SREČA KOT SLOVO OD NEZNANEGA LETA L C A Miru M i h e l i č Tudi nocoj podi veter pred seboj zvezde, velikansko čredo, ki roma po nebesnih poljanah gosto in bleščeče. Sreča, si prišla k meni, da bi mri povedala, kako preprosta si in večna, kako drugačna, kakor te iščemo ljudje? Odšla si. da ostaneš. Nekatere stvari lahko vidim spet in spet: tudi to, kako je bil nekaj časa gospodar oblakov in spremljevalec zvezd, nad vsem, tudi nad slovesom najinega kratkega srečanja. Bil je čisto miren, nič ni napovedovalo dogodka. Ali pa ga je vendar oznanjala nekakšna slutnja, nekaj neopre-deljivega. kot da je kaplja temne goste tekočine kanila v kozarec čiste \ode in se v nji razpustila, da je potem videti voda spet bistra, le okus ima grenak? Ljubše mi je skoraj, da ne bo nikoli nihče vedel, kaj se je zgodilo in zakaj. Ne mislim med nama. To vem jaz. drugi so videli samo moškega in žensko v mirnem pogovoru na ulici, na stopnišču, v restavraciji; dva. ki sta se srečala po naključju in se s smehljajem spet razšla. Mislim, v letalu, v trinajsti minuti po odletu. kakor je pisalo v uradnem poročilu. v tisti minuti, ko se je on še pravkar oglasil, da je vse v najboljšem redu. Ena tistih nepredvidenih zračnih vihravic, pravijo, ko potegne letalo "(i Sodobnost 1105 kvišku, kot l)i ga vrgla visoko v nebo roka pošasti, ki je .segla po njeni iz jasnine. i/ spokojnega niča. Ko je poskušal usmeriti, ugibajo, letalo spet navzdol, se mu je to na mah še preveč posrečilo. Z nadzvočno hi-trostjo se je potopil navpično v globino, iz sonca med oblake, strmoglavil skozi megleno morje in nekaj tisoč metrov nad zemljo -- prej je letel zelo \isoko — se je menda rep letala odtrgal od kabine in ta se je potem raztreščila že v zraku in še dober trenutek, pa se je nos letala zakopal v polje spodaj, ki je začelo, prepojeno z gorivom, okrog in okrog goreti. Njegovega trupla, pravijo, niso našli, in zato včasih mislim, da se mu je. še preden se je dotaknil tal. telo razpršilo v zraku in ga je isti vrtinec, ki ga je pnguhil. odnesel kot prah med zvezde. Poslati luč pomeni zgoreli. Jaz pa si ne želim mislili, da je zgorel na tleli, od koder je morda veter potem odnesel njegov pepel čez težko, z meglo ovito zemljo, da smo ga potem vdiliovali z mestnim prahom in s sajami vred in imam jaz zdaj od lega tako grenak okus v grlu in me tako bridko skele oči. Saj re jočem za njim — kako bi smela? Celo dobre volje poskušam biti bolj kakor prej in se šaliti doma in v družbi. Premišljujem, kaj je to zvestoba? Komu ali čemu v mojem življenju? Moč, vztrajati pri nekem spominu. Ostati zvest nečemu, česar nimaš več? Kako bridko, da je resnica tisto, česar ne moremo povedati: in sreča — je to zdaj še kaj drugega kot neka svetlejša senca bolečine? »In če pomislim.^ toži Roži. da sem srečo tako rekoč že držala v tokah!« Prestoi)i se in posmrkne. naočniki se ji za rosi jo pod štrlečinii. redkimi in redkokdaj pobarvanimi lasmi, ki jih ima za bledimi ušesi visoko privihane. kakor ima pri pranju spodrecano krilo. Pet milijonov!« Pene detergenta ji prskajo izpod bakrenih, razpokanih rok s tisoč, ne. z milijoni mehurčkov, medtem ko drgne naše perilo v kopalni kadi. Iskreči se mehurčki neslišno pokajo, se razpuščajo. ustvarjajo no\e penaste svetove pod jeznimi in vendar skoraj veselimi zamahi njenih odločnih rok. Obrne se k meni in si upre pesti, iše mokre, s peno med prsti, v izrazito zaokrožene boke. večkrat ovite s kosom stare rjuhe, s katero si je, ker je danes v svoji duševni stiski pozabila prinesli s seboj predpasnik, zavarovala skromno obleko. - I udi vi bi jo bili lahko obdržali, gospa profesorica.« mi pravi očitajoče. \saj vi bi bili lahko bolj pametni, kol sem bila jaz. Gleda me grenko, z. ušli. razprtimi kakor v joku. kakor bi hotela reči: Zakaj pa toliko študirale, če vas to ne pripelje dalje, kakor je pripeljalo mene?; Ona je edina, ki mi že zdaj pravi »gospa profesorica«, ker sem ji pove- 1106 dala, da sem se vpisala na univerzo, potem pa bom nekoč poučevala na srednji šoli. Počutim se kriva, ker se zavedam, da bo teže prebolela svoje razočaranje nad menoj kakor lastno smolo, zakaj te je vajena že bolj kakor vsakdanjega kruha: saj morda bi celo mislila, da se je nevarno spremenil svetovni red. ko bi bila sreča obdarovala svojo pastorko Roži. čeprav je sprva že kazalo, da bo izmed vseli nas izvoljena ravno ona. Ampak to je bila samo igra mačke z mišjo in zato ne bo Roži nikoli več verjela, da je sreča deklica z zavezanimi očmi. ki slepo stresa med ljudi dobrote iz svojega zlatega roga. ne. povem vam. pravi Roži. da ta mrha čisto dobro vidi in se potem na vsa usta smeje, kadar je spet koga pošteno potegnila za nos. Desno roko iztegne proti meni s skoraj preteče zravnanim kazalcem, kakor da sem jaz tista goljufiva prikazen, ki tako slepan ljudi in še posebej njo. Roziko; in tedaj ji pena. ki jo je ona stiskala v pesti, spolzne po prstu navzgor: in mehurček — skraja ga je komaj za otroško frnikulo — se nenadoma napihne in zašije v vseh čarnih barvah nebeške mavrice. Velik, eedalje večji postaja, nato vzdrhti. kakor da se bo zdaj zdaj od-ugal od človeškega prsta in odletel skozi odprto okno v sonce, ko se nenadoma razpoči in izgine brez sledu, kakor vsi drugi pred njim. ne da bi bila Roži sploh opazila, kdaj iin kako je nastal in kdaj umrl. Gospod, ti nisi usmiljen.* vzdihne Roži. zmaje z glavo in se z vso ihto loti svoje petkove želite. Vsak petek namreč dela pri meni. V soboto pri Ani Bernardovi. ki je moja soseda v istem nadstropju. \ ponedeljek pri Bohoričevih v tretjem, v torek pri dr. Soldatiju v četrtem, v sredo pri Olgi Valterič v šestem. Nad to Roži ne pride, čeprav ima naša stolpnica deset nadstropij. Zakaj prevečkrat se pokvari še novo dvigalo, da bi si Roži. ki že čuti srce. upala prevzeti »višje« delo. Zato se v četrtek preseli na delo drugam, poleg tega pa vsako jutro raznaša časopis, tudi v nedeljo, le da v nedeljo sicer »počiva«, se pravi, da ne hodi delat k strankam, temveč opravlja vse, kar se je čez teden nabralo dela pri nji doma. medtem ko je tako garala za druge. »Zakaj, če bi bila kakšna pravica na zemlji in nad zemljo in kakšna na met.« pravi Roži in posmrkne. »bi bila morala srečka, ki je zadela dobitek, ostati pri meni. ki sem je bila najbolj potrebna.« Doslej je Roži včasih hodila v cerkev in molila, ampak zdaj se ji je. kakor pravi, vse skupaj zafržmagalo<. Pa vendar, bodi še tako krivično urejen ta svet. živeti moraš dalje, le da Roži ne more več verjeli v pomoč od zgoraj. od Njega, ki bi jo bil lahko razsvetlil, če bi bil hotel, ko je držala srečko v rokah. Ona je bila med nami prva. : Prisegam,« pravi s tresočim se glasom, ne da bi povedal, kaj prisega. »Sliši te gospod Bog. Sliši te sveti Jožef. Sliši te gospa profesorica,« pravi Roži s pogledom name. ki stojim na pragu in komaj premagujem smeh. Že spet občudujem skrajno snago in red v Rozinem tesnem življenjskem prostoru. Prejšnji dan poribana. danes na novo pološčena tla so pokrita z oprano, s pisanim blagom obrobljeno vrečevino. miza zavarovana s prtom, na katerem piše z velikimi rdečimi Vbodi: Ljubo doma, kdor ga ima. Z eno roko objema svojo jokajočo starejšo deklico, drugo drži kol perut angela varuha nad košaro, v kateri spi njena najmlajša, tako stoji kot čuvariea spodobnosti in snage pred spokorjenim grešnikom, ki pohlevno, toda tako stanovitno, kot se ona oklepa snage, vztraja pri nesnagi, in neobrit, neumit in samo na videz premagan oddaja v sobo. dišečo po terpentinu. vosku in pravkar na soncu posušenih srajcah, svoje kislo hlape. I ako si gledata iz oči v oči čistost in nečistost v svoji večni, neločljivo povezani nasprotnosti; boj. ki se je začel v predzgodovini člo- 1111 veštva in se bo nadaljeval do konca sveta, danes pa se bo končal tako. da bosta Roži in Ivi našega očeta« posadili v čeber s kadečo se. skoraj vrelo vodo in ga bo Roži vsega odrgnila z milom in s krtačo in ga tako lepo opranega in dišečega, čistega kot dušo po spovedi, pripravila za novo stran v knjigi njegovega življenja, za še nepopisan list. na katerega bo njegova okorna roka najprej napisala z velikimi črkami POBOLJŠAN JE. takoj zatem pa 3 ŠTAMPERLE VI.AHOVC A. POL DECI SLIVOVKE. 2 ŠTAMPERLA BRINOVCA. POL LITRCKA REBULE. POL II IRČKA REFOšKA, in poleni pridejo samo še vprašaji, klicaji in križci, ki zaznamujejo križev pot vrnitve, domov s postajami padcev do popolne vdaje in pokore, po kateri pride spet novo vstajenje v greh. Odhajam iz Roziikine barake z njeno objubo. da mi bo prišla zvečer pomagat. Počasi stopam mimo klopi pod brajdo. ki jo poleti obrašča fižol, mimo dveh starih, modro emajliranih loncev, v katerih goji Roži Cvetlice: iz okrušenc posode rastejo in cveto prav zdaj pozne narcise skromno in vendar bujno, kol rasle iz Rozinega pohlevnega srca neugasljiva želja po lepoti in sreči v življenju kljub revščini, trdem delu. kljub Mravlji in baraki. S listo novo žalostjo, o kateri ne vera, ali ni tudi radost, se sklonim k eni Šele razcvelih Rozinih narcis. \em. poslej bo imela zame vsaka stvar v življenju nov in drugačen pomen: morda mi šele zdaj postaja jasno, kaj mi lahko pomeni vse. kar rast« in živi. Za trenutek, za dan. za leto dni stoji tam ob progi še jablana, ki bo kmalu tudi padla, kakor je moralo pasti tod vse drugo drevje, zdaj pa še cvete sredi tančične trave, z vso ihto se razcveta in upogiba veje pod gosto težo rožnate beline. zvenefe od žužnjanja čebel in ščebeia ptičev, ki prihajajo in odhajajo kot dnevi našega življenja: od kod, za^kaj in kam? Planine v daljavi sklepajo roke kakor v molitvi in tožijo za ptiči, ki so odleteli v nezuanost. Je mogoče, da spet slišim kukavico? Pa tukaj se ne oglaša, na tem prostoru, ujetem med barako, stolpnico in vilo: slišim jo le v spominu iz gozda, iz gozda prvega maja. Kuku. kliku. kuku. tako je kukala . . . vriskajo otroški glasovi na dvorišču med dvema stolpnicama, kjer nekdo odhaja po prostoru, posutem z grobim peskom, hitro koraka s tistim rahlo zibajočini se korakom, ki je podoben pomorščakov! hoji. s togo napetimi rameni v sivo modrem dežnem plašču stopa in otroci tečejo za njim, eden se mu od zadaj obesi za rame. drugi se ga oprime za laket roke. v kateri nosi popotno torbo. Stric p i lo t! Stric pilotčik! Vseeno pa vem precej o njem. čeprav sva bila skupaj eno samo noč in sem spala sama tisto jutro, ko bi bil lahko šel on z menoj. 1112 Ana Bernardova me nr nikoli vprašala, kaj sem doživela z njenim sinom. Dala pa mi je njegove dnevnike, popisane s čudnimi hieroglifi poenostavljene pisave; v načinu, kako je oblikoval črke. so izstopali njegovi »t« kot križci, s katerimi je bilo posuto njegovo zasebno bojišče. Na listih teh ogoljenih beležnic. včasih tudi starih žepnih koledarjev, so v kratkih, večkrat samo nakazanih stavkih opisane razne nezgode, ki so ga že prej skoraj veljale življenje, napake, ki jih je zagrešil on ali so jih zagrešili drugi, svarila za prihodnost. Tam jo tudi cela vrsta mladih imen. tovarišev, ki so šli pred njim v smrt. Tudi tehnične nadrobnosti so. ki jih ne razumem, a jih vseeno prebiram z otožnim spoštovanjem, neke meritve in enačbe, vremenska poročila, potem nenadoma vmes kratki, skoraj pesniški opisi zračnih planin, sestavljenih iz oblakov v najbolj fantastične pokrajine sveta, pa utrinki pravih gora. ki so se nenadoma pokazale kot čarovnija skozi okno v oblačnem morju, kalejdoskopske podobe zemlje globoko zdolaj in neizmerne kupole nočnega neba. kakor ga je opazoval v samotnem letu. če je ugasil v pilotski kabini luč. da je lahko še bolj doživljal njegov grozljivo čarni blesk. V teh dnevnikih je občutili samoto lovca nad oblaki, ki jo je dojemal kot neko posebno prednost, ker nisi svoboden, če nisi sam. Zato si tudi včasih mislim — ne brez bridkosti — da je tedaj, ko sva se midva tako nepričakovano in vendar usodno našla, hotel potrditi v meni le s\ojo samoto, svojo pravo, izvoljeno nevesto, in se potem vrniti od mene k nji. iz topline mojega ženskega objema v njen hladni, večni sij. »Ampak rad le imam. Moraš mi verjeti.« Do tistega trenutka so je med govorjenjem le nasmihal, kakor bi se samo šalil, tedaj pa na njegovem obrazu ni bilo več sledu tistega posmeha: njegov izraz je bil vroč in malodane roleč. lega se hočem zdaj spominjati, tega izraza in glasu, tako neposrednega v neki novi gotovosti, ker je tedaj morda vsaj za trenutek spregovorilo v njem neko skrito, meni bližnje bistvo, različno od tistega njemu samemu dotlej znanega jaza. Nekoč, z neko odločitvijo, ki je ne moreš več preklicati, sva izbrala. kar naju je moralo ločiti v trenutku, ko se nama je ponudila kol morda edina možnost najinega življenja, da bi bila lahko pobotala dve nesprav-ljivi skrajnosti — srečo in sivino, s katero moraš vsak dan živeti. Vseeno pa si ne domišljam, da vem dosti o njem. saj ne vem ničesar o njegovih ljubicah, prijateljih, navadah. Zavedam se. da podoba, o kateri govorim in jo vidim pred seboj v duhu še zmerom kakor živo, ni njegov pravi lik — to je le njegov odsev v meni. morda moja želja. Na oči je bil ljubezniv in skoraj lahkomiseln, igral se je z gibi in tudi z besedami, vseeno pa sem ga jaz občutila drugače, odkar sem videla njegov obraz v nočni bleščavi kot kip. zbit iz dogodkov in naključij nje- 1113 govega življenja, iz njegovega poguma in strahu, z očmi, ki so bile pod ostro začrtanimi obrvmi kot globoke črne jame. in s trdo. skoraj kruto črto ustnic, ki sem se je celo bala. medtem ko mi je njegova glava krotko počivala na kolenih. \ tisti meni nedostopni črti ustnic je bila dalja in višina in neodvisnost samotnega ptiča nad oblaki, tako visoko v praznini neba, da ga ne dosežeta ne oko ne prošnja. In v jamah njegovih oči sta bila tudi d\om in žalost, ker mu je bila predobro znana usoda pogubila že toliko najboljših tovarišev v cvetu let: tam so se skrivali veter, dež in led na krilih, bliskanje in groza, njegova ponižnost zaradi srečnega naključja, ki ga je tolikokrat rešilo, njegov ponos. V tistem skoraj boleče razsvetljenem trenutku, ko sem ga pestovala kot ljubica, ki je zmeraj tudi mati, je vse to podaril tudi meni. »Ampak če pomislim,« zdaj vse dni tarna Roži. »če pomislim, da je bila sreča tako rekoč že v vaših rokah!« Stric pilotU so vpili otroci. Vidini ga. kako se v smehu obrne, prime najvsiljivejšeg;a med njimi in ga vzdigne visoko v zrak. da fantiček od presenečenja in užitka v strahu zatuli, ga ujame v letu in postavi spet na noge. nato pa ga z igrivim gibom treh prstov, kakor bi potočil po tleh frnikulo. frene daleč od sebe. se še enkrat ozre proti nekemu oknu v hiši, ki jo pušča za seboj, in potem izgine po poti ob progi, po kateri se tistemu dvorišču in tisti hiši zdaj bližam jaz. Kukn, kuku. To so isti otroci, ki so tekli tedaj za njim in danes kličejo mrtvo ptico iz gozda, od koder ne prileti nobena ptica več k nam v mesto. Od tistega jutra je minilo komaj štirinajst dni. Ali pa ni nič minilo, ker se še ni zgodilo: zgodilo se bo namreč šele zdaj, šele jutri, šele čez štirinajst dni. Zmeraj je že bilo in bo zmeraj, čeprav ni bilo nikoli. Ampak ne varaj sama sebe, ne upaj. da se lahko še zgodi, ker se je že zgodilo pred prvim majam, tedaj, ko je Mravlja spet prelomil prisego in si jo skoraj prelomila tudi ti . . . Drugače, usodneje kakor Mravlja, ki je prisegel, da se bo vzdržal, in je potem, kaj hočemo, s plačo v žepu zavil v prvo krčmo. En sam ubogi kozarček za vse praznike, to ne more njikoinur škoditi. Kisle hlape s politega sanka je vdihoval z drhtečimi, razširjenimi nosnicami. Po treh kozarčkih ga je obšlo spoznanje, da ga pošten delavec po mesecu trdega dela sine ali pravzaprav mora popiti en litrček, zlasti še. če je družba tako prijetna, vsaka družba pa postane prijetna, če je v tebi že dovolj kozarčkov, in tudi ljudje postanejo dobri in prijazni in velike ljubezni vredni in Mravlji se od ginjenosti srce tako razširi, da hoče ves svet objeti ali vsaj tiste, ki stoje z njim za šankom. še eno rtindo za vse! Kadar si tako preklelo srečen, res ne moreš biti sebičen luni]), ki bi hotel vso srečo 1114 sam popit i. naj pijejo še drugi s teboj in na tvoj račun, tako se sreča še stopnjuje in se navsezadnje, ko že sediš v tretji ali četrti ali deseti krčmi in je že odbila polnočna ura, ampak ne več tistega, temveč naslednjega dne. prikaže tudi telesno v podobi prijazne ženske s cekarjem. Tn ta ženska ali sreča ali kdorkoli je že. stopi potem k tvoji mizi in r.i začne ponujati kar deset milijonov, nič več in nič manj kot deset milijonov, in naj Mravljo vzame vrag. če bi Roziki deset milijonov ne zadostovalo za listo njeno hišico, s katero mu noč in dan pije kri! Sreča ima rumeno pobarvane lase in nebesno sinjo ruto, zavezano okrog glave v nekakšen (urban, nasmiha se priliznjeno in hkrati nekam skesano, predrzna je in tudi prestrašena, z rdeče pobarvanimi lici in upadlo, nagrbančeno kožo. živo oblečena in ogoljena. podobna stari pocestnici, ki se ob stalnem naraščanju mlajši' konkurence kmalu ne bo mogla več preživljati s svojo obrtjo. Sreči manjka spredaj en zob. sicer pa se krčevito mladostno drži pri' svojih petinštiridesetih ali petdesetih letih in na roki nosi širok prstan, kar bi utegnilo pomeniti, da je srečno poročena, skoraj tako srečno kot Mravlja, ki jo zdaj ves srečen objame, ampak sreča že zdavnaj ve, kako je treba ravnali s takimi, ki jim je sreča stopila v glavo, in se ga zna prijazno, vendar skrajno odločno otresti. Za petsto dinarjev — smešno nizka cena za tako veliko srečo -- pa dobi Mravlja njen polog in pobotnico, svetlo zeleno kot trava s prečudovitim šopkom rumenih in rdečih vrtnic, prepreženo z modrimi in rdečimi mrežastimi vzorci, ki nad njihovim osrednjim spletom, oblikovanim v vabljivo školjko, pišejo čarovne besede: Majsko žrebanje jitgoxlooni)«ke loterije. Nato sreča odide, ko je izpraznila svoj cekar in oddala še nekaterim drugim prav take zadolžnice za deset milijonov, zakaj z manjšo srečo, kot je največja sreča, se ob tako pozni uri nihče noče sprijazniti. Sreča izgine s povešeno glavo: rahlo pokašljuje in se precej sestradana oddalji v noč po zadnjih zakotnih ulicah mesta proti svojemu domu. zakaj krčme se že zapirajo in sreča si za nocoj ne obeta nobene kupčije več: o, po polnosti hrepeneča praznota pričakovanja, ki jo v spanju izpolnjuje tudi sreča s svojimi nikdar-nikdar sanjami! Utrujena je. za smrt utrujena: sreča je vdova in ima doma v enosobnem. podstrešnem stanovanju tri otroke, ki jih mora hraniti, oblačiti in pošiljati v šolo, in čeprav je po vsem mestu čedalje več norcev, ki verjamejo, da se jim bo vendar enkrat nasmehnila sreča, in zato sreča oddaja čedalje več svojih srečk, od katerih dobiva odstotke, se vendar tudi dogaja, da ne zasluži dovolj za potrebe družine, in zato je sama raje večkrat lačna ko sita. le da ji zadnje čase otekajo noge in se sreča boji. da ne bo več mogla dolgo opravljati le svoje š(> kar donosne službe - in kaj bo potem z njo in 1113 z njenimi? Od pokojnine po možu ne bodo mogli živeti, še umreti ne. In tiho. s sklonjeno glavo in s skrbjo v srcu. se sreča oddaljuje skozi noč. posuto z zvezdami, napovedujočimi usodo, medtem ko sedi Mravlja ves srečen v krčmi iti bulji v številko na srečki, in. glej ga zlomka. to je 191215. leto dan in mesec njegovega rojstva! Pretresen upira Mravlja zdaj že čisto kalne oči pod grebenom oteklih vek in nasršenih obrvi v zdruzgano srečko. Ali je že tako pijan, da vidi v«c po dvakrat: dva šopka, dve, številki dva napisa? Ne. ni pijan, to je dvojna srečka, dvakratna obljuba sreča, dvakrat po pet milijonov pravljic. To je treba zaliti, kolikokrat in 9 kom še vse. tega Mravlja pozneje ni več vedel, kakor tudi ni vedel, kdo ga je zjutraj naslednjega dne pripeljal domov in odkod. Sladko spečega na pragu barake, pokritega s starini modrini loncem, iz katerega je stresel prst in cvetlice, da si ga je lahko posadil na glavo namesto izgubljenega klobuka, ga je Roži našla tam v prvem svitu, ko je odhajala na svoj jutranji šiht. Bilo je zanjo že pozno in ni se utegnila ukvarjati z njim drugače, kakor da ga je z naponom vseh moči potegnila čez prag v sobo. ga po nekaj brezuspešnih poskusih, da bi ga obudila k življenju, pustila ležati kar na tleh in zaklenila vrata za seboj. Ko se je vrnila vsa upehana in potna, je bil še zmerom tam. kjer ga je pustila, le da se je medtem ulegel na bok. se zvil v klobčič, si pod lice položil dlan in spal krotko kot otročiček. oznanjajoč s tankim, cvilečim smrčanjem, da je sicer tukaj, ampak daleč od sveta in njegovih skrbi. ki tarejo Roži. »Moja prva skrb.-? mi pravi Roži. »je bila ta. da sem mu pregledala žepe. Najprej na eni strani, na tisti, ki jo je molel kvišku, potem pa sem ga obrnila, ja, celo brcnila sem dedca, da se je prevalil kol snop. in mu obrnila žepe še na drugi strani. Nič. samo nekaj zanikrnega drobiža. Vso plačo do zadnjega je zapil. pokora. Začela sem vpiti nanj. pa me ni slišal, samo moji dve revici sta se prebudili in začeli jokati in tudi meni so se nlile solze. Oh. ko bi bila vsaka moja solza dinar, bi bila danes že milijonarka,« govori Roži in si briše solze. Mravlja pa je ležal srečno m spokojno na tleh in smrdel kot dihur. Slednjič ga je prevalila na posteljo. Ko se je toliko prespal, da ga je spet spravila na noge in posadila za mizo in mu dala močno kavo. da mu je zbistrila možgane, kolikor jih sploh ima, pravi Roži, se je začelo zasliševanje. Mravlja se ni spominjal ničesar. Vse plače vendar ni mogel zapiti' v enem samem dnevu in dveh nočeh! Verjetno je komu ne samo plačal za pijačo, ampak tudi dal denar ali ga posodil — kateremu tistih svojih, od Roži stokrat prekletih vinskih bratcev! Mravlja je grbančil čelo tako 1116 napeto, da so se um gube rezale prav v čelno kost. in razmišljal. Drgnil se je po oteklem nosu. hrkal in kašljal. Ne pijuj po tleh!« je obupano zatulila Roži in mn podstavila plju-valnik, Mravlja pa se je tega tako ustrašil, da je tisto, kar se mu je nabralo grenkega v grlu. kratko malo požrl. »Kam si dal ves denar, nesrečnež. Ali res hočeš, da vsi skupaj od lakote pomremo?« je tarnala Roži. ki je dobro vedela, da sieer ne bodo stradali, ker bo ona spet in spet toliko prigarala, da jih bo olnarovala najhujšega, vedela pa je tudi. da tako ne more več dalje, ker ji bo zmanjkalo ne samo moči. ampak upanja, in bo potem kar umrla, ker brez tipanja ni mogoče živeti. Mravlja si je z roko pomel oči. kakor da si hoče sneti z njih mreno. Morda so ga do nezavesti pijanega kratko malo okradli, /daj si je začel še sam stikati po žepih. Slednjič je našel nekaj v prsnem žepu srajce: nerodno preganjen in zdruzgan kos papirja, ki bi lahko bil. pa ni bil petti.sočak. Bila je srečka in zmagoslavno jo je položil pred Hoziko na mizo. 10 sem kupil zate.« Ni ga hotela pogledali in plaho je .stegnil roko, skoraj tako. kakor da hoče ženo pobožali. Saj ji vendar hoče dobro, osrečiti jo hoče. Poglej jo. Roži. tak poglej jo vsaj!« Vzdignila je pogled in ga zapičila v listo žabje zeleno, rdeče, rumeno in rožnato na mizi. »Kaj je lo. za Kriščevo božjo voljo? Kaj...?« Dolgo je potreboval, da je našel prave besede in ji pojasnil, kakšna sreča jo čaka. S to srečko bodo zadeli deset milijonov, dovolj, da si bosta kupila hišico z vrtičkom in avto in Roziii ne bo treba več delati. Žal. Mravlja ni pesnik, da bi ji bil znal opisati svoj privid tako bleščeče, kakor ga je občutil: podobo srečne družine, ki ves dan od jutra