Leto VIL Ljubljana, za september 1912. Št. 17. GLASILO „KMETSKE ŽUPANSKE ZVEZE'. IZDAJATELJ IN LASTNIK: ,,KMETSKA ŽUPANSKA ZVEZA". Izhaia dvakrat na mesec, ter stane celoletno 6 kron, polletno pa 3 krone. Dopise je pošiljati uredništvu »Občinske Uprave« v Ljubljani. — Rokopisi se ne vračajo. Odgovorni urednik: Dr. Vladislav Pegan. Posamezna številka 30 vinarjev. Naročnino in oglase sprejema upravnistvo »Občinske Uprave« v Ljubljani. Cena oglasom je za dvostopno petitno vrsto 20 vinarjev, večkratno inseriranje po dogovoru. Namen mrliškega ogledovanja in tostvarna navodila. (Ponatis iz »Samouprave«. Gor.) Pred kratkim so objavili časopisi pretresljivo vest o dozdevni mrtvi deklici. Zgodilo se je takole: Sedemnajstletna hči kmetovalca Ivana Boros iz neki vasi na Ogrskem, ki je bila že dalje časa bolna, je padla v agonijo. Mislili so, da je mrtva. Mrliški oglednik je istotako zatrdil, da je deklica umrla, nakar so vse pripravili za pogreb. Ko so hoteli duhovniki začeti z blagoslavljanjem, se je deklica naenkrat zbudila in se dvignila v rakvi. Pogrebci so zbežali. Deklico so prenesli v posteljo. Ako bi se deklica le pol ure pozneje zbudila, bi jo bili živo pokopali in bi še-le potem v grobu umrla strašne smrti. Ta slučaj, ki ni osamljen, priča, s kako veliko odgovornostjo je spcjena služba mrliškega oglednika, zanj samega in pa za njegove bližnje. Zdi se nam torej primerno priobčiti nekaj vrstic o namenu mrliškega ogledovanja in o to-stvarnih navodilih, to pa tembolj, ker spada mrliško ogledovanje po državnem zakonu z dne 30. aprila 1870. v prenešeni delokrog avtonomnih občin. Ogledovanje mrličev spada v zdravstveno - policijskem oziru med najvažnejša opravila, kajti od pravilnega, skrbnega in vestnega izvrševanja te dolžnosti so odvisni tako resni interesi posameznika in vseh občanov, da mora biti sveta dolžnost oseb, ki jim je poverjena, zlasti na deželi, služba mrliških ogledovalcev, da se temeljito na-uče tozadevnih predpisov in da te poslednje kar najnatančnejše izvršujejo. Pri tem je treba razmotrivati v smislu nanj estništvenega razglasa* z dne 26. julija 1895. št. 7864. zlasti to le: a) kak namen ima mrliško ogledovanje in b) kateri predpisi veljajo za mrliškega oglednika in kako se mora vesti, da doseže ta namen. A. Glavni namen mrliškega ogledovanja je trojen: 1. Da se določi ali je oseba res mrtva; 2. da se dožene, ali nI vzrou smrti zločinsko dejanje in ali se ni ničesar zanemarilo ali opustilo, kar bi bilo življenju nevarno; 3. da se takoj objavijo kužne in takšne bolezni, glede katerih je treba posebnih odredb. K točki 1. — Prvi namen, t. j. da se dožene dejanska ali navidezna smrt, se mora zasledovati z vso možno gotovostjo in z največjo vestnostjo, da ne bo ogledovanec izpostavljen grozni usodi, da bi moral biti pokopan živ. Gotovo spričevalo, da je res nastopila smrt, je trohnenje. Drugi gotovi znaki smrti so: zmeh-čanje zrenic in motenje roženice, poseben mrtvaški duh, zelenkaste, neprijetno barvane, razstegnjene pege, ki se najpoprej prikažejo na trebuhu, potem na drugih delih telesa, napenjanje trebuha in drugih telesnih delov, povzročeno po plinih troh-nine, popuščanje gornje kože in nastajanje mehurčkov napolnjenih z neprijetno barvano tekočino, iztekanje smrdljive, neprijetno barvane tekočine iz ust in nosa. Tu opažamo, da če je truplo mrzlo, mrtvaško bledo, otrpnelo, dalje, če žila več ne bije, če do-tično bitje ne diha več (kakor se opaža pri otrp-nelih ljndeh\ če ima steklene oči, modre nohte * Za Primorsko. itd. niso zanesljivi znaki, da, pod njimi se lahko skriva dozdevna smrt. Dokler se torej ne pojavijo znaki trohnenja (mrliške pege in pomodritev spodnjega dela telesa), se mora računati s tem, da je mogoča navidezna smrt. K točki 2. — Drugi važni namen mrliškega ogledovanja je ta, da se dožene, ali se ni izvršil umor, ali kako drugo kaznjivo dejanje, ki se nanaša na umrlega, oziroma, ali se ni kaj opustilo, kar je kaznjivo. Mrliški oglednik mora torej v tem pogledu z ozirom na kaznjivo dejanje dognati: a) ali so na mrliču vidne poškodbe, kakor n. pr. rane, zmečkanine, krvne podplutbe, zlomnjene kosti, ali drugi drugače nenavadni znaki, ki bi se na njih podlagi moglo sklepati, da je bila na mrliču za časa življenja izvršena sila; b) ali se ni umrlemu za časa življenja dalo zdravilo ali snov, ki bi sama na sebi (če dana v gotovi količini) smrtno učinkovala na človeško truplo, to se pravi, ali ne bi bil umrli zastrupljen; c) ali niso zdravile umrlega za časa njegove zadnje bolezni osebe, ki nimajo potrebnega znanja o potrebnem zdravniškem oskrbovanju; ali ni ogledovani mrtvec umrl vsled tega, ker so ga zdravili mazači, in pri neomoženih ženskah, ali se ni splavil telesni plod. Z ozirom na kaznivo opustitev mora dognati : d) ali se je pri umrlem za časa njegove zadnje bolezni nalašč kratila zdravniška pomoč ali primerna bolniška oskrba; e) ali se mu niso odtegnile potrebne življen-ske potrebščine, kakor n. pr. jed in pijača, in pa tudi stanovanje in hrana ; /) pri novorojenčkih, ali so prišli ob življenje radi tega, ker jim je manjkala potrebna pomoč vsled zatajitve poroda, in pri nedoraslih, radi tega, ker jim je manjkalo potrebnega nadzorstva; g) ali so dani znaki, ki dajo sklepati na samo-umor. K točki 3. — Ugotovitev kužnih bolezni. Kužne bolezni se razširjajo nenavadno hitro na vse strani in so tudi, ako se število bolnikov pomnoži, vedno hujše in nevarnejše. Take slučaje mora mrliški oglednik nemudoma naznaniti županu, ki mora z vsemi postavnimi sredstvi takoj poskusiti, da prepreči na-daljno razširjenje kužnih bolezni in naznaniti slučaj političnemu oblastvu. B. Zahteve pravilnega mrliškega ogleda so sledeče: 1. Čim se naznani mrliškemu ogledniku smrt, mora priti na lice mesta, kjer leži mrtvec, da ga pregleda. Strogo naj se drži tega, da se mora ogled izvršiti praviloma vedno na kraju smrti, kajti mrliški oglednik more često priti z nemotenim izpraševanjem družinskih udov na sled kaznjivemu dejanju; na mestu, kjer je dotičnik umrl, se najprej najdejo sledovi, n. pr. sledovi krvi, sledovi vloma, ostanki zdravil itd. Le izjemoma se sme v posebnih slučajih, kjer je n. pr. dohod na kraj smrti izredno otežkočen, ali se mora mrlič iz zdravstvenih ozirov takoj prenesti v mrtvašnico ali na drug v to določen prostor, kjer se naj izvrši ogled; vendar pa se mora ta okoliščina navesti v oglednem zapisniku. Brez izjeme pa je prepovedano pregledati mrliča le površno po snetku rakvinega pokrova. 2. Mrliče mora vedno ogledovati v to določeni mrliški oglednik osebno in torej ne sme odrediti druge osebe, ali pa celo izpolniti zapisnik, ne da bi si bil mrliča ogledal. Ako pa je oglednik zadržan (vsled bolezni itd.), mora občinski predstojnik preskrbeti za namestnika in to takoj naznaniti politični oblasti. 3. Pri ogledovanju mrliča se mora oglednik prepričati najprej o tem, ali je ogledovanec res mrtev, t. j. ali so znaki trohnenja vidni. Ako teh ni in je razun tega nastopila domnevana smrt v okoliščinah, v katerih se na lažje pojavi navidezna smrt, n. pr. pri naduhi, kapi, dušljivem kašlju, krčih, zdrevenju života, božjasti, ali pa vsled tega, ker je dotičnik doživel velik strah, jezo, preveliko veselje, dalje, ako se je dozdevno zadušil v vodi, ali v prostorih, napolnjenih s plinom, oziroma ako ga je zadela strela, se je obesil ali se je našel zmrznjen — mora biti mrliški oglednik zelo natančen in previden. Ako se mu le zdi, daje smrt navidezna, mora vse mogoče poskusiti, da dozdevnega mrtveca zopet oživi ali pod svojo odgovornostjo poskrbeti za takojšno pomoč, pri čemur more eventualno zahtevati sodelovanja občinskega predstojnika. Dokler ne pride zdravnik, se mora spraviti oseba, ki se o njej zdi, da ni mrtva, na prostor, kjer je čist, zmerno gorak zrak; truplo naj leži vznak v vodoravni legi z nekoliko dvignjeno glavo in dvignjenimi prsmi; za nadaljne poskuse oživ-ljenja skrbi nemudoma poklicani zdravnik. 0 osebnem (pridobninskem) davku. Ali se more vsled neresničnosti ali zamolčanja v napovedih inprošnjah glede direktnih osebnih davkov, ki jih morajo podati davčni zavezanci glasom §§ 67. in 68. zakona z dne 25. oktobra 1896., drž. z.ak. št. 220 utemeljiti pregrešek davčne prikrajšbe v zmislu § 239. citiranega zakona? (Po listu »Osterreichische Zeitschrift fiir Ver-waltung« 1. 1910.) Za pravico države prisojati kazni radi proti-postavnega ravnanja davčnih za /ezancev oziroma njihovih pooblaščencev postavno fiksiranje stalno opisanega dejanskega stanja ni ravno pogoj. S postavno tehničnega stališča bi ne bilo nič ugovarjati proti temu, če bi postavodajalec določil splošno kazensko sankcijo nekako sledeče: Vsako protipostavno postopanje davčnega zavezanca se kaznuje z globo do ... K. Tukaj bi bila stvar razsojujoče oblasti odločiti, ali je ravnanje oziroma opustilev protipostavna, naperjena proti določbam zakona in ali je storilec ravnal protipostavno ali ne, in njena naloga bi bila določiti temu protipostavnemu ravnanju primerno kazen. Da bi bila taka splošna kazenska sankcija, akoravno bi kazenskemu in varstvenemu pravu najbolj odgovarjala, za gotovost in enakomernost razsodbe dvomljiva in celo naravnost nevarna, je očividno. Zaradi tega se v modernih postavah zakonodajalec praviloma ne zadovolji s tako splošno kazensko sankcijo, temveč opiše ravnanje storilca in dejanje samo tako, kakor mora biti, da je kaznjivo. Kakor pa kaže vsak kazenski zakon s stalno opisanimi dejanskimi položaji, ni označeno kot kaznivo vse, kar bi bilo vredno kazni in kar bi bilo mogoče tudi kaznivo. Izmed velikega obsega krivice in protipo-stavnega ravnanja si postavodajalec izbere ona dejanja in opustitve, ki se mu dozdevajo kot najbolj potrebne varstva, obda jih, rekel bi, s trdnim okopom zažuganja kazni. Za protipostavno postopanje, ki se zdi po-stavodajalcu manjše važnosti, ta ne določa varstvenega prava in na to protipostavno postopanje tudi ne reagira z zažuganjem in prisojanjem kazni. Določila davčnega zakona nikakor niso prešla tako, rekel bi, v kri in meso prebivalstva, kakor ona splošnega kazenskega zakona. Kolika množina in kompliciranost določil! In kolika množina kazni pri vsakem protipostavnem postopanju! Predmet davčnega kazenskega zakona more tvoriti samo davčni interes, kar je med navedbo zavezanca in med resničnostjo. Tako tudi § 239. izrečno povdarja, da tvori sporno vprašanja edinole postavni davčni znesek. Gotovo je, da je davčnemu flskusu mnogo ležeče na tem, — da se obdačenje izvrši enakomerno in pravilno, — in zato je čisto jasno, da davčna uprava ne more izvršiti ali vsaj ne vedno izvršiti priredbe davkov enostavno po svojih organih in da je pri tem v veliki meri navezana na sodelovanje davčnih zavezancev. Tu se bo pač pogos^oma dogodilo, da dobi davčna uprava ravno šele iz napovedb davčnega zavezanca pravo podobo za obdačenje, katero se ima izvršiti. V takih slučajih je davčnim organom stvar popolnoma nepoznata. Samo po sebi je umevno, da utegne to neznanje zapeljati nepoštenega davkoplačevalca k napačnim in nepopolnim napovedbam, sploh do nepravilnega ravnanja. Prigodi se pa tudi slučaj, da so davčnim organom znane v poštev prihajajoče premoženjske, dohodninske, obratne in enake razmere, da pa zavezanec misli, da jih ne poznajo. Tudi to subjektivno mnenje utegne zapeljati k dejanjem in opustitvam, ki se ne strinjajo z resnico. Končno je davčni zavezanec pač tisti, ki lahko bistveno upliva na uspeh ustanovitve davčnega predpisa in zavest možnosti tega upliva zopet zapelje k nezakonitim dejanjem in opustitvam. Ravno ti momenti so vzrok, motivi v širšem zmislu, kateri, iz egoističnih domnevanj izvirajoč, dovedejo nepoštenega davčnega zavezanca do tega, da poda dejstvom neodgovarjajoče napovedbe ali da zakrivi opustitve. Potreba pozitivnega postopanja od strani davčnega zavezanca v svrho realizacije onih poglavitnih principov davčne uprave (pravilnosti in splošnosti obdačevanja), tisto z egoizmom motivirano pričakovanje, da si organi davčne uprave, ne da bi davčni zavezanec sam v to pripomogel, ne morejo sami pridobiti pravega prepričanja o za obdačenje merodajnih razmerah in da nepravilno ravnanje ali opuščanje ne bo prišlo na dan, je glavni nagib za nepošteno ravnanje; iz teh momentov izvirajoči nagib k prestopkom in njih pogosti pojav so vzrok kazenskopravne remedure. Namen določitve kazni je, da se prepreči pogostost takih prestopkov, in se ta namen znači največ kot prevencija nasproti splošnosti. Ravno zaraditega je pa treba preprečitve takih slučajev potom zažuganja in prisojanja kazni. Je sicer na etiških načelih sloneča upravno-politična zahteva, da dajejo davčni zakoni kolikor mogoče malo nagiba k zvijačnosti. Ker pa ta zahteva v praksi iz navedenih vzrokov ni popolnoma izvršljiva, mora zadoščati, da se uveljavi tam, kjer je ravno izpeljiva. Tam, kjer oni nagib lahko postane iluzoričen vsled pozitivnih norm, kjer so prestopki samo izjemnega značaja, tam po navadi država tudi nima nobenega posebnega specifičnega interesa na tem, da bi nastopila kazenskopravno pot. Taki slučaji se potem, akoravno obsegajo protizakonito in dolžnosti nasprotujoče ravnanje in so krivični, po navadi od postavodajalca ne bodo določili kot kaznjivi. Dvema različno dimenzijoniranima koncentričnima krogoma podobna je torej krivica nasproti protizakonitemu in dolžnosti nasprotujočemu ravnanju, katero poslednje je nekaka manjša geometrična podoba. S tem pa nočemo reči, da je nemogoče opre-titi vsako protizakonito in dolžnosti nasprotno ravnanje davčnega zavezanca s kaznijo. Vsaj določajo zakoni nemških zveznih držav na več mestih kazni za vse prestopke specijelnega davčnega zakona. Opozarjati hočemo tu samo na drugi odstavek člena 24 badenskega dohodninskega zakona, kateri določa redovno kazen do 500 mark za slučaj, če davčni zavezanec ravna zoper s tem zakonom mu naložene »sieršuje«, kjer se gre poprej v zakonu za specijelni dejanski obstoj preteče škode-zaveznosti, ali če jih noče izpolniti ali če pri tem napravi neistinite napovedbe. Če pa določa zakon kakor avstrijski od 25. oktobra 1896, stalno opisane abstraktne dejanske čine, če torej hoče izrek krivde udejstven videti samo glede in concreto obstoječih, z onim abstraktnim dejanskim položajem kongruentne dejanske čine, potem se je vprašati, ali je in concreto subsumirati ravnanje storilca pod onim dejanskim položajem. Ostanimo pri oni geometrični nazorni obliki in obrazložimo potem položaj izhajajoč od dejanskega stanja § 239. Večji krog pomenja neprave napovedbe in zamolčanja sploh, manjše pojave omenjene vrste, katerih kakovost in kolikost tvori dejanski stan § 239. osebno dohodn. zak. V kolobarju se potem nahajajo napačne napovedbe in zamolčanja, katerih ni več subsumirati dejanskemu činu § 239. Mislimo si sedaj še neki centripetalen nara-stek podobnosti med dejanskim položajem v kolobarju in onim v ploščini znotranjega kroga, potem se pokaže, da so ravnanja ob meji notranjega kroga najbolj podobna onim v ploščini notranjega kroga. če teh mej ostro ne začrtamo, je mogoče za-mešanje meja, s čemer postane potem pravna presoja specijelnega slučaja lahko nemogoča, kar utegne vspričo okolnosti, da je rešitev vprašanja o možnosti subsumiranja omenjenih napovedb ne samo teoretične, temveč kakor se bo pozneje pokazalo, tudi velike praktične vrednosti, imeti slabe posledice za davkoplačevalca in za državo. Vsled tega je potrebno, spustiti se v analitično obravnavo dejanskega čina § 239. in zgoraj omenjenih specijelnih slučajev. Ker sta si slučaja, katera je razpravljati, kakor bomo videli pozneje, glede nemožnosti subsumiranja pod dejanski čin § 239. v gotovem oziru podobna, hočem izhajati od slučaja, katerega ima zakon pred očmi v § 67. pod 1., namreč od »odpovedi obrta.« Vprašanje, katero treba rešiti, se torej glasi: Zamore-li napačna napovedba — o zamolčitvi tu pač ne more biti govora — z odpovedjo obrti provzročiti dejanski čin § 239. ali ne? Predno preidem na to specijelno vprašanje, bi naglasil, ker se pač gre za interpretacijo zakona, da se mora kot samo po sebi umevno stvar vzeti tako, da je postavodajalec sestavil zakon premišljeno, da so pri njega sestavljanju sodelovali pametni ljudje, da so le-ti nekaj pametnega nameravali in da so hoteli pri zakonu podvrženih provzročiti iste misli, ki so jih imeli pred očmi sami. Poleg tega bodi zakon poljuden; razne številne izdaje zakona niso samo strokovnjakom, temveč vsakomur dostopne, in ker se nikdo ne more opravičevati z nepoznanjem zakona, je ta dostopnost nekaj naravnega. Specijelno noben kazenski zakon, kakor dobro pravi Schoppenhauer, ni nič drugega kakor seznam nasprotnih motivov. V prvi vrsti mora torej stopiti v svoje pravo gramatiška interpretacija. Objektivni dejanski položaj po § 239., v kolikor si ga je sploh mogoče predstaviti ločeno od provzročitelja delikta, obstoji v napravljanju napačnih napovedb ali v zakrivljenju zamolčitev, katere morajo imeti tam bližje označeno lastnost in ki se pojavljajo v specijelnih in taksativno navedenih napovedbenih sredstvih. K objektivnemu dejanskemu činu po tem zakonskem mestu spada prej označeno ravnanje davčnega subjekta; to ravnanje mora imeti gotovo sposobnost in ravnanje se mota pojaviti v določenih napovedbenih sredstvih in se mora pokazati v vnanjem svetu s pravno relevanco. To so bistveni znaki objektivnega dejanskega čina po § 239. Ako manjka torej samo en dejanski čin označujoči znak, potem o tem dejanskem činu ne more biti govora. Najprej hočem vpoštevati napovedbena sred- st\a: Taka sredstva so po § 239: a.) Davčua izjava, ki jo ima oddati po tem zakonu davčni zavezanec; b.) davčna napoved; c.) izjave pri odgovorih na od pristojne strani davčnemu zavezancu ali njegovemu pooblaščencu stavljena vprašanja; d.) navedbe v utemeljitev pravnega pomočka; e.) navedbe v dosego kake davčne oprostitve. — Če razrešujemo oni problem, moramo postaviti silogizem, pri katerem tvori zakon prvi sta- vek, ona napovedbena sredstva »a« do »e*, ono vprašanje srednji stavek, in zahtevek, kaj je v predležečem pravo, končni stavek. Končni stavek se bo torej moral glasiti: Priglas o odpovedi obrta po § 67., št. 1., je eno napovedbenih sredstev, označenih pod a do e, ali pa ta ni tako napovedbeno sredstvo. V zadnjem slučaju se da sklepati samo tako-le: Ker priglas ni »sposobno sredstvo« za uči-njenje delikta, torej napačna vsebina tistega pri-glasa, ker tvori sposobno sredstvo bistven del dejanskega čina po § 239., ne more učiniti predmetnega delikta. Da se določi obseg zakonitega pojma in njega vsebina, si moramo predočiti pravno materijo, kateri služi pojem, in ker § 239, izvzemši morda tehnični izraz »davčna prikrajšba« ne vsebuje nobenih čisto kazenskopravnih pojmov, treba si je glede ostalih, na tem mestu zakona nahajajočih se pojmov v svrho rešitve gorenjega vprašanja ogledati ne samo V. poglavje osebnodohodninskega zakona, temveč tudi ostala poglavja. Ako se relevantni pojmi razun v o kazenskem pravu glede direktne osebne dohodnine raz-pravljajočem poglavju nahajajo tudi še na drugih mestih, potem pač ni zadržka, da se pojmu, obseženem v kazenskem paragrafu, ne suponira nobena druga vsebina in noben drug obseg, kakor ga ima pojem drugod v zakonu, s pridržkom, da ni dan noben poseben vzrok za domnevo, daje postavo-dajalec imel kak drug namen in da je pojmu tukaj v § 239. hotel dati drugo razlago, kakor drugod. Da priglas o odpovedi obrta, prošnja za izbris splošne pridobnine iz naslova odpovedi obrta, ni davčna napoved, je vsakomu jasno. Ne da se pa tak priglas subsumirati tudi ne pod napovedbeno sredstvo navedeno ad c, ker so take prošnje, če se oddajo protokolarično, spontanega značaja, ker oblast nima povoda staviti kako vprašanje in ker se vrh temu prošnja lahko stavi tudi pismeno v obliki vloge. (Dalje prihodnjič.) Dostavljanje poštnih pošiljatev zasebnikom. Prejeli smo sledeči dopis, ki ga objavljamo dobesedno: Slavno uredništvo »Občinska Uprava» • v Ljubljani. Na vprašanje tukajšnjega županstva v »Občinski Upravi« št. 11. 1. 1912 si usoja podati podpisani sledeče pojasnilo glede dostavljanja poštnih pošiljatev pri poštnem uradu v Godoviču: Tukajšnji pismonoša je dostavljal preje kakor dostavlja tudi sedaj vedno le po krajevnem delu občine Godovič, ne pa kakor se trdi v vprašanju v »Občinski Upravi« najdalje 3 km od pošte; — ta trditev torej ne odgovarja resnici. (V tem slučaju so tudi priče na razpolago.) Preje — do nastopa službe podpisanega v Godoviču — je bila res ukoreninjena tukaj slaba razvada, da je dobival pismonoša v roke vse poštne pošiljatve, tudi za prebivalce izven krajevnega poštnega okoliša, katere se morajo hraniti po predpisih na poštnem ' uradu in jih odnašal na svoj dom, kamor so si hodile stranke same po svoje stvari. Včasi so tudi plačevale stranke tukajšnemu pismonoši za shranjevanje poštnih pošiljatev na njegovem domu, kar jo tudi po predpisih zabranjeno, ker se take pošiljatve hranijo pri poštnem uradu brezplačno. Ker so se pri takem oddajanju pošiljatev godile nerednosti, in ker so stranke zavezane hoditi same ali pa kak znan zanesljiv človek po poštne pošiljatve na poštni urad, ne pa k pismonošu na dom, — je podpisani upeljal, da ostanejo pošiljatve bodisi pismene ali blagovne na poštnem uradu, kjer jih stranke lahko dvignejo med uradnimi urami; prav oddaljeni so pa dobivali in še dobivajo tudi izven uradnih ur svoje pošiljatve, — torej o kakem zadrževanju poštnih pošiljatev niti govora biti ne more. Za usluge seve se dobivajo razne pritožbe. Brezplačno pa tukajšnji pismonoša ni voljan dostavljati strankam, ki stanujejo raztreseni po hribih od 3/