66
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
PREPIR O NACIONALNI IN DRŽAVNOPRAVNI PRIPADNOSTI ISTRE
V REVOLUCIONARNEM LETU 1848/49
STANE GRANDA
Ob pregledovanju nekaterih zbirk dokumentov, le-
pakov in časopisja o revolucionarnem letu 1848/49 v
Ljubljani, Celovcu in Gradcu pogosto naletimo na
posamezne liste dunajskega časopisa Die Presse, ka-
tere prva številka je izšla 3. julija 1848. Pri primerja-
vah opazimo, da gre velikokrat za članke tistih šte-
vilk, ki govorijo o Istri in so ponatis iz tržaškega
nemškega časopisa Journal des oesterreichischen
Lloyds. Pred časom mi je bilo omogočeno pregledati
zelo pomanjkljiv letnik tega časopisa. Čeprav manj-
kajo nekatere številke, med drugim tudi št. 172, kjer j
je bil objavljen članek Eine Stimme aus Krain, zaradi ä
katere je ljubljansko Slovensko društvo tržaški čas- S
nik tožilo na sodišču, nekateri članki pa so sicer iz oh-
ranjenih številk izrezani, pa je na podlagi ohranjene-
ga mogoče podati vsebino prepira o nacionalni pri-
padnosti in državnopravnem položaju Istre. Podoba
te časopisne vojne, v katero so bili vključeni številni
nemški in italijanski časniki, sicer ni popolna, gotovo i
pa je primerna podlaga za kompleksnejšo raziskavo
tega vprašanja.^
Mir v Campoformiu 1797. leta je pokopal Beneško i
republiko. Habsburžani so po več stoletjih s francos- i
ko pomočjo združih v svoji državi vso Istro. 1805. le-
ta je prišla bivša Beneška Istra za nekaj let v okvir
Napoleonove tvorbe Kraljevine Italije s sedežem v '
Milanu. Ob ustanovitvi Ilirskih provinc 1809 je posta- j
la njihov sestavni del. Po odhodu Francozov je bila
Istra vključena v Kraljestvo Ilirija, ki pa je, kot je
znano, obstajalo le na papirju. Dejansko oblast je
opravljal tržaški gubernij, ki je v okviru Avstrijskega
primorja upravljal mesto Trst ter goriško in istrsko
okrožje. Sedež tega je bil v Pazinu. K njemu so spa- :
dah tudi otok Krk, Cres in Lošinj. Koper in Piran sta
postala sedeža Pazinu podrejenih okrajev. Tak
upravni razvoj je bil posledica več reform, s katerimi i
so končali šele 1825. leta. Še bolj komplicirana je bila '
finančna ureditev, saj Istra ni bila enoten carinski
prostor: en režim je veljal za obalno področje, drug
za notranjost, tretji za otoke. Za Slovence je bila
usodna nova upravna razdelitev zlasti v severni Istri,
ker je bivša pazinska grofija ali bolje stara avstrijska
Istra izgubila večstoletno upravno povezavo s Kranjs-
ko. Formalno Istra ni bila del Nemške zveze, dejan-
sko pa so k njej šteli tisti del, ki je bil stoletja pod
Habsburžani, nikoli pa beneški.^
Gospodarski položaj v pazinski okrožju je bil vse
prej kot dober. Posledice bivše razdelitve Istre med
dve državi je bilo čutiti še desetletja. Slabe so bile
prometne povezave, razvoj obrti in trgovine ni šel
vzporedno z drugimi deželami cesarstva. Zaradi na-
glega razvoja Trsta je bil občutek zaostajanja še večji.
Kmetijski pridelki, vino, soljene ribe in drugo je zara-
di številnih ovir težko prihajalo na Kranjsko in go-
spodarske komplementarnosti ni in ni bilo čutiti.'
Avstrijska oblast po propadu Ilirskih provinc ni mo-
gla uvesti fevdalizma v prejšnji obliki, čeprav je vrsto
francoskih upravnih ukrepov razveljavila. Formalno
so bili vsi enakopravni pred zakonom, dejansko pa
sta še vedno veliko pomenila bogastvo in socialni iz-
vor. Upravi, zlasti na najnižjem nivoju, so še vedno
pripadale kompetence, ki gredo v normalni meščans-
ki družbi sodstvu.
Šolstvo je zlasti v primerjavi z Ilirskimi provincami
celo nazadovalo. Koper je imel gimnazijo, Piran le
glavno šolo. 1818. leta so zaprli koprsko semenišče.
Najbližja univerza v državi je bila graška, teološki
študij pa v Gorici. 1828 je bila koprska škofija zdru-
žena s Tržaško. Glagoljaško bogoslužje je postajalo
redkost. V Šmarju so bile zadnja maše 1833. leta. Po-
manjkanje duhovnikov je bilo precejšnje. To še pose-
bej poudarjamo, ker so zaradi tega prišli v Istro mno-
gi Slovenci iz drugih dežel, ki so pomagali dvigati na-
rodno zavest zlasti v notranjosti Istre. Navedli bi lah-
Glej karto na str. 55
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989
67
ko več imen, ostanimo pa pri manj znanem Janezu
Železniicarju, deicanu v Ospu, ki si je skupaj z učite-
ljem Cesarjem veliko prizadeval za uspešno delovanje
tamkajšnje šole. Kmetijske in rokodelske Novice so
leta 1847 zapisale, da se »ljudstvo njih fželeznikarje-
vega^ kraja k prav veselimu novimu življenju zbudilo:
stari in mladi se učijo brati, ...«." Medtem ko je
oblast podpirala nemščino — koprska gimnazija je
bila do 1848. leta nemška — in imela veliko razume-
vanje za italijanščino, ni za slovenski jezik nihče
skrbel. Že po naročnikih Novic 1847 lahko vidimo za-
nimanje za kulturni razvoj večinskega dela prebivalst-
va: koprski prost, tamkajšnji katehet, duhovnik iz
Kort pri Izoli in še nek istrski duhovnik iz okolice Ko-
pra. Laikov ni med njimi.^ Nasploh se Slovenci kot
uradniki v nacionalnem pogledu niso obnesli, Istrani
o njih niso imeli dobrega mnenja.
Nacionalna sestava Istre je bila dokaj mešana. Ita-
lijani so prevladovali v mestih, med današnjimi slo-
venskimi je prednjačil Piran, zaledje in notranjost
Istre sta pripadala Slovanom. Proces poitalijančeva-
nja je bil dokaj intenziven. Kot vse kaže, ta v tem ča-
su ni bil rezultat političnega nasilja, temveč posledica
razumljivih človeških stremljenj po socialnem in kul-
turnem vzpenjanju. Italijanski nacionalizem in ire-
dentizem sta obstajala, imela navdušene privržence,
vendar je bilo oboje omejeno predvsem na ozke kro-
ge ljudi, gibanji sta imeli pretežno kulturen značaj.
Po podatkih štetja prebivalstva 1846. leta, ki ga ozna-
čujejo kot dokaj zanesljivo, je bilo v Istri od približ-
no 230.000 ljudi 32.000 Slovencev, 134.500 Hrvatov
in Srbov, Peroj je imel celo pravoslavnega duhovni-
ka, 60.000 Italijanov, 1.500 Nemcev.^
Odmev na marčno revolucijo 1848. leta na Dunaju
je bil v Istri v začetku podoben kot drugod. Ljudstvo
je veselo vzklikalo obljubljenim svoboščinam, urad-
ništvo se je treslo iz strahu pred ljudskim srdom in
pred prihodnostjo, v cerkvah so peli slovesne maše,
ki so jih obvezno zaključili s Te Deum. Prve dni ni bi-
lo čutiti narodne napetosti. Po vstaji v Benetkah
zadnje dni marca pa se je situacija začela naglo spre-
minjati. Ideja o pobratenju narodov je tonila v poza-
bo. Avstrijske kokarde, ki so sprva na zunaj spozna-
vale privržence revolucije, so pri mnogih izginile ali
pa so jih zamenjale italijanske. Teh ne bi nihče gledal
postrani, če bi pomenile zgolj Italijana, vsi pa so ve-
deli, da jih nosijo simpatizerji ideje o združitvi vseh
Italijanov v eno državo, privrženci vstajnikov v Be-
netkah in Milanu, da izražajo sovraštvo do Avstrije.
Njihovi nosilci so dokaj odkrito izražali navdušenje
nad avstrijskimi porazi v Italiji, predvsem pa skrbeli,
da so za Avstrijo slabe vesti hitro razširile.' Tisti Itali-
jani, ki so živeli v tesni gospodarski povezavi s
Trstom, v veliki večini niso vezali svoje prihodnosti
na bodočo združeno kraljevino. Bili so nacionalisti,
ne pa iredentisti. Vedeli so, da bodo v veliki Italiji pe-
riferija. Trst bo le eno izmed mnogih pristanišč. Dru-
gače pa je bilo z manj razvitimi sredinami. Med naši-
mi mesti je bil tak Piran in avstrijska oblast je za po-
miritev tamkajšnjih iredentistov začasno naselila vanj
manjšo vojaško posadko. Kmečko prebivalstvo, ki
pa je revolucijo izrazito razumelo po svoje, ki je pri-
čakovalo olajšanje, zlasti pa odpravo mnogih bremen
predvsem od cesarja, je bilo zelo dovzetno za namige,
da so tisti, ki so proti državi in cesarju, nevarni tudi
njim. Napetost med vasjo in mestom je začela naraš-
čati. Narodne garde, ki so jih tako kot drugod po mo-
narhiji ustanavljali tudi po naših mestih v Istri: pa-
zinska je štela preko 1000 ljudi, koprska, izolska in
piranska so bile precej manjše, so dobile nalogo, da v
okolici mest oprezajo za kmeti. Niso bile za dekoraci-
jo, temveč so imele konkretno funkcijo. Strah pred
tem, da bi kmetje skupinsko prišU mesta z orožjem v
roki poravnat individualne neporavnane račune, je
bil zelo velik.' Avstrijska oblast je bila sprva v pre-
cejšnjem precepu: bala se je italijanskega nacionaliz-
ma, zlasti pa iredentizma, bala se je kmečke samovo-
lje. Zaradi razpleta dogodkov v Italiji, ki so nujno
potrebovali mir v zaledju, kjer je živelo tudi italijan-
sko prebivalstvo, pa se je morala odločiti. 26. junija
je izdala poseben hrvaško-slovenski lepak, v katerem
je opozarjala Slovane na nakane italijanskega ireden-
tizma in jih pozivala k zvestobi.^ Ker so mnogi imeli
svojce na bojiščih v Furlaniji, je bil uspeh zagotov-
ljen. Ne avstrijski patriotizem, skrb za svojce in želja
po njihovi hitri vrnitvi sta jih silila v to. Pomagati
svojim je bilo tudi tisto gibalo, ki je povzročilo, da se
je število regrutov od 940 v marcu povzpelo na 1744 v
juniju.
Drugačen političen razvoj je potekal med Italijani.
Nacionalistom in iredentistom so se kmalu pridružili
še republikanci.^" Eden izmed pozornih opazovalcev
tedanje dobe je ločil med njimi v Istri tri skupine:
1. entuziastična aH nesebična. Je zelo maloštevilna in
najbolj plemenita. Uspehov avstrijske vlade ne vi-
di. Razočarana je nad skromno količino spre-
memb po revoluciji v Avstriji. Začasna vlada v
Benetkah vsak dan razglaša nove ukrepe v korist
ljudstva;
2. nekritični navdušenci, ki od priključitve Beneški
republiki pričakujejo hribe in doline;
3. tisti, ki nimajo kaj izgubiti, ki si obetajo mastnih
služb. Ti so sebični in zato najbolj nevarni.
Avtor te analize ni bil privrženec republikanizma.
Ni ga odklanjal načelno, temveč iz prepričanja, da je
zanj potrebna dolgoletna vzgoja. Upal je, da bodo ta-
ko obliko vladavine doživeli vnuki, za tedaj pa naj bi
bilo absolutno prezgodaj. Trdil je, da za republiko
nista zreli ne Nemčija, ne Italija, še manj Istra s svo-
jim večinskim slovanskim prebivalstvom. Zavedal se
je, da je tu situacija še posebej težka, ker se skoraj
pokrivata nacionalna in socialna pripadnost. Zgolj
teoretično je dopuščal možnost, da se Lombardija in
Benetke združita z republiko Italijo, grobi in primi-
tivni Istrani pa se ne bi smeli, ker bi to prineslo kata-
strofo. Za tako civilizacijsko raven je najbolj primer-
na konstitucionalna monarhija, čas aristokratskih re-
pubUk in absolutnih monarhij je minil. Repubhke
lahko nastanejo samo z revolucijo, s krvjo in nasi-
ljem, mirnega prehoda ni dopuščal. Republika bi za-
68
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
tO v Istro prinesla komunizem. Zgrozil se je: »Das
furchtbare Gespenst, der Communismus genant, wel-
ches heut zu Tage in allen Ländenrn spukt, über
Istrien losgelassen!« Zdi se, da je bil mož pod moč-
nim Marksovim vplivom, ne njegov privrženec seve-
da, kajti zgornji stavek preveč spominja na prvi sta-
vek njegovega manifesta: »Ein Gespenst geht um in
Europa — das Gespenst des Kommunismus.«'''' Ob
takem videnju republikanizma, ki je verjetno eden
prvih odmevov, če ni sploh prvi odmev komunistične-
ga manifesta v našem okolju je bil seveda globoko
prepričan, da bosta prvi dve skupini svoje republi-
kanske nazore zaradi strahu pred nasiljem in izgubo
premoženja hitro opustili. Tretji skupini pa naj bi bi-
lo tako stanje cilj, ker želi loviti v kalnem in obogateti
na račun prvih dveh.
Kmalu pa se je v celotni monarhiji pokazalo, enako
je bilo tudi v Istri, da je bil strah pred radikalizmom
prevelik. Dunajska levica ni imela take podpore v ceh
državi, kot bi jo potrebovala, enega ključnih vpra-
šanj, nacionalnega, sploh ni razumela oziroma je
imela razumevanje zgolj za Nemce, Madžare in Itali-
jane ter Poljake, manjkal ji je tudi socialni program,
zlasti za kmeta. Nekaj vladarjevih obljub kot tudi
spoznanje, da vrnitve nazaj v fevdalizem ne bo, je
kmeta postavilo v položaj, ko je njegova prva skrb
postalo vprašanje, s kolikimi stroški se bo otresel fev-
dalnih bremen. Vso svojo pozornost so obrnili v par-
lament. Jasno je bilo, da bo kmečko vprašanje za ce-
lo državo urejeno po enotnem principu, nacionalno
vprašanje pa bo treba reševati od primera do primera.
Zato se diskusija o tem problemu ni umirjala, temveč
celo zaostrovala, vendar v njej naj širše množice niso
sodelovale.
Leto 1848 ne pomeni le pomladi »nezgodovinskih«
narodov, to je tistih, ki so že stoletja živeli brez lastne
države, temveč tudi »zgodovinskih«, med njimi tudi
Nemcev in Italijanov. Prvi so si za cilj postavili zdru-
žitev vseh Nemcev, pod čemer so razumeli tudi vključi-
tev ozemelj nekdanjega Svetega rimskega cesarstva
nemške narodnosti, ki od 1806. leta ni več obstajalo,
s Cehi, Slovenci in drugimi vred. Sen italijanskega na-
rodnega gibanja je bila združitev Italije, kamor naj bi
po večinskem italijanskem mnenju v Istri sodilo tudi
vsaj ozemlje nekdanje Beneške republike, če že ne kar
cel potolok. Med obema gibanjema je obstajalo ne-
malo simpatij, vsaj med levimi strujami. Nemci so
sklenili, da bo njihov skupni parlament zasedal v
Frankfurtu. Tja so morale poslati svoje poslance, ki
so jih volili posredno, vse dežele. V Trstu je kmalu
zmagala pragmatična smer, ki je pričakovala za tam-
kajšnje pristanišče in z njim povezane dejavnosti veli-
ke koristi od bodoče velike združene Nemčije. V nek-
danji beneški Istri so mnogi Italijani volitvam naspro-
tovali, ker so z isto pravico kot Nemci zahtevali
združitev vseh Italijanov. Ker tudi avstrijska oblast
zaradi lastnih pogledov na volitve, ne zaradi Italija-
nov, na njih ni vztrajala, ni bilo treba voliti. V av-
strijski Istri, pa so kljub nasprotovanju Italijanov in
Slovencev bile. 4. maja so vohh volilne može, 10. ma-
ja pa poslanca. Izvoljen je bil znani Peter Kandier, ki
pa se je mandatu takoj odpovedal in ga je prevzel nje-
gov namestnik Gabrijel Jenny. Tako so avstrijsko
Istro in Trst zastopali v Frankfurtu trije Nemci. Veči-
na Slovencev v severni Istri se pod vplivom razpolo-
ženja v drugih slovenskih in nekaterih drugih slovans-
kih krajih teh volitev ni udeležila.
Mesec dni kasneje so volih avstrijski državljani v
dunajski parlament. Tudi te volitve so bile posredne.
V Istri se je ponovno razplamtela diskusija, ah naj
Italijani volijo ali ne. Zmagalo je mnenje, ki je bilo
volitvam naklonjeno. Poskrbeh pa so, da so v vseh
istrskih volilnih okrajih razen v enem, zmagali njiho-
vi kandidati: Francesco Vidulich (Pula z otoki), Carlo
de Franceschi (Rovinj), Michele Fachinetti (Poreč) in
Antonio de Madonizza (Koper). Njihov ni bil Josip
Vlah (Podgrad). Pravolitve so bile 5., volitve pa 17.
junija. Za Madonizzo, tega »kolovodjo iredente v
Kopru«, je glasovalo 66 od 96 izvoljenih volilnih
mož.^^ Volilni izid v Istri nedvomno kaže neko po-
sebnost, saj so tu prevladovali nacionalni momenti.
Drugod, denimo na Kranjskem, podobno tudi na
Štajerskem, Koroškem in tudi v najbližji Goriški (v
upravno-političnem smislu) je bil socialni moment ze-
lo pomemben. Tam so volili veliko bolj socialno radi-
kalne može, med njimi so bih tudi kmetje ah pa urad-
niki, za katere so bili prepričani, da bodo v spornih
primerih na njihovi strani. Po volitvah v frankfurtski
in dunajski parlament je politična aktivnost ljudskih
mas nekoliko popustila. O prihodnosti so poslej od-
ločali v Frankfurtu oziroma na Dunaju. Kmete, ki so
pričakovali odpravo podložništva, je zanimalo predv-
sem dogajanje v mestu ob Donavi. Tisti, ki jih je za-
nimala še vrsta drugih vprašanj, pa so pozorno
spremljali dogajanje v obeh parlamentih.
Poslancem v Frankfurtu, vsaj levo usmerjenim, ne
gre odrekati simpatij za nekatera evropska revolucio-
narna gibanja. To je veljalo tudi za italijansko. Ob
vojni med Avstrijo in Italijo pa se je pri nekaterih po-
javilo vprašanje, kaj storiti, če bo prva kot del bodo-
če nemške države prosila ostale njene sestavne dele za
pomoč. Zato so si zelo želeli, da bi se vojna čimprej
končala častno za obe strani. Sicer pa so bili levi pre-
pričani, da je ta vojna Avstrije popolnoma nepravič-
na. Parlament o njej sploh ne bi smel razpravljati, ker
Lombardija ni del nemške države. Drugi so sodili, da
bi bilo potrebno Avstriji, če bi ta prosila, pomagati.
Odbor za mednarodno pravo frankfurtskega parla-
menta je sklenil, da bo posredoval med Avstrijo in
Italijo."
Trst sta v Frankfurtu zastopala Burger in kasnejši
finančni minister Bruck. Ta je bil zelo navdušen nad
perspektivami, ki so se obetale mestu kot edinemu
nemškemu pristanišču v Sredozemlju. Nemški nacio-
nalisti so ustanovili celo društvo, ki je zbiralo prosto-
voljne prispevke za gradnjo nemške flote.^* Njegov
predsednik je bil Bruck. V odboru podobnega društ-
va na Dunaju je bil tudi znameniti Radovljičan prof.
dr. Anton Füster, ki je v dunajskem parlamentu za-
stopal volilce enega izmed dunajskih volilnih okrajev.
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989
69
Društvo za nemško ladjevje, ka-
terega odbornik je bil naš zname-
niti radovljiški rojak prof. dr.
Anton Fiister, je bilo eno najbolj
skrajnih nemško-nacionalnih
društev. Uperjeno je bilo tako
zoper Italijane kot Slovane.
Del našega zgodovinopisja je zadnje čase zelo navdu-
šen nad tem možem, ker je po zatrtju revolucije
1848/49 kot begunec v Londonu skupaj z Marxom in
nekaterimi drugimi 20. septembra 1849 sopodpisal le-
pak za zbiranje finančne pomoči nemškim beguncem.
Fiistrovo članstvo v obeh odborih najbolj zgovorno
priča o skrajnostih, v katerih se je gibala takratna ev-
ropska levica.
V začetku julija je Celovčan dr. Unterrichter, ki je
v frankfurstkem parlamentu zatopal južnotirolski vo-
lilni okraj Bozen na parlamentarni seji uradno pred-
lagal, da naj se nekdanja beneška Istra z bližnjimi
otoki in okraj Tržič združijo v nemško državo. V kraj-
ši utemeljitvi je prikazal teritorialne in nacionalne
razmere v Istri. Opozoril je na nekaj mest, zlasti na
Piran, Koper, Poreč, Pulj in druga. V njih živi
pretežno italijansko prebivalstvo, v zaledju pa je tudi
slovansko. Vseh ljudi naj bi bilo okoli 100.000 Živijo
predvsem od morja: od ribištva do pomorstva. K Ist-
ri spadajo tudi otoki Cres, Osor in Krk, ki spadajo v
kresijo Pazin. Na teh otokih živi okoli 25.000 ljudi, ki
pa so Iliri. Po predlagateljevem predlogu bi bila zdru-
žitev potrebna iz naslednjih razlogov:
1. Nekdanjo beneško Istro je mogoče braniti le sku-
paj z zaledjem, pa tudi zaledja ni mogoče braniti
brez kontrole obale. Od tod je mogoče po kopnem
ogroziti celo Trst.
2. Trst ima premalo zaledja, da bi lahko dal tolikšno
število mornarjev, ki bodo v prihodnje potrebni.
S pomočjo istrskega prebivalstva bi lahko to po-
manjkljivost odpravili. Otoki, zlasti Krk in meste-
ce Mali Lošinj, imata tudi precej tovornega lad-
jevja.
3. Nemčija bo morala imeti na Jadranu vojno mor-
narico. Zanjo je edino varno pristanišče Pulj, kar
je znano že od Rimljanov dalje.
4. Avstrija brez Pulja ne more braniti tudi ostalih de-
lov svoje jadranske obale.
5. Bivši beneški okraj Tržič obkroža z vseh strani
ozemlje goriške kresije, ki spada k nemški zvezi.
To področje z okoli 7.000 prebivalci ne more pri-
padati drugi carinski in vojaški zvezi.
6. Končno pripadata cela Istra in Furlanija že od
prvih italijanskih vojnih pohodov nemškega ce-
sarja Otona I. v desetem stoletju k Nemčiji. Ta jih
je odstopil italijanskemu kralju Berengarju, kas-
neje pa so ju upravljali bavarski in koroški vojvo-
de, pozneje hiša Anden, ... počasi se jih je polaš-
čal beneški lev in jih odtegnil. Sedaj je treba sama
uveljaviti svojo staro pravico, saj se tem deželam
nemško cesarstvo ni nikoli odpovedalo.
Dr. Unterrichter je na podlagi naštetega predlagal
frankfurtskemu parlamentu, naj zahteva od avstrij-
ske vlade, da naj vsaj nekdanjo beneško Istro in Tržič
vključi v Nemško zvezno državo.
Ker taka mnenja niso bila osamljena, že pred tem
naj bi imel podobna stališča tudi Friedrich von Rau-
mer, poročevalec odbora za mednarodno pravo
frankfurtskega parlamenta, je sledila protiofenziva
istrskih Italijanov. Trije njihovi poslanci v dunaj-
skem parlamentu: Fachinetti, de Madonizza in de
Franceschi so objavili pismen protest v italijanskem
jeziku, ki so ga povzeli številni nemški časopisi. V
njem so trdili, da imajo zastopniki ideje o vključitvi
Istre v nemško zvezo slabe argumente. Istra je po je-
ziku, navadah, spominu, veri, simpatijah in geograf-
ski legi v bistvu italijanska. Že v 13. stoletju je prosto-
voljno prešla pod vlado italijanske beneške republi-
ke. V nobenem mestu ali trgu, ne v notranjosti in ne
ob obali, ne govorijo in pišejo drugače kot italijan-
sko. Slovani živijo izolirano po posameznih vaseh v
notranjosti. Kot se lahko vsak prepriča, se želijo zliti
z italijanskim narodom, ki ga ljubijo in spoštujejo.
Istrani so se pripravljeni odpovedati vsem prednostim
povezave z Nemčijo, če bo ta ogrozila njihovo itali-
jansko nacionalnost. Nemčija naj ne zahteva od Istre
tistega, kar ne želi, da drugi zahtevajo od nje. Lahko
je obljubiti spoštovanje in varstvo nekemu jeziku in
narodnosti, še lažje pa je to preklicati, zlasti če gre za
tako razmerje sil, kakršno je med Istro in Nemčijo.
I
70
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
Na ta lepak je nemška stran takoj odgovorila. Oz-
načila gaje kot izraz ultranacionalizma, ki zanemarja
skupne interese. Podpisanim poslancem so očitali, da
za svoje trditve ne navajajo stvarnih argumentov,
ampak občutke, ki jim Istrani ne bodo nasedh. Ti se
gotovo niso pripravljeni odpovedati dobrotam svo-
bode, ki jih šibkim s svojo močno zagotavlja Nemči-
ja. Ker so jih ti opozorili, da poslanec avstrijske Istre
ni zahteval dotlej vkjučitve svoje dežele v nemško
državo, je nemška stran zahtevala, da naj zapusti
Frankfurt, ker ne opravlja svojega mandata.
Tem prvim reakcijam je sledil obširen in argumen-
tiran odgovor v časopisu Journal des Oesterreichi-
schen Lloyd.Čeprav članek ni podpisan, ga pripisu-
jejo tirolskemu Nemcu von Heuflerju, komisarju pa-
zinske kresije, ki je na volitvah v dunajski parlament
propadel proti italijanskemu kandidatu de France-
schiju. Pisec članka je razmere v Istri odlično poznal.
Bil je nasprotnik italijanskega iredentizma in je pod-
piral istrske Hrvate. Zavedal se je, da skhcevanje na
italijanstvo Istre ni uperjeno le proti Frankfurtu, tem-
več tudi proti Avstriji. Njegov opis tamkajšnjih raz-
mer so ocenili kot odlično zavrnitev italijanskih aspi-
racij in ga je ponatisnila tudi dunajska Die Presse."
To je še posebej zanimivo, ker je bil časopis orienti-
ran izrazito nemško nacionalno in ni kazal posluha za
narodne potrebe avstrijskih Slovanov. Ko pa je bilo
treba braniti nemške teritorialne zahteve, pa so jim ti
prišli zelo prav.
Avtor uvodoma ugotavlja, da obstajajo precejšnje
razlike že glede teritorialne opredelitve Istre. Piscem
lepaka očita, da niso upoštevali vzhodne Istre onkraj
Učke in kvarnerskih otokov. Zato jih je moral »nače-
ti« kar na njihovem teritoriju, kjer živijo posamezni
Slovani: »Poslušajte Šavrinci ob Rižani in Dragonji,
ki ste prednja straža Slovencev, ki štejete štiriindvaj-
set tisoč duš, vaša dežela je v bistvu italijanska! Pos-
lušajte devetinštiridesettisoč »Istrianski«, ki ste nase-
ljeni v sredi dežele in ki, vprašani po jeziku, odgovo-
rite: Govorimo po horvatsko, vaša dežela je v bistvu
italijanska! Posluša naj dvaindvajset tisoč Vlahov, ki
ob guslah pleše kolo in posluša junaške pesmi svojih
slepih rapsodov, vaša dežela je v bistvu italijanska!«
Nato je na podoben način opozoril še Vlahe, ki naj bi
bili potomci dakoromanskega naroda, hrvatsko go-
voreče Ciče. Zanj tudi italijansko ali, kot pravi avtor
laško (welsch) govoreče prebivalstvo mest in trgov ni-
so Italijani, temveč so preostanek rimskih kolonistov,
italijanizirani Kelti in Slovani, pribegli Kandijci, do-
seljeni Benečani in Karnijci. Vseh teh naj bi bilo okoli
50.000, vseh Istranov pa več kot 160.000.
Tudi običaji večine prebivalstva niso italijanski. Za
zgled daje poročne in pogrebne običaje, glasbene in-
strumente, pri čemer navaja tudi njihovo hrvaško
poimenovanje. Spomin na pretekle čase tudi ni v ko-
rist Italijanov. Opozarja na beneško upravljanje
Istre, na Benečane, ki jih je bilo treba kot mestne
funkcionarje dobro plačevati: »Res je, rednih davkov
ni bilo, ni bilo pa tudi cest, obrti, osebne in življenj-
ske varnosti, bile so neštevilne posredne dajatve, de-
narne kazni, takse in drugi stroški, bile so kot rudnik,
v katerega labirintih se nihče ni znašel razen pobiralca
denarja-« Beneški vojvoda je dal vsakemu mestu in
mestecu svoj statut, v katerem je najprej poskrbel za
zaščito beneških interesov. Mesta so med seboj sprli
in si tako olajšah vladanje. Spomin na nemško vlada-
vino, ki je pustila ljudem, da so se zbrah na rižanskem
placitu, na Karla Vehkega, Wittelsbache, Spanheime,
Andechse, oglejske patriarhe, nekega švabskega gro-
fa, ki se jim je razdajal v začetku štiridesetih let tega
stoletja in reševal njihove gozdove, vse to je vehko
bolj pozitivno. Posebej spominja Istrane na dejstvo,
da je Avstrija 1845. leta vrnila deželi premoženje bra-
tovščin, ki jih je odpravil Napoleon, kar je bilo vred-
no preko 800.000 goldinarjev.
Avtor se norčuje iz argumenta, da je katohška vera
znak italijanskosti. Opozarja, da je tukajšnjemu pre-
bivalstvu papež Urban VIII. dovolil uporabo slovan-
skega bogoslužja, ki je ponekod še v rabi. Peroj pa
ima celo pravoslavnega duhovnika. Ugotavlja, da jim
slovansko prebivalstvo ne izkazuje nikakršnih simpa-
tij, temveč nasprotno. Kadar morejo, pokažejo ljube-
zen do Avstrije, prostovoljno se oborožujejo, lovijo
laške emisarje in grozijo nezvestim meščanom s črno
vojsko. Tudi rimski spomeniki niso znamenje itaU-
janstva. Stare bazilike so grajene v bizantinsko-
vzhodnogotskem slogu. Navaja še nekaj drugih, zla-
sti avstrijskih spomenikov. Ostro zavrača tudi geo-
grafsko argumentacijo. Pravi, da je Evropa kot naj-
večji zahodni polotok kontinenta vzhodne polovice
zemeljske krogle na jugu trikrat globoko vrezana.
Tako so nastali iberski četverokotnik, italijanski ško-
renj in ilirski trikotnik, ki se drug od drugega ostro
ločujejo po geoloških, klimatskih in etnografskih
značilnostih. Vsak je imel svojo zgodovino. Dante je
pesnik, ne pa geograf. Istra je od 843 do 1267. leta
spadala v nemško cesarstvo, del pod Habsburžani pa
je tja sodil do 1804.^° leta. Po ukinitvi Benetk ne misli
Istre nihče več deliti. Ker je bila stara avstrijska Istra
del nemškega cesarstva, se mora ob varstvu narodnih
pravic enako zgoditi tudi z bivšo beneško Istro. Avtor
se je podpisal kot pravolilec pazinskega volilnega
okraja. Iz obširnega povzetka prikaza Istre po av-
strijskem birokratu je razvidno, kako dobro je ta sloj
poznal nacionalne razmere dežel, v katerih je službo-
val. Zato so trditve, da so napake ali krivice, ki so bile
storjene nekaterim narodom monarhije, slučajne, ze-
lo prozorna laž.
Avstrijska zmaga pri Custozzi 25. julija, zavzetje
Milana in nato premirje prve dni avgusta je italijan-
ske iredentiste nekoliko umirilo, avstrijska, že dokaj
načeta samozavest, je začela naraščati. Zmage na boj-
nem polju so proslavili tudi v Kopru in Izoli z mašami
in slavnostnimi nagovori. Ob takem razpletu dogod-
kov so ponovno postali aktualnejši gospodarski in so-
cialni problemi, ki se od začetka revolucije niso nič
zmanjšali. Patriotizem istrskih Slovanov je bil izrazi-
to praktične narave. Njihovo nezadovoljstvo bi itali-
janski iredentisti s pametno politiko lahko izrabili in
oslabili zaledje avstrijske fronte proti Italiji. Trezno
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989
71
misleči so Avstriji očitali, da je po odhodu Francozov
stremela za restavracijo starega, namesto da bi gradi-
la novo. Vse upravne reorganizacije, razen prve, ki jo
je izvedel general Nugent, so bile zgrešene, upravni si-
stem je bil neracionalen in predrag. »Za tiste gospode
je bila zaman napisana zgodovina, ne vidijo posledic
uboštva, ki je na polotok prineslo politično nape-
tost.« Istro bi morali upravljati kot celoto, so jo pa
razbili. Dolino pri Trstu, ki je bila vedno povezana z
blišnjim mestom, so priključih Pazinu, kamor traja
pot petnajst ur. K Novemu gradu so upravno priklju-
čili kraje, ki so vedno spadali k Postojni. Tudi pri-
ključitev kvarnerskih otokov, ki so bili carinsko po-
vezani z Dalmacijo, ni bila modra. Vrh neumnosti pa
so bile notranje carinske meje, ki so nekatere artikle
zelo podražile. Kdor je hotel iz Kopra po kopnem
preko Novega grada in Voloske na Krk, je za svoje
blago trikrat plačal carino. Ta je oteževala tudi trgo-
vino s Kranjsko. Kritik istrskih razmer, po katerem
povzemamo glavne točke, je opozoril avstrijsko vla-
do, da so v Franciji k revoluciji veliko pripomogle
različne cene soli. V Istri ni drugače.
Veliko francoskih upravnih reform, ki so bile v ko-
rist navadnega državljana, je Avstrija preklicala.
Kmet je bil preveč prepuščen na milost in nemilost
zemljiškim gosposkam. Zlasti je to veljalo pri davkih,
kjer je upravni organ odločal o prisilni izterjavi (voja-
ška eksekucija). Zato bi bilo potrebno odpraviti sod-
no oblast zemljiških gosposk, reševanje njihovih
upravnih sporov s kmeti bi morala reševati sodišča.
Ta bi morala odrejati tudi prisilno izterjavo davkov.
Takoj bi bilo treba odpraviti fevdalna bremena zem-
ljišč. To naj bi se zgodilo ob plačilu odškodnine upra-
vičencem, pravi analitik takratnih razmer. Denar naj
bi zbirali po deželah na podlagi davčnega sistema, ki
bi enako prizadel vse vrste dohodkov in ne tako kot
dotlej, ko je bila Avstrija eldorado za bančnike in
lastnike cukrarn. Avtorju se je zdel davek od dohod-
ka najbolj pravične. Rešitev vseh teh težav je pričako-
val od dunajskega parlamenta, želel si je tudi istrski
deželni zbor.^^
Mnenje neznanega avtorja, ki sloni na dobrem
poznavanju zgodovine Istre, zlasti njenih upravnih
razmer pa tudi financ, zahteva po davku na dohodek
je skrajno moderna, izraža stališča umirjenih privr-
žencev revolucije, ki so se zavedali, da je obstoj Av-
strije odvisen od njenega razvoja. Obsojajo fevdali-
zem in absolutizem, so privrženci kapitalizma, vendar
ne njegove liberalne faze. Konkretni avtor se zaveda,
da bodo kmetje še nekaj časa večinski del prebivalst-
va in je zagovornik »agrokulturne države« kot sam
pravi. V zvezi z zahtevo po plačilu odškodnine tistim,
ki bodo ob odpravi fevdalnih bremen oškodovani,
navedimo dejstvo, da je časnik Lloyd ostro obsodil
predlog goriškega poslanca v dunajskem parlamentu
Slovenca Antona Gorjupa, ko je nastopil proti od-
škodnini. Sodili so, da se je celo pregrešil zoper voljo
svojih volilcev in ga naravnost vprašali, čigavo
mnenje zastopa. Očitali so mu, da zagovarja komuni-
zem.2°
Zatišje v prepiru o nacionalnem značaju Istre je bi-
lo kratko. Italijanska stran se je čutila dolžno odgo-
voriti. Zlasti jo je prizadel von Heuflerjev članek. Fa-
chinetti se je 9. avgusta oglasil v časopisu Osservatore
Triestino. V svojem prikazu nacionalne podobe Istre
je zatrjeval, da je dežela okužena s Slovani, ki so pri-
šleki iz Dalmacije. Na take in podobne samovoljne
konstrukcije dejansko ni bilo težko odgovoriti, saj ni
avtor navedel nikakršnih argumentov. Ostrejši pa je
bil poduk nemške strani. Fachinettija so opozorili,
naj z lažmi ne seje sovraštva po Istri. Naj ne žali na-
sprotnikov, ki zagovarjajo svoja stališča o vključitvi
Istre v Nemčijo na podlagi statistike in dobrega poz-
navanja splošnih razmer v Istri. Med temi je precej
vladnih uradnikov. Vzpodbujanje italijanskega pre-
bivalstva k protinemškemu razpoloženju dejansko
pomeni ščuvanje zoper oblast. Tako početje pomeni
vnašati kugo v Istro.^^ S posebnim sramotilnim lepa-
kom zoper svoje politične in zlasti nacionalne na-
sprotnike se je oglasil tudi poslanec de Franceschi in
jih v vehkem številu razposlal po deželi. V njem je
zlasti protestiral zoper trditev, da je Istra v bistvu slo-
vanska. Kot običajno pa za svoje trditve ni navedel
argumentov. Popustil je sicer glede deleža slovanske-
ga prebivalstva, kar pa zanj tako in tako ni nič pome-
nilo, ker da je kultura vseh prebivalcev Istre italijan-
ska, Slovani pa komaj čakajo, da se zlijejo z Italija-
ni.^^ Kot vidimo, je polemika izgubljala na resnosti,
čedalje več prostora sta dobila neznanje in celo neum-
nost. Vse bolj prihaja do izraza dejstvo, da se spopa-
data nemški in italijanski nacionalizem, v katerem so
Slovani samo sredstvo medsebojnih obračunavanj.
Nemška stran tudi ni bila imuna pred napakami. Kro-
no neumnosti nedvomno pomeni članek nepodpisa-
nega avtorja, ki je zavračal Fachinettija s pomočjo
etimologije. Uvodoma naj povemo, da je bil prepri-
čan, da so Slovani avtohtoni. Zato je lahko trdil, da
ime mesta Koper (avtor je znal hrvaško ali pa je celo
bil Hrvat) izhaja iz kopati, del tega mesta »Zubena-
ga« izhaja iz besedic zob in nag, drugi del mesta
»Božadraga« pomeni božja pot, kraj Lopar naj bi
dobil ime po lopati. Izoli in Piranu ni mogel dokazati
slovanskega izvora, zato pa je našel mnoge »genial-
ne« rešitve za izvor imen drugih istrskih mest. Slo-
vansko naravo Istre je dokazoval tudi s priimki. Na
tem mestu pa je pokazal tudi svojo ironičnost in je,
med tipične slovanske priimke navedel tudi Mado-
niza.^^
Istrski poslanci so vztrajali na italijanstvu Istre. 30.
avgusta so v dunajskem parlamentu zahtevali od mi-
nistra notranjih zadev, naj uradno prizna, da je Istra
razen okraja Podgrad italijanska in naj se v upravi in
šolstvu uporablja le italijanski jezik. Septembra pa je
njihova skrb za usodo njihove dežele povzročila med
njimi spor. Fachinetti je namreč zahteval združitev
nekdanje beneške Istre z Benetkami, de Franceschi in
Madonizza pa ga nista bila pripravljena podpreti. Fa-
chinetti je nato za stalno zapustil Dunaj .2"
Po zadušitvi oktobrske vstaje na Dunaju so se
skrajne strasti nekoHko umirile. Vsem je postalo jas-
72
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989
no, da Avstrija še ne bo propadla in da bo še neicaj let
treba živeti v njenih okvirih. Dr. Burger, eden od
obeh poslancev v Frankfurtu, se je mandatu odpove-
dal. Nihče, ne Nemci, ne Slovani in seveda tudi Itali-
jani ne ni kazal nobene volje za nove vohtve.^^
Decembra, že po preselitvi parlamenta v Kromeriž,
je notranji minister grof Stadion, ki je kot bivši ce-
sarski namestnik v Trstu razmere v Istri dobro poz-
nal, zavrnil interpelacijo istrskih poslancev. Ti seveda
niso odnehali, temveč so skušali svoj prvotni predlog
utemeljiti z nekakšnim referendumom občin, ki bi
mu dale splošno podporo. To sta storila tudi Koper in
Piran. Vse bolj jasno je postajalo, da so nemške zah-
teve v zvezi z Istro stvar zgodovine, da se bo nadaljni
boj za oblast v Istri odvijal med Italijani in Slovani.^^
Po zgoraj predstavljeni polemiki o narodnosti pre-
bivalcev Istre bi smeli soditi, da so bili Slovani in Slo-
venci še posebej, zgolj objekt za obračunavanje med
italijanskim in nemškim nacionalizmom. Ta podoba
pa ne bi ustrezala dejstvom. Kljub temu, da arhivi, ki
bi to vprašanje lahko vsestransko osvetlili, še niso ra-
ziskani, lahko zgolj na dveh primerih zatrdimo, da ni
bilo tako. Priznati sicer moramo, da je bil tu politični
razvoj pri Slovencih precej drugačen kot na sosed-
njem Goriškem aH v drugih deželah. Tržaško Slav-
jansko društvo je bilo ustanovljeno šele 6. decembra
1848, ko je bilo revolucije praktično že konec in ni
moglo več voditi političnega boja, zato pa so že pred
tem spregovorili nekateri posamezniki. 24. avgusta je
tržaški Lloyd objavil članek Ali imajo pozitivni za-
koni v slovenskih deželah in občinah resnično velja-
vo?. Avtor se je predstavil le kot Slovenec B...t.^^
Uvodoma navaja zgodbo, kako je neki kmet na pod-
lagi slovenskega teksta zakona spremenil svoj odnos
do denarja, ki so ga izdali na podlagi patenta 2. junija
1848 in ki so se ga mnogi branih. Kmet je neposredno
spoznal vladarjevo voljo in ji sledil. Na podlagi tega
avtor izvaja nujnost in koristnost izdajanja zakonov
in drugih predpisov v jezikih narodov. Enako kot si
državljan želi sodelovati pri zakonodaji, želi njeno
vsebino tudi poznati. Poznavanje zakonov je ena naj-
bolj svetih pravic, ki ni odvisna ne od oblike vladavi-
ne, ne od velikosti naroda. Vsak zakon mora biti ob-
javljen, vsakemu državljanu mora biti dostopna nje-
gova vsebina, zato morajo biti objavljeni v jezikih
vseh narodov države. Dotlej so avstrijski državljani
večinoma spoznavali zakone šele takrat, ko so čutili
posledice njegovega nespoštovanja. To še posebej
velja za Slovence, ki so se zaradi nepoznavanja zako-
nov veliko tožarili. Severni Slovani in Italijani so lah-
ko spoznavali zakone v svojem jeziku, le za Slovence
se ni nihče zanimal.
Posledica tega sistema, ki je slonel na asimiliranju
Slovencev, so bile hude. Poleg tožarjenja se to pri
njih izraža v nezaupanju do oblasti in nasedanju
hujskačem, kar je zavzelo v zadnjih časih že grozeč
obseg. Avtor obtožuje prejšnji režim, da je hotel uni-
čiti »moralično osebo naroda«, torej narodno samo-
zavest. Zato so tudi Slovence razdelili v različne deže-
le: Kranjska, Štajerska, Koroška in Primorska. Nji-
hov jezik so tlačili zlasti uradniki, večinoma severni
Slovani, ki niso pokazali nikakršnih simpatij za na-
predek južnih Slovanov. K sreči je despotska oblast
propadla in tudi Slovence je kot druge narode v Evro-
pi vžgala »električna iskra« narodne zavesti. Ustava
zagotavlja enakopravnost vseh narodov in njihovih
jezikov. Slovenski narod postaja nestrpen. Avtor po-
ziva oblast, naj ne odlaša, ker bo prepozno in zahteve
naroda ne bodo več imele obUke prošnje. Po teh
grožnjah roti oblast, naj mu kot Slovencu verjame in
naj ustreže željam njegovega naroda, ki jih dobro
pozna. Zadovoljni Slovenci, ki jim bodo narodne
pravice zavarovane, bodo pozabili na stare krivice, še
naprej bodo zvesti in dobri državljani Avstrije in bra-
nik Nemčije na jugu. Zadovoljni Slovenci ne bodo
nasedli zapeljivim besedam panslavističnih emisarjev.
Vlado sprašuje, ali hoče močno državo enakopravnih
narodov, ali ruševine stare državne zveze pod češko
knuto. O tem vprašanju naj razmislijo v vseh deželah
s slovenskim prebivalstvom, tudi v tržaškem guberni-
ju, kjer razen ustave ni bil še noben zakon objavljen v
slovenščini. Praksa nekaterih občin, ko so sluge pre-
vajale in oznanjale zakone po nedeljski maši, ni do-
bra, treba je uradnih prevodov, državljane pa naj z
vsebino zakonov seznanjajo duhovniki. Avtor zak-
ljučuje, da sposobnih prevajalcev ne manjka, treba jih
je le podpreti. Oblast opozarja, naj ne krati pravic
naroda, kajti ta ima naravno pravico do moralne
obrambe, po njeni izrabi pa tudi do fizične.^^
Zanimiv in enkraten članek neznanega Slovenca, ki
je bil nedvomno zelo liberalno usmerjen, delno že v
naslovu, še bolj pa obsojanje razmerja oblasti do Slo-
vencev v Primorju, sovraštvo do čeških uradnikov in
pozivanje na obrambno funkcijo Slovencev — ned-
vomno pred Italijani — dokaj jasno kaže na človeka,
ki je blizu Istri. Njegovi nazori so dokaj jasni. Ne
skriva tudi namena, da bi iz italijansko-nemškega
spora nekaj pridobil za Slovence.
Drugi, popolnoma nedvoumen izraz politične volje
istrskih Slovencev pa je pismeni protest prebivalcev
fara Osp, Loka, Kubed in Tinjan zoper nazore in de-
lovanje koprskega in tudi njihovega poslanca Mado-
nizze, ki so ga januarja 1849 poslali v parlament. Ker
je eden redkih dokumentov o delovanju istrskih Slo-
vencev v revolucionarnem letu 1848/49, ga bomo,
prevedenega iz nemškega jezika, objavili v celoti.^'
Visoki državni zbor!
Prebivalci sosesk v farah Osp, Loka, Kubed in Ti-
njan, vse v okraju Koper istrske kresije, kjer živi 5122
duš, je zvedelo, da se poslanec doktor Madonizza na
vse načine prizadeva poitalijančiti vse Slovane v
omenjenem koprskem okraju in so zato prisiljeni vi-
sokemu državnemu zboru predati naslednjo izjavo:
/. Poslanec Madonizza ni mož po naši volji in to iz
edinega razloga, ker ne uživa našega zaupanja.
2. Slovani koprskega okraja niso krivi, da jih pri vi-
sokem državnem zboru zastopa laški poslanec,
temveč je tako zato, ker so volitve našega poslan-
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989
73
ca potekale hitro in v italijanskem jeziku, za volil-
ne može pa so bili izbrani samo taki, ki so znali
nekaj italijansko in smo bili tako Slovani mače-
hovsko zastopani.
3. Slovanski jezik, katoliška vera, ki smo ju prejeli
od očetov, nam bosta vedno tako dragi in sveti
kot naše življenje, ki smo ga vedno pripravljeti da-
ti za našega cesarja. Če bodo tudi nas, nekdanje
Benečane oborožili, slovesno izjavljamo, da bo
pri nas za goljufivo sladko govorjenje Benetk rav-
no tako malo simpatij kot za njihove republikans-
ke nazore.
4. Šolska mladina je deležna slovanskega pouka —
dobrota, za katero se zahvaljujemo njegovi eksce-
lenci sedanjemu ministru gospodu grafou Stadio-
nu — ali naj ta dobrota traja tako kratek čas?
5. Ko je preteklo leto v Kopru in nekaterih drugih
nekdanjih beneških obalnih mestih — dejstva bi
morala biti visokemu državnemu zboru dobro
znana — v številnih glavah rojilo protiavstrijstvo,
smo bili mi Slovani kljub vsem priSepetavanjem
neomajno trdni v naši resnični zvestobi Avstriji in
njeni vladarski hiši. Vse oblasti, tako duhovne kot
svetne morejo in morajo, če bo potrebno, to potr-
diti. Zaslužijo zato Slovani neupoštevanje?
6. V času lanske regrutacije nam je bilo zlobno sve-
tovano, da vojaške obveznike zadržimo doma.
Toda oni so voljno sledili klicu vesti in zakonu in
šli na nabor. Ali lahko podobno ugotovi in navede
za svoje Koprčane tudi poslanec Madonizza?
7. Ustava, ki jo je vsem narodom monarhije milost-
no podelilo njegovo veličanstvo Ferdinand Dobri,
zagotavlja brez dvoma tudi nam slovanski jezik in
nam dovoljuje, da vztrajamo na tem, da bodo v
prihodnje tudi v uradih uradovali slovansko.
8. Končno prosimo v najgloblji ponižnosti visoki
državni zbor, naj naklonjeno pretehta navedena
dejstva, nam zagotovi naš slovanski jezik v vseh
uradih in nas zaradi naših stalnih povezav z me-
stom Trst pusti združene s tržaškim gubernijem.
Osp, 24. januarja 1849.
(sledijo podpisi)
Predno preidemo na icratko interpretacijo vsebine,
se na hitro ustavimo pri podpisih. Kljub temu, da je
večina podpisnikov nepismenih, izjem je pet, od teh
so trije duhovniki, ima dokument politično težo. Ni-
so to namreč slučajno izbrani ljudje ampak predstav-
niki ljudstva, ki jih je kot take upoštevala tudi oblast.
Za Kubed, Loko, Podpeč, Zazid, Mačkovlje, Osp,
Gabrovico, Plavijo in Tinjan so podpisali namreč
župan in dva odbornika. Vloga duhovnikov Ivana
Skočirja iz Kubeda, Jerneja Klemenčiča iz Loke in
nam že znanega Zeleznikarja je bila velika, kmete so
podpisali in jamčili za njihova znamenja (križ), mo-
goče je kdo izmed njih celo napisal peticijo ali pa je
bila skupno delo, vse to bistva ne spreminja. Podpi-
sani so reprezentantje naroda. Ni slučaj, da je Anton
Slava, župan iz Ospa navedel, da je bil tudi volilni j
mož, ni slučaj, da je predzadnji podpisnik podpisal,
ker je bil volilni mož, torej demokratično izvoljen.
Podobno, kot so mesta hotela pomagati poslancu pri
dokazovanju njihove narodnosti, so kmetje proti te-
mu protestirali. Iz priloženega seznama podpisnikov
je razviden tudi položaj slovenskega jezika. Predstav-
niki Ospa so svoje funkcije navedli v italijanščini, nji-
hova imena so navedena v romanizirani obliki in ver-
jetno to velja tudi za županov priimek. Ker sta župan
in eden od odbornikov znala vsaj delno pisati in ker
so tudi vsi kraji navedeni zgolj v italijanski obliki, vi-
dimo, kakšen je bil dejanski položaj našega jezika. O
njegovi perspektivi ni treba izgubljati besed.
V vsebinskem pogledu pa je peticija kratek povze-
tek vsega tistega, kar smo izvedeli iz prikaza spora o
narodnostnem značaju Istre. Slovansko prebivalstvo,
domnevamo lahko, da termin Slovani ni slučajno iz-
bran, ker je bil pojem Slovenec obče znan, se ni stri-
njalo z načrti italijanskih nacionalistov in se ni bilo
pripravljeno vrniti pod Benetke, tudi v upravnem po-
gledu ne. Dokument je poln lojalnosti do avstrijskih
oblasti. Že iz besed ob predstavitvi podpisnikov je
jasno, da drugače ne bi moglo biti. Se bolj pa je ra-
zumljiva taka vsebina zaradi dejstva, da je nastal na
podlagi italijanskih želja.^° Italijanski poslanci so žele-
li plebiscitarno podporo občin svojim predlogom o po-
polni prevladi italijanščine v Istri. Odgovor podpisa-
nih Slovencev ni več izraz naroda, ki je zgolj objekt
prepirov, temveč javno in uravno stališče naroda, ki
želi sam odločati o svoji usodi. Leto 1848 je prebudilo
tudi istrske Slovence.
OPOMBE i
1. Prepir je registriral že Apih, Slovenci in 1848. leto, Ljub-
ljana 1988, str. 141, nekaj večje o njem napisal Božo Mila- j
novic, Istra u osvitu narodnog preporoda 1797—1860, Pa-
zin 1960 (dalje citiram Milanovič, Istra), str. 238 ss. — 2.
Milanovič, Istra, str. 70 ss. — 3. Bernard StuUi, Istarsko
okružje 1825—1860, Pazin—Rijeka 1984. —4. Novice 27.
1. in 8. 12. 1847. —5. Seznam naročnikov Novic. Priloga
1847. —6. Oko Trsta, red. Novak-Zwitter, Beograd 1945,
str. 252. — 7. Ein zeitgemässes Wort zur Beherzigung für j
Istrien. Journal des oesterreichischen Lloyd (dalje citiram
Lloyd), 15. 4. 1848.-8. Milanovič, Istra, str. 231 ss. —9.
Bernardo Benussi, Fola nelle sue instituzioni municipali dal '
1797 al 1918. Atti e memorie 35, 1923, str. 68. — 10. Glej !
op. 7. — 11. Karl Marx, Friedrich Engels, Werke, Band 4. i
Berlin 1977, str. 461. — 12. Milanovič, Istra str. 233 ss, Va- ;
silij Melik, Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem. Zgo- \
dovinski časopis 2—3, 1948—1949, str. 69—134. — 13. Be- j
rieht des völkerrechtlichen Ausschusses, den österreichisch-
italienisch Krieg betreffend. Lloyd, 22. 7. 1848. — 14.
Lloyd je objavil poziv za zbiranje denarja 26. 8. 1848. —15.
Aus Frankfurt. Lloyd, 22. 7. 1848. —16. Aus Istrien. Lloyd
27.7. 1848.-17. Istrien. Die Presse, 1., 2., 3. in4. 8. 1848. I
— 18. Glede letnic ni najbolj zanesljiv. Tu bi moralo biti
1806. Po propadu zahodno Rimskega cesarstva 476. leta je
bila Istra pod oblastjo različnih germanskih plemen. Od
539. do 788. leta so ji vladali Bizantinci in nato Franki. Od i
9. stoletja naprej narašča nemški vpliv. Od 10. stoletja dalje !
mesta, katerih razvoj in položaj je drugačen od podeželja, i
74
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
Podpisniki protesta zoper koper-
skega poslanca dr. Madonizzo
stopajo v podrejen odnos do Benetk. Nastajajo fevdalni te-
ritoriji in mestne občine. 1279. se je Koper dokončno uklo-
nil Benetkam, 1283. pa Piran. Pazinska grofija je od 1374.
leta pod Habsburžani. Podrobneje glej: Zgodovina narodov
Jugoslavije, prva knjiga. Ljubljana, 1953. —19. Mikrokos-
misches aus Istrien. Lloyd, 17. in 18. 8. 1848. —20. Görz,
24. August. Lloyd, 26. 8. 1848. —21. Die Pest Istriens im
Jahre 1848. Lloyd, 26. 8. 1848. —22. Aus Istrien. Lloyd, 7.
9. 1848. — 23. F.F. Über Istriens Nationalität. Lloyd, 12. 9.
1848. — 24. Milanovič, Istra, str. 242 ss. — 25. Die Presse,
14.11.1848. — 26. Janez Kramer, Izola mesto ribičev in de-
lavcev. Koper 1987, str. 200 ss. — 27. Ivan Blažir? Dr.
Branko Marušič, ki se mu za njegovo opozorilo in obvestilo
iskreno zahvaljujem meni, da je avtor tega članka skoraj
gotovo Ivan Blažir, ki je bil 1848. leta zaposlen pri policijski
upravi v Trstu. Znano je, da je imel take nazore. »Italijan-
ska historiografija ga ima za začetnika politične aktivnosti
tržaških Slovanov« (B. Marušič). — 28. Haben die Positi-
ven Gesetze in den slovenischen Provinzen und Gemeinden
wirkliche Geltung? Lloyd, 24. 8. 1848. — 29. HHHStA,
Dunaj. Österreichischer Reichstag, fase. 131. —30. Obšir-
neje Miroslav Pahor, Koprska nota iz leta 1849 ali prvi pos-
kus namerne italianizacije Istre. Zgodovinski časopis 19—
20, 1960—1965, str. 277—296.
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
75
SOMMARIO
LA DISPUTA SULL APPARTENENZA
NAZIONALE E GIURIDICO-STA TALE
DELL ISTRIA NELL ANNATA
RIVOLUZIONARIA 1848/49
Stane Gronda
Nel 1848 si accese tra i nazionalisti italiani e tede-
schi un'acuta polemica sull'appartenenza giuridico-
statale dell'Istria. Fu contesa in modo speciale l'an-
tica proprieta veneziana. I primi pretendevano che
proprio quest ultima, se non proprio l'intera Istria,
dovrebbe passare sotto l'Italia unificata, mentre i se-
condi dimostravano che la spartizione dell'Istria
fosse un atto insensato e percio la volevano integra.
Erano giudati per lo piu dal desiderio di accaparrarsi
un 'adeguato porto al sud utile per una Germania riu-
nita e nel contempo pure che l'Istria rappresentasse
un naturale retroterra. Poiché il nazionalismo germa-
nico, fuorché nel caso della Polonia, non nutrisse una
particolare simpatia per le nazionalita slave nell'im-
pero absburgico, quella nell'Istria era piu che conve-
niente. Bellisime espressioni sugli abitanti slavi dell'
Istria che si erano pubblicate dal Journal des Oester-
reichichen Lloyd, edito a Trieste, non si erano pubbli-
cate in quel anno sulla stampa d'orientamento germa-
nico. Certamente non e da escludere qualche smode-
ratezza e sciocchezza che di consueto accompagnano
le contese nazionalistiche. I
La popolaziona slava ed in modo particolare quella
slovena fu per molto tempo oggetto di disputa. Non
avendo una propria organizzazione politica, doveva
percio sopportare ad ogni momento la mancanza del-
la classe intellettuale. Il clero del luogo che proveniva
prevalentamente da altri paesi dell'impero, non aveva
svolto un'opera simile come nella Stiria Slovena ed
inoltre non c'era una personalita eminente uguale a
Matija Majer nella Carinzia. Malgrado cio qualche
cambiamento verso la fine dell'anno si poteva anche
avvertire, quando la popolazione slovena inizio a ri-
bellarsi nel parlamento austriaco alle pretese dei de- i
putati istriano-italiani. E stato un 'esempio concreto \
la divulgazione ufficiale della protesta di alcuni co- \
muni che presentarono il ricorso al parlamento di \
Kromeriž.