Naročnina naj so na- j prej plačuje in pošilja 1 ured- ' ništvu v ' šent-I peter-I skem predmestji i bš. št. 15; v Ljubljani. (Lai-bacli.) c^vj" T ' Stev. 8. Y Ljubljani 1. avgusta 1873. Leto III. Vesela tovarišija. Prijatli smo zvesti, smo čversti, mladi, Brez skérbi, težave, kaj maramo mi; V zelénji in cvetji pred nami je vse Prihodnost najlepša mladini cvete. Zatoraj zapojmo, prijatli, lepó, Da daleč po gozdu odmevalo bo ; Tralä train tralä Vesel'ga smo sercä. Zdaj hitro tovar'ši, da pridemo prej V zeleni gozdiček, — zatorej naprej! Po stezi med drevjem, kjer vetrič pihlja, In memo hladivna vodica šumlja. Iz celega gerla zapojmo krepko, Ni bati se hud'ga, je jasno nebó; Tralä traiti tralä Naj poje vsak, kdor znä. /. T. e skupaj tovariši, hitro z manoj! V zeleni gozdiček vas peljem saboj, Kjer tički preljubi veselo pojó In sapice mile pihljajo hladno; Zapeli si bodemo pesmico vsi, Ki se nam iz gerla najlepše glasi. Tralä tralä tralä. Vesel'ga smo sercä. Pet Andersenovih povestic, ki je luna pripoveduje. („Vertecu" poslovenila Lujiza Pesjakova.) I. „Včeraj," tako mi je pripovedovala luna, „gledala sem na ozko s hišami ograjeno dvorišče. Kokoš z enajstimi piščeti je ležala tam in majhna nežna deklica je skakljala okolu njih; kokoš je kokljala in vsa prestrašena razprostirala Časopis s podobami za slovensko mladost. perotnici nad mladiče. V tem hipu je prišel dekličin oče in jo karal; jaz pa sem plavala naprej in nisem več mislila na to. Ali nocoj, le malo trenotkov je tega, gledala sem zopet na ono dvorišče. Vse je bilo tiho; kmalu pa je prišla mala deklica, splazila se je prav tiho do kokošinjaka, odrinila zapah in smuknila notri h koklji in k piščetom; upile so glasno iu trepetale; deklica je tekala za njimi: videla sem vse natanko, kajti kukala sem skozi luknjo v zidu. Jezila sem se nad neporednim otrokom in vesela sem bila, ko je prišel oče, in jo je še ostreje karal nego včeraj ; prijel jo je za roko; ona pa je glavico nagnila nazaj, in modre oči so bile polne debelih solz. „Kaj delaš tukaj?" je vprašal oče. „Kokoš sem hotela poljubiti, in jo zaradi včeraj odpuščenja prositi — ali nisem se upala tebi povedati tega!" In oče je poljubil sladko nedolžnost na čelo, jaz pä sem jo poljubila na oči in na usta." — II. Luna je pripovedovala: „Videla sem ko je kadet postal oficir in pervie oblekel bliščečo uniformo; videla sem mlado deklé v nevestinej opravi in kne-zinjo srečno v krasnem kinču: ali nikoli nisem zagledala blaženstva, ki bi bilo enako onej majhnej štiriletnej deklici, katero sem opazovala nocoj. Dobila je novo višnjavo obleko in nov klobuk rožnate barve; baš je pomerjahi lišp in vsi so zahtevali luči; lunini žarki, ki so prešinjali okna, niso bili dosti svetli; vse druga svečava se je morala prižgati. Tu je stala deklica čisto terda, kakor lesena punčka; boječe je od sebe tiščala lakti, da se nisti dotaknili nove obleke in perste je moléla daleč narazen. Kako blaženstvo je žarelo iz njenih oči, iz vsega njenega obličja! „Jutri pojdeš na sprehod v tej obleki," rekla je mati in hčerka je gledala presrečna na svojo opravo. „Mati!" je vskliknila, „kaj neki si bodo mislili psički, ko me bodo videli v tem lišpu ?" — III. „Videla sem, ko je jokala majhna deklica," pravila je luna, „jokala se je nad zlobo svetä. Najlepšo punčko je dobila v dar. Oj, ta punčka je bila krasna in nežna! Ustvarjena ni bila za terpljenje sveti Ali bratje dekličini, veliki, neporedni dečki, so punčko posadili visoko gori na drevo in potem zbežali. Deklica ni mogla doseči punčke, ni jej mogla pomagati doli iu zato se je jokala, in punčka je menda tudi jokala, raztezala je roki mej zelenimi vejami iu vsa nesrečna je bila videti. Dà, to je terpljenje svetä, o katerem je mamica tolikokrat govorila. Oj, uboga punčka! Mračilo se je že; in kedar noč popolnoma nastopi! Ali naj mari sama sedi na drevesi vso noč? Nè, nè! Tega ni pripustilo sočutje uboge deklice. „Jaz ostanem pri tebi !" rekla je, dasiravno jej ni bilo posebno dobro pri serci. Zdelo se jej je že, kakor bi videla čepeti v germ o vj i male škrate z visokimi špičastimi kapami, a bolj zadej v temnem drevoredu so plesale dolge pošasti: bliže in bliže so prihajale in stezale roke proti drevesu, kjer je sedela punčka; smijale so se zasramovaje in kazale nanjo s persti. Oh, kako hudo je bilo deklici! — „Pa, ako se nismo pregrešili," mislila si je, „ne more se nam bližati nikakoršno zlö. Ali sem morda vendar storila kakošen greh?" In premišljevala je. „Oj, dà! zasmehovala sem ubogo raco z rudečo cunjo na nogi; šepala je tako čudno, da sem se morala smijati, In greh je posmehovati se živalim." Gledala je k višku k punčki. „Ali si ti tudi zasmehovala žival?" vprašala je in bilo je, kakor da bi punčka prikimala z glavo." IV. „Bilo je v majhnem mestu," pravila je luna, „se vé da že v preteklem letu, ali to nič ne dé, videla sem vse prav na tanko; nocoj sem brala to stvar v časnikih, pa tam ni bilo popisano tako razločno. V gostilnici je sedel med-vedar pri večerji, medved pa je bil privezan zunaj za sklädanico, ubogi medved, ki ni nikomur hudega storil, da si je bil pač videti dosti divji. Gori pod streho v revnej izbici so se igrali v svitu mojih žarkov trije mali otroci; najstarejši je bil kakih šest let star, najmanjši ne več kakor dve. „Klač, klač!" je šlo gori po stopnicah; kedó je neki to? Vrata se odpró — medved, veliki, kosmati medved ! Dolgčas mu je bilo na dvorišči in našel si je pot po stopnicah. Vse sem videla," je dejala luna, „otroci so se zelò ustrašili velike kosmate zverine ; vsak se je splazil v svoj kotiček; ali medved je našel vse tri in jih vohal, a storil jim nič žalega ni." „To je pač velik pes," mislili so si otroci in božali so medveda; medved se je ulegel na tla, najmanjše dete splezalo je nanj in skrivalo rumeno kodrasto glavico v njegov čern kožuh. Kar vzame najstarejši deček svoj boben ter bobna, da jje strašno ropotalo po izbi; medved se postavi na zadnji nogi in začne plesati; kako lepó je bilo to videti; vsak deček je potem prijel za svojo puško, tudi medved je hotel imeti svojo, in prav v redu jo je deržal: izverstnega tovariša dobili so ž njim. Zdaj so stopali drug za drugim: ena, dvé! ena, dvé! V tem hipu je prijel nekedo za kljuko; odperla so se vrata, in mati stopi v izbo. Ko bi bil videl, dragi moj poslušalec, njeni strah, njeui kot kreda beli obraz, na pol odperta usta, okamenele oči ! — Prav iz duše veselo jej je kimalo najmanjše dete in v svojem jeziku zaupilo glasno: „Mama, mi se igramo vojake!" — Potem je prišel medvedar!" — ' V. » „Jaz ljubim otroke," pripovedovala je luna, „posebno male, ki so prav smešni. Včasih pokukam mej zagrinjalom in polico v izbo, kedar ne mislijo name. Všeč mi je gledati je, ako se morajo sami slačiti. Najpred prileze majhna gola rama iz oblačila, potem roka ; ali pa vidim, kako se sezuvajo in nežna, bela, polna nožica se prikaže, nožica prav da bi jo poljubila,, in jaz jo poljubim ! Kaj sem hotéla reči ? Nocoj sem gledala skozi okno, pred katerim ni viselo zagrinjalo, kajti nihče ne stanuje nasproti. Videla sem celo trumo malih otrok, vsi bratje in sestre; mej njimi je bila deklica, komaj kake štiri leta stara, ali „oče naš" vam je znala moliti, kakor le malo kedó. Mati je sedela vsak večer pri njenej posteljici in je poslušala kako moli, potlej jo je poljubila in čakala, da je deklica zaspala, kar se je zgodilo tako naglo, kakor se le oči zatisniti morejo. Nocoj sta bila dva večjih otrok malo neporedna: pervi je skakljal po enej nogi v svojej dolgej in belej ponočnej srajčki, a drugi je stal na stolu obdan z oblačili vseh drugih otrok in je rekel: „To so žive podobe!" Tretji in četerti sta spravljala perilo lepo poredoma v predalnik in tako mora tudi biti. Mati je sedela pri postelji najmanjšega otroka in je ukazala, da naj zdaj vsi molcé, ker bode mala „oče naš" molila. Gledala sem čez lampo v posteljico male, kjer je ležala na tenkej belej prevleki, ročici skleneni, drobno obličje pa resno in pobožno; molila je na glas „oče naš." „Kaj pa je to," seže jej mati v besedo, „kedar moliš, daj nam denes naš vsakdanji kruh, pristaviš zmirom nekaj po tihoma, česar umeti ne morem. Povedati mi moraš, kaj je?" Mala je molčala in nekako zmešano gledala svojo mater. „Povej, kaj praviš razen prošnje: daj nam denes naš vsakdanji kruh ?" „Nikari ne bodi huda, ljuba mati ; molila sem : in prav obilo surovega masla nanj!" — Bog je oče sirot. Tine je imel samo očeta še; mati mu je umerla že v zgodnjej mladosti. Njegov oče je bil tergovec, in je imel dosti posla pri svojih opravkih, a vendar poleg tega ni pozabil svojega sina. Skerbno ga je pošiljal v šolo, in Tine se je prav pridno učil ter se s tem hvaležnega izkazoval svojemu očetu. Tine je bil deset let star, prav prijazen iu vesel deček. In zakaj bi tudi ne bil vesel? Vsaj mu ni ničesar manjkalo, in oče ga je kot svojega edinca neizmerno ljubil. Ali njegova vesela leta niso trajala dolgo; veselje njegovih pomladnjih let grenile so kmalu britke solzice. Ne to, da je njegov oče pri tergovini mnogo izgubil, ne to — ampak hujši udarec britke osode ga je zadel. Dobri njegov oče je nagloma izbolel in že skorej pol drugo leto bolan ležal v postelji. Nobeno zdravilo ni pomagalo nič, in oče je vsak dan postajal slabejši. Imel pa je Tinetov oče bogatega prijatelja, Štefana po imenu. Ta mu je v bolezni tudi posojeval novcev na hišo. Nekega dne, ko Tinetov oče vidi, da ga moči bolj in bolj zapuščajo, in se mu zadnja ura njegovega življenja bliža, pošlje po svojega prijatelja Štefana. Sè solznimi očmi ga prosi, naj on, ako ga Bog pokliče iz tega sveta, skerbi za ubogega Tineta, ki po njegovej smerti ne bode imel ne očeta ne matere. • „Tebi ga izročim, dragi moj Štefan ! Vsaj si mi bil dosihdob zmirom dober in zvest prijatelj, imej me tudi po smerti še v blagem spominu in skèrbi za mojega Tineta. Matere nima več in zdaj bode moral še mene izgubiti ; kam sa bode pač revež podal! Zapustiti mu nimam ničesar, kajti to, kar sem si bil prihranil v boljših letih, pobrala mi je, kakor veš, nesreča in dolga bolezen. — Po mojej smerti vzameš ti moje posestvo za dolg; oj prosim te Štefan, vzemi tudi še mojega Tineta." Tako je govoril bolni oče svojemu prijatelju Štefanu. Štefan obljubi očetu, da bode za Tineta skerbel prav po očetovsko in bode gledal tudi na to, da se Tine izšola. Kar je oče že dolgo prej čutil, to se je zdaj tudi zgodilo. Vsak dan je prihajal slabejši in nekega jutra se loči s težkim sercem od svojega sina Tineta za zmirom. Štefan je prevzel po očetovej smerti hišo in tudi zapuščenega Tineta, ki je vedno zdihoval in jokal po svojem rajnem očetu. Ali kmalu je Štefan pozabil, kar je obljubil svojemu prijatelju pri uj ego ve j smertnej postelji. Neprijazno je začel gledati ubogo siroto Tineta in mu očitati revščino. In Tine? Oj uboga, zapuščena sirota! Terpel in prenašal je voljùo vse in prosil Boga njegove pomoči in tolažbe. Pa Stefan ni jenjal godernjati nad njim. „Spraviti te moram od hiše," upil je skorej vsak dan nad ubogo siroto, la to se je tudi kmalu zgodilo. Štefan je namreč čul, da pri mlinarje-vih, poldrugo uro od vasi, potrebujejo pastirja in tja hoče pognati ubogega Tineta. Kakor je sklenil, tako je tudi storil. Nekega jutra pokliče Štefan Tiueta prav zgodaj, podi mu zveženj v roke in reče: „Tukaj le pojdi sè staro sosedo, peljala te bode služit; dosti si velik, da si obleko in hrano zaslužiš!" — Tine malo da ne omedli, ko čuje to žalostno povelje. „Joj, še celo drago domačo hišo moram zapustiti" joka in zdihuje. Kleče je prosil Štefana, naj bi ga še obderžal pri sebi, pa vse je bilo zastonj. Štefanovo serce je bilo kamen, katerega niso mogle omehčati nedolžne Tinetove solzice. Ubogi dvanajst let stari deček je moral zapustiti šolo, prijatelje in tovariše svoje, ob kratkem vse, kar mu je bilo še ljubo in drago na ovem svetu. Stara soseda ga je med potjo zmirom tolažila in mu rekla: „Nič sene boj Tinče! k dobrim ljudem te bodem pripeljala, ki te bodo radi imeli, kakor so te imeli, tvoj rajnki oče, Bog jim daj nebesa! Videl boš, da se ti bode dobro godilo, ako samo na Boga ne pozabiš, ki je najboljši oče zapuščenih sirot." Hodila sta že celo uro, da prideta skozi zelen boršt verh majhnega hriba. Tu soseda postoji in pravi: „Ali vidiš tam zdolej dve strehi in lesen most čez vodo? To je pri mlinarjevih, tja greva!' Vse jedno je bilo Tinetu težko pri sercu in še zmirom se je oziral nazaj proti svojemu pravemu domu, dokler se mu popolnoma ne skrije za hribom. Zdaj mu je še le bilo prav tesno pri sercu, in zamišljen in tiho je stopal za staro sosedo. Bilo je nekako okolu osmih zjutraj ko prideta do mlinarjevih. „Glej tukaj boš ostal, ljubi Tine" feče mu soseda in ga pelje v hišo. Mlinaricaže precej priletna žena prav prijazno sprejme ubogega dečka in ga tolaži. Tudi mlinar je bil videti zadovoljen ž njim in ga po-prašuje to in òno. Mb'narica jima prinese zajutrek, da se malo okrepčata. Kmalu potem se soseda poslovi od Tineta in se verne domò v, a Tine je ostal pri mlinarjevih. Drugo jutro pokliče mlinar Tineta k sebi in mu reče: „Tine! zdaj boš pa gnal živino na pašo. Šel bom sam s taboj, da ti pokažem do pašnika." In res ga je mlinar spremil, da mu je pokazal kraje, po katerih sme z živino. — Težko je bilo Tinetu iz začetka, ali kmalu se je privadil. Vsak dan je vzel saboj „Zgodbe sv. pisma" in je glasno bral pastirjem, ki so ga prav radi poslušali. Vsi so ga imeli radi, iu kaj bi ga ne, ker jih je tako lepo podučeval in jim kratek čas delal. Nekega po pöludne je Tine zopet svojim tovarišem zunaj na paši zgodbe sv. pisma prebiral. Kar prideta njegov gospodar in gosp. župnik mimo. Nihče ju ni videl. Nekaj časa poslušata obedva in se čudita, kako gladko Tine svojim tovarišem zgodbe sv. pisma bere in razlaga. „Vaš Tine je pa res priden i u razumen deček; škoda zanj, da ne hodi v šolo," rečejo gosp. župnik. „Vsaj je res škoda" pristavi Tinetov gospodar, „fant ima bistro glavo in prav dober spomin. Veste kaj gosp. župnik? Brez otrok sem, — fant naj hodi v šolo, in če bo priden, za svojega ga bom vzel." — In res! Tine je deues zadnjikrat pasel krave; kajti takoj drugi dan ga je mlinar peljal v šolo, kjer se je Tiue vseh potrebnih naukov popolnoma naučil. Ko je šolo dostal, pomagal je svojemu dobrotniku pri mlinu iu vseh drugih kmetskih opravilih. Mlinar in mlinarica sta ga rada imela, kakor bi bil njiju sin, iu ko sta čez uekaj let naglo drug za drugim umerla, zapustila sta vso svi'jo imovino Tinetu. Tako je postal Tine bogat mož. Bil je milodareu iu usmiljen do revežev, in nikogar ni pustil brez pomoči od sebe. Nekega dne je šel po opravkih v svoj rojstni kraj. Tu je zvedel, da je Štefan, nekedauji prijatelj njegovega očeta, vse zapravil, in da zdaj bolan leži v hiši, katera mu bode tudi čez uekaj dni prodana. Tiue si misli, da bi ne bilo napačno, ako bi 011 kupil hišo, ki je bila nekedaj svojina njegovih starišev in njegov pravi rojstni kraj. Takoj je šel k Štefanovim upnikom in je kupil hišo. Ali glej! ko stopi po več letih pervikrat zopet v hišo svojega rajnega očeta, zagleda ubogega Štefana na golej slami ležati v postelji. Žal besede mu ni rekel, marveč skerbel je, da je Štefau zopet ozdravel iu dal mu je še celo stanovnnje in podpore dovolj, da se je pošteno živil na svoje stare dni. Sè solzami v očeh se je zdaj Štefan zahvaljeval Tinetu za obilne dobrote, brez katerih bi bil moral na stare dni od hiše do hiše kruha prositi. Večkrat je dejal: „Blagor človeku, ki hudo z dobrim vračuje, njega Bog žena tem svetu blagoslovi." • — Lep zgled ima to otroci v tej povesti nad Tinetom, kako B°g nikoli ue zapusti dobrega otroka; pa tudi, kako je treba povračevati hudo le z dobrim, in odpustiti vsem onim, ki nas so razžalili. F. Se ti na. Skopuh se spreoberne. Živel je v Bagdadu, velikem mestu Mezopotauije v Aziji, tergovec po imenu Karazan, ki je bil zaradi svojega bogastva in gerde skoparijo znan po vsej jutrovej deželi. Svoje obilno bogastvo pridobil si je s pridnostjo, varčnostjo iu srečno tergoviuo. Dokler je bil Karazan še ubog in brez bogastva, bilo je tudi njegovo serce milodarno in usmiljeno do ubožcev, in rad je pomagal, kjer in kolikor je mogel. Ali z njegovo imovino raslo je tudi njegovo gerdo poželjenje po čedalje večjem imetji. Čim menj mu je bilo treba trositi, tim ljubše mu je bilo. Po njegovih letih ravnalo se je njegovo serce; čim stareji je prihajal, tim terje je postajalo njegovo serce. Vrata njegove hiše niso bila nikomur odperta, in ubožci so pri njem zastonj iskali podpore in pomoči. A pri vsem tem da je bil Karazan jako neusmiljen, lakomen in skop, nosil je vendar v svojem serci nekak tajni strah pred kaznijo božjo, in baš to je bil vzrok, da je vsak dan molil, kakor bi bil najpobožnejša duša; izpolnoval je tudi vse zapovedi in nauke mohamedanske vere, se vé, da vse to le na videz, in vsako leto je popotoval trikrat k grobu proroka Mohameda. Dokler je pobožnost združena s pravo in čisto ljubeznijo do človečanstva, vredna je res vsega spoštovanja in česti; hinavstvo pa obudi pri vsakem človeku nejevoljo in merzenje. To resnico izkusil je tudi tergovec Karazan. Noben siromak, ki je prišel po naključji mimo njega, ni ga prosil nikoli za kak dar ; nihče ga ni pozdravil, nihče mu ni bil prijazen, da si je bil tudi znan po vsem mestu. Tako je živel tergovec Karazan mno