njen zadnji natis (1595) obsega sto in tri pesni z 69 napevi. Cerkvenih pesnij pa niso zlagali le Trubar, Krelj in Jurij Dalmatin, temveč tudi drugi novoverski propovedniki, kakor Lukež Kline, JanezŠvajger, Marko Kumpreht, Janez 130 Znojlšek in drugi. Nato je izdal »Katekizem z dvema i zlagam a" (1575), priredil drugo, skupno izdajo »Celega novega testamenta" (1582) in priskrbel prvi »Slovenski koledar" (1582). Na stara svoja leta je hotel izdati »Hišno postilo" Lutrovo. Še na smrtni postelji je prevajal to delo in 135 poslovenil dva dni pred smrtjo zadnje vrstice. Umrl je v Deren-dingi dne 28. rožnika leta 1586., star 78 let. Protestantski in katoliški pisatelji hvalijo njegovo pogumnost, marljivost, gostoljubje in ljudomilost. Po nalogu deželnih stanov kranjskih je objavil zadnje njegovo delo sin mu Felicijan leta 1595. v Tubingi. 140
Trubar je pisal v pokvarjeni nemškujoči dolenjščini. Dasi sam trdi, da naš jezik ne potrebuje spolnika, rabi mu vendar pogostoma, zlasti v poznejših delih, osobito v prevodih. Prizadeval si je sicer kolikor mogoče pisati čist jezik, ali kedar ni vedel kakemu pojmu slovenskega izraza, vzel je zanj latinsko ali 145 nemško besedo. Da bi ga umeli Slovenci vseh pokrajin, ostal je kar pri jeziku, kakor se je na Rašici, njegovem rojstnem kraju, govoril med kmeti; tudi ni hotel nenavadnih in hrvatskih besed rabiti, niti kovati novih izrazov. Srednji spol se mu končuje po dolenjsko na u, in pri glagolih rabi v 3. osebi množinski kračjo, 150 starejšo obliko., ' Mnogo truda je prizadejal prvemu pisatelju slovenski pravopis, kterega je priredil na podlagi nemškega jezika. Uravnal ga je tak6-le: z = c, zh = č; fV s, fh = š; s = z, sh = ž; fzh = šč; S = S in Ž; Sh = Š in Ž. Mešal je sicer tudi f in s, fh in sh, menjaval i, j in y, cel6 e in c; u mu je u in v; 155 l in n ni v pisavi topil (lubi = ljubi, diane = djanje), in predloge s, h, k, v je vezal z imeni v jedno besedo.1
/
Sebastijan Krelj, rojen v Vipavi leta 1538., šolal se je v Jeni pod znanim učenjakom Matijem Vlašičem iz Istre (Matthias Flacius Illyricus) in v Tubingi. Poleg slovenščine in 160 nemščine je umel latinski, grški in hebrejski. Leta 1563. je postal na Trubarjevo priporočilo njegov pomočnik in učitelj na
novo ustanovljeni protestantski gimnaziji, po Trubarjevem odhodu pa prvi propovednik in superintendent v Ljubljani (1565), 165 kjer je v 29. letu svoje starosti umrl (1567).
Krelj je za Trubarjevo cerkveno pesmarico (1567) preložil več pesnij in psalmov in najbrž sodeloval tudi pri »Katekizmu peterih jezikov" (imenovanem „Otročja biblija", 1566), kjer je slovenščini največ prostora odkazanega. Samostojno njegovo 170 delo je prvi del Spangenbergove postile, ktero je izdal v Ratisboni leta 1567. Drugi in tretji del je poslovenil Jurij Juričič ter ju s prvim skupaj objavil leta 1578. v Ljubljani.
Kreljev jezik je nekaj boljši od Trubarjevega; on sicer manj nemškuje, toda mnogo hrvati. Pred vsem se izogiblje spolnika, 175 ki mu je le sem ter tja ušel. V srednjem spolu rabi češče o namesto Trubarjevega u ter se rad poslužuje deležnika na -ši. Trubarjev pravopis je Krelj v obče utrdil in popravil. Dopolnil pa ga je s tem, da je uvedel ch za hrvatski 6 (moch = moč) ter začel mehki l in n na dva načina zaznamovati (krulav in kruliav 180 = kruljav); mehki n zaznamuje včasi tudi z h, po vzgledu istodobnih protestantskih glagolskih tiskov (skadah = skadanj = skedenj). Oziraje se na večje kolo čitateljev nego Trubar, vpletal je rad hrvatsko-kajkavske oblike v slovenščino, kakor: sam, kada. skadanj, razlotak, namesto: sem, kedaj, skedenj, razloček. Topa 185 ni ugajalo izdajatelju druge izdaje njegove postile; zatorej jo je po svoje prenaredil in prepisal „v pravi slovenski jezik".s I
Jurij Dalmatin, rojen v Krškem okoli leta 1550., učil se je bogoslovja v Tubingi, kjer je užival Tiffernovo ustanovo, in postal »magister philosophiae". Leta 1572. je prišel za prote-190 stantskega propovednika v Ljubljano, odkoder je zahajal prepovedovat tudi na Gorenjsko (v Kamnik, Školjo Loko, Begunje itd.). Leta 1585. mu je podelil Krištof baron Turjaški župnijo Sv. Ko-cijana, a od kmetov pregnan, moral se je nekaj časa skrivati na Turjaku. Naposled se je vrnil v Ljubljano, kjer je umrl 1. 1589. 195 Dalmatin je bil že zgodaj sklenil slovenskemu ljudstvu podati celo sv. pismo v materinem jeziku. To pričajo posamezni deli sv. pisma, ktere je izdal v Ljubljani pri Janezu Mandelcu. Te knjige so „Jezus Sir ah" (prva na domačih tleh tiskana knjiga, 1575), „Pentatevh" 1578 in »Salomonove pripo-200 vesti" 1580. Tako je polagoma dokončal prvi prevod ce-
lega sv. pisma. Pri novejših narodih zaznamuje izdaja biblije novo prosvetno dobo, tako na pr. v nemškem slovstvu Lutrova biblija. Slovenci imamo tri prevode sv. pisma: Dalmatinov, Japljev in po škofu Wolfu izdani prevod. Vsak izmed njih označuje svoj čas in je izraz posebne prosvetne dobe. Važna je 205 Dalmatinova biblija tudi zato, ker je dala povod prvi slovnici slovenski. Dokončavši svoj prevod, namerjaval je Dalmatin izdati ga s pomočjo deželnih stanov kranjskih pri Janezu Man-delcu, kakor prejšnje svoje knjige, ali nadvojvoda Karol je tisk pod kaznijo prepovedal. Deželni stanovi kranjski, koroški in 210 štajerski pa so želeli celo sv. pismo ter sklicali v Ljubljano poseben odbor, sestavljen iz bogoslovcev vseh dežel, da rokopis pregledajo in popravijo. Med drugimi so bili v tem odboru pro-povedniki Svajger, Tulščak, Felicijan Trubar, Jurij Dalmatin sam in Adam Bohorič, ravnatelj stanovske šole 215 ljubljanske, poleg Dalmatina najbolj izobražen izmed vseh, ki je razun staroslovenščine znal tudi druga slovanska narečja. Da bi bila biblija jednakomerno in pravilno pisana, naprosijo ga zbrani bogoslovci, naj uredi slovenski pravopis, ki je bil tedaj osobito glede šumnikov in sičnikov zelo omahljiv. Tej prošnji 220 ustreže Bohorič ter spiše svojo slovnico: „Arcticae horulae". Videč, da biblije ne morejo tiskati v Avstriji, pošljejo deželni stanovi dne 10. malega travna leta 1583. Dalmatina in Bohoriča v Wittenberg, priporočivši ju Avgustu, volilnemu knezu saksonskemu. Pod njunim nadzorstvom se prične ondi sv. pismo tiskati 225 ter izide skupno z Bohoričevo slovnico na dan novega leta 1584. v 1500 izvodih s čednimi lesorezi. Na koncu ima-pregled takih pojmov, ki se po različnih krajih izražajo različno, z dostavkom, kako se jim pravi po »kranjski, koroški, slovenski, bezjački (tedaj hrvatski Slovenci), hrvatski, dalmatinski, istranski in kraški". To 230 je dokaz, da je imel tudi Dalmatin večje kolo čitateljev pred očmi kakor Trubar. Dalmatinova biblija je stala z vsemi stroški vred za isti čas ogromno svoto 8000 gold., ktere so žrtvovali deželni stanovi (kranjski 6100, štajerski 1000 in koroški 900 gold.). Dalmatinova biblija se je hitro razširila; ne le protestantom, 235 temveč tudi katoliški duhovščini je dobro služila. Celo ob času protireformacije so ji prizanesli, dočim so ostale knjige skoro vse uničili.
Za svojega bivanja v Wittenbergu je bil Dalmatin tako delaven, daje zraven biblije še izdal ..Krščanske lepe mo-240
litve" in oskrbel peto izdajo Trubarjeve cerkvene pesmarice, ktero je sam pomnožil z mnogimi pesnimi. Sploh se nam kaže Dalmatin najbolj spretnega in najboljšega cerkvenega pesnika v svoji dobi. V knjigi »Pasijon" (v Ljubljani, 1576) 245 je pridejal dolgo, 36 kitic po 12 vrstic obsegajočo pesen, v kteri nam lepo opeva Kristovo bridko trpljenje in smrt. Njegova slovenščina ni sicer tako dobra kakor Kreljeva, vendar pravilnejša od Trubarjeve. Popravil je mnogo Trubarjevih napak, marsikaj pa tudi pokvaril. Spolnik je rabil, ali ne tako cesto kakor Trubar.3
250 /Adam Bohorič, Dolenjec, Ungnadov podložnik s spodnjega Štajerskega, učil se je pod Melanhtonom v Wittenbergu leta 1546., kjer je dosegel dostojanstvo magistra. Od leta 1551. je poučeval na svojem domu v Krškem sinove dolenjskih graj-ščakov, postal leta 1566. ravnatelj protestantske stanovske gim-255 nazije v Ljubljani, bil pozneje nadzornik in umrl leta 1598. Za šolske potrebe je spisal „Elementale Labacense" z latinskim, nemškim in slovenskim jezikom, objavil v cerkveni pesmarici (1584) dolgo »Otročjo pesen"4 in sodeloval pri Dalmatinovi bibliji in posameznih njenih delih. Samostojno in naj-260 važnejše njegovo delo pa je slovenska slovnica, »Arcticae horulae" (»Pozimske urice"), pisana v latinskem jeziku.5 V predgovoru našteva Bohorič osem slovanskih narečij in kaže očito, da se je jelo za njegove dobe v Slovencih širiti poznavanje sorodnih bratov Slovanov. Slovnica je osnovana na krivi podlagi 265 latinske slovnice; latinščina je bila tedaj učenjaški (bukovski) jezik, in po njej so merili vse druge jezike.
V pisavi se je držal Bohorič v obče bolj nemškujočega Trubarja, kakor hrvatski zavijajočega Krelja; hrvatske besede je trebil celo iz Dalmatinove biblije. Poleg obilnih nemških tujk, kterim 270 je pridejal pogostoma čisto slovenske izraze, nahajamo pri njem tudi precej lepih, drugim istodobnim pisateljem manj znanih besed. Največja zasluga njegove slovnice pa je, da nam podaje urejen pravopis, bohoričico, ki je bila navzlic svoji nepopolnosti skoro celih tri sto let v veljavi pri Slovencih in se še dan-275 danes ni popolnoma izgubila iz knjig. Po njegovem črkopisu je kakor po Trubarjevem z = c, zh = č; f=s, fh -š; s = z, sh = ž; vedno pa še stoji Sh za Z in Š. Soglasnika l in n topi z naslednjim j in stavlja za ozkimi soglasniki e. Če tudi kazijo Bo-
horičevo delo mnoge hibe in nedostatki, mora se vendar za ono dobo imenovati prav dober poskus; saj so vse poznejše slovnice 280 do Kopitarjeve (1808) ostale daleč za njo.
'Navzlic tako plodonosnemu in uspešnemu delovanju protestantskih književnikov ni še začela katoliška duhovščina v tej dobi s tiskano besedo širiti verske resnice med ljudstvom in se na književnem polju meriti s. svojimi nasprotniki. Le jedini 285 samostanski duhovnik v Vetrinju pri Celovcu, Leonard Pa-heneker, spisal je kratek slovenski katekizem (Compen-dium catechismi catholici in sclavonica lingua) ter ga (kot prvo v Notranji Avstriji tiskano slovensko knjigo) izdal v Gradcu leta 1574., kakor nam to naznanja Trubar sam v svojem »Katekizmu 290 z dvema izlagama".
Navedenim najznamenitejšim pisateljem domačim se še pridružuje inozemec Remuš Megizer, ki veže protestantsko dobo z naslednjo katoliško. Rojen prej ko ne v Stutt-gartu (okoli leta 1550.), šolal se je v Tubingi in bil leta 1582. 295 domači učitelj pri neki plemeniti rodbini blizu Ljubljane. Dalje časa se je mudil na Štajerskem v Gradcu kot zgodopisec nadvojvode Karola in postal (1592) ravnatelj stanovski šoli protestantski v Celovcu. S Koroškega pregnan, prišel je za učitelja povestnice v Lipsko (1598) in umrl kot šolski ravnatelj v Linzu 300 leta 1616. Dolgo časa na Slovenskem bivajoč, priučil se je našemu jeziku, tako da ga je mogel v svojih knjigah uporabljati. Najvažnejše delo za nas je njegov »Dictionarium quattuor linguarum" v nemškem, latinskem, ilirskem in italijanskem jeziku (v Gradcu, 1592). To je prvi slovar, v kterem se kaže 305 slovenščina, poleg kranjske i koroška in sem pa tam tudi hrvatska. Jezikoslovni nauki so se bili Megizerju tako priljubili, da je leta 1603. izdal velikanski slovnik: „Thesaurus polyglottus vel Dictionarium multilingue". V tem slovarju našteva do 445 jezikov, narečij in podnarečij, med njimi dvajset slovanskih, 310 trdeč, da se slovanski jezik govori daleč po Evropi in Aziji. Tudi v tej knjigi se pridno ozira na slovenščino, in priznati moramo, da je besede, če tudi hudo nemškuje, izbiral bolj premišljeno in rabil pravilnejše oblike, kakor 200 let pozneje živeči Marko Pohlin. Pri njem nahajamo celo več izrazov, o kterih se nam hoče do- 315 zdevati, da so še le v novejšem času prišli v rabo. Zanimiva v
Krestomatija slov.	4
zgodovinskem oziru je za Slovence tretja (nemški pisana) knjiga njegova: »Annales Carinthiae", 1612. To je povest-nica ne le zemlje koroške, temveč tudi sosednih dežel in je po-320 menljiva za nas, ker govori čestokrat o Slovencih in njihovih domačih vojvodah, j	Fr. Wiesthaler.
12. Primož Trubar.
a) Predgovor iz Katekizma. 1550.
, Vsem Slouencom gnado, myr, mylhost inu prauu spoznane božye skuzi Jezusa Kristusa prossim.
Lubi kerščeniki! Jest sem lete stuke iz suetiga pisma (inu nih izlage v te peisni žložene), katere vsaki zastopni člouik, kir 5 hoče v nebu pryti, ima veiditi inu deržati, h tim tudi to litanio inu ano pridigo v lete buquice pustili prepisati v naš iezig Bogu na čast inu h dobrumu vsem mladim tar preprostim ludem naše dežele. Zakai iz tih se vsaki lahku nauuči to prauo staro vero, de spozna tiga prauiga Boga, de bode veidel nemu prou služiti 10 inu tudi spozna sam sebe, bo veidel, kai ye ta greh, kai ye ta zapuuid inu obluba božya, zakai ye Jezus syn božy člouik postali inu martran bili, koku my skuzi to uero v Jezusa Kristusa odpuščane vseh grehou, gnado božyo, nebeški erb inu ta večni leben dobodemo, koku imamo vseh v nadlugah prou klycati na 15 Buga, kai ye ta kerst inu ta praua stara maša. Kateri te stuke v tih bucjuicah prou zastopi, ta bode v suetim pismi te euangelie inu druge pridige zastopill zadosti. Potle tudi lahku spozna tiga Antikrista, kir zdai pousod po sueidtu hodi v eni čloueski, an-dahtliui stalti inu hoče s čloueskimi postauami, s falš pridigo 20 inu z oblubami tar prytežom te ludi odpelati od suetiga euan-gelia, od te žiue, čiste, risnične besede božye.
Na tu vas, zueiste, brumne farmoštre, pridigarve, šul-mastre inu stariše inu vse te, kir znayo brati, per sodnim dneui opominam tar prossim, de vy v cerqui, v šuli, doma, inu kir 25 vkupe prydete, te preproste vučite lete stuke naše praue kerščan-ske vere, nim naprei berite in puite vsag praznik, de ti mladi tar stari ye bodo vmeili inu prou zastopili.
Vas mlade pag inu preproste tudi zueistu opominom, spo-mislite, kam člouik v kratkim časi pryde, more skorai vmreti, 30 potle gospudi Bogu pred vsemi ludmi inu angeli dati raitingo
od vsiga, kar ye v tim žiuoti myslil, gouurill inu strnili,, na tu zeslužon Ion pryeti; kir suyo vero, sui leben tar stan po besedi božy, koker v letih stukih kratku tar zastopnu po redi stoy, ye deržal, ta bode večnim lebni; kir nekar, ta bode večnim v zuepli tar vogni, pred teim nas Bug obari.	35
Ob tu vučimo se lete stuke naše praue vere inu po nih deržimo naš leben inu šlužimo Bogu do konca, de po leteim reunim lebni v tim večnim veselei vkupe bomo prebiuali, h timu istimu nam vsem oča nebeški zauolo suiga synu Jezusa Kristusa sred suetim duhum pomagai. Inu timu samimu tudi 40 bodi vselei vsa čast. Amen. Prossite s prauo vero vedan za vsokerščansko cerkou inu tudi za me.1
b) Predgovor iz Abecedarija. 1550.
Vsem mladim inu preprostim Slouencom mylhost božyo inu to večno dobruto od očeta nebeskiga v tim imeni Jezusa Kristusa prossim.
Sveti Paul od nuca tiga pisma taku gouori (II. Thim. III.), de vse tu pismu, kateru ye danu od Buga, ye nucnu h timu 5 vuku, h ti straffingi, h timu popraulanu, h timu koyenu oli reyenu v ti prauici, de ta člouik božy dokonan inu perpraulen bode vsimu dobrumu dellu. S teimi besedami hoče sueti duh skuzi suetiga Paula vsem ludem dati na znane, de ta člouik, kir ye od mladiu norčast, preprost, hud, vselei le hudimu per- 10 klonen, inu kir bi rad le po suy hudi uoli giall, skuzi obeno drugo reč se ne more dober zrediti inu spet sturiti moder tar v dobruti obderžati, samuč skuzi to besedo tiga suetiga pisma. Zakai iz pisma se naučimo, odkot ta hudi strup pryde, kir tiga čloueka taku hudiga tar noriga sturi inu hudimu naklane. Inu 15 iz tiga se my tudi nauučimo to arcnyo, koku inu skuzi kai ta člouik more inu ima tak strup, tu ye ta greh perprauiti od sebe, de spet dober, moder inu Bogu lub postane tar ostane v mylhosli božy do konca, de v nebu pryde. Zatu ye tudi gospud Bug gar čestu zapouedal tim starišem, de imaio te zapuuidi božye tim 20 mladim ludem naprei pisati inu te iste vučiti.
Ob tu iest, kir sem tudi k animu starimu vom Slouencom naprei postaulen, sem te vegše sluke naše praue vere v lete buquice prepisal, inu v tih sem tudi hotel pokazati an lagag kratig pot, koku se ima an vsaketeri skorai brati nauučiti. 25
4*
Vy šulmastri pag inu vy vsi, kir znate poprei brati, zamer-kaite, druge vučite, de ta v skorai vselei v začetki inu na koncu vsake besede za an f inu ta h za cli inu ta l debellu inu te sty-mouce po tei šegi našiga jeziga se nauadite izreči. Vy veiste, de 30 te stymouce vsag jezig oli dežella dergaci izgouori.
H timu vsimu dobrumu dai Jezus Kristus suyo gnado.
V drugi izdaji Abecedarija (1555) piše Trubar o izreki sledeče:
Lvbi Slouenci, vom je potreba se nauučiti inu nauaditi, ta h po lašku, oli koker ti Nemci ch, ta v za pul f čestu inu ta l 35 časi debelu po beziašku izreči. Taku bote ta naš slouenski iezig prou tar lahku brali inu pissali.2
c) Predgovor iz Katekizma druge izdaje. 1555.
Vsem vernim kerščenikom tiga krainskiga inu slouenskiga jezika milost inu myr od očeta Boga skuzi Jezusa Kristusa prossimo.
Mi ueimo, de sta poprei dua slouenska katehizma z nemškimi puhstabi drukana. Kadar pag u tiu istiu ie dosti puh-5 stobou inu bessed od tiga drukarie prestaulenu, zakai drukar nei slouenski vmel, inu ta, kir ie ta dua katehizma izpisal, nei bil per tim drukani, inu kadar ta katehizmus ie en tak potreben tar nucen vuk v tim kerščanstuu, koker od tiga vsi stari inu sadašni praui vučeniki zadosti pričuio, kir ie vreden, de se po 10 vseh cerquah inu hišah veden bere, poye inu pridiguie. Zakai vsak pametin člouik, aku on hoče prebiuati v boži milosti, ta ima inu mora vse štuke tiga katehizma vmeiti izuuna in ta vegši deil zastopiti, po tih deržati suio vero, sui stan inu leben. Inu nom se tudi zdy, de ta naša slouenska besseda s teimi latinskimi 15 puhstabi se lepše inu ležei piše tar bere.
Zauolo tih trych riči smo mi pustili druguč drukati z latinskimi puhstabi en abecedarium inu leta kratki katehizmus. Iz tiga abecedaria se mogo tij uaši lubi otročiči inu tudi tij stari lahku inu hitru nauučiti brati tar pissati. Iz tiga katehizma pag 20 mogo vsi žlaht ludie se prou nauučiti te potrebne štuke te vere kerščanske, katere malu ludi, Bogu se smili, v slouenski deželi zdai prou znaio. Mi smo tudi h timu katehizmu pergiali ene molitue inu nauuke, koku vsaki sui stan ima pelati po zapuuidi inu uoli božy.
Na tu uas šulmostre, pridigarie inu gospodarie prossimo 25 inu opominamo na božim meistu, de vi v uaših šulah, cerquah inu v hišah lete štuke te kerščanske vere vse žlaht ludi, suseb te mlade inu preproste, s teim naprei prauioč, beroč, pridiguioč inu vprašaioč, koker smo vom tukai naprei izpissali, zueistu vu-čite. Spomislite, de mi vsi, koku druge vučimo oli ne učimo, 30 inu od usiga našiga giana bomo v kratkim času preid teim pra-uičnim rihtnim stolom Kristusovom raitingo daiali inu od nega bomo spet nazai pryeli naš zaslužen Ion.
Eno obilno izlago čez ta katehizmus, aku Bug da našimu žiuotu odlog, bote tudi od nas oli od drugih imeili. V tim čassu 35 se vi z leto inu s to peruo kratko izlago, v to peissen zloženo, pomozite inu prossite zueistu Boga v tim imeni Jezusa Kristusa za nas, mi tudi hočmo za vas. Anno 1555.
Ty vaši služabniki inu bratie N. V. T.3
d) Predgovor iz Evangelija sv. Matevža. 1555.
Tei praui cerqui božy tiga slouenskiga iezika milost inu myr od Buga očeta skuzi Jezusa Kristusa, našiga ohranenika, prossimo.
Lvbezniui bratie! Kadar ta duh božy, kateri notri v uas pre-biua, ie eno tako dobro lakato inu žeio tiga suetiga euangelia 5 našiga gospudi Jezusa Kristusa per uas sturil, de ste ui nas prosili (po teh mal ta vegši del ludi v naši deželi druziga jeziga ne zna, samuč ta slouenski), de mi te suete euangelie inu listuue, koker so ty od tih euangelistou inu jogrou pisani, tudi v ta slouenski jezig izpišemo, katero uašo sueto prošno smo mi radi tar 10 z ueselom zaslišali, inu de ui vidite, de smo s celim sercom, so vsem teim, kar od Buga imamo, pernaredni vom služiti, vom tukai pošlemo ta euangelion s. Mateuža v ta naš jezig preober-neniga. Tiga vi zdai od nas koker enu mahinu kossilce oli ju-žinico v dobrim vzamite inu špižate uaše duše, dotle z božyo 15 pomočio te druge euangelie inu listuue preobernemo. Tedai ui bote mogli vaše duše napasti do sytosti.
Mi imamo pag tukai tri riči vom pouedati: Na peruu. Kadar ta slouenski jezig se pousod glih inu v eni viži ne gouori, drigači gouore z dostimi besedami Krainci, drigači Korošci, dri- 20 gači Štaierij inu Dolenci tar Beziaki, drigači Krašouci inu Istriani, drigači Krouati. Ob tu smo mi letu naše delu v ta krainski
jezig hoteli postauiti, zadosti riči uolo, ner več pag, kir se nom zdy, de ta tih drugih dežel ludi tudi mogo zastopiti. Inu mi ne-25 smo v letimu naši mu obračanu oli tolmačeuanu lepih, glatkih, vissokih, kunstnih, nouih oli neznanih bessed iskali, temuč te gmainske krainske preproste bessede, kateri usaki dobri preprosti Slouenic lahku more zastopiti. Zakai ta muč suetiga euangelia inu naše izueličane ne stoy v lepih ofertnih bessedah, temuč v 30 tim duhei, v ti risnici, v ti praui veri inu v enim suetim ker-šanskim lebnu.
H drugimu vom poueimo, de mi u letim našim preuračenu smo ueden imeili pred sebo ta praui studenic tiga nouiga testamenta, kir je gerški pisan; rauen tiga smo mi tudi gledali na 35 tu preuračene tih nouih inu starih vučenikou, kateri so ta nou testament is tiga gerskiga jezika v ta latinski, nemški inu vlaški preobernili, nerveč pag na Erasmou Roterodamou nou testament, h timu so nom nega annotationes sylnu pomagale.
H tretimu vom tudi tukai očitu poueimo, de mi letu naše 40 dellu inu preobračane tei praui cerqui božy, tu ie vsem prou vučenim zastopnim kerščenikom rezgledati inu soditi cilu pod-ueržemo, karkuli ta praua gmaina keršanska u letim našim dellu kai kriuiga oli nezastopniga naide, inu nom reče drigači postauiti , nas poduuči oli opomeni. Tu istu vse hočmo v do-45 brim gori vzeti, to zahualiti, radi tar volnu slušati. Zakai od te praue stare kerščanske cerque oli gmaine, katera tiga suiga pra-uiga pastyria, Jezusa Kristusa, synu božyga stymo posluša, to uero inu ta leben po uuki prerokou inu jogrou pela inu derži, se mi ne hočmo so obeno ričio nihdar ločiti. Natu vas brumne, 50 zastopne kerščenike vse zueistu prossimo, de, kadar vi. beroč le-tiga euangelista, kai kriuiga oli nezastopniga v letim našim tolmačeuanu zagledate, de vi tu istu nom zdaici pustite veiditi za-uolo, de mi naprei s teim preobračenem teim bule bomo veidili se deržati; s teim vi služite božy česti, inu iz tiga nega cerqui 55 uelik prid pride. Mi dobru na sebi počutimo, de h takimu vi-sokimu dellu smo šibki inu nekar zadosti. Oli mi smo letu s teim vupanem začelli, de Bug za nami skorai druge obudi, kir bodo letu naše dellu poprauili, Bogu na čast inu vsimu kerščan-stuu h dobrimu dokonali. 60 Berite tedai vesselu leta euangeli, dotle tij drugi prido. Inu prossite z nami gospudi Boga za ta dar suetiga duha, de mi Jezusa Kristusa, od kateriga s. Mateuž zueistu inu risničnu piše,
prou spoznamo inu zastopimo, du ie on, zakai je člouik postal, vmerl inu vstal od smerti, skuzi kai in koku moremo diležni biti nega dobrute inu zaslužena; to našo vero v nega pobulša 65 inu poterdi, de tudi naše serce bode preminenu na dobru, de naprei do konca našiga žiuota so vsem našim gianem inu lebnom se deržimo po vuki tih s. euangeliou, inu de dobimo tu nebesku kraleustuu skuzi Jezusa Kristusa, našiga samiga ohranenika; timu sred očetom inu s. duhum bodi vsa čast tar huala imer inu 70 vselei. Amen.
Vaši služabniki in bratie V. T.
Temu predgovoru sledi ,,summarij vseh kapitolou" in nato sledeči nagovor:
Lubi Slouenci! Vom inu nom ie uedeioč, de leta naša slo- 75 uenska besseda dosehmal se nei z latinskimi, temuč le ta kro-uaska s krouaskimi puhštabi pissala. Iz tiga usaki more ueiditi, de nas letu pissane inu tolmačouane (kir nemarno pred sebo obeniga nauuka oli exempla) zdai na peruu težku stoy. Ob tu, ako katerimu letu naše peruu dellu se cilu popelnoma ne zdy, 80 ta zmisli, kai usi modri gouore, kir prauio, de sledni začetig ie težak inu nepopelnom. Mi smo, Bug uei, dosti zmišlouali, s ka-kouimi puhštabi to našo bessedo bi mogli prou po tei ortho-graphy štaltnu inu zastopnu pissati, de bi preueliku puhštabou oli konsonantou k ani sillabi ne iemali, koker ty Peami inu drugi 85 deio, kateru ie gerdu uiditi. Taku mi nesmo mogli zdai u naši zastopnosti drigači naiti, temuč de se ta h za ch, ta v za pul f pišeio inu postauio, inu de se ty stymouci izreko po šegi našiga jeziga. V ti uiži se nom zdy, de ta naš jezig suseb z latinskimi puhštabi se more prou lahku inu zastopnu pissati inu brati; timu 90 dai Jezus Kristus suio milost. Taku bodi.1
e) Iz prvega dela novega zakona. 1557.
1. Obseg prvega dela novega zakona.
Ta perui deil tiga nouiga testamenta, v tim so vsi štyri euangelisti inu tu diane tih iogrou, zdai peruič v ta slouenski iezik skuzi Primoža Truberia zueistu preobernen; kar ie več per tim, inu kadai ta drugi deil bode dokonan, tebi ta druga stran letiga papyria pouei.	5
1.	V letih*buquah, lubi Slouenci, imate napoprei eno nembško predguuor; v ti se praui, du inu kai ie Primoža Truberia per-gnalu k letimu tolmačenu in pissanu.
2.	Potle ta kolender inu eno tablo; ta kaže dosti leit te 10 nedelske puhstabe, inu kuliku nedel tar dni ie od božyča do pusta.
3.	H tretiemu eni raimi; ty prauio, kadai se dobru vreme, spomlat, leitu, iessen, zyma inu vsake quatre začneio. Inu kadai ie ta dan inu nuč nerdalši inu nerkratši.
4.	Kuliku mesceu, nedel inu dni ie v enim celim leitu. Inu 15 ena praua raitinga, kuliku ie leit od začetka tiga suita, od eniga
časa do druziga, do letošniga 1557. leita.
5.	En register; ta praui, kuliku ie buqui v ti biblij, vsiga s. pisma, inu koku se vsake buque bukovski inu slouenski ime-nuio inu kratku tar dolgu pišeio. Inu kuliku kapitolou ali po-
20 stau vsake buque imaio.
6.	Eno dolgo predguuor; v ti se zastopnu vuče ty nerpo-trebniši štuki inu riči te kerščanske vere.
7.	Te štyri euangeliste inu diane. Ti kapitelni so lepu rez-dileni, inu per vsakim deilu ie s kratkimi bessedami zapissanu
25 inu zamerkanu, kai inu od čez se vsakimu deilu praui inu gouori.
8.	En register; ta praui inu kaže, kei inu koku vi imate te nedelske inu tih drugih praznikou euangelie iskati inu naiti. Per tim vi tudi imate, kakoui vuki inu trošti se imaio vsakimu euan-geliu suseb inu nerbule zamerkati inu ohraniti.
30 9. Ta drugi deil tiga noviga testamenta, aku Bog odlog našimu žiuotu inu myr da, bote pred enim leitom imeli. V tim času prossite Bogu za se, za vse kerščenike inu za tolmačerie, de ga Bug obaruie pred vsem slegom, inu de nemu to gnado inu ta dar s. duha da, de on taku deilu Bogu na čast, vsimu 35 kerščanstuu h dobrimu, dobru, prou inu zastopnu dopernesse. Amen.5
2. Lukež. X. 25—38.
Inu pole, en doktor tih praud ustane gori, ta izkuša nega inu praui: „Moister, kai imam diati, de iest ta večni leben pos-sedem?" On pag praui k nemu: „Kai ie u ti postaui pissanu? Koku ti bereš?" On odgouori inu praui: »Lubi tuiga gospudi 5 Boga iz celiga tuiga serca inu iz cele tuie duše inu so uso tuio močio inu so uso tuio pametio, inu tuiga bližniga koker sam sebe." On pag praui k nemu: ,Ti si prou odguuoril; letu ti
sturi, taku bodeš žiu." On ie pag hotel sam sebe prauičniga sturiti; praui k Iezusu: „Du ie tedai mui bližni?"
Iezus odgouori inu praui: Je bil en člouik, ta ie šal doli 10 iz Ierusalemu u to Ieriho, inu se nameri, de on pride umei te razbonike; ti so ga islekli, byli inu ranili inu gredo proč, nega puste ležoč pul mertuiga. Pergudilu se ie pag, de en far doli gre po tei isti cesti, inu kadar ie on nega uidil, ie šal momu. Glih taku en leuita, kadar on pride blizi tiga meista, stopi k 15 nemu, inu kadar ga ie uidil, ie šal momu. Anpag en Samaritan, kir ie po cestah hodil, ta pride k nemu, inu kadar ie on nega uidil, se ie nemu smilil, inu perstopi k nemu, obeže nemu nega rane, noter ulye olie inu uinu, inu ga položi gori na suio žiuino inu ga pela u to oštario inu nega uerdei. Inu potle na drugi 20 dan, kadar proč vleče, isnama dua dessetaka, ta da timu ošteriu inu praui k nemu: „Verdei ga, inu karkuli ueč špendaš, tu iest hočo tebi plačati, kadar spet nazai pridem." Kateri tedai se tebi zdy, de umei leteimi tryemi ie ta bližni bil timu, kir ie bil padel umei te razbonike?" Inu on reče: „Ta, kir ie milost na nim 25 izkazal." Natu Iezus praui k nemu: „Puidi, inu ti tudi taku sturi."6
13. Sebastijan Krelj in Jurij Juričič. a) Iz Postile slovenske. 1567.
1. Predgovor k Postili slovenski.
„Sebastianus Krellius tim, kir bodo leto postillo brali, zdravie od Boga prosim.
Izvoleni karščenik, imaš, hvala Bogu, Joanna Spangenbergia karšansko postillo, v' naš slovenski iezik tolmačeno inu posneto. Ne moti se pak, ako bode lih mnogi na to naše pismo merdal 5 inu se obrezal: edan sentencie, drugi besede, tretij puhstabe, četerti tipfelne alli čerke, peti, ne vem sam kai si, graial. Zakai hudičova natura ie, da ne more obeno, ni božie, ni karšansko delo prez tadla pustiti. Inu navada ie par liideh, da znaio bulie opravliati, kakor popravliati. Inu berž v' druzih očeh bijl, kakor 10 v' svoih trame vidio: Da se tudi včasy krulievac za krulievcom posmehuje. Inu gdo oče alli more vsim ludem, vsakateri glavi vstreči P
Leto orthographio slovenskiga pisma smo mi z vestio inu 15 z dobrim svitom zastopnih bratov tako postavili. Inu spomisli tudi na več našiga imena inu iezika liidy, kijr so okuli nas, Dolence, Istriane, Vipavce etc., kateri skorai povsod čisteši slovensko govore, kakor mi po Kraniu inu koroški deželi do polu nembški. Inu so edni navaieni na to staro slovensko, hervatsko ter cu-20 rilsko pismo.
Bog otel pak, da bi to isto, zlasti čurilsko lepo pismo mogli spet v' liidi perpraviti. Kadar pak nei dobro mogoče za vbužtva stran, zavolio turške sille, inu kar so ta vegši del slovenskih dežel puste inu vže turške, inu smo tako začeli naiveč z latinskimi 25 puhstabi pisati inu drukati, taku moremo v silli, kakor Nemci govore, stole inu klopi na mizo postaviti, alli sai gledati, da se latinski puhstabi namesto naših starih slovenskih, koliker ie mogoče, v' glilii moči postavijo inu ta orthographia derži, katero našiga iezika idioma inu natura potrebuie, nekar kakor oče vsaki 30 v' svoij vassi alli mestu imeti. Zato sam spred to staro ABC po imenih inu pruti latinske puhstabe postavil. Ako kateri hervatsko pismo zna, da nas tim bulie zastopi.1
Ti pak, kir ne zastopiš, kai ie orthographia, kai proprietas linguae, inu si se navadil na gospod Truberiovo kranščino, beri 35 le precei leto pismo, kakor sice druga bereš: Tebi nei veliko olli skori nič preminienu. Čarkom se ne pusti irrati, kakor da bi ne bile; ch za zh, f za ff včasy beri. Inu c za c, nekar za k. Taku se ne bodeš skuzi nu skuzi nistar blaznil. To differencio alli razlotak mey s inu f, meiu sh inu fh bodeš sam dobro za-40 merkal, inu naš iezik oče ga imeti.2
Prosim tada vsakateriga dobriga karščenika (za žpotlivce ne marim), da si pusti leto pismo inu naše zvesto delo, če lih popolnoma ne, sai nekuliko dopasti. Ako pak kateri noče, tako si sturi eno drugo sebi bulši inu pusti nam leto naše zmirom. Bog 45 zna, da nesmo naše lastne, tamuč božie časti, obeniga svoiga prida, tamuč gmain karšanskiga nuca ijskali inu spomislili. Ce ie pak ky kai sice res pregledanu, kakor obeno človeško delo nei skuzi celo, to Bog inu brumni liidie z gnado popravijo. Tim istim se pohlevno, Bogu z' vero, karščenikom z lubezanio po-50 ročim. Amen."
Na Iconcu knjige stoji:
„Sadai le sam ta pervi zimski del na dan damo, zato, kar nesmo več (Bogu se smili) pomuči mogli zbrati. Ako tadai želiš
iše dva druga dela imeti, prosi Boga inu pomagai, kar premoreš, ter očes z božio pomocio skorai, kar iše manka, dobiti. Gledai 55 pak, de ta čas letiga dela s' hvalo pruti Bogu vživaš. Čast Bogu. Konac."
2. Lukež. VIII. 4—9. Kada se ie veliku ludi shaialu, inu ti, kijr so v' mestih bili, so k' Iezusu šli, ie govoril skuzi prigliho, rekoč: Edan, kijr seie, gre siati seme svoie; kada seiet en del pade polak pota inu se zatarre, ptice ije pozobleio. En del pak na pečovje alli grublie, inu kada iame rasti, vsahne, kar nema mokrute. Edan del pak 5 pade mey ternie, inu kada ternie tudi zraste, taku zaduši ije. Inu edan del pade na dobro nijvo, inu kada zraste, prinese sad samostu zarn. Inu kadar to izgovori, zavpie: »Kijr ušesa ima k' poslušaniu, poslušai."
b) Iz Postile slovenske. 1578.
1. Lukež. VIII. 4—9: Kada se ie veliko liudy bilo vkup sašlo, inu ty, kyr so v mestih bili, so k Iezusu hiteli, ie on k nym skuzi pergliho go-uoril, rekoč: Ie šal edan vunkaie, kyr seie, siati seme suoie, inu kadar ie on sial, ie nikatero padlo polak pota inu ie po-taptano, inu ptice pod nebom so ie pozobale. Nikatero pak ie 5 padlo na pečouie, inu kadar ie zraslo, ie vsahnilo, zakai ono nei imelo mokrute. Nikatero pak ie padlo mey ternie, inu kadar ie tudi ternie ž nim raslo ie nye zadušilo. Inu nikatero ie padlo na dobro nyuo, inu kadar ie zraslo, perneslo ie sad samostu. Inu kadar ie on to izgouoril, ie vpil: „Kateri všesa ima k po- 10 slušaniu, ta poslušai."
2. Lukež. VII. 11—17. Prigodilo se ie, da ie Iezus šal v iedno mesto z ymenom Nain, inu ie veliko niegouih mlaiših šlo ž nym inu velika množica liudy. Kadar se ie pak približaual k tem mestnim vratom, poglei, tadai so nesli eniga martuaca iz mesta, ta ie bil edini syn niegoue matere, inu taista ie bila vdoua, inu velika rano- 5 žica liudy ie šla ž nio. Kadar ie nio ta gospod vgledal, se mu ie smilila, inu ie rekal k niei: „Ne plači se." Inu pristopiuši k niemu, se ie dotaknil vniga nosilca, ty pak, kateri so ga nosili, so obstali, inu ie rekal: »Mladenič, iast tebi pouem: Vstani."
10 Inu se ie ta marluac duignil ter ie sedel inu ie začel gouoriti. Inu ie dal niega suoij materi. Tada ie nyh vseh strah obšal, inu so častili Boga, gouoreč: „ Velik prorok ie vstal mei nami, inu Bog ie obiskal suoie liudy." Inu leta glas se ie razašal po vsei iudouski deželi inu po vsih okolo ležečih deželah.
10
a) Iz
Kitica I. O grešni člouik, vsaki čas Pomisli ti, kai ie za nas
Jezus moral terpeti; De bi nas od pekla rešil, Iz neba ie na svet prešil,
Nemu ie bilu vmreti: Kakor tu euangelisti Inu apostolski lysti
Poredu vse pričuio, Od nega martre pišeo, Grešnike k nemu vižaio V nega veriet vkazuio.
14. Jurij Dalmatin. Pasijona. 1576.
Kitica XXX. O gospud Bug, ti oča naš, Kir tako skerb za nas imaš,
De si pustil vmoriti Tuiga ediniga synu K odrešeinu suitu vsimu,
Dai nam tu h trostu priti. Tuoio cerkou, o praui Bug, Odreiši iz vseh nee nadlug,
De boš o'd nas vseh hualen; Dai nam vsem v križi volnim bit, Po tim lebni v nebessa prit Skuzi Jezusa. Amen.1
10
b) Iz Sv. pisma. 1584.
1. Is predgovora k Sv. pismu.
Zamerkanie enih potrebnih štukou, na katere imajo merkati ty, kateri bodo leto slovensko biblio brali.
Nerpoprej so letukaj notri, povsod v' starim inu novim testamenti, ty imenitiši in očiti špruhi ali bessede od Kristusa 5 inu drugih artikulou naše karščanske vere z' vekšimi puhštabi zatu postauleni, de se od vsakiga s' tem berže mogo najti inu zamerkati.
Inu h' puslednimu, de bi leta slovenska biblia le tem bujle inu dajle mej vsemi Slovenci mogla se zastopiti: taku so ene 10 težiše inu nikar povsod navadne bessede nikar le na strani raven texta z drugimi bessedami zložene inu z' zvejzdicami znaminovane: temuč je tudi zadaj na koncu lete biblie z' flissom en regišter po redi tiga a. b. c. postaulen, de, kar bi kej eden v' textu ne mogel dobru zastopiti, tu more tam zadaj v' regištru yskati. Kakor, kadar 15 bi en Harvat ne mogel zastopiti, kaj se reče arcat, taku yšči zadaj
v' puhštabi A: arcat, tu je njegov jezik postaulen: likar, inu more taku on v' svoim ieziki likar za arcat brati. Taku kateri bi ne zastopil, kaj se reko buqve, ta išči v' puhštabi B, taku najde, de se buqve reko v' njega jeziki knige. Zatu more on v' svoim jeziki za buqve knige brati. Inu taku se tudi ima od drugih 20 bessed zastopiti; kerkuli enimu naprej prideo, de jih ne more zastopiti, ta ali na strani pogledaj, ali pak zadaj v' regištru.
Temu je naslov: »Register nekaterih besed, katere krajnski, koroški, slovenski ali bezjački, hervacki, dalmatinski, istrianski ali kraški se drugači govore."	25
2. Psalm 46. (stsl. 45.).
1.	Ena peisen Korahovih otruk od mladusti k' naprejpetju.
2.	Bug je naša bramba inu muč, ena pomuč v' teh velikih nujah, katere so nas zadele.
3.	Zatu se my ne boymo, de bi si lih svejt konec vzel inu gore na sredo morja se zagreznile.	5
4.	De si lih morje divja inu velike valuve žene, inu de bi si lih od njegoviga divjanja gore doli padlet
5.	Taku bo vsaj božje mestu lipu luštnu ostalu s' svojemi studenčici, ker so ta sveta prebivališča tiga narvišiga.
6.	Bug je v' sredi notri v' nym, zatu bo onu dobru ostalu, 10 Bug mu zguda pomaga.
7.	Ajdje morajo cagati inu krajlestva pasti: Zemla se mora rezyti, kadar se on pusty slišati.
8.	Gospud Zebaoth je z' nami, Iakobou Bug je naša bramba.
9.	Pojdite semkaj inu pogledajte gospodnia dela: Kateri na 15 zemli takovu rezdjanje nareja.
10.	Kateri vojskovanju brani po vsem svejtu, kateri lok stare, špejs zlomi inu kula z' ognem sežge.
11.	Imejte pokoj inu spoznajte, de sim jest Bug, jest hočem mej ajdi povišan biti, jest hočem povišan biti na zemli.	20
12.	Gospud Zebaot je z' nami, Iakobou Bug je naša bramba.
3. LuJceš X. 30 — 36.
Ie bil en človik, ta je šal od Ieruzalema doli v' Ieriho inu je padil mej razbojnike, ty so ga slejkli inu stepli inu so šli proč inu so ga pul mertviga pustili ležati. Permerilu se je pak, de je en far po teisti cesti doli šal, inu kadar je njega vidil, je mimu
5 šal. Raunu taku tudi en levit, kadar je bil na tuistu mejstu prišal inu njega vgledal, je šal mimu. En Samariter pak je po cesti šal inu je tjakaj prišal, inu kadar je njega vidil, se je on njemu v' serci smilil, je šal k' njemu, je obezal njegove rane inu je noter vlil ojla inu vina inu ga je vzdignil na svojo živino inu 10 ga je pelal v' ošterio inu ga je vardjal. Ta drugi dan je on proč šal inu je vunkaj vzel dva denarja inu je nje dal timu ošterju inu je rekal k' njemu: Vardejvaj ga, inu aku kaj čez letu špen-daš, hočem jest tebi plačati, kadar zupet pridem.
4. Matevž XX. 1 — 7.
Nebesku krajlestvu je glih enimu hišnimu očetu, kateri je v' jutru zguda vunkaj šal delauce najemati v' svoj vinograd. Inu kadar je on z' delauci vdyn bil sturil za en denar na en dan, je nje poslal v' svoj vinograd. Inu on je vunkaj šal ob tretji uri 5 inu je vidil druge na tergu stoječe prez della, inu je tudi k' nvm rekal: Pojdite tudi vy v' moj vinograd, inu kar bo prau, tu hočem jest vam dati. Inu ony so šly tjakaj. Zupet je on vunkaj šal ob šesti inu deveti uri inu je raunu taku sturil. Ob enajsti uri pak je on vunkaj šal inu je našal druge stoječe prez della. 10 inu je rekal k' nym: Zakaj vy tukaj cel dan stojite prez della? Ony so djali k' njemu: Zatu ker nas nej nihče vdinjal. On je rekal k' nym: Pojdite tudi vy tjakaj u' vinograd, in kar bo prou, tu bote vy prejeli.
c) Iz Krščanskih lepih molitev. 1584.
Ena druga molitou zupar Turka.
O vsigamogoči, milostivi, večni Bug inu nebeški oča, kateriga moči ne more nihče zupar stati ni v nebi, ni na zemli. Mi tvoji režaleni vbozi otroci prosimo tebe skuzi to nedolžno rešno kri tvojga narlublišiga sinu Jezusa Kristusa, našiga gospuda, s katero 5 smo mi na tem lejsu s. križa odrešeni inu odkupleni, bodi ti naš trošt inu pomuč v leti veliki nuji zupar tvojga inu našiga sovražnika Turka, v kateri mi vsi vkup iz grunta našiga serca s pravo grevingo čez naše grehe kličemo: Brani ti timu krijžejnimu erbovimu sovražniku s tvojo močjo, kateri si je v svoim zlobnim 10 serdi našo lubo deželo inu vse karščanstvu naprej vzel cilu rez-djati, zatreti inu končati. Ne perpusti ti njemu, de bi on svoje
(roke) v tvoih vernih krij vmival inu v svoim prevzetju inu ofcrti rekal: Kej je teh kerščenikou Bug? temuč, o zvesti Bug, pridi ti nam h pumoči v pravim času, kateri ti dobru vejš: Zakaj mi prez tvoje pomuči ne moremo cilu ništer opraviti. Ne gledaj na 15 naše teške grehe, s katerimi smo mi tebe reserdili inu Turka čez se kakor eno dobru zasluženo štrajfingo obudili: temuč gledaj na te svete, za nas prelite kervave srage tvojga narlublišiga sinu, kateri je nas taku dragu odkupil. Ne spumni na naše pregrehe inu krivu djanje, temuč na tvojo veliko milost, iz katere nesi ti 20 nikuli teh zapustil, kateri se na tebe zaneso, inu zanesi nam inu šonaj se nas za tvojga imena časti volo. Ne zaverzi nas v tvoim serdi, ne pusti nas k sramoti biti pod tem zlobnim sovražnikom. Vošči našimu cesarju inu deželskimu firštu inu vsej nih vojski (katera zupar Turka štrita inu vojskuje) gnadlivu obladanje inu 25 srečo, de bodo sovražniki morali spoznati, de si ti naš Bug, kir se čez nas vsmiliš inu našo molitou vslišiš: Inu de tudi, kadar bomo taku skuzi tvojo muč od naših sovražnikou roke odrešeni, bomo so vsemi našimi karščanskimi bratmi inu sestrami v deželi mogli v miri inu v pokoju vkup živeti inu tebe za tako veliko 30 milost vekoma častiti inu hvaliti inu v tvoji karščanski gmajni reči: Tvoje je krajlestvu, muč inu čast od vekoma do vekoma. Amen.2
15. A (1 a in B o h o r i e.
Ena druga otročia peisam,
kadar se zjutra gori vstane ali zvečer spat gre, k naprejpetju svoim otrokom
skuzi A. B. zložena.
1.	Minila je vže strašna nuč, Iz teme je postala luč, Veseli dan zdaj gori gre, Sonce svojo luč resprostre.
2.	Gori vstani, obudi se, Sarce naše predrami se, Od spajnja vže oku pusti, Odpret se imajo usti.
3.	Vzdigujmo, Bug, h tebi naš glas, Ti Bug resničnu vslišiš nas,
Si vkazal nam prou moliti, Oblubil si nas vslišati.
4.	Oča, sin, duh ti večni Bug,
V	sveti trojici en sam Bug, Bug oča, stvarnik vseh riči, Ohraniš vse, Bug mogoči.
5.	O Jezu Krist, Bug nu človik, Per oču naš zvest besednik. Vseh grešnikou si odvetnik, Vsiga svita odrešenik.
6.	Bug sveti duh, posvečnik naš, Od očeta, sina shajaš,
V	veri vučiš, terdiš, troštaš,
V	brumi nas vodiš tar pejlaš.
7.	Daj, Bug, de se ime tvoje sveti Tar prou prediguje,
Tvoje krajlestvu k nam pridi, Volja tvoja se izidi.
8.	De kakor sveti angeli Taku vsi ludje na zemli Po tvoji voli živejo, Verni, brumni ostanejo.
9.	Kruh vsakdajni daj nam danas, Ti, Bug, zvestu skarbiš za nas, Daj nam verno gospoščino, Tudi zvesto soseščino.1---
20.	Kadar nam bo od sod jit, Od tela se duši ločit,
Stuj nam, Bug, na strani tedaj, Perpelaj nas v tvoj sveti raj.
21.	Zdaj pak te, Bug, zahvalimo, Pohleunu h tebi vzdihujmo Skuz Jezusa sinu tvojga, Ediniga, prelubiga.
22.	Kžr si nas to nuč ohranil, Vsem zludjem si nas vbranil Skuz veliko gnado tvojo Pred škodo, vso gfarlikostjo.
23.	Te prosimo, Bug, še le več, Iz serca h tebi vzdihuječ, Obari nas ta dan tudi,
De ne preveča nas zludi.
24.	V pravi veri ostanemo, Hudiču v greh se ne vdajmo, Naš leban de prou pelamo,
K hudim željam ne volimo.
25.	Tebi, o Bug, poročimo Dušo, telu, kar imamo, Sebe, oča, mater lubo, Bratce, sestrice, vso družbo.
26.	Tvoj sveti angel nas brani, Pred hudičem nas ohrani, De mi pred nim obstojimo, Vero v tebe ne zgubimo.
27. Amen recimo vže serčnu, Vsaj smo vslišani risničnu, Poterdi nas, Bug, v ti veri, K večnim lebnu nas vse zberi.
16. Predgovor iz Hišne postile Lutrove. 1595.
Vsem brumnim inu bogaboječim karščenikom Kraincom inu Slovencom voščim inu prosim jest od Buga gnado, mir inu pravu spoznainje te risnice skuzi Jezusa Kristusa. Amen.
Lubi priatili inu bratje v Kristusu Jezusu. Vam je vsem 5 dobru veideče, koku je Bug, ta nebeški oča, iz velike neizrečene gnade inu milosti tudi nas Kraince inu Slovence raven inu poleg druzih folkou h tej veliki gnadi pustil priti, de mi tudi to cejlo sveto biblio ali vse svetu pismu v našim pravim slovenskim inu materinim jeziku imamo inu beremo, za katero veliko gnado inu 10 dobruto bi mi spodobnu Boga imejli častiti inu zahvaliti. Kadar pak dosehmal mi vbozi Krainci inu Slovenci obene obilne inu popolnome postille ali izlage čez te nedelske inu druge prazniske evangelie neismo imejli, samuč to samo edino kratko, ali vsaj
dobro izlago tiga častivrejdniga inu v Bugi vučeniga inu nikar le za leto našo krainsko deželo, temuč tudi za druga dajlna v 15 nemških deželah mejsta dobru zasluženiga moža gospuda Primoža Truberja rainciga, katera se je njemu samimu inu drugim dobriga serca karščenikom dosehmal prekratka inu premaihina zdejla, taku je on sam ta zdaj imenovani gospud Primož Truber rainik per svojem zdravim životu iz svejta druzih dobru vučenih inu 20 zveistih doktorjeu ali vučenikou tiga svetiga pisma to postillo ali izlago čez te nedelske inu druge prazniske evangelie tiga v Bugi visoku rezvišeniga moža doktorja ali vučenika Martina Lu-therja ranciga sam iztolmačoval, en dejl te iste sam s svojo lastno roko zapisal, en dejl pak skuzi nekatere svoje krainske landtš- 25 mane inu šribarje pustil zapisati. Kir pak ta dobru imenovani gospud Primož Truber rainik nei mogel takove postille pred svojo smertjo v druk perpraviti, je on v svojej pusledni bolezni, v veliki starosti inu na smertni posteli svojma dvejma sinuma takovo postillo cilu dokoinati zveistu poročil, tudi za pomuč 30 dobrih karščenikou rekal prositi, de bi vsaki po tem, kakor bi on premogel, hotel svejtovati inu pomagati, de bi se ona v druk perpravila. Inu kadar sim jest tudi nekaterikrat od gospuda Feliciana Truberja kakor njegoviga ranciga očeta stari discipulus ali mlaiši opominan inu prošen bil, de bi jest njemu tudi s tem 35 maihinim inu žleht meni od Buga danim inu posojenim darum inu funtom imel perstopiti inu takovo njegoviga očeta rainciga postillo pomagati pregledovati, nejsim jest takove karščanske prošne inu službe, kir je ona sama na sebi spodobna inu poštena, hotel odpovejdati, temuč sim takovo postillo ž nim, z go- 40 spudom Felicianom Truberjom, pregledal inu revidiral. Prosim za tiga volo ž nim red vsakateriga brumniga inu bogaboječiga karščenika, aku bi bilu kej kaj v besedah ali v orthographij (kakor se čestu pergodi) v letej tiga božiga moža Martina Lutherja rainciga Hišni postilli pregledanu ali skuzi drukarje, kateri so zgul 45 Nembci, v drukainju izpuščenu, de bi hotel iz karščanske lubezni sam popraviti, pobulšati inu na bulše izlagati inu sebi leto postillo pustit lubo, drago inu zveistu priporočeno biti, toisto s flisom inu rad (kadar nejma pridigarjeu, ali teh pridig v cerkvi ne more obiskati) brati; vupam pruti gospudu Bogu, de takovo 50 brainje nikar prez sadu, prida inu nuca ne bode. Jest vejm, de se bodo nekatere cilu premodre glave našle, katere bodo leto postillo inu tolmačovainje (kakor se je vže večkrat zgudilu) tad-Krestomatija slov.	5
lali inu grajali, ali jest temistim na nih opravlainje tulikain k 55 odguvori dam, de takova postilla inu teiste tolmačovainje nej za nih volo inu nim k službi, temuč Bogu h časti inu timu lubimu karščanstvu k dobrimu naprej vzeta inu tolmačena. Jest tudi dobru veim, de je veliku brumnih, bogaboječih inu vučenih ludi, kateri so v latinskim inu nemškim jeziku postille pisali, ali lubi 60 karščenik, pogledaj, rezmisli ti leto postillo prou inu s flisom, taku bodeš znašal, de so tijsti vučeniki inu pisarji ta vegši dejl iz doktorja Martina Lutherja ranciga postille vzeli; zatu ima ona njegova biti inu gospuda Primoža Truberja ranciga tolmačovainje ostati. S teim inu raven tiga se jest vsem bogaboječim, brum-65 nim karščenikom v nih molitou inu nas vse kmalu tej gnadi inu milosti božji zvejstu poročim. Pisanu per Sanct Kocjanu raven Turjaka na ta dan teh dvejuh bratou s. Primoža inu Foeliciana v tem lejtu po Kristusevim roistvu 1595.
Vaš brat inu priatel v Kristusu Andrei Savinic, cer-70 kouni služabnik tamistu.
17. Duhovne pesni protestantske.
I. Ena druga
1.	Od nebes prido angeli, Tem pastirjem so pravili, De enu ditece mladu Leži v' enih iaslih težku.
2.	Noter v' mesti Davidovim, Betlehem imenovanim, Kakor je prerokoval nam Miha, ta sveti prerok sam.
3.	Dejte je Jezus ta gospud, Pravi vsigamogoči Bug, Vsiga svita odrčšenik,
V nebu ta pravi pomočnik.
božična pejssen.
4.	Tiga se vesselite vy,
De se je Bug spravil z' vami, V' tu vaše messu inu kry Se stvarnik vseh stvari v'družy.
5.	Kaj vam more djat smert ter greh, Kadar je sam Bug per vas vseh, Naj se sčrdi pakal, hudič,
Božji syn je vaš tovariš.
6.	On vas gvišnu ne zapusty, Če se hočte najn zanesti, Nadluge bote imeli,
Te ž nym lahku preterpeli.
7. Zatu kir ste v' žlahti njega, Veden zahvalite Boga, Njemu samimu dajte čast, Zakaj on ima vso oblast.
Lukež Kline.1
2. Ta stara
1.	Jezus ta je od smerti vstal, Od svoje britke martre; Nam se je veseliti,
Nam hoče h troštu priti.
2.	De bi ne bil od smerti vstal, Vusulni sveit bi konec vzel; Ob tu se veselimo
Inu Boga hvalimo.
3.	Bug je taku milostiu bil, Svojga sinu mej nas pustil, Od Marie je rojen bil, Vusulni svejt obeselil.
4.	Je jel Jude vučiti
Le Bogu prou služiti, Tu so mu za zlu vzeli, Na križ so ga respeli.
5.	Na križi je to smert podjel, Jožef je njega doli snel, Maria prejemala,
Te rane kušovala.
6.	Jezus ta je bil pokopan,
En velik kamen na grob djan, On je ta pakal gori djal, Vso hudičevo muč rezdjal.
7.	Na tretji dan od smerti vstal, Tem ženam se je perkazal, Kir so njega iskale,
De bi ga bile žalbale.
velikanočna pejsen.
8.	Angel ta je h tem ženam djal, Jezus je vže od smerti vstal, Tu vi tem jogrom pravite
Inu Petru oznanite.
9.	Maria Magdalena, Ta je ta perva bila, Kir je Jezusa vidila, Stvarnika nebeskiga.
10.	Sveti Tomaž neveren bil, Ta je kumaj tiga dobil, De je vidil prou Jezusa, Tiga živiga Kristusa.
11.	Jezus Tomaža je svaril, De je on taku kasan bil, De nej bil poprej veruval, De je on od smerti bil vstal.
12.	Tedaj je Tomaž zdaj spoznal Inu iz vere taku djal:
O gospud moj inu Bug moj, Daj mi, de jest bom vselej tvoj.
13.	Ob tu je Jezus gori vstal Inu je ta pakal rezdjal, Hudiča, greh, smert je poderl, Nebeška vrata nam odperl.
14.	Ob tu mi vsi karščeniki, Vbozi, veliki grešniki, Hvalimo gospuda Boga, Sinu Marie Jezusa.
15. Bodi tebi, o gospud Bug, Oča, sin inu sveti duh, Čast inu hvala dana Tiga odrešovanja.2
3. Ta stara peisen od svetiga duha.
1. Pridi k nam, Bug inu sveti duh, 2. Kir si iz mnogih žlaht jezikou
Napolni serca tvoih vernih ludi,	Vse ludi v eno vero perpravil,
Režgi ogen svoje lubezni	Troštar naš vseh Bug inu sveti duh,
Po tej tvoji zapuvidi.	Čast inu hvala ta bodi tebi dana.8
4. Več
1.	Kriste, kir boš imenovan Prava luč, zarja, beli dan, Svitlobo si v temi obdan, Svejti nam v ta tvo*j svitli stan.
2.	Pčr tem mi tebe prosimo, V tvoji luči de hodimo, Tvojo besedo lubimo,
Po ni nuč, dan de živimo.
3.	Po noči gledaj na nas ti, De hudič nas ne prehini, Aku naše mesu zaspi,
De tvoj duh spet tu obudi.
4.	Ti si se dal nam prau spoznat Inu v te tšrdnu verovat, Vižaj nas zdravo vistjo spat, Vjutru z veseljem gori vstat.
a molitov.
5.	Ti veš, de ti tvoji verni, Kir so tebi podverženi, So od svita zapuščeni. Od vraga zlu sovraženi.
6.	Kadar si pak oblubil nom
S tem tvoim svetim angelom Obarovat nas pred vragom, Nerveč pred tem večnim zlegom:
7.	Tiga se mi vsi troštamo Inu ništer ne cbivlamo, Samuč z veseljem čakamo, De s tabo v nebu pojdemo:
8.	Tam te bomo prau častili, Z angeli se veselili,
Od tvoje moči pravili, Imer vekoma hvalili. Amen.
Pr. Trubar.
5. Prošna za myr.
1.	Daj myr, o Bug, karščenikom, Vari nas pred vsem zlegom,
Saj nihče nej, kir bi za nas stal, Za tvojo cerkou vojskoval, Temuč ti sam Bug mogoči.
2.	Kir vsim vernim svit, serce daš, Svetim duhum regiraš,
Daj nam zdaj vsim tudi tvojo muč, De te spoznamo večno luč, Pred Turki nas Bug obari.
3.	My smo vsi kmalu grešili, S' tem tvoj serd zaslužili. Ti pak, Bug oča milostivi, V' ti lubezni Jezusovi Greh odpusti, serd pozabi.
4.	Zatu te vsi zdaj prossimo, De vsi tudi bodemo Rešeni skuzi tvojo roko, Tebi dali čast ter hvalo Vselej ter vekoma. Amen.
Seb. Krelj.
6. Ena serčna molitou zuper Turke.
O gospud Bug, ti oča nas,	Mi smo sicer zlu prešibki,
Kir sam vse naše nuje znaš,	De bi njega moči britki
Zvestu nam zdaj pomagaj	Sami sebe vbranili;
Inu Turka nevernika,	Nej tudi odrešenika,
Tvoje cerkve sovražnika,	Kakor si ti, obeniga,
S tvojo roko obladaj.	Ob tu se čez nas vsmili.
2.	Inu aku smo grešili,
Tj grehi tvoj serd zaslužili, Kakor vsi glih spoznamo: Taku si vsaj ti milostiu Inu vsem tvoim dobrutliu, Tiga se mi troštamo. Saj si nam poslal Jezusa,. Tiga praviga Kristusa, De je za nas smert terpil; V njega ime smo kerščeni, Svetim duhum očiščeni, Zatu nas boš odrešil.
3.	O gospud Bug, pogledaj vsaj, Koku Turek se zlobi zdaj Tvoje ime zatreti
Inu nas vse kčrščenike, Tvoje vboge služabnike, Žive cilu požreti. Aku ti boš tu dopustil, Gdu te bo na zemli častil, Kadar vernih ne bode; Saj boš ti le zašpotovan, Od Turka z nami sramovan, Spumni, kaj tu bo škode.
4.	Zakaj vsa tvoja beseda Per Turkih se prepoveda Ludem pridigovati,
Ter tu svetu kerščovanje Inu tudi obhajanje Se ne pusti deržati. Ob tu tih ludi veliku Služit turskimu maliku Bodo permorovani; Se tudi nam zlu špotajo, Kej je vaš Bug, nas vprašajo, Te, kir so nim podani.
5.	Ob tu spomisli, kaj si sam V tvoji sveti besedi nam Stanovitu oblubil,
De češ vselej per nas biti, Tvojo cerkou ohraniti, Kakor si poprej sturil. Taku nam zdaj stuj na strani Inu pred Turkom nas brani, De se on ne prevzame: Leto prošnjo tvoih otruk Vsliši, ti milostivi Bug, Skuzi Jezusa. Amen.4
J. Dalmatin.
7. Ena peisen, kadar oče eden čez daželo yti.
1.	V božyem imeni gremo mi, Angel niega bodi z nami, Koker s teim folkam v Yegipti, Ker ye šel Faraoni.
2.	Jezus, ti nas očeš spremit, Z nami vun inu noter yt, Kazat staže inu poti, Branit nessreče pousode.
3.	Taku hribi ni doline, Vude ne bodo branile, Pridemo veselu domuu, Ty nam pomagai gnadiuu.
4.	Adini pot inu staža, Jezus, pomuč skaži sada, Ker si h timu dal tuoio kry, Da bomo v praui deželi.
5. Tamkai te bomo hualili, S tobo večno prebiuali, V tuoiem nebeškim veseli Veselu z angelci peili.
J. Juričič.
18. Kajkavski pisatelji v XVI. stoletju.
V isti dobi, kakor naši protestantski pisatelji, delovali so kajkavski književniki, ki so pisali knjige svoje v takozvani kaj-kavščini, t. j. v slovenskem narečju, ki se govori v varaždinski, kriški in zagrebški županiji. Najvažnejši iz te prve slov-5 stvene dobe so Mihajl Bučič, Januš Pergošič in Anton V r a m e c.
Mihalj Bučič, katoliški župnik na Belici v Medmurju, pozneje protestant, bil je prvi pisatelj kajkavski, ki je spisoval knjige v svojem narečju. Najprej je izdal: »Krščanski nauk 10 ali katekizem hrvatski za luterane" (v Nedelišču med 1. 1565— 1574.); nato je baje prevedel sv. pismo novega zakona v kajkav-ščino ter še izdal več drugih bogoslovnih knjig; toda žal, vsa njegova dela so se porazgubila.
Januš Pergošič, meščan in beležnik varaždinski, preložil 15 je iz latinščine Verboczyjev ogerski zakonik »Tripar-titum" ter ga naslovil: »Decretum, koteroga ie Verbewczi Istvan diachki (t. j. latinski) popiszal, a poterdil gha ie Lafslou, koteri ie za Mathiafsem kral bil, ze vfse ghofspode i plemenitih hotieniem, koteri pod wugherfske corune ladanie fslisze, od Ivanussa 20 Pergo fsicha na fslovienfski iezik obernien, stampan v Nede-lischu leto nassegha zvelichenia 1574."
Anton Vramec, kanonik zagrebški, izdal je dvakrat zaporedoma »Kratko kroniko" v lepi slovenščini. Naslov drugi izdaji se glasi: »Kronika, vezda znovich zpravliena, kratka s z 1 o -25uenzkim iezikom po D. Antolu pope Vramcze, kanouniku zagrebechkom. Stampane v Lublane po Juane Manline, leto 1578."1
Bazun „Kronike" je še objavil veliko zbirko pridig, »Pro-dečtva" imenovano.
Jezik kajkavskih pisateljev se vrlo odlikuje od onega v spisih 30 naših protestantskih književnikov, bodisi v oblikoslovju, skladnji ali v besedah. Ne le da je čist in prav domač, ohranil je še povrh tudi aoriste in imperfekte, kakor jih ima staroslovenščina, tako da ga smemo imenovati vrednega naslednika starosloven-skemu jeziku.
19. Iz Kronike Antona Vramca. 1578.
Kralj Matjaž.1
1458.	Matiaš, sin Janka voiuode, ono vreme, gda bi kral vmrl, v Pragu be odpelan z Beča. Po smerti Ladislaua, kralia na Čeheh, položen be kralem češkim Jurai Podebrad, i pod nie-gouu oblast i moč doide Mathiaš. .
Mathiaš, sin Janka voiuode, v vuze (v) Prage pri kralu če- 5 skom buduči, od vse vogerske gospode i plemenitih liudi kral vogerski obran i imenuan be. Kral češki Jurai ne ga hotel perule z uoze vun pustiti, nego da obeča, da hoče kčer negouo Kate-rinu sebe za ženu i touaruša suoiega vzeti i prieti. Potom toga od vse gospode češke do grada Stražnice spreuogen be.	10
A pri onom grade čakahu niega vsa gospoda vogerska i plemeniti liudie i popelaše ga v vogersku zemlu, i dopelan be v Budin z uelikim veseliem.
1459.	Proti niemškomu cesaru Frideriku Mathiaš kral ie voiuual, ar ie pri cesare bila koruna vogerskoga orsaga, ku ie 15 odnesla bila mathi Ladislaua krala, Elizabet kralica, sobom v Beeč.
1462.	Varaš i grad Jaice Mathiaš k^al silnu ruku vze od tur-skoga cara i vsa ladania okol grada Jaica. Turci vzeše Smederouo.
1463.	Mahumet Ottoman, turški car, opet podsede Jaice grad z ueliku vnožinu, ali gda sliša, da Mathiaš kral nad nega 20 ijde, ostaui Jaice grad i pobeže Mahumet car izpod grada Jaica.
1464.	Kral Mathiaš v Belgrade Stolnom vogerskim kralem z uelikim veseliem korunu vogersku korunien be.
Mathiaš kral ouo vreme po korunenie suoiem prebrodi se čez Sauu, v Bosno doide i podsede grad Srebernik, koga vzeše, 25 i grad Zuornik takaiše silnu ruku i močiu suoiu, koteri grad ie na visoke gore sazidan. Nazai se vernu kral opet čez Sauu po sremske zemle na Vogre.
1465.	V Zegedini sprauišče orsaško be; onde kral Mathiaš nanderšpana položij Mihala orsaga.	30
Kral doide v Zagreb, hoteiuči priti v haruacku zemlu s uoisku, da pride niemu istini glas, da ie neki Ceh okol Ternaue varaša robil i žgal ogniem zemlu vogersku, i to čuiuči, nazai se kral vernu na vogersku zemliu.
1466.	Kral Mathiaš v Jerdel otide proti onem, ki su se 35 bili suprotiu kraliu gore zdiglij i nekoga Iuana, kneza suetoga
Juria, po napoCenie Benedika nekoga, proti toga Iuana volie i hoteniu, kralem vogerskim imenuuali i zuali iesu.
Krala Mathiaša susrete Iuan voiuvoda Jerdelski ze uso go-40 spodu i plemenitimi liudmi, proseči od krala Mathiaša milošče, a kral prosti i odpusti nim pregrešenie, da zato one ie pokaštigal, ki su začetek bili onoi nevere.
Silagi Mihal, vuiec Mathiaša krala vogerskoga, od krala na vogerske zemle be ostaulen, da bi od Turkou zemliu vogersku 45 branil. Boia bi s Turki, i pobiše i razbiše Turci voisku našu ali vogersku, i onde v boiu vhitiše Silagi Mihala i v Carigrad zapelaše pred cara turskoga. Car v Carigrade včini niemu glauu odseči.
Z Jerdela kral Moldauu poide proti Štefanu, voiuode mol-50 dauskomu, z uoisku i onde varaše zauie, ogniem požga ladania, porobiti včini, sedem iezer Vlahou robia odpelati dopusti, i veče od toga pomorienih be.
1467.	Kral nazai se vernu, čez Tysu v Jeger doide i or-saško sprauišče včini.
55 Mahumet, car turški, posle ali poklicare bil ie v toisto sprauišče poslal, proseči od krala Mathiaša i orsaga myra. A kral pred se ne pusti poslou., i ne dobiše toga, zašto su došli bili. Porobiše Turci z malu voisku Kerbauu.
1468.	Daruua kral darom i imeniem one, ki su se viteški 60 i člouečki v boiu moldauskom deržalij i nosili, Mihala, orsaga
nanderšpana, Miklouuža Banffla i ostale dobre viteze.
Z Jegra v Budin, z Budina v Požon kral doide, spraulaiuči voisku proti kralu českomu Juriu, kotero voiuuanie ie deržalo sedem let. Morauo, Šleziu i Lusitaciu orsage i zemle pod suoie 65 ladanie podbi i podegna kral Mathiaš.
1469.	Zato v varaše Olomunce od gospode češke kralem češkim be imenuuan i korunien Mathiaš kral vogerski.
1470.	Jurai kral češki vmre, gospoda češka v varaše Kutna sprauišče včiniše i kralem češkim Vladislaua, sina Kasimira,
70 krala polskoga ali lengelskoga, petnadeste let stara' buduči, vnom sprauišče obraše i imenuuaše proti Mathiašu kralu. Zato poče Mathiaš kral ogniem žgati i robiti česku zemlu suoiu voisku nuter do Praga. Vnoga češka gospoda, varašij i gradoue poddaše se niemu opet.
75 1471. Kasimir, Kasimira krala polskoga ali lengelskoga sin, od nekih vogerskih biškupou i gospode nuter do Nitre be do-
pelan na vogersku zemlu, da bi nega krala vogerskoga proti Ma-thiašu kraliu včinili, a Mathiaša vun s niegovo močiu vergli i segnali.
Razumeuši to, Mathiaš kral v malom vremene Kasimira v 80 gradu nitrenskom obsede suoimi i suoiu voisku. Kasimir prositi i moliti poče krala, da mi mu mirom dopustil v polsku zemlu oditi, ar vogerski biškupi i gospoda nego po suoih posleh kaniše i simo v vogersku zemlo hinbeno i čalarliuo dopelaše.
1472. Posla Mathiaš kral suoiu voisku na lengelsku zemlu, 85 da b' iu porobili i poplenili.
1475.	Šabac grad močni i terdni od Turkou Matiaš kral vze.
Voiska Matiaša krala turskoga Alibega i Skenderbega pod
Pozazinom pobi i rastira.
1476.	Beatrix kralica, zaročnica Matiaša krala, vogersku 90 zemlu dopelana be i v Stolnom Belgrade koruniena, po koru-nenie na suadbu be odpelana v Budin.
Mahumet, turški car, znaiuči, da ie kral z vogersku gospodu na suadbe i pyru, haruatski orsag i Dalmaciu porobi i popleni medtom toga.	95
1477.	Matiaš kral po suadbe voisku zdignu proti cesaru Frideriku i vnoge gradi i varaše, Nouo mesto i Beč zauie i pod se podegna, podbi i ostale varaše.
1478.	Kral kralicu po vogerskom orsage i zemle, kazaiuči nioi oblast i moč suoiu, vodil ie. Turci čez heruatsku i kransku 100 zemlu, Feriol benedečki porobiše i popleniše i ogniem požgaše
i vnoga robia odpelaše sobom, duadeseti jezer ali tisuč liudi, v tursku zemliu.
Kral Matiaš s kralem Vladislauom v 01mucy myr i bratinsku lubau včini.	105
1479.	Turci, doma nebuduči krala, vogersku zemlu porobiše i popleniše do Vašuara i do štajarske zemle; trideseti iezer ali tisuč robia i velika dobička odpelaše v Bosnu.
1480.	Z duema, niemškim i turškim cesarom iedno vreme boia biti kral mislaše.	110
Za Turci Matiaš kral poide v Bosno do varaša Verbosenia i onde pomori i poseče veliku vnožino Turkou, ogniem požga i porobi ladanie turško. A Vogri z uelikim dobičkom natrag se vernuše. Kral z Bosne v Zagreb doide po boiu, i glaas pride, da cesar niemšky vogersku zemlu do Giura roby, pleny, žge i 115 tere; kral, razumeuši to, voisku z Zagreba na ladania cesaroua,
Ptuy i Radigonu varaše i okolu na ostale, Štefana od Zapolia i Jakoba Sekla kapitane posla i podegna varaše i vnoge grady ce-saroue pod suoie ladanie. 120 Kral v Budin odide, Turke, trideseti iezer ali veče, Štefan Batory, jerdelski voiuoda, i Pauel Kynižy na Kenyer Mezoue, to se zoue Pole Kruhouo, pobiše i posekoše z Vogry.
1483.	Vnoge varaše i gradi v bečkom orsage i zemle zauie dobri kral Matiaš.
125 Zapouediu Matiaša krala od Štefana Dauidhazy Pruk varaš, ky ie bil močno obtergien, be zauiet silnu ruku.
1484.	Korneuburg varaš močni obseden od Matiaša krala be i zauiet od niega.
Ouo isto vreme sedemnadeste iezer Turkou na konyeh čez 130 haruacku zemlu iesu na Kransku robiti, žgati i plenyti zašly. Deset iezer robia pelaiuči, razbiše Wok despot, Bernardin Franko-pan i Gereb ban od vse pogibeli, pobiše Turke i od nyh ves dobiček vzeše na granu pri Wne vode.
1485.	Kral Matiaš obsede varaš močni Beeč i niega suoiu 135 silnu ruku i močiu dobi, zauie i oblada i pod suoie ladanie podegna bečki orsag i zemlu vsu. .
1486.	Sprauišče v Budine včineno be, i vnogi artikuli onde sprauleni iesu.
Sprauišče v Iglauie včineno be; onde vogerska i češka go-140 spoda z obema kralema skupa behu, i tretič myr i priazen perua potergena i stalna posta meg nimy onde v sprauišču.
1487.	Nouo mesto varaš v bečkom orsaze iedno leto branilo se ie kraliu vogerskomu.
1488.	Ouo leto Štaiar i kransky orsag od Matiaša mira 145 su prosili.
1490. Matiaš kral vogersky obeteža v Beče varaše i onde vmre, star buduči četerdeseti sedem let. Telo kraleuo v Stolni Belgrad zaneseno be i onde z uelikim počteniem pokopano iest.
irb*
Katoliška doba
1595 — 1765.
20. Kratek pregled katoliške dobe.
Kralj Ferdinand (f 1564) in nadvojvoda Karol (1564—1590) sta skušala že kot vladarja notranje - avstrijskih dežel šiloma za-treti protestantstvo na Slovenskem. Ali to se jima ni posrečilo. V neprestanih bojih s Turki, ki so pogostoma nadlegovali naše pokrajine, potrebovala sta pomoči deželnih (tedaj protestantskih) 5 stanov. Zato sta jim morala, dasi nerada, v marsičem odjenjati in naposled sta jim celo dovolila svobodo novoverskega obreda. Nova vera se je tedaj čudno hitro širila, tako da je bilo v Ljubljani, ki je štela okoli 7000 prebivalcev, le tri do štiri sto katoličanov. Toda časovne razmere so se kmalu izpremenile. Po smrti 10 nadvojvode Karola so jeli ostreje postopati s protestanti po slovenskih deželah. Zlasti po Kranjskem se je sedaj vsled tega hitro razširjala vera katoliška. Odločilni krogi v Ljubljani so sklenili, da pozovejo jezuite v deželo, in ti so se v istini leta 1590. slovesno nastanili v glavnem mestu. Ob jednem je izginil tudi strah pred 15 Turki, ker so jih hrabri Slovenci pri Petrinji leta 1596. tako potolkli, da si niso upali več v naše dežele. Karolov sin in naslednik, Ferdinand II. (1596—1637), imel je tedaj prosto roko ter mogel brez ovir izvrševati svoj namen, da iztrebi novo vero iz slovenskih pokrajin. Odgojen po jezuitih, bil je vnet katoličan 20 in je vsestranski podpiral katoliško vero v Notranji Avstriji. Po smrti škofa Janeza Tavčarja imenuje znanega boritelja in zaščitnika katoliške vere, kanonika Tomaža Hrena, za škofa ljubljanskega leta 1597. Sedaj se prične z vladno in jezuitsko pomočjo protireformacija, ki je bila kolikor koristna v verskem, to- 25 liko kvarna v slovstvenem oziru. Jedva pričeto književno delovanje prestane na enkrat. Protestantske propovednike pahajo v
ječe; kdor se noče vrniti v naročje katoliški cerkvi in ne podpiše slovenske ali nemške prisege v dokaz svojega izpreobrnjenja, 30 ta mora brez usmiljenja iz dežele, in njegovo premoženje pripade državi. Zlasti so prežali na knjige protestantske. Pridno se nabirajo in sežigajo; še celo nedolžnim se ne prizanaša. Le ime -nitnejše se vzamejo v knjižnico jezuitskega samostana v Ljubljani, ki pa je žal leta 1774. pogorel z vsemi književnimi zakladi 35 vred, tako da so knjige iz dobe protestantske dandanes silno redke. Tudi ljubljansko tiskarno, ktera bi bila mogla še marsikaj storiti v prospeh domačega slovstva, zatrli so že leta 1582., pregnavši tiskarja Janeza Mandelca iz dežele. Razun ljubljanske gimnazije (od leta 1596. pod jezuitskim vodstvom) in idrijske za-40 četne učilnice prenehajo sčasoma vse šole na Kranjskem.
Iztrebivši na ta način sleherne plodove novoverske gorečnosti, prepričajo se vendar kmjdu tudi katoliški reformatorji, da morajo rabiti za svoje namene isto orožje, ktero je tako uspešno služilo njihovim nasprotnikom, t. j. domači jezik in pisano 45 besedo. Zatorej je Tomaž Hren, ko je bil kanonik in »apostolski pridigar" v Ljubljani, oznanjal božjo besedo v slovenskem jeziku. To pa še ni bilo dovolj, da so priprostemu narodu prepovedovali in krščanski nauk razlagali v materinem jeziku ; tudi pisanih knjig je bilo neizogibno potreba. Ker so se bili vsi pro-50 testantski spisi pobrali in uničili, ni imelo niti ljudstvo knjig, da bi bilo v cerkvi molilo ali pelo iz njih, niti duhovniki, da bi čitali sv. evangelij. Živa potreba je torej silila katoliško duhovščino na književno delovanje. Marsikteri duhovnik si je priredil (seveda po Dalmatinovem sv. pismu) kak rokopis, da je 55 čital ob nedeljah in praznikih sv. evangelij v slovenskem jeziku. Tako so se nam v rokopisu ohranili takozvani Stapletonovi evangeliji,1 ktere je izdal Anglež Stapleton, a prevedel jih neki slovenski duhovnik za vsakdanje potrebe, najbrž že pred letom 1612., t. j. predno so prišli Hrenovi »Evangeliji in listovi" na 60 svetlo. Drug tak rokopis nam je zapustil Adam Skalar iz leta 1643. v dveh delih, poimence: »Šola tega premišljevanja" in »Eksemplar, od sv. Bonaventure človeku naprej postavljen, kako se ima jeden zopet z Bogom združiti".
Tako je vsakdanja potreba rodila novo dobo v naši knji-65 ževnosti, ktera se po svojem katoliško-cerkve nem značaju strogo loči od prejšnje. Spisi v tej dobi služijo le vsakdanjim cerkvenim potrebam. Njih obseg so evangeliji, krščanski nauk, katoliške
cerkvene pesni, molitveniki in propovedi. Ta ozko omejeni krog znači naše slovstvo v vsej dobi do leta 1765.
Najznamenitejši pisatelji v tej dobi, ki so, pišoč za duhov- 70 nike in tudi za priprosto ljudstvo, ustrezali vidnim cerkvenim potrebam, bili so sprva Tomaž Hren, proti koncu sedemnajstega stoletja Matija Kastelec in na koncu dobe Miha Paglovec. Za duhovniške potrebe so spisovali propovedi po vplivu znanega dunajskega pridigarja, avguštinca Abrahama a 75 St. Glara, koncem sedemnajstega in začetkom osemnajstega stoletja kapucinska redovnika Janez Krstnik od Sv. Križa in Rogerij ter jezuit Jernej Bas ar. Za jezikovno znanost se ni malo da ne v vsem poldrugem stoletju skoro nič storilo. Zaradi svoje dobre volje se smeta imenovati Gregor Alazija 80 da Sommaripa in oče Hipolit iz Novega mesta.
Tomaž Hren, rojen leta 1560. v Ljubljani, kjer je bil njegov oče mestni sovetnik, pozneje župan in deželni poslanec, učil se je, dovršivši na ljubljanskih protestantskih deželnih šolah gimnazijske nauke, modroslovja na dunajskem vseučilišču. V tem 85 času pa se je začela v Notranji Avstriji vršiti vidna izprememba v verskih stvareh. Katoliška stranka je dobivala čim dalje tem bolj trdne podlage in podpore v vladnih krogih notranje-avstrijskih dežel. Hren se je mislil napotiti v Italijo, da se ondi izuči pravo-znanstva, kar zboli na smrt. V bolezni pa stori obljubo, da 90 postane katoliški duhovnik, ako mu Bog podeli zdravje. Ozdravel izpolni Hren svojo obljubo in se začne v Gradcu leta 1586. učiti bogoslovnih naukov. Dve leti pozneje je postal že duhovnik in še istega leta kanonik ljubljanski za Primožem Trubarjem ter je prepovedoval v stolni cerkvi. Leta 1597. ga je povzdignil 95 nadvojvoda Ferdinand na škofovsko stolico v Ljubljani, kjer je pripomogel potem s pomočjo vlade in jezuitov katoliški cerkvi do popolne zmage. Ta namen je tem lažje dosegel, ker je bil od leta 1614. vladni predstojnik v Notranji Avstriji. Kot duhovni pastir je izpolnjeval Hren nad trideset let svojo službo tako po- 100 gumno in izvrstno, da so ga imenovali »kranjskega apostola". Umrl je leta 1630. v Gornjem gradu na Štajerskem.
Stoječ na čelu protireformacije, čutil je Hren prvi potrebo, da se morajo namesto uničenih krivoverskih knjig dati prave katoliške bukve ljudstvu v roke. Zatorej je izdal leta 1612. v 105
Gradcu: »Evangelija in listove na vse nedelje in imenite praznike celega leta". Ta knjiga se je poslala v treh tisoč izvodih na Kranjsko ter se zelo priljubila duhovnikom in ljudstvu. V oblikah in pisavi se je Hren ravnal po Bohoričevi slovnici, v 110 prevodu pa se v obče naslanjal na sv. pismo Dalmatinovo; a vendar je čestokrat nemške tujke nadomestil s prav domačimi izrazi. Slovenščina v teh evangelijih se odlikuje med vsemi knjigami v tej dobi; zatorej je bila ta knjiga jfdina te vrste skoz vse poldrugo stoletje in je doživela do leta 1764. sedem natisov. 115 Drugo izdajo je oskrbel stolni dekan in prvi kranjski zgodopisec Ludovik Schoenleben leta 1672., dodavši ji sedem »katoliških pesnij", izmed kterih jih je petero iz protestantske pesmarice prepisanih, mali katekizem in nektere molitve. Nekoliko lepše v besedi in v pravopisu ter s pesnimi pomnožene so sle-120 deče tri izdaje (iz leta 1715., 1718. in 1730.), še bolj popravljena pa je šesta iz leta 1741., ktero je oskrbel Miha Paglovec.2 Po Hrenovem vzgleda sta še spisala za vsakdanje potrebe stolni dekan Miha Mikec »Mali katekizem ali krščanski nauk" z lepimi, v les vrezanimi podobami za ljubljansko mladež leta 1615., 125 in ljubljanski pridigar Janez Čandik »Katekizem Petra Kani-zija, to je Kristjanski nauk" leta 1618.
To so bile jedine knjige slovenske, kterih so se mogli katoliški duhovniki posluževati pri pouku v cerkvi. Na posvetne čitatelje se je jel stoprav ozirati Matija Kastelec. Rojen leta 130 1623. v Kilovčah blizu Prema na Notranjskem, bil je župnik v Toplicah (pri Novem mestu), potem v Sv. Jerneju in naposled kanonik in beneficijat bratovščine sv. rožnega venca v Novem mestu, kjer je umrl leta 1688. Njegov grob v frančiškanski cerkvi kaže še sedaj kamenita plošča z nagrobnim napisom, kte-135 rega si je bil sam napravil. V samostanskem letopisu iz leta 1688. čitamo o njem, da je bil velik dobrotnik samostanu, sezidal oblok in zvonik nove cerkve, bil častitljiv mož, ljubljen od vseh, in da je umrl poln zaslug. Kastelec je najznamenitejši pisatelj v tej dobi. Njemu gre zasluga, da je začel prvi spi-140 so vati nabožne knjige za priproste, posvetne čitatelje. On je podal svojim rojakom: »Bratovske bukvice sv. roženkranca" z mnogimi pesnimi in z dobrimi nauki za bolnike (1678, drugič 1682). Ne manj priljubljen je bil njegov »Nebeški cilj, to je svetih očakov zvesto premišljevanje" o namenu človeškem in o 145 božji ljubezni (1684). Med tem ko navaja pisatelj v teh dveh
knjigah ljudstvo do čednostnega življenja in bogoljubnega dejanja, ozira se njegov „Nauk kristjanski sive Praxis catechistica" (1688) na pisatelje in spise prejšnjega stoletja, razlagajoč poglavitne verske razločke med katoliki in luteranci. Zgodovinar Val-vazor, vrstnik Kastelčev, našteva nam še mnogo del, ktera je 150 Kastelec ali tiskom izdal ali v rokopisu ostavil. Največjo pozornost zaslužuje Kastelčev prevod sv. pisma stare in nove zaveze, toda žal, to delo ni zagledalo v istem književno-siromašnem času belega dne, temveč celih sto let pozneje je prišlo še le prvo katoliško sv. pismo na svetlo. Vsestransko Kastelčevo delovanje 155 odgovarja popolnoma tedanjim potrebam. Njegove knjige so bile prekoristne duhovskemu, kakor posvetnemu stanu. Priprostemu ljudstvu so se tako priljubile, da se še sedaj nahajajo tu pa tam po kmetskih hišah. V jeziku je storil Kastelec znaten korak naprej, kajti njegova slovenščina se odlikuje od ostalih istodobnih 160 književnikov. V obče si je prizadeval pisati čisto dolenjsko slovenščino, a vendar je rabil v svojih spisih tudi posebnosti notranjskega narečja.
Proti koncu te dobe si je pridobil časten spomin v naši cerkveni književnosti Miha Paglovec. Rojen v Kamniku leta 165 1679., bil je mestni kaplan v svojem rojstnem kraju, pozneje pa župnik v Šmartinu na Tuhinjskem, kjer je velik dobrotnik ljudem in cerkvam umrl leta 1759. Izmed njegovih del so najvažnejša: 1. Tobijeve bukve, ki pripovedujejo povest o starem Tobiju in njegovem sinu iz sv. pisma stare zaveze (1733., druga in tretja 170 izdaja 1742 in 1767); 2. Tomaža Kempenčana bukve (1745, druga izdaja 1799); in 3. Sveta vojska (1747, drugi natis 1783), kjer uči po o. Lorencu Scupuli-ju, kako naj človek premaguje hude želje in se povzdigne do prave pobožnosti. Razun tega je še oskrbel šesto izdajo Hrenovih evangelijev (1741). V njegovih 175 knjigah se namesto pisateljevega imena pristavlja, da so pisane »skuzi enga mašnika iz gorenjske krainske strani". Jezik tega pisatelja je navadna govorica okoli Ljubljane, polna tuje primesi, ter zaostaje daleč za Kastelčevo pisavo.
Duh nemških propovednikov, zlasti znanega Abrahama a 180 St. Glara (1644—1709) je vplival tudi na slovenske duhovnike. Posebno redovniki so se trudili, da posnemajo vzgled dunajskega avguštinca. Prvi, ki je izdal svoje propovedi („Sacrum Promptu-
ari um") v peterih debelih zvezkih od leta 1691. do 1707. v slo-185 venskem jeziku, bil je kapucinec JanezKrstnik od Sv. Križa. Po rodu Vipavec, pridigoval je kot „propovednik pokrajine štajerske", h kteri so pripadali tudi kapucinski redovniki na Kranjskem, nekaj časa v Ljubljani in v Gorici, kjer je umrl leta 1714.
V	svojih govorih se odlikuje kot omikan mož, ki je mnogo čital. 190 On navaja ne samo cerkvene, temveč tudi klasične pisatelje v
svojih propovedih, sega globoko v vsakdanje življenje ter pove marsiktero narodno povest in basen ljudem v pouk in posnemanje. Vreden naslednik mu je bil sloveči propovednik oče R o -gerij v Ljubljani, ki je izdal svoje propovedi (126 o svetnikih), 195 polne raznih vzgledov in povestic, v dveh zvezkih (1731 in 1743). Kot tretji se jima pridruži jezuit Jernej Basar, propovednik v ljubljanski stolnici. Propovedi je zložil za vsako nedeljo v letu po knjigi: „Exercitia sv. očeta Ignacija" ter jih izdal leta 1734.
V	pisavi sta se Krstnik in Rogerij prav malo ozirala na čistoto 200 slovenskega jezika, Basar pa je pisal brez slovniške pravilnosti
in doslednosti tako, kakor je govorilo priprosto ljudstvo.
Odkar je bil izdal oče Gregor Alazija da Sommaripa leta 1607. v Vidmu za Lahe svoj „Vocabolario Italiano e Schiavo", kjer podaje v laško-slovenskem pravopisu zraven slovarčka tudi skla-205 njatev, navadne slovenske pozdrave, popotnikov razgovor, potem nekaj molitvic in pesnij (iz protestantske pesmarice), utihnila je slovniška književnost. Nikdo se ni zmenil za jezikoslovno znanost in pravilno pisavo. Bohoričeva slovnica je bila prepovedana, in bili so jo tedaj popolnoma pozabili. Vse stoletje so 210 pisali naši pisatelji tako, kakor so slišali govoriti ljudstvo, brez vsake doslednosti v pravopisu in v oblikah. Slovenščina je našla svoje zavetje še najbolj v tihi sobici kakega redovnika. Začetkom osemnajstega veka se je bavil s slovenskim jezikom zlasti kapucinec oče Hipolit iz Novega mesta, propovednik v Ljubljani, 215 kjer je umrl leta 1722. Videč, da potratijo duhovniki, nevešči slovenskega jezika, več časa za besedo nego za stvar, začel je spisovati slovenski slovar v korist sebi in mladim redovnikom. Leta 1711. je dovršil svoj „Dictionarium trilingue" v dveh delih, dodavši mu „Orbis pictus" v latinskem, nemškem in slovenskem 220 jeziku. Ravno je hotel priobčiti svoje delo za splošno porabo ter mu še pridejati kratko slovnico, kar mu prinese ljubljanski tiskar
Janez Mayr Bohoričevo slovnico, o kteri naš redovnik še niti slutil ni. Takoj začne po njej popravljati svoj rokopis in ga na novo prepisovati, ali delo je ostalo vsled prerane smrti pisateljeve v rokopisu. Pač pa je priredil leta 1715. drugo izdajo Bohoričeve 225 slovnice, pripravil po njej tretjo izdajo Hrenovih »evangelijev in listov" (1715) in prvi poslovenil Tomaža Kempenčana (bukvice od slejda in navuka Kristusa našiga izveličerja, 1719).
Osamljeno delovanje očeta Hipolita ni imelo velikega uspeha in ni navdušilo nobenega sovrstnika. Ker se ni tedaj na Kranj- 230 skem mnogo storilo za dejanske slovniške potrebe, priredili so jezuitje v Celovcu drugi natis Megizerjevega slovarja: »Dictio-narium quattuor linguarum" leta 1744. in oskrbeli tretjo izdajo Bohoričeve slovnice (prosti nemški prevod Hipolitove izdaje) pod naslovom: »Grammatica oder Windisches Sprachbuch" leta 1758. 235 V predgovoru te knjige se dokazuje, da je znanje slovenskega jezika na Koroškem in v sosednih deželah imenitnim kakor pri-prostim ljudem neizogibno potrebno; češ, nekteri prezirajo sicer jezik slovenski, ali ta se razprostira mnogo dalje, kakor drugi bolj veljavni jeziki. Iz tega predgovora razvidimo, da si je pri- 240 dobival naš jezik vedno več veljave v dejanskem oziru. Čim dalje tem bolj so čutili potrebo večje jezikovne izobraženosti, in v naslednji dobi so tudi vidno ustrezali takim vsakdanjim zahtevam.
Slovenska književnost v tej dobi je skoro samo cerkvena 245 in propada bolj in bolj. Ta prikazen pa je v ozki zvezi s slovstvenim značajem tedanjega časa. Le za največje vsakdanje potrebe je služil jezik slovenski, za učene svrhe je bila latinščina in nemščina odločena. V teh dveh jezikih so pisali tudi naši rojaki učene svoje knjige. Kot učenjaki so v tej dobi na glasu 250 zlasti zgodovinarja Schoenleben inValvazorter jezikoslovec P o p o v i č.
Janez Ludovik Schoenleben (1618—1681), rojen v Ljubljani, kjer mu je bil oče župan, slovi za izvrstnega propovednika in velikega učenjaka v bogoslovni in zgodovinski vedi. Od njega 255 naštevajo osem in trideset tiskanih knjig, ponajveč v latinskem jeziku. Mnogo je pisal tudi na slavo svoji domovini. Znameniti sta osobito knjigi: »Aemona vindicata" (1674) in »Carniolia antiqua et nova' (1681), kjer podaje zgodovino svojega rojstnega Krestomatija slov.	6
260 mesta in kranjske dežele. Za slovensko književnost si je pridobil s tem zaslug, da je oskrbel drugo izdajo Hrenovih »evangelijev in listov" (1672), in da se je po njegovem prizadevanju preselil tiskar Janez Mayr iz Solnega grada v Ljubljano (1680).
Največji zgodopisec svojega časa pa je sloveči baron Janez 265 Bajkart Valvazor (1641—1693). Potujoč po Nemškem, po Laškem in zlasti po Francoskem, pridobil si je za isto dobo nenavadno veliko zemljepisnih in zgodovinskih znanostij. Videč pa, da po drugod zelo malo poznajo njegovo krasno domovino, sklene predočiti krasoto svoje domačije tujcem in do-270 mačinom v besedi in sliki. Za blagi ta namen žrtvuje ves svoj čas in veliko premoženje. Izmed mnogih književnih del njegovih je za nas največje važnosti »Topografija" dežele kranjske (1679) in koroške (1681 in 1688),3 vsa dela njegova pa presega slavna knjiga: »Die Ehre des Herzogthums Krain", ki je prišla v 275 štirih velikih, debelih zvezkih s 533 slikami leta 1689. v Ljubljani na svetlo. Nobena dežela se ne more ponašati s takim krajepisom, kakor je Valvazorjeva »Slava vojvodine kranjske". Ne le mesta, trge, vasi in gradove je opisal natanko v krajepis-nem in zgodovinskem oziru, temveč tudi šege in običaje ondotnih 280 prebivalcev je narisal tako izvrstno, da dobimo popolno sliko o tedanjem življenju starih naših Kranjcev in mnogih njihovih sosedov. Tu nam opisuje starodavna ljudstva, ki so stanovala nekdaj po Kranjskem, tam slika sedanje njene prebivalce, njih jezik, Vero, 9bičaje in narodno nošo; tu nam podaje narodnih 285 stvarij iz zgodovine, navaja domače plemstvo, pisatelje in umetnike; ondi dodaje zopet svojim popisom in slikam poučnih in kratkočasnih povestic, pravljic in raznih ljudskih vraž: skratka v knjigi najdeš vse, kar zanima zemljepisca, zgodovinarja, na-rodopisca, jezikoslovca itd. Ko je prišlo znamenito to delo na 290 svetlo, donela je Valvazorju čast in slava od vseh stranij. V latinskih, nemških, hrvatskih in slovenskih pesnih so tedanji pesniki proslavljali vrlega učenjaka in pisatelja. Valvazor, po rodu laške krvi, a doma v Ljubljani, pisal je sicer po duhu tedanje dobe v latinskem in nemškem jeziku, toda o lastni svoji do-295 movini in z domoljubnim srcem. Ob jednem se je zavedal tudi čiste slovenščine, toda pisal je slovenski jezik tako, kakor ga je slišal med narodom, ali pa po mestih in gradovih od po-tujčenih ljudij. Raznim nemškim poznamenovanjem krajev, gor, rek, rastlin itd. je vedno dostavljal slovenska domača imena, za-
pisal mnogo dobrih slovenskih besed in ohranil marsiktero je- 300 zikoslovno drobtino. Na čelu prvega zvezka se nahajajo po šegi tedanje dobe voščiIne pesni, kterih je jednajst; med temi sta dve hrvatski, v kterih proslavlja hrvatski pesnik vitez Pavel Vi tezo vi č iz Senja v imenu Hrvatske in Dalmacije svojega prijatelja Valvazorja, jedna pa je slovenska, ktero je zložil kranjski 305 plemenitaš J o ž e f Z i z e n č e 1 i (Sisentschelli).
Za znamenitega jezikoslovca in rastlinoznanca sredi osemnajstega stoletja slovi Žiga Popovič (1705—1774). Rojen v Arclinu blizu Vojnika v celjskem okraju, šolal se je v Gradcu ter se po dovršenih bogoslovnih naukih posvetil jezikoslovstvu in 310 rastlinoznanstvu. Leta 1753. je postal učitelj nemškega jezika na dunajskem vseučilišču, a že leta 1768. je ostavil to službo in se posvetil popolnoma znanstvu, samotno blizu Dunaja živeč. Popovič je izvrstno poznaval nemška in slovanska narečja. Njegove zasluge za nemško jezikoslovje še dandanes priznavajo. Tako 315 je na pr. izmislil nemško ime „Sternwarte", pisal o združenju nemških narečij in ostavil v rokopisu izvrsten slovar narečja avstrijskega in pravopisa nemškega. Za slovensko književnost je znamenit zlasti po svoji učeni knjigi: »Untersuchungen vom Meere" (1750), kjer razpravlja med drugim tudi o slovanskem je- 320 ziku, posebič o latinski abecedi, kako se naj pripravi in pomnoži, da bode natanko izražala slovensko narečje. Mnogo se je pečal s svojim materinim jezikom; spisoval je slovnico slovensko in sestavljal slovar, kar pa je žal ostalo v rokopisu. Popovičevo delovanje sega deloma tudi že v naslednjo dobo slovenskega slov- 325 stva. On je kritično popravljal napake v Bohoričevi slovnici ter pobijal slovniške novotarije slovničarja Marka Pohlina. Tako je pripomagal, da se je naš jezik čistil, in da so se mu v kratkem določile prave meje v pisavi.4 /	j sket.
21. Tomaž Hren. a) Prisežni obrazec za izpreobrnjence. 1600.
Jest I. persežem gospodu Bogu sedaj letaku, de jest hočem timu svetlimu, visoku rojenimu firštu inu gospodu, gospodu Ferdinandu, hercogu Austriae etc. moimu milostivimu gospodu inu deželskimu firštu in niegove firštove svetlusti erbam inu spored-
6*
5 nikom služaben inu pokoren biti; zuper nih firštlih svetlust ali nih erbe nič handlati, temuč uso nih škodo oznaniti, povedati inu nih nuca inu prida, kakor deleč znam inu morem, pomišlat inu naprej staviti. Pred usemi ričmi pak obene krive, zapelavske, lutriške zmote ali vere, ampak te same edine, izveličanske, svete 10 karšanske, jogerske, katolske, stare rimske vere se hočo 1 diležen sturiti; zraven tiga tudi per obenim shodu ali ukupspravišču, u katerim bi se zuper to sveto katolsko, pravo, staro rimsko cerkev inu vero handlalu, govorilu ali ravnalu, se nočem pustit najti, ampak tehistih se hočem popolnama ogibat. Kakor meni gvišnu 15 gospud Bug pomagaj inu usi nega lubi svetniki. Amen.
b) Evangelija in listovi. 1612.
1.	Lukez. X. 30—35.
Ie bil en človik, ta je šal od Ieruzalema doli v' Jeriho inu je padel mej razbojnike. Ty so ga slejkli inu stepli inu so šli proč, inu so ga pul mertviga pustili ležati. Permerilu se je pak, de je en far po teisti cesti doli šal; inu kadar je njega vidil, je 5 mimu šal. Bavnu taku tudi en levit, kadar je bil na tuistu mejstu prišal inu njega vgledal, je šal mimu. En Samaritan pak je po-taval inu je tjakaj prišal; inu kadar je njega vidil, se je on njemu v' serci smilil, je šal k' njemu, je obvezal njegove rane inu je noter vlil ojla inu vina, inu ga vzdignil na svojo živino inu ga 10 je pelal v' ošterio in ga je vardjal.2 Ta drugi dan je vunkaj vzel dva denarja inu je nje dal timu ošterju inu je rekal k' njemu: Vardevaj ga, inu aku kaj čez letu vun daš, hočem jest tebi plačati, kadar zupet pridem.
2.	Lukež VI. 41. 42.
Kaku ti pak vidiš eno troho v' tvojga brata očessi inu bruna, kir je v' tvoim očessi ne premisliš ? Ali kaku moreš ti h' tvojmu bratu reči: Derži, brat, jest hočem to troho iz tvojga oka vzeti, inu ti tiga bruna, kir je v' tvoim lastnim okej, ne vidiš ? Ti hi-5 navec, izpravi poprej tu brunu iz tvojga oka, inu potle gledaj, de izpraviš to troho iz tvojga brata oka.
3. Molitva po pridigi.
Za vsiga karšanstva nadluge, reve inu nadležajne.
O ti vsigamogoči večni Bug, gospud, nebeški oča, pogledaj z' očyma tvoje prezmerne milosti na naše nuje, reve inu nadluge. Vsmili se čez vse verne karščenike, za katere je tvoj edinurojen syn, naš lubezniui gospud inu izveličar Jezus Kristus, v' grešnikou roke volnu se dal inu tudi svojo rumeno kry na znaminju sve- 5 tiga križa prelyl. Skuzi tigaistiga gospuda Iezusa odverni, mi-lostivi oča, to dobru zasluženo šibo, v'prične inu prihodne nevarnosti, škodliva superstva inu na boj pripraue, draginio, bolezni inu žalostne revne časse.
Besveti tudi inu poterdi u' vsimu dobrimu duhovne inu de- 10 želske oblastnike, de bodo ony vse tu podvižali, kar h' tvoji božji časty, k' našimu izveličajnu, myru inu k' bulšajnu vsiga karščan-stva zamore tekniti. Vošči nam tudi, o Bvg vsiga myru, pravu ennuvajne u' veri prez vsiga klajnja inu resprajne.3 Preoberni naša serca h' pravi pokuri inu popravlajnu našiga živejna; vužgi 15 noter v' nass ogejn prave lubezni; daj vročne žejle k' vsi pravici, de bomo, kakor pokorni otroci, v' živejnu inu v'mirajnu tebi pri-etni inu dopadlivi.
Prossimo tudi, kakor ti hoč, o Bvg, de imamo prossiti, za naše priatile inu nepriatile, za zdrave inu bolnike, za vse reža- 20 lene revne karščenike, za žive inu za te mertve. Tebi enkrat bodi poročenu, o gospvd, vse naše djajne inu nehajne, naše živilu inu oprauilu, naše živejne inu vmirajne. Pusti nass le tvoje milosti tukaj vživati inu tamkaj zo vsemi izvolenimi doseči, de tebe u' večnim vesselju inu izveličajnu bomo mogli častiti inu 25 hvaliti.
Tiga nam vošči, o gospud nebeški oča, skuzi Iezusa Kristusa, tvojga lubiga syna, gospuda našiga inu odrešenika, kateri s' tabo inu z svetim duhom red enaki Bug živy inu krajluje od vekoma od vekoma. Amen.	30
4. Ena karščanska spuvid, k Bugu po pridigi inu sicer po gostu reči.
Jest vbogi grešni človik se odpovejm hudiču, vsimu njego-vimu noterdajajnu, svetuvajnu inu djajnu. Jest verujem v Boga očeta, v Boga sina inu v Boga svetiga duha. Jest verujem cilu, kar ta sveta vseh vkup karščanska katoliška mati cerkou zapo-
5 veduje veruvati: z leto sveto katoliško vero se jest spovejm inu spoznam Bogu vsigamogočimu, divici Marij, njega visokučastiti materi, vsim lubim svetnikom, inu se dolžan dam, de sim jest od moih detetčnih dni semkaj noter do sedajne lire čestu inu veliku pregrešil z misalio, z besčdo, z djajnem inu z zamudo velo liku dobrih del: kakor se je tuistu vse zgodilo, skrovnu ali očitnu, vedejoč ali ne vedejoč, zuper te deset zapuvidi božje, v teh sedmih naglavnih grehih, na teh petih počutkih mojga života, zuper Boga, zuper mojga bližniga inu zuper izveličajne moje vboge dušice. Leti inu vsi moji grehi so meni raminu zlu žal inu mene gre-15 vajo iz serca.
Zatu pohlevno prosim tebe večniga, milostiviga Boga, de hočeš meni tvojo božio milost podeliti, mojmu životu taku dolgu odlog dati, dokler se jest letukaj bom mogel vsih moih grehou spovedati inu spokoriti, tvojo perjazen božjo zadobiti inu po le-20 tim revnim živejnu tu večnu veselje inu izveličajne doseči. Za-toraj povdarim jest na moje grešnu serce inu pravim s tem očitnim grešnikom: O gospud Bug, bodi ti milostiu meni, vbozimu grešnimu človeku. Amen.
22. Janez Ludovik Schoenleben.
Evangelija in listovi. 1672.
1. LuJcež. VI. 41. 42.
Kaku ti pak vidiš en pesder v' tvojga brata očessu inu bruna, kir je v' tvoim očessi, ne premisliš? Ali kaku moreš ti h' tvojmu bratu reči: Derži, brat, jest hočem ta pesder iz tvojga oka vzeti: inu ti tiga bruna, kir je v' tvoim lastnim očessu, ne 5 vidiš? Hinavec, izpravi poprej tu brunu iz tvojga oka, inu potle gledaj, de izpraviš ta pesder iz tvojga brata očessa.
2. Od divice matere Marte čez leitu.
1. O ti divica, mati Maria, Ti si nebeška presvetla zarja, Skuzi tebe sije Jezus, nebešku sonce, Nam naše serca resvetli: To pak ti, Jezus, oblast imaš, Saj daš nebesa, komer hoč.
2.	Zemla, nebu, veiter inu morje,
Tu tebi, Jezus, vsa1 čast inu hvalo daja. Jest bogi grešnik prosim gnade tvoje, Na tvoje rane spomislejoč, Kir si ti, Jezus, za nas terpel, Na svetim križi visejoč.
3.	0 ti divica, tvoj čist divični cveit,
Tui porod, Jezus, nam je rešil vusvolen sveit, Ž njego krivjo, s svetim resnim telesam: Na svetim križi je vprašan bil, Sulica mu je v sercu tičala, Nam je k lubezni dana.
4.	0 hvala tebi, Jezus Kristus,
Kir si ti rojen od ene čiste divice;
Divica bila noter v tem začetki,
Divica ostala v tem rojstvi,
Divica bodeš vekumaj,
Maria si gnade polna inu milosti božje.
3. Oče naš, češčena Marija in vera.
Oča naš, kir si v nebesih. Posvečenu bodi tvoje ime. Pridi k nam tvoje krajlestvu. Izidi se tvoja vola, kakor na nebu, taku na zemli. Daj nam danas naš vsakdajni kruh. Inu nam odpusti naše dolge: kakur mi odpušamo našim dolžnikom. Inu nas ne upelaj v skušnjavo. Temuč nas reši od zlega. Amen.	5
Češčena si, Maria, milosti polna, gospud je s tebo; žegnana si mej ženami, inu žegnan je ta sad tvojga telesa, Jezus Kristus. Sveta Maria, mati božja, prosi za nas vboge grešnike sedaj inu na našo smertno uro. Amen.
Jest verujem v Boga očeta vsigamogočiga, stvarnika nebes 10 inu zemle. Inu v Jezusa Kristusa, sinu njega ediniga, gospuda našiga. Kir je počet od svetiga duha, rojen iz Marie divice, terpil pod Pontiom Pilatužom, križan, vmerl, v grob položen. Doli je šel h peklom, na tretji dan spet gori vstal od mertvih. Gori je šel v nebesa, sedi na desnici Boga očeta vsigamogočiga. Od vu- 15 nod ima priti soditi te žive inu mertve. Jest verujem v svetiga duha, eno sveto katoliško cerkou, gmajno svetnikou, odpuščajne grehou, vstajajne mesa inu večnu živejne. Amen.
28. 3Iatija Kastelec. a) Bratovske bukvice sv. roženkranca. 1678.
1. Peissen Marte divice.
Magniflcat.
Maria dečla žegnana, od Davidove hiše,
Bila možu zaročena, kakor nam Lukež piše: Je častila tar hvalila milost božjo veliko: V svoji peisni, ti hvaležni, pejla z' štimo vissoko. 5 Dušica moja, povišui Boga, kir te je stvariu;
Inu ti duh moj, poskakui u' Bugi, kir te je reišiu Tar deklin stan, zlu ponižan, je vissoku povišal:
De nlo naprej bo usak uselei za zveličano deržal. Zakai gospud, kir je mogoč, je silne rečy sturiu, 10 Nad mano zkazal svojo muč, z' nadluh me uselei reišiu. Niega milost tar usmilenost, ta vekoma ostane:
Kar govory, terdnu deržy, usa syla se mu ugane. Svoje roke muč zkazuje, ker offertne poniža, Od stola yh rezkropluje, pohleune pak poviša. 15 Izraelu, hlapcu svoimu, gospud gori pomaga:
Zakai niega žene h' temu niegova milost draga, Na katero čez uso mero je on zdai pomisliu,
Kakor je usim starim, lubim očakom bil oblubil. Čast, hvala bodi vissoku Bogu očetu u' nebi 20 Inu po sveitu široku od usakiga posebi, De je nam dal, za last šenkal synu suojga;
Ta nas brani inu ohroni skuzi duha suetiga. Amen.
2. Psalm 14. (15.) Domine, quis habitabit.
1. O gospud Bug u' svetim nebi, Gdu bo prebival per tebi Inu užival tvoje časty Na gorri tvoje svetusti?
4. Kar oblubio bližnimu, Tuistu obstoje niemu; Te svoje denarje nikar
Na buhar ne dade nikdar.
% Kir se pred grehi varujo Inu terde pravico tvojo, Sercom risnico govore, Bližnym žaliga ne sture.
5. Ty, kir rnita ne uzamejo, Nedolžnimu pomagajo:
Te bo Bug k' sebi jemal, Z' večnim lebnom daruval.
3. Kir bližnih ne opraulejo, Vse dobru od nyh pravio. Bug pak sovraži use lete, Kir ga slušati ne hote.
6. Čast, hvala bodi g. Bogu, Očetu, synu, s. duhu: Zdai inu usakateri čas Od usiga zlega reši nas. Amen.
b) Nebeški cilj. 1684.
1. O srdu.
§ 1.
Jest se čez serd serdym, inu leta sam moi serd je pravičin čez to grozovito divjačino tega vstekliga serda inu jeze: ta kadar tega človeka popade, taku je več eni nepametni živini podobn, kakor enimu človeku. Serd je ena kratka norust, katera žely hudu sturiti: ta pozabi na čednosti, se ne domisli, kai je po- 5 treba: očy gardu bliskajo, jezik garmy inu ropoče, roke treskajo, zobe škriplejo, lassie se vzdigujo, žile trepečeo, vsta se penio, žnabli se slinio, garla hripleo, inu vus život kakor kača se pre-minuje. O ti revnu serce, kaku ti tačas skačeš ? Čudu, de persi se ne respočio, inu de vunkai ne skočiš: vus obraz gard inu 10 grozovitin rata, čelu se gerbasči, koleina inu noge z' vsim ži-votam kakor šiba se tresejo. Pogledai še unu vse pritenle, na unu vse z' rokami pluskante, z' nogami capatanie, kaku močnu z' nogo po zemli tapta, persi tolče, lassie teše, gvant na sebi terga, inu skorai kry pluje inu se poty, sem ter tam skače inu 15 leita, kakor de bi nor bil: ja gdu ga za druziga deržy, kadar vidi, de prez vsiga konca inu prez pameti taku grozovitu divja inu se martra. Kai se tebi zdy, kakešna je eniga takiga znotrai niegova vest, kadar se on taku ostudn inu grozovitn zvunai is-kaže? Hoče en tak h' tem krotkim priti, kateri je vus paklen- 20 skim furiam podobn? Ti drugi grehi se vsi skrivajo inu taje, li leta hudobni serd se n'hoče tayti, ampak zdaici je vstrehi ogin inu misli vse končati: inu aku boš boile eniga takiga tolažil, huiši bo perhajal. Kogar serd regera, z' tega nyč dobriga ne zvera.	25
§ 2.
Druge grehe še znamo vstavit inu en konc sturiti, ali jeza inu serd se do nebes vzdiguje. Tu pride šentuvame, mermranie, kletou, govorjenje čez Boga, čez niega stvari, čez svetnike. Inu ne samu se serdy edn čez druziga, ampak mu žuga, mu prity inu mu misli škodo sturiti. Eni se serde inu jeze ne samu 30 z' ludmy, ampak tudi samy sabo; taku dostikrat na sebi gvant tergajo, posodo vbyajo, peru starejo, poper z'mencajo, orodja zlomio inu se serdio čez tu, kateru ne čuti tvoiga serda in ga nei vrednu; se serdiš čez nepametno živino, čez konia, vola, psa,
35 mačko, čez miši, kerta, ja čez mravlinca, muho, komarja. O nore zmamleni, prez vsiga vma, zastopnosti inu modrusti! Pogledai, kaku si ti nepametn! Ti se serdyš čez nepametno živino, jo byeš inu kregaš? Ti bi jmel sam sebe štrafat zavolo tvoje ne-pametne jeze.
§ 3.
40 Kadar bo tebi dopadlu pomisliti, kai škodi ta serd, taku naideš, de obena kuga nei taku huda. Boš vidil skuzi serd cele voiske nekuliku tavžent ludy pomoriti, velika mesta rezkopati, cele dežele inu krailestva zatreti, ja velike kupe mertvih soldatou v' kryi1 plavati inu velike potoke kryi teči. Vidil si stare po-45 derte ziduve od velikih mest inu gradou, gdu yh je rezvalil, ampak serd? Boš vidil šroke puščave inu nikuliku stu mil dolge, gdu yh je opustil, ampak ta serd? Ti bi se veselil, kir bi vidil nekuliku tavžent divjih živyn v' velikih hostah v' myru prebivati, inu dostikrat v' eni hiši v'mei malu ludmy nei myru, gdu je 50 vržoh, kakor ta prekleti serd? En serdit človik zguby božyo podobo, zakai vse božye opravilu, rovnanie inu delu je krotku, inu on ne more serdit biti; serd človeka oslipy inu oglušy, de eniga dobriga tolažema ne more poslušati; serd inu jeza je vže taku gmairi v'mei ludy peršla, de jo ne derže za grčh, kir vsai člo-55 veika perpravi ob zdravje inu ob dušo. Odpri očy, inu pametni išči poota h' krotkiinu živeniu, zakai teh krotkih je tu nebešku krailestvu.
2. 0 jeziku.
§ 1-
Taku velika skerb je jezika varovati, kakor zerkla v' očesu, zakai na jeziki sedy smert inu živenie. Kateri ne more jezika moistriti, je ravnu kakor enu veliku mestu prez visokih okuli zydu. Prez božye močy se tešku moistry. Človik premore leva, 5 jelena, medveda, lintvorna, hudiča; jezika ne more. Natura je na tu nagnena, de, kar misli, tu govory. Je blizi (v' glavi) pameti, zdaici kakor misliš, jezik je perpravlen povedati. Nei zab-stoin natura ogradila jezik s' topelt grajo, z' zobmy inu z' žnabli. Ene žlahtne žalbe puhšico, kakor hitru pokrovic odpreš, zdaici 10 duh vunkai vdari, taku kakor usta odpreš hitru, kar tebi je v' serci, vunkai skoči. Hudu vahta inu merka, kateri na svoi jezik ne ahta inu ne merka.
§ 2.
Kadar jmaš govoriti, taku poprei dobru pomisli, kai jmaš reči: tačas ne boš taku h i trii zapelan; sturi, de tvoje govorjenie bo ravnu, čistu, prez vse šale inu zevitia, risničnu inu zastopnu. 15 Tvoje serce nema biti v' eno vižo inu govorjenie v' to drugo. Blagur je timu, kateri s' premislemam govory, ta se ne boiy, de bi ga grčvalo. Narbule je malu govoriti inu tujstu risničnu. Vari se tega inu pred nym beiži, kateri iz serda ali s' pyanosti govory, zakai sam ne vei prou, kar pravi. Kakeršin je mož, 20 taka je beseda.
§ 3-
Nevnucnih besed nikdar ne govori; zakai tajste škodio tebi inu timu, kateri te sliši. Kakor pokušaš, kar jmaš jesti, taku pokušai, kar jmaš govoriti. To jed dvečyš poprei, kakor požreš, sicer bi se zadavil; zakai tadai ne dvečyš tu, kar jmaš govoriti, 25 dokler dostikrat zavolo ene nepomislene besede velika ardria2 vstane? Vuči se sam sabo dosti govoriti, z' enim drugim malu. Dosti nyh se je kasalu, de so govorili, nikuli pak, de so molčali; v' dostigovorjeniu nei prez greha. Vseskuzi govoriti inu žlabudrati je žensku ali norsku ali otročje. Malu dobriga ali čed- 30 nosti je v' tem, kateri nevnucne besede govory; zakai kar je v' serci, tu je na jeziku.
c) Nauk kristjanski. 1688.
1. 0 četrti zapovedi.
§ I-
Sveti Bonaventura3 piše: De je bil en bogat syn; kadar je leta ob enim času per mizi sedil inu je bil dobre vole, je bil naprei pernesen en kapun; se nameri, de ta stari oča pride pred vrata tega synu obiskati. Ta syn zapovei, de se jma ta kapun proč nesti, dokler ta oče proč odtide; potem kir je ta oče zupet 5 proč šel, ta syn zavkaže tega kapuna zupet na myzo postaviti; pole, tu je ta kapun zdaici se v' eno ostudno kroto premeinil, inu skoči timu synu v' nlegovu obličje inu se ga taku močnu popade, de nei bilu mogoče v' obeno vižo proč toisto djati, dokler ta syn je mogl taku nesrečnu konc vzeti. Taku gre tem otrokam, 10 kateri svoih stariših4 za lubu nemajo inu yh ne spoštuejo.
§ 2.
En hlape je bil po nedolžnim v' enim borštu od svoiga go-spuda nevsmilenu stepen; ta gospud tudi niemu je eno nogo odsekal inu ga taku na pol mertviga pustil ležati ter je proč od-15 yezdil. Na tu se nameri en eremyt inu vidi tega hlapca taku nevsmilenu ležati, se je čez nJega vsmilil inu ga je nesil v' svojo utico inu mu je stregl; začne ta eremyt misliti sam per sebi, rekoč: Ah, moi Bug, de leta revni človik more po nedolžnim v' tako veliko nadlugo pasti, svojo nogo inu lebn zgubiti! Natii 20 se timu eremytu en angel perkaže inu reče k' niemu: Nyč se ne čudi inu se ne zblazni na letem hlapcu inu nyč hudiga ne misli čez pravičniga Boga; zakai pole, leta človik je ob svojo nogo peršel ravnu zategavolo: dokler je on v' svoji mladosti se pelal na enih kulah s' svojo materjo, je on ravnu z' leto nogo svojo 25 mater doli z' voza bil pahnil inu čez tu nei nigdar prave pokure sturil.
2. Iz »božje pratike
En bogaboječi kmetic je vselei imil en velik žegin od g. Boga, de nJemu nei nigdar ni slana, niti toča, tudi obenu hudu vreme nei niemu škode sturilu; ja v' taki viži, de vsa njegova žita na puli vsaku leitu so taku lipu stala inu niegovi vinogradi 5 taku obilnu rodili, de je on imil vse svoje kozelce, kašče inu škrinie polne žita inu svoje keldre napolnene z' vinam. Na tu so se niegovi sosedi močnu čudili, katerim je on djal: »Moji lubi sosedje, vy bi se ne imeli letimu čuditi, de meni vse taku bogatu rody, gori raste inu dobru rata, zakai iest celu leitu 10 imam ta narbulša vremena, kakor iest sam želym." Kadar so ony tu slišali, so se še boile čudili inu so niega vprašali: »Koku je letu mogoče?" — »Ja, moii sosedie", on odgovory, »tu nei drugači; iest sim vselei imil ta narbulša vremena, zakai iest nigdar nesim hotil imeti eniga druziga vremena, ampak tuistu, 15 kateru ie Bug dal ali poslal po nJegovi voli; inu dokler sim se iest vselei podal inu obernil po niegovi sveti voli, taku ie meni gospud Bug vselei dal leta sveti žegin.
24. Janez Bajkart Valvazor. a) Zaštitno vošejne te krajnske dežele
k' letem useh hvale urednem bukvam krajnskiga popisvajna visoku, zlahtnu
rojeniga gospuda
Janeza Bajkorta Valvazorja,
frajerja iz Mudje inu Zaverha, gospuda u' Bogensperko inu u' Ljehtenberko, u' dolejnskem kraje te krajnske dežele pešiceskega kapitana inu tovarša enge-leškega krajla tovarštva.1
1.	Ie peršeu enkrat tajste dan,
S' tulikem prošnam perpelan. O srečne dan, o srečna luč,
Katera imaš tok veliko muč, De te bukve perpelaš,
Nem to pravo luč podaš. Vj, bukve, tudi srečne ste, Zakaj vj mene resvetlite Inu ste rte, de moje ime Cev svet zelo dobru ve.
2.	Koker to sonce zjvternu
Lepše stane inu mladu, Neč mu ne more škod vati,
Oku je lih moglu prebjvati Za murjam deleč pokopano Inu s' temnicam obdano: U glihe vjže jest gore grem,
Lepu svetiti perčnem. O srečne dan, ke mene resvetiš, Moje temnice pogebiš.
3.	Vj, bukve, pomagaste
Inu pumoč perdaste Skuzi večeniga gospuda
Valvazorja, kir da, De jest ta velik svet
Resvetiti morem začet. Vj mene močnu hvalite,
Moj glas povsod restresite; Kateri te hvale bode brav, Te besede bode prebrav:
4.	O srečna krajnska zemla,
Katera tuliku hvale perjemla Od soih senov, kotere je z'rodila
Inu taku vesoku večila. Srečna mate s takem sadu, Kir je perneslo tvoje telu. Bukve, tedaj pojte,
Na usem svetu stojte, Po useh deželah letite Inu moju čast doneske.*
Jožef Zizenčeli.
b) „Slava vojvodine kranjske".
Opustivši obširnejše pregledovanje vseh Valvazorjevih del, od-primo le veličastno knjigo: „Ehre des Herzogthum s Krain", natisnjeno v nemškem jeziku v Norimbergu leta 1689. v štirih debelih polovnih zvezkih, in jo preglejmo, da se prepričamo o neprecenljivem zakladu, ki nakopičen leži v njih in le čaka dom o- 5 rodcev, da bi ga vzdignili tudi v domačem jeziku. Koliko znamenitih rečij bi se dalo iz Valvazorja svetu razodeti! Ko pa naravnost rečem, da nobena dežela se ne more ponašati s takim krajepisom, kakoršen je Valvazorjeva »Slava vojvodine kranjske", vendar ne zakrivam mnogih nedostatkov, pomot in slabostij, ki 10
jih najdemo v hvaljenem delu; toda ktero delo takega obsežka in takega časa je popolno? Njegovo popisovanje mest, trgov itd. s pridejanimi popisi zgodovinskimi in popisje šeg in običajev stalili Jugoslovanov je pa tako izvrstno, da ga ni jednakega. 15 Vedenja starih Kranjcev in mnogih njihovih sosedov ne najdeš nikjer tako natanko in zvesto popisanega, kakor ga je popisal naš Valvazor.
Poglejmo v knjige njegove!
Prvi zvezek knjige „Ehre des Herzogthums Krain" v štirih 20 bukvah obsega popis starodavnih ljudstev, ki so bila na Kranjskem vseljena, in popis meja stare, dokaj večje kranjske dežele, ktero loči v pet krajev: gorenjski, dolenjski, metliški, notranjski in istrijanski ali pazenski kraj. Sredje tedanjega Kranjskega stavi na Obloke.
Znamenito je v popisu Ljubelja zvedeti, da si je že Val-25 vazor prizadeval za predor skoz to goro, ktera loči Kranjsko od Koroškega; pot naravnost skoz predor bi po njegovih mislih imela le četrt milje; pri Sv. Ani bi se na Kranjskem, pri Sv. Lenartu pa na Koroškem šlo v predor. Valvazor je hotel to delo na svoje stroške dovršiti, ako bi mu bil tedanji cesar dovolil za 30 vedne čase cestnino pobirati od te poti. Med tem pa se vname strašna kuga na Dunaju, in o predoru ni bilo več govorice. — Dalje popisuje Valvazor v prvem zvezku, toda le ob kratkem, mesta, gradove, trge, župnije, vasi, hribe in doline, reke in jezera, zrak in podnebje, vreme, rastline, rude, živali in prirodne svojnosti 35 kranjske dežele, kterim popisom priklada mnogotere poučne in kratkočasne povestice, pravljice, pa tudi debele vraže. V popisu sadežev omenja Valvazor, da sta bila starim Kranjcem bob in cizara najljubša hrana, zato jih pa tudi hvali, da so močni korenjaki. O Krasu že on pravi, da se na njem nič ne vidi 40 kakor golo skalovje, in da se na pustem delu Krasa „več ljudij kot sadu rodi".
Drugi zvezek v štirih bukvah obsega popis mnogovrstnih narodov (kterih 11 našteje), ki so se poredoma vseljevali na Kranjskem. Slovani so bili po njegovem številu deveti narod, ki se 45 je po mnenju Valvazorjevem okoli leta 548. po Krist. rojstvu vselil na Kranjskem. Tu govori Valvazor veliko o Slovanih in Vendih (seveda tudi dokaj napačnega), o slovanskem jeziku in njegovem razširjanju po svetu, omenja cirilice in glagolice in natisne njune pismenke. Gospodnjo molitev („očenaš") je natisnil 50 razun latinskega v 13 slovanskih narečjih.3
Dalje popisuje v tem zvezku nošo, šege, navade, razvade in običaje Kranjcev, Istrijanov, Hrvatov, Vlahov itd. Nepopisno mično je vse, kar v tem razdelku pripoveduje. Na priliko, kako se pokloni kranjski kmet, kedar pride h kakšnemu gospoda. „Obe koleni — pravi — nekoliko vkloni, potem se prikloni z vsem životom in ob 55 poklonu se potrka na prsi z desnico." O Gorenjcih pripoveduje, da so tako živi na ples, „da se jim pete vse leto ne spočijejo".
V	dostavku tega razdelka našteva Valvazor, od sv. Cirila začenši noter do njegovega časa, vse imenitnejše pisatelje na Kranjskem.	60
V	sedmih bukvah razlaga vero na Kranjskem; začne od poganov in njihovih bogov; razlaga potem izpreobrnjenje starih Kranjcev h katoliški veri po sv. Marku in sv. Mohorju; popisuje za tem razširjanje lutersko-evangeljske vere na Kranjskem, njeno preganjanje in zatiranje; razlaga prizadevanje sv. Metoda za vpe- 65 ljanje domačega slovanskega jezika pri sv. maši namesto latinskega na Kranjskem in Koroškem, popiše nadalje dovoljenje tega, kmalu pa natolcevanje pri papežu, da sv. Metod krivo vero uči,
in poslednjič popiše prepoved slovanskega jezika pri sv. maši. V tem zvezku omenja Valvazor še svetnikov na Kranjskem, pa- 70 trijarhov, škofov, samostanov in župnij.
Tretji zvezek v treh bukvah popisuje vlado in vladarje na Kranjskem; tudi so grbi plemenitih rodovin obrisani. Za tem sledijo nedopovedno mični popisi in obrisi mest, trgov, starih in novih gradov, samostanov, z zgodbami in znamenitostmi svo- 75 jimi; povsod so slovenska imena pridejana. Vse to daje temu zvezku posebno ceno.
Četrti zvezek v štirih bukvah obsega popise in obrise ravno po teh vodilih tudi mnogih hrvatskih mest in gradov, popise turških stražnic, turških vojsk in poslednjič vseh vojsk na Kranjskem in 80 v sosednih deželah od starodavnih časov noter do časa Valvazor-jevega; imenitnejše vojske so v podobah izrisane.
To, dragi čitatelj, je obsežek imenitne knjige, ktero smemo po vsej pravici imenovati »slavo" Valvazorja.
In zares mu je, ko je prišla omenjena knjiga na dan, od 85 vseh stranij donela čast in hvala, ktero so mu prepevali pesniki v latinskih, nemških, slovenskih, hrvatskih in dalmatinskih pesnih, in ki so vrlega moža tako razveselile, da jih je postavil na čelo prvemu zvezku pozneje izdanih iztisov.4	j. Bleiweis (1853).
25. Janez Krstnik od Sv. Križa. a) Pridige. I. del. 1691.
Predgovor.
lest vejm, de veliku nijh se bodo čudili, de jest sim se podstopil moje pridige drukat sturiti v' slovenskim jeziku, dokler dosehmal obeden nej tiga sturil, de si lih veliku lepši slovenski jezik so imeli, kakor je moj vippauski; jest pak ne gledam na 5 letu, temuč na bessede s. Augustina, kateri že nekadaj je svetoval, rekoč: „Ideoque utile est plures libros a pluribus fieri di-verso stylo et idiomate, non diversa flde, etiam de quaestionibus eisdem, ut ad plurimos res ipsa perveniat, ad alios sic, ad alios vero sic." Kir hoče reči, de je nucnu inu potrebnu pissat inu 10 drukat v' slednem jeziku, de vsim bo pomaganu, katero pomuč večkrat tij mašniki so želeli inu prossili, de bi ijm moje slovenske pridige possodil inu prepissat perpustil, ali pak de bi ijh drukat pustil; zatoraj jest hočem lete moje dobre priatele po-hleunu bugat inu tulikain ijm pomagat, kulikain premorem, do-15 kler Tertullianus pravi: „Quid tam malignum, quam nolle prod-esse, ciim possis." Inu gvišnu bi veliku nucalu inu pomoglu, kadar bi več pridig v' slovenskim jeziku drukanih bilu, zlasti taistim mašnikom, kateri nijmaio čassa dolgu študerat, ali pak imaio malu buqvi, de bi si mogli pomagat, zakaj sledne buqve 20 nejso pernaredne za naš folk; zatorai obeden nijma meni za-mirit, aku bom jest z' Ciceronam rekal: »Pristinis orbati mune-ribus, haec studia renovare coepimus, ut et animus molestijs hac potissimum re leuaretur et prodessemus ciuibus nostris, quarecunque possemus." Inu de si lih spoznam, de lete moje 25 pridige ne bodo taku nucne, dobre inu vučene, kakor se morebiti moij priateli troštajo, vener nijh volo hočem sturiti inu drukat ijh pustiti, de vsai z' nijh poterpežlivostio si bodo kejkaj per g. Bogu sašlužili, kadar ijh bodo brali; zavolo tiga bom rekal, kar Ovidius pravi: 30	„Cum relego, scripsisse pudet, quia plurima cerno
Me quoque, qui feci, iudice digna lini.". . . . Kadar pak bi se kateri našal, de bi se moij slabusti inu prošni poterpežlivu n'hotel izkazat, temuč bi hotel moje pridige tadlu-vat inu zaničvat, letu ne bo mene prestrašilu; zakai skorai sledni 35 pridigar je v' taki viži od ludij polonan. Gdu je bil vučenejši
inu zastopniši pridigar, kakor glass s. duha, Paulus joger božij ? Inu vener njegovem s. pridigam se so posmehuvali inu špotali, kakor iz jogerskiga djania se doli usame. Quidam irridebant, ali tudi eni bogaboječi so radi poslušali in verovali: Quidam autem crediderunt. Zakaj tedaj bi meni imelu težku naprej priti, aku 40 tudi nekateri se bodo moijm pridigam posmehuali? (Zakaj vejm, de ta nehualežni inu nevošlivi svejt svojo hudo navado nihdar ne bode premenil.) Eni pak vejm, de ijh bodo radi imeli, inu raunu tem, nikar tem pervem h' službi ijh pustim drukat, inu kadar bi sledni zašpoturajnie se bal, malukateri bi kejkaj pustil 45 drukat. Si formidaret irridentes, non perueniret apostolus ad credentes: taku piše s. August.
Inu de si lih spoznam, de -težku je slovensku pissat inu cilu nej mogoče v' taki viži pissat, de bi vsim zadosti mogal sturiti ali sledno deželo se zglihat, dokler cilu tij, kateri blizi prebivajo, 50 edn drugači, kakor ta drugi eno bessedo zreče; zatorai obene bessede ne bom zaznamval, ali se ima hitru ali počassu zreči, temuč sledni po navadi svoje dežele bo gouuril, jest pak bom pissal, kakor so Slovenci pissali. Quia scribendum est more gentis, loquendum vero more regionis. Inu se meni zdij, de bo zadosti, 55 de jest obene laške, ali latinske, ali nemške bessede ne bom mešal, temuč, kar narveč bo mogoče, lastne slovenske bessede bom nucal, de jih boš lahku zastopil inu po tvoij deželi obernil inu zrekal; zavolo tiga tudi, kar je latinskiga, ne bom na slovensku preobernil, dokler mašniki samij bodo lahku letu sturili: 60 Quia non sunt multiplicanda entia sine necessitate. Inu dokler jest veliku s. pisma inu vuka s. vučeniku po latinsku postavem, kakor tudi veliku histori in exempelnu naprej pernessem, ti pak, kakor ta kunštna čebella, boš vunkai vzel, kar tebi bo dopadlu inu nucniši se zdelu, kakor nass lepu vučij s. Basilius, rekoč: 65 »Veluti apes non omnibus insidunt floribus . . Inu kadar boš kejkaj, moj priatel, v' leteh pridigah našal, de ne bode prau pissanu ali rečenu, taku pohleunu tebe z' bessedami Iuliana To-letana prossim, rekoč: »Si quae forsitan aliter, quam dicenda sunt, dixi ..."	70
Tebe pak, o gospud Bug nebeški oča, pohleunu prossim, podeli meni tvojo s. gnado, de, kar iest dellam ali pišem, tuistu tebi na hualo začetu inu dopernessenu bodi; zakai li tvojo edino čast jiščem ter samu od tvoje dobrute Ion čakam inu se troštam.
Krestomatija slov.
7
b) Pridige. III. del. 1696.
Povest o možu in ženi.
En ajdouski vučenik pravi, de vy žene ste dolžne po glavi vašiga moža se obernit. Mulier suum arbitrium omnino exuere debet, ut marito obtemperet. Inu de bi si lih mož preprost bil, ste dolžne ga zanašat, kar nerveč vam je mogoče; zakaj de bi 5 si lih hotele se jeziti, kregat inu ga faržmagovati, vener vam ne bo neč pomagalu, kokor k' zaidnimu je billa spoznala una žena, od katere sim bral, de je imela eniga preprostiga inu maluured-niga moža; ona je mogla vse opravit, on pak nej bil za drugu, ampak za jeisti inu za spati; zatoraj žena večkrat ga je kregala 10 inu tepla. En dan ona je imela z'hiže pojti, perporoči možu pišata, de bi kej jastrop "yh ne snedil; on yh je varval en čass, ali k zadnimu zaspi v eni senci; v' tem perleti jastrop inu enu odnesse; žena pride damu, zamerka, de enu manka, moža kliče inu ijšče, ga naide v' senci, popade eno palco inu ga dobru otepe 15 inu omlati. Drugi dan supet gre z' duma, možu perporočj pišata inu mu prepovej, de nima z' lonca jeisti, kateri je na polici stal, rekoč, de je strup noter, ali nej bil strup, ampak med, zakaj ona je rada med jeidla; ta saromaski mož se je bal, de bi spet kateru ne zgubil, gre inu vse na eno špago perveže ter yh pusti; 20 perletj jastrop, zgrabi enu inu vse vkuppai proč nesse; saromak se prestraši ter misli: če žena zavolo eniga samiga je mene taku neusmilenu stepla, zdaj me bo cilu vbila, caga ter misli, bulši je, de sam si bom zaudal, kakor de bi ona mene vbila, vzame ta prepovedani lonc ter začne vun jeisti, dokler je bilu kaj notri, 25 nu pravi: zdaj, zdaj bo mene konez, te se položj na postilo, rekoč: vsej bom na moj posteli vumerl. Natu pride žena damu. gleda po pišatah, yh ne vidi, ni moža, gre v' hižo, ga naide res-tegneniga na posteli, ga vpraša po pišatah, on vse povej, koku se je ž nimi godilu; kadar žena zastopi, de jastrop vse pišata 30 je odnesil, popade eno debelo palco ter k'njemu pravi: „Ah, leni tat, z' leto bom tebe mlatila, dokler te bom vbila." Tabore mož začne vpiti: »Nehai, neliai, žena, zakaj zdaj, zdaj bom vmerl. dokler sim vus strup z'lonca snedil." Takrat ona reče, zdaj videm, de zabstoin je ženi glavo rezbiat, kadar mož neče dobriga 35 sturiti; neč ne pomaga, ampak ta luba poterpežlivost.1
c) Pridige. IV. del. 1700.
Ob času vojske leta 1683.
lest menem, de prez greha bi mogal reči, de od Turka na-šiga inu vsih karšenikou sauražnika je Daniel prerokoval, kadar je djal: „Surget rex fortis et dominabitur potestate multa et fa-ciet, quod placuerit ei." De bi taku ne bilu rejs, kakor je, de Mahomet iz eniga gmain človeka se je gori pozdignil inu je ratal 5 en močan kraji, kateri zdaj z' veliko mogočnostio gospoduje na svejtu inu della, kar njemu dopade, v' tem kir zdaj eno deželo, zdaj enu krajleustvu, zdaj enu cessarstvu pod svojo oblast per-pravio, taku de ta, kateri poprej je bil en hlape, zdaj pak je en nepramagani cessar, kir vže try cessarstua inu čez trydesseti 10 krajleustvi ima, inu polovica svejtu je njemu podverženiga. Mahomet ta II. v' tem lejti 1453. je bil noter vzel tu mestu Con-staniinopel inu cessarstvu od sončniga prihoda, potem v' svojo oblast perprau tu bogatu cessarstvu Tribisonda;2 nej bilu letu njemu zadosti, ampak tudi Benečanam vzame tu krajleustvu 15 Negroponte inu druge mesta, dežele na mory, taku de karšeni-kom je bil vzel dua cessarstua, duanajst krajleustvi inu čez 200 mest. Baiazet, njegou syn, je bil pod svojo oblast perpravil Va-lacchio, Albanio inu Moreo. Selim, Baiazetau syn, je bil premagal Ismaela, persianskiga krajla, ter mu je bil vzel babilonsku 20 cessarstvu inu celli Aegypt, ter potle je bil vzel Damasco inu cellu soriansku krajleustvu. Soliman, Selimanau syn, je bil padil v' ogersko deželo ter Ogre je bil premagal inu ym je bil vzel Beli grad inu Budo, krajlevu prebivalšče; potem je bil premagal tuniskiga krajla ter taistu krajleustvu je bil vdubil. Selim, Solimanau syn, 25 leta Benečanom je bil vzel tu lepu krajleustvu Ciprum inu druge mesta inu dežele karšenikom. Inu pole, oh žalost prevelika! Mahomet zdaj leži z' veliko, strašno vojsko pod tem cessar-skim mestam Dunai, samu letu cessarstvu karšenikom je ostalu, inu že letu ta požrešni Turk nam ga huče požrejti, inu gvišnu 30 de v' veliki inu v' očitni nevarnosti se najde, inu taku hitru naši ne morio Dunaiu na pomoč priti; zakaj ty, kateri blizi Dunaia se najdeio, so preveč slabi čez eno taku veliko vojsko vagat, za-toraj čakaio pomoč iz nemške inu polske dežele, de bi Turka mogli pregnat, Dunai rešit; ali odkot bo mogla takoršna pomoč 35 priti taku hitru, de bi 30.000 serčnih Turkou mogli premagat, kateri okuli inu okuli se so zakoppali, de obedn ne more do nyh
7*
priti. Kumaj bi bilu, de bi vsy naši žolnery taku močni bily, kakor Sampson, kateri sam se je vojskoval čez 8000 Philisterjou, 40 ter na mejsti 1000 mertvih je bilu ostalu; de bi bilyserčni, kakor David, kateri leve inu medvede je premagal inu restargal, kakor de bi bily kožlici; de bily močni, kakor Milo, kateri z' pestio tiga nervekši vola je okuli vergal inu ubil, ali pak kakor Cleomedes, kateri je bil taku močan, de, kadar njegovi sauražniki so bily 45 v eno hižo se skrili, Cleomedes prime z'en staber, na katerem je hiža slonila, ter taistiga z'roko polomi, de hiža na njegove sauražnike pade; ali pak de bi bily taku močni, kakor Titormus Busequa, od kateriga pišeio, de je vzdignil skalo, katero dvajsiti parav volou jo nejso mogli iz mejsta ganiti, ter je jo lučil 100 50 šritu ali stopin daleč; ali pak kakor Turnus, kateri kojna z' ta-voram je na rami nessu, inu taku, kakor de bi prazen bil; ali kakor Tritanus, kateri z' samim paucam vsakateriga človeka je okuli vergil inu premagal. Kumaj bi bilu, de bi takoršno muč naši imeli, de bi Turke mogli premagat, dokler yh tulikajn silnu 55 veliku je, etc. Vener N. N. jest imam gvišnu vpajne, de naši bodo taku močni ratali, de en sam desset Turkou premagal bo, dokler videm, de N. N. hočeo taistom na pomoč priti z' tem nermoč-nejšim orožjam te svete molitve, te svete molitve, z' katerem vojskovati nas je opominal s. Paulus.3
2G. Oče Hipolit.
a) Orbis pictus. 1711.
1. Poljsko delo.
Orač vpreže te volle pred plugom inu deržeč z' to livico ta plužni ročaj ali kleišče, z' desnico to plužno odko ali stergačo, z' katero on na stran odmakuje te gruče, orje ali rejže to zemljo z' lemežom inu z' čertalom (katčra poprej z' gnujam je bila po-5 tressena ali ognojena) inu dela brazde. Takrat seye on tu sejme inu povlejče tuistu z' brano.
Žene žejne tu žrelu žytu iz serpam, pobera žytu po purgi-ščah inu veže te snope.
Ta mlatič na podu tiga skedna mlati tu žytu z' tim cejpi-10 com, veya z' v£yalnico ali velnico, inu taku, kadar plejve inu ta slama so odl6čena od tiga zarnia, spraula tuistu v' te žakle.
Ta kose na travniku dela sejmi, pokosseč to travo z' kosso, inu toisto grabi skupaj z' grablami, zdejva v' kopice iz sejnskimi villami, inu pjele noter na vozejh v' sejnico.
Inu z' tem je sklenenu tu polsku dellu, ta žetva inu ta 15 košnia.
2. Preja.
Ta lan inu konopla, v' udo namočena inu zupet posušena, se terejo ali lero z' to lesseno terlico, kateru sture te terice (kir ti pizdirji proč padajo), tedaj se mika na želejznim grebenu (kir tu omikališče ali predivu proč pride); satoraj predivu je truje sorte, pražnje, ohlance inu hodnyk, kakor tu platnu.	5
Tu čistu inu omikanu predivu se navija na kožčl, katčri je na preselco nataknen od te predice, katera z' lejvo roko ali z' levico to nith ali prejo prede, z' desno rok6 ali z' desnico ta ko-lovret ali tu vretenu (na katerim je ta nasnutik ali vejternica) okuli vrti inu suče; te nithi na se vlejče ta ceu; iz te se mo- 10 tajo na garnik (garmprat) ali motavilu, z' tejga se ali klopke navijajo (vijo) ali pak štrene delajo.
3. Tkanje.
Ta tkalic snuje to prejo z' teh klobčičou ali klobkou na tkalšku motavilu inu persuče to prejo ali osnutik inu navija na tkalšku kollu inu, sedeoč na tkalškim stollu ali statuvah, stopa z' nogami na te podnužnice, (z' berdmi) rezdely to prejo inu vtakne skuz to ladjico ali suvalnico, v' kateri je ta votek, inu gostu dela 5 z' berdom, inu taku on dela ali tke tu platnu. V' takušno vižo tudi ta suknjar tke inu dela tu suknu z' te volne.
Ta platna se na sonci bejlio iz verhu naškrofleno vodo, dokler bejla postanejo.
b) Bukvice Tomaža Kempenčana. 1719.
1. O ničemernosti sveta.
Kaj bi tebi nucalu viss6ke ričy od svete troyce govoriti, aku per tem pomankanje imaš ene prave ponižnosti, skuz katero ti sovraž postaneš sveti troyci; zagvišnu vissoke bessejde ne delajo svetiga inu pravičniga, ampak enu brumnu živlenje stury Bogu prietniga. Jest veliku več želim v' mojmu sercu eno pravo 5 grevengo občutiti, kakor toisto znati rezkladati. De bi si lih ti
cejlu svetu pismu inu vsih philosophov modre pripuvisti zunaj znal povedati, kaj bi tebi letu vse skupaj nucalu, ako si ti brez lubezni inu gnade božje? Ničemernost vsih ničemernosti, inu 10 vse je ničemernost na tim svetu zunaj Boga lubiti inu njemu samimu služiti. Leta je ta narvegši modrust, kir se skuzi zani-čuvanje posvitnih rečy cyla inu podviza h' nebeškimu kralestvi.
2. O čitanju sv. pisma.
V svetih pissanih bukvah se ima ta gola risnica inu nikar ta modra zgovornost yskati. Tu svetu pismu se ima z' timistim duhom brati, z' katerim je sturjenu. V' pismi bi my imeli več ta nuc, kakor te čedne bessejde inu snažnu govorjenie špogati, 5 inu glih taku radi te pobožne in preproste, kakor vissoke inu ostru zastopne bukve brati. Ne pusti se skuzi prestimanje tiga pissarja, kateri je teiste popissal, pregovoriti; tudi ne vprašaj, aku je taisti ene velike ali majhene vučenusti bil, samuč ta lu-bezen te čiste inu gole risnice ima tebe h' branju vlejči. Ne 10 vprašaj, gdu je letu djal inu govuril, temuč, kar je tukaj govor-jenu, letu si ti imaš k sercu vzeti.
27. P a s i j o n s k e igre.1
I. podoba.
a)	Angelj z mečem.
Iz paradiža, tega uesseliga, luštniga kraia, Poberite se, Adam in Eva, uam angele šraia; Zakaj tukai uas ie ta kača močnu zapelalla Inu uass z uelikimi nadlogami obdalla. 5 Tukai ie samu to prebiuališe te nadolžnosti,
Katero ste ui tukai skuzi greh zgubilli; . Poberite se tadai h ti veliki reunosti, V kateri bote noč inu dan upilli.
b)	Angelj s kelihom.
Lessem, lessem, o člouek moi, Spomisli, kai ie sturu greh toi, Iz grenkiga pye Jezus keliha Zauola tebe grešnika, 5 Keruaui pott od niega gre, Za tebe toči millu solze. O člouek, dokler se še zdrou, Spoznai dobroto božia prou.
c) Angelj s petelinom.
S petelinam se nam kaže,
Kaku Peter trikrat laže,
Petelinova stima
Petra k pokuri opomina.
O grešnik, tebe tud ain tiče	5
Ter k sueti pokuri kliče,
Odpre prou toia ušessa,
Taku poideš u sueta nebessa.
Diuica Maria na pomoč kliči inu prossi,
Katera nass useli v serci nossi.	10
II. podoba. Hudiči in pogubljena duša.
Zdei, zdei se bomo mi nad tabo mašuali, Tebe dauilli, martralli inu teptalli,
V	peklenskem ogne moreš ti z name uečnu goreite, Cez toia uola naša pessem peite,
Pekeu si ti za tui lohn zadobilla, U tem kier se nam toku zueistu šlužilla. Allegro, brathie, z ketnami ia dobru uežimo, Z našech kremplou ia ueč na spustimo, Ona nas ima u našich martrach troštat,
V	goreče smolle se more z nami roštat.	1
XI. podoba.
Ljubezen (Cupido).
Kdo ie biu uoišak letta,
Kateri ie premagou Boga,
Boga taku močno raniu?
Nobeden ni toko močen biu,
Koker ta lubezen uelika;
Je zuezalla brez usega strikha
Tega, kter na more ranen bitte;
Se ie pustou od mene zuezatte ieno ranitte,
Za ta grech zadoste strite:
Tega zuezanga odrešite.
28. Oče Rogerij. a) Pridige o svetnikih. I. del. 1731.
1. Pravljica o salamandri.
Neža, častjta divica, Z' ognjam ko ena serčnyca Ogyn je premagala.
Ene velike močy, krafti, oblasti inu mogočnosti je ta sicer majhina žival salamandra, katera je u' podobe tega trupla enaka tem kušarjam, u' farbah tem mačeradam, inu u' repu tem mar-tincam, iz katerimi, aku si lih u' truplu, farbah inu repu se 5 zgliha, vener u' teh lastninah nima iz nimi glihe nobene, zlasti pak u' tem, kir ta kušar zgory u' tem ognju, ta mačerad se žežge inu ta martinic h' pepelu postane. Salamandra pak, po bessedah Plinij, sola animalium, sama u'mej živalmi prebiva u' ognju inu se na žežge; živy u'ognju inu se na scera, se spiža iz ognjam 10 inu se prehrani. Sola animalium, salamandra sama u'mej živalmi se jegra z' plemenam, iz žarjavico se šali inu iz iskrame se norčuje. Sola animalium, salamandra sama u'mej živalmi ima za prebivališče fernaže, za gnjezdu germade inu apnenice za počytik. Salamandra, sola animalium, sama u'mej živalmi ima 15 u' ognju ta spass, kir druge navoljo, ima to slast, kir druge ta strah; ima vesselje, kir druge ta žalost; ima ta trošt, kir druge živali terplejne. Ima, pravim, ta majhina žival, minutum animal, salamandra sama u' tem ognju tu žjulejne, kir druge to smert snajdejo: zavoljo kateriga rečem, de prau je inu rejsnyčnu, de 20 ene velike moči, krafti inu oblaste je u'mej drugimi ta majhina salamandra; kir, kakor pravi Sarmanticus: „Est salamandra po-tens, nullis obnoxia flammis." Taku salamandra je mogočna, de plemenu ni podložna. Tu pak zatu, kir, kakor pravi Plinius: „Huic tanlus est rigor, ut ignem tactu extinguat." Ti salamandri 25 dana je taka merzlota, de ona iz samim dotiklejam premaga ta ogyn. O muzk, o kraft, oblast inu mogočnost prevelika te maj-hine salamandre! Ali.
Ah! kaj se hočmo čudit letemu, kir eno vehši muč vidimo nad to mlado, 13 lejt staro deklico, nad današno sv. divico 30 Nežo.
2. O vrtnici.
Kakor u' lebni vertna roža Bil je, taka u' smerti roža Je ostal Pancratius.
Bajssim, fabul, pripuvist inu zmišlikou veliku znesli inu zmišlili so ty nekedajšni poeti, vener ne h' temu, de bi bily iz temi, kakor iz eno lažjo, te ludy mamyli inu golufali, temuč, de bi te iz letemi, kakor iz eno luštno inu ušečno bessedo, rezfri-šali, rezvesselili, ja skuzi te eno nucno skriunust pokazali, kakor 5 govory ta duhouni Clemens Alexandrinus, reklioč: »Parabola est occultum ad delectationem inventum mendacium.u Ta fabula je ena k' rezluštajnu snaidena laaž, iz katere ali skuzi katero meini se ena druga skriiinust tem ludem naprej postavit, u'mei katerimi baissmi subsebna je una, od katere govory Martinengus: de. 10
Kir sedela je u mei drugimi bogovi Flora, bogina teh ver-tou, u' teh oblakih iz polnim krilam teh rož inu cvejtja, tedaj spadla je bila nie iz krila ena gartraža, katero pobrala je bila ta hitra tyca Phoenix tar to nesla je u' nie rudečim klunu tem ludem na zemlo h' temu, de bi oni te gartrože lepoto vidili, de 15 bi se nad nie farbo rezvesselili, de bi se iz nie lepim diiham rezfnsali inu nad leto enu dopadejnie imeli: Kateru drugiga ni, kakor en prazni zmišlik teh poetou, kir ta gartraža na pride iz krila te bogine Florae, temuč iz krila matere zemle, kokor vejmo.
Vener če ta zmišlik spremislim, da meni eno skriunust na 20 roko, kir skuzi to lepo gartražo zastopit zamčrem tega današniga s. martyrnika, Pancratius iz imenam; kir on zavol njegove goreče lubezni prutje Bugu inu zavol njegovih lepih tugentou sme se za ena rudeča inu lepu dušeča gartraža deržat, katera padla ni iz krila ene Florae, pač pak iz krila te dobrute inu previdnosti 25 božie, kir ta je tega pustyla na ta sveit skuzi tu roistvu priti.
b) Pridige o svetnikih. II. del. 1743.
O človeškem srcu.
K' Jezusu ii serce flissik hitti, Kedarkolli čutiš kai hudiga priti; Toku boš gmah jemou.
Plutarchus, zamerkuvauc teh nekadaišnih rečy, piše, de Phi-lippus, ta imenitni krail u' Macedonij, naredil je bil eno lepo inu
žlahtno gostaria ter h' lete pouabil veliku posvetnih včenikou ali philosophou, katerim po khončanim gostuvaine h' spoznainu 5 nieh modrusti postavil je bil gore tu uprašainie: „Quid in rerum natura esset maximum? Tu nervehši, kaj je u' naturae inu na suete?" na kateru, ker usi so se zauzelli, iz zauzetja perčelli so billi reč inu odgovarjat. H' pervemo ta nerslovečiši odgovoril je, rekoč, de tu nervehši, kar znaite je u' naturae, je ta hrib iz 10 immenam 01ympus, inu sicer iz tem ursaham, ker on po spri-čuvainu Lucani „nubes transcendit 01ympus": iz niegovo visso-kustio praestope te oblake. Na letu odgovori ta druge, de tu nervehši ni ta 01ympus, temuč ta Atlas, ker on ne le samu na nosse 01ympum, temuč tude uso to drugo kuglo tega sueta, po 15 bessedah Virgilij, ker prave: „Maximus Atlas axem humero tor-quet, stellis ardentibus aptum." Za letem dal je ta tretie h' tre-tijmu ta odgovar, rekhoč, de tu nervehši u' nature je ta uoda, ker ona sama obda ues ta cirkel tega sueta, po bessedah teh kozmografou, kateri to uodo vehši koker to zemlo dellajo. H' 20 četertimo odgovoril je ta četerte, tu nervehši u' naturi je tu sonce, ter iz tega, ker tu sonce po govorieine teh plementariou 166 krat vehši je, koker ta pozemelska machina. Ta pete inu zadnie nerbližai peršel je h' te resnici, ker dial je, de tu nervehši je „in rerum natura cor humanum", tu človešku serce, inu sicer 25 resničnu, zakai letu po bessedah Victorini: „Cor quidem parvum est, sed maxima capit": oku si lih maihinu je, venner tu nervehši zapopasti zamore, ja tako je, de iz usem volnem suetam nima zadoste, koker vidit je billu nad Alexandram, synam tega spred imenvaniga macedonskiga kraila, kateri, ker šlišal je ob enim 30 čassu od Aristarchusa, de več suetou se znaide, perčel se je bil jokat inu solze prelivat, rekoč, de je niemu žou, de še eniga ni zadobil, ja taku žalil se je, de h' utholažainu taistiga mogel je Aristoteles popissat ene buque, u' katerih je niemu le en sam suet izkazal; taku veliku je tu maihinu človešku serce, de niemu 35 ne suet, ne uoda, ne sonce, ne nebu ni zadoste, koker s. Augu-stinus govori: „Inquietum est cor nostrum, doneč requiescat in te": nepokoinu je naše serce, dokler u' tebe, o Bug. ne počiva, iz katerih bessedi se vidi, de tu človešku serce zunai Boga use tu drugu premaga, ker onu samu u' Bugu niega počitik inu za-40 stopnost naide. Pametnu tedei odgovoril je philosophus.
29. Jernej Bas ar. Pridige. 1734.
1. Iz predgovora.
Po tim, kir je meni od mojih vikših naloženu bilu u' krajn-skimu jeziku ene bukve popisat, so meni na misov peršle taiste sicer majhine, pak vender imenitne bukvice, Exercitia s. očeta Ignatia imenvane. Inu kir lete, skuzi noterdajanje inu resvet-lenje božje od duhovniga premišluvanja popisane, tolku nebeških 5 skrivnusti inu posebnih naukov u' sebi zapopadejo, de so taiste usi učeni inu bogaboječi, ja tudi vikši namestniki Kristusovi vi-soku hualili inu u' veliki časti deržali, sem si naprej uzel, moje čez lete bukvice žložene pridige vunkej na svitlobo dati. Zdajci pak u' začetku tiga meni naloženiga della sem en dajlni čas pre- 10 mišluval, na kaj za eno vižo be govoril, inu z' kaj za enimi pu-štabi al čerkami be krajnske besede pisal. Zakaj je raminu velik zločik mej ludmy slovenskiga jezika: eni namejsti l špo-gajo u, kakor: sem biv; drugi pak l namejsti u: sem bil. Eni nikatere besede izrečejo hitru, drugi pak taiste potegnejo, koker: 15 so potlačili, so potlačijli, inu toku naprej; dokler je velik izločik tudi per drugih besedah, sem otel per timo mojmo pisanjo eno srejdno pot deržati, katero tebi u' timu predgovoru pokažem.
1.	Večidev pišem, koker je u' bukvah krajnskih „evangeliov",
u' katerih namejsti u najdeš postavlen l: sem bil, inu ne: sem biv. 20
2.	Namejsti e u' časi a, koker: na morem, ne morem.
3.	Be se dostikrat komej na polovico izreče, zatorej u'enih krajih postavim: deb' namejsti de be.
4.	Namejsti c skorej uselej postavim z.
5.	e pred h, m, n, z, s, dostikrat na polovico svoj glas 25 zguby, koker: usek teli, omnium horum; ven, foras; per, apud; pes, canis.
6.	Namejsti e postavim i, inu i namejsti e: u' mejsti, u mejste.
7.	U' enih krajih postavim o namejsti u, inu u namejsti 30 o: toko, toku.
8.	Kir je y, se terši inu počasniši izreče, ta i pak hitreši, koker: od drugih reč«/; ne morem reči.
9.	Per nikaterih besedah ne perstavim.zadni i, koker: znam pisat, kir be imel reči: znam pisati; glilii viži ne perstavim u, 35
kir be ga sicer imel perstavit, koker: u' taistim kraju, namejsti: u' taistimu.
10.	Rečem vuner inu vender; pišem ymam inu imam.
11.	Malukedej postavim dva ff, dokler ta dovgi f se ostru 40 izreče, koker: pifat, ta krajši s pak se izreče mehku, koker: sima,
hyems, semla, terra, sad, retro, fad, fructus. Leta zločik je tudi mej flie, adhuc, in .s/te, jam; shala, fhala; glihi viži mej s inu sli: skakam, sagam.
12.	T pred i postaulen se ne izreče, koker c; zatorej tretio 45 se ne izreče trecio, koker u' latinskilnu tertio.
13.	i vocal, j consonans, u vocal, v consonans. Tadougij se dostikrat izreče, de se komej čuti, koker pel jim. duco, dianje. sdihvanje.
14.	Sem se ogibal nemških besedy, kulkur sem mogel, zunej 50 tistih, katere so že krajnskimo jeziko lastne postale, koker: ursoli,
folk, kunšt.
15.	Ukupej pišem inu stisnem koker eno besedo: šmjm. nesim, aku be lyh ymel dve izločit: s nym, cum illo, ne sim. non sum.
55 16. Useh leteh izločkov konc be se lohku sturil skuzi lete čerke: ' ' A; kir pak preveč pogostu postavlene be morebiti veči zmešnjavo delale, zatigavola taiste na strani pustim, samu u' enih krajih zaznamnijem, kadar namreč očem ta zadni a al' e nisku, kasnu inu (toku rekoč) z' zapertimi usti izreči, koker: oni 60 terpe, illi patiuntur; leta, volitat; leta, ista.
Skuzi taku krajnsku pisanje jest Slovencam obene terdne regelce ne stavim, temuč samu pot rezodenem k' lohkešimo branjo tiga mojga pisanja.
2. O samudi časa.
1.
Ne pusti obeniga dneva nepridnu preteči, de na bo ta ner-kraiši čas minil brez tuojga dobička. „Particula boni doni (diei) te non praeterea". Toku učy s. duh skuzi usta tiga modriga inu tebe, o človek, opominja, de be obene lepe perložnosti ne o zamudel dobru sturyti. „Nullam occasionem exercendae virtutis omitte." Dokler lepa perložnost je, koker ena tica, kateri tebi k' nogam sede inu se pusty lohku ujeti; če hitru po nje na sezeš, zupet zlety inu se (tok' rekoč) tebi smeja, kir jo ne boš več lohku
dobil. Ravna toku lepi čas inu perložnost dobrih deli' se tebi dostikrat nakloni; če iz lenobe inu nemarnosti opustiš dobru 10 sturyti, čas bo pretekel, perložnosti ne boš več ymel dopernesti dobre della, tebi posebnu potrebna k' izveličanjo tuoje duše. Tiga en lepi nauk ymaš nad gobovmi, od katerih govory današni evangeli: Leti so čakali na tisti čas, ob katerim je ymel naš iz-veličar ondi mimu pojti, inu koker hitru so ga ugledali, so zdajci 15 svoj glas uzdignili inu so diali: ,.Lubi mojster, usmili se čez nas." Nyh prošnja je bila ušlišana, kir so od svojih gob očišeni postali. Kadar be oni bili po nyh len6bi postopali, okuli sebe gledali inu prazne pogovore mej seboj deržali, be bili zapravli leto lepo perložnost, zamudili Kristusa inu be ne bili od nyh 20 gob očišeni.
2.
Onu je pač resničnu, kar je dial Seneca: „Magna pars vitae elabitur male agentibus, maxima nihil agentibus, tota aliud agen-tibus." Epist. I. Velik dev živlenja prejde u'hudobnimu dianju, ner-veči u'zanikernosti, celi u'ussih drugih opravilah zunej dobrih deli. 25 Aku si mej timi pervimi, kateri en velik dev svojga živlenja u' hudobi inu u' grehih zapravjo, se ymaš bati, de se nad tabo ne bo yšlu, kar je dial Jeremias: „Vocavit adversum me tempus." Usse dneve, usse tedne, usse mesce, usse lejta tvojga živlenja bo gospod Bog nezaj poklical in poreče: „Pogledej na leta lepi 30 čas, kateriga si zapravel u' lenobi, u' prepovedanih luštah inu u' grešnimu zaderžanju . . .
Seneca je enkrat šal mimu ene lepe, vissoke hiše inu je uprašal, kaj za en gospodar noter prebiva, inu kir je njemo po-vedanu bilu, de noter prebiva en žlahtnek z' imenam Servilius 35 Vaecia, kateri uves čas druziga na della, koker jej inu pije, ležy inu spy, jegra inu postopa bres usse skerby, bres ussiga pridniga opravilla, nato je dial Seneca: „Ne recite več: tukej prebiva Vaccia, temuč tukej je pokopan Vaccia. „Hic Vaccia situs est." Dokler, karkuli je u' njemu človeškiga, je mertuo, inu druziga 40 njemo ne ostane, koker žvinsko, neumno živlenje. „Hic Vaccia situs est." De se kej taciga oe bo moglu od tebe reči, conserva tempus. Kadar lepi čas inu perložnost ymaš, dobra della doper-našej, ne podej se u' lenobo.
BO. Miha Paglovec. a) Iz predgovora k „Tomažu Kempenčanu". 1745.
Lete zlate bukvice zavolo teh lepih inu svetih navukou so v' usse sorte sprahe, ja cilu, koker spriča Henricus Somelius, en imeniten jesuvitar, v turško spraho prestaulene, inu nobene bukve zunei svetiga pisma nisso ble tulkukrat predrukane, koker so ble 5 lete . . De bi tedei tudi ti lubi Slovenci inu Krainci tiga veli-kiga nuca inu fruhta, kateri skuz branie ali poslušanie teh bukvic se zadoby, se mogli poslužiti inu k' nucu nyh dušic se deležni sturiti, se je ta muja perložila, taiste v' krainsko, okuli Lublane navadno spraho preložiti, z tako skerbjo inu spregledaniam, de 10 tudi ti gmein ludje bodo taiste lehko zastopili; zakaj eni inu drugi navuki, v' teh bukvicah zapopadeni, so tešku tudi tim La-tincam zastopiti; de se pak bodo mogli zastopiti, so taki navuki za te gmein ludy taku rezloženi, koker taiste ta laški inu nembški izkladovic izkladajo, rezločjo inu zastopit odkazujejo, dokler pri 15 tem delu, to je, de so se lete bukvice v' krainsko spraho prestavile, so se taki možje pomujali, kateri te štiri sprahe, latinsko, nembško, laško inu krainsko so dobru znali inu zastopili, de skuzi to, kar v' latinski sprahi je bilu tešku zastopit, je nekei ta nembška. nekei pak tudi ta laška inu skorei leta narveč rezlo-20 čila, kaj je otel ta vučenik z' en navuk nam naprei nesti.1
b) Iz predgovora k „Sveti vojski". 1747.
Kar vi, lubi moy Krainci ali Slovenci, v' letih bukvicah bo-dete brali, letu je nekadei vučil inu spissal v' laški sprahi ta vu-čeni inu za niega brumnosti volo sylnu znani inu imenitni P. Laurentius Scupuli ... Po niegovi smerti so one v' usse sorte 5 sprahe preložene inu prestaulene. De bi tedei tudi ti ludje, kateri samu krainsko ali slovensko spraho znajo, ali pak drugi, kateri lete bukvice v' eni drugi sprahi nimajo, se mogli leteli prou nucnih, v' teh bukvicah zapopadeneh navukou deležni sturiti, se je en deželski mašnik pomujal, te zlata vredne bukvice 10 v' to krainsko, okuli Lublane navadno spraho preložiti, v' druk dati inu to perložnost ussim sturiti, se z' timi nucnimi bukvicami preskerbiti . . Leta svetnik Franciscus Salesius je vednu lete bukvice bral, tudi drugim svituval: Kateri žely inu oče enu prou Bogu dopadlivu žiulenie pelati, leta ima toku dobru lete bukvice,
koker te bukvice Thomasa Kempensarja brati, dokler kir Thoma- 15 sove bukvice so za to dobre, de skuzi nyh navuke bode ta človik v' niegovi pameti resvitlen, božjo volo inu lepoto tih tugentou bel inu bel spoznati, toku so pak lete bukvice za to dobre, de tiga človeka volo ali serce volnu inu perpraunu sture, vsse to na pravo inu Bogu dopadlivo vižo dapernesti, kar k' eni pravi brum- 20 nosti šliši.
x I
31. Kajkavski pisatelji v XVII. stoletju.
Bolj živo in veselo gibanje se kaže v tej dobi na književnem polju kajkavskem. Kajkavska književnost je v tej dobi mnogo večja od ostale slovenske ter jo daleč nadkiiljuje, toliko glede na pisavo, ki je mnogo čistejša in pravilnejša od naše, kolikor z ozirom na vsebino knjig, ki niso samo nabožne, temveč tudi 5 posvetne in učene. Med kajkavskimi pisatelji slovijo v tem času najbolj redovnik Ivan Belostenec (f 1675) po svojem velikem latinsko - ilirskem in ilirsko - latinskem rečniku: »Gazophylacium latino-illyricum", ki je prišel stoprav po njegovi smrti v Zagrebu leta 1740. na svetlo, in kteri še dandanes sluje kot izvrsten in 10 rabljiv slovar; nato Pavel Vitezovič iz Senja, prijatelj in vrstnik našega Valvazorja, zaradi svoje »Kronike" (1696) in drugih slovstvenih del; potem zagrebški škof Peter Petretič po svojih evangelijih (1651), in redovnik Jurij Habdelič po svojem rečniku (1670) in po knjigi: »Prvi otca našega Adama greh" (1674). 15
32. Peter Petretič.
Sv. evangeliji.1 16 51.
1. Iz predgovora.
Ja takajže buduči pastirom i biškupom nedostojnem cirkve zagrebečke, želeči nasleduvati ove imenuvane velikoga imena (kem se ja ne prispodabljam) i velike dostojnosti biškupe, vsem serdcem jesem želel na početke moje biškupije i dendenešni želem »salutem populorum meae curae commissorum", dušnoga zveli-čenja ljuctvu i ovcam duhovnem, pazke moje pastirske i biškup-ske preporučenem i zručenem; te poimene i navlastito jesem toga želel i vezda ga želem vam, o poštuvani brati, slovenskoga orsaga
plebanuši i duhovni pastiri, kotere ja na početke moje biškupije 10 poleg časti i dužnosti moje hotevši pomoči i koliko toliko zlehkotiti vu vaše takajže pastirske časti i dužnosti; jesem zboga vas i zaradi vaše potreboče včinil (ne sam po sebe, nego) po drugeh, gluboko vučeneh i visoko mudreh redovneh ljudeh i pastireh cirkveneh: najpervlje reči sveteh evangeliomov (kii su vu slovenskom orsage 15 okolu godišča obični i navadni,) iz dijačkoga te vugerskoga textuša na naše pravo slovensko, zagrebečko slovo pravdeno (poleg moje štime) prenesti, od reči do reči, gde je bilo moguče te je slovenščina prepustila. A gde pak to ne bilo prikladno, jesem včinil dijačke reči tak spisati, da ijm pravoga razmenja vrazil nesem. 20 Negde pak nekotere židovske reči jesem na meste ostavil, nasledu-juči vu tom drugeh narodov evangeliome preobernene.
Zato, po keh dob pred tem toga ne bilo videti vu našem slovenskom orsage, slovenskem jezikom dostojno štampaneh evangeliomov, ja, gledeči na občinsko dobro te na duhovneh pastirov 25 potreboču, jesem včinil ove evangeliome slovenske ispraviti i štampati, vu to ime, da bi naši cirkveni pastiri i prodekatori slovenski svete evangeliome iz knjig slovenskeh pred ljuctvom čteli, poleg običaja i navade prodekatorov vugerskih, nemškeh, češkeh i kranjskeh, koteri svete evangeliome vsaki vu svoj jezik 30 imaju preobernene i štampane.2
2.
Ništar menje zato ne ga broja, ni računa nevmetelnem ljudem v našem slovenskom orsage, najime po gorah i goricah, po seleh, po krainah i njihoveh kotareh, kii teh navukov niti znaju, niti razmeju; tak da megj sto ljudmi jedva se nahagja jeden, ki 35 bi dobro znal čteti veru apostolsku ali desetere zapovedi božje, te i onoga, kaj znaju jezikom spočitati, pametjum ne razmeju. Vnogi jesu, kii od treh peršon svetoga trojstva, od Kristuševoga božanstva, od križa, od smerti, od njegova vu oltarskom zakramente nazočibitja, od hasne i potreboče svetoga pričeščanja i 40 od vnogeh drugeh kotrigov vere kerščanske, na dušno zveličenje distincte znati i koliko toliko razmeti potrebneh, nikaj niti znaju, niti razmeju. Zato tem takovem nevmetelnem i priprostem ljudem jesu stokrat hasnoviteši i bolje na dušno zveličenje potrebni priprosti katechizmuši i navuki duhovni, nego su im potrebne 45 visoko vučene i veliko mudre prodeke, kotereh oni ali kruto malo ali prekorubce nikaj ne razmeju.3
2. Opazita o posvetnih pesnih.
4
Vzemi na pamet, da se ova popevka od četireh poslednjeh doguvanjih hasnovito more popevati na svadbah i goščenjah i ostaleh veselicah telovneh, buduči ona jedna duhovna vuzda, kum se stezuju grehi lakomnosti te pijanosti z vnogemi drugemi, ko-teri iz sveckoga veselja pohagjaju. I to dosta budi ovde od po- 5 pevkih pridaneh, koteremi se vnogi navuki, vu sveteh evangelio-meh zaperti, tomače i na razum daju, i koteremi se od seh dob z voljum božjum, po menje po več, od leta do leta budu vun pukale i trebile goi e rečene nečiste i nespodobne popevke, dokle se strebe i zateru.5	10
Ove perve i za ovemi prišestne popevke jesu ovde postavljene v to ime, da se popevaju, ne leprav vu cirkvah, po svetkeh, pod mešami ali na procesjah od cirkve do cirkve putujuči, nego i po delatifikeh vu vsake fele mestah, rekši na polje koseči, orjuči, ženjuči etc., na goricah kopajuči, koleči etc. mesto na- 15 vadneh negdašnjeh stareh poganskeh i sramotneh popevkih, ko-tere priprosti ljvidi, poimene ženskoga spola, gustokrat popevaju, plešuči, tancajuči, delajuči, doma, vune na polje, na goricah, sramotno se šaleči te druge ljudi, keh nazoči ne, ogovarajuči i te tako ve grehe za šalu jemljuči te za ništar deržeči.6	20
3. Ave, maris stella.
1. Zdrava zvezda morska,
Prava mati božja, Mati vsegdar deva, Kraljica nebeška:
4. Pokaži se, da si Naša dobra mati, Da po tebe prime
Tvoj sin naše prošnje.
2. Ka si zdravje vzela Iz vust Gabriela, Premenivši ime Nepokorne Eve.
5. O deva devica, Čista, tiha, krotka, Včini nas od grehov Čiste, tihe, krotke.
3. Prosti duge krivem, Daruj pogled slepem, Zlo od nas odprosi,
Vse dobro nam sprosi.
6. Včini, da živemo Čisto i ponižno, Da se s tvojem sinom Vsegdar veselimo.
7. Dika budi Bogu, Otcu, sinu, duhu, Presvetomu trojstvu, Jedinomu bostvu. Amen.'
Krestomatija slov.
8
n
Nakaniuši našega zveličitela\ gospodina Kristusa zemeljski žitek nakratkom popisati slovenskem našem jezikom i iz njega neke kerščanske navuke izpeljati, dojde mi na pamet, da ne bu morebiti žal pobožnomu štaucu, ako u napredek jednemi knigami 5 porušcnje nature človečanske poznamenujem, kotera iz pervoga otca našega Adama i njegove pregreške izhaja, kotera je zrok bila pogubljenja usega človečanskoga naroda, i zbog toga sina božjega na ou suet prišestka. Ar se uffam, da, spoznauši zjedne strane veliku našu nevolju, zdruge pako nepresežnu milošču i 10 miloserdnost Boga našega, ki se je dostojal za grehe,naše našem mlahauem telom obleči, spoznamo takaiše i dužnost našu, kum smo mu zavezani na zahvalnost i vckivečnu službu. Naj adda bude.1
I da gdo ne štima, da bi samo židousko ljuctvo nestalnost-jum pameti svoje betežalo, domače pelde (da ništar za druge orsage ne rečem) prece debele i škodljive imamo. Jednu samu na pervo ti dajem, kteru našega vremena plemeniti historicus 5 Mikula Išthuanfi (Pannonicae historiae lib. 24. ad annum Ghristi 1573.) i za njim Juraj Rattkaj. slobodni gospodin od velikoga Thabora, lector i kanonik zagrebečki, (lib. 4. memoriae regum ae banorum etc. pag. 148) pišu.
Vsegdar je pervo slovenskoga orsaga ljudi, kakti pravoga 10 kerščanskoga katholičanskoga, ta hvala i dika bila, da su naj-pervo verni u prave rimske vere bili, pak svojem kraljem, banom, generalom, kapitanom i druge zemeljske tot cirkvene, tot suetske gospode. Ali tu hvalu i diku malo kaj ne zgubiše, morebiti od vugorske i erdelske mužadie peldu uzeuši, ar malo pervo toga i 15 tam se je bila velika mužka burka zdignula, ku gore imenovani Ištvanfi u rečene historie široko spisava, nam se ž njum mutiti ne lažno.
Leto adda ono 1573. naglo se zbuči mužadia proti gospode i plemenitem ljudem, ta zrok dajuč, da ju gospoda na tlake i 20 dohodke penezne takve nemilo naganjaju, kakve premagati ne more. Zato zbukom oružje, kakvo je gdo mogel imati, zdignu,
2. Nestalnost priprostega ljudstva.
najpervo vu onom polju (reči su Ištvanfieve), ktero na širokom medj vodami Savum i Kupum stoij; i berže časa spravi se obo-ružnoga, ali neumetelnoga ljuctva do dest jezer, i tak da bi se čez brege svoje naglo Sava razleala, tak ono ljuctvo, kadgoder 25 je išlo, plemenitaške duore i hiže je razbjalo, robilo, žgalo. Medj temi pako duori i hižarni najpervi je bil plemenita, viteškoga človeka Jurja Punekoniča na Samoborskom polju, ki je malo pervo iz turskoga sužanstva bil vušal. Odonud pako proti Save iduč, usem su onuda stoječem velik strah zaudali, i ako su kteroga 30 plernenitoga človeka u ruke dobili, taki su ga nemilo zarazili.
Gda bi do Save bili došli, poslali su zmedj sebe posle u kransku zemlu k mužem i k drugem bližnjem susedom, ki bi im povedali, da, ne moguči več teškoče i nemilošče svoje gospode terpeti, proti njim su oružje prodignuli. Zakaj zato i njim sve- 35 tuju, da, ako hote slobodni biti i u lepe slobodščine živeti, da kaj berže, to berže, volju i oružje sobum slože. Kem poslom odluček, kakvo ga su želeli, da se neki, kteri su stali medj Su-tlum i Dravum, ka voda štaersku zemlju od slovenskoga orsaga luči, neka listor čez Savu preidu i nekuliko dalje pojdu, da se M) i oni hote po malom uremenu ali na Ptujskom, ali na Varaždin-skom polju ž njimi skupiti i, oružje združiuši, sreču kušati.
Prevoziuši se adda čez Savu, kajgoder lepšeh bilo duorov i marofov, naulastito pako Ferenca Tahia, ke je on bil lepo ci-frasto učinil načiniti, ognjem i oružjem jesu prez vse milošče 45 terli i žgali. Bili su u te slepe naglosti blizu ure prišli na doljnu Stubicu, gde hasnovite toplice zuiraju na pomoč unogeh betežneh. Onde tabor postaviuši, razposlaše okolu in okolu omamljene sre-čicum muže, ki prez nijednoga razloga dvore i imanja pleme-nitska žgaše i robiše i na ništar staviše, i unožina pak usaki dan 50 mladeh mužičeu (tolvajčičev) k njim se pridružavaše.
I gda bi se ih unogo jezer vkup bilo spravilo, zebrah su si poglavara nekoga Matea Gubesa, ki jim se je medj drugemi i unietelneši i mudreši i proti gospode serčeneši videl, koga su i kraljeuskum častjum nespametno imenuvali i daruvali. Posta 55 adda Gubes muž kraljem.2
Preporod slovenskega slovstva.
1765 — 1843.
A.
j 84. Prehodna doba. 1765 — 1795.
Slovstvo vsakega naroda je v ozki zvezi z občno ljudsko prosveto. Državne naredbe, ki povzdigajo omiko narodovo, pospešujejo ob jednem tudi književnost njegovo. Tekom osemnajstega veka je propadalo slovensko slovstvo vedno bolj in bolj; 5 bati se je bilo, da se jezik slovenski popolnoma izpodrine iz knjige. Priprosto ljudstvo večinoma ni znalo čitati, v znanosti pa je gospodovala latinščina in nemščina. Za pouk in omiko pripro-stega naroda ni država mnogo storila; občinske in zasebne šole so bile redko sejane in še te slabo urejene. Stoprav blaga celo sarica Marija, Terezija je Jjiidsko šolstvo povzdignila na višjo stopinjo: Nmnoživši glavne in ljudske učilnice, razglasila je-teta 1774. občno postavo, pa kteri so preustrojili pouk na omenjenih šolah. Delo svoje matere nadaljujoč, pomnožil je cesar Jožef II. število nižjih šol ter naložil starišem dolžnost, da so pošiljali svoje 15 otroke v šolo. Ta skrb za ljudsko izobrazbo je imela blagodejnih nasledkov i na polju slovstvenem. Pod tem mogočnim vplivom se je oživilo tudi slovensko slovstvo, in enkrat probujeno, razvijalo se je-tako hitro in vidno, da se njega razcvet ne meri po sto-, temveč po desetletjih. Znamljivo je nadalje, da niso kali 20 naše književnosti poganjale sedaj le v središču slovenskega ozemlja, temveč da so vznikle močne in krepke v vseh slovenskih pokrajinah. Po razvitku svojem se deli slovenska književnost od leta 1765. do 1843. v tri dobe, in sicer v dobo od leta 1765—1795. z Markom Pohlinom, B. od leta 1795 — 1830. 25 z Valentinjtun Vodnikom, in C. od leta 1830—1843. s Francetom Prešernom.
Zadnja desetletja je imela slovenska književnost svoje zatišje skoro le med redovniki. Naravno je tedaj, da se je v njihovi sredi tudi oživila. Avguštinec Marko Pohlin je stopil kot marljiv in vnet književnik na zapuščeno polje slovenskega 30 slovstva. Zbravši okoli sebe vse delavne moči, določeval je smer jeziku in slovstvu. Svoje delovanje je začel z abecednikom leta 1765., s kterim je brez dvombe ustregel ljudstvu in šoli. Videč, da je pisateljem najprej slovnice potreba, ako liote pisati pravilno in dosledno, izdal je tri leta pozneje »Kranjsko gramatiko" 35 (1768), a žal našemu jeziku na škodo. Oče Pohlin je hodil namreč svoja pota, ne oziraje se na živo govorico priprostega naroda, niti na svoje prednike. On daje svojevoljno jeziku pravila, kterih nikjer v njem ne zasledujemo; on kuje in izmišlja besede proti duhu našega jezika ter razlaga njih pomen zgolj po svoji bujni 40 domišljiji, kakor nikdo niti pred njim, niti za njim. Pohlinova slovnica ima svoje mesto daleč za Bohoričevo prvo poskušnjo (1584), a vendar je bila nje potreba tolika, da je leta 1783. doživela drugo izdajo. Smatrajoč se za prvega slovničarja, nadaljeval je oče Marko svoje jezikoslovne novotarije ter izdal že dolgo 45 obetano in težko pričakovano »Malo besedišče treh jezikov" (1782), kteremu je deset let pozneje sledil slovar »Glossarium slavicum". V teh dveh knjigah je dosegel Pohlin vrhunec svojega jezikobrodja. Meneč, da nima slovenščina dovolj lastnih besed, sprejemal je v svoja rečnika popačene nemške izraze, ali zajemal besede iz 50 drugih, največ čeških knjig; kjer pa ni našel pravih pozname-novanj, tam jih je koval in izmišljal samovoljno; toda s tem še ne zadovoljen, razlagal in pojasnjeval je pomen slovenskih besed in njih pisavo iz arabskega, grškega in drugih jezikov.1
Srečnejši je bil Pohlin v svojem delovanju za priprosto 55 ljudstvo. Z bistrim očesom je spoznal, da potrebuje isto raznih knjig, po kterih se naj privadi čitanju, da se tako povzdigne do višje omike. V to svrho je prevajal in izdajal spise duhovnega zapopadka, kakor molitvene bukvice, katekizme, pridige; največjo zaslugo pa si je stekel s posvetnimi knjigami, kakor so na pr.: 60 Bukvice za rajtinge, Opravek tega človeka, Kmetom za potrebo in pomoč, Kratkočasne uganke.
Pohlinovo književno delovanje je bilo tedaj vsestransko in jako plodovito. Pisal je v latinskem in laškem, v nemškem in slovenskem jeziku ter spravil na svetlo kakih dvajset tiskanih 65
knjig, v rokopisu pa jih ostavil do deset. Med zadnjimi je najznamenitejše delo njegova književna zgodovina slovenska, ktero je izdalo zgodovinsko društvo kranjsko leta 1862. z naslovom »Bibliotheca Carnioliae". 70 Osobito velik napredek se je storil v naši književnosti s tem, da so se jeli sedaj ozirati tudi na posvetne potrebe priprostega naroda, dočim so poprej razun slovnic in slovarjev spisovali le knjige nabožne vsebine. In v tem je storil Marko Pohlin prvi korak. Obžalovati je le, da je v svojih spisih zel6 nemčeval in 75 jezik tako pačil, da se je več desetletij kazal njegov škodljivi vpliv. A temu se ne čudi, kdor pomisli, da je Pohlin, rojen v Ljubljani (1735), stopil že kot dvajsetleten mladenič v samostan bosih avguštincev v Mariabrunnu blizu Dunaja in živel vedno le po mestih, sprva v svojem rojstnem mestu kot propovednik 80 in subprior, pozneje pa večjidel na Dunaju kot prednikov namestnik in vodja samostanskih novincev v Mariabrunnu, kjer je umrl leta 1801. Pohlin ni tedaj poznaval nepopačene govorice priprostega naroda, temveč iskal svoj vzor v jeziku, kakor ga govore navadni meščanje.
85 Najlepše se je koncem osemnajstega veka razvijala nabožna književnost. Vsem na čelu stojita najboljša tedanja pisatelja Jurij Japelj in Blaž Kumerdej. Prvi, rojen v Kamniku (1744), šolal se je v Ljubljani, dvanajsl let kaplanoval v Trstu, bil škofovski tajnik v Ljubljani in pozneje dekan na Gorenjskem. 90 Leta 1799. je postal korar v Celovcu in potem višji nadzornik ljudskih šol v krški škofiji. Naposled je bil za tržaškega škofa izvoljen, ali ta veseli glas mu je došel na smrtni postelji (1807). Japelj se sveti kakor zgodnja danica v slovstvu slovenskem ter obeta svetlejšo prihodnjost naši književnosti. Njegova delavnost 95 je bila vsestranska in plodonosna. Za šolske potrebe je priredil »Veliki katekizem", ki je doživel štiri izdaje; za priprosto ljudstvo je izdal »Liste in evangelije", svojim duhovnim tovarišem pa priskrbel »Pridige za vse nedelje skozi leto" v dveli delih. Izvrstnega prestavljalca se kaže Japelj v svojih »Cerkvenih pesnih" 100 (1784 in pozneje), ktere je za isto dobo preložil prav izvrstno, in izmed kterih še nektere dandanes pojo po cerkvah slovenskih; tako na pr. »Pred tabo na kolenih, O Bog, te molimo", ali »Pred stolom tvoje milosti Tvoj verni ljud kleči."
Najznamenitejše delo Japljevo pa je prevod sv. pisma. Začel ga je skupno z Blažem Kumerdejem (1738—1805), kteri je, rojen 105 v Bledu na Gorenjskem, dobro poznaval jezik slovenski. Prevod sta pričela z novim zakonom, ki je prišel v dveh zvezkih leta 1784. in 1786. na svetlo (v drugi, zboljšani izdaji pa leta 1800. in 1804.). Nato sta skupaj dodelala prve štiri bukve Mojzesove, kar pride Kumerdej, ki je bil vodja malih šol v Ljubljani, za 110 okrajnega šolskega poročevalca v Celje. Zatorej se je prevod malo zakasnil, in Japelj je izdal sam dva zvezka starega zakona (1791 in 1796). Ostale dele starega zakona pa so priskrbeli drugi prelagatelji, med kterimi se najbolj odlikuje Jožef Škri-njar, in celo prvo katoliško sv. pismo je zagledalo do leta 1802. 115 beli dan. Prevod katoliškega sv. pisma je na veliko čast tedanjim pisateljem in se mora prav dobro in vestno delo imenovati. Saj šo pa tudi sodelovali pri njem najboljši književniki one dobe; kajti predno je kak zvezek izšel, presodil in pregledal ga je poseben odbor, v kterem so delovali najboljši poznavatelji 120 našega jezika, med njimi v prvi vrsti Japelj in Kumerdej, Jožef Š kri n j ar, Jožef Debevc, kteri je spisal predgovor o či-tanju sv. pisma starega zakona (1791), in Valentin Vodnik, prvi naš pesnik in književnik v naslednji dobi.
Japelj in Kumerdej sta se pri svojem delu ozirala na druge, 125 tudi slovanske prevode in se posluževala raznih slovanskih reč-nikov. Prizadevala sta si pisati čisto slovenščino, iztrebivši iz Dalmatinove biblije nepotrebne tuje besede, ter sta povzročila velik prevrat v slovenskem jeziku. Pisala sta po Bohoričevi slovnici, ne glede na Pohlina, a mnogo boljše od Trubarja in 130 Dalmatina, tako da smemo zlasti drugo izdajo njunega novega zakona imenovati najpravilnejšo knjigo slovensko do iste dobe. O njuni delavnosti in o njunem jezikoznanstvu pričajo nadalje tudi zapuščeni rokopisi. Japelj je ostavil obširno slovensko slovnico, primerjajoče sklanjatve slovanskih jezikov in več prevodov 135 nemških pesnij od Mendelssohna, Gellerta, Kleista in Hagedorna; Kumerdej pa je spisal „Poskušnjo o kranjskem pravopisu", slovensko slovnico in rečnik, a vrh tega je v svojem poklicu še mnogo deloval za naše šolstvo in izdal čitanko za ljudske učilnice.
Vsestranska književna probujenost v tej dobi ima tudi v 140 pesniškem oziru zabeležiti nov napredek. Dočim so doslej izda-
jali le cerkvene pesni, med kterimi so se najbolj priljubile romarske pesni (1757—1775) Cirkničana Jakoba Repeža, svete pesni duhovnika Maksimilijana Redeskinija (1775)2 in cer-145 kvene pesni Jurija Japlja (1784), pokažejo se sedaj že pojavi posvetnega pesništva v umetnem stihotvorstvu (šestomer, distihon). Po Pohlinovem prizadevanju je zbral oče Janez Damascen, t. j. Tržičan Feliks Dev razne posvetne pesni ter jih izdal v treh zbirkah od leta 1779—1781. pod naslovom: „Skupspravljanje 150 kranjskih pisanic od lepih umetnostij". Te zbirke so prvič zato zanimive, ker so v našem slovstvu prva poskušnja, da so jeli z združenimi močmi gojiti posvetno pesništvo, in drugič, ker se nahajajo v njej prvenci Vodnikove muze. V Devovih „Pisa-nicah" je pognalo tudi dramatsko pesništvo svoje prve kali; saj 155 nam podajejo libreto prve slovenske opere ,Belin", ktero je uglasbil okoli leta 1780. kamniški učitelj in orgijavec Jakob Zupan.3 Temu početku sta sledili deset let pozneje veseli igri: »Zupanova Micika" in „Veseli dan ali Matiček se ženi", kteri je, prav v domačem duhu preloženi, spravil Anton Linhart v 160 Ljubljani na oder slovenski.4
Za razvitek naše književnosti je pomenljivo tudi društvo: „Academia operosorum Labacensium — Ljubljanska teh delavnih modrina", ktero se je zanimalo za vedo in umetnost. Ustanovljeno že početkom osemnajstega veka, jelo je društvo kmalu hirati ter 165 je popolnoma prenehalo, dokler ga niso Pohlin, Japelj in Kumer-dej znova oživili leta 1781. Najbistrejši možje iste dobe so bili udje ljubljanske akademije. Njej na čelu je bil marljivi grof Janez Edling, vladni šolski poročevalec, kije kakor Kumerdej deloval tudi na polju šolske in vzgojeslovne književnosti. Razun 170 vede in umetnosti so se ozirali udje te družbe, ki je sicer le šest let skupno delovala, tudi na dejanske potrebe priprostega ljudstva. Med njimi je posebno zaslovel Anton Linhart (1756— 1795), iz Radoljice doma. Ta je izdal zbirko nemških pesnij „Blumen aus Krain" (1781), kjer se po stari slovenski narodni 175 pesni opeva „Boj med vitezom Lambergarjem in Pegamonr'; osobito pa se je proslavil po svoji nemško pisani kranjski zgodovini (v dveh delih 1788 in 1791), ki se glede na razsodnost vrlo odlikuje od prejšnjih zgodovinskih del. Za domačo književnost si je s tem stekel zaslug, da je prvi spravil gori omenjeni igri 180 v predelani obliki na oder, in da je za priprosto ljudstvo preložil knjigo „o kugi in bolezni goveje živine" (1792).
Književno gibanje je bilo zadnjo četrt osemnajstega veka prav živahno, toda žal, da se ni razvijalo v popolnoma pravem tiru. Ne poznavajoč prednikovih del, ali jih ošabno preziraje, kovali so tedanji književniki slovenščino v nenaravne spone, sprva 185 Marko Pohlin, za njim pa skoro vsi njegovi vrstniki. Ne da bi bili slovnico posnemali iz jezika, silili so jezik v samovoljno izumljena pravila brez zdravih načel in brez vsake doslednosti ter so krpali besede po tujem kopitu. Spoznavši nedostatnost boho-ričice, skušali so tudi zboljšati in popolniti črkopis, a to jim 190 je izpodletelo, iskajočim svoj vzor v nemškem pravopisu. Glavni znak te dobe je njen nemčevalni značaj; vsi spisi imajo na sebi pečat tujega duha, ki jim je bil jedini voditelj v pisavi. Le Ja-pelj in Kumerdej sta se proti koncu osemnajstega stoletja rešila teh nenaravnih, tujih spon.5	195
Proti tako samovoljnemu delovanju Marka Pohlina in njegovih vrstnikov se je hitro vzdignil glasen upor, in sicer, kar je jako znamljivo, najprej v sosednih slovenskih pokrajinah. Krepko in dejanski se mu je ustavljal prvi slovenski pisatelj na Koroškem, jezuit in misijonar Ožbald Gutsman (r. v Grabštajnu 200 1727, f v Celovcu 1790), v „Kristjanskih resnicah" (1770), do-davši jim »Opombe o slovenskem in kranjskem pravopisu", v kterih očitno pobija Pohlinove jezikoslovne novotarije. Gutsmanov jezik nam kaže koroško narečje ter se odlikuje po svoji čistoti in pravilnosti. Videč, da je Pohlinova slovnica napačna, spisal 205 je sam leta 1777. slovensko slovnico, ki je zlasti zaradi tega zanimiva, ker je Gutsman prvi v njej zaznamoval šestero v slovenščini rabljenih sklonov. Knjiga je bila jako pripravna, in njena vrednost se kaže tudi v tem, da je doživela šest izdaj. Vsakdanjim potrebam ustrezajoč, izdal je Gutsman »Evangelije in 210 branje" (1780) ter sestavil velik nemško - slovenski rečnik leta 1789. To delo je najznamenitejše njegovo in še ima dandanes svojo vrednost, ker hrani v sebi natanko zabeležen jezikovni zaklad koroškega narečja.
Manj kakor Gutsman so nasprotovali Pohlinu štajerski pi- 215 satelji. Razun Žige Popoviča, ki je ostavil v rokopisu posebno razpravo o Pohlinovi slovnici, oglasil se je le Celjan Jožef Ha si proti kranjskemu jezikoslovcu v »Svetem postu" (1770), kjer v predgovoru ponižno razkazuje, kako se loči od Pohlinovih pravopisnih pravil. Drugi štajerski pisatelji pa niso gledali na 220 nikak slovniški napredek, vsak le pišoč v okornem jeziku svojega
okraja; tako je na pr. France Gor j up spisal v jeziku celjske okolice svoje „Evangeljske nauke za vse nedelje in praznike" (1770). Le Jurij Zelenko, župnik na Kalobju, ravnal se je 225 po Pohlinu v svoji »Slovenski gramatiki" (prva v domačem jeziku pisana slovnica 1791), kjer pa še skoro jezik bolj pači, kakor prednik njegov. Nekterim književnikom pa ni bilo toliko mari za pravilen jezik, kakor za gospodarske potrebe na kmetih. Dobro stran Pohlinovega delovanja sta tedaj posnemala Anton 230 Breznik, duhovnik v Žalcu, ki je izdal „Večno pratiko o gospodarstvu" (1789), in Janez Goličnik, rojen v Mozirju, kteri je priskrbel v slovenskem prevoda „Antona Janše Popolno po-učenje za vse čebelarje" (1792 v Celju)."
Najznamenitejša prikazen v tej dobi na Štajerskem pa je 235 Leopold Volkmer (1741 —1816), slavni pesnik Slovenskih goric, ki je prvi zlagal vesele slovenske posvetne pesni in basni ter jih dajal med ljudi. Rojen v Ljutomeru, služil je za duhovnika v Ptuju in v okraju njegovem. Ni bilo poštene veselice, kjer bi ne bil povsod priljubljeni pesnik Volkmer razveselil družbe 240 s kratkočasno pesmico v prijazni domači govorici. Pesnikovati je najbrž začel že leta 1765., ko je postal duhovnik pri Sv. Ož-baldu blizu Ptuja, in zložil je na stotine cerkvenih in posvetnih pesnij, ezopskih basnij, deloma izvirnih, deloma po Gellertu, Gleimu in Lessingu posnetih. Razun tega je izdal pridige in 245 krščanski nauk ter še zapustil marsikaj v rokopisu. Njegove pesni so polne lepih naukov in nedolžne šale ter so se tako priljubile, da jih ljudje po Slovenskih goricah še sedaj radi pojo.
V tej dobi se slovenski pisatelji niso posluževali skupnega književnega jezika in jednotne pisave. Vsak je rajši spisoval 250 knjige v tistem jeziku, kterega so govorili ljudje v njegovem okraju in ga tedaj najbolj umeli. Osobito ogerski Slovenci kraj Mure ob meji štajerski so pisali dosledno in popolnoma v svojem narečju. Zato pa je slovenščina prekmurskih književnikov prav lepa in čista, in njihova pisava se glede na pravilnost odlikuje 255 od drugih kranjskih in štajerskih pisateljev. Vrsto njihovih književnikov začenja Štefan Kiizmič, šurdanski župnik na Oger-skem, ki je izdal „Novi zakon" za ogerske Slovence leta 1771. v Halli na Saksonskem (večkrat ponatisnjen, leta 1848. pomnožen s psalterjem [žoltarjemj Trpljana Šandorja). Pravopis je po ma-
djarskem jeziku uravnan, kakor pri kajkavskih pisateljih šestnaj- -260 stega in sedemnajstega stoletja, toda pisava je prav domača; zlasti mu služijo deležniki na -vši in dovršni glagoli v sedanjiku za prihodnji pomen, kakor v staroslovenščini. Vreden naslednik mu je bil Miklavž Kuzmič, Slovenec iz zapadne Ogerske, ki je mnogo koristil s svojimi knjigami, kakor so na pr. abecednik, 265 razni molitveniki, sv. evangeliji in katekizmi (od 1. 1780. naprej).
J. Sket.
35. Marko Pohlin. a) Hvala o. Marku iz Pisanic. 1779.
Ta je meni peržgal leto luč 'nu lušt mi naredil,
Zvestu poslušat', al tud' krajnske modrice pojo. K tir' si je vzel bil naprej, to krajnsko špraho ottrebit', 'Nu je od nje nam na dan krajnsko grammatiko dal.
5 Koker je zbrisan ta bil, k' je znešl pot z' labirintha, Kjer je klovčeč rezvil 'nu po niti vonšl, Koker je kunštnu, stare dervesa take sturiti,
De s teh suheh verhov frišna mladika rase, Ali plevevno nivo napravit', de rase pšenica, 10 De se sama respne inu se čista gosti:
Toku znajden je ta, k' je krajnske jezik tok vednu
Noveč pod regelce dijal 'nu ga rihteg uči. De b' le skorej vondal kaj več od tega jezika,
De b' le oblubo končal, ktiro nam tukej daje.1 . . .
Janez Mihelic.
b) Iz predgovora k Malemu besedišču. 1782.
Le en odgovor je ta predgovor, s' katirem se otšem unem koker en kraterus odgovoriti, katiri so že poprej, predn so te bukve videli, veliku čez leta dikcionarijum, čez njega besede, čez tehisteh zastopnost inu branje veliku govoriti imeli. Mene ni tu govorjenje nekar v' ti narmajnši reči ostrašelu. Le tolkajn •"> več je mene užgalu, moje delo naprejgnati.
Tem bukvam be bil znal enu naznanu ime: v.olnak dati, v' katiremu 24 pajnov, polneh satovja, medu, voska, sterdu, zaloge, obnožne itdr., tu je tolkajn besedi, katire je krajnska čebela po abecedikarski versti skup znosila; al jest sem se rajši 10 enega znanega, od več drugeh goriuzetega imena: besediše, bukve teh besedi prijel. Koker tudi res neč drugega niso. Al
kaj je na imenu ležeče ? Kolkukrat nas je že ta perve list eneh bukuv fratal! Tu so teiste bukve, katire njeh je že tolkajn toku 15 močnu, toku dolgu inu skorej brez usega upanja od cele dužele želelu. — Inu kaj? — Le tu malu besediše? — Je li tu muje urednu, iz eno tako merveco vsega želne postreči? — Ha! Koku so pač spet visoke gorre le eno mišeko rodile!2 — Zakaj ne tu veliku — enu popolnema besediše? — Zakaj? — Ja, zakaj nek 20 ne? — Zakaj se nise, lube Krajnc, že zdavnej poprej doliusedl ter, koker be pihnel, en velik, en cel popolnema dikcijonarijum spisal? To čast be bil tebi iz serca pervošil. — Inu mordej je že tudi merski edn od dvajstu lejt leseni, kar smo začeli Krajnci latinske čerke špogati, začel, al kumej ABC spisal, se pak že tudi 25 naveličal ter use skupej na enkrat na kol obesel. Toku leže v' miru do stireh dobre misle inu vole zakopane ter ostanejo za vselej en nagodne sad, en skazen porod, en jalov pajn. Mučeča je preslaba bla. Nekar ena mišeka ni iz tega hribca na dan prišla. . .
30 Al dosti besedi je, katireh merski edn na zastope, katireh ta desete še nekol šlišal ni. Tu se meni malu reče. — Kedu je taiste, katir, deslih be meni en jezik, na vem koku dobru. znal, be meni vse besede svojega jezika zastopil inu povedati v stanu bil? Nej meni kmalu iz glave en Latinc pove, kaj se tu 35 reče: Literae adespotae etc., ali en Neme, kaj se prave: Brode-men, nippen etc. Ta veče dejl more jidti svoj orakel, svoje besediše poprašati. Toku je le, inu zategavolo so tudi te bukve med ludi dane, de be Krajnci imeli, kam be hodili teiste besede iskati, katire, kader njeh bero ali šlišejo, na zastopejo. Use be-40 sede so iz veliko mujo, koker use rože po gorri Hymettus, ali iz utisneneh ali iz pisaneh bukuv skupzbrane. Skuz te erythace 3 sem se jest oživel ter moje pajne bogatu napolnil.
Per usemu temu neč mejn vonder enem. ene inu druge besede na dapadejo; al zakaj ne? — Ke krajnske niso — so 45 slovesam reči ukradene — so hrovaške, so koroške, so bezjaške. so — Kedu prave tu? — En Hrovat zares ne, ampak en tak, katir na zna nekar hrovašku, nekar krajnsku. O, kedurkol si kaj takega misle, tega prosem jest, kar narbel lepu morem, nej meni za naše krajnske dužele časti volo kaj več bulši krajnskeh 50 besedi pove; jest njeh otšem v svojemu temu velikemu besedišu popraveti inu perstaveti.4
c) Iz predgovora k Kratkočasnim ugankam. 1788.
Koku je poč tu, si bo merski edn mislel, katiremu bodo lete bukuvce v' roke ali pred očy prišle, koku je tu, de en človek je na tu zapadl, Krayncam take qvante (kakeršne so uganke inu čudne kunšte) pisati inu v druku vonjidti pustiti ? — Na tako vižo, koker se meni zdy, be bil jest že kmalu s pervega konca 5 to pervo uganko, tvojo misl, lube moj perjatl, uganil. Al povej meni, moj lube, kaj otše tu poč tolkajn čudnega biti ? — Tu je meni ena uganka, čez katiro se ti čudi, katiro meni rezloži: de dadusehmal. ke so Kraynci že na merski ene rečy, koker nigdar poprej, zapadli, še nehče na take rečy zapadl ni, katire so že v' 10 drugeh šprahah na dan inu med ludy dane ble, katire merski enemu, tudi med gmain pukam, ali za dolge čas si krajšati, ali med drušeno en smeh ali špas početi služejo, merski enega v' eni ali drugi r^či poduč<j, njemu njegov tumpast um zbrusejo, pamet ubrišejo ter človeka v' več rečeh bel vednega inu znajde- 15 nega delajo.
Kaj takega so v' stanu uganke inu čudne kunšte sturiti; dokler uganka ja drugega neč ni, koker ena zavytu povedana beseda, ali čudnu inu use drugači, koker je samu na sebi postav- . lenu prašanje, katiru se skuz eno zakryto pergliho zdej s' to, zdej 20 iz uno rečjo naprejpernese inu, de be se rezložilu inu uganilu, gorida, časi zatu, de be se kaj k pridnemu uku, časi k zbrihtanju te pamete, časi k potrebnemu rezveselenju tega serca iz ugank vonuzelu.
Te buqve so na kraynski zemli scer res kaj novega; al 25 uganke goridajati inu kunštne, umetne rečy špogati je že tudi na Kraynskemu ena stara navada. Nekedej so njeh per mizi, na gosteh inu scer per dobri voli ali v eni perjazni združbi gori-dajali, de so se pred kregam inu prepiram obvaruvali ter per dobri voli inu perjaznosti obderžali. Toku se še tudi per se- 30 daneh časeh namest klafanja ali oppravlanja per pošteneh lud^h gody. Torej so uganke od useh stanov, od antverhov, od ludy inu žival, od vseh stvary na nebu inu na zemli zložene.
d) Popis kranjske dežele iz knjige: Kmetom za potrebo.5 1789.
Dolga je kraynska zemla 30, široka 25, po ravnemu pak obs^že 214 □ mil, kjer 420.000 duš prebiva, od katireh njeh v'
enemu lejtu okoli 13.890 pomerje; namest teh pak da Buh blizu 15.950 otrok na svejt. Po celi duželi se narajma 16 mejst, 22 5 tergov, čez 200 gradov inu blizu 400 vasy. Kraynci so usi ka-tholš; samu med Novemmejstam inu Metliko stanujejo eni staro-virci, katiri veliku ojstrejši poste ked usi katholš derž§. Usi kraynsku ali slav^nsku govor?; per gosposki pak se use po nemšku piše inu naprejnose. Cela dužela je is gorrame, ked is eno ke-10 teno skupsklenena.
Dosti s' teh hribov je scer is ludmy ali gojzdmy prevideneh, al dosti njeh je tudi pusteh inu goleh, na katireh se sneg inu led celu lejtu na staja. Kras je skorej use ena peč ... Ta nar-vikše gorra je Terhlov, 1399 sež^nov od narnižejšeh tla gori 15 visok, ter čez te druge ked en oče čez svoje otroke po celi duželi gleda; po dolini leže cele pečy, katire so se od te terhle gorre odtergale inu dolizvalile, koker de be se bli kedej gorjaki6 is njeme lučali bli. Po drugeh gorrah se čudne duple znajdejo, kjer dovji golobi mladiče val?. Skuz uno v' Postojni se zna čez 20 2 mile notri hoditi inu čuda te nature v' trebuhu te gorre gledati. Med gorrame stoje po deželi 4 jezera: Wl?dsku, Wo-hinsku, Č^pešku inu ta narčudnejše Cirknesku . . . Neč mejn pak, deslih je tolkajn inu toku čudneh voda po duželi, tok vonder po eneh krajeh vode nimajo: ali dobra ni . . . Cele dale se 25 narajmajo, kjer drugega ked bičovje ali mah na rase, po katireh krave okoli lažejo, koker te kumerne krave krayla Faraona, gnoj restresajo inu lačnejše domu pridejo, koker so na pašo šle . . . Od sadja ima dužela use sorte . . . Vinu se prav dobru inu obilnu ima. M ar ven je tu narzdravše. Čebele znajo Kraynci 30 toku dobru glajštati, de druge v' temu uč§. Kader ersje po planinah cvede, dado ti is dolin svoje čebele kjekej; inu kader ajda inu goršica cvedo, dado uni svoje na rejo lesem na ravnu doli. Tu je lepu, kader se ludji inu cele vasy ali soseske toku per-jaznu med sabo zastopejo. Merski en zastopne čebelar si per 35 svojeh čebelah enu lejtu po 100 do 200 rajnš perdoby. Dovje inu povodno živale, tudi morske ribe se pousod po duželi lov?; zlasti pak cipe, žerjavi inu tiči use sorte. Ta narveče šac pak brez usega cvibla je živu srebru, železu, jeklu, kar se po duželi kople inu večdejl zdelanu iz dužele pošila. Toku je tudi is pov-40 hoveme kožecame dobra kopčya na ptuje kraje. V' duželi se znajde 7 fabrek: 672 hkavskeh stolov, katiri usaku lejtu za 400.000 fl. platna stun;; 56 kladuvov ali fužin, katire lejtne dan
20.897 centov železa pokujejo; le sameh žeblov bo vsaku lejtu skorej za 200.000 fl. proclaneh. Sol dobe Kraynci iz morja. Al deslih vse te rečy kraynska zemla ima, tok se vonder zavle 45 Tersta inu množeče teh ludy sama preživeti na more.
36. Jurij Japelj. a) Veliki katekizem. 1779.
Castitka presvetli cesarici.
Presvetla samoblastnica! Premilostliva gospa, gospa! Sedai so enkrat naše goreče žele spolnene. Otroci so kruha prossili, inu nikoger ny bilo, de bi ga njim enaku rez-lomil. Mera inu viža je bila ravnu taku mnoga, koker dužele, kir se je delil. Oni, cessarska svetlost, so skuzi Njih materno 5 skerb po timu, kir so keršanskim starišam te narmodreiši postave v' obylnosti vsih potreb dodelili, tudi Njih otročiče po ce-limu krajlestvu k' eni mizi vkup spravili, kir se jim le ene sorte kruh, ta kruh namreč tiga po vsih podložnih duželah enakiga keršanskiga navuka lomi.	10
Prau tedai spoštujemo v' Njih to narvikši bessednico te cerkve, kir Oni ta navuk taiste tim malim taku rekoč z' mlekarn perpravio. Inu zategavolo samu sim Njih narvikšim nevmerjo-čimu imenu lete na slavenski jezik prenessene bukve perpissati želil, de bi moje hvaležnu serce za leto neizmerjeno dobroto 15 očitnu na znanje dal inu to milostlivo roko te narbolši matere tudi Slavencam pokazal, katera za njih otroke taku lubeznivu skerby. V leto narvikši materno, cessarsko skerb inu milost se jest inu moje celu keršansku kardelu ponižnu perporočim. Cesarska, krajleva svetlost Njih narpokorniši Kari, lublanski škoff.1 20
b) Zbrane molitve. 1786.
Psalm Miserere.
1. Vsmili se čez me iz dobrote tvoje Inu izbriši doli pregrehe moje, Večni Bog! Per tebi, kateri zajde, Vsmilenje najde.
2.	Vtopi me globoku v' tih gnad potoke, De ne pridem spet hudobiam v' roke, Ampak, vus od gob notranjih očišen,
Tebe le yšem.
3.	Pole, moji grehi so men' preznani, De bi myr okusil per moji rani,
Oni men' prite v' vsakidanjim djanju, V' nočnimu spanju.
4.	Le čez te, narvikši, sim jest pregrešil In' po krivim pot te pravice zgrešil: Zdaj pred tvojo jezo ny več obstati,
Kam čem bežati?
5.	Kar si ti oznanil, je vse resnica, Tvoja sodba ny kakor zgol pravica, Ti premagaš te, kir se čjo vlotiti
Tebe soditi.
6.	Jest sim zgol pregreha 'nu zgol gnusoba, Moj život ny druz'ga ked zgol gniloba, V' grehih me je mati precj znosila,
V' grehih rodila.
7.	Ti resnico lubiš 'nu vejst pošteno, Ti daješ modrost 'nu glavo vučeno, Vuči me skrivnosti, modrosti tvoje,
Vupanje moje!
8.	Vmy me s' hysopam ter vse proč odperi In' od mene greh milostvu poberi,
Ti me boš še bol kakor sneg pobejlil, Čistost dodejlil.
9.	Naj vušesa moje vesele slišjo,
Naj od gnade tvoje obilnost vidio, Zdajci bodo z' reve kosty vstajale, Poskakuvale.
10.	Sam si ti, o stvarnik, serce očisti In' ponovi v' meni celu obysti,
De to pravo pot stanovitnu pojdem, Dokler te dojdem.
11.	Od obličja tvojga me proč ne ženi In' duha presvefga ne vzami meni, Brez njegove gnade ga ny pošten'ga
V' svejti oben'ga.
12.	Naj se spet vesele nazaj poverne, Kadar reva v' žalost serce preberne, Naj opre, Bog, tvoja mogočna roka
Tvojga otroka.
13.	Grešnikam bom tvoje steze pokazal,
Če jih boš še z' zgorno močjo pomazal, Tak' se bodo h' tebi nazaj podali, Brumnu ravnali.
14.	Beši me, o Bog, od vojska tih mojih, Ker si ta trošt in' pomočnik tih tvojih, Potle bo moj jezik častil resnice
Tvoje pravice.
15.	Odpri moje žnable, de čast pojejo Inu moje vusta to moč slovejo,
S' k'tero si ti mene, Gospod, operal, Gnado pogmeral.
16.	Jest bi bil vže ofre, Gospod, pernesšl, Inu krog altarjov darv obesil;
Al na ofrih nimaš, ker ny poštenja, Dopadajenja.
17.	Le samu serce, od solza boleče,
Je pred tabo, Bog, vselej dopadeče, Ti ponižne serca ne boš odvergel, Mene zavergel.2
c) Pridige za vse nedelje. I. del. 1794.
0 delu.
Let§ so t^ očitne znaminja, moji lubi poslušavci, inu ta strašna moč taiste kletve, katero je Bog po Adamovim grehi čez zemljo izrekal. Inu zaress, kaj je bila ta zemla po letej kletvi druziga, kakor enu gledališe človeških nadlog, katere ena za drugo od stu lejt do stu lejt, ja od lejta do lejta nastopio ? Ena skopa, 5 lakomna zemla, katera ne da sadu, kakor še le po velikim deli, inu še tačass ne rada; ena zemla te žalosti inu grenkosti, katera ternje rody, ne samu tem, kateri jo obdelujejo z' potam svojga obraza, ampak tudi vsim grešnikam, kateri na njej prebivajo.
Inu de je temu taku, lubi farmani, taku najdemo my leto 10 ternje povsod, v' karkoli za en stan nass je božja previdnost postavila; antverharji ga najdejo v' svojim antverhi, kupci v' svojih kupčiah, hišni očetje v' svojim gospodarstvi, žolnerji na
Krestomatija slov.	9
vojski inu med orožjam, sodniki v'študiranji teh postav, duhovni 15 pastirji v' svoji duhovski službi, ti veliki v' svojim gospostvi, ti bogati v' svojim blagi. Taku premislite samy vse stany inu začnite od eessarja noter do tiga narmajnšiga podložniga inu povejte eno samo službo, en stan, kateri bi ne imel svojo mujo, svojo težavo, svoje zupernosti, svoje sitnosti, ali veliku več tav-20 žent rečy, katere trudio, žalio, marlrajo inu more.
Postavim v'kupčiji, koliku nepokoja inu terplenja, koliku potov inu iajž, po noči, po dnevi, v' mrazi inu vročini? Na vojski, koliku se more prestati? Vročina, mraz, deževje, lakota, žeja, zlasti nevarnost tiga živlenja na tavžent viž. 25 Leti stanovi potle, kateri se nam bol pokojni ali majn nadležni zde, postavim eniga bessednika, eniga sodnika, katerim je pravica izročena, eniga duhovniga, kateri more za vuk inu izve-ličanje teh duš skerbeti, tiga vikšiga svetvavca per krajlih, kateri more cele dežele regirati, koliku težav morejo na duši inu na 30 telessi prestati ? Koliku morejo znati inu vejditi, koliku buku prebrati, koliku zupernost inu zaderikastih rečy poravnati, koliku nočy prečuti? Koliku čudnih glav morejo zglihati inu vkupej spraviti, v'koliku rečeh se na pomin imeti? Koliku mislam, koliku tadlam inu očitanju so podverženi? Verjamite mi, lubi far-35 mani, če je vekši služba, vekši ternje ima okuli sebe, inu kdor hoče svojo dolžnost natanku spolniti, ta nam zna narbol resnico od tega spričati. Ga ny morebiti eniga, de bi v'čassi svojo službo težej ne najdel, kakor je ta eniga delovca ali najemnika, kateri težo tiga dneva inu vročine nossi. Ja tudi krajli čutio leto ternje, 40 kateru v' njih krajlevili hišah inu cehi na throni raste. Salomon, z' vso častjo obdan inu sit vessela inu bogastva, ne najde povsod druziga, kakor mujo, terplenje inu žalost tiga serc;i.
37. Blaž Kumerdej in Jurij Japelj. a) Bralne vadbe za ljudske šole.1 1778. 1796.
Skrivalec.
Hehlemann ni sam kradel, al tatje so per njemu vkupej prišli, inu kir je on vol (Bier) točil, toku so zacerali per njemu veliku iz predajanja tiga vkradeniga izkuplenih dnarjov. Tudi je Hehlemann za tatje to vkradenu predajal. Zadnič se je ta 5 tatinska zveza vjela, inu Hehlemann od njih ovajen (angegeben),
kateri tedcj z' njimi vkupej je postrafan bil. Aku bi ne bil en skrivavec, toku bi tudi ne bilu eniga kradlivca. Kateri vidi kradsti, ta se njima nazajderžati vendati (muss sich nicht scheuen, es anzu-geben). Kateri vej, de on kej vkradeniga kupi, ta je en pomagavec
teh tatov.	--•	10
b) Sv. pismo novega zakona.2 1784.
Lukež X. 30—36.
En človek je od Jeruzalema v' Jeriho doli šal inu je med razbojnike padel, kateri so ga tudi slekli inu ranili, ter so šli proč inu so ga na pol mertviga pustili. Permtjrilu se je pak, de je en far po taisti poti doli šal, inu kadar je on njega vidil, je memu šal. Ravnu taku tudi en levit, kadar je bil na ta kraj 5 prišal inu je njega vidil, je m?mu šal. En popotni Samaritan pak je prišal do njega, inu kadar ga je vidil, se je on njemu v' serce vsmilil. Inu on je perstopil inu je njegove rane ob<?zal inu je noter vlyl olja inu vina, inu ga je vzdignil na svojo živino, ga je pp>l v' oštario inu ga je oskerbel. Inu ta drugi dan je on dva denarja 10 vun vz<?l inu jih je dal ošh;rju inu je djal: Imaj skerb za njega, inu kar boš koli čez leto več vun dal, bom jest, kadar nazaj pojdem, tebi povernil.	_
c) Sv. pismo starega zakona. I. zvezek. 1791.
Is drugih Mojzesovih bukev, 1—5.
Pojmo Gospodu, zakaj on se je sloveč inu častitliv skazal, kojna inu jezdica je v morje vergel. Gospod je moja moč inu moja hvaležna pejsem, zakaj on je moj odrešenik postal. On je moj Bog, njega hočem jest visoku častiti; on je Bog mojga očeta, inu njega hočem jest povzdigniti. Gospod je kakor en vojšak, 5 njegovu ime je ta vsigamogočni. Pharaonove vozove inu njegovo vojsko je on v morje vergel, njegovi nargorši poglavarji so v Ru-dečim morji potonili. Brezni so jih pokrili, inu ony so k dnu šli kakor kamen.
38. Ožbald Gutsman. a) Kristjanske resnice. 177 0.
1. Predgovor.
Več reči je meni priedprišlu, katire so mene na tu perpra-vile, da sim lete bukve pod vtisk dau. 1. Je skori enu cielu po-
9*
menkanje slovenjeh takeh buku, v' katireh bi te jimenitneiše božje resnice obiuneiši bile rezložene. Od tega je prišlu enu veliku 5 pruti meni inu drugem na znanje danu želenje visokuvredneh gospudou duhounikou, katiri bi radi takešne reči skuz vtisk na svetlobo dane imeli. 2. Je mene nagnalu to vupanje, da kri-stianske resnice ali duhouni vuki, na tako vižo kaker v' leteh bukveh priednošeni, ne bodejo brez duhounega prida, aku se 10 bojo od duhouneh pastirjou na njih podveržene oučice narau-nali, ali pak tudi od pobožneh kristianou posebnu brali. Sama skusnoba inu večbartna spoznanost nam očitnu skaže, da h' pravei pokuri, k' staunemu pobulšanju inu k' večei kristianskei popounosti veliku pomaga inu zamore, kader en kristian te ji-15 menitneiše inu oistreiše vuke večne resnice v' enem ali drugem času zašliši obiuneiši po redi priednositi. Sicer če naprei se bode vidilu, da ta muja, z' katiro se takešne reči na svetlobo vpravijo, je dobru gorvzeta, vupamo še lepše inu pridneiše vcirkoune govore vtisnjene zadobiti. Sedai želim, da sai letu delce seže h' 20 povečanju časti božje inu k' duhounemu pridu tega bližnega.
2. O ljubezni proti bližnjemu.
Kateri nam to lubezen pruti bližnemu taku močnu perpo-roči inu gornesse, te sam Kristus Jezus nass prave viže vuči, na katire se leta njegova zapoved zna vriednu dopouniti. On je enemu vučeniku te postave, kiri je ga vprašau, taku odgovorili: 5 „Ti imaš tvoiga bližnega lubiti, kaker sam sebe." Matth. 22. Na tako vižo da ti, o kristian, to zapoved od lubezni pruti bližnemu dopouniš, imaš ti enkatire reči opustiti, enkatire storiti. Zavolo teh reči, katire se imajo vunpustiti, opomene te stari Tobiaž svoiga sina z' temi besiedami: »Karkoli ti ne očeš, da bi se tebi 10 od koga drugega storilu, tega se tudi vari, da ti komu drugemu kai ne storiš." Tob. 4. Zavolo tega, kar se iz lubezni svoimu bližnemu ima skazati, sam Kristus taku vuči: »Vse, karkoli očete, da vam ludi storijo, tu tudi vi njim storite." Matth. 7. Inu za resnico, kateri se varje tu svoimu bližnemu storiti, kar on sam 15 ne oče, da bi kdu drugi njemu sturiu, inu kateri tu skaže bližnemu, kar on želi, da bi ti drugi njemu skazali, te to postavo te lubezni dopouni. Ampak leta božja zapoved se čez cielega človeka stegne; ona seže na znoternu inu zvunanu človešku djanje, na pamet inu volo, na počutke inu na telesne dele; skuz 20 vse tu inu z' tem vsem bližnega lubiti zapovie. Zatorei, kir ti
ne očeš, da bi drugi ludi od tebe hude ali krive sodbe imeli, se ti tudi mureš varuvati, da ne bodeš bližnega krivu inu prevzetnu sodiu. Kir ti želiš inu rad vidiš, da ti drugi od tebe eno dobro namieno deržijo, imaš ti tudi sam per sebi od drugeh vriednu štimanje obderžati. Tebi ne dopade, kader drugi ludi imajo na 25 te eno hudo, souražno, nevošlivo volo; tebi pak je dopadlivu, kader ti drugi imajo pruti tebi enu dobru serce inu z' tebo dobru mienijo. Taku tai mureš se ti tudi pruti drugem zaderžati inu nikar hudo volo na koga imeti. Tebi zamerzi, če bi kdu od tebe hudu, nepoštenu govoriu, če bi tebe pred drugemi na sramoto 30 postaviu, če bi tebe z' oistremi inu zaničlivemi besiedami dražiu. Zatu se ti tudi imaš varuvati, da komu drugemu kai takega ne zadeneš. Tebi dopade, kader slišiš, da tvoi bližni od tebe dobru govori, kader tebi kai hvale, časti ali drugega dobrega perpravi. Raunu se spodubi, da ti po takešnei viži se pruti bližnemu za- 35 deržiš. Tebi hudu inu tešku dije, kader od tega ali hunega človeka ena škoda, ena težava se tebi napravi. Al pak ti nisi enemu drugemu eno li tako nadlugo narediu? Al nisi tvoimu bližnemu eno perpomuč odpovedau inu odtajiu, katiro je on od tebe želiu, inu katiro bi ti njemu lohku mogu skazati? Al nisi tvoiga so- 40 seda ali tovarha le z' oistremi besiedami preč odgnau, kateri je tebe za kai prosiu? — O, če bi ti na leto vižo sam sebe otu sprašati, kaku velikubarti bi se ti doužen znašu, da si to zapoved kristianske lubezni prelomiu! Ampak naprei imaš skerbliveiši spomenili na to dvoino zlastno doužnust te lubezni, namreč, da 45 ti tudi drugem storiš, kar očeš, da ti drugi tebi storijo, inu da tem drugem ne storiš, kar ne očeš, da bi se tebi od drugeh sturilu.1	__
b) Evangelije in branje. 1780.
Luke z XXIV. 13—35.
V' teistem časi sta dva iz Jezusoveh jogrou teisti den šla v' en terg, te je biu od Jeruzalema šiestred tekouneh potou deleč, z' jimenam Emmaus. Inu ona sta se med sebo pogovarjala od vseh teisteh reči, katire so se godile. Inu permerilu se je, kader sta taku vkup pounala inu se sprašuvala, se je Jezus k' njima 5 perbližau inu je ž' njima šeu. Njih oči pak so bile zaderžane, da ga nista spoznala. On je pak rekeu k' njima: „Kai so ti za eni pogovori, katire po poti gredejoča med sebe deržita inu sta žalostna?" Inu eden, katiremu je bilu jime Kleofas, je njemu
10 odgovoriu inu je rekeu k' njemu: »Al si ti sam en ptuji v' Je-ruzalemi inu nisi zvedeu, kai se je te dni notre godilu ?" H' kar tirem je on rekeu: „Kai takega?" Inu ona sta djala: * Od Jezusa Nacarenskega, katiri je biu en prerok, mogočen v' djanji inu be-siedi pred Bogam inu vsemi ludmi; inu kaku so njega naši viši 15 farji inu oblastniki izdali k' obsojenju te smerti inu so ga križali. Mi pak smo vupanje imeli, da bi on imeu Izraela odriešiti. Inu čez vse tu je doness te tretki den, da se je tu godilu. Nass so pak tudi prestrašile ene žene teh našeh, katire so zguda bile per pokopališi inu niso našle njegovega telesa. Te so prišle inu 20 pravijo, da so tudi en perkazen teh angelou vidile, katiri pravijo, da on živi. Inu eni iz našeh so totai šli h' pokopališu inu so taku našli, kaker so žene pravile, ali njega niso našli." Inu on je k' njima djau: „0 neumna inu kesna v' serci k' veruvanju vsega tega, kar so preroki govorili. Al ni mureu Kristus terpeti inu 25 taku v' svojo čast noter jiti? Inu on je začeu od Moizesa inu vseh prerokou, inu je njima vse pisme izlagau, katire so od njega govorile. Inu oni so blizu prišli h' tergu, v' katiri so hodili, Inu on se je deržau, kaker da bi oteu dele jiti. Inu ona sta njega permurala inu djala: »Ostani per nass, kir se že mrači inu 30 den se je nagniu." Inu on je z njima noter šeu. Inu pergo-dilu se je, kader je ž' njima per mizi sedeu, je vzeu kruh, ga je posvetiu inu rezlomiu inu ga je njima podau. Inu njih oči so se odperle, inu sta njega spoznala, inu on je zgeniu spred njih oči. Inu ona sta med sebo djala: »Al ni nainu serce v' nama 35 goreču bilu, kader je on nama na poti govoriu inu je nama pisme rezkladau?" Inu ona sta vstala v' teistei vuri, sta se spet v' Jeruzalem povernila inu sta našla te ednaist vkup zbrane inu te, katiri so per njih bili, katiri so djali: »Gospud je resničnu gorvstau inu se je Šimanu perkazau." Inu ona sta njim po redi 40 pravila, kai se je bilu na poti zgodilu, inu kaku je on biu od njih spoznan v' tem, ker je kruh rezlomiu.
c) Pregovori in reki iz slovarja.2 1789.
Naiskaka bukva k' svoimu koncu topar da. — Tatouna mati ne vmerje. — Muha, katera perleti, huiši pikni. — Kropliva tudi mladica žje. — Jez viem, kam pess nogo moli.. — Visoki gospudi, visoki obeti. — Vela, kamer serce pela. — Ta perva obriest gre 5 za duri siest. — Tudi inladenč staijake sodi. — Vsaki ima svoje
lise. — Bodi tebi besieda mož. — On bi rad leteu, ampak še perje ni zrediu. — Velik ropotic, pak malu mele. ;— Veči slava, kaker krava. — Nišir ne vie, kai mu je Bug odrediu, namieniu. — Lepota vpravi v sramota, liepa je sliepa, veša se na luči za-smodi. — Černa krava ima sai bielu mlieku. — Koliker ludi, 10 toliku čudi. — Kader hudič je biu boun, je biu brumnosti vess poun; kumei je on zdrau postau, je kak' prei hudič ostau. — Taku trebi, kaker tern v peti. — Od hiše kaplive, od žene svadlive rieši nas! — Kar gospoda stori krivu, kmeti plačat' murjo živu. — Enemu kožo vkrasti, hunemu črieule vbogajime dati. — Zna od 15 jelove koze mlieku dobiti. — Mlin mele, kar mu naspe. — Motika kmeta inu krala v eno jamo spraula. — Brez muje se čreul ne obuje. — Štimaneiši so novine, kaker starine. — Bug že vie, kirei kozi rug odtrupi. — Vigredni snežiči so žitni voučiči. — Čič je nič, delavec je hlebavec. — Vse mačke so po noči černe. — Kar sviet 20 ima zdai pokritu, bo čez malu vsem očitu. — Bi ne biu skrivavec, bi ne biu kradlovec. — Ni planine brez doline. — Kaker si po-steleš, taku boš ležau. — Keda vrana vrano piple ? — Liepe besiede stezde inu pote potrieblajo. — Zguda počne žgati, kar kopriva oče ostati. — Človek kaže v' mladusti, kai oče biti v' starusti. — 25 Dobre vole mošne kole. — Baba gobe ženje; dedej sterže korenje; sin použe striela; hči-puše diila (miissige Leute). — Krava per gobci mouze. — En piane se preberne, kader se prekucni. — Kar sprosiš, z' miram nosiš. — On bo bogat, kaker pes rogat. — Bo plačau, kaker vrabel proso. — On ne bo k' sodnemu dnu 30 trobiu. — Telku pomaga žlahta, koliku stara plahta. — Kir se lohku roti, resnice ni. — Kader naibol .jigra teče, njei obernit imaš pleče.
39. Jožef Hasl.
Predgovor k Svetemu postu.1 1770.
Kir sem jest z' drugimi grešnikami red k' britkusti Kristu-soviga terplenja veliku perstavil, se je ja spodobilu, de bi tudi nekej k' njega časti sturil. Zatorej sim jest na prošnjo enih brum-nih inu bogaboječih duš lete bukvice iz latinskiga na kraynsku prepisal, v' katerih bukvicah se celu Kristusovu terplenje na eno 5 kratko inu skupej sylnu lepo vižo režloženu najde.
Letu moje prepisanje scer ni na vejm koku popolnama inu lepu; zakaj pervič je že vselej ena velika težava, bukve iz
eniga v' ta drugi, susebnu pak v' kraynski jezik prestaviti. K' dru-10 gimu se pak jest še nisim skuz letu pol četertu lejtu mojga pri-digarstva v' Lublani toku popolnama na kraynsko besedo navadil, de bi meni na leti veliku na mankalu; ali na eno tako vižo sim jest vender lete bukvice na kraynsku prepisal, de bo vsakteri lohku zastopil, kaj kje očem reči. 15 Za prestavlanje so meni ble une latinske bukvice dane, katere so v' timu ogerskimu mejstu, Tyrnav z'imenam, tu lejtu 1735. na svitlobo peršle. Lete bukvice tedej sim jest zvestu iz latinskiga v' kraynski jezik prestavil, ter večidejl le po zastop-nosti, malu po besedi. 20 Tu prestavlanje leteh že večkrat spomnenih bukvic sim jest po taki viži tiga govorjenja rovnal, kakeršne viže sim se sam iz branja vsake sorte kraynskih bukov navučil.
Kjer sim vejdl za dobre kraynske besede, katere se lohku zastopijo, tamkej se nisim poslužil z enimi skazenimi, od Nemcov 25 na posodo vzetimi besedami; kjer so pak meni zmankale dobre kraynske besede, katere bi se lohku zastopile, tamkej sim rajš otel postaviti te že navadne nemške, koker pak ene nove kraynske besede, katere bi blu tešku, al bi celu na blu mogoče zastopiti. V' enih mestah sim jest obedujo, to mejn inu to več znano be-30 sedo, eno za to drugo naprejpernesl.
Kar tu provpisanje amtiče, sim se jest večidejl te stare navade deržal, ne scer, kir bi jest tu staru provpisanje toliku štimal, ampak zavol-tiga, kir se še ludji narveč na tu zastopijo.
Tu kratku s sim od tiga dolgiga f inu ta dva čerka ali 35 pukštaba sh sim skerbnu od unih dveh fh rezločil, brez kateriga rezločka kratku nikar ni mogoče kraynske bukve prov brati, de na rečem zastopiti. Tu kratku s koker tudi sh je treba mehku, tu dolgu /'pak inu fh je treba ojstru izreči: sad, shala, fad, fhala. Skor en ravnu taki rezloček se tudi ima med z inu zh 40 delati: žagam, zhakam.
Dostikrat sim po stari navadi l pisal, kjer je treba u izreči, koker: dolshan, fim fturil, fylnu.
Kader se u inu i v' govorjenju požre, toku de se per izre-čenju malu, al skor celu na šliši, takrat sim le v inu j postavil: 45 vreme, tvoj, vžgati, jest nekej vejm.
Kjer se kej na izreče celu koker e, pak tudi ne celu koker i, tamkej sim po stari navadi i pisal, postavim: en brumni, ne pak: en brumne človk. Glihi viži sim u postavil, kjer se nekej na
pol koker o, na pol pak tudi koker u izreče, postavim: tu mejstu, ne: to mesto. Inu v' timu sim tudi z' timi starimi kraynskimi 50 pisavcami potegnil.2
U' vkupejzloženili besedah sim dostikrat namest ne na pisal; toku sim namest wemorem wamorem postavil.
Skor v' nobenih prov kraynskih besedah nisim dva čerka od ene sorte precej eniga za tim drugim postavlal; toku nisim 55 pisal: ona je daZia, ampak le: ona je da/a. Inu tu sim se od enih kraynskih pisavcou navučil, kateri toku vuče, de si lih sami dergač pišejo.
Nad enimi besedami sim tu znaminje ' postavil, inu tu pomeni, de je tam doli kakeršen čerk venispušen, postavim: h' go- 60 spudu, k' Bogu, v' hiši, v' cirkov, z' vustami.
Druge znaminja, koker ' inu nisim špogal, tudi ne per koncu teh besedy; toku nisim neč zaznaminjal te samuglasne čerke a, e, o, u, kjer kakeršno besedo dokončajo, postavim: serca, govore, gredo, sadu. Kateri je na Kraynskimu rojen, al se vsaj 65 na kraynsko besedo zastopi, ta že vej, koku se kej ima v' govorjenju, al se ima hitru, al pak počasnu, al se ima z' več odper-timi, ali pak z' nikoliku zatisnenimi vustami izreči. Per tim pak vsi Kraynci besede na eno enako vižo na izreko, eden tu potegne, kar ta drugi pokrajša. Čez vse letu sim že jest tudi večkrat slišal, 70 de veliku takih znaminjov branje na stury ložej, ampak le težej.
V' čas sim iz ene gole navade, al tudi iz ene zmote y pisal, kjer bi na blu treba, ja kjer drugi kraynski pisavci i postavijo; toku sim dostikrat brez vse potrebe, ja čez drugih pisavcov navado pisal: te pomočy, Bogu k' časty, v' ti rečy, inu kar je več 75 takiga. Sicer sim se v' provpisanju večidejl, de lih ne celu, po unih starih evangelskih bukvah vižal inu rovnal, katere so ble v'timu lejtu 1754. v'Lublani vtisnene.
Letu zamirkuvanje sim otel naprejpostaviti, de bi vsakteri lete bukvice ložej bral. Tu pak še tudi ima en sledni vejditi, 80 de lete duhovne bukvice niso samu za ta sveti štirdeset-danski post, one so tudi za vse nedele, za vse petke, za vsaki dan, ja za vselej dobre, kaderkol človk čas ima njeh brati.
Posluži se, kirkol letu moje pismu bereš, posluži se z' letini mojim delam Bogu k' časti, tvoji duši k' izveličanju. Na vzemi 85 meni za zlo, če sim se kje al v' besedi, al pak v' provpisnosti zalejtel. Misli, de jest nisim noben vučenik tiga kraynskiga jezika, ja de nisim enkrat en rojeni Kraync, ampak le en Slovenc
iz celanskiga mejsta na Štajerskimu, kir sim se zgul iz lubezni 90 pruti Bogu inu pruti mojimu bližnimu tu, kar znam, navučil ter se še vseskuzi več inu več vučim kraynsku pisati inu govoriti. Tvoj, moj lubeznivi bravc, navredni služabnik Jožeph Hasl, iz to-varštva Jezusoviga.
40. Štefan Kiizmič.
Novi zakon.1 1771.
1. Iz predgovora.
Meo je i ma ešče gospodin Bog vsigdar kakti na ves člo-večanski, taki na ves slovenski narod vu etom svojo božansko skrb, da, liki je od Srejdnjega morja notri do Bejloga vso Dal-macio, Istrio, Slavonio, Boznio i Bulgario, horvački, kranjski, 5 štajerski, vogrski, morski, češki, polski i moškovitanski orsag ž njim napuno, tak je i vsakšem toga naroda razločkom jeziki nike nadigno, ki so na svojo materno rejč, v šteroj so se porodili, s. pismo obrnoli. Te druge zdaj ta nihavši, zadosta nam bode, či se spomenemo s Krajncov i zdolnji Štajercov, ki so, kak šti-10 mamo, z našimi vogrskimi, vu Železnoj, Sala i Šomockoj stolici budučimi Sloveni vret ostanki ovi Vandalušov, koteri so po Kri-stušovom rojstvi na pet stou (saeculo V.) z ete kralevčine vlaški i potom španjorski orsag, odnut pa prejk morja v Afriko odplavali. Med tistimi je že v leti narodjenoga Kristuša 1562. Primuš 15 Truber, bože rejči vu Aurahi, kak se sam zove, sluga, novi zakon po krajnskom jeziki z glagolskimi piskmi ven dao. Na drugo leto pa, to je 1563., Dalmata Antoni, Števan Istrianski i Juri Jurjavič dajo štampati znovič v tom jeziki v ednom tali štiri evandjeliste, v driigom pa apoštolov djanje z listmi i s. Ivana 20 oznanosijom vret v Tibingi z glagolskimi in cyruliskimi piskmi, kak naši exemplarje kažejo, in 4to.2 Po eti ide Dalmatina Juri i cejlo biblio, to je staroga i novoga zakona vso pismo, obrne na štajerski jezik z velikim, kak pravi, trudom i da jo ven štampati vu "VVittebergi v 1584. leti z vlaškimi ali si bojdi z 25 deačkimi piskmi in folio. Hvale je vrejden i Francel Mihao, ka je vu Luzacii budučim Slovenom ali Vandalušom3 evandjeliom s. Mataja i Marka 1670, s. Pavla k Bimlancom i Galatancom list pa 1693. i potom cejli novi zakon 1706. daruvao v Budiši in 8vo, koteroga so naslediivali drugi štirje modri vučitelje rejči bože vu
našem vrejmeni, i ven so dali vse staroga i novoga zakona knige 30 v leti 1728. vu Budiši in 4to.
Što de tak krato našim med Murom i Rabom prebivajoučim Slovenom te s. bože knige na svoj jezik, po šterom samom li vu svoji prorokov i apoštolov pismaj gučečega Boga razmijo, obračati, geto je i njim zapovidava gospodin Bog šteti, da je modre 35 včinijo na zveličanje po vori vu Jezuši Kristuši; to pa ni s Tru-berovoga, ni Dalmatinovoga, ni Frencelovoga, niti znikakšega driigoga obračanja (versio) čakati ne morejo. Ar tej naši vogrski Slovenov jezik od vsej drugi dosta tuhoga i sebi lastivnoga ma, kakti i vu naprej zračunani se veliki razloček nahaja. Zato je 40 potrejbno bilo takšemi človeki naprej stopiti, ki bi v etom delao Bogi na diko, a svojemi narodi pa na zveličanje. Liki je i gospodin Bog na to nadigno Števan Kiizmiča, šurdanskoga farara, ki je z grčkoga poleg premoči i pomaganja duha svetoga z ve-likom djedrnostjom na ete, kakšega šteš i čuješ, jezik cejli novi 45 zakon obrnjeni i stroškom vnogi vorni dušic ven zoštampani i tebi ravno tak za toga zroka, za šteroga volo ti je že pred tem toga od njega spravleni „ Vore krščanske kratki navuk" i v Halli 1754. štampani, v roke dani. . . .
2. Lukež VI. 41. 42.
Ka pa gledaš troho vu oki brala tvojega, a tram pa vu tvojem lastivnom oki ne vzemeš na pamet? Ali kakda moreš erci brati tvojemi: brat, nihaj, naj vo vržem troho, štera je vu oki tvojem; sam pa vu oki tvojem trama ne vidiš. Skazlivec, vrži ven prvle tram z oka tvojega, i teda gledaj, da ven vržeš 5 troho z oka brata tvojega.
3. Lukež XXIV. 13—35.
Dva 'z njih sta šla vu onom dnevi v mesto, štero je šestdeset bižajov od Jeružalema, komi je ime Emaus. I onedva sta si zgučavala med sebom od vsej tisti, štera so se zgoudila. I prigoudilo se je, gda bi si zgučavala i spitavala, i sam Jezuš, se približavši k njima, navkup je šou ž njima. Oči njidva so pa zdr- 5 žavane bile, da bi ga ne poznala. Erče pa njima: Kakše riči so tou, štere prouti eden driigomi mečeta hodeča, i sta žalostna? Odgo-voreči pa eden, komi je ime Kleofas, erče njemi: Ti si sam tu-henec vu Jeružalemi i ne znaš, štera so se zgoudila v njem v eti
10 dnevi? I erče njim: Štera? Oneva sta pa erkla njemi: Od Jezusa Nazarenskoga, ki je bio prorocki mouž, zmožen vu deli i v rejci pred Bogom i vsejm liistvom. Kakda so ga ta dali vlad-nicke popovski i poglavnicke naši na soudbo te smerti, i raspili so ga. Mi smo se pa viipali, kaj on bode, ki odkiipi Izraela. 15 Ali ze vsim etim ete je te tretji den že dnes, kak so eta včinjena. Ali i žene nike z nas so nas sasile, štere so vgojdno rano pri grobi bile. I geto so nej najšle tejlo njegovo, prišle so, govoreče, ka so videjnje angjelov vidile, ki so pravili, ka on žive. I odišli so niki onih, ki so z nami, k grobi, i najšli so tak, liki 20 so i te žene povedale; njega so pa nej vidili. I on njim je erkao: Oh nespametni i vukoga srca vorvati vsa, štera so pravili pro-rocke! Nej li je potreibno bilou ta trpeti Kristuši i tak notri idti vu diko svojo? I začnovši od Mojžeša i od vsej prorokou, ras-kladao je njim vsa ona pisma, štera so od njega pisana. I pri-25 bližavali so se k mesti, v štero so šli. I on se je držav, liki da bi dale šteo idti. I pripravlala sta ga, govoreča: Ostani z nami. ar je sunce že k večeri, i den se je nagno. I notri je šou, da bi ž njima ostano. I zgoudilo se je, gda bi si doli seo ž njima, vzeo je kruh, blagoslovo ga je, vlomo ga je i dao ga je njima. 30 Njidva oči so se pa oudprile, i poznala sta ga; i on se je nevi-douči napravo pred njima. I erkla sta eden drugomi: Nej je naj srce gorelo vu nama, gda je nama gučao na pouti, i gda nama je raskladao pisma? I gori stanovši vu onoj vori, povr-nola sta se u Jeružalem, i najšla sta vkup spravlene ti edenajset, 35 i ki so ž njimi bili, govoreči, kaj je gori stano gospoud za istino i skazao se je Simoni. I oneva sta prepovidavala, štera so se na pouti zgoudila, i kakda je spoznani od njidva vu lamanji kruha.4
41. Leopol a) Basni
1. Lipa ali
1. Pusti lipa, da zapoje Tvoj priatnik pesme Svoje;
Pesme so lubezni guč. Pevcu kerv, kak vsaki reče, V serčne kamre žgeča teče, Kak če v serce priti žuč.
d Volk mer. in pesni.1
slatka krčma.
2. Lipa, ti spiš celo zimo,
Se ne gibleš, gda grem mimo:
Krivec včasi te zbudi; Pa da žvengli se zglasio. Snežne muhe v te letio, Rečeš: Lipa, le še spi!
3. Kader pa mladletje pride, Zimi rečeš, da odide,
Sonce sneg no led tali; Kader krivca jug premaga No oblake z megle žaga No s toplotoi podredi;
t-. Kader viže vsak' te svoje Po leseh veselo poje,
Detel, kos no levica; Kader doli na dvoriši Se kokošji smeh zasliši, Da na gnezdi jaice 'ma:
5.	Te si oči gor odpiraš No toploto v' se požiraš,
Te se mertva gor zbudiš; Či z oblakov rosa kaple, Zemla spije njene kaple, Te od nje se podrediš.
6.	Tota mati te nadaja,
S slatkoi mezgoi te napaja,
Piješ, kelko piti češ: Sita berst skoz oka rivaš, . Z bersti cvet no listje šivaš No košata to stojiš.
7.	Slatki duh iz tvoje cveti Sopi no diši po sveti,
Vsa živad ga zasledi: Muhe no posebno čele Obletio te vesele, K vsaki rečeš: Sedi, pi!
2. Sinica ali
1.	Sinica na košati
Bukvi tam sedi No dugi čas si krati
S svojmi vižami. Zdaj pejti se navoli,
Zmekne bukovco Iz veje no na stoli Terdno kluva v njo.
2.	En jastreb obletava
Boršte, da bi rad Si froštukla priprava, Kajti 'ma velk' glad;
8.	Pijejo, da so piane. Neka celo noč ostane
V kerčmi, k domi pot ne zna. Veter ali dež se vleje, Vboga čela omedleje No na lipi konec da.
9.	Pavok sliši šomotanje,
On ne misli več na spanje,
Gre po noči niti prest. Z niti mreže si napravi No po lipi gor nastavi Eno, dve, tri, tudi šest.
10.	Čela sama na se zabi, Verša njo za nogo zgrabi,
Mili glas s perotmi da. Pavok, ker na lov je strega, Hitro teče dol iz brega, Z giftom vbuje voznika.
11.	Lipa, či daš čeli piti, Pavoki prereži niti,
Da ne najde v slaji smert; Škoda je za vsako čelo, Mi skoz njeno kunštno delo 'Mamo voisk no 'mamo stert.
12.	Lipa, kaj sem tebi speja, Sem iz moj'ga serca vzea,
Kader sem pod toboi sta. Dugo let nam, lipa, rasi, Naše čele srečno pasi: Vsaka med nam piti da.
kaštigana prevzetnost.
On sliši, da kdo kluka, Misli: „Gdo si ti?* Na bukvo dol poluka, Vtiča zagledi.
3. „Pečenka si ti moja," Tak si mož guči, „Kak bukevca je tvoja;
Ne sem sit, kak ti." Peroti vkup nabira,
K bukvi dol vstreli, Pa goša mu zapira Stezo k vtičeki.
i. Sinica, v goši skrita, Glasno se smeji: „Si, jastreb, se našita?
Sedi dol no spi! Iz moj'ga perja štelo
Boš prav mehko 'rnea, Dopuna si si želo, Kak si 'meti htea."
5. Krez toti špot sinice Jastreb se jezi, On razpre perotnice,
Hitro odleti. Siničji špot, kak kisli
Hren, mu stopi v nos, Leteč na višo, misli, Kak bo vtiči kos.
7.	Zleti no oreh zgrabi;
Jastreb vidi to. Na njeni špot ne zabi.
Smert to njena bo. Sedeč na velkem hrasti.
Z verha se spusti No strašno s klunom hlasti, Jeza v njem gori.
8.	Sinico zgrabi, gnavi,
Terga no vmori, „Zdaj, zdaj," čemerno pravi,
„Zdaj se mi smeji; Zdaj prišlo je na mojo, Kak sem reka pred; Sinica, meso tvojo Gnes bo moja jed."
6. Ne dauč od bukve verta Oreh veverca, Lupina je prederta,
Jedro jesti 'ma; Ja, ja! pa oreh smukne
Veverci spod nog, Sinica se zasukne Trikrat na okrog.
9. Sinica k svoji škodi Nas vuči čednost: Brez straha ti ne bodi,
Misli na slabost. Je keri bia z nesreče
Rešen pervokrat, Jaz bom, naj to ne reče, Rešen vsakokrat.
3. Sivec ali srečna podložnost.
1.	Ha! ha! en mladi žrebec herže,
Stoječ v sredini med koinmi, Vse štiri bistro vuišak verže
No k drugim koinjom tam guči: „V začetki, ja, nas je natura
Postavla proste sem na svet, No človek bi se z nami gura? Je on to smea od pervih let?
2.	Predstarši naši so hodili,
Gde, gda no kak je keri htea, Zelene kerme so se vžili,
Njim toto je gdo branit smea? Od njih nebeden ne je služa,
Nebeden ne naprežen bia, Nebeden vlača ali pluža, Nebeden z gaižloi žlak dobia.
3.	No mi, ah mi, pfui! sram nas bodi!
Smo hlapci ? Ne, smo vozniki! Nas sedlo no homot oglodi,
No smo zato še tepeni? No komi, komi smo pokorni?
Človeki! Kai pa človek je? Je človek, al' smo mi ti gora i? Vas, brati, prosim: Sodite!
4.	Mi smo tak lepi od nature,
Tak lep je človek ne, kak mi; On gerdo gre po dveh, kak pure;
Po noči vidi kai z očmi? Se zemlja, da na njo on stopi.
Tak močno strosi, kak da mi? Gda njemi duh iz nosa sopi, Kak se iz našega kadi?
5.	Pogledmo se, kak nas vse cira.
Vse — vuha, grive, glava, hod! No človek — toti nas regira,
Zdai toti je krez nas gospod! On nam na herbet sedit ide, Da s kom se bojuvati 'rna, No či premaga, nazai pride, Vso čast le sebi, nam ne da.
6.	Čast, kero 'ma, mi njemi damo,'
Ja, njemi, da njo nima sam; Ker Ion pa mi od njega 'mamo?
Kak on dobrote plača nam? Za štrainge k plugi nas priveže, Al' z nami vozi k verhi gnoi, Še z gaižloi poka, no se zreže: Prokleta merha, ne postoi!
7.	O brati, rešte se hlapčie!
Naš pervi stan je prosti bia, Pa človek, ja, pun ciganie,
Pod se nas je v oblast dobia. Kak lehko bi, či vkup deržimo, Nam z njegvih rok se rešit blo! Pravico tak nazai dobimo:
Kai mente?" — Vse muči na to.
8.	Vsi koinji beršejo z nogami
Od velke jeze krez en čas. „Či meniš, da bo bolše z nami,
Se puntat' čemo", je vseh glas. En sam — en sivec — glavo trosi,
Se vun 'zkašla iz starih pluč, Zdai frca, da 'ma muhe v nosi, Napre se riva, začne guč:
9.	„Ja, res je, res, kai žrebec reče,
Da je naš rod bia negda prost; Pa čas, ker bia je, zdaj ne teče,
Do njega je en dugi most; Nevarno je po totem iti,
Pod nami se podreti zna. Vam puntaria most če biti? Ah, vse nesreče tota 'ma.
10. Mi velko moč v kopitah 'mamo: Vse z njimi opla veržemo; Pa, paibi, moč či 'mate samo, Vas tota k cili spravla bo?
Zaneste se na njo, kak čete,
Zastopnost tota vam fali. No toto človek 'ma, kak vete, On zato je gospod, ne vi.
11.	Gdo pova no popravi štale
Za vašo stanje, no da vas Gde ne bi hudobije klale,
Ne vuk, ne toča, sneg no mraz? Gdo v zimi vas pred gladom brani,
Gda tota zemlo vso vmori? Gdo vam za žejo vodo shrani, Gda vse potoke led vsuši?
12.	Gdo, gdo vas snaži? Gdo vas vrači,
Gda blatni al' nezdravi ste? Gdo vam pomaga, gda vas klači
Nesreča, nai je, kakša je? Gdo vam tak lepi oves pova?
Gdo 'z trave vam seno suši? Pojete staro kermo, nova Pred vami v jaslah že leži.
13.	Zapstoin vi rejo ne dobite,
Za njo res date vašo moč; Pa kero moč pri njoi zgubite,
Poverne ona vam drugoč. Kai sama moč vam nernre dati.
To vam človečja pamet da, Skoz njo vas človek zna ravnati, Kak svojo moč vsak nucat' 'ma.
14.	Štimanje vašo je prevzetno,
Da človek moč od vas dobi: Ja on (verjeti ne je žmetno)
Vam vekšo da, kak njemi vi. Čast, kero on 'ma, z vami tala,
Da, gde on je, vi tudi ste; Stan njegov hiža, vaš je stala, Pa ste pod strehoi, kak on je.
15.	Za svoj počinek 'ma nedelo,
Kai, nimate vi tudi njo? On vas ne pela te na delo,
No reče: Gnes počitek bo! On vam postreže, vi pa delo
Opravit' 'mate, kak želi. Je ne živlenje to veselo? Ne bote, brati, puntari!"
16. O. toti guč je koinjom segna
17. Podložnik, v serce si zapiši,
V serce, no že je krotko b'lo,
Kai stari sivec te vuči: Prost biti ti nigdar ne iši,
En vsaki noge je pretegna K znamenji, da prisegli so,
Či išeš, tak nesrečni si; Gospodi ne je samo vola.
Človeki tak pokorni biti,
Da njim no njemi k nuci bo,
Da njemi k dobrem služa bi, On ve, da Bog ga je izvola, Za tvojo dobro da skerbi.
No terdno v glavo si zabiti, Kak puntari nesrečni so.
b) 0 slavnem pesniku Slovenskih goric in njegovi dobi.
Ne samo skrben dušni pastir in moder učitelj mladine, tudi znamenit slovenski pesnik je bil Leopold Volkmer, ki zasluži, da ga tudi v tej reči ovenčamo s slavnim spominom, častitega Ana-kreonta Slovenskih goric.
5 Žalostni časi slovenščine so bili za rajnega Volkmerja (1741— 1816); vsa v prahu in v mahu zarastla, spala je slovenščina. Sosedje so jo zaničevali, vlastenci se je sramovali; kaj čuda, da ni bilo čitati slovenskih knjig, niti najti moža, ki bi jih pisal. Na kmetih ni bilo šol, po trgih in mestih se je učila nemščina in la-10 tinščina. Učeni Slovenci so znali vrlo pisati nemški in latinski, golčati italijanski in francoski, a v svojem materinem jeziku se niso dali slišati, kakor hitro so oblekli gosposko suknjo. Po knjižnicah ni bilo najti slovenskih knjig razun tu pa tam Gutsmano-vega nemško - slovenskega rečnika in pa kratkega premišljevanja 15 večnih resnic, slovnice izmed tisoč omikanih Slovencev niti jeden poznal ni.
Po tri duhovnije si lahko prehodil poprej, nego si našel slovenski evangelij ali pa onih „Osem in šestdeset svetih pesnij",2 in če je kdo znal čitati trpljenje Kristovo (pasijon) ali povedati 20 sveti evangelij, bil je ljudem kakor prorok imeniten. Veliko duhovnikov je bilo poslanih med Slovence, kteri še slovenski čitati niso znali; cerkovnik jih je naučil v soboto čitati sv. evangelij, kterega so v nedeljo s težavo povedali ljudem na propovednici. Ni bilo dobiti slovenskih propovedij, a tudi duhovniki jih niso 25 pisali. Iz nemških in latinskih knjig so po vrhu mlatili, in lahko se ve, da je bilo več plev kakor pa zrnja, kar govor zadene. Tako je žalovala uboga slovenščina, pa tudi omika Slovencev je toliko zaostala, da smo bili narodom v zasmeh. Pogumnega srca je moral biti tedaj mož, kteri se je upal lotiti zaničevanega ma-30 terinega jezika in vzbujati dušno življenje med svojim narodom.
To so storili na Kranjskem rajni Jurij Japelj, Gutsman na Koroškem in na Štajerskem naš slavni Volk mer.
Da domorodni pisec kaj velja, mora vse šege, dobre in slabe navade, vse čedne in nečedne lastnosti svojega ljudstva dobro poznati, poznati žile domačih občutkov; kras njegove besede mora 35 biti domač, ne kupljen; mora pa tudi vedeti pravo mero omike materinega jezika, da ga morejo njegovi rojaki dohajati v razu-menju. Le kdor zna domače lepo posneti, vrlo tuje blago pa čedno podomačiti. ta zasluži slavno ime domorodnega učitelja, kakor ga rajni Volkmer po pravici zasluži. Njegova beseda ni sicer 40 dosti uglajena, ker ga ni bilo, kdor bi jo bil likal; pa je zadosti prijazna in domača, kakor jo čuješ po Slovenskih goricah. Nove slovnice in novih oblik ne bodeš našel v njegovih pesnih, pač pa za toliko lepšo množino zrn zdravega nauka in vence cvetlic, polnih slovenskega duha. Ni bilo med Slovenci strasti, ne grde raz- 45 vade, ne škodljive krivovere, ktere bi ne bil zapazil skrbni Volkmer in v kaki priložni basni tako nažgal, da so se krivniki grdobe sramovali in odvadili, nedolžni pa varovali.
Ni bilo domače poštene dobre volje, ktere bi ne bil Volkmer oveselil s kako čedno pesmico, naredil ljudem nedolžno šalo za 50 smeh, pa tudi v pouk. Vsi radovedni so čakali ne le kmetski ljudje, ampak tudi duhovski in deželski gospodje, kaj bo novega nakoval pesnik Volkmer; in začuvši novo pesen, znali so jo hitro Slovenci, prepisovali in razpošiljali jo; v kratkem so jo po vseh krajih peli in čitali, in vsa dežela je oživela od pevanja in ne- 55 dolžnega veselja. Vrli domoljub Volkmer pa tudi ni zamudil svojih rojakov vnemati za vojsko, kedar je bila sila, a tudi bojazljivcem ni prizanesel, ako se niso obnašali junaški. Budil je srčnost svojih rojakov in skrbel za ljubo domovino, za nje slavo in blagostan.	A. Slomšek (1853). 00
Krestomatija slov.
10
B.
/ 42. Vodnikova doba. 1795 — 1830.
Na razvitek slovenskega slovstva začetkom devetnajstega veka je pred vsemi vplival blagi mecen baron Žiga Cojz (1747 — 1819), posestnik bogatih rudnikov na Kranjskem. Sam učen, nabiral je raznoterih vednostnih pripomočkov: starih knjig, 5 rokopisov, slovenskih in slovanskih spomenikov, ter z njimi vnemal rodoljubne pisatelje na književno delovanje. V svojem krogu je zbiral odličnejše tedanje književnike, učeč jih, kako in kaj naj pišo, ter presojeval njih dela, kažoč jim, kako se mora pisati v duhu slovenskem. Žiga Cojz je izpodbujal in učil 10 Vodnika ter povzročil, da je začel ta svoje plodonosno delovanje. Cojz je naročil Vodniku, mlademu duhovniku v Bohinjski dolini, naj spiše »Veliko pratiko" za leto 1795.; na Cojzovo prošnjo je prišel Vodnik v Ljubljano, kjer je pričel leta J797. izdajati prvi slovenski časnik: »Ljubljanske novice od 15 vseh krajev celega sveta". V Cojzovi hiši so se shajali Vodnik, Kopitar, Ravnikar in Metelko, glavni stebri in pospešitelji našega književnega preporoda; v Cojzovi knjižnici so se seznanjali s starejšim slovstvom slovenskim.
Hitri razvoj naše književnosti v tej dobi so pospeševali 20 tedanji svetovni dogodki. Francoska prekucija je pretresla vse socijalno življenje. Nove misli so se pojavile, svobodoljubje se je oživilo, narodnostna ideja je vznikla kakor cvetlica iz tal. Ta socijalni prevrat odseva tudi v našem slovstvu, ktero je na enkrat vsestransko razširilo dotedanje ozke svoje meje. Vodnikova 25 „Pratika" in »Ljubljanske novice" so bile prvi glasni pojav nove slovstvene dobe; kajti v njih so se zraven tvarine, ki jo je kazal naslov, razpravljale zemlje- in narodopisne, vremenoslovne, zgodovinske in jezikoznanske stvari. Važnega pomena za književni in prosvetni razvoj našega naroda je bila nadalje francoska usvo-30 j i te v kranjske dežele (1809—1813). Francozi so postavili šolstvo popolnoma na drug temelj. Vse začetne učilnice so bile slo^ venske; celo na glavni šoli ljubljanski so začetne predmete učili slovenski; na srednjih (trirazrednih) učiliščih, kterih je bilo tedaj petero na Kranjskem (v Ljubljani, Novem mestu, Kranju, Idriji,
Postojni, in vrh tega še licej v glavnem mestu), uvedla se je 35 slovenščina kot obvezen predmet; tudi učni jezik je bil vsaj sprva slovenski in nemški, še le pozneje francoski. Po odhodu Francozov iz kranjske dežele so zopet zaprli pot slovenščini v šole, toda žive potrebe slovenskega pouka niso mogli več za-nikavati. Zatorej so si kranjski rodoljubi Cojz, Kopitar in 40 zlasti Ravnikar prizadevali, da se ustanovi za bogoslovce stolica slovenskega jezika. Ta želja se je uresničila, in leta 1817. je začel profesor France Metelko učiti slovenščino kot obvezen predmet za bogoslovce drugega leta, in tega pouka so se smeli udeleževati tudi licejski dijaki in drugi ljudje.	45
Pod dobrodejnimi vplivi te dobe se je v prvi vrsti prerodilo slovensko pesništvo v pravem, narodnem duhu. Vodnik je začel takoj v »Pratiki" in v »Ljubljanskih novicah" spevati kratke pesmice v domačem duhu in jeziku. Leta 1806. je dal prvo zbirko svojih pesnij na svetlo, in to smemo prav izborno ime- 50 novati. Iz prejšnje dobe imamo sicer nekaj pesniških, po knjigi objavljenih poskušenj, ali skoro vse stoje na tuji staro-klasični podlagi. Po Cojzovem nasvetu se je otresel Vodnik zastarelih nazorov ter pokazal vsem prihodnjim pesnikom jedino pravo pot, naslanjaje se na narodno pesništvo, čegar bisere so 55 jeli baš tedaj z drugim narodnim blagom vred nabirati. Vodnik je prav za prav začetnik umetnemu pesništvu našemu.
V ravno tistem času so pričeli v prejšnjih dobah popačeno slovenščino likati in čistili po zdravih načelih, t. j. na podlagi narodne govorice. Vrh tega so tudi proučevali starejše slovenske 60 pisatelje ter primerjali slovenski jezik drugim slovanskim narečjem. Vodniku, še bolj pa Ravnikarju gre velika zasluga, da je naša slovenščina tako lepo uspevala toliko glede na slov-niško pravilnost, kolikor na besedno čistoto. Vodnik je že pisal lepo prozo, a prekosil ga je Matevž Ravnikar, ki je v 65 svojih štirih knjigah: »Zgodbe sv. pisma za mlade ljudi" (1815— 1817) stvaril vzor prozi slovenski. Ravnikar je prvi pravilni narodni pisatelj, kakor je Vodnik prvi pesnik slovenski. Ta jezikovni napredek pa spremlja temeljita jezikoslovna znanost, ki se je baš sedaj pojavila pri naših književnikih. Pohlinovo 70 samovoljno ravnanje je vzbudilo prepričanje, da se mora jezik otrebiti nepotrebne tuje privlake, in da se morajo pravila, po kterih se naj ravnajo pisatelji, v jeziku poiskati in posneti po njem. To veliko nalogo je rešil slavni in bistroumni jezikoslovec
10*
75 Jernej Kopitar (1780—1844) s svojo slovensko slovnico leta 1808. Ta knjiga je prvo sistematično in kritično pisano delo te vrste v naši književnosti. Z njo se pričenja nova doba v jeziko-slovstvu slovenskem. Kopitarjeva slovnica je prva dostojno seznanila druge Slovane z jezikom in slovstvom našim, in oziraje 80 se vseskoz na sorodna slovanska narečja, vzbudila je pri Slovencih primerjajoče jezikoslovje slovansko. Kar mahoma je odstranila Pohlinove novotarije ter določila pisavo slovenskim književnikom. Kopitar je zaudal tedanjemu nemčevanju v knjigah, zlasti spolniku smrtni udarec,1 opozoril na različnost dovršnih in nedovršnih 85 glagolov ter podal zdrava načela o skladnji in o pravopisu slovenskem: skratka, Kopitarjev vpliv na razvitek našega književnega jezika je bil velikanski. Kopitar je bil nadalje bistroumen kritik ter je kot presojevalec slovenskih knjig mogočno vplival na mer našega slovstva. Da, njegove črtice o slovstveni 90 zgodovini slovenski, ktere je pridejal slovnici, smemo še dandanes imenovati najboljše in najbolj kritične; vsi poznejši naši pisatelji so zajemali iz njih podatke o starejši naši književnosti.
Kopitar je tudi spoznal nedostatnost bohoričice. Zatorej si je (od leta 1808. na Dunaju živeč) skupno s slavnim češkim 95 jezikoslovcem Dobrovskim prizadeval, da se stvari nov slovanski črkopis. V to svrho je poklical leta 1820. med drugimi tudi Ravnikarja in Metelka na Dunaj v posvetovanje, kako se naj zboljša slovenski in slovanski črkopis. Ta shod je bil sicer glede na občeslovanski pravopis brez uspeha, ali za Slo-100 vence je imel važnih nasledkov. Metelko je namreč poskusil sam, kar se ni vsem skupaj posrečilo. On je dopolnil slovenski črkopis in sestavil na podlagi češke slovnice znamenitega jezikoslovca Dobrovskega slovensko slovnico: „Lehrgebaude der slo-venischen Sprache", z lastnim, popravljenim črkopisom. Me-105 telkova slovnica si je ohranila kot jedna najboljših slovenskih stalno mesto v naši književnosti. V njej se je po Dobrovskem razdelil naš glagol v šestero glagolskih vrst, in po njej se je trebil in pilil naš jezik od leta 1825. naprej. Toda Metelkov črkopis ni imel dolgo veljave, temveč je povzročil hudo »abecedno 110 vojsko" v naslednji dobi. V metelčici je pisalo le malo kolo slovenskih književnikov. Prvi se je poskusil v metelčici župnik Janez Zalokar (1792—1872), jeden izmed najboljših Metel-kovcev. Zalokarjeve knjige so večjidel nabožnega značaja ter se odlikujejo po čisti in lepi slovenščini. Osobito so silili z metel-
čico v ljudske šole in med priprosti narod. Metelko sam je izdal 115 v novem črkopisu več šolskih knjižic, pesnik Blaž Potočnik (1799 —1872) »Svete pesni za velike praznike in godove" in Jožef Burger (1800 — 1870) več povestij Krištofa Schmida.
A ne samo po Kranjskem, tudi po drugih pokrajinah slovenskih se je jelo v tej dobi naše slovstvo prav čvrsto razvijati. 120 Živahno gibanje je nastalo osobito na Štajerskem. Tu so že davno čutili veliko potrebo, da se pravilnemu slovenskemu jeziku priuče bodoči duhovniki in uradniki za dolnje Štajersko. Zaradi tega se je ustanovila prva slolica slovenskega jezika na graškem liceju leta 1812. Na modroslovnem oddelku je Janez 125 Primic, skriptor na licejski knjižnici, prvi učil slovenščino po tri ure na teden. A žal, vsled Primičeve bolezni je prenehal ta pouk črez tri leta popolnoma in se obnovil še le leta 1823. po Kolom anu Kvasu. Ta majhni začetek pa je bil velike važnosti za Slovence, zlasti ker se je iz njega izcimila 130 sedanja stolica slovanskega jezikoznanstva in slovstva na graškem vseučilišču. Janez Primic (1785 — 1823), rojen v Zalogu na Dolenjskem, bil je sredotočje slovstvenemu delovanju v Gradcu. On je spisal nekaj knjig za učne potrebe, tako na pr. »Abecedo za Slovence" in »Pravo pot k dobremu stanu" (1812). Njegova 135 »Nemško-slovenska branja" (1813) in »Novi nemško - slovenski bukvar" (1814) so sicer v pisavi precej pomanjkljivi, vendar za isto dobo zelo poučni knjigi. Ob istem času je deloval pravnik Janez Šmigoc, iz Haloz na Štajerskem doma, ter izdal za oni čas prav dobro, vsakdanjemu pouku namenjeno slovnico 140 (Theoretisch-praktische windische Sprachlehre, v Gradcu 1812). Kot pesnik se sme imenovati Štefan Modrinjak (r. 1774. v Središču blizu Ormoža, f 1827 kot župnik pri Sv. Miklavžu blizu Ljutomera). Ob veselih priložnostih je zlagal priproste pesmice, kakor njegov prednik Leopold Volkmer, od kterega pa se po 145 jeziku, kakor po vsebini vrlo odlikuje. 'Ohranjene njegove pesni nam kažejo velik pesniški dar, toda žal, da se ni mogel v este-tičnem in umetniškem oziru popeti do višje stopinje.
Najdelavnejši in najzaslužnejši pisatelj te dobe na Štajerskem pa je bil Peter Dajnko (1787—1873), rojen pri Sv. Petru 150 blizu Radgone, kjer je najpoprej služil za kaplana, potem pa bil dekan pri Veliki Nedelji in častni kanonik lavantinske škofije.
Dajnko je že leta 1816. zastavil svoje plodovito pero ter spisal nad dvajset slovenskih knjig, ki so vse namenjene vsakdanjim 155 potrebam. Posebno pozornost, je seveda obračal na cerkvene in šolske knjige, kterih je bilo tedaj na Štajerskem živo potreba. V to svrho je izdajal abecedne knjižice, molitvenike, evangelije, katekizme. Cerkveno in posvetno petje je zelo pospeševal s svojima pesmaricama, kjer je sto cerkvenih in sto petdeset posvetnih 160 (mnogo Volkmerjevih) pesnij z dvema sto ugankami zbral in izdal (1826 in 1827). Priprostemu kmetovalcu je ustregel s povestjo »Kmet Izidor s svojimi otroki in ljudmi", gospodarju pa s »Čbelarstvom" (1831). Pri svojem književnem delovanju je čutil Dajnko, kakor njegovi vrstniki na Kranjskem, da je nedo-165 statna dosedanja bohoričica. Zatorej je že pred Metelkom pre-drugačil in dopolnil slovensko abecedo ter jo razglasil v svoji prav dobri in marljivo sestavljeni slovnici: „Lehrbuch der windi-schen Sprache" leta 1824. Ta črkopis, dajnčica imenovan, pa se ni mnogo razširil. Le Dajnko sam ter Vido Rižner v svojih 170 molitvenikih (1828) in Anton Šerf (Pad in vzdig človeka, 1832; Pridige za vse nedelje, 1835) so pisali v tej novi abecedi. Tako so imeli Slovenci koncem te in začetkom naslednje dobe trojno abecedo, in bati se je torej bilo, da se bodo pisatelji še bolj ločili po narečjih in po pravopisu.
175 Manj živo, a vendar znamenito je književno delovanje pri koroških Slovencih. Vreden naslednik pisatelju Gutsmanu jo bil Urban Jarnik (1784—1844), kteri je, zanimajoč se za vsak slovstveni napredek, začel leta 1812. priobčevati svoja dela v vezani in nevezani besedi. Jarniku gre važno mesto med 180 prvimi buditelji in književniki koroških Slovencev. Kot pesnik je zlagal svojim rojakom izvirne mične pesmice, ali jih prestavljal iz nemščine; priprostemu narodu je podajal nabožne in poučne knjige (Zber lepih ukov za slovensko mladino, 1814; Sadjereja, 1817; Jedro krščanskih' resnic; Evangeliji in branje, itd.); a na 185 znanstvenem polju se je osobito zanimal za slovensko zgodovino in jezikoslovje. Trudil se je, da se uravna pismeni jezik slovenski po zdravih načelih ter očisti tuje primesi. V to svrho je priredil šesto izdajo Gutsmanove slovnice (1829) in sestavljal obširne slovarje. Važen je njegov „Etymologikon der sloveni-190 schen Mundart" 1832. Ob jednem je bil marljiv nabiratelj na-
rodnega blaga in ustanovitelj slovenskega narečjeslovja po spisu: „Obraz slovenskega narečja na Koroškem" 1842. Rokopisna ostalina njegova nam kaže, kako marljivo je proučeval narodopisje in staro zgodovino slavnega Korotana; vsi spisi pričajo o izvenredni marljivosti in o vsestranski izobraženosti njegovi. 195 Zraven Jarnika se smo s ponosom imenovati narodni pesnik in pevec Miha Andreaš, tkalec v Rožni dolini (1762—1821). Priprost in neuk mož je zlagal slovenske pesni in jim skladal tudi napeve. Snovi svojim pesnim je jemal iz vsakdanjega življenja (primeri pesni: Francoska vojska; Praznost sveta) ter pel ljudem 200 tako iz srca, da so se nektere njegovih pesnij ohranile doslej med narodom.
Tudi na Goriškem se začenja v tej dobi prebujati slovenska književnost. Važno mesto zavzema v tem smislu Valentin Stanič (1774—1847), rojen v kanalski župniji na Goriškem, 205 kanonik in višji šolski nadzornik v Gorici. Stanič je bil duhovni oče šolam in učencem. Sam je kupoval knjige za mladino in širil slovensko berilo med narodom. Posebno priljubljeno mu je bilo pošteno petje, ktero je s pesmaricami pospeševal. Pesni je zlagal izvirne, ali jih tudi prevajal iz nemščine. Spomina 210 vredne so „Pesni za kmete in mlade ljudi" (1822) in „Pristavek 130 cerkvenih in drugih pesnij" (1826). Stanič pa ni bil samo pesnik in iskren rodoljub, temveč tudi učen preiskovalec gorskih višin, nabiralec planinskega rastlinstva in natančen opazovalec raznih prikaznij sedaj toliko priljubljenega planinskega 215 sveta. Svoje nemške potopise (na pr. pot na Triglav 1. 1808., izlet na visoki Goli na Solnograškem, pot na Watzmann na Bavarskem) je ostavil Stanič v rokopisih, ki so zagledali še le zadnja leta po Nemcih beli dan. Tako imamo Slovenci tudi v turistiki že v njeni prvi dobi odličnega zastopnika. J. Sket. 220
43. Životopisne črtice o Valentinu Vodniku.
r	L	• • •
Ako hočeš Vodnika poznati v vsej njegovi ljubeznivosti 111 priprostosti, čitaj, kako nam sam opisuje svoje življenje. Ta ži-votopis je Vodnik s svojo roko spisal na prvi list „Velike pra-tike" leta 1795—1797., ktera se hrani v veliki knjižnici ljubljanski. Slove tako:
»Rojen sim 3. svičana 1758 ob 3. uri zjutra v' gorni Šiški na Jami per Žibertu iz očeta Jožefa inu matere Jera Pance iz Viča. Dedec Juri Vodnik je rojen v' Šent Jakobi unikraj Save, se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k' hiši Žibert. 10 Potle kupi hišo v' Šiški na Jami, ime seboj pernese v'leti 1730., vmerje 1774. star osemdeset inu pet let. Je rad delal inu vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Hravaško, kupčovala z' prešičmi, vinam inu platnam. zraven dober kup v' ostariah živela. Večidel Vodnikov je pozno 15 starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali inu potle hvalili, kader sim pridno v' šolo hodil.
Devet let star popustim jegre, luže inu dersanje na jamen-skeh mlakah, grem volan v' šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kader očem, ako mi uk ne pojde od rok. Pisati inu 20 branje me je učil šolmaster Kolenec 1767; za pervo šolo stric Marceli Vodnik, franciskanar v' Novim Mesti 1768 inu 1769. Od 1770 do 1775 poslušam per jezuitarjih v' Lublani šest latinskeh šol. Tiga leta me ženejo muhe v' kloster k' franciskanaijam, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z' oblubami zavežem; al 25 1784 me lublanski škof Herberstein vun pošle duše past.
Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole; lastno vesele pa laško, francozko inu sploh slovensko. Kamenje poznati sim se vadil 1793.
Z' očetam Marka Pohlin Diskalceatam se iznanim 1773, pi-30 šem nekaj krajnskiga inu zakrožim nekitere pesme, med katirmi je od zadovolniga Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sim želel krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v' leti 1794. naročita kalender pisati; to je moje pervo delo, katiro tukaj vsim pred oči postavim, de se bodo 35 smejali inu z' menoj poterplenje imeli. Ce bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti.
Pisano na Gorjušah v' bohinskeh gorah 1. rožnicveta 1796."
Ta životopis ne potrebuje pojasnila. Samo to hočem orne-40 niti, da od 10. malega travna 1784. do 15. svečana 1785. leta je Vodnik, pomočni duhovnik, »duše pasel" v Sori; od 11. sušca
1785.	do 12. grudna 1786. 1. je bil „subsidiarius" in od konca leta
1786.	do 17. vinotoka 1788. „cooperator" v Blejskem gradu. Ta čas se je bil najbrž seznanil z veleučenim in preblagim baronom
45 Žigo Gojzom. Leta 1793. nahajamo Vodnika za kaplana v Rib-
niči, odkoder se je bil svečana meseca leta 1793. preselil na lokalno kaplanijo koprivniško ali gorjuško v Bohinju. Tu, v najlepšem kraju zemlje slovenske, vzbudilo se je v Vodniku vnovič veselje do pesništva, do slovstvenega dela. Mnogo, jako mnogo je pomogel k temu Vodnikov častitelj in prijatelj Cojz, posestnik 50 bohinjskih rudnikov. Kaj je bil Cojz Vodniku, to najbolje vidimo iz pisem njegovih, ktera mu je v letu 1794. in 1795. iz Ljubljane pošiljal v Bohinj. Milo se stori človeku, ako prebira ta najlepši spomenik slovstvene zgodovine naše ter vidi, kako je baron Cojz, milijonar, velike trgovske hiše gospodar ter cvetoče 55 obrtnosti voditelj, neozdravno bolan, po dovršenih trgovskih opravkih o pozni polnočni uri s čudovitim mladeniškim ognjem in gorečo domovinsko ljubeznijo Vodnika navduševal, tolažil, učil ter izpodbujal, kaj in kako naj piše, da bode koristil narodu slovenskemu. Skratka, Cojz Vodniku ni bil samo mecen, bil 60 mu je tudi mentor, ki je prvega pesnika našega v občnem znanju, v krasoslovju in v zdravem pesniškem okusu daleč presezal. Cojz je bil izvrsten učitelj, a našel je tudi izvrstnega, dovzetnega učenca.
V Bohinju je bil Vodnik predaleč od svojih učenih prija- 65 teljev, predaleč od knjig. Baron Cojz se je zategadelj trudil, bliže Ljubljane mu dobiti kako službo, kar se mu je tudi res posrečilo. Dne 30. sušca 1796 je Vodnik v Koprivniku zadnjega mrliča pokopal, 11. velikega travna istega leta zadnjega otroka krstil. Dne 1. velikega srpana 1796 je prišel za kaplana in beneficijata k 70 Sv. Jakobu v Ljubljano, kjer je bil 17. velikega srpana 1798 imenovan za učitelja poetike ter je za 400 gld. letne plače razun verouka v najvišjem razredu gimnazijskem učil vse predmete. (Gimnazija je imela po tedanji uredbi samo pet razredov.)
Tu v Ljubljani je Vodnik pridno nadaljeval svoje pisatelje- 75 vanje. »Veliko pratiko", ktero je na Cojzovo prošnjo že v Bohinju izdal za leto 1795. in 1796., uredil je tudi za leto 1797. Ta pratika ima čisto drugačno obliko in vsebino, nego je dandanes navadna. V mali četverki poleg koledarskih stvarij obseza različne pesni, nadpise, ukovite in kratkočasne sestavke. Istega 80 leta osnuje tudi prve novine slovenske: »Ljubljanske novice od vseh krajev celega sveta". Na polovici pole v mali osmerki je prišel 4. prosinca leta 1797. prvi list na svetlo. Izhajale so leta 1797. in v prvi polovici leta 1798. po dvakrat na teden, vsako sredo in soboto, od tega časa dalje do konca leta 1800. samo 85
po enkrat na teden. A ker jih Slovenci niso dovolj podpirali, naznanja Vodnik v zadnjih dveh listih tega tečaja: »V prihodnim lejto ne bodo krainske novice več ven dajane."
Kako se je Vodnik trudil slovenski jezik očistiti, vidimo iz 90 tega, da je leta 1799. spisal celo »Kuharske bukve" z jako zanimivim predgovorom.
Vodnik, sedaj učitelj poetike, bil je tako na svojem mestu, kakor riba v vodi. Sam navdušen za vse lepo in blago, navduševal je mladino za vzvišene ideale, razlagajoč ji grške, latinske in 95 nemške klasike, a tudi sam si je ogreval o njih svoje srce, pojil z njimi svoje veselje do pesništva ter se učil od njih lepe misli izraževati v lepi obliki. Z večjo resnobo se loti pesništva; sad njegovega dela so »Pesni za pokušnjo" leta 1806., to je prva zbirka klasičnih pesnij slovenskih. Že poprej je začel spisovati 100 slovar in slovnico slovensko. A za nekoliko časa je moral odložiti to delo, kajti ko so leta 1807. preuravnavali učni red na gimnaziji, prevzel je Vodnik, ki je bil v to najsposobnejši, težko nalogo, ha naglem spisati učno knjigo o zgodovini kranjski, ki je leta 1809. v zalogi šolskih knjig na Dunaju prišla na svetlo 105 pod naslovom: »Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebietes von Triest und der Grafschaft Gorz". Ta po dobrih virih osnovana in z rodoljubnim srcem pisana knjiga je rabila, pozneje nekoliko popravljena, učencem II. gimnazijskega razreda do leta 1848., ko se je nauk o kranjski zgodovini pahnil iz šol. Leta 110 1807. je začel Vodnik na gimnaziji učiti zgodovino, v šolskem letu 1808/9. je učil že zgodovino in zemljepisje v vseh razredih in začasno je oskrboval tudi učenje francoskega jezika. A pri vseh teh mnogih opravkih tudi pesništva ni opustil ter leta 1809. o tedanji vojski zoper Francoze zložil (največ po Kollinu) neko-115 liko jako krepkih »Pesnij za brambovce".
To leto je prišla, kakor je znano, skoro vsa slovenska zemlja pod francosko oblast. Francozi so leta 1810. preosnovali vse kranjske šole. Vodnik je bil postavljen za ravnatelja (directeur) gimnaziji, na tri razrede skrčeni, za nadzornika začetnim šolam 120 (ecoles primaires) ter za vodjo umetnijski in rokodelski šoli (ecole d' arts et metiers). Učil je zgodovino in zemljepisje ter neobvezno italijanščino.
S čudovito pridnostjo in delavnosljo začne zdaj Vodnik pisati potrebnih šolskih knjig. »Abeceda za prve šole", »Krščanski 125 nauk za ilirske dežele", »Pismenost ali gramatika za prve šole",
,Početki gramatike, to je pismenosti francoske" so prišle vse v jednem letu (1811) na svetlo!
Napoleon je takrat stvaril slovensko Ilirijo, dal je našemu jeziku vsaj kolikor toliko pravice, stal je na vrhuncu svoje slave, osvojil si je vso Evropo, bil je zaveznik avstrijski, poročen z av- 130 strijsko cesaričino — kdo se bode čudil, da je tedaj Vodnik, Slovan, zgodovinar in pesnik, v svoji duši porodil najveličastnejšo pesen svojo ter Napoleonu v čast in slavo zapel »Ilirijo oživljeno" ! Natisnil je bil to pesen najprej v svoji slovenski slovnici, a potem 31. malega srpana istega leta (1811) tudi v 135 uradnem listu „Telegraphe officiel" v slovenski besedi in v latinskem prevodu.
Dasiravno Vodnik v tej odi poveličuje bolj svojo domovino nego Napoleona, vendar je baš ona rodila mnogo bridkosti na- ♦ šemu pesniku.1
Ko so se Avstrijci zopet leta 1813. vrnili na Kranjsko, bil je Vodnik imenovan najprej za učitelja zgodovine in zemljepisja, pozneje za humanitetnega profesorja; začasno je oskrboval tudi vodstvo normalnih šol ter podpiral licejskega ravnatelja v gospodarstvu. Leta 1814. se je nadejal Vodnik celo, da dobi ali iz- 145 praznjeno mesto zgodovinsko na ljubljanskem liceju, ali pa da mu bodo dali vnovič ustanovljeno stolico italijanskega jezika. Ali vse te nadeje se mu zoper pričakovanje nemilo podero. Vodnik je prišel ob službo ter smel le začasno poučevati jezik italijanski. Zdaj si je želel tudi sam miru, zatorej poprosi, naj 150 mu dado toliko pokojnine, da bo mogel živeti in izdati svoj nemško - slovenski slovar. Določili so mu 200 gld. na leto. A tudi v tej nadlogi in jedinščini ni opešal Vodnik. Svoj veliki slovar je pridno pripravljal v natis, svojo pesmarico je vestno zbiral in popravljal. Da bi si vsaj kolikor toliko polajšal svoj 155 siromaški stan, poslovenil je leta 1818. doktorja Matoška „Ba-bištvo ali porodničarski uk za babice"; slovenil je tudi cesarske patente in naredbe. Posebno korenito pak se je zadnje čase pečal s starinoslovjem in numismatiko ter leta 1818. priobčil v 14 listih ljubljanskega tednika („Laib. Wochenblatt") jedrovit se- 160 stavek: »Romische Denkmaler in Illyrien". Dne 8. prosinca leta 1819. je bil Vodnik še v šoli, kajti italijanščino je začasno še ves čas učil. Istega dne zvečer se je še prijazno razgovarjal v prijateljski družbi do večerje, a ob % na 11 je na naglem umrl za mrtvoudom.	lGo
Pokopali so ga pri Sv. Krištofu poleg njegovega prijatelja Linharta. Postavili so mu leta 1827. spomenik z latinskim nadpisom, a leta 1889. je dobil nov nagrobni kamen, na kterem čitamo njegove lastne besede: 170	Ne hčere, ne sina
Po ineni ne bo — Dovolj je spomina: Me pesmi pojo.
0 Vodnikovem značaju se nam poročajo samo lepe reči. 175 Imel je zdrav dovtip in humor, bil je jako dobrohoten, v vsakem društvu priljubljen in v različnih strokah znanosti toliko omikan in izobražen, da so ga učeni možje sploh visoko čislali, a posebno izurjen je bil v latinščini in v starinoslovju; da je v znanju slovanskih jezikov in razmer vse tedanje Slovence daleč presezal. 180 tega mi ni treba omenjati. Poznal je dobro svojo veljavo, a to ga ni delalo prevzetnega, temveč ponosnega, in tudi v nesreči mu je bilo geslo: „Fortuna non mutat genus".
Mož, ki je Vodnika dobro poznal, opisuje nam ga tako-le: Vodnikova podoba je gotovo še zdaj živo pred očmi onim, ki so 185 ga poznali in spoštovali, kajti vse njegovo skladno bistvo je vtisnilo vsakemu, ki je z njim občeval, dolgotrajen spomin.
Vodnik je bil srednje, čokljate postave, po obrazu in značaju pravi Kranjec. Človeka in duhovnika so ga obče spoštovali; prijatelji, ki so ga poznali natančneje, ljubili so ga pre-190 srčno ter se ga iz vse duše spominjali še potem, ko je že počival v hladnem grobu. Že v prvi mladosti je kazal Vodnik svoj jasni duh in blagi značaj, kteri se je posebno izraževal v odlični srčni dobroti. Tako nam pričajo njegove mladosti vrstniki. Je-dine vednosti so ga družile z njegovimi samo blagimi prijatelji, 195 drugega dobička ni iskal nobenega.
Usmiljen, vrl, postrežen in dobrovoljen proti vsakemu, ni poznal sovraštva, imel je dovtip brez hudobnosti, bil je prijazen brez licemerstva, živ in dovzeten za vse dobro, veliko in lepo. vsestranski omikan, brez prevzetnosti, prenašal je s krščansko 200 udanostjo nezasluženo krivdo in je ostal v vseh okolnostih zvest sebi in svoji nad vse ljubljeni domovini, kteri je posvetil vse svoje znanje. Zategadelj ga je ljubil in spoštoval boljši del njegovih rojakov. Pošteni meščanje ljubljanski, ki so svojega vrlega rojaka srčno ljubili, izvolili so ga za kaplana meščanskim grena-205 dirjem; poljedelska družba in upodabljajočih umetnostij društvo na Kranjskem sta ga imenovali svojega pravega družbenika.
II.
Kedar imenujemo Vodnikovo ime, mislimo si najprej pesnika Vodnika, in po pravici; kajti dasi on slovenskemu pesništvu ni dal toliko stalnih zakonov kakor Prešeren, dasi ga je že marsikdo njegovih naslednikov v dovršenih pesnih prekosil, vendar je 210 Vodnik prvi duhoviti pričetnik naše pesniške tehnike, prvi pesnik slovenski, ki je pel neumrjoče pesni.
Slovensko pesništvo je že tako staro, kakor slovensko slovstvo. Prvi možje, ki so zastavili domače pero, zapeli so nam tudi prve domače pesni. Trubar in Dalmatin, Krelj in Bohorič, Kastelec 215 in Redeskini in še dolga vrsta drugih duhovnih mož so zlagali pesni slovenske, seveda malo ne samo za cerkvene potrebe, največ iz nemškega ali latinskega jezika poslovenjene, že znanim na-pevom podložene in včasi tudi z notami tiskane. O pevski meri se pri teh pesnih večjidel ne more govoriti. Ker so bile petju 220 namenjene, gledali so pesniki skoro samo na to, da je vsak stih poleg rime, včasi jako čudne in otročje, imel toliko zlogov, kolikor jih je bilo notam potrebnih.
Kar nič boljše niso posvetne pesni pred Vodnikovim časom. Slovanske pevske mere pesniki niso poznali, germansko rabiti si 225 niso upali, a z grško so delali jeziku silo; z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi so tipali ti pisatelji tukaj in tamkaj, a pravega niso mogli pogoditi. Zdaj so se ozirali na dolžino in kratčino, zdaj na priglas, zdaj na oboje, a največkrat so samovoljno brez posebnega pravila kovali robate stihe. In ti možje 230 sti zlagali šestomere in posnemali težke umetne grške kitice! A kako, to nam kažejo Devove „Pisanice" in napačni in pogrešni nauki o pesniški tehniki, ktere je učil Marko Pohlin v svoji slovnici. Teh ne bodemo tukaj razlagali in pojasnjevali; kajti dovolj je, ako navedemo znani njegov vzorni šestomer:	235
„Pišeta, pure, race, koštrune, kopune, teleta," ali če povemo, da je poslovenil začetek prve ekloge Vergilijeve tako-le:
„ Pod hladnem gabrejam, o Tityr, ti ležiš
In svoje pišve glas v' zelen gojzd spustiš,	240
Site planine pak mi mor'mo zapustiti, Mi mor'mo se celu od d&ma odločiti. Ti, Tityr, ti tukej se v' sencah veseliš, Od Amaryle kjer cel w6ršte pejt učiš."
In vendar je to še jedna najboljših pesnij otca Marka, uči- 245 telja našemu Vodniku. Ne moremo se tedaj čuditi, ako pesniški
izdelki dvajsetletnega učenca v »Pisanicah" niso nič boljši, nego Markovi ali drugih vrstnikov, izvzemši le pesen o »Zadovoljnem Kranjcu", v kteri je mladi pesnik vendar že pokazal vsaj neko-250 liko prirojenega pevskega duha, kterega pogrešamo pri vseh drugih iste dobe.
Dolgo se sicer ni mogel Vodnik osvoboditi Markovega vpliva, in morebiti, da bi se ga popolnoma nikoli ne bil, da se ni na svojo in na svojega naroda srečo seznanil s Gojzom. Ta še le 255 mu je odprl oči, ta ga je učil, kako in kaj naj piše, kaj in kako naj poje. Gojzove besede, pisane Vodniku leta 1795.: »Vse, kar pride iz Vašega peresa, mora biti v narodnem duhu in za narod pisano" — te besede so zlati uk, kterega si je Vodnik dobro zapomnil; po njem se je ravnal do konca svojega življenja, po 260 njem je zlagal posebno svoje pesni. Vodnik je vedel, da, ako hoče za narod pisati, mora narodovo srce poznati; a narod svoje duše nikjer tako lepo ne odkriva, kakor v svojih pesnih. Narodne pesni so bile tedaj Vodniku od tistega časa, ko so se mu odprle oči, bistri studenec, s kterim je pojil svojo žejno dušo 265 ter si krepčal svoje pevske moči. In kakor se je nemška lirika za Herderja, Goetheja in Uhlanda iz narodne pesni na novo okrepila in oživila, tako se je tudi pri nas iz istega vira porodila in prerodila. Ako Vodnik poje:
Kar mat' je učila, 270	Me mika zapet',
Kar starka zložila, Jo lično posnet' —
pove nam takorekoč glavno pravilo svojega pesniškega delovanja. In ravno zato, ker se je zvesto in strogo držal tega svojega pra-275 vila, ravno zato se Vodnik tako neizmerno loči in dobrodejno odlikuje od svojih prednikov. Kar imamo pesništva pred njim. vse je umetno, narejeno, posiljeno; Vodnik je prvi, ki nam ogreva srce, on je prvi pel res domače, slovenske pesni.
Narodno pesništvo je posnemal Vodnik na dva načina: iz 280 njega je svojim pesnim jemal snovi, iz njega se je naučil tudi pevske mere. Mnogo kitic bi lahko našteli iz Vodnika, ki niso nič drugega, nego nekoliko predelane narodne pesni.
Vendar je Vodnik, posnemajoč narodne pesni, iz kterih je nabral toliko lepega, čistega zrna, grešil v tem, da je svoje pesni 285 narejal malo ne po samih gorenjskih kratkih poskočnicah, kterih oblika je posneta po nemških „štirivrstičnicah". Vodnik je namreč
zmotno mislil o njih, da so slovanske po duha in po obliki, ter je več svojih najlepših pesnij, na pr. »Ilirijo oživljeno" iu »Ilirijo zveličano" osnoval po njih.
A poleg zgoraj navedenega glavnega pravila je zlagal Vodnik 200 svoje pesni še po drugem, ravno tako imenitnem načelu, ktero je našel pri Francozih in ga je prav dobro po svoje povedal tako—le *
Naj pesen umetna,
Naj merjena bo,	295
Nikdar ni prijetna, Ak' žali uho.
Tudi to pravilo mu je bilo sveto. Zategadelj vidimo, da je do svojega življenja poznih let neprenehoma s čudovito pridnostjo in vztrajnosijo svoje pesni prenarejal in popravljal ler se nepre- 300 stano trudil, da bi nam svoje misli in čute povedal v kolikor moči lepi, dovršeni obliki. In če tega tudi ni povsod pogodil, gotovo ni kriv Vodnik, kriv je čas, v kterem je živel; resne volje, pravega pevskega ognja in bistrega uma pri Vodniku gotovo ne pogrešamo, a zavire so bile v jeziku tisti čas še take, da bi jih 305 tudi večji genij nego Vodnik ne bil zmogel. Kjer pa se mu je posrečilo premagati velike zapreke, ktere so pesnika začetnika od vseh stranij ovirale, stvaril nam je večnolepe, po obliki in vsebini dovršene pesni, ktere bodo vse čase tudi poleg Prešernovih ohranile svojo klasično vrednost.	310
Ni mi jih treba naštevati, saj jih poznamo vsi. In ako tudi mnogo Vodnikovih pesniških izdelkov ne zadostuje strogim pravilom pesniške umetnosti, vendar je in ostane drobna knjiga njegovih pesnij Slovencem na veke častit spomenik, kterega jezikoslovec in slovstveni zgodovinar, pesnik in omikani rodoljub 315 s sveto pobožnostjo jemlje v roke in blagoslavlja neumrjoče ime očaka slovenskemu pesništvu.
Toda krivico, veliko krivico bi delali Vodniku, ako bi v njem čislali samo pesnika, a ne tudi pisatelja slovenskega. In zdi se mi, da mu jo včasi res delamo. Zakaj ? Zato, ker večjidel 320 ne poznamo njegovih v prozi pisanih spisov. Tu še le vidimo Vodnika v vsej njegovi čudoviti delavnosti in velikosti, v vsej njegovi neskončni ljubezni do priprostega naroda in do zanemarjenega jezika slovenskega. Iz njegovih mnogoštevilnih jezikoslovnih, ukovitih in zabavnih knjig in spisov se nam razodeva 325 še le prejasno, kako sveta, a tudi kako težka in večkrat nehvaležna mu je bila naloga, »kranjski jezik čeden narediti".
In tudi to svojo nalogo izvršujoč, delal je Vodnik po gotovem pravilu, ktero je in mora biti še dandanes podlaga vsemu 330 našemu pisateljevanju. To zlato pravilo, po kterem so se tudi Kopitar, Ravnikar, Metelko ravnali ter se še današnji dan ravnajo vsi boljši pisatelji naši, slove tako: Uči se od starejših pisateljev naših, poslušaj, kako narod govori, zajemaj iz živih jezikov slovanskih! Ta zlati uk Vodnik na ves glas poudarja v 335 raznih spisih, na raznih mestih, v raznih časih.
Ako tedaj Ravnikarja večkrat imenujemo očeta slovenske proze, resnice je v tem samo toliko, da je mlajši in dušno gibč-nejši Ravnikar res pisal lepši jezik nego Vodnik, a pisal je prav po tistih načelih, ktera je Vodnik že deset in petnajst let pred 340 Ravnikarjem na glas učil. Tudi slovenski prozi tedaj je Vodnik očak, ki je rodil toliko vrlih sinov.
In sploh, ako hočemo Vodnika pravično soditi in ga prav ceniti, kakor zasluži, moramo si ga misliti vsega, v vsem njegovem tolikostranskem uspešnem delovanju ter ga postaviti nazaj 345 v njegove čase; potem bodemo s hvaležnim srcem priznavali, da do današnjega dne mati slovenska zemlja še ni rodila sinu, kteri bi bil v takih časih in v takih razmerah v jezikoslovju in starinoslovju, v pesnih in ukovitih knjigah toliko storil za našo domovino, kakor on, ki je po pravici in v resnici to, kar pravi 350 njegovo pomenljivo lepo ime — vodnik slovenskemu narodu.
Fr. Leveč.
44. Valentin Vodnik. a) iz Pisanic.1 1781.
Prošna za krajnsko modrino.
1.	Druži se k' men', krajnske modrina d'žele, Jen' zapejt prov everstu men' daj povele; Stur' se vredna v' meni zažgati žele,
Pesem pejt krajnsko.
2.	Al se men' zdi? — Al je mordej resnica? Že leti ta modra prut' men' divica,
Men' poda nje bela ked sneg ročica Pišvo postransko.
3.	Za dar tvoj vsa hvala bod' teb', bogina, Daj še spevoreškega pit' men' vina,
Ter bom žverglal, dokler ta pišv iz drina Se na rezkole.
b) Iz Velike pratike. 1795 — 1797.
Popissuvanje krajnske dežele.
Krajrrska dežela je enu vajvodstvu, sliši skuzi erbišno estrajskimu vajvodu, kateri je tudi zdaj cesar. Ona leži med Ko-ratanam, Štajerskim, Hrovatskim, Liburnjo, Teržaškim morjam inu Furlanio. V' svoji narvekši dolgosti od jutra pruti večeri znese 30 mil, inu široka je od polnočy pruti poldne 25 mil. 5 Vse lice znese 214 celih na štiri vogle mil. Ležy pod tim 46. zobam od sredne okolice pruti polnoči inu pod tim hladnim pašam. Na Krajnskim prebiva okoli štirstu tavžent duš, tedaj pride na vsako milo 1869 ludy. Ludje so skoraj vsi "katolške v^re, vender pod Novimmejstam pruti krovatški meji nekateri 10 Gerki ali staroverci prebivajo. Tudi v' Tersti nu v' nekaterih drugih mejstih se dosti druge vere ludy znajde. V' Lublani je vikši škofia, za tim so škofi v' Tersti inu Gorici.
Kraj nei imajo svoj lastni jezik, kateri od slovenskiga izvira inu je v' žlahti z' hrovatškim, pemskim, polskim inu moškovi- 15 tarskim. Krajnski jezik se na mnogo sorto v' vustih tih prebi-valcov skoraj v' vsaki vasi drugači zavija.
Veliki potoki v' tej deželi so:
1. Sava, ena dereča voda, katera na dveh krajih izvira, pod Korenam inu v' Bohini; ta dva zvirka per Radovlci vkup 20 prideta, potler Sava na polnočni strani dežele pruti jutru na Krovatšku teče. Sava je zdrava inu dobru ludem tekne; po-savci so terdni ludje. — 2. Lublanca, ena mehka voda, izvira na Verhniki inu pod Zalogam v' Savo pade. Pod Lublano je dereča inu zdraviši. — 3. Kerka izvira na Dolenskim na Kerki, 25 teče v' Savo. — 4. Kopa izvira v' notrajnim Krajnskim inu zdajci na Hravašku odteče.
Na Gorenskim sta dva jezera: Blejsku, per timu gradu Bled. Na sredi en okrogel obrašen hribic iz jezera ven moly, na katerim je ena lepa cirkuv. Tu drugu je Bohinsku je-30 zeru, v' kateriga Savica ali zvirk Bohinske Save iz ene 200 se-ženov visoke lukne teče inu na enkrat en lep padec od 260 se-ženov naredy. Spodaj iz jezera Bohinska Sava venteče. Obadva imata žlahtne ribe, zlasti je Bohinsku zavol svojeh rudečeh po-stervy imenitnu. V'notrajnim Krajnskim je Cirknišku jezeru, 35 v' katerim so trje otoki. Po zimi je polnil vode, po lejti se skoraj vse posušy; ob tim časi v' njemu orjejo, sejejo, žajnejo,
Krestomatija slov.	11
travo kose inu lov darže. Na jesen se z' vodo napolni, katera iz podzemelskih lukin černe šuke sabo pernese. Kadar po lejti 40 močnu germeti inu daž jiti začne, tedaj tudi po lejti voda skuzi nekaterih dvajset lukin hahlati začne, taku silnu, de se vse jezeru v' 24 urah napolni inu dostikrat pokošenu senu spravit ne vtegnejo.
Krajnska dežela je večdejl hribasta. Veliku tih hribov inu 45 gora je z' dobrimi gojzdi, drtjvjam, sadjam, hišami inu ludmv napolnenih. Dosti jih je pak golih, inu na enih celu lejtu snejg ležy. Snežniki lež§ na Gorenskim, med katerimi je imeniten Lubel zavol te sterme inu vender dobru čez njega nadelane ceste. Triglav leži med Bohinam inu Bovcam, ta je narmajn 50 1400 seženov visok inu je eden tih narvikših hribov v' Europi. Iz njega verha se vidi na Tirole, Hrovatsku inu v' Benedke. Mornarji ga na Beneškim morji narpopred zagledajo, kadar se pruti naši deželi pelejo, inu ga dobru poznajo po imeni. Šmarna gora nad Lublano ima to posebnost, de je sterma, visoka inu 55 vender od drugih hribov odločena posebej stojy.
Dolejnsku ima nižiši hribe inu veliku zdraviga vina, mar-vin z imenam, perdela. Per Savi brodnia veliku notrinese.
Notrejnu je vse hribastu. Od bohinskih snežnikov notri do Turškiga darže skuzi Notrajnu debeli gojzdi. Na Krasi pak 60 je vse golu inu skalovitu inu silne burje vlečejo, de dostikrat teške voze prebernejo, vender tam narlepši pšenica raste. Tudi se tam veliku podzemelskih lukin, preduhov inu votlih prostorov znajde, v' katerih so vse sorte kamnite, od kapa okamnene podobe vidit.
65 Večdejl je povsod dvoja žetuv, ker se po sternim ajda seje. Blizu morja rastejo ojlke, pomoranče, lemone, mandelni, fige inu drugu žlahtnu sadje. Veliku dobriga vina se v' Notrajnim perdela. Cela dežela redy obilnu kojn, govedi inu drobence. V Lipici inu Prestraniki daržy cesar rejnice za kojne, ker se te 70 narlepši žrebeta za vojsko inu cesarjov dvor zrede. Krajnci so imenitni čebelarji, čebele njim posebnu veržejo, zatu ker ajdo sejejo inu se z' čebelami taku dobru pečati znajo, de so drugih dežel vučeniki v' čebelarstvi postali. Divjačine, ptic, rib se veliku v' logih, gojzdih, tekočih vodah, jezerih inu v' morji doby. 75 Tu narvekši bogastvu krajnske dežele so rude inu platnu. Rude se v' več krajih dobe, plavjo inu v' platno podelajo. Živu srebru, železu, jeklu, svinc se na ptuju prodaja inu dnar notri-
vleče. Platnu Krajncam okoli štirstu tavžent goldinarjov iz drugih dež^l pernese. Pak tudi v' dosti krajih taku pridnu po zimi predejo, de kumaj štir ure spe. Zraven tiga se tudi veliku vina, 80 olja, živine, mezlana, blejškiga sukna, usina, polhovih kožic, medu, voska, lesenine, skled, loncov, lesa za barke, sitov na druge dežele proda. Ker dežela dvojo žetov, ajdovo inu sterno ima, je z' ludmy silnu napolnena inu jih laliku redy.
V nekaterih krajih se po lejti studenci posuše, kakor v' 85 Temenci inu Suhi Krajni na Dolenskim inu večdejl na Krasi inu na Pivki v' Notrajnim. Tam morejo dostikrat več mil deleč po vodo hodit ali živino gonit.
Za vučenost so v' Lublani male inu visoke šole, tudi v' Novim mejsti nemške inu latinske. Po farah so normal-šole. 90 Veliku Krajncov zna krajnsku brati, škoda, de nimajo več dobrih krajnskih bukuv!
Gospoda je večdejl nemške rodovine, kmetje pak slovenske. V' zaderžanji, jeziki, živeži, oblačili je kraj od kraja razločen, inu skoraj vsaka vas ima druge šege inu se hoče z' drugih 95 norca delat.
Za domače deželsku gospodarstvu so štirji deželski ali land-šaftni stanovi: duhovni, velka inu mala gospoda inu cesarske mejsta. Ony imajo ravnu taiste pravice, kakor .v' drugih estraj-skih deželah.	100
Koker je v' lejti 1748 razločenu bilu, se Krajnsku dejly v' try dejle ali krasie: Gorensku, Dolensku inu Notrejnu. Gorensku je narmajnši, vender narbol bogatu inu z' ludmy napolnenu. Dolensku je narvekši.
V' celi deželi je 16 mejst, 22 tergov, čez 200 gradov inu 105 okoli 4000 vasy.
c) Iz Ljubljanskih novic. 1797—1800.
Povedanje od slovrnskiga jezika. I.
Stare reči so tudi nove tistim, katerim so neznane. Zatorej bodem popisoval, odkod krajnski jezik inu zarod pride, inu od nekidanih časov začel.
Krajnci so en odraslik velikiga slovenskiga naroda, kateri zdej prebiva od Teržaškiga morja noter do Zmerzliga morja v' 5
11*
Moškovii skuz 400 mil široko, inu od Pemskiga noter do dežele Kamšatka na konec moškovitarskiga cesarstva še čez tavžent mil na dolgost. Skorej vse ludstva v' tim prostori so Slovenci, to je Krajnci, Slovenci, Hravatje, Dalmatini, Bošnjaki, Slavonci, Slo-10 vaki, sem ter tje po Turškim inu Ogerskim; ti so takraj Donave. Na unim kraji Donave pak so Pemci, Moravci, Polci, Pomurjani. Lužici, Vandali, Vendi, Litavci, Leti inu ena neizmirjena pro-stranost moškovitarskeh prebivalcov po Moškovii, Severii inu na meji Tartarie. Ti vsi imajo sploh ime, de so Slovenci, inu 15 imajo jezik od ene same matere, namreč slovanski jezik.
Odkod te ludstva pridejo, kaj so nekidaj bile, nimajo zadosti starih popisavcov. Narbol ih jezik razodeva, kaj inu odkod so oni.
Slovenski jezik je v' perveh ali koreninskeh besedah nekaj 20 podoben armenskimu inu perziskemu. Še bol so si med seboj podobni gregski, latinski, nemški inu slovenski. To pokaže, de so ti rodovi nekidaj v' narpervih časih skup rojeni notri v' sredi Azie. Počasi so Gregi, Latini, Nemci inu Slovenci se ven iz Azie v' Europo širali inu Armence inu Perse v' Azii popustili. 25 Mati ih je odstavila, oni so iz zibeli ustali inu govorit začeli.
Kader so Slovenci iz Azie, svoje zibali, ven šli pruti Europi, niso bili sami, temuč je bila še le osnuva štirih velikih jezikov ukup, to je Gregov, Latinov, Nemcov inu Slovencov. Počasi so več po sv^ti vidili, rodove gmerali, rodovi med seboj blebetali 30 inu se v besedah eden od drugiga dalšali, tako dolgo, de je jezik štir velike verhe pognal: Grege, Latince, Nemce inu Slovence. Tim časi so divji okol hodili, od lova, od sadja inu želiš se živeli.
De so ti štirji verhovi iz eniga jezika, sam jezik razodeva; 35 postavim, Slovenec reče mati, Nemec mutter, Latinec mater, Greg meter; mi pravimo miš, Nemec maufs, Latinec mus, Greg mys; tako ludi: kluč, schlulsel, clavis, klys; jajce, ay, ovum, oon; sedim, sitze, sedeo, hizo; nov, neu, novus, neos, inu tako naprej silno dosti drugeh besedi. 4-0 Gregi inu Latini so bližej poldne ostali; Nemci inu Slovenci so bol pruti polnoči od sonca naprej derli inu se v' se-dajneh sojeh deželah ulastili, živino pasli, čede varovali inu zverine morili.
Počasi so zemlo perpravili za stanovitno prebivalše inu za 45 nive; polsko delo je začelo, z' delam hiše, z' hišami zemle, last,
pravice, oblast, kralestva inu eno bol uravnano zaderžanje. Še dandanašni vidimo, de človeški rod čedalej bol v' hribe leze, gošo trebi inu rodovitno zemlo perdeluje.
Gregi inu Latinci so per Sred-deželnim morju pruti poldne ostali; Nemci inu Slovenci so v' bol merzle gojzde pruti polnoči 50 svoje čede gnali, počasi se v' jeziki ločili inu sledni svojiga sebi naredili. Odtod pride, de v'dosteh besedah enakost imamo; mi smo namreč ene dosti bližne žlahte inu ne smerno prepira imeti, sebi lastiti inu si oponašati v' tem, kar je mati obema za delež pustila.	55
Nemec je pred Slovencam v' Europi naprej tišal inu še zdaj od Azie dalej stoji; Slovenec je zadej ostal inu je po teh deželah, katere smo uni dan imenovali. Nemec pomeni toliko, kar mutec. Slovenec ga ni zato muteca imenoval, kakor bi ne znal govorit, ampak zato, ker ga ne zaslopil inu je bil Slovencu kakor 60 mutast, po tem, kader sta dal časa razločena živela inu sledni svoj jezik razločila. Slovenci pak so se tako imenovali, ker so se med seboj zastopili inu si lahko eden drugimu slovo ali besedo dajali; zakaj slova med vsim drugimi Slovenci pomeni besedo.	6o
Nemec inu Slovenec, narazen ločena inu v' svojih krajih ustanovlena, sta začela zemlo delat, orat, kopat, sejat, saditi inu sta postala zemlaka.
Ako prašaš, kdaj se je to zgodilo, porečem, de ne vem število l?t povedat, ampak še enkrat opomnim, de jezik nas'70 razodeva, kaj za ena mati nas je rodila, koliko je hčir imela, inu kako so sestre dalej zarodile.
Zdej pridemo na same Slovence, kateri se al od slove inu slovesa, ali pak od selenja inu preselovanja tako imenujejo; ne morem prav za terdno reči, zakaj nisim bil takrat zraven, kader 75 so jeli to ime sebi dajat.
II.
Okoli leta 1550. je začel Primas Trubar krajnski jezik z latinskemi čerkami pisati. On je bil rojen Krajnec iz vasi Rašica pod Trojakam na dolenski strani v' Kacianski fari, je postal mašnik inu z' časam korar v Lublani. Je prestavil na krajnsko 80 psalme Davidove inu novi testament, tudi je pridige inu duhovne pisma pisal; al ker je bil luteransko vero učiti začel, so ga iz dežele v' nemški rajh pregnali.
Od tiga časa Krajnci po latinskim abc pišejo, kakor tudi 85 Hravatje, Dalmatinci inu sploh Slovenci, kar ih je bliži laške dežele.
Ob časi Primaža Trubarja je več drugih Krajncov krajnske bukve z latinskemi čerkami pisalo.
Kar je bilo luteriskeh bukv, so bile na nemškim v' Vitten-90 bergi natisnene. Med temi je sveto pismo ali biblia, pretolma-čena od Jurja Dalmatina, natisnena v' leti 1584. Ker ta biblia na strani take napise ima, kateri so rimskimu papežu inu katoliškim naukam zuperni, je bila ludem prepovedana, iz rok od-uzeta, inu sedaj ih malo takeh bukv najdemo v' rokah učenih 95 mož. Ta biblia tudi ni taka, kakoršna ima biti po sklepih cer-kveniga zbora v' Tridenti.
Adam Bohorič je dal na dan eno grammatiko za krajnski jezik v' leti 1584. Do sedaj se še malo takeh bukv najde; vun-der ih imamo za nauk, de iz nih zvemo, kako so naši stari pred-100 niki pisali, jezik čistili inu podučili, kako bi se en unajni izučil naš jezik govoriti.
Tudi ta grammatika je bila prepovedana, ker ona nekaj ka-tolskimu uku zupernih podučenjov ima v' predgovori. Namesti te grammatike je dal na svitlovo eno drugo perpušeno od viših 105 pater Hyppolitus kapucinar v' leti 1715., natisneno v' Lublani.
Bohoričova grammatika se je razgubila, Hypolitova je premalo med ludi peršla. Sleherni pisavec je krajnsko pisal, kakor "se mu je zdelo; nobeden ni gledal na eno stanovitno vižo, vstavo ali red. Pisarji poprejšniga stoletja so se dosti deržali 110 po Bohoriču, al v' sedajnim stoletji so rili naprej inu z krajn-skim pisanjam delali, kakor prešič z meham.
Oče Marka, en minih bosih augustinarjov klostra na du-nejski cesti v' Lublani, rojen pred mestam, vidioč to nadlogo, je spisal eno novo grammatiko v' leti 1768. On je imel v' bu-115 kviši tega klostra Bohoričovo inu Hypolitovo grammatiko, vun-der drugači je napravil svojo, njo na dan dal inu rekel, de do njegovih časov še nobene krajnske grammatike ni bilo. Al potle smo zvedeli, de on je imel poprejšne grammatike; zatorej naj gleda sam gori, kako si je upal neresnico govoriti inu pisati. 120 Očetu Marku smo hvaležni za več reči. On je spet branje med ludmi raširal, od trideset let se skoro vsaki pastir inu pa-starica brati naučila. Dosti bukv je med ludi dal; jezik sein tar kje v' bukvah očistil, omečil inu lepši perrezal.
Al nekatere reči zastopnim niso dopadle; on je namreč stare mejnike brez uzroka prestavil, od stareh grammatik od- 125 stopil, pisal, kakor lublanski predm^stnani govor§; ni gledal na čistiši jezik polancov inu daleč od N^mcov stoječih starih krajn-skih zarodov. On je preveč nemšoval, namesti de bi bil slo-v^nil. V' enkatereh besedah je brez potrebe hravatil, v' drugeh premalo unajne Slovence čislal, k§r je lahko inu tr^ba.	130
Eden njegovih jogrov (to je Vodnik sam) spozna, de se je dosti od njega naučil; vunder sedaj vidi, de je potrebno tudi stare grammatikarje poslušati, kateri so pred njim pisali.
Odtod pride, de oče Marka per nas nobeniga nima, kir bi se po njemu popolnim deržal; prestavlavci svetiga pisma inu 135 drugi učeni od njegove viže odstopajo inu se bližajo starišim pisarjam v' jeziki inu v' pisanji.
Iz tiga sklenem, de bi dobro bilo, skoro eno grammatiko inu besediše viditi, v' katerih bi se krajnski jezik v' svoji čistosti najdel, stari mejnik ltj iz potrebe prestavil, govor po tih 140 naukih perr^zal, kakor so ga drugih jezikov učeni lepotili, inu se nič ne zapletalo, temuč izrtjkovanje za uš^sa, pismo inu za p^sem perlično naredilo.
d) Iz predgovora h Kuharskim bukvam. 1799.
Dalaj imam zavolo krajnskiga jezika, v' katirim so te bukve pisane, oppomniti: jes sim gledal na narbol znane med Slovenci najdene besede, de bi vsim zastopen biti mogel. Kaderkol ene krajnske bukve na dan prideo, ima sledni kaj čez jezik goder-nati: enimu je preveč po hravatski, drugimu preveč po nemški, 5 inu tako naprej; jes pravim: mi moremo krajnske slovenske besede poiskati sem ter tje po deželi raztresene inu na to vižo skup nabrati čisto slovenšino. Skušna me uči, de ni lahko stvari najditi, katira bi se v' enim al saj drugim koti prav po slovenski ne imenvala; če je pa kaj novič znajdeneh inu starim 10 Slovencam neznaneh reči. se znajo te po unajnih jezikih imen-vati, ako bi jo mi ne mogli iz ene slovenske korenine karstiti.
Moje besede v' teh bukvah so skoro vse krajnskiga, sloven-skiga roda z' tim samim razločkam, de se povsot v' naši deželi ne govore. Al ima pa zavolo tiga meni kdo kaj očitati? Bom 15 li drugam hodil imena beračit, kader jih doma najdem? Ne bomo li nikol naš govor popravili? Ako bi ta reč tako naprej
šla, bomo doživeli, de se ne bodo Gorenc, Dolenc inu Notrajni eden drugiga zastopili; eden se bo ponemšval, drugi bo sam na 20 sebi ostal, tretji bo na pol Lah. Kdo bi potle Krajncam bukve pisal? Tedaj moremo eden drugimu podati, kar ima sledni dobro čist i ga. ,.
e) Pesni za pokušnjo. 1806.
1. Zadovoljni Krajrfc.
1.	Od straže hrovaške Gor' sonce mi pride, Pa v 'nograde laške Za goro zaide;
Z Beneškiga morja
Jug čelo poti, Od Štajerca borja Me v znoju hladi.
2.	Mi brazd'jo konjiči Za hajdo, pšenico, Nevtrudni deklici Pa bel'jo tančico;
Kaj maram, se kruha
Persluži zadost', Ni sile trebuha Po svetu mi nos't'.
3.	Imam oblačilo Domač'ga padvana, Zenica pa krilo
Iz prav'ga mezlana; Se sveti na lice
Ko pir'h moj škerlat, Nje šapel, jeglice, Nje modric je zlat.
4.	Rad plešem okrogle, S petama glas dajam, Premetem vse vogle, Se v cepa dva majam; Nožica pa Min'ee
Za mano drobni, Pobera stopin'ce, Se v kroge verti.
5.	Na žgancih tropine, Pa kisliga zela, Bob, kaša, vse mine, Ko pridem od dela:
Al' bodi pogača,
Klobasa al' sok, Al' kar se obrača Na ražnu okrog.
6.	Za vsako povele 'Mam židano volo, Za branbo dežele, Al' hoditi v šolo:
Povsoti se maham
Ko čverst korenjak, Pa delam, pa baham, Pa pijem tabak.
2. Star'' pevic,
1.	„čebel'ca, visoko
Gori v planine, Perlelna si vupaš Snežne na brine?
2.	Raj b' letala nizko,
Zberala cvetje, Nanašala mladim Celo poletje!
ne boj se peti.
3.	Kraleva te cvetka
Vab' na višave? Te matica pošle Na goličave?"
4.	Hiti nad oblake,
Nič, nič ne mara. Nje rod je nebeški, Nič se ne stara.
5. Ne boj se mi, pesen, Bod' si globoko, Naj beli se glava, Stopi visoko!
6. Anakreon sivček
Na gosli poje, Mej lasce rumene Zapleta svoje.
f) Pesni za brambovce. 1809.
1. Predgovor.
Te pesmi so zložene za brambovce, to je za tiste, ktiri so radovoljno inu serčno perpravleni, dom inu samooblastvo naše varvati, ako bi se nam vojska od kodarkol' permerila, de jih bodo peli inu svoje serca z ogneno voljo vnemah, v bran stati vsakimu nadležniku našiga cesarstva.	5
Svetli cesar je vselej posebno skerbel, svoje zveste podložne per dobrimu stanu ohranit'. Ob prejšnih vojskah ni vabil vse junake k orožju inu je rajši nekoliko svojiga posestva drugim kralestvam prepustil, de bi mir ohranil. Al' zdaj ne more nič več oddati, nič sebi odtergati, tudi ne eno samo deželo; s'cer 10 naše cesarstvo ob moč pride, celost inu samosvojnost zgubi, inu vsak močneji sosed bi z nami delal, kar bi hotel.
Zdaj je na tim, al' čmo biti, kar smo bili, al' bomo v nič. Zdaj nič ne pomaga nevarnost skrivati, ampak je treba na ves glas reči; Perpravmo se, dokler je čas, vadimo se v orožju; 15 zdaj grede za živlenje al' za smer t.
Zato so skerbni cesar ob času lepiga miru svoje lube podložne, ktiri so se mu večkrat poprej ponujali, klical', de naj se orožje nosit' uče, naj v potrebi berž cesarstvo varvat pertečejo, naj se ne splašijo kakor zgublene ovce, temoč kakor vajeni inu 20 pravi vojšaki obnašajo.
Kako radi so cesarjov glas poslušali, k orožju skup tekli inu vreli, bode nekidaj v' prihodnih časih per naših poznih vnukih slovelo. Od roda do roda si bodo eden drugimu pravili, kakošni junaki smo v' naših dnevih bili, inu bodo pesmi nam na čast 25
Bomo li roke križam deržali inu nemarno gledali, kako ptujci hočejo naše stare lastine jemat', naše dežele med seboj delit', nas pod svoj strah silit' ? — V takih nevarnostih se skaže, kdo je mož; kdo rajši to vaga, kar je manj; kdo raji blago inu 30 živlenje zgubi, kakor svojo čast inu samosvojnost. Komur je lakp
skladali.
pri sercu, ta ne govori mehke besede, ampak iz polniga serca mu tečejo iz ust goreče pesmi, ktire junake k junaštvu ožgejo.
Peli so nekidaj naši očaki inu Turke pobiali; peli so inu 35 pod Sisek tekli, Hasan baša v' Savo potopit; inu če je Turk do nas perderel, so ga pognali, de so komaj nektiri razbojniki svoje pete vnesli.
Pojite tedaj, lubi Slovenci, te pesmi, vnemajte se s petjam k pravimu junaštvu, k brambi našiga svetiga cesarstva: kar do-40 polnit' nam Bog večni pomagaj!
2. Radov oljni
1.	Presvetli cesar vabi nas
Na domovine bran. Germi že mesto, terg in vas K banderu vun na plan'.
2.	Per tem bander' persežemo,
Nam priča je nebo: De, kamor pojde, pojdemo; Veselje nam je to.
3.	Pred nami gre največ' vojšak
Gesarskiga rodu, Za njim hiti, kdor je junak In ne pozna strahu.
4.	Sovražna roka še nikir
Ni boja žugala; Le skerb nas je za lubi mir Na brambo združila.
5.	Če naš'ga kaj prevzetniki
Od nas bi hot'li jmet, Mi serčni radovoljniki Jih č'mo nazaj podret'.
brambovci.
6.	Mi brambovci ne išemo
Kralestva ptuj'ga vlast, Za svoje se potegnemo In za dežele čast.
7.	Za božjo reč namerjen bod'
Ogneni strel in meč, Za svetliga cesarja rod Na vojsko hoč'mo teč'.
8.	Ohranit' to je vsak dolžan,
Kar je najlubši kom', Za mater, oča stojmo v bran, Za dete, ženo, dom!
9.	De je pravična vojska ta,
Nam pamet govori, Se v ptujo sužnost ne preda, Kdor se Boga boji.
10. Zdaj poterdimo bratovš'no, Naj roko vsak si da, De se persega naša bo Povsot razlegala!
3. Brambovska molitev.
1. Mogočni Bog! Tvoj dih je stvaril sonca nove, Tvoj dih je v stan' podret' svetove,
Zato pohlevno mol'mo te: Oberni milostiv' obraz Na brambo našo in na nas, Pred sodbo klič' sovražnike — Vsliš' nas Bog!
2. Mogočni Bog! Sovražnik nas če pod-se spravit', Posilit', ropat' in podavit';
Ak' ti nam češ na strani stat', Odbil' ga bomo ročno proč, Iz tebe 'zvira naša moč, Si raji smert ko sužnost 'zbrat' — Vsliš' nas Bog!
3. Mogočni Bog! Napuh njegov prezgodaj baha, Za te ne mara, nima straha.
Poterdi vude nam tvoj dih! Ti serca šteješ, ne ljudi; Če ta prevzetnik pergerml,
Ko pleve ga škropi tvoj pih — Vsliš' nas Bog!
Dosti po nemško in latinsko pisanih gramatik je med ludi danih, ktire Nemcam in drugim Europejcam kažejo slovenski jezik pisati in govoriti; slovensko pisanih pa za domačo potrebo nič več ne poznam, ko sami dve, Smotriskovo in Lomon6sovo 2 za Rose in Serbliane. Ptujce smo tedaj vučili našo besedo znati, 5 sebe pa ne. Odtod pride, de nimamo skoro nič vučeniga per-delka. Zatorej je prav prišla zapoved našim mladenčam dati v' roke pismenji navuk, kir jim bo kazal svojo domačo besedo iz-rekvati in na pismo devati.
Porečeš: čemu pa mi bo? sej znam po naše govorit. —.10 Govorit znaš, al spravno govoriti in pisati morebit ne. Nemci, Lahi, Francozi dajo svojim otrokam narpred svojo domačo pismenost za pervi vuk, deslih znajo nemško, laško, francozko. Zakaj? — Zato, ki je treba začeti vse navuke z tisto besedo, ktiro nas je mali vučila. V' ti se otroci lahko in hitro navadio 15 pismenje znadnosti. To je perva stopna k' vsim višjim vuče-nostam. Veseli tedaj naj bodo mladenči, de jih od začetka ne silimo z ptujmi neznanmi besedami.
Pismenji navuk bo našo slovenšino zbrusil, zlikal in obogatil, vas mladenče pa perpravil, de se bote drugih jezikov ročno 20 navučili; zatorej glejte narpred svojiga dobro poznati. Ne smete meniti, de že znate, kar še ne znate. V' kratkim pa bote vidili lčp sad vašiga truda; jez bom, zna biti, nove domače perdelke lepih vumetnost doživel.
Zdaj prosim, de dobri priatli naj bodo zares dobri in me 25 , tim časi do drugiga natisa tih bukev opomnio, kar m' imajo reči, de bom znal vse pomote popraviti in to delo do verha pergnati.
To pismenstvo sim v' letu 1807. po nemško spisal, zdaj ga dam svojim rojakam v' našo besedo prestavlenga.3
(j) Iz predgovora k Pismenosti. 1811.
h) Iliri;
1.	Napoleon reče:
Iliria, vstan'! Vstaja, izdiha:
Kdo kliče na dan?
2.	O vitez dobrotni,
Kaj ti me budiš! Daš roko mogočno, Me gori deržiš!
3.	Kaj bodem ti dala?
Pogledam okrog, Izločit ne morem Skor svojih otrok.
4.	Kdo najde Metulo
In Terpo moj grad? Emona, Skardona Sta komaj poznat.
5.	Nazaj spet junake
Kdo bode mi dal, Ki jih se spartanski Je vajvoda bal?
6.	Od nekdaj snežniki
So najina last, Odtod se je naša Razlegala čast.
7.	Je Galian hraber
Na Padu, pred njim Dorašen je tresel V' ozidju se Rim.
8.	Že močen na morju
Ilirjan je bil, K' se ladie tesat Je Rimic vučil.
9.	Počasi pa Rimic
Na vojsko ravna, Se morja navaja, Premaga oba.
10. Široko razgraja
Per sedem sto let, Al' sprave sosednje Ni hotel imet.
oživlena.
11.	Od severja pride
Nad njega vihar, Nevredne gospode Iz viškiga vdar'.
12.	Zdaj Branci in Gotje
In Nemci slove, Ilir pa v' tamnice Pozablene gre.
13.	Dva sedem sto soncov
Zaraša ga mah, Napoleon trebit Vkaže mu prah.
14.	Ilirsko me kliče
Latinic in Grek, Slovensko me pravio Domači vsi prek.
15.	Dobrovčan, Kotoran,
Primoric, Gorenc, Pokopjan po starim Se zove Slovenc.
16.	Od perviga tukaj
Stanuje moj rod, če ve kdo za drujga, Naj reče, odkod?
17.	Z' Bilipam in Sandram
So jmeli terd boj, Latince po mokrim Strahval je njih roj.
18.	Zveličana bodem,
Zavupati smem, Godi se eno čudo, Naprej ga povem.
19.	Duh stopa v' Slovence
Napoleonov, En zarod poganja, Prerojen, ves nov.
20.	Operto eno roko
Na Galio jmam, Ta drugo pa Grekam Priazno podam.
21. Na Grecie čelu Korinto stoji, Itiria v' sercu Europe leži.
22. Korintu so rekli Helensko oko, Iliria perstan Evropini bo.
1811.
i) Pesni	Anakreontove."
Skerž&k.
Skeržak, pač blager tebi!	Čestijo te vmerjoči,	10
Na verhu ti drevesa	Polejtja sladki prčrok!
Popiješ kaplo rose,	Vumetnice te ljubijo,
Prepevaš po kraljevo;	Za ljubo te jma sonce,
5 Sej tvoje to-le vse je,	K'je vojster glas ti dalo;
Karkol' na polju vidiš,	Ne tare tebe starost,	15
Karkol' po gozdu raste.	Sin zemljin, moder pevček,
Te radi jmajo kmetje,	'Maš belo kri, si zdravček,
Ničemur ti ne škodiš,	Nebeščanam enak ves!
k) Moj spominik.
1.	Kdo rojen prihodnih
Bo meni verjel, De v' lejtih nerodnih Okrogle sim pel?
2.	Ne žvenka, ne cvenka,
Pa bati se nič; Živi se brez plenka O petju ko tič.
3.	Kar mat' je vučila,
Me mika zapet', Kar starka zložila, Jo lično posnet'.
4.	Redila me Sava,
Lublansko polje, Navdale Triglava Me snežne kope.
5.	Veršaca Parnasa
Zgol' svojiga znam, Inaciga glasa Iz gosli ne dam.
6.	Latinske, helenske,
Tevtonske vučim, Za pevke slovenske Živim in gorim.
Ne hčere, ne sina Po meni ne bo, Dovolj je spomina: Me pesni pojo.
45. Matevž Ravnikar.1 Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi. 1815 —1817.
1. Iz predgovora.
Ce v' kakšino besedo v' teh bukvah zadenete, de je precej ne vumeste, nikar berš ne recite, de je izmišlena: poprašajte koga drujiga. Krajnske so vse, in tu ali tam po Krajnskim dom;i Pač redka ktira je nova, pa lohka vumeti. Ves krajnski jezik bi 5 mi obožali, ako bi nobena beseda v' bukve ne smela, če le v" kaki vasi ni domača. Nektire besede so bol po Gorenskim, druge po Dolenskim ali po Notrajnskim v' navadi. Zakaj bi mogla le gorenska, dolenska ali notrajnska obvelati? Nismo vsi Krajnci? Pa, reči po pravici, nisim jih besedi veliko jiskal ne po Goren-10 skim, ne po Dolenskim, ampak po svojim sim pisal. kakor sim jih se nekadaj v' svojimu kraju pastir še navučil. Torej pa tudi mislim, de me bote otroci in pastirji od vučenih veliko bol vu-meli. Od otrok in mladenčov svojiga kraja sim si tega svest. Vi imate še bol nepokaženo krajnšino; vučeni radi nemšino, la-15 tinšino ali lahovšino vmes brodijo in tudi clo krajnsko besedo tako po ptuje stavijo, de praviga Krajnca všesa bole. Večidel pravijo po kmetih takim, de prevučeno govore. Drugim, ktiri se lepši krajnšine derže, pravimo, de jo po domače povedo. Pa tudi med kmečkimi ljudmi je že veliko zbrodene krajnšine, in 20 clo kmet se sčasama te kolobocje tako pervadi, de misli prav lepo povedati, če postavim namest: sim spoved opravil, reče: sim spoved dolj položil. Skorej bi ga vprašal, kam jo je položil, na tla ali pod klop ? Ta kolobocja ves krajnski jezik obruzd;i in ga ptujim Slovencam perostudi in Krajnca po nedolžnim 25 v' zaničovanje spravi. In če pojde tako, nas bo tako deleč ta kolobocja perpravila, de ne bomo zadnič znali ne krajnskiga, ne nemškiga. Vam na čast tedaj, ljubi moji mladi Krajnci, sim se tiste sbrodene krajnšine ogibal. Ne le mi Krajnci, šedeset milijonov ljudi govori slovenski jezik, in vsim pridejo naše bukve 30 sim ter tje v' roke, in gerdo je, jelite, če nam očitajo, de smo Krajnci vso besedo skazili ? Torej vsaki pametni Krajnc more sam želeti, de se v' bukvah sej čista krajnšina perhrani. Res je scer, te moje bukve niso zavolo krajnšine, ampak zavolo lepiga navuka pisane. Pa kdo nima raji, de se mu koščik tudi beliga 35 kruha iz lepe rute po perilu, kakor iz vmazane, nagnusne cunje
poda? Jelite, otroci, še jedli bi ga ne? Ravno tako spakdrana beseda še taki lepi navuk, če vam ne, pa drugim Slovencam per-skuti. Ravno zato, ker je lepi navuk meni in vam le teljko per serci, tudi mislim, de ga moremo v'lepo, čedno besedo obleči.
Nekteriga izrečovanja pa tudi ne smem tajiti, de res po 40 Krajnskim ni kaj navadno; postavim, kadar pišem: te bukve zbravši, bom kmalo druge dobil, namest reči: po tem, kadar bom te bukve zbral, bom kmalo druge dobil. Jurja, živlenje mi otevšiga, bom z' vsim preskerbel, namest reči: Jurja, ktiri mi je živlenje otel, bom z' vsim preskerbel. Andreju, toljko hudiga 45 prebivšimu, se bolj zdaj godi, namest reči: Andreju, ktiri je toljko hudiga prebil, se bolj zdaj godi. Take izrečovanja, pravim, res niso kaj zlo po Krajnskim v' navadi. Pa v' duhu so krajnskiga jezika, tako govore vsi drugi Slovenci, tako so naši krajnski spred-niki vsi govorili, kar se iz starih nekdajnih krajnskih bukuv po- 50 kaže, tako je sveti Ciril pred devetimi vekmi ali devet sto letmi že pisal v' našim jeziku. Tako govore in pišejo še zdaj kmalo unkraj Štajerskiga. Tako so zadnič sploh začeli pisati tudi po Koroškim in po Štajerskim; in povsot je to prav, zakaj bi le nam Krajncam ne bilo? Krajnska beseda se tako grozno lepo 55 okrajša, in kar je še več vredno, je dobičik, de bomo sčasama tudi drujih Slovencov bukve lohka vumevali in naše oni. Iz Pemskiga, iz Duneja, od vsih krajov nas Krajnce hvalijo zavolo tega. Zakaj bol skerbe drugi Slovenci za nas in naše besede lepoto, kakor mi sami za-se. Ni kaj lepo to, pa res je. Pa zmiraj 60 ne sme biti taka. Vsaki narod, kadar se začne nekoljko otesa-vati, začne to per svoji domači besedi, de jo očedi. Ako tedaj tudi mi tako storimo, ktiri pametni Krajnc bo marnje delal? Tega braniti se pravi Krajnce v' nič tlačiti in pot jim do veči vuma zaperati. Mene tega Bog vari! Ne le vam, otroci in mla- 65 denči, ampak tudi odrašenim Krajncam sim to le hotel povedati.
2. Od ložje vsigapričijočnosti.
Gospod, pregleduješ, poznaš me!
Veš me, naj sedim al stojim!
V' moje misli mi gledaš od deleč,
Naj grem al ležim, me obdajaš;
Vse moje pota, znane so ti.	5
Ni mi še besede na jezik,
Glej, Bog, veš jo že vso.
Za mano si in si pred mano
Ter me z' dlanjo pokrivaš. 10 Prečudna je za-me tvoja ta vednost, Previsoka, ne morem do nje! Pred tvojim duham kam hočem iti? Kam pobežim pred tvojim obličjam? Če stopim v' nebesa, si v' njih. 15 Če si v' brezno postelem, pa si le! Na daničnih perutah zlet.im naj, Prebivam za poslednim morjam: Tvoja roka me vodi tudi ondi, Derži me tvoja desnica! 20 Rečem naj: tma me obsuj,
Noč hod' dan moj per mojih poslastih, Tudi tma ti nič ne otemni, Po dnevino sija ti noč, Tema in luč ti sta enaka. — 25 V' tvojih bukvah so bili moji dnevi zapisani, Zaznamvani vsi že tistkrat, k' noben'ga ni blo.
Psalm 138.
3. Obud k' zavupanju v' Boga.
Gospod nam je perbežalše in moč, Pomoč doskušena v' stiskah. Zato se ne bojmo, naj giba se zemla, V' brezno morja naj hribje hrume, 5 Togote in kopičijo naj se njega valovi, Od njegoviga serda naj gore trepetajo! Gospod je per nas, ne tresemo se, Bog nam pomaga, on o pravimu času.
Psalm 45.
4. Posluša naj me.
Svoj jezik od hud'ga ohrani, Svoje žnable od zavite besede. Varvaj se hudiga, dobro pa delaj: Iši mir ino teci za njim. 5 Božje oči so na pravičnih,
Per njih prošnji vušesa njegove. Serd pa božji — v' hudodelce je vpert, De njih spomin clo iz zemle pobriše. Pravični vpijejo, ino vsliši jih Gospod, 10 Iz stiske vsake jih reši.
Blizo jim je Gospod, keter' so polomlen'ga serca, Odrešuje jih, ktir' so potertiga duha. Veliko hudiga ima pravičen, Pa Gospod ga oteva iz vsega.
Psalm 33.
5. Mozesova zahvalcna pesem.
Gospodu pojem: Poveličal, poveličal se je! Vergel je konja in jezdica v' morje. Moja moč je in moja pesem Gospod, Odrešenik mi j%bil!
On je moj Bog, hvalil ga bom,	5
Bog mojga očeta, povzdigval ga bom!
Zal vojšak je Gospod, Gospod mu je ime!
Zaveznil je v' morje kralja vozove in vojsko njegovo,
Zbrani njegovi vojvodi so se potopili v' Budečimu morju;
Brezni so jih zakrili,	10
Šli so kam'nu enako na dno!
Tvoja desnica, Gospod, je moč razkazala z' častjo,
Tvoja desnica, Gospod, je sovražnika sterla!
Zdrobil po velikosti svoji veliki si zopern'ke svoje!
Serd svoj si spustil, povžil jih je kakor sterniše!	15
Na puh tvojiga serda so se nakopičile vode;
Na kup stečene so stale,
V' sredi morja so se s-sedli valovi!
Sovražnik je djal: „Vlil bom, vjel bom,
Bop bom delil, serce si ohladil nad njimi.	20
Svoj meč bom izderel, bo jih roka moja pogubila!"
Z' svojim vetram potegneš — zagerne jih morje!
Kakor svinc zazvone po silnih vodah na dno!
Kdo je kak močen po tvoje, Gospod?
Kdo po tvoje teljke svetosti,	25
Češenja toljciga vreden?
Tako čudodelen?
Svojo desnico si stegnil —
Požerla jih je zemla —
Po svoji dobroti pelaš ta ljud, odrešil si ga!	30
Z' močjo ga vedeš na svoje sveto domovje!
Narodi slišijo, tresejo se.
V' Filistji grabi strah prebivavce,
Omotčni so edomski knezi,
Moabskim vojvodam groza perhaja,	35
Kananski vsi prebivavci kopne. Strah in trepet jih opadaj,
Oterpnejo kakor kamen naj nad tvojo močno roko. Tvoje ljudstvo pa pojde, Gospod,
Tvoje ljudstvo pa pojde, tvoja perdobva.	40
Popelaš ga, zakadil ga boš na svoje lastine goro, V' kraj, o Gospod, katir'ga si za-se sedež izvoljil, Na svetiše, Gospod, katiro so tvoje roke vterdile. Kraloval bo vekomaj ino vždno Gospod!
Krestomatija slov.
12
46. France Metelko. Ezopove basni iz slovnice.1 1825.
1. Volk inu jagnjg.
Volk gre ke studencu pit inu zagleda jagnje, ktero veliko niže od njega pije. Naglo se volk zadere nad njim, rekoč: »Zakaj mi vodo kališ?" — »Kako že to, ljubi volk," odgovori ubogo jagnje, »jaz pijem s pode, ti pa zgore, sej ne teče voda ve 5 breg!" Volk se razserdi ter pravi: »Zde je ravno pol leta, kar si me ti opravljalo." — »Kako?" odgovori jagnje, »takrat me še ne bilo na svete." — »Je bil pa tvoj oče, ali tvoja mati," zavpije volk inu razterga nedolžno jagnje.
Močnejimu vsele obvelja, ne prepiraj se že njim.
2. Zajci inu šahe.
Vihar nanaglema začne biičati, drevesa šeptajo; zajci se prestrašijo inu trepetaje beže, pa se ne vedo kam djati. Do mlake pridejo, žabe se jih pa ustrašijo ter ročno ve lužo po-skačejo. Zajci so ravno mislili ve mlako skočiti in se utopiti; 5 ali eden zmed njih, ki je bil modreji, jim brani, rekoč: »Poter-pite, ljubi tovarši, ne končajte se. Nesmo ne tako slabe stvari, kakor smo menili; sej vidimo nad žabami, de nesmo mi narbolj boječe živali na svete.
Ce te nadloga obiše, spomni se, de je veliko druzih še bolj 10 nadložnih, od kterih se imaš poterpežljivosti učiti.
3. Medved inu bečele.
Lačen medved perleze iz gojzda jedi iskat. Do ulnjaka pride inu začne med lizati, kar ena bečela vanj zleti inu ga piči na uho. To medveda tolikanj razkači, de vse ule ali panji raz-meče. Zde pa vsi roji vanj zlete inu ga opikajo do kervavega. 5 Medved začne bežati na vso moč, ali sramuje inu kesa se, de se je se svojim maščevanjem toliko sovražnikov navlekel.
Vsele je boljše krivico voljno poterpeti, kakor ze maščevanjem sovražnika razdražiti. Ko bi bil medved eni bečeli perza-nesel, bi ne bile šle vse druge nadnj.
47. Janez Primic. a) „Prava pot k dobremu stanu". 1812.
1.	Predgovor.
Lubi Slovenci! Tu imate ene nove bukvice, polne lepih ino nucnih (ali haslivih) naukov, kateri pokažejo, skozi kaj si človek narveč svoj stan pohujša, ino na kaj za eno vižo si on zopet tiga-istiga pobolšati zamore. Te bukvice je narnapervo v polnočni Ameriki en imeniten ino visoko učen mož, z imenam Benijamin 5 Franklin v angležkim ali englendarskim jeziki spisal ino jim to ime dal: „Vbogi Rihard ali Pot k dobrimu stanu"; potim so bile na nemško, zdaj pak, lubi Slovenci, k vašimu pridu ino pod-učenju na slovensko perstavlene. Berite jih radi ino si globoko v serce zapišite, kar bote brali; ino če bote nauke, kateri so v teh 10 bukvicah zapopadeni, zvesto ino skerbno posnemali ino nasledvali, znate terdno upanje imeti, de bote srečno ino veselo živeli. Ino ako to dosežete, bo vaša sreča narvekši plačilo in veselje za tega, kateri je iz lubezni proti vam te bukvice po vašim jeziki prenaredil.
2.	Pregovori.
En sam denes je toliko vreden, kakor dva jutri, pravi vbogi Rihard. — Mačka v rokovicah miši ne lovi. — Oko gospodar-jovo sturi več, kakor obedve njegove roke. — Veliko vinarjov sturi en rajniš. — Ena majhina razpoka je že dostikrat zrok bila, de se je narvekša barka potopila. — Goste pojedine streho pre- 5 dero, suknjo raztergajo, po sveti poženo. — Kdor denarje na posodbo da, si na glavo skerbi nakopa. — Gizdost (ofert) kosi per obilnosti, obedva per vbožtvi ino večerja per sramoti. — Laž dolgovu na herbti jezdari. — Skušnja je draga šola; pak norci se ne bodo v nobeni drugi ino komej v tej šoli kaj naučili. 10
Pošteno perdobivaj ino šparaj, kar si perdobiš, Skoz to si vse blago v zlato in srebro premeniš.
b) Nemško-slovenska branja. 1813.
O starih Slovanih.
Slovani so novi narod, to je, oni se v' historiji prikažejo še le okoli leta 550. po Kristusovim rojstvi. Ti stari Greki ino Rimci nejso od tega velikiga naroda nič vedili. Od nekidaj so
12*
v' jutrovi strani Evrope Nemcam za herbtam prebivali. Ob času 5 rimskiga cesarja Justinijana so začeli čez Donavo v' rimsko cesarstvo siliti. Nigdar nejso bili pod enim samim oblastnikam v' eno deržavo zedinjeni; vedno so bili eden od drugiga odločeni, ino ravno to je bilo njim k' nesreči. Današni dan so Slovani med vsimi narvekši narod na celim sveti: še čez petdeset mililo jonov duš sliši k' temu nekidaj močno slavečimu narodu. Rusi ali Moškovitarji, Polci ali Polaki, Pemci ali Cehi, Moravci, Slovaki. Serbi ali Serblijani, Bosnijaki, Dalmatinci, Slavonci, Hrovatji ali Horvati, koroški ino štajerski Slovenci, Krajnci ino Istrijani — vsi, vsi so odrasliki od eniga ino ravno tigaistiga velikiga debla. 15 Ti stari Slovani so vojskovanje ino prelivanje kervi silno čertili. Kamor so prišli, so se vselili, zemljo obdelovali ino z" svojmi sosedi prijazno ino mirno živčli.
Poljsko delo, živinsko rejo, kupčijo (baratijo), čebelarijo, rudarijo ino sploh vse dela pokojniga ino mirniga živlenja so 20 posebno lubili. Preprosto je bilo njih oblačilo, živež (hrana) ino cčlo živlenje. Vsaki si je vse sam naredil, kar mu je bilo treba: obleko (opravo), orodje (rištingo) ino pohištvo (glejštingo). Ant-verharje ali na roke delavce so še le od tega časa spoznali, kar so ptujim narodam pod oblast prišli. 25 Oni so le eniga samiga boga molili. začetnika bliska ino groma ino gospoda nebes ino zemlje. Njega so imenovali boga, to je pervo gibajočo moč, izvirek oblasti ino bogastva.
Ta b6g je bil sama ali ista luč ali svetloba; lep ino svetel je bil njegov svet, kateriga je stvaril. Zategavolo imajo vsi Slovani za 30 nemške besede: heilig, Licht ino Welt, ravno toisto besedo svet.
Od spoznanja eniga s&miga boga odstopivši, so začeli dvoje sorte bogove častiti, dobriga ino hudiga boga. Dobrimu bogu samimu so dali ime svetlobe, Svetevid, Belibog; hudimu pak ime temote, Cart, Cernibog. V' malikovavski veri so ostali. 35 dokler so skoz oznanovanje svčtiga evangelija dobroto zveličan-skiga nauka Kristusoviga spoznali.
Poldanski Slovani v' Velki Moraviji ino Panoniji so bili ti pervi, kateri so (po 803. p. K. r.) keršansko vero gori vzeli. Njih narpervi učeniki v' tej veri so bili nemški ino laški monihi (ba-40 rati); pozneji pak dva brata, Konstantin (z klošterskim imenam Kiril) ino Metodij, iz Tesalonike v' Macedoniji. Buski monih Nestor (kateri je živel med 1. 1056. ino 1116.) perpoveduje to veliko pergodbo z' temi besedami:1
»Potim ker so bili Slovani kristijani postali, pošljejo njih knezi Rastislav, Svetoplk ino Kocel (Kozel) do cara Mihaela (ce- 45 sarja Mihaela tretjiga v' Carigrad), rekoč: Naša dežela je kerščena, pak nejmamo učenikov, kateri bi nas vodili ino učili ino nam svete bukve (knige) razlagali; mi sami ne zastopimo ne greško, ne latinsko, ino eden uči tako, en drugi drugači (inači): mi tedaj ne zastopimo pomena ino moči svete biblije. Zategavolo nam 50 pošlite učenike, kateri nas bodo besede ino pomen (zastopnost) svetiga pisma učili. — Kadar car Mihael to zasliši, vse svoje modrijane vkup pokliče ino jim besede slovanskih knezov pove. Nato mu modrijani odgovorijo: V'Tesaloniki je neki mož z' imenam Leo, ta ima dva sina, katera slovansko znata ino sta 55 oba zbrisana modrijana. Kadar car to sliši, pošle po obadva v' Tesaloniko k' Leonu, rekoč: Pošli nam zdajci tvoja dva sina, Me-todija ino Konstantina. Kadar Leo to sliši, nju zdajci pošle. Ona prideta h' caru, ino on njima reče: Glejta, Slovani so do mene poslali ino prosijo za učenike, kateri bi jim svete bukve razlagali 00 znali: to oni želijo. Oba se caru sprositi dasta. Zdaj gresta v' slovansko zemljo li' knezam Rastislav u, Svetoplku ino Kocelu. Potim kadar tje prideta, začneta slovanski azbuk (ali slovanske čerke) delali ino preslovanita evangelij ino apostola (to je djanje ino liste svetih apostolov). Tu so se Slovani veselili, kadar so 05 velike dela božje v' svojim jeziku slišali. Potim preslovanita tudi psalter (to je psalme ali pesme Davidove) ino te druge bukve svetiga pisma."
Tako nam perpoveduje stari očak Nestor historijo od pre-obernenja moravskih ino panonskih Slovanov na kristijansko 70 vero, katero sta ta dva greška brata ino slovanska apostola, Konstantin ali Kiril ino Metodij, doveršila.
48. Janez Leopold Šmigoc. Vadbe v slovnici. 1812.
1. Polsleo delo.
Slovenci so iz mladega na žmetno (težko) delo navajeni. Kak berž sneg po njihovih njivah ino lažeh zgine, tak hitro se kmet z' svojoj družinoj k' deli pripravi. Eni grejo svojih travnikov snažit ino gnoja, kerega so v' jesen ali po zimi po njem reztepli,
5 grablat, eni grejo orat ino jarega žita sejat, drugi grejo laza kopat ino sejajo sočivo ino vse sorte žito; eni grejo vinogradov (goric) opravlat, drugi za živino skerbijo; eni pa doma ostanejo ino za delavce jed pripravlajo. — Orač (ali oratar) napreže vole ali konje k' plugi, prime za vojnico, če z' konji orje, ino gre z' plulo gom na njivo; če orje, derži plug z' rokami za ročnike ino tak ravna plug; z' odkoj odrivava grude ino navaleno jilovico, reže z' železom ino čertalom pognojeno njivo ino dela brazde, z brazd napravi ogon, med kerim razgon puša, da se voda iz ogonov steče. En drugi pride ino poseja zorano njivo, kero en tretji z" 15 branoj povlači, da posejano žito pod zemlo pride. V tistih krajih, v' kerih so jilovnate njive, se more poprej njiva nakopati ino potlej se povlači. Zdaj rase žito ino se zori; če se je enkrat žito zizorilo, pridejo ženci ino žnice (ženice) ino ženjejo zrelo žito z serpom, devajo v' šake porezano žito na kup, zvežejo ali sami 20 požete kupčeke z povezlami v' snope, ali pa to drugi, keri ne ženjejo, delajo. V' povezle zvezani snopi se na njivi pušajo, ali pa se v' kozle zvozijo, da se posušijo. Eni kmeti žito na njivi pustijo, drugi pa je taki k' domi zvozijo, de se suši. Če je žito že suho, pridejo mlatci ino mlatijo suho žito (to je snopje) z" 25 cepcom na gumni; strosijo slamo, da se zernje odloči, potlej ve-jajo zernje z vejnicoj, da se pleve odločijo, potem spravijo čisto žito.
Kdar na travnikih trava dorase, pridejo, kosci ino pokosijo z' kosoj zrelo travo ino detelo; potem bo trava raztepena, da 30 se leži suši; zategavolo se ona tudi more večkrat oberniti; suha trava se imenuje seno, seno se tudi v' kopice (v' navale) deva, da se prek ino prek ne zmoči, če dež pride. Celo suho seno se na vozih v' garicah domu vozi, na kere se z" rasohami nalaga.
V' goricah je to pervo delo, da se tersje obreže ino po-35 groba; če se je to zgodilo, grejo kopači z motikami kopat, kaj se perva kop, imenuje; vsaki skerbi, da svojo gorico perle skopa, kak obalči (oči) j ako ženejo. Po pervi kopi mine en čas, da ga v'goricah nej enega dela; zdaj pride prekapanje, to je druga kop; pri toti se tak globoko ne kopa, kak pri pervi; pri pervi 4-0 kopi se tudi malo korenje z' tersa poreže, da ono (korenje) tersa iz zemle ne spravi. Če že na tersji velike rozge zrasejo, poveže se tersje, da veter rozg ne polamle, in da je vinograda lepše videti. Po vezi se gorice podkašajo, to je, trava, kera je v' njih zrasla, se z' serpmi pokosi. Tersje rodi grozdje; grozdje je belo,
černo, modro i no druge sorte. V' jesen se grozdje iz tersja. v' 45 škaf z' nožom reže, iz škafa se v' puto vsiple, putari nosijo grozdje v' prešo, kej se grozdje spreša; grozdje prešano se imenuje tropine. Vino se spravla v' polovnjake, sode ali pučele.
2. Živinska reja.
Nekda so krali ino imenitni ludje na poli delali ino živino pasli, zdej pa je to narnižeših ludi delo. Volar ali kravar trobi v' rog ino vabi živino iz hleva na pašo, kero on potlej v' lesi ali na požetih njivah ino pokosenih travnikih pase. Ovčar ali črednik žene ovce na pašo; on ima pišalko (žveglo), z' keroj piska ino si 5 čas krati, tudi pastirsko palico ino torbo, v' keri si strošek na pašo nosi; on tudi psa ima, keri se z' grebenicoj (z' bodečim ogerljom) svojoj volka brani, da mu ovce vrača. Svinjar pase svinje z' prascmi, v' poletji po ledinah ino po takih krajih, v' kerih svinje rovati smejo, kajti one rade rovajo ino korenje išejo; 10 v' jesčn pa se svinje v' žir gonijo, to je v' hrastje ino v' bukovje; tu si one žalod in bukevco zbirajo, kero njim jako hasni, ino so v' kratkem zlo debele. Če si kdo eno ali več svinj podrediti hoče, de bi debela bila ino debelo slanino, zelo mast ino mastno meso imela, tak jo v' hlevi z' tikvami, z' repoj, kera se z' mokoj 15 žamete, ino tudi z' žitom redi. Keri kmet ali gospod svinskega pastira nema ali zadosti prostora za pašo, redi svinje svoje doma v' dvoriši, ino se od trave, kera v' dvoriši rase, redijo, ali pa se njim iz korita jesti da.
3. Pčelarija.
Pčele ali čmele, narskerblivejše stvari, so dvoje sorte, domače ino divje; domače stanujejo v' volnjakih, divje pa v štorih al pak v' bednjih, to je v' votlem drevji. Kak berž z' zmladletka toplo gračuje, se čbele iz pčeljakov podajo ino išejo cvetejoče rože, po kerih vojsk zbirajo.	5
Če poletji sonce prižaga, rojijo se čbele; znaminja, da se bojo skoro rojile, je, da se čbele, kere se rojiti hočejo, tri, štiri ali več dnov preje pred lukno čmeljakovo spravijo, z' večera dolgo bernijo; tudi matica, kak eni pravijo, pred rojom popeva.
Kadar se čele rojijo, se preje nad čmeljakom veršijo, kak 10 se dale podajo ; de pa se one ostariovijo ino ne odletijo, se njim v' zvonce zvoni, ali v' druge reči klepeče, ali se z' vodoj poškrap-lajo. Če si je roj sedel, more se on z' nečim pokriti, da ga
sonce ne dosegne ino ne pretira; iz večera, po sončnem zahodi 15 se on v' panj (v' koš), keri je z' medom pomazan, spravla.
Pčele nosijo set ino delajo piskriče na šest voglov, polnijo nje z' medom; setje (setovje) pri ognji rezpušeno da vojsk, iz kerega se sveče zlevajo ino druge reči delajo. Iz meda se med (medica) kuha.
49. Peter Daj n k o. a) Kratke basni in povesti iz slovnice.1 1824.
1. Leb, osel ino zavec.
Štirinožne stvari so enkrat hoj proti vtičom spočele. Leb je svojo vojsko pregleda val; osel ino zavec sta mimo šla. Medved je pital: „K' čemi ta tota dobra?" Leb je odgovoril: »Osel de2 trobental, zavec pa pisme nosil." 5 Tota fabula pomeni: Vsaki na sveti je k' nekemi haski.
2. Želev ino orel.
Želev je orela silno prosil, naj bi ga letati vyčil. »Tvojemi rodi protivno reč terjaš," je rekel orel; »kajti ne moreš se na-vyčiti letati, da ne maš peroti." Želev pa je potem še nadale prositi nikak ne henjal, naj bi ga orel na vtiča obernul. Po-5 padnul ga je zato orel s' klynom, visoko vnesel ino ispystil, naj bi letel. Alipa padnul je na pečino ino se na drovno zdryznul.
Totemi želevi je dosta lydi spodobno; želijo, kaj nebi želeti smeli, ino odmetavajo navyke razumneših. Alipa najberžej skos svojo nepametnost konca vzemejo.
3. Apeles ino Aleksandrov konj.
Kda je enkrat imenitni obraznik Apeles Aleksandrovega konja jako dobro obrazil ino nato Aleksandra pital, je li bi se jemi dopadnul obrazen konj, ga je Aleksander nikak ne hvalil. Kda pa je konj obrazenega konja zagledal, se je začel kak proti 5 živemi herzati, ino Apeles je rekel: »Vidiš, kral Aleksander, tvoj konj mojo delo bole razumi kak ti."
4. Trije popotniki ino kerčmarica.
Trije popotniki so pri kerčmarici svoje peneze shranili ino dale šli. Eden njih potem pride nazaj z besedami, da ga ova
po peneze pošleta. Kerčmarica jemi je da, ino on z' njimi odide. Poznej prideta tydi ova po peneze, ino kerčmarica reče: „Dala sem je že vajnemi tovarši, kerega sta po nje poslala." Onidva, 5 nato rasserdena, kaj bi mela kerčmarica brez njy peneze sem dati, sta jo v' pravdo tožila, ino kerčmarica bi mogla polek pravice plačati. Pomagala pa si je s' tim, da je rekla: „Či sem ne smela samo ednemi ali dvema iz vas treh penez sem dati, pridite ali vsi trije, ino dobili bote svoje peneze. Da pa sta svo- 10 jega tretjega tovarša, keri je s' penezi odišel. ne naprej spraviti mogla, sta pravdo zgybila, ino kerčmarica je ne smela plačati.
b) Iz posvetne pesmarice.3 182 7.
1. O namenu posvetne pesmarice.
Več narodov je že davno svoje narodne pesmi zebralo. Rusovska cesarica Katreja je je dala vu svojemi velikemi kra-lestvi spraviti zred pevoglasi, kere je imeniten Sarti spisal ino vu dvema zvezkoma na svetlo dal. Pesmi anjgelskega naroda, s' kerimi se je častiten Jožef Hajden imenitno paščil, so vyčenim 5 občinski znane. Danska zemla je zebrala svoje kampavice, poleg kerih že se blizo vsi pevoglasi zderžijo. Tydi svečko kralestvo je v' novih časih ravno to včinilo. Le esterajsko cesarstvo, kero teliko vnogoterih narodov vu sebi ima, še je ne imelo nikaj, ali blizo nikaj ne na zderžanje svojih karakteristnih narodnih po- 10 pevk storilo. Dryžba igranjskih prijatelov esterajskega cesarstva je totega velikega blaga ne htela dati zgybiti. Na njeno prošnjo so Njihove zvišnosti, znotrenjili reči našega najsvetlešega, naj-milostivnešega cesara minister ino predni kanclar, gospod graf Saurau, vsikdar pripravleni, vsakemi lepemi ino hasnovitnemi 15 spočetji pripomočno roko ponyditi, vse cesarsko - kralovske de-želske gubernije opomenuli z' povelenjom, naj bi se spravlanje narodnih pesmi zred pevoglasi spočelo ino doblena zbirka v" Beč •na veliko dryžbo igranjskih priatelov poslala. Toto povelenje je porodilo jako lepi sad ...	20
Na povelenje sekretera igranjske dryžbe, nizo-esterajskegu kralyvanjskega svetnika, gospoda Jožefa od Sonlaitnara, sem tyde jas ne nikakega tryda maral, naše slovenske narodne pesmi, tak dobro pobožne, kak tydi posvetne, zred pevoglasi, kere je Andraž Šef spisal, spraviti, keliko potrebno pobolšati ino na 25
zgorah povedano igranjsko dryžbo poslati. Vsim, keri so mi pri totemi pesmospravlanji bili na pomoč, rečem mojo dužno hvalo, posebno dyhovnemi Antonji Korošaki, keri so mi vse Volkmajarove (t. j. Volkmerjeve) pesmi v' roke spravili, 30 ino kere sem, keliko njih je cesarsko - kralovsko predno pregle-diše knižno dovolilo, tydi vu mojo zbirko vzel. Tydi vsim pev-com, keri so na mojo prošnjo iz vnogoterih stranov eden dry-gega primarili, k' meni priti ino svoje pesmi dati zapisati, povem mojo serčno hvalo. Da pa si tote pesmi vsaki Slovenec tydi v' 35 rokah imeti želi, zato sem skerben bil, nje tydi na svetlo dati. Ino keri mojih priatelov bodo toto še maličko zbirko povnožili, tim bom tydi rad hvalen.
2. Mladost.
1.	Zlate leta mladosti! Kda vas koli premišlavam,
Te me v' serci veseli, Ino Bogi hvalo davam.
2.	Pune ste nedužnosti Tak kak lybo protiletje,
Kda se znovič zeleni No dobiva lepo cvetje.
3.	Srečen človek, ker živiš Še na zemli zdrav no mladi,
Zdaj še lebko se vyčiš, Zdaj pobožnost v' se nasadi.
4.	No či mladi to včiniš, Te boš vnogim ino sebi,
Doklič koli kde živiš, K' velkem haski vu potrebi.
3. Top ev a j oči škerlec.
1.	Prišel sem skoz dole Na veliko pole,
Tam se škerlec vzdignul je Med nebeške vtičice.
2.	Ino kelko više Gor na podnebiše
Je pred meno on letel, Telko lepše mi je pel.
3.	Z' škerlcom sem veseli Bil vu dyši celi,
Mislil: On mi navyk da, Kam se človek naj ravna.
4.	Škerlec z' dyšo celo Peva te veselo,
Kda se on od zemle že Proti nebi zvišal je.
5.	Doklič smo zajeti
V' časno reč na sveti, Tydi v' Bogi z' radostjo Nikak ne popevamo.
6.	Kdo pa se odpoti Zemelski dobroti,
Tisti višek k nebi gre No veseli v' Bogi je.
7. On v' veseli voli "V' Bogi peva, moli Ino svojo delo vso Zmes opravla z' radostjo.
50. Miha A 11 d r e a š.
i. Francoska vojska.
1. Kje ste, leta vi pokoja,
Mirne leta, kam ste šle? Odi šolda in' poboja
Sliši ino vidi se. Na Francoskim se začelo, Dobro ve to vsaki sam; Kdaj, kako bo konec vzelo, To je zelo skrito nam.
3. Reve te ne obžaluje Le Francosko ino mi, Vsa Evropa omaguje,
Ker se ji hudo godi. Večni mora se serditi,
Ker namesto nja česti Vidi greh na greh storiti In pobolšanja nič ni.
Oh. alj ni to dosti milo, Ti Pariš, mesto hudo, Svojga kralja si vmorilo,
Kakor volk jagne mlado. Nam in sebi ste storili Mirniga živlenja krej, Eden drugiga morili,
Bog ve, kaj še bo naprej.
4. Radi bomo še spoznali
Svojih grehov hudo zlo; Dalej bomo v' tistih spali, Hujši potlej za nas bo. Greh je bil in bode tepen,
Saj to vsaki dobro ve; Z' greham bode v' pekel veržen, Kdor se ne znebi ga prej.
1793.
2. Praznost sveta.
1.	Alj na t'ga sveta plačilo
Mislim, vidim vse na rob', Rad bi djal to oblačilo
Moje duše noter v' grob. Le po miru moja duša,
Le pokoja si želi; Pa nihčer ji to ne unša, Ona ga ne zadobi.
2.	En'ga brata rad bi najšel,
De bi mojih misel' bil, Alj zastojn tok daleč zajšel,
Ker sim nja senco lovil. Le na persih mu sloneti,
Njemu vse zavupati, Oj de b' blo to srečo 'meti, To veselje vživlati!
Odpovej se le tim željam, Terpi volno, o serce!
Glej, pod srečo in veseljam Tudi žalost skrita je.
Poj Bogu hvaležne pesmi, Crez ljudi kar ne mermraj;
Le obseži vse v' ljubezni, Vse za brate ti spoznaj.
T'ga živlenja zavezile Ti nesrečne spremišluj,
Jim pervunšaj dobre dele, Jim povsod' na strani stoj.
De lih nočjo gr.eh pustiti, Djanje njih t'ga vredno ni,
Moraš vender jih ljubiti, Ker te Bog tako vuči.
5. Le verjemi, ura pride,
Prešla bo njih teme nuč, Ker se božja volja 'zide,
Svetla jim bo prava luč. Oni bodo vse spoznali,
Kakor ti sedaj spoznaš, Bogu čest in hvalo dali, Kakor jo ti njemu daš.
51. Urban J a r n i k.
a) Pesni.
1. Moj sedanji kraj. Za herbtom je skalna gora,	2. Spodaj zvira Hippokrene
Pravi se Kernos pri nas, Je za Špice 'na podpora In za pevca pa Parnas.
Čisti zvirk za pevce vse. Belkaste on pluje pene, Umnost pev'c iz njega p'je.
3. Tuki društvo muz stanuje, Gracije se sučejo; Sam Apollo tu kraljuje, Njega citre slišimo.1
2.
1. Tukej gori se neznani Velki sveti sučejo, Z' lučjo sonca so obdani,
Krogle pote tekajo; Zvezda zvezdi je soseda, Njih za nas števila ni, Ena v drugo svetlo gleda, Vsaka božjo čast gori.
Zcezdje 2.
1810.
Svetla cesta je razpela
Čez brezkončni neba zid. Tam se vozi čast očeta,
Viža pote zvezdnih rid: Vse je kroglo, vse se miga,
Vse od ognja sveti se, Vse oznani, de velika Roka svet stvarila je.
3. Tvoje veličastvo, večni,
Trume zvezd nam pravijo; Kako bomo še le srečni, Če mi k tebi pridemo; Skoz' teh svetov svet bo pela
Naša duša stvarniko, Zverha svetov bo sedela, Pila petje angelsko.
1812.
3. Kres.
1.	Dolgost svojo dan steguje, Rast prot poldnu obračuje,
Zemle tek se vstanovi; Trudna tekara počiva, Svojga dela plačo vživa, Se bogata veseli.
2.	Sonce gorko zrak prižaga, čeli vteče vroča sraga,
Trudno telo se poti; Klas rumenkast že prihaja, Kruh vsakdanji nain podaja, Glad prestrašen pobeži.
3.	Serpi bliskajo po nivali, Zdetna je, k' je prej bla v'
Pesmi v' žetvi se glaso; V' žito serpov šum ženjice Silijo no prepelice V' svojim begu strašijo.
4.	V' senožeti senoseki
Tam per hlad-šumeči reki
Z' petjam brusijo kose; V' seči trava z' rožo pade, Fletne deklice pa rade Njim na sledi jo suše.
rivah.
5.	Sonce goram se priklanja, Cirkovnik pa zvon poganja,
De Marija se časti; Hlad pahla zahodnik v' lice, K' spanju vabi gmetne tiče, Luč nebeška se mrači.
6.	Zdaj peržge nam nevideči Zgorne luči, de leteči
Žarki zemli svetijo; Kaj pa tam-le po planinah, Gorah, hribih in dolinah Z' eni ognji vstajajo?
7.	Slišim preveselo petje, Vriskanje, mladenčov vretje,
Streli z' pukš skoz gojzd berčo; Kol'ce vlečejo goreče 'Z ognja, na obilnost sreče Družic viš' jih gonijo.
8.	Zdaj mladenči no deklice, Mično kakor golobice,
V' krogli rejži rajajo; Škopnjaki no želikžčne V' loge lčtajo zelčne, Kresu hvalo spevajo.
9.	Stari kres, nekdaj očovam Našim svet, al nam sinovam
Skoro iz spomina vzet: Tvoja glava celo siva Bode nam vselej častliva, Kolkorkrat boš spet začet!
10. Naj se zemla v' krogih vala, Slava tvoja bo ostala,
Vsaki rod te bo častil. Toti svet sedaj preide, Ti pa boš, al že odide, Druge rode veselil!
1812.
b) Zber lepih ukov za slovensko mladino. 1814.
1. Predgovor.
Lubi rojak! Treba je, mislim, de se kratko pogovarjava, prej ko tote bukvice bereš. V njih ne boš našel le samo novih ino za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov, temoč tudi en nov pravopis (ortografijo), z katerim si se morebiti še malo zoznanil, dokler nimaš vsakdar priložnosti, nove v slovenjim 5 jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de bi zvedel, kako se sedaj pravopis slovenski na bolši stran obračova. Nova, v Lublani v letu 1808. od gosp. Kopitarja na svetlobo dana gramatika je nam v našim jeziku en nov pot pokazala, kako bi mogli čisto slovenščino pisati, govoriti ino tako po malim se 10 drugim Slovencam približovati. Bog dal, de bi vsi pisarji njegove lepe opomene nasledovali! V totej gramatici najdeš:
1.	De se ne piše več dobru jutru, ampak dobro jutro, ino povsod, ker smo prej u brati ino pisati navajeni bili, se sedaj po novim pravopisu o postavla, ker se tudi od vsili drugih Slo- 15 vencov le o izrekuje. Zato najdeš tudi v totih bukvicah skoz ino skoz le o namesti postaraniga u.
2.	Delej najde se l na koncu besed, katero čerko (puštab) nikoli ne izrečeš v besedah: dal, bil, vzel, šel itd., ampak le: dav,
20 biv, v zev, šev itd. Al — ne hujaj se temu, de rečem: Totimu l se v pismih stara pravica spodobi, ker, kadar praviš: smo dali, bili, vzeli, šli, al pa v ženskih vusteh: smo dale, bile, vzele, šle, toti l v glasu zopet na svetlobo pride, ino zvunaj Koroškiga drugi lepoglasno govorijoči Slovenci tudi: dala, bila, vzela, šla, izreku -25 jejo. Najdejo se pa še mnogi Slovenci na Štajerskim, ki vsaki posledni l zastopno v glas spuščajo: pil, bil, dal, vzel itd. Ne samo za Korošce, ampak tudi za tote rojake, ki per starim l ostanejo, se bukvi pišejo.
3. Navajen si rekati: sviet, rieč, lies. brieg itd., kar tudi 30 drugi Slovenci pišejo: svjet, rječ, Ijes, brjeg; ne moti se, kadar tote ino druge besede le pišem: svet, reč, les, breg itd.; zakaj sam ja spreberneš per premenenju besede toto ie sopet v e, dokler praviš: sveta, svetu, lesa, lesu, brega, bregu, reči, z rečjo. Zavolo zedinenja slovenskiga pravopisa se rajši čerke e deržim, ka-35 tera zverhu en poteglej od desne do leve strani (e) ima. Beri toto e po tvojej navadi za ie, kadar beseda toti glas potrebuje. Gorenji Božan toto potrebno e v nemar pusti ino reče: svit. rič. Ms, brig itd. Al tudi on se mora navaditi na e, ker se skoz njo pravopis vderži.
40 4. Pišem: Bog, rog, stog itd. Na Koroškim jih veliko reka: Bueg, rueg, stueg itd., ali pa kakor gorenji Rožan: Bug, rug. stug itd.; oboje je zvratano izrekovanje; le oberni besedo, ino našel boš pervinsko o, dokler praviš: Boga, bogu, roga, rogu. stoga, stogu itd.; zakaj bi se tedaj od pravopisa odvernil ino 45 zvratanost sledil? Al bi sila bila po takim izrekovanju pisati, bi rajši pisal: Bvog, rvog, stvog; zakaj nesrečno navadno ue se mi drujga ne zdi biti, kakor le z' sglasnikam v podarovano o. De se pa ne motiš, izreči vsako o, ko zverhu en poteglej od desne do leve strani (o) ima, po tvojej navadi, kakor ue, ino tako boš 50 za svoje deželake zastopno bral. Al v pismih se mora čisto o obderžati za drugih Slovencov deli.
5.	V mnogih besedah najdeš staro fzh ali pa fhzh namesti novorojeniga ino za jezik poglajšaniga [h. Zato rajši z drugimi Slovencami pišem: Mesce, pišče, išče itd., kakor: kleše, piše, iše,
55 zavolo v pravopisu prej dosežejočiga zedinenja z drugimi Slovenci, ino ker jih tudi med nami veliko tako govori.
6.	Se je mi ročnejši ino slovenjim jeziku bolj permerjeno zdelo pisati: )k-meni, v-hiši, z-lubeznijo, kakor: F meni, v* hiši, z- lubeznijo, ker za sglasnikami Je, v ino z v našim možkim izre-
kovanju nikoli ni en samoglasnik ispuščen, zvunaj per sglasniku 60 z, kadar se na en drugi z ali s poterkne; postavim: z' zlatarn, z' sitam itd. V teh se g' z enim mutastim samoglasnikam konča.2
7.	Tudi pišem: dohrej, čistej, bogatej ženi, namest: dobri, čisti, bogati, kakor Krajnec izrekuje; zakaj Korošic pravi: dobrega, čistega, bogatega, povsod le ega, namest v Kranju navadniga iga; 65 kadar se taj ej, dobrej itd. piše, se jemu ni posmehovati, dokler tudi vsi poldnevni Slovenci rekajo ino pišejo: dobroga, dobroj itd. Aj ni mari per Gerkih ravno to bilo, ker so ei ino oi, to je ei ino oi pisali, ino oba se le kakor čisto i glasita v izrekovanju. More biti, de so nikoteri ei ino oi, drugi pa sopet sam i v glas 70 spuščali. Tudi Slovenci se bojo v tem enkrat zedinili.
8.	Namest prej pogostno pisanih: kateri, katera, katero, najdeš: ki, ka, ko; mož, ki je pil; žena, ka je prala; dete, ko je jokalo. Tudi boš namest kakor in kader večkrat ko bral. Tako izrekovanje je Slovencam lastno.	75
9.	Našel boš slednič pisano: nebesa, okna, dela itd., kadar se od več reči govori; na Koroškim se pa reka: nebese, okne. dele. Al a namest domačiga e je zavolo pravopisa potrebno ino tudi tebe ne bode toliko motilo.
Ohrani, moj lubi bravec, tote kratke opomene ino dočakaj 80 z meno v kratkim tejsti veseli čas, ko bojo visokovučeni moži za vse Slovence k navadnim latinskim čerkam (puštabam) še druge slovenskimu jeziku namerjene izumili, kakor je slovenski apostel ino škof sveti Kiril k starim gerškim čerkam nove slovenskim glasovam lastne izmislil ino z temi za Slovence sveto pismo z po- 85 močjo svojga bratra Metodija na njih materni jezik prestavil ino sveto mešo slovenji bral. Čakaj dotle, ino vidil boš več bukev na svetlobo priti, dokler se materni jezik vsako leto bolj čistil, trebil ino poglajšal bode. To ti k tvojmu veselju pove tvoj prijatel, zložnik totih bukvic.	90
2. Sirotej je osla zgubil.
En star oča v družtvi svojga še mladiga sina žene osla na prodaj, v misli ga prodati, če bi mogoče bilo. Kupci iz polja pa nju zagledajo ino pravijo: *Oj neumna človeka, ka rajši praz-niga osla pred sebo ženeta, kakor de bi eden med njima osla jezdaril, ker je eden prestar, drugi pa še cela mladina." Stari, 5 ki je slišal jih to govoriti, posadi svojga sina na osla; ino še nista deleč naprej prišla, ju grede sopet drugi znanci srečajo,
kateri so, kakor se je zdelo, z starim vsmilenje imeli ino so kre-vali stariga moža, rekoč: »Poglejte neumniga možaka, ki svojga 10 mladiga, berzniga sina na osla posaja, sam pa od starosti oslablen, ki bi jezde bolj potreboval, pešče (k nogam) hodi." Na to opo-meno se stari posadi na osla ino reče mladenčiku, de bi zraven njega hodil. Nista deleč prišla po potu, sliši oča še črez to go-dernjali ludi, de on drobne sinčikove nogice k hoji permora, 15 sam pa jezdi, ki bi ležeji mogel pešče ali k nogam hoditi. Nato vkaže sinu, de bi zadja zraven njega na osla sedel. Zgodi se pa, de nju jezde sopet drugi srečajo, ju pozdravijo ino po nekakih pogovorih stariga vprašajo, al bi osel njegov lasten, al pa le za jezdo najet bil. Stari odgovori, de je njegov lasten, ino 20 de ga na prodaj pela. »Drago go boš mogel prodati," pravijo mu popotniki, »če ga z takim tovoram potežaniga pol živiga na terg perpelaš." Ker je stari to zaslišal, si je predvzel oslu noge zvezati ino ga z pomočjo svojga sina do terga na herbtu nesti. Oba neseta osla na herbtu, cela trama ludi se zbera, se njima 25 posmehuje, ju zamečuje, rekoč: »Poglejte dva hudumnika, glava se je njima zmešala; dva osla eniga osla neseta." V starimu, na to vižo zasramovanimu možu se nevola ino jeza vneme, ino ker blizo ene vode pride, potisne osla z vso močjo v vodo. Iz tega je postala pripovest: Sirotej je osla zgubil. 30 Ta basen naj vuči, de ni mogoče vsem vstreči; stori, kar te modrost vuči.
3. Osel in lev.
En osel je bežal črez pole k levu in rekel k njemu: »Poj-diva vkupej na verh tote gore, tu čo ti jaz pokazati, koliko je zverin, ktere se mene bojo." Zasmejal se je lev jega besedam in rekel: »Nu le pojva." In ko sta prišla na verh, je osel, stoječ 5 raven leva, začel po svojej navadi kričati in silne glase spuščati. Lesice pa in zajci, ki so to slišali, so perstrašeni vsi vtekali. K temu je rekel osel: »Poglej, kak veliko jih je, ki se mene bojo." In odgovoril je lev: »Temu se jaz ne čudim, zakaj tvoj krič mogel bi mene samiga prestrašiti, kdar bi ne vedel, de si ti 10 le osel."
Pomena. Nikteri ludi imajo navado, boječe in slabe z kri-čam in zdetjam svojim strašiti, in mislijo tudi per pametnih in modrih tako ravnati, kteri se jim pa le posmehujejo.
52. Valentin Stanič. a) Pesni za kmete in mlade ljudi. 1822, 1838.
1. KmetovsJci stan.
1.	Stan kmeta vreden je časti,
Za nas kmet trudi se; Kdor kmeta stan zasramoti, Sam malo vreden je.
2.	Še pred, ko solnce gori gre,
Že dela kmet terdo In st'ri, kar vsakim' k pridu je; Veselje mu je to.
3.	V obraza potu kmet vdobi
Svoj živež ino da Tud' mestam ljubi kruh; s'cer bi Povsot le lakot b'la.
4. De vreden je, naj vsak spozna, Stan kmetov vse časti! Kdo ve, kje bi dežela b'la, De kmet nje ne redi?
2. Kmet svojimu sinu.
1.	Pošten in zvest imaš vselej bit',
Dokler na svetu si. Ne perst široko smeš stopit' Od poti čednosti!
2.	Tak' pojdeš skoz' po zelenim
Na pot' sveta naprej, In smeš z očesam veselim Smert' čakati vselej.
3.	Tak' kosa, serp ino dervo
Ti lahko v rokah bo; Vesel boš pil ti tud' vodo, Ko de bi vino b'lo.
4.	Hudobnežu je vse teško,
Naj dela, karkolj če, Ker huda vest čez to in to, Ga peče ino žge. Krestomatija slov.	13
5.	Spomlad ga tud' ne veseli,
Tud' žita klasje ne; Ker le po dnarjih hrepeni, V goljfij' ima serce.
6.	Že list in veter straši ga,
Ki skoz' mejo šumi; Pokoja mu tud' smert ne da, Ker grehu le živi.
7.	Zato imaš zvest in dober bit',
Dokler na svetu si, Ne perst široko smeš stopit' Od poti čednosti.
8.	Tak' žegnajo te dobri vsi.
Na grob solze teko, Na njem ti trava zeleni In rožice cveto.
b) Hvala vinske terte.
1.	Slišal sim, tertica, undan hvaliti
Tvojo dobrotljivo, žlahtno lastnost; Pesem tud jest ti želim pokloniti,
Močno pa vstavlja me siva starost. Dvajsetkrat tri ino zraven deset Štejem življenja pretekliga let.
2.	Stvarnik je tebi šibkost scer odmenil,
Dal ti pak čednost, ki vredna več je, Jest tud šibak — sim pa vender le sklenil,
Kakor premorem povzdigniti te. Bom scer le vstarane strune glasil, Morde pa močniga pevca zbudil.
•3. Nimaš ko Evino drevo lepote,
Ktero že pervi je človek častil! Pojem pa tvojiga grozdja dobrote.
Sladko je Noe že vinčice pil, In že Melhizedeh zidal oltar, Kruha in vina prinesel je v dar.
4. Kakor naržlahniši sad so kazali Mozesu daleč poslani možje: .Grozdje, lej, tako je tam," so mu djali,
„Kjer nam dežela obljubljena je!" Tak se clo zemlja v pušavi časti, Ki te, precenjena terta, rodi.
5.	Vino — prav' pismo — serce st'ri veselo,
Šibki in trudni se z vinam krepča, Kak bi brez vina veselo se pelo?
Tudi bolniku se kapljica da. Pavel že zdavnaj je Tita učil, Sladko brez skerbi naj vinee bi pil.
6.	Tebe lepo so že nekdaj hvalili,
Revno če tudi le drevice si, Vino so sveti možaki že pili,
Vino vsakteriga serce zbudi. Nimaš lepote, ponižno živiš, S sadam pa svojim dost dobriga st'riš.
7.	Pozno začenjaš bersti poganjati,
S perjem pokrivaš svoj ljubljeni sad; Nočeš se v cvetni lepoti kazati,
Nočeš ko drugi v nji hvale iskati! Ti si, kot v pismu besede reko: „ Vsakdo po sadji spoznaval te bo."
8.	S perstenci zvesto se germa oklanjaš,
Ki v podporo je tebi bil zbran, Težka se grozdja na njega oslanjaš, Dok ne približa se terganja dan. Tačas se grozdje na sonci zori, In kar je le živiga, se veseli.
Terta s sladkostjo si svet veselila, Vdaj se pokoju, ker jesen je tle, Šibkim in starim in trudnim si bila
Moč in tolažba in pa veselje. Kdor je tek spolnil dobrotljiv ko ti, Zime pokoja naj se veseli!
10. Mirno počivaj, dobrotljiva mati,
V zimi, ki stvarnik u pokoj je dal, De boš zamogla tud h letu nam dati
Dobriga vinca obilni bokal. Ako jest starček v tem času zaspim, Tebe še v smerti hvaležen častim.1
C
58. Prešernova doba. 1830—1848.
Odkar je potihnila muza Vodnikova, prenehalo je v slovenskem slovstvu umetno pesništvo. Pisatelji so ustrezali cerkvenim in šolskim potrebam, spisovali knjige v pouk priprostemu narodu ter likali jezik po slovnicah, a pravih pesnikov ni bilo 5 med njimi. Po drugih pokrajinah slovenskih se je še sicer oglašal kak pesnik (na pr. Jarnik, Modrinjak, Stanič), ali to so bili le posamezni pojavi brez večjega vpliva na razvitek umetne poezije. Kar na enkrat pa stopi na dan prvak slovenskih pesnikov France Prešeren, s kterim se pričenja nova doba v našem pesništvu. 10 Leta 1830. ustanovijo France Prešeren, Matija Čop, Jakob Zupan in Miha Kastelec pesniški letnik: »Kranjsko Čbelico". V tem podjetju so se združile vse tedanje pesniške moči ter skupno izdale četvero pesniških zbirk (1830—1833), kterim se je leta 1848. še pridružila peta. Kranjska Čbelica je znamenita prikazen v na-15 šem slovstvu. Po njej je krenilo slovensko pesništvo na novo, napredno pot, prestopivši dosedanje meje tesnega duševnega ob-zora. Kranjska Čbelica je oživila umetno pesništvo ter sploh povzročila živahno gibanje na polju slovstvenem. Ona nam prva otvarja zaklad narodnega pesništva, ne le slovenskega, temveč 20 tudi slovanskega, prelagajoč narodne umotvore iz raznih narečij slovanskih. Kranjska Čbelica je čistila pesniški okus ter določila za vselej pravec slovenski poeziji, objavljajoč vzorne pesni Prešernove. Saj je baš z njimi uspešno pobijala krive nazore, ki so bili nastali o namenu umetne poezije. Primeri le zname-25 nito slovstveno satiro »Nova pisarija" (1831), v kteri je Prešeren živo naslikal nazore tedanjih naših književnikov.
A ne samo v pesništvu, temveč tudi v drugih vsakdanjih vprašanjih je imela Kranjska Čbelica važno besedo. Osobito v »abecedni vojski" so bili njeni sodelavci prvi in odločni boritelji. 30 Kakor znano, služil je našim književnikom trojni črkopis. Ne-kteri so pisali v dajnčici, drugi v metelčici, večina pa vedno še v stari bohoričici. Proti metelčici se je prvi oglasil Jakob Zupan v koroškem časopisu »Karintiji" leta 1831. Ker so se pa njeni zaščitniki krepko potegnili za njo, vnela se je naposled huda
»črkarska pravda", o kteri so se objavljali dotični spisi v po- 35 sebnih prikladah ljubljanskega časopisa, „Illyrisches Blatt" imenovanega. Metelkovcem je prišel znameniti jezikoslovec Jernej Kopitar sam kot prvi znanstveni buditelj novega črkopisa na pomoč. Toda navzlic tako mogočnemu zagovorniku je zaudal Čop s svojimi trojnimi spisi: ,.Slovenischer ABC-Krieg Nr. 1. 2. 3." in 40 Prešeren s pikrimi soneti metelčici smrtni udarec (1833). Ali tudi bohoričici so bili dnevi že šteti. Razvitek našega slovstva so z velikim zanimanjem opazovali i češki pisatelji, med njimi v prejšnji dobi slavni jezikoslovec Dobrovski, sedaj pa pesnik France Čelakovski, prijatelj Prešernov. Zadnji je sam pri- 45 znal, da bode treba naš črkopis popraviti, ali to po načinu češkem in poljskem, a ne z novo izmišljenimi pismeni. Proroške besede češkega pesnika so se v kratkem uresničile. Leta 1836. je postal na Hrvatskem po Ljudevitu Gaju znameniti ilirski po-kret, Hrvatje so sprejeli češki črkopis, in od njih je došel tudi 50 k Slovencem. Leta 1839. so že zagledale Vrazove „Narodne pesni" v gajici beli daii, in potem si je novi češko-hrvatski črkopis pridobil brez vseh težkoč v kratkem občno veljavo.
Abecedna vojska je duhove strastno razburila. Žrtev te pravde je bila velika. Ob jednem s „črkarsko pravdo" je pre- 55 nehala tudi Kranjska Čbelica, in z njo je prestalo skupno delovanje slovenskih pesnikov. Njih večina je utihnila popolnoma, drugi pa so, ne imajoč lastnega glasila, v nemškem »Ilirskem listu" objavljali redke svoje proizvode. Jakob Zupan je zapustil nekdanje mesto svojega delovanja, Ljubljano, Matija Čopa je leta 60 1835. zasačila bridka smrt v bistrih valovih reke Save, in le Prešeren, živeč v majhnem prijateljskem krogu, objavljal je še nadalje vzorne svoje poezije. Leta 1836. je izdal največje svoje delo: »Krst pri Savici", posvetivši ga najboljšemu svojemu prijatelju Matiji Čopu, v nesrečni ljubezni pa je spletel prekrasni 65 »Sonetni venec", ki je prvi v našem slovstvu (pred 1. 1839.). Prešeren je od leta 1830. do 1840. sredotočje slovstvenemu delovanju na Kranjskem. On je budil slovenske književnike na skupno delo v Kranjski Čbelici; on je bodril svoje prijatelje, naj nabirajo narodne pesni, za ktere se je i sam toliko zanimal. 70 On je vnemal Andreja Smoleta, Poljaka Emilija Koritka in druge, da so spravili na svetlo »Pesni kranjskega naroda" (v peterih zvezkih 1839—1844) ter izdali »Pesni Valentina Vodnika" (1840), Linhartov »Veseli dan ali Matiček se ženi" in šaloigro »Varuh",
75 ktero je preložil Smole iz angleškega jezika. Ljubezen do svojih vrstnikov in do zaslužnih prednikov je izražal Prešeren v posebnih, njim na čast zloženih pesnih, kakor v dovtipnih napisih, ktere so vrezali v nagrobne spomenike, slovečim rodoljubom postavljene. Prešernovo delovanje je vtisnilo tej kratki dobi poseben 80 značaj. Po njem je dospelo naše pesništvo do vrhunca; njegove poezije so postale zvezda voditeljica vsem poznejšim pesnikom.
Zraven pesništva je napredovala v tej dobi osobito cerkvena književnost. Med mnogimi pisatelji naj se imenujejo v prvi vrsti le Friderik Baraga (1797—1868), od leta 1830. misijonar in 85 škof med Indijanci v Ameriki, Luka Dolinar kot dober cerkven pesnik, in France Veri ti, ki je, po rodu Lah, postal vrl pisatelj slovenski; zlasti znamenito je njegovo obširno delo: »Življenje svetnikov in prestavni godovi" (v štirih knjigah, prvič 1828—1829, drugič 1831—1844). Jako malo pa so se naši pi-90 satelji zanimali za gospodarske potrebe; tim večjo hvalo zaslužita tedaj France Pire (rojen v Kamniku 1785, pozneje misijonar v severni Ameriki), ki je izdal »Kranjskega vrtnarja" (v dveh delih 1830, 1834), in Jurij Jonke, župnik na Kočevskem, ki je spisal »Kranjskega čbelarčka" (1836).
95 Skupno delovanje kranjskih Cbeličarjev je našlo po drugih slovenskih pokrajinah vesel odmev. Ta vzgled posnemajoč, izdala sta na Koroškem vrli Anton Slomšek, tedaj spiritual v celovškem semenišču, in Matija Ahacelj, profesor matematike, prirodoslovja in kmetijstva v Celovcu, „ Pesni po Koro-100 škem in Štajerskem znane" (1833). V tej pesmarici, ki je pri-prostemu ljudstvu namenjena, objavil je Ahacelj pesni svojega soseda iz Rožne doline, tkalca Mihe Andreaša, Slomšek pa nekaj narodnih pesnij s Štajerskega ter umetnih svojih in tudi od drugih štajerskih pesnikov, izmed kterih sta pozneje 105 zaslovela zlasti Valentin Orožen in Jožef Hašnik. Najimenitnejši pa je Anton Slomšek sam. Ta je v tej dobi začel svoje književno delovanje ter vztrajal kot jeden najboljših pisateljev do svoje smrti leta 1862. Slomšek je bil središče slovstvenemu delovanju na Koroškem do leta 1838., ko je prišel za dekana in 110 šolskega nadzornika v Vuzenico na Štajerskem. Pod njegovim vodstvom so prevajali in spisovali mladi duhovniki slovenske knjige za mladino in priprosto ljudstvo. Slomšek je brez vsake
abecedne vojske zaprečil pot metelčici in dajnčici na Koroško, a pozneje je bil prvi, ki je pripomogel gajici v knjigo slovensko. Slomšekovo delovanje je bilo že v prvi njegovi dobi jako plodo- 115 nosno. Do leta 1843. je izdal kakih dvajset prav koristnih in našemu narodu primernih knjig. V tem času je zaslovel kot prvi narodni pisatelj zlasti po »Krščanskem devištvu" (1834), po »Hrani evangeljskih naukov" (1835) in po zlata vredni knjigi »Blaže in Nežica v nedeljski šoli", ki je učiteljem in učencem name- 120 njena izšla 1. 1'842. Z velikim veseljem so mladina in odrastli ljudje prebirali Slomšekove spise, in ni ga pisatelja slovenskega, ki bi bil ljudstvu tako segal do srca kakor Slomšek.
Kakor metelčici na Kranjskem, bilo je tudi dajnčici na Štajerskem usojeno kratko življenje. Dejanski jo je podrl Anton 125 Murko (1809—1871), pozneje dekan v lavantinski škofiji. Videč, da Dajnkova slovnica zaradi svojega posebnega črkopisa ne ustreza vsakdanjim potrebam, spisal je Murko na podlagi Kopitarjeve knjige v bohoričici slovensko slovnico za Nemce (Theoretisch-praktische slovenische Sprachlehre, v Gradcu 1832). Namen tej 130 knjigi je bil ta, da se nauče duhovniki in uradniki toliko slovenščine iz nje, kolikor je potrebujejo v svoji službi, da bodo znali pravilno govoriti z ljudmi ter čitati slovenske knjige in spise. V to svrho je še izdal »Slovensko-nemški in nemško-slo-venski ročni besednik" (1833), kteri je kot izvrstna in zanesljiva 135 knjiga izvenredno vplival na razvitek našega jezika. Posebno znamenito je to, da se Murko v teh knjigah ni kakor predniki njegovi oziral le na to ali ono narečje, bodisi kranjsko, koroško ali štajersko, temveč na jezik, ki ga govore v vseh pokrajinah slovenskih. Murko je tedaj pravi početnik občeslovenskega pisnega 140 jezika, dokazujoč v svojih dveh knjigah, da je prava slovenščina v vseh slovenskih pokrajinah skupno doma. Združivši tedaj posebnosti raznih slovenskih narečij v jedno skupino, podal je slovnico in besednik občeslovenskega pisnega jezika. Murku gre tudi zasluga, da je pripomogel vzhodno-štajerski slovenščini do večje 145 veljave; vsled njegovega vpliva so se jeli slovenski pisatelji odslej naprej v višji meri ozirati na vzhodno slovenščino (prim. na pr. oblike na -om, -orna namesto na -am, -ama). Rojen pri Sv. Ru-pertu v Slovenskih goricah, poznaval je pesni svojega rojaka, veselega pesnika Volkmerja, ki je bil umrl leta 1816. Spo- 150 znavši njegovih pesnij vrednost, zbral je po vzgledu kranjskih in koroških književnikov pesni in basni njegove (73 po številu)
ter jih spravil s kratkim životopisom vred leta 1836. na svetlo. Murko je, držeč se sicer bohoričice, priznaval njeno nedostatnost; 155 zatorej je segel i sam po češko - hrvatskem črkopisu in spisoval šolske knjige v gajici, v kteri je izšla tudi že njegova slovnica v drugi izdaji (1843).
Vreden vrstnik Murkov je bil Anton Krempelj (rojen 1790 blizu Radgone, umrl kot župnik v Mali Nedelji 1844). Ne 160 meneč se za občeslovenski jezik, pisal je bolj v domačem narečju za mladino in priprosti narod, izdajajoč molitvenike, katekizme in šolske knjižice. Osobito se je ljudstvu priljubilo »Branje od teh v kmetičke kalendre postavljenih in nekterih drugih svetnikov" (1833), a najbolj je zaslovela njegova knjiga: »Dogodivščine 165 štajerske zemlje" (1845), ki je prvi zgodovinski poskus s posebnim ozirom na štajerske Slovence. Krempljeva zgodovina je prav navdušeno pisana; znanstvena proza njegova je seveda še precej okorna, ali povestniške pesni, posameznim poglavjem pridejane, odlikujejo se po gladkejšem jeziku. Kremplju je služilo sicer do-170 mače narečje, a vendar je bil on prvi, ki je, stopivši leta 1813. v Novičino kolo v Ljubljani, dopisoval Novicam v gajici, na-bravši za nje »prislovice štajerskih Slovencev", ter priznaval potrebo občeslovenskega jezika.
Ko se je leta 1836. prerodila hrvatska književnost po tako-175 zvanem ilirskem pokretu, bil je ta preporod velikega vpliva na slovenske mlade duhove v Gradcu. Okoli Stanka Vraza (1810—1851) in Franceta Miklošiča, ki sta bila oba iz ljutomerske okolice doma, zbirali so se mladi rojaki, skupno se učeč slovenskega in drugih slovanskih jezikov, med temi v prvi vrsti 180 ilirskega ali srbo - hrvatskega. Osobito pa so se pečali s pesništvom slovanskih in drugih narodov. Ker je bila Kranjska Čbe-lica prenehala, namerjavali so celo izdajati nov pesniški letnik, toda ta misel se ni obistinila, ker se je mlado društvo razšlo leta 1838. Miklošič, ki je bil tedaj učitelj modroslovja, šel je na 185 Dunaj ter postal ondi učenec Kopitarjev in prvi jezikoslovec slovanski, Stanko Vraz pa je odrinil v Zagreb in se proslavil kot pesnik ilirski. A tudi v slovenskem pesništvu si je pridobil Vraz važno mesto. Do leta 1840. je zlagal le slovenske pesni, med temi veličansko odo »Hvala nadvojvodi Joanu" v 64 kiticah. Med 190 nabiratelji narodnega blaga pa gre Stanku Vrazu prvo mesto: po vseh slovenskih pokrajinah potujoč, nabiral je narodne pesni, ktere je deloma izdal leta 1839. v svoji zbirki »Narodne pesni
ilirske", deloma pa ostavil v svoji zapuščini. Vraz je imel velik pesniški dar in je jeden najboljših ilirskih ali jugoslovanskih pesnikov. Njegovi pesniški umotvori ilirski pa imajo tudi za nas 195 svojo važnost, ker jih, čeravno so v obleki ilirski, vendarle pre-šinja duh slovenski; kajti Vraz je bil in ostal, kakor izpričujejo pisma njegova do raznih rodoljubov slovenskih, srca in mišljenja slovenskega.1	J. Sket.
j/	54. Kranjska Čbelica.
Pravi početnik Kranjski Čbelici je bil Matija C op, ki se je rodil dne 26. prosinca 1797. leta v Žirovnici na Gorenjskem. Po dovršenih naukih je postal leta 1820. humanitetni profesor na Reki, a dve leti pozneje v Lvovu, kjer je naposled bil začasni profesor grščine in latinščine na vseučilišču. Odondod je prišel 5 za knjižničarja v Celovec (1823), dobil potem mesto profesorja poetike na ljubljanski gimnaziji (1827), a črez dve leti je postal knjižničar licejske knjižnice v Ljubljani. Toda le kratko časa je užival to službo, kajti dne 6. malega srpana leta 1835. je, kopajoč se, utonil v Savi.	10
Ta mož je bil, kakor ga slovenski zgodopisci imenujejo, velikan učenosti v besede pravem pomenu. Poleg drugih zna-nostij je poznaval temeljito devetnajstero jezikov in njihovo slovstvo ter bil vseskoz duhovit in izobražen mož. Sestavil je v nemškem jeziku slovenski knjigopis do leta 1830. s pridejanimi prav 15 primernimi ocenami ter poslal svoje delo češkemu učenjaku Ša-fafiku, ki pa je prišlo še le po Šafarikovi smrti na dan (1864). Razun tega je tudi zastavil pero, da z uspehom pobija pod Kopitarjevim pokroviteljstvom stoječo metelčico, t. j. abecedo Metelkovo.	20
Okoli tega izvenrednega moža se je zbirala peščica slovenskih književnikov. On jih je izpodbujal, da so v skupnem zborniku jeli izdajati izdelke svoje muze. Da je bil on duša temu podjetju, svedočita nam stiha v Prešernovi elegiji: „V spomin Matije Čopa":	25
„Ti nam otel si čolnič, si mu z jadrami krmo popravil, Ti mu pokazal si pot pravo v deželo duhov."
Tako je leta 1830. zagledal svet prvi zvezek lega zbornika pod naslovom: »Kranjska Čbelica". Prvemu zvezku so sledili
30 zaporedoma še štirje letniki, a po četrtem je prenehala Čbelica rojiti. Mnogo je bila temu ponehanju kriva abecedna vojska, ktera je med književniki napravila mnogo zdražbe ter povzročila, da so pisatelji, siti prepira, umolknili. Še le leta 1848. je izšel peti zvezek Čbelice v gajici, dočim so prvi štirje tiskani v bo-35 horičici.
V prvem zvezku se poklanja hvaležna kranjščina baronu Šmidburgu, glavarju ilirskega kraljestva, ki je bil slovenstvu naklonjen. Pesen je zložil Jakob Zupan. Za njo je natisnjena Kastelčeva pesen: ,Prijateljem kranjščine", v kteri se ozira na 40 „Pisanice" in na Vodnika, za kterimi je bila slovenska modrica umolknila, a naposled pravi:
K Slovencem drugim reva (t. j. modrica) je zbežala,
K vam, Poljcev, Srbov, Čehov ljub' rodovi;
Vi Kranjce znali ste budit', uneti, 45	Narodu spet predrznemo se peti.
Kako plodonosna je bila Kranjska Cbelica, kaže nam to, da nahajamo v vseh peterih zvezkih pesnij in pesnic 110 Zupanovih, 94 Kastelčevih, 56 Prešernovih, 7 Cigleijevih, 6 Potočnikovih, po 5 Holcapfelovih, Kosmačevih in Zemljinih, po 4 Grab-50 nerjeve in Levičnikove ter še nekaj drugih; nadalje je v tej zbirki 31 narodnih pesnij slovenskih, 22 srbskih, dve češki, 1 ruska. Povrh je še v njej natisnjenih tudi nekoliko Vodnikovih pesnij, deloma izvirnih, deloma preloženih, in pa nekaj balad in pesnij, med kranjskim ljudstvom petih, ktere je bil zapisal Vodnik 55 iz naroda.
Cbelico je izdajal Miha Kastelec. Rojen v Zatičini leta 1796., služboval je v ljubljanski licejski knjižnici ter umrl kot upokojeni knjižničar leta 1868. v Ljubljani. Razun nekterih pesnij, natisnjenih v »Ilirskem listu", jedne v Gostinem „Vodni-60 kovem spomeniku" (1859) in jedne pole napisov na zavitke slaščic je objavil Kastelec vse svoje pesni v Cbelici. Posebne znamenitosti ta pesnik sicer ni bil, priznavati pa moramo, da mu teče beseda prilično gladko. Najbolj so se mu posrečile pesni veselega značaja.
65 Poleg doktorja Franceta Prešerna je bil glavni so-trudnik Cbeličin dr. Jakob Zupan, rojen leta 1785. na Pre-vojah pri Brdu v kamniškem okraju. Bil je v Ljubljani profesor bogoslovja ter je, prognan zaradi prepirov, umrl v Celovcu leta 1852.
Ta mož je vrlo zanimiva prikazen v slovenskem slovstvu. 70 Bil je visokoučen, pa tudi svest si svoje učenosti, in zaradi tega in pa vsled svoje zbadljive dovtipnosti je imel čestokrat neprijetnih poslov s svojimi predstojniki. Čislali pa so ga najimenitnejši njegovi vrstniki. Njegova učenost se ni omejala samo na bogoslovne vede, temveč on je bil i vešč starinarstvu, zgodo- 75 vini (posebno domači) in jezikoznanslvu. V svojem domorodnem navdušenju pa je čestokrat krenil prek mej ter zagazil v po-vestnici in jezikoznanstvu (imenoma v etimologiji) v stranpota, hoteč tolmačiti vse s slovanskega stališča. Vroče domoljubje ga je napotilo, da je spisal celo vrsto razpravic, v kterih je pro- 80 slavljal svoj rod, slavna njegova dela, njegove slavne može in prednosti domačega jezika. Isti namen so imele tudi premnoge njegovih pesmic. Objavljal je svoje razprave in pesni v »Ilirskem listu" in v celovški Karintiji. Brez dvombe je osobito njegova zasluga, da so se tedanji pesniki seznanili s književnostjo, 85 posebno pa z narodnim pesništvom srbskim, kajti baš on je prevajal srbske narodne pesni, ktere so natisnjene v Cbelici. Tudi se nahaja med 500 pregovori, ktere je nabral, mnogo srbskih in hrvatskih. Ker je skušal slovenščino bogatiti z besedami iz sorodne hrvaščine, dolžili so ga „hrvatenja", čemur odgovarja v 90 pesni: »Kranjec dolžen hrvatenja". Resnica pa je, da je čestokrat rabil v pesnih oblike in besede Slovencem celo neumevne. Skušal je tudi dokazati, kako blagoglasen je jezik slovenski, ter je zlagal pesni, v kterili ni nobenega sičnika. Ker si je stavil take meje in poleg tega koval še nove besede, ni čuda, da mu 95 je beseda često neumevna, zasukana, prisiljena. Večina njegovih pesnij potrebuje komentarja zaradi učene vsebine, kar jim nikakor ni v priporočilo. Vendar zaslužuje njegovo delovanje na književnem polju največjega priznanja. On si je mnogo prizadeval, da je jela Čbelica izhajati, ter je bil njen najmarljivejši 100 sotrudnik. On je bil prvi, ki je krepko povzdignil glas in pobijal metelčico, ki je sejala razdor med pisatelji, in naposled je bil tudi prvi, ki je napisal slovenske distihe, kakor so prikladni naravi slovenskega jezika.
Med ostalimi sotrudniki Cbelice so posebno znameniti Blaž 105 Potočnik. Janez Cigler in Jožef Zemlja.
Blaž Potočnik se je rodil leta 1799. v Struževem na-kelske župnije, umrl pa leta 1872. v Sv. Vidu nad Ljubljano, kjer je mnogo let župnikoval. Že dijak je zlagal pesni slovenske.
110 Spisal in prevedel je nekoliko knjig nabožne vsebine, objavljal bogoslovne razprave v cerkvenih novinah, napisal v nemškem jeziku slovensko slovnico (1849, 1858) in več knjig za narodne šole, sodeloval pri Wolfovem slovarju ter leta 1850. skoz devet mesecev ure.doval »Ljubljanski časnik" z »uradnim listom". V 115 različnih izdajah so izšle njegove »Svete pesni", posvetne pa je objavljal po raznih časopisih. Nekoliko pesnij je natisnjenih tudi v prvem zvezku Čbelice. Kako pa je znal domače strune prav ubrati, svedočijo nam nektere njegovih pesnij, kojim je sam zložil napeve, in ktere so postale povsem narodne; na pr. Zvonikar-120 jeva; Pridi, Gorenje; Planinar itd.1
Janez Gigler, rojen leta 1792. v Udmatu pri Ljubljani, bil je duhovni pastir v različnih krajih, naposled župnik v Višnji gori. kjer je umrl leta 1869. Napisal in izdal je devet knjig nabožne vsebine in objavil mnogo različnih kračjih sestavkov v 125 Novicah in Drobtinicah pod različnimi imeni. Zložil je tudi nekoliko pesnij, od kterih jih je prišlo sedem v Čbelici na dan. Znamenit pa je Gigler v književnosti slovenski zaradi tega, ker je prvi spisal izvirno slovensko pripovedno delo leta 1836. Naslov tej povesti je: »Sreča v nesreči, ali popisovanje čudne zgodbe 130 dveh dvojčkov". Pri vseh nedostatkih se odlikuje ta povest ne samo po jedernatem jeziku, temveč tudi po svoji snovi, kajti v povesti so glavne osebe vzete iz naroda ter se kretajo v okol-nostih, kakoršne posebno zanimajo naš narod. Zato pa je imela velik uspeh, kajti ljudje so radostno segali po tej knjigi, 135 ki je tako probujala v narodu veselje do čitanja. Napisal je razun imenovane povesti še le-te pripovedne knjige: »Življenje sv. Heme" (1839), »Deteljica, ali življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov" (1863), in »Kortonica. koroška deklica" (1866). Jožef Žemlja, rojen leta 1805. na Breznici na Gorenj-140 skem, bil je naposled župnijski namestnik v Ambružu na Dolenjskem in prav kratek čas v Ovsišču pri Kranju, kjer je umrl leta 1843. Že dijak je zlagal pesni, ktere so se pozneje natisnile v Novicah; prvič je objavil pesni svoje v Čbelici in zatem v »Ilirskem listu". Leta 1843. je priobčil v teh novinah prevod 145 glasovite pesni: »Jeka od Balkana", ktero je v hrvaščini zložil Ognjeslav Utješenovič Ostrožinski (1842). Probujen po vzgledu svojega rojaka Prešerna, zložil je leta 1843. v stanc-ah epsko pesen »Sedem sinov", kteri je našel snov v Gajevi Danici. Pridejana ji je Tomaža Graya (fl771) sloveča »Elegija na vaškem pokopa-
lišču", v tisti meri iz angleškega poslovenjena. Zemlja je bil 150 iskren rodoljub ter je poznaval različne svetovne jezike in slovanska narečja. Slovenski jezik je imel primeroma dobro v oblasti, posebno v starejših pesnih, a vendar ni mogel premagati vseh težkoč v stihotvorstvu.
Iz zadnjih vrstic Kastelčeve uvodne pesni je jasno, da so 155 književna podjetja drugih Slovanov prebudila slovenske književnike k delovanju. Posebno ugodno je vplivalo na razvoj našega pesništva izdanje srbskih narodnih pesnij po Vuku Karad-žiču (prvič 1814—1815 v dveh zvezkih, potem v štirih od leta 1824—1833.) in izdanje slovanskih narodnih pesnij po Cela- 160 kovskem (1822—1827). Češki pesnik Celakovski je tudi slovenske rodoljube bodril, naj nabirajo narodne pesni, ter je ne-ktere i sam objavil v svojem delu. Vplivale pa so narodne pesni srbske in sploh slovanske v tem smislu, da so se pesniki jeli ozirati na svoj domači živelj. Jasen dokaz nam je takoj prvi 165 zvezek Cbelice, kjer je večinoma snov pesnij domače življenje, domače razmere, domača zgodovina. Seveda niti vsebina, niti oblika ni mogla ostati izklučno narodna, čemur se pri pesnikih po tuje vzgojenih niti nadejati ni bilo. Poleg slovenskih narodnih pesnij so se sprejemale v Cbelico tudi pesni iz različnih slovan- 170 skih jezikov prevedene. V tem smislu je deloval v veliki meri na svoje drugove Jakob Zupan, kteri se je posebno zanimal za vse, kar je bilo v zvezi s slovenščino in slovanščino. Velika zasluga Cbelice je tedaj, da se je, kolikor je bilo mogoče, postavila na temelj narodnega značaja ter tako naslednjim književnikom 175 pokazala pot, po kteri jim je hoditi. To postopanje ni bilo neuspešno , kajti sedaj vidimo, da se novejši pisatelji trudijo tej zahtevi po vsebini in po obliki zadostovati.
Druga velika zasluga Cbelice je, daje slovenski književnosti odprla pot v izobražene kroge. Dotlej, kakor tudi še mnogo časa 180 potem, smatrali so slovenski jezik za občilo nižjim stanovom primerno, in učeni Jernej Kopitar sam se je neugodno izjavil o pesnih Prešernovih in Potočnikovih, češ, da jih kmetje ne bodo razumeli. Narod pa, kteri hoče kaj veljati in se v književnosti popeti do kake znamenitosti, ne sme se opirati jedino le na najnižje 18» kroge svoje, kajti tako odpehuje od sebe oni del občinstva, ki je zaradi svoje izobraženosti merodajen v javnem življenju. Ker
je bila Čbelica bolj olikanemu delu občinstva namenjena, prebudila je tedaj v teh krogih zanimanje za domači jezik in domačo 190 književnost.
Da se je pa ta uspeh dosegel, pripomogla je Čbelica s tem, da je postala nekako ognjišče, okoli kterega so se zbirali skoro vsi tedanji pesniki slovenski. Brez dvombe bi ne bil mnogoteri teh pesnikov nikdar ubral svojih strun, da ga niso prebudili gla-195 sovi tovarišev, kterim se je mogel pridružiti v Čbelici. Naposled je ta združitev ohranila tudi jedinstvo v pismu; zakaj Čbeličarji, v kterih kolu so bili najduhovitejši pisatelji in pesniki tedanji, premagali so metelčico, ktero je celo Kopitar sam ščitil, ter so tako preprečili še večji razdor med slovenskimi književniki.
55. Miha Kastelec.
1. Prijatlam krajnšine.
1.	Preteklo dvakrat dvajset' osmo leto,
Kar združeni so domovini peli; Serce od Pisanic je komej zgreto,
Slovo od njih so razkropljeni vzeli; Preneha petje u Emon' začeto — Le eden serca vnema po deželi; Iz njega ust narslaji pesem 'zvira. Prehitro take strune glas umira!
2.	Modrica krajnska dolgo je zdihvala,
Utihnili prijetni so glasovi, Zastonj ubrane citre prebirala,
Dremali, Krajna, tvoji so sinovi: K' Slovencam drugim reva je zbežala,
K' vam, Polcov, Serbov, Pemcov ljub' rodovi; Vi Krajnce znali ste budit', uneti, Narodu spet prederznemo se peti.
' B. Perušek.
1830.
2. Zaterti.
1. Tjekaj gori se ozrimo,
Kjer svetov ne zmer' oko: Jarma žulje preterpimo, Tam verige se razspo!
2. Tam kraljuje oče mili. Vidi, šteje nam solze; Z' njim se bomo veselili, Ker nam poka tu serce.
3. Blagor prostim.
Blagor tičem verh dreves! Od vej'ce do vej'ce skakljajo, Prijazno med sabo kramljajo, Prosti v' senčici peres Priserčno ljubo Pojejo sladko.
3. Blagor je, metulji, vam! 0 soncu okoli ferkljate In prosti sladkosti šerkljate
Cvetja polnim rožicam; Prekratke vam dni
Ljubezen sladi.
Blagor prosti ribici! V' tomun iz tomuna priplava, Je zmirej vesela in zdrava; Po šumeči bistrici Si z' družbo igra, Serdu ne pozna.
4. Trikrat blagor ljudstvu je,
Kjer prosti so vbožni, bogati, Jim treba ni jarma razdjati; Kjer edin' pravica vse, Ljubezen in mir Obilnosti vir!
1832.
4. Natura.
1.	Kamor se koli ozrem, je polna natura veselja,
Vse poskakuje okrog, pleše, prepeva sladko. Rože cveto ljubeznivo lepe, po dolinah, po gričih Lepi razšira se duh, rosa ko demant svitli.
2.	Pisan'ga cvetja goste se vdajajo vej'ce zelene,
Cbelice pridne buče, v satje nalivajo med. Loge ož'vi zverina, iz germikov pisanih tičov Mili razlega se glas, v travi kobil'ca cverči.
3.	Bister tam potok šumlja, rož, travnika žeje gasilo;
Vetra tu v senco ljubo pihleji vabijo nas. Kosec glasan jo peruka, žvenče po vasi kožice, Mlade ženjice pojo, brusijo serpe hitre.
4.	Pika pok skedni donijo, verše se kopice prosene;
Vert in vinograd ima toliko lepih darov. Kamer se ganem, ozrem, se odpirajo viri veselja; Večno prepevaj, moj duh, stvarniku hvalo sveta!
1833.
56. Jakob Zupan, 1. Jesen.
1. Udrimo, mlatimo Pšenico zlato, Stog, odre praznimo, Že treba jih bo.
2. Kdo more prešteti Jesenske dari? Naj pomlad se sveti, Jesen bogati.
3.	Čebela donosi
Vam, Janši, medu. Na ajdov kruh prosi Pogačar satu.
4.	Martina sestrice
Želijo iz šol: Prosene kopice Verste se okol.
5.	Sit mesta kljunače
Ljubljančik lovi, Po travniku skače, Otavo suši.
6.	Drin, jabelka, slive
Dozorjo lepo, Vse veje so krive, Sad lomi drevo.
7.	Do polnoči pele
Ločanke čverste, Lan treti hitele, Tri urice spe.
8.	Dolenic me vabi
O terganji v' hram, Težave pozabi, Ne vživa rad sam.
9.	Žerjavi bežijo
Od Ogrov na Nil, Se vernit boijo, De greje april.
10. Si pridno nabira Na kupe drobtin, Serčan se ozira Na zimo mravljin.
1830.
2. Baron Valvazor.
1.	Za Krajno premožen,
Za Krajno učen, Za Krajno ubožen, Za Krajno rojen.
2.	Kar Gerki so znali,
Kar Lahi od nje, Kar drugi pisali, Vse Valvazor ve.
3.	Arhive preiše,
Netruden za nas, Nam bere, nam piše, Da grade, da čas.
4.	Katira dežela
Ma veči može? Prek morja, Ljubela Gre njega ime.
5.	Učenim Londona
Je Valvazor znan, Častili barona,
V' njih družbo bil djan.
6.	Čast Krajne on trobi
Po svetu okrog: Čast njemu v' grobi, Bod' hvaljen za-nj Bog!
1830.
3. Baron Cojz Žiga.
1.	Povsod se učiti,
Svet viditi sam, To gnalo ga iti
V' Rim, Amsterodam.
2.	Mat' Krajna imela
Snu ljubšiga ni, Za krajnšno unela, Nam oča rodi.
3.	Vodnike, Linharte
Je Žiga budil, Bod' bukve, bod' karte Rad z' njimi delil.
4.	Petero jezikov
Verh mojga kramlja, Cirila nas Grikov Brat' knige ravna.
5. Sromake, bolnike	6. Slovi do Londona
Odeva po sto,	• Mineralogec,
Kup' ranjenim like,	Do Kube, Kantona
Blazino mehko.	Z' jeklino kupec.
7. Pred Sava nehala Z' Bohinja teč' bo, Ko zabiti znala, Cojz, hišo tvojo.
1830.
1.	Sukajmo serpiče,
Dekleta mlade, Verstimo snopiče, Se smeja serce.
2.	Pobrusi, sestrica,
Serp z' urno oslo; Hitreji pšenica Popada v' roko.
57. Blaž Potočnik.
Vodniku per Savici 182 9.
Mojstra pevcov si učila —
V' grobu glas njegov molči — Ga, Savica, boš slavila, Njemu naj tvoj grom doni!
1830.
2. Ženjiee.
3.	Naj solnce perpeka, Naj lice gori,
Pot s' čela se steka, Zaliva oči.
4.	Nas vetric otira, V' obraz nam pihlja,
Nam z' lasci prebira, Si v' zankah igra.
5. Vesele bodimo,
Tak zdrave, gibke, Gospe ne želimo Bit' suhe, blede.
1830.
3. Hči na grobu matere.
1.	Srota, srota, ne zaspim; Polnoči mi ura bije, Groza, strah me je samije;
K materi na grob bežim.
2.	Na grobeh je tma nocoj, Zvezde gost oblak pokriva, Solz potok oči zaliva;
Grob ošlatam pod seboj. Krestomatija slov.
3.	Mati, mati, kje ste vi? Groba noč vas je požerla,
V zemlje merzli dom zaperla; Vaš otrok na njem medli.
4.	Oh, zastonj je hčere stok! Čmu li mutaste merliče Zapušena srota kliče?
Groba ne predfere jok!
5.	Pridi, matern duh meglen! Te objeti se vzdigujem,
V černo noč roke stegujem In objamem — križ lesen.
6.	Križ, te kušnem, sveti križ! Znamnje mojga odrešenja, Znamnje večniga življenja!
Noč duha mi razjasniš.
8.
Na te, srota, se oprem, Kažeš 'z groba na zvezdiše: Gor' naj duh zgubljenih iše; Upljivo se gor' ozrem.
Žalovala več ne bom; Le skoz tamne groba vrata Se odpre nam hiša zlata, Večniga življenja dom.
1845.
4. Prašanje — odgovor.
1.	Povejte, tovarši,
Mi kaj smo na sveti, Kaj naši nameni, In kaj nam početi? — Prijatli predragi, Popotniki smo, Iz ptuje dežele V domačo gremo.
2.	Povejte, kaj, ljubi, Je naše življenje, Zdaj dobro, zdaj slabo In zgol spremenjenje ? -
Življenje je cesta čez plan, čez gore, Ga naglo zapelje, Kdor pota ne ve.
3.	Povejte, preljubi.
Kaj čas nam pomeni.
Ki naglo nam teče
V hitrosti ognjeni? — Čas voz je nemirni, Neneham derdra, Se nikdar ustavit', Obernit ne da.
4.	Povejte, kaj strasti,
Kaj pamet, kaj vera.
Ki serca posesti
Nam hoče vsaktera? — Nadležni vozniki Popotnih so to; Pa terdna le vera Voznik naš naj bo.
1847
58.
1.	Veselo letala
Čebelica v' log, Medu nabirala Po cvetji okrog.
2.	Vihar jo zavije,
Ne more letet', V' vodnjak jo pobije: Kako se otet'!
#
3.	Golobčik kar šine
Šibin'co vlomit, Jo v' vodo porine ČebeFco rešit'.
Janez Cigler. a) Povračilo.
4.	Nevarnost otveze
Goloba strašna, Ga strelic zaleze, Pomeri v' njega.
5.	To vidi čebel'ca,
Verniti hiti, U roko pič' strelca, Golob odleti.
6.	Serce pozabilo
Ljubezni ne bo, Dobrote vračilo Da milo nebo.
b) Iz povesti: Sreča v nesreči. 1836.
Ludvik Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.
Drugi dan popoldne Svetinoviga obsojenja prideta dva gospoda obiskat stariga prijatla Teodora, ki sta slišala njegovo žalost zavoljo Svetinove sraerti. Bila sta ta dva gospoda zmed števila tistih sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala, de naj si te zgodbe nikar k sercu ne jemlje, in sta 5 mu rekla: „Prijatel, kaj boš zato žaloval, sej veš, hudobija mora štrafana biti, pravica to ukazuje, ti nisi tega kriv; naše postave tako zapovedujejo, de taka hudobija se mora ojstro štrafati." Teodor svoja dva prijatla perderži per večerji, de bi se dalej z njima pogovarjal. Večerja je bila perpravljena, vsi se vsedejo 10 k mizi, le Ludvika še ni bilo. Teodor ukaže hišni keršenci iti klicat Ludvika k večerji, ona gre tiho v njegovo kamerco, ker je menila, de spi, de bi ga na naglim ne zbudila. Najde ga ležati na dolgim blazinatim stolu, kterimu kanape pravijo, pa prestrašena se ne upa ga poklicati, ker je bil merliču enak; ves 15 prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevci in večkrat globoko zdihnil in kakor v hudih sanjah od cekinov govoril. Hišna tiho gre iz kamerce povedat gospodarju, kar je vidla. Teodor in oba njegova prijatla vstanejo berž od mize in gredo v Lud-vikovo kamerco tiho po perstih. Še je bil v omedlevci, zdihval 20 je in večkrat te besede izgovoril: „0 nedolžni Svetin, o peklenski cekini!" Trikrat je te besede tako izgovoril, de so jih vsi dobro slišali; nič ni vedel, de ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijatlov migne tiho iti iz kamerce in pa ga per miru pustiti. Ko prideta spet k mizi, reče tisti gospod, ki je rekel ga pustiti: »Tiho bodita, 25 gotovo se bo božja pravica dans pokazala, Bog nedolžniga varje; kmalo bomo kaj več zvedli. Pustite Ludvika per miru, de jest nazaj pridem." Gospod, kteri je bil sodnikov eden, gre in, ko bi trenil, kmalo nazaj pride in perpelja z' sabo tri žandarme, pokliče zraven Teodora in uniga svojiga tovarša. Vsi gredo v Lud- 30 vikovo kamerco tiho; še je ležal, in še so mu nekterikrat ušle iz ust tiste besede: „0 nedolžni. Svetin, o peklenski cekini!" Sodnik ukaže žandarmam Ludvika obstopiti, on stopi k njemu, ga za roko prime in z ojstrimi besedami nad njim zakriči: »Ludvik Bodin, ti gerda pošast, precej vstani in z nami pojdeš; 35 zvedili smo, kaj si storil, ne boš odšel ojstri pravici ne." Ludvik plane na noge, pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja, ali je
14*
resnica; druziga ni vedel reči, kakor hitel.je: „Sej grem, sej grem. Res sem jest cekine ukradel, res, pa sim jih skrivej v 40 Svetinovo skrinjo nesel; Svetin je nedolžen." Žandarmi so ga zvezali in varno ga v ječo vlečejo.
c) Iz povesti: Življenje sv. Heme. 1839.
Puntarski knapji se združijo in se celi vojski v' bran postavijo.
Puntarski knapji ko vidijo, de strašno vreme čez njih šumi, vidijo, de velika vojska se zbera, ktera jih žuga pomorit, zato se združijo kakor bratji in pravijo edin drugim: »Branimo se, dokler nam je mogoče; če se ne branimo, na enkrat bomo vsi pomorjeni." 5 Oni si izvolijo vojvoda, ga postavijo za oblastnika in poglavarja, kir je narserčnejši in narbrihtniši bil. Zberejo se zdaj vsi knapji vkup, jih poglavar stopi med nje in jim tako govori: »Brati, naš gospodar grof Wilhelm je sklenil nas vse pomoriti, zato ki sta vbita oba njegova sina; njegove jeze ne bo konca, ne bo se 10 nehal čez nas serdit, dokler bo le kaplica naše kervi na zemli. Vidite, kako je šel k' svojim žlahtniku pomoči iskat čez nas in ga prosit, de mu da soldatov zadost nas pokončat. Vidite, kako se vojskne trume že vkup zberajo, ktere nas bodo z' svojim ojstrim orožjam posekale; vidite, kako brusijo že sable naši so-15 vražniki, z' kterim nas bodo po glavah mahali. Bratji. branimo se! Zakaj bi se dali tako neusmileno morit? Vzamimo v' roke orožje, prosimo še drugih prijatlov, de nam pomagajo, preskerbimo se z' živežam , zbežimo na goro, tam bomo terden zagrad (šance) naredili, terdno se bomo sovražniku v' bran postavili, ne bo nas 20 premagal; le vsi moramo ene misli biti, združeni ostati in se stanovitno zoper sovražnike vojskvati. Le tako bomo zamogli živlenje ohranit in svoje stare pravice obvarvat."
Na te poglavarjove besede vsi knapji ob enim zaupijejo: »Hočemo, ja, hočemo se branit do zadne kaplice, ne damo se 25 moriti ne po volji neusmileniga grofa. Bratji, bodimo serčni in stanovitni v' boju, de se obvarjemo pred hudo smertjo, išimo tudi prijatlov, de nam bodo pomagali se branit."
Kmalo so knapje dobili veliko prijatlov, takih hudobnih puntarjov, kakor so oni, kteri so se z' njimi združili. Z' orožjam 30 dobro prevideni, si naberejo hrane (jedi) in zbežijo na goro blizo Brezja in si dobro zagradijo svoj stan (logar) z' velikim hlodi
iz gojzdov okoli Brezja. Serčno so sklenili se boj vat in ne zbežat, naj pride vojska čez njih, kolikoršna hoče. Perpravleni so bili.
Velki vojvoda Markard je grofu Wilhelmu veliko soldatov 35 poslal, kteri so na vojvodovo povelje morali vbogat in iti, kamor njim bo grof Wilhelm vkazal. Tudi Malentainski grof Mai-nard, Wilhelmov švoger, kter je sv. Heme sestro Kunegundo (Kuno) za ženo imel, mu je več soldatov na pomoč perpelal in jih pod Wilhelmovo povelje djal. Z' tako terdnim vadnim voj- 40 šaki gre grof Wilhelm tiho nad puntarske knape. Ko knapji zagledajo bližati se veliko vojsko z' ojstrim orožjam, se v' versto spravijo, poglavar jim reče: „Bratji, vojska je tukaj, zdaj nam gre za živlenje ali za smert; deržimo se terdno, ne umaknimo se, če nas tudi pobijejo."	45
Ko Wilhelmovi soldatji do knapovskih ogradov (šanc) pridejo, so še vdarli, soldatji in knapji, oboji so bili hudi, vender k' zadnim so bili knapji močnejši ko soldatji, kter so morali od-jenjat in se nazaj omaknit. Soldatam se je to hudo zdelo, sram jih je bilo bežat pred puntarskim knapi, kteri niso bili vojske 50 vajeni in učeni z' orožjem v' zaker hodit. Zdaj se soldatji spet v' versto spravijo in se zaženejo nad puntarje, knapji se branijo stanovitno, serčno se bojujejo, vsa soldaška vojska jih ne more premagat. Poslednič knapji začnejo pešat, zmogli so jih soldatji, kterih je bilo trikrat toliko, kakor knapov. Premagani knapji 55 niso mogli nikamor bežati, kir so jih soldatji okoli in okoli ob-suli, tako de so jih soldatji v' sredi med sabo imeli; soldatji, jezni zavoljo perve stanovitnosti knapov, so serditi mahali po puntarjih; tako nevsmileno so jih pobijali, kakor mesar živino, nobenimu niso zanesli, kri je tekla v' potocih, skorej vsi so bili 60 vbiti, le malo jih je zbežalo. Tako so puntarski knapji prijeli zasluženo plačilo za storjeno hudobijo umorjenja grofovskih sinov.
59. Jožef Zemlja
1. Dolenee.
1. O zarji se zelja nakosim, Podmeta, pa kaše najem, Nevtrudeno dneva znoj nosim, Za uro zgubljeno ne vem.
2. Osuša mi lice kmetija,
Lis'e, Teržka in druge gore, Hrast, slive, konj, z' voli kupčija, Ljubanic, Hrib mene rede.
3. Rad kolim, lepo okopavam
Vinograd svoj starčik ko mlad, Zaupno vesel obetavam Si grozdjiča sladkiga sad.
i. Gorenec pervozi žvižgaje,
Natočim do verha mu sod; Petice pograbim ukaje, Ne menjam zdej s' tabo, gospod!
5.	Veseli otroci, ženica,
Potrebe nam'bati se ni; Razlega se v' družbi zdravica. Pozabljene muke, skerbi.
6.	Mi blizo dežela hrovaška.
Tam zidam, tesarim, kosim, Spreinljuje me rama junaška, Kjer hodim, si žulje Srebrim.
7. Pokojne, perljudne narave,
Me ljubi, kdor koFkej pozna, Tud modre, umetavrie glave Moj zarod od nekdaj ima.
1832.
2. 28. jutro veleiga travna 1828.
1. Letu u Gorenskim kraji Slab moj duh spet oživi, Menim, de prebivam v' raji, Deleč preč so vse skerbi.
-2. Al pogledaš na planjave Rodovitniga polja, Al snežnikov gole glave, Zdihaš: „Kraj je blagi ta!"
3. Pod šotoram čist'ga neba Kaže Grajsko jezero Prelepo svetlobo Feba, Bliska se ko zercalo.
i. Glej, na kraji kviško rase, Stopa 'z skale Bleski var, Žugal boš zastonj vse čase Trešit' v' brezen ga, vihar.
5.	Tam prevzetno uzdiguje,
Gor ilirskih se malik, Neba skor se dotikuje Plešasti treh glav snežnik.
6.	V' ti tesnobi razvaline
So gradu nekdanj'ga še, Ko ga naše domovine Vitez Lamberg zidal je.
V' zraki vesele se ptice, Stvarniku pojejo čast; Ljube med seboj sestrice En'ga molijo oblast.
1833.
3. Sedim sinov.
(Povest u pesmi.)1
1. Ak zgodbo čudno v sladkim tvojim kremlji Prepeval, dragi domorodic,' bom, Ki lastna bližni je slovenski zemlji,
Naj odpušenja milost zadobom; V spomin si Horvat, Čeh kot Kranjic jemlji,
De vsih Slovencov edin le je dom; Vse nas je ena kdej rodila mati, Dojila z enim mlekarn, Bog ji plati!
2. Blogrene, zadovoljne vživa dneve
Grof Mikič, slavljeni horvatski ban, Prost vsake, ki sromaka stiska, reve,
Od deželjakov svojih spoštovan; Pa kot najlepši zerno ni brez pleve,
Je sreči njega tud' osat prisjan, Dotika njega tudi se resnica, De tern vsaktera svoj ima cvetlica.
3.. V zakonu leta že živi nektere, Pozabi skoro, kar je bilo kdaj, Blaga, časti obilno si nabere,
In bil imel na sveti že bi raj, Pa kaj? — vse upanje se mu podere,
Ki cvetlo mu prijetno je do zdaj: Preserčno ljubi lepo svojo ženo, Pa ah, bit' mati ni ji dovoljeno.
4.	Visocih, reveži, ne zavidajte!
Vsi skup nezmožna ste in slaba stvar, Nad njih blišobo se ne spodtikajte,
Po volji vse tud' njim ne gre nikdar; Marskdej raztergane so bolji bajte,
Kot Pluta, Venere, Atene dar; Ni mati še rodila ga sloveča, De bi po godu bla mu vstregla sreča.
5.	Gospa sprehaja, kot večkrat, kraj grada
Nek dan poletni se za kratik čas. Približa se ji ženska srednje mlada, Podoba njena v serce gane vas: Sirotika uboga sahne glada,
Raztergan je opravik, bled obraz, Na rokah otročičev troje nosi, Gospe ponižno vbogajme kej prosi.
6.	„So otročiči vsi ti vaši?" vpraša
Je nejevoljna grofinja ojstro. Sirota, ki na dar se lep zanaša,
Odgovori zaupno in krotko: „Vsi moji so, vsokost častita vaša, Pa konec vsega hudiga jih bo; Ob enim porodila sim vse troje, Živiti reva s čim jih nimam dvoje."
7.	Če prav navadniga je kej na sveti,.
De, kjer otrok obilno, kruha ni, Nasproti, kjer svitli so zlatje šteti, Brez sina Himen zakon rad stori r
Ubož'ci noče grofinja verjeti,
Na moč nad njo iz gerla zakriči: .Poberi se, lažnivka, preč spred mene, Pod soncam mater' take ni nobene!
8.	Ce prav že dosti si jih preslepila,
Pa jez, gerdoba, te poznam drugač; Nobena ni beračiti ti sila,
Že slišala od tvojih sim zvijač : Tožlivka si nedelavna in gnjila,
Za lene lakot je narboljši vrač; Živela rada dobro bi brez dela, Zato z lažmi si beračiti jela."
9.	Solzico si obriše od očesa
In hitro zgine bož'ca spred gradu, Oči povzdigne žalostna v nebesa,
Potoži vsigavednimu Bogu, Njo ohraniti in nje sad telesa
Očetu izroči se večnimu. On, ki pod neba m čudno, hrani ptice, Ne bo pozabil revne sirotice.
10.	Gospa, domu ko pride, pripovduje,
Kar se naklučilo je, možu vse; De vtogotila ni nikoli huje
Kot dans nad beračico gerdo se, K' legati ji v obraz se ne sramuje,
Kar nemogočiga na sveti je; In kak, namest de dar bi bla ji dala, Prederzno ženo je ozmerijala.
11.	Grof, umin mož, prijazno jo pokrega:
„Glej, bratovska ljudi vse veže vez, Ne stori, ljuba, več vprihodno tega,
Pred nebam edin je berač in knez, Obdan zamore biti dans od zlega, Kdor bil učerej je bogati Krez; Gotovo pregrešila si se silno, De si žalila rev'co tak obilno.*
12.	Kralj Bela pošlje bana nad Tartare,
Da vajvoda ga vojsknim trumam vsem, Sovražnika krivične vstavit' kvare,
Prederznim ulomiti tile tatem. Ko grof se bije za pravice stare,
Doma kaj nov'ga se zgodi med tem? Gospa ob enim znos' sinov sedmero, Ko komej meseov steče devetero.
13.	Kako znebiti se sramote take.
Gospa modruje, misli dan in noč, Zvijače, pota si umišlja vsake,
Pa uma nje preslaba vsa je moč; Ker se raztergati ne dajo šake,
Storiti vonder zadnjič kaj odloč'? Najlepši izrediti sklene dete, Končati druge vse v nečast si štete.
14.	Jok mili detcov matere ne gane,
Od misel ne odstopi vragovih. Neobčutljivo nje serce ostane
Do sinkov lastnih njenih tak lepih: Zadeti mora dekla v koš pobrane,
Vtopiti u potoku bližnjim jih. De ne prišlo bi vsega nič na znanje, Zažuga keršenci terdo molčanje.
15.	Že dekla gre skoz bližnji gozd s košarno,
Povelje svoje zveršiti gospe, Ko dokončavši vojsko ban nevarno
Na poti k domu ji naproti gre. Ko pred seboj jo vidi bežat' varno,
Zapreti pot ji slugam zapove; Kaj nese, praša jo gospod prijazin, Odgovor s straham da, de koš je prazin.
16.	Pa ko boječo vidi trepetati,
Mu čudno zdi se, huje se je vlot'; De ne prederzne naj se mu lagati,
Gorje nji, če ne govori brez zmot. Resnice plašna dalje mu ne krati,
Strah ima dobro svojo stran povsot: Od kraja mu natanko razodene Strupene spruge njega vse namene.
17.	Kot kdor predrami ravno se iz spanja,
Razločno vediti ne more sam, Al je resnica, al bilo je sanja,
Kar se dozdeva mu iz spanja zmam, Po glavi banu misel se preganja:
„Je to li res, al sanje le imam? Le smem verjeti to od žene svoje, Ki bia edino je veselje moje?"
18.	Hudobi ti se vražji prečuditi
Ne more grof, ko zve se 'z zmame spet, Nezmerno žalost, jad mu grozoviti U serce vliva tak naklep preklet;
Previdno, modro vonder ve zakriti
Pravične nejevolje serd unet; Lijo pa iz očes solze mu vroče, Ko vgleda v košu deteta spijoče.
19.	Vonder pred ko domu se dekla verne,
Zažuga ji. de dala bo glavo, Če živi duši čerkico razgerne.
Kar zgod'lo se na poti ji je blo. Služabnike zdej žen iskat zaverne,
K' izredile bi detca mu lepo; In res, dobiti bilo jih je k sreči, Ki hotle so dojiti jih, jim streči.
20.	Z veseljem, komej stopi v grad, nazvesti
Edin'ga grofu porod se sinu, Pa kar oserčje žuga mu razjesti,
Zakriva modro svetu celimu; Dramiti sprugi svoji noče vesti,
Ne v hrup spravljati tihiga domu: Očetine se radosti unema, Vesel ediniga sinu objema.
21.	Po skeibi staršev dobrih vsi mogočji
Je mladi grof doma lepo rejen, Odraša naglo starosti otročji,
Po stanu z vsim spodobno preskerbljen, Od dne do dne modrejši kot visočji, V umetnostih potrebnih vsih učen; Pa oča ima skerb na skrivnim vedno, De unih šest redi se tudi čedno.
22.	Kot dvojčika, vterdvavca starga Rima,
K' ju vreči v Tibro dedov brat veli, De se življenje zagotovi njima,
Volkulja v divji goši tam doji: Šestercov svojo dojkinjo vsak ima,
Ki bolje kot njih mati zanj skerbi; Vsi rastejo očetu na veselje, Do kraja spolnjene so njega želje.
23.	Že bliža zanj se serčno zaželjeni,
Za tovaršico njega britki čas, Ko dopeljati zadnjič jih nameni
Pred nje, strupene matere obraz. Po šegi gostje naredi grofeni,
Pripravi se s kopo, kar mika nas; Gospodo povabiti da vso slavno, In že sede krog mize vsi postavno.
24.	Ko b' trenil, ropi notri šest junakov,
Vsih kakor mladi grof opravljenih; Pod soncam gorših ni jih korenjakov, Lepih, čverstih, kot sveča zrašenih; Ban ko šest svojih vitežkih vojšakov
Plemenitažev zboru skaže jih: Lepoti čudi gostov se neznanih, Zdravico jim napiva sledinj zbranih.
25.	Ze bliža praznik koncu se obedin,
Ban stopi vsred sinov, vprašanje da: , Kaj malopridnež tisti bil bi vredin,
Ki smert junakov tih bi slast ga bla?" „„Per moji veri, kervolok poredin,"" Oglasi perva se zmed vsih gospa, „„Ki tih sokolov hotel kri bi žreti, To uro smerti mogel bi umreti.""
26.	„Ta kervolok si ti, sopruga moja,"
Povzame mož besedo njen serdit, „Ko bla spolnila bi se volja tvoja,
Ze zdavnej vsi bi mogli bi vtonit'; Pa vedi, de vsih šest, grede iz boja,
Je jezi tvoji vedlo mi vmaknit'; •Vk vest oterpne, ni nikol te pekla, Si sodbo sama čez-se zdej izrekla."
27.	Kot Cevza nenavadni svit Semelo,
Na tla njo treši besedi tih jek, Prehode, ji presune serce smelo,
Ki ni ganil ga mili detcov vek; Pričjoče vse je vživo spreletelo,
Zgleduje, čudi se, stermi vse vprek; Kako bo zgodba čudna se končala, Skerb ta edina vse je obhajala.
28.	V trepetu nezrečenim zdihujoča,
Ponižna kot berač razcapan, bos, Z razspetimi rokami klečijoča
Gospa ji odpustiti grofa pros'; Solza zaliva ji obličje moča,
Podobo smerti na obrazu nos': Pa ne da se nikakor omečiti, Nezmerno ne zastonj mož njen serditi.
29.	Pričjočim vsim gospa se v serce smili
V britkosti strašni, ki je ni izreč ; Vsi združeni zavzdignejo jok mili, Vsak prošnje skrikne svoje glas trepeč,
Gospe na pomoč v zadnji priti sili,
Ko vzdigne ban izdert že goli meč, Spolniti od nje same izrečeno Kervavo sodbo sam nad svojo ženo.
30.	O stoj, o stoj, sprug, 6če razžaljeni!
Ak te ne gane žene tvoje jok, Saj prošnje imenitnih gostov ceni
In krik rojenih dvakrat ti otrok; Nazaj spet v nožnice meč ojster deni, De dneva konc veselje bo, ne stok; Pravične oginj jeze potolaži, Pred svetam velkodušnost svojo skaži.
31.	Vcrnder — on, ki pravica mu je draga,
Žaljenje tudi pozabiti ve; Vse lepo duše je njegove snaga, Usmiljeno mu tolče tud' serce: Na prošnje te se zadnjič ban premaga,
Krivico svoji odpusti gospe. Lepo pravice sveto je češenje, Še lepši odpustiti razžaljenje.
32.	Naj vam pripoveduje drugo pero
Gostovov zbranih čut veselja nov, Oko rosi solzice marsiktero
U krogu razodetih vitezov; Kdo zrekel bo čutenje mnogotero
Med sabo se spoznanih braticov? Obilno popisvati take čuda, V resnici prazna bila bi zamuda.
33.	Brat bratu krog urata se ovije,
Objema nepoznan'ga bratica, Solza mu potok po obrazu lije, Obraz umiva z njimi druziga, Kervi glas slednjimu iz serca vpije —
Kdo priča bil je kdej enaciga? Plačeča mati tudi zdej spoznana, Od njih objemana je, celivana.
34.	Vsi bana Mikiča sedmeri sini
PridSbili so si slovečo čast, Se darovali kralju, domovini,
Za nje obnašali se slave rast, Per nji živeti v vitezov spomini,
Je hrepenjenja njih edina slast, Rodov sedmerih bili so očaki, Ki mnogi so iz njih izšli junaki.
6(K/France Prešeren, prvak slovenskih pesnikov.
/ »Vodnik je sam svoje življenje opisal, jaz bi svojega skoro ne mogel. Vse moje življenje je tako priprosto, tako vsakdanje, da bi kar nič posebnega ne mogel iz njega povedati." — Tako je naš pesnik sam sodil o svojem življenju. In vendar, koliko mikavnega in zanimivega, koliko tragičnega ima tudi to »pri- 5 prosto", to »vsakdanje" življenje Prešernovo v sebi!
France Ksaverij Prešeren se je rodil dne 3. grudna leta 1800. v Vrbi, mali vasi brezniške župnije na Gorenjskem, kjer je bil oče mu Simon imovit kmet. Svoja otročja leta je prebil v Vrbi, na vznožju Karavank in Julijskih planin, ob bregovih sinje Save, 10 jedno uro od Bleda v okolici, ktero imenuje neki sloveč angleški potovalec najlepšo dolino na svetu, in o kteri je pozneje naš pesnik sam pel, da je »podoba raja". Ko dovrši sedmo leto, vzame ga k sebi pesnikove babice brat, Jožef Prešeren, župnik na Kopanju pod Šmarijem na Dolenjskem. Temu preblagemu 15 staremu stricu Prešernovemu se nam je najbrž zahvaliti za našega pesnika, kajti on ga je izdatno podpiral ves čas njegovega učenja, dokler ni prišel do svojega kruha. Ker Kopanj takrat ni imel svoje šole, pošlje stric svojega nadarjenega nečaka ribniškemu dekanu, da hodi pod njegovim nadzorstvom v Ribnici 20 v šolo* in morebiti se je živi deček ravno tukaj že nekoliko na-vzel krepkega in jedernatega govora in tiste šegavosti in zabavlji-vosti, izza ktere še dandanes Ribničanje slove po svetu. V Ribnici še hranijo zlato knjigo, v kteri je zapisan med odličnimi učenci. Jeseni 1.1813. je prišel Prešeren na gimnazijo v Ljubljano, 25 kjer je latinske šole in modroslovje z izvrstnim uspehom dovršil 1. 1821. Že v dijaških letih je bil poseben prijatelj tri leta starejšemu Čopu. Ta je o počitnicah skoro vsak dan obiskoval svojega soseda Prešerna, in potem sta skupaj po več ur čitala, ali v živem razgovoru hodila ob savskem brodu, ali pa se iz- 30 prehajala po lepi okolici.
Leta 1822. se je vpisal Prešeren na pravoslovnem oddelku dunajskega vseučilišča, kjer je vse pravoslovne nauke dovršil in si tudi leta 1828. pridobil doktorsko čast. Dasiravno je užival naš pesnik ves čas na Dunaju Knafljevo ustanovo in ga je tudi 35 podpiral blagi stric Jožef, vendar si je moral kolikor toliko sam služiti svoj kruh. Bil je učitelj v znanem Klinkovstromovem zavodu, kjer je tudi grofa Auersperga, poznejšega slovečega pesnika
Anastazija Gruna, poučeval v grški in rimski zgodovini. 40 A ne samo učitelj, tudi prijatelj mu je bil, in Anastazij Grun sam pripoveduje, kolikokrat sta skupaj čitala Valvazorja ter se navduševala v skupni ljubezni do kranjske domovine in do vzvišenih vzorov. Kako visoko je čislal slavni nemški pesnik svojega učitelja in prijatelja, to bistro vidimo iz mnogih pisem. 45 ki mu jih je pisal, in iz prekrasne pesni, ki jo je zložil v spomin našemu Prešernu. Na Dunaju se je bil dalje naš pesnik sprijaznil s slavnim češkim pisateljem in podobnim mu pesniškim genijem, Francetom Ladislavom Čelakovskim, ki je v mladem Slovencu obudil slovansko misel. Prešeren je baje tudi o po-50 čitnicah spremil Čelakovskega celo na Češko, kjer se je seznanil z življenjem bratskega nam naroda. Čelakovski je bil pozneje tudi prvi, ki je Slovencem in vsemu slovanskemu svetu povedal in pokazal, kakšen pesnik je Prešeren. Naposled se je na Dunaju Prešernova lira prvič oglasila. »Ilirski list" v Ljubljani je pri-55 nesel o novem letu 1827. prvo pesen Prešernovo: »Dekletom" v slovenskem izvirniku in v nemškem prevodu.
Po dokončanih pravoslovnih naukih je stopil za neplačanega praktikanta pri teda nji K kr. 1yimerni ,prokuraturi v Ljubljani, tedi^er ni mogel p' slabih gmotnih sredstvih dalje neplačane CO službe opravljati, dal ji je slovo koncem 1. 1831., pri kteri ločitvi je jako lepo in častno izpričevalo dobil o svojem uradnem poslovanju.
Leta 1832., in sicer meseca svečana in sušca, nahajamo Prešerna v Celovcu, kjer je jako mnogo občeval s Slomšekom 65 in v Blatnem gradu živečim Jarnikom ter se pripravljal na odvetniško preskušnjo, To prebftši, vstopil je v Ljubljani za koncipijenta v pisarno svojega prijatelja, odvetnika dr. Ghro-bata, očeta naše pesnice Lujize Pesjakove^ kteremu je bil štirinajst let izvrsten in jako vesten delavec.
70 Že v svojih dijaških letih je poznal Prešeren Vodnika in Ravnikarja ter se izobraževal v njiju krasnih spisih; na liceju mu je bil Metelko v slovenščini učitelj, a na Dunaju se je seznanil s Kopitarjem in Čelakovskim. Kako živo se je brigal mladi Prešeren za vse slovenstvo, jasno vidimo iz pisma, ktero 75 je pisal profesor Čop o Metelkovi slovnici Prešernu, tedaj četrtega leta pravoslovcu. Tudi ne smemo misliti, da je naš pesnik
še le v svoji moški dobi začel pesni peti. Kakor vsak pesnik, tako je tudi on že zgodaj v svoji mladosti zlagal pesni. Toda pravo javno slovstveno delovanje Prešernovo se še le začenja v Ljubljani tisti čas, ko je bil neplačan praktikant pri kamerni 80 prokuraturi. Sploh se je tedaj jako krepko oživilo slovstvo slovensko. Vodnikovi, Ravnikarjevi, Metelkovi učenci so spisovali priprostemu narodu namenjene knjige v lepi slovenščini; na Koroškem sta delovala za slovenstvo Jarnik in Slomšek, na Štajerskem Dajnko in Murko; na Goriškem je pel Stanič svoje 85 priproste pesmice. Da bi se pomoglo pa tudi zanemarjenemu umetnemu pesništvu, osnujejo v Ljubljani leta 1830. »Kranjsko Čbelico", v kteri se je takoj prvo leto oglasil Prešeren s svojimi krasnimi pesnimi. A jako bi se motil, kdor bi mislil, da so Slovenci s posebnim veseljem pozdravili Prešernove pesni. Ures- 90 ničile so se tudi pri njem besede, ktere je izgovoril Lessing, da pesništva pravih poznavalcev je bilo vselej tako malo na svetu, kakor pravih pesnikov samih.
Ko je Cbelica največ vsled stroge cenzure prenehala, pel je še Prešeren nemške sonete v »Ilirskem listu", in leta 1836. 95 konec meseca sušca je dal na svetlo svoj »Krst pri Savici". Prešerna vidimo sploh na vse strani podjetnega v slovenskem slovstvu do leta 1840., v živem občevanju zdaj s Čelakovskim, zdaj s Stankom Vrazom. Vsako veliko podjetje v slovanskem slovstvu ga navdušuje s presrčnim veseljem, in ginljive so besede, 100 s kterimi pozdravlja v pismu do Čelakovskega svojega izza abecedne vojske malo ne osebnega nasprotnika Kopitarja veliko delo: »Glagolita Clozianus" (1836).1 Leta 1840. da vzajemno s prijateljem Smoletom na svetlo troje slovenskih knjig: »Vodnikove pesni", Linhartovo veselo igro »Veseli dan ali Matiček se ženi" 105 in šaloigro »Varuh", ktero je po Davidu Garricku poslovenil Andrej Smole. Vse tri imajo razun tega, da so izdatno pomnožile slovensko leposlovje, še ta posebni pomen, da so po Vrazovih »Narodnih pesnih" prve v Gajevem črkopisu objavljene knjige slovenske.	110
Zgodaj je bil dozorel Prešeren, a zgodaj se je začelo mračiti življenje njegovo. Usoda pesnikova je bila taka, kakor nam jo opisuje v svoji klasični glosi: »Slep je, kdor se s petjem vkvarja", in »pisar" v sloveči zabavljici »Nova pisarija" je vzet iz življenja, kakor to Prešeren sam pravi Čelakovskemu. 115 Namesto zasluženega splošnega odobravanja in priznavanja so
mu rodile njegove pesni krdelo hudih nasprotnikov; le majhno je bilo število vrlih prijateljev, ki so poznali duhovitega pesnika, in še to malo krdelce. se je krčilo od leta do leta. Zupan 120 se je moral 1. 1835.co'makniti iz Ljubljane v pjrogoanstvo v Celovec; Čop, najljubši mu prijatelj od mladih let, utonil je v Savi i^avno istega leta; prognansga Poljaka Koritka, znanega nabi-ratelja narodnih pesnij slovenskih, zagrebli so v hladno zemljo 1. 1839., in za Čopom najdražji mu prijatelj Andrej Smole je 125 zatisnil ha nčLglem oči leta 1840. Toda Prešeren ni trpel krivice samo v slovstvu, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Dovršil je s slavnim uspehom svoje akademiške nauke in dosegel doktorsko dostojanstvo (1828), a vendar ga še nahajamo leta 1832. brez kruha. Meseca sušca istega leta je prebil odvetniško 130 preskušnjo, a štirinajst let je čakal zastonj srečne ure, da bi se mogel imenovati sam svoj gospod. Stoprav leta 1846. je bil Prešeren imenovan za odvetnika v Kranj, kamor se je tudi preselil na jesen istega leta.
V Kranju je zapel naš pesnik svojo labodnico. Leta 1847. 135 je zbral svoje pesni, in o novem letu 1848., ko je našemu narodu vstajala zora lepše, veselejše bodočnosti i poklonil je Slovencem svoje neumrjoče „Poezije". Leta 1848. je tudi Kranjska Čbelica petič rojila. Prinesla je Slovencem še tiste Prešernove pesni, ktere je bila preteklega leta zatrla našemu pesniku ljub-140 ljanska cenzura, med drugimi celo pesen „Nuna in kanarček", ktero lahko dandanes čitaš v vsaki šolski knjigi. Tako je Prešeren s Čbelico začel in zvršil svojo pesniško delavnost, kajti ko je prišla poslednjič na svetlo, bil je že bolehen. Od vseh svetih ni šel več iz sobe, imel je vodenico in trpel velike bole-145 čine. Začetkom meseca svečana 1. 1849. mu je prihajalo posebno slabo, in na glas je prosil Boga, naj ga reši iz te solzne doline; vendar pa je bil pri polni zavesti do zadnjega trenutka. Dne 8. svečana ob osmih zjutraj vzdihne: »Vzdignite me, zadušiti me hoče!" — in to so bile njegove zadnje besede, ktere izgovorivši 150 je mirno umrl.
Tri leta pozneje so postavili slavnemu pesniku častilci njegovi nagrobni spomenik iz pisanega rudečkastega mramora na pokopališču Kranjsfeigž mesta z napisom : tfjou /M, (TA Aift J^Jt J -4—jui f IJ^A^K^ '	f f
* '>'<■< •'V!-'	„Jedna se Tebi je želja spolnila,
155	V zemlji domači da truplo leži."
Prešerna imenujemo stvarnika in ustanovitelja slovenskega pesništva, in po vsej pravici; kajti Prešeren je bil prvi, ki je slovenskemu pesništvu dal umetniški dovršeno, klasično obliko; Prešeren je bil prvi, ki je slovenskemu pesništvu stalno določil in osnoval pesniško mero; Prešeren je bil prvi, ki je slovensko pesništvo 160 obogatil s toliko množino raznovrstnih, pri vseh omikanih narodih običnih, a nam Slovencem dotlej še neznanih in nenavadnih pesen-skih oblik, stihov, kitic, kakor še nihče pred njim in nihče za njim.
„ Ako le po vrhu pregledamo Prešernove poezije (tako piše prvi njegov častilec Josip Stritar), vidimo že, kako so mnogo- 165 vrstne in različne, dasi je tako majhno njih število. Od nežne pesni, ki pohlevno-boječe prihaja iz srca, do ostre zabavljice, ki zbada s svojim želom — ne brez strupa — svojega nasprotnika tam, kjer ga najbolj skeli; od vesele pesni, ktero prepeva vriskaje mladi vojak, svoje mladosti in krepkosti vesel, do žalostne zdra- 170 vice, ki poje: „Da ni nesrečen, kdor v grobu leži", kolik razloček ! In vse te pesni, tako različne — po svoje dovršene! Zdaj ti bo ta bolj všeč, zdaj ta, kakor ti je ravno pri srcu, ko jih vzameš v roke. Prešernova pesen se glasi včasi kakor žvrgolenje škrjančevo, ki se veselo suče proti jasnemu pomladanskemu nebu, 175 včasi kakor pesen slavčeva, ki v tihi noči, samotno na grmu sedeč, globoko iz srca toži svoje bolečine."
Vodnik se je še boril s pesniško mero, in njegove umetne pesni so večjidel posnete po narodnih. Ali temu ni moglo biti drugače. Vsak pesnik je kolikor toliko otrok svojega časa, sad 180 svoje dobe, in Vodnik, ki stoji ravno na predelu med narodnim in umetnim pesništvom, ni se mogel osvoboditi spominov narodnega pesništva; notranjo vsebino kakor vnanjo obliko je zajemal svojim pesnim iz njega. In baš zategadelj so njegove pesni tako naravne, ljubeznive, recimo: otroško nedolžne in priproste. 185 A to ni njih napaka, nego njih prednost in prava posebnost. Tudi najbolj nadarjenemu pesniku bi ne bilo možno drugače peti v tistem času, kakor je peval Vodnik.
A s Prešernom ni tako. Ta je prišel deset, petnajst let za Vodnikom. In koliko je napredoval, koliko se izpremenil v tem 190 času jezik slovenski! Malokdaj se je za našega jezika napredek storilo toliko, kakor v prvih tridesetih letih sedanjega stoletja. Pomisliti nam je samo, koliko slovnic je prišlo tista leta na svetlo; uvaževati nam je dalje, da se je za Francozov naš jezik začel javno učiti, in da so leta 1817. na ljubljanskem liceju slovenščini 195
Krestomatija slov.	15
osnovali svojo stolico, da je seme Vodnikovo začelo iti v klasje; da se je bil oglasil silni glas Ravnikarjev, in da je cela kopa vrlih učencev Metelkovih našemu priprostemu narodu pisala knjige, ktere nam še dandanes služijo v vzgled in posnemo. In v tem 200 času je rastel, v tem času se je učil Prešeren, ki je z neumorno pridnostjo plemenitega, dovzetnega učenca družil svojo čudovito duhovitost in silno nadarjenost za pesništvo. In ko se je bil leta 1830. oglasil s prvimi svojimi poezijami, njih glas ni bila več detoustna beseda Vodnikova, nego zrela beseda omikanega 205 moža. Prešeren nič več ni dvomil in ugibal, kako bi pel, kakor prej Vodnik; temveč jasno in bistro mu je bilo svojstvo slovenskega jezika: po ruskem in nemškem vzgledu je vzel priglas za podlago in osnovo pevske mere.
Utegnil bi kdo reči: Zakaj pa ni Prešeren narodne pesniške 210 mere uvedel v umetno pesništvo? Odgovor je lahek; zato, ker tega storiti ni mogel! Narodne pesni se zlagajo po vse drugačnem načelu in pravilu, kakor umetne. Umetnik zlaga pesni zato, da jih čitamo, a narod jih zlaga samo zato, da jih poje; brez petja si narod pesni niti misliti ne more. V petju pa narodni 215 pevec ali na jeden glas jemlje po dva, tri ali celo štiri zloge, ali jeden zlog včasi tako poteza, da iz njega naredi dva, tri, štiri samoglasnike. Narod ne pozna jambov in trohejev, daktilov in ana-pestov, narod se ne briga za jednolično, jednoobrazno pevsko mero; kolikor zlogov pevec potrebuje, toliko jih jemlje v jeden 220 stih. Kdor te resnice ne ve, temu se zde narodne pesni, ako jih ne sliši peti, temveč jih sam zase čita, polne nerednosti, nepravilnosti. A ravno to, kar se nam zdi na prvi pogled neredno, nepravilno, ravno to je njih prava posebnost.
A ne samo pevske mere, Prešeren je osnoval vso vnanjo 2-25 obliko slovenskemu pesništvu. Kako uboge, kako priproste so umetne ali po narodnih pesnih posnete kitice Vodnikovih pesnij! A zdaj vzemi Prešerna v roke! Kako mnogo\rstna. umetno dovršena je že oblika njegovim „pesnim"! In v ostalih pesniških izdelkih imaš na izbor vsega lepega, kar hrani poetika v svojih 230 predelih. Prešeren je prvi pel v moški in ženski asonanci ter v nibelunški kitici; Prešeren je prvi pel tercine in glose, stance in sonete; Prešeren je prvi pel dovršene šestomere, gazele in epigrame; Prešeren je prvi pel romance in balade, elegije in satire. Skratka, Prešeren je obogatil naše siromaško slovstvo z 235 vsemi glavnimi pesniškimi oblikami, kar jih imajo različna slovstva
omikanih narodov. Med Vodnikovo smrtjo in prvim nastopom Prešernovim je minilo samo dobrih deset let, in vendar kakšna razlika med obema v mislih, v jeziku, v dovršenih oblikah!
A ne smemo misliti, da je Prešeren to dovršenost, to popolnost kar takorekoč igraje dosegel. Temveč poleg svoje prirojene 240 duhovitosti in bistroumnosti se je učil vztrajno ves čas svojega življenja. Korenito je poznaval grško in latinsko, laško in francosko, angleško, nemško in slovansko slovstvo, in kar je pri drugih omikanih narodih našel lepega in posnemanja vrednega, to je kakor pridna bučela prinesel domu v slovensko pesništvo. A ne samo pri- 245 nesel, nego prestvaril in prerodil je vse v svoji veliki duši, tako da njegova lirika ni samo umetna, temveč ob jednem tudi narodna. Kajti še uspešneje nego Vodnik se je učil tudi Prešeren od naroda samega, kako in kaj mu je peti. Pridno je zbiral narodne pesni, in da se nam je ohranilo še mnogo najlepših in najdaljših, moramo 250 se zahvaliti samo njemu in njegovemu prijatelju Smoletu, ki sta jih na svetlo dajala v Čbelici, v Vrazovi in Koritkovi zbirki.
In zategadelj so Prešernove poezije prava narodna knjiga; njegove pesni prijajo omikanim in priprostim Slovencem, in s ponosom in ljubeznijo, s častjo in slavo imenujemo Prešerna — 255 ljubljenca slovenskega naroda.	Po Fr. Levcu.
MJP/M* ,	/T o{	V
61. France Prešeren.
1. Slovo od mladčsti. ^fe
'p.' - !/— I/ 'O ~ J tj —v — "/'O '
1.	Dni mojih lepši polovica kmalo, «■ \'MAi%itTXit\i -J Mladosti leta, kmalo ste minule;
Rodile ve ste meni cvetja malo,	( - L -J-,
Še tega rož'ce so se koj osule, . - o - v • t- • Le redko upa sonce je sijalo, Viharjov jeze so pogosto rjule, Mladost, vunder po tvoji temni zarji Serce britko zdihuje, Bog te obvarji!
2.	Okusil zgodej sim tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov je vmoril: Sim zvedil, de vest čisto, dobro djanje Svet zaničvati se je zagovoril, Ljubezen zvesto najti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se je dan zazoril, Modrost, pravičnost, učenost, device Brez dot žalvati vidil sim samice.
3.	Sim vidil, de svoj čoln po sapi sreče, Komur sovražna je, zastonj obrača, Kak veter nje nasproti temu vleče, Kogar v zibeli vid'la je berača,
De le petica da ime sloveče, De čl6vek toliko velja, kar plača. Sim vidil čislati le to med nami, Kar um slepi, z golfijami, lažami!
4.	Te vidit', gerji viditi napake, Je sercu rane vsekalo kervave; Mladosti jasnost vunder misli take Si kmalo iz serca spodi in glave, Gradove svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v pušave, Povsod vesele lučice peržiga
Ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.
5.	Ne zmisli, de dih perve sap'ce bode Odnesel to, kar misli so stvarile, Pozabi koj nesreč prestanih škode In ran, ki so se komej zacelile, Doklšr, de smo brez dna polnili sode, 'Zuče nas v starjih letih časov sile. Zato, mladost, po tvoji temni zarji Serce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji!
1830.
2. Pevcu.
Kdo zna
Noč temno razjasnit', ki tare duha! Kdo ve
Kregulja odgnati, ki kluje serce 5 Od zora do mraka, od mraka do dne!
Kdo uči . Izbrisat' 'z spominja nekdajne dni, Brezup prihodnjih oduzet' spred oči, Praznoti vbejžati, ki zdajne mori!
10	Kako
Bit' očeš poet, in ti preteško
Je v pčrsih nosit' al pekel, al nebo!
Stanu
Se svojiga spomni, terpi brez miru!
3. V spomlnj Valentina Vddnika.1
5. In miro nabera
Netruden vse dni,
1. V Arabje pušavi Se tičik rodi; V odljudni gošavi Sam za-se živi.
2.	So zvezde sestrice,
Mu mesic je brat, Ni dano mu tiče Si družico zbrat'.
3.	Zanj družba ne mara,
In on ne za njo; V samoti se stara, Mu leta teko.
4.	Narslajši dišave,
Ki zanje sam ve, Naržlahtniši trave, Kadila drage
Se vbada, se vpera, Za smšrt le skerbi.
6.	Germado 'z njih dela
Perleten sarnčč, No pride smert bela, Na nji se sožge.
7.	Vun plane z plamena,
Z svitlobo obdan, Slovečga imena Tič Fenis na dan.
8.	Tak pevic se trudi,
Samoten živi, Se v slavi, ki zgrudi Ga smšrt, prerodi.
1845.
4. Glosa.
„Slep je, kdor se z petjam vkvarja, Krajnec moj mu 6sle kaže; Pevcu vedno sreča laže, On živi, vmerje brez dnarja."
1.	Le začniva per Homčri, Prosil reva dni je stare; Mraz Ovidja v Pontu tare; Drugih pevcov zgodbe beri: Nam spričuje Aligieri, Kako sreča pevce vdarja; Nam spričujeta pisarja Luzijade, Don Quixota, Kakošne Parnasa pota —
Slep je, kdor se z petjam vkvarja.
2.	Kaj Petrarkov, kaj nam Tasov Treba pevcov je perjetnih? Slišim od butic nevkretnih Prašat' zdajnih, prednjih časov. Komur mar perjetnih glasov Pesem, ki pojo Matjaže,
Boje kr6g hrovaške straže, Mar, kar pevec pel Ili rje, Mar „Čebel'ce" roji štirje — Krajnec moj mu Osle kaže.
3.	Lani je slepar starino Še prodajal, nosil škatle, Meril platno, trak na vatle, Letaš kupi si grajšino.
Naj gre pevec v daljno Kino, Še naprej se pot mu kaže, Naj si z tinto perste maže, Naj ljubezen si obeta, Vneti zase mnogo sveta — Pevcu vedno sreča laže.
4.	Vunder peti on ne jenja, Grab't'e dnarje vkup gotove, Kupuvajte si gradove,
V	njih živete brez terpljenja. Koder se nebo razpenja, Grad je pevca brez vratarja,
V	njim zlatnina čista zarja, Srebernina rosa trave,
Z tim posestvam brez težave — On živi, vmerje brez dnarja.
__1833.
5. Gazele, i.
Pesem moja je posoda tvojiga imena, Mojiga serca gospoda tvojiga imena; V nji bom med slovenske brate sladki glas zanesil Od zahoda do izhoda tv6jiga imena; 5 Na posodi v zlatih čerkah slava se bo brala Od naroda do naroda tvojiga imena, 'Z nje svitloba bo gorela Š6 takrat, ko bova Unstran Karonov'ga broda, tvojiga imena. Bolj ko Delie, Korine, Cintie al Lavre 10 Bi bilo pozabit' škoda tvojiga imena.2
Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve; Kdor sadi drevo, al bode zred'lo veje, sam ne ve. Se pod stropam neba trudi let' in dan nomad, Al pa konec leta bode kaj perreje, sam ne ve. 5 In kupec po sveti hodi, al pa kaj dobička bo, Za blago kader gotove dnarje šteje, sam ne ve. In vojšak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom, Kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne ve. Lej, tak pevec tih gazelic, al jih bereš ti al ne, 10 Al per njih serce ledeno se ogreje, sam ne ve. In al veš, de ti ga vnemaš, ti mu pevski ogenj daš, Al se smel bo razodeti saj pozneje, sam ne ve.
3.
Kdor jih bere, vsak drugači pesmi m6je sodi; Eden hvali in spet drugi vpije: „Fej te bodi!" Ta veli mi: „Poj sonete;" uni: „Poj balade;" Tretji bi bil bolj prijatel Pindarovi odi. 5 Bo perjeten morebiti temu glas gazelic;
Uni bo pa rekel: „Kaj za Vodnikam ne hodi?" Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne; Al tercjalke poreko, de jih je vdihnil zlodi. Jez pa tebi sami, draga, želel sem dopasti, 10 Drugih nisim prašal, kaj se jim po glavi blodi!
__1833.
6. S one tj e. i.
1.	Viharjov jeznih merzle domačije Bile pokrajne naše so, kar, Samo, Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo Pozabljeno od vnukov veter brije.
2.	Obložile očetov razpertije
Z Pipinovim so jarmam sužno ramo; Odtod samo kervavi punt poznamo, Boj Vitovca in ropanje Turčije.
3.	Minuli sreče so in slave časi, Ker vredne dela niso jih budile, Omolknili so pesem sladki glasi.
4.	Kar niso jih zaterle časov sile,
Kar raste rož na mladim nam Parnasi, Izdihljeji, solze so jih redile.
2.
1.	Izdihljeji, solze so jih redile
'Z Parnasa rnojga rožice prič'joče: Solze z ljubezni so do tebe vroče, Iz domovinske so ljubezni lile.
2.	Skeleče misli, de Slovenec mile Ne ljubi matere, vanj upajoče, De tebe zame vneti ni mogoče,
Z britkostjo so serce mi napolnile.
3.	Želje rodile so prehrepeneče,
De z tvojim moje bi ime slovelo, Domače pesmi milo se glaseče;
4.	Želje, de zbudil bi slovenš'no celo, De bi vernili k nam se časi sreče, Jim moč so dale rasti neveselo.
Iz „ Sonetnega venca" 1839.
3.
1.	Kadar previdi učenost zdravnika, De smerti odverniti ni mogoče,
Ne brani jest' in piti mu, kar hoče, Z grenkotami ne sili več bolnika.
2.	Ko je viharjov sila prevelika, Togota njih se potolažit' noče, Kamor val žene čoln, obupajoče Leteti ga puste roke brodnika.
3.	Ne bom več tSbe pil, solz grenka kupa! Pogledi, misli in želje goreče,
Vam prostost dam, ker zdravja nimam upa:
4.	Hodite, kamor vedno sija_vas vleče, Vpijanite od sladkiga se strupa,
Ki mi razdjal serce bo hrepeneče.
4. Čerkarska pravda.
1.	Al prav se piše kali>a ali kafha, Se šola novo - čerkarjov serdita Z ljudmi prepira stariga kopita,
Kdo njih pa pravo tšrdi, to se praša.
2.	Po pameti je taka sodba naša, Ak je od kafhe kal_"a bolj'ga žita In boljš' obdelana in bolj polita, Naj se ne piše kafha, ampak kawa.
3.	Ak pa po čerki boljši jed ne bode, In zavolj čerke ne terpi nič škode, Obhaja taka misel nas Slovence,
4.	De pravdajo se ti možje znabiti, Za kar so se nekdajni Abderiti
V sloveči pravdi od oslove sence.
1833.
5. Apčl in čeTljar.
1.	Apel podbbo na ogled postavi, Ker bolj resnico ljubi kakor hvalo, Zad skrit vse vprek posluša, kaj zijalo Neumno, kaj umetni od nje pravi.
2.	Pred njo s kopiti čevljarčik se vstavi; Ker ogleduje smolec obuvalo, Jermenov meni, de ima premalo; Kar on očita, koj Apel popravi.
3.	Ko pride drugi dan spet mož kopitni, Nam tet de bi šel delj po svoji poti, Ker čevlji so po godi, meč se loti;
4. Zaverne ga obraznik imenitni,
In tebe z njim, kdor napčen si očitar, Rekoč: „Le čevlje sodi naj kopitar!"3
6. Matiju Č<5pu.
1.	Vam izročim, prijatla dragi mani,
Ki spi v prezgodnim grobi, pesem milo; Ločitvi od njega mi je hladilo, Bila je lik ljubezni stari rani.
2.	Minljivost sladkih zvez na svet' oznani, Kak kratko je veselih dni število,
De srečin je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče linstran groba v pfersih hrani.
3.	Pokopal misli visokoleteče, Želja nespolnjenih sim bolečine,
Ko Čertomir ves up na zemlji sreče;
4.	Dan jasni, dan oblačni v noči mine, Serce veselo in bolno, terpeče Vpokoj'le bodo groba globočine.4
1836.
7. Zabavljlvi napisi.5
1. N(Svi Pegasus.
„Višnjani, kam ste svojga polža djali?" ,,Za Pegaza smo pevcam ga prodali."
2. Čebšlice pravljiearjam.
Pravljica, po Esop' od vas zapeta, Več nima slasti, kakor jed pogreta.
3.	Čebelice pasmam brez s in c.
„Brez cetov teče vir mu Hipokrene, In esov v pesmah njega najti ni!" „, Zatorej nimajo nobene cene, Zato so pesmi tiste brez _soli.""
4.	Pred pčvcu, potlej homeopata.
Popred si pevec bil, zdaj si homeopat; Popred si časa bil, zdaj si življenja tat.
5. Čebelarju.
Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic? Prodajat' misli jih namest čebelic.
6. Ravnikarju.
Gorjancov naših jezik poptujčvavši, Si kriv, de kolne kmet, molitve bravši.
7.	Krempeljmi.
Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenšino v kremplje; Duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili.
8.	Damčarjam.
Bobrovski.
„Perjatel, ki 'z sveta prideš, mi povej po pravici,"
Dobrovius modrost praša Kopitarjovo: „A1 Dubrovničanov serpski, al mar verli hrovaški Jezik pišejo Gaj, Gaja goreča druhal?"
Kopitar.
„Gaj daničar, daničarska druhal svoj pišejo jezik, Slavšine ti južnih so janičarji dežel."
9. Narobe Katon.
Od drugih manjši in časten manj rod je slovenski,
Lakota slave, blaga vleče pisarja drugam. Victrix causa diis placuit, sed victa Catoni;
Stanko Slovencov vskok, Vraz si narobe Katon.
10. Pričujoče poezije.
Sme nekaj nas, ker smo Prešernove, biti prešernih; Pesem kaže dovolj, kak je naš oče krotak.
62. Anton Krempelj. a) Branje od teh svetnikov. 1833.
Sveti Ciril ino Metud, škofa.
Totima dvema svetnikoma imajo ti kre Dunaje ter v' pemski ino moravski deželi prebivajoči slovenski narodi zahvalti, de so na keršanko vero obernjeni. Ciril, prejd Konstantin, ino Metud sta dva brata, v Tesaloniki od imenitnih starših rojena. Onedva 5 sta vu vseh posvetnih znanjah dobro podvučena bila ino sta spervega dobre posvetne službe dobla, potem pa, kir sta htela ludi k' pravi veri spravlati, sta svoje službe popustla ino sta šla k' tem konstantinopolitanskem patriarki, sv. Ignaci, ino sta meš-nika postala. Kak je potli kazarski narod za keršanske predlo gare prosil, sta ta dva brata ta poslana ino sta to apoštolsko delo tega na kristjanstvo povernenja z veseljom začela. Ciril je sv. pismo ino druge potrebne bukvice na slovensko prestavil, ino njujno delo je imelo en čudežni naprejdek. Ves narod zred svojim deželskim poglavarom je keršansko vero gorvzel, nastalo je
veliko cirkvih, ino ludje so krotkeši ino smilečneši postali. Kak 15 je to storjeno bilo, sta onedva v Bulgario mogla iti. Tudi tam sta krala ino vso ludstvo na keršansko vero obernila. Potem sta zadnič prišla na Vogersko ter v pemsko ino moravsko deželo. Povsod sta vužgala luč prave vere, pelajoča neverne k veri, ne-znajoče k resnici, grešnike k pravi pokori. V moravski deželi je 20 ta prava vera ravno že prejd predgana bila, ali blodnje, pregrehe ino neverstvo je njo zupet skoro celo dolzaterlo. Ti moravski kral Radislav je tedej ta dva brata v svojo deželo poklical. Onedva prideta ino sv. evangelium z veseljom ino ze vsoj skerbnostjoj predgata, tak de je to ludstvo na njujne predge in serčne opo- 25 minjanja velikb malikov zaverglo ino trojnoedinemi Bogi lepe cirkve gorpostavlo. Ob enem so šole vpelali ter pobožne meš-nike ino zastopne školnike gorvzeli. De bi pa Moravci keršansko vero z tem bol štimali ino se po njoj ravnali, tak sta onedva vso božjo službo v slovenskem ino vsem zastopnem jeziki oprav- 30 lala. Kak je rimski papež zvedil, kelko lepega ino dobrega sta ta apoštolska brata v Moravii storila, je njidva v Rim pred se povabil. Onedva preči greta, ino kak sta v Rim pred papeža prišla, je on njidva prijatelno gorvzel ino poterdil vse to, kaj sta v Moravii naprejvzela ino storila, ter je njidva za škofa žegnal, 35 njujne tovarše pa za mešnike ino diakone. Ciril je v Rimi ostal ino v enem kloštri sveto vmerl v tem leti 868. (prav 869); Metud pa je nazaj v Moravio šel ino je z serca gorečnostjo poterdjaval ino povekšaval vero ino navuk Jezusov. Ali tečas so nemški škofi tega apoštolskega moža per papeži zatožli, kak de bi on 40 kaj novega bil vpelal ino se od tega od cirkve vpelanega reda razločil, ino on je, kir je zdaj že drugi papež bil, mogel v Rim pred njega priti. Metud je pa svojo reč tak modro ino terdno zagovoril, de je papež njega z velikim poštuvanjom odpravil, njegovo vso djanje poterdil ino njemi dopustil, božjo službo v slo- 45 venskem jeziki opravlati, ino ga je za višišškofa črez Moravio postavil. Potem je njega, pemski deželski vajvoda Borivaj k sebi povabil, de je njegovo ženo ino otroke ter veliko Pemcov kerstil ino nekere cirkve gorpostavil. Kir je pa zadnič od svojega apoštolskega dela oslabil, je zopet šel v Rim ino je tam ostal, do- 50 klam je njega Bog k sebi vzel v tem leti 882. (prav 885). Tota dva sveta škofa sta od Boga tudi zadobla dar tih čudežov ino se po pravici imenujeta apoštola tih Slovencov.1
b) Pesni iz Dogodivščin štajerske zemlje. 1845.
1. Pesen k prvemu preteku (do l. 13. pred Kr.). 1. če pogledam zdaj na konci
Ti pretek ves skupa vzet, Noričani no Panonci
Veselijo moj pogled: Prosto njihovo živlenje, Bivšo njim stotine let, Kaže že njih oddivjenje, Odpre njim se lepši svet.
2.	Njih'va divjost se obrača
Na priludno vdruženje, Vsaka družba se vdomača,
Zemla obdelava se; Temne šume se vedrijo,
Kočice že tu no tam Mesto šatorov stojijo, Mesto koče je že hram.
3.	Že z' veseljom si Slovenka
Kopa, orje njivice, Vseja si ta luba ženka
Proso, oves, ječmen v' nje; Setvo rodovito zrase,
Že zoriti se hiti, Kak te beložute klase Spevajoča si gledi!
4.	Kaj Ilirke tu ravnice
Lepo si obnjivajo, To Iliri že gorice
Tu no tam zasadli so. Tak 'ma tota prejd pustina
Zdaj veselo lepi red, 0 predraga domovina, Kak obradiš moj pogled.
5.	Že perludne tu vesnice,
Zivoglasne m§sta tam, Tu obzidane branice
Radostno pred očmi 'mam; Že se prede, tke no šiva No kova 'no dela zid, Že je dosti meda, piva, Že se dela meč no škit.
6.	Zdaj se toti stanovniki
Zvezano vdeželijo, Kak od negda nasadniki
Oni tu gospodje so; Zato Panovje se zvati Hčejo, no Panonia 'Ma se zdaj imenuvati Tu dežela njihova.
7. Toto vitežko deržijo
V' brambi si na kerv no kost, No si vzeti ne pustijo
Svojo slavno slobodnost; Raj', kak tote se znebiti,
Raj' živlenje dajo ta, Raj' se hčejo spomoriti, Kak se dat' pod Rimlana.
2. Pesen k četri
1. Bod' pozdravlen, o prijatno Venčeni Cirkevnjak moj! Tu moj duh okol obratno
Vu živočnosti postoj; Tu, kamkol pogled te pela,
Se ti serce veseli, Kak Slovencom je tu cvela Sreča njih've slavnosti.
preteku (800—1122).
2. Tu na poli Radislavce Razveselno zaglediš, Tam v' goricah pa Moravče Rad v' pogledi si deržiš: Da slavitne te imena
Pelajo veselo te V' one čase, kad' rumena Sreča nam pricvela je.
3. Ja, veselo te ta pela,
Gde 'z slovenskih sta deržav Lepo, velko kito plela
Svatopluk no Radislav; Ja, kak 'z Tiske no Slavonske,
'Z Vogerske no Sirmiša, Iz Slovakov no Panonske Je Moravska velika!
i. Tam pred očmi 'maš Kozlavce, Tu pod tobom Lindoves, Z' njima one tam Podravce,
Kerim Privina je knez: Privina no Kozil slavni —
Zlate so nam imena Vu Slovenski slarodavni, Kero tak oživlata.
5. Glej, kak hojkovi brežiči Si odkrijejo glavo, No se lepo kak dekliči
Z' tersovjom opletejo; Kak se zbrišejo ravnice
Od gošic zarašenih, No že žita no pšenice Žnje Slovenka si na njih.
6.	Glej, kak dva solunska brata,
Svet' Ciril no svet Metud, Za Slovence si zavdata Poslavitni sveti trud, Nje vučeča, kak častiti 'Majo pravega Boga, No v' ponižnosti moliti Neba, zemle stvarnika.
7.	Glej, kak šole že slovenske
Kozil včrediti hiti, V' kere mladi možki, ženske
No vsa deca vkup čerči; Kak veselo se vučijo
Tam slovensko pismo štet'. Vse veselja me budijo, Kam obernem moj pogled.
8.	V' toti veliki Moravski,
V' keri Svatopluk je kral, Vu Slavinii podravski,
Keroj telko poješ hval: V' toti tudi naši kraji
Zdaj po prejdnjih bojih se Veselijo v' mira slaji, V' sreči slave narodne. . . .
63. Stanko Vraz. a) Pismo Pavlu Jožefu Šafariku.1
V Gradcu, 1836.
Radostjoj Vam na vse Vaše prašanja odgovoril bom. Kaj po moji misli bi Vam po volji blo od naše slovesnosti zezvediti, je na kratkem takega stališa: Naši dozdajni še živi pisarje so zvun Ravnikarja, Jarnika in Prešerna, pred kterimi se naj vsak Slovenec pokloni, vsi ne spomenja vredni, pa tudi hvala Bogu že 5 malokteri peresa gubi (naj Slovencom ne bo za-nje žal!), alj boljšega dobička se slobodno Slovenska nada od zdajnih krepkih mla-dencov, sinov, kteri so se ne samo školnoj modrostjoj zadovoljili, ampak, v knigah plemenitih moži starega in zdajnega veka pravico in resnico iskavši, navčili tudi svoj narod ljubiti in mu du- 10 ševnim in telesnim premoženjem na ponudbo biti. Do zdaj še je scer jihovih marlivih del ničesar ni na svetlo se podiglo, alj
zrok je nevtrudno popravlanje, kritično pilenje, naj bo naše slovesno obščinstvo tim bolj, slobodno rečem, se popolnoma zado-15 voljilo ž njih pismami.
Frant Miklošič, pravnik tretjega leta na univerzitati tukejšni, mladenc po starih klassikih in zdajnih znanovitih delah razsvečen, je že mnogo v vrstnem in prostem spisal peru, kar v Kranjski Čbelici in v nekem drugem časopisu, kterega bo sam redigoval, 20 na svetlo dati nakani. Po mojem nabadanji sem štiri mladence naklonil, kaj so se pri meni rosiski učili; več bo jih se prihodno letino k tem nauku priklenolo. Drugo leto bo tudi g. Miklošič polski učil. Po takem načini misliva v Gradci Slovence s tim obuditi, se vsem slavenskim jezikom priučovati in je na cesto 25 napeljati, lepoto in obilnost našega lastnega narečja v pamet vzeli in spoznati, ktero bi se že slobodno se sestrami v red postavilo bilo, de bi jemu solnčece milši sijalo blo. Jeden tih spom-njenih je jako čutlivega in vrelega srdca za vse dobro in lepo, t. j. on je za pevca rojen. Pod imenom Ivan Dragutin bo tudi 30 v Čbelico neke drobtine dal.
Letos in ravno tega hipa je tukej z Lajkamove tiskarnice zišlo delo, najmre: Pesme in fabule duh. g. Volkmera, izdal, An. J. Murko. Trezen sodeč tih 12 arkov bo scer spovedal, de so nekdej iskričice pevskega duha spaziti, kter pa v potih ne-35 vednosti gramatične in aistethične zdihavle. . . . Jaz se zares nad vsem brez reda veselim nad vsem dokonalim našega narečja; Čbelica mi je že nek sladki hipek privabila, alj take trnine mi vso dobro voljo ogrenčijo, de ustnice morajo bridkim besedam odpreti, Tacitov zakon „sine ira et studio" prelomiti. Še enkrat 40 in na vsikdar rečem: Vse, kar je v našem narečji pisano do zdaj, se je zvun Čbelice in del Ravnikarovih, Vodnikovih in Jar-nikovih pridnim zobekom listnih molov zadolžilo.
Al zadost od prešlosti zdajne. Prihodnost nam lepši sad obeče. Jaz mislim, de me moja nada ne bo vkanila, ker večidel 45 starše in zdajne ljubovnike in hranitelje našega jezika poznam. Starši, kterim tudi Murko (nema še več 26 let) dohaja, so lastno-voljni-ljublivo koristni; k tem še pridajte Horacjevo: querulus, castigator censorque minorum. Če nas kdor kaj bojezlivo drzne reči, taki je nemški odgovor: Was wisset Ihr jungen unerfahrnen 50 Leute, Ihr sollet unter alten Mannern schvveigen. Takih odgovorov voljno. Zatorej se nečemo več radovoljno v tako društvo zapeljati; če navk in razsvetvanje potrebujemo, ga raj v tihih
knigah in v lastnem prostem narodu iščemo. Zato vsaki tih, ki bo kaj pisal, slobodno reče: Ce sem kaj mojem narodeku pomagal, sem samo z močjo lastnih trudov moje glave in pričin- 55 kom mojih prijatljev, mojih vrstnikov — pomagal. Bog daj, da bi se le moje besede na skorem spolnile, obščinstvu se prvenci mojih prijatljev oglasili . . .
h) Hvala Nj. c. vi
1.	Den se zori, ki prinesel Tebe v svetlih nam povojih, Ki že davno z bratci vesel Kaže zvezde hval nam Tvojih.
2.	Nemška muza berž se zbudi, Z pohlebnostjoj da se bliža
K Tvoji slavi, k Tvojem trudi, Kih se blesk po sveti križa.
3.	Zdrami tudi se Slovenka, Se obleče v bele hale,
V tenke citre si zabrenka, Da bi sestre njo slišale.
i nadvajvodi Joanu.2
4.	Neje ona prilizavka — Pisana kči laži, praha: Ko gerlica, ne ko kavka, Tebe peti če brez straha.
5.	K nebu gledajoč z doline, Mahne se na breg pevkinja, Ki Tva slava ga obsine, No tak blažena začinja:
6.	Slav'mo svetli den, sestrice, Naj brez pesni nam ne mine, Od gorice do gorice,
Od doline do doline.3
16.	Zatim Njegova se mila Roka zteghe po deželi: Glej, nerodnost njo pustila, Rodovitost se priseli.
17.	Roža zcvete na kupinji; Jabok na glogi zrase; Grozd visi na škl-obotinji; Drač rodi pšenične klase.
18.	Potnik, ki gre šir krajine, Čudi se, sam sebe pita: „Kak to? Bile to ledine, A zdaj žolto morje žita."
t 19. Pojdi ti zdaj zkoz deželo, Pitaj pridnega ratarja; On bo rekel ti veselo: „To naš svetli Joan stvarja."
20 Al kdo more vse prešteti Svetle zvezde v rimski cesti? Kde besede muza vzeti, Tvoje dela v pesen splesti?
21.	Kodkol po deželi šeče, Kodkol gleda, kodkol stane, Rasto žita slave, sreče,
Od Tvž roke posejane.
22.	Novomesto, Beč bliši se Pred njoj z Oeniponta zidi, No Tve ime, nad njimi se Ki zlatiti nebo vidi.
23.	Al nad Muroj stane v mesti, Ki ga Slava je kerstila; Zakaj Tvojo slavo nesti Tam najviše vidi krila.
24.	Tam si zgradil vert znanosti, Kde mladenčom knige cvetje Davajo, kak čele gosti
Z sladkim medom protiletje.
25.	Tam postavil muzam hrame Z Tvojim duhom nadehnjene, Kam vsele se sestre, same Po deželi raztepene.
26. (Srfečen on, ki v temple Tvoje 29. Tudi za Te vkup ga stavi,
Stopi z čistim, mladim duhom!	Da boš nosil vence dvoje,
On oskerbil dni je svoje	Ki si sine nji na Dravi
Z sladkim vinom, z blagim kruhom.)	Grel pod krilom skerbi svoje.
27.	Al kam ideš, varih mili? Sledit trake Tvoje slave? Težko je to, ki se krili Krez vse svete no deržave.
28.	Ta nam ide, ta, kde Slava
Z večnim krona se spominom, Ta, kde vsim ta mati prava Vence spravlja svojim sinom.
30.	Za Te, ki boš za krajine Skerbil, pesen kde skoz mlada, Kde ljubezni sonce sine, Zmirom vera serca lada; —
31.	Kder že mizo za Te davno Radogostnost je prestčrla, Vzela Tvoje ime slavno
V pesmico, ki ne bo vmerla.
32. Oj veselo prestri jedra, Pot Ti je že pripravila Po vsem sveti slava vedra Z svojimi krilami mila.4
44.	Bora sluša, ztiha stane, Gre v oblake, se razpreže,
K večnim strebrom prikovane Vfetre, strele tam odveže.
45.	Vdari strani od polnočne Z silnim mehom viher ino Bele jedra, voža močne Tžrga kakti pavočino.
46.	Blizki križajo oblake, Grom po nebi se razliva, Strašno kakti grobje, rake Pod ladjami morje zeva.
47.	Ladja padne, ladja škriplje, Val njo zgrabi, se naduvlje; Druga tresne, se razsiplje, Tretjo zgrabi, na dno suvlje.
48.	Šterta vgrezne, peta poči; Šesta, sedma, gorje, gorje T Kde so ladje? V večni noči,. Samo blanje rivlje morje.
49.	Venda pred zloboj na sveti Krepost nikdar ne opeha, — Tako bora se razleti,
Se prikaže zračna streha.
50.	Viher vbegne, morje zbito Leže spet si sred postelje, Le na ustah strahovito
Še stoje mu pene bele.
51.	Kde so ladj gizdavi tropi? Eno le zrem na kraj gnati, Tak se ladja po potopi Vstavila na Ararati.
52. Kdo ž nje stopi? — „On je, On je!" (Krič od vseh je k nebi nešen) „Ki od sveta vreden kron je, On je rešen! On je rešen!"5
64. A. M. Slomšek, ljudski pisatelj in vzgojitelj.
.mton Martin Slomšek se je rodil dne 26. listopada leta 1800. na Slomu. prijaznem griču ponikovske župnije, štiri ure nižje Celja ob južni železnici, kot sin precej premožnih kmetskih starišev. Šolal se je najprej v zasebni šoli na Ponikvi; o veliki noči leta 1814. pa je stopil v tretji razred nemških in jeseni 5 istega leta v prvi razred latinskih šol v Celju. Med njegovimi učitelji v latinskih šolah moramo posebno imenovati profesorja Zupančiča, ki je izpodbujal svoje dijake, naj spisujejo naloge včasi tudi v slovenskem jeziku. Nihče ni rajši ubogal modrega učitelja kakor Slomšek, in ko je ob godu nekega profesorja zložil 10 slovensko pesen za vezilo in jo govoril vpričo zbranih profesorjev in učencev, tekla mu je beseda tako lepo, milo in gladko, da so se krasoti slovenskega jezika čudili učitelji in učenci. Po latinskih in modroslovnih šolah, ktere je (zadnje v Senju in v Celovcu) z izvrstnim uspehom dokončal, stopil je v bogoslovnico celovško. 15 Tukaj se je marljivo poprijel bogoslovnih naukov, a tudi slovenščine ni zanemarjal. Ravnateljstvo ga je celo naprosilo, naj poučuje bogoslovce, t. j. vrstnike svoje v slovenskem jeziku. Tako je postal Slomšek prvi učitelj slovenskega jezika v duhovšnici v Celovcu. Po dovršenih bogoslovnih naukih je nastopil mladi duhovnik 20 kaplansko službo pri Sv. Lovrencu na Bizeljskem blizu Brežic, odkoder je prišel k Novi cerkvi blizu Celja (1827). Kot kaplan se je trudil, da je razlagal v lepi, gladki in čisti slovenščini besedo božjo, in pravili so o njem, da govori, kakor bi „rožice sadil". Tudi pesnikoval je Slomšek kot kaplan, in večina nje- 25 govih v Ahacljevi zbirki priobčenih pesnij je iz te dobe.
Leta 1829. je bil Slomšek imenovan za spirituala v celovški bogoslovnici. Da je to velevažno službo opravljal z vso njemu lastno natančnostjo, vestnostjo in gorečnostjo, razume se samo ob sebi; a že tukaj je začel plodonosno svoje delovanje za razvoj 30 slovenskega slovstva. Prva skrb je bila Slomšeku, da pouči bogoslovce temeljito v slovenščini, dobro vedoč, da mora duhovnik popolnoma razumeti jezik izročenega mu ljudstva. Zategadelj obudi zopet slovenski pouk, ki ga je bil kot bogoslovec utemeljil. Da bi pa svoje učence izpodbujal še k večjemu in veselejšemu 35 delovanju, zbiral je njihove prevode in sestavke ter jih po malem izdal v peterih zvezkih s pristavkom: »Poslovenili (oziroma spi-
Krestomatija slov.	16
I.
sali) mladi duhovniki". Ti zvezki so: »Prijetne pripovedi za otroke" (1832), »Krščansko devištvo" (1834), »Hrana evangeljskih 40 naukov" (1835), »Kratkočasne pravljice" (1835) in »Življenja srečen pot" (1837). Toda pristavek, da so jih »poslovenili ali spisali mladi duhovniki", je le prevelika pohlevnost Slomšekova in občudovanja vredna nesebičnost njegova. Hašnik, jeden izmed teh »mladih duhovnikov" piše: »Mi bogoslovci smo bili velike reve, 45 kar zadeva »copiam verborum" in pravilnost slovniških oblik, in trud, kterega je imel Slomšek s popravljanjem naših prevodov, bil je neizmeren. Pilil in gladil jih je noč in dan, o počitnicah pa uredoval in oskrboval poprave."
Devet let je deloval Slomšek kot spiritual v bogoslovnici, 50 a v koliko duhovnikov srcu je vzbudil v tem času ljubezen do domovine, koliko je storil za razvoj in povzdigo slovenskega jezika in slovstva! Kot spiritual je osnoval Slomšek na prošnjo višje sodnije v Celovcu tudi slovenski učni tečaj za vnanje slušatelje, v prvi vrsti za uradnike, in dalje je skrbel tudi v krogu 55 svojih prijateljev za gojenje slovenskega jezika. V to svrho je ustanovil z rojaki, v Celovcu in v okolici bivajočimi, nekako slovstveno društvo. Po večerih so se shajali v stanovanju vrlega domoljuba Ahaclja, licejskega profesorja v Celovcu, čitali proizvode svoje, pilili in popravljali jih, prijateljski se pogovarjajoč. 60 Tako je Slomšek pridobil mnogo prijateljev slovenskemu jeziku, toda dobro je izprevidel, da so te pridobitve brez podlage, dokler se ne prenaredijo šole. Dasi Slomšek kot spiritual ni imel nobene pravice do šol, vendar ni bistra njegova glava prej mirovala, dokler mu ni prišlo na misel sredstvo, po kterem bi se dalo 65 tudi v šolah vsaj nekoliko storiti za izomiko naroda slovenskega. V ta namen si je izmislil krasno osnovo nedeljskih šol, ktere so jako veliko koristile v oni dobi.
Dobro vedoč, kako neizmerno vpliva petje na človeško srce, in kako se z lepim petjem vzbuja rodoljubje in ljubezen do ma-70 terinega jezika, izdal je leta 1833.. »Pesni po Koroškem in Štajerskem znane", ki nosijo sicer ime Matije Ahaclja, ali ta je dal samo ime namesto ponižnega in boječega Šlomšeka. Omeniti nam je še, da je Slomšek kot spiritual obhodil o počitnicah skoro vse Koroško, Štajersko, Kranjsko in Goriško ter velik del 75 Hrvatske, da bi bolje spoznaval razna slovenska plemena, njih jezik in šege, njih dobre in slabe lastnosti, in česar se je na potovanjih naučil, obrnil je v knjigah Slovencem v prid.
II.
Leta 1838. je postal Slomšek nadžupnik in dekan v Vuze-nici (Saldenhofen) na Štajerskem ob koroški železnici. Da bi pa ostala vez ljubezni med učiteljem in učenci stanovitna, izdal 80 in posvetil jim je knjigo z naslovom: „Mnemosynon Slavicum" (1840), ki obsega cerkvene obrede slovensko razložene, nekaj duhovnih ogovorov, pridig in pobožnih pesnij. Slomšeku je bilo kot dekanu tudi izročeno nadzorništvo ljudskih šol, in kot nadzornik je imel priliko, prav spoznavati prežalostno stanje tedanjega 85 šolstva. Ves goreč za omiko dragih mu rojakov, osnoval je torej knjigo, v prvi vrsti sicer nedeljskim šolam namenjeno, pa tudi za vsakdanje šole jako rabljivo, vsem Slovencem dobro znano knjigo: »Blaže in Nežica v nedeljski šoli". Ta knjiga, prvikrat na svetlo dana v Celju leta 1842., drugič 1. 1848-, tretjič pa leta 90 1857., je Slomšekovo najizvrstnejše delo. Citajoč jo, ne vemo, kaj bi bolj občudovali, ali Slomšekovo lepo, gladko, umljivo pisavo, ali njegovo vsestransko omiko in nedosežno spretnost, najrazličnejše tvarine tako razlagati, da jih lahko razume najpripro-stejši človek; v njej se je skazal Slomšek pravega zvedenca v 95 šolskem pouku, izvrstnega in bistroumnega pedagoga. Ni se torej čuditi, da se je ta knjiga, če tudi tiskana v štirih tisoč izvodih, kmalu razprodala, in da je zaslovela daleč črez meje slovenske.
Leta 1844. je postal Slomšek stolni korar v Sv. Andreju v Labodski dolini in šolski nadzornik vse škofije. Na tem važnem 100 mestu je vplival posebno na podložne mu dekane, ki so nadzorovali šole vsak v svoji dekaniji.
Ze iz dosedanjega delovanja Slomšekovega razvidimo, da je posvetil ves svoj trud izomiki naroda slovenskega, in to na jedni strani s tem, da se zboljšajo šole, na drugi pa s tem, da se začne 105 obdelovati slovstveno polje, in da pride vedno več dobrih in koristnih knjig med Slovence. Po nedeljskih šolah je vsaj toliko dosegel, da se je priprosti narod naučil slovenski citati; da bi pa Slovenci dobili tudi dosti duševne hrane, dobrega berila, na-merjaval je Slomšek že leta 1845. ustanoviti „društvo za izda- 110 vanje dobrih slovenskih knjig". Ker pa se mu to tedaj ni posrečilo (pozneje se je rodila iz te misli »Družba sv. Mohorja"), osnoval je, da bi vsaj kolikor toliko dosegel svoj namen, slovenski letnik: »Drobtinice, učiteljem in učencem, starišem in otrokom v poučenje in za kratek čas" (1846). Po raznovrstni in mični 115
16*
vsebini, po lepem in lahkoumevnem jeziku so se Drobtinice, kterih 20. letnik je prišel na svetlo leta 1869., tako priljubile, da skoro ni bilo slovenske hiše, kjer bi jih ne bili poznali. Novo oživljene izhajajo sedaj Drobtinice v Ljubljani, začenši z letom 1887. 120 Leta 1846. meseca malega travna je nastopil Slomšek opatijo v Celju, a že velikega travna istega leta je bil imenovan za knezoškofa lavantinskega. Ce je dotlej Slomšekovo solnce blagodejno ogrevalo otrplo slovstveno polje slovensko, pokazalo je za njegovega vladikovanja (1846 —1862) svojo polno moč. Največ 125 je vladika Slomšek pisal za Drobtinice, ktere je za novo leto 1847. še sam izdal; pozneje je zaradi premnogih opravkov prepuščal njih uredništvo sicer drugim rokam, vendar pa je ostal do svoje smrti njih najplodovitejši sotrudnik. Prej izdanim knjigam je prirejal nove izdaje, a tudi še spisal mnogo novih del, izmed 130 kterih tu le imenujemo »Apostolsko hrano" (1849) in »Dejanje svetnikov božjih" (1853). Posebno znameniti pa so iz te dobe njegovi »pastirski listi", prvi, ki so se pisali za slovensko ljudstvo na Štajerskem v slovenskem jeziku, in ki slove še dandanes po izvrstni vsebini in lepi slovenščini. 135 Največje zasluge si je vladika Slomšek pridobil na polju slovenskega šolstva. Slomšek se je sicer. kakor smo videli, že od leta 1829. počenši mnogo trudil, da zboljša slabo stanje ljudskih šol, ali pravo priložnost v to mu je vendar naklonilo še le burno, za razvoj raznovrstnih narodov avstrijske države velevažno 140 leto 1848. Jedva je bila istega leta po milosti presvetlega našega cesarja proglašena jednakopravnost vseh narodov in jezikov v Avstriji, uvidela se je tudi potreba, ljudske šole na narodni podlagi prenarediti. Grof Leon Thun, tedanji naučni minister, poprosi torej Slomšeka, ki je glede šolskega pouka slovel kot iz-145 vrsten strokovnjak po vsej Avstriji, podpore in mu piše, da noče, kar se tiče prenaredbe ljudskih šol, ničesar storiti brez njegovega sveta. Štiri leta sta si potem Slomšek in Thun dopisovala, in iz teh pisem raz vidimo, da je Slomšek od leta 1850. počenši osnoval in večinoma tudi sam spisal vse šolske knjige slovenske. 150 Neprecenljive zasluge za razvoj slovenskega slovstva in narodne zavesti si je pridobil Slomšek tudi s tem, da je po dolgoletnem trudu in z velikimi žrtvami preselil škofijski sedež od Sv. Andreja na Koroškem v Maribor (1859). Vsled te preselitve so bili vsi Slovenci »Malega Štajerja" združeni v vladiko-155 vini lavantinski, in ustanovila se je v Mariboru bogoslovnica, v
kteri se izgojujejo slovenskemu ljudstvu namenjeni duhovniki. Tako je Slomšek deloval za izomiko naroda in za razvoj slovenskega slovstva do svoje smrti dne 24. kimovca leta 1862. V priznavanje Slomšekovih velikih zaslug so mu postavili Slovenci leta 1876. v stolni cerkvi mariborski krasen spomenik iz karar- 160 skega mramora, a najlepši, najtrajnejši spomenik si je postavil sam s svojimi spisi. Toda jako redke so bile že dandanes Slomšekove knjige, in tudi razni letniki Drobtinic, v kterih nahajamo največ gradiva iz Slomšekovega peresa, so le malo-komur pristopni. Zatorej nismo že po 20 letih poznavali več 165 prave vrednosti Slomšekovih del, niti jih cenili po zasluženju. Umestno in dobro je tedaj, da so se jeli izdajati „Slomšekovi zbrani spisi", ki bodo obsegali 15 knjig, skupaj najmanj okoli 300 tiskanih pol.
III.
V Slomšekovih spisih nam je v prvi vrsti občudovati mnogo- 170 vrstnost njegovega delovanja. Podal nam je zbirko lepih pesnij, kterili obsega prva knjiga njegovih zbranih spisov 135. Dasi Slomšekovih pesnij ne smemo meriti z merilom, ktero nam podaje lepoznanstvo, ker se je Slomšek zaradi težavne službe malo bavil s pesništvom in pesnikoval le iz same ljubezni do naroda 175 slovenskega, vendar so njegove pesni »odsev blagega, veselega srca, čiste pobožne duše". Zložene so, kakor Vodnikove, čegar »zvest učenec" je bil, v narodnem duhu in vsled tega so se narodu tako priljubile, da je večina izmed njih postala narodova last. Vsem Slovencem in tudi sosedom Hrvatom so znane in 180 priljubljene pesni, kakor: »Glejte, že solnce zahaja", »Preljubo veselje, oj kje si doma?", „Sloven'c Slovenca vabi" itd. V duhu Schillerjeve »Pesni o zvonu", ktero je bil Slomšek jako milo poslovenil že leta 1826., zložena je pesen »Hudo vreme".
Njegove basni, prilike in pripovesti (druga knjiga zbranih 185 spisov obsega 77 basnij in prilik, 102 povesti, 100 prijetnih pri-povedij za otroke in 100 kratkočasnih pravljic) se odlikujejo po mični vsebini, ktera zanima mladino in ji blaži otroško srce, od-rastlemu človeku pa oživlja spomin na presrečni čas tako hitro minule mladosti.	190
Slomšekovih životopisov (21) ne moremo sicer prištevati znanstvenim spisom, odlikujejo pa se po mnogovrstnosti svoje vsebine. »Vsak stan, vsaka starost nahaja tu obilo lepih na-
ukov, vzornih vzgledov. Ni lahko razmere v vsakdanjem življenju 195 človeškem, o kteri bi Slomšek tu ne govoril v svoji razsvetljeni modrosti, s svojim bogatim izkustvom."
Najbolj pa nam kaže četrta knjiga zbranih spisov, obsegajoča njegovo različno blago, kako je Slomšek porabil svojo vsestransko omiko na slovstvenem polju slovenskem. Tu se nam 200 predočujejo Slomšekove misli o šoli in odgoji v 37 razpravah, v kterih najde vsak odgojitelj mladine mnogo krasnih mislij in odgojevalnih vodil, ki mu bodo pri važnem, rekel bi, svetem poslu, pri odgoji izvrstno služila. Njegovi nazori o narodnem življenju, jeziku, slovstvu in gospodarstvu (40 razpravic) nam ka-205 žejo Slomšeka kot vzor pravega katoličana, kot vzor odličnega Avstrijca, kot vzor domoljubnega Slovenca in previdnega pisatelja.
Kako je obogatil Slomšek slovensko cerkveno slovstvo, raz-vidimo že iz tega, da bode devetero knjig njegovih zbranih del obsegalo njegove cerkvene spise; in kdor pozna Slomšekove pri-210 dige, njegove izvrstne pastirske liste itd., ve, da ima vsaka beseda zlato zrno v sebi, in mora priznati, da Slomšek ni le pisal multa, temveč tudi multum.
Toda Slomšek ni s svojimi knjigami le obogatil slovenskega slovstva, temveč njegovi spisi so se prikupili po mikavni in po-215 učni vsebini in po lepi, gladki pisavi omikanemu občinstvu, kakor priprostemu ljudstvu. Rad je čital Slomšekove proizvode duhovnik, učitelj in vsak drugi izobraženec, pa tudi priprosti kmet je prebiral kaj rad v svojem prostem času, ob nedeljah in praznikih in po dolgih zimskih večerih Slomšekove spise, ali vsaj 220 rad poslušal svojega sinka, svojo hčerko, čitajočo iz prekrasne knjige »Blaže in Nežica". S svojimi spisi je tedaj Slomšek stvarjal na jedni strani slovenske čitatelje in vzbujal hrepenenje po slovenskih knjigah, na drugi strani pa pridobival novih delavcev in jih učil, kako jim je obdelovati raznovrstne slovstvene stroke. 225 Za Slomšeka še Slovenci niso imeli toliko pripomočkov, izobražati se v materinščini, kakor dandanes. Vsak pisatelj slovenski si je moral sam pomagati. Kakor Vodnik je nabiral tudi Slomšek med priprostim narodom besede. Mnogo izrazov nahajamo torej v Slomšekovih spisih, ki so znani le v tem ali onem 230 kraju, mnogo izrazov je skoval tudi sam, da bi se ognil tujkam; in če tudi nahajamo v Slomšekovih spisih precej tujk, vendar se je že i on trudil »slovenski jezik čeden narediti" in zlasti tuje, nepotrebne besede iztrebiti iz njega. Občudovati pa nam
je v Slomšekovi pisavi njegov slog, njegove kratke stavke, njegove krasne in jedernate misli, izražene v pravem slovenskem 235 duhu, milo in srčno njegovo besedo, ki nam sega do srca in nas navdušuje za prelepo materinščino. Posebnost Slomšekove pisave je, da misli in izreke, ktere bi si naj zapamtil čitatelj, iz-ražuje v dveh, navadno zavisnih stavkih, in sicer tako, da se jednako naglašata in končujeta zadnji besedi vsakega stavka; 240 na pr.: „Kaj pomaga veliko znati, pa se slabo zadržati." — „Kdor pismo in pero prav pelja, tak človek kaj velja." — »Prehitro vode ne pij, da se želodec ne prehladi." Takih stavkov nahajamo na vsaki strani zlasti v spisih pri prostemu ljudstvu namenjenih. Po obliki in vsebini so podobni narodnim prislovicam 245 ter nam kažejo, kako misli in govori priprosti narod, in to je baš lastnost, po kteri se odlikuje Slomšekova pisava.
Veliko zaslugo za razvoj slovenskega slovstva si je Slomšek pridobil tudi s trudom svojim, da se uvede na podlagi vseh slovenskih narečij občeslovenski književni jezik. Da dandanes ni 250 več govora o kranjskih, štajerskih, koroških, nego le o slovenskih pisateljih, imamo se mnogo zahvaliti Slomšeku, ki je tudi glede pravopisa prvi potegnil za Bleiweisom in kakor mogočen velikan podrl Dajnkovo abecedo ter mnogo pripomogel, da so se združili Slovenci na slovstvenem polju. J. Lendovšek. 255
65. Anton Martin Slomšek, a) Pesni.
1. Večer niča.
1. Glejte, že sonce zahaja,
3. Delo smo dones storili,
Skoraj za gore bo šlo; Hladen počitek nam daja,
Naj se vsa ves veseli;
Bomo se tudi požvili,
Pojdmo veselo damo!
Že se večerja hladi.
Čujte zvonili!
Čujte zvoniti!
Počivat zvoni. Zvoni le, zvoni nicoj, Sladko počivat zapoj!
Počivat zvoni.
Zvoni le, zvoni nicoj, Sladko počivat zapoj!
i. Cujte po drevji šumeti, Glejte, kok veterc pihla;
4. Sed'mo za mizo in jejmo Z' pametjo božje dari, Serce hvaležno imejmo Stvarniku, ki nas živi.
Urno! že začne mračiti, Hitro! de bomo doma.
Čujte zvoniti itd.
Čujte zvoniti itd.
Vzem'mo po jedi in pijmo
Sladkiga vinca bokal, Svojga očeta hvalijmo, K' je nam tok dobriga dal. Čujte zvoniti itd.
6. Zdaj se počijmo po volji. Naj nas petelen zbudi, Kader škorjančik na polji Juterno pesem slovi. Čujte zvoniti itd.
7. Vsi bomo enkrat zaspali, V' miru počivali vsi, Delo na vselej končali, V' hišo očetovo šli: Takrat, zvonovi, Zvonite lepo: Klič'te k' očetu damo, Klič'te nas v' sveto nebo!
1827.
2. Tri narlepši rožice.
1. Tri rožce naj v' našimu vertu cveto:	2. Tri rožce naj v' našimu vertu cveto:
Ta perva je roža veselja;	Nedolžnosti lilja ta druga;
Naj vselej opleta nam našo glavo,	Lepota to našiga serca naj bo,
Pravična naj spolni se želja.	De vest nam kaj hud'ga ne žuga.
3. Tri rožce naj v' našimu vertu cveto: Zelen rožmarin pa ta treka; Na našim pokopi vsajena naj bo, Zelena od veka do veka.
1833.
3. Novoletnica.
1.	Beli den se je perbližal.
Stara noč minila je; Staro leto ponovilo
Nikdar več ne bode se. Časno s' časam odtekuje, Nam min'jočnost oznanjuje; Rožca še le percveti, Ocvetena že leži.
2.	Le poglejte tam višave,
Jih zastaran beli led, Morja strašne globočine,
De stermi nad njim pogled. Vod' brez konca tam izvira, To pa jezar rek požira. Z' njimi leta tečejo, V' večno morje vtonejo.
3.	V' čudne kroge se obrača
Po širjavah velik svet; Sonce nam po dnevi sveti In po noči mesene bled;
Zvezda zvezdi pot nahaja, Z' svojo lučjo njo napaja; Sonce zvezde zatemni, Temna noč pa razsvetli.
Černa zemlja, dobra mati,
Se postara, omladi; Nam potreben sad pernaša
In preživla vse stvari. Peretina in zverina. Dve in štirnogata žvina Se rodi in je več ni. Zemlja še le zeleni.
Človek gore prekopava, Morje je njegovi pot. Vse zverine ostrahuje,
On je vsili stvari gospod. On narode premaguje, Duh nebes se doteknuje; Zemlja in nebo stoji, V prah se človek spremeni.
6.	Zvezde bodo otemnele,
Sonca bode večni mrak; Zarja ne bo več denila,
Noč zgubila svetel snag: Zemlja se bo razvalila, Vsa lepota razkadila; Le kar človek zasadi, To na večno obstoji.
7.	Nas sromakov vse težave,
Vsih nesreč nevsmilen grom, Vsih bridkost grozenske strele,
Naš'ga žvota strašni lom Le en kratek čas zadeva, Kratka je na zemlji reva; Vse, kar zemlja porodi, Se na zemlji premeni.
8.	Vojske, kuge, bolečine,
Terdih časov groz'ni strah, Vse veselje in dobrote Pokadijo se ko prah. Kje je vboštvo vsih sromakov, Kje zdaj sreča vsih vojšakov? Sluha jih in duha ni, Samo djanje še slovi.
9.	Pošli, oče, ojstre šibe,
če se tebi dobro zdi, Alj veselja zale rožce,
Dober oče si nam ti! Tvoje roke smo veseli, Le pomoč nam ti podeli; Naj se v' djanji vsih ljudi Tvoja volja vselj zgodi.
1833.
b) Blaže ino Nežica. 1842.
1. Predgovor.
Čuješ, preljubi moj! Boš bral, kar sta se Blaže ino Nežica v'šoli učila, naj se tudi tebe nauk prime. Beri, štej ino poskušaj; koljko toljko se prijelo ino veselilo te bo, tudi kaj znati.
Hočeš ti druge učiti ino bolj moder biti, ko skerben učitel ino priden gospod kaplan, ki sta v' šoli učila, ti ne branim. Uči 5 kakor rad; naj le dobro seme na dobro zemljo pade, imej si v' rokah sevko alj sevavnik.
Per setvi mora sonce sjati, de se da lepo orati; tudi per nauki bodi vesel — dobre volje, kar je prav. Povedal sim ti torej mnogotero za smeh. — Naj tudi setvo pohleven dežek po- 10 meči, se bo hitro ozelenila. Rodoviten dež na razložen nauk so solze iz ginjeniga serca. Mislim, de bi te tudi vmes posilile.
Je tebi preveč, kar se v' bukvicah uči, zogni se; je premalo, pa dodaj. Veš, de po sveti vse vage (tehtnice) enako ne vlečejo, tudi vse ure ravno ne tečejo; vsakimu vse po glavi biti ne more. 15 Naj tebi nauk dopade, reci: Bodi Bog livalen! — ako ne, pa ti popravi, ino bom jez Boga zahvalil. K.' veči časti božji, naši predragi mladini pa v' izveličanje naj se vse zgodi! — To želi pri-jatel tvoj Anton Slomšek.
2. Iz predgovora k tretjemu natisu. 1857.
Mnogo let je preteklo, kar so bile te knižice pervič spisane; mnogo oblik se je od tiste dobe premenilo, mnogo popravilo, kajti popolnoma nikaj pod soncam ne najdeš. Vse se premeni, tudi človek in njega dela; le resnica ostane. Tudi bukvic za 5 šolo in za domačo podučbo se je v preteklih letih veliko boljših skovalo, kakor jih Blaže in Nežica imata, ki sta se tudi že postarala. Je pa novo vino bolj močno, je starina vender bolj zdrava. Nadjam se, da tudi knižica ta ne bo škodvala, posebno mladim učitelom in rednikom, naj le poskusijo, kar je dobro in 10 prav. Pijanost pa ni modrost, bodisi pijan od starine alj no-vine — napihnen od starih alj novih oblik.
Vsaka slovniška oblika je kolo živega jezika, ki ne stoji nepremakljivo, dokler jezik živi, marveč se neprenehoma obrača in toliko hitreje premenjuje. za kolikor bolje omika ljudi in jezika 15 napreduje. Kolo prenaglo tirati in preterdo zaverati dobro ni; tiraj in opoveraj rabo oblik, kar je prav, da kolo jezika gladko poteče; pa tudi preveč vstran ne vozi, zaničevaje sosedov bistne oblike, da bratov pravice v svojo lastno škodo ne povoziš. Bolje bo na vsih štirih kolesih oblike voziti prav po braterno, kakor 20 za kolesnice (ki le dva kolesa imajo) svojeglavno deržati, alj clo samokoliko enostransko tišati, se na oblikah sosedov spotikaj«. Združena moč velja. Tako misli in želi brez zamere tvoj prijatel Anton Slomšek.
c) Iz predgovora k Drobtinicam 1847.
Bil sim za lansko leto 1846. majhino krušenco drobtinc nabral, jih ljubim bratam ino sestram za novo leto dal. ino hitro so pošle. To me veseli, pa tudi priganja, zopet skerbno naberati ino za drugo novo leto 1847. drugi pletarček Drobtinc prijatelam 5 podati, dokler vem, de jim vstrežem. Nate jih. ljubi sosedje, ino po svoji potrebi rabite jih!
Vem, de vsaka drobtinca za vse ne bo; pa tudi gospodinja vsakimu dosti dobriga kruha ne speče. Kako bi Drobtince vsim dopadle, ki so delo velikoterih glav ino rok? Tudi pero ne piše 10 vsako za vsakiga enako dobro. Nadjam (troštam) se pa, de bo vsaka drobtinca saj nekaj veljala.....
Tudi gerlica ni vsim dosti lepo zapela. Pravijo, de je ne-koljko pesm brez soli, druge so jim prelesene ter nimajo pev-
skiga duha. Lehko, de je taka; pa tudi godci vsim dosti vbrano ne godejo, dokler se prav ne izučijo; tudi okrogla, ki Gorjancam 15 dopade, se Spodjancam prenerodna zdi. Taka se našim pesmam godi. Želel sim vsakimu kako pesmico dati, otročajam in nevestam zapeti. To pa možje sami lehko spoznate, de mora mati pri zibeli drugo popevati, kakor školnik na pogrebi. Tudi meni vse pesmice niso po volji; kdor pa za razne stane pesm kaj gorših 20 ima, lepo ga prosim, naj nam jih da! Dajaj pa kakor rad, vsim nikdar, kakor jas, vstregel ne boš.
Tudi na besedah se spodtikajo, ino jim ne dopade, de bi mož ino žena bila človeka prav po volji božji (kakor dva božja voleka). Pa besede rade v drugim kraji tudi kaj drujiga pome- 25 nijo. Po Štajarjih se imenuje lepa rudeča, pikasta žužica, ki rada otrokam po roci lazi ino mirno izleti, božji volek. Potem ljudje pravijo: on je pohleven ko božji volek, ino dopade Štajercu, če ga tako pohvališ. ... Ne zasmehvati, ne zaničvati ptujih zarekov ino besed, temuč povedati si jih hitimo.	30
Moje zagovorilo pa nimaj zamere, ampak zahvalo, de se prav pogovorimo, kako je naša ino vaša, ter potem sklenemo, ktera velja.
d) Dolžnost svoj jezik spoštovati.1
Naš slovenji jezik je brater tistiga gerškiga jezika, v katerim so apostelni ino evangelisti sveto pismo spisali; že več tavžent let pošteni ljudje slovenjo marnvajo. Siovenski jezik je brater latinskiga jezika, v katerim se še spol sveta maša služi; ino že pred tavževt letami so naši stari očetje sveto pismo v sloven- 5 skim jeziki brali, so po slovensko v hiši božji Bogu hvalo prepevali. Zato se še zdaj per vas sv. evangelj v treh jezikah v cerkvi bere: po latinsko, nemško ino slovenje. Kdor se tedaj tak stariga imenitniga jezika sramuje, je podoben trepu, ki lepo pošteno oblačilo iz sebe izterga, ki mu ga je dober oče dal, se po 10 ptuje obleče in misli, de bo lepši.
Naš imeniten slovenji jezik se ne marnje samo po Koroškim ; ni ga jezika na sveti, ki bi ga tak po širokim marnvali, kakor jezik slovenji. Pojdi za jugam do morja, najšal boš po Hrovaškim, Dalmatinskim ljudi, ki slovenjo govorijo. Prehodi 15 vogersko, pemsko, polsko ino moravsko deželo, povsod boš najdel svojo slovensko žlahto.
Slovenji jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne pozna ino ne ve, kakšni ljudje po sveti živijo. Podoben je tak nevednimu 20 otroku, kteri tudi misli, de je Celovško jezero narveči morje na sveti, ino de unkraj Lojbela je že konec sveta.
Je pa morebiti slovenji jezik tako gerd ino nezaroblen, de bi nas morlo sram biti slovenje govoriti?! Lepe so pridige v nemškim jeziki, pa tudi božji nauki v slovenjim jeziki lepo teko. 25 se lehko človeških sere primejo in dober sad obrodijo. Prijetne so pesmi nemške, alj prijetnej tud pesmi slovenske, ki se lepo gladko zlagajo in po nebeško naše serce razveselijo. Zategadel Slovenci po vsih krajih tako radi pojo. Kdor svoj matern jezik zaverže ter ga pozabi in zapusti, je zmedenimu pjancu po-30 doben, ki zlato v prah potepta ino ne ve, koliko škodo si dela. Slovenji starejši, ki slovenje znajo, pa svojih otrok kar slovenjiga jezika ne učijo, so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokam drago domačo reč, slovenski jezik, zapravijo, ki so jim ga njihovi dedi izročili. Podobni so taki očetje ino matere slabim gospodarjam, 35 ki svojo očetno gospodarstvo predajo, drugo pohištvo kupujejo, posledič pa večdel beraško palico najdejo. Kar je oče dobriga od svojih starih prijel, mora svojim sinu zapustiti, ino kar se je mati od svoje matere hvalevredniga naučila, bo tudi svoji hčeri zapustila. Materni jezik je nardražji dota, ki smo jo od svojih 40 starih zadobili; skerbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati ino svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, katiriga je nam gospod nebes ino zemle izročil, de bi z njim barantali ino veliko dobička storili. Kdor svoj matern slovenski jezik pozabi, malopridno svoj talent zakople; Bog bo enbart terjal, ino vsi zaniču-45 vavci svoj ga pošteniga jezika bojo v vunajno temo potisnjeni. Oj ljubi, lep ino pošten slovenski materni jezik, z katerim sim pervič svojo ljubeznivo mamo ino dobriga ateja klical, v katerim so me moja mati učili Boga spoznati, v katerim sim pervobart svojiga stvarnika častil: — tebe hočem kakor nardrajši spomin 50 svojih rajnih starejšev hvaležno spoštovati ino ohraniti, za tvojo čast ino lepoto po pameti, kolikor premorem, skerbeti.
Drobtinice 1S49.
Doba narodne prosvete.

1843 — 1893.
66. Kratek slovstveni pregled od leta 1843—1803.
ba slovenskega slovstva, ki se začenja z letom 1843., ima za duševni razvitek našega naroda največji pomen. Vse narodno življenje se je prerodilo v tej dobi. Svobodomiselni nazori so prodrli do najnižje koče gorskega seljana, ljudstvo se je začelo učiti, samostojno misliti in se gibati. Slovstvo se razširja na vse stroke •> književnega delovanja, število pisateljev raste od dne do dne, in omika prodira tako med ljudstvo, da postajajo slovstveni proizvodi občno blago vsega naroda. Pisatelji se združujejo v skupno delovanje, stvarjajoč si lastna glasila in književna društva, ter delajo z združenimi močmi na korist in v prosveto naroda. 10-
Kakor prejšnje dobe ima tudi sedanja svoj začetek v Ljubljani, v naravnem središču slovenskega ozemlja. Kmetijska družba ljubljanska je ustanovila sredi leta 1843. po posebnem posredovanju nadvojvode Ivana v Gradcu slovenski časopis z namenom, da poučuje priprosto ljudstvo v kmetijskih in obrtnijskih stvareh. 15 Uredništvo je izročila družba svojemu tajniku doktorju Janezu Bleiweisu, ki je bil ravno isto leto došel z Dunaja za profesorja na kirurgični zavod v Ljubljani. Bleivveis, rojen v Kranju na Gorenjskem (1808), poznaval je dobro gospodarske razmere na kmetih, in dovršivši medicinske in živinozdravniške nauke na 20' Dunaju, bil je kot vešč strokovnjak najbolj sposoben, da postane zanesljiv voditelj in svetovalec v gospodarskih stvareh našemu kmetu. Po prvem časniku slovenskem, kterega je izdajal Valentin Vodnik od leta 1797—1800., imenoval je Bleiweis novi list »Kmetijske in rokodelske Novice". Sprva le kmetijskemu pouku na- 25-menjene, razširjale so polagoma svoj delokrog od leta do leta, tako da so postale naposled središče vsemu slovstvenemu delovanju. V njih je zabeležen vsak pojav narodnega življenja in
I.
zapisana vsaka le količkaj vredna književna prikazen. V Novicah 30 so se oglašali vsi sodobni pisatelji od najboljšega do najslabšega, v njih se je reševalo vsaktero slovstveno vprašanje; skratka, Novice so od leta 1843. do 1858. pravi repertorij vseh slovenskih književnikov.
Duševni oče Novicam je bil njih urednik Janez Bleiweis od 35 začetka do svoje smrti leta 1881. Njegovo delovanje je bilo čudovito plodonosno in, ker so prihajali spisi njegovi med ljudstvo in se pridno čitali, tudi jako koristno. Ne le, da je v vsak letnik, lahko rečemo v vsak list v tednu spisoval kračjih poučnih sestavkov, izdajal je Bleiweis tudi posamezne knjige razne vse-40 bine. V prvi vrsti je pisal za kmeta, izdajajoč knjige o živino-zdravstvu in o živinoreji. Vsako leto je prirejal »Veliko pratiko" za priprosti narod in povrh še »Koledarček slovenski" (od 1852 do 1856) z leposlovnimi in poučnimi sestavki, pesnimi in z ži-votopisi slavnih rodoljubov. Bleivveis je sestavil slovenske či-45 tanke za nižje razrede srednjih šol (1850—1855), izdajal gledališke igre in urejat »Letopis Matice Slovenske". Sploh Bleiweis je imel na slovstvenem polju važno besedo. Po Novicah je zjedinil slovenske pisatelje v črkopisu, pridobivši gajici občno veljavo, ker je svoj list od leta 1846. začenši izdajal le v novem črkopisu. 50 Novice so se protivile nenaravnim poskušnjam nekterih pisateljev, ki so navdušeni po ilirski ideji iz slovenščine in drugih slovanskih jezikov kovali vzajemni književni jezik slovanski. One so ohranile čisto slovenščino in utrdile občeslovenski književni jezik. Največja zasluga Bleiweisova pa je ta, da je vedel svojemu 55 listu pridobiti vse tedanje pisateljske moči; kajti le tako je bilo mogoče, da so Novice zastopale vse stroke našega slovstva.
V gospodarski stroki zavzema zraven Bleivveisa važno mesto Matija Vrtovec (1784—1851), župnik v Sv. Vidu nad Vipavo. Spisal je za kmetovalce »Vinorejo" in »Kmetijsko kemijo", 60 ktera spisa sta izšla kot posebni Novicam priloženi knjigi (1844 in 1847). Kemijski spisi Vrtovčevi se odlikujejo po domači pisavi in tehničnih izrazih, ktere je stvarjal iz domačih korenov. Povrh je objavil več sestavkov o zvezdoslovju ter spisal občne zgodovine stari in srednji vek, ki pa sta še le po njegovi smrti 65 prišla na dan (1853).
Celo novo stroko sta uvedla po Novicah v naše slovstvo Jurij Kobe in Miha Verne, in sicer narodo- in potopisje. Kobe, rojen v Poljanah blizu Kolpe (1807—1858), služil je za du-
hovnika na Dolenjskem in dobro poznal svoje rojake. Najbolj so ga zanimali »Beli Kranjci", ktere je opisal v Novicah (1847). 70 Med njimi je tudi nabiral narodno blago, zlasti pesni, ki so srbskim podobne, in popisoval njih šege in navade ter jugoslovanske običaje. — Miha Verne (1797 —1861), doma blizu Postojne, pozneje stolni prošt v Trstu, bil je velik prijatelj potovanju. Prehodil je Kranjsko, Hrvatsko in Štajersko, prepotoval Laško in 75 šel tudi v sveto deželo. Svoje potovanje je obširno popisal v Novicah (1851, 1852, 1858), in tako priprosti narod učil druge kraje in tuje dežele spoznavati. Verne se je tudi bavil s pri-rodoslovjem ter priobčil več sestavkov „o prirodi in previdnosti božji v njej" po nemških izvirnikih (Novice 1853—1856). Končno 80 je dovršil Vrtovčevo občno zgodovino, ki je prišla vsa po njegovi smrti na svetlo (1863), ter objavil več zgodovinskih razprav, nekaj pa jih zapustil v rokopisu.
Tretja slovstvena stroka, ktero so jele obdelovati Novice, je domača zgodovina in slovenske starožitnosti. Po vzgledu če- 85 škega učenjaka Pavla Šafafika, ki je izdal leta 1837. najslavnejše svoje delo: »Starožitnosti slovanske" (v nemškem prevodu so izšle leta 1843—1844.), začeli so tudi slovenski pisatelji domačo staro zgodovino preiskovati. Po svojih starinoslovnih in zgodovinskih spisih so zasloveli posebno Davorin Trstenjak 90 na Štajerskem, Matej Ravnikar Poženčan in Peter Hi-cinger na Kranjskem. Ne le po Novicah, temveč tudi po drugih časopisih so objavljali svoje znanstvene razprave o prvih slovenskih naselbinah, o tukajšnjih rimskih postajah in mestih, o razširjenju kristjanstva po Slovenskem, o ostankih slovanskega 95 bajeslovja iz pradavnih časov poganskih. Taki in slični spisi so čitatelje navduševali za domovino in narod, kažoč jim, da imajo tudi Slovenci staro zgodovino.1
Zraven teh književnih strok pa se ni zanemarjalo niti pesništvo, niti pripovedno slovstvo. Osobito pesniki so se radi 100 oglašali po Novicah. Najbolj so se priljubili nekdanji Čbeličar Blaž Potočnik (1799—1872), Anton Žakelj s pesniškim imenom Rodoljub Ledinski (1816—1868), France Svetličič (1814—1881) in Lovro To man (1827—1870), zadnji znan kot navdušeni pesnik »Glasov domorodnih" iz leta 1849. Nad vse 105 pa se je poslavil kot prvi pesnik Novičine dobe Ivan Vesel Ko seski. Takoj leta 1844. je objavil veličastno odo »Slovenija cesarju Ferdinandu I.", kjer poje ponosno, da »hrast se omaje in
hrib, zvestoba Slovencu ne gane." Navdušeno je dramil svoje 110 rojake, češ, »kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti," ter jim kazal, da premore delo in pridnost vse težkoče; saj poje v pesni: „Kdo je mar?", da je Slovenec bistre glave, in da slovenski oratar vse doseže, kar mu drago, bodi slava, bodi blago ! Tako so vzbujali pesniki narodni čut in ponos ter dramili svoje 115 rojake na delo. Koseski je bil do svoje hude bolezni leta 1852. jeden glavnih delavcev na polju slovstvenem in veljal za prvega pesnika svoje dobe. Njegova pesniška moč se kaže najbolj v krasnih prevodih iz drugih slovstev. Najlepše nemške in ruske pesni, žaloigri »Devico Orleansko" in »Mesinsko nevesto" ter še-120 stero spevov iz Homerjeve Ilijade je on podal prvi našemu občinstvu.
Takoj v prvih letih te dobe se je jelo slovensko slovstvo bujno razcvetati. Ta razvitek je seveda zelo pospeševalo znamenito leto 1848., ko so svobodomiselni, napredni napori stopili 125 na dan. Vso Evropo je pretresel preobrat v socijalnem in političnem življenju. V Avstriji se je rodila ustavna doba, in z njo se je vzbudilo tudi po Slovenskem živahno gibanje na slovstvenem polju. Kar na enkrat je oživelo vse književno delovanje. Ves narod se je predramil in vzbudil, in ravno ta probujenost je 130 vzmogla tako velikanski napredek. Kmalu se vzdigne glas po ravnopravnosti slovenskega jezika v šoli in uradu. Slovenščina se uvede kot obvezen predmet v srednje šole, in na Dunaju se jame izdajati »Državljanski zakonik" tudi v slovenskem jeziku. Novice niso mogle več zadostovati vsem slovstvenim potrebam, 135 in zatorej so se porajali časniki po vseh pokrajinah slovenskega ozemlja. V Ljubljani se je porodil list »Slovenija" (1848) pod uredništvom Matije Gigaleta, ki si je pozneje kot urednik »Državljanskega zakonika" in Wolfovega nemško-slovenskega slovarja (1860) pridobil mnogo zaslug za razvitek našega jezika. 140 Ko je »Slovenija" prenehala, ustanovil se je leta 1850. prvi uradni list slovenski: »Ljubljanski časnik" pod uredništvom znanega pesnika in pisatelja Blaža Potočnika. Za mladino je osnoval Ivan Navratil list »Vedež", za njim pa se je porodil »Pravi Slovenec", ki je prinašal kratkočasno in leposlovno berilo zlasti 145 iz spretnega peresa ljubljanskega zdravnika Franceta Mala-vašiča, kteri si je po krepkih pesnih, lahkoumevnih prevodih raznih povestij in po poučnih sestavkih pridobil v našem slovstvu stalno ime. V Celju še zagledajo »Slovenske Novine", v Trstu
pa „Jadranski Slovan" beli dan. Toda vsem tem listom je bilo kratko, jedno- ali dveletno življenje usojeno. Zraven Novic se 150 je ohranil le »Slovenski cerkveni časopis", kteri, ustanovljen leta 1848. po Janezu Pogačarju, poznejšem škofu ljubljanskem, še dandanes izhaja (od leta 1849. pod imenom »Zgodnja Danica"). Kar so Novice v kmetijskem, obrtnijskem in narodnem, to je Danica v cerkvenem oziru. Tudi ona je združevala v svoji sre- 155 dini slovenske pisatelje, osobito pospešujoč nabožno pesništvo in cerkveno književnost. Zlasti pomenljivo je sodelovanje Petra Hicingerja (1812—1867), ki je razpravljal zgodovino katoliške cerkve po Slovenskem, in njenega urednika Luke Jerana, kteri slovi po raznih nabožnih knjigah kot dober cerkveni pisatelj. 160
II.
Živahno književno delovanje na Kranjskem je našlo svoj odmev v drugih slovenskih pokrajinah. Osobito štajerski pisatelji so plodonosno delovali v družbi svojega vladike Antona Slomšeka, ki je bil že leta 1846. osnoval letnik „Drobtinice", učiteljem in učencem, starišem in otrokom v pouk in kratek čas 105 namenjene. Po svoji vsebini popolnoma različne od ljubljanskih Novic, delovale so Drobtinice blagonosno med štajerskimi Slovenci, pišoč zlasti o bogoslovnih predmetih in o šolskih stvareh. Glede na cerkveno govorništvo so mnogi njeni letniki izvrstni in zlata vredni; kar se pa tiče prilik, povestic, basnij, šolskega 170 pouka in vzgoje, životopisov književno- ali cerkveno-veljavnih mož, pa gre Drobtinicam prvo mesto v našem slovstvu. Naj-marljivejši pisatelj Drobtinic je bil vse do svoje smrti (1862) Slomšek sam, za njim pa celjski opat Matija Vodušek, konjiški nadžupnik Jožef Rozman in braslovški dekan Miha 175 Stojan, ki so tudi vsak zaporedoma namesto škofa Slomšeka uredovali Drobtinice. Slomšek je vzbudil toliko duševnih sil na Štajerskem, da štejejo Drobtinice v vseh svojih (20) letnikih do leta 1869. okoli 130 sodelavcev. Slomšek zavzema ne le v cerkveni, temveč tudi v šolski književnosti prvo mesto. On je ob 180 jednem naš prvi in najboljši vzgojeslovni pisatelj; po njem se je narodno šolstvo na Štajerskem popolnoma prerodilo in v kratkem jako povzdignilo. Slomšek je skoro sam vse takrat potrebne šolske knjige preskrbel. Spisoval je abecednike, slovnice, katekizme, male in velike čitanke; ljudstvu je podajal molitvenike, 185 dejanje svetnikov, duhovnikom pa pridige in drugih potrebnih
Krestomatija slov.	17
navodov. Tudi sv. pismo si je prizadeval spraviti v novem prevodu na dan, a izšli so le trije zvezki starega zakona (1848—1854) po prevodu o. Placida Javornika. Slomšek je smatral za 190 umestno, da izide tako obširno delo v slovenskem središču, in po njegovem nasvetu je izročil naš mecen, ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf, duhovnemu vodji ljubljanske duhovščine, Juriju V o 1 c u to delo, ktero je kot drugi katoliški prevod vsega sv. pisma leta 1856—1859. na škofove stroške prišlo na svetlo. 195 Krepko slovstveno gibanje se je začelo z letom 1848. tudi na Koroškem. Seme, ktero je zasejala blaga roka Slomšekova v prejšnji dobi, obrodilo je obilnega sadu. Leta 1848. se je izročil pouk slovenščine na gimnaziji mlademu Antonu Janežiču (1828—1869) iz Rožne doline. Ta je začel takoj za potrebne 200 šolske knjige skrbeti. Izdavši slovensko slovnico za Nemce (1849), ki je v mnogih izdajah nad 30 let služila za šolsko knjigo, sestavil je izvrstni nemško - slovenski in slovensko - nemški rečnik (1850, 1851). Videč, kako uspešno delujejo ljubljanske Novice in Slomšekove Drobtinice, ustanovil je Janežič prvi slovenski list 205 na Koroškem, »Slovensko Bčelo", ki je bila leposlovju in znan-stvu namenjena. Ce tudi samo štiri leta izhajajoč (1850—1853), povzdignila je vendar znatno naše slovstvo. Slovenska Bčela je donašala umetne in narodne pesni in povesti, popisovala domače šege in navade ter poučevala o šolskih stvareh. Zraven 210 Janežiča sta delovala v Celovcu nadzornik ljudskih šol Simon Rudmaš na polju šolske književnosti ter profesor prirodoslovja in matematike Karol Robida. Zadnji je izdal od leta 1846— 1856. sledeča dela: Zdravo telo najboljše blago, ali nauk zdravje ohraniti; Naravoslovje ali fizika; Domači zdravnik in Domače 215 živinozdravstvo (zadnji dve po nemških izvirnikih). Četrti v koroškem pisateljskem krogu je bil profesor Andrej Einšpieler. Izdajajoč nad 30 let »Šolskega prijatelja" (začenši z letom 1852., od leta 1856. pod imenom »Slovenski prijatelj"), deloval je zlasti v šolskem in cerkvenem slovstvu ter si po tem listu kakor po 220 drugih knjigah pridobil častno ime. Kot peti se jim je pridružil Matija Majar Ziljski, poznan kot pisatelj književne vzajemnosti slovanske. Po vzgledu ^ilirskega" pesnika Stanka Vraza se je zanimal osobito za narodno blago in za domače običaje. Po Koroškem in po drugih pokrajinah slovenskih po-225 tujoč, nabiral je narodne pesni, ktere je deloma izdal v »Pesmarici cerkveni" leta 1846. Majarju Ziljskemu gre zasluga, da
je prvi popisal običaje koroških Slovencev ter opozoril na slovenske in slovanske starožitnosti. Glede pisave pa je hodil svojo pot. Kakor je gajica v črkopisu združila Slovence s Hrvati, Čehi in Slovaki, tako je namerjaval Matija Majar stvariti iz 230 slovenščine in drugih slovanskih jezikov vzajemni književni jezik jugoslovanski. V to svrho je izdelal leta 1848. »Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje," ter spisal »Vzajemno slovnico slovansko" (1865). Dobro vedoč, da se ne da umetnim potem stvariti občeslovanski književni jezik, protivili so se skoro vsi slo- 235 venski pisatelji takemu nenaravnemu početju. Le nekteri so pisali v takozvani »ilirščini", pred vsemi Jurij Kobe in Jakob Razlag, odvetnik v Brežicah. Zadnji je izdal (za leto 1852. in 1853.) zabavnik „Jugoslovanska Zora", v ktero je pisal sam v čisti ilirščini, t. j. v štokavskem srbsko - hrvatskem narečju, drugi 240 kakor Božidar Baič in jezikoslovec Oroslav Gaf s Štajerskega v mešanem jeziku, nekteri pa zopet v slovenščini, med njimi prva slovenska pisateljica Josipina Turnogradska (1833—1854), žena pesnika Lovra Tomana, ki je zaslovela po svojih novelah in povestih v »Zori" in »Slovenski Bčeli". Proti 245 Majarjevim in njegovih vrstnikov poskušnjam so se oglasile Novice in prodrle z jedino pravimi nazori, ki se glase: Slovenščina se likaj na podlagi narodne govorice, staroslovenščine in drugih slovanskih jezikov, ali inače se ima ohraniti čista, brez primesi tujih slovanskih oblik.	250
Imenovani koroški pisatelji so v zvezi z drugimi rodoljubi, zlasti po prizadevanju škofa Slomšeka osnovali društvo sv. Mohorja za izdavanje dobrih slovenskih knjig (1852). Duša temu društvu, ktero je, leta 1860. na cerkveno stališče postavljeno, dobilo ime „Družba sv. Mohorja", bil je Anton Janežič. Do svoje 255 smrti leta 1869. je opravljal težavna opravila družbinega tajnika in prirejal njene knjige, izvrstno pospešujoč naše slovstvo in družbin razvitek. Kot bratovščina se je »Družba sv. Mohorja" tako povzdignila, da šteje sedaj okoli 60 tisoč udov, od kterih dobiva vsak na leto po šestero knjig cerkvene, pripovedne in po- 260 učne vsebine. Kdor pomisli, da je Mohorjeva družba v 41 letih svojega obstanka razposlala med ljudstvo blizu štiri in pol milijona knjig, ta bode brez dvombe vedel tudi ceniti veliko važnost te družbe za duševni in gmotni razvitek našega naroda.
Razun tega se je Janežič kot profesor slovenščine na realki 265 in gimnaziji v Celovcu oziral na potrebe šolskega slovstva. Ker
17*
ni bilo pripravne slovenske slovnice in slovenskih čitank, sestavil je tri „Cvetnike" za slovensko mladino in izdal ,Slovensko slovnico". Naslanjaje se na izborno primerjajočo slovnico slovanskih jezikov 270 od prvega jezikoslovca Franceta Miklošiča, stvaril je Janežič izvrstno slovniško delo, ki je vsem sedanjim pisateljem služilo v pouk.2 Največji napredek v našem slovstvu pa je storil Janežič s tem, da je osnoval »Slovenski Glasnik", list za slovstvo in umetnost (1858—1868), in da je izdajal »Cvetje iz domačih in 275 tujih logov" (1861 — 1867). V Slovenskem Glasniku je združil Janežič vse tedanje pesnike in leposlovne pisatelje. Med pesniki se osobito odlikujejo France Levstik (1831—1887), Miroslav Vilhar, Simon Jenko, France Cegnar. Kot vzorni prozaiki slovijo France Levstik, ki je s svojim »Martinom Krpa-280 nom" (1858) določil naši prozi pravo pot ter dejanski utrdil ona pravila v naši pisavi, ki jih je dokazoval po Novicah v svojih kritičnih spisih; potem Josip Jurčič po svojih značilnih romanih in povestih ter profesor France Erjavec po svojih potopisih, povestih in vzornih prirodoznanskih spisih in knjigah. Zraven 285 Slovenskega Glasnika je „Cvetje iz domačih in tujih logov" najbolj razširilo naš književni obzor. Ne le izvirni spisi, pesniške zbirke in romani, temveč tudi prevodi izvrstnih tujih proizvodov so zagledali v »Cvetju" beli dan. Tu so izšle pesni Antona Umeka in Jurčičev prvi slovenski roman »Deseti brat" (1866); 290 tu so se objavili prevodi: Marija Stuart, Viljem Tel, češka »Babica", vsi trije od Franceta Cegnarja, kteri je povrh še izdal zbirko svojih pesnij in leta 1866. tudi Valenštajnovo trilogijo v krasnem prevodu. V »Cvetju" so čitali Slovenci prvikrat prevode klasičnih umotvorov, kakor so Sofoklejev Ajant od Matije 295 Valj avca, slavnega nabiratelja narodnih pravljic in povestij, Ksenofontovi Spomini na Sokrata po o.Ladislavu Hrovatu, ali Vergilijev Georgikon po Jožefu Šubicu. Sploh »Cvetje" nam je podalo mimo tega še več izvrstnih del iz češkega, ruskega, poljskega, laškega in španskega jezika v dobrih prevodih. S pre-300 vodi se je v obče zadnja desetletja marljivo bogatilo naše slovstvo in likal naš jezik, osobito odkar so jeli naši pisatelji, v prvi vrsti Lavoslav Gorenjec Podgoričan (f 1886), prevajati iz bogatih slovanskih književnostij.
Tako se je naš slovstveni obzor razširil na vse strani. Zlasti 305 leposlovje se je krepko razvijalo po lastnih glasilih. Za Slovenskim Glasnikom so gojili in še deloma gojijo lepo književnost
razni leposlovni in znanstveni listi, kakor v Celovcu Besednik in Kres, v Mariboru Zora z znanstveno prilogo Vestnikom, na Dunaju Zvon, v Ljubljani pa Vrtec, list za mladino, Ljubljanski Zvon, Slovan, Dom in Svet. Po teh glasilih je dospelo lirsko 310 pesništvo in pripovedno slovstvo na vrhunec oblikovne dovršenosti. V liriki pripada prvi venec pesniški trojici: Francetu Levstiku, Josipu Stritarju, Simonu Gregorčiču; v epiki, t. j. v romanu in povesti zavzemata odlično mesto Josip Jurčič in Josip Stritar, pevec balad in romanc pa je Anton 315 Aškerc. Ali tudi vsaka druga stroka, bodisi šolska, cerkvena ali gospodarska, ima dokaj izvrstnih zastopnikov ter se razpravlja po lastnih glasilih ali v knjigah. Za slovensko razumništvo delujeta književni zavod »Matica Slovenska" (od leta 1864.) in »Dramatično društvo" (od leta 1867.) v Ljubljani, za pouk priprostega 320 naroda pa skrbi »Družba sv. Mohorja" v Celovcu.	j. Sket.
07. Janez Bleiweis. a) Oznanilo Novic 1843.
Učenosti, umetnosti in znajdenja so se v kratkih lelah tako razširile, de, kdorkoli z njimi naprej hiti, ne posnema, kar so drugi koristniga znajdli, ampak se terdovratno stariga derži, gre rakovo pot, vsaki dan mejn zna, se v zdajnim obrazenji sveta ne znajde, v sredi svojih rojakov, znancov ino prijatlov si ne- 5 znan ptuj deželec zdi in si ne more nikakor pomagati.
Zlasti krajnskim kmetam ino rokodelcam, kteri se ptujih jezikov niso učili, se tako godi. Kar vidijo, slišijo ali berejo, znajo posnemati, tode malo, kir li po redkim zvunaj dežele grejo in malo berejo, kir ptujih jezikov ne razumijo in v krajnskim 10 jeziku zvunaj molitvic nič pisaniga ni. Zlasti te izznanit z vsim, kar so učenosti in umetnosti njim koristniga znajdile, jim pokazat in jih napeljat, kako se z narmajnšim perzadjanjam vsako delo opravi, kako in kje znajo svoj perdelk z pridam v dnar spravit, kako in kje znajo za se potrebne reči, to je orodje, živež, 15 obleko in t. d. po ceni si previditi, kako verte obdelavati, drevje ravnati, saditi, čediti in cepiti, kako čbelice, židne gosence (svilo-prejke), domačo živino in perotno ravnati, sploh jim pot kazat, po kteri hodivši bojo brez velikiga perzadjanja zhajali, sebi in svoji družini bolj ohlapno živlenje pervošiti zamogli, kmete 20
in rokodelce opomnili nemarnost, nerodnost in škodlivih navad, ktere njih stan narveč grene, jim navod dati, kako znajo svoje zdravje, ta narveči dar božji perhraniti in si milo živlenje dolgo obvarvati, je namen teh novic. Kmetovske in rokodelske djanja, 25 ktere se v drugih deželah drugači kakor per nas opravlajo, bodo razsojene, koristne nasvetvane, mejn koristne odsvetvane. Nove znajdenja bodo ročno oznanjene, pa tudi razsojene, če so posnemanja vredne ali ne.
Kmetijske in rokodelske v slovenskim natisnene bukve (knige) 30 bodo zvesto pregledane, in njih vrednost pošteno prevdarjena. Vse vikši postave in povelja, kmetijstvo in rokodelstvo zadevajoče, tudi oznanila v tčh rečeh bodo tukej razglašene.
Skerbno si želi vsakktiri Krajnec poznali svojo krajnsko deželo, se izznaniti z imenitnimi rojaki ino zvediti imenitne pri-35 godke svojih sprednikov. Te želje spolniti bo posebna skerb naša.
Za sklep bo nasledval žitni kup vsakiga tjedna v Ljubljani ino v Krajnu.
Iz tega zapopadka je lahko spoznati namen, cilj in konec leh novic, namreč poduk in napeljevanje kmetvavcov in obert-40 nikov ali rokodelcov, si svoj stan, kolikor je mogoče, zboljšati. ne pa dobičke z njimi iskati, pa tudi ne samo krajnšine učiti ali krajnski jezik čistiti. V pomankanji krajnskih besedi si bomo enako Rimcam, Nemcam, tudi Čeham, Rušam, Poljakam ptuje besede zposodili. Zatorej bo njih kup prav nizek, pa tudi ne 45 bode mogoče perjaznim pomagavcam truda obilno plačvati. ampak c. k. družba krajnskih kmetvavcov, ktera se je pogojenja teh novic lotila in njih spečanje nase vzela, ima vse upanje do svojih ča-stitih deležnikov, kterim poboljšanje stanu kmetvavcov in obert-nikov na sercu leži, de ji bodo v vsim pripomogli namenjen 50 cilj doseči. Vsaka pomoč bo hvaležno vzeta in po vrednosti z imenam pisarja natisnena.
Vsakktcri poduk v čistenju jezika ali v drugi reči nas bode razveselil in nam za znaminje veljal, de se te novice prijaznih deležnikov razvesele.
b) 0 pesništvu.
Nekiga kmeta je sinek prašal: „Oče, povejte mi vunder enkrat, kaj neki so verzi, v kterih pevci svoje pesmi pišejo; celo leto si že glavo ubijam, pa ne morem nikakor praviga zvediti."
Oče, ki tega sam ni vedil, mu odgovori: „Verzi so verstice, ki zaporedama sledijo, na popirji nikoli od eniga kraja do druziga 5 ne sežejo in večidel na sredi nanaglama prenehajo; dostikrat je clo ena versta veliko krajši od druge, če je pevcu nategama besedi zmanjkalo." — Pri marsikterim pevcu zares verzi niso nič druziga kot gole verstice, in dostikrat je ena krajši od druge samo zato, ker so mu besede pošle; od praviga pevskiga duha 10 ni duha, ne sluha. Pevec (pesmenik) mora rojen biti, pravi star pregovor; današnji dan pa že vsak pesme dela in se ubija, de mu pot po čelu stoji.
Iz starih pripovedk je znano, de je nekdej krilati konj na svetu bil, ki so ga Pegaza imenovali, in kteriga so le pesmeniki 15 jezdarili. Od tistih časov še dandanašnji Pegaza jezdariti toliko pomeni, kakor pesmi zlagati. Imenitni Pegaz pa je le prave pesmenike nosil, vse druge derhali ni na sebi terpel ter jo je na tla potlačil. Takih pevčkov, ktere Pegaz jezdari, namesto de bi oni Pegaza jezdarili (sie reiten nicht, sie werden nur geritten), 20 tacih pevčkov je dandanašnji cela truma. Ni bolj zoperniga na svetu, ko slaba pesem — naj tedej opusti peti, kterimu pesem ni dana! Sej je tudi ravno tako lepo in častno brez verstic kaj dobriga pisati. Vsi ne moremo prepevati, pa tudi treba ni! Naj nam pravi pesmeniki prepevajo in s svojimi pesmami serca raz- 25 veseljujejo: radi jih bomo poslušali. Vsak drugi pa, ki ni zato rojen, nej pesništvu slavo da, de ne bodo od njega rekli: „Ta tudi vprega Pegaza v galejo." 1	Nov. 1845.
c) 0 novem pravopisu.
Novo leto se je za Novice prav veselo začelo; nobeno leto ni tolikanj deležnikov vnovič pristopilo, kakor letaš! Med novimi bravci so morebiti nekteri, ki še niso Novičniga pisanja vajeni; tem povemo, de je pri tem pravopisu vse po starim, samo tri čerke ne, ktere se pa dajo, ko bi z očmi mignil, na- 5 učiti; te-le so:
namesto stariga ojstriga f imamo s; namesto fh pa š, „	„ mehkiga s „ z; „ sh „' i,
„ ,,	z ,, c; ,, 0h ,, č.
To je vse, in ne pičice več. S tem pravopisam pa stopimo v 10 kolo z drugimi Slovani, de oni naše, mi pa njih bukve lahko beremo.
De bi tedej prihodnjič zmešnjav v Novicah ne bilo, prosimo, naj bi se vsi naši gosp. pisatelji ediniga pravopisa posluževali. 15 Zdej ta, zdej uni pravopis, Novicam ličnost jemlje in bravce moti. Rodoljubni Slovenci niso svojoglavni, ampak si v občno-koristnih rečeh radi roke podajo. Z radosljo in ponosam za-moremo reči, de so vsi slavni slovenski pisatelji tudi pisatelji Novic, in de narbolj sloveči med njimi so jeli sploh pisati v 20 občnim (Gajevim) pravopisu. Naši prebrisani kmetje ga že brez spotikleja berejo; za male otroke, ki se še le brati učijo, je pa novi pravopis veliko ložeji od stariga. En glas, ena čerka, to je velika prednost noviga pravopisa. V šolah je sicer stari pravopis še vpeljan, prepovedano pa ni učiteljem zraven tega memogrede 25 učenčike tudi občniga■ pravopisa vaditi, kar pridni učitelji brez vse pogube časa gotovo tudi storijo.3	Nov. 1S40.
d) O prevodih.
Kar se prestavljanja knjig tiče, je res to Ahilova peta slovenskih pisateljev, ker mislijo, da prestavljavec mora poredoma pobirati vse beseda tistega spisa, kterega prestavlja, in stavke skladati ravno tako, kakor jih je zložil izvirni pisavec. Ker je 5 nemški jezik per eminentiam jezik samostavnih imen, slovenski jezik pa jezik glagolov, izvira pri prestavljanji iz nemškega v slovenski jezik ravno tista zelo navadna okornost, ki je duhu našega jezika nasproti. Dalje je lastnost nemškega jezika, da zapletuje stavke tako, da med poglavni stavek vriva deset druzih, ki je po 10 takem ves raztergan in sila dolg; to je sicer po duhu nemškega jezika, pa je ravno nasproti duhu slovenskega jezika, ki govori v kratkih, malo zapletenih stavkih. Sicer nam pa vendar tudi niso vseč celo prekratki stavki, da se po vsaeih 5 ali 6 besed že postavlja pika; to je po naših mislih otročja pisarija, ktera je le v abe-1") cednici na svojem mestu. Po naši misli naj prebere prestavljavec vselej celi stavek ali še več stavkov izvirnega spisa, potem pa naj .si reče: »Kako naj ga prestavim, da bom zadel tako, kakor govori prost Slovenec?" Če tako prestavlja, bo odletela cela truma samostavnih imen, in dolgi, desetkrat presekani stavek 20 se bo razkrojil v več samosvojnih stavkov. Tako bo ostal za-popadek izvirnega spisa, pa v drugačni obleki in obliki — v duhu slovenskega jezika.	Nov. l8~>-~>.
/
/ 68. Črtice o Ivanu Veselu Koseskem.
Ivan Vesel je rojen dne 12. kimovca leta 1798. v Kosezah, gorenjski vasi blizu Moravč (odtod pesniško mu ime „Koseski"). Šolal se je na celjski gimnaziji in ljubljanskem liceju ter služboval, dovršivši pravoslovne nauke v Gradcu in na Dunaju, najprej pri kameralnem uradu v Ljubljani, potem v Gorici in Tol- 5 minu, naposled pa v Trstu. Tukaj je preživel i zadnja leta, višji finančni svetovalec v pokoju, in zatisnil trudne svoje oči dne 26. sušea leta 1884. V mladosti je občeval z Vodnikom in Čopom, nekoliko tudi s Prešernom. Popevati je že jel na ljubljanskem liceju, toda nemški. Med letom 1817—1821. je zlagal 10 po Schillerjevem vplivu nemške balade in objavil (1818) sonet: „Potažva — Der Trost" v nemškem in slovenskem jeziku. Ta brez dvombe po nemški matici zloženi umotvor je Koseskega prvi pesniški poskus v materinem jeziku ter sploh prvi sonet slovenski, pri kterem mu je za nemški izraz „Trost" sam Vodnik nasve- 15 toval besedo „potažva".
Po teh prvih mladeniških poskusih je umolknil Koseski za dalje časa, videč menda, da se na nemškem Parnasu ne bode poslavil, slovenski si pa najbrž ni upal peti, v svesti si svojega nezadostnega jezikovnega znanja, ki mu ni dopuščalo, da bi 20 se meril s Prešernovo pesniško vzvišenostjo. Zato se je v tej dobi bržkone le pripravljal na poznejše popevanje; kajti zaman iščemo plodov Veselove muze v vseh štirih zvezkih Kranjske Čbelice, ki je razglašala umotvore tedanjih pesnikov slovenskih (1830—1833). Še le leta 1844. prineso Bleiweisove Novice v 25 posebni prikladi Koseskega pesen: „Slovenija presvetlemu, premi-lostljivemu gospodu in cesarju Ferdinandu pervemu, ob veselem dohodu Njih Veličanstva v Ljubljano." Podoben po svojem obsegu (ne po obliki) Vodnikovi „Iliriji oživljeni"', dosegel je ta pesmotvor kot izraz narodnega navdušenja o tej slovesni priliki 30 navzlic mnogim, zlasti jezikovnim hibam nenavaden uspeh. Njega vabilno miloglasje, silna krepost in zveneča gladkoba v izrazih, prazniško visokoslovje in izvenredna spretnost v stihotvor-stvu je razvnela in obajala Slovence, da so jeli staviti Koseskega — „pesnika vseslovanskega" — celo nad ,,lokalno-kranjskega 35 pevca" Prešerna, ki zaradi svojih ljubavnih poezij v oni dobi itak ni bil priljubljen. Veličastna, na široko razpredena snov, ki razklada Slovencem sijajno, dasi sem ter tja pesniški izmišljeno mi-
nulost, prevzela, ganila, stresla je mnoge tako, da so čitali ta 40 proizvod s solznimi očmi ter tekmujoč slavili pesnika v vezani in nevezani besedi. Odslej je bil Koseski stalen sodelavec Novicam, v kterih je vsako leto do leta 1852. priobčeval svoje izvirne in iz raznih tujih jezikov preložene proizvode.
Leta 1852. pa je naš pesnik nevarno obolel. Neugodna 45 operacija mu je skrčila in omrtvila ves život. Zatorej se je napotil pesnik zdravja iskat v Abanske toplice pri Padovi, ki so mu tako ugajale, da je vsaj telesno skoro popolnoma okreval leta 1856. Med boleznijo je moral seveda pesniško delovanje ustaviti, in še le po dolgem prestanku šestnajstih let se je Ko-50 seski zopet oglasil v Novicah leta 1868. s prevodom: „Mazepa Jovan, hetman ukrajnski dobe Petra Velikega. Pravljica zgodbe resnične po Byronovi istega imena." V zadnji dobi svojega življenja se Koseski ni več bavil z izvirnim pesništvom, temveč je večjidel le prevajal iz tujih slovstev, tako iz Puškina, iz Dantejeve 55 „Nebeške komedije" in iz drugih slavnih pesnikov.
Koseski je doživel redko starost šest in osemdesetih let, ne manj redko usodo pa kot pesnik. Povzpel se je bil namreč takoj v začetku svojega delovanja do silne slave, ki mu je hitro vzplam-tela, a tudi hitro ugasnila. Mnogi so ga kovali v zvezde, pro-60 slavljajoč ga kot prvega pesnika slovenskega; ne dolgo potem so ga pa drugi teptali v prah. Kdor hoče Koseskega pravično soditi, ta mora prvič v poštev jemati dobo, v kteri je živel in deloval, drugič pa ne sme biti slep napram uspehom in mnogovrstnim pravim zaslugam njegovim. 65 Kakor rimski pesnik Ovidij, tako je tudi Koseski popolnoma otrok svojega časa, čegar dobri in slabi znaki se poznajo vsem umotvorom njegovim. Pesnikova mladost spada v dobo slovstvene, zlasti pesniške bede naše, ko se z učiteljskih stolic še nikjer ni čul glas slovenski. Ker se je torej Koseski v šolah 70 poleg latinščine in grščine učil le nemškega jezika in slovstva, ni čuda, da je zlagal sprva (kakor Prešeren) le nemške pesni. Še le ko so slovenščini ustanovili prvo javno stolico v Ljubljani , zavedli so se Slovenci, poučeni po izvrstnih slovnicah (Kopitarjevi in Metelkovi), jezikovnega siromaštva svojega. Pri-75 čeli so se torej otresati dosedanje neokretnosti ter pilili, likali, čistili in bogatili jezik strastno; toda ne držeč se nikakoršnih pravil niti mere, zabredli so pri tem na napačno pot in nepravilno kovali besede, zavijali srbsko - hrvatski ter si pomagali v
zadregi tudi z drugimi slovanskimi narečji; ali pri vsem tem le niso mogli zatajiti v pisavi nemškega duha, v kterem so bili 80 vzgojeni. Tako je bilo z obliko. Pogrešali pa so tudi primernih snovij, ki bi bile obetale kaj uspeha. Segli so torej na zgodovinsko polje, zasledovali slovenščino po vsem svetu in, opirajoč se na izmišljeno minulost, prorokovali narodu sijajno bodočnost.
Te časovne hibe kazijo Koseskega izvirna in preložena 85 dela. V nemških šolah izučen in vzgojen, živeč osebljen od rojakov svojih večjidel med Lahi in Nemci, potujčil se je i sam ter, pojoč slovenski, mislil vedno le po tuje. A ne znajoč primernih domačih izrazov, iskal jih je po slovarjih, in če jih tudi ondi ni našel, posegel je v druga narečja slovanska, kterim pa 90 ni bil do dobra vešč. Ker je ravnal z jezikom samooblastno ter mu delal silo, postal je češče popolnoma nerazumljiv. To so vzroki, zakaj se niso poezije njegove ukoreninile med priprostim narodom.
Sicer pa je treba v Koseskega delovanju pred vsem ločiti 95 dve dobi: njiju mejnik je leto 1852., v kterem je nevarno zbolel. Proizvodom prve dobe ne moremo odrekati niti dejanske, niti krasoslovne vrednosti. Pesniška darovitost njegova se javlja ne manj v tehnični spretnosti, kakor v krepkih, jedrovitih, vzvišenih mislih. Po bolezni pa so mu opešale s telesnimi močmi tudi 100 duševne sile tako, da so umotvori te dobe prave pesniške igrače brez slovstvene vrednosti. Poleg tega je Koseski bolj prelaga-telj nego izviren pesnik. Prelagal je najrajši nemške pesnike; ti so Schiller, Goethe, Korner, Biirger, Ghamisso, Uhland, Kose-garten, Langbein, Lessing; a lotil se je tudi angleških, laških, 105 grških in ruskih pesnikov (Byrona, Manzonija, Danteja, Parida Zajottija, Homerja, Puškina, Lomonosova, Državina). Izvirne proizvode njegove prešinja čut ljubezni do Boga in do domovine; prelagajočemu pa so ugajali najbolj fantastični predmeti. Prevodi se ne drže vselej natančno matice, ampak pogosto je pre- lio vzel pesnik le izvirnikovo snov ter jo »svobodno", t. j. po svojem okusu glede na mero in pesniško obliko predelal ali celo razširil, češče umotvoru samemu na kvar (primeri pesni: »Pohlep oslepi" = Ghamissov »Abdallah", »Legenda" = Kosegartenov »Das Amen der Sferne", »Baj izgubljen" = Langbeinova »Die neue Eva", itd.). 115
Slog njegov je vseskoz retoričen, čemur se ni čuditi, ako pomislimo, da so gojili tisti čas v šolah zlasti govorništvo. Na pesniško delovanje je izpodbujal Koseskega (poleg Vodnika) njegov
učitelj iz zgodovine in govorništva Richter, sam pisatelj in pesnik; 120 ta mož je čislal posebno Schillerja, čegar proizvodov so se morali učenci pridno učiti na pamet in jih krasnosloviti. Na ta način se je omilil Schiller i Koseskemu, ki se je navzel njegovega retoričnega visokoslovja tako, da ga ni mogel zatajiti ne v nemških, ne v slovenskih svojih umotvorih. Najboljši prevodi njegovi 125 so: Pesen o zvonu, Grof Habsburški, Legenda in Devica Orleanska; izmed izvirnih umotvorov pa gre prvo mesto njegovim pesnim: Slovenija Ferdinandu I., Visoka pesen, Kdo je mar?, Novice bralcem h koncu leta 1845.
Neznatno je bilo tedaj krdelce izobraženih mož, ki so se 130 zavedali narodnosti svoje. Slovenščina ni imela svojega mesta niti v ljudskih, še manj pa v latinskih šolah, in ker šole niso skrbele za slovstveno seme, imel je narod kaj malo dušne hrane. Na enkrat pa nastopijo Bleiweisove Novice (leta 1843.). Z njimi se začenja narodu slovenskemu popolnoma nova doba 135 prosvetnega in književnega razvoja. Da pa so se Novice v narodu ukoreninile, da so obrodile tako vesel in bujen sad, ki ga uživamo dandanes mi in ga bodo uživali še pozni rodovi, da se je povzdignil zlasti naš jezik in z njim naša književnost tekom nekterih desetletij tako čvrsto in krepko, kakor tega ne opazujemo 140 niti pri večjih narodih: ta zasluga gre večinoma Novic glavnemu sotrudniku Koseskemu; kajti skupno in uspešno delujoč z Blei-vveisom, bil je Koseski kot prvi politični pesnik ob jednem tudi vodja narodu svojemu. V vzvišenih besedah je kazal Slovencem, ki so se takrat sramovali roda in materinega jezika svojega, si-145 jajno, če tudi pesniški izmišljeno minulost (Slovenija Ferdinandu I.). spominjal je »del pokojnih očetov" (Novice bralcem h koncu leta 1845.), učil, da je vzrastlo tudi iz zaničevanega kmetskega stanii mnogo Slovencev državi in cerkvi v čast (Kdo je mar?): da torej slovenska narodnost ne sramoti nikogar, marveč da »biti 150 slovenske krvi bodi Slovencu ponos!" Ognjevito, kakor nekdaj Tirtej Spartance, dramil in klical je zaspane rojake na dolgo zanemarjeno delo, na duševni boj, obetajoč jim svetlejšo bodočnost, ako se ne ustrašijo truda, temveč krepko delujejo za narod svoj. Njegove krepke budnice so pretresale in navduševale srca star-155 cem in mladeničem. Narod se je probujal, jel se je zavedati dolžnosti svoje ter, pogumno lotivši se dela, čvrsto uspeval na potu do omike in izobraženosti. To je prva in glavna zasluga Koseskega, ki ostane z zlatimi črkami zapisana v knjigi slovstvene
in prosvetne zgodovine naše. A poleg tega je vplival tudi mogočno na razvoj slovenskega pesništva. Vzbudil je namreč to- 160 liko navdušenost do njega, da so se jeli v Novicah oglašati mnogi nadarjeni pesniki, ki bi bili morda vedno molčali, da jih ni vzdramila in osrčila muza Veselova.
V slihotvorstvu slovenskem zavzema Koseski važno mesto med našimi pesniki. Koseski je namreč zlagal tako vzorne šesto- 165. mere, kakoršnih noben slovenskih pesnikov pred njim in le malo za njim. Celo Prešeren je občudoval in priznaval njih nenavadno krepkost in blagozvočnost; kajti Koseski je pogodil je-dino veljavna pravila slovenskemu šestomeru ter s tem pokazal slovenskim pesnikom pravo pot, po kteri so krenili vsi boljši 170> šestomerniki.
Število izvirnih pesnij Koseskega je res neznatno, in jezik njegov kaže obilne napake, toda umotvori njegovi so storili, kakor nič bolj dovršeni Vodnikovi poprej, o svojem času svojo dolžnost; saj je Koseski dosegel z njimi večji uspeh, kakor marši- 175. kteri poznejših rodovitnejših pesnikov s svojimi, če tudi po obliki bolj uglajenimi proizvodi, a dobrega uspeha ne smemo nri
69. Ivan Vesel Koseski. 1. Slovenja cesarju Ferdinandu I.
(ob veselim dohodu v Ljubljano 1. 1844.)
1.	Trojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa, Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš, Kron sedmero bleši v škerlatu sedeža tvojga, Silnih narodov devet varje ti slavo in dom,
Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja?
2.	Sme rudorov Ti, o knez, odpreti ljubezni neskončne, Ktera do Tebe rodu vnema slovenskiga kri, Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti,
Ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi, Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?
3.	Cula žvižgati meč sem Tvoj iz pozonskiga hriba, Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta, Cula v radosti sem rujoveti českiga leva,
Cula odgovor gromeč brata jadranskiga sem, Ko prisegpvali so bregovi Veltave, Pada.
nobenem delu prezirati.
4.	Željno prašaje, al smem se šteti med Austrije stebre. Ali na zboru deržav moja beseda velja,
Sini slovenski al so v številu zemlje junakov, Tudi za mene razpet al je istorie list? Slišim iz neba oglas ponosne Klione Grekinje:
5.	„Kako, ti dvomiš? Mar treseš se clo, ti moja ljublenka, Ker ti imena s kervjo Rimic ni pisal in Grek?
Dvigni se, dvombe na stran! Prestolu dostojno se bližaj, Slava je tvoje ime, slava porod ino rast, Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj:
6.	Preden Bizanc ino Rim verige kovala narodam, Bila Evropi si varh; veči le hvale želiš? Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadre, Mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč,
Zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadam.
7.	Tebi kmetija doma, kupčija po morju slovele, Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si,
Tvojih poznal je pušic britkost macedonski Aminta, Bil arbelski je breg priča slovenske moči, Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in istok.
8.	Kar je visokiga um, častitiga desna storila, Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si.
Grom je slovenski krotil narode v jeziku latinskim, černiga morja prestol tvojih junakov je bil, Pravda, Dioklecian, Belizar so ti trojka sestrancov."
9.	Reče — in temni oblak nekdajnih razdeli časov, Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor: Agron, silni brodnik, Jadranskiga morja krotitel, Pinez, Brem ino Bolk, dika slovenske kervi, Skerdilaj, Pleurat, brezbrojno vitezov drugih.
10.	Medju ženami potem Teuta, ponosna Ilirka, Zraven ravenski jetnik, velikodušni Baton,
Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadniga zdiha, Z vencam mnogi junak, ptujimu ljudu ponos, Trikrat škerlatnikov šest, gromivših iz dvojniga Rima.
11.	Zdaj ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje, Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut, V persih otajanih vir odpre se goreče besede, Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žari,
In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.
12.	Tako se bližam, o knez, z bogastvam dlana in uma, Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin', Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
13. Blago, živlenje in kri, visoki vladar, Ti posvetim, Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan, Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim Snuje v oserčju mi duh, čuka na bedri mi meč; Hrast se omaje in hrib — zvestoba Slovencu ne gane!
14.	Z šaplam oviti zares blišečim senc ti ne morem, Zmel nevsmileni rok, časa vihar mi ga je, Kadar od istoka Hun, od severa Got ino Kimbar, Rimic od juga in Vlah terli so moje kosti, Strani četeri sveta menovale sirove narode.
15.	Kaj terpela takrat, kaj sem doživela gubivši, Ustam izreči ni moč, duhu razumiti ni,
Smert je dajala objed neskončno pogubi, obupu, Save in Drave vode solze so bile in kri, Zadniga, zdelo se je, de bila bo ura Slovenca.
16.	Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne, Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi, Brezdnov valove napne, peneče na brege dervivši, S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč, Sivo pečovje ječi, v korenu se tresejo gore:
17.	Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov, Vsakiga konca sveta meni serdito na vrat,
Moje dobrave so stan jim, klavnica moje domovje, Grom je beseda njih ust, strela goreči pogled; Zemlja se moja šibi pod težo železnih vojšakov.
18.	Ravno mi vkazal je bil iz trebnika prerok arkonski, — Bravši v drobu zverin čas mašovanja gotov — Dvignuti verli svoj dlan, razbiti verige Latinca, Rimu pobotat obrest sedemstoletnih krivic
Ter zapečatiti pah kovačnice stare na Tibru.
19.	Setve dozor kervave kosil Radagost je na Padu, De Kartage potem strašno osveti posip,
Genserik, .drugi moj sin, preplava do Afrike sto rek; Kakor nevidama blisk temni preterga oblak, V Rimu Otokar stoji, končavši nevredne gospode.
20.	Zdaj brez varha doma mi Siskia pade, Emona, Rupa omaga, Optuj, druge zakrije mi prah, Divjih .jezikov hrup zatare mi glase domače, Misli in djanju na vir vleže debela se noč,
Tri sto me let ino čez mertvaška je groza davila.
21.	Ko se vtolaži vihar, občut mi zbudi se na novo, Strašno iz jezera ran čutim kipeti život,
Kakor o zori junak razbiti po boju ponočnim Samši na skitu medli, (rume plakaje pogin, Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah.
22.	Dva samogoltna volka, stoječa na levi, na desni, Z ojstrim jezikam iz ran gladno mi serkata kri, Ropa nasiten Avar Dagobertu se hujšimu vogne, Misel razdvojena vsih, glada enaka oba,
V serce pomakata zob strupeni mi vedno protivna.
23.	V ognju se skusi zlato — sem bila dostojna v nesreči? Me je le znajdel obup vredno ko dika poprej? Slavna ostala če sem, pričujta mi, Argaid, Ferdulf, Švigni iz vekov temot moje šesterke spomin:
Samo, Borut, Ketumar, Privina, Bojnomir, Kocel.
24.	Tode prirojena moč razbita je bila na vedno,
Sin je nesreče razpor — brata mi brat ne pozna, — „Vogni se, Horvat si ti! — Iz pota mi Krajnec, Korošec!" Tak malopriden prepir dom ino moč mi drobi, Z šaplam oviti tedaj blišečim senc ti ne morem.
25.	Vzemi ljubezen, o knez! Namesto ginečiga venca Sere junaških Ti dam tri milione in čez.
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
26.	Blago, živlenje in kri, visoki vladar, Ti posvetim, Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan. Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim Snuje v oserčju mi duh, čuka na bedri mi meč, Hrast se omaje in hrib — zvestoba Slovencu ne gane!
27.	V padu grornečimu let poginejo imena, narodi, Moje prisege zaklep časa viharju stoji,
Ko bi se bližala kdaj rešetanja železniga ura, Kakor se zernje iz plev, kakor iz sipa demant, Bi se Ti cena takrat slovenskiga serca svetila.
28.	Vedno zahvalna dobrot prededov Tvojih ne zabim, Duši globoko vsajen milosti njih mi je sad, Rudolf pervi je bil moj pervi v resnici zveličar, Lekar veliki, iz ran vzame mi ost ino strup, Hrabra sinova mi dva za vojvode, varhe postavi.
29.	Stara Emona se zdaj iz praha digavati začne, Srednica mojih dežel bila je, biti če zmir.
Kakor na vodjevi glas se druž'jo po bitvi junaki, Sestri oživleni krog stop'jo Slovenke na hip, Pivka, Metlika hiti mladiti se — bramba nje praga.
30.	Reka se zdrami iz sanj, naslednica slavne Promone, Desno Albertu poda, z levo mu morje odpre; Terst Leopoldu in Kras; Frideriku Celeja, Dolenja; Živa Gorica potem pervimu Maksu se vda,
In polovici moči slovenske trese Mletak se.
31.	Zdaj prestrašin oblak na čelu se istoka dvigne, Bajesid Ildirim — blisk — njemu se v jedru rodi, Novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilic
Pade za vero, za dom, Lazar junaški je prah,
V	morju keršanske kervi nikopoljsko ozidije plava.
32.	Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba? Svetu zapadnimu mor, pravdi razbitje grozi, Jaderno bliža verig rožlanje se, mečošumenje, Grozomnoživši komet žuga na nebu pogin, Opominjaje poklic mi moje nekdajne namembe.
33.	Sine nadušene zdaj med borce v prednimu redu Urno postavit' hitim, vrata jadranske zaprem, Roko sestrancu podam na Donavi, Tisi in Karki, Vodju posvetim život ter se Bogu zarotim,
Moje domovje mejak kriveverstvu de bode gotovo.
34.	Gore slovenske so zdaj od Kope do Soče, do Drave
V	žarku gorečih germad trombe zapadu na boj, Persi slovenske jez viharnimu toku divjakov, Svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup, Meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde.
35.	Vojska mi divja gromi zdaj trojno stoletna na mejah, Duša se strahu ne vda, sercu ne opade pogum, Kako se bije moj sin za vero, za kralja, za slavo, Priča Kostajnica, Beč, Radgona, Kisek, Siget,
Siskia stara slovi Andreja junaškiga mojga.
36.	Glej, in dopolneno je! Sovražniku strašnim oserčje Vjedajo rane ko strup, dlanu odpadel je meč, Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s'jal je,
Kaj je današniga dne? Votla podoba za vid, Sužnim nezvestim posmeh, zaničvanimu ptujcu jigrača
37.	Tode ne samo na meč, na um veličanstvo opiram, Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin. Kar so mi — Karola dva in mati velika Terezja, Jožef slavni in Franc — znanstva odperli zaklad, Sveti slovenski razum se v sodbi o mizah zelenih.
Krestomatija slov.
38.	Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope, V družbi nekdaj nih bogov Vega na nebu bleši, Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih, Vnukam prihodnim izgled, Austrije slava in moč, Vnemajo v sercu mi čut ko sonce vrednosti lastne.
39.	Bližam se' vredna tedaj z bogastvam dlana in uma, Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin', Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
40.	Blago, živlenje in kri, visoki vladar, Ti posvetim, Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan, Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim Snuje v oserčju mi duh, čuka na bedri mi meč, Hrast se omaje in hrib — zvestoba Slovencu ne gane!
2. Oče naš, ki si v nebesih!
1.	Čudno bitje, bitje brez prilike, Duh visok čez uma misli vse, Ki v svitlosti večnorajske dike Osnoval pravice tron si je;
Ki po zraku žarne krogle viješ, Dih sladak iz cvetlice puhtiš, Iz neviht življenja blagor liješ, Blisku kdaj in kod in kam veliš!
2.	Čudno bitje, bitje neizmerno, Stvarnik, rešnik, drug in oče naš, Ki ta svet pomnožiti stoterno, Ali v nič ga z migam djati znaš; Ki od sonc do mične trohe peska, Od prahu do kralja vsih zverin, Od kresnic do strašne luči treska Vsim stvarem si uzrok in začin!
3.	Nam si oče, oče nam gotovi, V blagor naš daril si sina clo; Čujte, polki, čujte, vsi rodovi, Oče naš je sveto bitje to.
Je naš oče, vir ljubezni žive, Brez izjemka skerbno vsih strani Nam daruje vsaki dan vidljive, Vsaki dan nevidne blagosti.
4.	Da nam kinč podobe veličanske, Nam prižge v obrazu vida kras, čelu vcepi misli modrijanske, Ustam da besede sladki glas. Reče soncu: Brazde plod mu zbudi! Reki: Daj želečimu požir!
Ržče zraku: Hlada ne zamudi! Noči: Daj utrudenimu mir!
5.	Bog ljubezni, oče vsiga sveta,
De sta nam, ki gline prah smo le,
V	glavi um in duša v sercu vneta, Slava vsa in hvala tebi gre! Slava, de veselja serce vriska,
Ko pomlad natora oživi; Hvala, de v dolini solz in stiska Cvetlic nam obilno dozori.
C. De nam up nebeškiga življenja, Up veselja rajskovečniga,
V	hudim boju zmote in terplenja K zmagi sklep, orožje v bitvi da; De ob času greha bič odlašaš, De slabosti naše prispoznaš,
De celo hudobniku zanašaš In k pokori čas in moč mu daš:
7. To je milost, milost brez prilike, To ljubav neskončna tvoja je, Ktera v cvet razviti vse mladike, Vsaki berst obdati s plodam če. Bog ljubezni, oče sveta tega, Odpri tej molitvi svoj posluh! Serca nam očisti dima zlega, Daj, de nas navda detinstva duh!
8. Daj, de bi po uku tvojim bili, Obernili v slavo tvojo vse, De bi krepko snage pot hodili, Čistih sere, ko dečno serce je; Daj, de bi, ko zadna bitva mine, Nam oči zatisne mirna smert, Tud za nas, nevredne tvoje sine, Sveti dom nebeški bil odpert!
1850.
70. Matija Vrtovec. a) Kmetijska kemija. 1847.
1. Iz predgovora.
Namenili smo bili in serčno želeli ljudske bukve Slovencam spisati, v kterih bi — razun božjih zapoved in cesarskih postav — vse nepremakljive natorne postave, ki se vežejo z dobro rastjo, z zdravjem in življenjem človeka, živine in rastlin, ob kratkim, in vender umevno razložili. Kakor je bila naša „Vinoreja", je 5 tedej tudi „Kemija" pervopis.
V tacih rečeh jo prav zadeti, je zlo teško. Ako se premalo reče, je človek nerazumljiv, ako pa preveč, je nadležen in dolgočasen ; in vender je od druge strani treba prostimu ljudstvu vse s posebno natanjčnostjo razložiti in mu dopovedati; treba ga je, 10 ker je velikrat terdo, še premalo zbrušeno, od več strani drezati in spodbadati. Učenim se z malo besedami dosti pove , neučenim pa z veliko besedami malo; pri učenih ni treba spodbadkov, s kterimi bi se jim človek še clo zamiril; pri neučenih pa se še s spodbadki malo opravi; brez njih pa mende clo nič. Učenim 15 razlagajoči pisavec mora zmirej pri govorjenji ostati; neučenim pa, ki ne morejo svojiga duha tako napenjati, se mora govorjenje štupati z mnogo drugo resnico, ako se ravno z govorjenjem terdno ne veže. Prosimo tedej svoje drage bravce se dobro tega spomniti, de naš namen ni bil učenim, ampak prostimu ljudstvu 20 bukve spisati. Ali smo pa v tem in v kakošni meri smo svoj namen dosegli, ali bo naše delo zahvaljeno, to naj drugi sodijo. Kar človek s težavo in s potam v djanji spelje, noče vselej ravno tako biti, kakor se mu je bilo pred v duhu prikazalo.
Tudi ni nobeno pervo delo popolno, pot smo pa vender le 25 pokazali, po kteri naj drugi za nami napredujejo in modro popravijo, kar je pomanjkljiviga v naših bukvah ostalo. Slednji
18*
bo spoznal, de smo primorani bili nekaj, pa clo malo novih besedic ali imen za daljne in bližnje dele organskih reči vpeljati, 30 kratke so in čisto slovenskih koreninic. . . .
Kemijo smo spisali z veliko marljivostjo, skerbjo in trudam; spisali smo jo v razjasnjenje, razsvitljenje in blažnost verlih sinov Slovenje; o de bi se pa vender pri tem ne bili zastonj trudili! Ako bi se kmetijska kemija v celi naš narod vcepila in se mu 35 vrasla, kakošna bi neki bila naša domovina čez 20—30 ali 50 let? — Ljudje zdravi, lepi in krepki; hlevi polni dobro rejene in zdrave živine; dežela modro obdelovana, v prijeten raj spremenjena; pridelki, de bi se ne vedlo kam z njimi, bi zdelani in nezdelani plavali na vse kraje iz Slovenje; velika kupčija bi se 40 odperla, in domovine blažnost bi čez vse naše zapopadke rasla. Dobro vemo, de se bodo marsikteri našim besedam posmehovali, pa pri vsim posmehovanji je vender tudi res, de saj v primeri, kakor se bo kmetijska kemija Slovencam vrasovala, se bodo tudi te naše serčne želje in besede spolnovale. . . . 45 Vse učene Slovence še zadnjič do živiga poprosimo in za-rotimo, vedno, vedno skerbeti, de bi za pomnoženje slovenske pismenosti ali slovstva — kakor jim Bog da — s koristnimi knjigami v omikanje svojiga naroda, kteriga so sami meso in kri, pripomogli. Čehi so že pred več sto leti od vsih nemških 50 dežel narslavniši visokošolstvo imeli; po tim takim ni čuda, de so že tudi pred 200 leti z lastno pismenostjo bogato prevideni bili; v poslednjih časih se gibljejo pa in pišejo v razjasnjenje svojiga naroda, kakor de bi od popred še clo nič ne imeli. Slovenci, o predragi Slovenci, ako je vašim dedam in pred-55 dedam pri pomanjkanji miru in pokoja kaj taciga clo nemogoče bilo, saj zdaj vživate mir, saj ste zdaj z vsimi pripomočki bogato prevideni; druziga se pri vas več ne pogrešuje kot dobre volje in veči gorečnosti. Predragi, z molitevnimi bukvicami se še vse pri ljudstvu ne doseže! Ne de bi vam mogli kedej v tem vnuki 60 vašo zanikernost ali še clo lenobo očitati in v grobu vam s takim nepokoj delati, ali de bi vas drugi narodi zasmehovali! Prizadevajte si marveč, de bodo vaše imena v bukve življenja in slave zapisane!
2. Sporočilo na slovensko mladost.
Narlepši in prijetniši pogled človeškim očem na svetu je pogled cveteče mladosti. Kakor boš v gosposkim verLu, če va-nj
stopiš, brez de na to misliš, narpred in že od dalječ žlahne cvetlice zagledal, ki te s svojo lepoto ali prijetnim duham k sebi vabijo, tako bodo tudi pri slednjim večim shodu tvoje oči berž 5 na pričijočo cvetečo mladost obernile se in z dopadajenjem nad njo delj časa ostale. Oči 80 let stariga očeta se rade nad mla-denčem vstavijo, in obličje stare mamke se vpričo cveteče device očitno nekoliko pomladi. Če v kakim vunanjim kraji na poti neznaniga fanta ali dekliča srečaš, ki ti z nedolžno nasmehnjenim 10 in prijaznim obličjem dobro jutro ali dober večer voši, lesen bi mogel vender biti, ako bi te to nič ne ganilo.
Kaj ima pa vender mladost taciga nad sabo, de vsim do-pade? Ali ne lepih mer in primer? Brez lepih mer in primer ga ni lepiga drevesa, ne lepiga konja, ne lepe hiše, pa tudi ne 15 lepiga človeka; de bi si vender to resnico tudi vsi rokodelci v glavo vtisnili! Če je kej lepote pri človeku, najde se pri cveteči mladosti; popred ni bilo telo še zrašeno, kasneje se pa velikrat razširi ali uvenva; tisti možje in žene so lepi, kteri delj časa obderže mere in primere odrašeniga lepiga fanta ali dekline. 20 Mnogi možje, še bolj pa žene, in če više toliko bolj, skerbe in veliko denarjev izdajo, de bi cveteči mladosti saj na videz podobni bili.
Nedolžnost mladosti še bolj kot nje lepota vsih oči na-se vleče; spačen človek ne more, de bi je ne spoštoval, ko ne z 25 očmi ali z besedo, saj vender s sercam; slednji, kterimu se je že več ali menj v eni ali drugi reči spodtaknilo, bo nedolžno mladost srečno imenoval. Ta je odkritoserčna, priljudna, zaupna, pripravna terdne prijaznosti sklepati, vdana pametnim ljudem, vneta za mnogo dobro; kakih posebnih hudobij ali zvijač ni pri 30 nji pričakovati, ni imela še časa, ne priložnosti se jih vaditi. Pameten fant je povsod z radostjo sprejet; če je pa še tako lep, in de se, postavimo, upiva, ga umni tovarši in drugi ljudje nič več ne obrajtajo.
Mladost, večidel od drugej previdena, živi brez vse skerbi; 35 vsako nedolžno veselje z radostjo in popolnama vživa; po veselji hrepeni in iše ga pri svoji enakosti; na nje obličji, prepasanim z zadovoljnostjo, je izobražen mir serca in up vsiga dobriga; mladost le srečne in vesele prihodnosti pričakuje. Ta bo po očetu lepo kmetijstvo, rokodelstvo, fabriko ali grajšino posedel; 40 uni jo bo v svojim prosto izvoljenim duhovskim, vojaškim, sodniškim ali drugim stanu kar dalječ pripeljal in si častito ime
pridobil. Deklica si domišluje, de bo v prihodnje kakor gospodinja zgolj vesele dni živela; vse drugači, kakor mnoga njenih 45 sosedin ali še clo kakor nje mati, hoče ona, kadar na lastno stopnjo pride, svoje gospodinstvo peljati. Mladost, vsa zamaknjena v prihodnost, ne vidi in ne spozna vsakdanjiga življenja, torej je obvarovana marsiktere, zlasti dušne britkosti, ktera druge ljudi revi, in tudi telesne težave lože prenaša. Ga ni ne čez. 50 fantovski, čez dekliški stan! Z veseljem se stari ljudje spomnijo in ozirajo na dni svoje nedolžne mladosti. Naj se dva prav stara prijatla snideta, ki sta se že v mladosti sprijatlila; naj se spomnita svojih mladih dni, o kako se jima bo serce vnelo, kri ogrela, beseda odvezala! Glas bota povzdignila, z radostjo, z veselja 55 solzami v očeh si bota pravila, kako de sta vesela bila! Tavžent druzih reči sta čisto pozabila, kar sta pa kot mlada prijatla doživela, vse tako dobro vesta, kakor de bi se bilo včerej godilo.
O vi dragi slovenski mladenči in dekliči, vi narveči veselje svojih staršev, ki tolikanj skerbe in si skorej v vsili stanovih pri-G0 tergujejo, de bi vas k veseli blažnosti napotili; vi ste veselje svoje žlahte, hišnih prijatljov, sosedov in znancov; cela domovina ima z velikim dopadajenjem svoje oči na vas obernjene; zakaj vi ste up, ste zastava nje prihodnje blažnosti: kmetijstvo, rokodelstvo in obertnost pričakuje od vas umnih in krepkih delavcov, 65 pridnih gospodarjev in gospodinj; cerkev skerbnih pastirjev; deržava serčnih in junaških vojakov, brihtnih in zvestih služabnikov. Vse imčnje ali premoženje bo v 20, 30 ali 40 letih na vas prišlo; vse stopnje, vse službe, gori do visokočastivnih, bodo vaše; vi bote čez dedšino Slovenje gospodarili in jo du-70 hovno in telesno obdelovali; branili jo bote v sili in ohranili svitlimu cesarju in svojim vnukam; o de bi jo tudi s svojimi vednostmi in s svojim trudam bolj izobraženo na višji stopnjo blažnosti ali časne sreče povzdignili! Vaši predhodniki so jo že dobro nastavili, vaše pa bo, de jo tudi prav speljete; sad svojiga 75 neutrudeniga prizadevanja bote vživali vi sami, vživali ga bodo tudi vaši otroci in njih otrok otroci.
Nad tabo je pa zdaj, priserčna mladost, poskerbeti, de pri tacim lepim upanji si nikakor zdravja ne spodkopaš in življenja ne prikrajšaš. Če vihar strohnjeno in piškovo drevo razkroji, 80 kaj je neki nad tem ? Če pa mlado žlahno drev6 prelomi, se človeku milo stori. Naj odmirajo stari, ki so že na taki poti; naj kapljajo otroci, ki še tega ne razume, kakor olevki z sadnih
dreves, nihče razun staršev si ne bo tega veliko k sercu vzel; če pa umerje deklica ali mladeneč narlepši dobe, ni le samo za-nj žalostna, ne bodo ga samo starši, ki so že tolikanj na-nj 85 izdali, ne samo prijatli in znanci objokovali; tudi drugi, ki niso z njim v nobeni posebni zavezi bili, mu radi poslednjo čast skažejo in njegov grob s solzami pomilovanja pomočijo. Od pokopa taciga merliča gre vse, staro in mlado, klaverno nazaj.
O dragi sinovi in hčere matere Slovenije, posebno vi pri- 90 serčni mladenči, ki ste že pri kmetijstvu, rokodelstvu ali pri vo-jašini, ali kleri se na učiliših ali visokošolstvih v Ljubljani, v lepim Gradcu, ali na Dunaji, v Terstu, Gorici ali Celovcu, v Marburgu, Celji ali v Novim mestu itd. na vse druge stanove neutrudama pripravljate: o veselite se kot jaki in verli Slovenci 95 svojiga življenja; pa vender še clo nedolžno veselje le z mero vživajte; spomnite se in živo si k sercu vzemite, de mladost je rada lahkomiselna, hitro pozabljiva in velikrat prenagla! Pri vsim vživanji nedolžniga veselja nimate vender nikoli svojiga poklica, ne zvestiga spolnovanja dolžnost, po kterim ga zamorete 100 doseči, pozabiti; neutrudeno spolnovanje dolžnost je perva podpora vašiga zdravja in dolziga življenja, druga pa berzdanje in strahovanje vaših počutkov.
Mladenči, poslušajte nauk svojiga odkritoserčniga, ljubezni polniga in za vaše dobro zlo unetiga prijatla in nikar ga v 105 nemar ne pustite; prebirajte vedno in pogostama pričijoče, nalaš za vaše izobraženje s trudam spisano obernjenje kemijskih resnic na življenje in zdravje človeka! Pri-serčna mladost, ti veselje našiga serca, Bog te obvari, vodi, spremljaj na tvojim popotvanji v lepo čast in v cvetečo blažnost 110 drage domovine!
b) Občna zgodovina. 1853.
Sokrat in Platon.
Ob času nesrečne peloponežke vojske so mnogi popred pošteni in mirni Atenci zdivjali in jeli zlo razsajati. Med majhnim številom tistih, ki so bili staro poštenost in čednost čisto in neomadeženo ohranili, je bil tudi Sokrat, mož tako občno spoštovan, da delfiški orakel ga je najmodrejega tistih časov 5 naznanil. V mladosti se je jako vojskoval, pozneje marsiktere sodnijske službe opravljal, toda jih berž popustil in se lotil aten-
skim mladenčem uke modrosti in čednosti razlagati. Tičas so nekteri spačeni učeniki, ki so se sofisti imenovali, umnost 10 atenske mladosti za drago plačilo otamnovali in mamili, ker so učili, da z umnim, ali za prav reči, z zvitim govorinstvom se da vsaka reč, tedej tudi vsaka napaka in krivica zagovarjati; učili so s takim sleparskim govorinstvom čednost v pregreho in pregreho v čednost prebračati. To si Sokrat k sercu vzame, se 15 usmili iz domoljubja atenskih mladenčev in jih pravo poštenost in čednost uči. Ciceron, slavni rimski modrijan, pravi: »Sokrat je pervi modrost z nebes poklical in jo v mestih in hišah pri ljudeh vpeljal." Sokrat je bil prepričan, da ni zadosti, dobro le razumeti, temuč da se mora tudi v djanju speljevati. 20 On si nabere veči število zalih in le njemu dopadljivih mladenčev, misleč, da v lepem telesu prebiva tudi lepa duša, in jim brez plačila modrostne nauke razlaga. V neki ulici sreča zalega mladenča — bil je Ksenofon — dene berž palico počez, da ne more memo, in ga ogovori: »Dragi mladeneč, povej mi, 25 kje dobim moke?" — »»Na tergu."" — »Kje pa olja?" — »»Tudi na tergu,"" mu odgovori mladeneč. »Kam se mora pa iti, da človek moder in dober postane?" Mladeneč omolkne in ostermi. »Hodi za mano, jez ti povem," reče Sokrat, in od tikrat sta nerazločljiva prijatla postalk. V nekem boju je bil Ksenofon, 30 hudo pobit, raz konja padel; Sokrat ga berž pobere in na ramah iz hrupa nese. Tako si mladenčev nabira in jih sprehajaje se na tergu, pod lopami ali v vertih uči, pa kako? S kratkimi in razumljivimi vprašanji jih napeljuje k spoznanju najvažniših resnic. Tako so se učili sami sebe in svoje dolžnosti spoznovati; 35 učili spoznati, da med vsim je spoznanje svojih dolžnost naj-veljavniši vednost. S svojim čednim in neomadeženim obnašanjem si tako veljavnost in spoštovanje učencov pridobi, da ne morejo ne en dan brez njega obstati, in da se še mnogo let po njegovi smerti najraji od njega pomenovajo. Njegova, za naj-40 bolji spoznana šega učiti se še zmirej sokratska imenuje. On ni učil čednosti le z besedo, temuč je sam tudi naržlahneje izglede ljubezni, dobrotljivnosti, krotkosti in prizanešljivosti dajal, da so se mu vsi čudili. Nekega dne klepeče njegova scer dobra, pa dostikrat togotljiva žena le preveč; on vstane in, brez 45 besede reči, gre iz hiše, ona pa zlije skozi okno pomivnico vode na-nj; zdaj reče okoli stoječim: »Ali vam nisim že večkrat rekel, da po gromu je rad dež." Od Boga in vestnega zaderžanja
je imel, akoravno pagan, čiste zapopadke; spoznal je pa veliko človeško nevednost v božjih rečeh, in kako da človek od zgorej razsvitljenja potrebuje. Njegova najglasovitiši učenca sta bila 50 Platon in Ksenofon; ta dva sta največ od njegovega življenja in naukov popisala, zakaj on sam nam ni nič pisanega zapustil; tudi Alcibiad je bil njegov učenec, pa žalibog, le prevečkrat je njegove modre nauke pozabil. Enkrat se s svojimi pristavami in zemljiši zlo baha. Sokrat mu prinese zemljovid in mu reče: 55 „Pokaži mi vender enkrat Atene." On mu jih s perstom pokaže. „Kje so pa tvoje zemljiša?" — »Tukej jih ne vidim," odgovori Alcibiad. „Kako se pa moreš z mervico zemlje bahati, ktere še niso vredne spoznali, tukaj le s čertico zaznamovati?" Osramoten je omolknul.	60
Ker se je bil cvet blagih atenskih mladenčev Sokrata do živega poprijel, so mu bili sofisti, ki so za plačo krivo učili, za-vidni, da so ga javno zasmehovali in černili; on pa je, vse tako govorjenje zaničevaje, poterpežljivo molčal. Zdaj pa ga trije, eden v imenu duhovstva, drugi v imenu deržave, in tretji v 65 imenu sofistov v sodnii tožijo, da bogove domovine zasramuje in mladenče s svojimi nauki zapeljuje. S kratkimi besedami bi bil lahko praznost take tožbe skazal, tode pred takimi nevrednimi tožniki ni hotel z obširnim govorjenjem se zagovarjati in reče le: »Moje življenje in obnašanje je vsacemu znano; 30 let sim 70 si prizadeval svojim sosedom k čednosti in osrečenju pripomoči; v to se čutim od Boga poklican, kterega sodbo veliko više cenim kot vašo, vi Atenci!" Te kratke besede so sodnike razjezile; zakaj pričakovali so, da se bo z obširnejim govorom zagovarjal, in da bo, kakor je bilo sicer navadno, s solzami za milost in za 75 svoje življenje prosil. Reko mu v ječo iti. Prijatli ga z gorečimi besedami prosijo, naj se bolj obširno zagovarja, mu dajo v ti namen spisan odgovor, ali on neče kot krivičnik za svoje pravično in nedolžno življenje prositi; reče: če ga hočejo umoriti, je že k smerti pripravljen, da tako se bo znebil težav svoje sta- 80 rosti — bil je tičas 70 let star — in da njegov spomin bo v sercih njegovih prijatlov še veliko časa živel.
V sodnem zboru je bilo 500 sodnikov, ki so sodili, ali ima živeti ali umreti; z večino treh (po novejših preiskavah: tridesetih) glasov je bil k smerti obsojen. Tudi zdaj se kar z besedico ne 85 zagovarja, ampak slovesno reče: „Vain, ki ste za moje življenje glasovali, se serčno zahvalim; vam pa, ki ste me k smerti ob-
sodili, odpustim; veseli me, da se bom z duhovi nekdanjih blagih možakov združil. Le to vas prosim, da, kadar moji sinovi od-90 rasejo, in ako bi po bogastvu bolj hrepeneli kot po čednosti, jih svarite, kakor sim jez vas svaril, in ako bi se zdeli, da so kaj, ker niso nič, jih obdeljujte, kakor sim vas jez obdeloval."
Njegovi pričijoči prijatli se zdaj na glas jočejo in ga v ječo spremijo, kjer je bil vklenjen. 95 Ti dan pred obsojenjem je šla barka z veliko procesjo v Delos; dokler ni nazaj prišla, niso smeli v Atenah po postavi nobenega ob življenje djati; tako je mogel še 30 dni smerti čakati. V tem času se pogovarja, kakor navadno, s svojimi prijatli, ki so slednji dan pri njem bili, z veselim sercom; podkupili 100 so bili stražnike in vse k begu napravili; toda on jim skaže, da človeku, tudi po krivici obsojenemu, ni pripušeno deržavini postavi nepokornemu biti, se pogovarja ž njimi poslednje dni od neumerljivosti človeške duše, vzame zadnjič kozarec, nalit s sokom trobelike ali smerdlivca, ter ga spije; s plajšem se zagerne 105 in umerje — v letu 400 (prav 399) pred Krist.
Atenci so kmalo spoznali strašno krivico, ktero so bili Sokratu storili, in so se zlo kesali, da so bili tak modrega in poštenega moža v smertno obsojenje zdali.
Platon, najimenitneji Sokratov učenec, omikan v vsih 110 vedah, je želel javno deržavino službo doseči, da bi bil razujzda-nosti Atencov v okom prišel in pri njih znovič poštenost vpeljal. Vidši pa, kako so Sokrata umorili, nameni tudi on učenik modrosti in čednosti postati, se poda v Egipt in na mnoge druge kraje, pride čez več let nazaj v Atene in nastavi v predmestnem 115 lepem, s krasnimi poslopji, tempelni, lopami in z zalimi spo-minkami obdanem vertu, ki se je po Akademu, pervem vlast-niku, akademia imenoval, svojo novo šolo, kjer je, stoje ali spre-liajaje se, svoje modrostne nauke domačim in vunanjim mladen-čem, večkrat iz narglasovitniših hiš, pa tudi gospem razlagal. 120 Torej imenujejo še dandanašnji hišo, v ktero se učeni kot taki shajajo, akademio.
On je bil krepek in persat mož in si je s svojo telesno krepostjo, z modrim in poštenim obnašanjem, ustmenimi in pismenimi nauki tako občno spoštovanje in čast pri vsih Grekih 125 pridobil, da so bili tudi enkrat v Olimpii pred-njim vsi, kakor nekdaj pred Temistokljem, njegovo ime veselo zakričaje in za-vriskaje, vstali. Spisal je veliko modroslovskega, pa v tak visokem
in teško razumljivem govoru, da so že njegovi verstniki rekli: ali bi bogovi z nebes na zemljo stopili, bi v takem jeziku govorili. Cela starodavnost ga je nebeškega imenovala. Njegovi najime- 130 nitniši spisi se niso pozgubili; učeni jih z veliko radostjo prebirajo ali v izvirnem greškem jeziku, ali v druzih europejskih jezikih, v ktere so prestavljeni. Platon in Sokrat sta imela od vsih paganov (ajdov) narčistiši in vredniši zapopadke od edinega, modrega in pravičnega Boga, - od neumerljivosti človeške duše 135 in od povračila po smerti pravičnim in krivičnim.
71. Jurij K obe. Beli Krajnci.
V krilu naše majhne mile domovine živijo ljudstva, ki so v izobraženosti, jeziku, noši in šegah tako različne, de se ptujic ti razliki dovelj načuditi ne more. Vso pozornost pa zasluži zavolj svojiga odstopa od druzih Krajncov tisto ljudstvo, ki unkraj Gorjancov in Kočevarjev ob Kolpi od Metlike do Osilnice pre- 5 biva. Ko se na Gorjance od Novigamesta prisope in čez ta hrib proti Luži prevagne, se odpre vid po metliški okolici tje do Ogu-lina na Hrovaškim, in vedni tovarš, ki človeka povsod, kamorkoli se oberne, spremlja, je velikanski Klek, shodiše slovenskih copernic, ktere po noči, vsaka doma namesto sebe škopnik pu- 10 stivši, tam na ples letajo, kar vender v naši dobi noben bolj prebrisan človek več ne verjame. Na desno se proti jugu od Vahte skoraj do Tančegore, 4 ure delječ, razprostirajo vinske gore, in ker sonce precej, ko na zreniku lice pomoli, svoje žarko oko na nje ravna in jih še delj ko do malih južin živo prepeka, 15 dajejo one tako kapljico, ki kri razpali in zamakne serce. Te gore rivajo za svojim herbtam kočevski merzli zrak nazaj in vežejo Gorjance s hribi, ki iz vojaške meje (militara) na Krajnsko sežejo in Poljane ločijo od metliške okolice, ktera z gorami obdana samo proti hrovaški meji odperta stoji.	20
Stanovniki so v verozakonu različni: eni, in to je veči del, spadajo k zapadni, eni k izhodni; eni izmed zadnjih so se z zapadno cerkvijo zedinili, obderžavši obred (šege) iz iztočne (gerške nezedinjene) cerkve. Ti vsi živijo med sabo v pravi kristjanski zlogi tako, de bi se drugim bolj izobraženim deželam 25 smeli v izgled postaviti.
Oprava (obleka), od krajnske popolnama razločna, akoravno pri vsih preprosta, ni vender pri vsih enaciga kroja. Vidiš okroglolične rudeče dekleta z bistrimi, večidel plavimi očmi, in 30 ko na smeh postavijo usta, se jim vidijo lepi drobni, ko sneg beli zobje. Njih čelo krasi parta (šapel), nakinčena z leskajo-čimi kamnički, ki so v žolto (rumeno) svilo vdelani in z biseri obdani, in to zahteva spoštovanje, ker je znamnje devištva. Na glavi nosijo belo pečo, ktere roglji, nazaj priviti, so umetno zlo-35 ženi; bela drobno nabrana robača in rokavi (ošpetelj), ki pokrivajo moderc in persi in do pol pasa segajo, na persih z lepo, od bisera leskajočo iglo speti, so njih dolnja obleka. Verh tega perteniga oblačila pride zabunec, to je bela suknja, ki čez kolena do ribic sega. Take so Semčanke. — Staroverka nosi. 40 kakor Kočevarica, kožuljo iz celiga brez moderca in rokavov; nikoli je brez pregače (zastora) vidil ne boš, ki je iz volne so-tkana in umetno prepisana. Zakonska se spleta v dve kiti, ki po persih visite, in ako je premožna, vpleta desetice in dvajsetice; odtod pride prevertani denar; revna pa vpleta perstane (rinke) 45 ali kako sliko (podobo), ktera je iz bele kosti lepo narejena. Ta kinč, ki si ga v kite vpletajo, se opletki imenuje. Na kite na glavi pripne od obeh plati nad ušesi belo pečo, ki po herbtu visi, in jo opregačo imenuje. Devica se le v eno kito spleta, ki zad po herbtu visi, in nosi na glavi rudečo kapo kot Poljanke. 50 Nogovice imajo pisane. Dekleta po Poljanah in Kostelji spletajo svoje lase v rudeči kiti, ki ju z rudečimi verbci (pankeljci) kot pol klobase od ušes proti verhuncu pripletajo. Zakonske nosijo bele, od prednje plati klekane počele (avbe), ki na verhuncu špičasto postrani nad zatilkam čepijo. Njih nogovice so suknjene 55 pisane, to je iz volne pletene, pri vsih druzih ob Kolpi pa bele. Poljanke, Kosteljke, Osilničanke nosijo repove.
Ravno taka razlika je tudi med prebivavci možkiga spola: vsi nosijo bele, po mažarsko skrojene hlače. Semčan in Kosteljic nosita škornje, kar jima prav lepo stoji h hlačam. Poljanci, 60 Viničanje in Metličanje nosijo večidel mestve (čižme), samo s tem razločkam, de jih Viničan in Metličan po členkih vežeta. Vsi nosijo postrani na boku pisan torbaček. Opanke so obutev samo tako imenovanih Vlahov, ki so na Krajnsko se naselili; med Poljanci jih nosijo le tisti, ki v krajno (militaro) po tergovino hodijo. 65 To ljudstvo je lepe terdne, bolj srednje ko velike postave. Bojančanje, Marendolci in Zumberčanje so se v te kraje naselili,
govore čisto serbsko-hrovaško narečje; imajo tudi svoje posebne šege in navade, in kakor se mi zdi, spadajo k sluinskemu regimentu; na svoje potroške na stražo v Karlovic in na granico hodijo in si iz svojiga vojaško opravo omišljujejo v mirnih časih. 70 Ob Kolpi po metliški okolici govore slovensko-hrovaško narečje. Poljane in Kosteljic se serbsko-hrovaškimu narečju bolj približujeta in izgovarjata vse besede, ktere Krajnc na ic in ik izre-kuje, na ac in ak, postavim: tobolac, ustavak. Ravnagora in Delnice unkraj Kolpe morajo biti krajnska naseljitva; tu se go- 75. voriti sliši: biva, šva, kakor na Gorenskim. Tudi jih Primorci in Hrovatje imenujejo Krajnce.
Med belimi Krajnci je Poljane narbolj vesel; on malokdaj tiho gre, ampak vselej poje, in desiravno še precej krajnsko govori, so vender njegove pesmi čisto serbsko-hrovaške. Kdor je 80 serbske narodne pesmi bral, pa Poljance peti slišal, bi misliti utegnil, de jih je Vuk v Poljanah zbiral.
Akoravno tukej ženski spol veliko terpi, ker na glavi v no-grade in njive, kamor se voziti ne more, ves gnoj znosi, in kadar možje po teržtvu odidejo, tudi možke dela opravlja, ima vender 85-veliko pesem, ki jih povsod, koder gre, poje. Ako je Poljanka sama, poje sama; akoli ste dve, ena vodi, druga pa prilaga. Ona ne misli dolgo, ktero pesmico bi zapela; kar ji pred oči pride, od tega tudi zapdje. Ako je po leti v košenicah in seno grabi, zapoje, ko je treba domu iti, de jo drugarice slišijo: goloba došla, da idemo doma, Da idemo h kuči pevajuei." itd.
Ako gre kod sama po gori, daje si serčnost, ker zapoje kako pobožno pesmico:
„Moli Boga, rožica devojka,	95-
Moli Boga, ne boj se nikoga,
Nit se ne boj Turka, nit ajduka." itd.
Poljanka je rada zmeram vesela, tode njeno veselje izvira iz mirne vesti in čistiga serca; ona obrajta več svoje poštenje, kot vse drugo blago.	100-
Zemlja je tu večidel kamnita in daje prav po pičlim kruha ljudem, ki vso svojo pozornost (pazljivost) le na nograde obračajo, kteri pa velike trude in potroške tirjajo, pa jih malokdaj obilno povernejo; temu je narveč vzrok toča, ki te kraje rada obiskuje. Na Gradniku v semiški fari je pred nekaj leti sedem 105-let zaporedama toča vse potolkla. Njih revšina se pa največ
izhaja iz majhnih zemljiš. Ne vem, ali iz strahu pred vojaškim stanam so nekdaj očetje med svoje sinove zemljiša razpisati dajali; ali pa so morebiti po izgledu svojih hrovaških sosedov vsi 110 možkiga spola v hiši se pooženili in potem, ko jim je gosposka v delitvo privolila, so med sabo razdelili se. Nikjer vender ni bila delitva na tako drobno razdrobljena, kot v Kostelji; tu spada polovičar (polgruntar) med perve kmete; narveč jih je, ki imajo po štertino, šestino, osmino ali clo samo šestnajstino zemljiša. 115 Torej Kosteljic večidel pšenice ne seje, ampak majhni prostor, ki ga ima, z narpotrebnišimi rečmi obseje. Na zimo gre vse, kar je možkiga spola še pri moči, po svetu s trebuham za kru-ham. Osilničan popade žago in gre na Hrovaško; Kosteljic zadene kišto in se poda na Ogersko; Poljane in Semčan nasledu-120 jeta Kočevarje in obiskujeta Nemško. Po ti tergovini si pridobe, de plačajo davke, in si še kak mernik žita v Karlovcu kupijo za dom. Vender bi jez mislil, de kmetija poleg tega teržtva svojo škodo ima, ker bi se brez tega mnoga kerpa (kos) zemlje še bolj obdelati in porabiti dala, ktera zdej pusta stoji. Ni navade brez 125 razvade!
Goveja živina je tukej tako majhna, de enake nikjer še nisim vidil. Res je, de so v nekterih krajih stermi hribi in jako gerdi klanci; pa vender mislim, de bi se govedina srednjiga plemena lahko imela. Med vsimi si Poljane po svojih stermih in 130 kamnitih košenicah še narveč sena nakosi, ki ga več stane, ko je vredno, in ga potlej čez zimo kakim meršavim bušem jesti daja, ki so komaj tolike kot dobre koze. Po občinskih pašnjah je germovje zaterl, ker je brinje in ternje popalil; de bi bil pa namesto uniga kaj koristniga zasadil, še ni poskerbel; zdaj se 135 mu krava celi božji dan po praprotu na soncu prepeka, in ko izstradana domu brez mleka pride, misli, de ji je zacoprano. Ene dni je prišel nek slepar, ki je znal, kakor so rekli, kravam mleko poverniti, v vas N. — in glej, v celi vasi, kdorkoli je kravo imel, je dal pod hlevnim pragam kopati, kjer je bilo, kakor je 140 goljufivic rekel, storjeno, in povsod so našli kak žebelj, se ve de, ker ga je sam podvergel.
Kolo (narodni ples) — pri kterim se dekleta, tudi mlade snahe (žene), vzajemno (nasprotno) na suknjah za žepe deržeče na podobo šestila (cirkel) okoli verte, dve stopinji naprej, eno 145 nazaj grede — se v nekterih krajih v svoji stari svetačnosti še zmerej' vodi; v nekterih se je pa tudi že opustilo. Med njimi
je vselej ena vodja, in sicer taka, ki je narbolj urna in narveč pesem ve; zakaj kolo se popevajoče vodi, dokler se ples ne začne; kader se pa ples začne, odstopijo vse tiste, ki so slabe, ali pa ki ne znajo na las z vsimi drugimi dve stopnji naprej, eno nazaj 150 poskočiti; zakaj v enim trenutji morajo noge vsih po zemlji po-treptati in zopet odskočiti v zrak. Stari terg v Poljanah je bil njega dni velikonočni pondeljik pred večernicami ves v takih igrah, in vse je od petja gromelo, ker vsaka vas iz cele fare je ondi na svojim prostoru svoje kolo praznovala. Kolo se začne 155 vselej s pesmijo:
Zbiraj se, zbiraj lepi zbor
Prelepih vsih mladih devojak itd.
Vsled tega se pojejo razne pesmi v čisto serbsko-hrovaškim narečji, odlog nekterih majhnih premer, de se človek zares prečuditi 160 ne more, ako pomisli, kako so se te pesmi na krajnsko zemlji še zasadili mogle. Kolo se v naši dobi redkokrat vodi, samo v ve-licih praznikih in na piri (svatbi) drugi dan po poroki, ako nevesta ni vdova.
Pirne (ženitninske) šege imajo nekaj enaciga z navadami 165 starih Rimljanov o piri. Na dan poroke zarano, prej ko se dan napoči, pridejo svatje z mladoženjem (ženinam) na nevestni dom, streljaje in »kraljeviča Marka" popevaje. Pred hišo jih pristreže kak prebrisan šalec, ki ž njimi šale vganja, jih šegavo (pfiffig) kaj vpraša in modro odgovarja, dokler se v hiši pospremi. Sto- 170 pivši v stanico, se ne vsedejo za mizo, ampak po klopeh. Skleda, polna orehov in lešnikov, čaka pripravljena na mizi. Nevesto (mlado) pripeljajo vso plaho iz kakiga kota ali kambre k mlado-ženju, ki na sred stanice stoji. Starašina mu ob kratkim pove, de je zadnja doba izzuti detinske postole (čevlje) in stopiti v 175 družtvo mož. Po končanim govoru ženin, vzemši podano skledo z lešniki, jih verže proti vratam med otroke, ki se za nje prav jagmijo (pulijo), in od dečakov na ta način odstopivši, poda nevesti desno roko, ki ju sklopljene (sklenjene) starašina z vinam navkriž polije, rekoč: „V imenu očeta in sina in svetiga duha." 180 Nato reko vsi drugi: »Amen." To je hišna poroka. Zdej se vsedejo okoli mize po redu svoje časti: pervo mesto obvzameta ženin in nevesta na sredi med vojačico in vojačem, potem prideta starašina in zastavnik (ki bandero nosi). Žene sedejo na desno stran neveste, ločene od možkih, tako de nevesta mejo 185 dela. Nevesta nima še zdej nobeniga druziga kinča na glavi,
kakor parto. Ko se daniti začne, izpuste nevesto izza mize, ki da vsakimu svatu po versti robec, in odide kinčit se za poroko. Ko je mlada (nevesta) s svilnimi verbci (pankeljci), ki z glave 190 do pleč visijo, nakinčena, s parto na čelu in z leskajočo krono venčana, se vzdignejo svatje na noge, streljajo in pojejo razne pesmi po poti grede. Tu se ne sliši godba (mu/.ika). Poljanci le pojejo dva po dva, edin vodi, drugi prilaga. Kadar ena dvojica verstico izpoje, jo druga zapoje, in tako gre od perviga para 195 do zadnjiga. Če ima ženin več takih parov, bolj je imeniten. Tu se serbsko-hrovaške pesmi razniga zapopadka pojejo, de se razlega krog in krog. Nevesta daje ljudem , ki ji naproti pridejo, beliga kruha iz žepa; za ta dar dobi vošilo, de bi se ji v novim stanu dobro godilo. 200 Merliči se tukaj na pogreb spremljujejo z velikim žalovanjem. Cela vas se večkrat zbere na sprevod mertviga, ako je bil v življenji v časti. Ne najet, ampak radovoljno gre ženski spol za takim merličem in narekuje za njim, to je na glas jokaje vse njegove dobre dela prešteje. Tu se ne poje nobena pesmica, 205 ampak kar ktera ve od njega, to tako sostavlja in na take besede vdark deva, de se vezano izgovarja, včasi tudi ne. De bo vender bravec zapopadek od tega imel, naznanim upitje zakonske žene za svojim možem:
Prelepi moj mili mož, komu si me izročil? 210	Zlato moje dobro, zakaj si me zapustil? itd.
Pojedine, na ktere se povabijo pogrebniki in varovnice, se še zmiram dajejo, tode kadar kdo primore, nekterikrat tudi ob letu, večidel v jeseni. Na takih pojedinah mora biti 9 jestvin (jedil); kadar se po tri sklede izpraznijo, se za mertviga moli. 215 Taka pojedina se karmina imenuje.
Opravo (obleko) si Beli Krajnci doma narede. Ovčjo volno žene doma po zimi izpredejo, dajo v tkajo in v stope; ravno tako tudi predivo spredejo doma. Vsak gospodar zna skorej postolje (čevlje) šivati.
220 Čednosti teh ljudi so: gostoljubnost, prijaznost, zadovoljnost in pokoršina do poglavarjev; mane (napake) so: kletve, nezmer-nost in pa nevošljivost.
Njih pregovori so: Dan se iza rana lovi; komu se je molit, s tem se ni borit; od nebojana je draga postrana (kdor na moči 225 slovi, večkrat iztepen v dragi obleži) ; ki ne vaga, nema blaga; brez skrivalca ni kralca; nepovabljenimi! gostu se stolac za vrata
stavi; kar mačka rodi, rado miši lovi; delaj, ko da boš vavek živel, moli, ko da boš vale umeri; koliko vran belih, toliko mačeh dobrih; kadar mačka spi, lonec pokri; sita vrana lačni ne razme; tern se iza mlada špiči.	Novice 1847.
72. Rodoljub Ledinski.1
1. Razne pota.
(Kmetam.)
1. Oj kmet, al veš do kruha pot? 7. In v zadnji torba se dobo; Al veš, kje poln dobi se sod?	Kdar pojdeš vun, le vzčmi jo.
Plug in matika vesta za-nj;	Oj, kak se ti lepo poda
Le prašaj ju, kdar vstaneš'z sanj. Beraška prazna mavhica!
2.	Pa rano vstani; nezaspan Rabotaj, d&kler sije dan; Skerbno obdelaj si polje,
O kopiji v nogradu tertje.
3.	Pomladni hlad, poletni znoj Po versti hodi naj s teboj; Na levo, desno ne poglej
In stopaj z njima zvest naprej.
4.	In kdar se leto jeseni, Se ti na njivi hleb zori;
In kdar umre jesenski grom, Tekoč ti nograd zajde v dom.
5.	Al veš, kje rajnši se dobe? Po krajcarjih se pride tje.
Sej — komur krajcarja ni mar, Ni nikdar rajnša gospodar.
6.	Veš, kod se v siromaštvo gre? Skoz hiše s smreko znamnjane; V njih sladko vince točijo
In nove kvarte hranijo.
8.	V nji boš lesen kozarc dobil, Z njim bodeš hladno pitje pil, Kjerkoli najdeš bistri vir, Zastonj — tam je sam Bog oštir.
9.	Kje je pa steza do česti, Do mirne, srečne starosti? Od te poštenje ti pove: Naravnost po dolžnostih grč.
10.	Če najdeš na-nji križempot, Ne veš, al šel bi tam al tod, Le prašaj sv6jo d&bro vest,
Sej krajnsko zna — pa bod' ji zvest.
11.	Kje neki steza v grob peljii? Ta se zgrešiti pač ne da;
Po nji vsi hodimo vsak dan, Na nji počivamo vsak dan.
12.	Al unstran gr6ba se zdeli, Na levo, desno tam derži; Na ktero si boš nagnil vest, To pojdeš — tega bodi svest.
1845.
2. Pepelnična.
1. Pomisli, človek, de si sad prahu, De va-nj verniti se je tvoj namen, In de pod soncam vse je rop begu, De bo vesoljnost clo kdej časa plen. Krestomatija slov.	19
2.	Neznan je tu počitek, ptuj pokoj, Kjer sonce meri nam kratkobo dnev; Minljivost bije že svoj strašni boj
S prirodo, kar je svet domija rev.
3.	Le enkrat cvete roža, ia nikdar Se več ne verne njen begljivi cvet; Na nje cvetila pust, razdert oltar Obeša vence pomlad drugih let.
4.	Ko zbežno val hiti tje v okean, Tak hitro zbegne detešce z igriš; In val, detešce in igriša plan Raznese časa vijorepna piš.
5.	Tu puša mož otroku pol skerbi, Tam gre počivat sivček, sonca sit; Kolovrat bitij vedno se verti — Pa le motoz mu je nardaljši nit.
G. Kaj veš, če ne boš zdihal poln solza Tam, kjer poji te zdaj veselja zbor; Vse, kar miluješ, čislaš v dnu serca, Ti vtegne vzeti jutro rani zor.
7.	Naj ččlo venča venec ti kraljev, Al brije piš naj krog beraških las, Ne gleda smert na čast, ne loči rev; Enako gre berač in kralj k nji v vas.
8.	Enako tare kron demantno vez, Ženinov vene, nevestin šapel zlat; Na en kiip meče žezlo, bergljic les, Beraški plajš tik na kraljev škerlat.
9.	Edin'ga ne zadene smertna ost, Naj bo še bolj napeta nje tetiv; Kristjanstva blagodarni cvet — krepost — Bo saboj vzel mem smerti mlad in siv.
10.	Tedej pomisli, ljubček svetnih klam, Ki ceniš strast in radosti razsaj:
De, vjet v goljufne zanjke hudih zmam, Na prah le zidaš, kjer si staviš raj.
11.	Naj bo v spomin današnji ti pepel: Le bogoljubu ptuj je groba strah,
De le krepost mem smerti bodeš vzel, Kdar strast in slast zdrobila se bo v prah.
3. Enako naključje.
1. Kolikrat pač pevec poje Tak okroglo in veselo, Pa mu skrivna solza lije Dol' na lice obledelo.
4. Vse posluša njega petje, Ah, in vse je zveseljeno,
Pa kar revež v pesem sklada,
Serce ne ume nobeno;
2. In druhal, krog njega zbrana, Pesmi radostno posluša; Sej, kar serce mu ujeda, Nja britkosti ne okuša.
5. Sej nobeno ne občuti Mirokradne prebritkosti, Ki jo spleta v svoje pesmi Miloslušljive sladosti.
3. Tak prepeva v kletki slavec, Kdar od zunaj pomlad sije In po berdih in ravninah Svobodo in radost lije.
6. Pevec-slavec, slavec-pevec Verstnika sta pač v težavi; Oj, da b'la bi na vse veke Tudi verstnika si v slavi!
1855.
73. France Malavašič.1
1. Sanje cesarja Rudolfa I.
1.	Na Dunaji v poslopji mogočniga cesarja Veselje s krepkim glasam v zlate strune vdarja In s hvalo povzdiguje junakov hrabre dela,
Ki Avstrija med svoje jih vedno bode štela.
2.	Le cesar Rudolf milo prijatle pogleduje, Serce se mu z britkostjo u persih razpokuje; Še enkrat zlato kupo na zdravje vsili povzdigne Ter blagovoljno rčče, ko pevcam molk pomigne:
3.	.Junaško dal je zmago gospod nebes in zemlje, Ki kraljam krone kuje in kraljam krone jemlje; Spodobi se hvaležnost za zmago mu skazati,
Pa mertvim tudi bratam pomilovanje dati!"
4.	In bile so besede te sveto vsim povelje,
V	molitvi na kolenih puhte vsim vroče želje
V	višave zdaj nebeške za vero, dom, cesarja, Za terdin mir dežele, za dušo Otokarja.
5.	Ko polnoči odbije, že v spanji vse počiva, Le cesar Rudolf sam še britke solze preliva;
Sej rad bi dal cesarstvo, rad zgubil svojo zmago, De bi le Otokarju spet vdihnil dušo drago.
6.	In ko dremota perva oči mu solzne zveže
In pervo sladko spanje na dušo se mu vleže, Mu zdi tako se živo, kralj Otokar de vstaja In serčno kakor bratec desnico mu podaja.
7.	Kot v jasni n6či luna se po obzorji zlije, Tako se u poslopji svitloba zdaj razvije, In korov glasno petje mu oznanuje hvalo, De serce blago v sanjah se mu je radovalo.
8.	In iz svitlobe jasne podoba Otokarja Prijazno se izsnuje in stopi pred cesarja,
V rokah 'ma vejco oljke, iz oljke vene na glavi, In z milim glasam sprave cesarju milo pravi:
9.	»Gospod je s tabo, Rudolf, in on je večna slava! Iz groba se povernem — pri tebi le je sprava! Duh krepkih me narodov prebudil je iz spanja, Sladak pokoju duše kot r&sa pomladanja.
10.	O vodi jih po poti, po kteri se pravica Sprehaja večno terdna, nezmagana kraljica;
In terdna bo v narodih ti v tvojih v vek podpora, De vsak naklep sovražni razkrušiti se mora.
11.	In davno že po tebi u časov skrivnim teku Bo v tem sedel posldpji u mira zlatim veku Vnuk moder in pravičen — narodov vsih veselje, Ki bo imel za blagor vsiga človeštva želje.
12.	In rod bo tvoj Evropa še mnogo let častila, Ker vedno le od njega se bo modrosti učila. Na, vejico te oljke, vse sprave žlahtni kamen, Ohrani rodovini jo svoji — Amen! Amen!"
13.	In v pokoj duh se spravljen spet Otokarja verne, Razšle so se nad grobam njegovim megle čeme; Stoglasnih korov petje napolni visočine:
,0 blagor, blagor vnukam Rudolfa rodovine!"
1847.
2. V spomin barona Žig-a Cojza.
Vem, de pomorje je vtihnilo
3. Zakaj vtihnilo je pomorje? Zakaj se radovalo ogorje,
In vse valove svoje milo
Zibalo na teržaški breg;
De je gromel v Bohinji jek? Odgovor da vam Terst, Gorensko, Odgovori vam vse Slovensko,
Vem, de ogorje je gorensko
Se radovalo po slovensko,
Gromel de je v Bohinji jek:
Odgovori vam celi vek!
Ko blaga nam je rojenica, Vsih blagodušnih tovaršica,
4. Kar mertvo je poprej ležalo,
Kar večno bi pod zemljo spalo,
Poslala Žiga ver liga,
Poklical Žiga je na dan: De Vodnik in Kopitar sluje, De Ind železo naše kuje —
Res, de iz laške korenine, Prijatla vunder domovine
In pa serca slovenskiga.
To storil Žiga je poslan.
5. Zato se danes še pomorje Raduj, gorensko ti ogorje
Iz jekla njemu vence kuj; Ti pa, modrica domovine, Zanesi med vse svoje sine Ime in s slavo ga osnuj!
3. Spomin in up.
1. „Kam, oče preljubi, se tako mudi? 2. Tako znad Triglava čarobnih verhov
Kaj goni vas tako viharno?	Donelo je iz svitle meglice,
Oh, sever pred hišo nemilo buči,	O blisku in gromu jek čudnih glasov
Da skoraj mi serčice mlado duši,	Gre dalje v šumenju penečih valov
Brez vas mi ostati ni varno!" —	Voda in v šumljanju vodice.
„„Dete nježno, sinček mili,	Zdrami se! — Kak reka vabi
Krepko stoj, razmotri se;	In vodica, ki šumlja;
Iti moram, tek me sili:	Iti mora, ne pozabi,
Ti kraljuj zdaj — zdrami se!"	Vse naprej, kar moč ima!
3. In ura odbije, vsuše se vode, Meglica preide s Triglava: Oblaki, meglice, šumeče vode V spominu že jutro še komaj žive, Up — dete — ga nam namestava! Toraj z upom napredujmo, Pozdravljujmo nove dni; Le naprej, naprej! to čujmo, In da modri Bog živi!
1859.
74. Lovro Toman.1
Iz ..Glasov domorodnih". 1849.
Zagovor.
1.	Zmiraj najde se še kteri, Ki prostost na vatle meri,
Posvaruje skerbno me, De pustim naj pesmice, Ki svobodo preslavitno Povzdigujejo očitno.
2.	Bratic dragi, kaj začeti Serce hoče, kaj zapeti
Vender druziga, kar zna. Kar življenja zgodba ga Le navdihje, ga prežari, De poječe v strune vdari?
3.	Alj zamorem zamolčati, Mertvo v sebi zakopati.
Kar se silno prebudi,
Kar mi vnema žarno kri, Kar požgati serce hoče, Serce mlado, živovroče?
4.	Glej, kot morje se vzdiguje, Na ostrove vale bljuje,
Kviško rase njega plan;
Ti pogon je čudni znan Basti vodniga obzira, Kaj ga zbuja, kaj navira?
5.	To morbiti lune mile Čudne so moči storile,
De voda nakupni liv Se prebuja v brezdnu živ? Alj so vednosti ti dane, Zjasniti moči neznane?
6.	Glej, natok nehavši mine, V brezdna temne globočine
Hitro val polega zdej Se v obmerje morskih mej; Tolažiti kaj sirove More spenjene valove?
7.	Kadar pride čas rasenja, Kadar pride čas padenja,
Vzdigne se in pade val. Nikdar moči ni obstal, Moči vse prebudni zgorni, Moči stvarniku pokorni.
8.	Večni serce mi podaril,
V njem je pesmice ustvaril In naročil on je sam Mojim serčnim pesmicam, De svobodo preslavitno Naj vzdigujejo očitno.
2. Tri rožice.
1.	Mati lepa, mlada mati, Sprehajaje se po trati,
Plete kite venčike; Mali sinček, sinček zali Krasne kite, vence hvali, Za-nje terga rožice.
2.	„Pleti meni tudi kite, Vence z zalih rož povite,
O predraga matica!" Tak veselo sinček prosi, Zbira rožce, vkup jih nosi, Kar narlepših le zazna.
3.	„Gledaj, gledaj, ah! rudeče, Žarnojasne in goreče,
Glej cvetlice, mati, glej! Svitle ko zlate kresnice, Žarne ko neba zvezdice, Kak se zovejo, povej!"
4.	, Sinček, rožce te rudeče, Žarnojasne in goreče
Maki so zarudeni; Tak ljubezen v sercu vneta Mora biti tvoja sveta Za domače vse reči!"
5.	Sinček skoči, krog pogleda, Kar mu kroglovita, bleda
Zabliši cvetličica. „Mati ljuba, vidiš te-le, Bolj ko merzli snežec bele, Krila tak nedolžniga?"
6.	.Sinček mali, rožce te-le, Bolj ko merzli snežec bele,
Imenujejo se slak. Tvoje serce ptuje zlobe, Ptuje želje in hudobe Mora biti čisto tak!"
7.	Rožce druge krog išeči. Od veselja hrepeneči
Sinček k materi hiti: „Ko nebesa večne slave, Mati, glej cvetlice plave, Lepših, oj, gotovo ni."
8.	„Ko nebesa večne slave, Te cvetlice čisto plave
Lepe so plavičice. Kakor zvezde neba cesti, Moraš biti vedno zvesti, Vreden sin Slovenije!"
9.	Serčno reče, rožce zveže, Sinku jih na serce vleže,
Jasno vzdigne mili glas: „Mali sinček, sinček zali, Zvesto ljubi, zvesto hvali Rožce te, življenja čas!
10. V žitu zvesto vkup rasejo, Z njim objete, z njim padejo,
Kadar serp odseka jih; Tih zato vzemite znakov, Kar vas serčnih je junakov, Na Slovenskim rojenih.
11. In ko vlečejo težave
Se brez mira, se brez sprave
Nad preljubo materjo, Z njo junaško se deržite, Jo rešite, z njo padite, Ak zapusti jo nebo!"
3. Človek
1.	Kar drevo brez zalga cvetja, Brez klasovja lepo žito; Kar je ladja brez zavetja Gnana v jezero serdito;
2.	Kar planjava je pobita Od vremena, toče sile;
Kar je dan brez sonca svita, Kar je noč brez lune mile;
3.	Kar polja brez rož cvetečih, Brez snega narviši gore; Kar devica brez rudečih Lic, čistosti jasne zore;
4. Moje
1.	Kdor bere moje pesmice, Naj misli, de so rožice, Ki bodo lepši razcvetele, Od sebe slajši duh puhtele, Ko gnale bodo cvetnice.
2.	Kdor bere moje pesmice, Naj misli, de so tičice, Ki bodo viši gor zletele, Ko bodo krasneji imele In urniši perutice.
3.	Kdor bere moje pesmice, Naj misli, de so kapljice, Ki bodo vkupej zašumele, Naprej, naprej ko val hitele, Ko zderejo zaturnice.
12. Serčni govor sinka vname, Besediti vneto jame:
, Mati, ljuba matica, Rožce bodo povenele, Alj za vek so želje vnele, Slavne želje v dnu serca!"
rodoljubja.
4.	Kar podložni brez povelja, Brez očeta so sinovi; Kar nebesa brez veselja, Brez vladarja vsi svetovi:
5.	Oj, to človek brez iskrene Je ljubezni domovine, Ki, če žalost jo zadene, Zapusti jo, de pogine;
6.	Jo izdaja, zaničuje, Le za ptujstvo moč potrosi; Ki ni vreden, de varuje, De ga v sebi dalj še nosi.
pesmice.
4.	Kdor bere moje pesmice, Naj misli, de so iskrice,
Ki so se v mladim sercu vnele In bodo žarneji gorele, Ko vplamijo jih sapice.
5.	Kdor bere moje pesmice, Naj misli, de so samčice Zaperte skoraj ovenele, Ker revce niso smele Zapeti 'z skrivne izbice.
6.	Kdor sliši moje pesmice, Naj misli, de so strunice, Ki bodo vedno glasno pele Čast, slavo materne dežele, Slovenje, drage ljubice.
brez
75. Peter Hicinger.1
a) Pesni.
1. V spomin sv. Cirila in Metoda. ■
Kdo sta častita moža? — Je podoba ko Grecije mnihov; Ino pa vajno blago? — Bukve helenske so skor.
»Klicali naju," povesta, „so knezi slovenski; neseva Vero, pa knjige svete, kakor umevne so jim."
5 Draga sta brata, Ciril pa Metodi! Kako zaželeli Vaju Sloveni so že, slišati božji poduk.
O pač kmalo prišla sta tje do meje Slovenje, Jela cveteti lepo vera je Kristusova.
Zaliga sadeža rast pa vihar polnočni zatare;
10 Kjer zgol ptujci dero, ptuj je še daljni Sloven.
Zdaj med ljudstvo novo zasejati besedo nebeško, Pride sem Italijan, bliža se tudi Bavar.
Ali po rodu le-teh ni jezik, umeti ne more Lahko Sloven besedi, vnet za resnico pa je.
15 Vama neznana pa ni govorica, preblaga Slovena, Glas mu je vajnih ust kot materinski sladak.
Zbrati za vama hiti pod znaminje križa se narod, Srečno nebeški si mir v vajnimu vodstvu dobi.
Z glasi domačmi Bogu čast daje ko Grek pa Latinic;
20 Kar razodel je Gospod, bere po svoje celo.
Če za viši edinost tu Sloven se k latinšini druži, On ne pozabi nikdar, kar se po vama je učil.
Sveta moža, še prosita za rod, ki sta kdaj ga vodila, V njem duh vere de bo vedno nezmagan ostal.
1847.
2. Novo in staro.
1. Dan se za dnevom
4. Kmetič poskuša Kmetvati bolje,
Dalje pomika, Leto za letom Lahno poteka.
Manj si ni vmišljal
Modri Egipčan.
2. Staro odstopa, Stvari se novo, Vendar se vrača Vedno še staro.
5. Stavbe prostrane Stavi umetnik, Gleda pa v zglede Glavnega Rima.
3. Svetlo zdaj sije Solnčice mladim, Gorko pred grelo Glave je sivčkom.
6. Mnogo spreminja Mestnik obleko, Staro pa suknjo Samo prevrača.
7. Celo že citre Cene so nove, Pesnik še poje
9. Naj pa kdo najde Novega res kaj, Pot mu napravlja Prednikov delo.
Pesme s Homerjem.
8. Slikar tu stvari Slavno podobo, Zad se ozira
10. Svoja naj slava
Staremu bode, Nič se ne znižaj
Zmiraj v Apela.
Novega vrednost!
1854.
b) Začetki keršanstva pri novih slovenskih naselnikih.
V nastopu sedmega stoletja so novi slovenski naselniki že po vsi Panoniji, po Noriku in po delih Istrije in Venecije bili razširjeni. Po njih se je nekdanji sredozemeljski Norik imenoval Slavinija ali Slovenija, tudi Karantan ali Korotan, prejšnja posavska Panonija se je zvala Slovenska stran, Karniola pa se je 5 glasila Krajna, in namesti stare Karnije je nastopila Furlanija. Slovenci so bili Avarom podložni mnogo let, dokler njihovega jarma niso mogli več prenašati; hrabri Samo se jim je ponudil za vojvoda krog leta 624. ter jih je oprostil težke sužnosti. Skozi 36 let jih je srečno vladal, branil tudi pred močnimi Franki ter 10 zmagal njih napad; pa po njegovi smerti so si Avari zopet moči povzeli in so bolj ali manj nadlegovali Slovence.
Med tem so Hrovatje in Serbi došli od severnih strani iz zatatranskih krajin ter so leta 634. do 640. se naselili o meji posavske Panonije, v gornji Meziji in Dalmaciji, poleg doljne Save 15 do Jadranskega morja in so tako Slovence omejili od južne po-krajne. Od zahoda so Longobardi stegovali svoje gospostvo do Soče in do Zilje, v Primorji so greški cesarji še obderžali oblast; ondašnji del Slovencev je bil tedaj tistim podložen. Zoper Avare in njihove stiske je pozneje krog leta 740. korotanski vojvoda 20 Borut poklical Bavarce v pomoč, s tem pa je tistim in posredoma Frankom prišel v pokoršino. Karol Veliki, frankonski kralj, si je leta 774. z Longobardijo vred popolnoma osvojil tudi Furla-nijo, leta 777. z Bavarijo vred Korotan, leta 789. pa Krajno in Istrijo in leta 799. po osemletni vojski vso Panonijo ali Avarijo. 25 Tako je bila s koncem osmega stoletja vsa slovenska zemlja v oblasti Frankov.
Za nove neverske naseljence na slovenski zemlji so bili kri-stijani, ki so se od poprej še ondi obderžali, nekakošen kvas, kterega se je časoma vse ljudstvo navzelo in tako božjemu kra- 30
ljestvu pridružilo. Za južno stran je bila akvilejska cerkev, čeravno po razcepljenji bolj ob moč djana, vender zmiraj kakor svetilo na viharnem moiji; po soedinjenji z rimsko cerkvijo pa so ondašnji patriarhi tudi bolj krepko začeli delati za popolno 35 zmago keršanstva zlasti na južni strani dereče Drave. Vender se o tej reči le malo posebnih naznanil nahaja. O Ljubljani, ki je nastopila na mesto stare Emone, se terdi, da se je cerkev s. Petra še iz pervotnih časov ohranila, in da je bila cerkev s. Nikolaja v sedmem stoletji sozidana. V Lurni ali stari Tibur-40 niji se naznanuje, da je patriarh Janez ali Kalikst v dneh papeža Zaharija in frankonskega kralja Pipina, to je krog leta 750. posvetil kapelo sv. Petra. Posebno se hvali s. Pavlin, ki je bil patriarh v dneh Karola Velicega od leta 776. do 802. On se je veliko trudil zoper krivoverstvo tistega časa, je bil zategavoljo 45 kot papežev namestnik na cerkvenih zborih v Gahih, Frankobrodu in Reznu leta 789., 792. in 794., je tudi imel cerkvene shode za svojo metropolijo v Forojuliji ali Starem mestu leta 796. in v Altinu leta 799. ter je zraven spisal pravoverskih bukev zoper krive zmote. On je tudi si prizadeval za evangeljsko oznano-50 vanje; s tem je korotanske ljudstva v podravji in sosedne narode pripeljal k Kristusovi veri.
Kar se tiče južne slovenske strani, so gotovo tudi teržaški škofje imeli delež o spreobernitvi neverskih Slovencev, kolikor se zlasti tiče za Primorje in Kras in Pivko ; med njimi so za ta 55 čas znani škofje Gavdenci leta 680., Janez leta 759. in Mavrici leta 766. Tudi od hrovaške strani je utegnil doiti kak vpliv za boljše uterjenje keršanstva med Slovenci; zakaj Hrovatje so bili že v dneh papeža Janeza IV. in greškega cesarja Heraklija krog leta 640. soedinjeni s keršansko cerkvijo po mašnikih, ki so bili 60 iz Rima poslani.
Kar je slovenske zemlje na severni strani dereče Drave, ondi je bilo za ponovljanje ali vpeljevanje keršanske vere toliko težje, kolikor huje so Avari svojo divjo silo razprostirali. V starem Lavreaku, odkodar bi bila luč s. evangelija utegnila svetiti čez 65 noriške hribe, škofje niso imeli varnega mesta; Erhanfrid in Otgar, ki sta ondašnjo cerkev vladala v 1. 606. do 639., sta mogla iskati pribežališa v Pasavi, in ravno tako Brunon, škof za 1. 639. do 689. V ta kraj je škof Vivilo za vedni čas prenesel svoj sedež, preden je bil Lavreak leta 737. popolnoma razdjan; tako pa se 70 je mesto keršanskega uka dalje odtegnilo od slovenske meje.
Yrendar zdaj je pa drugo mesto tehtno postalo za spreober-nitev slovenskega naroda v severni strani, namreč Solnigrad, ki ga je s. Rupert, poprej škof v Vormaciji poleg Rajne, pozidal iz razvalin stare Juvavije. Ta evangeljski mož je prišel leta 696. na Bavarsko do vojvoda Teodona, je ondi mnogo se trudil za 75 vterjenje keršanske vere, potem pa je potoval poleg Donave memo Lavreaka do panonske meje. Se zopet vernivši, je prišel do razrušene Juvavije ter je ondi vstanovil svoj sedež; sozidal je najpred cerkev s. Petra, potem samostan za minihe in še dru-zega za nune. Nadalje je potoval po deželi okrog, je poterdoval 80 vernike, stavil cerkve in posvečeval mašnike; obhodil je tudi gorate strani in prišel čez visoke Turove ter sveto vero oznanoval Slovencem. Došel je do korotanskega vojvoda, je po njegovi prošnji mnogo ljudstva spreobernil in kerstil; tudi je več cerkev posvetil in mašnikov razposlal. Celo do celjskega mesta, se pri- 85 poveduje, da je prišel, ondi vzdignil sv&tinje s. Maksimilijana, škofa in mučenca, in poderto cerkev popravil in posvetil. Potem se je povernil na Bavarsko ter je umeri krog leta 718.
Za s. Rupertom je sledil njegov učenec Vital na škofovskem prestolu; neverni Slovenci so takrat priderli v solnograško do- 90 lino ter so med drugimi razdjali cerkev s. Maksimilijana. Kaže se, da je tudi po korotanski deželi nastopila nova stiska za ker-šansko vero, zlasti ker so Avari ondašnje Slovence hudo nadlegovali; komaj postavljene cerkve so utegnile zopet poderte in mašniki pregnani biti. Silna nadloga je storila, da je korotanski 95 vojvoda Borut krog leta 750. Bavarce poklical na pomoč; bavarski vojvoda Odilon je sicer pregnal Avare, pa je deželo spravil pod svoje gospostvo. Ta zveza korotanskih Slovencev z Bavari je vender bila na duhovno korist malovernemu narodu. Borutov sin Kakat ali Karast in stričnik Ketimar sta bila po keršansko 100 izrejena na Bavarskem in sta potem keršanstvo podpirala v svoji domovini; s Ketimarom je prišel tudi mašnik Majoran v deželo krog leta 753.
V tistih dneh je bil s. Virgili škof v Solnemgradu; tega je čez nekaj časa prosil korotanski vojvoda, naj bi obiskal njegovo 105 ljudstvo in tisto v veri bolj poterdil. Ker je apostolski mož sam drugod imel opravilo, je poslal svojega podškofa s. Modesta in z nj'jn več mašnikov na Korotansko; tedaj so bile na mnogih krajih cerkve posvečene in duhovni pastirji postavljeni, zlasti pri Gospej sveti na mestu starega Viruna, v Liburniji ali ne- 110
kdanji Tiburniji v gornji podravski dolini in v Undrimah v gornji pomurski dolini. Po smerti s. Modesta je bil v Korotansko poslan mašnik Latin in za tistim drugi mašniki; pa večkrat se je med narodom vzdignil upor zoper sveto vero, in oznanovavci s. evan-115 gelija so mogli bežati. Celo huda vstaja je bila po smerti vojvoda Ketimara, tako da več let ni bilo nobenega mašnika v deželi. Ko je novi vojvoda Valduh leta 769. ljudstvo nekoliko pomiril, je s. Virgili zopet poslal mašnika Hajmona in za tem še druge duhovne pastirje na korotansko zemljo; tako se je ker-120 šanska vera časoma dobro vterdila med ondašnjimi Slovenci. Med tem pa je sv. Virgili sam na drugi strani se trudil za razširjenje Kristusove cerkve; prehodil je kraje na severni strani visokih Turov do panonske meje, kjer se je takrat tudi mnogo Slovencev nahajalo, in je oznanoval nebeške resnice. Po njego-125 vem nasvetu je bavarski vojvoda Tasilon leta 777. vstanovit Kre-miški samostan blizo .nekdanjega Lavreaka. da bi keršanska vera v tistih straneh imela boljšo podslombo; razun druzega je dal temu samostanu več slovenskih družin v last.2 Ravno ta vojvoda je že poprej leta 770. Atonu, šarniškemu opatu, daroval in 130 verh tega Aribonu, frizinškemu škofu, izročil kraj Indijo ali nekdanji Agunt v Bistriški dolini, in sicer iz tega namena, da bi evangeljski oznanovavci odtod neverni slovenski narod na pot resnice vodili. Tako je Slovencem tudi ondi, kjer so najdalje segali v severji in zahodu, se odperl pristop v keršansko cerkev. 135 Vender ta čas je izhodna stran še pod jarmom grozovitih Avarov zdihovala, in apostolskim možem je bila ondi pot zaperta za oznanovanje s. evangelija. Zmaga čez ta divji narod, pri kteri so Frankom tudi zahodni Slovenci pomagali, je proti koncu osmega stoletja tudi ondašnji revni stan na boljše obernila. Ta-140 krat je Arnonu, ki je bil leta 785. za s. Virgilijem kot nadškof prišel v pastirstvo solnograške cerkve, Karol Veliki sporočil, naj ljudstvo v nekdanji Panoniji med Dravo, Rabo in Donavo osker-buje z naukom in cerkvenim opravilom. Tedaj je pobožni nadškof leta 798. potoval v slovenske strani, je v veri poterdoval 145 ljudstvo, posvečeval cerkve in odločeval mašnike; tako se je ondi pokazalo veliko koristi. Da bi se pa duhovno pastirstvo med slovenskim narodom bolje opravljalo, je bil Teodorik za podškofa postavljen; izročena mu je bila vsa korotanska zemlja in vse po-krajne na severni strani reke Drave do njenega iztoka v Donavo. 150 Ker so pa poprej ne samo v. južni, temuč tudi v severni po-
dravski strani akvilejski višji pastirjj imeli višjo cerkveno oblast, se je zategavoljo patriarh Urs pritožil zoper nadškofa Arnona, ta pa se je zavračeval na odločbe papežev Caharija, Štefana in Pavla; tedaj je cesar Karol pravdo leta 811. tako razločil, naj Drava mejo dela med akvilejsko in solnograško cerkvijo. Ko je pozneje 155 patriarh Maksenci o ravno tej reči delal nove ugovore, je cesar Ludovik leta 820. poterdil poprejšnjo razločbo, in tako je ostalo do novejših časov.
V Solnemgradu je za Arnonom sledil Adelram v nadškofiji leta 821. ; on je za Teodorikom postavil Otona za podškofa v 160 korotanski strani in njenih pokrajnah. Luipram, ki je prišel leta 836. na solnograški stol, je zopet odločil Ozvalda ravno tako za podškofa; on je tudi posvetil cerkev v čast Mariji devici v Zalavaru, kjer si je bil panonski knez Privina sozidal terdnjavo; tudi je ondi vstavil mašnika Dominika, po njegovi smerti pa 165 Svarnagala. Dalje so bile še druge cerkve sozidane in posvečene, namreč nova lepa cerkev v Zalavaru in druge v Pešnici, v Ptujem, v Lendavi, v Kiseku, v Pečuhu in še po raznih krajih; cerkev v Sabariji ali Subotišči pa je še od poprej ostala. Lui-pramov naslednik v nadškofiji je bil leta 858. Adalvin; listi je 170 sam prišel v Zalavar, kjer je bil takrat Kocel knez namesti svojega očeta Privina, ter je ondi obhajal cerkveno opravilo in postavil nadmašhika Altfrida in pozneje Rihbalda. Dalje je posvetil cerkve v raznih krajih, namreč v Stradah, v Malem Gelji, v Jablanici in še drugod; tudi je po vseh teh krajih odločil lastne 175 mašnike. Vse te naznanila kažejo, koliko da je bilo keršanstvo v sredi devetega sloletja uterjeno tudi v izhodni strani slovenske zemlje ah v nekdanji Panoniji. Hvala zavoljo apostolskega djanja med Slovenci pa gre še deloma frizinškim škofom iz Bavarskega. Tisti so namreč memo Indije ali Intihe v Bistriški dolini pozneje 180 v devetem stoletji razun druzih posest še dobili cerkev Marije device na Otoku, s. Petra pri Liburniji, v Pusarnici in na Gornji Beli v Korotanu; in njim ni bila skerb samo za množenje časnega, marveč tudi za dušni blagor ljudstva. Ravno v arhivu frizinške cerkve so se našli najstarji spominki slovenskega jezika, 185 namreč daljša in krajša očitna spoved in cerkven govor; po vseh znamnjih se razodeva, da so ti spominki že iz devetega in desetega stoletja, ali iz dni frizinških škofov Hitona od leta 811., Anona od leta 855., Valdona od leta 889. in dalje Abrahama, kteremu je bila leta 974. darovana Loka na Krajnskem.	190
V dosedanjem razlaganji je bilo mnogo cerkev imenovanih, ki so se po raznih krajih na severni strani dereče Drave nahajale že v devetem stoletji in so tedaj vredne, da se v spominu ohranijo. K tem bi se utegnile še pristaviti cerkve v Trebnem, 195 v Ojstrovici, v Bitrinji, v Brezjah, na Kerki, v Mozirji, v Gur-nici, v Velkovcu in pri S. Andreji v Labantski dolini, vse na ko-rotanski zemlji, ki se imenujejo v listinah kralja Arnulfa iz let 888. in 890. Iz južne strani slovenske zemlje, ki je večjidel stala pod akvilejskimi patriarhi, se pogrešajo tako obširne naznanila 200 iz tistih časov o posameznih cerkvah. Kralj Karoloman je sicer leta 879. v posebni listini patriarhu Valpertu poterdil vse posesti akvilejskega patriarhata, tudi zraven oblast čez podložne kerstne in glavne cerkve po imenu; pa tista listina je le pomanjkljivo naznanjena, da se imena teh cerkev ne morejo vediti. Vender po 205 druzih znamnjih se zamore soditi za mnoge stare cerkve, ki so se že nahajale v devetem stoletji. Tako na Kranjskem v Ljubljani pri S. Petru, v Loki, v Kranji, v Badolici, v Cerkljah, v Mengšu, v Kamniku in v Cerknici. Dalje v Slovenski ali Posavski strani pri S. Vidu poleg Zatičine, pri Beli cerkvi, v Kerškem, v Trebnem, v 210 Ribnici in v Metliki; potem v Slovenjem gradcu, v Celji, v Žičah, v Pilštanji in na Laškem. Na Korotanskem pa tastran Drave v Beljaku, v Rožeku, v Ukovem, pri S. Mohoru, pri S. Zenonu v Kapli in pri S. Mihelu poleg Pliberka. Še dalje na Furlanskem ali v nekdanji Karniji pri S. Petru poleg Soče, v Divinu, v Solkanu, 215 v Kanalu, v Volčah, v Bovcu, v Tominu, pri S. Vidu na gori in v Vipavi; potem na Istrijanskim v teržaški škofiji v Mujah, v Buzetu, v Jelšanah in v Slavini; v koperski škofiji pa v Piranu.
Po takem načinu je bilo keršanstvo med slovenskim narodom tastran in unstran Drave o polovici devetega stoletja že 220 na vse strani obilno zasajeno; neverstvo in malikovanje je bilo odpravljeno. Vender spreobernjenci še niso bili toliko vterjeni v veri, ker oznanovavci s. evangelija, zlasti nemški, dostikrat niso dostojno razumeli njih jezika; v dušnih potrebah se ravno za-tegavoljo niso mogli lahko posvetovati s svojimi duhovnimi pa-225 stirji. Tedaj se lahko sodi, koliko si je ljudstvo želelo tacih uče-nikov, kteri so mu znali v domačem jeziku govoriti; ta želja je posebno obveljala unstran Drave v nekdanji Panoniji, kamor so mašniki iz Bavarskega najbolj dohajali. Tu sta prav po višjem naklepu dva brata prišla hrepenečemu ljudstvu na pomoč, namreč 230 ss. Ciril in Metod.3	Zlati Vek 1863.1
76. France Svetličič.1
1.	Vprašanje.
1.	Po suhim produ kupec milo gleda, Ko z ljutim morjem ladja se vojskuje; Po soncu noč in dan jetnik zdihuje, Ki ne najde v ječi njega sleda.
2.	Vesel pozdravi romar dom soseda, Zad kteriga se mu njegov vzdiguje; Sladkost počitka kmet si obetuje, Ko se budi na nebu zvezdic čeda.
3.	Zakaj človeka merzel pot oblije, Ko čuti, de bo kmalo ura bila, Ki ga popelje v večno domovino,
4.	Kjer ni vročine, burja kjer ne brije, Kjer bolnim sercam teče vir zdravila, Počitik trudnimu bo dan v lastino?
-.	1847.
2.	Minljivost.
1.	Ko spred pene pena zgine,	4. Akoravno pa terdnjave Ura uri se ugane,	Zidane se razvalijo, Dan za dnevam v noči mine,	In gor plešastih višave Teden memo tedna plane.	Strel in mraza se drobijo,
2.	Mesci, leta ko valovi	5. Vunder, človek, list na veji, V pretečenost se dervijo; Misliš vekomaj živeti,
Čas pomigne, in rodovi	Biti vedno visokeji
Ko dim v zraku se zgubijo.	Ino nikdar persteneti!
3.	In kar rod za rodam dela,	6. Tode, alj prek misli te-le Čas natihoma podira; Čas odmerjen ne poteče? Mest posutih versta cela Ali smert ti veke cele:
Ti resnico to podpira.	„Idi z mano!" ne porčče?
1852.
3. Življenje.
1.	Stoje pri morji, gledal sim valove, Ki težko ladjo kakor list so gnali Pred sabo in jo sem ter tje metali, Kot meče kmet omlačene snopove;
2.	Sim vidil, kak spodjedene bregove Spod nog so spotama mi požirali, Da bi mornarjem trudnim izkopali Tik brega zaželjeniga grobove.
3.	In nekaj mi je djalo: Cas življenja Je pot čez morje ljuto, valovito, Ki utopljenih ni in ne bo sito.
4.	Po njem ne hodi nihče brez terpljenja, Ker vsim, ki išejo zavetja sreče
Na njem, sovražna sapa proti vleče.
1852.
4. Čud
1.	V deželi daljni, kjer izhaja
Rumeno solnce zad gore, Ko se pri nas za goro maja, Za čudno jezero se ve.
2.	Na dnu njegovem, ak ne dije
Nad njim nobena sapica, Se kraj tak krasen ti odkrije, Da zemlja nima lepšega.
3.	Gorice z doli se verstijo,
Dobrave senčne s travniki, Sadu drevesa se šibijo, Cvetlic nagledati se ni.
4.	Ak pa pozabiš, kak globoko
So te cvetlice pod vodo, In stegneš derzno svojo roko, Da bi utergal njih eno:
5.	Ko trenil bi z očmi, ti zgine,
Je vsa podvodna krasnost preč, In spod skaljene globočine Se dno ne da ugledat' več.
15 jezero.
6.	Kot krije voda ta dno krasno,
Ki raju skor enak je svet, Zagrinja meni dobo jasno Mladosti mrak preteklih let.
7.	Skoz njega gledam tje v ravnino,
Ki sem otrok po njej skakljal, Tje v trato, hribec, breg, melino, Kjer sem z otroci se igral;
8.	Tje v senožeti, tje v steržine,
Kjer sem kadaj cvetlice bral, In branja truden brez blazine Na golih tleh sladko zaspal.
9.	Ak pa želim si omladeti,
Želim si biti spet otrok In vidim, da mi preleteti Prepada ni — je preširok:
10. Se jame redki mrak gostiti, Se dela megla pred očmi, In srečnih krajev razločiti Mi tame več mogoče ni.
1857.
5. Zg-ubljena zvezda.
1.	Otrok z nočjo sem hodil v travo
Sedet in gledat na zvezde, Ki šle so na neba planjavo, Kot čeda ovc na pašo gre.
2.	Prijazno vsaka je sijala,
Pa ene le sem bil vesel, Le ena mi je tak migljala, Da za njo sem se ves unel.
3.	Zamaknjen v njene žarke mile
Prečul sem marsiktero noč, Ji tožil serca britke sile In zvedil nje hladivno moč.
4.	Al en večer so mi oblaki
Prevlekli višnjevo nebo, In več noči po zvezdi vsaki In tudi moji je bilo.
5.	Nebo se je sicer vjasnilo,
Sijale zopet so zvezde, Le moje viditi ni bilo, če še tak gledal sem po nje.
6.	Serca britkost utolažiti
Me v ptuje kraje gnalo je, Pa želj, zgubljeno zaslediti, Mi dano ni znebiti se.
7.	Prehodil sem kaj polj širocih,
Samotnih dolov, mest, vasi, Planin zelenih, gor visocih, Nikjer je zaslediti ni.
8.	Al so oči mi oslabele,
Al ona je ugasnila? Povejte, zvezde mi vesele, Da mine me britkost serca! —	1857.
6. Pot skozi življenje.
1.	Kot val za valom po potoku šine, Otroku, kedar sit igrač se vleže V naročje materi, ki ga pristreže, Za uro ura, dan za dnevom zgine.
2.	Mladenča srečna jasnost kmalo mine, Ker zdajci mu življenje rane reže; Prijatel mu je, ki mu jih obeže
In ga uči terpeti spečenine.
3.	Mož skerbni vihtam krepko v bran se stavi, In varje zlega rod svoj in družino,
Kot lipa cvetke, ki pod njo so v travi.
4.	Vesel, da je prenesel let vročino, Ozira v grob se starček beloglavi, Ko trudno solnce v morja globočino.
1861.
7. Slovencom.
1.	Glej, led se taja, sneg kopni, veselo Se vse budi, kar je pod njima spalo; Vse berstje, listje, cvetje je pognalo, Kar ljubo solnce zemljo je ogrelo.
2.	Po dolih, berdih vse je oživelo;
Iz germa v germ glasi se petje zalo, Na talih trat zeleno ogrinjalo Marljivo vidim letati čebelo.
3.	Kedaj pa nam došla bo doba mila, Da nas iz spanja bode prebudila, Ko topla pomlad pevke po dobravi?
4.	Kedaj bo domoljubja ogenj sveti Prešinil nas, da jamemo hlepeti
Po tem-le, kar je v blagor očetnjavi?
_ 1861.
Krestomatija slov.
20
8. Hrušica.
1.	Kedar solnce teka trudno
V	sinje morje se topi,
In njegov poslednji žarek Z mračnih hribov se gubi, Grem pod lipo, se usedem In strmim v daljavo tje, Kjer čez Hrušico visoko Stara eesta vije se.
2.	Noč zagrne zemlji lice, Glasne pevke vtihnejo, Hladne sape se igrajo
"V gostem listji nad meno, Šumotljanje njih me vabi Trudne stisniti oči, Duh zamišljen v čase davne Pa budeti me veli.
3.	Zdaj prisije luna čista, Zvezd obdana, na vrhe, Mi razsveti temne klance, Ki krivijo se v dole;
Ino jasno ko po dnevu Vidim čudne potnike Truditi po njih na goro Ino ž nje v nižave se.
4.	Vidim hrabre Galijane, Ki jih pelje Belovez, Vodja skušen, v južne kraje Po preseku ozkem čez. Vidim čete krvosrdne,
Ki jih goni mnogo let Rim ošabni, plena hlepni,
V	jutrov in polnočni svet.
5.	Vidim vojsko hoje sito, Ki iz sremskih mest zidin Žene jo nad Gordijana Nepošteni Maksimin. Vidim trume bojoslavne, Ki derejo ko vihar, Kamor stopati veli jim Teodozi, verni car.
6.	Vidim Gote črnomorske, Ki se selijo v zaton,
Da pred njih krdeli trese Se mogočni Stilikon. Vidim Hune grozovite, Ki drvi jih prek gora Spred Emone tje nad Oglej Šiba božja, Atila.
7.	Vidim silne Longobarde, Ki s pogorja se vale
Tje v ravnotno Furlanijo, Dol' na Padove brege. Vidim divjih Ogrov roje, Ki iz Tisinih ravnin Dirjajo v skok nad Hugona Mim pavijskih podrtin.
8.	Vidim Turke krvoločne, Ki pokupoma leže Pokončani v trdem boji Na planoti vštric ceste. Vidim cenjene junake, Ki vriskaje tečejo Zvršit pravdo z Benečani Pred Gradiško stiskano.
9.	Gost oblak zakrije luno, Potnikov ne vidim več, Mislim, da stoletne svade Je končal krvavi meč; Al bobnjenje in rožljanje, Ki ga čuje spet uho,
Mi je porok, da narodi Nad narode vnovič vro.
10. Hrup poneha, dan zazna se, Zlato solnce priblišči, In veselo pevka vsaka Svojo pesem žvrgoli. O da bi jim njih veselja Ne kalil prihodnji čas, Da bi nikdar jih ne glušil Bojne trombe jari glas!
1864.
-	7
77. Miha Verne. a) Čudo človeškega glasa.
Človeški glas je eden narvečih čudodel stvarnikovih. Naprava njegova je tako čudovita, da je vredna, da jo premišluje vsakdo.
Odkod nek pride, da si v stanu glas od sebe dati ? To dela naprava tvojega gerla. Majhen predor, ki v sapnik pelje, dela glas, ko se zrak naglo po njem požene. Sapnik je iz okroglih 5 hrustancev, ki so s kožo med seboj zvezani. Na svojem predoru ima pokrovček, ki se odpre, da zraku, ki se ima iz te cevi pahniti, pot napravi. Odpira pa se bolj ali manj, kakor je treba, da se glasovi ali zvuki glasa spremene in pomnože; in se zapre, kadar požiramo, da jed, ki čez-nj skoz požiravnik v želodec derči, 10 v sapnik ne more. Skušnja uči, da človeški glas lahko dvanajst polnih glasov ali zvukov daja. Po ti različnosti mora tudi sapnik v dvanajstero enacih delov razdeljen biti. In ker ste strani pre-cepljenega sapnika nek za deseti del pavca saksebi, se da iz tega zrajtati, da glas lahko razdeli polni zvuk v sto druzih, in da je človek 15 v stanu 2400 različnih glasov od sebe dati, ki jih uho še razloči.
Al po ti, dasiravno čudopolni napravi smo še malo pred živaljo. V tem še le se pokaže prednost človeka, da zrak lahko tako stiskamo, in svoj glas tako vpodobljamo, da s tem čerke in besede izrekujemo. K temu pomagajo nebo, zobje in ustnice. 20
, Zanimivo je razne glasnice premišljevati, ki jih usta popolnoma priprosto izrekujejo. Ko se čerka a izreče, je zvuk ali glas ves drugačen, ko kadar se čerke e ali o ali i ali u izrekvajo, čeravno pri vsih v enacem naglasu ostanemo. Uzrok te različnosti je nezapopadljiva skrivnost narave. Da se te razne čerke izre- 25 čejo, je treba ustno votlino razno vpodobiti. In k temu so naše usta pred usti vsih žival posebno napravljena. Celo nekteri ptiči, ki se nauče človeški glas posnemati, niso nikdar v stanu raznih glasnic popolnoma razločno izreči. Zato je njih posnemanje v tem obziru sila nepopolno. Soglasnice izrekovati nam pomagajo 30 trije telesni udje: ustnice, jezik in nebo. Pa tudi nosa je k temu močno treba. Če se zatisne, ni moč nekterih čerk izreči, ali saj ne razločno in razumljivo. Očiten dokaz čudovite naprave naših ust, po kteri smo v stanu besede izrekovati, je brez dvoma tudi to, da se človeški umetnosti še ni poneslo, človeški glas s ka- 35 košno strogo ali mašino do dobrega posnemati. Petje se posnema, toda brez vsega včlenovanja zvukov in brez vsega raz-
20*
ločka raznih glasnic. V mnozih orglah je neka pisal, ki ji človeški glas' pravijo. Al navadno daja le zvuke, ki se glasnicam 40 ai ali ae bližajo. In vsa človeška umetnost ni v stanu, ene same besede človeškega glasa ponoviti.
Je tedaj neprecenljivo dobro glas človeški. Kako žalostna bi bila človeška tovaršija na svetu, kako malo sreče bi vživalo človeško družtvo, ako bi ljudje daru ne imeli, si svoje misli vza-45 jemno razodevati in skrivnosti svojega šerca prijatlom zaupovati! Kako žalostna bi bila tvoja osoda, prijatel moj, aki bi med ta-cimi reveži bil, ki so nemi (mutasti) rojeni!	Novice 1854
b) Na Oljski gori.
Na Oljski gori ima človek obilo paše ne samo za oči, ampak tudi za notranje čutje. Na zahodni strani sem imel nesrečno jeruzalemsko mesto pred seboj, ki stoji tiho in brez vsega šuma v svojem zalem ozidji in na svojih slovečih gričih, kakor da bi 5 se sramovalo bogomora in zaverženja svojega. Dalje proti zahodu so se mi kazali goli, pusti, skaloviti hribi judovski noter do krasne planjave saronske, in ko bi oko neslo, bi bil vidil tudi Srednje morje. Tu sem iskal z očmi pri in na raznih hribih starodavne, pa dobro znane terge in mesta, ali marveč njih raz-10 valine, kakor Emaus, Modin itd. Obernivši se bolj proti jugu, vidim sto in sto, res da golih, opaljenih, nerodovitnih gričev brez drevesa in brez germa, ki pa pri vsem tem oko vendar le razveseljujejo. Tu je dolga prijazna Terebintska dolina, vedno jasno obnebje nad Svetim Ivanom v hribih, Betlehem s svojim sveti-15 ščem, in dalje proti jugu — Hebron; na levi pa bolj proti izhodu starodavni spominek serda božjega, namreč Mertvo morje v široki in dolgi, dolgi dolini, ki je bila nekdaj najrodovitniši in najlepši del kanaanske dežele — in vse to obuduje sto in sto ganljivih spominov in milih čutljejev. 20 Ko se ozrem proti izhodu, imam precej pred seboj Betfage in o podnožji gore, malo dalje ko na zahodni strani, jeruzalemsko mesto, slovečo Betanijo z Lazarovim grobom; dalje na levi ska-lovito, gorato, strašno puščavo, ki jo je odrešenik naš s svojo nazočostjo in s svojim štiridesetdanskim postom posvečil, pod 25 njo pa krasno, nekdaj skerbno obdelano, cvetečo planjavo z imenitnim mestom Jeriho, ki je pa tako popolnoma zginilo, da se komaj še kraj pozna, na kterem je stalo; unikraj te lepe ravnine
visoke gore kamnite Arabije, ki se v velikem polkrogu deleč od juga proti severo - izhodu vlečejo in domovino nekdanjih Amo-rejcov in Moabitčanov od kanaanske dežele dele, in njih odrastke 30 Abarim in Nebo; in blizo teh imenitnih hribov dobro obraščeno strugo sloveče, z gospodovim kerstom posvečene reke Jordan in zgornji konec Mertvega morja. — Obernivši se poslednjič na severno stran, vidim visoke Efrajmske gore z grobom preroka Samuela in lego starodavnega slovečega Gabaona in Masfo ali Bir, 35 kjer sta Jožef in Marija po dvanajstletnem Jezusu popraševala, in Betel, ki spominja na Jakobovo lestvo in na Jeroboamovo zlato tele, in v mislih še marsikakošen zanimiv kraj proti Samarii.
Vse lo se vidi iz verlia Oljske gore, ker je visokejša ko ostali hribi, ki Jeruzalem obdajajo, dasiravno menda ni veliko 40 čez 4000 čevljev visoka. O koliko lepih razveseljočih spominov obuduje razgled iz te svete gore! Ves sem se zamislil tu v starodavno zgodovino, in bilo mi je, kakor da bi vidil še pred seboj Abrahamove šotore in velike čede; in njegovo slavno zmago čez sovražnike, ki so bili Lota in sosede njegove oropali; in Melhi- 45 zedeka, ki mu naproti gre in živemu Bogu za važno zmago kruha in vina daruje; in spet Abrahama v Hebronu, ki poslance božje pod košatim drevesom prijazno gosti r in postarno Saro, ki se za vratmi smehlja, ko Bog možaku terdne žive vere sina obeta, in popačene mesti Sodomo in Gomoro, ki ji ogenj spod neba sožge 50 in zemlja požre in voda za vselej zalije — in tako dalje vse do Kristusovih časov, ali marveč do Tita in strašne pogube jeruzalemskega mesta.	Novice 1858.
78. France Levstik.1 a) „Pesmi". 1854.
1. Pesmim.
1. Duri vam stoje odperte, Moje tičke, izletite. Prepevaje se glasite Čez planjave i čez verte!
3. „ Ve ste ptujke v našem dvoru, Pesem vaša nam je pusta, Ne prepevajo vam usta Glasov ljubih v našem zboru!"
2. Čul bo vaše prepevanje
4. Ve jim pa odgovorite:
Berlez, škorec i kraljiček, Vrabec, čuk i mnogi tiček, Vnel bo morda ropotanje:
„Me smo Levstika poeta,
Hčerke mladega očeta, Bratje, toraj poterpite!"
2. Rožica.
Rožica zlata, rožica mila
Na vertu je stala, Rožica zlata, rožica mila Je britko jokala.
5 Oj rožica moja, rožica draga, Al sapa, al slana te je ranila, Da tukaj britke pretakaš solzice?
0	ni me slana merzla ranila,
1	sapa mi cvetje ni oskrunila, 10 Al solnce rumeno pripekalo je,
Posušilo potok bistre vode, Ki mimo mene vesel je šumljal, Ki z mano se rožico je igral, Ki vselej mi dober, prijazen je bil, 15 V žemljici mi je korenin'ce hladil, Hladil verh žemljice cveteče mi lice, Ki sva navajena tako si bila, Da nikdar ne bova se pozabila; Zatorej zdaj prelivam solze, 20 Zatorej žaluje moje serce!
Rožica zlata, rožica mila
Na vertu je stala, Rožica zlata, rožica mila Je britko jokala.
3. Upanje.
1. Lej, upanje hodi pred nami Od rojstva, da gremo 'z sveta, Ko tare nas teža na rami, Nam palico v roko poda.
3. Oh, kolikrat te je ranila Globoko nesreča v serce, Al vanje ti upa je vlila, I bile so rane cele!
2. Kadar se nam sreča oberne, Da megla pred nami leži, Nebeški nam raj se odgerne, Ko upanja luč zagori.
4. Hvaležen za razne darove Res človek Bogu naj bi bil, Al vender ni 'z roke njegove Od upa nič boljega vžil!
4. Ura.
1. Brez nehanja biješ, Vence groba viješ,
Ura, nam iz dni: Le uhajaj, ura, Kar rodi natura, Vse enkrat mini.
2. Berž ko smo rojeni, Notri v grob zeleni Z nami si ves čas. Leta nam minijo, Lica obledijo,
Ti ne greš od nas.
3.	Spremljaš naša dela, Britka i vesela, Spremiš jih v pokop; Kadar nam veselje Polni serca želje,
Ti ga pahneš v grob.
4.	Ako serce poka, Tvoja terda roka Bije brez miru; Serca slast i rane Tebi so neznane, Nimaš tu domu.
5.	Kmeta up najbolji Ti končaš na polji, Ko zbudiš vihar; Kadar ploha suje, Upa nag zdihuje, Kolne te čolnar.
6.	Kdor se v siji spozabi, Roka tvoja zgrabi
Ga brez milosti; Revežem, cesarjem Tvojim ni udarjem Vstavljat' se moči.
7.	Grehe, hudobijo, Ki zaperti spijo
V	skritem dnu serca, Vse v svojem časi Jezik tvoj razglasi, Vse na znanje da.
8.	Tvoja pesem kliče Iz grobov merliče, Tvoja pesem spet Černi grob zapahne, Kadar jutro dahne,
V	zori plava svet.
9.	Brez nehanja biješ, Vence groba viješ, Ura, nam iz dni; Kmalo boš odbila,
V	hladno perst zakrila Naše boš kosti.
10. Bila boš nad nami, Ali gluho v jami Naše bo uho; Ko boš zadnjič bila, Zopet poročila Z duhom boš telo!
b) Iz „Mladike". 1868.
1. Pesmi in pevec. Pesmi.
1. Bil zleteti nam si velel; Me smo bile izletele, Dvigale se v zrak vesele, Prepevaje, kar si želel.
4. Kader v skalah orel zrase, Mati z gnjezda ga izvabi, Krmo brati mu pozabi, Da perut ga svoja pase.
2. Zbral je zrak viharje svoje, Strele so nas razbijale, Pa v trepetu pribežale Spet smo k tebi hčeri tvoje.
Bog in sreča tudi z vami! Izletite in zapojte, Strel grajočih se ne bojte, Naj vas hvale dim ne zmami!
6. Kjer je zrna polno klasje, Ne konča ga toča vražna; Kjer je slama zrna prazna, Ne doda ga hvaloglasje.
Pevec.
3. V tihem srci sem vas hranil,	5
V prsih nosil mnoga leta, Skrival palnej luči sveta, Vse nesreče sera vas branil.
2. Udomačitev.
1. Človek je podoben vinskej trti, Ktero mož odreže, da jo presadi In zagrebe tam na svojem vrti, Kjer jo solnce greje, blagi dež poji. Prime se, ko nekaj časa mine, Ter zasaja nove korenine, V tujej zemlji spet se domači.
2. Tudi človek sreče je enake, Umni se privadi vsacega sveta, In veseli najde veseljake, Bodi sto milj daleč, bodisi doma. Kjer se vstavi potnik vrhu zemlje, Ko slovo na pragu zopet jemlje, Solza po obrazu mu kaplja.
3. Knjižna modrost.
1.	Po knjigah samo ne prebiva modrost, Ko mesec ne v zrcalu vode,
Ki, vtrjen v brezkončnih svetov širokost, Blešči iz vodene posode; To znali vže davno so vedni možje, Za njimi je svet se postaral, A vendar še zdaj smo otroci ljudje, Naš rod za nauke ni maral!
2.	Vi, ktere pri knjigah obrastel je mah,
V	život se viharni vrzite!
Ne bodi vas radosti, solze ne strah,
Iščite, vživaje trpite!
Razgrne poklic se vam solznih ljudi,
Nesreča in sreča po sveti;
Naj pametnik vas in neumnik uči,
Kak' človek imel bi živeti.
3.	Po trgih, poslopjih in kočah sirot, Tam knjiga naukov je zlatih; Pogumno se spusti na sredo povsod, Boječ se ne stiskaj pri vratih!
če prodalno gledaš iz daleč blago, Pri mnozem enaka veljava, A kader pomaknil si bliže oko, Razloček se velik spoznava.
4.	In kogar le knjige debele uče, Da svet je še zmerom okrogel, Da tekajo v morje iz morja vode: Nikdar naj bi peti ne mogel,
Ker on, kar pozabil je davno očak, Iz nova premleva in poje;
V	zmotnjave se lastne zapreda bedak, Bedakom je mota na dvoje!
4.
1.	Izlivajte curke svoje,
Grenkosolzne ve oči! Tolažite srce moje, Ki v bridkosti se topi.
2.	Hiše krasne tu bleščijo,
Križajo se ceste vmes; Sem ter tam ljudje hitijo, Radost seva jim 'z očes.
3.	Človek rad se ne ozira,
Vsak le sam za se skrbi, Svoje solze si otira, Svoje rane si hladi.
4.	Tudi vas nikdo ne gleda,
Saj ste tujčeve solze! Pokrivajte lica bleda, Utešite mi srce!
c) Napake slovenskega pisanja.
1.
Skoraj vsi, ki pišemo, stavimo slovenske besede, mislimo pa le nemški. Po takej poti ne upajmo kmalo izverstne proze. Čudo res ni, da je tako, ker se ločimo iz domačega kraja, ko smo še otroci; potem pa v mestih živimo, govorimo večidel nemški, beremo večidel nemške knjige poleg pisanja druzih na- 5 rodov. To je uže stara tožba, pa vender še zdaj nova. Ni še dospelo naše slovstvo do tiste stopinje, da bi se človek do dobrega izučil jezika iz golih knjig; zaklad slovenščini je zmirom še kmet in ljudstvo zunaj mesta. Ali koliko pisateljev pa je, ki morejo na selu živeti? Zato je pa tudi sostavek našega jezika, 10 vzlasti v knjigah, redek, o kterem bi se brezi skerbi reklo: to je čist in dober govor! Bog obvari, da bi s tim hotel koga ubadati, ampak samo dovoljeno mi bodi, naj povem odkrito svoje misli, kakor gre poštenemu človeku.
Malo se je do zdaj še pisalo o skladbi slovenskih besed v 15 stavek; zato hočem po svoji moči nekoliko govoriti o tem, pa ne bom pozabil narhujih in narnavadnejih grehov slovenskega peresa v zadnjem času. Naj se mi tedaj ne zameri, da opominjam tudi to, kar se je sem ter tje uže opomnilo po Novicah. Izgledje, ktere bom tu pretresal, vzeti so skoraj vsi iz neke naših 20 knjig, ki je bila ravno pred mano, ko sem to pisal.
Slovenskega pisanja perva napaka je, da glagole (zeitworter) devamo vedno ie stavku na konec, kakor da bi ne smeli drugej stati, na pr. „0 mraku se že napravi, spet moške oblačila obleče, se dobro v kožuhe zavije in tudi par samokresov za pas vtakne." 25 Tako je Nemcem navada, in tacih izgledov ima vsaka knjiga po sto in sto; le-ta še ni narslabji med njimi. Vender pa vpra-
šam: ali bi ne bilo blagoglasneje: »Napravi se že o mraku; obleče spet moške oblačila; zavije se dobro v kožuhe in vtakne tudi 30 par samokresov za pas?" Poiščimo si druzega: »Poleg tega jezljivega serditeža (t. j. nekakov potok), ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče in, se le sem ter tje svoje gorne ali divje rodovine spomnivši, prederzno poskoči, bomo lezli." To je taka zmes, da človek še skoraj ne ve, kaj bi pisatelj rad povedal. 35 Zdi se nam vsa misel nemška; ali vender bilo bi dosti umevneje vsaj tako-le: »Lezli bomo poleg tega jezljivega serditeža, ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče in le sem ter tje poskoči, spomnivši se svoje gorne (?) ali divje rodovine (?)" To vse pa le odtod izhaja, ker prestavljamo nemške misli od besede do 40 besede. Naslednji stavek mi bodi priča, da je res, kar sem djal: »Mesec je svitlo svetil." Kdo tako govori? Bi li pametnemu človeku kdaj prišla na um taka neumnost, ako bi pred njim ne stale nemške besede: »Der mond leuchtete hell?"
Vsak dan bereš, kolikor hočeš, stavkov tacih, da imajo po-45 možni glagol (hilfsverb) kmalo od začetka; ali dopovedovavnik (aussageverb) pa stoji deleč zadaj notri v deveti deželi tam pri Jakobu Žerjavu. Iz tme izgledov edinega: — — »kakor ti an-geljski mladenč, ki je vedno, tudi med strašnim vrišom in gromom kervave vojske, nedolžno serce, živo vero, terdno upanje, 50 gorečo ljubezen do Jezusa, pokoršino do svete cerkve in hvaležno serce do svoje matere ohranil." »Ohranil" je ravno trideseta beseda za pomoznikom »je". To ni slovanski! Kdor noče meni verjeti, poslušaj kmeta in beri dobre knjige druzih narečij. O grehih zoper slovnico (mladenč, vrišom) raje molčim; 55 saj vem, za koliko sto pisateljev se je zastonj trudil ta in uni slovničar.
Slovenec, ako ne misli nemčiti, ne sme tergati pomoznikov: »sem, si, je, bi, bil, bom i. t. d.," tudi ne okrajšanih oblik osebnega zaimena: »se, si, me, mi, te, ti, ga" predeleč od dopove-00 dovavnika; le malo stavkovih členov bi smelo biti vmes, ne pa cel stavek, posebno če je dolg, ali še celo po dva. S tacim so naši pisatelji bogati, na pr.: »Pri tem pogovoru si je stari Vazil večkrat na skrivnem marsiktero gorko zolzo, ki mu je po licu pritekla, obrisal." Ali bi se ne moglo reči: »Obrisal si je več-65 krat na skrivnem stari Vazil pri tem pogovoru marsiktero gorko solzo, ki i. t. d.?" Serb res da časi vrine klicavnik (vokativ), ki je skoraj nekoliko podoben samostojnemu stavku; ali to je le
ena beseda, na pr.: „Što li si se, sino, namrdio?" Bere se tudi v narodnih pesmih, da je kratek mali stavek (nebensatz) vgojžen med okrajšano zaimensko obliko in med glagol; pa tacih izgledov 70 ni dosti; jaz vem do zdaj le za dva: „Sve joj, šta je i kako je, kaza;" nadalje: „Sve mu, što je, po istini kaza." Ali vsako uho čuti, posebno v pervem, da se je pevec osvobodil skoraj čez navado. Večkrat se bom opiral na slovstvo serbskega ljudstva, ker je to narečje našemu najbliže, in ker sta v njem stavek in 75 misel krepka, domača, kakor hoče imeti svojstvo slovanskega jezika. Vsaka beseda je samorašča, pognala iz prave korenike, ne skovana z veliko skerbjo, pa vender napek; tu misli in govori prosti narod. Skladba je čista, posebno v pesmih; v pripovedkah ne vselej tako, ker jih lahko vsaki pripoveduje in kvari, 80 kakor hoče; pesmi pa so vezane in zvarjene; učiti se je mora, kdor jo hoče peti. Tudi ni utegnil Vuk2 pravlic tako skerbno zbirati in tenkovestno primerjati, kakor je pesmi, za kar naj bi mu veliko hvalo vedili vsi Slovani, vzlasti pa Serbje.
2.
Gotovo bi se jeziku dostikrat jako ustreglo, posebno v slo- 85 varjih, ko bi puščali stare besede, daravno so morda neslovenske, če nismo do zdaj še zalotili nikjer med narodom čisto domače. Kaj nam pomaga, da lošamo jezik z lažnjivo lepotico ? Zanamci bodo metali, če Bog da, med pleve vse, kar je slabo zgrajenega. Tu je zopet Vuk mož, kakoršnega manjka Slovencem; izpoznal 90 je, da „rečnik" mora besede zbirati, ne delati! Saj ni ne tolika nesreča, ne sramota, ako imamo tudi v bukvah kako ptujko, brezi ktere dandanes ni, pa tudi biti ne more noben jezik, kolikor jih ljudje govorijo po vsi široki zemlji; huje pak je, dane znamo po domače misliti, da ne znamo slovenski zavijati stavkov! Ta 95 skaza, če se vterdi v jeziku, nikakor se ne da z lepo izriniti; vdomači se najpervo v knjigah, ker pisatelj pisatelja praznoglavo posnemlje; potem pak zajde tudi v narod. Vse kaj druzega pa je s ptujimi besedami, ker pervič jezika ne skrunijo v njegovem korenu; drugič pa, kar je neznano v tem kraji, to se čisto go- 100 vori v druzem; in kader izvemo, kako je tej ali tej reči pravo ime, gotovo se ga bo vsak z veseljem poprijel. Po tacem bi se jezik res nekoliko počasneje gladil in mikal; ali mikal bi se v resnici, gladil bi se na terdnem stalu. Prešerin, akoravno besed ni koval, pa vender bi rekel, da je pomogel jeziku več od marši- 105
kterega druzega pevca, ki po svoje prederzno ugneta slovenščino. Germanizme, kolikor jih ima v pisanji, te je uže najdel med ljudstvom; a sam ni pridil in pačil, ampak lepšal je govor.
3.
Zadnjič pa izhaja naše slabo pisanje tudi odtod — naj se 110 pove še to; saj menda je uže enkrat čas, da se izblekne — ker se bojimo vsake sodbe in vsacega še tako pametnega pretreso-vanja. Kritika nam je veče upanje napredovanja! Nikar ne recimo: časniki se ne bodo pričkali in prepirali! Kdor se med ljudi pokaže s kacim očitnim delom svojega uma ali svojih rok, 115 mora biti pripravljen, da se mu tudi očitno pove, zakaj in kako je njegovo delo všeč ali nevšeč. Kdor je zavoljo tega v strahu, pa naj raje molči; potem ga nihče ne bo ne grajal, ne hvalil. Vuk pravi: »Kdor se boji vrabcev, naj ne seje prosa; kdor izmed pisateljev se plaši recenzentov, naj nikar ne jemlje peresa v roke: 120 literatura ne bo nič zgubila ž njim; zakaj on sam priča, ne samo, da ne zna, ampak da tudi noče znati!"
Menim, da ni uže s tim vse opravljeno, da se piše; ampak da je perva in poglavitna reč, kaj in kako se piše. Ko bi se čevljar oglasil in rekel, „da je uže dobro, da se le škorne delajo; 125 na tem pa ni malo in dosti ne, kako se delajo; naj bo stopalo merjeno okoli vogla, ali pa okoli človeške noge; naj bo golenica široka kakor stopa, ali ozka kakor nožnica" — gotovo bi se ta-cemu kerpucniku smejalo malo in veliko, in vsi bi rekli, da je neumen. Čudo pa je, da se nam to čudno ne zdi, ker dosti, pa 130 imenitnih pisateljev med nami terdi, in ker z boječnostjo pred kritiko sami kažemo, da nam je vse enako, naj se piše, kakor hoče, da se le piše; bodo uže zanamci popravljali! Zanamci bodo imeli brez tega popravljanja dovolj, in menim, da slab oče svojemu sinu bi bil, kdor bi djal: tu bom dve, tri smreke po-135 sekal, obelil in oklestil jih pa ne bom; tudi bo treba tri voze kamna ulomiti, kader moj sin zraste, da si bo kočo zidal, ako bo hotel; lahko bi mu več pomagal, pa nočem; za-me je dobra od štirih strani podperta bajtica, če prav dež in sneg va-njo gre. Ni treba vsega zanamcem na glavo obešati! Kaj pa bo, ako 140 se bodo tudi zanamci vedno in vedno le na svoje prihodnjike zanašali ? Kdaj bo kdo prijel za delo ? Vsacemu človeku je dolžnost, da stori, kolikor mu je mogoče. Ali navada med ljudmi in tudi potreba je, kdor se poprime kacega posla, da se ga naj-
pervo do dobrega izuči'. Še loncovezec, ki res nima zvitega rokodelstva, se mora vender učiti, preden gre sam z dratom po svetu; 145 pa bi se pisar ne učil, preden se loti peresa ?
Ako ti je res kaj za narod, pa ne samo za-se, ne boš otresal, če se kdo zglasi in ti dobrovoljno reče: „Brate, lej, to in to menim, da nisi prav naredil." Ako si pravi pisatelj, kleremu je mar svojega dela, še vesel boš, da imaš človeka, ki ti kaj po- 150 kaže, da se veš prihodnjič ognili, česar se pervič nisi vedil. Kdor pa samo zalo piše, da bi prinesel mavho polno hvale domu, kakor lončar za svoje piskre polno vrečo žita, temu je le za-se; naroda, jezika mu je toliko mar, kolikor žabi oreha. Tak, če kaj ne zna, taji, da ne zna; zato se pa tudi noče učiti in se tudi 155 nikdar hotel ne bo, ker misli, posebno ako je uže prileten, da. je gerdo učiti se: tak ni vreden prizanašanja! Kako je to, da imamo dovolj pisarjev, ki še ne znajo pervih slovniških pravil, pa vender hočejo biti gotovi nesmertne slave, pa vender hočejo dajati postave? Kdo nam je tega kriv? Samo to, ker se bo- 160 jimo vsake sodbe, in ker jo zatiramo.
Slovenec naj bi se ne bal kritike, ampak še prosil naj bi je, kakor vsakdanjega kruha, da bi nam Bog poslal moža z bistro glavo, z ostrim peresom, kteri bi iz naše dozdanje revščine izplel ljuliko in druge smeti; kteri bi nam luč prižgal in „pravo pot 165 pokazal v deželo duhov". Al kolikokrat, ne da bi vsaj molčali in poterpljenje imeli z nadlogami svojega bližnjega, temuč na vsa usta hvalimo, kar je dostikrat morda še preslabo, da bi se grajalo. Sleherni pa, kdor je kolikaj napisal in za svoje delo pohvaljen bil, posebno če je pisanje slabo, pisar pa mlad, berž 170 misli, da se je vsaka besedica njegove hvale pretehtala na zlati vagi, in zato meni, da vse zna, toraj se več ne uči, ampak maže in čečka, da jeziku več škoduje, kakor pa koristi. .Odvadimo se praznega vpitja: „Slava mu!" in raje eden druzemu potkažimo!
Ni treba očitati, da je naše slovstvo pretresovanju še pre- 175 mlado. Tudi Serbje so terdili, da je njihova literatura še dete v zibeli; pa bo uže prišel čas, v kterem bo znalo govoriti. Kaj pa jim je Vuk na to odgovoril? Djal je: „Bes je naša literatura malo dete v zibeli, ki naj se mu ne brani blebetati; ali malo dete med blebetavci ostane blebetavo do veka. Naša 180 literatura ima uže 37 let, pa še zmirom svojo pot blebeče v zibeli!" In mi odgovarjamo: uže 1550 se je tiskala perva slovenska knjiga, in od tačas do letos je minulo 307 let. Naše slovstvo
ni tedaj po svoji dobi več ne otrok, ne mladeneč, ampak sivolas 185 možiček. Pa tudi otroku ne gre dovoliti vsake porednosti, kakor bi samo rado; ampak zasukniti se mora, kader hoče kaj nerodnega početi. Kaj vidimo pa nad Nemci? Kdaj se je njih slovstvo jelo vzdigovati? Še le potem, ko je Lesingov meč poklatil stare slamorezce z ukradenih prestolov. 190 Nihče ne taji, da naša književnost se ne da soditi po tistem merilu, po kterem na pr. nemška; ali vsaj dovoljeno bodi resnico govoriti svojemu bližnjemu; dovoljeno bodi resnico slišati!
Ne poganjam se za hudobno zabavljanje, ki nikomur ne daje koristi, ampak za pametno presojevanje, ki ve, kaj govori. 195 Še noben pravi knjižni pretresovavec, naj bo s tim ostreji, ni nikoli nobenega pravega pisarja iz kože del; temuč kritika še le budi in kaže, kod je cesta v Atene. Res je pa, da sodba plaši diletante, kakor mačka miši; in zato se je menda mi bojimo, ker vse preveč diletantujemo. Ko bi vse slovenske pisatelje v 200 red postavil in moža za možem vprašal: kaj je tvojega, pa tvojega in tvojega pisanja pravi namen? Koliko bi jih vedilo z gladkim potom odgovoriti? Ni se treba tudi na to opirati, da nas je premalo števila; pa ko bi se začelo vejati, da skoraj nič zernja v kotu ne ostane; da bi se oplašila tudi ta peščica 20"» pisarjev, kolikor jih je. Kaj pomaga še toliko delavcev v no-gradu, če pa ne znajo in tudi nočejo znati, kako se okopava in reže? Terta poleg take postrežbe ne bo rodila; književnost pa pri slabih pisarjih, naj jih bo dosti ali malo, ne bo napredovala, ne bo izobraževala naroda. Le treba je, da se zares lotimo; treba 210 je, da si iz glave izbijemo neumno misel: „našim rojakom je kmalo dobro, da se jim le kako kaj napravi; saj jim tako vsega manjka!" Res je, da nam vsega manjka, in manjkalo nam bo večne čase, ako se naše slovstvo ne predrugači. Slovenec ima bistro glavo, to hvalo mu daje, kdorkoli ga pozna; toda človeku 215 ne pomaga sama bistra glava, če je prav ne rabi.
Ko bi jaz kdaj kaj opomina vrednega spisal, na glas in očitno bodi rečeno, da bi se ne upiral nobeni sodbi, naj bi bila s tim huja in ostreja, ali pa s tim pohlevneja. Čemu se bojimo kritike, ki ji vender ne odidemo? Zadela nas bo gotovo, če 220 danes ne, morda jutri; če letos ne, morda prihodnje leto. Ali ni Apel podobe popravil, ko je slišal, da čevljar jermenje graja? Vsak človek ima prost jezik, da pošteno pove, kar misli o poštenih rečeh; vsacemu bodi med nami prosto še pero, da tudi
pošteno piše, kar in kakor hoče o poštenih rečeh! To je sodnikova skerb, da ne zatrobi kake neumne, ker bi se mu potem 225 hrohotaje smejal, kdor bi ga slišal; tisti pa, kogar je napek sodil, vem, da bi ga za vselej k pokoju posadil. Kdor Slovencem dobro hoče, naj z mano reče: „Bog živi kritiko!"	Novice 1858.
d) Iz „Popotovanja iz Litije do Čateža".
1.
Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na Dolensko jaz in moj prijatelj, ki ga imenujem Radivoja, ker ni vsacemu človeku všeč, da se njegovo ime raznaša po knjigah od ust do ust. Vem, da jih je dovolj, ki tega komaj čakajo; ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki, pa tudi ne bodo. Zjutraj ob 5 osmih odrineva iz Litije, vzemši starikovo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj še le pervič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana. Z Litije se pride najpervo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala terg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, 10 ki derži dalje proti Šentvidu. Kakor hiterno ostane Šmartno za herbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travnici med njimi so vedno ožji. Kdor hoče iti na Čatež, kakor sva midva misel imela, mora v Kostrevnici zaviti z ravne ceste na desno rok6 v hrib po gerdem kolovozniku, da še kmet 15 ne vem kako derva po njem izpeljava; pa vender je djala baba, da pride časi celo kočija sem doli, kadar se gospoda iz dolenskih grajščin pelje do Litije, potem pa dalje po železnici. Zdaj neki merijo drugo cesto, ki bo krajša, pa vender ne bo imela tako zapertih klancev. Koračila sva z debelimi gorjačami po strugah 20 in jarkih; babuza pa je pravila to in to, vender nič tacega, da je vredno opomina. Vprašam je, ali znajo v njenem kraji ljudje še kaj narodnih pesmi, pa mi ni vedila povedati; le v Šmartnu je kazala eno samo ženico, ki poje od Jezusovega terpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem in tudi še druzih tacih. Poezija 25 našega naroda umira; samo kaka babuška še zna odlomek te ali une stare junaške pesmi. Naselile so se med nami, posebno v Gorencih, kratke verstice, zložene po nemški navadi. S prav-licami je skoraj tudi ravno taka. Minula je doba, ko se je skladalo in pelo. Kar se ni še do zdaj nabralo, poslej se ne bo do- 30 bilo več dosti izvirnega. Ako bi mi tudi imeli Vuka,3 nimamo
•m
pesmi, da nam bi jih zbiral, in ko bi prav imeli pesmi, gotovo nam bi manjkalo Vuka; saj še to, kar je cvetelo med ljudmi, nam je moral pokazati Neslovenec — Koritko.4 35 Pot je bil zmirom enak. Šli smo zdaj skozi borovje in se-mrečje, zdaj po golem nizkem germovji. Malokje je stala majhna kočica revnega osebejnika. Za nami so se dvigali uno stran Save beloglavi snežniki; pred sabo pa, tako tudi na levo roko, imeli smo same gozde. Le na desno, po daljnih gorah, vidiš tu 40 in tam kako prijazno cerkvico. Najbliže ti je grad Wagensberg, dobre pol ure za Šmartnim. tikoma ravnine, strugi podobne. Zidan je verh stermega, pa ne previsocega hriba, ki je enak senčni kopici. Nekdaj ga je imel Valvazor, in slovečemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba Valvazorjeva; v njej nihče 45 ne stanuje. Tako je ukazal knez Windischgratz, ki je nedavno kupil to grajščino.
Dalje grede smo vidili tri germade eno za drugo. Pravila je žena, da so v tem gozdu nekdaj prebivali hudi tolovaji. Stregli so popotne; jemali jim, kar se je zatelo, pa tudi pobijali jih. 50 Ravno tukaj bi trije bili ubiti. Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo z nesrečno smertjo umeri, vejica ali kamen, ter se govori: „Bog se usmili tvoje duše!" Lepo je, da se miluje še po smerti človek, ki je moral nehotoma pustiti zemljo; morda še mlad in željan sveta 55 in života, negotov za popotvanje do neznane dežele, ki se je boji vsak, bogat in siromak, pobožen in hudoben. Vselej sprelete človeka britke misli, kadar ide mimo take germade. Narod sploh terdi in veruje, da se ne sme raznesti ali zapaliti dračje, ki leži v žalosten spomin, ker bi mertvec na unem svetu potem ne imel 60 pokoja; hodil bi strašit in klicat, dokler bi zopet ne dobil novega kupa. Vender časi poredni pastirji zanetijo ogenj, ali pa razmečejo veje; pa kmalo pride kdo, ki v novo suhovine in kamenja naverhovati. Ta šega je še gotovo ostanek iz paganskih časov.
65 Ko do razpotja pridemo, vpraša žena, hočeva li čez Gobjek ali po Štorovji? Radivoj odgovori: „Le na Gobjek! Pravijo, da je kraja pot, in tudi je Gobjek narbolj sloveča vinska gora, kar jih je tukaj v obližji."
Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako 70 smo zdaj začeli iti navdol. Bilo je blato in pot še neprijetneja zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo perst z drobečim belim
laporjem. Hosta je kmalo nehovala; samo še kak dob ali kostanj, ki ga je tukaj mnogo, nam je zaslanjal razgled. Počasi zmanjka vsega drevja. Odpre se pred nami dolenska dežela. Proti jugu stoje Gorjanci, proti severju Kum, ki tih krajev prehude burje 75 in mraza varuje; pred nami pa se na obe strani prijazno dviguje gorica za gorico z belimi zidanicami, z vinskimi hrami. Na desno vidiš Zaplaški hrib z rudečo streho nove romarske kapele; na levo v dolini pojo zvonovi svetokriški, kjer sta dva duhovna. Zemlja ima, posebno v tem kraji, ves drugačen obraz, kakor pa 80 na Gorenskem. Širocih polji, velicih travnikov ni; le ozka, zelena riža je tu in tamkaj med hribi in goricami. Tudi vasi niso velike, hiše raztresene, večidel zidane, pa tudi lesenih obilo. Kjer je bliže nograda, ondi si kmet najraje stavi poslopje, da le more in sme. Nektera vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset 85 tod in tam raztaknjenih koč.
Ura je bila enajst. Nismo šli več dolgo, kar pridemo do perve zidanice. Ker se je ravno praznoval svetega Martina dan, zato je bil hram tudi odpert. Stalo je mnogo ljudi pred sodom v glasnem pogovoru; vino jim je majalo jezike. Gledali so, in 90 kazalo je, da nam bi radi veleli pit; pa menda si vender nihče ni upal, ker smo bili čisto neznani.
2.
Kančnik je imel, kakor je slišati, v mladosti čudno osodo. Bil je dobro dolgo proti koncu svojega života učitelj in orglar v Dobrepoljah, kjer je tudi umeri leta 1841. ali 1842. V pesmih, 95 pravijo, da je vsacega prekosil. Zabrenčal je, kadar se je lotil, vsaki praznik in vsako nedeljo novo pesem; dajal je sam besede in napeve, ki so si bili pa vsi jako podobni. Kančnikovo ime je slulo široko po Dolenskem. Poleg svetih je zdelal mnogo druzih, posebno zabavljivih in zdravic. Prepevajo se nektere nje- 100 gove še zdaj po Dobrepoljah, po Laščah in po Ribnici.
Gotovo ni bil praznoglav, ali uka je imel premalo. Vsako je zapel tako, kakor jo je spisal, in vsako je spisal, kakor mu je prišlo pod palec; zatoraj tudi niso, da bi se iž njih učil jezika ali druge pevske vmetnosti. Nekoliko je natisnjenih med 105 narodnimi; toda najsmešneje se pogrešajo, ker jih Koritko morda ni slišal, ali pa, kar je še bolj resnici podobno, ker so se mu zdele prerobate. Ljudstvo je v šalah robato, v jeziku rado ohlapno; take so tudi Kančnikove pesmi. Skladal je časi tudi verze (to
Krestomatija slov.	21
110 ime jim je sam dajal), kterih pa ni pel, ampak samo govoril, vzlasti pri vinu, ki ga je verlo čislal po navadi slehernega pevca. Dva taka verza sta mi znana. Pervi vbada učene poete ter se glasi:
Vi pojete tako,
115	Da vas nihče zastopil ne bo;
Mi pa pojemo tako, Da nas zastopi vsaki lahko: Filozofi in poetje In vsi drugi kmetje.
120 Izmed Kančnikovih pesmi še zdaj slove tiste, kar je zabav-Ijivih in godčevskih. Narod šale ne čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnoge ribniške smešnice, ki so ravno po Ribnici narbolj znane; ampak Slovencu je dobrovoljnost všeč tudi v knjigah. Prepričan sem, da prosti ljudje v Novicah radi 125 ber<5, kar piše Kurnik; in ravno le-ta pevec si je v rodu s Kanč-nikom. Kmetje imajo še celo veselje nad lažnjivim Klukcem (Munchhausen) in nemškim Pavlihom v slovenski obleki (Eulen-spiegel), daravno je oboje le prestavljeno, pa še zlo po verhu. Kaže nam vse to, da bi jako ustregel, kdor bi znal resnico za-130 vijati v prijetne šale. S tacim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Se ve, da bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec vidil Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu. Tacemu delu pa gotovo ni kos, kdor 135 ne ve, kako ljudstvo misli in govori, kaj ga razveseluje, kaj žali: kako ve so mu kreposti, kakove napake. Hočeš li biti pisatelj, moraš najpervo jezik imeti, kolikor je mogoče, pod svojo oblastjo; moraš do dobrega poznati narod — sicer je vse vpuhlo, kar ple-teničiš, akoravno morda, sam sebe in svoje bistroglavnosti čez 140 mero vesel, meniš, da tvoje delo je s tim bolj izverstno in gotovo nesmertne slave; da je vredno tvoje pero, naj bi se obesilo v kako cerkev ali na široko razpotje za večen spomin, da bi se nad njim izgledovali pozni rodovi in čudili se njegovi kreposti, kakor se tudi mi še zdaj čudimo velicemu ajdovskemu rebru, ki 145 visi na Gorenskem v Gerngrobu. Mogoče je, da se ti plazi vse to po možganih, ali morda še tudi kaj druzega; toda — čas je veter, ki pleve razpihava in le zerno pušča.
Marsikdo večkrat zavpije med nami: „Za ljudstvo! Za ljudstvo!" Ali vprašam: „Koliko je prav za prav pisanih knjig za 150 slovensko ljudstvo?" Le sami duhovni ugajajo dušnim potrebam
v narodu, in vsi naši tiskarji, ako so imeli kaj dobička, gotovo si niso z druzimi knjigami tako opomogli, kakor s pobožnimi. Koliko natisov je učakala sama „Dušna paša!*3 Ne sme se oponašati, da Slovenec brati ne zna in noče, in kadar kaj v roko prime, nikoli ne vpraša po drugačnih knjigah, kakor po samih 155 pobožnih. To ni tako! Res je, da starci po kmetih večidel še čerk ne poznajo; ali starci merjo, in mi tudi ne pišemo za-nje, ampak za mladi zarod, ki se mora učiti; trudimo se zanamcem v korist, da bi oni doveršili, česar prednjimcem ni bilo moči. Ako tudi mlajši ljud posvetne knjige še zdaj gleda po strani, to 160 je samo zato, ker Slovenci menijo sploh, da so prazne vsake bukve, če niso duhovske; in kdo bi si upal tako biti prederzen, da bi se pervi pripognil in kamen pobral zavoljo te misli? Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina.6 Komaj so dobili knjižico v vas, in berž se je 165 verstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna; škoda je le, da se ni tiskala drugič, ker je bilo gotovo hitro zmanjkalo pervega natisa, kajti dandanes je ni več dobiti na 170 prodaj; še med ljudmi se redko nahaja. Tudi Robinzonova povest je prostemu človeku jako po godi; ali — jezik, jezik bravca straši! Kdor ni bil med ljudmi, ne verjame, koliko pisava pomaga bukvam, da se prikupijo ali odkupijo. Minulo jesen sem vidil kmeta, ki je serdit vergel knjigo pod klop, ker je zavoljo 175 prekosmatega nemčenja ni mogel umeti, akoravno je na čelu nosila lažnjivo ime: „za prosto ljudstvo". Na Dolenskem sem naletel domačina, ki je imel celo Robidovo fiziko; skerbno me je izpraševal, česar ni mogel sam razumeti. Iz tega, kar se je opomnilo do zdaj, vidimo jasno, da ljudstvo bi uže bralo, ko bi le 180 imelo kaj. In kakor bi rastlo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi rastlo med narodom veselje do njih.
Slov. Glasnih 1858.
e) Zgodovinski spisi.
Perun.
Perun je bil starim Slovanom velik bog, dokler so živeli še v poganstvu. Z njim so si vobraževali nebeški ogenj ali blisk ter ga po božje čestili. Da so ga imeli tudi Slovenci, to še zdaj
21*
svedoči jezik, namreč perunika nam je cvet, nemški imenovan 5 Schwertlilie, ter po Štirskem žive ljudje, ki jim je Perun priimek. A kadar so se naši pradedje pokerstili, odvergli so vse kumiije (malike) in z njimi tudi silnega Peruna.
Kako se je temu siromaku tedaj tesno godilo, pripoveduje slovanska stara zgodovina. Tam čitamo o ruskem velicem knezu 10 Vladimiru, da, iz početka tudi pogan bivši, pozneje prime kerst in pride v svoj stolni grad (mesto) Kijev. Kakor je tam, ukaže kumirje pomStati na zemljo, te na drobno sesekati, druge ognju dati, a Peruna privezati konju za hvost (rep) in vleči z berda nizdolu v reko Dneper; še dvanajst mož pristavi, da bi ga tepli 15 s palicami. Tako je padla stara slava temu bogu, kateremu je bil poganski Vladimir poprej nov srebroglav kip dal postaviti na svetem berdu blizu knežjega dvora.
Ko je bil vlečen k Dnepru, plakali so njegovi neverni ljudje, kajti še nijso bili prijeli svetega kerščenja. Privlekši, veržejo Pe-20 runa v Dneper vodo. Pristavi jim Vladimir: „Ce kje pride h kraju, to ga odrivajte od brega, dokler ne preide pragov dneper-skih; tam ga ostavite." A oni so storili povelje. Kakor ga spuste po vodi, Perun priplove zopet k bregu (nij odhajal rad), a mož ga odrine z drogom. „Ti," reče, »Perunišče, dosti si jedel in 25 pil, a zdaj poplovi proč!"
Kadar preplove dneperske prage, izverže ga veter na suho, kjer je obležal in segnil. Ta kraj se je potlej imenoval Perunj breg.
Vrtec 1874.
79. S i m o n J e n k o.1 1. Spremenjeno srce.
1.	Kaj ptici je, da žalostno
V grmovji žvrgoleva, Zakaj več pesmi, kakor prej, Veselih ne prepeva?
2.	Zakaj po nebu zvezdice
Tak žalostno brlijo, I več tako, kakor so prej, Veselo ne bliščijo?
3.	Saj ptica speva v eno mer,
Ko nekdaj je, veselo, Nebo od zvezdic še blišči, Ko nekdaj je bliščelo.
4.	Vse tako je, kakor poprej,
Bliščeče i veselo; Le ti srce, le ti srce, Le ti si mi zbolelo!
2. Ptici.
1.	Zapoj mi ptičica glasno, Zapoj mi pesem žalostno, Ki bo mi v srce segala, Občutkom se prilegala.
2.	Po travnicih sprehajam se, Prelepe trgam rožice;
Oj, rožice diše lepo, Al za-me duha nimajo.
3.	Ljudje krog mene se vrste, Se smejajo, se vesele; Moj duh teman je i molči, Nikomur nič ne govori.
4.	Star sedemnajst še komaj let Zaničeval že ves sem svet,
I vem, da v srečo to mi ni, Pa mi srce tako veli.
3.
1.	Vstala je narava Ter se giblje živa; Znane čute kaže, Kar nebo pokriva.
2.	I srce umeje Čudne govorice, Ki jih govorijo Zvezde i cvetice.
3.	Kamenje budi se In občutke moje
Z mano čuti, z mano Glasne pesmi poje.
razi.
2.
1.	„Naj vso svojo silo Burja na-me žene, Vendar vsako pomlad Veje so zelene;
2.	Ali črv pod kožo, Ki redi se z mano, On za smrt gotovo Vsekal mi je rano."
3.	Tak v večernem mraku Mehka lipa plaka, Trdi hrast se smeje
I nje pada čaka.
3.
1. Ko je solnce vstalo, Dajal sem mu hvalo, Da na oknu rože Mi je obsijalo.
4.
1. Z glasnim šumom s kora Orgle so donele, Druži se z donenjem Glas soseske cele:
2.	Solnce mi je reklo: »Tebe, rož ni bilo, Ko mogočno z neba Zemlji sem svetilo.
3.	Ti ko rosa zgineš, Jaz pa bom ostalo, Grob ti obsevalo; Revež, hrani hvalo!"
2.	„Bodi počeščena, Rajska ti devica, Vseh nebes i zemlje, Naših src kraljica!"
3.	Tak soseska poje I na prsi bije. Skoz visoka okna Jasno solnce sije.
1.	Zelen mah obrasta Zrušene zidove, Veter skoz-nje diha Žalostne glasove.
2.	Povej, razvalina,
V	solncu zatemnela: Kaj je moč človeška, Kaj so njena dela?
3.	I življenje naše, Ki tak hitro teče, Al so same sanje? Sanje — jek mi reče.
7. V
1.	Mlade hčere truplo Črna jama krije, Poleg jame mati Bridke solze lije.
2.	Kar oko doseže, Smeje se narava, Pomlad po grobovih Cvetje razsipava.
3.	V joku svojo zgubo Človek Bogu toži, Slavec, drobni slavec Pa vesele kroži.
9.
1.	Med borovjem temnim Mlada breza rase,
V	lastnem svetu tuja Stoji sama za-se.
2.	Tuja dolga leta Raste sredi lesa, Vetra moč jo maje, Listje jej otresa.
3.	Veter nosi listje Sestram v daljne kraje, Tam jim o samici 15 Sporočila daje.
1.	Mlad junak po polji , S težkim srcem hodi, Zvestega konjiča
Na povodcu vodi.
2.	„Pasi spet se mirno, Travo jej zeleno; Trud i boj i rane, Vse je izgubljeno!
3.	Zlomljena je sablja, Bratje pokopani, Kar jih je ostalo, Tujcem so podani!*
8.
1.	O večernej uri
Stal sem poleg Save, Drla z glasnim šumom Je z višav v nižave.
2.	»Mladi fant iz zdrave, Iz strani gorate! Grem na južne kraje, Grem med tvoje brate.*
3.	Tak šumečim glasom Bistri val mi pravi. Dam mu poročilo: »Srčno jih pozdravi!"
10.
1.	Zarja dan pripelje, Dan darove razne Saboj nam prinese, Tužne i prijazne.
2.	Žalosti se znebi, Predno dan ugasne, Al spomin ohrani Na trenutke jasne!
3.	To vodilo zlato Za življenje kratko Kožo ti ohrani Dolgo časa gladko.
4. Naše gore. • i
Mogočno se dvigajo naše gore, Ozirajo se na cvetoče polje, Pošiljajo toke mu bistrih voda; Navzdol se podvizajo hčere gora, 5 Pozdravljajo rod, ki se dviga na dan I last imenuje goro ino plan, Pozdravljajo ga, na uho mu bobne: „Naj volja tak krepka, ko tvoje gore, Naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek, 10 Ki trgajo jez i potresajo breg; Al inirnoponosno srce naj ti bo, Ko tvoje spomladi polje je cvetno!"
5. Na Sorskem
1.	Pozdravljeno bodi, Sorsko polje, Kjer moji očaci
V grobih leže;
2.	Kjer zjbel je moja Stala nekdaj,
Kjer rojstna stoji še Hiša mi zdaj.
3.	Triglava visoko Snežno glavo
Še v sinji daljavi Vidi oko;
polju.
4.	Še Sava grmeča V strugi šumi, Ko leta nekdanja Liže peči.
5.	Al sem ti še znanec, Sorsko polje,
Ker dolgo se nisva Videla že?
6.	I jaz sem premenil Misli, obraz,
Kar naju ločila Kraj sta i čas.
6. Korak v življenje.
Srce trepeče Od hrepenenja, V šumni vrtinec Sili življenja. 5 Stopil na ladij Tudi bi eno. Jadral za srečo Nerazjasnjeno. Morje lažnjivo, 10 Kje so bregovi!
Grozna širjava, Grom i vetrovi — Zije slapovje, Rjove peneče, Barke razbija,	15
V brezna jih meče. Zvezde prijazne, Pot mi kažite, Srečni vetrovi, Čoln mi vodite! 20
7. Trojno gorje.
1. Gorje, kdor nima doma,
Kdor ni nikjer sam svoj gospod; Naj križem svet preroma, Saj vendar tujec je povsod.
2. Gorje, kdor se useda Za tujo mizo žive dni; Vsak grižljej mu preseda, Požirek vsak mu zagreni.
3. Gorje, kdor zatajiti Prisiljen voljo i srce, Bedakom posoditi Čas mora, glavo i roke.
80. Josip Jurčič.1 Iz romana: Deseti brat. 1866.
1. Mrtin Spak.
Povsod poznan, nikjer doma, Kjer vleže uro se poslednjo, Tam smrt mu domovanje da.
Fr. Levstik.
Kdor pozna življenje, djanje in nehanje, misli in prepričanja, kakoršna so bila nekdaj po pripovedih naših starih slovenskih očakov, ki, gluhi in slepi za spačeni novi svet, vedno le čase svojih in svojih prednikov dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je 5 bilo pred štirdeset in več leti med našim narodom veliko več poezije, ko v današnji suhoti.
„Kje se zdaj še kaj čudovitega zgodi? Kdo dandanes še kaj ve ? Le kakov sleparček še pride, da človeka opehari." Tako pravijo dedje. Koliko časa že ni bilo slišati od desetega brata! 10 V poprejšnjih časih se je pa še vendar včasi naletel, ki je, rojen deseti sin, s čudovitimi lastnostimi in zmožnostimi obdarovan, po božji namembi preganjan, od hiše do hiše po širocem svetu hodil, za srečo povedo val, zaklade pokazoval, pesmi pel in pravljice pravil, kakor nihče drugi. Ljudje so ga častili, radi videli 15 in mu dali živeti in spati. Pač pride v kako hribsko dolino še zdaj sem ter tje kak raztrgan in umazan peripatetikar, ki mu robato po domače pravimo berač, ki se izdaja za desetega brata; toda svet je postal neveren, menj gostoljuben ko nekdaj, in tudi današnji deseti bratje niso tisti ko nekdaj, malo vedo in, kakor 20 očetje trdijo — niso druzega ko goljufje.
(
A pustimo taka premišljevanja bolj izurjenim mislecem in vrnimo se rajši k svojima popotnikoma.
Tiho je korakal človek, kterega je Lovretu deklica imenovala desetega brata, konju pred gobcem, in mladeneč je imel časa dovolj, v mesečini opazovati to čudno podobo. Bil je človek 25 kacih štirdesetih let star, toda že mu je hrbet hotel lezti v dve gubi. Na sebi ni imel druzega ko srajco iz naj debelejšega platna, kakor ga sprede slovenska mati, dolge hlače iz iste tvarine, nekdaj na črno pobarvane, zdaj že zarujavele in pod koleni jako blatne in razcefrane, na glavi pak mu je čepel rujav klobuk s 30 širocimi krajevci in čez oglavje z belo nitjo prevezan. Da mu hlače niso uhajale, branila je usnjata oprtavnica, na križ čez ramo razpeljana. Večerni zrak je bil precej hladen, Lovretu se je celo mrzlo zdelo, vendar je stopal deseti brat bosonog. Da bi pa kdo ne mislil, da črevljev nima, nosil je je z bekovo trto pre- 35 vezane čez ramo. Kaka dva pota se je> nazaj na Lovreta ozrl ter ga ostro ogledoval. Pri tej priliki je Kvas videl obleki popolnoma primeren obraz. Lice je kazalo kosti, ktere so imele voljo in nagon, vsemu obličju štirivoglato podobo ustvariti. Strani ste bili upadeni, in širok nos je ošabno nosnice v zrak 40 molil. Vrh malih sivih oči so se v sredi zraščene obrvi predrzno visoko vihale gori v čelo, ktero se ni veliko videlo iz zmršenih las.
Dasiravno ga je deklica bila potolažila, da se ni treba bati desetega brata, vendar je Lovreta nekaj čudno spreletelo, ko je 45 na širocem polji po noči sam bil s tacim, ne malo neznanskim človekom. Ko je pa čez nekaj časa v dalji zapazil luč, ohrabrilo ga je to nekoliko, in mislil si je, kaj mi more storiti, enega samega se ne bom bal. Da bi poprej čas minil, začne pogovor ž njim.	50
„Koliko je še do grada?"
„Popred boš tam, kakor pojdejo spat," odgovori deseti brat z glasom, ki je bil vse drugo pred ko prijazen.
„Ali ste vi znani z gospodo?" praša dalje Lovre.
Njegov drug se grozovito zasmeje, potem pa reče: „Ti si 55 šema! Zakaj me pa vikaš? Jaz sem Mrtinek Spak, deseti brat, kakor vsi otroci vedo. Ce nočeš, da bi se ti kdo smejal, ki je bolj neumen ko ti, tako me pošteno tikaj, pa utegneva še prijatelja biti v teh letih, kar boš šolmoštraril na Slemenicah!"
„Kako pa veš, kdo sem?" praša Lovre, čude se.	60
„Saj si me prašal, če sem kaj znan na Slemenicah," odgovori Mrtinek in se zopet smeje na vsa usta.
Čudni grajščaki morajo to biti, h kterim pridem, da vsako spremembo v svojem družinskem in domačem življenji zaupajo 65 tacim ljudem, mislil je Kvas sam pri sebi.
„Ker je videti, da so ti povedali, da bo tak in tak človek prišel," reče Lovre, „moram misliti, da si star znanec v gradu. Zato mi lehko poveš, kakova je gospoda."
„0 prav lehko ti to povem," odgovori Mrtinek. 70 »Pa nočeš? Zakaj ne?"
„Ti nekaj rad poprašuješ," odgovori Spak. „Zato mi moraš dovoliti, da te še jaz eno reč vprašam. Kako sem ti kaj jaz všeč?"
Rekši je čudoviti človek Kvasa tako ostro pogledal s svojimi malimi svitlimi očmi, da je bilo mladenča skoro strah. Ven-75 dar na misel mu je prišlo njegovo smešno prašanje, pobesil je oči in. s posiljenim smehom je odgovoril: „Prav dobro si mi všeč, prijatelj, zakaj pa ne?"
„No jaz ti bom povedal, da mi tudi ti dopadeš. Mislil boš morda, da je to pač vse eno, pa ni taka. Mrtinek Spak, deseti 80 brat, in kakor bi se še lehko imenoval, bode ti še prav prišel v sili, zato ga le dobro poznaj."
„Ali si že ti dolgo tu v okolici?" praša Kvas.
„Kar mi je mati umrla," reče Spak nekako zamolkleje pri tem vprašanji.
85 „Kje si pa doma? Kako je to, da po svetu ne hodiš, ker praviš, da si deseti brat?"
„Jaz sem doma, kjer so dobri ljudje, kjer po mojem jeziku govore. Nimam svojega zapečka, pa se ne pritožim zato. Če ne verjameš, da sem deseti, pa pusti. Misli, kolikor hočeš, pa 90 malo govori, če nočeš, da se ti kaj ne zgodi. Zdaj pa molči od tega in kaj veselega govori. Jaz imam poskočne in vesele ljudi rad. Juheja, hopsasa!"
In kakor bi bil na enkrat ves drugi, poskoči od tal, zažene črevlje z rame daleč od sebe preč in leti zopet po nje. Kvas ni 95 mogel razumeti vsega tega. Človek mora biti malo prismojen, mislil si je.
„Ali znaš peti, prijatelj škric?" praša ga Spak.
„Malo, pa zdaj ne pojem. Ti zapoj!"
Spak vzdigne glavo proti mesecu, odpre široka usta in hre-100 ščaje začne robato pesem:
„ Stara baba Iskerca Jedla sok iz piskerca, Migala s suho brado, Hčer zmerjala je tako. . . .
Ha, ha! kaj ni lepa, pesem od mene, kaj?"	105
„To si sam zložil ? No poj do konca! Tacih sem še malo slišal."
„Le čakaj, prijatelj suknjač, to in nektero ti bom še zapel, če se bova lepo gledala na Slemenicah. Še srečo ti bom povedal. če hočeš, precej nocoj. Samo to si izgovorim, da se mojih sovražnikov ogiblješ."	110
„Kdo pa je tvoj sovražnik?"
„To boš izvedel, predno bo dva, tri dni. Na Slemenicah ga boš videl vsak dan."
Prideta na travnik. Pri poti je stalo na samem košato lipovo drevo, ki je fantastično molilo svoje goste veje v tiho krasno 115 mesečno noč. Na zapadu se je videla s hribca prijazna lučica izmed sadnega drevja, grajske strehe so se v mesečini svetile. Mladenča so zopet obšle prijetne in otožne misli vred, ko je zagledal svoje novo stanovanje pri tujih ljudeh.
„Tu pod lipo grajska Manica sedeva; tu sem jej srečo po- 120 vedal," pravi deseti brat.
„Saj nič ne veš," odgovori mladeneč, „kako prihodnjost bom imel jaz?"
„Ti boš nekaj doživel tam gori, česar se ti še ni senjalo nikdar. Le dobro ogledaj grad, mesec sveti lepo, pomnil ga boš 125 do smrti, pomnil boš tudi desetega brata, čeravno mu ne veruješ, do groba ga boš pomnil."
Glas Spakov je bil pri teh besedah popolnoma različen od prejšnje govorice, nekako temen in strašan, tako da je mladenča malo osupnil. In ker se je ravno ta trenotek luna skrila začasno 130 za oblak, prešinila ga je tembolj neka čudna čut; rajši bi bil že v gradu, ko tu s tem pol norim človekom na samotnem polji. Dasiravno kakor izobražen človek ni trohice verjel na vraže, obšla ga je vendar misel, da Mrlin Spak res kaj več ve, ko navadni ljudje.
„Šitno je po noči priti; ali ne bi mogel tod v kaki krčmi 135 prenočiti ?" praša Lovre.
Ko odgovora ne dobi, obrne se nazaj in pogleda za Mrtinom. Nikjer ga ni bilo. Lovre si ni mogel razložiti, ni kam, ni zakaj, ni kedaj mu je izginil. Ostalo mu ni druzega na izbiranje, kakor po belo potresenem poli v grad jezdili, kterega je imel pred očmi. 140
2. Kerjavelj.
Tak dedje nam bili
Pred stotino let.
Jak. Zupan.
Prišel bo en možiček!
Stara pesem.
Kerjavelj se nam zdi tako imeniten, da ga natančneje na-risamo, in zato ž njim celo nov odstavek začnemo. Zakaj današnji Obrščanje, ki so bili tačas otroci, ko se je naša povest godila, trdijo, da niso razun desetega brata Mrtina Spaka ni-5 kogar za veče čudo imeli ko Kerjavlja.
Bil je ta mož že čez šestdeset let star, srednje velikosti, pa precej životen. Lica je bil zabuhlega, čela nazaj visečega in nekaj čudnega, pol škiljavega pogleda. Oblečen je bil po zimi v suknjo, ki je bila Bog ve kedaj vojaška in iz plavega sukna, kteri se pa 10 zdaj iz množine pomečkov. zaplat in lukenj, z vlaknom in nitmi zapletenih, že ni poznalo, ktera barva in zaplata je prvotna, in ktera je še le potlej pridjana. Hlače prtnenice so segale samo do kolena, kjer je Kerjavelj za malo ped bose kože kazal, ker so bile golenice njegovih čevljev že tolikrat udelane, da niso več 15 segle do kolena in do stremen. Na glavi je imel klobuk s širo-cimi kraji, kakor ga sem ter tje današnji čas samo še včasi v starini ali na glavi čestljivega slovenskega deda vidimo, ki se ne da zapeljati neumnim nošam mlajšega sveta. Pa da bi Kerjavelj pokazal, da je svoje dni cesarja služil, torej kaj sveta skusil, imel 20 je krajevec nad levim ušesom gori zavihan in na oglavje pripet, kakor nekdanji brambovci v francoski vojski.
Pravijo, da je lepše, če se človek nevednega kaže, kakor če laže. Zato bom tudi jaz naravnost povedal, da ima pričujoča povest med druzimi slabostimi ravno na tem mestu znamenito 25 prazno lino, ktere nikakor ni bilo moči zadelati in zamašiti. Ni namreč znano, kje se je naš dedek Kerjavelj — rodil, ni znano, kje in kako je pastirčeval in fantoval, kje in kaj so bili njegovi roditelji.
Toda naj bo že Kerjavljeva mladost taka ali taka, to mo-30 remo za trdno povedati, da je bil pred desetimi leti smreko posekal, ktera je bila za prvi tram v hiši, ki si jo je Kerjavelj na pusti Obrščakovi njivi tik hoste postavil z lastno roko, in ktera še današnji dan stoji, dasiravno namesto Kerjavlja samo miši in
podgane v nji gospodarijo. Kerjavelj je smolo bral po hosti ter jo prekuhaval in prodajal kmetom, da so si kola mazali. Zraven 35 tega pa je imel še več lastnosti, ktere so ga daleč okrog seznanile. Skupek vseh teh lastnosti ga je pa po vsem ločil od desetega brata, kteri se je veliko ž njim pečal. Ljudje namreč, ki so videli in vedeli, kako Mrtinek vse prevdari in vsako reč izve, in so ravno zato radi verjeli, da zna več ko drugi, ravno tisti 40 ljudje so govorili, da ima blaženo lastnost, ki marsikoga stori srečnega v nesreči — djali so, da je Kerjavelj dobra duša, samo malo neumen.
In vendar Kerjavelj ni nič posebnega počenjal. Smolo bral, kislega mleka gospodinj v vas prosit hodil, smolno olje prodajal 45 po dva krajcarja funt, vranam in vrabcem nastavljal, veverice streljal in pekel in jedel, crknjene prešiče po okrožji pobiral in doma za predpustno slanino in slaščico sušil, zvečer k sosedovim za peč hodil sest, pravil tam vselej in vsak večer, kako je morski strah, hudirja na barki, videl, ko je bil vojak, kako je kozo 50 ozdravil, da ni več v pšenico hodila, kako je „štatljivemu" konju navado odpravil itd. — nič druzega ni revež počel. To pa gotovo ni Bog vedi kaj. In vendar so ga neusmiljeni jeziki raznesli za neumnega ali vsaj malo prismojenega. Ker so vedeli, da je Kerjavelj dobra duša in rad ustreže, imeli so ga za Jurčka 55 in nalašč govorico napeljali na hudirja, na kozo in na take reči, da je le mož, pozabljivši, kako je to stokrat že v raznih spremembah pravil, še enkrat tisto reč ponovil. In če je ubošček malo drugače zategnil, če je danes djal, da ga je bilo strah, ko je hudiča na kose sekal, jutri je pa rekel, da ga ni bilo nič strah, 60 brž so ga djali na osla in ga na laž stavili. Da, nekaj jih je bilo, ki celo niso verovali, da je bil Kerjavelj kedaj morski vojak, ampak so hoteli vedeti, da ni v svoji vojaščini dalje prišel, ko gori do Sorskega polja nad Ljubljano, in da jo je tam kakor bojazljivec skrivaj pobrisal. Pa to so bili menda le hudobneži, 65 ki nikomur nič ne verujejo; zato menim, da bode bolje, če midva z bralcem vzameva Kerjavljevo za resnično.
„Tako ti praviš, Kerjavelj, da se temu Mrtinku ne sme od karsibodi govoriti?" pravi kmet Matevžek.
„Kaj še! Ne sme se ne!" vpije Kerjavelj, ki je imel zraven 70 naštetih še to dobro lastnost, da je glasno govoril in besede vlekel.
„K tebi rad zahaja, pravijo," dostavi Matevžkov sosed, „ti že veš,, kaj mu je nevšečno. Kaj praviš, zakaj noče o tem go-
spodu s Poleska nič slišati, pa vendar eni vedo, da sta znana? 75 Kaj ti kaj pove?"
„Nič ne pove!" odgovori Kerjavelj.
»Če je hudiču zapisan, kar jaz mislim, ker ima zmerom denar, dasiravno živi kakor čuri-muri božji volek v travi, brez dela — vem, da se kaj pomenita od vraga," pravi Matevžek in 80 čez ramo pogleda soseda, krčmarja in mladega Franca, ki se je bil tudi bliže pomeknil.
»Saj ga ni hudiča, kdo ga je pa videl?" pravi krčmar in namežika drugim gostom, kakor bi hotel reči: zdaj ga imamo, poslušajte.
85 In res je bil Kerjavelj na enkrat ves živ.
„0 to pa to! Hudir je pa hudir." Rekši se stegne po mizi, pomakne klobuk nazaj in z glavo pritrkovaje pravi: »Saj sem ga jaz presekal, o polnoči sem ga presekal, na dva kosa."
»Povedi nam, kako je to bilo." 90 »Tako-le: Jaz stojim ob enajstih na barki za stražo, pa--"
»Pred si pa rekel, da o polnoči," seže mu France v besedo.
Kerjavelj se ni dal ni temu ugovoru, ni smehu motiti, ampak je svojo trdil in djal: »O enajstih je bilo, to še dobro vem. Sam sem stal, megla je bila in tema kakor v rogu. Zeblo me je, pa 95 sabljo sem imel. Dremoten sem prihajal, zato sem začel tjekaj po morji gledati."
»Kako si po morji gledal, ko je bila tema?"
»Naj bo tema, saj sem imel kresilo in gobo in drva, pa sem zakuril. Kar gori v jamborji nekaj pravi: vit, vrr, vrr! 100 Jaz gledam, gledam — ni bilo nič! Spet dremoten začnem prihajati. Le počenem tje na tla. Kar se barka tri pota zaguglje sem ter tje. Jaz gledam, gledam, poslušam — ni bilo nič! Kar nekaj sem po morji pride po vodi in z nogami pravi: comp! comp! comp! Jaz gledam, gledam — kar vidim, da hudič gre 1" 105 »Kako si pa vedel, da je hudič?" praša eden nevernih po-slušavcev.
»Kaj ne bi vedel! Ali ni imel rudečih hlač, zelene kapice, kosmatih tačic in take nohte na prstih, ko uni-le kavlji pri vagi?"
»Ali te je bilo kaj strah?" praša krčmar. 110 »Kako me bo strah, ko sem britko sabljo v rokah držal? — No, potlej je tista pošast ali tisti peklenski škrat plezal gori ob barki prav na glas: škreb! škreb! škreb! Kakor je na vrh prišel, pa se ti je z oči v oči meni nasproti postavil. »Sveta
mamka božja, sedem križev in težav" — sem jaz djal — pa sem zavzdignil britko sabljo, pa sem zamahnil, pa sem čez glavo ubral 115 in loputnil: lop! — pa sem ga presekal, samega hudiča sem presekal, na dva kosa!"
»Kako pa veš, da si ga presekal?" praša Francelj. »Kaj ne bi vedel, saj je dvakrat padlo v morje; prvič je reklo: štrbunk! v drugič pa se je slišalo: štr-bunk! Pa reci 120 potlej, da ga nisem presekal, da ga nisem na dva kosa presekal."
»To je res, da si ga! Na, pij, ki si tako dobro delo storil," pravi Matevžek. »Ali ti še koza kaj na Obrščakovo njivo uhaja?"
»O nič več ne, zdaj sem jo že ozdravil, kozo, že dobro dolgo let je tega," pravi Kerjavelj in prazno kupo na mizo postavi. 125 »Kako si jo ozdravil?"
»I kako! Kri sem jej spustil, pa se je popravila. Jaz sem imel s kuho opraviti, moral sem paziti, da se mi smola v loncu ne vžge; zato nisem mogel zmerom v kozi očesa imeti. Ti Obr-ščak si mi vedno žugal, da mi jo boš vzel, če bo v škodo ho- 130 dila. Kaj je bilo početi ? Zaprte nisem mogel imeti, varovati in vračati zmerom in zmerom nisem utegnil. Čakaj me vrag, čak! ti bom že eno naredil, kozača, da ne boš ven in ven gobca v ograjo tiščala! Pa sem vzel veliki nož ter sem ga nabrusil na os in sem se vlegel na trebuh prav tiho za mejo tam pri 135 vrzeli, kjer je žival noter hodila. Kaj ti pride ! En gobec trave namuli, pa odtrga: hrst! Zopet namuli — tačas se pa jaz stegnem in, šop! porinem nož kozi v bedro. Kri je tekla, kakor v turški vojski, in vpila je uboga dimka, kakor bi jo na meh drl; jaz sem pa djal: ,Čaki! zdaj te ne bo več v škodo'."	140
»Ali ti je crknila potlej?"
»Kaj še! Kakor jej je tista pregrešna kri odtekla, ki jo je zapeljevala, potlej je ni bilo več videti v škodi, in zdaj vem, da nima nihče bolj pohlevnega živinčeta."
„Kaj meniš, da je hudobija v krvi?"	145
»To je da!" vpije Kerjavelj. »Slaba kri sama stori pri živali in pri človeku, da se greh dela. To sem jaz od učenega Hrvata zvedel v vojacih, na barkah sva bila vkup. Tam na morji imajo take igle, da puščajo vsacemu, kdor je uporen, razposajen, hudoben, poreden in pregrešen. Zato sem pa še jaz kozi puščal." 150 »Kolikrat so tebi puščali?" vpraša Francelj. „1 te zgaga prekanjenska, kedaj sem se pa jaz kaj pregrešil? Nikoli!" odgovori Kerjavelj malo hud. »Klin se s klinom zbija,
vino z vinom, glava z glavo, tako pa tudi hudobnost s hudob-155 nostjo. Ali sem vam že pravil, kako sem Bučarjevemu konju poštatljivost odpravil?"
»Nikoli nisi še pravil!" odgovore sosedje, čeravno je vsak izmed njih to pravljico že Bog ve kolikrat slišal.
„No spomladi unega leta, ko je bil lan pozebel, sejal je 160 Bučar oves po lanišči. Ker je bil hlapec — tisti Urh je tačas služil Bučarja — nekaj obolel in je v slanici ležal, ni mogel za brazdo hoditi. Bučar pride po-me in pravi: »Pojdi, Kerjavelj, pojdi; boš namesto Urha ene tri kraje povlekel." Jaz grem precej. Bučar mi vpreže tistega sirastega konja, ki ga je predlansko spo-165 mlad konjederec vzel, pred brano, in jaz poženem: ti hote! Dvakrat sva šla po razboru gori in doli. V tretje pa poženem: bi-stahor po sredi! Pa ni tel iti po sredi, le v razbor je silil, mrha. Gukam za vajeti, cukam, vpijem, pa nazadnje se mi pošast še vstavi in se ne gane. Ko bi bil imel nož, prec bi ga bil po-170 pravil, kakor sem kozo; kar porinil bi ga bil tje v tisto suho-reber. »Caki me, čak!" pravim in odpnem vago, pomerim in mu zviškoma eno tako po rebrih prisolim, da se tri rebresa zlomijo."
»Kaj te ni Bučar nič oštel, ko si konja končal?" 175 »Kaj še, saj sem mu rebra spet zravnal."
»Kako?"
„Kar še enkrat sem loputnil, pa so kosti zopet nazaj stopile."
Vem, da bi bil Kerjavelj tisto popoldne še nekter izmislek svoje modre in misleče glave sosedom povedal, ne samo, kako 180 se žival po novem zdravi, ampak še druge izkušnje, postavim, kako je svojo mačko voziti učil, kako je ponočne tatove, ki so okrog njegove koče lazili, za vselej odgnal, ko ne bi bil krčmar v tistem hipu zagledal, da dva mlada gospodiča s puškami čez pleča gresta mimo hiše, in sicer Marijan s Poleska in novi grajski 185 učenik. Vedečni možje so pa vendar hoteli videti, kakov je poslednji, in so se skozi okno stegnili. Kerjavlju ni bilo mar gospode ; ali kakor so ljudje trdili, da je neumen, domislil se je zdajci prav po pameti, da bode treba kmalo plačevati, denarja pa ni imel, ker je bil ravno za sol in za tobak dal polšest kraj-190 carjev. Zagodrnjal je nekaj, da ima doma »molzovo kozo", da mora torej iti molst, ter se je tiho izmuzal iz izbe, da ni nihče prav vedel, kedaj.
81^ Josip Stritar.1 a) Poezije.
1. Prirodi.
1.	Glas slavcu, oj priroda blagotvora, Ti dala si, da v sladke melodije Ljubezen, hrepenenje svoje lije, Ko tibo v spanji diha dol in gora.
2.	Ko beli dan privede mlada zora, Skrjanec gostote se kvišku vije
V	pomladnje sinje nebo, da se skrije
V	daljavi neizmernega prostora.
3.	In jaz! Srce zdaj žalost mi zaliva, In zdaj ga sladko širi mi veselje — Srce prepolno duška ne dobiva.
4.	Oj stvarnica, usliši moje želje: Srce mi drugo v prsi mlade vstvari, Če ne, pa petja sladki dar podari!
2. Popotne pesmi.
1. Danes tukaj, jutri tam,
Druge gore, druga mesta! Če mi všeč ni tu, drugam Urno me odvede cesta.
1.	Ktera voda, Rena voda,
Tebi je zmed vseh enaka, Kar se v morje jih iztaka, Od izhoda do zahoda.
2.	Od izvira do iztoka
Srečen rod ob tebi biva; Malo tu se solz preliva, Malo tu se čuje joka.
Krestomatija slov.
1.	Kannstadt poleg Nekarja.
2. Kakor tica, ki leti
Čez gore in čez ravnine, Kraje gledam in ljudi,
Kaj mi mar njih bolečine?
Koblenz.
3.	Kaj je skrb, in kaj je beda,
Tvoje ne vedo gorice; Sreče žarno, jasno lice V bistri tvoji tu se gleda.
4.	Kaj mi solza v oko sili,
Ko te gledam, lepa voda? Oh, spominjam se naroda, Ki se tu še bolj mi smili!
22
3. Kdo tolaži mi sreč,
Ko tolažbe milo prosi? Kakor svoje jaz gorje, Vsak gorje naj svoje nosi!
2.
8.
1.	Domov iz tujega si kraja
Želim in vedno želel bom; A vendar — žalost me obhaja, Ko mislim nate, mili dom!
2.	Vse grme tvoje, vsa drevesa
Kot znance sem poznal nekdaj; Solza mi sili iz očesa
Zdaj, ko se vračam v rojstni kraj.
3.	Grmovje, ki je redko stalo,
Košato bo zdaj in gosto; In šibko prej drevesce malo Lepo visoko bo drevo.
4.	Poznal doma sem otročeta,
Poznal odrasle sem ljudi; Mož deček, žene so dekleta,
Kje ta, kje oni? — V grobi spi!
5. Zato, ko rojstnega se kraja
Spominjam iz nekdanjih dni, Strah me in žalost me obhaja Srce se mi domov boji!
3. Tiči.
1.	Na šibki veji, tanki smreki
Pripela tukaj dom si svoj; Preblizu tu si pri človeki, Človeka, tica, se mi boj!
2.	Ne veseli se tuje sreče,
Podira rad, mori povsod; Ne gane ga oko proseče Za mlado kri, nedolžni rod.
3.	Ko gledam tiho te — ubrani
Solze se težko mi oko; Bog srečno, tica, te ohrani In pa tvoj mili rod s teb6!
4. Ves dan čepiš tu in skrbeče Obračaš sem ter tja oko;
List zašumi — in zatrepeče Srce za družbo ti drobno.
5; Ljubezen nas je zapustila,
Zvestoba z njo šla iz sveta;
Le v vašem gnjezdu, tica mila, Ljubezen zvesta je doma.
6. Zato, ko gledam te — ubrani Solze se težko mi oko;
Bog srečno, tica, te ohrani In pa tvoj mili rod s tebo!
4. Lastovici.
1.	Visoko čez gore in čez planjave Tja v južne kraje poneso te krila; Ko mene tu drži sovražna sila, Slovenskih gor boš zrla znane glave!
2.	Tedaj postoj, pozdravi mi z višave Moj dom, poroči srčna mu voščila: Da srečo' bi nebesa mu rosila
In dar miru in med sinovi sprave.
3.	Otrok njegov po širnem svetu.tava, Za tujo mizo tujec s tujci seda, Pod tujo streho tuj popotnik spava.
4.	Ne ve, kaj slast je srčnega pogleda, Prijaznega iz ljubih ust pozdrava — Domača mu je tuja že beseda!
o. Mladini.
1. Na tujem, zgodaj ločen že od doma, Živim med glasnim hrupom tihe dni; A duh mi brez miru po svetu roma,
Pretekle in sedanje zre stvari; Človeštva gleda trudapolna pota, Povsod trpljenje, siromaštvo, zmota!
1. Golobu trudnemu enak pokoja, Tolažbe žejen vrača se domu; A lice tvoje, domovina moja,
Tolažbe mu ne daje in miru. Dežela lepa, ljudstvo krepko, zdravo! A kdo mu kaže pot do sreče pravo?
3.	O naj molčim, kaj srce tu mi čuti,
Da huje ne razvnamem starih ran; Obup zagrinja v tamne me peruti:
Kedaj zašije nam rešenja dan! V tej žalosti me glas tolažit hodi, Sladak, dobrikov glas: Ti miren bodi!
4.	O tebi govori mi, oj mladina,
Da tebe ni okužil smrtni strup; Obupati ne sme še domovina,
Ti cvet si njen, ti sladki njen si up; Za vse, kar lepo, blago je in sveto, Za dragi dom srce je tvoje vneto.
o. Čuj milo prošnjo brata v tuji zemlji, Dasi neznan, po rodu brat sem tvoj; Nikar mi upa zadnjega ne jemlji,
Ko vse se maja, ti mi trdno stoj! Da ti ne vgasue v prsih ogenj sveti, 0 hrani, brani ga, skrbno ga neti!
6.	Um bistri si, srce si blaži — v čisli
Srce ti bodi vedno in povsod; Ko ljubiš domovino svojo, misli:
Človeku brat je človek, rodu rod; Preganjanja se pazi in razpora, Sovraštvu v srci ne dajaj prostora!
7.	Pot ravna, vedi, prava je edina,
Nje v vsem dejanji drži se zvesto; Hinavstvo, laž je grehu korenina,
Resnica naj nad vse ti sveta bo! Kar misliš v srci, to v dejanji kaži, Ni sebi se, ni drugim se ne laži.
8. V katerikoli kdaj se ti podobi Približa izkušnjava, trdno stoj! Ko boj divja, ne omahuj v zvestobi!
To prošnja moja je, to nauk moj. Dokler ji bodeš zvesta ti, mladina, Ničesar ne boji se domovina.
6. Janežiču v spomin.
1.	Vrtnik od zore trudi se do mraka: Sadi, presaja, cepi in priliva, Cvetice mraza brani in pokriva, Kedar preti jim toča iz oblaka.
2.	Ves dan po vrtu v solnci pot pretaka; Da pride bela zima, ne počiva;
In vendar sam sadu on malo vživa, Gospod je prvi, naj družina čaka!
3.	Vrtnik si nam rodil se v Rožnem doli: Sadil, gojil cvetice poezije
Nam po dobravi, pusti prej in goli.
4.	Sedaj, ko tiha te gomila krije, Žaluje dom, ne zabi te nikoli; Hvaležen slave zdaj ti venec vije!
7. Na prijateljevem grobu. 1.
Sam ne vem, kako in zakaj sem zavil med gomile,
Kjer prijatelj mi ti v grobu prezgodnjem ležiš. Lep je poletni večer, težko se je solnce ločilo, Dan se umika nerad, dasi je zvon že odpel. 5 Lipa cvetoča diši, kresnice bliščijo po travi,
Zrak je miren, mehak, drevju ne gane se list. Vse je po travi živo, skrivnostni se čujejo glasi,
Zdaj najmanjšim stvarem sreče, ljubezni je čas. Mene, zakaj, ne znam, mrtvaške obhajajo misli, 10 Kakor ponočni metulj leta okolo cvetu.
Truden sem ali bolan, miru si želim in pokoja,
Zdi se mi skoraj, da že dolgo, predolgo živim. Sam sem tu, zapuščen, enak sem tiču v jeseni, Ki je pozabljen ostal, drugi odšli so na jug. 15 Jaz ne umejem sveta, in mene ta svet ne umeje; Kar mi je drago nad vse, ničevo njemu se zdi. Moje svetinje so mu zastarele, otročje igrače,
Mladim in starim v posmeh, da jih kazati ne smem.
Nov se nauk uči, zdaj nova se vera oznanja,
Nove bogove povsod, nove malike česte.	20
Moder je svet, a jaz ne umejem modrosti njegove, Kar že otrok zdaj zna, meni je temna skrivnost. Kaj govorim? Iz ust ne pridi mi bridka beseda, V čase pretekle samo naj se zamislim nazaj.
Sveto je bilo nekdaj, zdaj prazno ime je prijatelj, Brez prijatelja jaz, dragi prijatelj, živim.
Ti si zadnji mi bil, sedaj si še ti me zapustil, Kolikor bilo je vas, vsi zapustili ste me.
Ta in ta, ne štej! srce krvavi mi, ko štejem,	5
Sam sem, solzno oko moje vas išče zastonj!
Nima-li zemlja zares več možem plemenitim prostora? Blage rastline bo vse ješči zadušil plevel? —
Kje so časi, oj kje? Lepo je nas bilo omizje, V prsih mladostnih nam vsem sveti prebival je duh. 10
Čista nam srca plamen je čist blagodejno ogreval, Vnemal za vse, kar je sveto, pravično, lepo.
V	jasne višave oko je nam zamakneno zrlo, Kjer sijajni je dom svetih, nesmrtnih resnic.
V	mračni nižavi sveta je podlost ležala pod nami, 15 Krik in hrup se je njen komaj razlegal do nas. —
Daleč od doma za dom nam zvesto srce je gorelo, Njemu vse naše moči so posvečene bile.
Ves človeški je rod ljubezen objemala naša, Vse trpljenje, gorje zvesto čutili smo z njim. — 20
Kaj si žalim srce! Oblak mi zagrni preteklost, Blaženi čas je minol, cvet je odpal brez sadu.
Blagor, prijatelji vam, ki zgodaj ste svet zapustili, Srečno dospeli ste v kraj, kamor želi mi srce!
b) Literarni pogovori.
1.
Med glavne svoje namene šteje „Zvon", kakor je bilo že rečeno v »vabilutudi lega, da zbuja mlade moči, da bi bil ta list neko središče literarnega življenja. Z veseljem moremo reči že zdaj, da se nijsmo motili v svojem upanji. Predno je prišel še pervi list na dan, imeli smo že lep kup poetičnih izdelkov, 5 poslanih nam od vseh stranij, in še jih prejemljemo dan na dan. Zlasti mladina nam izkazuje mnogo zaupanja, in tolažilno nam je videti, da si je vedela tudi v tem viharnem času ohraniti veselje do blage umetnosti.
10 Res je, da nij vse čisto zlato, kar se je nam poslalo; vendar smemo reči, da smo že do zdaj našli nekoliko lepih talentov, ki so nam bili poprej čisto neznani; samo če se ti srečno in zdravo razvijejo, potem se nam nij bati, da bi popolnem zamerlo naše literarno življenje. Ali — in zdaj pride druga, menj vesela stran 15 — tudi med najboljšimi pesmami, ki jih imamo, nij skoraj nobena taka, da bi se dala natisniti, kakoršna je. Naši mladi pesniki namreč — o starih tu ne govorimo — preveč zanemarjajo obliko, ali iz nemarnosti, ali iz napačnega principa, tega ne moremo razsoditi. Veliko zaslugo bi imel, kedor bi jih mogel pre-20 pričati, da je to velika napaka. Nijsmo tako prederzni, da bi si kaj tacega upali; vendar si štejemo v dolžnost, opominjati in svariti, dokler je čas, naše mlade prijatelje, da hodijo po napačni poti, in prositi jih, naj krenejo na drugo, dokler nij še prepozno.
25 Najprej ne pozabimo nikoli, da poezija je umetnost. Pri umetnosti pa je oblika bistvena, z idejo tesno zvezana stvar.
Lepa misel v lepi podobi, ideja in oblika v harmonični zvezi, to mora biti pri vsacem umotvoru, to mora biti tudi pri najmanjši lirični pesmi. Da nij pravega umotvora brez lepe ideje, 30 to se ume ob sebi, pa tudi kjer se oblika ne strinja in zlaga v lepi harmoniji z mislijo, naj bo ta še tako lepa, tam je pomanjkljivost, tam nij čistega uživanja, tistega blazega, nekaljenega veselja, katero nam zbuja vsak resnični umotvor.
Pustimo tu druge umetnosti na stran, govorimo samo o 35 poeziji, in sicer o liriki. Kakor mora slikar natanko poznati vse lastnosti barv, katere so mu pripomoček, da utelesi svoje ideje, da mu ne odreko, kedar hoče stvariti luč ali senco, človeško lice ali zvezdovito nebo: tako mora pesnik v oblasti imeti jezik, svoje edino umetniško orodje, da se prileže vsakej misli, vsakemu čutu, 40 kakor bi bil zrasten ž njima. In kakor ne sme lepa podoba ni-kedar žaliti očesa, nego goditi mu, tako mora tudi pesem, zlasti lirična, vedno prijetna biti ušesu.
Da nij oblika v poeziji kakor človeku obleka, tega se prepričamo najbolje, če vzamemo lepo pesem, pa ji damo prozajično 45 obliko. Ravno tiste misli, ravno tisti čuti, in vendar — to nij več pesem, nij več umotvor; res je, kar pravi, pa ne seza nam tako globoko v serce, ne objema nas s tisto sladko, čarobno močjo.
Res je, najprej je treba poetu mislij, krepkih, globokih, visokih mislij in čutov. Teh mu ne more dati najboljši nauk;
dajati ali vsaj izbujati mu jih mora življenje. „Primum vivere, 50 dein philosophari," ta znani izrek bi se smel tako prenarediti: najprej živeti, potem peti. Učili pa se moremo in učiti se moramo oblike. Krivo bi bilo misliti, da se veliki pesniki nijso učili. Znano je, da ravno Heine, eden izmed največjih lirikov vseh časov, kateremu nihče ne bo jemal genijalnosti, nij kar tako 55 iz rokava iztresal svojih neumerjočih pesmij: čim bolj se nam vidijo priproste, naravne, tem bolj jih je obdeloval, predeloval in pilil, več je v njih skrite umetnosti; in da nam ne kažejo dela in truda, to je ravno največja umetnost. Ravno v lirični pesmi, ki je po navadi kratka in se lahko pregleda z enim pogledom, 60 najbolj žali izobraženi okus vsaka, tudi najmanjša napaka, katero bi človek čisto prezerl v dolgi epični pesmi ali v drami.
Ne more se tajiti, da se nahajajo napake tudi pri velicih liričnih poetih; in vse preradi se opiramo nanje, rekoč: saj ima to še Goethe, Preširen! Ali pomislimo, kjer je veliko luči, tam 65 sme biti tudi nekoliko sence. „Verum ubi plura nitent in car-mine, non ego paucis offendar maculis." Ne posnemljimo na velikih možeh pomanjkljivosti, slabosti, ampak to, kar imajo lepega, dobrega, kar jih edino dela velike može. Smešen bi bil, kedor bi mislil, da posnema Napoleona, če hodi sključeno, derži 70 roke na herbtu, pa gleda srepo, kakor bi hotel zemljo prebosti. In ne pozabimo dalje, da se čisti okus, da se jezik gladi; — da se nam marsikaj pomanjkljivo, neprijetno zdi, ob čemer se nijso naši očaki nikakor spotikali. Kak jezik ima n. pr. naš Preširen, in kaj je dosegel ž njim! Pomislimo dobro, koliko laže je delati 75 pesmi za njim, ker je on toliko storil pred nami in za nas! Mi se torej ne moremo izgovarjati ž njim; njemu se moramo samo čuditi, in ne moremo se prečuditi, da je njegovih pesmij oblika (jezik, verzi, rime) tako lepa, gladka in blagoglasna.
Oblika je dvojna, v širejšem in ožjem pomenu. O pervi, 80 kako naj namreč utelesi ona svoje misli, kakšno podobo naj jim da, da doseže svoj namen, bodemo morda govorili o drugi priliki. Najprej hočemo govoriti o obliki v ožjem pomenu, o jeziku, prozodiji, verzih in rimah. Bog daj, da ne bi zastonj!
2.
Lirična pesem je ustvarjena, da se poje; ta je njena last- 85 nost. In če ne najde napeva, mora biti taka, da se sama poje, kakor govorimo. Zato mora biti verz lepoglasen. Kako so stari
Gerki in Rimljani gledali na lepoto svojih verzov! V laškem jeziku je težko delati gerdoglasne. Večjo preglavico imajo že Fran-90 cozi se svojim jezikom. Zatorej tako zelo cenijo lepe verze. Nemški jezik nij posebno lepoglasen, tem teže se delajo v njem lepi verzi, tem bolj se čisla tist, kedor ga zna ukrotiti, ubrati, da prijetno poje.
V našem jeziku se da lepo peti, gladki verzi delati, tudi 95 zelo okorni in robati. Treba je pesniku nekoliko muzikalnega sluha. Meni se zdi, da se pri nas vse premalo gleda na lepo-glasje. Lep, gladek verz res nij še vse, a mnogo! Brez lepega verza nij zares popolnem lepe pesmi. Bodi misel tem lepša, kaj pomaga, ko se človek spotika v čitanji, kakor bi se pobijal po 100 slabem poti! Svetovati bi bilo pri nas vsacemu pesniku, naj se seznani malo z italijansko poezijo — saj nemarno daleč na Laško! Tu je visoka šola lepoglasja, tu se ga je učil nemški Goethe, tu se ga je napil naš Preširen! Kaki so Goethejevi verzi, če jih primerjamo se Schillerjevimi! In kedo si more misliti, da bi bili 105 Preširnovi verzi taki, ako bi ne bil imel Petrarke za učitelja? Velika sreča vsej naši poeziji, da se je naš pervi pesnik, stvarnik našega pesniškega jezika, obernil naravnost k pervemu, čistemu viru jezikove lepote! Zakaj ga bolje ne posnemljemo?
Da je verz lepoglasen, ne sme biti terd. To je pervo. Ter-110 dost izvira največ iz nakopičenih soglasnikov. Samoglasnik je duša besedi; brez njega je beseda suha veja, mertva stvar. Lepoglasen je jezik, v katerem se samoglasniki prijetno, v pravi razmeri verste se soglasniki, kar vidimo najlepše v italijanščini. Pri nas se je v novejših časih nekaka vojska napovedala samoglas-115 nikom. Če pojde tako dalje, dobodemo skoraj dovolj terd jezik. „Zvon" ne spada med tiste, ki izpehujejo, kjer morejo, samoglasnik iz besede; rajši ga pritakne, kjer ga zahteva lepoglasje in ga ne brani jezikoslovstvo; uverjen je namreč, da imamo dolžnost v knjigah lepšati, blažiti ljudski govor, a ne narobe. 120 Naš jezik si je ohranil lastnost velike cene, namreč sme besede, zlasti v poetičnem govoru, nekako svobodno staviti. Koliko je vredna taka prostost, čutijo najbolj francoski pesniki, ker je imajo tako malo. To se vč, da so tej svobodi tudi svoje meje. Malo preveč je vendar besede tako staviti: 125	K tebi v tihem mraku ki hiti.
Med napake in grehe zoper lepoto spada še neka čudna spaka, ki pogostoma straši po naših pesmih, in zato smo se je
nekako privadili. Ta gerdoba, do katere imam, ne tajim, neko posebno, morebiti premočno antipatijo, je — apostrof! Da ga ne morem terpeti, to je čisto naravno, ker sem prijatelj samo- 130 glasnikom, a on seda baš na njihovo mesto. Vsak poluglasnik, ki je sam na mesti polnega samoglasnika, mora se mu umekniti, kader ga je volja.
In tako jih je vse polno po pesmih, kakor rozin v dobri potici. Slaba primera, prevelika čast temu neprijetnemu gostu! 135 Rajši bi ga primerjal se sitno muho, ki človeka nadleguje med čitanjem in se ne da odgnati. Muh ne strelja pameten človek. Tudi apostrofom ne bodemo napovedovali smertne vojske. Samo to: posebna lepota, to nam pač vsak pritegne, apostrofi nijso, a smertni greh tudi ne. Ogibljimo se jih torej, kjer in dokler 140 se jih moremo; a če vidimo, da v svoji slabosti greši naš bližnji, ne kamnjajmo ga; poleg vsega tega utegne biti pošten človek.
3.
Pri vseh izobraženih ljudstvih vidimo, kako skerbno se zbira in zvesto hrani vse, kar je v zvezi z narodovim življenjem. Narodne pesmi, pripovedke, vraže, navade, pregovori, šale, uganjke, 145 igre, vse se pobira kakor drage svetinje; največji učenjaki so posvetili vse svoje življenje tacemu nabiranju in si s tem pridobili slavo in hvalo narodovo. Na pervi pogled se bode to morebiti nekateremu čudno, nekako otročje zdelo. A če se stvar malo tanje pregleduje, vidi se kmalu, da ima to nabiranje veliko, in 150 sicer dvojno veljavo. Nabrano blago nam kaže namreč najzve-stejšo podobo narodovo, njegovo življenje, mišljenje in govorjenje. A pripovedke in zlasti pesmi imajo še drugo vrednost, ki se je pri nas do zdaj vse premalo spoznala. Literatura, kakor vsa omika, mora imeti svoje korenine v narodu, da ne zvene in se 155 ne posuši, kakor rastlina iz tujih tal presajena. V izgled nam bodita tu samo gerški in latinski narod. Kako moč je imela umeteljnost, poezija pri Gerkih! Vse njihovo življenje, občinsko in družinsko, bilo je z njo napojeno, polepšano, poblaženo. Rimljan je prinesel umeteljnost iz tuje dežele domu, da bi jo imel 160 za kratek čas. Ker nij zrastla iz naroda, nij dobila nikedar tako vseobsejne moči, kakor v svoji materini deželi. Pri novejših narodih je vedel zlasti Nemec postaviti svojo literaturo na narodno podlogo. Tu nam nij obširneje govoriti o tej stvari; dovolj naj
165 bode omeniti, kako so prestvarili nemško liriko s tem,, da so zajemali iz narodnega vira, zlasti Goethe, Uhland, Heine.
Nij čudo! Ljudstvo ima v vsem svojem mišljenji, čutu in govorjenji nekaj naravnega, nepokvarjenega, nekaj zdravega, dobro-dejno najivnega, po čemer človek najbolj hrepeni, ko se je naj-170 dalje po izobraževanji ločil od pervotnega stanja.
Ne more se reči, da se pri nas nij nič storilo do zdaj. Nabranih imamo precej narodnih pesmij in tudi nekoliko pripo-vedek, a vendar je vsacemu znano, da večja polovica blaga čaka še pridnega nabiralca. Čaka še, pravimo, a dolgo ne bode ča-175 kala. Strašno hitro ginejo pri nas lepe stare pesmi iz naroda. Od dne do dne jih je menj, in če se ne podvizamo, kmalu ne bode kaj pobirati.
Naše ljudstvo ima lastnost, ki mora z žalostjo navdajati vsacega pravega rodoljuba, da tako rado, tako lehko popusti, 180 kar ima zares dobrega, veljavnega, ter se poprime novega, kar mu prineseš, zlasti če je tuje, naj bode slabo, prazno, puhlo, samo da je novo. Kake lepe pesmi so se razlegale pri nas še za naših dnij pri vinu, na polji, na njivi, pri preji, pri teriški jami! Kako čiste, nežne, zares poetične! Spominjaš se jih, njih 185 napevi ti done po ušesih, poskušaš jih peti — zastonj! Te pesmi, katere si tolikokrat slišal, tolikokrat sam pel, ostal ti je v spominu začetek, druge veš kako strofo iz srede, tretje konec ali posamezne besede. Pojdi domu, poprašuj! Kaj bodeš slišal? Doma se jim enako godi. Dejalo se ti bode: „Ta in ta stara 190 ženica je znala več sto pesmij; a nesla jih je se sabo v grob. Zdaj se take več ne pojo. Mladi svet ima zdaj drugo nošo, druge navade, pesmi."
A kake pesmi! Med našo moško kmetsko mladino se širijo bolj in bolj tiste poskočnice, tiste „vierzeilige", ki nam 195 prihajajo po voznicih, vojacih in druzih enacih kulturonoscih iz nemških planin. Večina teh „pesmij" je brez vse poetične vrednosti; mnoge, le premnoge so take, da jih človek ne more peti v izobraženem društvu. To je kuga, to je smert vse poezije. Kar pojo dekleta, res nij nesnažno; to bi bilo že celo žalostno — 200 a vendar je plitvo, poveršno; namesto globocega, krepkega čuta širi se prazna sentimentalnost ali pusta šaljivost; a poezije bodeš v tacih pesmih zastonj iskal. Žalostno, da je okus pri nas že tako pokvarjen, pri ljudstvu in pri omikanih, da visoko cenijo stvari, katere nemajo nikake vrednosti. Pesmi, kakor: „Mila, mila lu- '
niča", — „Venček na glavici", — „Karkol' pod milim, milim" — 205 in druge te verste, prikupile so se tudi izobraženim tako, da bi se jih mnogo pohujševalo, ako bi terdili, da take pesmi po besedah in po napevu samo kvarijo dobri, zdravi okus našega ljudstva.
Kam merimo s temi besedami ? — Zbirajmo, zadnji čas je, 210 kar je še ostalo narodnega blaga; zbirajmo posebno pesmi, besede in kolikor mogoče tudi napeve! Zapisovale naj bi se pesmi, kakor se čujejo; nabrano blago naj bi se izročilo možu, sposobnemu temu težavnemu delu, kateri bi ločil zernje od plev, popravil in prenaredil, kar je neogibno potrebno, in potem v pri- 215 pravni obliki na svitlo dal. Samo ob sebi se umeje, da bi se porabile zbirke, katere že imamo. To bi bilo narodno delo, koristneje nego vsi „naučni slovarji". Tako izbrano, očiščeno in poblaženo dalo bi se to blago v roko zopet ljudstvu, odkoder je prišlo. To mu bode budilo narodno zavest in čistilo pokvarjeni 220 okus. A druga korist, katero bi imelo tako delo, je ta, da bi se iz njih učil mladi pesnik, kako narod čuti, kako izgovarja svoje čute. Čudeč se bode videl, kako krepko, kako globoko ljudstvo čuti, in kako lepo naravnost brez okolišev od serca do serca izrazuje, kar čuti. Pravo zdravilo bi bilo nekateremu pri 225 nas tako branje.	Zvon 1870.
82. Simon Gregorčič.
i
1. Jurčiču v spomin.
1. Ob cesti jablana je stala,
Cvetela vsako je pomlad, In pisan cvet okrog je stlala, Dajala hlad in zlat je sad.
4. Čarobne pravilo pravljice, Povesti krasne to drevo, In med pravljice drobne ptice So vbirale svoj spev glasno.
2. Na čudodelnem tem drevesi Pa bival je skrivnosten duh, Ko ta zigraval je s peresi,
Šepet nam rajsk je polnil sluh.
5. Obstal je pridni kmet pri deli, Strmeč uho nastavljal je, In potnik mnog na cesti beli Vesel drevo pozdravljal je.
3. Kako šumljalo je zgovorno Od ure rane v pozni mrak Tedaj to listje čudotvorno, Bil jezik glasen list je vsak.
6. Pod njim je vsakdo rad počival, Pojil srce, pojil uho, In spev in hlad in sad je vžival Ter blagoslavljal je drevo.
7.	Pa, oh, nebo zastrčjo tmine,
Oblak se pripodi strašan, Iz njega smrtna strela šine, In strta je na tleh jablan!
8.	Ta jablan ti si, drug moj mili,
Ki zgodnji grob te skriva mi; Potok solza v oko mi sili, Bridkost srce zaliva mi.
9.	Oh, kolike duha zaklade
S teboj je temni grob požrl, Načrte tvoje, naše nade, Udarec smrtni vse je stri!
10.	Oko mi hoče prekipeti . . .
A proč solze in proč tožbe! Le slavo tvojo hočem peti, Leti čez dol naj in gore!
11.	Plodnejšega nikdar duhova
Rodil še ni slovenski svet, In Bog ve, kdaj nam pride znova, Ki tak zoril bo sad in cvet?
12.	Ti spis na spis si nam podaval.
Za sliko sliko daroval; Ko narod jih je občudaval, Strmeč je sčbe v njih spoznal.
13.	Ti branil si nam sveto pravo
Z duha orožjem žive dni, Ti Slavi si ovenčal glavo . . . Zato ves dom te zdaj slavi!
14.	Postavlja domovina cela
Na grob ti spomenik kamnen; Pomnik tvoj prvi tvoja dela, Ki vek ne vniči jih noben!
15.	Kot solnce se žari nevgasno
In svet oživlja z visočin, Svit tvojih del sijal bo jasno In nam pomlajal tvoj spomin.
16.	Pretke naj grob ti gosta trava,
Nad njim naj kamen se zdrobi, A v vek ne mrakne tvoja slava. Tvoj duh med nami v vek živi!
2. Sam.
Gorje mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo vživa sam! Imaš-li, brate, mnogo od nebes, Od bratov ne odvračaj mi očes! 5 Duh plemeniti sam bo nosil boli, A sreče vžival sam ne bo nikoli. Odpri srce, odpri roke, Otiraj bratovske solze, Sirotam olajšuj gorje. 10 Kedor pa srečo vživa sam, Naj še solze preliva sam!
3. Daritev.
Daritev bodi ti življenje celo: Oltar najlepši je — srca oltar, Ljubezen sveta v njem — nebešk je žar, Gospodu žrtva — vsako dobro delo. 5 O da srce gojilo bi vsekdar Ta sveti žar, naj živo bi gorelo. Enako kresu vedno ti plamtelo, Bogu in domu žgalo vreden dar!
Odločno odpovej se svoji sreči, Goreče išči drugim jo doseči,	10
Živeti vrli mož ne sme za se. Iz bratov sreče njemu sreča klije, Veselje ljudsko njemu v oku sije, In tuja solza mu meči srce!
4. Na bregu.
Na bregu stojim in v morje strmim: Pod mano srdito valovje Rohni ob kamnito bregovje; Do neba praši se meglčni dim,
V obraz mi brizgajo pene	5
Od skalne stene; A stena skalna Ostane stalna, In jaz se na robu ne ganem, Viharju kljubujem, ostanem!	10
Ko v steno valovje, usode vihar
Ob me se zaganja; A duh se ponosni ne vklanja: Ti streti me moreš, potreti nikdar, Usode sovražne besneči vihar!	15
5. Življenje ni praznik.
Cvetočega lica, cvetočih še let Zdaj prve korake namerjaš mej svet — Nastlali na stezo so pisan ti cvet. Po poljskih cveticah te žive cvetice Spremljajo, kot ženina mlade družice.	5
In svatov prijateljskih radosten trop Praznuje tvoj prvi v življenje ustop. In tebe — pač moti te cvetje na poti — To 6bčno veselje se tudi poloti! Ne čutiš — naj srca ne vara te čut! — 10 Da vhod le v življenje je s cvetjem posut? Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano, Le trnje zakriva, da zvene ti rano? Prijatelj, ne bodeš za zlo pač mi vzel Resnobne besede na praznik vesel:	15
Ni praznik, predragi mi, naše življenje, Življenje naj bode ti delaven dan! Od zora do mraka rosan in potan Ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!
20 Ne plaši se znoja, ne straši se boja, Saj moško dejanje krepčuje moža, A p&koj mu zdrave moči pokonča, Dejanje ti ljubi, a boj se pokoja! Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, 25 Kar m&re, to mož je storiti dolžan! Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, A delo in trud ti nebo blagoslovi!
6. Oj z Bogom, ti planinski svet!
1.	Na nebu zvezde sevajo, Na vasi fantje pevajo, Pojo glasno, pojo lepo, Pri srci pa jim je hudo.
2.	Kaj bi ne bilo jim hudo, Kaj bi ne bilo jim bridko, Od doma se poslavljajo, Na vojsko se odpravljajo.
3.	Planine solnčne, ve moj raj, Jaz tudi ločim se sedaj;
A Bog le ve, kaj tu pustim, In Bog le ve, kaj zdaj trpini.
4.	Tu narod biva še krepak, Tu biva narod-poštenjak, Ki svet ga še okužil ni, Ki čas ga omehkužil ni.
5. Tu rod je moj, tu moj je kraj, Tu živel rad bi vekomaj, Ni kraja mi krasnejšega, Ni ljudstva mi milejšega.
ti. Kar sreče sem na sveti vžil, Sem jo v mladosti cveti pil, Sem pil vrh solnčnih jo višin Planine proste prosti sin.
7.	In zdaj planine, ve moj raj, Od vas tja; v taji moram kraj;
Kako mi pa je to težko, Le on tam g&ri ve samo.
8.	Oj z Bogom, domovinski svet, Oj z Bogom, ti planinski cvet, Nebeški čuvaj te vladar,
Ne zabim te nikdar, nikdar!
7. Pri jezu.
Kak6 hrumiš in šumiš, oj jez, Kako valovje drvi se ti čez! Ta voda srdita
Vsa v kaplje in pene in prah je razbita; 5 In solnca nebeškega svit,
Po prahu, po penah, po kapljah razlit, Na tisoče solnčnih se praškov drobi, Iz njih tisočerno iskri! Oj živo žari; 10 A solnca podobe prvotne,
Čarobne njegove lepote celotne Na jezi razpenjenem ni! Le hrumi in šumi, mogočni jez, Le vspenjaj, valovje, bobneč se čez!
Naj le tu valovi razbijajo se,	15
Pod jezom bo konec nemira:
Tam doli razpršena voda se zbira,
Razdrdbljeni žarki spet zlijajo se.
Kako iz valov tam smehlja se nebo
In solnce žareče	20
In drevje temnozeleneče
In cvetje zlato!
Kako je tam doli vse mehko,
Kako mirno!
Ko v te se oziram, se zdi mi, oj reka, 25 Da gledam življenje, osodo človeka,
Človeško srce, Njegovo slast in strast in gorje! Kot voda na jezi kipi nam kri, Tako nam srca valovje hrumi,	30
Ko tisoč sovražnih ovir Zastavlja življenja težavni nam tir, Ko divja nam strast Srca občutke dobi v oblast Ter vreči nas hoče v brezdanjo propast. 35 Oh, stre se tedaj Nam solnce bliščeče Pokoja in sreče!
Bog ve, če se žarki zbero še kedaj, če vmiri srca se valovje kipeče?	40
Bog daj, Bog daj! Le v jasnem valovji pokojnega srca Prekrasno nebo vesoljno se zrca, In zrca se v njem nešteti cvet, Ki ž njim življenja breg je odet.	45
O blažen, ki dajo mu dobra nebesa, Da mirno mu teče valovje srca, Da prsi vihar mu sovražni ne stresa, On ljubljenec pač je neba! A komur ta sreča ni dana od zg6ri, 50 . On trpi možato, junaški se bori!
8. Uzori.
1. Z uzori se nikar ne bori, Kot solnčni žarki so uzori, Ki grejejo nam mrzli svet, Bude, rode pri cvetu cvet. Uzori tudi plemeniti, Če duh je z ognjem njih ogret, Božanstven cvet mogo roditi.
2. Uzorov mi nikar ne mori, Kot žarki solnčni so uzori: En sam mi solnčni žarek daj, Z njim božje solnčece tam gori Na prvi najdem ti migljaj. Kot solnčnih žarkov zlati trak Uzor je plemeniti vsak.
3. Ne tu na zemlji zapuščeni Iz ognja našega srca, Iz isker našega duha — Iz luči večne so rojeni, Le v njenem se žare plameni. Zato pa sveti vsak uzor Nam gor, kjer je njegov izvor!
83. Anton Aškerc.1 1. Anka.
Gre po stezi čez polje zeleno Anka mlada, dete zapuščeno. Kovčeg lahek nčse mi v levici, Solze z desnoj briše si po lici; 5 Joče milo mi sirota Anka, Stoče milo, toži brez prestanka: „Oj cvetice, srečne ve sestrice, Jasno vedno vam je lepo lice; Jad nobeden srca ne pretresa, 10 Solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, Kdor na domu nima več prostora, Komur starše v hladni grob dejali, Kogar kruha služit so poslali! 15 Rože poljske, dejte razodeti, Kaj sirote delamo na sveti?"
A cvetice cvčtejo, dišijo, Anki mladi ne odgovorijo.
Stopa dalje po stezici Anka, 20 Bol premišlja svojo brez prestanka; Ptici vsaki žalost svojo toži, Ptici v grmu, ki veselo kroži: „ Kaj vam pravim, pevke moje mile, Kaj vesele bi pač ve ne bile! 25 Skrb vam nikdar srca ne pretresa, Solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, Kdor na domu nima več prostora,
Komur starše v rani grob dejali, Kogar kruha služit so poslali! 30 Pa mi, ptice, dejte razodeti, Kaj sirote hodimo po sveti?"
A veselo ptice žvrgolijo, Anki mladi ne odgovorijo.
Ide Anka, pride do potoka,	35
Pak na brvi zaihti, zajoka: „ Potok bistri, voda žuboreča, Bol neznana tebi je skeleča. Kako lahko mi skakljaš po polji, Solnce, tema — vse ti je po volji! 40 A gorje mu, kdor od doma mora, Kdor na domu nima več prostora, Komur starše v temni grob dejali, Kruha služit pa siroto dali! Potok bistri, veš li razodeti,	45
Čemu pač mi revni smo na sveti?"
Sliši voda to ihtenje vroče, Čuti solze vase padajoče, Tčče potok šumno po livadi, Reče p6tok hladno Anki mladi: 50 „ Daleč mene pot po svetu vodi, Dosti potok vidi, koder hodi, To-le ve ti, dčkle, razodeti: Prva nisi — zadnja ne na sveti!"
2. Kristus in Peter.
Vzveličar in Peter po svetu hodila,
Po svetu hodila, nevedne učila.
Pa gresta mi nekega dne oba
Po veliki cesti tako sama.
Za gore že solnce je spravljalo se,	5
Od gričev, vršičev poslavljalo se.
Počasi korakata moža častita,
Globoko zamišljena ne govorita.
Globoko zamišljena — ne! — to se pravi:
Zamišljen v resnici bil sam je Gospod, 10
V	tla gledal in gledal je celo pot, Bog vedi, kaj mu je hodilo po glavi! O, Peter bi zdavnaj že rad bil goKal, Z velikoj težavoj je tih bil in molčal
(Ker, kdor veliko in rad govori,	15
Ne misli globoko — izkušnja uči), Beseda mu baš je na konci jezika: Pred njima prikaže se čudna slika!
V	dnu jarka globokega, tik pri cesti
Kmet ležal je vznak in v nezavesti.	20
„He, klada pijana, zmezi se, zmezi!" Zadere Šent-Peter se v sveti jezi; »Domov! mar nič se ti še ne mudi? Brez olja je starka doma in soli!"
A Kristus Šent-Petru s kazalcem pomigne: 25 »Pomagaj, da revež na noge se vzdigne! Sok trsov moža pač je malko ukanil, Doslej se še ni bil nikol upijanil, No pošten je sicer in dobra duša ..." Šent-Peter strmeč te besede posluša,	30
In hoče — noče, do prvega praga — Pod pazduhoj kmeta vodeč, pol noseč, Pod pezoj rojaka se dobro poteč — Vzveličarju spraviti ga pomaga.
Pa gresta po cesti zopet naprej,	35
Kdo jima naproti prihaja? — Glej! Berač je ostuden, poln gnilih gob, Živ mrlič, ko svoje dni modri Job. A glej, vzveličar se jadniku bliža: »Oh, brate nesrečni!" srčno ga pozdravi — 40 S poljubom bolnika pri priči ozdravi. Šent-Peter se čudi, od čuda se križa.
Pa gresta po cesti beli naprej, Kdo jima naproti prihaja? — Glej! Krestomatija slov.
45 Mož svetega lica, v obleki bogati, Na prstih se prstani bliskajo zlati; In glej, že od daleč se jima odkrije, „Hosana, sin Davidov!" skoro zavpije . „No vender že jedenkrat — hvala Bogn 50 Oddahne se Peter — „bilo ni miru Od sitnih pijancev in postopačev In gnusnih in gobovih samih beračev; Zdaj prvi nas sreča mož pošten in pravi In Peter neznanca spoštljivo pozdravi. 55 A Kristus? — popotnika še ne pogleda! In nalašč od njega obrne se v stran, Ko mimo gre tujec ves sladek, skesan — Za Pptra spet nova uganka — seveda!
,Kako pa, da tega preziraš? Povej!"
60 „Na ustnih ta človek pač nosi Jehflvo, A srce le Mamona moli njegovo, O Peter, ta svetec je — farizej."
3. Vinska bajka.
1.	Na Sladkem Vrhu po trgatvi v hramu
Sodi trije mi stojijo; V junakih starih, hrastovih, kovanih Čudni duhovi tam spijo.
2.	Polnoč. Zadremal baš je gornik trudni
Čuj, iz kleti kaj šumi mu? Šušti, šepeče, siče v sodu prvem — To-le duh bajni golči mu:
3.	.Leži, leži tam polje mi v tujini,
Cesta po polji gre bela. Ob cesti krčma mi stoji samotna, Krčma ,Pri lipi' vesela.
4.	Tovorniki bogati bodo prišli,
Zlatov rumenih ti šteli, Konjičev iskrih par odpelje mene Z vozom po cesti tja beli.
5.	Posedalo tam potnikov za mize,
Mladičev bode in starcev, Oživljali si ude bodo trudne Z mano j iz svetlih kozarcev ..."
6.	Pol spe, napol bede posluša gornik,
Sladko v uho to šumi mu! Šušti, šepeče, siče v sodu drugem — Duh ta slovesno golči mu:
7.	„ Menihi z mesta prišli bodo pome,
V	klet me zaprli glob6ko,
0 zarji vsaki sakristan bo sivi
V	cerkev me nosil vis6ko.
8.	Menihi pri oltarjih bodo stali,
Svete mi čitali maše, Kot kri spasiteljevo pil bo vsakter Vsak dan iz zlate me čaše ..."
9.	Posluša starec proročanstvo tajno,
Divno v uho to šumi mu! Šušti, šepeče, siče v sodu tretjem — Glas pa navdušen golči mu:
10.	„ Do rini ostanem rajši jaz! Oditi
Toži se meni po sveti; Kjer sesal sem mladosti moč iz zemlje, Tu čem sedaj dozoreti!
11.	Pa pride dan, in hram bo moj oživel,
God bo vesel in slavnosten, Iz grl pak oril takrat bode moških Spev se v dolino radosten:
12.	Bog živi v čašah naših sok ta zlati,
Vsa ž njim slovenska nam vina! Bog živi, ki rodi jih, zemljo sveto — Živela vsa domovina!"
4. Prva mučen i ca.
(Staroegiptovska bajka.)
1.	Postavljena že je grmada . . .
In ona vrh nje stoji — ah! Gorje ti, gorje, mučenica: V trenutku pepel boš in prah!
2.	Privezana k stebru je deva,
Obleko že sneli so ž nje . . . Boginja ti živa si krasna, Ne hči iz ponilske zemlje!
3.	Lasje ji vihrajo na vetru,
Z grmade ozira se dol — Ves Memfis obsojenko gledat Na trgu se zbira okol.
4. V daljavo neznano zre deva: Oči kaj gore ji tako? Ponos mučeniški, ne mara, Nesmrtnosti vera je to?
5. Glej, baklje že tu so goreče! A žreci neso jih sami — Služabniki Hapija sveti — In njih poglavar govori:
,Odkod je k nam prišla, ne vemo!
Ne vemo, odkod je doma. Ni otcu, ni materi sarna Imena ne ve, ne pozna.
6
7.	Če Nila ni našega dete,
Od Gange pač svete je tam, Iz Babela morda poslali,
Iz modrih Aten so jo k nam!
8.	Odkar nam Oziris in Izis
Življenje delita in rast, Kar svetemu biku božanska Pri nas izkazuje se čast:
9.	To devo zdaj čuli smo prvič!
Smel govor je njen in ves nov, Taji nam red stari svetovni, Svetost taji naših bogov! —
10.	Njen nauk in njene ideje —
Zapisano to že je kje? Ni v hijeroglifih besede Prevratne nikjer ne stoje . . .
11.	Ukazali smo ji molčati
In bičali jo do krvi . . . Zaman. Po ponilji povsodi Zavajala nam je ljudi.
12.	V verige jeklene vkovali
Noge smo ji mi in roke . . . V dnu ječe na slami naj gnili Kosti ji na veke strohne!
13.	Čez noč so odprla se vrata,
Zapah za zapahom razbit . . . Zdrobila okove je težke In planila zopet na svit!
14.	Bogovi zbok nje že jeze se,
Do vrha je vskipel njih srd . . . Egipčani, njim jo žrtvujmo! . . . Grmada zdaj tvoja bo smrt!*
15.	„Zažgite!" . . . Gori že grmada,
V	dim deva zavita je vsa, Poljublja že ude ji plamen —
A 6na se samo — smehljalo. Kaj znači smehljaj na teh ustnih?
V	očeh kaj pomenja ta žar? Pon6s mučeniški je sveti?
Nesmrtnosti nada je mar?
17.	Le gori, grmada, le sveti
Prek sfing, piramid v nedogled! Preženi, razsveti temine, S katerimi svet je odet!
18.	O luč! . . . mučenica utihne,
Grmada pepel je in prah . . . Kje zdaj si, boginja ti smela? Kje tvoja nesmrtnost je? — ah!
19.	A kaj iz prahu in pepela
Pred žreci tu dviga se ? Glej! Spet živa stoji mučenica, Krasnejša, močnejša, ko prej!
20.	„Kd6 si, čarodejka neznana?
O phoenix prečudni ti, kdo?*. . . A ona krvnikom se smeje, S ponosom jim reče le to:
21. „1 smrt sem premagala slavno! Nesmrtna zato sem poslej . . . Ime mi je — Misel Svobodna, A ves svet je moj zanaprej. . . ."

Opombe.
I. Nekdanje naselbine slovenske. *) Vseh Slovencev je po ljudski štetvi leta 1890. po slovenskih deželah 1,176.535, in sicer na Kranjskem 466.257, na Štajerskem 400.367, na Goriškem 135.036, na Koroškem 101.030, v Istri 44.390, v Trstu in njegovi okolici 26.639, ostalih 2816 pa je raztresenih po raznih deželah. Vrh tega izkazuje uradna statistika 70.658 Slovencev na Ogerskem in 20.987 na Hrvatskem. Ako še prištejemo kakih 2000 Slovencev, v Bosni in Hercegovini živečih, tedaj bi bilo vseh Slovencev v okroglem številu 1,270.000 v avstrijsko - ogerski državi. Razun teh še živi na Beneškem v Italiji okoli 33,000 beneških Slovencev, in skupaj bi jih tedaj bilo nad 1,300.000. Kajkavskih Slovencev ali Kajkavcev štejejo na Hrvatskem nad 801.000 duš.
5. Brizinski spomeniki, a) Očitna izpoved. *) Kakor pri Nemcih, opravljala se je tudi pri Slovencih očitna izpoved v narodnem jeziku, zlasti potem, ko je bil cerkveni zbor v Turu to javno določil leta 813. Po rimsko-nemškem obredu je opravljalo ljudstvo skupaj po pridigi očitno izpoved, govoreč za duhovnikom posamezne besede (slovesa), ktere jim je narekoval. Takih obrazcev se je v starovisokonemškem jeziku mnogo ohranilo, in najbrž po starovisokonemškem izvirniku je prirejena ta očitna izpoved, kakor tudi izpovedna molitev in homilija; saj so širili v prvi vrsti nemški duhovniki vero kristjansko med korotanskimi Slovenci na levem bregu Drave.
Jezik v brizinskih spomenikih hrani mnogo prav lepih starinskih oblik in besed, a na drugi strani kaže očito, kako malo se je jezik korotanskili Slovencev izpremenil od desetega stoletja do sedaj. V sledečih opazkah se navedejo manj znane oblike in besede; pri njih razlagi se je treba večkrat ozirati na sorodno panonsko ali staroslovenščino.
2)	Vrsta 1—19. Glagolja, glagolati. V. 2. = govoriti. — Bože, rabe, otie, gospodi: zvalniki od Bog, rab (rob, služabnik), otec, gospod. — Tebe: stari dajalnik. —: Izpovedi = izpovem. — Krilaiec = angelj. Sel = sel, sla; apostol. Pravden = pravičen. — Hoču = hočem. V korot. slovenščini se končuje 1. oseba sedanjikova na o (u), kar odgovarja panonskemu nosniku a (on); na pr. hoču = stsl. hošta, hočem; veruju = veruja, verujem; tvorju = tvorja, storim. Takih oblik še nahajamo v 16. stoletju, na pr. hočo, mogo, verujo. — Izpoveden = izpovedan z rod. Greh: stari rod. množ. zraven grehov. V starovisokonemščini se glasi ta stavek: ih uuirdu bigihtig allero minero suntono. — Na sem svete bevši = na tem svetu bivšemu, ko sem bil na tem svetu. Sem: mestnik kaz. zaimena, ki se je ohranilo v zvezah, kakor dane-s, leto-s, od sih dob, od sega mal. Svete: stari mestnik, ki še živi v narečju, na pr. na potoce, v lože. Taki mestniki so tudi rote, tatbe itd. Že = pa, de, vero. Paki = zopet.
3)	Vrsta 19—37. Jeze jesem stvoril zla po te den itd. = kar sem storil zla (= hudega) po tistem dne, ko (odkar) sem bil na ta svet urojen in bil krščen. Bih: 1. oseba aoristova, bil sem. Pomnju = stsl. pominja, pomnim, lli t olju ili nevolju = aut voluntate aut noluntate, ali z voljo ali z nevoljo. Pota = prisega (rotiti se). V Iži = v laži. V usmasi je nemška izposojenka-, nastala iz:
uz der maze, ter pomeni: v nezmernosti, brezmernosti; v istem pomenu čitamo v tretjem spomeniku: v usmastve. — V činistve: to je nejasna beseda; češki jezikoslovec Dobrovski je mislil, da stoji namesto: v ničistve, t. j. v nečistviji, in impudicitia, v nečistosti. Vsekako pa se more s to besedo primerjati v tretjem spomeniku izraz: Vv sničistve", kterega Kopitar tolmači z ,luxuria', t. j. požrešnost, razsipnost. Najbrž se izvajata obe besedi od „sničavu, keck, vor-witzig, neugierig, ter imata tudi sličen pomen. — Ili ježe mi se tomu hotelo itd. = ali ker se mi je tega zljubilo, česar bi se mi ne spodobilo zljubiti. Tomu = temu; jemuže = čemur. Poglagolanije = govorjenje, ogovarjanje, opravljanje. Spasati = stsl. sfipasaja, sttpasati, servare, paziti na kaj, izpolnjevati, držati. Nedela: rod. od nedčl, Feiertag; na Koroškem: nediel. Sveta: imenska oblika rodilnikova = svetega. Mega, memu: skrčeno nam. mojega, mojemu.
4) Vrsta 37—60. Tebe se mil tvorju itd. = tebi se ponižen storim od teh navedenih (naštetih) grehov in od drugih mnogih, i večjih i manjših, ktere sem storil. Poštenih = počltenih ; stsl. počita, počisti; štejem, šteti iz čitejem, člteti; prim. čitati. Ineh mnozeh: rod. množ. po zaimenski sklanji: teh. Venci z nos-nikom se govori še sedaj na Koroškem. — I da bim . . . pokazen vzel itd. = in da bi . . . kazen prejel, kakor mi (jo) ti naložiš, in kakor (je) tvoja milost in tebi ljubo. Bim: 1. oseba aoristova zraven bih (byh). Tva = tvoja. — Ti j)ride se nebese itd. = ti si prišel z neba (iz nebes), že si se podal v trpljenje (muko). Pride, da: 2. oseba aoristova. Nebese: stari rod. jedn. Ni = stsl. ny = nas. — Porončo = stsl. porača, poročim. Me, mo: skrčeno nam. moje, mojo. — Uslišati = zaslišati; velij = velik. Ježe vzoveš tvojimi usti (orod. brez predloga) = ktere bodeš pozval s tvojimi usti. Pridete, primete: stara velevnika = pridite, primite. Večne: skrčeno nam. vščnoje = stsl. večlnoje, po sestavljeni sklanji (prim. gospe iz gospoje, me iz moje),; dandanes večno, dobro, toda na Koroškem še: to dobre, das Gute. Ježe vi jest ugotovljeno = kar vam je pripravljeno. Vi = stsl. vy, enklitična oblika nam. vam.
b) Homilija. 5) Vrsta 1—10. Eče = stsl. ašte, nsl. šče, če. Te = tedaj. V veki = na veke; veki: tožilnik množ., stsl. veky. Be: imperfektum od sem, biti. Nikoliježe = nikoli, nikdar. Pečal = skrb , žalost. Imy = stsl. imy, deležnik sedanji; tako tudi imoči = stsl. irnašti, imašte; nsl. imajoč. Slzna telese: rod. jedn. = solznega telesa; slzna je imenska oblika; telese: stari rod. kakor nebese v prvem spomeniku. Nu = no, ampak, temveč. — Neprijaznin: diaboli, vragov, hudičev. By: 3. oseba aoristova od sem, biti. Vygnan = izgnan; vi v pomenu iz še živi dandanes v Ziljski dolini, na pr. vidati, vipuliti, vignati = izdati itd. Slavy: stari rod. jedn., zdaj slave. Strast trpljenje. Poido: prosti aorist = stsl. poida (prišli so). Nemoč = bolezen. Bez čredu = brez čredu; čred = red, vrsta; bez čredu smrt = brez reda (brezredna) smrt (ki ne izbira, vse po redu vzame); prim. črediti se, abvvechseln.
6) Vrsta 10—20. I paki, bratrija, pomenim se itd. = In zopet, bratje, spomnimo se, da se i sinovi božji imenujemo; zatorej odjenjajmo od teh mrzkih del, ker so dela satanova: kajti mi žrtvo (malikom) doprinašamo, brata obrekujemo, tako tatba, tako razboj, tako ugajanje (udajanje) mesu, tako prisege, ki(r) jih ne držimo, temveč je prestopamo, tako nenavist. Nič pa ni mrz-keje od teh del (kakor ta dela) pred božjimi očmi. — Bratrija, skupno ime od bratr (brat). Pomenem, ostanem: 1. množ. oseba velevnikova; stsl. pomena, jiomenati; ostana, ostati; vel. pomenemu, ostanemfi (= otustanemfi), recordemur,
abstineamus. Nareiem se, tvorim, oklevetam, pasem (stsl. pasa, pasti, servare), prestopam: 1. množ. oseba sedanjikova = narečemo se itd. Sinove: stari imeno-valnik nam. sinovi. Tomu daj. = temu, odvisen od predloga po, ki se v staro-slovenščini veže tudi z dajalnikom. Sunt = stsl. satfl, nsl. so. Jeze = jer, ker. Treba = sacrificium, žrtva (malikovalna). Pulti: daj. od pult = polt. Ugojenije (ugonjenije je najbrž pisna pomota) = stsl. ugoždenije; prim. ugoditi. V nekem rusko-slovenskem zborniku, v kterem se jedna homilija na mnogih mestih zlaga s homilijo brizinskih spomenikov, glasi se to mesto: pluti ugoženije, kar popolnoma odgovarja našemu: pulti ugojenije. Roti = stsl. roty, imen. množ. = nsl. rote. Mrzen, stsl. mrfizinfl, ima isti pomen kakor mrzek; to mesto se glasi v rusko-slovenski homiliji: čilo bo jesti mtrzfičeje tacehtt dela, quid enim est abominabilius talibus operibus.
') Vrsta 20—30. Možete po tomu = itd. morete tedaj . . . razumeti, da so bili prej ljudje (človeki) po licu ravno taki, kakor smo i mi, pa (ter) so to, kar je vražje, črtili, a milost božjo vzljubili. Da se tedaj v njih cerkvah klanjamo in se jim molimo, in njim na čast pijemo, in njim daritve naše doprinašamo v odrešenje teles naših in duš naših! — Bese = stsl. bese, 3. množ. oseba imper-fektova od sem, biti; prim. be. Prve j = stsl. pruveje, prius. Tacije = stsl. ta-cižde; žde = je se pritika zaimenu in mu daje pomen: ravno, eben-; na pr. tužde, ravno ta; ebenderselbe, idem.; tako tije = Uzde; tuje = tažde. Jesem, klanjam, modlim, pijem, nesem: 1. množ. oseba sed.; sedaj smo itd. Tere = ter, pa. Neprijaznina: tož. množ. = ra tov diaftolov. Vznenavideše, vzlju-bise: 3. množ. oseba aoristova. Da je pred besedo: božiju izpadla beseda bla-godet, kaže neka rusko-slovenska homilija; ondi čitamo: i blagodeti božiju. Blagodet = dobrota, milost, blagodelnost. Modliti = moliti; na Koroškem v Ziljski dolini govore še dandanes: modliti, šidlo. Cesti jih pijem = honori eorum bibimus, t. j. prednikom našim na čast pijemo.
8)	Vrsta 30—42. Tije že možem itd. = Ravno taki pa moremo i mi še biti, če bodemo taka dela delali, ktera so oni delali. — Načnem = načnemo: izraža prihodnjik. Delaše, pribliiaše: 3. množ. oseba aorist. = stsl. delaše, pri-bližaše. Bo: enim, kajti, namreč. Lačna, žejna itd: tož. imenske sklanje = lačnega, žejnega. Malomogonči = bolen; stranen = stranski, tuj, Natrovehu, napojahu itd.: 3. množ. oseba imperfektova = stsl. natrovfiha, napojaha: nasitili,, napojili so. Posečati (od posetiti) = obiskovati. Krovi: stari množ. tož. od krov, tectum, streha; stsl. krovy. Voze - stsl. aže, Fessel; v železneh vožih = v železnih okovih; železneh: mestnik po imenski sklanji. Vklepenih: deležnik od kor. klep; vkleniti iz vklepniti.
9)	Vrsta 42—62. Dožda - doze fla: dokler. Ni = stsl. ny: nas. Tamoje = stsl. tamožde: ravno tja. Vsedli: 3. jedn. oseba aoristova = stsl. vuseli: vselil, postavil, posadil je. Ježe = ktero; iz koni do koni = ab initio ad finem, od začetka do konca; stsl. koni, rod. koni, initium. — I jesem, bratrija, pozvani itd. = I mi smo, bratje, pozvani in prisiljeni (pred njega), čegar licu se ne moremo nikakor ne' skriti, nikakor ubežati, ampak je stati itd. — V izvirniku stoji bbgeni najbrž po pomoti za begeni t. j. bejeni = stsl. beždeni, od bšditi, zvvingen; v gotiškem: baidjan; pobediti, besiegen; beda, Elend. — Kiždo = stsl. kyjždo, vsakdo. Libo bodi dobro, libo li si zlo = sive sit bonum, sive malum, ali si bodi dobro, ali si bodi zlo. — Da k tomu dni itd. = Da na ta dan, sinci, mislite (da se tega dne, sinci, spomnite), ko ni (mogoče) ukloniti se kam, am-
pak je . . . stati in to pravdo imeti, ktero sem povedal. — Muzlite je v izvirniku najbrž po pomoti nam. muizlite. — Prja, causa, Streitsache, Rechtsfall; stsl. prja, hrv. pra; prim. slov. razpra, Zwist; razpor, prepirati.
10) Vrsta 62—80. Cruz najbrž nam. Kriist, t. j. Krst, Krist. Iže = kteri. Balij = zdravnik; ton = ta; balovanije = zdravilo; posledje = stsl. posledižde, postea, naposled, nazadnje; postavi: 3. jedn. oseba aoristova = postavil je. — Ukazal je, jimže se nam dostoji itd. = Pokazal je, kako (s kterim zdravilom) nam pristoji njemu se odreči in oteti Se od njega. — Prejše = stsl. preždlše, predniki. Žestoko = težko, hudo. Stradaho, tepehu, pečaho, tnahu, vešahu, raztrgahu: 3. množ. osebe imperfektove od stradati = trpeti (prim. strast, passio), tepsti, peči, teti (tnem, sekati; odtod tnalo, Holzblock), vesiti, raztrgati. Nebo = kajti, namreč. Metlami = s šibami. Piinizše ogni = stsl. prinlzuše ogni; stsl. prinlz% prinlsti; prinizše: del. preteklega časa = k ognju primaknivši, na ogenj posadivši; prim. nizdolu, nizek, poniziti se, ponižati se. Ogni: mest. po i-sklanji. Železni ključi = z železnimi kavlji, kljukami; železni: orodnik imenske sklanje. — Pak = paki, zopet. Ninje, nine = zdaj. Našu pravdnu verun i pravdnu izpovediju: orodnik brez predloga; v obliki verun se je ohranil stari nosnik = stsl. vera in veroja. Toje = stsl. tožde, ravno to. Mozim: velevnik od moga, moči; prim. pomozi; vendar pa pomeni tu toliko, kakor možem = moramo. Poštete = počltete, velevnik = naštejte, povejte; prim. poštenih greh v prvem spom. Grehi: stari množ. tož. Vuasa, v izvirniku je najbrž pomota nam. vuase = vaše. Bodete: velevnik = bodite.
c) Izpovedna molitev. n) Vrsta 1—32. Zaglagoljo se = odrečem se, odpovem se. Tože = torej, zato. Iže stvori = kteri je stvaril; stvori: 3. jedn. oseba aoristova. Isko = stsl. iska, iskati: iščem, iskati. Sel: rod. množ. od sel, sla; apostol. Taki stari rodilniki so tudi močenih, zakonnik (= stsl. zakonlniku; zakonoslovec). Moči = svete moči, ostanki, svetinje kakega svetnika, reliquiae. — Da mi račite itd. = Da mi račite (blagovolite, me vrednega spoznate) pri Bogu na pomoč biti radi mojih grehov, da bi itd. Bim: 1. jedn. oseba aoristova, kakor bih (bi/h); zdaj le bi. Izpovede = izpovem. Nudmi ili ljubmi, necessario aut sponte, prisiljeno ali voljno; prim. nuditi, nuja. Spiten = stsl. spytina, vergeblich, od spyti, zastonj; v spitnih rotah = v praznih (zastonjskih) prisegah. V Vznih rečih = stsl. lužlnyhu rečthu, t. j. v lažnjivih besedah. — V sničistve, v usmastve: stari mestnik; o pomenu prim. prvi spom. op. 3. — Lihojedenije, požrešnost, samogoltnost; lihopitije, nezmerno pitje, pijanstvo; lihodejanije, nepotrebna, pretirana prizadevnost. Lih, preobilen, nepotreben, brezmeren. — Ponježe krščen bih = ko (odkar) sem bil krščen. — Baše do, usque ad, noter do. Izpoveden bodo = izpovedan bodem, izpovem se; stsl. bada; prim. op. 2.
12) Vrsta 32—49. Kaju se = stsl. kaja se; kajam se, kesam se, žal mi je. Jelikože semisla imam = kolikor imam pameti; stsl. sflmyslu: smisel, pamet. Poštediši = stsl. pošt^diši, nsl. poštediš; stsl. pošteždo, poštedeti, schonen. pri-zanesti; prim. štediti, sparen. — Nesramen i nestiden = brez srama in brez stida. Stojal, sedaj skrčeno stal (stojim, stojati — stati). Igdaže = stsl. jegdaže: kedar. Komuždo = vsakomu. Svem, skrčeno nam. svojem. Poručo = stsl. poroča: poročim; gl. porončo v I. spom. Srdce = stsl. srudlce: srce. Sinu = stsl. synu, zvalnik po u-sklanji. Iže jesi račil = ki si račil (se ponižal). Uhrani = obrani, obvaruj. Spasi = ohrani; stsl. sttpasa, supasti, bewahren, behuten, retten. Blaže: mestnik od blago (dobro), prim. na potoce, v lože, na svete.
6.	Celovški rokopis. *) Celovški rokopis, ki ga stavimo, po paleografskih znamenjih sodeč, v prvo četrt ali v prvo tretjino 15. stoletja, je pisan z nemškim pravopisom ter se strinja v tem skoro popolnoma z ljubljansko očitno izpovedjo. — 2) Vrsta 1—9.: Bogastmt, stoji nam. kraljestvo, kakor imajo to grški in latinski viri (adveniat regnum tuum) in po njih vsi drugi slovanski spomeniki. V naš rokopis se je vrinila ta pomota najbrž na ta način, da je prestavljalec krivo preložil srednjeveško nemško besedo riche, kar pomeni das Reich — kraljestvo, pa tudi reich — bogat (torej bogastvo). — Vsedanny je stara oblika nam. vsakdanji. — Dolge = dolge; prim. dalsmjkom in pallna (= polna) ter v ljub. rok. dalsan. — Nassen = našim. Zanimiva je ta oblika, ker stoji v obrazilu n namesto m. To posebnost pozna več slovenskih narečij, tako na pr. ziljsko, rezijansko, beneško in nektera goriška narečja in tudi narečje v okolici ljutomerski. Namesto nenaglašenega i v končnici imamo e: našem (našen), kakor pozneje: martuiech nam. martmich. — W ednero ysskusbo = v nobeno izkušnjavo (namesto: v izkušnjavo, in tentationem). Edner, ener (v tej obliki tudi v rokopisu Kranjskega mesta), enir še poznajo koroška narečja v pomenu nobeden; prim. tudi pri Gutsmanu: odniri = nobeden. — „Sv. Marija" ni izpuščena v našem rokopisu, temveč je sploh pred 16. stoletjem v rokopisih nikjer bilo ni, ker jo je cerkev uvedla še le leta 1508., ali kakor nekteri trdijo, leta 1571. po bitvi lepantski.
3) Vrsta 10—19. Veruyo = verujem, prim. v briz. spom. viru ju in v ljub. rok. proso. Tudi Trubar še piše na mnogih mestih: verujo. — Vsemogotschiga je stara oblika nam. csigamogočiga v ljublj. rok.; prim v briz. spom. vsemogoči in stsl. visevnogy. — Semlee = zemlje, po nemškem vplivu s podvojenim samoglasnikom, kakor wstaa - vsta. — Synu in gospodi: rod. jedninski (= tož. jedn.) po u- in i-sklanji. — Pod Poneio Pylatussem: besedo Poncio je pustil naš prestavljalec neizpremenjeno, prirn. lat. „sub Pontio Pilato". — Na kriz rasspett je stari izraz za crucifixus, nam. križan (= gekreuzigt). — Dolu yide . . . gori wstaa . . . gory yiede = Doli je šel . . . gori je vstal . . . gori je šel (descendit, resurrexit, ascendit); ide in vsta sta aorista, kakor jih nahajamo tudi v briz. spomenikih. Aoristove oblike dajejo posebno vrednost našemu rokopisu in nadkriljujejo v tem oziru ljubljanski rokopis, ki ne pozna aorista. — Seydi kch dessnittczy = sedi k desnici (nam. na desnici), po nemškem izvirniku: „zu der Rechten". — Sivetiga (karschanstwu) je bržkone pomota namesto: svetu (karšanstvu), t. j. .in dy heilige cristenhait", kakor čitamo v starih nemških rokopisih. Prvotno se to mesto glasi: čredo in sanctam ecclesiam, v sveto (katoliško) cerkev.
7.	Ljubljanski rokopis, a) Očitna izpoved. *) Pod naslovom „Haec est una generalis confessio" se nahajata dve očitni izpovedi na zadnjih listih obširnega zbornika licejske knjižnice ljubljanske. Prvi, daljši očitni izpovedi, ki obsega 61 vrst, sledi druga, kračja, 33 vrst obsegajoča. Toda to nista dve različni očitni izpovedi, temveč kračja je prepisana po daljši ter se razločuje v tem od nje, da je za polovico skrčena. Ljubljanski rokopis stavijo, oziraje se na paleografijo, v početek 15. stoletja okoli 1. 1430.
Glede pravopisa je omeniti, da gospoduje kakor v brizinskih spomenikih, tako tudi v vseh poznejših slovenskih rokopisih in starih tiskih nemški pravopis. Zlasti posebnost bavarskega narečja se nam kaže v naših rokopisih; tako- posebno w za naš b (vvill = bil, wogu = bogu); ch za naš h (chudiczu). Podva-
janje soglasnikov je v naših spomenikih in tiskih le slepo in nepotrebno posnemanje nemškega pravopisa (priell = prijel).
Najtežje je bilo z nemškim pravopisom v slovenščini izražati sičnike in šumnike. Slovenski c izraža pisatelj s skupino cz, na pr.: diuiczo = divico. Za slov. s služi navadno f in tudi z, mnogokrat ff, enkrat celo fz. Med s in z ne dela razločka pisava našega rokopisa , zato stoje za slov. z iste pismenke: z, f, ff. Isto tako se. ne razločujeta v pisavi š in ž; slov. š se izraža s črkami f, ff, f<>h. na pr.: naf = naš; prifiall = prišal; dulcho = dušo; za slov. i pa stoji f, ff, na pr. dalfan = dalžan (dolžan); fluffil = služil. Na več načinov se piše č, in sicer ga navadno izraža cz (enkrat celo sam z), pa tudi tf, tez, tfcz, tfch; na pr. chudiczu = hudiču; ratly = rači; oteze in otfcze = oče; veytfchny = vejčni (večni); wfygamogoziga = vsigamogočiga.
Za u se piše u \n w, za t pa t in y; na pr. pridigwyocz = pridigujoč; tymw = timu; ynw = inu. — Za v imamo v, w, u, za j pa y; na pr. vefe = veže; fyuota = života; moye = moje. Za ij in ji sredi besede se piše i in y; na pr. priell = prijel; zatayl = zatajil.
Mehkost soglasnikov Ij in nj se navadno ne izraža, na pr. oblubil = obljubil; nega = njega; nym = njim; le dvakrat je mehek nj in enkrat Ij s pomočjo y zaznamovan, na pr. lzyanya = sjanja (sejanja); prefeganyem = preseganjem; z myfalyo = z misaljo (z mislijo).
Po vplivu nemškega pravopisa stoji za t včasi h. na pr. czefthu = čestu.
2)	Vrsta 1—14. Ta ali ye jaz; ker nahajamo v celovškem rokopisu jast in skoro pri vseh starejših kranjskih pisateljih jast in jest in le pri kaj-kavskih ja, je najbrž predstoječa zaimenska oblika po kajkavskem narečju posneta. — Naffymi gofpudi = našemu gospodu. Nam. sedanjega -ega, -emu so pisali tudi vsi starejši slov. pisatelji do najnovejše dobe končnico -iga, -imu. Oblika našimi nam. našititu je po vplivu sledečega dajalnika po i-sklanji: go-spudi. — Kyr = ker. Sam = sem. — S meymi chudeymi deyli = z mojimi hudimi deli. Meymi, meych, kakor meyga, moyga so skrčene oblike. Chu-deymi je nastalo bržkone po vplivu zaimenskega orodnika temi. S pisavo ey ali ei (deyli) se izraža v naglašenih zlogih sedanji e: delo. — Kygar = kogar.
—	Bredko reywo = z redko revo, mit geringer Reue. Jiredko je menda pisna pomota nam. z redko (reydko). Beywa je iz starovisokonemškega hriuwa, rimva (Reue); prim. grevati. grivati; mlajša tujka od iste besede je reva, Elend, reven. — Sivetik = svetnik. — Greychw = grehov. — Zazverfmahal = zaver-smahal, versehmahen; prim. stvn. versmahen. — Nifter = ništer, nič.
3)	Vrsta 15—51. Veczeri: tož. množinski nam. večere. — Po praudy = po pravdi, po pravici, po dolžnosti. — Quatri: tož. množ. = kvatre. Drugue, po pomoti nam. druge. — Otfcze, otezo, po ženski sklanji: oča, oče, oči, očo.
—	Moya = mojo. — Mart/ = Mariji. — Kur = kir, ki; po pomoti stoji najbrž tudi kar nam. kyr. — Sovrak = sovrag. sovraz, sovražen. — Gardabo = grdubo (orod.). — Omarzitij = omrziti, verhasst machen; prim. mrzek (že v briz. spom.).
—	Priczy, obluby: daj. jedn. — Z kemer = s kimir, stsl. kyimi'ze = s kterimi (s kojimi). — Proffo = prošo, stsl. proša, nsl. prosim. Take stare oblike so tudi: oblublo = obljubijo — obljubim, in odpufcho = odpušo — odpustim. — Odlog Aufschub. — Czweticze = svetnice. — Gofpudi/: rod. jedn. po i-sklanji. — Na-prid = naprej, zanaprej. — Po zym fywoty = po sim (stsl. semV) životi = po tem životu. — Naywulle = najbolje. — Kyr = ki, kteri. — Voly — voly = ali
—	ali. Z wefeyda = z besedo. — To yme - v to ime. — Na boffyam mei/ftu
—	na božjem mestu.
b) Pesen ,,Salve regina". 4) Za očitnima izpovedima sledi na prvi strani 246. lista začetek velikonočne pesni, ki se glasi: Nas gofpud ye od fmerti wftal, Od nega brittke martre, Nam ye fe vefeliti, On nam chocztfche trofti biti.
Ta kitica je zlasti zanimiva, ker nahajamo baš to pesen, seveda celo (gl. str. 67.), v poznejših slovensko-protestantskih pesmaricah. Iz tega vidimo, da so se protestantski pisatelji, sestavljajoči cerkvene pesmarice, naslanjali na stare, med ljudstvom znane pesni.
Na drugi strani istega lista je zapisana pesen „Salve reginaki je v predstoječi obliki brez dvombe potekla iz čiškeg i izvirnika, kajti v premnogih oblikah se kaže češki vpliv. Ta pesen svedoči, da je bila v začetku 15. stoletja neka, če tudi slaba vez med slovensko in češko književnostjo, in obe pesni pričata, da so Slovenci že pred dobo protestantsko imeli cerkvene pesni v narodnem jeziku zložene. Zanimivo je nadalje, da čitamo namesto tedaj v obče navadnega rodilnika -iga tu oblike: svetega, žegnanega; toda te oblike bržkone niso narodne, po domači govorici posnete.
5) Vrsta 1—18. Roffe = rože. — Kryffe, po češkem vplivu nam. križa.
—	Bacz = raci. — Czeftyena = čestfiena — češčena. — K tebe = k tebi. — Vpyeme, po češkem nam. vpijemo. — Besedi: Tuge fabne sta gotovo pisna pomota, ker sta brez pravega smisla. Češki tekst iz 14. stoletja nima dobrega prevoda latinskega izvirnika: ad te clamamus exsules, filii Hevae, in sicer se glasi: K tobe volamy vi/po vede ni deti Evini = k tebi vpijemo pregnani otroci Evini.
—	Zdvchvgeme = zdihujemo. — Glagogicze = glagojice, češki deležnik sedanji: glagulice, čegar starejša oblika se je glasila: glagoljuce; nsl. govoreč (glagoljoč).
—	Te dohjnije tech flff - v tej dolini teh solz. Dolynye = doline, mest. nam. sedanjega: dolini. — Ty naffe odwetnycze = ti naša odvetnica. — Ty oczzy = te oči. — Jeffyffe = Ježiša po češkem vplivu. — Sadv twega teleffa = sadu tvojega telesa; tukaj imamo rodilnik sadu nam. tož. sad. — Po tom tvystv = po tem tujstvu. Latinski izvirnik se na koncu glasi: Ad te suspiramus, gementes et flentes in hac lacrimarum valle. Eia ergo advocata nostra, illos tuos miseri-cordes oculos ad nos converte, et Jesum, benedictum fructum ventris tui, nobis post hoc exilium ostende, o clemens, o pia, o dulcis virgo.
8. Iz beneško-slovenskega rokopisa iz I. 1497. ') V beneško-slovenskem rokopisu iz leta 1497., 1502. in 1508., obsegajočem v 52 kratkih odstavkih razna darila in ustanove za bratovščino sv. Marije v Črnjevu na vzhodnem Furlanskem, kaže se nam beneško-slovensko narečje v italijanskem pravopisu. Po italijanskem pravopisnem vplivu je v slovenski književnosti pisanih malo knjig; razun tega rokopisa je izmed starih tiskovin tako pisan le še majhni italijansko-slovenski slovarček, ki ga je izdal Gregor Alazija da Sommaripa v Vidmu leta 1607. (glej str. 80). V jeziku samem nahajamo mnogo posebnostij furlanskega narečja in italijanskih tujk, ki so še dandanes po Primorskem in na Krasu v navadi.
1. Prosenik je kraj vzhodno od Črnjeva blizu goriške meje. — Sin svoj po italijanskem nam. sin njen. Zaimek svoj kot italijanski suo namesto njegov, njen je dandanes zelo razširjen okoli Gorice in p« goriškem Krasu. — Brutine:
stari daj. nam. bratini (= bratovščini). — S Zergneu = Iz Črnjeva Tuja imena, zlasti lastna in krajevna ostanejo čestokrat neizpremenjena. — Za gnich dus = za njih duše ali dušu. — Mas duj = maš dvi, maš dve, po italijanskem vplivu nam. maši dve.
2.	Teipan = Tajpan, kraj severno - vzhodno od Črnjeva. — Fit, star, kune so furlanske besede. Fit, Zins, Nutzniessung; star, ein Getreidemass, sextarius; kune, congius, ein Weinmass, furl. cunz, cuinz, sedaj v goriškem narečju kvinč (= 60 starih bokalov).
3.	Suuan = Zvan, pa tudi Žvan = Jovan; furl. Zuan. — Pochoiniga = pokojnega, des verstorbenen, des seligen; češče nego pokojni čitamo v rokopisu samostalnik: rainieh, t. j. rajnik (§ 5). — Solad: rod. množ. od sold (soldo, solidus).
4.	Pochoinga, po pomoti nam. pochoiniga = pokojnega. — Marach zeter-naist = mark (eine Geldgattung, v srednjeveški latinščini marca) četirinajst. — S chich marach jest cuplegno dva stara psenize = Iz kojih (kterih) mark sta se kupila (po laškem vplivu: je kupljeno) dva stara pšenice. Tož. dva stara pšenice je po tujem vplivu, kakor zveze: se ima storiti jednu mašu itd. — S tim patom = s tem pogojem; furl. patt, ital. patto (condicio), lat. pactum.
9. Prisežni obrazci iz rokopisa Kranjskega mesta. J) Rokopis Kranjskega mesta je pisan z nemškimi črkami in z nemškim pravopisom. Pisava kaže vse one slabosti, kakoršne so bile lastne nemškemu pravopisu v prvi polovici 16. stoletja. Pisar tega rokopisa ni delal razločka med s in z, med š in z; le včasi je ta razlika zaznamovana. Največ težkoče mu je prizadeval slov. č, kterega izraža na pet načinov: tftf), stfii), jtf), tjf), it). Zveza zh za č je zaradi tega za nas zanimiva, ker je z njo naš e zaznamoval tudi prvi slovenski pisatelj Primož Trubar. — Mehek m in Z se ne izražata, pač pa se redno piše rj (= ry). Za i in j stoji i, y in j; u in w se često zamenjata, w pa služi rad tudi za b. Nepotrebno je kopičenje in podvajanje raznih pismenk, na pr. ckh, kh, th, 11, tt, toda vse to je posebnost nemške pisave v 16. stoletju. — Da je rokopis pisan z »nemškimi" črkami, to je celo naravno; kajti z nemškimi pismenkami, ki so se razvile iz latinice v 13. in 14. stoletju in se rabile v 15. tudi že v knjigo-tisku, pisali in tiskali so tedaj razun Nemcev tudi drugi zapadni narodi evropski, med njimi i Poljaki, Čehi in pozneje tudi Slovenci, saj je Trubar leta 1550. z nemškimi črkami dal natisniti prvi svoji knjigi: „Katekizem" in .Abecednik".
Jezik v prisežnih obrazcih se strinja več ali manj z jezikom, kakor so ga pisali prvi naši pisatelji v dobi protestantski; po jeziku in pravopisu sodeč, smemo staviti ta rokopis v prvo polovico ali sredino 16. stoletja. Starinskih oblik nahajamo v njem prav malo; zraven dajalnika po i-sklanji gospodi imamo že daj. množ. na -am (perjatelam) in orod. dvoj. na -ama (perstama); zraven čo in očo (= hočem), kakor so pisali nekteri pisatelji še v 17. stoletju, čitamo že nočem (a). Zanimive so oblike v sestavljeni sklanji na -ega. -emu zraven -iga, -imu; krivo pa se zamenjata v jednini in množini končnici -im in -em, na pr. mojem perjatelam. Stara oblika rodilnikova je najbrž eneri nam. enere = nobene, v zvezi „za eneri perjazni volo". Pridevniki nemški se ne sklanjajo, na pr. gmein, glih; tako tudi ne samostalnik malefizi - maleficium, hudodelstvo.
Po nemškem vplivu se že često rabi spolnik; na pr. an zvest burgar biti; timu bozimu. — Krivo stoji rod. namesto tožilnika: tiga gmein nuca pomagati potrahtati (b). Predlogi se vežejo z nepravimi skloni; na pr. skozi ene/iga daru = von wegen kheiner gab (v nemški prisegi); po mojem promožeinem;
krivo je vsakemu času. (b) nam. v vsakem času. Dosti je izrazov po nemškem zasukanih (na pr. kar bode naprej vzetu itd.), in jako veliko je število tujih besed, ki so bile tedaj navadne pri nemških uradih. Navzlic temu se pa nahaja še dokaj prav lepih domačih izrazov; na pr. svetnik, svet-, ener v pomenu nobeden, kakor še rabijo to besedo dandanes koroški Slovenci v obliki ertir, in ki se v celovškem rokopisu glasi: edner; prijazen = prijaznost, ljubezen; pristoji, nedol. pristajati; pravda (Recht, Process), pravden; zbrati med seboj = posvetovati se, skleniti; poročiti (ker = kar meni poroče) = auftragen; promoženje, prim. premoči, vermogen, zatorej „po mojem promožeinem* = po moji moči, pravilno: po svoji moči (nach meinen Kraften); rotba = rota v briz. spom., prim. rotiti se, priseči; porotnik, Geschvvorener; skazati = povedati; te meč (z izpadlim v) = temveč; užitek = prid, dobiček; vesten = znan; vivoda = vojvoda; deželski vivoda, Landesfurst. — Nenavaden pomen imata glagola: prenesti -skoz pustiti (na aufschlackhig = aufschlackhich: Aufschlag, naklada) in pod-stopiti škodo = škodo ventati (abwenden).
Slovenski prisežni obrazci so prevedeni iz nemškega izvirnika. Da se konec 4. prisege lažje razume, postavimo semkaj nemški vir, ki se tako-le glasi: ,Sonder die worhait antzuzeigen, pey euer Seel faligkheyt, wie es deG verhofft, am eurem lefften end, an eurer Seell, gegen gott dem hrn zu genueflen, vund greifft alle an den gerichtftab." Kakor v 4., tako se tudi na koncu 3. prisege zaime tega nanaša na nemško, v slovenski prisegi izpuščeno besedo „faligkheyt"; nam. pri zveličanju vuše duše je prevedel: per vaši duši.
Sličnih prisežnih obrazcev se je še več ohranilo iz 17. in 18. stoletja; tako na pr. 17 slovenskih priseg iz prve polovice 17. in 18. stol. v rokopisu dunajske vseučiliščne knjižnice (gl. Letopis Matice Slovenske 1887).
II. Glavni pisatelji v dobi protestantski. r) Da se vsebina in obseg doslej znanih nam knjig iz dobe protestantske boljše pregleda in njih pravopis natanje spozna, navedemo proizvode prvih naših književnikov s popolnim naslovom in v prvotnem pravopisu. O marljivosti in skrbnosti Trubarjevi nam pričajo sledeče knjige:
1.)	Slbecebarium unb ber tlein Satec£)ijmuž. ber SSinbifdien ©pradj. 3tne ®uquice, iS til) fe tt) SUtlabi inu preprofti ©loueni ntogo lafjfu Bfrattim jfjaju brati nauu^iti. 23tilj jo tubi tt) begjljt) ftuli te ferfet)anjfe »ere inu ane SJiolijtue, te jo prepifane ob attiga *Pert)ati(a bjelj ©(ouenjou. . . . ©ebrudt in ©tjbenburgen burc!) ben Qernei ©furt)anij. 1550. (8°, 26 str.)
2.)	GSatediifmuS in ber 2Binbi|d)en ©prod), fambt einer lurgen Stufjtegung in gejang meifj.	Sitanat, unb ein prebig Bom recl)ten ©lauben, geftelt burdj $I)iIopatribum QHiricum. Sinu trottu "ipobuujfjene, ftaterim »fafi jljlouif more »nebu prtjti. . .. (Sebrucft in ©gbenburgen burd) ben 3ernet ©turtjanis. 1550 (8°, 244 str.). Tu se nahajajo prve cerkvene pesni z napevi vred, t. j. rimano razlaganje šesterih glavnih delov iz katekizma, in litanije. Ti prti slovenski knjižici je dal Trubar tiskati v Tubingi pri Ulriku Morhartu z nemškimi črkami in z izmišljenim podpisom „3ernei ©furtjanij — ©ljbenburgen", ker se mu je bilo nadejati preganjanja. Sam pripoveduje, da jih je moral: „Berborgen, mit ©efaljr, unb in jeinem Slbtoefen, bafj er3 nid)t tiat mogen eorrigiren, brucEen laffen".
3.)	Abecedarium. Ene Buquice, is katerih fe ti mladi inu preprofti Slo-uenci mogo lahku tar hitru brati inu piflati nauuzhiti ... Ta Kerszhanska Vera, Ozhanafh, Defet Sapuuidi . . . Tiibingen 1555 (8°, 1 pola).
4.)	Catechismus. Vslouenskim Iefiku, fano kratko faftopno Islago. Inu ene molytue tar nauuki Boshy. Vfeti is zhiftiga fuetiga Pifma ... V Tibingi 1555 (16°). Oboje bukvice (pod 3 in 4) so ponatis prejšnjih dveh, a sedaj v latinici tiskane, kakor vse poznejše knjige.
5.)	Ta Euangeli Suetiga Mateusha, sdai peruizh vta Slouenski Iefig pre-obernen...... V Tibingi 1555. (8°, 90 listov.)
6.)	Ena Molitou tih Kerszhenikou, kir fo fa volo te praue Vere Viefufa Criftufa pregnani. . . . Najbrž v Padovi 1. 1555. (8°, 1 p61a.) Tej slovenski molitvi (Trubarjevi) je pridejan prevod v laški besedi (Oratione de perseguitati e forufciti per lo Evangelio. et per Giesu Crilto) od Vergerija, ki je pa že kar pod slovenskim (Trubarjevim) prevodom podpisan.
7.)	Ta perui deil tiga nouiga Teftamenta, vtim fo vli shtyri Euangelifti, inu tu diane tih Iogrou, sdai peruizh vta Slouenski Ieiik skuli Primosha Tru-beria fueiftu preobernen... V Tubingi vtim leitu po Criftufeuim Royftuu 1557. (4°.)
8.)	Ta drugi Deil tiga Nouiga Teftamenta, vtim bofh imel vfe lifty inu pifma tih Iogrou, skratkimi inu faftopnimi Islagami, sdai peruizh is mnogiterih Ielikou vta Slouenski fkusi Primosha Truberia Crainza fueiftu preobernen. . . . V Tibingi, vtim leitu po Criftufouim Rovftuu 1560. (4°, obsega samo list sv. Pavla do Rimljanov). L. 1561. sta izšla Pavlova 2 lista do Korinčanov in 2 do Ga-lačanov; 1. 1567. listi do Efežanov, Filipljanov, Kološanov, Solunjanov (2), Timoteju (2), Titu in Filomenu; 1. 1577. pa sv. Pavla list do Judov z listi sv. Jakoba, Petra (2), Janeza (3), Judeža, in sv. Janeza razodenje. (8°, XXX -f- 509 str.)
9.)	Articuli oli Deili te praue ftare Vere kerszhanske, is S. Pyfma poredu poftauleni, inu kratku faftopnu islosheni. Kateri fo tudi taku utim 1530 leitu. nashimu nermiloftiushimu Gofpudi Ceffaryu Carolu tiga Imana Petimu, ranicimu. Inu potle utim 1552 leitu, timu Concilyu Vtrienti, od enih Velikih Nembshkih Vyudou, Meift, inu Predigarieu, naprei polosheni inu dani, sdai peruizh is La-tinskiga inu Nembshkiga Iefyka, uta Slouenski fueiftu Iftolmazheni, odfpreda uti flouenski predguuori fe praui, katera Vera ie od S. Troyce poftaulena, ta ner prauishi, inu ner ftarishi, skufi Primosha Truberia Crainza. V Tibingi Vtim leitu po Criftufeuim Koiftuu 1562. 4°.
10.)	Ene duhovne peifni, katere fo fkusi Primcsha Truberia vta flauenski yefik iftolmazhene, inu vshe fedav kdrugimu maly drukanu. Sa leteimi ve tudi en drugi deil kerfzhanfkih peifni. V Tubingae 1563. (8°, 205 str.). — Prvi del obsega samo 7 Trubarjevih pesnij iz njegovega, v letu 1550. izdanega Katekizma. Drugi del ima poseben naslov: „Ene duhovne peifni inu nikiteri plalmi, ker fe fkusi vfe leitu vkershanski Cerkui poio, ketere so fedai na peruizh fculi nekatere brumne kershenike, is Nemskiga pifma, Vsloueinski ieiik iftolmazhene inu drukane." To pesmarico so izdali propovednik Jurij Juričič, ljubljanski meščan in deželnih stanov tajnik Matija Klombner in protestantski propoved-niki Gregor Vlahovič, Jurij Cvecič (Zwetzitseh), Matija Siočič (Sivtzitsch — Siftschitsch) in dr. brez vednosti, da zoper voljo Trubarjevo, kteremu ni ugajala zaradi nekterih zabavljivih pesnij na katoliško duhovščino. Drugi nje del broji 60 pesnij; pod 25 čitamo začetnice njih skladateljev, namreč: G. I. (= Georg Juričič, ki je zložil 8 pesnij), P. T. (Primož Trubar, 1 pes.: rimani kratki „očenaš" iz Abecedarija 1. 1555.), L. Z. (= Luka Zvveckel, 3 pes.), H. K. (morda Hans Kisel, 12 pes.), G. R. (prejkone Gašpar Rokavec, propovednik r Kranjskem mestu, 1 pes.).
11.)	Da izpodrine to neprilično pesmarico in zadosti nujni potrebi, izda Trubar sam 1. 1567.: Katekizem z zbirko duhovnih pesnij. Knjiga je hitro pošla, tako da je (menda že 1. 1570.) trebalo nove (druge, gotovo pomnožene in popravljene) izdaje. Obe izdaji sta nam pobliže neznani, ker se ni ohranil niti jeden izvod. Ta pesmarica je doživela za vsem šestero izdaj. Naslov tretje izdaje se glasi: Ta celi Catehismus, eni Pfalmi, inu tih vegshih Godij, ftare inu Noue krfzhanske Peifni, od P. Truberia, S. Krellia, inu od drugih sloshene, tretyzh popraulene inu populshane. V Tibingi 1574. (8°, 8 listov -f- 174 str.). Četrta izdaja slove: Ta celi Catehismus, eni Pfalmi, inu tih vegshih Gody, Stare inu Nove Kerfzhanske Peisni, od P. Truberia, S. Krellia inu od drugih sloshene. Sdai supet na novu popravlene inu sveliku leipimi Duhounimi Peifni pobulshane.
V	Lublani. 1579. 12°, 12 listov + 177 štetih in 3 neštete strani. Ta izdaja obsega 62 pesnij, dočim jih je v 3. izdaji le „41. Med njimi je 27 Trubarjevih, 11 Kreljevih, 17 Dalmatinovih.
Peto izdajo je oskrbel Jurij Dalmatin v Wittenbergu 1. 1584.; ta obsega 79 pesnij z 61 napevi in s 15 lesorezi. Dalmatin jo je pomnožil zli novimi, lastnimi pesnimi in A. Bohorič z otročjo pesnijo: „Ena druga Otrozhia Peifsam, kadar se s'jutra gori vftane, ali s'vezher fpat gre, k'naprej petju; fvoim otrokom, fkusi A. B. sloshena.*
Šesto izdajo (260 listov v 12°) je objavil Trubarjev sin Felicijan v Tu-bingi 1. 1595., pomnoživši jo tako, da obsega 103 pesni z 69 napevi. Med 24 na novo dodanimi pesnimi sta jih zložila propovednik Marko Kumpreht 7, pro-povednik Janez Znojlšek 2, 15 pa jih je od neimenovanih pisateljev.
12.)	Kot dopolnek k tretji izdaji so izšle leto pozneje: Try Duhouske Peifsni. Vti eni ie te Cirque Boshye super nee sourishike toshba inu Molitou, Vti drugi inu trety, fe vuzhi inu praui od prida inu dobrute Criftufeuiga Gori-uftanena inu hoiena Vnebeffa. Od Primosha Truberia, vnega vnuuizhni dolgi teshki bolefni sloshene. Per tim fo eni Pfalmi inu ena Boshizhna peiffen, od Iuria Dalmatina inu Iansha Shvvageria, tolmazheni. V Tibingi 1575. Ta knjižica šteje le 16 listov v osmerki in obsega 10 pesnij (3 Trubarjeve, 6 Dalmatinovih in 1 Švajgerjevo). Švajger Janez, propovednik v Metliki in v Ljubljani, bil je ud pregledovalnega odbora za Dalmatinovo biblijo in umrl 1585 v Ljubljani.
13.)	Kot drugi dopolnek, ki je izšel pred 4. izdajo Trubarjeve pesmarice, smemo smatrati: Ta pervi Pfalm shnega triiemi islagami, Htroshtu vsem ker-szhenikom, kir od Turkou inu Papeshnikou sijlo terpe, De fe vti nih praui Veri ne sblasnio inu od nee ne pado. 1579. V Tubingi. Na 6 listih obsega trojna razlaganja prvega psalma in večerno molitev od Trubarja.
14.)	Truber's Kirchenordnung, windisch. Tubingen 1564.
15.)	Ta Celi Pfalter Dauidou — skusi Primosha Truberia Crainza. V Tibingi 1566. (8°, 14 + 264 str.) Z občnim uvodom za vsak psalm in s kratkimi opazkami.
16.)	Catehismus sdveima islagama. Ena pridiga od ftarofti te praue inu kriue Vere, Kerftzhouane, Mashouane, zheftzhena tih Suetnikou, od Cer-kounih inu domazhih Boshyh slushbi, Is S. Pifma, ftarih Cronik inu Vuzhenikou vkupe sbrana. Ta mahina Agenda, Otrozhie Molitue, skufl Primosha Truberia.
V	Tibingi 1575. (8°, 533 str.) To delo Trubarjevo se je še le v novejši dobi razznanilo in je zlasti važno, ker nam njen pisatelj navaja prvo tiskano katoliško knjigo, imenujoč jo „ein newen Jesuitischen Catechismum in Windischer
Sprach getruckt, also intituliert: Compendium Catechismi Catholici in Slauo-nica lingua itd. Per fratrem Leonhardum Pacheneckerum". V Gradcu 1. 1574. Leonard Paheneker, samostanski duhovnik v Vetrinju blizu Celovca, je tedaj prvi po imenu nam znani katoliški pisatelj slovenski v XVI. stoletju.
17.)	Formula Concordiae . . . 1580.
18.)	Ta Celi noui Teftament......skuli Primosha Truberia Crainza
Raftzhizheria. V Tibingi 1582. (8° I. 33 + 613, II. 4 listi + 447 str.)
19.)	Ta Slouenfki Kolendar ... Eni Reimi... En Regishter ... V Tibingi 1582. (8°, 10 listov.)
20.)	Hifhna Poftilla D. Martina Lutheria zhes te nedelske inu teh ime-nitishih prasnikou evangelie 1'kusi cejlu lejtu, s' Vfem fliiTom tolmazhena fkusi Primosha Truberia Krainza rainziga, druckana v Tibingi skusi Georga Gruppenbacha, anno t595. Izdal jo je Trubarjev sin Felicijan, in sicer kot zadnjo knjigo protestantsko. Pod nemškim, 6 str. dolgim predgovorom je podpisan Felicijan Trubar, pod slovenskim, 2 str. obsegajočim pa Andrej Savinic. Knjiga obstoji iz treh delov. I. del str. 311, II. del str. 317, III. del str. 206 v fol.
2) Sebastijan Krelj je poslovenil Spangenbergovo postilo in jo izdal s sledečim naslovom: Poftilla Slovenfka. To ie, Karfhanfke Evangelifke Predige verhu vfaki Nedelfki Evangelion fkusi Letu. Sa hifhne Gospodarie, fhole, mlade inu priproste Ludi. Pervi Simfki del. Chriftus Matthaei na XXIIIL Inu se bode pridigoval leta Evangelion tiga kralevftva, po vfim ulnim fvetu, k' prizhi vfem Ludem. Inu tadai pride sodnij dan. Anno Domini 1567. 4°. 174 listov. Ratisbonae excudebat Johannes Burger. — To postilo je pričel sloveniti leta 1562. ie Janez Weiksler, bivši redovnik, ki se je polutril 1. 1560. in bil vikar v Kostelu, pozneje v Novem mestu, Selcah in drugje.
Drugi in tretji del postile je poslovenil Jurij Juriiič in skupno s prvim izdal pod naslovom: Poftilla, to ie Kerfzhanfke Euangelfke Predige verhu Euangelia na vfe poglauite prasdnike skos celo leto, sa hifhne Gofpodarie, fhole, mlade inu preproste liudi, od Joan. Spangenberga, na vprafhanie inu odgouor isloshena, sdai pervizh verno inu sueifto ftolmazhena inu vpraui Slouenfki Jesik prepisana. Drukano Vliublani skosi Joannefa Mandelza 1578. (4° I. 1361., II. 214 1., III. 1361.) — Cgriacus Spangenberg, Lutrov in Melanhtonov učenec, bogoslovec in zgodo-pisec, živel od 1. 1528—1604. Bil je velik častitelj Kreljevega učitelja Matije Vlašiča (Flacius Illyricus) in prišel zaradi velike udanosti do njega ob svojo službo.
8) Jurij Dalmatin je izdal naslednje knjige: 1.) Jesus Siruch ali negove buquize (latinfki Ecclesiasticus) sa vfe shlaht ludy, fufeb sa Kerfzhanfke hifhne Ozhete inu Matere, vflouenfki Iesik ftolmazhene. Drvkano v' Lublani fkusi Joannefa Mandelza 1575. (8°, 241 str.) To je prva v Ljubljani slovenski tiskana knjiga.
2.)	Paffion, tu ie britku terplene inu tudi tu zfaftitu od fmerti vftaiene, inu v Nebu hoiene Nashiga Gofpudi Iesufa Criftufa, is vfeh ftirih Euangeliftou sloshenu: Sred eno potrebno Pridigo: inu eno Peifno vkateri ie Ceil Paffion sapopaden . . . Durch M. Georgium Dalmatinum. Drukanu V Lublani fkusi Joannefa Mandelza 1576. (8°, 107 listov).
3.)	Pentateuch. Biblie, tu ie vfiga Suetiga Pifma perui deil, vkaterim fo te pet Mofeffove buque, sdai peruizh is drugih iesikou vta Slouenski sueiftu ftolmazhene, sred kratkimi inu potrebnimi argumenti zhes vfak Capitul, inu saftopnimi islagami nekoterih teshkeishih befsed, inu seno potrebno Slouensko
Predguuorio, vkateri je kratka furama, prid inu nuz letih bitqui sapopaden, skusi Iuria Dalmatina. Na konzu ie tudi en regishter, vkaterim fo, sa Haruatou inu drugih Slouenou volo nekotere Kranske inu druge befsede vnih iesik ftol-mazhene, de bodo lete inu druge nashe Slouenske buque bule saftopili. Dru-kanu vLublani vtim leiti po Criftufeuim Roiftuu skusi Joannesa Mandelza. 1578. 181 listov.
4.)	Salomonove Pripuvifti, tu ie kratki leipi inu vfem, ftarim inu mladim potrebni navuki, fkusi Iuria Dalmatina v Slovenfzhino ftolmazheni. V Lublani fkusi J. Mandelza 1580. (12°, 8 pol).
5.)	Biblia, tu je. vfe fvetu Pifmu, Stariga inu Noviga Teltamenta, SIo-venfki, tolmazhena fkusi Iuria Dalmatina ... Wittemberg. Anno 1584. — Najprej je nemški predgovor, namenjen stanovom in vsem kristjanom na Kranjskem, na 4 listih v veliki obliki s podpisom M. Georgius Dalmatinus. Temu sledi: „Gmain Predguuor zhes vfo fveto Biblio" na 20 listih. Potem .Predguvor zhes ftari Teftament" na 9 str. in „Regifter zhes vfo Biblio, vfeh imenitnifhih imen inu potrebnifhih navukou inu rizhy", na 18 listih. Po vsem tem pride še le prava biblija z mnogimi lesorezi na 334 listih, prvi zvezek z visoko pesnijo končujoč. — S proroki se začenja nov zvezek z naslovom: .Sveti Preroki v'Slovenfki Iesik tvlmazheni fkusi Iuria Dalmatina. Actorum X. Jesufu Criftufsu prizhovanje dajo vfi Preroki, de fkusi njegovu Ime, imajo vfi odpufzhanje grehou prejeti, kateri v'njega verujo." Za naslovom sledi „Predguvor zhes vfe Preroke' in potem čitaš pred vsakim prerokom Lutrove predgovore. Drugi zvezek obsega 210 listov, — Novi testament ima zopet poseben naslov: Novi Teftament: tu je, teh Svetih Evangeliftou inu Apoftolou, Buqui inu Lyftuvi; Slovenfki, fkusi Iuria Dalmatina. Jesa: 11. Koku fo na gorrah lubesnive noge, teh poflanih, kateri myr osnanujo: od dobriga predigujo, isvelizhanje osnanujo, kateri pravio k' Zionu: Tvoj Bug je kraji. 150 listov. — Konec je kazalo vseh evangelijev in listov ter zapisnik nekterih besed, ki se drugače glasijo v drugih narečjih.
6.)	Karszanske lepe molitve, sdai pervizh is Bukovskiga inu Nemfhkiga jesika v nafh Slovenfki tolmazhene, sred enim regifhtrom vfeh molitvi, sadaj na konzu letih Buqviz; fkusi Iuria Dalmatina . . . Witebergae 1584. 8?.
4) Glej opombe štev. 11. 11. — s) Popolni naslov Bohoričeve slovnice se glasi: Arcticae horulae succisivae de Latino Carniolana Literatura ad latinae linguae analogiam accommodata, unde Moshoviticae, Rutenicae, Polonicae, Bo6-micae et Lusaticae linguae cum Dalmatica et Croatica cognatio facile depre-henditur. Praemittuntur his omnibus tabellae aliquot, Cyrillicam et Glagoliti-cam, et in his Rutenicam et Moshoviticam Orthographiam continentes. Adami Bohorizh. Rom. 14. Vsaki jazik spoznati hošte Boga (ciril. in glagol.). Vfaki jesik bode Boga fposnal. Omnis lingua confitebitur Deo. Ilaoa ylwaaa f^nf.ioloyrjaeTai tiZ Stvi. Witebergae. Anno 1584. — V slovenskem prevodu bi jo naslovili blizu tako-le: Zimske proste urice o latinsko-kranjski pismenosti, po priliki latinskega jezika uravnani, iz ktere se možovitskega (ruskega), ruten-skega, poljskega, češkega in lužičkega jezika z dalmatinskim in hrvatskim sorodnost lahko spozna. Pred temi vsemi se nahajajo nektere črtice, cirilsko pa glagolsko, in v teh rutensko in možovitsko pravopisje kažoče.
Predgovor, 11 listov broječ, je do sinov štajerskih, koroških in kranjskih plemenitašev; za njim sledi „Orthographia (Cyrillica, Glagolitica, Latino-Carnio-laoa); Orationis Dominicae synopsis in lingua Cyrillica, Croatica, Polonica,
Krestomatija slov.	24
Boemica, Lusatica, Carniolana (str. 1—40); Etymologia (40—178); Syntaxis (1—59); Prosodia et Index (brez stranic).
Bohorič je prevzel vzglede za imensko, po prirodnem spolu ločeno sklanjatev iz Melanhtonove latinske slovnice; ti so: I. Ta Ozha, II. Ta Mati, III. Tu Pifmu. Izbral si je torej najmanj prikladne samostalnike, ker sta dva izmed njih nepravilna. Dasi graja spolnik (articulus: germanicae linguae prava imi-tatione), rabi ga vendar tudi sam (celo pri vzgledih, redkeje v celotnih stavkih). Za lat. ablativ mu služi naš rodilnik s predlogom „od", mestnika in orodnika še ni poznal (ta dva slovenska sklona je še le zasledil koroški pisatelj Gutsman v svoji slovnici 1. 1777.). Glagol sprega po treh spregatvah: na -am (jelt tekam) , -em (jeft pifhem), -iin (jei't lubim).
Iz predgovora Bohoričeve slovnice naj slede naslednji odstavki v slovenskem prevodu profesorja Josipa Mama:
In tako se nahaja ne le sv. pismo ebrejsko, kaldejsko, grško in latinsko, ki si je na veliko korist vsega krščanstva lahko tudi bolj revni človek omisli za srednjo ceno, ampak na prodaj je zdaj v tem stoletju tudi sv. pismo v nemškem, španskem, francoskem, laškem, ogerskem, češkem, poljskem, ruten-skem in možovitskem (Mofhovitica) jeziku. A samo našim ljudem Kranjcem ali Slovencem (Carniolanis seu Slaviš) še ni došla ta tolika sreča, da bi ga imeli celega v svojem narečju. Kajti čeravno je častitljivi mož g. Primož Trubar novi zakon in druge pripravne knjige, in to, kakor sem že omenil, tudi v kranjsko narečje nedavno i marljivo i spretno prestavil iz lastnih in čistih virov, bilo je vendar treba, ker onega moža že bolj resna, doba in nadležna starost tlači ter v močeh zapušča, da so drugi dosnovali, kar je celemu sv. pismu doslej manjkalo ter ostalo za prestavo, pa izdali celo kranjsko ali bolje slovensko sv. pismo (Slavonica Biblia). Prikazala se je torej ta poslednji čas prevelika in neizrekljiva milost božja tudi našim ljudem. Napočil je tisti veseli dan, kedar tudi Kranjci in Slovenci (Carniolani et Slavi) lahko vidimo in slišimo kranjski govoriti Boga samega, očake, preroke, apostole in evangeliste. In za to toliko usmiljenost in dobroto jedinemu večnemu Bogu bodi hvala in slava vekomaj. Amen.
Ker pa pri nekterih, bodisi malo previdnih, bodisi manj izobraženih, tudi taki, ki menijo, da je svet celo majhen, češ, ker se nikdar niso oddaljili od očetovskega doma, ali če so se, ni jim bilo veliko mar, kaj drugod biva ali se godi, o slovenskem našem jeziku (de Slavonica nostra lingua) brez ljubezni sodijo in govorijo, ti bodo torej mislili, da bom jaz o Slavenih (de Slaviš), češ. o neznatnih ljudeh, kaj brez premisleka povedal. Zatorej se mi je vredno zdelo na tem mestu globje poseči, vendar to reč prav ob kratkem pojasniti. Ne mislim pa s slavenskim imenom (Slavico nomine) kakega ljudstva, skritega v neznatnem kraju ter z gotovimi in kaj ozkimi mejami ograjenega, temveč imenujem in zapopadam s tem imenom vse kraje in ljudi, karkoli jih ali slavenski (Slavice) govori ali se kar največ v besedah ujema, ali kterim se očitno vidi. da so nekako v svaštvu in v sorodstvu s slavenskim jezikom. Kar jih je pa doslej spisovalo zgodovino ter v njej preiskovalo ljudstev izvirek in njih nravi, vsi se ujemajo v tem, da Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali in Slaveni so isti narod ter jednega in taistega izvirka. Ako tedaj ktero si bodi ime izmed povedanih temu narodu daš, spoznaš, da taisto pomenja. Kajti vsi ti pridevki pripadajo jim po selih pogostoma in velikrat preminjenih, samo poslednji pri-
devek Slaveni je po delih slavno izvršenih temu narodu došel po njegovem zasluženju. Slava namreč našim ljudem zaznamuje gloria, tedaj se Slaveni (Slavi) imenujejo toliko kakor hvalni, častni in slavni. Saj prvega pomena besedi ne bo nikjer nihče pravilneje razlagal, kakor iz vsakteremu narodu lastnega jezika. Kteri pa na to ne pazijo, pregrešijo se dostikrat prav hudo.
Naj zdaj še o tej svoji mali knjižici nekoliko izpregovorim. Da torej tudi jaz na svojem mestu k povzdigi slovenskega jezika nekaj pripomorem, ponudila se mi je tako-le priložnost. Ko so se namreč izmed veljakov Štajerske, Koroške in Kranjske bogoslovci in drugi izvoljeni možje lansko leto posvetovali o prestavi in izdavi kranjskega sv. pisma ter so med drugimi rečmi določevali o neki gotovi, poslej veljavni latinsko - kranjski pismenosti (de literatura Latino-Carniolana), in sem tudi jaz po ukazu kranjskih veljakov, mojih milostnih gospodov, prištet bil tistim možem: ne bom prikrival, da mi je bila tedaj dana ta naloga, da naj o pravopisju (de orthographia) latinsko-kranjskem nektere svoje opazke, ktere sem jim tedaj razlagal in jih niso zavrgli, v pravem redu spišem, zato da bi po njih vzgledu poslej pravilneje in bolj utrjeno z latinskim znakom (ker je namreč raba one stare pismenosti, cirilske in glagolske, v ljubi naši Kranjski malo da ne propadla — latino charactere, quandoquidem iam usus illius antiquae literaturae, cyrillicae et glagoliticae, in Carniola nostra fere in-tercidisset) se spisovalo Kranjcev in tem najbližnje in sorodno po vsej Kranjski ter po Štajerske in Koroške večjem delu obično narečje. Podal sem se tem možem, kteri so i pobožno i častno reč svetovali, pa me večkrat tudi prosili, ter sem se poprijel te stvari. Ali ko to jedino storiti namerjavam, tira me duh moj črez namero dalje: hotel sem s taisto marljivostjo o ostalih delih slovnice, po pravilih posnetih iz občne rabe najboljšega govorjenja ter v neko gotovo osnovo zbranih, vse to kot slovnico kranjsko (grammaticam carniolanam) sestaviti v tej svoji mali knjižici. Ker se ta reč ni brez premisleka, tudi ne po-lastni glavi, ampak v imenu in po vzajemnem svetu izvoljenih mož, kakor sem rekel, pričela, kdo bi me zato moral grajati, še veliko manj dolžiti častilakom-nosti, ko sem prevzel stvar, na videz majhno, pa brez lastnega dobička, ter samo želeč, da pospešim in pojasnim domači jezik. Zdela se bode nekterim stvar sicer kaj lahka in ne velike duhovitosti. Tistim jaz rad pripustim, da take svoje misli gojijo dotlej. da tudi sami ali v tem, ali v drugem še ne izobraženem jeziku i poskusijo i spravijo na dan kaj bolj dovršenega. Zahteva se pač tudi v tem poskusu vsaj nekaka spretnost in razsodnost nikakor napačna. Uravnal sem pa vse delo po navadnih pravilih latinske pismenosti tako, da tudi najbolj običnih vzgledov nisem izpustil, temveč da sem ravno tiste, ktere je Filip Melanhton, mož da mu ga ni jednakega, pobožnega spomina, učitelj moj, po kterem se hočem vedno ravnati, rabil v svojih slovnicah, porabil tudi jaz. To pa zato, da se iz že navadnih in popolnoma znanih ter posebno poučljivih vzgledov neznanega razum bolj posveti. In v tej reči sem, zlasti v skladnji, bil vsaj tolmač: vmes vendar nisem vnemar puščal ničesar, marveč sem se jedino trudil, da v omenjenih izrazih vsegdar skažem skladnje i soglasje i vladje. Nikdar pa nisem zamolčal, kje se kranjski jezik razločuje od latinskega. Torej se za trdno nadejam, da bode vsak bolj pametni (če bode le bolj marljivo preiskal stvar) rad pripoznal, da sem jaz nekoliko pripomogel v ta namen, da se kranjski jezik pravilneje govori in piše. Do vas pa, blagorodni mladeniči, to je do slavnih veljakov Štajerske, Koroške in Kranjske ter vsega viteškega
reda sinov se obračam, vam, pravim, pa vašim ljudem poklanjam to svoje delce. Tudi vam to darilce ne bode v nečast, kajti i novo je in bode služilo v pojasnjevanje jezika slavenskega (kterega z mnogimi rodovi in kraljestvi mi vzajemno imamo, kakor veste in ste mogli prav lahko spoznati iz mojega dosedanjega resničnega dopovedovanja).
12. Primož Trubar. r) To je ves predgovor slovenski iz Trubarjevega Katekizma 1550. Tiskan je z nemškimi črkami. Pravopis je jako nedostaten in nedosleden. Sičniki se zamenjujejo med seboj, in čestokrat se stavi ob koncu besed g nam. k. iezig, pag, nam. jezik, pak. Glede jezika je treba opomniti, da Trubar v obče tako piše, kakor je priprosto ljudstvo za dobe njegove govorilo v njegovem rojstnem kraju. Prytež = pretež, Drohung. — V tim večnim veselei = v tem večnem veselji; v obliki veselei je mestnikova ne-naglašena končnica i (e) netočno izražena (glej op. 4.).
Pred tem slovenskim predgovorom čitamo sledeči zanimiv nemški predgovor:
„Lieber Leser! In dieser unsrer Windischen Sprach muss du das V gemeiniglich fur ein lindes F, oder Griechisch Vita, und das H scharf vvie der Deutschen ihr ch, und das L zu Zeiten grob auf Ungrisch oder Bisyakisch (t. j. bezijaški = kajkavski), darnach die Vocal nach Eigenschaft unsrer Sprach auszusprechen dich gevrOhnen. Und entsetze dich nicht, ob dir am ersten gedunkt seltsam und schwer, sondern lies und schreib diese Sprach selbst, wie ich ein Zeitlang gethan; alsdann wirdest befinden und gar bald sehen und merken, dass auch diese unsre Sprach, sowohl als die Teutsche, zierlich gut zu schreiben und zu lesen ist; braucht ivenig Articulos und zu den Praepositio-nibus ein einigen Buchstaben, als Ozha i. der Vater, Kozhu i. zu dem Vatern; Nebu i. der Himmel, Vnebi i. in dem Himmel; Nam i. uns, Knam i. zu uns; Jogri i. die Jiinger, Siogri i. mit den Jiingern etc.
Diesen kurzen Vorbericht vermerk wohl und vergiss nicht: dadurch wird dich das Lesen dieses Biichleins leicht ankummen. Christus Jesus unser Herr und Heiland verleihe hiemit sein Gnad uns allen. Amen."
Na str. 143. stoji sledeča opazka: „Christlicher lieber Leser! dass in diesem Biichlein etlich Errata in Wortern, Sylben und Buchstaben sind, ge-schieht darum, dass diese Sprach zuvor nit geschrieben worden, und zuvor nie in Druck ausgangen."
2) Pravopis v Abecedariju je isti kakor v Katekizmu, in knjiga je tudi tiskana z nemškimi črkami. O nekterih oblikah je opomniti sledeče: h timu kmjenu = k temu gojenju; od mladiu: stari rodilnik dvojinski, nam. sedanjega izraza: od mladih nog, od mladega; giall = diall = djal, nam. nedovršnega glagola: delal; nalclane, nam. nakloni, po ljudskem izgovoru.
s) Na koncu predgovora je zraven Trubarja podpisan tudi Vergerij, ker je ta gmotno pripomogel Trubarju, da je začel zopet izdajati knjige slovenske. Svojo obljubo, da hoče izdati „obilno izlago čez ta katehizmus", izpolnil je Trubar stoprav dvajset let pozneje (1575), izdavši „Katekizem z dvema izlagama".
V pravopisu se nahajajo iste nepravilnosti in nedoslednosti, kakor v prvih knjigah iz leta 1550.; tako na pr. g nam. k: vegši, pag, nam. vekši (večji), pak. — Giana = djanja (dejanja), pergiali = pridjali. — V rod. od tiga drukarie imamo prispodobljeno obliko nam. od tiga drukarja, kar še dandanes nahajamo v nekterih goriških in dolenjskih narečjih. — U tiu istiu: stari dvojinski
mestnik, ki se je že izgubil v sedanjem jeziku v teh istih. — Katere malu ludi . . . prou znaio, krivo po nemškem vplivu, nam. katere malu ludi . . . prou zna. — Pretd stolom Kristusovom, nam. preid stolom Kristusovim, to je ali po imenski sklanji napravljena oblika, ali pa tiskovna pomota. — Pomozde: velevnik od pomorem, pomoči, deblo: mog. Sedaj je še navadno: Pomozi, Bog.
4)	Kakor v predgovoru Trubarjevega Katekizma druge izdaje, podpisana sta tudi tu Vergerij in Trubar. Iz tega predgovora lahko povzamemo, da niso bili Trubarjevi rojaki vsi zadovoljni s pisavo in jezikom njegovim, in da so mu očitali, da ne razumejo vsi jednako njegovih knjig. To razjasnjuje Trubar s tem, da govorijo Slovenci več narečij, in prav je storil naš prvi književnik, da se je držal „kranjskega* narečja, kakor se govori okoli Ljubljane. Nadalje je vrlo dobro pogodil, da je opustil v svojih knjigah nemške črke in začel pisati z latinskimi pismenkaini; ni se pa čuditi, da mu je delal pravopis mnogo tež-koče; saj ni imel nobenega vzgleda za latinico pri Hrvatih in Srbih, ker so prvi pisali z glagolico (,s krouaskimi puhštabi"), ti pa s cirilico, in tako so tudi pozneje v Urahu tiskali knjige za Hrvate in Srbe. — Bezijaki so kajkavski Slovenci na sosednem Hrvatskem. — V tim duhei - v tem duhu. Mestnik se končuje na -i, -u, in tudi na -e; ta pa ne odgovarja staroslovenskemu š, temveč je le izraz nenaglašenega, oslabelega i, ki ga Trubar piše z e ali ei, kakor v veselei, v duhei. — Dokonati = dokončati. — So vsem našim gianem - še (z) vsem našim djanjem.
5)	Trubar ni mogel točno izvršiti svoje obljube, da bo izdal tekom jednega leta drugi del novega zakona; temveč to nalogo je dovršil stoprav v letih 1560—1577, in sicer je izdal list do Rimljanov 1. 1560., oba lista do Korin-čanov in do Galačanov 1561, drugi del Pavlovih listov 1567, in „Nouiga Te-ftainenta pusledni deil" 1577.
Glede jezikovnih posebnostij je opomniti, da rabi Trubar besedo ,predgovor" po nemškem „Vorrede" v ženskem spolu. V odstavku 7. in 8. stoji dajalnikova oblika „vsakimu deilu" in „vsakimu euangeliu* za mestnik: „v vsakim deilu, v vsakim euangeliu*, kakor se še dandanes čestokrat govori in včasi tudi krivo piše Predlog v je ali po pomoti odpadel, ali pa je zvezan s sledečim pridevnikom vsak, tako da je ,vsakimu" toliko, kakor „v vsakimu". — Za tolmaierie za tolmačerja, glej op. 3.: od tiga drukarie. Tolmačer je po nemškem Dolmetscher, nam. prvotno slovanske besede: tolmač.
Nemški predgovor tej knjigi je prezanimiv, zatorej naj tukaj slede ne-kteri odstavki iz njega
a)	„Wir Krainer und Windische verstehen die kroatische Sprach nach aller Nothdurft viel besser, dann die buhmische oder polnische oder der Wen-den: dergleichen sie die unsre. Aber die guten beherzigten Kroaten haben aucli kein Bibel, noch den ganzen Katechismum, als wenig wir Windischen, und haben sich bisher schlecht mit ihrem Messbuch und Breviario betragen: diese ihre' Bucher sind vor viel Jahren so finster und unverstandig verdol-metscht (seveda v cerkveni (staro-) slovenščini z glagolico), dass ihre Priester selbst viel Worter auch in den sonntiiglichen und gewOhnliclien Evangelien nicht verstehen."
b)	„Hebraisch verstand Truber keinen Buchstaben, griechisch konnte er nicht lesen, aber die windische Sprach, wie man sie im Land Krain pflegt zu reden, konnte er und hatte in selber 17 Jalir lang und an manchen Orten der
windischen Lander gepredigt etc. So verstand er auch ziemlich lateinisch, deutsch und walisch. — Aber wiewohl unsre Sprach den Dualem in Nominibus und Verbis nach Art der griechischen habe, so sey sie doch in andern Stiicken hartnackig, arm etc. — Er habe in diesem seinem Dolmetschen sich mit Wortern und Stylo dahin beflissen, auf dass ein jeglicher Windischer, er sey ein Krainer, Untersteyrer, Kamer, Karstner, Histerreicher, Niederlander oder Bessy«k, miige leicht verstehen. Und von dessvvegen sey er schiecht bey der baurischer windischer Sprach, und wie mans auf der Rastšchitz redet, da er geboren sey, blieben, und ungewohnliche und crobatische W5rter darein nicht mengen, auch neue nicht rnogen erdichten."
c) „Die Uebersetzung werde auch den jungen windischen Priestern, die zu friih aus der Schule geflogen, darzu dienen, dass sie doch den Text der Evangelien auf der Kanzel recht vorlesen werden und nicht unrecht dolmetschen. wie jener zu Mampreisch unter Cilli vor Jahren gethan, der „Invenietis asinam alligatam et pullum cum ea° iibersetzt habe: „Bote nesli enu oslico peruezano inu enu pišče per nee".
6) Verdei, od verdem ali vardem (vardenem), verdejati, vardevati (= varovati, čuvati); prvi del besede je nemškega izvira; gotiški: vards, vardja (Wachter), starovisokonemški: warten (sorgen), v drugem delu pa se naslanja na slovenski glagol: denem, dejati, devati. — Hočo je stara oblika nam. sedanjega hočem.
13. Sebastijan Krelj in Jurij Juričič. ') Na drugi strani naslovnega lista podaje namreč Krelj vimcna slovenskih (prav za prav staroslovenskih glagolskih) puhstabovin zraven („pruti") so „literae latinae utcunque slavicas exprimentes":
Ass	a,	kako	k,	6th	6,
buki	b,	liidi	1,	fert	f,
vidi	v,	mislite	m,	ci	c,
glagolie	S,	naš	n,	červ	č,
dobro	d,	on	o,	ša	š,
esti	e,	pokoi	P»	šča	šč,
živite	ž,	reci	r,	ier	e,
zelo	z,	slovo	s,	iat	e,
zemlia	z,	terdo	t,	ia	ia,
iže	i,	uk	u	ie	ie,
ij	ij	hir	h,	ius	iu.
2) Iz tega	odstavka	spoznamo, da	so se že zgodaj začeli Trubarjevi		
niki ustavljati njega nedosledni pisavi slovenski. Nedostaten Trubarjev pravopis je z dobrim uspehom skušal Krelj popraviti in dopolniti, utrdil pa ga je končno Bohorič v svoji slovnici. Krelj je prvi dosledno ločil z m s, ž in s, v in u, uvedel v svojo knjigo hrvatski č (ch) ter je l in n na dva načina topil itd. (glej čit. štev. 11. str. 46). — „Čarkom se ne pusti irrati, kakor da bi ne bile/ itd., t. j. črkam (po črkah) se ne daj motiti, kakor da bi jih ne bilo, temveč pazi na vsako posebej, ker imajo vsaka zase svoj določeni pomen. Tako čitaj č (ch) zraven č (zh), na pr. pomuči in več, /" ostro kakor Trubarjev dvojni ff. zatorej piše Krelj profim, Trubar pa proffim. Nam. Trubarjevega z (sedanji c) je uvedel Krelj c, na pr. sice, precei, Trubarju pa je služil c za k, na pr. ca-tehizmus, Crainci. Sicer pa je Krelj krivo učil, da čitaj č za č, in on sam ni prav ločil c od č in ga ni rabil dosledno. — Curkom je bržkone pomota nam.
čarkam (črkam). — „Taku se ne bodeš . . . nistar (krivo nam. ništar) blaznil," 1. j. tako se ne bodeš nič motil.
14.	Jurij Dalmatin. ') Izdajatelj pasijona ali bridkega trpljenja omenja, da je pasijon iz vseh štirih evangelistov zdaj (1576) prvič v pesen zložil, ki se naj poje po istem napevu, kakor nemška pesen: „0 Mensch, bewein dein Stinde gross," ali kakor slovenska pesen: „Sveti Paul v enem listi".
*) Ta in druge slične molitve zoper krutega sovražnika vsega krščanstva so jako zanimive v zgodovinskem oziru. Iste kažejo, kako obupani so bili Slovenci vsled dolgotrajnih, grozovitih turških vojsk, in da so naposled le še od Boga pričakovali pomoči. To žalostno stanje naših ubogih pradedov so vedeli uporabiti tudi protestantski pisatelji v svojih knjigah, in v to svrho so zložili več primernih molitev in pesnij.
15.	Adam Bohorič. ') Kakor drugi protestantski pisatelji, poskušal je tudi Adam Bohorič svojo pevsko žilo ter zložil kot učitelj in ravnatelj stanovske gimnazije v Ljubljani med drugimi tudi predstoječo otročjo pesen v 27 kiticah mladini v pouk. — Kitice 10—19. navajajo različne grehe, ktere lahko stori otrok z dejanjem, besedo in mislijo, in končno prosijo otroci, naj Bog odvrne od njih vse izkušnjave.
17.	Duhovne pesni protestantske. *) Lukež Kline, o kterem nič natančnega in zanesljivega ne vemo, preložil je predstoječo božično pesen po latinski: „De caelo venerat exercitus angelorum" in jo objavil v tretji izdaji protestantske pesmarice v Tubingi 1. 1574.
'') Stara velikonočna pesen je med narodom zapisana pesen, kajti bila je že znana v 15. stoletju, kakor nam to izpričuje ljubljanski rokopis (glej opombe 7., 4.). Izdajatelj protestantske pesmarice 1. 1584. je pripisal pri tej pesni: „Vulgaris Slavorum in die resurrectionis domini cantus, variisque modis seu vocibus eanitur." To pesen, a malo izpremenjeno, sprejel je tudi katoliški pisatelj Schoenleben v drugo izdajo Hrenovih evangelijev in listov 1. 1672.
3)	Tudi stara pesen o svetem duhu je bila najbrž med priprostim narodom znana in med njim zapisana, vsaj protestantska pesmarica ne navaja imena pisateljevega. Peli so jo po starem napevu: „Veni, sanete spiritus." Tudi to pesen je sprejel Schoenleben v Hrenove evangelije in listove.
4)	Glej opombo štev. 14, 2.
18.	Kajkavski pisatelji v XVI. stoletju. *) V latinskem predgovoru Vram-čevega letopisa čitamo med drugimi tudi sledečo zanimivo opazko: „Hac illyrica praesertim lingua, ijua nihil huiusmodi antea in lucem editum esse vidi." In na koncu predgovora je podpisan: „Anthon Vrarnecz D. Philosophiae, E. Z Ca-nonicas ac Parochus in Rain."
Kajkavskim pisateljem služi drug črkopis, kakor Trubarju in njegovim vrstnikom. Vramčev pravopis je takozvan starohrvatski pravopis, ki ga še dandanes nahajamo včasi v pisavi lastnih imen; tako se je na pr. tudi naš slavno-znani jezikoslovec Miklošič pisal Miklosich.
Težkočo je prizadevala Vramcu zlasti pisava slovenskih sičnikov in šumnikov; izražal jih je po vzgledu in vplivu ogerskega pravopisa tako-le: slov. s = z, sz, ss; slov. š = s, fs, ss; slov. šč - sch. „ c — cz;	„ Č - ch;
„ ir = z;	„ i = s.
19. Iz Kronike Antona Vramca. 1578. *) Kralj Matjaž je ogerski kralj Matija Korvin, sin Ivana Hunjada, kteri je vladal od leta 1458 — 1490. teV postal narodni junak slovenski v narodnih pripovedkah in pesnih.
V jeziku Antona Vramca kakor tudi ostalih kajkavskih pisateljev so zlasti zanimive oblike aoristove in imperfektove. Aoristi so na pr. doide, vse, podsede, ostavi, pobeže, susrete, zauie, podbi, podegna, vernu itd., kakor jih čitamo v sledečih vrsticah, t. j. došel je, vzel, podsedel (po-, zasedel), ostavil (zapustil), pobegnil, srečal, zavjel, podbil, podgnal (untervverfen), vrnil; — nadalje oblike na-še: popelaše, vzeše, pobiše, vhitiše, dobiše, porobiše itd., t. j. popeljali so> vzeli, pobili, uhitili, dobili, porobili (pliindern).
Imperfekti so na pr. čakahu = čakali so, stsl. čakahatt; mislaše = mislil je; be = bil je (be odpelan = bil je odpeljan); behu = bili so.
Glede drugih oblik in manj znanih besed bi še bilo omeniti: V vuze v vozi (ječi); v Pruge, onoi nevere (nezvestobi): dajalnik in mestnik na -e. — Obran = odbran; perule = prvlje (poprej); spreuogen be = sprevodjen, sprevojen (spremljan) je bil. G stoji pri Vramcu večki at za slov. j (dj), na pr. potergeni. meg, t. j. potrjeni; mej (potrdjeni, medj). — Ar = kajli, zakaj. — Ka = kojo (ktero). — Sobom = seboj. — Potom, pri onom: stare oblike mestnikove na -om, kakor v staroslovenščini. — Vsa ladania = vsa vladanja (vsa posestva, vso zemljo). — Stolni Belgrad "= Stuhlvveissenburg. — Jerdel = Erdelj, Erdeljsko, Siebenbiirgen. — Po korunenie, po napočtnie, proti volie = po korunenji (kronanji), po napočenji, proti volji; nenaglašeria končnica je oslabela v polglasni i(e). — Jesu po vplivu jedninskih oblik jesm, jesi, jest, napravljena oblika nam. prvotnega so (sati.).
Orodnik brez predloga v svojem prvotnem pomenu je še tu in tam ohranjen, na pr. korunu vogersku korunien be = s krono ogersko kronan je bil; žgal ogniem; robiti suoiu vojsku = robiti (pleniti) s svojo vojsko. — Dopovedni orodnik nahajamo čestokrat, na pr. položen be kralem češkim = predlagan (izvoljen) je bil za kralja češkega. — Vogerskim kralem korunien be.
Hinbeno: trugerisch, listig; prim. himba, hinavec; čularliuo: betrilgerisch, verschmitzt; prim. čaler, Betriiger; čalaren, čalarija; ogerski: csalni, csalard.
20. Kratek pregled katoliške"dobe. *) Stapletonove evangelije imenujemo rokopis neznanega pisatelja, ki je na 114 listih prevedel v slovenščino 82 evangelijev iz dela: .Promptuarium morale super Evangelia Dominicalia totius anni.* ktero je izdal Anglež l^maž Stapleton. Druga izdaja poletnega zvezka je iz leta 1593.; drugi natis zimskega dela (iz njega je 28 evangelijev prevedenih) pa iz leta 1615., in pozneje iz leta 1620. Prelagatelj se ni ravnal po nobeni slovnici, temveč pisal, kakor je sam govoril, in kakor še večjidel dandanes govori priprosto ljudstvo. V prevodu se je naslanjal neznani naš pisatelj pogo-stoma na Dalmatina; nekteri evangeliji so takorekoč prepisani iz njega. Ta rokopis je izdal profesor Anton Baič v izvestju ljubljanske realke (1887).
'*) Kako potrebna je bila knjiga: Evangelija in listovi ali Evangelija in branje, kažejo nam dovolj jasno mnoge izdaje te knjige tekom osemnajstega stoletja. Doslej so nam znane še izdaje iz leta 1754., 1758., 1764.. 1768., 1772., 1777., 1780., 1787., 1792., 1800. Vsekako pa jih je bilo še več.
3) Po izdanju svoje kranjske „Topografije' je takoj začel Valvazor sestavljati krajepis koroški in ga izdal kot priročno potniško knjigo za tujce 1. 1681. (v Ljubljani pri Janezu Mayrju), a sedem let pozneje (1688) je izdal obširno
delo: „Topographia archiducatus Carinthiae," ktero delo je založil Wolfgang Moriz Endter v Norimbergu. To knjigo je posvetil Valvazor koroškim stanovom in v posveti izrecno poudarja, kako je namerjaval s tem delom odvzeti zlasti tujcem misel, da leži ta dežela v kotu v senci skrita.
O starih pravicah opomni med drugim sledeče v uvodu: „Sonst findet man in den uralten Freiheiten oder Privilegien, dass ein Herztjg in Karnthen in Windischer (Slovenischer) Sprach inveslirt und eingefuhrt \vorden. Wie denn auch Aeneas Silvius in seinem Europa an dem Ort, wo er von Karnthen schreibt, fiir glaubwurdig anzeigt, dass ein Fiirst in Karnthen die Freiheit hatte, wann Er bey einem Romischen Kayser und dem ganzen heil. Reich an-geklagt wurde, dass er sich von demselben anderst nicht als in Windischer Sprach zu verantworten schuldig ware."
Ta slovenski jezik je pa po Valvazorjevem poročilu „heute allein unter dem gemeinen Volk, und zwar nur an denen Crainerischen und Steyerischen Confinen, wie auch bey und um Klagenfurth tiblich. Und nachst Clagenfurth bei Maria-Saal auf durchwegs windischem Boden steht der Herzogsstuhl (Konigs-stuhl)." Vmeščanje koroških vojvod in vso dotično slovesnost je Valvazor obširno popisal v knjigi: „Ehre des Herzogthums Črnin*.
4) Več natanšega in zanimivega o Ivanu Popoviču čitaš lahko v .Slovenski čitanki za drugi razred srednjih šol", štev. 124.
21.	Tomaž Hren. *) Hočo hočem; kakor v lfi. stoletju, pisali so tu pa tam tudi še v 17. staro obliko: hočo, čo, ču (stsl. hošta), ki pa se je kmalu umaknila novejši, po analogiji napravljeni: hočem.
2)	Glej opombo 12, 6.
3)	Prez vsiga klajnja in resprajne: ohne Streit und Zank. Besprajna = razpranja od kor. per; glagol: sprem, spreti se, pre-pir-ati; samostalnik: prja (v brizinskih spomenikih b), razpra, prnja, prepir, Streit, Zank.
22.	Janez Ludovik Schoenleben. Vsa čast in hvalo daja. Ako ni vsa tiskovna pomota, imeli bi tukaj vzgled jedninskega tožilnika na -a namesto prvotnega o. Zlasti v 18. stoletju kažejo čestokrat naše knjige in rokopisi to končnico, ki se je razvila iz nenaglašenega o. Takih pojavov nahajamo že v prvi polovici 17. stoletja tu pa tam v rokopisih, tekom 18. stoletja pa se množijo bolj in bolj in v nekterih narečjih so dandanes obče navadni, tako na pr. v nekih krajih na Notranjskem in Gorenjskem. K temu jezikovnemu pojavu še pripomnimo, da se v mnogih slovenskih narečjih vsak nenaglašeni o izgovarja kot a, in ta prehod zasledujemo že v rokopisih iz začetka 15. stoletja; prim. ljublj. rokopis: Ja se dalžan dam; celovški rok.: dolžnikom.
23.	Matija Kastelec. ') V' kryi plavati, potoke kryi teči. Samostalnik kri (kry), jedini ostanek ženskih debel na -u, ima pri pisateljih 10. in 17. stoletja posebno sklanjo. Tako se jedninski rodilnik glasi: kriy, kriji, kry, krij, in tudi krivij, krivy; orodnik: kryo, krijo, kriuio; le redke so oblike: kervi in kervio. Iz tega sledi, da so nekteri pisatelji puščali imenovalnik (tožil-nik) kri tudi v rodilniku in mestniku neizpremenjen, večina pa je deblo kri sklanjala po -i sklanji: rod. kriji, mest. kriji, orod. krijo, ali pa krivi, krivjo, naslanjaje se pri zadnjih oblikah na obliko: krv, krvi, krvjo.
2) Ardria vstane: Zank, Streithandel entsteht; besedo ardrija, ardrati pozna Marko Pohlin in tudi koroški pisatelj Ožbald Gutsman v svojem rečniku; posneta je iz nemškega: Huder.
8) Sv. Bonaventura (1221—1274), rojen na Toskanskem, bil je frančiškan in učitelj bogoslovja v Parizu ter izvrsten cerkveni pisatelj. — 4) Svojih stariHh za lubu, po nemškem: seinen Eltern zuliebe (zuliebe seiner Eltern); starisih je prvotni rodilnik po sestavljeni pridevniški sklanji, ker je oblika stariši primer-jalnik, ki ga pa sedaj smatramo za samostalnik in tako tudi sklanjamo.
24. Janez Bajkart Valvazor. *) Na notranjem listu prvega zvezka se kaže v viteški opravi pisateljeva slika, in okrog nje čitamo sledeči podpis njegov: „Herr Johann Weyhart Valvasor, Freyherr zu Gallnegkh und Neydorff, Herr zu Wagensperg und Liechtenberg. Einer Lobl. Landschafft des HOrzogthumbs Crain in untern Viertl des Fuefiuolkhs Haubtman und ein Mitglied der Konigl. Societet in Engelland."
2)	Glede oblik in pisave v tej pesni je opomniti, da se kaže v njej pri-prosta govorica narodova. Nenaglašeni končni i je oslabel v e, končni u v o, na pr. o srečne dan; u' Bogensperko; sličen pojav je tudi: pogebiš nam. po-gfAiš; večeniga. večila. vteoku, nam. vučeniga, vučila, visoku. — Sterte = storte, storite. — Srečna mate s tuVeni sadu. krivo nam. orodnika sadom; to pomoto je zakrivil naslednji stik: telu.
3)	Valvazor je priobčil v razpredelnem pregledu očenaš ,in dreyzehen Sclavonisch- oder Windischen Landsprachenin sicer: cyrilice, bulgarice, dal-matice, croatice, sclavonice, bohemice, polonice, vandalice (t. j. vendice), lusa-tice, moscovitice, carniolice, novazemblice, walachice. Slovenski očenaš se glasi pri Valvazorju tako-le: „Oča naš, kir si u nebesih, posuečenu bodi jime tvoje, pridi k' nam krajlestvu tvoje, z'idi se volja tvoja kakor na nebi taku na zemlji. Kruh naš v'sakdainji daj nam dones jnu odpusti nam dulge naše, kakor tudi mi odpustimo dulžnikom našim jnu ne upelaj nass v' iskušno, tamač reši nass od zlega. Amen." — Primerjaj s tem očenašem gospodovo molitev v celovškem rokopisu (štev. 6.) in v Schoenlebnu (štev. 22.).
4)	Za svoja velika dela je bil Valvazor napravil v gradu Bogenšperku bakroreznico: „Ich bin auch ohne Buhm zu sagen, der erste gevvesen, der in dieses hoclilobliche Herzogthum Crain die Kupffer-Druckerei eingefuhrt. Ja, ich habe bier in Wagensberg im 1678 Jahr (am 12. April) selbst ein solches Werk aufgerichtet und etliche Jahre Kupferstecher und Drucker bei mir im Schloss unterhalten." Bisbe raznih mest, gradov itd. so mu seveda tudi nekteri drugi umetniki izvrševali in pošiljali, a največ jih je napravil sam; kajti on trdi v uvodu jednajste knjige, da je „sam narisal vsa mesta, trge, samostane in gradove".
Nektere posebnosti hočemo iz Valvazorja v sledečem omeniti:
Ime in prebivalci dežele: „Carniola und Crain sevnd nunmehro des Landes Crain Eigennamen, wie es im Lande selbsten von den Einvvohnern krajnska dežela benamset wird." To deželo deli v pet delov: Gorenska, da-lenska stran; metližke krai; ta znotraine deu na Krasso jenu na Piuke; istrian ske krai. — Ime .Slovani, Selavoni" izvaja iz besede slava: „Gewiss ists, dass anfangs, wie dieses Volk erst \velt,kundig worden, es gar hoch benannt und beriihmt gewesen wegen seiner Streitbarkeit. Daher auch der Adam Bohorizh gleiche Auslegung auf diesen macht, nemlich das Beiwort oder der Beinam Slavonier sey dieser Nation um ihrer trefflichen Thaten willen billig zu Theii \vorden, weil Slava in seiner des Bohorizh Sprache, nemlich in der Craineri-schen, soviel als Glori bedeute und desswegen Slavi soviel gesagt sei als die
lobwurdige, die beriihmte, sintemal die Bedeutung eines Wortes sich nicht besser treffen lasse, als aus jedweden Volkes seibsteigenen Sprache" (gl. str. 371.).
O jeziku. O razširjenju slovanskih jezikov omenja, da je slovanski jezik jeden glavnih jezikov, in po sporočilih mnogih pisateljev pravi: „es er-strecke sich in Europa keine Sprache weiter als die windische oder sclavonische." Nato navaja vse dežele, kjer slovanski govore, in dostavlja: „Diese vvindische Sprach vvird auch in Nova Zembla und andrer Orten angetroffen. Wie denn Nova Zembla auf sclavonisch oder crainerisch soviel heisst als neues Land. In Ungarn, in der ganzefl Turkei zumal derjenigen, welche mit Croaten grentzet und absonderlich auch in Dalmatien geht diese Sprache in vollem Schwange." Nadalje opozori Valvazor na sorodnost ruskega in slovenskega jezika, pišoč: „gleichwie der Russen Sprache unserer crainerischen gar ahnlich und last ganzlich gleichkommt, ausbenommen, dass einige Buchstaben der W(>rter bis-\veilen sowol als theils Worter selbst sich andern." Ali zato sorodnost navaja žal le dva vzgleda: praznik. Fest, in Divica gora, Jungfernberg, meneč seveda, da razvidi čitatelj resnico njegove trditve lahko iz pridejanih 13 slovanskih očenašev.
Pri slovenski abecedi omenja Valvazor razna pisna znamenja ter uči, kako se slovenska pismena izgovarjajo. Slovenski h — „nur wie ch und grie-ohisches h ('/j auszusprechen"; l — „aber bisweilen verdichtet auszusprechen, gleichsam wie als Doppellaut, namentlich am Ende, wie debel = debeu." O izreki samoglasniškega r piše sledeče: „Weil es in der Natur der slavischen Sprache gelegen ist, Vocale, obschon sie geschrieben vverden, bisweilen kaum merkbar auszusprechen, so muss doch ein Anzeichen, dass dies geschehen musste, vorhanden sein und wird dieses am besten, am bequemsten mit dem Accent grave bezeichnet, so: per apud, pervi = primus, pert = velum, vert = hortus, smert = mors."
Kot jezikovno posebnost omenja, da ima slovenščina predloge, iz jednega soglasnika obstoječe: h, k, s, v, toda tem se pristavlja opuščaj, na pr. h' cerkui = ad templum, k' očetu = ad patrem, z' materio = cum matre, u' cerkou = in templum.
O Gorenjcih piše Valvazor, da govorijo tri jezike: ,Unter denselben hfiret man dreyerley Sprachen, als die rechte Crainerische, die rechte Teutsche (unter den Nachkommen der freisingischen und tirolischen Ansiedler) und drittens die aus der krainerischen und teutschen untereinander gemengte."- Tukaj misli Valvazor na isti jezik, ki ga govorijo v okrajih nemških naseljencev, okoli Bitinj in Sore (Feuchting, Zeyer). Kakor ljudje, pomešala sta se tudi slovenski in nemški jezik, pravi Valvazor, tako da govorijo ljudje pol nemški, pol slovenski. Zanimiv vzgled za to nam podaje v sledečem primeru: „Nimm du die Netze, ich die Buchsen, wir werden (oder vvollen) die Vogel fangen etc., so wird es auf feichtingerisch also heraus kommen: Nimm du mreža, ich die buša, wemer tiča fangen; auf krainerisch aber also: Uzemi ti mrežo, jest bukso, bo-demo tiče lovjle. Item mit einem Scheit Holz abschmieren, heisst auf feichtingerisch: iz šeitelcam opau'hat, und auf crainerisch: iz polencam otepste."
O Dolenjcih pravi: „Die Unterkrainer reden krainerisch, doch fasst in jedem Ort in Etvvas verandert;" o Kraševcih (Notranjcih) pa omenja: Jhre Sprache fallt gar grob, und reden sie an Theils Orten so unvernehmlich, dass
man sie kaum verstehet, sonst aber doch mit krainerischen Worten, welche aber gleichvvohl an manchen Orten in der Aussprache gar sehr variret."
O Belih Kranjcih poroča: „Die in Krain, und zvvar in Mitterkrain an dem Kulpfluss zwischen Mottling (oder Medling) und Weiniz, Freyenthurn. Tschernembl und selbiger Enden wohnenden Kroaten, auf krainerisch Hervate genannt, sprechen die recht croatische Spracbe, von der krainerischen (nur) in Etvvas unterschieden."
Valvazor obžaluje, da se je slovenščina tako popačila, pišoč: „Seit \venig Jahren her werde diese Sprache sehr corrupt und taglich corrupter geredet. wiewol an einem Ort mehr als am andern, fiirnehmlich aber zu Laybach und dort herum, wie auch in Oberkrain. Welches daher entsteht, dass sie mit der teutschen mehr vielfaltig vermengt und gebrochen wird, als u ie zum Exempel:
Teutsch	Corrupt	Recht crainerisch
Tausend	tauzent	jezer
Leiter	luitra	stop
Tischtuch	tištah	part
Massen oder sich massigen	massat	obderžat
Storeh	storkla	čapla
Spatzieren gehen	spancirat	sprehajat
Fruhstiicken	frustukat	zaiterkuat.
Dergleichen unzithlig viel andere Worte lauffen nunmehr durch die krainerische Sprache, wie zu der teutschen manche franzosische und lateinisc-he allgemach eingebrochen."
O veri in običajih. O verskih razmerah govori naš zgodopisec > splošnega slovanskega stališča in popi>uje bogove in malike Slovanov sploh. Znani so mu' Redegast (Radogost), Svantevit, Črnibog, Drov, Živa, Triglav in Flins; neznana pa so mu imena starih slovenskih bitij: Lade, Plejna in Pobe-rina, ktera še škof Tomaž Hren omenja v rokopisnih načrtih za pridige 1. 1607. — Običaje o različnih praznikih skuša Valvazor razlagati. Tako piše o božičnih navadah sledeče: „Es haben aber vor Alters die Krainer gleichwol noch andere Gotzen angebetet, als den Boxitium (Božič) und andere mehr. Wovon noch heutiges Tages etliche aberglaubische Gebrauche sammt den Namen in Krain noch ilbrig seynd, absonderlich diese, dass man in den heil. Weinacht-tagen nicht nur das Brod, sondern auch Honig, Nusse, Kieien oder anders dergleichen auf die Tafel setzet, und zwar an dreien Tagen, als erstlieh am heiligen Christabend, hernach zum andern Mal am hI. Neujahrsabend und zum dritten Mal den Abend vor hI. 3 Konige. In crainerischer (slavonischer) Sprache nennt man diese drei Tage: terie bositschie (boxitsc-hie oder boxitye).'
Na divjo vojsko in zvestega Ekarta pri Nemcih spominja Valvazorja pri-povest na Krasu, da se okoli Pivke (pri Prestranku) kaže o gotovih časih, kakor na božični večer, obilo duhov, ktere imenujejo „vedavece", in ki baje pijo deei kri tako dolgo, da umre. Tem duhovom se ustavljajo .sentianzavece", kteri se tudi bojujejo z vedovci („vedavecami").
Narodno plemstvo. Valvazor navaja mnogo narodnih plemenitnikov, deloma že umrlih, deloma še živih. Za njegove dobe so bivale v deželi viteške rodbine, na pr.: Fabianitsch, Grimschitz, Gussitsch, Katschitsch, Kuschlan, Kova-tschitsch, Lukantschitsch, Posarell, Semenitsch, Suppantschitsch. — Plemenitniki narodne krvi so bili, na pr.: Bernarditsch, Korditsch, Dolnitscher, Dragouanitsch.
Floriantschitsch, Gladitsch, Gojazell, Ingolitsch, Kniffiz, Mahortschitsch, Marko-uitsch, Mihatschauitsch, Muretisch, Schega, Sternischa, Sumereckher, Tazol, Tosch, Troyer, Vitnich, Wichtelitsch, Wisiak, Wuriakh.
Slovenska krajevna imena si je Valvazor vestno prizadeval razlagati. O tem njegovem trudu in njegovi bistroumnosti podamo nekaj vzgledov. Assling, Jesenice „ b at diesen Namen von dem Baum jesen, welcher einen Eschbaum bemerket, empfangen, weil diese Gegend mit diesen Biiumen haufig bewachsen."
Cirknitz, Cirknica: „den Namen dieses Marktes betreffend, so glaube ich, solcher sei ihm von einer Kirchen zu Theil geworden. Denn vor Zeiten stund an diesem Ort nur eine kleine Kirche, die mit eitel Wildniss umgeben war. Nun heisst aber in unser crainerischen Sprach eine Kirche ciikuica, welches Wort sich mit der Zeit durch verderbte Aussprechung in Cirknica verandert. Und diesem hat wiederum der teutsche Mund den letzten Buchstab a abge-bissen, also dass er nun Cirknitz spricht."
Feistritz, Bistrica: „allem Vermuten nach das (untenfliessende) Wasser (Bistrica) dem Schlosse den Namen mitgetheilt haben mag. Dieser Name Bistrica ist dem Flusse desswegen gegeben, weil das Wasser desselben bey Som-merszeit eiskalt und so hell wie ein Krystall, aber scharf (oder streng und schnell lauft), angemerkt das Wort bistra soviel als scharf und frisch bedeutet, Bistrica aber das Diminutivum von Bistra ist."
Hoflak, Naloke, „auf der Wiesen," ,denen schOngebliihmten herumliegen-den Wiesen zu Ehren— Jablaniz, Jablaneca, kleines Apfelbaumlein; „wilde Holzapfel in den dortigen Waldern." — Straža, Starza, soviel als eine Wacht. — Strugg, Struga, Arm eines Flusses; „ehe das Schloss hier erbaut war, zer-trennte sich hier der Gurkfluss in zwei Arme." — Wolfsbuhel, Vovči/e potok: „beide Namen hat es von denen haufig dortherum in Waldern sich enthalten-den Wolfen bekommen." — Wordl, Ottocic, „von denen zusammenlaufenden Wassern, so sich unter dem Schloss vergeschwistern."
25. Janez Krstnik od Sv. Križa. ') V svojih propovedih je oče Janez Kriški (Joannes Baptista a S. Cruce Vippacensis) objavil več pripovedek in basnij, ki imajo narodni značaj, in ktere se še dandanes nahajajo med narodom. Predstoječa povest o možu in ženi je slična oni pripovedki, ktero je zapisal profesor M. Valjavec v varaždinskih Toplicah na Hrvatskem (tiskana v Kresu 1884, str. 247). Te povesti pa nima naš propovednik od pripovedovanja, temveč jo je nekje čital, kakor sam pravi, toda žal da tega ne pove, kje jo je čital. Najbrž je zajemal iz laškega izvirnika.
a) Tribisonda: Trebisonde, Trapezunt, pokrajina in mesto v severno-vzhodni Mali Aziji; v srednjem veku samostojno cesarstvo, ktero si je podvrgel leta 1462. sultan Mohamed H.
s) To pridigo je govoril Janez Krstnik gotovo leta 1683., baš ko so oblegali Turki mesto Dunaj. Iz tega vidimo, da je dolgo časa hranil svoje propovedi, predno jih je izdal.
Glede pravopisa je pri Janezu Krstniku opomniti, da ne loči dosledno v pisavi i in J, z in s, temveč da jih čestokrat zamenjuje med seboj; na pr. sa-stopnishi = zastopniši; troshtajo = troštajo; boshij = božij; deshela = dežela; poshlushali = pošlušali; sa nash folk = za naš folk; fatorai, fakaj = zatorai, zakaj, a zraven zopet: satorai, sakaj. — Pravila Bohoričevega pravopisa so se
bila tedaj že pozabila, in v pisavi se kaže ista nedoslednost in nestalnost, kakor pri prvem protestantskem pisatelju, Primožu Trubarju. Tako nedostaten pravopis nahajamo tudi pri Hipolitu, v pasijonskih igrah, pri Rogeriju in Paglovcu.
27. Pasijonske igre. Velikonočne ali pasijonske igre imajo svoj početek že v desetem stoletju in so se razvile iz cerkvenega velikonočnega obreda velike sobote. Tedaj so napravljali po cerkvah slovesne izprevode za obiskovanje božjega groba, zlagali antifone ali odpevanja za pevce, za angelje in žene, ki so jih prepevali v razdeljenih ulogah med izprevodom k božjemu grobu. Kmalu so privzeli tudi prizor Kristovega vstajenja, sprva se strogo držeč evangeljskih dogodeb, in število delujočih in pevajočih oseb se je zdatno pomnožilo. Pevali in recitovali so sprva samo v latinskem jeziku, v 14. stoletju pa so že začeli rabiti živi jezik narodov. Čehi imajo iz te dobe več latinskih velikonočnih iger in iz 14. stoletja celo nekaj čeških odlomkov. Najbolj so se zanimali Nenui za take igre, in pri njih so tudi dosegle vrhunec svojega razvoja, da, še dandanes jih niso popolnoma opustili; zakaj znano je, da še hodi vsako desetletje ves svet občudovat znamenite pasijonske predstave v Gornjem Amergavu na Bavarskem.
Po nemškem vzgledu in po nemških vzorcih so tudi na Slovenskem uprizarjali redovniki, zlasti kapucini, pasijonske igre. Uvedli pa so jih pri nas še le koncem IG. stoletja, ko so potihnili boji s Turki in s protestanti. Povod k osnovanju teh iger pa je bila neka izredna okoliščina. Strašna kuga, ki je davila po Ljubljani 1. 1598. in 1599., napolnila je vse prebivalstvo z neznansko grozo. V tej stiski se je zaobljubila bratovščina odrešenika sveta, obstoječa iz imovitih ljubljanskih trgovcev, da osnuje slovesen izprevod s predstavo bridkega trpljenja na veliki petek v čast trpečega zveličarja. A še predno je bratovščina nabrala potrebnega denarja, začeli so napravljati jezuitje pasijonske predstave v Ljubljani, najbrž na priporočilo škofa Tomaža Hrena. Kmalu pa so s podporo omenjene bratovščine začeli ljubljanski kapucini prirejati še bolj slovesne pasijonske izprevode, sprva na veliki četrtek, potem pa stalno na veliki petek, navadno po noči pri gorečih svečah in plamenicah. Prvikrat so napravili tak izprevod kapucini na veliki petek leta 1617. Gorečnost za take izprevode je bila tolika, da so celo deželni stanovi leta 1623. podarili za to svrho 1000 gld.
Jednake izprevode so prirejali kapucini tudi v Novem mestu, Kranju in Škofji Loki. Posebno važnost imajo za nas pasijonske igre, ktere so priredili kapucini v Škofji Loki leta 1721., in sicer osobito za to, ker so se vršile v slovenskem jeziku in so tukoreki č začetek narodne slovenske dramatike. Dočim so po drugod igralci, sprva osebe iz visokega plemstva in meščani, recitovali in peli v latinskem in nemškem jeziku, peli in govorili so igralci škofjeloški, t. j. meščani in kmetje iz vasij okrog Loke, v slovenskem jeziku. V kapucinskem arhivu v Škofji Loki hranijo namreč iz leta 1721. rokopisno knjigo z naslovom: „Instructio pro Processione Locopolitana in die Parasceues', in v tem rokopisu je zabeležen spev, obsegajoč nad 1000 slovenskih ih nekoliko nemških stihov, ktere so med potjo govorile in pele delujoče osebe. Ta spev je zložil, ali pa po nemškem izvirniku poslovenil kapucin o. Romuald, ki je bil reditelj izpre-vodu, kteri se je uprizarjal v trinajstih podobah. Igralci so se morali na pamet naučiti vsak svojo pesmico, ki se je prilegala njihovi ulogi in pojasnjevala dotični prizor. Mnoge besede v teh pesnih so za naše čase prerobate, in jezik v njih kaže vse književne slabosti svoje dobe. (Večji odlomek iz tega rokopisa je objavil Anton Koblar v izvestju .Muzejskega društva za Kranjsko". II. 1892.)
Tekom časa so se pasijonske predstave oddaljile svojemu prvotnemu namenu, in nekteri prizori so postajali predivji; zatorej je izdala cesarica Marija Terezija proti izprevodom oster ukaz, in tudi škof Karol grof Herbersteiu je prepovedal igralce, križarje in bičarje, a z ukazom cesarja Jožefa leta 1782. so skoro popolnoma prenehali dramatski igrokazi velikega petka. Le tu pa tam so še uprizarjali Kristovo trpljenje in smrt, in kakor nam priča neki rokopis, ki je pisan v koroškem narečju in nam predstavlja trpljenje Kristovo, ohranila se je ta navada zlasti na Koroškem, kjer še dandanes kmetje iz vrbske okolice pri Vrbskem jezeru v slovenskem jeziku predstavljajo Kristovo življenje in smrt.
Jezik v Romualdovem spevu je priprosto gorenjsko narečje, kakor so ga govorili v škofjeloški okolici. Kakor na Gorenjskem in Koroškem sploh, nahajamo tudi v tem rokopisu polglasni e namesto prvotnega i ob koncu besed, na pr. ranitte nam. raniti. V tožilniku jedninskem ženske a-sklanje stoji a nam. o, na pr. čez toia nola, nam. čez toio uolo; in uežimo nam. io uežimo, prav za prav: jo zvežimo. (Glej op. 22. t.) Nikalnica na namesto ne je tako ozko zvezana z naslednjim glagolom, da se skupaj pišeta v rokopisu: naspu-stimo, namore; to pisavo nahajamo tudi v nekterih knjigah te dobe.
30. Miha Paglovec. ') Iz tega predgovora smemo sklepati, da Paglovec ni vedel za slovenski prevod Tomaža Kempenčana, kterega je bil oče Hipolit leta 1719., kakor sam pravi na naslovnem listu, „sedej pervič z' nemškiga na slovenski krainski jezik prestavil", in sicer „z' nemškiga exemplarja, kateri je po tim latinskim P. Henrica Sommeli posnet."
Paglovec se ni z lastnim imenom podpisal, temveč na naslovnem listu stoji: „Skuzi dua mašnika Petrinarja (tako so takrat sploh imenovali vse posvetne duhovnike ali neredovnike po apostolu sv. Petru) inu faimaštra iz go-renske krainske strani k duhovnimu nucu tim Slovencam v' druk dane". — V pravopisu zamenjuje Paglovec i in š, z in s ter piše brez vsake doslednosti, kakor predniki njegovi, Janez Krstnik, Hipolit in Rogerij; niti pravila Basar-jeva mu niso znana
32. Peter Petretič. ') Glede pravopisa kajkavskih pisateljev primerjaj opombo 18, 1., kajti Petretič je le malo odstopil od Vramčeve pisave. Da se njegov pravopis bolj spozna, postavimo semkaj naslov njegovih evangelijev v prvotnem črkopisu: „Szveti evangeliomi, koteremi szveta czirkva zagrebecska szlovenzka, okolu godiscsa, po nedelye te szvetke sive: Z iednem kratkem ca-techismusem, za nevmetelne lyudi hasznovitem: Szvetloga i viszoko postuvanoga gozpodina, gozpodina Petra Petreticsa, biskupa zagrebecskoga, oblaztjum i ztroskom i szlovenzkem szlovom na szvetlo vun dani i stampani z dopuscse-njem gornyeh. Vu nemskom Gradcze. Na jezero ssezt zto petdeszet i pervo leto."
V pravopisu se naslanja na ogerski črkopis, kakor ga je rabil kardinal in nadvladika ostrogonski (Gran) Peter Pasmani v svojem delu „Sacrarum con-cionum" (svete propovedi).
2) V glasoslovju je opomniti, da se namesto nenaglašenega i v končnicah že piše polglasni e, na pr. po drugeh pastireh = po drugih pastirih; pazke moje . . . zračenem = pazki moji . . . zračenim.
Izmed manj znanih in tujih besed omenjamo sledeče: takajže, gleich, al-sogleich, auf der Stelle, ebenfalls; takajže buduči pastirom = ker sem baš sedaj pastir. Buduči, indem, da, weil (= bodoč). Želem (stsl. želejem), stara oblika nam. želim. Pazka, Sorge. Kotere . . . hotevši pomoči itd. = kterim sem hotel
pomoči in jim kolikor toliko olajšati pot v vaše sedanje pastirske časti in dolžnosti. Štima, mnenje, sodba. Razmenje (= razumenje) vraziti, den Sinn storen. Dijacki, latinski. Ispraviti, spraviti, ordnen, redigieren, zusammenstellen. Prodekator, propovednik. Cteti, lesen (čtejem — štejem, čitati).
3)	Kotar, District, Sprengel, Bezirk, Umkreis. Megj, nahagja = mej, nahaja (medj, nahadja). Cteti, spučitati, lesen. Razmeju = razumejo. Pametjum, mit dem Verstande (= s pametjo), nazoči bitje = navzočnost, praesentia. Kasna nam. hasen, hasni. Pričeščanj;. obhajilo, Communion. Kotrig, del, člen (ArtikelV Prodeka, pridiga. Prekorubce, ganz und gar, iiberhaupt.
Po besedah zagrebškega škofa Petrečiča so bili tedaj kajkavski Slovenci na jako nizki stopinji prosvetno-verske omike, blizu tako, kakor za Trubarja Slovenci po Kranjskem in Štajerskem.
4)	Po evangelijih „nedeljnih in svetečnih" sledijo v knjigi: „Appendices, to je to pridavki i opomenki, k ovem svetem evangeliomom, ovde štampanem, priloženi". —• „Pervi pridavek jesu popevke, duhovne, božične i vuzmene, i drugo vremenne (Zeit-, Gelegenheitsgediehte), pastirom duhovnem i priprostomu ljuctvu po seleh hasnovite i potrebne, vu negdašnjem vremene po jednom redovnike jezuitanskom spravljene."
Za različnimi „vremennimi" pesnimi sledi posebna opazka o tedanjih, med narodom se nahajajočih pesnih. Petretič si je prizadeval na mesto narodnih pesnij uvesti svete pesni med ljudstvo. Isto prikazen nahajamo tudi na Slovenskem, kjer so si v 18. in tudi začetkom 19. stoletja različni pisatelji prizadevali posvetne (gotovo čestokrat „nečiste in nespodobne") pesni iztrebiti in jih s svetimi nadomestiti. Tako je izdal Ahac Stržinar, škofov namestnik in oskrbnik v Gornjem gradu (v Savinjski dolini), „ Katolik - keršanskiga vuka peissme" leta 1729., kjer med drugimi navedenimi vzroki pravi: „Treki inu zadni uržoh, zakai so lete svete peissme sturiene, ie leta: de bi te druge prazne, namicne, folš peissme opustili, namesti taistih pak te svete peissme peli."
Nadalje je izdal Primož Lavrenčič, duhovnik tovarštva Jezusovega, ,Missionske katolis-karsanske peissme" I. 1752., kjer pravi v predgovoru, da je po večkratni prošnji ustregel splošni želji ter „ene stare pejssme pogmerau inu perstavou, te nove pak . . . vkop zložou inu na svitlobo dau z' tem vupei-nem, de vi bodete vse posvetne inu nesramne pejssme opustili, same pak lete nove inu svete pejli Bogu k' časti inu k' vaših duš zveličejnu".
In posvetni duhovnik Maksimilijan Redeskini, ki je izdal nOsem inu šestdeset sveteh pesm" (skerbnu skup zbrane, pobulšane inu pogmirane) 1. 1775. v Ljubljani na svetlo, navaja tudi sličen vzrok, zakaj je pesni objavil, in sicer: „de bi se teiste zalublene, gerde, od pregrešneh rečy skupzložene popevke, ka-tire so eni dodusehmal dostikrat sami sebi inu drugem k' pohuišanju pejlli, posehmal usem iz pote inu iz glave spravele. . . . Pojte, mladi inu stari, možje inu žene, ledeg inu zakonski, ob nedellah, ob praznekeh, ob dellovnekeh, v cirkvi, na božji poti, per procesji, na pojlu, doma, zlasti na preji, de se nigdar več taiste strupene glas teh drajn pod stenami ali na vasi, ampak usellej ta Bogu perjetna štima teh sv. pesm do neba rezlega."
5)	Doguvanje nam. dugovanje (dolgovanje), Schuld, Function; sedaj pravimo : pesen od štirih poslednjih rečij. Kum, skrčen orodnik = s kojum, s kojo. Od popevkih priddneh = od popevek pridanih; rodilnik popevkih je napravljen po sestavljeni pridevniški sklanji.
6) Prišestne popevke = sledeče pesni. Prišesten, prišestje (Ankunft) izvajamo od korena šed, ki živi v glagolu: šel, hoditi. Na goricah kdleči (= ko-Iječi): koliti, pfahlen, stocken, den Weinstock stutzen. K/h ndzoči ne = kojih ni navzoči, ki niso navzoči. Keh: skrčen rodilnik nam. kojih, stsl. kyih, kyh.
') Da bi lažje izpodrinil posvetne pesni, podložil je Petretič pobožne svoje tistim napevom, po kterih so prepevali najbolj priljubljene narodne pesni. Pred-stoječa pesen: „Ave, maris stella" se poje po napevu narodne pesni: »Hranila devojka tri sive sokole*. Druge pobožne pesni je zopet podložil drugim narodnim napevom, kakor na pr. po pesnih: Igralo kolo sinko; Posejal sem bažulek (= tižolek); Lepo mi poje črni kos.
33.	Jurij Habdelič. *) Štaucu: daj. od stavec (= čitavec, čitalec), der Leser. Prišestek, Ankunft, kor. šed (v glag. šel, hoditi). Ar, denn, weil. Ujfam se: upam, hoffen. Mlahav, schwach, schwachlich. Adda: torej, tedaj.
2) Stimati: misliti, soditi; štima, mnenje (pri Petretiču). Pelda, Beispiel (iz nemškega Bild). Pišu = pišo, pišejo. Tot — tot, sowohl — als auch. Zgubiše, razposlaše, žgaše, robiše, staviše so aoristi. Mužadija: moštvo, kmetstvo. Lažno, MuBe, Weile; ne lažno, es ist keine Zeit. Zbučiti se, sich erheben, einen Aufstand machen; zbuk Aufstand, Aufruhr; buka, Larm. Zaraziti: na tla pobiti, niederschlagen. Kem poslom odluček da se neki: kojim poslom (tem poslancem) so neki odgovorili (naročili) tisti, kteri so stali itd., da naj hitro (= neka listor) črez Savo preidejo. Sreču kušati: pokušati. Ke je on učinil načiniti: ktere je on dal napraviti (sezidati); cifrast, geziert, geputzt, mit SchnOrkeln (cifra) versehen. Srečicum omamljen, durch das Gluck betaubt. Pridružavaše: 3. jedn. oseba imperfektova. Posta: aorist, postal je.
34.	Prehodna doba. 1765—1795. ') Glej . štev. 35. opombo 4. in 6. — s) Glej štev. 32. opombo 4.
8) M. Pohlin piše v svoji književni zgodovini: »Bibliotheca Carnioliae" o »Belinu" sledeče: „Suppan Jacob, ludi et chori magister Kamnecensis, egregius compositor et musicus, composuit melodias et modos musicos pro theatrali opera carniolica: Bellin, ena opera, quarn composuit et 1780 in 8 evulgavit P. J. Damascenus."
V Pisanicah leta 1780. pa čitamo naslednje opazke: „Kraynskeh modric žaluvanje čez tu predolgu gorideržanje svojega Bellina v' laškeh duželah. Vesele kraynskeh modric na prihod njeh Bellina. Opereta. Zapopadk. Bellin (sonce), ena senca dobrutliveh oblastnikov, bode za svoje lubeznivoste inu krotkoste volo od Rhodarjov za boga goriuzet; za leto čast se Burja (vetr), teh nausmilenih gospodarjov s<;nca, zabstojn muja. On bo zavržen ter iz špo-tam za svoje hudobnoste volo iz rhodarskeh ottočec stiran." — O početku slov. dramatike glej štev. 27., op. 1.
*) „Zupanova Micka. Ena komedia v' dveh akteh. Prenarjena po tej nemški: Bit Feldmuhle, inu v' Lublani jegrana v' lejti 1790." — „Ta vesseli dan, ali: Matiček se ženi. Ena komedia v' pet aktih. Obdelana po ti francoski: La folle journee, ou le mariage de Figaro par M. de Beaumarchais. Stiskana v' Lublani v' lejti 1790." — Obe igri je Linhart prav po domače predelal na podlagi narodnega življenja in narodnih običajev. »Županovo Miciko" so predstavljali diletantje z lepim uspehom v ljubljanskem deželnem gledališču dne 28. grudna 1. 1789.
Krestomatija slov.	25
Od te dobe do leta 1848. ni bilo več nikakih slovenskih gledaliških predstav v Ljubljani. Še Ie leta 1848. je začelo prirejati takozvano „ Slovensko društvo v Ljubljani" besede in predstave slovenske v deželnem gledališču, toda tudi te so z društvom vred prenehale leta 1851. Pozneje je prirejala slovenske predstave čitalnica ljubljanska, dokler se ni ustanovilo „Dramatično društvo" leta 1867., ktero zdaj krepko deluje na polju slovenske dramatike.
3) Marko Pohlin je samolastno po svoji domišljiji razlagal imena in dajal nauke v svoji slovnici. Slavenci so mu „d'ie Glorreichen"; Sclavonier so mu Saklavoni, Sklavoni: die Feindwiirger; Mdhrer, Moravci: die Bezwinger; Boh-men, Bojemi: die Furchterlichen; Pohlen, Pojlaki: die Feldlagerer; Reussen, Jtessajeni: die Ziinker.
„Die erste Vorstadt in Wien, so man aus Krain kommt, hat von den Crainern den Namen Widen bekommen, weil sie ankommende einander fragten: Videš Dunej? ware die Antvvort: Videm."
Tudi s pomočjo bogoslovne vede je dokazoval pisavo besed, na pr. pisavo Buh namesto Bog je tako-le opravičeval: „ Das einzige Wort Bnh seye genug zur Zeugniss, worin man die dreyeinige Gottheit so wunderbar aus gedruckt erblicket." Črka B kaže kot prvi soglasnik v abecedi na Boga očeta kot izvir vseh stvarij, samoglasnik u na božjega simi, in h, ki ga s sapo izgovarjamo, je znamenje svetega du/ja.
Slovniške izraze si je stvarjal samovoljno; on uči na pr. od bes.sedne za-četnoste (Wortforschung), od skupskladanja teh bessedij (Wortfiigung), od dobropisnoste (Rechtschreibung), od spevorečnoste (Thonsprechung). Tu mu je Reimglied — pesemske skok, Abschnitt — predahnenje, Reim, Vers — stih, rajš ali raja. Kako se morajo kovati pesni po kranjsko, razkazuje v nekterih vzgledih, zlasti priporoča latinski heksameter in stavi za vzor slovenskim pesnikom sledeči svoj stih:
„Pišeta, pure, race, koštrune, kopune, telleta.*
A vendar tudi pravi: vNatur, Genie und Uibung machen auch in Krayn den geschicktesten Poeten, was sonst Muhe und Kopfbrechen nicht zuwegen-bringen".
6) Anton Janša je bil znamenit kranjski bučelar (rojen 1734 na Breznici na Gorenjskem, umrl 1773 na Dunaju), ki je imel, predno je šel na Dunaj, po kakih sto panjev bučel in živel takorekoč ob bučelarstvu. Konec 1. 1766. je prišel z najmlajšim svojim bratom Lovrom na Dunaj v novo bakrorezno-risarsko akademijsko šolo, pridruženo prejšnji akademijski slikarski šoli, zato da se priuči umetnemu risanju. Ko pa je gospodarska družba avstrijska 1. 1769. iskala sebi bučelarja v tuji deželi, oglasil se je naš Anton Janša za to službo, in cesarica Marija Terezija je vsled družbine spomenice dovolila „bučelarskemu učitelju dunajskemu" 360 gld. na leto, ktero plačo pa je v kratkem povišala na 630 gld. (dem in der Bienenpflege besonders erfahrenen krainerisclien Maler Janscha).
Janša je bil torej prvi bučelarski učitelj na Dunaju, kterega je, kakor sam trdi, prihajalo poslušat mnogo kmetskega ljudstva, in ki je hodil kot popotni bučelarski učitelj poučevat po deželi. Janša pa ni svojih koristnih in novih naukov samo ustmeno razširjal, temveč je tudi spisal za svoje učence in kmete „Razpravo o bučelnih rojih" (Abhandlung vom Sclnvarmen der Bienen, von
A. Janscha", na Dunaju, 1771, str. 126, 8°, pozneje 1. 1774. in 1775.). Zraven tega spisa je nainerjaval izdati še popolni nauk o bučelarstvu, toda smrt ga je prehitro dohitela. Našli so pa v rokopisu njegovo delo ter ga izdali dve leti po njegovi smrti pod naslovom: „Des Anton Janscha, sel. sehr erfahrnen Bienenwirthes und k. k. Lehrers der Bienenzucht zu Wien, hinterlassene voll-standige Lehre von der Bienenzucht" (na Dunaju, 1775., str. 204 v 8°, pozneje 1777, 1790, 1807, več izdaj še ni znanih doslej).
Tudi slovenskim bučelarjem bi naj koristili Janševi nauki, in zatorej je poslovenil prvo njegovo knjigo sloveči kranjski bučelar Peter Pavel Glavar, župnik v Komendi (sv. Petra) na Kranjskem 1. 1776., toda spis ni prišel na svetlo. Še le devetnajst let po Janševi smrti je poslovenil štajerski župnik in bučelar J. Goličnik drugo Janševo knjigo in jo izdal v Celju 1792 (str. 200 v 8°).
35. Marko Pohlin. r) Slovnico slovensko je izdal Pohlin 1. 1768. z na slednjim naslovom: „Kraynska Grammatika, das ist: Die crainerische Gram-matik oder Kunst die crainerische Sprach regelrichtig zu reden und zu schreiben, welche aus Liebe zum Vaterlande und zum Nutzen derjenigen, so selbe erlehr-nen, oder in selber sich vollkommentlicher iiben wollen, bey ruhigen Stunden mit besonderem Fleisse verfasset zum Behuffe der Reisenden mit etwelchen niitzlichen Gesprachen versehen und mit vollkommener Genehmhaltung hoher Obrigkeiten zum Druck befOrdert hat P. Marcus, a S. Antonio Pad., des uralten Eremiten Ordens der Augustiner Discalceaten Professer, Priester bei St. Joseph auf den Landstrassen."
Nemški predgovor tej slovnici je jako zanimiv; zatorej naj tu slede v slovenskem prevodu profesorja Josipa Mama nekteri odstavki:
»Šolska mladina se zdaj ne priganja tolikanj k latinščini, kakor k izvoljeni nemščini. O da bi se poprijemala tudi prave kranjščine, ker ji bode po dokončanih šolah vmes v tem jeziku skrbeti za lastni blagor, pa tudi drugim v prid. To smo zanemarjali; torej ni čudo, da nas^tujci v naši deželi zasmehujejo ter nam očitajo, da besede krademo, češ, da jih, ker nimamo lastnih, na posodo moramo jemati iz drugih jezikov, ali da se v tujih krajih sramovati moramo svojega jezika, in da se vedemo, domu se vrnivši, kakor da smo celo pozabili svoj materin jezik. Nikar se ne sramujmo, predragi rojaki, svojega materinega jezika; ni tako slab, kakor si ga mislite."
»Daleč so zabredli z našim jezikom, da se zdi, da ga hočejo med učenimi celo odpraviti in zatreti. — To preprečiti je prvi pomoček slovnica, drugi popoln slovar, ki ga že tudi pripravljam in ga očetovini na korist hočem dodelati, ako me bo le kdo podpiral. Brez teh dveh perotnic si jezik ne more pomagati nakvišku."
»Naš tako blagi, tako koristni, tako sveti jezik je v vojvodini kranjski za nekaj let tako upadel, da bi ga stari Kranjci jedva še poznali. Kaj je temu vzrok? Med drugimi to, ker ni bilo nobenega ravnila, nobene slovnice, po kteri bi se bila mogla pravilnost poiskati ali bi se naj bila skazovala. Mnogi, ali da rečem prav, vsi so vzdihovali po kaki slovnici. Jaz sevčda tudi. — Ujunačil sem se storiti vsaj to, česar doslej ni še storil noben rojak (gotovo ni vedel za slovnico Bohoričevo in za njeno drugo in tretjo izdajo). Ce me kdo prekosi, dobro! veselilo me bo, da sem s svojim delcem izpodbudil druge se skazovati v boljšem delu. — Dosti mi je, da sem rojake svoje vnel tolikanj,
da bolje skrbijo in se ponašajo na svoj jezik. — Kar je bilo mogoče, to sem storil in sem celo slovniške izraze, povem naravnost, stvaril samolastno."
,Dobro vem, da ta moja slovnica pride pred oči mnogim ostrim knjižnim sodnikom, ali da bolje rečem, v roke mnogim zabavljivcem. Vsem vse ne bo dopadalo v njej; nekaj se jim bo videlo staro, nekaj novo, izmišljeno in nikdar slišano, ali bode celo zavrženo, češ, da je hrvatsko. Vsak se bo pre-vzetoval v svojih mislih, izpodtikal se ob čem in hotel kaj grajati. Pa saj ne pravim, da je to delo popolno brez pomanjkljivosti; to in le to hočem pa reči, da sem storil toliko, kolikor doslej ni še storil noben; žal mi je le, da nisem mogel storiti toliko, kolikor bi si bil želel. Bodi torej dobro , dokler ne pride kaj boljšega."
Iz teh besed vsakdo spozna, da je imel o. Marko jako blag namen, da povzdigne zanemarjeno slovenščino. Mnogi so tudi to pripoznavali in slavili njegovo književno delovanje; Janez Mihelič, iz Krope na Gorenjskem doma in župnik v Radečem, zložil je njemu na čast celo pesen, ktere odlomek smo spredi podali.
Razun tega so izrekli Markovi vrstniki svoje hrepenenje po slovenskem rečniku, kterega je obljubil Pohlin v predgovoru svoje slovnice, še v posebni pesni v „Pisanicah" 1. 1779., pod naslovom: „Kraynska dužella žely tudi svoj dikcijonarjum imeti."
*) Pri tem izreku se naslanja na znani rek latinskega pesnika Hora-cija (65 — 8 pred Kr.): „Parturiunt montes, nascetur ridiculus mus", ars poet. 109. Ta latinski pregovor rabimo o tistih, ki mnogo obetajo, naposled pa le kaj malega dovršijo. — 3) Eryth-ce: lat. erithace, iz grškega tot 'hr/.r;, das Bienenbrot; grško besedo nahajamo pri Aristotelu, latinsko pri Pliniju.
*) Verjetno je, da so nekteri Pohlinovi vrstniki mnogo zabavljali o tem rečniku, predno je izšel, toda to ni ostrašilo našega pisatelja, kakor sam trdi. Glede na slovnico njegovo so se res lahko bali, da bode rečnik Pohlinov obsegal preveč izmišljenih in tujih besed. Kako malo kritičen je ta rečnik, kažejo naj sledeči vzgledi: Arreč, Ursache, Ursprung. To besedo si je Marko tako-le izmislil: Reč = Sache, as (ali prispodobljeno ar) ex verbo as — ur (Ursprung), torej: Ur-sache. Amuzamen se, sich annehmen. Božak, Juppiter. Bradinstvu, mannliches Alter. Dolipisk, Abschrift. Boliudarem, abschlagen, abnegare. Listmarn, listmarnek, schriftverstandig, Študent. Ludvina, Nation. Oslovšena, Versammlung ungelehrter Leute. Sojovc, Cyclops. Za zlo gorirzamem, ubelauf-nehmen. Špižirna, Speisekasten. Spevorečnek, Dichter. Vonuzetje, vonuzetk, Ausnahme. Usačihernost, Gemeinde, Universitat.
V knjigi „Glossarium slavicum" iz 1. 1792. pa še posebno razkazuje-svoje čudno jezikoslovje, razlagajoč besede samovoljno brez vsake prave podlage; na pr. ,ajd, germ. Heyde, a gr. u privat. et ti (ki), video, quasi caecus, non videns Deum in creatis." Moj ikra (= moj in škric). Persegam (ali = k' persam, na perse segam, ali = perst stegam). Pridega (od pridem). — Prusene a sence, quia Janus bifrons figuratur. — Tork a tereni, quia Mars omnia frangit et de-vastat. Želod (od želim). Župan, župan, od hebrejskega in kaldejskega sav, star, in iz slovanskega pan (gospod).
5) Naslov knjige se glasi: „Kmetam za potrebo inu pomoč ali ukapolne vesele inu žalostne pergodbe te rasy Mildhojm." Str. 442 v 8°. To je prevod
Beckerjeve knjižice: „Noth- und Hilfsbiichlein fur Bauersleute, oder lehrreiche Freuden- und Trauergeschichte des Dorfes Mildheim." Slovenska knjiga je „s pildami occifrana". Kar je v nemški knjigi pod naslovom: „Auszug aus Wilhelm Denker's Reisebeschreibung'1, predelal je Pohlin po svoje ter namesto nemških tujih dežel popisal Avstrijo, Turčijo, Rusijo in druge dežele slovanske (na str. 226—258), in to je prvi slovenski popis naše domačije.
6) Gorjaki. V »slovarju" 1. 1792. piše Pohlin: „Orjak, melius gor jok a gorra; ut mons gigas alios supereminet". V svojem .besedišču" 1782 še nima besede gor jok, pač pa pozna orjak, Riese. Tako je namesto orjak napravil pri daljnem raziskovanju in krivem tolmačenju slovenskih besed samostalnik gorjak od gora, češ, da so orjaki po svoji velikosti podobni goram, in da se morajo zaradi tega imenovati gorjaki, a ne orjaki. Da pa je orjak beseda tujega po-kolenja, ki je prišla k nam z Ogerskega (inadjarski oriiis), in da ni v nikaki zvezi s slovansko besedo gora. tega niso seveda mogli vedeti niti Pohlin, niti vrstniki njegovi, ker še takrat ni bilo ne sluha, ne duha o primerjajo-čem jezikoznanstvu, ktero je še le utemeljil leta 1816. slavni nemški učenjak France Bopp. Sploh ne smemo Pohlinu preveč v greh šteti njegovega krivega . tolmačenja in razlaganja slovenskih besed, kajti tedaj so tudi inostranski jezikoslovci na smešen in čuden način razlagali besede svojega jezika, brez vse znanstvene metode in jezikovne izobraženosti.
36.	Jurij Japelj. *) Ta za isto dobo zanimiva častitka se nahaja v .Velikem katekizmu," ki ga je preložil Jurij Japelj. Ves naslov se glasi v tedanjem pravopisu tako-le: „Ta Velki Gatekismuf s' prafhanjami inu odgovarmi sa ozhitnu inu possebnu podvuzhenje te mladofti v' zessarfkih krajlevih duschelah (Der grosse Katechismus, auf Befehl Seiner Furstl. Gnaden des Furst-Bisc-hofen von Laybach ubersetzt von Georg Japel, der Schillingischen Curatenstiftung bey St. Peter zu Laybach Direktoren und Konsistorialrathe. Und durch eine zu diesem Ende aufgestellte Kommifsion ubersehen, und festgesetzt) s' tim pre-gnadlivim perpufhenjam te rimfke cessarfke, tudi ceffarfke krajleve apoftolfke zeffarize. V Lublani vtifnene inu se najdejo per Joan. Frider. Egerju, dushel-fkimu ftifkauzu." 1779. S°, 291. — II. natis 1787. 8°, 146. — III. (popravljeni natis) 1793. — IV. (brez imena) 1809. — Kako močna je Japelj ljudem ustregel s tem katekizmom, pričajo njegovi mnogi natisi. — Zlasti znamenit je prvi prevod. V njem je spredi nemška in slovenska častitka, v kteri poklanja knjigo tedanji ,Lub-lanfki Shkoff Kari Presvetli Rimski Cesarici, Apostolski Krajlici in Vikši Vai-vodni v Esterraihu etc."; vzadi pa pojasnjuje prestavljalec v nemški opomnji pisavo, češ, da se je ravnal bolj po starejših vzgledih, po evang. 1. 1612.. po katekiz. 1. 1615, po slovnici 1. 1715. (tedaj ne po Pohlinovi) itd., in razlaga na-glaske, črke y, s, sh, pa f, fh itd.
2) V .Zbranih molitvah" 1786 je tperstavik enih krajnskih pejsem, katere so iz več jezikov vkup zložene." Psalm Miserere (51. psalm) je zložen v tako-zvani saflški meri, kakor so jo rabili v prejšnjih časih tudi radi na Češkem in Poljskem. Japljevi prevodi so izvrstni, tako da se jih je več ohranilo do dandanes v cerkvenih pesmaricah.
37.	Blaž Kumerdej in Jurij Japelj. 1) Mnogo je deloval Kumerdej za naše šolstvo v smislu tedanje dobe in spisal bralne vadbe za ljudske šole, in sicer leta 1778. „ Vadenje, d. i. krainerische Uibersetzung der fur die Landschulen
bestimmten Leseiibungen," a leta 1796. , Vadenje za brati v' usse sorte pissanji za šolarje teh deželskeh šol v' eessarskih krajlevih deželah." Iz te druge, nekoliko popravljene izdaje je vzeto spredi stoječe berilo: »Ta skrivavic".
2) V predgovoru »Svetega pisma novega testamenta," I. zvez. 1784. omenjata Jurij Japelj in Blaž Kumerdej, da sta namesto nepotrebnih besed v Dalmatinovem sv. pismu, kakor leben, zajhen, guant itd. rajši rabila domače besede: živlenje, znaminje, oblačilu; a navzlic temu pa vendar pripomnita, dasta namesto Hrenovih izrazov dedič, odžalnik, potaženje, jezer, bičovati itd. pisala erbič, troštar, trošt, tavšent, gajžlati. To nam kaže, da so se bile nemške besede že celo ukoreninile v ljudstvu.
38. Ožbald Gutsman. 1) Gutsman se je posluževal koroškega narečja v svojih knjigah in večjidel tako pisal, kakor je govorilo ljudstvo. Opomniti je še posebno, da piše pri sestavljeni sklanji: -egn, -emu, ne pa, kakor njegovi vrstniki po Kranjskem, -iga, -imu, tedaj: dobrega, drugemu; toda tudi v drugih sklonih stavi namesto prvotnega i polglasni e, kakor: od drugeh, pruti drugem, z drugemi.
V Gutsmanovih spisih čitamo mnogo le na Koroškem navadnih besed, na pr. šiestred = šestdeset (tako še šteje sedaj slovenski Korošecl; velikubarti velikokrat; tovarh ali tovarih zraven in nam. tovarš; zlasten od zlasti, be-sondere; pounati ali pomnati, sich unterreden (glej Lukež XXIV.).
2) Predstoječi vzgledi iz , Kristjanskih resnic" in iz „ Evangelijev' nam dovolj jasno kažejo, kako lepo slovenski je pisal prvi koroško-slovenski pisatelj. A kako dobro je bil v slovnici in v jezikoznanstvu sploh poučen, pričata nam njegova slovnica in slovar.
Naslov Gutsmanove slovnice se glasi: „Windische Sprachlehre, verfasset von Oswald Gutsmann, kais. kSnigl. Missionarien in Karaten." Celovec. J. A. Klein-mayr. 1777. 8°. 164. — Taista knjiga z novim naslovom: »Grtindliche Anleitung, die vvindische Sprache . . . von selbst zu erlernen." Celje 1786. 8°. — 4. popravljena izdaja, Celovec 1799. 8°. 148. — 6. popravljena izdaja. 1829. 8°. 108.
Gutsmanova slovnica je glede prejšnjih dokaj samostojna. Kakor je slovenščino v »Resnicah* pisal sam, tako je uči druge v njej. — Po geslu: »Nil discit, qui sine ordine discit" zavrača v predgovoru one, ki ponosno velevajo, naj se narečje slovenje — nepridno, ubožno, pokvarjeno — požene iz dežele, češ: »Aber sachte mit dergleichen Vorurtheilen! Die windische Sprache ist nicht etwann ein einzeles, von der ubrigen Menschenwelt ausgeschaltes Zeug. Man betrachte nur jene Kette der slavischen Nationen, die von dem aussersten Eismeere bis an das adriatische sich herziehet. Uibersehe man mit einem kri-tischen Blicke Karaten, Steyermark, Krain, das Littorale, Dalmatien, Kroatien. Sklavonien; die Strecken der Winden, Bosnerkroaten, Raizen, Slowaken, RuG-niaken in Ungarn; Gallizien, Lodomerien, Mithren, Bohmen etc. und dann wird man mir die vielleicht noch nie aufgeworfene Frage beantvvorten konnen, ob man in mehreren Theilen der grossen Osterreichischen Monarchie deutsch oder slavisch spreche? Genug Ehre hiemit und Burgerrecht fur die windische Mundart, als welche nicht minder ein achter, obschon unglucklicher Zweig von der slavischen Stammsprache ist, die sich durch so viele Erbkonigreiche und Lande verbreitet." — Nesreča, piše dalje, je to, da slovenji jezik govori le pri-prosto ljudstvo, da ginejo besede za višjo oliko, da se celo učenjaki ravnajo po
ljudskih napakah. Nekteri vidijo, kako je prav, ali zvijajo in olikujejo jezik zopet po svojem dozdevku (nach ihrem Diinkel). Kako so Nemci dospeli do književnega jezika? Tudi priprosti Slovenci rajši poslušajo in so ponosni, kedar se jim govori v lepši besedi njihovi, kar vem iz lastne izkušnje (da ich in meinem Missionsamte alle ivindischen Pfarren abgelaufen, und dennoch tiberall in einer rnittelmassigen Nettigkeit redend, mit Beyfalle bin verstanden worden). V nauku orjem ledino; malo čislano, da, zaničevano narečje da se posneti v pravila ter izpričuje po svojih ostankih, „dass sie aus jenem fruchtbaren Baume abstammet, der nach Frischens Zeugnisse auch der deutschen (Sprache) manchen Saft mitgetheilet hat." Sicer sem se v mnogih rečeh podal na priprosto izreko, na pr. biu, gledau, nam. bil, gledal; pa to si vsak lahko sam popravi. Žal, da so slovanska ljudstva z verstvom največ sprejela ali latinske ali nemške črke, svoje pa, kterih jedna namestuje po tri ali štiri (sch, tsch), prepustila Ilircem in Rusom. Sprejmite te bukvice blagovoljno; čim več mi bode pomočnikov, tem prej izide dostojen slovar.
Dvanajst let po prvi izdaji svoje slovnice je objavil Gutsman slovenski slovar: „Deulsch-windisches Worterbuch mit einer Sammlung der verdeutsch-ten vvindischen Stammworter, und einiger vorzuglichern abstammenden Worter. Verfasset von Oswald Gutsmann, Weltpriester. Klagenfurt. J. A. v. Kleinmayer." 1789. 4°. 568.
Po geslu: „Quot linguas calles, tot homines vales" pojasnjuje v predgovoru, zakaj se je slovar nekoliko zakasnil, češ, bode s tem boljši, in občinstvo me tudi ne bode vprašalo, koliko časa sem jaz porabil zanj. Prvi pospešitelj je bil neki blagoroden grof (GoeO); podporniki so mu bili nekteri duhovniki svetovni, pa redovni. Slovar nemško - slovenski obsega str. 1—480, Anhang 481—489, Nachtrag 566 — 567; slovensko-nemški del (str. 490— 564, dostavek 565 — 566) je kračji, pravi, ker so ga malokteri zahtevali, in ker se smemo nadejati, da nam tako popolno delo poda v vseh slovanskih narečjih prav dobro in temeljito zvedeni gospod „Kummerdey". Nato odgovarja nekterim oporekam, češ, beseda meni ni znana, je le kranjska, pri nas imamo tujko itd., ter razklada, kako je uravnal slovar; naposled piše: „Ungegriindeten Kritisirungen setzt man jenes entgegen: Ars osorem non habet, nisi ignorantem. Die gtin-stigen Leser vvollen aber zu meinem Vergnugen glauben, dass ich diese lang-wierige Arbeit nicht aus Eigennutze, sondern zum Nutzen und Gefallen der Sprachgenossen und Sprachbegierigen iibernommen habe: die sich dann auch mit meinem Werke mogen befriedigen, bis sich wer die Muhe giebt ein bessers ans Licht zu geben."
Gutsmanov rečnik je ohranil do dandanes svojo veljavo in ima zaradi tega posebno vrednost, ker je nam dobro zabeležil besedni zaklad koroško-slo-venskega narečja.
39. Jožef Hasl. M Hasl je rojen v Celju leta 1733. in vstopil v Gradcu k jezuitom. Nato je bil jezuitski pridigar v Ljubljani in naposled župnik pri Sv. Jakobu v Dolu na Štajerskem, kjer je umrl 1. 1804. — Knjiga njegova je: , Sveti pust, Kristusovimii terplenju posvečen." To knjigo je latinski spisal jezuit Gabrijel Hevenesi, Jožef Hasl pa jo „na kraynski jezik" preložil v Ljubljani 1770, str. 440 v 8°.
2) Primeri predgovor Basarjev, štev. 29. 1.; gotovo ima tukaj Jerneja Ba-sarja v mislih, s kterim (kot starim kranjskim pisavcem) je Hasl potegnil, ne
pa z M. Pohlinom kot novim kranjskim pisateljem. Ako proti koncu predgovora naglasa, da ni „vučenik tiga kraynskiga jezika", kaže s tem seveda zopet na Pohlina in njegovo slovnico ter mu mimogrede tudi oponaša, da drugače piše, kakor sam uči.
40. Štefan Kiizmič. *) Da se pravopis Kiizmičev bolj spozna, podamo naslov njegove knjige v prvotnem črkopisu: rNouvi zakon ali testamentom goszpodna našega Jezusa Krisztusa, zdaj oprvics z grcskoga na sztari szlo-venszki jezik obrnyeni po Stevan Kiizmicsi, surdanskom farari." V Halli Saxon-skoj 1771. 8°. 854. — Predgovor knjigi je spisal M. Torkos Jožef, „prednyeisi farar sopronski".
Jezik prekmurskih Slovencev se zelo približuje kajkavski govorici, vendar pa tvori zase posebno, takozvano prekmursko narečje. Zraven drugih poseb-nostij si zapomni sledeče: Čisti korenski a se izgovarja kot u, na pr. driigi. duh, čuti; h v mestniku in rodilniku se izpušča, in namesto njega se pritika večkrat j, na pr. vu svoji prorokov i apostolov pismaj gučečega Boga = Boga, govorečega v pismih svojih prorokov in apostolov; tej naši vogrski Slovenov jezik od vsej driigi = teh naših vogrskih Slovenov jezik od vseh drugih. — Prvotni j se je zamenil s h v besedi tuj; prim. rod. dosta tilhoga nam. dosta tiijoga. — Šteri = kteri, što kdo (kto — lito — što). — Deležnike tvorno-preteklega časa piše po ljudski govorici na -o; meo = imel, krato = kratil. — Geto = ko, ker. — Šteti = čitati. — Djedrnost, vztrajnost, čilavost; prim. hrv. deder, wohlan, frisch zu!
2)	Anton Dalmata, Stepan Istrijan in Jurij Juričič (Kiizmič ga imenuje Jurjavič) so izdali novi zakon sv. pisma za Hrvate in Srbe v glagolici in cirilici leta 1502. in 1563., in sicer v glagolici: „Prvi del Novoga Testamenta, va tom jesu svi četiri Evangelisti i dijane Apustolsko, iz mnozih jazikov v opčeni sa-dašni i razumni Hrvacki jazik po Antonu Dalmatinu i Stipanu Istrianu, s pomoču drugih bratov, sada prvo verno stlmačen. Vtubingi, leto od krstova roistua 1502." — „Drugi djal Novoga Testamenta, v kom se zadrže Apustolske Epistole itd." Štampan Vtubingi, 1503. Na koncu predgovora je zraven imenovanih dveh podpisan tudi Jurai Juričič. — Obadva dela sta izšla leta 1503. v Tubingi tudi tiskana s cirilskimi pismeni. Trubarjev prevod novega zakona je služil hrvatsko-srbski izdaji v podlago. Krivo je mnenje Kuzmičevo, da je dal Trubar novi zakon v kranjskem jeziku z glagolskimi pismeni na svetlo.
3)	Vandaluši, to so Vandali, kakor so zaznamovali v prejšnjih stoletjih Vinde, sedanje Vende (t. j. Sorbe); ime Wenden, Winden je nastalo iz starega imena Viniti, Vinidi, Veneter, Veneder, Vaneder, Vineden. S tem imenom zaznamujejo Nemci še dandanes lužičke Sorbe in v narečju deloma tudi Slovence.
4)	Izmed manj znanih besed je opomniti: tiihenec = tujenec, tujec; h namesto j kakor v op. 1.: dosta tuhoga nam. dosta tiijoga. — Neka posebnost ogersko - slovenskega narečja so nikjer drugje znani imenovalniki množinski na -cke. Ta končnica se prideva samostalnikom, osebe zaznamujočim, in stoji zraven oblik na -i, -je, -ovje; na pr. vladnicke, poglavnicke, prorocke, nam. vladniki, poglavniki, proroki, ali vladnici, poglavnici, proroci. Zraven teh ime-novalnikov nahajamo pa še tudi: grešnicje, junacje itd., in bržkone iz takih oblik se je razvil omenjeni imenovalnik prorocke itd. — Bdspili = razpeli, križali. — Žene so nas sasile = žene so nas uplašile; sas, Entsetzen; sasiti, erschrecken.
— Nespametni i viikoga srca: Drugi slovenski pisatelji pišejo: Neumni inu kasniga serca (Trubar, Krelj, Dalmatin, Japelj).
41.	Leopold Volkmer. *) Leopolda Volkmerja, pokojnega duhovnika se-kavske škofije, „ Fabule ino pesmi" je prvi zbral in s kratkim njegovim životo-pisom na svetlo dal Anton Murko, v Gradcu 1. 1836. V tej izdaji nahajamo 61 basnij in 12 pesnij Volkmerjevih. Murko piše v životopisu, da Volkmerjeve „fabule ino pesmi, polne lepih navukov ino nedolžne šale, še zdaj vsi štajerski Slovenci od vseh najrajši pojejo, ker so v prosti slovenšini spisane, ino nje vsi pevci lehko zastopijo. Imenitne so tudi Volkmer've cerkvene pesmi ino njihove predige na vse nedele ino praznike celega leta ino njihov keršanski navuk v predigah." Novo zbirko vseh (SI) basnij in pesnij Volkmerjevih z životopisom vred je izdal prof. dr. Jože Pajek v Mariboru 1. 1885.
Volkmer je pisal v narečju svojega kraja, zatorej ima več nenavadnih oblik in besed. Deležniki tvornopreteklega časa se glase na -a, na pr. strega, vzea, speja -- stregel, vzel, spel. 01 se izgovarja kot u: guč, žuč = golč (govor), žolč. Izmed manj znanih krajevnih besed omenimo krivec (sever), žvengel (Eis-zapfen), verša (Netz), voznik (Gefangener, Arrestant, od voza), levica (zeba, ščinkovec), gnaviti (daviti), gnes (dnes = danes), guriti (od gura, Schindmahre, zatorej: wie mit einer Schindmahre umgehen), krez (črez), opla vreči (ob tla vreči), žmetno (težko).
2) Tukaj omenjene pesni je izdal Maksimilijan Bedeskini leta 1775. v Ljubljani pod naslovom: ,Osem inu šestdeset sveteh pesm, katire so na prošnje inu poželenje več brumneh duš skerbnu skup zbrane, pobulšane inu pogmirane k' veče časte božje, temu bližnemu pak k' duhovnemu troštu inu podvučenju na svitlobo dane." Prim. opombe štev. 32, 4. in štev. 34. na str. 120.
42.	Vodnikova doba. J) Da vidiš, kako rezko in odločno je postopal Kopitar v svoji slovnici (,Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kdrnten und Steyermark", 1808, 8°, str. XLVIII + 460), postavimo semkaj sledeče vrstice, ki opisujejo stanje slovenskih pisateljev v začetku sedanjega stoletja:
„Der Vorvvurf des unnothigen Germanisirens in einzelnen W0rtern und im Syntax trifft mehr und weniger alle unsre (meist tibersetzende!) Schriftsteller. Um dieses, wenn nicht verzeihlich, doch begreiflich zu fmden, setze man sich an die Stelle eines krainischen Scribenten. Im 8ten oder lOten Altersjahre bat er den vaterlich-slavischen Herd verlassen, um in der deutschen Stadt. . . in deutscher Sprache erzogen zu werden. Nun muli er seine slavische Mutter-sprache, die er ohnehin in diesem Alter noch nicht in ihrer ganzen Fillle be-sitzen kann, mit Fleifl vergessen lernen . . . Man wende nicht ein, dalj ja in den Stadten auch krainisch gesprochen werde! DieB ist's eben, vvoriiber wir klagen: Truber's leben, lebati, žpiža, mordane; štrytati, hudobo trybati, jest sem šacau za mertviga, feržmaati, punt (Bund), gospod je vunkaj vlekel (ausgezogen) z' našimi vojskami, doli jemle, gori jemle, cajhen, šenkinga, poberi se tjakaj, vunkaj klicati (ausrufen), gvant, flegar, rilitar, špendia, folk u. s, w. u. s. w. sind dergleichen Blilmchen aus dem Krainisch der Stadter; und wenn neuere Schriftsteller statt dieser auch einlieimische Blumen nehmen, so flechten sie den Kranz doch auf deutsche Art; oder, um ohne Allegorie zu reden, dieses stiidtische Kaudenvelsch ist's, was der kiinftige Autor in den Jahren seiner Jugendbildung hort; da er selbst in den Schulen deutschen Ideengang bekommen bat, so ist
es ilim beynahe zu verzeihen, daB er zufrieden ist, wenn in seinem krainischen Werke nur kein deutsches Wort sich flndet, und daB er gar nicht ahndet, dafl es auch einen krainischen Syntax gebe. — So ist z. B. unsere neue Bibel-Ueber-setzung (seit 1784) von Truber's unndthigen, recht nach der Stadter Art bloB aus Bequemlichkeit (wenn ihm das echt-krainische Wort nicht sogleich beyfallen wollte) hergesetzten und unter dem Landvolke nicht einmahl bekannten, einzelnen deutschen Wortern ziemlich frey: aber wieviel haben die Revisoren bey der 2ten Auflage des Neuen Testaments noch zu verbessern gefunden — und wie vieles bleibt noch fur eine dritte grammatisch - kritische Revision tibrig! Im Alten Testamente (die zweyte, nach 1800 herausgekommene Halfte jedoch rtihmlich ausgenommen) stehen iibrigens noch immer die jest, ty, on, my, vy, ony, der Vocativ mit o vy otroci, die aku — taku, und sogar ta, ta, tu, baufig als Artikel usw. ganz unkrainisch da.
Haufigerer Umgang unsrer krainischen Schriftsteller mit dem Landmann, die Wahl lateinisch geschriebener Werke zum Uebersetzen statt der deutschen, Lecture in solchen slavischen Mundarten, die von Deutschland nichts vvissen konnen, ein vollstandiges, aber kritisches und vor allem treues Worterbuch, und — statt alles dieses eine permanente Kanzel der krainischen Sprache an der Theologie waren sichere unfehlbare Mittel vvider das Uebel!
43. Životopisne črtice o Valentinu Vodniku. J) Na koncu latinskega rokopisnega prevoda pesni: „Ilirija oživljena* je Vodnik z lastno roko pripisal sledečo opazko: „Illyriam redivivam" sequetur „Illyria magnificata", ceu anti-thesis, iam tum concepta in mente poetae, in laudem eius, qui linguam excoli iuberet slovenicam atque gentem erudiri, quod lecit Franciscus. Nomen car-rninis erit: „Slovenija zveličana". In res je zložil Vodnik pesen z imenom: TIliria zveličana", ki je proslavljala avstrijskega cesarja Franca, toda ni bila tedaj natisnjena. V Vodnikovi zapuščini so jo našli štirikrat prepisano in popravljeno, v daljšem in kračjem obsegu (s 24, 25 in 36 štirivrstičnimi kiticami). Prvi dve kitici se glasita tako-le:
1. Iz Dunaja kliče:	2. Po starih pravicah
44. Valentin Vodnik. ') To pesen smemo staviti vsem Vodnikovim na čelo. Prva Vodnikova, o kteri vemo, da jo je zložil kot sedemnajstleten mladenič, bila je ,Mila pesm, pejta P. Marku A. D. za odhodno, kader je v' lejtu 1775. iz Lublane na Dunaj šl"; natisnjena 1. 1779. v Pisanicah. To pesen je zložil učenec Vodnik svojemu učitelju Marku v hvaležen spomin, kajti naučil se je bil, kakor sam trdi, dosti od njega. Dočim se pesnik v „Mili pesni* ozira v preteklost, obrača se v predstoječi .Prošnji* do kranjske modrice ali muze, naj ga navduši za nebeško poezijo.
2) Meletius Smotrickij je bil pravoslavni škof pološki (Polock) in umrl 1. 1633. Njegovo slovansko slovnico, ki je izšla leta 1618. in pozneje leta 1648. in 1721. (v Moskvi), dal je Srbom ponatisniti karlovški metropolit Pavel Nena-dovič leta 1755. — Mihael Vasiljevič Lomoiosov (1711 — 1768), ruski pesnik in učenjak, izdal je zraven drugih znanstvenih del tudi znamenito rusko slovnico.
Iliria, vstan'! Zveličanja tebi Napočil je dan.
Prijemi oblast, In starmu jeziku Obvaruvaj čast.
Vodniku, kakor tudi nekterim njegovim vrstnikom, rabi izraz „slovenski" in „Slovenci" čestokrat za „slovanski11 in „Slovani"; „kranjski" pa mu je toliko, kakor »slovenski".
3)	Namesto pismenke e piše Vodnik v slovnici po Kopitarjevem vplivu in nauku e. Črko 15 je uvedel o. Pohlin za dolgi e (i), in po njem so jo rabili v knjigah, dokler ji ni Kopitar v svoji slovnici 1. 1808. boja napovedal. Kako so se pismenke e posluževali, kažejo nam spredi vzgledi pri Pohlinu, Japlju, Kumerdeju in Vodniku. Kopitar piše o tej Pohlinovi novotariji sledeče: „Bis ein zweiter Kyrill kommt, wollen wir der urspriinglichen Bohoritschischen Schreibmethode, weil sie die vernunftigste und zugleich die alteste ist, die paucas maculas abwischen und uns ferner mit ibr behelfen, vvobey wir einzig und allein darin von der Orthographie der žiten Auflage des krainischen Neuen Testaments — des correctesten Bucbes bisher in unserer Sprache, wovon naeh-stens eine neue Ausgabe notlnvendig wird — ab\veichen, dass wir das mon-strose „Schwanzel e" des Diensts entlassen und auf tonlose Sylben, wie billig, kein Tonzeichen setzen." Namensto ^ piše Kopitar e: lep, in ta naglasek pišemo še dandanes v istem pomenu.
Kopitar opravičuje svoj nasvet tako-le: „Da die Franzosen, die auch ein tieferes und ein hoheres e haben, ersteres durch e, letzteres aber durch e be-' zeichnen; da Bohoritsch, unser altester und bravster Grammatiker das e ebenso gebrauchte; da unsrer Orthographie daran liegen muss, die zwey e zu unterscheiden, um von den Kyrillisch - schreibenden und selbst von den tibrigen Lateinisch - schreibenden, die dieses thun, nieht den Vorwurf der Mangelhaftig-keit zu verdienen: so lasst uns, wenigst in Grammatiken und Worterbiichern, das hohe, dem i sich nahernde e durch e — und das tiefe, dem d gleiche e durch e bezeichnen!"
4)	V ostalini Vodnikovi so našli vSpevnik ali pesmarico", t. j. pesni, kar jih je bil sam zložil, ali si jih zapisal izmed naroda, ali poslovenil iz drugih jezikov. Svoje pesni je Vodnik rad popravljal, nektere celo po trikrat in štirikrat v predrugačeni obliki prepisal, izpolnjujoč Horacijev nauk: „Nonum prematur in annum". »Spevnik" je dobil v roke Miha Kastelec, in ko je začel izdajati in uredovati „Kranjsko Čbelico", objavljal je v njej tudi Vodnikove še ne natisnjene pesni, med njimi fMoj spominik" (1. 1831. v II. zv.), in več poslovenjenih Anakreontovih pesmic (v IV. zv. 1. 1833.). Grški lirik Anakreont iz Teja v Joniji (550 — 465 pr. Kr.) je živel v Samu in v Atenah ter zaslovel po svojih veselih, vinu in ljubezni posvečenih pesnih.
6) Glej predstoječo opombo štev 44. 4.
45. Matevž Ravnikar. *) Bavnikar je rojen leta 1776. na Vačah poleg Save; kot ubožen, a bistroumen učenec je dovršil svoje nauke v Ljubljani, postal 1. 1802. duhovnik in takoj tudi učitelj dogmatike v bogoslovnici ljubljanski. Pozneje je bil vodja ljubljanske duhovšnice, 1. 1809. za dobe francoske kancelar vseh šol in nato ravnatelj tedanjega liceja (7. in 8. šole); 1.1827. je postal sovetnik, duhovski in šolski opravitelj pri.c. kr. primorskem deželnem glavarstvu, bil 1. 1830. izvoljen za tržaško - koperskega škofa in je umrl po neumornem in blagovitem delovanju v Trstu 1 1845. — Ravnikar je izdal več šolskih knjig in molitvenikov, zaslovel pa je po ,Zgodbah svetega pisma za mlade ljudi." I. del 1815, II. 1816, III. in IV. 1817. Te »Zgodbe" so prevod po knjigi: „Chr. Schmid's Biblische Geschichte fiir Kinder", Monakovo, 1801.
46.	France Metelko. ') Na koncu svoje slovnice je objavil Metelko (rojen 1. 1789. v Škocijanu pri Dobravi na Dolenjskem, bil profesor slovenščine v bogoslovni« in na gimnaziji v Ljubljani, kjer je umrl 1. 1860.) štirideset poslovenjenih Ezopovih basnij v novem črkopisu (takozvani metelčici), da pokaže dejanski, kako pripravna je nova abeceda njegova. Ker ni Metelkovih pismenk na razpolaganje, opomnimo, da je med samoglasniki z novimi pismeni zaznamoval e (smeh, sreda, led, seme), potem polglasnike t, u, e (vse tri z jednim znamenjem, na pr. kruh, dim, nosim, pomeknite, človek, p?rst. sem pervergel), in dolgi, med o in a stoječi o (Metelko naglaša o, in tako smo ga tudi spredi v čitanki zaznamovali), na pr. Iep6ta, otroka, gospoda, groba, des Grabes. Med soglasniki je Bohoričev h, f, fh, fhzh, s, sh, z, zh in mehki Ij, nj nadomestil z novimi, po cirilici posnetimi pismenkami.
Poznamenovanje samoglasnikov je brez dvombe nedostatno, saj je i, u, e le z jednim znakom izražal, in druge črke so bile tudi preokorne in za pisavo malokaj pripravne; zatorej je lahko umevno, da ni imela metelčica dolgega obstanka, če jo je tudi ščitil sam mogočni Kopitar.
47.	Janez Primic. r) Nestor je prvi ruski letopisec, rojen okoli 1. 1066. v Kijevu, kjer je živel kot menih in umrl okoli 1. 1116. Razun životopisov nekterih opatov in redovnikov svojega samostana je spisal v ruskem jeziku letopis ali kroniko, segajočo do leta 1113. Nestorjev ruski letopis je jako važen za staro slovansko zgodovino; iz njega zajemajo sploh zgodovinarji vesti o minulosti stare Rusije. Zapadni svet je seznanil z Nestorjem Žiga Herberstein, znamenit državnik v prvi polovici šestnajstega stoletja (1486 — 1566). Primeri Slovensko čitanko za peti in šesti razred srednjih šol, štev. 159.
49. Peter Dajnko. 1) Na Štajerskem je hotel Dajnko še pred Fr. Metelkom rešiti vprašanje glede novega črkopisa slovenskega. V svoji slovnici („Lehrbuch der ivindischen Sprache1824, 8°, str. 344) ga je objavil in prvikrat tudi dejanski uporabil. Od metelčice se razlikuje dajnčica načelno v tem, da nima niti za samo-, niti za polglasnike novih znakov, izvzemši y, s kterim se zaznamuje U, kakor na vzhodnem Štajerskem izgovarjajo korenski u, na pr. jyg jug (jug). Za Bohoričev f, fh, s, sh, z, zh in za mehki rt; je izmislil Dajnko. kakor Metelko, nove pismenke, toda Dajnko je le i posnel po cirilici. Vsekako pa je zanimivo, da je namesto f (ostrega s) pisal s, in nam. s (mehkega zj postavil z, kakor pišemo dandanes v gajici; na pr. silno, zato nam Bohoričevega filno, sato. Dajnčica ni imela nobene prave podlage ter se je malo razširila in hitro zamrla.
2)	Dajnko piše po ljudski govorici ta nam. bota (bodeta), de nam. bode.
3)	Dajnko je izdal cerkveno pesmarico z naslovom: „Sto eirkvenih ino drugih pobožnih pesmi med katolškimi kristjani slovenskega naroda na Sta-jarskem", v Radgoni, 1826, 12°, str. 258. — Posvetna pesmarica pa ima naslov: „Sto in petdeset posvetnih Pesmi in dvesto Vganjk med Slovenskim narodom na Štajarskem". V Radgoni, 1827. 8°, str. 227. — Pesni v teh pesmaricah niso seveda pristne narodne, temveč le od bolj omikanih ljudij, duhovnikov in učiteljev, za narod zložene pesni, ki so se razširile in udomačile med ljudstvom. Glavni namen teh pesnij je bil, podati ljudstvu koristnih naukov zlasti v nravstvenem oziru.
51. Urban Jarnik. *) Ko je Jarnik postal duhovnik 1. 1806., prišel je za kaplana v Čanjče (Tultschnig), kjer je ostal do leta 1809., potem pa v Podkrnos
(Gurnitz), kjer je bival poldrugo leto, in tu je to kakor več drugih pesnij zložil. — Šp ice so majhno selce nad Krnosom, izpod kterega izvira čist vrelec, ki mu pravijo „Tamuš"; ta vrelec je Jarnikova „Hippokrena".
2) Iz Jarnikovih opazek se vidi, da se je za njegove dobe bil že izgubil polglasnik za jednozložnimi predlogi k, v, z, kterega so prejšnji slovenski pisatelji malo da ne dosledno zaznamovali z opuščajem '. Ta polglasnik v predlogih odgovarja staroslovenskemu u (leti, vti, sil) in se je bil že davno pred Jarnikom obrusil; toda pisatelji so po stari navadi vedno še pristavljali opuščaj " k jednozložnim predlogom, kakor še tudi Jarnik piše: 2' zlatarn, z' si-tnm. kar pa niso izgovarjali: ze zlatarn, ze sitam („z enim mutastim samoglas-nikam", kakor Jarnik trdi), temveč to je le pravopisna navada ljudskega izgovora: z zlatarn, s sitam, da ločijo predlog od sledečega samostalnika. Še v najnovejši dobi so skušali nekteri pisatelji pisati: se srcem, kar pa je nepotrebna pravopisna novotarija. — Končno je opomniti, da smo pri Jarnikovih vzgledih pisali: k meni namesto k-meni, kakor Jarnik piše.
52.	Valentin Stanič. ') Stanič je zložil že na stara leta to pesen (1843), in sicer ga je navdušil prvi sestavek M. Vrtovca v Novicah: „Hvala vinske trte", in drugič dr. J. Bleiweikteri je v Novicah kot urednik pohvalil njegove pesni in jih tudi nekaj ponatisnil. V slovstveno-zgodovinskem oziru je ta pesen zato zanimiva, ker' je poslednja Staničeva, povzročena po prvem spisit toliko zaslužnega pisatelja M. Vrtovca, ki je deloval zlasti v Novicah.
Stanič je bil začel zgodaj pesni zlagati; prva pesen, ktero je, kakor sam pravi, v Solnem gradu zložil 1. 1797., je .Večerna pesem". Posebno rad je zlagal ali prestavljal cerkvene pesni, tiskal in vezal jih sam ter razširjal med mladino in priprostim narodom. Prvim zbirkam njegovih pesnij leta 1822. in 1826. sta še sledili zbirki: .Drugi perstavik starih ino novih cerkvenih ino drugih pesem", in ,11. Pesme za kmete ino mlade ljudi. Vekš del iz njemških Mildhaimskih pesem prestavil V. St." V Gorici, 1838.
53.	Prešernova doba. ') Glede na zgodovino slovenskega slovstva je ilirski pokret še zaradi tega pomenljiv, ker je storil konec kajkavski slovenščini v pismu in knjigi. V odstavkih štev. 18 in 19 ter štev. 31, 32 in 33 naše čitanke smo zasledovali na kratko, kako so pisali kajkavski pisatelji, in omenili smo, da se je krepko razvijalo kajkavsko slovstvo. Zlasti 17. in 18. stoletje je bilo kaj plodovito. Ko so redovniki v Lepoglavi na Hrvatskem Belostenčev latinsko-ilirski in ilirsko-latinski rečnik (,Gazophylacium") izdali leta 1740., t. j. 65 let po smrti pisateljevi, pripravljal je že jezuit France Šušnik drug velik latinsko-ilirsko-ncmško-ogerski slovar z besednim kazalom (Index) ilirsko- ali hrvatsko-latinskim. Toda smrt mu je delo ustavila, in njegov redovni tovariš Andrej Jambresič je rečnik dovršil in izdal 1. 1742. v Zagrebu.
Razun nabožnih knjig so pisali kajkavski pisatelji koncem 18. in začetkom 19. stoletja tudi knjige s posvetno vsebino in za vsakdanje potrebe, tako na pr. slovnice hrvatsko-slovenske, latinske in nemške; pesni posvetne in cerkvene, zlasti pa različne igrokaze, ktere so igrali po semeniščih in drugih zavodih. Priljubljen je bil zlasti ,Grabancijaš dijak" in „Diogenes". Največ zaslug za hrvatsko-kajkavsko slovstvo so si pridobili v tej dobi redovnik T it Brezovačlci, profesor in župnik Tomaž Mikloušič (1767 —1833, iz Jaške doma), Jakob Lovrenčič iz Zagreba, ki slovi zaradi lepe, vzorne kajkavščine, Matija Jandrič
in še več drugih. Zadnji pisatelj in književnik kajkavski pa je Ignacij Kristi-janovič, kanonik v Zagrebu, kteri je zraven mnogih nabožnih spisov izdal tudi še slovnico kajkavskega narečja v nemškem jeziku leta 1837.
Popolnoma nov prevrat na polju hrvatsko - kajkavske književnosti pa je povzročil dr. Ljudevit Gaj, stvaritelj ideje ilirske (doma iz Zagorja blizu Kra-pine, 1809—1872). Leta 1S30. je izdal „ Kratko osnovo horcatcko-slavenskoga pravopisanja* ter priporočil v njej, naj se soglasniki zaznamujejo po češkem načinu, ne pa, kakor so doslej pisali kajkavski pisatelji, po ogerskem črkopisu. Koncem leta 1S34. je začel izdajati v Zagrebu „ Nov me horoatcke* s slovstveno prilogo: „Danico horvatcko, slavonsko i dalmatinsko'. Ta časopis je bil sprva pisan v kajkavščini, toda že z novim, t. j. češkim črkopisom.
A videč, da ne more v omejenem kajkavskem narečju dovoljno in uspešno vplivati na ostale Hrvate in Srbe po Dalmaciji, Slavoniji. Srbiji, Bosni itd., nadomestil je Gaj 1. 1830. kajkavščino s hrvatsko - srbskim jezikom, kakor ga po Dalmaciji govore, in kakor so ga pisali znameniti nekdanji pisatelji dubrovniški (Ragusa). Svoj časopis je odslej imenoval „Ilirske narodne novine" in prilogo njegovo: »Danico ilirsko", jezik pa »ilirski", zakaj s tem je hotel zaznamovati, da so baje Srbo-Hrvatje potomci starih »Ilirov". Ta Gajeva misel je hitro prodrla in našla navdušenih privržencev pri Hrvatih in Srbih, saj so se itak vsi Čakavci in Štokavci dobro razumevali med seboj. A tudi kajkavski rojaki Gajevi so se takoj poprijeli novega pisnega jezika, takozvane ilirščine. in celo med Slovenci je bilo pisateljev, ki so hoteli uvesti ta pisni jezik v svojo omikancem namenjeno književnost. Leta 1843. so sicer slovstveno ime »ilirsko* opu>tili. isti pisni jezik pa pridržali pod imenom hrvatski ali hrvatsko -srbski, »Iliri* pa so bili odslej Jugoslovani. Slovenci so odklonili »ilirščino", sprejeli pa hrvatsko-češki črkopis, le Stanko Vraz sam je postal znamenit pesnik ilirski.
54. Kranjska Čbelica. *) Potočnikove ,Svete pesmi za vse velike praznike in, godove mtd letum" so prvikrat izšle v metelčici leta 1827., drugikrat pomnožene v bohoi-ičici leta 1837. — „Druge bukvice" svojih svetih pesnij je izdal 1. 1843., in o teh pišejo Novice istega leta: ,Krajnskih pesim gosp. fajmoštra B. Potočnika posebno perporočvati, treba ni. Pojejo jih po celi deželi; višji hvaliti jih ne moremo. Mislimo pa, de bodo Slovenci nad tem drugim delam »Svetih pesim* morebit še večji dopadajenje imeli, kakor nad pervim. kteri je bil v kratkim času že v drugič natisnjen. — Vse so polne lepih misel in prave šerčne vere; kar pa jezik utiče, je tako perjetin, de jih je veselje brati." A Matija Čop piše o njegovih doneskih h »Kr. Čbelici*: »Seine Beitrage gehoren zu den ausgezeichnetsten in der Sammlung. Er trifft nament-lich den eigentlichen Liederton gut (Pridi, Gorejnc; Ženjice, itd.)."
Ko so začele 1. 1843. izhajati »Novice", sodeloval je pri njih B. Potočnik jako marljivo. Takoj v prvem letu so objavile pesni: »Mlatiči, Češka predica slovenskim, Zvonikarjeva; 1.1844.: Hči na grobu matere; 1.1847.: Planinar. Prašanje — odgovor, in druge.
Potočnik je bil pevec in pesnik. Pri stolni cerkvi ljubljanski je dobil službo tudi v ta namen, da vodi v njej petje, in mora se reči, da je z G. Ri-harjem vred oživil pravo cerkveno petje. Potočnik je bil pravi pevski umetnik. ki je jako veliko storil, da se je povzdignilo petje na Slovenskem.
59. Jožef Zemlja, c) Sedem sinov. ') Prešernov ,Krst pri Savici", ki je izšel leta 1836. v posebni knjižici, navdušil je tako našega pesnika Jožeta
Žemljo, da se je tudi odločil spisati .povest v verzih". Snov za to pesen je vzel iz Gajeve .Danice", ktera je leta 1835. priobčila v nevezani besedi povest: „ Sedem sinov Mikičevih". V stancah zloženo (41 kitic broječo) povest je izdal Žemlja v posebni knjižici ob jednem: „S slovečo elegijo g. Graja, iz engležkiga ravno u tisti meri" (v gajici, 1S43). — Na koncu pristavlja sledečo opombico: .Imena sedmerih sinov so: Simon, Bosan, Tomo, Djono, Ditro, Juraj in Mit ar. Resnico te povesti potrdijo imenitni pisavci: Peter Alvinci, grof Vuk Bethlen. Štefan Tzegledi in več druzih".
60.	France Prešeren, prvak slovenskih pesnikov. ') Kopitar je došel leta 1808. na Dunaj in stopil dve leti pozneje po pravoslovnih naukih v službo c. kr. dvorne knjižnice, kjer je končno postal njen knjižničar. Kot učenjak je zaslovel že po svoji slovenski slovnici .(1808), o kteri M. Cop (Šafafik) piše: .Seine Grammatik gehOrt zu den einflussreichsten philologischen Arbeiten, die auf dem Gebiete der slavischen Literatur erschienen sind. Sie ist uberreich an hellen Blicken. uberraschend neuen Ansichten und gesunden Urtheilen". Največjo slavo po vsej Evropi pa si je pridobil s knjigo: ,Glagolih i Clozianus", kjer je izdal Kločev glagolski rokopis in brizinske spomenike s temeljito razpravo o glagolici in cirilici, s starosloverisko slovnico in slovarjem itd. Ta knjiga je bila tedaj poglavitna podlaga vsemu znanstvenemu preiskovanju o staroslovanski azbuki, o staroslovanskem jeziku in njegovi domovini, in je vzbudila novo dobo v slovanskem jezikoslovju. Kopitar je po temeljitih svojih ocenah in spisih tako zaslovel, da ga je nemški učenjak Jakob Grimm imenoval ,monstrum scientiarum", in da je veljal za največjega slovanskega kritika našega stoletja.
61.	France Prešeren. ') Ker je zanimivo vedeti, kdaj so prišle posamezne Prešernove pesni na svetlo, postavili smo pod pesni dotične letnice. Ponatisnjene pa so pesni po izdaji leta 1847.: „Poezije Doktorja Franceta Prešerna" z geslom:
.Sim dolgo upal in se bal, Slovo sim upu, strahu dal, Serce je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi." (1838.)
Pesen o V. Vodniku je objavil Prešeren v Novicah (1845) pod naslovom: „06 šestindvajseti obletnici smerti gospoda Valentina Vodnika11. Pesen je zložil Prešeren nalašč v meri, ki je bila Vodniku najbolj priljubljena.
2)	Gazele. Delija, Korina in Cintija so imena rimskih deklic, ktere opevajo v svojih poezijah rimski pesniki: Vergilij v eklogi III. 67 Delijo, Ovidij na več mestih Korino, Propertij pa Cintijo. Zadnji pesnik pripoveduje, da ga je Cintija (s pravim imenom Hostija) 1. 28. pred Kr. navdušila za poezijo. — Baš tako je navdušila tudi Lavra italijanskega pesnika Petrarko (1304—1374), da je jel peti svoje neumrjoče sonete. — Prešeren je zložil tudi „Sonetni verneu, ki je prvi v slovenskem slovstvu, najbrž leta 1839. na čast „Primicovi Julji", kakor nam kaže prvi natis njegovega »magistrata".
3)	Apel in čevljar. L. 1832. se je pošalil Prešeren v sonetu .Čerkarska pravda" z metelčico in njenimi zagovorniki. Naslednje leto pa je nastala prav živa pravda med zagovorniki stare bohoričice in mlade metelčice. V nemško pisanem ,Ilirskem listu" so se napadali nasprotniki v razpravah: , Sloivenischer
ABC-Krieg«. Celo znameniti jezikoslovec in kritik Jernej Kopitar sam je posegel v to pravdo s spisom: „Ein Wort iiber den Laibacher ABC-Streit, aus einem Briefe aus Wien an Hrn. M. (= Metelko).* V tem pismu napada Kopitar Čopa in češkega pesnika Čelakovskega, ki je proslavljal Čbelico in pesnika Prešerna, a povrh tudi pika Prešerna samega, imenujoč njegov sonet „o kaši* — „des lieben Preschern Gourmand-Sonett* itd. Prešeren se je znosil nad Kopitarjem med drugimi zabavljicami tudi s sonetom: ,Apel in čevljar* po Plinijevi povesti. Sicer je storil to v tem sonetu jako nežno, ker je pisal v prvotni izdaji: „Le čevlje sodi naj fcopitar"; a vsi so razumeli pravi namen in pomen te besede, in v „Poezijah" 1. 1847. je Prešeren tudi pisal: „Le čevlje sodi naj A"opitar.*
4) Matiju Čopu. Svoje najznamenitejše delo: „Krst pri Savici" je posvetil Prešeren s tem sonetom 1. 183«. svojemu najboljšemu prijatelju, ki je bil leto prej utonil v Savi.
6) Zabavljivi napisi. Zabavljica „Novi Pegasus" je namerjena Janezu Ciglerju, Čbeličinemu pesniku, ki je bil župnik v Višnji gori.
Urban Jarnik je poslovenil v svoji knjižici: vZber lepih naukov" (1814) precejšnje število Ezopovih basnij; njemu velja 2. zabavljica.
Jakob Zupan je zlagal pesni slovenske brez sičnikov; to smešno početje mu je zasolil Prešeren s 3. sršenom.
V	4. zabavljici pika Prešeren Čbeličarja Blaža Potočnika, ki se je rad bavil s homeopatijo, ktero je izmislil Samuel Hahnemann; po tem medicinskem načinu so radi lečili baš tedaj razne bolezni z jednoistimi zdravili (homeopat-ske kroglice).
V	5. sršenu nagaja Kastelcu, ki je objavljal v „Kr. Čbelici" prav krotke puščice, takozvane „muhe".
V	6. zabavljici se izpodtika nad Ravnikarjevim jezikom v njegovih .Zgodbah", ker mu rabi prepogostoma deležnik na -vsi. Bržkone je Prešeren tu nalašč napravil nepravilna deležnika na -vsi od nedovršnih glagolov, ki ne tvorijo tega deležnika.
V	7. sršenu zabavlja pač neopravičeno štajerskemu pisatelju Antonu Kremplju, kteri gotovo ni bolj nemčeval v svojih spisih, kakor drugi vrstniki njegovi. Bilo je pač nemško ime „Krempelj" prav pripravno in vabljivo za kako puščico.
Zabavljica »Daničarjam" meri na Kopitarja, kteri se je togotil nad Lja-devitom Gajem, ker je 1. 1830. sprejel češki pravopis za Hrvate, leta 1836. pa začel v štokavščini (v dubrovniškem jeziku), t. j. v ilirščini pisati svoje Novine in Danico ilirsko (glej tudi opombe štev. 53. 1.), in sicer vse to po nasvetu čeških jezikoslovcev Kolarja in Šafafika. Kopitar je v knjigi: ,Hesychil glosso-graphi discipulus" leta 1839. pobijal Gajeve nazore in napore v hudo zabav-ljivem sestavku pod naslovom: „De Gaji nune Ljudeviti (olim Ludovici), duplici molimine novarum tabularum tam linguae quam seripturae Croatarum Zagra-biensium.* O rogljih nad č, š, ž pravi Kopitar, da „muscarum quasi stereori-bus inquinant pulehritudinem*. Na koncu pravi: „Neque nos latinis Serbis Ragusinis Dalmatisque invidemus aut veterem gloriam aut hodiernum favorem, sed iure dolemus provincialem Croatiam, cuius caput est Zagrabia, tristissimo esemplo deseri a suis filiis, malentibus in ragusinam silvam ligna ferre, quam miserae succurrere patriae.*
V zabavljici „Narobe Katon" predbaciva Vrazu, da ga je zvabila lakota po slavi in blagu v kolo ilirsko, toda to ni opravičeno. Vraz je spoznal, da bi bil za razvitek slovenskega, hrvatskega in srbskega slovstva velik dobiček, ako bi se vsi trije narodi oklenili skupnega književnega jezika, in tej misli zvest, deloval je Stanko Vraz kot pesnik ilirski ter skušal po svoje uresničiti to veliko idejo. — Latinski stih se nanaša na Katona Utičana, kterega omenja pesnik tudi v „Krstu pri Savici". Znano je, da se je republikanec Katon sam usmrtil, zvedevši, da je Cezar zmagal pri Tapsu leta 46., in da je stvar republikancev celo uničena. Katon je bil tako trdovraten privrženec ljudovlade, da se ni hotel podati zmagovitemu Cezarju, kakor njegovi vrstniki, Vraz pa se je udal zmagujočemu ilirstvu, zatorej ga nazivlje Prešeren „Narobe-Katona".
62.	Anton Krempelj. *) V tem Krempljevem spisu o sv. Cirilu in Metodu nahajamo marsikaj, kar se ne strinja z novejšimi preiskavami o slovanskih bla-govestnikih. Vsekako pa je zanimivo za nas, da vidimo, koliko so vedeli naši književniki začetkom tega stoletja o sv. Cirilu in Metodu, in koliko vemo mi o njiju dandanes. S Krempljevim spisom primerjaj štev. 47., b, kar piše Primic o sv. Cirilu in Metodu. Pri Kremplju je krivo na pr. ime Radislav namesto Rastislav, in znano je, da Metod ni umrl v Rimu, temveč v Panoniji. Napačno je seveda, da je sv. Ciril prevedel sv. pismo na slovensko pri Kožarjih, in dvomljivo je, da bi se bila slovanska blagovestnika mudila pri Bolgarih. — Prim. sestavek: .Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod" v Slovenski čitanki za tretji razred, 1892, štev. 58.
63.	Stanko Vraz. *) Pavel Jožef Šafarik (1795—1861), po rodu Slovak, je po Jožefu Dobrovskem (1753—1829) najznamenitejši češki jeziko- in starino-slovec. „Zgodovina vseh slovanskih slovstev" (1826), „ Slovanske starožitnosti" (1837) in „ Slovanski narodopis" (1842) so njegove najznamenitejše knjige. Šafarik je preiskoval tudi spomenike staročeške ter se pridno bavil s staroslovenskim jezikom, zlasti z vprašanjem o domovini glagolice in cirilice. V rokopisu je ostavil „zgodovino jugoslovanskega slovstva" v treh knjigah: slovensko, hrvatsko-ilirsko, srbsko, ktero delo je izdal po smrti njegovi J. Jireček (1864—1865). Zgodovino slovenskega slovstva mu je bil izročil znani učenjak Matija Cop, a tudi Šafarik sam je bil v ozki zvezi s slovenskimi pisatelji in je z njimi dopisoval.
Vrazov jezik nas spominja na narečje, kakor ga govorijo okoli Ljutomera, v čegar okolici sta Vraz in Miklošič doma. Izmed nekterih manj znanih besed omenimo: gubiti (peresa) = kvariti; slovezno (občinstvo), slovez-nost = književno, književnost; ark (iz lat. arcus) = pola; v potih nečednosti = v sponah nevednosti, prim. stsl. p^to, Fessel; Trubar pozna besedo: p6ta; od glagola: pnem, pčti, spannen, kor. pen; nad vsem dokonalim = nad vsem dokončanim, nad vsem, kar dokonamo, dokončamo, doženemo, izvršimo; glagol dokonati nahajamo tudi pri Trubarju.
2) Vraz je zložil to pesen na čast velezaslužnemu nadvojvodi Ivanu, očetu Štajercev. Na naslovnem listu čitamo, da je pesen „zapeta na den XX. januaria kakti na spomin rojstva, ino posvečena na den XXIV. junia kakti na spomin godovna Nj. c. Visosti z ponižne podanosti od murskih ino dravskih Slovencov." V Zagrebi, 1839. Pesen je tiskana v novem črkopisu, gajici.
Nadvojvoda Ivan je sin Leopolda Habsburškega, ko je bil ta še veliki vojvoda Toskanski. Rojen 1. 1782., prišel je. že kot osemleten deček na Avstrij-
Krestomatija slov.	26
sko, kjer je postal njegov oče po smrti Jožefa II. kralj in cesar. Nadvojvoda Ivan se je udeleževal francoskih vojsk in prišel leta 1809. na Štajersko, ko so Francozi že tretjikrat bili v deželi in so obsedali Gradec. Leta 1815. je bil namesto cesarja na Laškem, kjer sta se mu poklonili Lombardija in Beneško kot novi avstrijski pokrajini. Leta 1837. ga je poslal cesar na Rusko, in bil je v Odesi, v Carigradu, v Mali Aziji in na Grškem. In ravno tega potovanja se spominja Vraz v svoji pesni ter opisuje burjo, ki ga je zadela na morski vožnji. Štajerska dežela se je nadvojvodi tako prikupila, da je najrajši bival v njej, in da je po očetovsko skrbel za njeno blagostanje. Leta 1811. je ustanovil v Gradcu znanstven zavod, takozvan „Joanneum", podelil mu vse svoje bogate zbirke, pridobil mu lep rastlinski (botaniški) vrt in utemeljil tehniko. Na njegovo prizadevanje in njegov vpliv so se ustanovili: Kmetijska družba štajerska, Štajerski časnik in Zgodovinsko društvo v Gradcu. Slovencem je bil zelo naklonjen in se zanimal za njihovo narodno pesništvo. Za naše slovstvo ima to veliko zaslugo, da je leta 1843. pripomogel, da je dobila kranjska „C. kr. kmetijska družba" dovoljenje, izdajati „Novice".
3)	V kiticah 7—15. poveličuje rojstvo, ponižnost in hrabrost nadvojvode Ivana, ki je bil zbral vojsko in napravil mir na Laškem. Po vojski pa je skrbel, da povzdigne blagostanje ljudstva, kar se opisuje v kitici 16. in sled. V kitici 32. stoji jedra namesto jadra, die Segel, kakor v srbskem jeziku.
4)	V kiticah 33—43. želi dežela svojega dobrotnika hitro nazaj s potovanja po morju, kjer človeka čestokrat nesreča čaka; kajti morje se je zarotilo zagrniti nadvojvodo v svoje krilo. Zatorej zaukaže burji, da se vzdigne. — V kit. 45. voza, die Taue; v6že, Seil, od vezati.
5)	V kiticah 53—64. izraža pesnik svoje veselje, da se je rešil nadvojvoda, ter prosi odpuščenja, da se je drznil zapeti pesen njemu v čast in hvalo.
65.	Anton Martin Slomšek. l) To je odlomek iz propovedi, ktero je govoril Slomšek 1. 1838. na binkoštni pondeljek v Blatnem gradu na Koroškem, a tiskano je dal to propoved na svetlo še le v Drobtinicah za novo leto 1849.
66.	Kratek slovstveni pregled od leta 1843—1893. *) Peter Hicinger. rojen v Tržiču 1. 1812., šolal se je v Novem mestu in v Ljubljani in postal leta 1847. duhovnik ter bil od leta 1859. župnik, dekan in šolski nadzornik v Postojni, kjer je umrl 1. 1867. Hicinger je bil vsestranski izobražen pisatelj slovenski, kakor njegov vrstnik Davorin Trstenjak (1813 — 1890) na Štajerskem. Obadva sta razpravljala jezikoznanstvo, zgodovino in starinoslovje slovansko, drug drugega navdušujoč in dopolnjujoč. Med tem pa, ko se je Hicinger pečal bolj s cerkveno zgodovino slovenske dežele, segal je Trstenjak rajši nazaj v slovansko in slovensko prazgodovino ter dokazoval, da so Slovenci že pred Kristovim rojstvom bivali v sedanjih pokrajinah, in sicer je skušal to dokazati s pomočjo beneškega narečja, v kterem se nahaja mnogo besed slovanskega izvira; zatorej je spisal več obširnih jezikoslovnih razpravo .slovanskih elementih v venetščini". Nadalje se je Trstenjak mnogo bavil s slovenskim bajeslov-jem, razlagajoč, kakor nemški učenjak Jakob Grimm, slovenske narodne pravljice in pesni bajeslovne vsebine. Po vseh tedaj izhajajočih časopisih nahajamo mnogo, mnogo razprav Hicingerjevih in Trstenjakovih. Seveda niso te razprave brez hib in večjih napak, toda temu se ne čudi, kdor pomisli, da sta bila obadva samouka, in da sta brez prave znanstvene metode preiskovala najtežja vprašanja na jezikoznanskem, zgodovinskem in starinoslovnem polju.
Razun tega se odlikujeta oba na leposlovnem polju, Hicinger kot pesnik, Trstenjak kot pisatelj humorističnih povestij. Po raznih časopisih, zlasti po Novicah, je mnogo Hicingerjevih prav mičnih pesmic; vseh vkup bi jih lahko našteli blizu poldrugo stotino, med temi mnogo narodnih, ktere je sam zapisal in potem izdal v predelani ali zboljšani obliki. Trstenjak pa slovi kot prvi slovenski humoristični pisatelj pod imenom Vicko Dragan, in njegove humoreske in povestice so se zelo priljubile. V mladih letih je zlagal tudi pesni; med temi je obče znana „Zvezda" (Tam za goro zvezda sveti, Oj, kak jasno se blišči!), ktero je zložil dijak še leta 1837. v Gradcu. Ondi je občeval z bližnjima rojakoma svojima, Stankom Vrazom in Francetom Miklošičem, navdušil se za ilirski pokret ter sodeloval pri „ Danici ilirski".
Kot tretji se jima pridruži Matija Ravnikar Poženčan (rojen 1. 1802. v Poženku, vasi cerkljanske duhovnije na Gorenjskem), ki je bil tudi duhovnik in župnik na kmetih, kakor prejšnja dva. Umrl je v Predosljih 1. 1864. Na latinskih šolah v Ljubljani so ga navdušili Vodnik, Ravnikar, J. Zupan in Metelko za slovenščino, in zgodaj se je že poskušal v slovenskih pesmicah. Pozneje se je pečal zlasti z narodnim pesništvom. Nabiral je zelo marljivo narodne pesni, in iz njegove zbirke jih je več v Vrazovi knjigi iz leta 1839. (brez nabi-rateljevega imena, pač pa so zaznamovane z zvezdico), in v. Koritkovi zbirki narodnih pesnij (I —V. zv. 1839—1844) jih je vsaj petina, ktere je nabral Ravnikar. Ilirski pokret je bil tudi njega navdušil, kakor druge vrstnike njegove, na pr. Vraza, Trstenjaka, Jarnika, Matija Majarja, Jurija Kobeja, Zemljo itd., in Poženčan je tudi sodeloval pri .Danici ilirski". Ko pa so po prizadevanju nadvojvode Ivana začele 1. 1843. izhajati »Novice", stopil je v kolo njenih pisateljev. V Novicah je objavljal sprva razne pesni, spisal jim včasi kak zgodovinski sestavek, razglasil kako narodno pesen ali ljudsko pripovedko (Peter Klepec, Lukec Kljukec, Škratelj), naposled pa se je zgolj posvetil slovenski zgodovini in starinoslovstvu. Tu pa razpravlja vprašanja, kakor: Odkod so prišli Slovani v svoje sedanje kraje? Kdo so Skythae ali Skuti? O začetku imen Ljubljana in Laibach itd. Zdaj piše o „sobotki, kupalu in kresu", potem o rojenicah in slovenski Šimbilji, a vmes še zlaga pesen za pesnijo, med kterimi tu imenujemo znamenito njegovo: ,Kralj Matjažev sel".
2) Leta 1854. je izdal Janežič „Slovensko slovnico s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence." S to knjigo je postavil dober temelj slovenski pisavi in utrdil naš pravopis. Slovnica je služila v pouk na srednjih šolah, a bila tudi ob jednem voditeljica vsem mlajšim pisateljem našim. Janežič je porabil v svoji slovnici preiskave Miklošičeve na jezikoslovnem polju in tako njegovim naukom pri Slovencih pripomogel do dejanske veljave in uporabe. V tej slovnici je Janežič opozoril tudi na staroslovenščino in pridejal nekaj berila v cirilici in glagolici, tako-le se opravičujoč: .Današnje dni ne more več zadostiti znanost samo enega slovanskega jezika; po vsej pravici se tirja od vsacega izobraženega Slavjana, da se nekoliko tudi z druzimi bližnjimi slovanskimi narečji soznani. Naša slovenščina je naravna hči staroslovenščine; zatorej je nam pred vsim drugim potreba, se na staro ali cerkveno slovstvo naših prededov ozirati. V ti namen smo tu staro cirilsko in glagoliško azbuko z malim staroslovenskim berilom dodali, da se morejo naši Slovenci saj s starim pravopisom soznaniti. Sploh pa zavračamo prijatelje staroslovenščine na izverstna dela našega preučenega
jezikoslovca g. prof. Miklošiča." Rokopis je dal pregledati po Miklošiču in Metelku, in ta dva slovničarja sta s tem takorekoč odobrila nauke Janežičeve.
Vpliv te slovnice se začne takoj kazati v našem slovstvu. Večja doslednost in pravilnost odlikuje odslej naprej spise slovenske, in marsikaj omahljivega se je takoj odpravilo. Tako so popolnoma izginile oblike na -am, -ami pri moških in srednjih samostalnikih; po mehkih soglasnikih so pisali zdaj e namesto o, na pr. delavcev nam. delavcov. Pri pridevnikih so služile zlasti kranjskim pisateljem več stoletij oblike na -iga, -imu, in v mestniku in orodniku niso razločevali končnic -em in -im; toda zdaj so dali po vplivu štajerskih in koroških pisateljev, osobito pa vsled Janežičeve slovnice oblikam na -iga, -imu slovo ter začeli pisati lepega, lepemu in ločili mestnik lepem od orodnika lepim, kakor so pisali pri zaimenu njega, njemu, pri njem, z njim. Namesto nesrečin. kratile so pisali sedaj nesrečen, kratek itd. V drugi izdaji (1863) svoje slovnice je Janežič že tudi pisal samoglasniški r brez e, ker je bil Miklošič dokazal njega samoglasniško naravo v slovanskih jezikih, in poznejši pisatelji slovenski so polagoma krenili vsi po Miklošiču, samoglasniški r pišoč.
Skromna je bila sicer prva izdaja Janežičeve slovnice, a njen uspeh je bil velik. To je napotilo neumorno delavnega pisatelja, da je sestavil večje delo v drugi izdaji leta 1863. „Vsa nova po obliki in po osnovi, predelana po tirjatvah sedanjega jezikoslovja in popravljena po najboljših slovniških pripomočkih, prikazuje se »slovenska slovnica" v drugo na svitlo." . . . »Jezik, v kterem je pisana, in ki ga uči, je prava čista slovenščina, posneta po ljudski govorici vseh Slovencev. . . . Skoz in skoz mi je bila vodnica danešnja beseda našega naroda, svetovavka v dvomnih rečeh pa starša slovenska pisava in stara slovenščina, od ktere še le dohaja sedanji besedi luč in svitloba; dajala se je torej prednost vselej tistemu pravilu, tisti obliki, ki ima korenino v stari slovenščini, pa nam še dandanes živi."
Naslanjaje se na izborna dela Miklošičeva in na razprave drugih slovenskih jezikoslovcev, stvaril je Janežič izvrstno slovensko slovnico, po kteri so se ravnali skoro vsi pisatelji slovenski, in ktera služi že črez trideset let (sedaj v šesti izdaji) naši mladini v pouk.
67. Janez Bleivveis. v) Ta izrek navaja Bleivveis iz zabavljivih napisov Prešernovih. Ker so Čbeličini pesniki zlagali čestokrat nepravilne šestomere, zložil jim je Prešeren (1832) pod naslovom »Čebelice šestomerjovcam" sledečega
srsena:	»Ak kdo v heksametru namest spondeja,
Al daktila posluži se troheja, Ne ve, kam se cezure dejo, On vprega Pegaza v galejo."
2) Bleiweis je z letom 1846. začenši izdajal Novice le v gajici, dočim je v prejšnjih treh letnikih večinoma še rabil bohoričico; sprva je le sem ter tja ponatisnil kakšno pesen v gajici, a potem je čim dalje tem več prostora prepuščal novemu črkopisu, kakor so ga pač rabili slovenski pisatelji in sodelavci Novic. Leta 1845. je celo objavil sledeče naznanilo, kakor da bi se hotel opravičiti, zakaj se poslužuje tudi gajice: »Mi nobeniga k pisanju v novim pravopisu ne silimo in dajemo vsak spisek v Novice tako, kakor ga prejmemo."
72. *) Rodoljub Ledinski, s pravim imenom Anton Žakelj, je rojen 1. 1816. v Ledinah pri Žireh nad Idrijo; šolal se je v Karlovcu, v Novem mestu in
naposled v Ljubljani, kjer je kot bogoslovec bil učenec Metelkov v slovenščini. Za mašnika posvečen 1. 1842., služil je najprej med Belimi Kranjci, potem na raznih krajih kranjske dežele, naposled pri Sv. Duhu nad Leskovcem, kjer je umrl 1. 1868. Ledinski je za svojo dobo znamenit pesnik, ki je objavljal po Novicah začenši 1. 1844. svoje pesni. Njegov jedernati jezik in krepke misli nas spominjajo na prvaka Prešerna. Kakor ta, boril se je i Ledinski proti »zaniče-valcem pevcev". Za narodno pesništvo se je Ledinski zelo zanimal in zapisal več krasnih narodnih pesnij; take so na pr. Mlada Zora, Mlada Breda, Nuna Uršica, ki so z drugimi vred prišle na svetlo v V. zvezku »Kranjske Čbelice" 1. 1848. V nevezani besedi je spisal povest: »Kralj in možaka poštenjaka", in spis o „pobratimstvu".
73.	') France Malavašič, rojen v Ljubljani 1. 1818., učil se je po dovršeni latinski šoli pravoslovja v Gradcu, a 1. 1843. so ga zvabile Novice v Ljubljano nazaj, in tem je bil od začetka do svoje smrti 1. 1863. neumoren sotrudnik in pomočnik. Stopivši v zdravniško šolo, postal je ranocelnik in bil za Metelkom od 1. 1847. naprej prelagatelj vladnih postav in ukazov pri deželnem glavarstvu. Delovanje Malavašičevo je bilo zelo plodovito in vsestransko. Zdaj je zložil kako prigodno pesen ali častitko, zdaj pisal ocene in razprave o slovenskem slovstvu, zdaj zopet objavil kakšno povest, bodisi izvirno, bodisi poslovenjeno. Zlasti pridno je deloval na polju pripovednega slovstva. Poslovenil je več po-vestic Kr. Šmidn, Zschokkejevo povest: „ Zlo ta vas" (Goldmacherdorf), „ Stric Tomovo kočo", ktero je spisala v angleščini Henrieta B. Stowe, in »Oče naš". Med pesnimi imenujemo: ,Narlrpši imena" (Novice, 1843), ,Gospod, pri nas ostani" (Nov., 1S46), „Sanje cesarja Rudolfa I."; zadnjo pesen je zložil »v po-slavljenje rojstniga godu Njih veličastva, presvitliga cesarja • Ferdinanda I., 19. dan maliga travna 1847". Snov te pesni se nanaša na boj na Moravskem polju, kjer je bil češki kralj Premisel Otokar II. dne 24. velikega srpana leta 1278. premagan in zoper voljo svojega nasprotnika cesarja Budolfa I. umorjen. — Ob stoletnici Cojzovega rojstva (dne 23. listopada 1. 1747.) je objavil pesen, v kteri poveličuje zasluge barona Žige Cojza za kranjsko deželo in slovstvo slovensko.
74.	*) Lovro Toman, rojen 1.1827. v Kamni gorici na Gorenjskem, obiskoval je prve in srednje šole v Ljubljani in se učil pravoslovja na Dunaju in v Gradcu. Sprva je bil odvetnik v Radoljici, potem v Ljubljani, kjer je bil tajnik kupčijske in trgovinske zbornice in predsednik »Matice Slovenske", ktero so bili zlasti po njegovem prizadevanju ustanovili leta 1863., ter je deloval kot deželni in državni poslanec. Umrl je 1. 1870. v Rodaunu blizu Dunaja, a pokopan je v rakvi družine Tomanove v Kamni gorici.
Toman je začel že 1. 1847. zlagati pesni. Prva pesen njegova, ki je prišla v Novicah na svetlo, opeva ,prostost" (Sužen biti je strašno!) in znači takorekoč vso Tomanovo poezijo. Toman je pesnik svoje dobe, leta 1848., ko se je vse gibalo in vpilo po »svobodi". Njegove pesni so polne domoljubnega ognja in so za iste dobe ogrevale srca Slovencem. Svoje domoljubne pesni je zbral in izdal 1. 1849. v Ljubljani pod naslovom: »Glasi domorodni". Nektere Tomanove pesni so se po milih napevih zelo priljubile in se še dandanes pojo. Toman je bil v poznejših letih središče vsega slovenskega življenja in duševnega gibanja ter voditelj naroda svojega.
75.	Peter Hicinger. 1) Glej opombo štev. 66. 1.
2)	Listina, v kteri daruje Tasilo II. posestva novoustanovljenemu samostanu ,Kremsmiinstru", je za nas tem bolj zanimiva, ker nahajamo v njej najstarejše poznamenovanje slovenskega župana. Ne daleč od mesta »Steierja" na Gornje-avstrijskem je daroval Tasilo kremsmunsterskemu samostanu med drugim tudi ,decaniam (= territorium) Sclavorum cum opere fiscali seu tri-buto iusto, quod nobis antea persolvi consueverant, hos omnes praedictos Sclavos, quos sub illos actores (= Vogt) sunt, qui vocantur Taliub et Sparuna, quos infra terminum manent, que coniuravit ille iopan (= župan), qui vocatur Physso", in potem: „totum et integrum ad eum tradimus locum et triginta Sclavos ad Todicha cum opere fiscali seu tributo iusto".
Sicer pa nahajamo še le v 10. stoletju pri pisatelju Konstantinu Porfiro-genetu nekaj podatkov o županih, ktere je zasledil pri Hrvatih. O njih poroča tako-le: »Principes vero hae gentes nori habent, praeter zupanos senes quem ad-modum etiam reliqui Slavorum populi", t. j. poglavarjev pa nimajo ta ljudstva, razun starih županov, kakor tudi drugi narodi slovanski.
3)	Hicinger se naslanja v svoji razpravi na istodobne znanstvene preiskave nemških učenjakov in na Kopitarjevo knjigo »Glagolita Clozianus" (1836). V zadnjih tridesetih letih se je sicer marsikaj bolj natanko določilo na tem polju, toda glavni podatki so bili že tedaj dognani. S Hicingerjevo razpravo primerjaj 1. in 2. ter deloma tudi še 3. sestavek v čitanki.
4)	»Zlati Vek ali Spominica na čast ss. Hermagoru in Fortunatu, sv. Nikolaju in ss. Cirilu in Metodu". Založili in na svetlo dali dr. A. Čebašek, L. Jeran, A. Lesar, J. Marn in dr. L. Vončina. V Ljubljani, 1863. — Tako se glasi naslov knjige, s'ktero so Slovenci proslavili tisočletnico slovanskih blagovestni-kov sv. Cirila in Metoda, 18001etni god sv. Mohorja in Fortunata, ki sta razširjala v prvem veku po Kristu kristjansko vero med Slovenci, in štiristolet-nico sv. Nikolaja, pod čegar varstvom je bila ustanovljena škofija ljubljanska.
76.	*) France Svetličič zavzema jako važno mesto v krogu „Novičinih" pesnikov. Rojen v Spodnji Idriji 1. 1814., dovršil je latinske in bogoslovne nauke v Ljubljani, kjer ga je učil Metelko slovenščine. Služil je za kaplana in župnika po raznih krajih na Kranjskem, od 1. 1878. pa bival v pokoju na Razdrtem in potem v Ljubljani, kjer je umrl 1. 1881. Svoje pesni je začel priob-čevati 1. 1846. v Novicah in od tedaj je pesnikoval do svoje smrti, kajti zadnjo pesen: »Slovenski junak" je zložil 1. 1880.
Svetličičeve pesni smemo imenovati prave bisere v slovenskem slovstvu, in Novice kakor Slovenski Glasnik so se ponašali z njegovimi proizvodi; Bleivveis sam je stavil Svetličiča v prvo vrsto slovenskih pesnikov zaradi pesniškega zapo-padka in vnanje oblike njegovih proizvodov. In res, jezik Svetličičev je lep in čist, oblika pa kaže veliko spretnost pesnikovo. V svojih pesnih se čestokrat ozira na domačo zgodovino slovensko, na domače kraje in domače življenje, v obliki in jeziku pa srečno posnema narodne pesni; zatorej so se njega pesni omilile njegovim vrstnikom in bodo ohranile stalno vrednost v našem slovstvu.
78. *) France Levstik se je porodil v Velikih Laščah na Dolenjskem 1.1831., dovršil latinske šole na gimnaziji ljubljanski ter stopil potem v nemški red v Olomucu, kterega pa je moral kmalu zapustiti vsled svojih ,pesnij", ktere je izdal v Ljubljani leta 1854. Brez vsakih gmotnih pripomočkov ni mogel na-
daljevati vseučiliščnih naukov ter je služil za domačega učitelja in odgojitelja pri grofu. Pace-tu na Turnu in pri Miroslavu Vilharju (znanem slovenskem pesniku) v Senožečah in na Kalcu. Bivajoč na deželi in občujoč s priprostim našim narodom, opazoval je vestno in bistro njegovo govorico, in povrh se še neumorno učeč staroslovenščine in drugih slovanskih jezikov, dobil je slovenščino tako v oblast, da mu ni bilo v tem vrstnika med Slovenci.
Nekaj časa je bil Levstik tajnik slovenske čitalnice v Trstu in potem .Matice Slovenske* v Ljubljani, kjer je tudi urejeval slovensko - nemški del Wolfovega slovarja. Preselivši se na Dunaj, izdajal je ondi nekaj časa 1. 1870. šaljivi list ,Pavlihos kterim si je pa zaradi svojega neustrašenega bičanja domačih razmer nakopal mnogo sovražnikov. L. 1872. se mu je še le posrečilo, da je dobil stalno službo kot skriptor na c. kr. licejski knjižnici v Ljubljani, kjer je umrl dne 16. listopada leta 1887.
Levstik je znamenita prikazen v slovenskem slovstvu. Kot pesnik stoji na vrhuncu oblikovne dovršenosti, v prozi je pokazal, kako se naj piše lepa slovenščina, kot kritik je razkazoval napake slovenskega pisanja in kot jezikoslovec je skušal določiti in utrditi pisavo slovenskega jezika. Prvo zbirko svojih pesnij je izdal 1. 1854., pozneje pa je objavljal svoje pesniške proizvode v raznih glasilih, tako v „iSlovenskem Glasniku.", v „Mladiki", zbirki pesnij in povestij, ktero sta izdala 1. 1866. Josip Jurčič in Josip Stritar na Dunaju; nadalje v Stritarjevem ,Zvonu", v svojem šaljivem listu „Pavlihi" in v „ Vrtcu", listu za mladino. Bivajoč v Olomucu, bavil se je s staročeškimi spomeniki in kot plod teh svojih naukov je izdal izvrsten prevod kraljedvorskega in zelenogorskega rokopisa (1. 1856).
Izvrstnega prozaičnega pisatelja in poznavatelja slovenskega jezika se je pokazal Levstik leta 1858. V Novicah je začel isto leto pisati o „napakah slovenskega pisanja" ter v obširnih razpravah dokazoval, kakšnih hib se morajo najbolj varovati slovenski pisatelji. Pa to še ni bilo dovolj; kdor hoče druge učiti, mora tudi sam pokazati, da kaj zna. In to je storil Levstik. Zastavil je svoje pero in spisal jsovest o „ Martinu Krpanu* v tako domačem duhu in ljubi slovenščini, da še Slovenci do iste dobe niso imeli tako vrlega prozaičnega spisa. Jednake vrednosti je nadalje njegovo „ Popotovanje iz Litije do Čateža", kjer nam kaže pisatelj v jedernatem, domačem jeziku, kako se naj pišejo potopisi. Tako je Levstik s svojimi kritikami in prozaičnimi spisi dal našemu jeziku nov pravec in povzdignil slovensko prozo na višjo stopinjo. Z letom 1858. se začenja torej nova doba v naši prozi. Odslej so pisatelji vseskoz bolj gledali na lepo, čisto slovenščino ter začeli pisati in razpravljati o pravilnosti slovenske pisave. „ Slovenski Glasnik" pod uredništvom Antona Janežiča je bilo sedaj glavno glasilo našim leposlovnim pisateljem; tu so se vadili in učili ter vzajemno navduševali za slovstveni prospeh.
Naselivši se v Ljubljani, oklenil se je Levstik „ Vrtca", lista za mladino; v njem je objavljal svoje krasne „otročje pesni", povedal čestokrat kako mično basen, pravljico ali povest, in naposled je začel prevajati zgodovinske črtice iz staroruskega letopisca Nestorja (1066—1116) in tako seznanjal Slovence s staro slovansko zgodovino (glej opombo 47. 1.).
Do te različne pisateljske spretnosti pa je došel Levstik po dolgotrajnih jezikoslovnih naukih. Zraven pesnikovanja se je bavil najbolj s slovanskim jezikoznanstvom, in plod teh težavnih študij so mnogobrojne jezikoslovne raz-
prave v raznih listih slovenskih. O slovenskem jeziku je izdal celo slovnico: „ Die slovenische Sprache nach ihren Bedetheilen" (1866). Levstikova roka pa se kaže tudi še v proizvodih drugih pisateljev, na pr. v Vilhnrjevih pesnih (1860), v Cegnarjevem prevodu Schillerjevega , Valenštajna" (1866), v Jurčičevem „ Tugomeru" (1876), žaloigri v petih dejanjih, in v „ Potni torbi" Franca Erjavca v Letopisih Matice Slovenske. V prvih treh delih je likal in pilil jezik, v „ Potni torbi" pa razlagal in tolmačil po Erjavcu nabrane, maloznane besede slovenske.
2)	Levstik imenuje preporoditelja srbske književnosti kratko le z imenom Vuk namesto: „Vuk Štefanovič Karadžič". Rojen leta 1787. v Tršiču ob Drini iz hercegovske rodbine, začel je pisati Vuk v čisti srbščini brez primesi cerkveno-slovanskega jezika in tako ustanovil novo srbsko slovstvo. Njegova glavna zasluga pa je, da je zbral ogromno srbsko narodno blago, pesni in pripovedke, in tako odkril zaklad srbskega narodnega pesništva drugim narodom. Izdajati je začel leta 1814. .Narodne srbske pesni", ki obsegajo petero knjig; razun tega je izdal: 2ivot i običaji naroda srpskoga; Srpske narodne pjesme iz Hercegovine (ženske); Srpske narodne poslovice; Srpske narodne pripovijetke; Srpski rječnik. Na Dunaju živeč, občeval je mnogo z našim znamenitim jezikoslovcem Jernejem Kopitarjem, kteri je zelo vplival nanj in ga vsestranski podpiral pri njegovem delovanju, zlasti pri sestavljanju srbskega rečnika. Umrl je leta 1864. na Dunaju.
3)	Glej opombo predstoječo.
4)	Emil Koritko je bil Poljak (r. 1813 v Lvovu), ki je živel od 1. 1837. iz političnih vzrokov internovan v Ljubljani (f 1839). Marljivo je nabiral slovenske narodne pesni med ljudstvom in tudi druge rodoljube slovenske je izpodbujal, da so mu pošiljali nabrano gradivo. Njegova zbirka je prišla še le po smrti njegovi na svetlo pod naslovom: „Slovenske pesni kranjskega naroda", I—V. od 1. 1839 —1844. Uredila sta jih Miha Kastelec, izdajatelj Čbelice, in Jurij Kosmač (1799—1872), skriptor na licejski knjižnici v Ljubljani.
5)	Knjigi je naslov: „ Dušna Paša za kristjane, kteri žele v' duhu in resnici Boga moliti." Spisal Friderik Baraga, kaplan v Metliki. V Ljubljani. 1830. 8°, str. 503 (prva izdaja v 2000 izvodih); drugi natis 1831 v 3500 izvodih. Ta molitvenik je bil posebno priljubljen in je prišel 1. 1845. v četrtem, 1. 1869. pa že v sedmem ponatisu na svetlo. Znamenit pa je te in drugih nabožnih knjig pisatelj Friderik Baraga (1797—1868) tudi zaradi tega, ker je šel 1. 1830. v Ameriko in postal ondi .prvi kranjski apostolski misijonar in škof" med Indijani. Njegovo življenje in delovanje je popisal dr. Leon Vončina v knjižici .Družbe sv. Mohorja" 1. 1869.
6)	Svetin je junak v Ciglerjevi povesti: „Sreča v nesreči". Glej spredi štev. 54. na str. 204. in štev. 58. b.
79. *) Simon Jenko, rojen v Mavčičah na Sorskem polju na Gorenjskem leta 1835., dovršil je šest latinskih šol v Novem mestu, sedmi in osmi razred pa v Ljubljani. Leta 1856. je bil bogoslovec v Celovcu, pozneje pa se je učil modroslovja in pravoslovja na Dunaju, in ondi je brez vsaktere gmotne podpore preživel tiste žalostne čase, ki so vtisnili tožni značaj večini njegovih pesnij. Po dovršenih naukih je stopil v službo pri notarju v Kranju, od 1. 1866. pa je bil odvetniški koncipijent, sprva v Kamniku, pozneje v Kranju, kjer je rano sklenil svoje tožno življenje 1. 1869. in je pokopan zraven pesnika Prešerna.
Jenko je že kot dijak zlagal pesni (na pr. Pobratimija, Jadransko morje) in takoj pokazal svoj veliki pesniški dar. Zaslovel pa je po svoji navdušeni pesni: „Naprej" (v Slov. Glasniku 1860), kteri je zložil Davorin Jenko napev 1. 1861., in ki se zdaj glasi po vsem slovanskem svetu.
Prišedši 1. 1863. z Dunaja domu, zbral je svoje pesni in jim iskal založnika; končno se mu je posrečilo spraviti plode svoje muze 1. 1865. v Ljubljani na svetlo. „Pesmi' Jenkove so sicer pravi poznavatelji pesništva radostno pozdravili, vendar pa niso našle občega priznanja zaradi ljubavne vsebine in obupnega duha, ki jih tu pa tam preveva. Hvalili pa so njegove pesni zlasti zato, ker so sploh domače, lahko umevne, naravne, pa jedernate. Majhna je sicer zbirka Jenkovih pesnij, a stalna je njih vrednost v našem slovstvu. Lirsko pesništvo slovensko se je po Jenku popolnoma oživilo in zelo razširilo. Naš pesniški obzor je bil precej omejen, in naši pesniki si niso upali prekoračiti njim tesnosrčno določene meje. Levstik je bil sicer prvi poskusil to v svojih pesnih, izdanih 1. 1854., ali žalostne izkušnje njegove so slabo vplivale na naše lirske pesnike. Jenko se je osmelil in prekoračil ozki obzor naše lirike. On opeva ljubezen, prijateljstvo, slovanski svet, človeško življenje in zunanjo prirodo. Znameniti so njegovi „obrazi" ali slike iz prirode; v njih se je Jenko pokazal nedosežnega mojstra.
80.	*) Josip Jurčič se je porodil 1. 1844. na Muljavi pri Zatičini na Dolenjskem, obiskoval srednje šole v Ljubljani ter se učil pravoslovja na dunajskem vseučilišču. Po pravoslovnih naukih se je posvetil političnemu novinarstvu ter uredoval „Slovenski Narod" sprva v Mariboru, nato pa v Ljubljani, kjer je prerano umrl že v 37. letu svoje starosti (1881).
Jurčič je prvi slovenski romanopisec. Dijak še, vadil se je v pisateljevanju in spisal kot sedmošolec povest „Jurij Kozjak", ktero je izdala „Družba sv. Mohorja" 1. 1864. Po tem potu se je seznanil s tajnikom te družbe, Antonom Janežičem, kteri je takrat izdajal .Slovenski Glasnik" in .Cvetje iz domačih in tujih logov". Janežič je navduševal mladega pripovedovalca in ga tudi gmotno podpiral, ob jednem ga učeč, kako in kaj naj piše. Od sih dob je bil Jurčič .Slovenskemu Glasniku" neumoren sotrudnik, in v njem je objavil dolgo vrsto lepih povestij in pesmic. Prvi obširni slovenski roman je Jurčičev .Deseti brat", kterega je izdal Janežič v .Cvetju" 1. 1866. Ta roman je proslavil ime Jurčičevo, in z njim se začenja nova doba v pripovednem slovstvu slovenskem. .Deseti brat" se zlasti odlikuje po svojem krepkem domačem jeziku in po risanju kmet-skih značajev; nektere osebe so v tem romanu pravi tipi našega ljudstva, ki jih takoj na prvi pogled spoznaš. V Ljubljani bivajoč, osnoval je Jurčič „Slovensko knjižnico", v kteri je po največ objavljal sam svoje povesti in romane. Tudi dramatike se je lotil v poznejših letih in spisal prvo slovensko žaloigro v petih dejanjih, Tugomera, in Veroniko Deseniško.
Jurčičeve povesti so se slovenskemu občinstvu jako priljubile, ker je njih snov vzeta skoro izključno iz domačega življenja ali iz domače zgodovine. Iine-nitnejšim Jurčičevim pripovednim delom prištevamo romane: Deseti brat; Lepa Vida; Ivan Erazem Tatenbah; Cvet in sad; Doktor Zober; Rokovnjači; potem zgodovinske povesti: Jurij Kozjak, slovenski janičar; Klošterski žolnir; Hči mestnega sodnika; Sin kmetskega cesarja.
81.	') Josip Stritar je rojen 1. 1836. v Velikih Laščah na Dolenjskem, tedaj tam, kakor Levstik. Dovršivši latinske šole v Ljubljani, učil se je staro-
Krestomatija slov.	27
klasiškega jezikoslovja na dunajskem vseučilišču. Kot domači učitelj in odgo-jitelj v višjih rodbinah, potoval je po Nemškem, Francoskem, Italijanskem, Švicarskem itd. ter na tak način spoznaval tuje narode, njih šege ter družbinske in državne razmere, ob jednem pa tudi proučaval raznih narodov slovstva in jezike. Končno je stopil v državno službo in deluje sedaj kot profesor grškega in latinskega jezika na Dunaju.
Javno slovstveno delovanje Stritarjevo se začenja z letom 1866. in še traja sedaj. Kot pravi pesnik je spoznal Stritar vrednost Prešernovih poezij in sklenil pokazati prvaka slovenskih pesnikov v pravi svetlobi. Prešerna niso namreč vedno tako čislali, kakor dandanes, ampak to je še le dosegel Stritar, kteri je z Jurčičem vred izdal 1. 1866. Prešernove poezije s pesnikovim životopisom in z obširno kritično-estetično oceno vseh njegovih pesnij. Uspeh tega dela ga je iz-podbodel, da se je združil z najboljšima, tedaj še mladima slovstvenikoma, z Jurčičem in z Levstikom, ter izdal 1. 1868. ,Mladiko", t. j. zbirko pesnij in povestij. Ta knjiga je bila nova, znamenita prikazen v našem slovstvu. Tu se je oglasil zopet Levstik s svojimi pesnimi, Jurčič ie podal povest .Sosedov sin", in Stritar je stopil prvič z večjimi proizvodi na dan. Tu je objavil tudi mnogo svojih mičnih pesmic, ki so povzročile občo pozornost, zlasti ,Popotne pesmi", ki tako lahko in gladko teko, da je slast jih čitati. Na mah so našle pesni „Borisa Mirana" mnogo častilcev in čitateljev, posebno mladina je hlastno segala po pesnih in povestih njegovih. Tako si je pripravil Stritar pot za svoje poznejše delovanje. Leta 1869. je izdal novo zbirko svojih pesnij in si pridobil z njimi tako važno mesto v našem slovstvu, da je postal pesnik-voditelj na slovenskem Parnasu. Ko je prenehal „Slovenski Glasnik" leta 1868., kteri je bil deset let sredotočje slovenskega leposlovja, stvaril je Stritar na Dunaju novo leposlovno glasilo: „Zvon" in združil vse novejše pisateljske moči okoli njega. Leta 1870. je krenila naša proza z „Zvonom" na novo pot in storila velik korak v svojem razvitku. Stritar je zbral vse svoje moči in neumorno deloval. Skoro polovico lista je pisal sam in povrh še list uredoval in gladil pisavo svojih sotrudnikov. Tu je objavljal pesni, dramatske slike, šaljivo- in lepoznansko-ukovite spise in roman „Zorin". Videč, kako malo so poučeni mlajši pesniki o pesniški obliki in tehniki sploh, začel je v „literarnih pogovorih" podajati raznih naukov, ocen in navodil o pesništvu in njega obliki ter si tako vzgojil lep pesniški naraščaj. Spisi v „Zvonu" so se odlikovali po lepem, gladkem, nežnem in lahkoumevnem jeziku, a vsebina njegova je bila zgolj namenjena slovenskemu razumništvu in se je zlasti prikupila mlajšemu svetu. Novo življenje in mlad duh je zavladal v našem slovstvu, toda takozvano „svetožalje" je našlo odpor pri starejših in treznejših pisateljih. Nastala je slovstvena borba, „Zvon" je prenehal, a Stritar je poslal med svet svoje mojsterske, toda hudo ostre, zabavljive „dunajske sonete" (47).
Sčasoma so se pomirili duhovi, in Stritar je nadaljeval svoje lepo začeto delo, izdajajoč zopet „Zvon" od 1. 1876. do 1880. na Dunaju. V šesterih Zvonovih" letnikih nam je podal svoje najznamenitejše proizvode; z njimi je vzgojil nov pisateljski rod (med njimi zavzemata prvo mesto pesnika Simon Gregorčič in Anton Aškerc) in odprl slovenskim povestim pot v olikano, gosposko družbo. Stritar je izdal zbrane svoje spise v peterih knjigah. Po tej izdaji („Poezije" 1. 1887.) so ponatisnjeni tudi pesniški vzgledi v čitanki. Med povestmi in romani so najznamenitejši: Zorin, Gospod Mirodolski, Rosana, Sodnikovi.
82.	*) Simon Gregorčič se je narodil 1. 1844. na Vršnem, v gorski vasici pod goro Krnom na levem bregu reke Soče na Primorskem. Latinske šole in bogoslovne nauke je izvršil v Gorici ter bil leta 1867. posvečen v duhovnika. Kot pesnik se je oglasil v prvem letniku Stritarjevega „Zvona" 1. 1870. Stritar je s svojimi krasnoslovnimi razpravami o pesništvu zelo vplival na mladega pesnika Gregorčiča, kteri se sam rad imenuje „Stritarjevega učenca". Svoje krasne lirske pesni je objavljal v „Zvonu" pod črko X, in te so vzbujale veliko občudovanje in zanimanje za neznanega pesnika. Še le leta 1882. je stopil Gregorčič s pravim imenom na dan, izdavši prvo zbirko svojih „poezij" (druga izdaja 1. 1885.). Drugi zvezek Gregorčičevih ,,poezij" je prišel na svetlo 1. 1888. Glavna snov Gregorčičevim pesnim je takozvana „razmišljujoča" poezija.
83.	*) Anton Aškerc je rojen leta 1856. v vasi Globoko tik Rimskih Toplic (ROmerbad) v župniji sv. Marjete. Obiskoval je latinske šole v Celju, bogoslovja pa se učil v Mariboru, kjer je bil 1. 1881. posvečen v duhovnika. Prvo svojo pesen: „Trije potniki" je priobčil 1. 1880. v Stritarjevem „Zvonu". Prvi proizvodi so bili sicer lirski, a kmalu je krenil na polje epskega pesništva in zlagal od 1. 1882. naprej osobito balade in romance, skrivajoč se skoro deset let pod pesniškim imenom staroslovenskega „Gorazda". Aškerc je razširil obzorje slovenskega pesništva, zlasti potovanje po raznih slovanskih in drugih deželah mu je rodilo marsiktero novo pesniško osnovo. Svoje „balade in romance" je Aškerc zbral in izdal v Ljubljani 1. 1890.