Življenje, šola in narodnost. Temeljni zakoni stvarnosti veljajo tudi za razvijanje v nravstvenem oziru; pojmi in pravila nravstvenosti se morejo kakor v prirodi razjašnjevati. Zato je važno, da veda in znanje ne delata blaginje, temveč jo kakor priroda le spoznavata. Onidve s prirodo ne pripisujeta pojmov in praviljedru, temveč le poudarjata in spoznavata že obstoječe zakone. Trdi se od enib, da izhaja nravstvenost iz razuma ali kakega drugega stvarnega principa; veda je na stališču, da se nravstvenost sama iz sebe izpopolnjuje in določa ter je tako učiteljica posamezniku kakor vsemu človeštvu. Celo veliki misleei se niso zbali kritike in popravljanja dela šole in izkušenj mnogih človeških rodov. Veda pa je v tem tako malo opravičena kakor h kritiki obstoječih živali in rastlin. Njena naloga je povsod enainista, namreč v lastnem bistvu z opazovanjem, ki je z njim, je dano ljudem poiskati obstoječe pojme in zakone. Zapazimo li v časopisu ali knjigi kritiko pravnih zadev, tedaj imamo pred seboj obstoječ člen nravnega napredka, nikakor pa del vede ali znanosti. Ta člen nravnega napredka, ki je potom agitaeije strank, po katerib se avtoritete določajo, sposoben izpreraeniti s svojimi ukazi obstoječ položaj, sloni ponajveč na koristi in žkodi; zato ni v krogu nravnosti. Ce omabuj« javno mnenje in se strankarska protislovja cepijo, je gotovo znamenje, da se iiova nravstvenost še-le pričenja. Veda in znanost nimata naloge za uresničenje nravnosti, ker nista ne avtoriteta ni vzgojiteljica iiaroda. Onidve sta le golo znanstvo, ki kaže delajočim Ijudem in avtoritetam le poti, ki se po njih dospe najgotoveje do uresničeuja smotrov, torej tudi do uresničenja v nravnostuem oziru. Znanje samo v svojem delokrogu ne more biti deležno tega opravila. V nasprotnem se je napredek v izobrazbi v najnovejšem času dvignil v to, da bi znanost povzdignil v zakon. Zapovedi avtoritet so v začetku veljale za posamezne slučaje. Polagoma so si pridobile bolj obšireu značaj in v najnovejšem času se je uredilo večje množine z enim postavnim dejanjem. To pa se ni zgodilo brez podpore od strani znanosti, in delo samo si je moralo privzeti znanstveni značaj. Samonasebi nasprotuje to početje naravi avtoritet in pojmu nravnosti. HoteDJe in velevauje je kakor bistvo svoje narave določeno gotovo na enoinisto. Šplošuo hoteDJe nasprotuje naravi hotenja in zato pove kdaj preveč kdaj premalo. Postavodajalee je s tem prisiljeu pospeti se do načel, ki ne prekoračijo mnogovrstnega narodnega življenja in zato celo mnogokrat škodujejo. Pridružujejo se nasledki, ki jih postavodajalee ui botel. V največ krajih se postopa tako zaradi potrebe enotnosti, preglednosti in trdnosti prava, četudi se pri takih zakonib pojavlja razočaranje v upanju po uspehih. Medtem, ko mora postavodajalee svojo zapovedujočo moč prirediti oblikam io pravilom znanosti, se ta dvigne uad njega s svojo kritiko. Tako nastane zmes obojih stališč, ki otežnje nalogo postavodajalea in znanosti. Iz tega se razlaga zapostavljanje znanosti zaradi postavodajalne moči in nasprotno sovražno postavodajaluo stališče zaradi znanosti. Dalje.