MOTIVI ZA ERJAVČEVO PRIPOVED »NI VSE ZLATO,! KAR SE SVETI«
Fran Erjavec je kot prirodoslovec v Gorici o počitnicah potoval po deželi in nabiral ljudska imena za živali, rastline in kamenine. Zapisal si je tudi druge nenavadne besede, ki jih je slučajno slišal med ljudmi, in jih z Levstikovim sodelovanjem objavljal v Letopisih Matice Slovenske 1875 —1883 pod naslovom Iz potne torbe. Kot je videti iz zbranih besed, je precej potoval tudi po Tolminskem in tu verjetno slišal o iskalcih zlata v Bogatinu, kar ga je motiviralo za znano poučno pripoved, objavljeno v letu njegove smrti 1887.
Prvi je stvarno popisoval iskanje zlata v Bogatinu Jože Abram-Trentar v članku »Bogatin«, KGMD 1927. Le-ta predvsem ugotavlja, da so že stoletja brskali tuji in domači pustolovci za zlatom v Bogatinu in njegovi okolici; pobuda za to početje so verjetno bila mnoga ljudska izročila o bajnih zakladih in bogastvu te gore, ki je morda zaradi tega dobila tudi tako ime. Leta 1882 se je menda ustanovila celo nekaka družba za kopanje zlata v Bogatinu, v kateri so sodelovali številni lahkoverneži od Kanala do Kobarida. Skopali so 60 m dolg rov v Bogatin in potem obupali; nekateri kmetje so zaradi tega celo obubožali. Abra-mu je stari Pologar tudi omenil nekega moža iz Zalaza, ki je nosil v Čedad kamenje, ki se je bliskalo, a so se mu zlatarji le smejali.
2e Abram navaja več pripovedk o zlatu v Bogatinu, precej jih je zbral tudi kmet Ludvik Janež iz Cadrga in jih objavil narečno v Tolminskem zborniku 1975. V eni od pripovedk nastopa tudi oglar Srauf iz Zalaza, ki zaloti Benečane v trenutku, ko so odkrili zaklad v Bogatinu. Ta Srauf je verjetno mož, ki ga je imel v mislih stari Pologar, še verjetneje pa Erjavec, ko je oblikoval lik Blaža Cerina izpod Visokega Kolka. Kolk se po tolminsko izgovarja Kuk — podobno
volk-vuk — in ravno nad zalaško grapo se dviga Tolminski Kuk, blizu Bogatina pa je še en višji Kuk. 93-letni Ivancetov oče mi je lani (1974) poleti o Sraufu tole povedal:
Sraufa sem še dobro poznal; bil je bolj majhen in rdečih oči — najbrž od dima, ker je bil oglar. Ko je skuhal »ogounco« in prodal oglje, si je kupil moke in zabele ter šel kopat v hribe. Ko sem imel 13 let, sem pasel na planini Dobrenjščici ob znožju Bogatina. En dan pride Srauf in gre na tisti kraj Bogatina, kjer so se kamni »leskali«. Tam je kopal in tolkel toliko časa, da ga je našla noč. Zjutraj sem ga videl ležati v sirarni pri ognju. — Kamne je dajal pregledat tistim, ki so šli v Videm. Ker ni nikoli nič dobil zanje, je tožil: »Tisti, ki nesejo blago — zlato rudo —• v Videm, prejmejo denar; tisti, ki pošilja, pa nič ne dobi!« Ko je nekoč kopal blizu Dobrenjščice, je prišel neki tuj človek in mu rekel, naj mu da košček rude. Z nožem ga je nastrgal na papir in vse skupaj zažgal. Ko je ruda zagorela, jo je pomolil Sraufu pod nos in rekel: »Ali čutiš, da smrdi po žveplu? To je le železov in žveplov kršeč!« Toda Srauf je vztrajno kopal naprej in nosil kamenje domov, da ga je ob njegovi smrti bila polna hiša. Se v posteljo je nanosil toliko kamenja, da se je zrušila!
Janez D o I e n c Gimnazija Tolmin
Približno sočasno je podpisanega opozorila prof. Alenka Glazer iz Maribora na sestavek Zlata ruda, ki ga je Josip Graddčan prispeval v Vrtec 1882, št. 7, str. 103 in ki predstavlja skorajda nekakšen sinopsis za obravnavano Erjavčevo povest, zlasti v snovnem in miselnem, precej pa tudi že v zgodbenem oz. dogajalnem smislu.
M. Kmecl uredDik
29