Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

27540
I &



#



.

Friderik Baraga,

pervi kranjski apostoljski misijonar in škof

med Indijani v Ameriki.

Spisal

Dr. Leon Vončina,

profesor bogoslovja, v Ljubljani.


Z dovoljenjem visokočast. Kerškega  knezoškofijstva.

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.

1869.

,  '' c ■

K\ vv
^ '

*

I $>,*,

27540

P'- £ . ,// yz£ ,'/ ‘f  ■■ ^

„Tako naj sveti vaša luž
pred ljudmi, da vidijo vaše
dobre dela, in žastž vašega
Ožeta, kteri je v nebesih. 1 *

Mat. 5, 16.

Ko smo namer j ali popisati in razglasiti živ¬
ljenje in delavnost blazega aposteljna Indijanov, pre¬
častitega ranjcega škofa Baraga,  bili smo, da kar
naravnost izrečemo, v precej veliki zadregi. V to za¬
drego nas je spravil sam prečast. nas škof blazega
spomina z nekim pismom, v kterem svoji sestri, ranjci
gospej Amaliji Or e s elj novi  1856. I. med drugim
to-le piše: „Zvedel sem, da ima po moji smerti na svetlo
priti popis mojega življenja. Še tega se mi manjka!
Ali mi mislite podaljšati in pomnožiti moje terpljenje
v vicah  ? Zarotim te pri presvetem imenu Jezusovem,
da veržeŠ v ogenj vse,  kar bi utegnilo služiti v dosego
tega namena. Gorje tebi, ako tega ne storiš  — — —
in ako mi koj ne sporočiš, da si res vergla vse v
ogenj“.  —

Po takem nedvomljivo resnobnem in določnem po¬
velji se je nam samo po sebi sililo vprašanje: Ka-
košno veljavo ima pravica, ki jo ima sleherni do samega
sebe, in po kteri je preč. škof Baraga  s toliko res¬
nobo želel in tirjal, da po smerti tudi njegov spomin
in njegovo ime v grobu zakopano leži, proti tisti pra¬
vici, ki jo ima ne samo njegova domovina, ampak tudi
kerščansko-katoliški svet in cerkvena zgodovina do njega  ?
Ali se res nikoli in nikakor ne sme nasprotovati želji
in volji, ki jo je v omenjenem pismu tako določno in
resnobno izrekel ? Odgovor na ta in enaka vprašanja
nam ponuja življenje nepozabljivega našega Baraga,
ktero se je, kakor bomo videli, vseskozi vertelo okoli
tiste prave ponižnosti, okoli tistega popolnega zatiranja
ljubezni do samega sebe,  po kterem je vedno samemu
sebi umiral, da bi bil lože Živel edino za Boga in za

1 *

4

bližnjega. Pri tej 'ponižnosti, pri takem zatiranji samega
sebe ni samo ves Sas svojega življenja nikakor mogel
terpeti lastne hvale, ampak gnala ga je ta ponižnost
poskerbeti, da bi se tudi po njegovi smerti ne dajala
hvala njegovemu imenu in spominu. In od tod njegovo
Že omenjeno pismo.

Pa  — da iz Življenja svetnikov le eno omenimo  —
kakor je kaj malo pomagalo imenitnemu služabniku
Božjemu, sv. Janezu Križanskemu,  ki je veŽkrat
Boga prosil, naj mu da umreti v takem kraji, kjer
ga cisto nobeden ne pozna : ravno tako malo more tudi
pomagati prež. ranjcemu Škofu Baragu  njegova res-
nižna želja in volja, da bi se po njegovi smerti o njem
molžalo. Saj ni mogože ubraniti, da bi se ne razširjal
prijetni duh zale vijolice, naj bo še tako skrita.

Take misli že so nam pripomogle, iznebiti se zadrege,
v ktero nas je ranjki Škof sam pripravil : toliko lože
nam je pa popolnoma zginil Še zadnji pomislik v
tej zadevi, kolikor vežo veljavo imajo besede našega
Božjega Gospoda in ZveliŽarja, ki smo jih temu spisu
postavili na Želo. Luž žive vere, terdnega zaupanja in
goreŽe ljubezni do Boga in bližnjega, luž lepih kerŠžan-
skih sploh in posebno duhov skih žednosti, ki j e tako milo,
tako dobrotno in blagovito svetila v Baragovem živ¬
ljenji , ta luž se ne sme staviti pod mernik, ampak
treba jo je staviti na svežnik „da sveti vsem,  ki so v
hiši“, da sveti kerŠžanskemu ljudstvu sploh, posebno pa
keršžanski mladosti in služabnikom svete cerkve, duhov¬
nim pastirjem] vsem, vsem je Baraga izversten izgled
pobožnega kerŠŽanskega življenja in prijetna podoba
moža po volji Božji. Treba je pa Še zlasti našim žasom
na svetilniku take luži, ktera nam sveti v Baragovi
delavnosti.

Kolikor bolj se napenjajo vse sile v pospeh splošne
blagovitosti, toliko menj je prave blagovitosti in zado-

5

voljnosti v družbenem in družinskem Življenji; kolikor
veži šum o vsestranskem napredku, toliko menj pravega
jedra, toliko menj tistega okusnega in zdatnega sadu,
kteri v resnici pripomore k splošni sreči in zadovolj¬
nosti, po kterem le se da spoznati drevo pravega na¬
predka.  —•

Takemu, sicer silnemu in šumečemu, pa praznemu
in puhlemu napenjanju nasproti bomo pred očmi imeli
moža, kteri brez plače, brez kakoršne-koli gotove po¬
moči se prikaže s svojo romarsko palico in z brevirjem
v roki v groznih pustinah, v pervotnih gozdih indi¬
janskim divjakom. Pa kamor kolipride, kjerkoli ostane,
tam ginejo temne in merzlotne megle malikovavskih
vraž, gozdi se jasnijo, pustine se v prijetne kraje
spreminjajo  ; lepo, omikano družbeno življenje je pov¬
sod sled blagovitih njegovih stopinj. Komaj preteče
30 let v taki tihi, pohlevni delavnosti, že ni več po¬
prejšnjega divjega indijanskega svetd; umaknil se je
novemu olikanemu kerŠčanskemu okraju, ki ima svojega
p er v ega lastnega škofa. To je sad tistega pravega na¬
predka , v kterem se je vedno razodevala, se raz¬
odeva, in se bo do konca sveta razodevala moč sve¬
tega križa.

Mož pa, ki je v tej moči, in edino v moči svetega
križa spremenil pust  in pred neznan indijanski
svet v Škofijo, kteri je on bil pervi Škof  — ta mož je
naš Baraga.  In ravno, ker je naš, gre tudi nam,
staviti spomin njegovemu imenu in njegovi delavnosti,
ki je bila toliko slavna za predrago našo domovino,
toliko blagovita za puste kraje, v kterih je on novo
Škofijo ustanovil, in ondi postavil Škofovski sedež, ki
ga je (kar nam v naše veliko veselje Časniki ravno kar
sporočajo) po njem podedoval prečastiti naš rojak,
gospod Ignacij Mrak,  naslednik apostoljske Bara¬
gove gorečnosti, pa tudi naslednik tiste ljubezni, sktero

— 6  —

so Indijdni ranjcega Škofa Baraga  svojega očeta
imenovali.

Toliko v opravičenje tega našega dela, ktero sicer
ni po volji prečastitega ranjcega škofa Baraga,  se
pa prav dobro vjema z besedami velicega cerkvenega
učenika, sv.Grego  r ij  a papeža, ki pravi: „ Tako očitno
bodi tvoje delo, da bližnjim ž njim daješ dober zgled,
po namenu pa, po kterem iščeš Bogu samemu dopasti,
vedno želiš, da ostane skrito. 11

Kar zadeva vire, iz kterih smo popisovaje živ¬
ljenje in delavnost blazega aposteljna Indijanov zaje¬
mali, pač ni treba opominjati, da so popolnoma zanes¬
ljivi. Služila so nam v ta namen pisma preč. škofa
do njegove sestre ranjce Amalij e Gr e s el j nove  in
njegova sporočila, ki jih je pošiljal dunajski Leopol-
dinski družbi ; ta smo večidel razglasili tako,  ka¬
kor jih je preč. Škof Baraga  sam pisal, nekoliko
zato, ker so v mnogem obziru prav mikavna, nekoliko
pa zato,  da se ta zanimiva sporočila ohranijo tudi v
našem domačem jeziku. Zastran pisem pa, ki jih je
preč. Škof svoji sestri pisal, moramo si res v srečo
šteti, da smo jih imeli v rokah in nektera prepisali, Še
preden so bila v ogenj verŽena, kar je bil Škof Baraga
svoji sestri ukazal v pismu že pred omenjenem; sicer
bi nam nikakor ne bilo mogoče, prav in primerno
naslikati Baragove podobe, ker nam ravno ta pisma od¬
krivajo vso lepoto njegove duše in milo čistost blazega
njegovega serca, ter nam ga pred oči postavljajo v
letih njegove mladosti.

Naj tedaj denemo na svetilnik luč Baragovega
življenja in apostoljske njegove delavnosti, da vsi,
kterikoli jo vidijo in kterimkoli bode sve¬
tila, časte Očeta, kije  v nebesih.

V nedeljo presvetega Imena Jezusovega 1869.

Pisatelj.

1. Baraga v otroških letih.

Dobra, kerščansko-pobožna mati je pervi in naj-
imenitniši dar, ki ga človek od Boga, delivca vseh
dobrot, sprejeti more. Se preden otrok luč belega
dneva ugleda, že dol 1  žna mati vse svoje misli,

Bogu izročuje, in si s terdno, blago voljo prizadeva,
dar, ki ga v svoje neizmerno veselje pričakuje od
Boga, varovati in oskerbovati vedno s tisto hvaležno
ljubeznijo in zvestobo, ktera je že sploh po volji ne¬
skončno svetega in modrega stvarnika prirojena ma¬
ternemu sercu. In ko ljubljenca svojega serca v na¬
ročje dobi, ko vidi in gleda, kako se čedalje bolj
njegove dušne moči razvijajo, ko v neizrekljivo svoje
veselje zasliši pervo besedico iz ust svojega otroka,
nima dobra kerščanska mati lepše in veče skerbi, ka¬
kor da posvečuje svojega otroka sploh v čast in v
hvalo trojedinega Boga; iz njenih ust se pokladajo
otroku na ustnice presveta imena: Bog Oče, Bog Sin,
Bog sv. Duh, Jezus in Marija; v njenih rokah se
sklepajo in povzdigujejo otročje ročice ktrojedinemu
Bogu, k Materi Božji Mariji in k angelju varhu; iz
njenega serca se izlivajo v mehko, voljno in pripravno
otročje serce čutila svete pobožnosti, svete ljubezni,
svetega strahu Božjega. In ta blaga zveličevana ču¬
tila, ki jih srečni otrok svoje dobre pobožne matere
že seboj prinese na svet, dobe pri neutrudljivem osker-
bovanji mile materne ljubezni močne in čverste ko¬
renine v globočini otročjega serca; naj tudi s časom
sive, merzlotne megle dvomljivosti in nejevere um in
serce zakrivajo, naj razsajajo silni viharji strasti in
podirajo prijetne in blage rastline, ki so poprej za-
lišale mlado nedolžno serce : korenine semena, ki ga
je v resnici pobožna mati otroku v serce vsevala, se
z lepo ne dajo popolnoma izrovati in ukončati.

Neprecenljivi dar take dobre pobožne matere je
osrečil za vse dni časnega življenja in zvesto tudi za
večnost našega Friderika Baraga,  ki je bil rojen

vse svoje želje in

obrača na to, da ga

8  -

na praznik svetih apostoljskih pervakov Petra in Pavla,
29. junija 1. 1797 v grajščini svojega očeta, Malo¬
va  s po imenu, v Doberniski fari na Dolenskem, in
kerščen ravno ta dan v farni cerkvi v Doberničah.
Pa samo dve svojih otročjih let je preživel Fride¬
rik  v Malovasi; 1. 1799 je kupil njegov oče grajščino
Trebno, ktera je še dan danes v posestvu Baragove
rodovine. V Malovasi je stala tedaj zibelj našega
Friderika,  Trebno pa je bil kraj začetne njegove
izreje, ki sta jo oskerbovala skerbnioče Janez Ne-
pomuk,  kterega so sploh čislali ko priljudnega in
dobrovoljnega zraven pa tudi serčnega možaka, in po¬
božna mati Katarina,  rojena J enčičeva.

Ravno nasproti napčni navadni šegi toliko mater,
posebno boljših stanov, je znala Friderikova  mati
pri izreji svojih otrok skerbno in pridno odvrače-
vati vse, kar zahteva posvetni, mehkužni in nečimurni
duh časov; njena perva in edina skerb je bila svoje
otroke za večno, pa tudi za pravo časno srečo in za
Boga odgojiti in jim zagotoviti to, kar je edino po¬
trebno.

Kako goreče, kako mikavno je znala pripovedo¬
vati svojim otrokom od ljubega Boga in njegovih last¬
nosti in podučevati jih v resnicah in dolžnostih sv.
vere; kako milo jo je bilo gledati, ko je, kar se dobro
ve, s Friderikom  na eni, z Amalijo  na drugi
strani sprehajaje se po sobi, ž njima vred rožni venec
molila!

Kčko živo moč je pri takem skerbnem in pre¬
vidnem maternem prizadevanji v Friderikovem
sercu zadobil tisti sv. strah Božji, ki je začetek vse
modrosti, spričuje najbolje tista, med otroci sploh
tako redka odkritoserčnost, po kteri mu ni bilo dano,
z lažjo in z zvijačami si pomagati, kedarkoli je v
svoji otročji raztresenosti kaj storil, kar ga je navda¬
jalo s strahom pred materjo ali pred očetom; spo¬
znal in obstal je svoj pregrešek, in je odpuščenja
prosil.

Zraven tč bogaboječnosti, v kteri se tako lepo
razodeva prava in goreča ljubezen do Boga, je pa
skerbela Friderikova  mati, globoko v otročje serce
vtisniti tudi tisto ljubezen do bližnjega, ktere lepi

9

sad je živo sočutje, živo usmiljenje do ubogih in milo-
darnost. Kedarkoli je obiskovala zapuščene bolne,
kedarkoli je za bolne in za revne sploh jedi priprav¬
ljala in jim delila, imela je svojega Friderika  pri
sebi, ali je pa tudi v svoje in Friderikovo  ve¬
selje dovolila, da je mali Friderik  sam milodar
ubogim delil; in pri takem početji se dobri materi
gotovo ni senjalo, da ravno to sočutje in usmiljenje
bo v Friderikovem  sercu kedaj doseglo tisto silno
moč,  ktera ga bo gnala, odpovedati se vsem prijet¬
nostim časnega življenja, zapustiti vse svoje drage,
zapustiti dom, zapustiti samega sebe le zat6, da bi se
popolnoma daroval drugim v prid in v povikšanje
časti presvetega imena Božjega.

2. Baraga v šolali.

a. V Ljubljani.

Tako so pretekle Frideriku  njegova otročja
leta, in ko je prestopil v deseto leto, došla je tudi
njegovim staršem težka naloga, da so ga morali pustiti
iz svojih rok in izpred svojih oči, ter dati ga drugim
v skerb in daljno izrejevanje. Poslali so ga 1. 1806
v Ljubljano, pa tak6, da ni z drugimi učenci vred
hodil v glavno šolo, ampak imel je svojega lastnega
učitelja, ki ga je doma učil in pripravljal, da je leto
za letom v posameznih treh razredih glavne šole
skušnje prav dobro opravil in tako v treh letih do-
veršil vse, kar se je na glavni šoli tirjalo. Komaj je
bil dve leti v Ljubljani, že pokliče Bog blago njegovo
mater v boljše življenje pravega nebeškega doma; pa
če ravno je ko enajstoletni mladenček zgubil predrago
svojo mater, vendar ni zginila nikdar preljuba njena
podoba izpred njegovih oči, kakor tudi ni omolknil
nikoli glas premilih njenih ust v njegovih ušesih; po
telesu mertva živela je vedno v njegovem spominu
in blagi njen duh ga je spremljal po vseh potih dalj¬
nega njegovega življenja.

Leta 1809, ko je naš Friderik  prestopil v
ljubljansko gimnazijo, so si kranjsko deželo prisvo¬
jili Francozi,  ter so jo v svoji oblasti pod imenom

10

kraljestva Ilirije  obderžali do 1. 1813. Ves ta čas
seje Friderik  mogel učiti francoskega jezika, kteri
se mu je tako priljubil, da se je tudi po tem, ko so
Francozi odgnani bili iz Kranjskega, kaj rad in mar¬
ljivo ž njim pečal, dasiravno ni mislil na to, v kak
prid da mu bo s časom utegnila služiti znanost fran¬
coskega jezika.

Ko je bil Friderik  edin sin družine Baragove,
ni si mogel ne on, ne kdo drugi misliti kaj druzega,
kakor dabo on posestnik Trebanske grajščine, zlasti ko
mu jo je tudi oče, ki je v jeseni 1.1812 umeri, v oporoki
ko svojemu dediču naravnost odmenil. Pa, kako lepo
da se je v njegovem življenji vresničila veljava zna¬
nega pregovora: „Clovek obrača, Bog oberno“, bode se
kmalo pokazalo.

Po smerti očetovi pride Friderik  v hišo ranj-
cega Jurija Dolinarja,  dohtarja cerkvenega in
deržavljanskega prava in tedašnjega profesorja cer¬
kvenega prava in cerkvene zgodovine na bogoslovskem
oddelku liceje ljubljanske, in je stanoval pri Doli¬
narjevi družini ves čas do 1816 L, v kterem je po
končanem drugem letu tedašnjega modroslovskega raz¬
delka dosegel namen, ki ga je imel doseči v ljub¬
ljanskih šolah. V hiši častitega, pobožnega Doli¬
narja,  ki je obče čislan in spoštovan 95 letni star¬
ček 1858. 1. umeri in kterega blago ime duhovščini
kranjski ne bo z lepo zginilo iz spomina, našel je
Friderik  dom svojih nepozabljivih staršev; lepi
kerščanski red, lepe čednosti, ki se jih je navzel na
strani svoje matere še v otročjih letih, bile so mu vedno
pred očmi tudi v Dolinarjevi hiši; s posebno hvaležnim
veseljem se je tedaj večkrat spominjal blagega D o-
1 in ar j a, kar nam spri čujej o njegova pisma, posebno
pa ono, ki ga je pisal svoji sestri Amaliji  1819. 1.
iz Dunaja, v kterem poveličuje veliko vrednost in
imenitnost tistih, kteri z obširno in terdno učenostjo
vred znajo gojiti tudi pobožnost in bogaboječnost, in
konečno vsklikne: „0 Dolinar!  o prelepi, izverstni
izgled 1 “

Ta čas, ko je naš Friderik  napredoval v gim¬
nazijskih in modroslovskih vednostih, ni zanemarjal
tudi drugih lepih znanosti, ktere so ravno njemu imele

11

s časom posebno koristne biti, se ve, da se takrat
tega ni zavedel. Pečal se je namreč, in sicer pridno
z muziko, s telo vajo, z laškim jezikom in posebno z
risanjem, kteremu je bil s tolikim veseljem vdan, da
je, kakor piše sestri Amaliji  4. jan. 1.1821, mnogo¬
krat po 6 do 8 ur na dan obračal v to vajo.

Pa kar na enkrat slov6 da lepi umetnosti risanja,
iznebivši se vsega v to potrebnega orodja; in zakaj?

Premagalo ga je na zadnje neko posebno hrepe¬
nenje, ki je v njegovem sercu če dalje večo moč do¬
bivalo, in kterega pač ni mogel bolj živo razodeti,
kakor v podobi dobrega pastirja, ki jo je ko zadnje
narisal in svoji sestri poslal v ravnokar omenjenem
pismu, v kterem glede te podobe piše: „Podobica
kaže dobrega pastirja, kteri je dal svoje življenje za
svoje ovce, in kteri, če se izmed sto njegovih ovac
tudi le ena zgubi, jih 99 zapusti in tako dolgo išče
zgubljene, dokler je ne najde. Ti poznaš dobrega pa¬
stirja, kaj ne, ljuba Amalija!“ — Ne vemo pa ne,
ali se je preljubi sestri, ko je to pismo brala in po¬
dobico gledala , že dozdevalo, da Friderik z risanjem
dobrega pastirja risanju, s kterim se je tako rad pe¬
čal, 1. 1821 slovo daje zato, da bi toliko pred in to¬
liko lože sam postal živa in resnična podoba dobrega
Božjega pastirja.

b. Na Dunaji.

Ko pa našemu Frideriku, ko edinemu sinu in de¬
diču očetovske grajščine v Trebnem ni druzega ka¬
zalo, kakor poprijeti se pravoslovja, ako je hotel učenje
nadaljevati, zato seje podal po izverstno doveršenih mo-
droslovskih skušnjah 1.1816 na vseučilišče na Dunaj.
S tem pa se mu je tudi odperla pot k čisto novemu
nenavadnemu, z mnogoverstnimi ne varnostimi obdanemu
življenju. Vedno v zavetji rednega in lepega dru¬
žinskega življenja, zavarovan pred okužnim zrakom
zapeljivega sveta se znajde na enkrat med valovi vi¬
harnega morja, odmaknjen skerbnemu očesu svojih
zvestih in prijaznih varhov, samemu sebi prepuščen
in popolnoma prost. Ali prostost, ki mu jo jezobema
rokama ponujalo in vsilovalo vseučiliško življenje na

12

Dunaji, se našemu Frideriku ni prevergla v razu¬
zdanost , ampak služila mu je le v lepši in obilnejši
razvitek blazega semena, ktero je nepozabljiva mati
vtisnila v njegovo otročje serce, in ktero je dosehmal
že mnogoteri prijetni sad obrodilo. Svete so mu vedno
ostale meje, ki jih je neskončno sveti stvarnik posta¬
vil prosti volji človekovi; vedno sveta mu je bila pot
ljubezni Božje in strahu Božjega, pokterigajedraga
mati od začetka že tako skerbno vodila. Ni se nam
tedaj čuditi, da je Friderik med vsemi nevarnostmi,
ktere spodkopavajo mir in srečo marsikterega vse-
učiliškega mladenča, neoskrunjeno ohranil neizmerno
lepoto tiste nedolžnosti in čistosti, ktera mladostno,
po ljubezni hrepeneče serce z najsladkejšimi čutili
nasituje.

Naj nam Friderik sam odkrije blaga čutila, ki
jih je bilo polno mlado njegovo serce, iz kterega so
kipela v pisma, ki jih je pisal iz Dunaja dragi svoji
sestri Amaliji. V enem teh pisem piše 6. maja 1819.1.
tako-le: „Ti si in ostaneš še zmirom razveseljevavna
stvar mojih misli. Ce se tudi moja duša včasih peča
z druzimi mislimi in se jih veseli, vendar le je pri
tem moje dušno veselje nepopolnoma in slabo, in le
kratek čas terpi; po tem pa včasih nastane v mojem
sercu neka pusta praznota, ktera se pa le s povzdi-
govavnimi mislimi na Boga in na Njegovo večno lju¬
bezen in z mislijo na tvojo lepo sesterno ljubezen
zopet napolniti more. O draga moja, priserčno ljub¬
ljena Amalija! kako bi ti naznanil ta svoj občutljej?
Nobeden jezik ga ne izreče, le samo tvoje serce ga
more občutiti! Vso blagovitost, ki jo čuti serce
tvoje, kedar na svojega Friderika — ljubijoča misliš,
okusa tudi moje serce ob tacih veselja polnih trenut¬
kih. O Amalija! taki trenutki — ki niso redki — so
naj blago vitnejši v mojem življenji i. t. d."

S tem opravičuje Baraga svojo neizrekljivo lju¬
bezen do svoje sestre, pa jo tudi ohrani v pravem
redu, ter jo obrača le na Boga, na Njegovo večno
ljubezen, kar nam naznanja v tem in v druzih svojih
pismih, ko namreč piše: „<3edalje bolj in bolj spo¬
znavam, kak6 ljubezni potrebno serce mi je vstvarila
večna ljubezen, in kako neskončno milost mi je ska-

13

zala s tem, da je temu mojemu sercu podarila drugo
serce, ki je zmožno, kipeče občutljeje mojega serca
sprejemati, in mi jih zopet stotero in blagovitno na-
mestovati. Ljubezen je zmiraj le eno in ravno tisto
občutje, ki se pa mnogoverstno razodeva. Zatorej o
ljubljena Amalija! ko bi moje serce ne bilo prav na¬
polnjeno z najčistejšo ljubeznijo do tebe, ne bi tudi
bilo zmožno bližati se tisti visoki stopinji svete lju¬
bezni , s ktero kerščanska duša ljubi večno ljubezen
(ali Boga). Nerazumljiva so nam pota, po kterih nas
usmiljena ljubezen Božja k sebi vleče. Bog sam mi
je podaril tebe, da me s tem darilom spominja svoje
neskončne dobrote in ljubezni do nas. In pa res ni¬
sem ljubezni še nikoli tak6 živo občutil, kakor od¬
šle, kar tebe ljubim bolj, ko vse pozemeljsko. Tako
je tedaj v rokah vsegamogočne modrosti Božje zemelj¬
sko čutilo, občutljej ljubezni do tebe, pomoček, s
kterim Ona naša serca za nebeška čutila pripravlja,
ter jih čedalje bolj in bolj na se vleče. Pa kako na¬
ravno je to: kolikorkrat prav priserčno čutim blago-
vitost, ki mi jo je večni Bog s tvojim milim in bla¬
gim sercem podelil, zleti moj duh k Njemu v neiz¬
merne prostore, se Mu zahvaljuje za neprecenljivi pa
nezasluženi dar, po tem j

povzdignilo na višave. In tako si tedaj ti začetek in
konec najblagovitnejših občutljejev tega mojega sreč¬
nega serca. O kako srečni smo! Kako zaslužimo
tako in toliko srečo!? O Amalija! vedno hvaliva
večno ljubezen za to nezapopadljivo milost! Se z bolj
gorečo in še z drugo prav posebno ljubeznijo ljubiva
njo (večno Ljubezen), kakor je ta, ki jo je Ona nama
v sercu vžgala. Najina ljubezen bodi nama naj viša
na zemlji; Njega, Boga, pa še s preserčnejšo ljubez¬
nijo, če je mogoče — da, da Amalija! mogoče je —
še s preserčnejšo ljubeznijo objemajva^.

Prijetna, zares čez vse mila in blaga je podoba,
v kteri se nam Friderik nehote tak6 živo in tako do¬
ločno pred oči stavi. Kdo bi ne štel v resnici sreč¬
nega in presrečnega 22 letnega mladenča, v kterega
sercu gori plamen tiste blage in čiste ljubezni, ktera
ko krasna hči nebeška je vir pravega nebeškega miru

domovino — v blagovitno

14

in nepopisljivega rajskega veselja! S tako ljubeznijo,
ki jo le živa sveta vera gojiti more, napolnjen in ob¬
orožen se je naš Friderik lehko ogibal zanjk in mrež,
v ktere.se sama sebi prepuščena mladostna vseučili¬
ščih kaj kmalo zaplete; pri vsem tem pa ni ne glave
pobešal, ne zanemarjal mnogoverstnih vednosti, med
kterimi so, se ve da, pervo mesto imele tiste, ktere
so se vjemale z njegovim poglavitnim poklicem in so
v pravoslovje segale. Zraven pa se je učil tudi lepo¬
slovja ali estetike in angleškega jezika, gotovo ne
takrat že s tem namenom, da bi kedaj s pomočjo an¬
gleščine jezik Ottawa-Indijanov slovniško razlagal.
Ravno tako tudi ni že takrat o času šolskih počitnic
enkrat iz Dunaja v Pešto, drugikrat čez Moravsko,
Češko in Bavarsko peš popotoval iz tega namena,
da bi se o pravem času že privadil težav, ktere so
mu po tem prizadevale gore in planjave amerikan-
skih Indijanov; le Božji previdnosti, ktera mu je od¬
ločila posebni in nenavadni poklic, ki se ga še nika¬
kor ni zavedal, ni bilo neznano, v kak prid da imajo
na zadnje služiti vse take posebne vaje, ki smo jih
v poprejšnjih versticah sem ter tje že omenili.

3. Baraga Bogoslovec v ljubljanskem seme¬
nišču in za mašnika posvečen.

Še nam je v spominu podobica dobrega pastirja,
ki jo je bil Friderik ko zadnje delo svojih rok in
svojih risarskih vaj 1. 1821 poslal sestri Amaliji in s
ktero je bil popolnoma slovo dal preljubljenemu svo¬
jemu risanju. S to podobico je bil pa tudi že slovo
dal tistemu svetovnemu stanu, v kterega so ga vse
nam že znane okolnosti klicale in na kterega se je do-
sehmal pripravljal z vso resnobno skerbjo in prid¬
nostjo. Misel, v duhovski stan prestopiti in se popol¬
noma darovati Bogu v službo in ljudem v pospeh
pravega dušnega in večnega blagra, bila se ga je lo¬
tila že 1. 1819, tedaj tretje leto njegovega učenja na
dunajskem vseučilišču. Kako in odkod da mu je
bila ta misel došla, to nam ne pove ne Friderik sam,
ne kako drugo vnanje spričevalo ; toliko bolj pa se

15

sme za gotovo imeti, da ga je s to mislijo bil na¬
vdal tisti, kteremu je ves čas svojega mladostnega živ¬
ljenja s tako čisto in gorečo ljubeznijo služil, inkteri
gaje,  kakor nekdaj Savla  izvolil v to, da.,,nese
Njegovo ime pred nevernike^, in razšiija Njegovo
kraljestvo na zemlji. In da je ta poklic Friderikov
v duhovski stan bil v resnici pravi Božji poklic, imamo
dosti zanesljivo znamenje v tem, da Friderik pri vsem
tem, da je zlasti po branji cerkvene zgodovine ne-
umerlega Š to 1 b er ga bil vesvnetzacerkevKristusovo,
se vendar dalj časa ni upal te misli poprijeti se in na
njo popolnoma se zanesti. Ko se je pa bila ta misel
v njegovem sercu tako globoko vkoreninila, da se je
več ni mogel iznebiti, odločil se je tudi konec tret¬
jega šolskega leta na vseučilišču popolnoma za službo
Božjo v duhovskem stanu; da se pa nikakor ne bi
prenaglil, zato je pri vsem tem nadaljeval učenje pravo-
slovja, dokler ga ni doveršil 1. 1821. In zdaj, ko ne
samo on, ampak ko tudi nobeden drugi ni mogel dvo¬
miti o čistosti in resničnosti njegovega poklica, prosi
in dobi lcoj sprejemov semenišče dunajske nadškofije,
še preden je Dunaj zapustil in se vernil v svojo
domovino.

Domu popotvaje se oglasi pri tedašnjem ljub¬
ljanskem škofu Avguštinu Gruberju  in mu pri¬
poveduje, kaj da je zastran svojega poklica v du¬
hovski stan že storil in dosegel; ali škof blagega spo¬
mina mu z očetovsko resnobo in ljubeznijo na serce
poklada dolžnost, ki ga veže do domače škofije s
takim vspehom, da si Friderik ni mogel drugače mis¬
liti, kakor da so besede domačega vikšega pastirja
razodenje Božje volje; odpove se tedaj ptuji dunajski
in ostane v domači škofiji; in tako je prišel Baraga
v ljubljansko semenišče mesca novembra 1.1821 v 25.
letu svoje starosti.

Kolikor bolj živo se je Baraga  zavedel imenit¬
nosti in važnosti duhovskega stanu, kolikor bolj do¬
ločno se je odpovedal svetu in vsem prijetnostim, ki
so se mu v svetovnem življenji ponujale, toliko bolj
vestno in na tanko seje  poprijemal pomočkov, kijih
semenišče ponuja vsem, kterikoli se pripravljajo za
duhovski stan. Hišnega reda na tanko se deržati,

16

postave semeniške na vse strani zvesto spolnovati brez
ozira na to, ali ga spremljajo oči predpostavljenih,
ali ne, bilo je njemu živa potreba in sveta dolžnost.

S kako neutrudljivo pridnostjo in s kakim lepim
vspehom pa da se je pečal z bogoslovskimi vednostmi,
spričuje dosti to, da je v enem letu opravil to, kar

J 'e navadno za dve leti odmenjeno; zatorej so ga že
:onec druzega leta priporočili in odločili za mašni-
kovo posvečenje, ktero mu je bilo tudi podeljeno
21. septembra 1. 1823.

Ako je dan mašnikovega posvečenja sploh dan
najsvetejših in najslajših čutil, ki jih v svojem
življenji občutiti more in jih res občuti sleherni, kteri-
koh prav poklican skozi prava vrata stopi v svetišče
Najvikšega: v kolikem morji neizmernega rajskega
veselja se je pač mogla topiti blaga in čista duša
našega Baraga,  ko je čutil popolnoma utolaženo
tisto goreče hrepenenje, ktero je zdavnej že vse
drugo hrepenenje, vse druge želje v njegovem sercu
požgalo in zadušilo! Kako živo in globoko so mu
pač segale v serce pomenljive besede: „Gospod je
delež mojega deleža in moje kupe; ti si, ki mi boš
dal nazaj moj delež,“ (Ps. 15.) njemu, kterije, da se
je zamogel Gospodu darovati in Gospoda v najboljši
in edini del sprejeti, svojo očetovsko dedšino zapustil
svoji sestri Amaliji in se tako odpovedal vsemu, v
čimur človek sploh in navadno svoje posebne sreče
in zadovoljnosti išče!

Kako močno so se pač v takih presrečnih tre¬
nutkih vkoreninili živi in terdni sklepi, za naprej le
Bogu živeti, le v Božjo čast in v pravi večni prid
bližnjega obračati tisto sveto oblast, ki mu je bila po¬
deljena po molitvi in po pokladanji rok vikšega pa¬
stirja, naslednika aposteljnov!

Poln takih želj in čutil stopi koj drugi dan o
5 zjutraj k oltarju presv. Rešnjega telesa v stolni
cerkvi in daruje pervič neomadeževano Jagnje Bogu
nebeškemu Očetu, in ostane po tem še eno leto v
semenišču nadaljevaje učenje bogoslovja. Konec tega
šolskega leta, med kterim je s posebno gorečnostjo
večkrat — in sicer pervič v Ternovški cerkvi —
oznanoval Božjo besedo, je bil tudi konec njegovega

17

učenja in pripravljanja, pa tudi začetek tistega djan-
skega pastirskega življenja, po kterem je edino hre¬
penel, in v ktero je prestopil s tistimi blagimi mislimi,
ki jih je svoji sestri razodel v pismu, v kterem piše:
„Stal sem brez dela na tergu tega sveta: kar pride
On, kterega ime je Ljubezen, in pokliče revnega po-
svetnjaka, ter reče: Pojdi tudi ti tje, in dal ti bom,
kar je prav. Glej, Gospod! tukaj sem; daj mi tedaj,
kar mi gre; daj mi moč in krepost, ki jo je imel sv.
apostelj Pavel".

4. Baraga duhovni pomočnik:

a. v Šmartnu pri Kranji:

Kraj, v kterem je Baraga začel svoje pastirsko
delovanje, je bila fara Šmartno pri Kranji, kamor
je bil poslan za duhovnega pomočnika jeseni 1824. 1.

! V  Šmartnu tedaj, v tem delu čede Gospodove, je imel
pervo priliko, djansko pokazati, kake misli in čutila,
j kake želje da so ga sprehajale že od takrat, ko je
risal podobico dobrega pastirja, ktero je ko zadnjo
iz svojih rok poslal sestri Amaliji. In res! kako lepo,
kako na tanko se je vjemalo^ pastirsko delovanje našega
duhovnega pomočnika v Šmartnu s podobo dobrega
• pastirja! Edina misel, ki jo je vedno pred očmi imel
in gaje pri vseh njegovih pastirskih opravilih vodila in
navduševala, pravi in poglaviti živelj njegovega pa-
stirovanja je bilo živo in terdno prepričanje o neiz¬
merni vrednosti neumerljive človeške duše. To živo
prepričanje je vnemalo v njegovem sercu ogenj tiste
1 močne ljubezni, ktera ga je, kakor nekdaj aposteljna
Pavla, vedno gnala, „vse vsem biti, da bi vse Kri¬
stusu pridobil"; pri tem živem prepričanji so bile vse
njegove misli in skerbi vedno le na to obernjene, da
, bi rešil pogubljenja, in pripeljal pa tudi ohranil Kri¬
stusu duše, ki jih je on odkupil s svojo lastno kervjo.
In kolikor bolje mu je od začetka že vse prav od rok
šlo, kolikor obilnejši je bil že začetni sad njegovega
pastirskega truda, toliko viši je švigal plamen goreče
njegove pastirske ljubezni; ni si dal z lepo pokoja
in počitka, tako da ga je sestra že perve mesce nje-
Friderik Baraga. 2

18

govega pastirovanja morala opominjati in prositi, naj
vendar nekoliko odjenja in pazi, da si zdravja ne
spodkoplje; on pa jej oclpiše med drugim tak6-le: „Dela
se gotovo ne ogibljem, v njem najdem svojo naj slajšo
tolažbo. Bog pa tudi krepča moje revno meso tako,
da ono mojega duha nič kaj ne nadleguje. Delati
hočem in moram tako dolgo, dokler me Gospod pri
dobrem zdravji ohrani. Zdaj je najhujša sila za delo.
Polje Gospodovo se ne da pregledati, lepa setev je
že visoko dorastla; in hlapec, ki ga je Gospod po¬
klical , naj mar tj e v en dan gleda, kako da roparske
ptice kradejo in požirajo prelepo zernje! — Ne,
meni to ni dano, in ko bi me tudi imelo stati živ¬
ljenje". —•

In zares to mu ni bilo dano. Ni mu bilo dano,
skerbeti za — bodi si kakoršne koli — blazinice v
prid svojega lastnega počitka, ni mu bilo dano, tje
v en dan, le bolj po verhu in za silo opravljati svoje
pastirske dolžnosti; ampak bil je pravi pastir z dušo
in s telesom, bodi si ko oznanovavec večnih resnic
v cerkvi in med otroci, bodi si ko sodnik in zdrav¬
nik v spovednici, ali ko voditelj pobožnih duš po poti
ljubezni Božje, bodi si ko tolažnik in pomočnik bolnih
in ubogih sploh. >

Kakor je sam vedno prav do živega čutil blagor
in srečo pravega spoznanja resnic sv. kerščansko-ka-
toliške vere, tako je znal tudi te resnice oznanovati
s tisto gorečo vnemo, s tisto prepričevavno močjo,
kteri so se na zadnje tudi terdovratna serca morala
vdati. In ko je z močjo Božje besede pretresel in
presunil serca nesrečnih zanemarjenih grešnikov, ni
ga bilo za-nj večega veselja, kakor z vso ljubeznijo in
previdnostjo jih obdelovati, zdraviti in celiti dušne
rane, ko so mu se začele v spovednici odkrivati. Kak6
skerbno in previdno je znal ravnati z ubogimi
grešniki, kako srečno jih je znal voditi po tisti
zlati poti, na kteri se tako lepo strinja strah pred
večno pravico z zaupanjem v neskončno usmiljenje
Božje, spovzamemo najbolje iz dveh pisem, kteri je
pisal svoji sestri še iz Dunaja 1819. 1. V pervem
od 5. maja piše med drugim tako le: „Silne in strašne
bi utegnile biti pregrehe med ljudmi, najhujša in naj-

19

bolj strašna je pa vendar le pregreha nezaupnosti v
neskončno usmiljenje našega večnega Očeta! O, ko
bi mi bilo mogoče, slehernemu grešniku, kteri sicer
s potertim sercem želi verniti se k svojemu razža¬
ljenemu Očetu, pa si pod težo svojega neizmernega
zadolženja ne more misliti, kako bi mu mogel
večno pravični Bog prizanesti; o ko bi mi bilo mogoče,
takemu grešniku seči v serce z angeljskimi besedami:
Prijatelj! Večna pravica Božja je ob enem tudi lju¬
bezen večnega usmiljenja, kar pa s svojo plitvo pa¬
metjo ne moremo razumeti. S svojo pregreho si ti
sicer razžalil večno pravico tako zel6, da ves človeški
rod tega razžaljenja popraviti ne more. Zat6 je pa
tudi že večni Sin Boga Očeta za te, o grešnik, sa¬
mega sebe v spravno daritev dal, spravil te je z večno
pravico, in ti mogoče storil, da zamoreš po lju¬
bezni združiti se z večno Ljubeznijo. Glej ! Bog ne
tirja nič druzega od tebe, kakor tvojo dobro voljo!“
V drugem pismu pa 4. junija piše tako-le: „. . . Ne
morem razumeti, kako je mogoče človeku, ki mu
je Bog vendar pamet dal, da misli, in serce, da čuti,
tako tje v en dan živeti, pred Bogom svojim Gospo¬
dom grešiti in večno Ljubezen žaliti “.

Pri takih mislih, ktere so bile Baragova  last¬
nina že takrat, ko se mu je komaj sanjati začelo, da
mu bodo kedaj služile v djansko rabo, ni se pač ču¬
diti, daje  njegovo spovednico vedno obdajala množica
na duši ranjenih in bolnih ne samo iz domače du-
hovnije, ampak tudi iz daljnih krajev. Bilo je sicer
njegovo največe veselje, obujevati v spovednici k no¬
vemu življenju, k življenju resnice in pravice in spo¬
korne ljubezni do Boga take, ki so v svoji dušni sle¬
poti tavali po poti krivice in pregrehe v svoje večno
pogubljenje; pa vendar ni nikakor zanemarjal ta-
cih, kterim ostre pokore ni bilo ravno tolikanj treba,
temuč le.voditve na potu pobožnega življenja. Koli¬
kor bolj je Baraga v svojem lastnem življenji skušal,
da za človeka ni veče sreče, kakor je tisti nebeški
zveličevavni mir,  kteri izhaja iz goreče ljubezni
do Boga: toliko bolj gaje gnalo, prizadevati si, da se
ogenj te Božje ljubezni ohrani in množi v nedolžnih
sercih, v kterih ga še ni zadušil vihar kake pregrešne

2 *

20

strasti. Bil je tedaj v spovednici ne samo skerben
sodnik in zdravnik na duši ranjenim in bolnim, am¬
pak bilje tudi vnet in previden voditelj tacih zvestih,
zdravih in neoskrunjenih duš, kakoršnih se nikoli ne
manjka med čedo Kristusovo, in kterim je živa po¬
treba, hoditi za Kristusom in vedno napredovati na
poti, ki pelje k kerščanski popolnosti. Ko voditelj
takih duš pa Baraga ni mogel drugači, kakor pri¬
poročati jim in napeljevati jih k pogostemu preje¬
manju sv. zakramentov; pa ravno s tčm, da se je
take nekoliko nenavadne poti poprijel, zadel je na
toliko več ovire, kolikor močnejše je takrat vlekel
tisti suhoparni janzeniški veter, ki je zatiral mnogo¬
tere pobožnosti, v kterih se duh katoliško cerkvenega
življenja razodeva, in je še posebno nasprotoval tisti
neskončni ljubezni našega Gospoda Jezusa Kristusa,
ki vabi k svoji mizi vse, ki se trudijo, ki so obte¬
ženi in tedaj potrebujejo, da jih poživlja. Ali pri vseh
takih ovirah se Baraga ni dal motiti, ne omajati,
ker si je bil v svesti, da t&ko njegovo ravnanje se po¬
polnoma vjema z željo in z duhom svete katoliške
cerkve. Vedel je namreč, da naj lepša in najsreč¬
nejša doba cerkvenega življenja je bila tista, v kteri
še ni bilo treba, s posebno zapovedjo naganjati verne,
da naj v letu trikrat ali vsaj enkrat pristopijo k
mizi Gospodovi; ni mu bila neznana misel, ki jo je
sveta cerkev razodela v Trienškem zboru, ko je iz¬
rekla željo, da bi pri sveti maši pričujoči verni z
mašnikom vred, kakor v pervih kerščanskih časih
vdeleževali se obhajila, ni mu pa tudi spred oči zginil
zgled sv. Frančiška Salezijana, sv. Filipa Nerija
in toliko druzih blagih dušnih učenikov in voditeljev,
kteri migljajo ko posebno svitle in prijetne zvezde
na obnebji cerkvenega življenja. Zraven tega pa —
in to je pervo — je Baraga v svojem lastnem po¬
prejšnjem življenji in po svoji lastni skušnji se do
dobrega seznanil s potjo, ktero v mislih imamo, in je
ravno zato znal ne samo željno ampak tudi previdno
voditi druge po tej poti, ogibaje se nevarnosti, s kte-
rimi je obdana in v ktere zabrede marsikteri, ki se
na njo poda, ki pa ni nikoli sam po njej hodil, in si
pridobil tisti posebni dar, po kterem je treba razlo-

21

čevati in spoznavati duhove, in sploh ozir jemati na
mnogotere zunanje okolnosti.

In tako vneto, previdno in stanovitno ravnanje
Baragovo in voditev duš po poti k kerščanski popol¬
nosti je najbolje opravičil obilni prijetni sad, ki ga
je rodilo njegovo omenjeno ravnanje z dušami, ki
so bile stopile na pot pobožnega življenja; zatorej je če
dalje bolj potihovalo in na zadnje tudi popolnoma
omolknilo vse nasprotovanje, ki ga je od začetka
obilno terpeti moral.

Pa ne samo v spovednici, kjer je imel večidel
vse jutro in dopoldne opraviti, ampak tudi zunaj spo¬
vednice se je lepo razodevala goreča pastirska skerb
in ljubezen našega Baraga bodi si v vsakdanji in ne¬
deljski šoli, bodi si pri obiskovanji bolnikov. Kolikor
bolj je sploh spoznaval, pa tudi zlasti po svoji lastni
skušnji čutil, kako srečen je sleherni, v čegar
serce se že v otročjih letih vsadi seme večnih resnic
sv. vere in sv. strahu Božjega, toliko veča skerb mu
je bila, otroke vnemati k veselju do kerščanskega
nauka in napeljevati jih k čednemu pobožnemu ker-
ščanskemu vedenju.

K postelji bolnikov pa ga ni vlekla samo splošna
dolžnost, postreči jim v njih dušnih potrebah, ampak
gnala ga je tudi blaga živa želja, polajšati bolniku
križe in težave, posebno kjer se je bolezni pridruže¬
valo tudi siromaštvo. Saj miloserčnost in milodarnost
ste se mu, kakor nam je znano, že v otročjih letih
na strani nepozabljive matere prav jako prikupile;
zato ga pa tudi ni nikoli motila lakomnost ali gra¬
bežljivost, ampak, če je več imel, več je dal bolnim
in ubogim v podporo po pregovoru, ki si ga je bil
v svoje ravnanje prisvojil, namreč: „Karkoli ubogim
daš, to boš ti imel; kar pa jim nisi dal, to dobi kdo
drugi". Zraven pa so mu bile v tej zadevi tudi ne-
premekljivo sveto vodilo besede Gospodove: „Kar-
koli najmanjšemu mojih bratov storite, to ste meni
storili". Tak6 ved6 na priliko ljudje še zdaj pripo¬
vedovati od gosp. Friderika,  da je enkrat bos domu
prišel, ker je dal svojo obutev revežu, ki ga je pri
obiskovanji bolnikov bosega na cesti našel. Drugi¬
krat vidi ležati na cesti bolnega reveža, ki ni mogel

22

naprej si pomagati. Brez pomisleka ga nas usmiljeni
Samaritan vzdigne, na svojih ramah v farovž odnese,
in mu streže, dokler ni revež okreval.

Če si je kedaj želel, kaj več imeti, lotila se gaje
taka želja le zato, da bi imel lepo priliko, več dati
in več dobrega storiti, in to je pravi pomen tistih be¬
sedi, ki se smejo prav za prav Baragove besede ime¬
novati in ki smo jih, ko je bil zadnjikrat v Ljubljani,
iz njegovih lastnin ust slišali: „Bogat biti si ne že¬
lim, veliko denarja bi pa rad imel".

Vsej tej goreči pastirski skerbi in ljubezni, vsem
svetim željam in čutilom, kterih je vedno plamtelo
blago serce našega Baraga, dajo pa najlepše in naj¬
boljše spričevanje molitvene bukve, ki jih je spisal
1826 pod imenom: „Dušna paša". Marsikteramolit¬
vena knjiga je med tem že na dan prišla, ni je pa
nobene, ktera bi mogla tako vstrezati dušnim potrebam
vernega slovenskega ljudstva, ktera bi se mu tako
prilegala, tako splošno in tako dolgo svojo veljavo
ohranila, kakor „L)ušna paša"; to je drag spominek,
po kterem Baraga živi in bo živel v blagem in hva¬
ležnem spominu vernih, pobožnih Slovencev tudi zu¬
naj mej kranjske dežele. Priliko, tega dela se lotiti,
mu je dalo sveto leto, ki se je po želji in naredbi no¬
voizvoljenega tedašnjega papeža Leona XII. 1826 po
vsem svetu obhajalo in Baragov pastirski trud s po¬
sebno obilno žetvijo obdarovalo. Na svitlo pa je že
omenjena „Dušna paša" prišla še le 1.1830, ob enem
pa tudi molitvene bukve: „Od počeščenja in posne¬
manja Matere Božje", ktero je Baraga po želji tedaš¬
njega dekana in mestnega fajmoštra v Kranji, g.
Avguština Sluga-ta iz nemškega v slovensko presta¬
vil. Koliko pa da je ravno ta ranjki dekan Sluga
cenil pastirsko delovanje Baragovo, najbolj je s tem
pokazal, da ga je naprosil, da bi o treh pustnih dne¬
vih v mestni cerkvi v Kranji Božjo besedo ljudem
oznanoval in jih napeljeval k vrednemu prejemanju
sv. zakramer' ' T>  aga z navadno go-

tudi ljudstvo od vseh krajev z velikim veseljem hitelo
k tem duhovnim ljudskim vajam, ktere so še zmerom
o pustni tridnevnici v Kranji in v nekterih druzih

rečo vnemo

poprijel, tako je

23

mestih in večih tergih v navadi. Pri vsem takem neu¬
trudljivem mnogoverstnem delovanji je bil pa Baraga
vedno zdrav, krepak in vesel; ni bil sicer močne te¬
lesne postave, navajen je pa bil že od otročjih let le¬
pega reda in zmernosti tako, da ni nikoli vina pil,
kakor tudi v poznejših letih ne; na priliko, ko je bil
zadnjič v Ljubljani, ni bilo nikakor mogoče prego¬
voriti ga, da bi bil pokusil vina ali ola. Zastran
dnevnega reda pa mu je bila sveta navada, zgodaj
vstajati in obračati pervo jutranjo uro v molitev in
premišljevanje, ako ga niso posebne imenitnejše dolž¬
nosti zaderževale. „Od štirih do petih zjutraj , (pri¬
poveduje v svojem govoru, ki ga je imel na grobu
nepozabljivega škofa Baraga preč. generalvikar Jaker),
ali včasi celo od treh do petih bi ga bil vselej naj-
del klečečega, zavitega v plašč v sladki družbi z
Gospodom, in to v vseh okoliščinah. Videli smo ga
tako pervo uro vsakdanje delavnosti Bogu darovati v
temnih gozdih, ali ob bregu jezera med bučečim vi¬
harjem ravno tako, kakor v njegovi borni kočici ali v ka¬
kem skritem kotu z ljudstvom natlačene gostilnice
(ob času potovanja). Opazili smo ga, se po ravno
tem redu ravnati včasi, ko je poprej celi dan z groz¬
nim trudom popotoval po vodi ali po suhem, še celo
včasi, ko je še le po polnoči spat šel. Se ve, (opomni
na dalje preč. govornik) se ve, da bo marsikteri re¬
kel: To je bilo prenapeto, nepotrebno; — to je pre¬
napetost svetnikov, ki vedo, da vsaka reč, ako se
malo naterga, se dalje in dalje terga, ako se koj ne

a  ra vi, ki ved6: ako človek začne muditi posebne
ožnosti, da bo kmalo merzel tudi v spolnovanji
dolžnosti^.

b. v Metliki.

Kolikor lepše so se v treh letih začetnega Bara¬
govega pastirskega delovanja razvijale in razodevale
vse tiste kreposti in lastnosti, po kterih se pravi do¬
bri pastir loči od najemnika, toliko bolj je spozna¬
val vikši pastir, nepozabljivi knezoškof Anton
Alojzi Wolf,  da neutrudljivemu, previdno gore¬
čemu delovanju Baragovemu je treba odpreti obšir-

24

nejše polje in poslati ga v tak kraj vinograda Go¬
spodovega , kteri vsled mnogih neugodnih okolnosti
je bil nekoliko bolj zanemarjen. In tako se je zgo¬
dilo, daje Baraga — se ve da v neizrečeno žalost
svojih preljubih, kterim je skorej 4 leta bil duhovni
oče in skerbni mili dobrotnik — mesca junija 1.1828
moral zapustiti Šmartno in podati se v težavno in
obširno mestno faro, v Metliko.

Ž njegovim prihodom je pa tudi nastopil za
Metliško faro tisti mili spomladanjski čas, v kterem
se je po dolgem spanji dušno življenje kaj krepko
začelo gibati in kaj lepo razvijati in razodevati.

Pri živem prepričanji, da mora dušno življenje
kakor pri posameznih ljudeh tako tudi pri čedi sploh
toliko bolj hirati, kolikor bolj po redkoma se vživa
dušna hrana v sv. zakramentih, bila je njegova perva
in poglavitna skerb le to, da bi ljudi naklonil k več¬
kratnemu vrednemu prejemanju ss. zakramentov. In
zares jih ni bilo treba kaj dolgo na to nagovarjati,
posebno ko so spoznali, da je bil vedno pripravljen
in da mu je bilo serčno veselje hoditi v spovednico,
ktera mu je dajala če dalje več opraviti.

Kakor jih je bilo v poprejšnjem času le malo,
kteri so se razun velikonočnega časa bližali k spoved¬
nici, tako je bila tudi kaj zanemarjena popoldanjska
služba Božja. S posebnim veseljem prevzame Baraga
kerščanski nauk ob nedeljah in praznikih, in pri goreči
poljudnosti, s ktero je znal razlagati resnice svete
vere, dosegel je kmalo, da je cerkev popoldan bila
ravno tako napolnjena, kakor pri dopoldanjski službi
Božji; veliko ljudi iz daljnih poddružnic je namreč
po dokončani dopoldanji službi Božji še v Metliki
ostajalo ter popoldanje čakalo, da so poslušali Bara¬
gove kerščanske nauke.

Z ravno tako vneto skerbjo se je bolj lotil pod-
učevanja otrok in sicer tacih, kteri zavoljo uboštva
staršev niso mogli hoditi v šolo. Zbiral jih je okoli
sebe ob nedeljah in sicer s takim vspehom, daje  že
pervi mesec po svojem prihodu v Metliko mogel pi¬
sati, da naj se mu pošlje 60 abecednikov, kjer precej
veliko število teh, ki jih je seboj prinesel, ni za-

— 25 —

dostilo še polovici otrok, kteri so obiskovali nje¬
govo nedeljsko šolo.

Kolikor obilnejši je bil blagoslov, s kterim je
Bog obdajal začetno pastirsko delovanje Baragovo v
Metliki, toliko bolj vneta je bila njegova skerb, vokom
priti marsikterim potrebam pri farni cerkvi in pri
poddružnicah. Pogrešal se je pri farni cerkvi posebno
križev pot, čegar potrebo je Baraga tem bolj ču¬
til, čim bolj je bilo ljudstvo pripravno za vse, kar
služi v čast Božjo in v pospeb kerščansko-pobožnega
življenja.

In prizadetje, da bi farno cerkev kmalo zališal
sv. križev pot in služil ljudstvu v ohranjenje in mno¬
ženje pobožnega duha, mu je tako srečno šlo od rok,
da se je ta križev pot, ki ga je s privoljenjem svo¬
jega g. dekana in fajmoštra v Kranji dal delati, že
mesca oktobra 1828 — tedaj četerti mesec po tem,
ko je prišel v Metliko, — prav slovesno mogel bla¬
gosloviti in postaviti.

Leto slovesnost popisuje kaj živo in na tanko v

! )ismu do sestre Amalije, iz kterega naj posnamemo
e toliko, kolikor se nam bolj tehtno zdi, da si B a-
raga  samega bolj živo pred oči postavljamo. Po
tem, ko na drobno razloži, kako slovesno se je kri¬
žev pot iz farovža po mestu v cerkev prinesel, piše:
„Ko pridemo v cerkev, ostali so mestjani dva po dva
s svojo podobo na dotičnem kraji, na kterem so imele
podobe viseti; ... po že pred določenim redom sto¬
pim na stopnjice in serčno veselje mi je bilo, da sem
smel z lastno roko podobe obešati. — — O, pre¬
ljuba Amalija! ne morem ti dopovedati, kako močno
so bila ginjena serca vseh pri tej nenavadni slo¬
vesnosti. . Mene so večkrat solze oblile, pa tudi naši
farmani niso gotovo nikoli toliko solz prelili, kakor
to nedeljo. — Naj ti še povem, kako smo to slo¬
vesnost končali. — V svoje neizmerno veselje stopim
na prižnico in sem od pobožnosti sv. križevega pota
govoril s tako gorečnostjo, da so skorej vsi solze pre-
bvati, in iz ust mnozih se je slišalo, da ta dan Me¬
tličanom za zmiraj nepozabljiv ostane. — Večna hvala
pa neskončni ljubezni nebeškega Očeta, čegar roka
se tako očitno razodeva pri tem početji; saj je On,

26  —

ki je vse to tako napeljal. . . . Naši farmani ne
morejo nikoli dosti skazati svojega veselja nad tem
sv. Križevim potom, in vedno poprašujejo, kedaj ga
bodo duhovni ž njimi vred začeli moliti“.

Komaj se je spolnila Baragova želja glede križe¬
vega pota, že je začel svojo skerb obračati na druge
cerkvene potrebe. Treba je bilo saj prenovljenja ve¬
likega oltarja in stranskih oltarjev v farni cerkvi,
treba je bilo mašnega oblačila in cerkvenega orodja
pri farni cerkvi in pri poddružnicah. Vse to je pri
svoji vljudnosti in pri svoji gorečnosti za čast Božjo
v kratkem preskerbel; zraven tega pa je tudi spisal
in na svitlo dal lepe bukve: „Ob iško v a nje Je-
zusaKristusa vpresvetemRešnjem  Telesu“,
poleg dotičnih bukev sv. Alfonza Ligvorjana, in s tem
pokazal, koliko premore doseči in dognati zvesti
služabnik Božji, kteremu je čez vse skerb za čast
Božjo in za zveličanje ljudi.

5. Baragov poklic in hrepenenje, oznanovati
Kristusa malikovavcem.

Pri takem neutrudljivo vnetem in zveličevavnem
pastirskem delovanji v Smartnu in v Metliki je če dalje
bolj rastlo in v petem letu njegovega mašniškega živ¬
ljenja popolnoma dozorelo tisto živo hrepenenje, ktero
je Baraga  gnalo, podati se med divje malikovavce
in oznanovati sv. evangelij takim, ki še sedijo v temi
in v smertni senci, in tako hoditi po stopinjah tistih,
kterim sv. Duh v sv. pismu slavo poje kot oznano-
vavcem zveličanja, kot oznanovavcem miru.

Ne da se prav določno povedati, kedaj in kako
se je to hrepenenje v Baragovem sercu v pervič spo¬
čelo; po tem pa, da je že v Smartnu spal navadno
na slami ali na samih deskah, da se ni nikoli ogibal
ne hudega mraza, ne silne vročine, da se ni le vina
popolnoma zderžal, ampak da je tudi mnogokrat nje¬
govo kosilo in njegova večerja bila samo kruh in
voda, po teh in takih ostrih vajah inzderžnosti v jedi
in pijači se da soditi, da je to hrepenenje že več
let v njegovem sercu zorilo, ko bi tudi sam ne bil

27

tega naravnost povedal svoji sestri v pismu, ki ga
bomo kmalo naznanili. Gojil je pa to hrepenenje po¬
polnoma skrivno in na tihem v svojem sercu ter se
je prav skerbno varoval vsega prenagljenja, ker je
edino le tega želel, da v tej tako imenitni zadevi se ne
bi spolnila njegova lastna, ampak presveta volja Božja.
Molčal je tedaj in ni nikomur razodeval te svoje
misli in tega gorečega hrepenenja, dokler se ni po
vnajnih okolnostih iznebil dvoma, da njegova želja
se zares vjema s presveto voljo Božjo, da Bog sam
ga zares kliče tje, kamor ga vleče živo hrepenenje
njegovega serca. — In v znamenje te volje Božje, v
znamenje, da ga zares Bog kliče, služilo mu je to, da
se je 1.1829 na Dunaji vstanovila Leopoldinska družba,
kteri je namen, podpirati katoliške misijonarje v se¬
verni Ameriki. Ko je to novico zvedel 21. junija 1.
1829, na dan sv. Alojzija, družbenika reda Jezui-
tovskega, čegar poglavitni namen je nevernikom sv.
evangelij oznanovati, bila mu je ta novica ko nedvom-
ljiv glas Božji, ki ravno njemu velja in mu dosti do¬
ločno kaže pot, po kteri zamore doseči cilj svojega
večletnega hrepenenja.

Tedaj zdaj še le, ko ni več dvomil nad resnič¬
nostjo svojega poklica, je svoje misli in želje, ki jih
je tako dolgo gojil v svojem sercu, zamogel razodeti
svoji dragi sestri, ter tudi oberniti se do tistih, kterih
privoljenja mu je bilo treba, da je mogel ta svoj na¬
men doseči. Oberne se tudi s potrebnimi prošnjami
do predsedništva Leop. družbe na Dunaju, do ško-
fijstva in do deželne vlade, in soglasno privoljenje,
ki mu je brez ovir došlo od vseh dotičnih strani,
mu je bilo novo znamenje pravega in resničnega po¬
klica, ki pride od Boga; poln veselja piše tedaj tudi
sestri Amaliji iz Metlike 4. novembra 1829. 1. v tej
zadevi tak6-le: „Ti si jo pač prav zadela, ko pišeš,
da se volja Božja v oziru misijona zdaj očitno raz¬
odeva. Tudi jaz prav terdno upam in se neizmerno
veselim, da se je Bog prav milostljivo na me ozerl
in da je uslišal moje najgorkejše želje in prošnje, ki
so že več let stare. Upam tudi, da po vsem tem,
kar se je zdaj v nenavadno kratkem času godilo,
smem sprevideti, da grem po Božji volji v misijon;

28

saj sem Boga vedno prosil, posebno pa, ko sem šel v
Ljubljano in potem ves čas, dokler nisem dobil od¬
govora iz Dunaja in od škofijstva, da naj on moje
dubovske in deželske predpostavljene, kterih serca
so v njegovih rokah, tako vodi, da bi po njihovi od¬
ločbi se mi razodela Njegova presveta volja, ktere
drugači spoznati ne morem. In glej! brez pomisleka
mi dajo moji duhovski in deželski predpostavljeni
privoljenje, da smem podati se v misijon, ako le do¬
bim od ondotnega škofa določno spričevanje, da me
sprejme v svojo škofijo".

Treba je bilo tedaj čakati še odgovora od strani
amerikanskega škofa v Cincinatu,  kamor je bil
Baraga  poslal svojo prošnjo za sprejem v njegovo
misijonsko škofijo; pa kolikor bolj željno je pričako¬
val odgovora, toliko bolj dolgo je moral čakati, —
gotovo ne brez pripuščenja neskončno modre previd¬
nosti Božje, ktera mu je s tem hotela dati novo pri¬
liko, da se popolnoma iznebi vsega tudi najmanjšega
dvoma o resničnosti svojega misijonskega poklica.
Zraven pa je ravno o tej priliki kaj lehko čutil in
pokazal, ali res brez ozira na svoje lastno hrepe¬
nenje nič druzega ne išče, kakor povišanja Božje časti
in spolnovanja Njegove svete volje. In kako lepo se
je o tem dolgem pričakovanji odgovora iz Cincinata
skazala pri Baragu  tista popolna vdanost v Božjo
voljo, ktera je sad pravega in vsestranskega zataje¬
vanja samega sebe, spričuje pismo, ki gaje  poslal
22. januarja 1830. 1. sestri, ktera je že začela dvo¬
miti, ali bo kaj z amerikanskim misijonom, ali ne.

Z ozirom na te dvome piše Baraga:  „Ti tedaj
misliš, da bo morebiti vendar le mogoče, da bom teh
bukev sam potreboval? Se ve da, pri Bogu je vse
mogoče. Bog zna pripustiti, da se moje pismo do
škofa v Cincinatu, ali pa škofovo pismo na me zgubi
na tej dolgi in dosti nevarni poti. Jaz bom sicer še
enkrat tje pisal, če do praznika sv. Jožefa ne dobim
nobenega odgovora; pa vsegamogočni Bog zna dopu¬
stiti, da se moje drugo pismo ravno tako zgubi, ka¬
kor pervo, če je njegova presveta volja, da naj tje
ne hodim. Pa saj ima še tisoč druzih sredstev
v svoji roči, da me odverne od tega, kar namera-

29

vam. — On je Gospod, Njegova presveta volja naj
se zgodi!“

In zares mu je bilo treba še enkrat pisati v C i n c i-
nat,  ko je le zastonj pričakoval odgovora do 5. aprila;
na drugo pismo pa dobi odgovor 22. septembra 1830
1.; to v veselji svojega serca svoji sestri na znanje
daje z besedami: „Zdaj mi je vendar došel že zdav-
nej zaželeni glas, ki me vabi v sveti misijon. 22. de¬
cembra, ravno na sedmoletni dan moje nove maše
sem prejel pismo iz severno-amerikanske škofije v
Cincinatu, v kterem me tamošnji škofov vesoljni na¬
mestnik ali generalvikarij priserčno vabi, da naj pri¬
dem kar najprej mogoče v tisti močno zapuščeni vi¬
nograd Gospodov. Zdaj smem upati, da so zginili vsi
zaderžki, zdaj bom pač kmalo dosegel cilj, po kterem
sem hrepenel“.

S tem pismom vesoljnega namestnika iz Cinci-
nata  se je odperlo Baragu  tisto novo neizmerno
polje, kamor ga je gnalo večletno hrepenenje njego¬
vega serca, in za čegar obdelavo se je v svojem
dozdanjem duhovno-pastirskem življenji z največim
veseljem pripravljal. Kako jasno so mu pač zdaj
pred očmi stala pota, po kterih ga je ves čas nje¬
govega življenja vodila Božja previdnost, dokler ga
ni pripeljala k cilju, za kterega ga je bila izvolila.
S kako željo, s kako ljubeznijo da seje poprijel tega
cilja zdaj, ko ni več dvomil, da ga je dosegel, tonam
povč pismo, ki ga je pisal sestri, preden je Metliko
zapustil. Med drugim piše: „Zdaj pa te moram še
nekoliko ošteti zato, da imaš toliko nepotrebnih skerbi,
in da toliko ongaviš zavoljo zimskega mraza, zavoljo
težav, sitnosti in nevarnosti, ktere me utegnejo zadeti
na popotovanji. Pusti, ljuba sestra, pusti, prosim te,
v nemar zdaj vse te malosti. Ko bi misijonarji
ozir jemali na mraz, na vročino, na lakoto in žejo,
na trud in nevarnosti in na enake težave, gotovo bi
ne bili še veliko malikovavcev k kerščanski veri spre-
obernili. Ako se tergovci ne ogibajo nobenega vre¬
mena, nobenih težav in nevarnosti, da pridobč le
nekoliko časnega dobička, ki ga le do konca svojega
kratkega življenja vživati morejo: bo li mar vse to
zamoglo motiti mene, ki nimam druzega namena, ka-

30

kor da bi neumerljivih duš za nebesa pridobil? Sprav¬
ljaj tedaj iz glave vse te prazne skerbi, ktere te, ka¬
kor pišeš vso otožno delajo, kedar na to misliš, ter
me popolnoma Bogu daruj“.

6. Baraga se poda na pot v seyerno-
amerikanski misijon.

Njegovo potovanje: a. od Ljubljane do Njujorka
(New-York).

Ko je bil Baraga  že vse svoje reči vredil in
prejel, česar mu je bilo za misijon treba, bila je nje¬
gova edina skerb, da bi se kar najprej mogoče podal na
pot v Ameriko. Ni nam treba popisovati, koliko britko
žalost je Metličanom delala ločitev od ljubljenega pa¬
stirja, gospod Friderika,  ki so ga le samo dve
leti med seboj imeli, pa so ta čas toliko in toliko
dušnih in telesnih dobrot od njega prijeli; tudi nam
ni treba v misel jemati neizmerne žalosti, v kteri se
je topilo serce preljube njegove sestre Amalije  29.
oktobra, ko ga je spremljala k vozu, na kterem se je
imel o pol devetih zvečer iz Ljubljane odpeljati na
Dunaj; le toliko naj omenimo, da Baraga  sam, če
ravno mehkega serca in milega občutja, je vendar s
hvaležno veselim sercem zapustil vse, kar mu je bilo
drago in ljubo, in je stopil v Božjem imenu na voz,
na kterem je toliko lože odmeri domovini in vsem
svojim, kolikor bolj živo se je sam sebi prepuščen
zavedal sreče, biti misijonar v Ameriki.

Po trinočni in dvednevni vožnji pride 1. novem¬
bra — praznik vseh'Svetih — zgodaj na Dunaj,  kjer
so ga povsod z veliko radostjo sprejemali, posebno
pa pri Leop. družbi, ktere ravnateljstvo mu je, ko
svojemu p er ve mu poslancu iz lastnega nagiba brez
njegove posebne prošnje dalo 400 goldinarjev za po¬
potnico. Obdarovali so ga tudi drugi, za vse dobro
vneti Dunajčani z mnozimi rečmi v prid njegovega
misijona. 12. novembra zapusti Dunaj in se pelje čez
Monakovo in Strasburg v Pariz,  in od tod k morju v
Havre  de  grace. Zanimivo na tem popotovanji od

31

Strasburga do Havre de grace je to, da je moral po
francoski zemlji popotovati s tnbarveno kokardo, ali
rožo, ktero mu je nekdo v Strasburgu koj, ko je z
voza stopil, na klobuk pripel, mu dokazovaje, da bi
ne bilo varno, brez tega znamenja enakosti in pro¬
stosti peljati se po Francoskem.

27. novembra pride v Havre de grace, v mesto,
iz kterega je imel podati se na neizmerno morje, in
— morebiti za vselej — slovo dati Evropi. Kakova ču¬
tila so ga pri taki priliki sprehajale, to se da lože
misliti, kakor dopovedati; najmočnejše čutilo pa,
ktero je vsa druga zaduševalo, bilo je čutilo preserč-
nega hvaležnega veselja do njegovega misijonskega
poklica, kakor spovzamemo iz pisma, ki ga je svoji
sestri pisal 30. novembra, potem ko je bil že vse
svoje reči v barko spravil. Piše namreč: ,,Nikakor
ti ne morem dopovedati, s kak6 veselimi občutki, s
kak6 neizrekljivo hvaležnim sercem do svojega ne¬
skončno dobrotljivega nebeškega Očeta sem stopil v
barko, da hitim k cilju, kterega srečno doseči je naj-
veča milost, ki jo Bog more podeliti duhovnu. O da bi
mi bilo dano, prav kmalo izuriti se za opravila sv.
misijona".

1. decembra odjadra barka proti desetim dopol¬
dne in odtegne Baraga  Evropi. Kolikor hitreje je
barka plavala po valovih neizmernega oceana, koli¬
kor bolj se je bližala zemlji novega amerikanskega
sveta, toliko bolj je plavalo tudi Baragovo serce v
morji neizmernega veselja, ktero je do verha priki-
pelo, ko je zadnji dan 1.1830, — na dan sv. Silvestra
v mesto Njujork  (New-York) stopil na suho zemljo,
ki mu jo je Bog odmenil, da razsvetlja njene preDi-
vavce z lučjo večne resnice in jih obuja k novemu
zveličevavnemu življenju z močjo sv. križa. Popo¬
tovanje po morji pa popisuje Baraga  sam v pismu
do svoje sestre iz Njujorka  2. januarja 1831. 1.
tak6-le: „Dočakal sem vendar enkrat srečnega trenutka,
da mi je mogoče pisati ti pervikrat z novega sveta.
Srečno smo prejadrali neizmerni ocean, in imam zo¬
pet pod nogami terdo zemljo. Nisem v stanu ti po¬
vedati, kako hvaležen sem dobrotljivemu našemu ne¬
beškemu Očetu zato, da vedno tako ljubeznjivo za

32

me skerbi. — Naj ti zdaj popišem ob kratkem svoje
popotovanje od Havre de grace do Njujorka. Odri¬
nili smo od Havre 1. decembra proti desetim . . .
Brodnina, ki se mora plačati, je različna med 40 in
300 goldinarji. Ki samo 40 goldinarjev plačajo, ti imajo
skupno sobo, morajo pa tudi posteljo in česar je za ži¬
vež treba, seboj vzeti; zastonj dobijo le samo prostor
za postelj, vodo in ogenj.

Po tem takem se jih več skupaj združi, ki skerbe

za hrano, in tako se prav lebko izhaja.Jaz

sem se takim pridružil, in moje morsko popotvanje
me je sploh stalo samo 52 goldinarjev (od Dunaja do
Njujorka pa samo 169 goldinarjev in 20 kr.) Kar pa
to popotovanje po morji zadeva, moram s posebno
hvaležnostjo do Boga spoznati, da je bilo sploh prav
srečno. Koj pervi dan smo imeli prav ugoden veter,
ki je pa tudi drugi in tretji dan še precej všečno pi¬
hal: ali 5. decembra nas je v silni strah spravil hud
vihar, ki je začel ob štirih zjutraj razsajati. Strašno
se je barka prekucovala, kakor da bi se hotela popol¬
noma prekucniti; vse skrinje, vsi zaboji, in sploh vse,
kar ni bilo dobro privezano, se je vse prek valilo,
tako da se je marsikaj pokončalo; strašno je bilo
viharjevo tuljenje med jaderskimi vervmi. Berž so
vsa jadra skupaj zvili, eno največih pa je vihar po
sredi r-aztergal, ko ga niso mogli dosti hitro doli spra¬
viti; valovi so narastli do ogromne visočine, tako da
so se večkrat razlili čez vso barko. Skorej vsi smo
ležali sleherni v svoji postelji, ki je bila dobro z že¬
blji k steni pribita, pa pri vsem tem smo se morali
močno deržati z obema rokama postelje, sicer bi nas
bilo ž nje verglo. K sreči je ta vihar razsajal samo
poldrugi dan in eno noč, in ko bi ne bilodjenjal, bili
bi morali za lakoto pomreti; kajti ves ta čas v nedeljo
in ponedeljek (5. in 6.) ni nobeden popotnikov nie
kuhal, pa saj nam tudi ni na misel prišlo, da bi kaj
jedli. V ponedeljek popoldne je blagovolil vsegamo-
goeni Gospod vsega sveta zapovedati viharju in valo¬
vom; morje se je upokojilo, in imeli smo zopet mirno
vreme. Ta vihar nam ni samo silni strah delal, am¬
pak bil nam je zraven še v škodo s tem, da nas je
blizo 200 angleških milj (blizo 70 ur) odnesel z naše

33 -

poti in nekoliko orodja popotnikom poškodoval; moje
reči pa niso nobene škode terpele, ker semkoj od za¬
četka skerbel, da so bile varno spravljene. — Za tem
pa smo srečno popotovali, imeli smo, jzvzemši kakih
6 dni, skoraj zmiram ugoden veter, in tako smo to
dolgo pot od Havre de grace do Njujorka v 30 dne¬
vih srečno dokončali. 31. decembra smo semkaj pri¬
šli, in ravno ob tisti uri, ob kteri smo 1. decembra
iz Havre de grace bili odrinili. Na novi svet, na
zemljo svojega prihodnjega presrečnega poklica sem
tedaj stopil še v letu 1830, ktero je za me toliko za¬
nimivo. — Mojemu zdravju pa potovanje po morji ni
kaj služilo. K oj drugi dan se me je lotila znana
morska bolezen; večkrat sem mogel bij evati in nisem
bil nič kaj zdrav, dokler nisem prišel na suho; zdaj
pa sem zopet prav dober, da, veliko boljši, kakor v
Evropi, ker se mi tukajšnji zrak kaj prav prilega.
Na barki mi ni bilo mogoče , svete maše opravljati,
tukaj pa mašujem sopet vsakdan; veliko katoličanov
je tukaj s štirimi kat. cerkvami; tudi katoliški škof
ima tukaj svoj sedež."

b. od Njujorka do Cincinata.

Ko se je v Njujorku nekoliko počil in presker-
bel vse, kar je bilo potrebno za daljno pot v Cinci-
nat, odrine iz Njujorka peti dan po svojem prihodu
— 4. januarja — in popotuje proti Filadelfiji,
kjer je pervič v Ameriki pridigal, in proti Balti¬
moru v Cincinat,  kamor je prišel 18. januarja
1831. —

* Najmikavnejše posebnosti tega popotovanja po¬
snamemo iz pisma, ki ga je svoji sestri pisal iz Cin¬
cinata 21. januarja. „Zapustil sem Njujork, to veli¬
kansko glavno mesto, 4. januarja ob sedmih zjutraj
ter sem se peljal nekoliko na parobrodu nekoliko
pa na berzovozu, in sem še tisti dan ob osmih zve¬
čer prišel v Filadelfijo. . . . Nisem mislil, vendar
pa sem se v tem mestu, ktero ima svojega škofa in
4 katoliške cerkve, 5 dni mudil, zlasti zato, ker sem bil
kaj lep6 sprejet. Imel sem namreč priporočilni list do ne¬
kega duhovna v tem mestu, prav prijaznega moža, ki mi

Friderik Baraga. 3

34

je ko} odločil sobo v stanovanje in mi je sploh ska-
zoval veliko prijaznost. Kar mu na misel pride, ter
me začne nagovarjati , naj prevzamem nemško
pridigo v njegovi cerkvi za prihodnjo nedeljo. S po¬
sebnim veseljem sem se udal, tedaj tudi ostal pri
dobrem gospodu in 9.januarja sem v pervič pridigal
na novem svetu poln občutkov, ki se le prav globoko
v sercu čutiti, nikakor pa izreči ne dajo. — Drugi
dan za tem zapustim to imenitno in lepo mesto in
pridem še tisti dan proti 10. uri zvečer v Baltimor.
To mesto je v oziru svoje cerkvene veljave pervo
in najimenitnejše v severni Ameriki, ker tukaj ima
svoj sedež edini nadškof*) cele severne Amerike, in
v tem mestu so pred poldrugim letom amerikanski
škofje pervi zbor obhajali. To budi kaj mikavni spo¬
min na srečna perva stoletja naše cerkve. — V tem
mestu sem en dan ostal, da sem se poklonil in svoje
spoštovanje skazal svojemu prihodnjemu nadškofu.
On je častitljiv starček in prav ponižen mož; sprejel
me je po amerikanski šegi ter me prijazno prime za
roko, pregleda moja spričevanja, pohvali moj namen
i. t. d. . . . Iz Baltimora sem odrinil 12. jan. ob
5. zjutraj in se peljal med drugim skozi mesto Ko-
lumbus — v sredi deržave Ohijo, pred kterim mestom
nas je zadela neka nesreča, ktera pa nam je služila
v dokaz, kak6 očetovsko nad nami čuje Božja pre¬
vidnost. Ostali smo namreč kaki dve uri pred mestom
pri neki kerčmi, in stopimo iz voza, da se nekoliko
ogrejemo; bilo je že po pol noči in prav hudo nas
je zeblo. Komaj z voza stopimo, zdivjajo konji, ne
vem zakaj, ter so z vozom zdirjali. Voznik teče za
njimi in kriči, pa jih ni mogel ne doteči, ne s svojim
vpitjem ustaviti. Žalostnega, pa tudi veselega serca,
da nismo bili na vozu, gremo za vozom, in ko že pre¬
cej daleč pridemo, najdemo voz v nekem breznu.
Konji so ojč s pervima kolesoma odtergali in naprej
dirjali, in jih ni bilo več videti. Pri bližnji hiši smo
dobili sani, na kterih smo se pomikali do mesta hvalo
dajaje Bogu, da nas ni bilo na vozu. Od mesta Ko-

*) Leta namreč 1831; 14ta 1860 pa, tedaj komaj 30 let
potem je bilo že 7 nadškofov v severni Ameriki,

35

lumbusa smo se srečno peljali do Cincinata, kamor
smo dospeli 18. januarja o četerti uri dopoldne". —

Tako je Baraga po 50dnevnem popotovanji sre¬
čno dosegel cilj, po kterem je tolikanj hrepenel od
tistega trenutka, ko j e bil pismo v roke dobil iz Cin¬
cinata.

Neizmerno je bilo tedaj tudi hvaležno njegovo
veselje, ko je v štiri in tridesetem letu svoje starosti
stopil v mesto, središče silno obširnega okroga, kjer
so po gostih in temnih gorah in močvirnih planjavah
razsajali divjaki, kterih neumerljive duše Kristusu
pridobiti, je bila največa in edina sreča, po kterije
njegovo serce hrepenelo. In kaka blaga čutila so ga
pač sprehajala, ko je v pervič stopil pred svojega
vikšega pastirja, v čegar čedo bo spravljal ovce,
ktere so še v temi strašnih zmot, in tavajo po potu
hudobije in pogubljenja! Ta svoja čutila je Baraga
sam najbolje razodel v že omenjenem pismu iz Cin¬
cinata, ko na dalje piše: „Ko imaš dobro in blagih
občutkov polno serce, kaj lehko me boš razumela in
mi prav rada verjela, moja predraga Amalija! dami
je cel6 nemogoče, popisati ti to, kar je moje serce
občutilo, ko sem dosegel cilj svojega potovanja, kraj
svojega prihodnjega delovanja, mesto, v kterem sta¬
nuje škof, ki se po svojem svetem življenji sme ime¬
novati apostelj Ohijske deržave. Še le drugi dan po¬
tem, ko sem bil prišel v Cincinat, sem šel proti dese¬
tim dopoldne k svojemu novemu vikšemu pastirju
prečast. gosp. Edvardu Fenwiku.  Domišljeval
sem si tega škofa ko izgledno pobožnega, vljud¬
nega in ponižnega moža; ali ko sem stal pred njim
prepričal sem se koj, kako daleč presegajo nje¬
gove čednosti vse to, kar sem si domišljeval. Ne da
se lehko misliti vikši pastir, kteri bi bil bolj poni¬
žen , bolj vljuden, bolj pobožen in vnčt kakor on.
Mislim, daje  sv. Frančišku Salezijanu popolnoma po¬
doben. — Sprejel meje zelo prijazno in svojo radost
kazal s tem, da sem tako zgodaj prišel, ko me je
pričakoval ge le v maju. Posebno pa ga je veselilo,
slišati od mene, da ne želim ostati v mestu, ampak
iti v misijon med divjake. Reče mi nato, da to zimo
naj le ostanem v Cincinatu, o letnem času pa, ko bo

3 *

36

šel po navadi obiskovat misijonske kraje, me bo
seboj vzel in mi odločil primeren kraj. Z vsem tem
me je močno razveselil. Ta čas pa bom tukaj v me¬
stu nemško službo Božjo opravljal, ter bom pridigo-
val že prihodnjo nedelje, in po tem vsako nedeljo.
Prav zelo sem tukaj zadovoljen, imam prijazno sobo,
in hišni red, enak samostanskemu, mi je všeč čez vse.
Škof je naš sprednik ali gvardijan; pred jedjč in po
jedi opravljamo skupno molitev kakor v samostanih,
potem nas pelje naš pobožni škof vselej v cerkev, ki
se tikoma derži našega stanovanja, in tam vsi skupaj
v kratki molitvi molimo presv. Rešnje Telo, kar mi
neizrečeno dopade. — V naši majhni duhovšnici
zdaj stanuje 5 duhovnov s štirimi bogoslovci, ki se
pripravljajo za duhovni stan; med njimi je sin nekega
divjaka, 181etni mladeneč, ki razun jezika divjakov
tudi angleško govori, in se zdaj uči duhovnu po¬
trebnih vednosti, da bo mogel posvečen biti in potem
iti spreobračat svoje divje rojake. Doma je ravno iz
tistega kraja, v kterega me misli škof po leti poslati,
tedaj je škof temu mladenču tudi naložil, da me pod-
učuje, kolikor more, v svojem jeziku. — Bogu bodi
hvaia tisoč in tisočkrat za vse!“

Tri mesce je ostal Baraga v Cincinatu,
oskerbovaje opravila duhovnega pomočnika s tisto
vneto ljubeznijo, po kteri ga že poznamo ko nekdan¬
jega šmartniškega in metliškega kaplana,
zr-aven pa se je tudi pripravljal z vso mogočo goreč¬
nostjo za misijonsko delovanje med divjaki, ktero je
tem bliže prihajalo, čem bolj se je zimski čas svojemu
koncu bližal. Če mu je to mesto že zato vedno ostalo
v blagem spominu, ker je v njem začel svoje pasti-
rovanje v Ameriki, priljubilo se mu je še posebno
zavolj nekega primčrljeja, ki je njegovo serce napol¬
nil z rajskim veseljem; dal mu je namreč neskončno
dobrotljivi Bog v Cincinatu  še doživeti srečo, da
je spreobernil in kerstil enega zamorca.

37

7. Krivo drevo, (1’ Arbre croehe) perva
misijonska staja Baragova.

Ko je zima minula, nastopi za Baraga  čas, da
slovo da C i n c i n a t u in se poda na kraj, ki mu ga
je skerbni vikši pastir odločil v njegovo misijonsko
delovanje. In ta kraj je bil „L’ Arbre croche“po
naše „Krivo drevo“  na severni strani Mihigan-
skega jezera in je obsegal blizo 9 kvadratnih ali štir-
jaških milj.

Divjaki, ki so po tem kraji sem ter tje raztre¬
seni živeli, bili so tisti del vesoljnega indijanskega
rodu, kteremu so se prištevali Otava-Indijani,
ki so v svojem lastnem jeziku ta kraj „Wagana-
kisi“  imenovali.

Krivo drevo  (1’ Arbre-croche) je bilo tedaj
Baragova  perva in začetna misijonska staja, iz
ktere je imel med divje Otava-Indijane na vse strani
razsevati evangeljsko seme in skerbeti, da se vkore-
nini, da požene in stoterni sad obrodi. Krivo
drevo  je bilo za misijonsko opravilo toliko bolj pri¬
pravno, ker je bilo seme sv. evangelija že pred več
leti tamkaj zasejano. Bili so namreč Jezuiti, kteri
so o začetku tega stoletja pervo seme sv. vere zane¬
sli v ta kraj, ki se je potem 1’Arbre croche imenoval;
seme je padlo na dosti rodovitno zemljo in je kaj
dobro poganjalo, ali komaj je bilo dorastlo v prijetno
drevesce, že so morali Jezuiti, kolikor jih ni bilo po-
merlo, zapustiti ta kraj in prepustiti drevesce mnogo-
verstnim nevarnostim, ki so mu pretile od vseh strani.
Moralo je tedaj hirati in gotovo bi se bilo popolnoma
posušilo in zaterlo, ko bi se ne bil sem ter tje kak
misijonar — se ve da, samo le malo dni — prikazal
in branil, da luč sv. vere, ki je pred že dosti pri¬
jazno sijala, ni popolnoma ugasnila. K novemu spom¬
ladanskemu življenju so se pa verske zadeve tega
indijanskega kraja obudile 1829. 1., ko je preč. škof
Fenwick  po dolgem, trudapolnem prizadevanji v
Krivem drevesu  vstanovil misijonsko stajo in jo
izročil misijonarju gospodu Dežanu (Dejean). Kako
lepo in radostno se je že bilo po dveletnem trudu

38 —

tega častitega in vnetega misijonarja kerščansko živ¬
ljenje razvilo okoli te misijonske staje, tonam pričuje
sporočilo, ki ga je Leopoldinski družbi poslalo ško-
fijstvo iz Cincinata  glede misijonskega popotovanja
vesoljnega namestnika ali general vikarja, g. Fride¬
rika  po imenu Resč,  kteremu gre posebno hvala,
da se je vstanovila Leopoldinska družba na Dunaj  i,
kamor je bil iz tega namena sam prišel.

Naj tedaj iz tega sporočila toliko spovzamemo,
kolikor se nam potrebno zdi, da se nekoliko sezna¬
nimo z okoliščinami, med kterimi je naš Baraga  za¬
čel svojo misijonarsko delavnost. „Ko pride g. ge-
neralvikar v Krivo drevo  v misijonarsko stajo pri .
Otava-Indijanih,  v silno svojo radost se ječudil
lepemu napredku, ki se je v tako kratkem času in
pri takem pomanjkanji zdatnih pomočkov tamkaj dal
doseči. Komaj je drugo leto preteklo, kar je g. Dežan
na tem kraji jel stanovati, že je bilo več ko 600 oseb
v sveto cerkev sprejetih, ... on sam je v kratkem
času, ko se je tam mudil, kerstil 104 Indijane. On-
dotno novo cerkev, ki je 54 čevljev dolga, 30 čev¬
ljev široka in ima 10 velikih oken, so s hišo vred,
ktera ima 3 sobe in šolsko dvorano, verni Indijani
sami naredili, ki so po 30 čevljev dolge tramove pri
silnih težavah vlekli iz šum ali gozdov. In ravno v
pričo g. general vikar j a se je okoli 50 Indij anov spra¬
vilo v šumo ali hosto, da bi privlekli k cerkvi silo
veliko drevo; vverstili so se ob obeh straneh drevesa
in pritiskaje se, kolikor se je dalo, eden do druzega,
vzdignejo velikana in prinesejo ga vsi veseli. Okoli
cerkve, pa vendar ne preblizo, so tudi že 20 dosti
čednih hiš postavili. Med temi ste dve učilnici, ena
za dečke, ktero g. Dežan  oskerbuje, ena pa za de¬
kleta, ki jih uči pobožna gospa, zmožna narodovega
jezika. Molitvene bukvice, ki jih je na svitlo dal g.
Dežan  v indijanskem jeziku, jim služijo v obilni
prid. Spodbudljivo vedenje in goreča pobožnost teh,
ki so že sprejeti v sv. cerkev, nas navdaja s tolaživ-
nim upanjem, da se bodo tudi drugi, kolikor jih je
še med tem ljudstvom, podvergli sladkemu jarmu
Jezusa Kristusa,  in da bodo živeli po naukih
edino prave sv. vere. Nekoliko domačih otrok je spre-

39

milo gosp. generalvikarja v Cincinat, da se tam še
bolj izobrazi, in, če je Božja volja, za misijonarje
izurijo.

Pri teh spreobernjenih Otava-Indijanih ni najti
ne kapljice žganja, in 'kar so popred zapravljali z ne¬
izmernim pijančevanjem in razuzdano požrešnostjo,
obračajo zdaj za boljše reči, za pošteno obleko i. t. d.
Le ti Indijani nočejo nikakor poslušati drugih misi¬
jonarjev, kakor le tiste, kijih černosukneže  ime¬
nujejo, ker le samo ti so, kakor pravijo, ki so že
njihovim preddedom skazali mnogo dobrot. Imajo pa
tudi poseben vzrok, ki jih nagiblje, da samo katoliške
duhovne radi poslušajo. Pravijo namreč ti divjaki
po svojem zdravem umu in nepopačenem čutilu:
Protestanški misijonarji imajo sleherni svojo ženo,
svoje otroke, so tedaj ljudje, kakor smo mi; černo-
sukneži pa, prosti takih vezi in nadlog morejo ves
svoj čas in vso svojo skerb obračati le na dušne za¬
deve, se tedaj tudi lože darujejo službi svojega vse-
gamogočnega Gospoda, kteri sam je tudi čisti duh
i. t. d.“*)

*) Kako lepo se vjema to modrovanje divjih Indijanov s
tem, kar piše interdigrof Maistre  v svoji knjigi „Vom Papste 11 ,
3. B. 3. C.! Piše namreč: „Vsa ljudstva, naj so bila te ali une
vere, so zmirom in povsod bila te misli, da zderžnost ima nekaj
nebeškega, kar človeka povzdiguje in ga božjemu bitju prijetnega
dela; pa se tudi samo po sebi razumeva, da se kaj malo ali
čisto nič ne spodobi, duhovne reči oskerbovati, Božjo službo
opravljati, s svetimi obredi opraviti imeti, zraven tega pa pečati
se z ženami, če tudi v zakonskem življenji. 11  — Komu, ko sliši ali
bere to modrovanje amerikanskih Indijanov,  ne pride na misel
pravljica, ki jo tisoč in tisoč let ko drago svetinjo v svojih sve¬
tih knjigah hranijo Indijani izhodnje Azije!  Po tej prav¬
ljici namreč je vstvaril Birmah  — najviše božje bitje po mne¬
nji starih azijskih Indijanov — Brahmana  ko duhovnika, iz
njega pa tri druge ko očake ali pervake treh oddelkov ali kast,
v ktere je bilo indijansko ljudstvo razdeljeno. Za slehernega teh
treh je vstvaril Birmah tudi ženo ko soprugo, samo Brahmana je
pustil brez žene. Ko se Brahma nad tem pritoži, zaverne ga
Birmah opominjajo, da ne sme raztresen biti, ker mora po svo¬
jem poklicu vso skerb obračati le na nauk, na molitev in na
božjo službo. — Ako se še ozremo na zgodovinske pervake sta¬
rega veka, na Herodota, Pavzanija in Strabona,  kteri
spričujejo, da najviši duhovnik pri elevzinskih  skrivnostnih

40

V takem lepem nadepolnem stanu sprejme naš
Baraga  misijonsko stajo Krivo drevo,  ktero mu
je preč. njegov vikši pastir izročil, ko je g. Dežan
imel ^podati se v svojo domovino na Francozko.

Če smo že dosihmal po njegovem dosedanjem
življenji in delovanji pred očmi imeli Baraga  ko
moža vseskozi po Božji volji, kteremu je skerb za
čast Božjo in za zveličanje duš vedno bila čez vse
pri sercu: bodemo ga odšle po neizmernih gorah in
planjavah severne Amerike spremljali ko pravega
aposteljna, kteri je po zgledu svetih Kristusovih apo-
steljnov popolnoma odmeri vsemu, karkoli je vnanje
in pozemeljsko, je pa tudi odmeri samemu sebi, da
bi toliko lože popolnoma živel za Kristusa  in mu
pridobival duše, ki jih je s svojo presveto kervjo od¬
kupil. Koliko visoko stopinjo pri zatajevanji samega
sebe je Baraga  že o začetku svojega misijo¬
narskega življenja dosegel, kak6 določno je znal
samemu sebi odmreti, to nam spričuje pismo, ki ga je
pisal svoji sestri iz Krivega drevesa 8. marca 1832,
in v kterem odgovarja sestri na njeno pismo, iz kte-
rega je spoznal, da se je zgubilo pismo, ki mu ga je
poslala kmalo potem, ko je bil v Krivo drevo prišel.
Glede na to zgubo svoje misli in čutila tak6-le raz¬
odeva: „Ko sem iz tvojega druzega pisma zvedel, da
se je tvoje pismo zgubilo, lotila se me je neizmerna
žalost, pa le malo časa, ker iz lastne skušnje vem,
kako priliko da imajo misijonarji med divjaki tega se
privaditi, da znajo najglobokejša in najdraža čutila v
svojem sercu zatirati in Bogu darovati, — zares

opravilih, da duhovništvo pogansko ali ajdovsko sploh v Miziji,
v Fokis-u, v Delfi  je moralo biti neoženjeno, kakor se tudi
niso smele možiti duhovnice Balove v Babilonu,  Jupiterjeve
v Dod oni,  Herkulove v T e s p ij i, Dianine v E g i n i, Miner-
vine na otoku Kos,  Vestaline v Rimu,  Pitija v D e 1 f ah i. t. d.;
kaj so pač ti in enaki zgodovinski prikazi druzega, kakor
senca  tistega brezženstva, po kterem se mora odlikovati
pravo duhovništvo, duhovništvo pravega živega Boga? In to pravo
duhovništvo ni drugo, kakor katoliško kerščansko, ktero edino s
svojim začetnikom Jezusom Kristusom  je po redu tistega
Melkizedeka,  „kteri, kakor sv. Pavel  v listu do Hebr. 7, 3.
piše , je brez očeta, brez matere, brez zapisnika rodovinskega,
kteri nima ne začetka dni, ne konca življenja".

41

majhni darovi z ozirom na neskončno velike dobrote
in tolažbe, ki jih v toliki obilnosti deli Oče usmi¬
ljenja in Bog, ki je studenec vse in prave tolažbe!
Najino dopisovanje je težavno in nevarno, pa saj tudi
drugači biti ne more, ker živiva na nasprotnih polo¬
vicah vesoljne zemlje. . . . Morebiti tudi ti nisi vseh
mojih pisem prejela. Močno bi me žalilo, ko bi se
bili zgubili tisti dve, ki sem ti ju od tukaj pisal.
Pa tudi to naj se zgodi po volji Božji. Njemu je
znano, da le k njegovi časti in v spodbudo in vnemo
svojega bližnjega pišem, prosim ga pa tudi, da naj
dopusti, da bi se zgubila vsa moja pisma, ktera bi
tega namena ne mogla doseči. Večkrat se mi je že
vsilovala misel, da bi se čisto odpovedal vsemu do¬
pisovanju v Evropo, pa vendar, ko pomislim, da sem
tolikokrat in tako za gotovo posebno Leopoldinski
družbi obljubil, včasih jej pisati, in da moja pisma
enemu ali drugemu morebiti vendar le v spodbudo
služijo, ne jmorem si kaj, da bi pri tej ali uni priliki
ne pisal. Želim pa dopisovanju slovo dati zato , ker
se bojim, da bi pri vsem dobrem , kar Gospod po
mojem slabem sodelovanji tukaj stori, vse zasluženje
ne šlo v zgubo, če ga po svetu raznašam. Gospod
žetve naj po svoji milosti podari moji luči tisto svet¬
lobo, da razsvetljuje le tista dobra dela, ki jih on tu¬
kaj dela".

Podal se je pa Baraga  v svojo misijonarsko
stajo Krivo drevo  21. aprila 1832, pa ne, kakor
si je veselo upanje delal, s svojim preč. in predra¬
gim škofom, ampak sam, in sicer zato, ker je škof
ravno o velikonočnem času hotel s svojim prihodom
razveseliti divjake in vstreči dušnim potrebam svojih
vernih ovac, ki so med JJincinatom in Krivim dre¬
vesom semtertjo  živele. Sel je tedaj Baraga  blizo
dva tedna pred, kakor prečastiti njegov škof, in
prišel je sam v Krivo drevo.  Kako je potoval
v to svojo pervo stajo, ktera je po Baragovem
mnenji tako daleč od Cincinata,  kakor Neapel
od Dunaja,  kako tam živel in delal, povzamemo
iz pisma do Leopoldinske družbe od 22. avgusta, v
kterem med drugim piše: „Moja želja je zdaj spol¬
njena; živim med ubogimi, večidel ajdovskimi div-

42 —

jaki, in neizmerno polje se moji delavnosti odpira,
ker po neskončnem usmiljenji Božjem sem jaz edini
misijonar v Cincinaški škofiji,  ki v sredi med
zgolj divjaki živim. So še sicer v naši neizrečeno
prostorni škofiji nekteri misijonarji, ki imajo v svojih
misijonskih okrajih nekoliko divjakov, toda veči del
prebivalcev v njih so vendar-le beli; v mojem misi-

i 'onskem okraji pa so sami divjaki; jaz sem edini
eli  daleč daleč okrog ....  Po povelji prečastitega
gosp. škofa Fenwika  sem šel dva tedna pred ko
on iz Cincinata in sicer zato, da na poti do tiste
staje, v kteri so katoliški duhovni, poiščem katoliške
družine ter jih pripravim k velikonočni spovedi. V
majhnem mestu po imenu Miamisburg  — 35 ame-
rikanskih milj (blizo 12 ur) daleč od Cincinata —
dobim perve katoličane, ki so vsi Nemci. Nekaj dni
sem tam ostal, maševal, trikrat pridigal in spove¬
doval. Tam sem tudi zvedel, da neka katoliška dru¬
žina 12 amerik. milj daleč od Miamisburga stanuje,
grem tje in najdem poštenega moža s pridno nje¬
govo ženo in s 6 otroci. Ti dobri ljudje so bili
močno veseli, da sem prišel, pripravili so se za veli¬
konočno spoved, in drugo jutro sta mož in žena z
dvema otrokoma vred pristopila k svetemu obhajilu.
Tudi pridigoval sem v prostorni dvorani tega moža.
Tam okoli je več Nemcev, ki so sicer vsi prote¬
stantje, pa vendar radi besedo Božjo poslušajo, da-si
jim jo tudi katoliški duhoven oznanuje. Tem svojim
sosedom dd blagi mož vedeti, da sem jaz prišel (in
sicer, kakor so mi pravili pervi) v ta kraj, in potem
jih je mnogo prišlo k pridigi. Bili so zadovoljni s
tem, kar so slišali; pa na en mahljej se hrast ne
podere.

Ta mož me je drugi dan peljal tri milje daleč
v gozd k nekemu staremu katoliškemu Ircu. Zvedel
sem namreč, da ta revni enoinosemdesetletni starček
na pol gluh in slep že dolgo v tej pustini živi, in
da gotovo že dolgo ni nobene priložnosti imel, svete
zakramente sprejeti ....  Ko k njemu pridem, naj¬
dem ga v silno revni bajti, v kteri je stanoval on,
njegova žena in še tri druge ženske s petimi otroci.
Ubogi starček, kteri že čez 50 let ni bil pri nobe-

43

nem duhovnu, je prejel sv. zakramente, brez kterih
je tako dolgo živel; drugi v bajti pa niso bili kato¬
liške vere. Iz serca sem bil vesel, da sein mogel v
taki dušni potrebi vstreči temu starčeku, ki stoji na
pragu večnosti. Podelil mi je pa Bog (pri tej pri¬
liki) še drugo neizrečeno misijonarsko veselje. Zve¬
del sem namreč, da ni še noben otrok kerščen izmed
peterih, ki so bili v bajti. Tri matere teh otrok so
nesrečne reve brez vse vere, jim tedaj tudi ni bilo
mar, da bi bile dale otroke kerstiti, in takih je, da
bi toliko ne bilo, veliko v teh divjih in preveč pro¬
stih krajih; k vsemu temu pa tudi ni nikoli noben
duhoven prišel v to pustino. Ko se tedaj ponudim, da
me je volja, te majhne otroke kerstiti, ste dve teh
mater koj v to privolile, tretja se je nazadnje tudi
vdala, in sveto kerščevanje se je pri vseh petin opra¬
vilo. Prav iz serca sem Boga za to hvalil, ob enem
sem ga pa tudi prosil, da bi, če je njegova presveta
volja, ali vse, ali saj nektere teh 5 revnih stvari, ki
so ravno kar njegovi otroci postali, k sebi vzel, do¬
kler so še nedolžni, ali pa, da bi jih spravil v boljše
okoliščine, kakor so tč, v kterih se dosehmal znajdejo.

Potem sem se vernil nazaj v Miamisburg,  in
od tod sem šel v drugo precej veliko mesto, ki se
Daj ton imenuje, kjer sem pričakoval prečastitega
škofa Fenwika.  ...  V tem mestu je prav malo
katoličanov, in le-ti so skoraj vsi kaj zelč mlačni.
Pervega maja sem maševal v katoliški hiši, v kteri
sem stanoval, popoldne pa sem pridigoval v prote¬
stantki cerkvi, in pred zbranimi protestanti, kar se
mi je prav čudno zdelo. Pridiguje se pri taki priliki
tudi v svoji navadni obleki brez koreteljna in brez
štole. Kaj žalostno je pač v teh krajih, kar vero
zadene! Razun mnozih krivoverskih družeb, ki so
tukaj, je tudi veliko, veliko ateistov ali brezbožni-
kov, ki niso ne kerščeni, pa tudi nobene, kakoršna
si koli bodi, vere nimajo. Marsikteri izmed njih imajo
dobro voljo, pa pri zanikernosti svojih stariševin za¬
voljo silnega pomanjkanja duhovnov so v tem žalost¬
nem stanu zrastli in ostanejo tudi zdaj še v njem,
ko nič boljšega ne vedo. Veliko teh nesrečnikov bi
se dalo za Boga in za cerkev pridobiti, ko bi bilo

44

le več oznanovavcev svete vere tukaj. Jaz sem že
mislil prositi svojega škofa privoljenja, da bi smel
vedno po deželi hoditi in iskati takih zgubljenih duš;
tako bi mi bilo mogoče, s posameznimi tako dolgo
muditi se, dokler ne bi bili dovelj podučeni, kerščeni
in v veri uterjeni; po tem bi še le hotel naprej iti.
O tej zadevi sem se še v Cincinatu  z gosp. ge-
nerai-vikar jem R e s 6 - o m posvetoval, pa rekel mi je,
da je koristneje in bolje, in da se more lepši vspeh
pričakovati, ako grem k divjakom. Ni tedaj drugači,
kakor da, kar to reč zadeva, le Boga prosim, da bi
kmalo poslal več delavcev v ta zapuščeni kraj svo¬
jega vinograda, da se ne pogubi toliko neumerljivih
duš, ki jih je s svojo drago kervjo odkupil.

Iz Daj to na sem se s svojim preč. škofom po¬
dal na pot v D e tr o d, kamor sva 15. maja prišla.
V tem mestu je mnogo nemških in francoskih kato¬
ličanov; mudila sva se tamkaj 5 dni, ktere sem jaz
v to obračal, da sem pridigoval in spovedoval. Iz
Detrod-ta sva se po vodi peljala v Michilimaki-
nak,  od ondod pa sem se jaz kmalo spravil v Krivo
drevo  (F Arbre-croche), kamor sem prišel 28. maja,
in kmalo potem pride tudi moj gosp. škof za menoj.
O srečni dan! ki me je posadil sred divjakov, pri
kterih za naprej neprenehoma do zadnjega zdihljeja
svojega življenja želim ostati, ako je presveta volja
Božja".

8. Baragovo misijonarsko življenje in delo¬
vanje v Krivem drevesu in v okolici.

Razloček med katoliškimi in protestanskimi misi¬
jonarji.

Potem, ko je Baraga  v ravno tem pismu po¬
pisal poprejšnji stan te svoje sedanje staje, kteri
stan nam je že znan iz sporočila gosp. general-vi-
karja Resč-ta,  popisuje tudi svoje in svojih divja¬
kov življenje, in svojo misijonsko delavnost v Kri¬
vem drevesu  tako-le: „Divjaki, ki so se pri moji
pervi slovesni sveti maši zbrali, bili so neizmerno

45

veseli, ko jim je po dokončani službi Božji škof za
gotovo obljubil, da me hoče pri njih pustiti, in da
je tudi mene terdna volja, ostati za zmirom med
njimi.

Divjaki tega kraja, kolikor jih je že spreober-
njenih, so dobri kristijani. Ne morem povedati, ko¬
liko otročjo vdanost in ponižno pokorščino le-ti pri-
prosti ljudje skazujejo svojim duhovnom. Nikoli me
drugači ne imenujejo, kakor očeta, pa se tudi proti
meni nič drugače^ne vedejo kakor dobri otroci proti
svojemu očetu. Ce jim kaj rečem, radi in na tanko
store, in se zvesto in terdno derže cerkvenega reda,
ki smo ga tukaj vpeljali. Zjutraj ob petih namreč
(po zimi nekoliko pozneje) zvoni vsak dan „Ave Ma-
rijo“ ali angeljsko češčenje, kmalo potem pa k maši,
pri kteri jih je vsak dan prav veliko. Pred mašo
moli starešina tega divjaškega rodu na glas jutranjo
molitev, drugi pa za njim. Zvečer, ko solnce zahaja,
se zopet, ko odzvoni, v cerkvi snidejo, in potem, ko
odpojb in večerno molitev odmolijo, jim kerščanski
nauk razlagam, česar, se ve da, še prav zelb potre¬
bujejo. Imam tolmača, kteri po rodu Otawec, tudi
prav dobro (edini v celem misijonskem okraji) fran¬
cosko govori. Jaz francosko pridigujem, in ko dva
stavka razložim, obmolknem, tolmač pa, kteri neko¬
liko proč od mene stoji, ravno to v domačem otaw-
skem jeziku pripoveduje. Tudi pri spovedovanji mi
služi ta tolmač, kar je tudi ubogim divjakom prav
všeč, ker je izversten kristijan, zraven pa tudi kaj
dobro podučen. K spovedi kaj radi in pogostoma
prihajajo, kakor sem jim priporočil, in ni ga skoraj
dneva, da bi jih ne bilo nekoliko za spoved. Ob ne¬
deljah in praznikih se po štirikrat v cerkvi shajamo:
zjutraj zgodaj k jutranji molitvi, ob desetih k veliki
maši, popoldne ob treh k večernicam in k kerščan-
skemu nauku, in ob solnčnem zahodu k večerni
molitvi.

V tukajšnji šoli imam blizo 40 otrok moških in
ženskih, med kterimi jih je nekoliko prav bistre
glave. Moj tolmač jih podučuje v branji, jaz pa s
pomočjo tolmača v kerščansltem nauku, kterega iz-

46

verstno razumejo in v spominu ohranijo. Dečki se
podučujejo tudi v pisanji.

V tem kratkem času, kar sem tukaj — dva me¬
seca in pol — sem že kerstil 72 divjakov, nekoliko
otrčk, nekoliko odraščenih. Sem ter tje se podajam
s svojim tolmačem na pot zdaj na to zdaj na uno
stran, in kjer kako bajto vidim, stopim va njo. V
nekterih bajtah najdem zgolj kristijane, v drugih
same malikovavce, v nekterih pa tudi namešane. Kjer
so zgolj malikovavci, prizadevam si jim dokazati,
kako koristna in potrebna da je kerščanska vera, ki
nas jo je Bog sam učil; in večkrat čutim tolaživno
veselje, ker vidim, kako globoko da sega Božja be¬
seda v serca teh ubozih divjakov, in kako pripravni
so, poprijeti se vere, ki jih časno in večno osre¬
čiti zamore. Potem skerbim, da drugi, ki so že kri-
stijani te svoje sosede podučujejo v poglavitnih res¬
nicah kerščanske vere, in čez nekaj časa po takem
podučevanji jih slovesno v cerkev sprejmem. Ne
morem izreči, kako sem ginjen in kako hvaležno ve¬
selje me sprehaja, kedar novospreobernjene maliko¬
vavce, posebno če jih več na enkrat pride, keršču-
jem. Neki dan sem jih sedem, in 12. julija — o
srečni nepozabljivi dan! — 11 na enkrat kerstil.

Prebivalci tega kraja so pravi malikovavci, ker
ne molijo le samo solnca in lune, ampak imajo tudi
lastne hišne malike, kterim slovesno darujejo, daro¬
vane reči pa potem vživajo. Polni so malikovavskih
vraž, in imajo vreče napolnjene z vražnimi rečmi
vsake verste, ktere jim rabijo pri darovanji in drugih
malikovavskih opravilih. Če se tedaj spreoberne kak
malikovavec, ki ima tako vrečo pri sebi, prinese to
vražjo vrečo k misijonarju, da se v ogenj verže. Ni
dolgo tega, kar sem tako vrečo polno vražnih reči
pred našo cerkvijo dal sežgati. Upam, da taka žgavna
darila s posebnim dopadenjem sprejema gospod vo¬
jaških trum, kteri ne terpi, da se razun njega kteri
drugi moli. Malikovavec, ki mi je prinesel to vrečo,
da se sežge, je eden izmed glavarjev otawskih Indi-
janov. Upam, da njegovo spreobernjenje, nad kterim
se vsi razgledujejo, bo mnogim drugim v spodbudo!

47

Bogu, edinemu začetniku in dopolnovavcu vsega do¬
brega gre tisočerna hvala in slava za vse dobro, kar
On tukaj dela.

Nasa cerkev, šola in moje stanovanje — vse to
je leseno in z lubjem krito. Divjaki sami so vse to
postavili; lehko se dd tedaj misliti, kakošno da je. Ce
dežuje, moram raztegniti svoj plašč nad mizo, na
kteri imam svoje bukve in spise, da jih povodenj ne
končd. Nad posteljo razpnem svoj dežnik ali ma-
relo, jaz pa se stisnem, kolikor se dd, v kak kotiček
svoje sobice, kjer najmanj kapa. Pri vsem tem sem
veliko bolj srečen v svoji sobici, kakor mnogi drugi
v svojih pozlačenih poslopjih. Cerkev je dovolj pro¬
storna, grč va-njo 400 oseb, pa upam, da nam bo
kmalo premajhna. Razun te cerkve imam še dve mi¬
sijonski poddružnici v svojem okraji, ki ji večkrat
obiščem. Ena izmed teh je posebno zanimiva, ker
ni samo z lubjem krita, ampak tudi štiri stene so iz
lubja ali skorje velikih dreves.

Jezika teh divjakov, ki ga je prav težko raz¬
umeti , se kaj pridno učim s pomočjo svojega tol¬
mača, in si sestavljam slovnico z besednjakom, kte-
rega se iz glave učim. Tudi kerščanski nauk bom
v jeziku divjakov spisal in gosp. škof Fenwik  mi

i 'e obljubil, da bo dal v Cincinatu natisniti ta spisek,
Lteri bo ob enem tudi molitvena knjiga, ker bom
va-nj spravil tudi vse potrebne molitve in pesmi“.

Kolikor manj je bilo Baragu  mogoče, ob hu¬
dem zimskem času, ki je prav zgodaj nastopil, za¬
pustiti svojo misijonsko stajo, toliko bolj neutrudljivo
je obračal svojo pastirsko skrb na to, da bi v spo¬
znanji posamesnih resnic sv. katoliške vere, v zve¬
stem spolnovanji vseh kerščanskih dolžnosti, v lju¬
bezni do lepih čednosti in do rednega društvenega
življenja uterdoval vse, ki so po svojem spreober-
njenji se že bili naselili v Krivem drevesu  in
okoli njega. In kako lep,  kako obilen je bil sad
tega njegovega truda, pa tudi veselja polnega pri¬
zadevanja! Kar nam sveto pismo vdjanji aposteljnov
poroča od tistega srečnega stanu vernih kristijanov
v Jeruzalemu,  kjer se je na podlagi evangeljske

48

prostosti tako milo razvijala vsestranska enakoprav¬
nost ali enakost v pravicah in sicer zato, ker je po
besedah sv. pisma ,,množica vernih bila enega
serca in enega duha in tudi nihče ni rekel
od tega, kar je imel, da je kaj njegovega,
ampak vse je bilo med njimi vseh": ravno
to nahajamo tudi pri spreobernjenih divjakih po vsem
tem, kar Baraga  od njih društvenega življenja in
vedenja sporoča v pismih, ki jih bomo kmalo slišali.
Kakor je vedno kovanje novih in popravljanje komaj
skovanih postav žalostno, pa gotovo znamenje , da
društveno življenje sploh boleha in hira; tako daje
tudi zdravemu in čverstemu družinskemu življenju
spreobernjenih divjakov, ktere bomo odšle pred
očmi imeli, najlepše spričevanje ravno to, da jim po
Baragovih  sporočilih nobenih posebnih postav ni
bilo treba. Edini in najsvetejši zakonik jim
je bil sv. evangelij;  evangeljski nauk je bil ži¬
velj vsega njihovega družinskega in javnega ali ob¬
činskega življenja, vseh njihovih šeg in splošnih
navad, in tako so tudi pri njih, kakor pri kristijanih
pervih časov dobre splošne navade večo moč
in veljavo imele, kakor drugod dobre po¬
stave.

Pa poglejmo zdaj, kako naš Baraga  življenje
svojih ljubih spreobernjencev popisuje v pismih 4.
januarja in 10. marca' 1832. . .

„Neizrečeno me tolaži in veseli, da sem tukaj,
ker skorej dan za dnevom imam pred očmi, koliko
moč ima do sere teh priprostih divjakov milost usmil¬
jenega dobrega pastirja, kteri je dal svoje življenje
za svoje ovce, in kteri želi, da bi bili vsi ljudje zve- •
ličani. Po leti in to jesčn se je veliko divjakov, ki
tukaj žive, spreobernilo, tako, da jih je zdaj malo v tem
kraji, da bi ne bi bili kerščeni, ali ki bi se za sveti
kerst ne pripravljali. Zdaj po zimi je malo kerstov,
ker ravno tisti divjaki tega okraja, kteri so še mali-
kovavci, gredč po zimi na ptuje. Malikovavski div¬
jaki nimajo stanovitnega prebivanja; žive pod šatori,
ki jih v svojih čolnih povsod vozijo seboj in zdaj tu,
zdaj tam postavijo. Po zimi gredo na južno stran
silno velikega Mičiganskega jezera, kjer se ves zimski

49

čas z lovom in ribštvom pečajo. Spomladi in po leti
se pa zopet vernejo, in takrat se jih bo, kakor upam,
z Božjo pomočjo zopet veliko spreobernilo.

Le to mi je žal, da je v tem kraji tako malo
prebivavcev. Divjaki mojega zdanjega misijonskega
okraja bodo, kakor upam, kmalo vsi kristijam razun
nekterih malopridnih, kteri se dosehmal ustavljajo ker-
ščanski resnici. Potem pa, ko se bodo vsi spreober-
nili, bodem se s privoljenjem svojega preč. škofa po¬
dal v drugi misijonski kraj, kjerje, kakor sem za gotovo
zvedel, veliko divjakov, kteri hrepene po kruhu živ¬
ljenja, pa ga ni, da bi jim ga lomil, ker, kakor sli¬
šim, ni bilo tam še nobenega misijonarja. Silo daleč
je ta severni kraj od tukaj, in sklenil sem, iti za temi
revnimi zgubljenimi ovcami dobrega Pastirja, če bo
njegova presveta volja.

Tukaj imam le samo enega duhovna za soseda,
ki je blizo 50 amerik. milj daleč od mene, vsi drugi
misijonarji pa so po 400 do 500 amerik. milj, ali
130 do 170 ur daleč od tukaj, in kolikor bolj proti
severju, toliko manj misijonarjev, toliko več pa ma-
likovavskih divjakov. O kako sem pač vesel in Bogu
hvaležen, da sem zapustil deželo, v kteri je obilno du¬
hovnov, in da sem prišel semkaj, kjer so moji du¬
hovni sosedje na sto in sto milj saksebi raztreseni!
Ko bi nekteri izmed mojih mladih duhovnih bratov
vedeli, koliko veselja misijonarji divjakov vživajo,
in kako lepo priložnost imajo, delati v dušni prid
bližnjega: gotovo bi se jih nekoliko vsem težavam
in nevarnostim vkljub podalo v deželo, kjer se mali-
kovavcem oznanuje beseda življenja, da se po mi¬
losti Božji vodijo ko katoličani k večnemu življenju.

V Krivem drevesu (1’ Arbre croche) je zima kaj
dolga in huda, in še hujšo jo dela sever, kteri skoraj
neprenehoma tukaj strašno buči. V svoji sobici imam
železno peč, v kteri noč in dan neprenehoma gori, in
vendar moram vedno v plašč zavit biti, da me ne
zebe. Dobri moji divjaki prav skerbno z menoj rav¬
najo; včasih se zbero iz vse vasi, gredo derva sekat
za moje potrebe, in napravijo veliko skladovnico naj
lepših derv pred mojo bajto. . . . Pred dvema dne¬
voma sem doživel silno veselje, kise ga nisem nadjal.

Friderik Baraga. 4

50

Pet malikovavskih divjakov namreč, ki sem
jih po leti in v jeseni večkrat opominjal, da po
zgledu najboljših svojih rojakov sprejmejo ker-
ščansko vero, prišlo je zdaj iz gozdov, v kterih
prezimujejo, ter so razodeli živo svoje hrepenenje
po svetem kerstu, ker so popolnoma prepričani,
da brez vere in brez kersta zveličanja doseči ne mo¬
rejo. Ko so se po izpraševanji že dosti priprav¬
ljene skazali, prejeli so vsi skupej na novega leta
dan veliko dobroto sv. kersta. Zmiraj sem upal in z
veseljem pričakoval, da* se bodo ti peteri spomladi
udali Gospodu, ki jih kliče, in že novega leta dan
sem imel veselje, da sem jih kerstil. Zdaj imam že
131 kerščenih divjakov v svojih kerstnih bukvah, in
ti so veči del odraščeni. . . Med temi 131 novospre-
obernjenci jih je več takih, ki meni in moji cedi po¬
sebno veselje delajo zato, ker so bili poprej zmerom
terdovratni malikovavci in očitni nasprotniki ker-
ščanske vere, zdaj pa jih je milost neskončno usmi¬
ljenega Boga spreobernila v dobre kristijane.

Spreobernjeni divjaki so sploh močno vneti za
sv. vero, in so po mojem prepričanji boljšikristijani,
kakor sploh kristijani v kerščanskih krajih. ... V
osmih dneh, od božiča do novega leta sem jih 137
obhajal. Za božični teden so v naši škofiji podeljeni
odpustki. Razlagal sem jim tako razumljivo, kolikor
se je dalo, kaj da so odpustki in v kakov prid slu¬
žijo slehernemu, kdor si po svoji moči prizadeva,
jih zadobiti; in potem so prišli k spovedi vsi, kolikor
jih je tukaj za sveto obhajilo, kar me je neizrečeno
veselilo in spodbudovalo. ... V šoli imam zdaj 49
učencev in učenk; dečki se učijo brati, pisati, šte¬
vilih ali računiti in kerščanskega nauka; deklice pa
samo brati in kerščanskega nauka.

Prav željno čakam spomladi, ki je že blizo, ker
veliko se jih bo zopet spreobernilo in kerstiti dalo.
Neki divjak iz druzega indijanskega rodu, ki je že
kristijan, pride pred nekoliko tedni k meni z novico,
da so se mnogi divjaki njegovega rodd dogovorili,
da tudi oni hočejo kristijani postati, ko bi le kak
misijonar k njim' prišel in jih podučil v kerščanski

51

veri. Ta dobri novinec, silno vesel takega dogovora
svojih še nespreobernjenih sobratov, je tedaj po tri¬
dnevnem potovanji prišel k meni in me povabil , da
spomladi tje pridem; zagotovil mi je, da bi se
tam prav velik misijon dal vstanoviti. S serčno hva¬
ležnostjo do Boga sem to povabilo sprejel, pa tudi
hvalo izrekel dobremu divjaku, da mu je toliko mar
za dušni blagor svojih sobratov; ko sem mu še pri¬
poročil , da skerbi, da pri tej dobri misli tudi še
dalje ostanejo, obdaril sem ga s podobicami, in vernil
se je ves vesel na svoj dom.

Tudi od dveh drugih krajev sem za gotovo zvedel,
da se bo gotovo veliko ondotnih divjakov k kerščan-
ski veri spreobernilo, ako tje pridem evangelij ozna-
novat. Ni mi mogoče popisati veselja, ki ga taka
zagotovila in povabila v mojem sercu zbujajo, in ne
morem dovolj živo priporočiti te reči, ki mi gre čez
vse, serčni molitvi pobožnih družnikov bogoljubne
Leopoldinske družbe. ... Pa me tudi kaj zelo tola¬
ži ravno ta misel, da je veliko tisoč duš v srečnem
Avstrijanskem cesarstvu, ktere za dober vspeh naših
misijonov vsak dan molitve k Bogu pošiljajo.

Naj zdaj še nekoliko povem od vnanjih zadev
Mičiganskederžave,  v kteri je Krivo drevo,
moja misijonska staja. Ta deržava ima sploh, posebno
pa okoli moje staje malo prebivavcev, in je ve<4 del
gorata in pusta, samo okoli silno velikega M i č i-
ganskega in Huronskega jezera  stanujejo In-
dijani, kterim neizmerni, nikdar sekani gozdi, ki se
brez konca in kraja razprostirajo, niso za drugo rabo,
kakor za lov.

Kersčanski divjaki ne žive več samo od lova,
ampak tudi od poljskega pridelka in od tega, kar jim
donaša sladkor ali cuker, ki ga delajo v gozdu blizo
svojih prebivališč. Zemlja v moji okolici ni kaj dobra,
veči del je peščena; divjaki ne sejejo na svojih sla¬
bih njivicah nič druzega kakor turščico, nekaj sočivja
in krompir, kteri je tukaj prav rodoviten.

Poglavitni pridelek divjakov je sladkor, ki ga
pripravljajo iz cukrovih javorov, kterih je tukaj prav
veliko. Ob začetku marca se začne to delo s pri¬
pravljanjem cukra in se verši do konca aprila. Ves

4 *

52

ta čas ni razun štirih oseb v misijonski hiši nobenega
človeka v naši vasi, vsi so v gozdu, kjer svoje bajte
postavijo in ves teden ondi ostanejo, ob nedeljah pa
pridejo vsi k maši in po kerščanskem nauku se zo¬
pet vernejo v svoje gozdne bajte. Indijani zarezu¬
jejo cukrove javore, in sok, ki se iz zarez cedi, v
posode iz lubja spravljajo, potem ga pa pri ognji tako
dolgo vreti puščajo, da se zgosti v sirop; tasiroppa
je potem, ko se ohladi in sterdi, kaj dober cuker,
kterega kupcem zamenjavaj o za oblačila, zaraznaorodja,
za živež in za druge potrebne reči. Divjaki le na
menjo kupčujejo, ker nimajo denarja, pa ga tudi no¬
čejo imeti, vsak mojih divjakov pridela na leto 8 do
10 centov takega culcra.

Divjaki v tem kraji so prav srečno, mirno in
popolnoma prosto ljudstvo. Postav sicer nimajo no¬
benih , ker so prosti od vlade združenih ali zedinje¬
nih deržav; pa vendar se kerščanski divjaki voljno
in zvesto derže evangeljskih postav. Misijonarju
posebno spoštovanje skazujejo in tako izverstno
pokorščino, da je meni samemu kaj dostikrat njih ve¬
denje v spodbudo. Naj jim to ali uno ukažem, vse
koj in na tanko storč brez mermranja ali nasproto¬
vanja. Imajo med seboj nekaj glavarjev, kterim so
prostovoljno pokorni, kajti ti glavarji nimajo take ob¬
lasti, da bi jih mogli siliti k pokorščini. . . .

Mesca januarja in februarja smo imeli tako hud
mraz tukaj, dami skoraj ni bilo mogoče, opravilo svete
maše do konca dognati. Dasiravno sem verčka z
vodo in z vinom prav gorka s peči na ravnost k sveti
maši prinesel, pa že pred darovanjem je bilo vse zmerz-
nilo tako, da sem moral led odbiti, da mi je bilo mo¬
goče, vino in vodo v kelih vliti“.

Ko se je o milem spomladanskem solncu začel
led tajati, tudi Baragu  ni bilo več mogoče ostati v
Krivem drevesu, ampak gnala je gorečnost našega
evangeljskega sejavca tem močneje na vse strani med
divje Indijane, čem terdnejša je bila njegova nada, da
bo seme večne resnice padalo na pripravno in rodo¬
vitno zemljo.

53

In kako lepo se je vresničila ta njegova nada!
Kako željno odpirajo divjaki ne samo svoja ušesa
ampak tudi svoja serca glasu Božje besede, ki se iz¬
liva iz ust poslanca evangeljskega! kako voljno in
brez ovinkov donašajo od vseh strani malikovavska
znamenja, ki so jim služila v vraže ter jih mečejo v
ogenj, kteri jih mora požgati, preden se v njih ser¬
cih zamore vneti plamen zveličevavne vere in svete
ljubezni božje!

Se ve, da se tudi ne manjka terdovratnih in za-
nikernih, kteri se raje ne dajo kerstiti, kakor da bi

E opolnoma slovo dali žganju in pijančevanju, tej naj-
ujši strasti, kteri so divjaki vdani; pa take zaniker-
nosti so večidel krivi tisti olikani ali izobraženi, na
videz kerščanski kramarji, kterim je trebuh Bog,
dobiček pa nebesa,  kteri Božje in sploh večne
in dušne reči le tudi po vatlu, po funtu i. t. d. me¬
rijo, in so sploh v družbi tistega Efežinskega De¬
metrija,  od ktereganam D j a n j e a p o s t. 19,24.
pripoveduje.

Vse to, kar smo ravnokar opomnili, nam pojas-
nuje Baragovo pismo iz Krivega drevesa od julija
1. 1832, v kterem od spreobračevanja divjakov Leo-
poldinski družbi tako-le piše:

„Odkar sem svoje zadnje sporočilo poslal, je ve¬
lika množica zgubljenih divjakov prišla v hlev do¬
brega Pastirja da bi si zavarovala svoje zveličanje.
V dveh mescih, od velike noči (22. aprila) do kresa
(24. junija) sem kerstil sto in devet veči del odra-
ščenih, med njimitudinekoliko starih malikovavcev, kte¬
rim je neskončno usmiljeni Bog podelil milost sve¬
tega prerojenja, ko so že z eno nogo stali v grobu.
Ne morem Bogu dovolj hvaležen biti zato, da sem
prišel semkaj, kjer se da toliko dobrega storiti. Ako
bi tudi posehmal ves čas svojega življenja nič dru-
zega ne mogel opraviti, kakor spreobernjene divjake
v sv. veri ohraniti in poterjevati, bil bi vendar le za¬
dovoljen; upam pa, da mi bo Bog dal milost, še več
divjakov k pravi veri spreoberniti, in s pomočjo
zveličevavnih resnic kerščanske vere k omiki pri¬
peljati. —

54

Zdaj pa naj nekoliko bolj na tanko popišem
obilno število omenjenih spreobernjencev. Kakor sem
omenil že v zadnjem pismu, zvedil sem preteklo zimo,
da so v raznih krajih okoli Krivega drevesa
tri vasi, ena tri dni, druga poldrugi dan, tretja pa en
dan hoda daleč od tukaj.

Ko so bili moji tukajšnji farani svojo velikonočno
spoved opravili, podal sem se koj na pot, oznanovat
tem divjakom Božjo besedo, ktere iz duhovnih ust še
nikoli niso slišali.

Naj pred sem šel na kaj prijeten otok Mičigan-
skega jezera. Ta otok, ki je tako daleč od suhe
zemlje, da se ta komaj ko tanka meglica vidi, je precej
velik, kake štiri ure hoda v okrogu, imenuje se b o-
brov otok,  ker je bilo tam nekdaj veliko bobrov.
Na tem otoku je majhna vas, ki ima osem bajt iz
lubja; ribarija in cukrarija daje živežondotnim div¬
jakom. Na to misijonsko pot me je pripravil tisti
kerščanski divjak, kteri me je, kakor sem omenil že
v svojem zadnjem sporočilu, v Krivem drevesu obis¬
kal. Ni se jih sicer manjkalo, ki so dvomili nad
vspeliom tega mojega misijonskega početja, jaz pa
sem se vendar podal na pot poln zaupanja na Go¬
spoda, kteri je obljubil, da hoče ostati s svojimi slu¬
žabniki do konca sveta.

Serce mi je bilo, ko se otoku bližamo.

Imam belo bandero z rudečim križem v sredi,
ktero razvijem, kedar grem v misijon, v znamenje, da
se misijonarski čoln bliža. Ko smo se proti otoku
vozili, imeli smo ugoden veter; prijetno je vihralo
mimo križevo bandero ter je oznanovalo služabnika
Tistega, ki je za nas križan bil. Ko otočani, kteri so,
kakor divjaki sploh čudovito bistrovidni, še od deleč
moje bandero zagledajo, dal je njih poglavar svoje
bandero hipoma na verh svoje bajte postaviti. Moji
divjaki iz Krivega drevesa so koj bandero poglavar¬
jevo zapazili, in v tem spoznali prav dobro znamenje,
kar me je popolnoma utolažilo. Ko smo že bili blizo
bobrovega otoka, videt sem množico teh divjakov hi¬
teti k bregu. Skoraj vsi otočani so se tu zbrali, da
bi nas pozdravili; možje so dvakrat iz svojih pušek

— 55

ustrelili in s tem naznanjali, kako da so veseli mi¬
sijonarjevega prihoda. Komaj smo na suho stopili, že
mi pridejo vsi moški naproti, mi prijazno v roko se¬
žejo in me potem v svojo vas peljejo. Najpred sem
stopil v bajto poglavarjevo, kjer seje bilo mnogo teh ubo¬
gih divjakov zbralo, kteri se nikoli niso mogli dovolj
nagledati duhovna, ki so ga v pervič v svojem
življenji pred očmi imeli.

Kdor ima z malikovavskimi divjaki tega kraja
kaj opraviti, mora na posebne šege ozir jemati.
Tedaj jim tudi jaz nisem koj povedal, zakaj sem
prišel, ampak pogovarjal sem se ž njimi o raznih
rečeh, in na zadnje sem prosil poglavarja, da bi na
prihodnji dan veliki zbor sklical, ker želim ž njimi
pogovarjati se od tehtnih reči. Zbrali so se tedaj
drugi dan, in v svojem krepkem govoru sem jim ob
kratkem dokazoval, kako potrebna in koristna je
kerščanska vera, nazadnje pa se obernem do pogla¬
varja s prošnjo, da mi odgovori.

Na njegovo povelje in v njegovem imenu mi od¬
govori njegov govornik: da so prav zadovoljni in da
se prav srečne štejejo, videti duhovna na svojem otoku,
in da imajo prav gorečo željo, kerščansko vero spre¬
jeti. Lehko se da misliti, s kakim veseljem je ta
odgovor misijonarjevo serce napolnil. Nekaj časa sem
pri njih ostal, jih podučeval, in 11. maja je bil
tisti srečni dan, o kterem sem kerstil 22 teh div¬
jakov. —

Od tod sem se peljal dva dni daleč v drugo
majhno vas Manistie  po imenu, na nasprotnem bregu
Mičiganskega jezera. Tudi ondotnim divjakom sem
bil preteklo zimo, ko se mi je ravno priložnost po¬
nudila, sporočil, da jih bom spomladi obiskal.

Ko tedaj tje pridem, prav prav prijazno so me
sprejeli in se silno veselili misijonarjevega prihoda.
Videvši pripravnost in dobro voljo teh ubozih div¬
jakov, ki so le zato tako dolgo malikom služili, ker
ni bilo še nikoli nobenega oznanovavca sv. vere pri
njih, neizrečeno semijeinako ali milo storilo in me
je razveselilo. Ves sem bil ginjen, zlasti ko sem videl,
da so leti dobri ljudje začeli, še preden sem k njim

56

prišel, iz lesa in lubja cerkvico postavljati, ker je v
njih sercih svojo moč tako zdatno razvijala tista mi¬
lost, po kteri Bog kliče in vabi k spoznanju edino
prave svete vere.

Niso mislili, da bom tako kmalo k njim prišel,
in ravno zato svoje cerkvice še niso bili dodelali.
Ko tedaj vidim, kako pridno ti ljudje cerkvico po¬
stavljajo, poprimem se tudi jaz dela, kolikor sem mo¬
gel, in moj zgled spodbudi devet mojih tovaršev, ki
so se tudi dela lotili, tako da smo še tisti dan to
cerkvico dodelali. Drugi dan skličem vse skupaj, in
ko sem najpred cerkvico blagoslovil, sem koj v njej
maševal in pridigoval.

Ne morem popisati, kako sem bil ginjen in kako
iz serca hvaležen Bogu pri tem cerkvenem opravilu.
Misel, da zdaj hiša živega Boga stoji na ravno tistem
pustem kraji v sredi divjega gozda, po kterem se je
še malo pred vpitje divjakov razlegalo, in kjer so se
malikovavski darovi hudemu duhu (satanu) prinašali
•— ta misel me je tako močno presunila, da sem ves
ginjen solze prelival, in nisem mogel svoje hvalež¬
nosti Bogu z besedo razodeti. Blagor nam, da naših be¬
sedi ne potrebuje, ker vidi naša serca! Ta cerkvica,
če ravno iz lesa in lubja, ima vendar, po moji misli,
večo vrednost, kakor marsiktera z zlatom in z umet¬
nij skimi rečmi bogato obložena cerkev v Evropi, ki jo
obiskovavci s svojo mlačnostjo in nespodobnim svo¬
jim vedenjem oskrunjajo.

To cerkvico sem blagoslovil v čast Božjo na ime
njegove deviške Matere Marije.  Ko sem skle¬
nil, darovati svoje življenje misijonu v prid, oblju¬
bil sem ljubi naši nebeški Materi, da bode perva
cerkev, ki jo bom med divjaki blagoslovil, v čast nje¬
nega presladkega Imena blagoslovljena, ker sempre-

E ričan, da ona svojega Sina neprenehoma prosi za do-
er vspeh naših misijonov.

Ostal sem precej dolgo pri teh dobrih divjakih,
ktere sem v kerščanski veri podučeval, zraven pa
tudi vsak dan maševal. Vsi divjaki te majhne vasi,
odraščeni ravno tako, kakor otroci, mladi, kakor
starčki — vsi so kerščansko vero sprejeli razu n

57

enega,  kteremu je Bog, kakor se kaže, zavoljo nje¬
govega napuha milost svete vere odrekel. Nobenemu
noče verjeti, kakor le svoji lastni, kaj slabi pameti,
po svoji termi vedno terdi, „„da je že enkrat živel
na zemlji, zdaj pa v drugič živi, in misli, ko to svoje
življenje konča, iti tje, kjer so njegovi malikovavski
sprcdniki.“ “

25 .  maja je bil dan sreče za te dobre divjake,
ker so se ta dan prerodili z vodo in s sv. Duhom za
večno življenje. Bilo jih je 19, ki sem jih kerstil.
Hvala dobremu pastirju, ki je te zgubljene ovce tako
milostljivo v svoj hlev pripeljal. Hvala pa tudi mi¬
losti polni Materi Mariji, ki neprenehoma prosi za
spreobernjenje malikovavcev. Po sv. kerstu so mi
vse svoje malikovavske reči prinesli, ktere so dosle
pri svojih malikovavskih daritvah rabili. Dal sem ogenj
narediti, in sežgal sem vse te mališke gnjusobe, ko
žgavni dar v čast Njemu, kije  vsegamogočen in večen,
kteremu tudi samemu se darila spodobijo, in kteremu
gre slava in čast na vekomaj. Preden sem se ločil
od teh dobrih in srečnih ljudi, podaril sem jim mnogo

S o dob in obljubil, jih od časa do časa obiskovati,
a jih v veri ohranim in poterdim; to jih je neiz¬
rečeno veselilo.

Od tod se vernem zopet na bobrov otok  in se¬
žgem tudi tam vse malikovavske darilne reči, ki so
mi jih prinesli. Tudi ti spreobernjeni otočani so skle¬
nili majhno cerkev postaviti, za zdaj pa so iz vej in
lubja, iz platna za jadra in plaht postavili nekakoino
kapelico, v kteri z ginjeno-hvaležnim sercem vsak dan
sv. mašo berem in trikrat na dan kerščanski nauk
razlagam. Zopet se je šest ajdov spreobernilo, ktere
sem kerstil. Vendar pa je še na tem otoku mnogo
ajdov, ki se nočejo spreoberniti. Neki dan je prišlo
v moj šotor mnogo takih, ki so bili skoraj popolnoma
nagi, le neko slabo ogrinjalo okoli ledij je bila vsa
njihova obleka. Eden izmed njih začne govoriti, in
mi s kričavnim glasom v svojem nespametnem nago¬
voru v imenu vseh, ki so ž njim prišli, naznani, da
nočejo kerščanske vere sprejeti, temuč da hočejo
živeti in umreti v veri svojih sprednikov. Jaz sem

58 —

mu pohlevno pa tudi krepko na to odgovoril, upam
pa, da se bodo s časom tudi ti k resnici spreobernili.

Potem sem se domu vernil, pa nisem dolgo doma
ostal, ampak podal sem se v tretjo vas — poldrugi
dan pota daleč na nasprotni strani od Krivega dre¬
vesa, če ravno sem slišal, da so divjaki te vasi očitni
sovražniki kerščanske vere. Vzrok tega je pa ta.
K sovraštvu do kerščanske vere podpihujejo in vne¬
majo te divjake brezbožni tergovci, ki večkrat med
nje zahajajo in jim za kožuhovino ruma dajejo. Le¬
ti bezbožni tergovci namreč prav dobro vedo, da div¬
jaki, preden kerščansko vero sprejmejo, se morajo po¬
polnoma odpovedati vživanju žgane pijače, posebno
pa pijanosti, kterisokaj zeloudani. Da bi si tedaj med div¬
jaki zavarovali kupčijo, ktera jim toliko dobička do-
naša, prizadevajo si na vso moč, divjake od ker¬
ščanske vere odverniti. Vendar pa sem šel k tem
divjakom, ter sem jim govoril od kerščanske vere,
pa me niso radi poslušali. Pri vsem tem pa nisem
zastonj tje prišel; dal mi je Bog tolažbo, da se je
našlo pet malikovavcev, ki so Božjemu glasu svoja
serca odperli; ko so bili podučeni, kerstil sem jih
3. januarja.

Nekoliko dni potem sem se vernil domu, v Krivo
drevo, ker sem hotel velike binkoštne praznike pri
svojih praznovati. Pa tudi tukaj v Krivem drevesu
imam po neskončnem usmiljenji Božjem dovolj ve¬
selja, ki ga ne morem popisati. Skoraj vsak dan,
zlasti o praznikih pridejo k meni malikovavci, kteri
žele, kerščeni biti. In tak6 sem jih to binkoštno ne¬
deljo sedem, binkoštni pondeljek pa petnajst tukaj
doma kerstil. Bogu bodi slava in hvala za vse to!“

Naj še pristavim pismo, ki so ga moji divjaki s
štirimi svojimi otroci vred poslali Cincinaškemu
gosp. škofu; po moji misli je vredno, da se razglasi.
Pišejo pa takole: „Oče naš! Želiš dobiti nekoliko
dečkov našega rodu v Cincinat, da bi jih dal roko¬
delcem v poduk; mi smo prav zadovoljni s to po¬
nudbo in pošljemo ti štiri naših otrok iz starega in
novega Krivega drevesa. Jožefa Bojd-a in Mi-
helna Šavonibinesia,  da se ključavničarstva in

59

kovaštva naučita; Miheljna Fenvika in Mi-
heljna Medoa j andaga še-a pa za tesarstvo in mi¬
zarstvo. Želimo tudi ,  da se ti otroci uče pisati in
brati tudi v vašem jeziku.

Oče naš! prosimo te, da naše otroke dobrim lju¬
dem v roke izročiš, in po očetovsko na-nje paziš,
saj so tudi tvoji otroci v Jezusu Kristusu.  Pro¬
simo te tudi, da nam pošlješ oženjenega moža, kakor
si nam obljubil; njemu in njegovi družini hočemo ne¬
koliko zemlje prepustiti, da se pri nas naseli.

Priporočamo se v tvojo molitev in podamo ti roko :
+ Jože Navimaškvote, poglavar starega Krivega dre¬
vesa in oče Miheljna Medoajandagaše-a.

+ Vešinaveto, oče Miheljna Šavonibinesi-a.

+ Jože Kivekvaam, oče Jožefa Bojd-a.

+ Leon Pakusigan, 1 glavarja v Krivem

-p Aleksander Misavakost, j drevesu.

Po svoji vernitvi v Krivo drevo,  ni mogel
Baraga  zopet iti med divjake, zato ne, ker poletni
čas večidel iz svojih krajev zginejo in se navadno v
Kanado  podajo zavoljo kupčije, ki jo imajo z
Angleži.

Ta čas počitka je tedaj Baraga začel v to obra¬
čati, da je v narečji Otavaških Indijanov spisal in za
natis pripravljal molitveno in podučljivo knjigo, ktere
potrebo pri svojih spreobernjencih je čedalje bolj živo
čutil, zlasti, ker Otavcem ni bila dosti razumljiva
knjiga, ktero je na svitlo dal njegov sprednik g. De-
žan v narečji Kanadskih Indijanov, v tako imenova¬
nem algolkinskem narečji. Tiskati se je imela ta Ba¬
ragova knjiga v Detroitu (Detroit); pa ravno ko se
je v tej zadevi spravljal na pot v Detroa, zvč, da
preč. njegov škof misli kmalo priti v Krivo drevo,
delit zakrament sv. birme. Počaka tedaj svojega
vikšega pastirja, ki tudi pride 2. avgusta v preserčno
veselje Baragu in njegovi čedi. O tem škofovem pri¬
hodu sporoča Baraga:

„Sto in štirideset svojih Indijanov sem pripravil
za sv. birmo, ki so jo tudi 5. avgusta prav slovesno
in spodbudljivo sprejeli. Ni mogoče popisati serčno

60 -

veselje, ki so ga dobri divjaki razodevali, ko so vi¬
deli , da se njihov Veliki oče vasi bliža. Zberejo
se vsi na bregu jezera, ter se v dve versti postavijo,
v eno versto moški, v drugo pa ženske z otroci;
moški trikrat iz puš ustrelijo. Tako naznanjanje serč-
nega veselja od strani svojih predobrih otrok je mo¬
jega pobožnega škofa kaj močno ginilo. Dal nam je
svoj apostoljski blagoslov, in je potem z milo ljubez¬
nijo slehernemu posebej roko podal, kar je bilo In-
dijanom posebno znamenje prijaznosti in dobrovolj-
nosti. Po tem smo ga v procesiji peljali v cerkev,
ker je po opravljeni molitvi pred svetim Rešnjim te¬
lesom nagovoril Indijane tako ginljivo, da so jim nje¬
gove besede globoko v serce segle. 5. avgusta po¬
kliče škof po dokončani delitvi zakramenta sv. birme
vse poglavarje in bolj veljavne može mojega misi¬
jona in jim oznani nektere deželske postave, ki jih
je za Otavance zložil. Indijani so te postave prav
radi sprejeli in terdno obljubili, da jih bodo spolno-
vali. Izročene pa so te postave misijonarju in štirim
poglavarjem v roke.

Po odhodu gosp. škofa sem obiskal nove misi¬
jone, ki sem jih bil spomladi vstanovil. V enem, ki
se imenuje Mimiste, sem ostal 5 dni ter sem spove¬
dal in podučeval novospreobernjence, ki so se prav
uterjene skazali, kar me je močno veselilo, kakor
tudi posebno to, da je prišla neka ajdovska družina,
ktera, ko je slišala od spreobernjenja teh divjakov,
je želela tudi zadobiti svoje zveličanje v sveti veri
Jezusovi. Kerstil sem jih vseh pet skupaj.

Od tod sem se peljal na bobrov otok, kjer seje
zopet veliko divjakov za sveti kerst pripravljalo; po
spraševanji sem jih petnajst kerstil na dan vnebovzetja
prečiste Device Marije in čez nekaj dni sem se ver-
nil domu, in potem v Detrod (Detroit), da bi dal na¬
tisnit svoje molitvene bukve.“

Po škofovem odhodu se poda Baraga na pot
v Detroa,  kamor je prišel 29. avgusta poln veselja
o posebni sreči, ki ga je bila doletela s tem, da je
med potom imel priliko dvajseterim osebam zakra¬
ment sv. kersta podeliti. Ostal je v Detroatu blizo

61

dva mesca, oskerbovaje natiskovanje omenjene knjige.
Med tem časom mu pride silno žalostno sporočilo od
smerti škofa, kteremu je bil s tolikim otročjim spo¬
štovanjem vdan. To svojo žalost razodeva Baraga v
sporočilu do Leopoldinske družbe, iz kterega v častni
spomin tega pervega Baragovega vikšega pastirja v
Ameriki naj to le posnamemo :

„Prežalostnega serca dajem na znanje, da je naš
prečastiti in ljubljeni gospod škof Edvard  F e n-
w i k 26. septembra ravno opoldne za kolero umeri.
Ko goreči misijonar je vedno v svetem uboštvu ži¬
vel , in je tudi na misijonarskim popotvanji umeri,
ubog in zapuščen, kakor sv. Frančišek Ksaverij. —
Nazaj gredo, potem ko je po vsakoletni navadi misi¬
jonske kraje v veliki dušni prid svoje škofije obiskal,
moral je z voza, in ostati pri neki katoliški družini,
ker ga je kerč začel strašno lomiti. Poslali so koj
po najbližnjega duhovna, kteri je pa bil blizo deset ur
daleč, in ko ta pride, bil je že preljubi naš vikši
pastir mertev in pokopan. Tako je umeri ta apo¬
stolski mož brez duhovne pomoči, — — pa prišli so
mu gotovo ob zadnji uri na pomoč angelji in Kraljica
angeljev, ktero je ves čas svojega življenja tako go¬
reče in iz serca častil, in če ravno ni nobeden duho¬
ven njegovega trupla v grob položil, vendar so go¬
tovo angelji lepo njegovo dušo prinesli pred obličje
našega Boga, kteremu je vse svoje življenje daroval.
Noben lep dragi grobni spominek ne pove prihod¬
njemu rodu, da tukaj počivajo predragi ostanki apo-
steljna Ohijske deržave; pa postavil si je on tisoč
neminljivih spominkov v sercih vseh tistih, ki jih je
s svojo zares čudovito gorečnostjo in s svojo pobož¬
no molitvijo pripeljal k spoznanju pravega Boga!
Solze in blagri mnogih tisoč hvaležnih ga spremljajo
v grob! Naj v miru počiva in večna luč naj mu
sveti“. —

Ko se je Baraga vernil iz Detroata v Krivo
drevo, napovedovala se je že zima, torej je moral
zopet ves zimski čas ostati med svojimi spreobernje-
nimi Otavci v Krivem drevesu, ne samo zavoljo sil¬
nega mraza in ledu, ampak tudi zato, ker so divjaki

62

imeli v navadi, zapuščati po zimi svoje puste in
merzle kraje na Severji in spravljati se kakor lasto¬
vice proti ' ^ ' radno zimsko pre-

menom našega Baraga. Ker so namreč pri tem pre¬
seljevanji imeli divji Indijani s severnih krajev kaj
pripravno priliko pečati se z drugimi na južnih stra¬
neh, kteri so že znali ceniti srečo kerščanskega dru¬
štvenega življenja: začeli so tudi oni sami hrepeneti
po sreči, videti, slišati in pri sebi imeti černosukneža,
kteremu njihovi že spreobernjeni sosedje niso mogli
nikoli dosti hvale dajati. „ Vedno dobivam (piše v
tem obziru Baraga sestri v zanimivem pismu od 4.
marca 1833., v kterem se njegova sveta gorečnost
posebno lepo razodeva) vedno dobivam sporočila, kako
željno bi sprejeli divjaki sevternib krajev černosuk¬
neža, ko bi le k njim prišel. — O kako mi poka serce
silne žalosti, ko se mi ponuja lepa prilika, toliko ne-
umerljivih duš oteti večnega pogubljenja; pa vendar
ne smem tje hiteti zato ne, ker še nisem, dobil po¬
trebnega privoljenja. Ako mi moje škofijstvo privo¬
ljenje odreče, pridem v tako hudo skušnjavo, da hujše
mi še nikoli ni bilo treba prestati. — Le-ti ubogi
divjaki stanujejo okoli Gorenjega jezera  („Lac
superior“). Ti vsega pomilovanja vredni niso še ni¬
koli nobenega mašnika videli, so pa vendar slišali od
mašnikov in mnogo jih je, ki samo po tem, kar so
slišali, željo izrekajo, sprejeti dobre nauke teh slu¬
žabnikov Velikega Duha,  — tako imenuj ej o Boga
vsegamogočnega stvarnika — ko bi le kedaj kteri k
njim prišel. Ko taka sporočila dobivam, hotelo bi mi
serce počiti od britkosti, ko bi le na to prišlo, da ne
dobim privoljenja tje iti. Prizadevali so si sicer že
mnogi protestanški predikanti, da bi le-tč revne div-
jake za svoje zmote pridobili, pa še toliko niso do¬
segli, da bi le enega bili zapeljali, ako ravno imajo
obilno denarnih pomočkov v podporo svojega priza¬
devanja. Divjake vleče že neko naravno občutje k
naši sveti veri, in malo kedaj se kdo upira spre¬
jeti jo, ako se mu le naravnost in jasno razklada.

Kes se ni čuditi, če po tem Baragovem sporočilu
vidimo divjake že po nekem naravnem občutji pri¬

seljevanje

služilo blagim na-

63

pravne, sprejemati resnico, o d vrače vati pa svoja ušesa
in svoja serca od zmote, ki se jim v podobi resnice
hoče vsilovati. Saj je človek po Božji podobi, torej
tudi za resnico, ktera je večni Bog sam, vstvarjen;
on je tedaj, naj bo tudi divjak, zmožen, s svojimi dušnimi
močmi spoznati resnico, ko se mu oznanuje, sprejeti
in ljubiti jo ko hči nebeško, ako so le njegove na-
turne dušne moči zdrave in nepokvarjene, ako le
divje strasti niso zaterle v njegovem sercu tistih per-
votnih načel večne svetosti in pravičnosti, ktera se
slehernemu človeku ravno zato , ker je človek, po
njegovi pameti naznanujejo. — Od druge strani pa imajo
resnice svete vere ravno zato, ker so le žarki, ki se
izlivajo iz solnca večne resnice, same po sebi tisto
moč, da ogrevajo človeku serce in mu razsvetljujejo
um, če ima le kolikaj dobre volje pri vsi svoji div-

{ 'ačnosti. Zmota pa, ki je enaka suhi in mertvi veji,
:i se je odlomila od drevesa življenja, ne more imeti
in nima nobene moči do človeka z nekoliko zdravim
umom in sercem; in kakor se resnica sama po sebi
priljubuje nepokvarjenemu človeku, ravno tako se
človek ogiblje resnice ter se poprime zmote, če ni
zdrava njegova pamet in če je sprideno njegovo
serce. —

Naj tedaj razpošiljajo tako imenovane biblijske
družbe  križem svet svoje misijonarske poslance,
naj raztrošajo svoje biblije (sveto pismo, toda mnogo
popačeno) po Aziji, Afriki in Ameriki, naj obračajo
milijone in milijone zlatov v pospeh svojih družbenih
namenov: splošni sad vsega tega njih napenjanja
vendar le ne bo drugi, kakor tisti, ki ga je pred
vsem svetom brez vseb ovinkov razložil neki druž¬
benik biblijske družbe, kterije pri družbenem zboru
v Štutgartu  leta 1846 pravo zadel z zanimivimi be¬
sedami: „SvetiFrancišekKsaverijan  jez  eno
biblijo spreobernil mi lij one nevernikov, z milijon
in milijon biblijami pa se komaj  ena  duša
spreoberne." In neki drugi protestant iz S v a j c a
piše (v svoji knjigi: „Beleuchtung der Vorurtheile
■vvider die kath. Kirche. Von einem protestantischen
Laien <f . Luzern 1839. B. 1. Abth. 2. S. 150.) v tej
zadevi kar naravnost: „Znano je, da so sirova pa

64

prekanjena ljudstva naše biblije prav željno spreje¬
mala, da so pa potem cele tovore teh biblij v sosedne
kerščanske kraje donašali ter jih zamenjavali za pipce,
za žganje i. t. d. Biblije, ki jih je Morisson  v
kitajski jezik prestavil, so se v Kini  po očitni dražbi
prodajale, in kupovali so jih večidel čevljarji, kterim
so služile v podplate za šlebedre." — Tako tedaj se
oskrunjajo bukve, ki bi mogle vsemu kerščanskemu
svetu naj svetejše biti, in to od strane tistih,  kteri
se zmirom ustijo, da oni edini znajo ceniti biblijo ko
pravo besedo, ko pravo knjigo Božjo!

Pa saj ta pot, ktere se omenjene biblijske družbe
deržijo, ko namreč biblije po svetu pošiljajo in ne¬
vernikom delijo, ni prava, jih spreoberniti in zaker-
ščanstvo pridobiti; to njih početje je naravnost na¬
sproti Kristusovi  zapovedi in besedam sv. Pavla.
Kristus ni nikjer zapovedal svojim aposteljnom, da
naj vse njegove nauke zapišejo in po svetu razpo¬
šiljajo, ampak zapovedal jim je iti in učiti  rekoč:
»Pojdite  po vsem svetu in oznanujte evangelij vsi
stvari", (Mark. 16, 15.) „učite  vse narode, učite
jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal" (Mat.
28, 19.) Sveti apostelj Pavel  nam prav lepo in do¬
ločno naznanja pot,  ktere so se vsi aposteljni der-
žali pri oznanovanji sv. evangelija in pri razširjanji
katoliške cerkve, ko v listu do Rimljanov  piše:
»Vera tedaj je iz poslušanja",  torej ne iz sa¬
mega branja, »poslušanje pa po Kristusovi
besedi",  to je po oznanovanji njegovega nauka, te¬
daj ne po samem branji sv. pisma, oznanovanje Božje
besede pa se mora goditi po tistih, „ki so poslani"
(Rim. 10, 17. 15.) poslani pa, se ve da, ne od te ali
une družbe, ampak »poslani" od tistih, ki imajo pra¬
vico in oblast pošiljati, to je, »poslani" od nasledni¬
kov in namestnikov tistih aposteljnov, kterim je Go¬
spod Jezus Kristus  rekel: „K a k or je Oče
mene poslal, tudi jaz vas pošljem".  (Jan. 20,
21.) Ker se tedaj protestantje ne deržijo te apostoljske,
te svetopisemske ali biblijske poti, ktere bi se ravno
oni morali deržati, zato z razpošiljanjem in z de-
litvo svojih biblij in drugih knjižuric kaj malo ne¬
vernikov spreobernejo , zlasti pa tudi zato pri njih

66

skoraj nič ne opravijo, ali pa le silo malo, ker so
njih misijonarji oženjeni. Divjim Indijanom so pro-
testantovski misijonarji s svojimi ženami in otroki v
posebni spotikljej, in za-nje nič ne marajo, kar vemo

S o že prej naznanjenem sporočilu gosp. general vikarja
es6-a;  to nam pa tudi poterjuje in razjasnujekaj
mikavno pismo preč. g. doktorja JanezaEnglanda,
škofa Charleston skega do ranj cega nadš k of a Dunaj s kega
Vincencija Edvarda Milde-ta,  ko predsednika
Leopoldinske družbe. V tem sporočilu piše Charles-
tonski škof v tej zadevi: „Navadno se sliši med temi
sirovimi divjaki: Našim očetom so bili voditelji možje
v černih suknjah, ki niso imeli ne žen, ne otrok,
možje, ki so se edino pečali z molitvijo in se popol¬
noma darovali v prid rudeče-kožarjem  (tako In -
dijani sami sebe imenujejo). Ko so ti možje jedli, so
se tudi nasitili, ker imeli so sleherni samo ena usta,
in ko je kdo izmed njih umeri, ni ničesar potrebo¬
val, ker imel je vse, česar mu je bilo treba, v ne¬
besih, in ko smo ga pokopali, nam je bila edina
skerb, moliti za njegovo dušo. Zdaj pa prihajajo k
nam možje, ki bi imeli biti pervi v molitvi, so pa
nam enaki.

Le-ti možje imajo žene, ktere ljubijo; žene in
otroci imajo mnogo ust in mnogo herbtov, in otroci
so dan za dnevom bolj rejeni, revni mož molitve pa

J 'e v silnem strahu zato, ker ima ljubezen do njih;
ioji se namreč, da ta usta se ne bi mogla napolno-
vati, in ti herbti ne odevati; boji se silno umreti,
ker bi vsi ti, ki jih je ljubil, morali lakoto terpeti,
ako bi jih mi ne nahranjali. Dokler živi, ima skerb
za svojo ženo in za svoje otroke, in pri tej skerbi
odpravi rudečekožarja z besedo: „Jaz storim, kar je
moja dolžnost”; rudečekožar pase stran pobere, pre-
mišljevaje to, kar je oče pripovedoval, namreč, da
černosuknjež ni bil takošen, kakoršni smo mi, in da
je on rudečekožarja močno ljubil zato, ker ni imel
nobenega druzega ljubiti, kakor samo VelicegaDuha
in ljudstvo njegovo; on ni imel ne žene ne otrčk,
imel je samo ena usta in en herbet, in ko je umeri,
so bile zaperta njegova usta, merzel je bil njegov

Friderik Baraga.

66

herbet, in ni se mu bilo treba bati smerti, ker se je
oziral le samo na rudečekožarja, ki ga je ljubil.*)
Pa vernimo se zopet k Baragu,  kteri je v
drugič moral prezimovati v svoji staji— v Krivem
drevesu,  željno pričakovaje, kakor že vemo od
svojega škofijstva privoljenja, da bi prihodnji spo¬
mladanski čas smel podati se proti severu med div¬
jake. Prišel je pomladanski čas, ni bilo pa toliko
zaželenega privoljenja; moral je tedaj Baraga če
ravno žalostnega, pa vendar popolnoma mirnega v
Božjo voljo vdanega serca nadaljevati svoja dela in
opravila v okrogu njegovemu oskerbovabju izročenem.
Kako zdaten je bil vspeh njegovega delovanja, naj
nam povč sporočilo od 3. junija 1833 leta, v kterem
piše:

*)  Naši bravci so že marsikako pismo in sporočilo kato¬
liških misijonarjev iz vseh delov sveta brali. Da pa spoznajo,
kolikošen razloček je med katoliškim in protestanškim misijonar¬
jem, lehko jim pojasnuje naslednji posnetek iz pisma, ki ga je
nebi protestanški misijonar v Misuri iz Amerike  pisal mesca
februarja 1854. 1. in ki ga je razglasil protestanški časnik: Neue
reformirte Kirchenzeitung. „Ako bi mogel (piše protestanški mi¬
sijonar), ako bi moral še dalje tako živeti, kakor sem dosehmal
živel, bi bival zmeraj slabejši bogoslovec, in vendar-Ie ne tudi
pravi kravji hlapec, — med dvema krajinama v neusmiljeni
sredini visim — (hoče reči, da zavoljo svojih domačih opravil ni
ne pravi misijonar, pa tudi ne kaj prida hlapec). Misli si le so¬
boto in nedeljo, kakoršne jaz imam, in primerjaj jih s soboto in
nedeljo kacegapridigarja na deželi! V soboto že pred zajuterkom
začnem svoje delo s klajo in molžo dveh naših krav; svojega
konja sem mogel lansko poletje prodati zavoljo truda, ki mi ga
je prizadeval. Po zajterku moram otroka pestovati, ko moja žena
svoja dela opravlja, pomiva, čedi in jedilo pripravlja. Ta čas
morda tudi lehko zraven tega svojo majhno izbo za študiranje
počedim — velikokrat edina priložnost za več dni, ob kteri se
delj časa v njej mudim. Po južini (po kosilu, opoldne) je treba
derv nanositi, dvorišče in hlev počediti, cerkev pomesti, škornje
osnažiti, i. t. d. Zdaj še le pred solnčnim zahodom imam kake
pol urice počitek. Ko se pa mračiti začne, je že spet treba kravi
pomolsti in jima položiti. Večidel je že sedem, preden je vse v
redu. Koliko morem po takem dnevu še študirati, lehko veš, če
ti tudi ne povem. Nedelja se začne kakor sobota z molžo in s
klajo, potem z zajterkom. Ce je mraz, zakurim cerkev, in potem
varujem otroka, da se napravi mati v cerkev. Med tem moram
v pervo zvoniti. Velikokrat mi le ena sama četertinka ure ostaja
pred službo božjo, da me nič ne moti. Popoldne učim otroke,

67

„Pervikrat sem se to spomlad na misijonsko pot
podal 30. aprila v nek kraj, kterega prebivavci
katoliškega duhovna še nikoli niso videli; ko so jim
pa spreobernjeni Indijani, ki so v njih kraj prišli, od
duhovnov in od naše svete vere pripovedovali, raz¬
odeli so željo, tudi v svojem kraji enkrat videti in
slišati oznanovavca svete vere. Komaj to zvem, berž
se podam na pot po jezeru k njim. Imeli smo na
tem potovanji zmeraj neugoden veter in slabo vreme,
in verh tega smo se vozili v majhnem slabem čolnu,
v kterem nam je bilo treba pri večkratni vidni ne¬
varnosti boriti se s silovitimi valovi, ki so nam žugali
vsak trenutek nas požreti. Pa vendar smem reči, da
sem bil prav miren in brez vsega strahu; ker sem
vedel, da me tje pelje dobri Pastir, čegar volja je,
da te zgubljene ovce poiščem in jih k njemu pripeljem.
Po množili težavah sem s svojimi spremljavci na zad¬
nje vendar dosegel konec svojega prvega letošnjega
misijonskega potovanja; prišli smo namreč na otok
Mičiganskega jezera, ki ga Mali Detrod
(Detroit) imenujejo. Silno so bili veseli tamošnji div¬

in kar mi še ostaja časa, presedim ga med svojimi, dokler ne
pride večerni čas za klajo in molžo. Ko bi imeli pravo deklo,
se vč da bi bilo marsikaj drugači; to pa se ne more zgoditi, ker
bi se mogla ta reč mimo velike jeze, ki jo posli v tukajšnjih
razmerah vedno skoraj brez izjemka delajo, predrago plačevati.
Tudi brez poslov sem imel 1853. leta več ko 1500 gld. stroškov,
da-siravno, kolikor je le mogoče, varčno živim. Ze tri mesce
vživamo dan na dan osoljeno meso prešičev, ki smo jih sami
zaklali, pa tudi z malo rejo kuretine in živine veliko stroškov
odvernemo. Ola in vina nimamo že dve leti v hiši, nekaj sklenic
vina, ki mi jih je moja tašča podarila, hranimo za kake gosti,
ali pa, ne bodi ga potreba, v bolezni. Letnih prihodkov imam
sto dolarjev ali 250 goldinarjev. S svojim ubožnim življenjem
bi bil sicer zadovoljen, in nimam nič zoper to, če moram pičlo
življenje tako drago plačevati, dokler ima moja tašča svojo dnar-
nico (kašo) odperto. Če moram tudi to ali uno delo v hlevu ali
sicer kaj tacega opravljati, poterpel bi že še, — pa časa — več
časa in pokoja za delo, za pogled v se in za besedo božjo si
želim. 11

Kdo ne miluje tega moža v njegovem stanu in poklica?
Kako mu je mogoče pri tacih domačih opravilih in tolicih sker-
beh za ženo in otroke s pridom delati za dušni blagor svojih
vernikov? Kak6 vse drugači se glasijo pisma katoliških misi¬
jonarjev !

5  *

68

jaki, videti duhovna v svojem kraji. Ostal sem 8 dni
pri njih, in jih podučevaje sem spoznal, da imajo
veliko razumnosti, dober spomin, in — kar je veliko
več vredno — tudi terdno voljo, po naukih sv. vere
natanko živeti.

Štirinajsti majnik tega leta je bil dan naj obil¬
nejše sreče za te Indijane, pa tudi za-me je bil ta
dan eden izmed najlepših mojega življenja; ker ta
dan sem kerstil 22 teh Indijanov, ki vsi so terdno
sklenili, zvesto živeti po zapovedih naše sv. vere.
Drugi prebivavci tega otoka, akoravno se še niso
spreobernili, vendar niso kerščanski veri nikakor
nasproti, temuč imam veliko upanja, da se bodo,
kakor so obetali, tudi spreobernili, kedar spet k njim
pridem. Obljubil sem jim tudi, da jih bom to poletje
še obiskal; oni pa so mi vsi enoglasno obetali, da
hočejo med tem leseno cerkvic 1  riti na mestu,

druzem prihodu v Mali Detrotl upam imeti veselje,
videti že izdelano to cerkvico, ktero mislim svetemu
Jožefu  v čast blagosloviti, da bi ta veliki svetnik
pri Jezusu  izprosil Indijanom do konca stanovitno
zvestobo v veri, k kteri so se spreobernili.

Nazaj gredč iz Malega Detroita smo imeli sicer
dobro vreme in vgoden veter, pa zadela nas je druga
nadloga. Čeravno so nam otoški Indijani na pot dali, kar
so imeli, namreč krompirja in rib, vendar smo bili
to kmalo povžili, in nismo imeli nič več živeža. Pa

E okazala nam je Božja previdnost vnovič, kako lju-
eznjivo za nas skerbi. Ko se memo majhnega
skalnatega otoka peljemo, zagledajo Indijani mnogo
velikih vodnih ptic, ki so z otoka zletele, in so iz
tega sklenili, da imajo te ptice tukaj svoja gnjezda.
Stopimo tedaj na suho in najdemo dobrotni dar
Božji, namreč 130 jajc, ki so bila tako velika in
okusna ali slastna, kakor gosja jajca. Bogu hvaležni
se peljemo naprej. Na tem potovanji sem tudi neki
drugi mali misijon obiskal, Mani  s ti  e po imenu,
njega začetek in vstanovitev sem že lani sporočil.
Silno me je veselilo tukaj videti, da ti Indijani, ki
sem jih lani kerstil, svojo vero prav zvesto spolnujejo,
zraven pa tudi v vednosti kerščanskega nauka kaj

kterega smo koj v ta namen

Ob svojem

69

lepo napredujejo. Prezimoval je namreč letos v tej
vasi neki v kerščanskem nauku dobro podučen In¬
dijanec iz Krivega drevesa, od kterega so se veliko
naučili. Tudi me je močno veselilo videti, kako
si ti dobri Indijani prizadevajo, večo in lepšo cerkev
izdelati, kakor je ta, ktero so lani stavili, in ktero
sem v čast prečiste Device Marije  blagoslovil.
Upajo, da bodo to novo cerkev še do jeseni izdelali.
— Kerstil sem tukaj samo dva novorojena otroka,
ker vsi drugi Indijani te vasi so že kerščeni, razun
tistega terdovratnega starca, kteri noče nobenemu
drugemu verjeti, kakor sam sebi. — Le-teh kristi-
janov v Manistiji ne morem prehvaliti in občudovati,
zlasti zavoljo njihove goreče ljubezni do molitve.
Razun dolge in jedernate jutranje in večerne molitve,
ktero vedno zvesto opravljajo, molijo tudi dvakrat,
nekteri cel6 trikrat na dan rožni venec. Kedarkoli
imajo kaj prostega časa, vzamejo v roke indijanske
molitvine bukve, ki sem jih lam po letu v Detroatu
dal natisniti, molijo in pojo in učč se iz glave ker-
ščanskega nauka, ki je tudi v ravno teh bukvah
natisnjen. Skoraj vsi znajo zdaj že brati; kteri pa še
ne znajo, ti si zel6 prizadevajo, da bi se kmalo naučili.

Iz Manistije sem se peljal na bobrov otok,
kjer je sicer veče število kristijanov kakor v Mani¬
stiji in v Malem Detroatu; pa vendar je še zmirom
več ajdov kakor kristijanov na tem otoku, in le-ti
ajdje so hudobni in sovražijo kerščansko vero; oni
zaničujejo in zasramujejo kristijane, ter si pri vsaki
priliki prizadevajo jih od kerščanske vere odverniti.
Pri taki njihovi hudobiji kristijanom doslej tudi ni
bilo mogoče staviti cerkve, kakor so bili koj po svo¬
jem spreobernjenji sklenili, in se tudi k temu delu
nemudoma pripravljali; pa ondotni ajdje so jim žu-

f ali, da jo bodo zažgali, kakor hitro jo izdelajo.

.o sem se takih stisk, v kterih se ti kristijani znaj¬
dejo , in nepremekljive terdovratnosti ajdovskih nji¬
hovih rojakov prepričal, poprijel sem se druzih pri¬
pomočkov. Ko se namreč zopet na ta otok podam,
vzamem seboj razna darila, ktera imajo za divjake
posebno vrednost, postavim: pisano robo za srajce
(divjakom prav pisane srajce kaj zelo dopadejo),

70

majhne škarje, šivanke s koncovi i. t. d., posebno

E  a prav veliko tobaka, ki ga Indijani strastno ljubijo.

'o me ajdje vidijo priti s takimi darili, so bolj po¬
hlevni in mirni, ter so obljubili kristijane za naprej
pri miru pustiti, le od cerkve še nič niso hoteli slišati,
da bi se postavila na njihovem otoku. Jaz pa sem
jih vendar le navadno obdaroval, kedarkoli sem k
njim prišel... Pri tem svojem zadnjem prihodu sem
prav veliko tobaka seboj prinesel, in ko ga med takč
terdovratne ajde razdelim, pritožil sem se, da pri vsi
dobroti, ki jim jo skazujem, mene in kristijane, moje
otroke vendar le zmirom tako sovražijo ter branijo
staviti hišo, v kteri mi želimo skupno častiti velikega
Duha tako, kakor nas naša vera uči . . . Odgovorili
so na to, da se hočejo vsi skupaj sniti in posvetovati,
in potem mi na znanje dati, kaj so sklenili. Po
dolgem posvetovanji pridejo na zadnje vsi ajdje tega
otoka pred moj šotor in eden mi v imenu vsih na¬
znani, da so sklenili, da postavljenja cerkve nočejo
več ovirati; kristijani naj le cerkev postavijo, toda
daleč od njih vasi v gozdu na mestu, kterega so nam
odkazali. Pri tej priliki sem se prav živo spominjal
stiske pervih kristijanov, ki so ob času preganjanja
daritev sv. maše tudi v gozdih opravljali. Hvalil sem
Božjo previdnost, ktera je to reč tako obernila; raji
vidim, da cerkev ni tako blizo kraja, kjer imajo ti
terdovratni ajdje svoje stanovanje. V tej samoti bomo
svojo Božjo službo veliko bolj mirno opravljali. Tudi
to pot sem več dni ostal na bobrovem otoku, ter sem
23. maja tamkej zopet tri ajde kerstil.

Štiri in dvajsetega maja sem prišel zopet nazaj
v Krivo drevo, kjer me je čakalo silno veliko truda-
polnega dela, zraven tega sem pa doživel tudi mnogo
nebeškega veselja, tako da binkoštna nedelja tega
leta je bila najsrečnejši dan mojega dosedanjega
življenja. Veliko veliko jih je bilo, ki so želeli o
binkoštnih praznikih svete zakramente prejeti; bin-
koštno nedeljo pa sem v misijonski farni cerkvi v
Krivem drevesu kerstil 38 ajdov. Toliko jih še nisem
nikoli ob enem kerstil. Med temi 38 kerščenimi je
bilo samo 6 otrok, drugi so bili vsi odraščeni in stari
ljudje. Binkoštni pondeljek sem kerstil šest odrašče-

71

nih, 1. junija tri, in danes, 3. junija dva. In še jih
je dvanajst, ki bodo še ta teden sveti kerst prejeli.
Bogu bodi zato večna hvala! Neizrečeno srečnega se
čutim, da me je presveta previdnost Božja poklicala
v srečni stan misijonarja Indijanov, in iz globočine
serca sem Bogu za to hvaležen. Ko bi le prav vred¬
no in goreče mogel opravljati sveto službo, ki mi
jo je On izročil! ko bi mu le veliko duš pridobiti
in prav veliko teh zgubljenih ovec pripeljati mogel
v njegov hlev! Zahvalim se pa tudi visoko spošto¬
vanemu vodstvu Leopoldinske družbe in prečastitemu
svojemu poprejšnjemu škofu, ki so tako dobrovoljno
pripomogli, da se mi je spolnila želja, v misijon
iti.“ —

Ko se je po tem misijonskem popotovanji vernil
v Krivo drevo, je ravno k koncu prihajalo drugo
leto, odkar je prišel v Krivo drevo. Pa kako rodo¬
vitno je bilo to dveletno delovanje našega misijonar¬
skega novinca! Samo v Krivem drevesu je Ba¬
raga  ker stil v teh dveh  letih 454 Indijanov in eno
cerkev postavil in blagoslovil v čast sv. Ignaciju
L o j o 1 a n u,  razun ktere so bile že tri v Krivem
drevesu, ki jih je blagoslovil Baragov sprednik G.
Dežan, med kterimi najprostorniši je bila farna
cerkev, posvečena v čast s. Petru.  Leta farna cer¬
kev in središčna staja v Krivem drevesu je dobila po
Baragovem misijonskem trudu krog in krog 4 pod-
družnice: perva je na jugu z imenom ,,La Grand
Traverse" ktera je zavoljo vednih in silnih napadov
od strani sovražnih in terdovratnih malikovavcev samo
19 vernikov štela; druga na zahodu, na bobrovem
otoku,  ktera je vkljub mnogim oviram štela 55
kerščanskih Indijanov; tretja, po imenu Manestie
bolj proti severju s 33 vernimi in z eno kapelico, in
četerta tudi s kapelico in 26 spreobernjenci, ki se je
imenovala Mali Detrod.

Da se je po vseh teh krajih, kjer je evangeljsko
seme svoje korenine poganjalo, tudi razširjala prava
kerščanska olika in je ž njo tudi zemlja sama svoje
zunanje obličje kmalo spremenila, to se da že samo po
sebi misliti brez ozira na to, kar kerščanska zgodo¬
vina tako živo spričuje; poroča nam pa tudi Baraga

72

sam o tej zunanji spremembi že imenovanih krajev
Ottaweo-indijanskega sveta v pismu od 25. avgusta
tako-le:

„Življenje spreobernjenih divjakov v tem misi¬
jonskem kraji, zlasti v farni vasi je kaj zel6 enako
življenju belih (olikanih) ljudi. V Krivem drevesu
je že 36 dodelanih hiš, ktere so sicer lesene, pa
vendar prav terdne in pripravne za stanovanje. Tudi
mnoge druge hiše se že postavljajo, tako da bo ta
farna vas kmalo 50 hiš imela. V podružnicah so
spreobernjeni Indijani tudi že začeli, namesto svojih
bornih koč za stanovanje pripravne hiše delati, in
tako se bodo tudi tukaj čed ikazali časni

Krivem drevesu zdaj vsi polje obdelujejo; zemlja v
tem kraji ni kaj dobra, ker je preveč peščena. Pri¬
delujejo tedaj samo turščico, sočivje, krompir in tudi
buče, ktere imajo prav dobro slast. Ker nimajo mal-
nov, morajo turščico sami phati ali mleti in potem
iz nje kašo kuhajo. V vseh vaseh imajo prešiče in
kuretino, v nekterih se najdejo tudi krave in konji,
kteri jim le v to služijo, da jih jezdarijo. Pota so
še preslaba, da bi bilo mogoče voziti se po njih;
njih polje pa, ki so si ga iz posekanih gozdov na¬
pravili, je še preterdo in premalo korenin in štorov
očiščeno, da bi se moglo orati. Pa tudi vse to bo
kmalo mogoče. Najpred se je moralo na to misliti
in to doseči, kar je bilo edino potrebno.

Ker v vsem misijonskem okraji nobeden izmed
belih ne stanuje, zato ni tudi nobenega rokodelca tukaj.
Svojo obleko in obutev si sami napravljajo; v tem
so indijanske ženske kaj dobro zvedene. One stro¬
jijo tudi kože sern in jelenov, ki jih njihovi možje
na lovu ubijejo, in čevlje iz njih narejajo. Kerščanski
Indijani se bolj s poljedelstvom pečajo, kakor ajdovski;
gredo pa vendar tudi kterikrat na lov. — Tudi riba-
rija jim nekoliko živeža daje. Mičigansko  jezero
je polno rib, zato tudi vsi Indijani tega misijonskega
okraja okoli tega jezera in ob vodah stanujejo; —
ni ga ne enega, kteri bi v sredi dežele stanoval.
Živijo se pa posebno s cukrarijo; sleherna indijanska
družina, če je le nekoliko pridna, pridela leto za

blagri, ki jih kerščanstvo

Indijani v

73

letom do 1000 fantov tega cukra, kterega potem v
Michili-Makinak  cent po 5 do 6 dolarjev ali 11
do 13 gold. a. v. prodajajo.*'

„Ajdovski divjaki, — piše Baraga na dalje v
ravno tem sporočilu — so prav za prav malikovavci,
vendar pa nimajo zato odločenih darovavcev, ampak
v vsaki vasi je eden, ali jih je več, kteri pri njih
daritvah pojejo ali veliko bolj kričijo in bobnajo, da
se krog in krog razlega. Vjeto veliko ribo ali ubi¬
tega medveda celega kuhajo ali pečejo in ga s silnim
vpitjem darujejo ali duhu, ki je pod zemljo, ali duhu,
ki je v zraku, potem pa tak6 darovano zver skupaj
povžijejo in se pri tem navadno tudi vpijanijo, če
jim je le mogoče žganja dobiti. Ce kdo izmed njih
zboli, koj pokličejo malikovavskega pevca, kteri nad
bolnikom kriči in slepari, potem pa mora biti daritev,
pri kteri navadno pse pobijajo in povživajo. K svo¬
jim daritvam prinašajo tudi vreče, polne vražastih
reči. Veliko veliko takih reči, ki so mi jih spreober-
njeni divjaki prinesli, sem že sežgal. Nekteri divjaki
imajo tudi majhne hišne malike, in v sredi marsiktere
vasi se dobi človeška glava iz lesa izrezana na visok
kol nasajena in z mnozimi rutami ovita, in tega ma¬
lika v vseh potrebah na pomoč kličejo. —

Zastran prihodnjega življenja na drugem svetu
so ti ajdje raznih misel. Veliko sem jih našel, ki
verujejo, da duša s telesom vred umerje, da tedaj
po smerti telesa je vsega konec. Drugi pa verujejo,
da bodo šle njih duše po smerti proti solnčnemu
vzhodu v prijeten kraj, kjer se bodo združile in vži-
vale vse, kar poželjivost hoče, naj so že v tem živ¬
ljenji dobro ali hudo doprinašali. In še drugi verujejo,
da bodo duše preseljevale se iz enega telesa v drugo.
Tako si je postavim tisti ajdovski starec, kterega
sem že v poprejšnjih sporočilih enkrat omenil, v glavo
ubil, da je že enkrat živel, in da zdaj v drugo živi.
— Kedar kak ajd tukaj umerje, denejo njegovi so¬
rodni lulo, tobaka, nož in živeža i. t. d. v trugo;
včasi denejo živeža tudi na grobe, da mertvi po noči
jesti dobivajo.

Pri svojih ženitvah nobenih posebnih šeg nimajo
razun te, da si eden drugemu odeje in oblačila dasta;

njih ženitve tudi niso terdna zaveza, in je njihovo
zakonsko življenje sploh zanikerno. Nekteri moški
žive samo z eno žensko, drugi z dvema, nekteri ce!6
s tremi ali s štirimi ob enem. Živč skupaj, dokler se
jim poljubi, če se pa eden druzega naveličata, se
ločita, in se zopet on in ona drugam oženi ali omoži.

Otowaški Indijani pa so sploh bolji in milega
serca, le pijanosti so močno vdani, in v pijanosti se
prepirajo in pretepajo tak6, da se večkrat do smerti
pobijejo." —

9. Baraga Tstanovi eoyo misijonsko stajo pri
»Veliki vodi“, ki jo Šmarija imenuje.

Znano nam je že, kako močno je Baraga
hrepenel, podati se k divjakom proti Severju; ali
Božja previdnost ni dopustila, da bi se zdaj že ta
njegova goreča želja spolnila, ampak odločila mu je
kraj ravno na nasprotni, na južni strani, kjer je bilo
njega veliko bolj treba, kakor tam, kamor ga je
gnala njegova sveta gorečnost. Kajti v dotičnem
južnem kraji ni bilo treba samo vabiti zgubljenih
ovac in spravljati jih v čedo Kristusovo, ampak, ka¬
kor se bo kmalo pokazalo, tudi varovati jih je bilo
treba kuge zmot ali krivoverstva, ktera se je že ne-
kterih lotila. Zapustiti je tedaj moral svojo dosedanjo
stajo, Krivo drevo, in vstanoviti novo proti jugu pri
„Veliki vodi"  imenovano. Kako se je to zgodilo,
spovzamemo iz Baragovega sporočila do Leop. družbe
od 26. julija 1833, v kterem med drugim piše:

Le-to moje sporočilo utegne prijatelje našega mi¬
sijona bolj razveseliti, kakor poprejšnja moja sporočila,
ker nikoli se jih. še ni v tako kratkem času toliko
spreobernilo, kakor zdaj.

Petega junija sem kerstil v Starem krivem dre¬
vesu, 7 ur daleč od farne vasi, 15 ajdov, kteri —
večidel odrašeni — so se to zimo za sveti kerst pri¬
pravljali. 7. junija sem se podal na dolgo misijonsko
pot, ki je 23 dni terpela in boljši vspeh imela, kakor
sem ga sam pričakovati mogel. Ta srečni vspeh in
prijetno upanje, da, kakor se kaže, se bo veliko
ajdov v teh krajih spreobernilo, je prečastito moje

75

škofij 3tvo nagnilo, da mi je dalo nalogo, vstanoviti
nov misijon v tem kraji, ki sem ga to pot obiskal.
Kraj, ki ga v mislih imam, je od Krivega dre¬
vesa 300 , od Šent-Jožefa  pa 160  amer. milj
daleč proti jugu, in se imenuje: The Grand River,
ali „V e lik  a voda". Veliko, veliko ajdovje, ki ob tej
tako imenovani Veliki vodi sem ter tje živč. Kolikor
se ve, jih je z ženami in otroci vred več ko 900 , ki
so pravi divjaki in ajdje, in se z lovom in poljedel¬
stvom živijo. Rodu so Otavaškega in govorijo ravno
tisti jezik, kakor prebivavci v Krivem drevesu. —

Ko sem pred dvema letoma z ranjkim škofom
Fenwikom prišel v Krivo drevo, mi je vneti apostelj-
ski gospod prav živo priporočal, da naj vse Otavaške
Indijane obiščem, in jih, kolikor je mogoče, k ker-
ščanski veri spreobernem; in ko je zaslišal, da je o
„Veliki vodi" mnogo Indijanov tega rodu, me je kar
naravnost nagovarjal, da naj tudi nje enkrat obiščem.
Pa dosehmal mi to ni bilo mogoče, ker spreobrače-
vanje bližnjih Indijanov mi ni pripustilo, da bi se
bil podal na tako dolgo misijonsko popotovanje, pa
tudi do pretekle zime se nisem prav nič pripravljal,
lotiti se tega misijonskega dela.

Preteklo zimo pa sem nekemu pobožnemu in
dobro podučenemu Indijanu, kteri je sklenil, pri
Včliki vodi prezimiti, ukazal, da naj Indijane tistega
kraja v njihovih raztresenih vaseh večkrat obišče, in
da se naj ž njimi večkrat pogovarja od kerščanske
vere in od duhovna, kteri z njihovimi brati v Krivem
drevesu živi ter želi, o prihodnjem poletnem času
jih obiskati. Ta dobri Indijan je spolnil svojo nalogo
popolnoma tako, kakor sem želel, ... in mi je ravno
tako pot k njim pripravljal, kakor nekdaj sv. Janez
Kerstnik Gospodu Jezusu. Veliko jih je obljubilo,
sprejeti vero, od ktere jim je govoril, ko bi le mogli
srečo imeti, videti in poslušati služabnika Velikega
Duha, od kterega jim je pripovedoval. — Željno sem
pričakoval to spomlad vernitve svojega Janeza. Kar
pride, poda mi roko in smehljaje zakliče: Vesela
novica, moj oče! vesela novica! in potem jame mi
pripovedovati, kako lepega vspeha se je ob Veliki
vodi zastran svete vere nadjati, ko bi bil le katoliški

76

misijonar tamkej, po kterem mnogi ondešnjih Indi-
janov močno hrepene. . . . Potem sem se nemudoma
na pot podal, in sicer, kakor sem že omenil, 7. ju¬
nija; prišel sem pa k Veliki vodi po mnogih nad¬
logah in težavah, ki sem jih moral prestati, 15. ravno
tega mesca. Tudi v ta kraj ni bil še nikoli noben
duhoven prišel.

Ta Velika voda deli zemljo divjakov Otovaškega
rodu od drugih krajev Mičiganske deržave, kteri so
pod oblastjo zedinjenih deržav, tako, da le-ti Indijani so
svobodni posestniki vse zemlje od severnega brega
Velike vode do Michili-Makinak proti severju, vsa
zemlja ob južnem bregu pa je pod vlado zedinjenih
deržav. Namenil sem se pri tem misijonskem popoto¬
vanji v največo indijansko vas, ktera leži v prav
lepem kraji severnega brega Velike vode, en dan
hoda daleč od Mičiganskega jezera, v ktero se ta
voda izliva. Tej vasi nasproti se je na južnem bregu
naselila premožna francozka družina, ktera si je na¬
kupila od vlade zedinjenih deržav ondi zemljišča.
To obilno katoliško družino je neizmerno veselilo, da
je prišel v ta kraj katoliški duhoven; jaz sem moral
pri njih ostati, in prizadevali so si na vso moč, da
bi mi postregli in me prevideli z vsem, česar sem
potreboval. Novo hišo, ki so jo pred kratkim dali
zidati, so mi v to pripustili, da sem službo Božjo v
njej opravljal; bral sem tedaj v njej vsak dan hvalež¬
nosti ginjenega serca sveto mašo in pridigoval vsako
jutro in vsak večer Indijanom, kteri so dan za dne¬
vom v trumah od nasprotnega brega tje prihajali,

S oslušat in k sercu si jemat besede zveličanja. Precej
olgo sem se tam mudil, in dan pred mojim odhodom
je bil odločen v slovesno delitev sv. kersta, kar je
neizmerno veselilo tiste Indijane, ktere sem za to
pripravljal ih do dobrega pripravil. Kerstil sem ta
dan ob enem 46 ajdov, ko pervence tega novega se
razcvetajočega misijona, v kterem, kakor upam, se
bode s pomočjo posvečujoče milosti Božje veliko duš
iz pogubljenja rešilo in pripeljalo k večnemu zveli¬
čanju. O kolika nedopovedljivo tolaživna nada je to
meni, ki sem v ta divji kraj prišel ravno iz tega
namena, da poiščem zgubljenih duš ter jih z Božjo

77

pomočjo otmem večnemu pogubljenju. —• Teh 46 Indi-
janov sem kerstil v poglavitni vasi, ktera bo središče
novega misijona, ker je tudi središče divjakov, kteri
ob Včliki vodi stanujejo. Zraven pa me je veselilo
videti, da mnogi Indijani tudi v drugih krajih, kteri
se bodo prištevali v ta novi misijon, našo sveto vero
sprejemajo, in da jih je terdna volja, živeti po naukih
naše svete cerkve. Tedaj ne samo v že omenjeni po¬
glavitni vasi, ampak tudi v drugih vaseh sem ker-
ščeval, in sicer v pervi sem jih kerstil 6, v drugi 21,
v tretji 13, vseh skupaj tedaj ob Včliki vodi 86,
kteri so pervenci misijona, ki se ima ob Včliki vodi
vstanoviti, in kteri utegne z Božjo pomočjo prav
imeniten biti. Naj zdaj še povem, kaj je moje

P rečastito škofijstvo nagnilo, zdaj že novi misijon ob
'eliki vodi vstanoviti.

Pervi in poglavitni nagib je dala k temu velika
množica ondotnih ajdov, kteri, kakor se kaže, so
večidel zdaj že katoliški veri prijazni, tako da se
sme za gotovo upati, da se jih bo veliko k nezmot¬
ljivi cerkvi spreobernilo, ako se bo vstanovil misijon
v tistem kraji, kjer sem jaz 46 Indijanov kerstil.
Indijani sploh, posebno pa Otovaški imajo kaj dobro
voljo, katoliško vero sprejeti. Nekatoličanom ni dano,
da bi pri vseh svojih silnih dnarskih močeh kaj po¬
sebnega pri Indijanih dosegli. Kaj živa priča je temu
med drugimi ravno tisti kraj, kjer sem 46 divjakov
kerstil. Neki protestanški pridigar je tje prišel s tem
namenom, da bi te uboge divjake pridobil za svojo
vero. Že blizo devet let je tam, in njegovi soverniki
ga kaj zdatno podpirajo. Razun 400 dolarjev, ki mu
jih v letno plačo dajejo, mu tudi obilo živeža z obla¬
čili vred pošiljajo; pa pri vseh teh pripomočkih je
v skoraj devetih  letih samo deset  Indijanov pri¬
dobil za svojo vero; — pride pa katoliški duhoven,
reven in brez vsega časnega blagi, previden edino
z dragim zakladom zveličevavne resnice, in v neko¬
liko dnevih se jih ni samo 46 v ravno tistem kraji
pridobilo, ampak mnogo drugih jih je tudi obljubilo,
da bodo katoliško vero gotovo sprejeli, berž ko zopet
pridem in pri njih ostanem. Na vse to ni protestanški
pridigar ne enega Indijana v kaki drugi vasi pridobil,

78

spreobernilo se je pa k katoliški veri v bližnjih vaseh
40 Indijanov med tem, ko je misijonar le mimo po¬
potoval, in veliko več jih je za gotovo obljubilo, da
se bodo spreobernili, če bom med njimi stanoval.
Kaka slavna zmaga resnice, ktero mi spo¬
znavamo!  Zato naj gre slava in češčenje dobremn
Pastirju, kteri za svoje zgubljene ovce tako milo
skerbi.

Razun ozira na množico dobrovoljnih ajdovskih
Indijanov je odločilo moje prečastito škofijstvo vsta-
noviti misijon ob Včliki vodi tudi zato, ker je ondi
med temi divjaki mnogo katoličanov iz Kanade,
kteri na menjo kupčujejo; ker pa nobene duhovne
pomoči nimajo, zato so nekteri izmed njih, kakor sem se
sam prepričal, zelč zanemarjeni, in ti se bodo dali,
kakor upam, zopet na pravo pot pripeljati, ko bodo
duhovna med seboj imeli; . . . njihovim otrokom pa,
kteri brez vsega podučevanja tjč v en dan rastejo,
se bo s tem lepa priložnost ponujala, hoditi v šolo.

Poslednjič želi prečastito škofijstvo ondi vstano-
viti misijon tudi zato, ker vsako leto silo veliko
Indijanov iz Krivega drevesa in iz okolice v krajih
ob Veliki vodi prezimuje, kteri tedaj celo zimo du¬
hovna ne vidijo. Ko se pa tam misijon vstanovi, bode
kerščanskim Indijanom tudi po zimi mogoče, sem ter
tje pri sveti maši biti, kerščanski nauk poslušati in
sv. zakramente sprejemati; pa tudi stranskim ajdom,
kteri po zimi tam ostajajo, bode to lepa priložnost,
najti tam svoje zveličanje.

Glede na take okoliščine mi je moje prečastito
škofijstvo naložilo, da naj ta novi misijon vstanovim,
v kteri namen mi je tudi nekoliko pomoči poslalo. —•

V Krivem drevesu, kterega prebivavci so zdaj že
skoraj vsi kristjani, se zdaj k temu pripravljamo, da
se cerkev popravi in popolnoma izdela. Ko bi pa le
zavoljo silnega množenja tč verne občine, v kteri sem
jaz sam v dveh letih 454 Indijanov kerstil, treba bilo
dveh duhovnov za to misijonsko stajo, na kar se tudi
že misli, se bo tudi, se ve da, duhovšnica morala raz¬
širiti in povekšati.

Končno naj še sporočim, da sem pri svoji ver-
nitvi v Krivo drevo 10. julija razun drugih reči prejel

79

tudi od nekterih dobrotnikov ljubljanske škofije
1100 gold.,.... taka darila so mi sicer vselej prijetna,
zlasti pa zdaj o priliki vstanovitve novega misijona,...
in zdi se mi, da mi prav s tem, ker sem ravno zdaj
toliko daril prejel, Božja previdnost dovolj določno
na znanje daje svoje dopadenje nad tem, da se ta
novi misijon ustanovi".

Preden se je Baraga lotil vstanovitve nove misi¬
jonske staje, ki so jo pri „Veliki vodi" omenjene
okoliščine v Baragovem sporočilu tako živo terjale,
moral se je še verniti v Krivo drevo, da v red spravi
vse, kar je bilo treba vravnati, preden se je mogel
popolnoma posloviti od svojih dragih Otawcev. Ob¬
išče posamezne prej že imenovane misijonske podruž¬
nice, kersti v Malem D e troh tu tri Indijanke, v Ma-
nestiji pa eno mlado Indijanko, ktero je hrepenenje
po sv. kerstu gnalo zapustiti svoje stariše na severji,
priporoča stanovitnost v lepem kerščansko pobožnem
življenji, ki gaje  pri tem zadnjem obiskovanji povsod
z neizmernim veseljem navdajalo, in izroči predrago
svojo dosedanjo čeao vrednemu svojemu nasledniku,
očetu S and er lu, predstojniku ali višemu očetov
Redemtoristov v Ameriki. Ni treba posebno omenjati,
s kako težkim sercem je zapustil skerbni oče te
svoje perve amerikanske otroke, kterim je smel s
svetim Pavlom  reči: Jaz sem vas rodil po
evangeliju v Kristusu",  pa britkost njegovega
serca je tolažila veselja polna hvaležnost do Boga,
ki je njegov dveletni trud tako obilno blagoslovil.

V kraj pri „Veliki vodi", ki je bil v novo misi¬
jonsko stajo odločen, je prišel Baraga 21. septembra
1833, tedaj ravno na desetoletni  dan  svoje nove
maše, — primerljej, ki ga Baraga v pismu do svoje
sestre toliko bolj povdarja, kolikor bolj terdno je
bilo njegovo prepričanje, da še en las ne pade z
glave brez pripuščenja nebeškega Očeta. Silne so
bile težave in zavere, s kterimi se je moral vojsko¬
vati koj od začetka, da bi na tem novem kraji vsta-
novil misijonsko stajo; delal mu je pa te težave
pr o te stana ki pastor s svojimi desetimi Indijani, ki so
že bili v njegove mreže zapleteni. Akoravno je bilo
Baragovih spreobernjencev 4krat več, vendar je znala

80

pastorjeva manjšina ovirati prizadetje Baragovo pri
stavbi katoliške cerkvice s toliko prederznostjo, s
toliko silo, po kteri se krivica od pravice, laž od
resnice zmirom in povsod razločuje. Bolj natanko
vse to sporoča Baraga sam v pismu iz staje pri
„Veliki vodi" 12. oktobra 1833 L, tako-le:

„Zdaj v sem v svoji novi misijonski staji, ki se
imenuje „Smarija pri Veliki vodi".  Po dolgi
in zel6 težavni poti sem 21. septembra dospel do
tistega kraja, kjer se Velika voda v Mičigansko je¬
zero izliva, dva dni potem pa, ko sem se nekoliko
počil, prišel sem na tisto m -  " 1  ' ~ ima novi

milj ali 100 ur daleč od Krivega drevesa proti jugu;
pa kako težavna selitev! Kedar so me v moji domači
deželi od ene kaplanije na drugo prestavili, sem naj-
del vse, česar je bilo treba: cerkev, verne, šolo, fa-
rovž, i. t. d.; tukaj pa moram sam vse to še le zno-
vič vstanoviti; ni zadosti, samo za to skerbeti, da se
stavi cerkev, duhovšnica in šola, ampak priskerbeti
si moram tudi farmanov in mladine za šolo; in to je
ravno najhujša težava. Vse drugo se dd s pomočjo
dobrih ljudi doseči; katoliška farna soseska pa se,
kakor je znano, ne da kupiti, ampak le zlagoma in s
trudom je mogoče jo vstanoviti. Pa vendar sem z Božjo
pomočjo jih že nekoliko kerstil, odkar sem tukaj, in
sem tako pomnožil majhno množico vernih, ki sem
jih pridobil, ko sem bil mesca junija v pervič v tem
kraji ; jih je pa še veliko, kteri se za sveti kerst pri¬
pravljajo, in kteri bodo, kakor upam, število mojih
farmanov kmalo pomnožili.

Pervo opravilo, ko sem le-sem prišel, mi je bilo,
da sem zbral divjake ter jim naznanil, da sem zopet
k njim prišel ne samo za nekaj časa kakor pervikrat,
ampak s tem namenom, da med njimi ostanem, da
nje in njihove otroke v pravi sveti veri podučujem,
in jih napeljujem k vsemu dobremu in sploh k temu,
kar jim more v prid služiti. Indijani, ki so bili ka¬
toliško vero že sprejeli, so bili kaj zadovoljni s to
mojo obljubo; ajdje pa, kakor se je videlo, niso kaj
veliko marali za to, kar sem govoril, niso mi ne pri-
terdovali, ne nasprotovali; majhno kerdelce tistih pa,

misijon vstanoviti. Bil sem

amerik.

81

ki jih je protestanski pastor po svojem devetletnem
prizadevanji tukaj za svojo vero pridobil, se je, raz¬
draženo po svojem lažnjivem preroku, upiralo mojemu
namenu, vstanoviti v tem kraji katoliški misijon. Po¬
tem, ko so že dosti sem ter tje bledli, jamem jaz
resno govoriti in razlagati jim, v kaki silni prid da
je katoliški misijon za vse prebivavce tega kraja.
Najimenitnejši med protestanskimi Indijani, ki je
vedno v imenu drugih govoril, ni vedel, kako
bi mi ugovarjal; na zadnje le to reče, da nikakor
ni zadovoljen, da se katoliški misijon v njihovem
kraji vstanovi, ni pa vedel ne enega razloga povedati
v opravičenje tega svojega ugovora, tako da so tudi
prosti divjaki sami prevideli, kako prazno je njegovo
nasprotovanje. Konečno mi nasvetuje, da naj grem
rajši v gornji kraj Velike vode, kjer so tudi velike
vasi, in da naj tamkej misijon napravim, ne pa ravno
v njihovi vasi. Ko sem le videl, da ta revni govornik
v podporo svoje upornosti nobenih zdatnih razlogov
navesti ne more, da pa tudi nima zmožnosti preso¬
diti tega, kar se mu dopoveduje, sem mu kar narav¬
nost povedal, da on nima nobene pravice braniti, da
se vstanovi katoliški misijon v tej vasi, v kteri je
že toliko katoličanov, in da katoliški Indijani smejo
po ravno tisti pravici dovoliti svojemu duhovnu, da
stavi cerkev, duhovščinico in šolo v njihovi vasi, po
kteri so protestanski svojemu pridigarju dovolili, da
se je v tej vasi naselil. Nat6 se je nasprotnik vdal,
ko je videl, da nič ne doseže; in tako je bila vsa ta
stvar dognana. Po tem smo šli na mesto, ktero sem
za cerkev in za druge hiše odmenil, in zaznamovali
smo obsežje zemlje, ki je bila za misijon odločena.

Med tem, dokler se ne bo cerkev dodelala, oprav¬
ljam službo Božjo v novi leseni hiši, ki jo je bil neki
spreobernjeni Indijan po leti naredil, in v kteri doseh-
mal še nihče ni prebival. Znotraj sem jo, kolikor se
je dalo, ozaljšal in tako spremenil v lepo kapelo. V
njej tudi podučujem, in sicer že 25 indijanskih učen¬
cev in učenk, zraven pa tudi 4 otroke belih sosedov,
ktere v verskem obziru ravno s takim veseljem k sebi
vabim, kakor indijanske otroke, ker njihovi starši,
tedaj tudi otroci nimajo nobene vere in tudi še ker-
Friderik Baraga. 6

82

ščeni niso. — Mnogo jih je med prebivavci zedinjenih
deržav, ki še niso kerščeni in nobene vere nimajo. V
zadnjem svojem sporočilu sem že omenil, da Velika
vida deli zemljo svobodnih Otavaških Indijanov od dru¬
gih krajev Mičiganske deržave, kteri so pod vlado
zedinjenih deržav. Ker so ti kraji kaj malo naseljeni,
prodaja vlada prav dober kup ondotna sicer izverstna
zemljišča, in od tod pride, da se jih je v kratkem času
enega leta veliko naselilo v teh krajih, kjer se obilno
in prav dobro zemljišče po ceni dobiti more, tako se
jih je tedaj tudi v bližnji okolici mojega novega mi¬
sijona, ob južnem bregu „Velike vode" v kratkem
prav veliko naselilo večidel takih, ki so sicer beli,
pa brez vere, pri kterih tedaj misijonar tudi z lepim
vspehom delati more. — Novi misijon sem sicer, kakor
mi je moje škofijstvo ukazalo in kakor sem sam želel,
na severnem bregu, tedaj med svojimi dragimi divjaki
vstanovil; pri vsem tem pa bo misijon tudi belim so¬
sedom v prid služil.

Ko sem v tem oddaljenem kraji že dolgo in za¬
stonj iskal rokodelcev, kteri bi mojo cerkev in druge
hiše narejali, sem jih zdaj vendar-le našel; in 14.
tega mesca bomo v Božjem imenu z delom začeli,
pri kterem početji bom sicer lehko evropejskih lepotij
pogrešal, nikakor pa ne milodarne podpore svojih
evropejskih dobrotnikov. To misijonsko farno cerkev
bom blagoslovil naimč presvete Device Marije,
in izročim jo posebnemu varstvu le-tč visoke češčene
in mogočne Device; naj nam ona izprosi pri svojem
Sinu milost, da bi prav veliko teh ubogih divjakov
njegovo sveto vero sprejelo, in da bi potem tudi
zvesto po njej živeli".

Da bi bil Baraga pospešil stavbo nove cerkvice, zato
se je podal mesca novembra na pot, 200 anglikanskih
milj (blizo 70 ur) daleč od svojega kraja pri „Veliki
vodi", v mesto Detrod,  kjer je imel svoj sedež
njegov tedanji škof, poprejšnji generalvikar v Cinci-
natu, preč. g. Friderik Rese,  kakor tudi poglavar
dežele Mičiganske. Od tod pripelje seboj dva roko¬
delca in začne koj staviti misijonsko hišo, ktera je
bila 50 čevljev dolga, 30' široka in 12' visoka,
in je imela služiti nje polovica za službo Božjo,

83

polovica pa za solo in stanovanje. Dasi-ravno je
bila zima dosti vgodna, vendar je delo šlo kaj po¬
časi od rok, in sicer zavoljo silne dragine, ktera je
Baraga prisilila, da je moral slovo dati vsem delav¬
cem razun enega, in v svojih stiskah oberniti se do
Leop. družbe, kteri v tej zadevi kaj ginljivo piše
1. decembra 1833 leta:

„Nihče ne verjame, kak6 dragi so tukaj roko¬
delci. Dvema tesarjema moram dajati na dan sleher¬
nemu čez 3 gold. srebra, enemu pa, ki sem ga iz
Detrod seboj pripeljal, sicer samo po enem tolarji na
dan, zraven pa tudi hrano, stanovanje, posteljo, sve¬
čavo in perilo. In ti so le borni pomagači; mojstrov
navadno ni dobiti spod 7 gold. srebra na dan.

Cerkev, duhovščinico in šolo dam začasno le iz
lesa narediti; prihodnje leto še le, ko dobim zdatno
podporo, bom dal to vse ometati, kakor je sploh na¬
vada v Ameriki. Pa tudi te lesene, za našo po¬
trebo komaj dosti prostorne ' ' v  ' ' ' ’ veliko

za rokodelce, ampak tudi za druge potrebščine, za
deske, za žeblje i. t. d. je treba neizrečeno veliko
denarja.

Veliko, zares silo veliko stroškov je treba za
vstanovitev novega misijona v taki pusti in oddaljeni
deželi. Pa pri luči kerščanske vere se vendar lehko
sprevidi, da na vse te stroške ni gledati v primeri s
silnim in pravim pridom, ki se ima po misi]onu do¬
seči. Koliko duš se da pač v misijonu oteti večnemu
pogubljenju, kterega bi se drugači rešiti ne mogle!
In ali nima rešen j e ene edine neumerljive duše veče
vrednosti, kakor vse bogastva tega svetil? Ali se nebi
Jezus Kristus rad vnovič dal križati v rešen je ene
edine duše, ko bi se ona drugače rešiti ne mogla ?
— O da bi se nikoli ne zgodilo, da bi me pomanj¬
kanje časne podpore zaderževalo spreobračati ubozin
divjakov! — Ne morem se te skerbi iznebiti, če mis-
l™.pa silne stroške, ki so neogibno potrebne, da
misijon vstanovim. V tej skerbi in stiski stopim te¬
daj danes pred vas, vi preljubi moji dobrotniki v
dragi moji domovini!

več, kakor velike in zidane

samo

6 *

84

V imenu svojih vsega pomilovanja vrednih div¬
jakov svoje roke proti vam stegujem, ter vas prosim,
da se usmilite svojih nesrečnih bratov v tem delu
sveta, kteri slepi po temnih potih malikovavstva kar
naravnost k pogubljenju divjajo. Vi imate posebno
srečo, da ste kristijani, da Boga spoznate, in da ste
na poti, ktera pelje k nebesom. Pomagajte, kolikor
vam je v vaših okoliščinah mogoče, pomagajte tudi
svojim milovanja vrednim bratom v teh krajih, da se
tudi ravno tiste neprecenljive sreče vdeležiti zamorejo.
Ni vam sicer mogoče, da bi vi sami semkaj prišli in
zveličanje teh svojih bratov naravnost oskerbovali,
pa saj Bog tudi tega od vas ne tirja. Zamorete pa
prav veliko pripomoči k odrešenju teh nesrečnih s
svojo molitvijo in z dobrotnimi svojimi milodari.

Ne prosim za se, za poboljšanje svojega lastnega
stanu. Kdorkoli me pozna, vč, da znam z malim
zadovoljen biti. Ako pa vidim, da me zgolj pomanj¬
kanje denarja zaderžuje, doseči sveti namen, rešiti
namreč pogubljenja ljubljene svoje sobrate, želim si
bogat biti, da bi zamogel z minljivim zakladom pripo¬
moči nesrečnim svojim sobratom k zakladu večnega
življenja". •—

Zraven teh težav, kijih je stavba omenjene hiše
prizadevala, j e pa začetno Baragovo delovanj e pri „ Veliki
vodi" kaj zelo ovirala tista huda strast, kteri so divji
Indijani sploh močno vdani, namreč pijanost, kteri
pa so brezbožni omikani tergovci z žganjem tem rajši
vstrezali, čem bolj jim je ravno ta strast ubozih div¬
jakov služila v pospeh njihovih kupčijskih namenov.
Kaj britko toži Baraga o tej nadlogi v pismu od 1.
februarja 1834. 1. iz svoje staje^ pri „Veliki vodi",
ktero odslej Sveta Marija ali „Šmarije“ imenuje,
ko pravi:

„Silno težaven je stan misijonarja divjakov zlasti,
ko je treba nov misijon vstanoviti. Ako ne bi želel,
zraven pa tudi ne upal, pripeljati na pot zveličanja
nekoliko nesrečnih duš, ki v temi malikovavstva ta¬
vajo po potih, ktere peljejo v večno pogubljenje, za
ves svet ne bi hotel ostati tukaj, kjer ima maliko-
vavstvo z vsemi svojimi hudobijami tako močne kore-

— 85 —

nine, v ktere sekiro nastaviti dosehmal še noben mi¬
sijonar ni poskušal.

Divjaki sploh so pijanosti zelo vdani, pa nimajo
povsod prilike, pijančevati, ker žganja povsod najti
ne morejo. Tukaj ob Veliki vodi pa je toliko ko-
žuharjev,  kteri povsod za Indijani lazijo in jim
žganje prinašajo v men j o za drago kožuhovino, da so
Indijani v naši okolici in cel6 tudi v tej vasi skoraj
zmirom pijani. V tej vasi sem govoril z nekterimi
izmed teh nesrečnih kožuharjev, kteri svoje, in tudi
duše ubogih Indijanov v kremplje peklenskega so¬
vražnika zabarantajo; pa odgovarjali so mi vselej le
z zmerjanjem in pretenjem. Veliko menj se jih moje
besede primejo, kakor najbolj divjih divjakov, in da
bi se nad menoj maščevali, donašajo še več žganja
med divjake, in jim prav živo prigovarjajo , da me
naj ne poslušajo in da mi nikar naj ne verjamejo,
mene samega pa opravljajo, kolikor le morejo, Pri
takih okoliščinah je, se vč da, silno težavno, misijo¬
narki in te ajde spreobračati.

Pa, kdo more Gospodu Bogu se zoperstaviti?
Vedno se jih prav veliko k naši sv. veri spreobrača
in po kerstu v našo sv. cerkev sprejema.

Strašno je gledati pijanega divjaka, zlasti pa pi¬
jane ženske. Vpijanjene so le-te prave forije in hu¬
dobe. Veliko je tukaj indijanskih žensk, ki nosa ni¬
majo. Ko sem v pervič semkaj prišel in to zapazil,
nisem vedel, kaj da je temu vzrok. Poprašujem in
zvem, da se v pijanosti napadajo, in da si nosove
odgrizajo. Druge so brez perstov na i’okah, ki so
jih v takih pijanskih bitvah zgubile. Moški planejo
eden na druzega s svojimi velikimi nožmi, ki jih
zmirom seboj nosijo; in večkrat se sliši od umorov,
ki se storč v pijanosti. Moje življenje je tukaj v ne¬
varnosti. Vsak večer moram prav skerbno in dobro
svoja vrata zapreti, da me ti gerdini ne obiščejo.

Pred nekoliko dnevi je bilo posebno veliko pi¬
janih divjakov v naši vasi. Neki kožuhar jim je to¬
liko žganja prinesel, da so 4 dni in 4 noči zapore¬
doma pijančevali. Naši kristijani so bili zavoljo tega
prav zel6 žalostni, bili so pa tudi v nevarnosti. Eden

86

mojih najboljših kristijanov je v teh nesrečnih dne¬
vih skoraj ob življenje prišel. Priderl je namreč eden iz¬
med teh pijancev v njegovo hišo, začne sv. vero
strašno ogerdovati, in ga je nazadnje hotel s svojim
nožem prebosti. Le komaj je bilo kristijanu mogoče,
nevarni napad odverniti.

Ravno tisti nesrečni čas je bilo tudi meni na¬
menjeno ponočno obiskanje od pijanih divjakov. Ko
so bili še daleč od moje hiše, zbudilo me je strašno
njihovo vpitje. Ko k mojim vratom pridejo, so jih
hoteli predreti in so na vso moč kričali, jaz pa nisem
mogel nič nič razumeti. Izročim se v Božjo previd¬
nost in pri miru ostanem. Ko so videli, da jih ne
morejo predreti, odpravili so se in svojo pot tulili.

V Krivem drevesu nisem imel takih sitnosti in
nevarnosti, kerondotni Indijani so skoraj ževsispre-
obernjeni, malo ajdov pa, ki so še tam, nič škodo¬
vati ne-more.

Pri vsem tem mi še nikoli ni bilo žal, da sem
sem prišel, ker moj naslednik, pobožni sprevidni in
skerbni oče Senderl misijon v Krivem drevesu na vse
strani bolje oskerbuje, kakor sem ga jaz oskerboval,
in na vse to me tudi veseli, da se jih je tukaj s po¬
močjo Božje milosti veliko spreobernilo, kterih ker-
ščansko življenje je vsega posnemanja vredno, ko
pred še vedeli niso, kaj daje kerščanstvo.

Zavoljo tega sem tudi terdno in nespremenljivo
Bklenil, tako dolgo tukaj ostati, dokler je Božja volja,
ktera se mi bo po ustih mojega škofa razodela. Hva¬
ljen bodi Bog!“

Pa kolikor hujše so bile vse take težave, toliko
veče je bilo tudi Baragovo veselje nad če dalje večim
številom tistih, ki jih je dan za dnevom oteval iz su-
žnosti satanove in spravljal pod sladki jarem Jezusa
Kristusa. Posebno veselje so mu pa med temi težavnimi
skerbmi delali preljubi njegovi Otawci, kteri so po
splošnji indijanski navadi o tem zimskem času prišli
iz Krivega drevesa v južne kraje okoli Velike vode
svoj sladkor ali cuker pripravljat, in lovit serne, med¬
vede in druge enake zveri, s kterih kožami so potčm
kupčevali.

87

Pri otročji vdanosti do svojega poprejšnjega du¬
hovnega očeta niso j enj ali prositi le-ti dobri kerščanski
Otawei, dokler ni privolil Baraga zadostiti njihovi
goreči želji in obiskati svoje predrage nekdanje ov¬
čice. Kako blago veselje je pri tem obiskanji
sprehajalo serce našega Baraga, povzamemo iz mikav¬
nega sporočila 7. marca 1834. 1., v kterem piše:

„Zdaj — v drugi polovici zime — je tukaj čas
za pripravljanje cukra, ni tedaj ne enega Indijana v
vasi, vsi So v gozdu v svojih kočah za cuker, pri¬
dejo pa vsako nedeljo v cerkev. Dan hod& od tukaj
je tudi veliko Indijanov iz Krivega drevesa, ki tam
prezimujejo v ta namen, da serne medvede in drugo
manjši divjad love, kterih kože kožuharjem proda¬
jajo. Nekteri iz med njih eno samo zimo toliko div¬
jadi ubijejo in v svojih zanjkah vjamejo, da koža te
končane člivjadi je več ko 200 dolarjev (ali450gold.
a. v.) vredna; ker pa tukajšnji kožuharji uboge div¬
jake tako nesramno okanejo, za veliko kož vendar le
malo dobivajo.

26. februarja so prišli v našo vas nekteri Indi-
jani iz Krivega drevesa, kteri, kakor sem ravnokar
omenil, v tem kraji prezimujejo in v svojih gozdnih
kočah cuker pripravljajo. Prosili so me, da naj grem
ž njimi in pri njih nekoliko dni misijonarim. Spra¬
vim se ž njimi, in šli smo na ravnost skozi gozd.
Ne da se z lepo misliti, kako težavna je pot skoz
pervotne ali še popolnoma zaraščene gozde severne
Amerike. Zdaj je treba goščave predirati in z obema
rokama pred seboj veje sak-sebi deliti, kakor da bi
človek plaval; zdaj je treba iti po kake pol ure dol¬
gih močvirih in mlakah, v kterih bi človek skoraj se
pogreznil; zdaj zopet se mora čez precej široke po¬
toke po edinem šibkem drevesu, ki ga Indij ani na
bregu posekajo in nad potokom puste.

Na tej svoji poti sem moral po takem ozkem,
šibkem mostu čez neko vodo, ki je široka več ko
30 čevljev in zelč dereča. Divj 1

pa sem se kar v Božjem imenu podal na ta nevarni
most, pa, ko komaj do srede pridem, začnem omaho-

skerbelo zavoljo mene, ko smo

88

vati in ni dosti manjkalo, da nisem padel v vodo.
Dobri divjaki v svoji otožnosti krik zaženo, jaz pa
sem vendar srečno čez prišel. Divjaki tečejo kakor
veverice po teh deblih, sem ter tj e tudi s težkimi bre¬
meni na svojih plečih.

Pa kolikor hujše so bile težave na tej poti, to¬
liko veče je bilo tudi moje veselje, ki sem ga vži-
val med dobrimi svojimi otroci iz Krivega drevesa.
Vzrok tega mojega veselja ni bila samo priserčnost,
s ktero so me sprejeli, ampak posebno tudi zvesta in
stanovitna ljubezen do svete vere, ktera se v vsem
njihovem djanji razodeva.

Svoj cuker delajo v dvanajsterih kočah, ktere so
blizo ena do druge postavljene. Posebno milo me je
pa ginilo, ko v sredi okraja, v kterem cuker delajo,
najdem nenadoma kapelico, ki so jo ti dobri Indijani
postavili, da morejo skupne svoje molitve opravljati.
Neizmerno ginljivo je zares pa tudi dosti sramotno
za kristijane v Evropi, najti v tem pervotnem gozdu
pobožno množico novospreobernjenih divjakov, kteri
si tako daleč od svojega doma za kratki čas, ki ga tu¬
kaj preživo, kapelico postavijo, da zamorejo svoje
molitve opravljati. Shajajo se k skupni molitvi vsako
nedeljo dopoldne v tej kapeli.

Ostal sem tri dni v tej sveti samoti, ter sem vsak
dan maševal v kapeli prav močno ginjen in serčno
hvaležen Bogu, kteri daje tem spreobernjencem, da
v kerščanski pobožnosti čedalje bolj napredujejo.

Ta čas, ko sem bil pri njih, so vsi svojo veliko¬
nočno spoved opravili, in prav veliko jih je k svetemu
obhajilu pristopilo; med temi jih je bilo 15 pervič
pri sv. obhajilu.

Naučili so se toliko kerščanskega nauka za šv.
obhajilo, da so mogli k mizi Gospodovi pristopiti,
tako kakor se spodobi. Občudoval sem gorečo željo,
s ktero so po sv. obhajilu hrepeneli in to svoje hre¬
penenje so razodevali s tem, da so eden za drugim
k meni prihajali, ter me prosili: Oče! izprašuj me,
morebiti me najdeš pripravnega za sveto obhajilo.

- 89

Pri tej priliki sem tri odrašene kerstil. Bog daj,
da bi tudi ti tako vneti kristijani ostali, kakor so
sploh skoraj vsi novospreobernjeni v Krivem drevesu.

Od tod sem šel naprej skoraj dan hodč daleč v
Maškigong,  v tisti kraj , kjer sem preteklo leto
pri svojem pcrvem potovanji k Veliki vodi 21 Indi-
janov kerstil. Šel sem tje prav za prav previdit dva
divjaka, ktera utegneta kmalo umreti. Spreobernjeni
ondotni divjaki so mi obljubili, da bodo tam kapelo
postavili, in malo njih, ktere sem doma našel, so me
prosili, da jim mesto za kapelo odločim, kar sem
tudi s serčnim veseljem storil. Mislijo dosti prostorno
kapelo staviti, ker skoraj vsi Indijani v tem kraji so
namenili, še do konca tega leta kerščansko vero
sprejeti.

Upam, da bo na tem kraji kmalo lepa podružnica
nove misijonske staje pri Veliki vodi; kapelo pa mi¬
slim na ime sv. Jožefa  blagosloviti".

Med tem pa je pri vseh težavah stavljenje misi¬
jonske hiše in cerkve tako dobro od rok šlo, da je Ba¬
raga, vernivši se iz Krivega drevesa, smel upati,
da bo mogoče cerkev še pred binkoštmi blagosloviti.
In zares je imel srečo, praznovati blagoslovljenje
svoje cerkve že 20. aprila, ktero v sporočilu od 24.
maja 1834 tako-le popisuje:

„Tako praznično se ni tukaj še noben dan ob¬
hajal, kakor tretja nedelja po veliki noči, ali dan 20.
aprila, ki smo ga v blagoslovljenje svoje nove cerkve
odmenili. Bil je kaj prijazen spomladansk dan. Jasno
in čisto obnebje je bilo v kaj prijetnem soglasji z
radostno slovesnostjo tega dneva. Ko pride čas, ob
kterem je navadno služba Božja, smo se prav slo¬
vesno v cerkev podali. En Indijan je nesel pred nami
križ, znamenje pravega, zveličevavnega miru, in ga
je pred cerkvijo zasadil. Za nami je šla silna mno¬
žica ajdovskih Indijanov in tistih olikanih Amerikan-
cev, kteri — Bogu bodi potoženo! — niso ne te ne
tč vere.

Podobe in cerkvena priprava, ki so mi jih po¬
božni dobrotniki mojega misijona iz Evrope poslali,
so mi pri tej slovesnosti kaj vstregle in mi v zali-

90

sanje oltarja in cerkve sploh, kakor tudi v povišanje
slovesnosti pri službi Božji še zmirom dobro služijo.
Nikoli ne morem dovolj hvaležnega skazati se svojim
velikodušnim dobrotnikom za mnogotere njihove do¬
brote, po kterib mi je bilo mogoče, v čast Božjo in

E rečiste Device Marije, in v zveličanje mnogih duš,
tere so pred kratkim še brez spoznanja svojega Boga
in Gospoda in brez upanja večnega zveličanja tavale

E  o temi malikovavstva, ustanoviti ta novi misijon,
teri je že toliko lepega sadu obrodil".

Z dodelano misijonske hišo in cerkvijo je Ba¬
ragovo  misijonsko delovanje svojo pravo podlago in
svoje središče zadobilo, ter seje če dalje bolj raz¬
vijalo, ne samo v tisti staji v S m ariji  pri Veliki
vodi, ker je ob času cerkvenega blagoslovljenja 26
Indijanov kerstil, ampak tudi po druzih krajih okoli
Velike vode, posebno pri že imenovani podružnici
sv. Jožefa  ali v Maškigongu, kakor so Indijani ta
kraj imenovali.

Serčno veselje je navdajalo Baraga, ko je prišel
v to podružnico mesca junija in je videl lepi napre¬
dek v kerščanskem življenji pri vnetih svojih spre-
obernjencih v Maškigongu. „Vsak dan, dokler sem
se pri njih mudil, piše on 26. junija, sem maševal v
hiši nekega Indijana, in po vsaki sv. maši so se spra¬
vili vsi veseli in okrepčani s tolaživnimi pomočki, ki
jih sv. vera ponuja, na delo, kterega so se pred ne¬
kim časom že lotili, da bi svojo cerkev naredili. Pri
tej priliki sem 10 Indijanov kerstil v Maškigongu,
kteri so bili večidel že odraščeni in so se ta čas,
kar me ni bilo pri njih, za svet kerst pripravljali".

Mesca septembra potem se je podal Baraga  na
gornjo stran „Velike vode", dva dni daleč od svoje
staje. Našel je tam 6 indijanskih koč, pripravil pa
je za sv. kerst in kerstil samo 4 družine in tako po¬
stavil podlago novi misijonski poddružnici, od kterih
je imela luč sv. vere krog in krog svetiti.

Preden se je začela terda zima, gnalo ga je še
obiskati svoje ljube duhovne otroke v Maškigongu,
pri kterih je zopet obilo preserčnega veselja vžival,

91

posebno nad nenavadno junaško serčnostjo ene iz¬
med peterih, kterim je pri tej priliki zakrament sv.
kersta podelil. Piše pa sam o tej zanimivi zadevi 3.
novembra 1834 1. tako-le:

,,Pretekli teden sem bil v misijonskem kraji pri
sv. Jožefu v Maškigongu, kjer vselej neizrečeno ve¬
liko tolažbe in dušnega veselja vživam, ker vidim, s
koliko živo gorečnostjo se ti dobri kristjani ker-
ščanske vere derže.

V tem jesenskem času jih ni doma; raztreseno
živč po notranjih krajih, ker z boljšim vspehom div¬
jino love in njeno drago kožuhovino kožuharjem za
obleko, za puške in za druge potrebne reči zame¬
njajo. Nekteri so 4, drugi celo 6 dni daleč od svoje
vasi; pa pri vsi tej daljavi in pri vseh težavah
pota, so vendar prišli vsi k kapeli sv. Jožefa tisti
dan, ob kterem so me po moji obljubi tam pričako¬
vali. Močno me je njihova gorečnost spodbudila, ko
sem pri svojem prihodu vse skupaj našel.

Pri tej priliki sem jih v Maškigongu 5 kerstil,
in pri tem kerščevanji me je posebno razveselila neka
sedemnajstletna deklica, ktera je bila med temi pe¬
terimi pri sv. kerstu. Indijan ki mi je njeno hrepe¬
nenje po sv. kerstu razodel, mi je tudi pripovedoval,
daje  oče te dekline terdovraten ajd, ki našo vero
močno sovraži.

Ko je dekle od kristijanov zvedela, kteri dan
ima misijonar v Maškigong priti, prosi svojega očeta,
da jej dovoli iti v Maškigong; ajdovski oče pa, ki se
mu je pač dozdevalo, zakaj njegova hči tje želi, jej
kratko in malo odreče. Ona pa prosi in prosi, dokler
jej na zadnje dovoli. „Pojdi tedaj, jej reče ves raz¬
dražen, pa vsaj tako neumna ne bodi, pokristjaniti se.
Ko bi se pa vendar le zoper mojo prepoved dala ker-
stiti, vedi da, nimaš nič druzega od mene pričako¬
vati, kakor to, da ti bom obe ušesi odrezal''. — Ko
to slišim, prašam deklino prav krepko in resnobno,
ali jo je pri takem žuganji ajdovskega očeta vendar
le volja, kerščansko vero in sveti kerst sprejeti; ona
pa mi na tč določno na glas odgovori, da se nikakor

92

ne da odverniti od svojega namena, postati kristijanka.
— Na dan pred mojim odhodom iz Maškigonga je
zadobila milost dušnega prerojenja, po kteri je zdav-
nej že hrepenela. Kaj da bo s to kerščansko
junakinjo,  še sam ne vem. Za zdaj ima prav terdno
voljo, zavoljo kerščanske vere vse preterpeti. — Vsako
kerščansko serce mora občutiti, da, kdor kaj tacega
doživi, na vse težave misijonskega potovanja kaj lehko
pozabi".

Po svoji vernitvi iz Maškigonga  je ostal Ba¬
raga  ves zimski čas v S m ariji  oskerbovaje svojo
mlado kerščansko čedo in pripravi ja je se na misi¬
jonska popotvanja o prihodnji spomladi. Prihajali so
tudi to zimo, kakor po navadi, divjaki iz severnih
krajev na lov in v delavnice za sladkor; pa kolikor
jih je bilo kerščenih, prišli so vsi, celo stari bolehni
in 10 do 12 leti stari otroci, nekteri po 3 do 4 dni
daleč o božičnih praznikih v Šmarij o, da bi se sve¬
tih zakramentov vdeležili. V dotičnem svojem spo¬
ročilu povdarja Baraga še posebno, kako ginljivo so
ga pri tej priliki dobri indijanski otroci spominjali
Jezusa, ki je bil ko dvanajstletni otrok v tempelj
prišel. —

Med tem, ko je evangeljsko drevesce v Šmariji
pri Veliki vodi zasajeno če dalje veče prihajalo in
svoje vejice na eno in drugo stran poganjalo, mu
začne pretiti nemila nevihta. Indijani so namreč zve¬
deli, da vlada zedinjenih deržav misli skleniti, da
morajo vsi dosehmal prosti ali samosvoji, z deržavo
ne še združeni Indijani okolo Velike vode zapustiti
svoje kraje in podati se v druge, ki jih jim bo vlada
unkraj vode Misisipi  odločila. S silno žalostjo
in togoto je ta novica te divjake sploh, kterim je tudi
ljubezen do domačije prirojena, navdajala. Še zvečo
žalostjo pa so jo sprejeli kerščanski Indijani, kterim
po takem vladnem ukazu ni samo šlo za domači kraj
sploh, ampak tudi za kraj,  kterega jim je luč sv.
vere spremenila v domovino zveličevavnega miru, v
domovino novega prijetnega življenja. Baraga  si
je sicer prizadeval, potolažiti jih z resnimi in goto¬
vimi obljubami, da pojde s privoljenjem svojega

93

škofa ž njimi, kamor koli bo treba; pri vsem tem
niso mogli mirovati, ampak poprijeli so se vsacega
sredstva, kterokoli se jim je pripravno zdelo v to,
da bi odvernili nadlogo, ktera se jim je od vseh
strani napovedovala. Kaj so vse v ta namen po¬
čeli, pripoveduje Baraga v svojem sporočilu od 26.
junija 1834. 1., 'ktero je posebno zanimivo zato, ko
nam razkriva marsiktere strani društvenega življenja
teh korenjaških divjakov, na ktere ozirati se dozdaj
še nismo prilike imeli. „Terdno so sicer sklenili", piše
Baraga v tej zadevi, „Indijani mojega misijona, da
se z vlado nikakor nočejo pogajati zastran svoje zemlje,
vlada zagotavlja po časnikih, da noče s silo vzeti
Indijanom zemlje, ampak da jo le hoče od njih ku¬
piti; pa pri vsem tem se poslužujejo tacih pomočkov
(posebno pijanljive pijače), da bi le prekanili Indijane
in jih ob lepo njihovo zemljo pripravili, kakor se je
to tudi pri vsen takih poprejšnjih pogodbah godilo.

Še posebno pa so v skerbi dobri Indijani iz Kri¬
vega drevesa za svojo zemljo. Pred nekoliko časom
je več ondotnih Indijanov semkaj prišlo, da bi se s
tukajšnjimi, ki so ravno tistega rodu, v velikem
zboru  posvetovali, kako da bi vendar svojo zemljo
obvarovali nevarnosti, ki jim preti. Pri tej priliki sem
imel veselje, videti veliki zbor divjakov.

Prišli so od vseh strani, in so se zbrali v tem
mestu, ktero je najimenitnejše ob Veliki vodi. Imeli
so svoj zbor pod milim nebom v majhni okrogli do¬
lini, ktera je bila podobna amfiteatru. V sredi doline
so na več mestih ogenj zanetili, so povsod okoli ognja
tobaka naložili in velik kotel z ocukrano vodo pri¬
stavili, pri vhodu v dolino so veliko zastavo ali ban¬
dero zasadili. Ko je vse to bilo pripravljeno, se je
dalo znamnje, in Indijani so od vseh strani polagoma
in resnobno prihajali. Ženskih in otrok ni bilo videti.
Molče se vsedejo krog in krog, in sleherni svojo lulo
zapali. In tak6 so sedeli nekoliko časa in nihče iz¬
med njih ni kar besedice spregovoril, kakor nekdaj
Jobovi  pri  j ati  i. Poslednjič jame eden iz med njih
govoriti, ter reče: „No, bratje moji! čemu ste neki
semkaj prišli? kakošen je vaš namen? povejte tedaj,

94

kaj da mislite Na to se vzdigne najpred govornik iz
Krivega drevesa,  častitljiv in pobožen kristijan,
grč molče mimo krog in krog sedečih in poda sleher¬
nemu tukajšnjih Indijanov rok6.

Po takem vsestranskem pozdravljenji in potem,
ko je svoj govor z navadnimi besedami pričel, izreče
nazadnje, da je vseh Indijanov iz Krivega drevesa
terdna volja, svoje zemlje vladi zedinjenih deržav ni¬
koli ne prepustiti, in tako sebe in svoje otroke v ne¬
srečo spraviti.

Po končanem govoru poda vikšemu poglavarju
tega mesta neke steklene, na zeleni niti nabrane ko-
ravde v znamenje združene misli in medsebojne vza¬
jemnosti. Na to nastopi splošno molčanje, in glavar
oddd venec iz steklenih koravd svojemu sosedu, ta pa
drugemu, tak6, da so ga dobili v roke vsi krog in
krog. Molčali so vsi delj časa; kar na enkrat se
jih več, eden za drugim vzdigne, vsi ti gredo k go¬
vorniku in mu tiho svoje mnenje razodevajo. Po tem
se vzdigne govornik, gre okrog in slehernemu Indi-
janu iz Krivega drevesa v roko seže, in jim naznani,
da so tudi oni (Indijani ob Veliki vodi) sklenili, da
svoje zemlje nikoli ne bodo prodali. Na vse to se je
še od ene in druge strani mnogo govorilo, in tako je
cel dan pretekel pri tem zborovanji.

Spomina vredna je resnoba in premišljenost div¬
jakov, ktera se pri takih njihovih zborih razodeva,

E  a tudi čuditi se je zgovornosti in krepki besedi,
tera je nekterim teh prostih gorjanov prirojena".

10. Druga misijonska staja, ki jo Baraga
vstanovi v (Lapointu) Šent-Jožefu ob Gornjem
jezeru (Lac superior).

Še ni pretekla polovica druzega leta, od kar se
je Baraga iz Krivega  drevesapreselilv Šmarjo
pri Veliki vodi, že mu pride od njegovega škofa v
Detrodt-u, preč. g. K e s e-a povelje, da naj zapusti

95

to stajo in se poda k severnim divjakom ob Gor¬
njem jezeru  ,,Lac superior“, tedaj v tisti kraj, po
kterem je, kakor nam je že znano, tako neizmerno
hrepenel, ko je bil še v Krivem drevesu. Tedaj zdaj
še le, ko je zavaroval divjake okoli Velike vode
kuge zmot in krivoverstva, zdaj še le, ko je smel za¬
pustiti v sami staji v S m ari ji dosti močno kerščansko
družino, kije  štela 170 od njega kerščenih Indijanov,
zdaj še-le se je spolnilo njegovo nekdanje tako živo
hrepenenje, gotovo v njegovo tem veče veselje, čem
bolj si je zavedal, da ga res Bog sam hoče imeti na
tistem njega dni že tolikanj zaželenem kraji. Pa naj
nam Baraga  sam povč, kaj je mislil in občutil pri
tej priliki, ko mu je došlo škofovo povelje, podati se
k Gornjemu jezeru.

„V tem mescu“, piše on iz Detroata 20. februarja
1835. L, „se je za misijon v Šmariji pri veliki vodi
meni močno prijetna sprememba naključila, ki je ni¬
sem nikakor pričakoval. Misijonar, gospod Andrej
Visocki  je s privoljenjem našega preč. škofa Re-
se-a k meni prišel, ter mi razodel skrivno željo,
ostati v tem misijonu, ako naš škof v to privoli.
Močno sem se zavzel, ko mi je to svojo željo razodel,
in ker sem bil ravno namenjen, zavoljo druzih opra¬
vil vDetrod,  zato sem mu obljubil, dabomsškofom o
tej zadevi govoril in potem to storil, kar mi bo škof
storiti ukazal. Šel sem tedaj v Detroa (200 amerik.
milj daleč od Velike vode). Preč. škof je bil zel6
zadovoljen, da sem prišel, in mi koj zagotovi, da on
sam želi, da ostane g. Visocki ko moj naslednik v
misijonu pri Veliki vodi, jaz pa bom spomladi, ko bo
zopet mogoče, po vodi se peljati, ž njim šel proti
severju, kjer se bode tudi novi indijanski misijon
vstanovil. —

Lehko se da misliti, kako neizrečeno me je ve¬
selilo slišati iz ust dobrega svojega škofa, da je zo¬
pet mene v to odločil, da nov indijanski misijon vsta-
novim. Iz globočine serca sem Boga zahvalil, dame
je zatč v Ameriko poklical, da v Njegovo Božjo čast
in v prid ubogih naših indijanskih sobratov nove
misijonske staje vstanavljam.

96

In pri takem hvaležnem veselji zadobi le še moč¬
nejše korenine moj sklep, darovati se, naj bodo težave
še tako silne, ves čas svojega življenja indijanskim
misijonom v prid, zlasti, ker sem zdaj že precej se
naučil silno težkega indijanskega jezika. Kraj, kjer
se ima po mislih našega vnetega in previdnega škofa
ta novi misijon vstanoviti, je od Detroit 600 amerik.
milj (200 ur) daleč proti severju pri tak6 imenova¬
nem Gornjem jezeru  (Lac superior). Enkrat je
bilo že na tem,  da bi se bil tam misijon vstanovil,
pa za takrat ta reč še ni bila dovolj dozorela. Zdaj
pa, kakor vse kaže, je pravi čas za to, in prihodnjega
mesca junija je namenjen moj škof tje in me tam
pustiti. Za naprej že neprenehoma Boga hvalim za
veliko milost, ktero, kakor upam mi bo tam skazo-
val, zraven ga pa tudi prosim, da me še dalje pri
mojem do zdaj vidno terdnem in stanovitnem zdravji
ohrani in podeli moč in krepost mojim sklepom, ki
jih delam Njemu v čast in sebi in svojim bratom v
prid. Prosim pa tudi prav serčno vse pobožne ude
toliko blage Leopoldinske družbe, da me s svojimi
krepkimi združenimi molitvami vedno podpirajo. Po
nauku sv. pisma imam silno veliko zaupanje v zdru¬
ženo molitev pobožnih duš, in sem do živega prepri¬
čan, da vse to, kar sem dosehmal v indijanskih misi¬
jonih dosegel, ni toliko sad mojega lastnega prizade¬
vanja, temuč molitve udov te svete družbe.

Ob Veliki vodi  bo tedaj odsehdob pobožni
duhoven Vi s očki,  in kakor upam, prav izverstno
misijonaril. Ne zna sicer indijanskega jezika, ima
pa prav dobrega tolmača in terdno voljo, se tega je¬
zika prav pridno učiti. V šestnajstih mescih svojega
misijonskega delovanja ob Veliki vodi sem kerstil
170 Indijanov. Veliko tacih, ki se še za sv. kerst
pripravljajo, sem zapustil gospodu Visocki-ju, ktere
bo kmalo kerstiti mogel. Tukaj je zdaj prav prijetna
kapela, ozaljšana z darili dobrotnikov mojega misi¬
jona, in dovolj prostora za vse indijanske in kanadske
katoličane s terdno prostorno duhovščinico in šolo vred.
Tudi je tukaj prostor za vert že pripravljen, ki ga
bo moj naslednik popolnoma doveršil.

97

Indijani ob Veliki vodi so sicer otovaškega rodu,
pa se vendar zelo ločijo od Indijanov okoli Krivega
drevesa, zlasti v tem, da so veliko bolj prevzetni in
pijanosti bolj udani, kakor Indijani v Krivem dreyesu.
Sveta vera ne bo nikdar pri njih tako lep6 napredo¬
vala, kakor v Krivem drevesu".

Več ko tri mesce se je moral muditi v škofijskem
mestu v Detroitu, iz kterega je šel 8. junija na pot
k Gornjemu jezeru. Tretji dan se pripelje na parniku
v M a ki n a w, 300 anglik. milj (100 ur) daleč od
Detroita, kjer je nekoliko dni ostal in pri tej priliki
obiskal svoje nepozabljive otroke v Krivem drevesu.
„Silno je bilo njihovo veselje, ko so me zagledali",
piše Baraga v sporočilu iz Lapoena (La pointe) na
Gornjem jezeru 9. avgusta 1855, „in močno so želeli,
da bi pri njih ostal, kojihjeoče Šanderl  o začetku
junija zapustil in šel v deržavo Ohijo, kjer mislijo
Redemtoristi samostan postaviti. Jaz pa sem jih ne¬
koliko umiril s tem, da sem jim dokazoval, da oni
brez misijonarja ne bodo ostali, da pa njih bratje ob
Gornjemu jezeru, kteri nobenega mašnika še videli
niso, duhovne pomoči veliko več potrebujejo, ka¬
kor oni.

„Potčm sem se vernil v Makinaw", piše Baraga
na dalje, „in sem pričakoval preč. gosp. škofa Re-
s e-a, pa je imel toliko opraviti v Detroat-u, da ni
mogel priti, ampak pisal mi je, da pride še le mesca
avgusta v Makinav. Potoval sem tedaj naprej, in
4. julija sem prišel v Šmarij  o (Saut de S. Marie),
pri vhodu v Gornje jezero, kjer ima svoje misijonsko
mesto goreči in sveto živeči oče (pater) Franc
Hetscher  iz reda Redemtoristov. Pa ravno tisti
dan, ko sem tje prišel, bil je odšelvOhiško deržavo
in še sam ni vedej, ali bo zopet nazaj prišel ali ne.
10. julija sem iz Šmarije odrinil na kupčijski ladji in
po dolgočasnem popotvanji, ki je 18 dni terpelo, sem
dospel v Lap o in (Lapoint), kjer meje  dobro tu¬
kajšnje ljudstvo s priserčnim veseljem sprejelo. Več
let že so želeli, duhovna tukaj imeti, pa zavoljo sil¬
nega pomanjkanja duhovnov v naši revni škofiji se
jim dosehmal ni mogla njihova želja spolniti, zat6 je
Friderik Baraga. 7

98

tedaj tudi nepopisljivo bilo njihovo veselje, ko so vi¬
deli iti duhovna v njih kraj.

Od Šmarij  e (Saut de S. Marie) do Lapoenta
štejejo 330 amerik. milj; tako daleč je tedaj moj naj-
bližnji duhovni sosed od mene. Berž potem, ko sem
sem prišel in te svoje ljudi pri dobri volji našel,
začel sem jih vnemati, da se lotijo stavljenja mi¬
sijonske cerkve, in poprijeli so se dela s tako vnemo,
da so v sedmih dnevih toliko izdelali, da sem jo mo¬
gel že danes 9. avgusta blagosloviti in v njej maše¬
vati. Blagoslovil sem jo na imč sv. Jožefa,  tega
toliko močnega zagovornika pri Bogu.

Cerkev je terdna, če ravno po amerikanski šegi
iz obtesanih hlodov izdelana, in je za tukajšnjo mno¬
žico dovolj prostorna; je 50 čevljev dolga, 20 čevljev
široka in 18 čevljev visoka, s precej visokim stolpom
ali turnom, v kterem visi zvon, kterega sem bil dal
v Detroitu vliti.

Število teh, ki jih za sveti kerst pripravljam, je
prav obilno; po sv. kerstu silno hrepeni, in to nji¬
hovo -hrepenenje bo tudi utolaženo, berž ko bodo
bolje podučeni.

2. avgusta sem kerstil v tem novem misijonu 25
Indijanov, med kterimi je bilo nekoliko otrok. Od
3. do 9. avgusta jih je bilo zopet 25 kerščenih. Ta
teden bodo začeli delati meni hišo, v kteri bo pro¬
storna soba za šolo. Prav zelo sem zadovoljen in ne
morem nikdar zadosti Boga hvaliti za to, da pri vsta-
novitvi novega misijona vse tako nepričakovano dobro
od rok gre, da-siravno sem ravno zdaj brez vseh čas¬
nih pripomočkov. Od vsega denarja, ki sem ga za
popotovanje dobil, ostali so mi samo 3 dolarji, t. j.
7 gold. avst. vel., ko sem semkaj prišel. Preč. naš
gospod škof mi ni mogel več dati, ker se je v silne
dolgove zakopal pri zidanji stolne cerkve v Detroitu
in neke druge cerkve v Oreen-Baji, ima pa še memo
tega veliko druzih stroškov, da dobro vredi svoje
šole in druge potrebne naprave v Detroitu, torej mora
za te reči obračati ves denar, ki ga dobiva. Ko bi
ne bil tako dobrih ljudi tukaj našel, ne bi bil mogel
prav nič začeti. Pa, da dolgo pri tem ne bo moglo

99

ostati, to že zdaj previdim. Tukajšnji Indij ani so zel6
siromaki. Zemlja je slaba, zračje poljedelstvu nev-
godno, obleka pa, ki jo od kanadskih kupcev za ko¬
žuhovino dobivajo je silno draga, ker se donaša iz
tolike daljave. Prav v serce me boli, ko vidim nji¬
hove otroke gole okoli tekati, ktere bi radi oblačili,
ko bi le mogli.

O, kako bi to misijonarja in njegovo sveto vero
divjakom priporočevalo, ko bi mogel te revne stvari
za silo oblačiti. O, kako rad bi storil to, ako bi
le premogel! Ob Veliki vodi in v Krivem drevesu
mi je bilo to mogoče, ker sem imel dosti podpore;
zdaj pa nimam nič.

Devetdeset milj od tukaj je neka vas, Fondi-
lak  (Fond du Lac) po imenu, kjer je mnogo Indija-
nov, kteri želč sprejeti kerščansko katoliško vero.
Neki pobožen kožuhar jim je pripovedoval od vere
in od duhovnov, in kaj radi bi tudi v svojem kraji
duhovna videli.

Berž ko tukaj najbolj silna misijonska opravila
doveršim, bodem se, če Bog da, tj e podal in kaka dva
tedna pri ondotnih dobrih Indijanih ostal, da jih v
veri podučim in po sv. kerstu sprejmem v čedo zve¬
stih Kristusovih ovčic. Slišim, da je okoli Fondilaka
še veliko druzih Indijanov, kteri večkrat pravijo, da
bi radi kerščansko vero sprejeli, ko bi stanoval v
Fondildku duhoven, kteri bi hotel njih in njihove otroke
v sv. veri podučevati.

Zraven tega je pa še v notranjih krajih proti se-
vero-zahodnji strani veliko jezer, ob kterih prebiva
mnogo mnogo Indijanov, ki še vsi tavajo po poti
večnega pogubljenja. Ali ni pač silno žalostno videti,
da se toliko duš vedno gubi, zlasti zat6, ker duhov¬
nov manjka! O, da bi vendar nekoliko avstrijanskih
duhovnov semkaj prišlo, jaz bi jih gotovo na dobra
mesta spravil.

Prosimo Gospoda žetve, da pošlje delavcev v
svojo žetev. “

Z Barag  o vim  prihodom kGornj emu jezeru
je za divjake tistih krajev napočila tista zora milejše

7 *

100

in srečnejše dobe, po kteri so dovolj dolgo že zdi¬
hovali. Padalo je seme besede Božje na zemljo tem
bolj rodovitno in pripravno, ker je okoli Gornjega

i ‘ezera Baragu pot pripravljal eden izmed tistih kožu-
larjev, kteri so njegovo misijonsko delovanje pri
Veliki vodi tako močno ovirali. Ni se tedaj čuditi,
da je bila žetev že koj od začetka tako obilna, da
je Baraga že v petem mescu njegovega delovanja na
Gornjem jezeru razveseljevala množica, ki je štela
184 divjakov, ktere je on kerstil in čedi Kristusovi
pridružil.

Natanko popisuje Baraga sam to svoje začetno
blagonosno delovanje pri divjakih pri Gornjem jezeru,
zraven pa tudi šege in navade teh divjakov v spo¬
ročilu iz staje Lapoen, ali sv. Jožefa pri Gornjem je¬
zeru 28. septembra in 28. decembra 1835.1. tako-le:

„Odkar sem zadnjikrat (9. avgusta) pisal, kerstil
sem jih zopet veliko, veči del odraščenih Indijanov,
otroke sem koj pervo nedeljo po svojem prihodu ker¬
stil. Da je kerščevanje bolj slovesno, kerščeval sem
le ob nedeljah. Vsako nedeljo je bila precej obilna
množica Indijanov pri sv. kerstu, tak6, da v samem
mescu avgustu jih je bilo 86 kerščenih. Pa niemenj
srečen je bil v tej zadevi tudi mesec september. Ta
mesec je bilo 62 Indijanov, otrok in odraščenih, po
svetem kerstu sprejetih v naročje svete matere
cerkve. —

V tem mescu mi je bilo tudi vendar enkrat mo¬
goče, spolniti željo Indijanom v Fondilaku,  kteri
močno hrepenijo videti duhovna v svojem kraji, od¬
kar jim je, kakor sem zadnjič sporočil, neki pobo¬
žen kožuhar (redka prikazen med temi brezbožniki)
od kerščansko katoliške vere in od duhovnov pripo¬
vedoval. Berž, ko sem to zvedel, lotila se me je želja,
tje iti; pa ves mesec avgust sem imel toliko opraviti
s podučevanjem tistih, ki so se za sv. kerst priprav¬
ljali, da nisem mogel nikamor.

Koj, ko sem prišel v ta srečni kraj, me je silno
veselje obhajalo, ker sem vse tiste, ki so želeli misi¬
jonarja, v najlepšem redu zbrane našel v prostorni

101

hiši pridnega kožuharja. Ko v hišo stopim , poklek¬
nili so vsi in mašnikovega blagoslova prosili, ki sem
jim ga tudi z ginjenim sercem podelil. Presereno
sem hvalil Boga za veliko milost, ki jo je tem ubo¬
gim ajdom skazal. Zahvaljeval sem se pa tudi do¬
bremu možu, ki je s svojim podučevanjem p er vi
pripravljal pot k spreobernjenju teh divjakov. Ta mož,
ki se kaj hvale vredno loči od navadnih kožuharjev,
je Francoz  iz Kanade, Peter Kote  po imenu.
Kupčuje na menjo že čez 30 let z Indij ani tega kraj a,
in govori popolnoma dobro njihov jezik. Preteklo
leto je po milostljivi naredbi previdnosti Božje v roke
dobil otawske molitvine bukve, ki sem jih leta 1832
V Detroatu dal natisniti. Na to začne Indijane vabiti
v svojo hišo in jim je prepeval razne pesmi iz teh
bukev po primernih francoskih napevih. Indijanom
je bilo to tako všeč, da so vsak večer prihajali v
njegovo hišo in so ondi večkrat do polnoči, v časih
tudi do zore ostali pri gorečem možu ter so ž njim
prepevali. Ko je njih veliko gorečnost videl, ni mu
bilo že dovolj, jim le duhovne pesme prepevati, am¬
pak učil jih je tudi kerščanskega nauka iz ravno teh
bukev, ter jim je molil tudi jutranjo in večerno moli¬
tev, ktere so se kmalo iz glave naučili.

Ko sem tje prišel, našel sem mnogo njih za vero
močno vnetih in za sv. kerst prav dobro pripravljenih.
Veliko jih je pa tudi terdovratnih, ki od vere nič
slišati nočejo. Pa upam, da se bo nekaj tudi teh s
časoma spreobernilo. Nikjer se vsi na enkrat ne spre-
obernejo, kakor se tudi sploh nikjer vsi ne spreober-
nejo. Saj vidimo, da cel6 takrat, ko je Jezus Kri¬
stus  sam na zemlji misijonaril, se niso vsi spreober-
nili. V Fondilaku  je bilo šestega septembra 21,
devetega pa 30 Indijanov kerščenih, 16 takih pa, ki
so za sveti kerst že dovolj podučeni, ni bilo takrat
doma, ko sem tam bival, ker niso gotovo vedeli, kedaj
pridem. Pa prišli bodo prej ko ne semkaj v La-
počn,  da tukaj sv. kerst sprejmo.

Bog bodi tisočkrat zahvaljen! Že 148 ajdov je
v času tega novega misijona v naročje sv. cerkve
sprejetih. Bog daj, da bi Ysi, ali saj veči del teh

102

novospreobernjenih v nebesa prišli! Kolika tolažba bi
bila to za me sodnji dan!“

„Od 28. septembra do danes, — piše Baraga 28.
decembra 1835. 1. — je 33 Indijanov, več del odra-
ščenih, zakrament sv. kersta prejelo in med temi naj-
starša oseba v tem kraji in berž ko ne ob celem
Gornjem jezeru. Ta oseba je nek okoli 100 let
stara Indijanka. Sama sicer (kakor Indijani sploh)
ne v6 povedati, koliko je stara, ve pa pripovedati od
prigodkov, ki jih je doživela, po kterih nek star
Kanadec, ki že čez 53 let na tem otoku živi, in je
od tistih prigodkov govoriti slišal, sodi, da mora ona
že 100 let stara biti. Ta dobra starka je bila neiz¬
merno vesela, ko je sv. kerst prejela. Je prav do¬
brotna stvar in živi v svoji nedolžnosti, kakor majhen
otrok. Smem upati, da bo v svoji kerstni nedolžnosti
umerla. Trije njenih pravnukov so bili ž njo vred
kerščeni, eden njih najmlajši vnukov, ki je 40 let
star, je bil na božični dan kerščen. Taki kersti člo¬
veka ginejo in razveselijo.

Veseli tudi misijonarja, ko cele družine ob enem
kersti. Pri takih kerstih pridejo v spomin pervi
kerščanski časi, v kterih so aposteljni po spričevanji
apost. djanj (16, 33.) cele družine ob enem kerstili.
Ko oče na desni, mati pa s svojim dojenčkom v na¬
ročji na levi strani stoji, okoli nju pa še čvetero ali
petero otrok, in vsi skupaj milost sv. kersta dosežejo
— o gotovo je to prijetno in truda vredno! Božični
dan sem več družin kerstil.

Veliko truda me je stalo, pripravljati za sv. kerst
te, ki sem jih božični dan kerstil, ker so v gozdu
prezimovali, kake 3 milje daleč od mojega stanovanja.
Da bi jih bolje za sv. kerst pripravil, sem en mesec
vsak dan k njim hodil; ko sem dal znamenje z zvonč¬
kom, prišli so vsi v prostorno kočo k nauku. Razun
silnega mraza, kakoršnega smo ta mesec imeli, je
bila najhujša težava ta, da sem jih moral po noči
podučevati; videl sem namreč, da jih po dnevu ni
domd, ker so za živež svoj ali ribe lovili ali pa
zanjke nastavljali, da bi vsakoršne majhne živali vjeli.
Navadno je nauk dolgo terpel, in tako sem vselej

— 103

pozno domu prišel. Pa storil sem to vse z veseljem
in trud mi je bil obilno plačan, ker božični dansem
kerstil 22 ajdov, med kterimi sta bila samo dva majhna
otroka, vsi drugi so sami znali odgovarjati na vpra¬
šanja pri delitvi sv. kersta. Bilo jih je 25 za sveti
kerst na ta dan odmenjenih, pa trije bodo še le novega
leta dan kerščeni. Imam tedaj že 184 kerstov zapi¬
sanih v kerstnih bukvah tega novega, pred 5 mesci
vstanovljenega misijona.

Bodi Bogu tisočera hvala za tako dober začetek
tega misijona, kakoršnega se nikdar nisem nadjal.
Če se za naprej tudi noben Indijan več ne spreo-
berne, smel bi že zadovoljen biti, da sem semkaj pri¬
šel, ko bi le mogel tem že spreobernjenim in v veri
dobro podučenim k večnemu zveličanju pripomoči.
Pa ni podoba, da se število spreobernjenih ne bo
množilo, marveč upam, da mi bo dobri Pastir obojno
podelil, namreč milost, število spreobernjenih obil¬
nejše pomnožiti, in milost novospreobernj ene vedno po
potih zveličanja voditi k nebesam. Zanimiva in srečna
okoliščina pri ustanovitvi tega misijona pa je ta, da
v teh 5 mescih je samo ena oseba v tem misijonu
umerla, in je zdaj gotovo neizmerno srečna pri Bogu
v nebesih, ker ta merlič je dveletni otrok, ki sem ga
2. avgusta kerstil, in je 27. avgusta umeri. Ob Ve¬
liki vodi pa, kjer je bil moj misijon manjši, sem imel
vsak mesec enega ali dva merliča.

Kar pa jezik tukajšnjih Indijanov zadeva, moram
opomniti, da se njihov jezik le malo od jezika Otav-
cev loči. Od začetka sem mislil, da je veči razloček
med njima, ker tukajšnji Indijani drugače zavijajo in
to me je motilo.

Razumejo me ti Indij ani prav dobro, in ker-
ščanski nauk iz ust duhovna kaj radi poslušajo. Cel6
otroci so željni poslušati kerščanski nauk in iz glave
se ga učiti, in ni jih treba k temu še le priganjati.
Ce me nič ne zaderžuje, razlagam vsako jutro v svoji
hiši nekoliko kerščanskega nauka, in večkrat vidim
otroke okoli moje hiše, ki čakajo, dokler z zvončkom
znamenja ne dam; na to znamenje pa pritečejo, kakor
piščeta, kedar jih koklja kliče.

104

Zastran šeg in navad se tukajšnji Indijani od
Otavcev v tem ločijo, da tukajšnji so veliko bolj si¬
rovi in neolikani, in da svoje malikovavske šege bolj
pogostoma opravljajo, kakor Otavski Indijani. Oprav¬
ljajo te šege zmirom po noči, razun plesov pri daro¬
vanji, ki jih po dnevu obhajajo. Po teh šegah nam¬
reč se v kaki koči okoli ognja vsedajo, in zdaj eden
za drugim kako trapasto darilno pesem poje tako na
glas, kolikor le more, in pri tem tako močno na bo¬
ben nabija, da se vsaj dve milj daleč sliši. Po petji
žlobodrajo nekaj s prav zopernim glasom tako hitro,
da ne ene besedice razumeti ne morem. S tem precej
časa po noči potratijo, in sicer tri noči zaporedoma,
čez dan potem pa se snidejo pri svojem darovanji.
V ta namen postavijo posebno lopo iz vej, ktera
ima 40 do 50 čevljev dolgosti in okoli 12 čevljev
širokosti. V tej lopi poskakujejo cel dan pri silnem
vpitji, kakor da bi bili ob pamet prišli, in ker ni¬
majo v navadi nobenega muzikalnega orodja, zato
bijejo na vso moč na svoj boben.

Spreobernjeni Indijani se zdaj sami sebi čudijo,
kako da so mogli biti tako nespametni, da so se s
takimi neumnostmi pečali^.

Posebno zanimiv je zimski čas, ki ga je Baraga
pervikrat pri Gornjem jezeru preživel, zavoljo njegove
mnogoverstne pismenske delavnosti, ktere se je bil
poprijel ne samo v prid svojih spreobernjencev, am¬
pak tudi v prid svojih slovenskih rojakov. Da bi se
bilo bolj vkoreninilo in obilnejši sad donašalo seme,
ktero je s pomočjo Božje milosti tako lepo poganjalo
povsod, kjerkoli ga je zasejal, spisal je po zimi
1835—36 molitvine, pesemske in podučljive bukve,
zraven pa tudi posebne bukve „Življenje G. Je¬
zusa Kristusa^  v narečji Indijanov ob Gornjem
jezeru, ki so se O čip v e imenovali, in kterih narečje
se je precej zel6 zlagalo z narečjem Otawco-lndijanov.
Svojim rojakom v prid pa je ravno ta zimski čas, ki
je terpel do mesca junija, izdelal dosti znano in mnogo
cenjeno knjigo: „Premišlj evanj e štirih posled-
nih reči“  ter se je ob enem lotil popisovanja zgo¬
dovine, šeg in navad severno-amerikan-

105

s ki h Indijanov, ktero popisovanje v nemškem je¬
ziku v Ljubljani tiskano je tudi v slovenski jezik pre¬
stavljeno na svitlo prišlo.

Ko je napočil spomladanski čas, nastopila je tudi
za Baraga toliko zaželena doba pravega misijon¬
skega delovanja in popotovanja.

Gnalo ga je najpred obiskovat svoje drage otroke
v Fondilak (Fond du Lac), k kterim se je podal 26.
maja in je ostal pri njih 14 dni. Koliko dušnega
veselja je vžival pri teh svojih ljubih spreobernjen-
cih, pripoveduje sam v pismu od 17. junija, ko piše:
„Našel sem pri ondotnih Indijaoih vse v najboljšem
redu. Čuditi se je, kako je mogoče, da se ti ubogi
Indijani tako zvesto in vneto deržč sv. vere, ko ni¬
majo nobenega misijonarja pri sebi.

Upam pa, da ga bodo še to poletje dobili, ker
za Fondil&k je odmenjen preč. gosp. Franc Pirec,
kteri bi bil že preteklo jesen rad semkaj prišel, pa
ni mogel nobene priložnosti dobiti, toraj je še v Kri¬
vem drevesu prezimil. Dobri Indijani, ki so že zvedeli,
da pride, ga prav željno pričakujejo; ni dvomiti,
da bo veliko dobrega med njimi storil.

Kakor sem že zadnjo jesen pisal, je za Indijane
v Fondilaku posebna sreča, da imajo v svojivasipo-
božnega kožuharja iz Kanade, Petra Kote-a, kteri
jim prav velikokrat kerščanski nauk razlaga, jih vsako
nedeljo v svojo hišo sklicuje, jim pobožne pesmi v
indijanskem jeziku prepeva in jih indijanskih molitev
uči. Ko sem bil to spomlad v Fondilak prišel, našel
sem zopet 14 Indijanov v kerščanski veri podučenih,
ktere sem ta čas, ko sem pri njih bival, še bolj pod¬
učil , potem pa po sv. kerstu v občestvo sv. cerkve
Kristusove sprejel. Med njimi je bil tudi neki vikši
glavar s svojo družino. Tisti dan pred mojim od¬
hodom pride vikši glavar z več možmi k meni,
ter me prosi, da jih ne zapustim, ampak naj
vedno pri njih ostanem in misijon pri sv. Jožefu
(v Lapoentu) drugemu misijonarju prepustim. Odgo¬
voril sem jim, da bi me pač veselilo, pri njih živeti,
pa da ne smem zapustiti spreobernjencev pri sv. Jo-

106

žefu, ter po svoje ravnati in v kaki drugi misijon iti,
ker sem večkrat že tem obljubil, ž njimi živeti in
umreti, ako bo le Božja volja. Ob enem sem jim pa
tudi obljubil, da si bom na vso moč prizadeval, da
dobijo misijonarja, kteri bo pri njih stanoval. In to
upanje, da bodo v svojem kraji stalnega misijonarja
imeli, jih je prav močno razveselilo.

Pokazali so mi mesto, kjer želijo misijonarsko
cerkev in šolo imeti. Sklenil sem misijon v Fondi-
laku priporočiti priprošnji in varstvu sv. Petra. Upam
da se bo tam še veliko ajdov k kerščanski veri spre-
obernilo, kedar bode kak misijonar pri njih stanoval.
Spreobernjeni Indijani in tudi kožuharji v tem kraji
sploh terdijo, da bi se v kratkem obilno število ajdov
spreobernilo, ako bi se ondi mogel misijon za vselej
vstanoviti.

Preteklo zimo se je tudi tukaj pri sv. Jožefu en
vikši glavar k kerščanski veri spreobernil. To spre-
obernjenje bo za sv. vero gotovo dobre nasledke imelo,
ker ta glavar je močno vnet in obnašanje njegovo
je vsem v lep zgled zraven pa ima tudi veliko ve¬
ljavo pri Indijauih tega kraja. — Odkar sem zadnji¬
krat pisal, je zopet 28 Indijanov v mojem misijonu
sv. kerst prejelo. Vseh spreobernjencev v tem misi¬
jonu je tedaj od mesca avgusta 1835.1. do zdaj 213“.

11. Baragovo potovanje v Evropo v
misijonskih zadevali.

Obilnejši ko je bil sad, ki ga je v tako kratkem
času že obrodilo Baragovo misijonsko delovanje v kra¬
jih ob Gornjem jezeru, bolj živo je čutil potrebo
zdatne pomoči, da bi se ta lepi sad ne le samo ohra¬
niti, ampak tudi pomnožiti mogel. Pa kako doseči
to pomoč, kako zadostiti tako živi potrebi, potrebi
namreč narediti jim hišo Božjo, brez ktere mora če
dalje bolj hirati in nazadnje ugasniti kerščansko živ¬
ljenje?

107

Pri tej skerbi, ki je Baraga noč in dan nadlego¬
vala, začne se mu vsilovati misel, kteri se je na
zadnje tudi moral vdati, ko je spoznal, da je ni druge
poti nobene tako pripravne, po kteri bi se dalo v
okom priti tolikanj živim potrebam njegove mlado-
kerščanske čede, kakor da se poda sam v Evropo in
vnema z živo besedo kerščanska serca k milodarni
ljubezni do ubogih svojih spreobernjencev v Ameriki.

Sklene tedaj, prihodnji jesenski in zimski čas v
rešitev te svoje tehtne naloge oberniti, toraj naznani
ta svoj namen preč. škofu Rese-u v Detroitu, in ko
zve, s kolikim veseljem je škof to njegovo željo po-
terdil, poda se 29. septembra 1836 na pot, od ktere
se mu je pred kedaj toliko manj sanjalo, kolikor bolj
določno je bil dal slovo svoji domovini in Evropi ob
svojem popotvanji v Ameriko in kolikor teže ga je
stalo, zapustiti — če ravno le za nekoliko mescev —
svoje ljube Indijane.

15. oktobra je prišel v Detroa, kjer se je moral
en teden muditi zatč, ker je imel preč. škof Res6
silo veliko opraviti s pismi, ki jih je pri tej priliki
želel poslati z Baragom vred v Pariz, v Lijon, v Rim,
v Neapelj, na Dunaj in v Monakovo.

Od Detrodta se je peljal Baraga v Njujork,
od tod pa po morji v London,  kamor je prišel 1.
decembra, in kmalo potem se je podal v Pariz,
kjer je moral blizo dva mesca ostati zato, ker je po
svetu svojega škofa v tem mestu dal natisniti bukve:
„Življenje Gospoda J ezusa Kristusa"  in mo¬
litvene bukve, ki jih je, kakor nam je že znano, pre¬
tečeno zimo spisal. Gledč na tiskanje teh bukev je
Baragu posebno veselje delalo to, da so se tiskale v
tisti dvorani nekdaj po vsem svetu sloveče S o r b o n e
— v kteri so se pretresovala in končno veljavno re¬
ševala najimenitnejše vprašanja, ki so se v javnih ali
očitnih zadevah cerkvenega in deržavnega življenja
od vseh strani predlagala možem, kterih učenosti in
modrosti se je vse uklanjalo.

Ko so bile ravno kar omenjene bukve natisnjene,
zapusti Baraga Pariz in se nemudoma poda v Rim,

108

da priporoči najvišemu pastirju čede Kristusove sa¬
mega Bebe in vse te, ki jih je Kristusu pridobil, in
da zajema na grobu pervakov aposteljnov novo moč
in krepost za svoje prihodnje misijonsko delovanje.
Ves srečen in poln blago hvaležnih čutil se verne iz
Rima proti D u n a j u, in pride memogrede mesca aprila
1837. 1. na Kranjsko  v silno veselje svoje sorodo-
vine, svojih prijatlev in znancev in sploh vseh, kteri
so se srečne šteli, videti in poslušati moža, kterega
ime se je povsod s toliko ljubeznijo in s tolikim spo¬
štovanjem izrekovalo.

Pa zvest svojemu načelu: da ni gledati na to,
kar lastno čutilo želi in Veleva, kedar gre za teht¬
nejše reči, ostane v svoji dragi domovini le toliko
časa, kolikor je zahteval pravi in poglavitni namen
njegovega popotovanja iz Amerike v Evropo. Ko s
svojo vpričnostjo še bolj vnema serca ljubih rojakov
za tehtno in sveto reč svojega misijona in obilno da- _
rov nabere, da slovo predragi domovini in gre na
Dunaj, in od tod se že 26. ravno tistega mesca
aprila poda na pot nazaj v Ameriko, neizmerno vesel
in hvaležen, da so se v toliko obilni meri spolnile
blage želje, ktere so ga na pot v Evropo gnale.

To svoje hvaležno veselje razodeva v pismu 25.
aprila iz Dunaja,  ko piše:

„Nesem več ko 6000 gold. seboj iz Dunaja, zra¬
ven pa tudi veliko veliko lepih daril za svoj misijon.
Tisočkrat bodi Bog zahvaljen, ki je to moje početje
tako posebno blagoslovil. Razun toliko obilnih daril
mi je pa Gospod tudi naklonil mnogo mnogo sere,

E  osebno pri viših stanovih in cel6 pri naši p o-
ožni cesarski rodovini.  Imel sem srečo, priti
pred cesarja in pred cesarico, pred staro cesarico
Karolino Avgusto  in pred nadvojvode. Tudi
sem včeraj kosil pri res velikem in plemenitem knezu
Metternihu  — kteri je blagovolil danes gospodu
Pilatu pripovedovati, kako zadovoljen je bil z misi¬
jonarjem. Kneginja  pa je obljubila, da bo pri
gospeh nabirala darove za misijonarja. Kako dobri
go pač ti blagi ljudje!

109

Vse to bo kaj zelo pripomoglo, da Leopoldinska
družba se še bolj uterdi in vkorenini v čast Božjo
in v prid bližnjega".

29. aprila pa piše svoji sestri iz Linča:  „Ravno
zvečer, preden sem šel iz Dunaja, poslala mi je ce¬
sarica  prav cesarsko darilo, namreč nekoliko križev
in podob, ki so kaj lepo in umetno z biseri izdelane.
Ranjki cesar Franc  je bil te umetnijske reči iz
Jeruzalema  dobil, in zdaj pridejo v roke misijo¬
narju divjakov. Naj služi vse v Božjo čast! — Za
ta milostiv dar sem se presvetli cesarici s pismom,
ki sem ga francosko pisal, spodobno zahvalil".

12. Baragova vernitev v misijonsko stajo
Šent-Jožef ob Gornjem jezeru.

Blagoslovi novo misijonsko cerkev in pošlje ko ime¬
novan generalvikarij svojega rojaka gospoda Franca
Pirca v Grand Portaž.

Po takem nepričakovano zdatnem vspehu pol¬
letnega popotovanja in koledovanja po Evropi, si pač
lehko mislimo, kako močno je Baraga hrepenel, priti
pred ko mogoče med svoje^predrage Indijane s svo¬
jim rojakom Andrejem Ceširkom,  ki ga je za
misijonsko službo najel, in kterega po tem večkrat
ko vse hvale in ljubezni vrednega služabnika v misel
jemlje. Hitel je tedaj, kolikor se je dalo takrat, ko
še ni parna moč vozov po železnih cestah podila,
čez Nemško in Francosko v Havre de grace; od tod je
24. maja po neizmernem oceanu odjadril proti Nju-
jorku, kamor je prišel 12.julija po petdesetdnev-
nem  popotvanji, po prestalih mnozih težah in ne¬
varnostih, ki jih popisuje v pismu do svoje sestre, iz
Njujorka.

Pa kaj so bile vse te težave in nezložnosti na
morji proti britkostim, ktere so mu po prihodu v
Ameriko dan za dnevom toliko bolj serce grenile,

110

kolikor bolj goreče je bilo njegovo hrepenenje, zopet
videti svoje zapuščene otroke pri Gornjem jezeru.
Mnogo je bilo zavir, ktere so ga na potu od Nju-
jorka do njegovega misijonskega kraja tako šiloma
zaderževale da ni mogel priti konec mesca julija k
svoji ljubljeni čedi, kakor si je želel in gotovo pri¬
čakoval; prišel je še le okoli polovice mesca oktobra
k njej, ktera leto in dan sama sebi prepuščena ni nič
menj po svojem pastirji in očetu hrepenela, kakor on

E  o njej. Nepopisljivo je bilo njegovo veselje ob pri-
odu k spreobernjenim divjakom, zlasti zato, ker
je našel vse popolnoma zveste obljubam, ki so jih pri
sv. kerstu storili, in naukom, ktere jim je posebno
pred odhodom na serce pokladal, in to svoje veselje
razodeva v pismu, ki ga je sestri pisal iz Šent-
Jožefa  pri Gornjem jezeru 10. decembra, kterega
pa tukaj ne moremo razglasiti, kakor tudi ne pisma
28. septembra iz S m a r i j e (Saut de St. Marie), v
kterem popisuje že prej sploh omenjene zavire, ker
nam ni bilo mogoče ju dobiti v roke, kar nam je
prav žal in gotovo tudi našim bralcem.

Zimski čas, ki ga je Baraga po navadi moral
preživeti v svoji misijonski staji, obračal je v to, da
je uterjeval svoje spreobernjence v ljubezni do lepega
kerščanskega življenja in jih podučeval ne samo v
resnicah sv. vere, ampak tudi v druzih občno potreb¬
nih vednostih, posebno pa v branji, da bi jim mdgle
v prid služiti bukve, ki jih je dal natisniti v Parizu.
Zraven tega pa je tudi skerbno pripravljal vse, česar
je bilo treba, da bi se hitreje dodelala cerkev in se
s tem spolnila tista njegova in njegovih Indijanov go¬
reča želja, ktera ga je gnala na pot v Evropo. In ni
je imel res za ta čas lepše naloge in veče skerbi, ka¬
kor je bila ta, da bi se kmalo kmalo zadostilo Ie-tej
živi potrebi njegove mlade, tako prijetno razcveta-
joče se kerščanske čede.

Ostal je tedaj v ta namen ves spomladanski in
letni čas v svoji staji pri S en t-Jožefu,  in po nje¬
govem prizadevanji in oskerbovanji je delo s stavbo
cerkve tako hitro napredovalo, da jo je v neizmerno
svoje in svojih vernih veselje že 1. septembra 1838 1.

111

mogel blagosloviti. To blago slovi j en j e popisuje v
pismu 17. septembra, iz kterega to-le povzamemo:

„Sporočil sem že, da mislim z darili, ki sem jih
od svojih dobrotnikov v Evropi prejel, svojo misi¬
jonsko cerkev večo narediti. To se je tudi že zgodilo;
pa pri vsem tem nam je ta cerkev komaj po letu
dosti prostorna. Izdelava te cerkve, zlasti njena no¬
tranja naprava mi je mnogo, mnogo časa vzela, ker
sem mogel večidel sam zraven biti, da sem delavce
k delu vnemal in jim kazal, kako naj to in uno na¬
redijo. Ker so delavci tukaj tako dragi in je več¬
krat tudi težko jih dobiti, moral sem večkrat tudi
sam pomagati, zlasti delo zastran notranje naprave
sem mogel čisto sam prevzeti. Po mnozem trudu, po
mnozih skerbeh in stroških mi je vendar šlo vse tako
po sreči, da je bila ta misijonska cerkev 1. septembra
popolnoma dodelana v veselje in čudenje vsem mojim
kristijanom. Vsa je iz lesa, vendar pa se znotraj
vidi, kakor da bi bila zidana, ker je ometana in po¬
beljena. Njeno notranjo lepoto povišuje posebno 18
podob z oljnatimi barvami, ktere nam pred oči stavijo
Jezusovo življenje od oznanjenja in rojstva njegovega
do njegove smerti in njegovega poveličanja v nebesih.
Te podobe niso le samo v lepoto cerkvi, ampak slu¬
žijo tudi meni, da življenje našega odrešenika in
skrivnosti naše sv. vere Indijanom lože razlagam.
Velika podoba na oltarji, ki jo je Langus v Lju-
blj  a n i prav izverstno zmalal, stavi pred oči sv. J o-
žefa v delavnici.  Presveta Devica  sedi nanje-
govi strani in šiva, Dete Jezus  pa gleda v svojega
rednika, kako dela.

Ta podoba je za indijansko misijonsko cerkev
prav primerna, ker Indijani so po natori lenobi udani;
misijonarji jih morajo prav velikokrat k delu spod-
badati, in nimamo ga lepšega in veličastnejšega
zgleda delavnosti jim pred oči staviti, kakor je zgled
delavne svete družine.

Pervo nedeljo mesca septembra smo tukaj slovesno
obhajali blagoslovljenje cerkve in zahvalno opravilo
za njeno izdelavo. Pri tej priliki sem Indijanom pri-

112

povedoval, kako je kralj Salomon  tempelj v Jeru¬
zalemu blagoslavljal, zraven tega sem jim pa tudi
razlagal, da so naše cerkve v novi zavezi še veliko
svetejše in večega spoštovanja vredne, kakor nek¬
danji tempelj v Jeruzalemu, i. t. d.

Oznanil sem jim pa tudi, da bomo odšle vsako
leto pervo nedeljo mesca septembra obhajali obletnico
cerkvenega blagoslovljenja ali žegnanja".

Še ni popolnoma minulo veselje, ki ga je bilo
Baragu in verni njegovi občini blagoslovljenje toliko
potrebne cerkve naredilo, že se je jelo novo in še
obilnejše veselje v serca vseh razlivati o prihodu
prečastitega škofa R e s č - a iz Detrodta, ki se ga niso
nadjali, ki je 7. septembra, tedaj šesti dan po cer¬
kvenem blagoslovljenji v Šent-Jožef  prišel delit
zakrament sv. birme spreobernjenim Baragovim div¬
jakom, ter jim je tudi hotel pokazati svoje serčno
veselje nad lepim razcvetom kerščanskega duha in
življenja med njimi. „Kaj močno se je vse sploh
veselilo", piše Baraga  o tej priliki, „ko smo nena¬
doma dobili med-se svojega prečastitega višega pa¬
stirja.

Vsi kristijani v tem kraji, bodi-si spreobernjenci,
bodi-si Kanadci so prihiteli, dobit škofov blagoslov.
Malokdo izmed teh kristijanov je kdaj kakega škofa
videl. Večkrat sem že svojim spreobernjencem zakra¬
ment sv. birme razlagal in jih vselej opomnil, da
sme le škof ta zakrament deliti. Velikokrat sem jim
pravil, da bodo tudi oni ta sveti zakrament prejeli,
kedar naš škof k nam pride. Neizrečeno jih je ve¬
selilo, da jim je ta prilika tako nenadoma že to  po¬
letje došla. 9. septembra so imeli škof veliko sveto
mašo z navadno slovesnostjo in so pridigovali Ka-
nadcem v francoskem jeziku. Po maši so Indijanom
pridigovali; govorili so francosko , jaz pa sem njih
govor prestavljal v indijanski jezik. Potem so delili
zakrament sv. birme 112 osebam. Ravno to nedeljo
so proti večeru odrinili zopet s tisto ladijo, v kteri
so se bili semkaj pripeljali. Radi bi bili druge ladij e
čakali, pa zavoljo tega bi se bili morali še saj 14 dni
tukaj muditi, kar jim pa ni bilo mogoče, ker so
morali še druge misijonske staje obiskati. Ko bi jim

113

bilo mogoče se dalj časa tukaj ostati, bilo bi jih
več ko 200 birmanih. Pa v tem kratkem času, ko
so škof tukaj bili, niso mogli k spovedi priti vsi, ki
so želeli, ker sem samo jaz spovedoval.... Prečastiti
gospod škof so za dobro spoznali, mene pri tej pri¬
liki za svojega vi k arija ali namestnika v
deželi Viskonsin  poterditi in mi dati nalogo, da
naj, kolikor mi je mogoče, misijone v tej deželi po¬
spešujem, in če je mogoče, tudi nove misijone usta¬
navljam. “

Ta čas, ko je imel Baraga z dodelovanjem svoje
cerkve veliko opraviti, in ko sam ni utegnil odtergati
se od svoje misijonske staje, poslal je vrednega svo¬
jega rojaka in sodelavca na misijonskem polji, častit¬
ljivega gosp. Franca Pirca  k divjakom na tisti
kraj Gornjega jezera, ki se imenuje Grand-Por-
tage.  Slišal je namreč Baraga  v Smariji (Saut de
Ste. Marie), kjer se je na poti iz Njujorka v
Sent-Jožef moral nekoliko dni muditi, kako močno
hrepenč divjaki tega ravno kar omenjenega kraja
Grand-Portage po služabniku velikega Duha. Da bi
se tej hrepeneči želji berž ko mogoče vstreglo, po-
služi se pooblastenja, ktero mu je njegov škof za ves
okraj na severno-zahodnji strani Gornjega jezera,
Viskonsin  po imenu, izročil, ter odloči v ta na¬
men svojega predrazega prijatla gosp. Pirca, kterega
je enako goreča ljubezen do ubogih divjakov navda¬
jala, in kteri je ravno v Smariji (Saut de Ste. Marie)
oskerboval obilno množico spreobernjenih, ki jih je
sam Kristusu pridobil, in k lepo vredenemu kerščan-
sko-družinskemu življenju pripravil. Kako se je to
zgodilo, da so divjaki okoli Grand-Portage tako
močno jeli hrepeneti po katoliškem misijonarji, raz¬
laga gosp. Pirec v pervem svojem sporočilu iz G r a n d -
Portage,  ktero ni le samo prav mikavno, ampak
tudi podučljivo, zlasti ko nam prav živo pred oči
postavlja, kako lepo se vjemate na eni strani milost
Božja na drugi strani pa prosta volja človeška po
načelu, ki ga je tako izverstno in določno izrekel
sv. Avguštin  z besedami: Kteri te j e vstvaril
brez tebe, ne bo te zveličal brez tebe“.  —
Ne moremo si po vsem tem kaj, da ne bi razglasili
Friderik Baraga. 8

114

tega zanimivega sporočila našega častitega rojaka
gospoda Pirca, ki 1. oktobra 1838 1. piše:

. . . „GrrandPortaž ježe  od prav starih časov
najimenitnejša vas ob Gornjem jezeru.  Nekdaj
je tukaj vedno prebivalo več tisuč divjih ajdov, ker
je imela tukaj angležka kupčijska družba svoje osta-
jališče, in je s severnimi divjaki na menjo kupčevala.
Ko je pa bila ta kupčijska družba pred 35 leti od
tukaj pregnana, zato so se tudi Indijani razkropili. Pred
dvema letoma se je neki kupčijski opravnik Ko tč
po imenu, in katoliški Kanadec, na novo tukaj naselil,
in divjaki so jeli zopet tukaj se zbirati. Pobožna
gospa tega opravnika je divjakom od Boga in svete
vere s takim vspehom pripovedovala, da se jim je
obudila želja, slišati duhovna in sv. vero sprejeti. To
željo po sveti veri je pa še posebno povikšal neki
primerljej, ki ga je poslala Božja previdnost, preden
sem jaz tje prišel. Zbolel je namreč neki mlad
ajd,  in je iskal po navadi pomoči pri malikih. Da,
po vražni šegi obesiti na stene svoje sobe mnogo
smešnih reči, na priliko: kačjo kožo, medvedovo
glavo, lesičji rep, bobrov gobec, jastrebove kremplje,
ribje kosti, želvine čepinje, sovske kljune i. t. d. En
malikovavec bije na malikovavski boben nad njegovo
glavo, in mermra zaklinjajoče besede nad bolnikom,
ki v smertnih težavah k hudemu duhu (Matchima-
nito)  zdihuje; „0 nikar me več ne muči, ampak
pusti me še živeti." K tej komediji pride njegova
sestra, kije  vkerščanski veri že nekoliko podučena.
Solze preliva o tej nespametnosti, ter reče bratu:
„Ljubi brat! ti si na smert bolan, in staviš svoje
zaupanje na te prazne reči, ktere ti nikakor poma¬
gati ne morejo; stavi marveč svoje zaupanje na
Boga našega stvarnika, ki ti je življenje dal, in kteri
edini tudi zdravje zopet dati zamore." Bolnik si te
besede k sercu vzame, in kmalo ukaže svoji ženi
vse te vražne reči v vrečo spraviti in zunaj pred
vrati sežgati. Po tem se po pameti k Bogu oberne,
ter ga zdravja prosi s terdnim sklepom, kristijan po¬
stati, ako mu Bog še zdravje podeli.

Koj mu je bilo bolje, in ozdravi popolnoma s
pomočjo Božjo. Nad tem čudno naglim ozdravljenjem

115

bolnikovem so se divjaki kaj zelo zavzeli, in navdal
jih je ta primerljej s silnim spoštovanjem do Boga
in do svete vere.

Ko se 23. junija po ladiji pripeljem v Grand
Portaž, so me vsi ajdje na bregu željno pričakovali,
in Indijan, ki sem ga ravnokar omenjal, stopi glo¬
boko v vodo, da bi mi pervi roko podal; bil je tudi
pervi kerščen, in je zdaj najbolj vnet kristijan in
pervi pevec v cerkvi. Ubogi divjaki so me s serčnim
veseljem sprejeli in me peljali v majhno iz cedrovine
narejeno hišo z okni iz sernovine, ki so jo mene pri-
čakovaje sami za-me izdelali. S pervim svojim go¬
vorom sem si serca vseh pridobil razun enega
starega  morivca ne, ki je svoje starše, svojo ženo
in svojega otroka umoril. Večkrat sem ga nagovarjal,
naj se spreoberne, pa vselej mi je odgovoril: „Jaz

nisem za vero in za-me ni milosti Božje; veri bi bilo
v sramoto, ko bi vi mene imeli v svoji sveti kerščanski
družbi; toraj hočem ajd ostati, in osoda drugih ajdov
naj bo tudi moj delež.

Ta in mnogi drugi enaki primerljeji pri spreobra-
čevanji ajdov, po kterih se, kakor nekdaj na
Kalvariji,  neskončno usmiljenje Božje združeno
skazuje z modro Njegovo pravičnostjo, uče mene in
moje duhovne brate, da mi — slabo orodje v roči
Božji — le tedaj kaj premoremo, ako milost usmilje¬
nega Boga serca gine in nam pot pripravi k našemu
delu“.

V pismu, ki ga je gospod Pirec  popotovaje
v Grand Portaž 21. julija, tedaj dva mesca pred iz
Lapočnta  pisal, je ta vredni aposteljski star¬
ček  podobo našega Baraga z nekoliko versticami tako
milo in izverstno narisal, da ne moremo opustiti, da
ne bi pri tej priliki te podobe častivcem ranjcega
škofa Baraga  pred oči postavili. „Ta pobožni
misijonar, piše gospod Pirec, se je moral od začetka
z mnogimi težavami in s silnim pomanjkanjem boriti
ali vojskovati; pa pri svoji neutrudljivo pridni delav¬
nosti v tem pustem Gospodovem vinogradu, in pri
svoji hvalevredni apostoljski gorečnosti je v kratkem
divjake zbral v obilno kerščansko občino, ktera se po
novih spreobernjenih dan na dan množi. S pomočjo

8 *

116

darov, ki jih je iz Evrope seboj prinesel, je v veliko
svoje veselje ravno kar izdelal lepo novo cerkev in
pristojno hišo za svoje stanovanje. Podučuje divjake
vsaki dan v cerkvi inv njihovih staniščih, ob nedeljah
pa pridiguje petkrat v treh ali v četverih jezikih. Vsi
ga tukaj neizrečeno radi imajo, in kakor oče med
svojimi ljubljenimi otroci živi ves zadovoljen pri
srečni čedi zvestih svojih ovac, in lepi, obilni sad
njegovega truda napolnuje njegovo serce z najslaj¬
šim veseljem. Neka posebna sreča in vidni obilni
blagoslov Božji je z njim pri spreobračevanji ajdov.
Stotero in stotero najhujših divjakov v Krivem dre¬
vesu je on spreobernil v tako izverstne kristijane, da
bi se smeli postaviti v zgled pobožnosti vsemu ker-
ščanskemu svetu. Ob Veliki vodi je v kratkem času
zaslepljene malikovavce v prijetni kerščanski misijon
združil; in tukaj v Lapoentu človeka v serce gine,
ko sliši spreobernjene verne s svojim duhovnom vred
prepevati slavo Božjo v prav lepo ozaljšani cerkvi,
in ko jih vidi pobožno uklanjati se stvarniku vsega
sveta. Njegovih lastnih čednosti in ostrosti njegovega
življenja ne smem na zvon obešati, da ne žalim nje¬
gove ponižnosti. Samo to želim, da ga Gospod Indi-
janom v prid, in vsem misijonarjem v lep zgled še
dolgo ohrani in vse njegovo početje blagoslavlja.”

13. Petletna doba Baragu nevšecnega počitka
in omejene njegove delavnosti v Šent-Jožefu.

Za Baraga pa je po njegovi vernitvi v Sent-Jožef
in po dodelani in blagoslovljeni cerkvi nastopila doba
mirnega, duhovno pastirskega življenja. Več ko štiri
leta je namreč preteklo, da ni imel nobene prilike
podati se čez meje svojega dosedanjega misijonskega
okraja in nasititi hrepenenje svojega za blagor ubogih
divjaških Indijanov vedno vnetega serca. Kolikor
bolj živo se je zavedal svojega srečnega poklica,
oznanovati resnice večnega življenja malikovavskim
divjakom , otevati jih iz sužnosti greha in smer ti in
spravljati jih v hlev Božjega Pastirja; kolikor bolj
hvaležno je svoje veselje v tej sreči pri vsaki pri¬
ložnosti povdarjat, in ga v vsem svojem dosedanjem

117

misijonskem življenji djansko razodeval: toliko brit-
kejša žalost in 'otožnost bi se ga bila mogla lotiti,
ko mu leto za letom nikakor ni bilo mogoče, napre¬
dovati na polji apostoljskega misijona, ki ga je do-
sehmal s tolikim vspehom obdeloval. Pa ravno med
temi sitnimi in neugodnimi zadevami nam Baraga
vnovič pred oči stopa ko mož pravega, resničnega,
zatajevanja, ko mož,  kteri berzdaje svojo lastno
voljo in lastna svoja nagnenja ni nikoli iskal svo¬
jega, ampak vedno le to, kar je Božje. Zat6 ga
pa tudi ni kaj motila tista posebna skerb, ktera se
mu je v tej dobi nevšečnega počitka tako lehko vsi-
lovala gledč na mile svoje prijatle, znance in dobrot¬
nike sploh, kteri — nekoliko razvajeni — so kaj
težko pogrešali mikavnih sporočil, s kterimi jih je
Baraga v poprejšnjih sedmerih misijonskih letih tako
pogostoma razveseljeval.

v  „Pa ne morem si pomagati", piše on o tej zadevi
iz Šent-Jožefa 25. januarja 1839. L, „lagdti nočem,
ker lagati je greh, (tudi tako imenovane pobožne laži,
ali laži v kak dober, pobožen namen so pregrešne),
ako pa čem pisati golo resnico, ni nič posebno mi¬
kavnega in znamenitnega, kar bi vredno bilo, da bi
se omenjalo. Ko so se spreobernili že vsi odraščeni
Indijani, kteri so slišali in sprejeli klic milosti Božje,
pride semkaj le malo kdo,  zlasti po zimi, iz tega
namena, da bi se dal podučevati in kerstiti. Kar pa
zadeva zanikarne terdovratneže, ki se do tega tre¬
nutka zoperstavljajo vabijočemu glasu milosti Božje,
kaže vse na to, da bodo le-ti zanikarneži ostali do
konca terdovratni.

Kolikor bolj živo jih nagovarjaš, naj se tudi oni
spreobernejo k kerščanski veri, toliko bolj se med
seboj vnemajo za obhajanje svojih malikovavskih
šeg; pri vsem tem jih je pa vendar vselej nekoliko,
ki se — četudi po dolgem upiranji — vendar le po¬
slednjič glasu vabijoče milosti Božje, udajo in spre¬
obernejo.

Tukajšnji spreobernjeni Indijani sploh pravijo, da
niso ajdje nikdar svojih sovražnih šeg tako skerbno
in marljivo opravljali, kakor zdaj, odkar se kerščanska
vera v tem kraji oznanuje. Tukaj se v malem po-

118

navija to, kar se je nekdaj sploh godilo, ko so Kri¬
stusovi aposteljni inpervi oznanovavci kerščanske vere,
le-ti pervi misijonarji,  luč svete vere med ajde
nosili. Koliko nasprotovanja, koliko terdovratnosti in
upornosti so pač nahajali ravno pri tistih, ktere osre¬
čiti je bila njihova edina skerb in želja! Tukaj se
stari ajdje za svoje vražne šege in malikovanje s tako
gorečnostjo poganjajo, kakor so se nekdaj, ko se je
jela kerščanska vera med njimi razširjati, za-nje po¬
ganjali, ter so slehernega, ki ni hotel hoditi k njiho¬
vim daritvam, silili, njihovim malikom darovati, in če
se nikakor ni hotel udati, so ga po nedopoved¬
ljivem terpinčenji nazadnje umorili. Tako se je go¬
dilo, dokler se ni vsegamogočni Bog sam naravnost
za sveto vero potegnil in jej pridobil predstva v več
krajih kerščanskega sveta.

Verh tega imamo pa tukaj tudi silno pomanjkanje,
ne ravno zastran denarne podpore, ampak zastran
apostoljskih delavcev, kterih je silo malo med Indi¬
jank Nihče noče delati v tem, se ve da pustem vi¬
nogradu Gospodovem. Misijonarji, ki iz Evrope pri¬
dejo, raji pri Nemcih in drugih olikanih Amerikancih
ostajajo, mora tedaj ta vinograd Gospodov razun ne-
kterih majhnih krajev pust in zanemarjen ostati. Na
silno prostorni zemlji, ki se okoli Gornjega jezera
proti severju, proti zahodu in jugu razprostira, in je
veliko veči kakor avstrijansko cesarstvo, prebiva
obilni rod (Chipvay) Sipvajskih  Indijanov, kterih
jezik mi zdaj gladko teče; in v tej tako obširni de¬
želi sem jaz edini misijonar! V mojem misijonskem
kraji pa je toliko prebivavcev, da ima en sam človek
prav dovolj opraviti, če hoče po svojih slabih močeh
spolnovati misijonske dolžnosti. Ker je temu tako,
lehko si vsaki misli, kako da je z vspehom naše
svete vere v tej zapušeni zemlji".

„Kakor v Avstriji nihče ne tirja od navadnega
duhovnega pastirja na deželi, da bi sleherni tretji ali
četerti mesec pošiljal zanimivo sporočilo zastran svoje
majhne fare: ravno tako malo ne more do zdaj^tudi
od mene nikdo kaj tacega pričakovati. . . . Ce je
tedaj tudi misijonarju treba na vso moč skerbeti, da
v svojem sercu vedno živo ohrani poterpežljivost,

119

udanost in ljubezen do Boga in do bližnjega, ako
hoče v tacih okoliščinah prestati več let ali pa cel6
do konca svojega življenja na tak samotni indijanski
staji: vendar pa se začne potem še le njegovo za-
služenje pred Bogom bolje množiti, ker menj šumi
in ga ne oskrunja ne samoljubje ne svetna hvala.
Zraven pa imam sladko tolaživno zavest, da sem v
tem kraji z Božjo pomočjo in s pomočjo svojih
evropejskih dobrotnikov ustanovil in v red spravil
majhno faro, ktero imam tako, kakor do zdaj,
oskerbovati.

Posebno si bom z Božjo pomočjo prizadeval,
tukajšnjim misijonom v prid spisovati razumljive in
podučljive bukve, s kterimi jim bom, ako Bog da,
tudi po svoji smerti koristil. Odkar sem prav umevne
in' lepo natisnjene bukve, ki sem jih dal v Parizu
natisniti, seboj prinesel, se je pri kerščanskih Indija-
nih sploh vnela prav goreča želja, brati se učiti, kar
me je še bolj poterdilo v mojem sklepu, jih tudi za-
naprej s koristnimi bukvami preskerbovati. Obračam
tedaj po zimi ves svoj prosti čas v spisovanje Indi¬
janskih bukev, ktere bodo obsegale okrajšane zgodbe
sv. pisma stare zaveze in podučljive stavke iz djanja
in iz listov aposteljnov, zraven pa tud misijonarjem
v rabo vse tiste, ki se čez leto ob nedeljah in praz¬
nikih pri sveti maši berejo. Te bukve, ki bodo kacih
12 pol obsegale, sem že spisal; 19. januarja 1839. 1.
sem to delo doveršil, dalo mi bo pa še veliko opra¬
viti, ker moram vse še prav skerbno pregledati, in
kolikor le mogoče, razločno prepisati, sicer bi tiskarju,
ki kar čerke tega spisa ne razume, ne bilo nikakor
mogoče, kaj pametnega natisniti.'*

Pa pri vsi tej omejeni Baragovi delavnosti, ktera
se je več let verstila zgolj okoli njegove misijonske
staje, se je njegova kerščanska občina tako množila
in širila, da komaj blagoslovljena cerkev na zadnje
nikakor ni več zadostovala potrebam njegove verne
množice. Od ene strani namreč je vsako leto prišlo
nekoliko sosednjih divjakov, kteri so se dali kerstiti,
ko so bili primerno podučeni; od druge strani pa so
prihajali in se naselili v Šent-Jožefu  tisti Fran¬
cozi iz Kanade,  ki so živeli v zakonu z divjimi

120

Indijankami, ktere kakor tudi njih otroke je Baraga
podučeval in kerščeval. Treba je bilo tedaj veče in
prostornejše cerkve, in ker je bila poprejšnja le za¬
časno za silo postavljena, sklene Baraga s terdniru
zaupanjem na pomoč Božjo, lotiti se o prihodnji
spomladi 1841. 1. stavbe nove cerkve. O tej zadevi
piše 7. oktobra 1840. 1. tako-le:

. . . ,(Zastran stavljanja nove cerkve sem se s
tukajšnjo kupčijsko družbo že pogodil. Stavila se bo
cerkev iz lesa, znotraj pa bo ometena, kakor je tukaj
sploh v navadi. Vse deske dosedanje cerkve se bodo,
ker so še dobre, za novo porabile; zatorej bo za stavbo
nove cerkve le 1000 tolarjev treba, ko bi sicer v tej
silno drago vi ti deželi gotovo več ko 1400 tolarjev
stroškov prizadela. Imamo tukaj tudi Kanadca, ki
je precej izversten podobar, in ta nam bo po svoji
umetnosti oltar postavil. Da pa tudi ti, ki so neko¬
liko delj od vasi, slišijo vabiti k službi Božji, zato sem
dal iz Njujorka precej velik zvon pripeljati, ki ima
477 liber in je v Njujorku 178 tolarjev veljal. Drugi
dan tega mesca so ga semkaj pripeljali, in Indijani
so stermeli, ko so ga videli in njegovo donenje slišali."

Mesca avgusta 1841.1. pa je bila ta nova cerkev
že dodelana, plačana pa je bila še le v dveh letih,
kar je sicer Baragu prizadjalo mnogo skerbi, ktere
pa njegovega terdnega zaupanja na Božjo previdnost
nikakor niso spodkopavale.

Zraven vsega tega je Baraga ta čas misijonskega
počitka obračal tudi v prid svojim ljubim rojakom.
Spisal je namreč mesca junija 1840. 1. po slovenskih
krajih tolikanj cenjena „Zlata jabelka",  ktere je
z že pred omenjenim spisom, vkterem popisuje zgo¬
dovino , šege in navade severno-amerikanskih Indi-

t 'anov, v septembru poslal v Ljubljano,  kjer so
lile 1844. 1. pri Blazniku  natisnjene. V pismu, ki
ga je pisal ob tej priliki, ko je te omenjene spise
za natis v Ljubljano poslal, razodeva kaj lepo svojo
vročo hvaležnost do Boga, kteri ga je po svoji ne¬
skončni milosti tak6 neizmerno osrečil. „Zakaj ni se
samo milostljivo ozerl na me“, piše Baraga,  „ter
me je sprejel v versto služabnikov svoje cerkve in
oznanovavcev svoje presvete volje, ampak podelil mi

121

je tudi dar zmožnosti, bukve spisovati. Ustmena
beseda namreč se večidel zgubi na bolj zapuščenih
krajih in pri tistih, ki so na duši gluhi; pismena
beseda pa se lože ohrani, ker se bere in prebira na
mnozih krajih, mnogi jo premišljujejo in si jo k sercu
jemljejo, in ko tudi stoletje za stoletjem preteče, ko
je zdavnaj že strohnela roka, ki jo je pisala, najde
pisana beseda vendar-le zmirom pot do kerščanskih
sere, ktere so željne, jo sprejeti.'*

Glede na hišno življenje Baragovo v Sent-Jo¬
žefu  aliv Lapoentu  naj še omenimo: ko je čutil,
da mu bo treba delj časa na tistem kraji ostati, po¬
prijel se je tudi navadnega hišnega gospodarstva, tem
več, ko je imel pri sebi služabnika Andreja, ki
gaje bil iz Kranjskega  seboj pripeljal. Pa po
komaj dveletni skušnji se je do dobrega prepričal,
da mu to gospodarstvo ni donašalo nobenega do¬
bička, ki ga je za svoj misijon pričakoval, temuč
še le mnogo nepotrebnih skerbi, mnogo sitnosti in
nadležnosti mu je prizadevalo. Znebi se tedaj vseh
teh nepotrebnih in nevšečnih skerbi in poverne se k
poprejšnjemu čisto misijonarskemu življenju, v kterem
zopet zadobi pravi zveličevavni mir. „0 kaka sreča
za človeka, piše svoji sestri v tem obziru, kaka
sreča za človeka, ki prost vsega pozemeljskega,
nima nobenih posvetnih skerbi! kako lehko je pač
takemu, z Bogom vedno zedinjenemu ostati! Zatč
sem tudi terdno sklenil, v takem miru preživeti vse
dni svojega življenja na tem kraji, ako je Božja
volja."

14. Ponovljena misijonska Baragova delavnost
v izhodnih krajih Gornjega jezera.

Vstanovi novo — tretjo misijonsko stajo, Lanz (L’Anse)
po imenu, in obišče svoje drage spreobernjence v
Šent-Jožefu.

Pa ni bila Božja volja, da bi Baraga vedno na
tistem kraji tičal in popolnoma odmeri tisti pravi
misijonski delavnosti, ktera nobenih mej ne pozna,
nobenega daljnega počitka ne terpi, ampak apostolj-

122

skega misijonarja toliko bolj žene dalje, kolikor ob¬
širnejše je misijonsko polje, ki ga je treba obdelovati:
Ko je bil tedaj Baraga v petletni  dobi tihega in
mirnega, svojemu nagnjenju in svojim željam tolikanj
nasprotnega življenja že dovelj pokazal tisto popolno
udanost v voljo neskončno modre previdnosti Božje,
udanost, ki se ne da misliti brez doveršenega zataje¬
vanja samega sebe, ponudi se mu nova prilika, po¬
dati se čez meje njegovega misijonskega okraja, nesti
in postaviti znamenje odrešenja v daljnih krajih, ki
jih je še pokrivala gosta megla gerdega malikovanja.
Med divjaki namreč, ki so domovali na izhodnjih
krajih Gornjega  j e z er  a — do 180 amerikanskih
milj ali 60 ur daleč od Sent-Jožefa  — vnelo se je
hrepenenje po spoznanji velikega Duha, ki ga černo-
suknježi oznanujejo, od kterih se je po indijanskem
svetu sploh toliko pripovedovalo. Ko se je glas tega
hrepenenja po vseh krajih Gornjega jezera čedalje
bolj razlegal, se je Baragu  zmirom bolj vsilovala
misel, da ga sam Bog kliče v tisti zapuščeni kraj
indijanskega sveta, ki se Lan z (L ’Anse) imenuje.

Baraga izroči tedaj svojo drago, v veri in v
kerščanskem življenji popolnoma uterjeno čedo do¬
bremu Božjemu Pastirju, in prime zopet za misijonsko
palico in se poda v jeseni 1843.1. na pot proti Lanzu
(L ’Anse). Kraj okoli Lanza je bil kaj pust in divji,
in veliko je bilo pomanjkanje, silne so bile težave
in zopernosti, s kterimi se je Baraga moral boriti v
tem izhodnjem kraji Gornjega jezera; pa goreča nje¬
gova ljubezen do tistega, kteri je iz večne ljubezni
na križu svojo kri prelil za izveličanje neumerljivih
duš , mu ni samo polajševala vseh težav in sladila
vseh zopernosti, ampak napajala ga je tudi s tistim
zveličevavnim veseljem, ktero tako milo in lepo raz¬
odeva v pismu iz Lanza do ranjcega Dunajskega
nadškofa VincencijaEdvardaMildeta,  kteremu
4. oktobra 1844. 1. med drugim piše:

... „Sicer nimam tukaj nobenih prijetnosti, manjka
mi tudi večkrat najpotrebnejšega živeža; pa kolika
tolažba, koliko preobilno plačilo, koliko nepopisljivo
veselje bo moj delež sodnji dan, ko me bodo nekteri,
ali, kakor upam, prav za prav vsi ti moji dobri otroci

123

v Kristusu obdajali, ter pred ostrim sodnikom spriče¬
vali : Le-ta je bil pervi, ki nam je tvojo besedo ozna-
noval, nam razkladal usmiljenje, ki si ga ti po svojem
Sinu skazal ljudem, pripravil naša serca, da v te
verujemo, ter jih je napolnil z ljubeznijo do tebe! —
O kako sem hvaležen Bogu, da me je poklical v
sicer težavni, pa neizmerno tolaživni misijonarski stan!''

Prišel je pa Baraga  v ta novi misijonski kraj
24. oktobra 1843. L, in lepi vspeh začetne njegove
misijonske delavnosti pri divjakih v teh pustih krajih
Gornjega jezera okoli Lanza  (L’Anse) mu je bil
dovolj živo spričevanje, da je res po Božji volji za¬
pustil svoj poprejšnji misijonski kraj. M bil še štiri
mesce v Lanzu, že je bil spravil toliko zgubljenih
ovac v hlev Gospoda Jezusa Kristusa,  da mu
je bilo mogoče, svoje veselje o srečnem začetku
svojim prijatlom in dobrotnikom razodeti v sporočilu,
v kterem 12. februarja 1844. 1. piše tako-le: . . . “

. . . „Prišel sem semkej 24. oktobra lanskega
leta. Ubogi Indijani, silno veseli, videti misijonarja
v svojem kraji, so se mi bližali in mi prijazno roko
podajali. Moja misijonska delavnost ima tukaj dober
vspeh, za kterega neskončno dobrotljivemu Bogu ne¬
prenehoma hvalo dajem. Ta kratki čas, kar sem
tukaj, se je v serčno moje veselje že veliko lndijanov
spreobernilo, še več jih je pa, ki se za sveti kerst
pripravljajo. Presveti božični praznik je prejelo 29
ajdov milost dušnega prerojenja po vodi in po sv.
Duhu. Vseh skupaj sem v tem novem misijonu ker-
stil 56. Med njimi so bili nekteri, ki so se berž po
sv. kerstu v večnost preselili, oblečeni v belo oblačilo,
v kterem so koj smeli pristopiti k ženitnini božjega
Jagnjeta. — Oh! zakaj je vendar tako malo misijo¬
narjev med temi pomilovanja vrednimi Indijani? Ko¬
liko drazih neumerljivih duš bi se dalo rešiti, ko bi
bilo tukaj več misijonarjev!

Kmalo po svojem prihodu sem ustanovil indijansko
šolo, v kteri učim s pomočjo nekterih pobožnih in
pripravnih kristijanov, ktere sem v ta namen iz La-
p o en ta seboj pripeljal. Učencev imam 51, namreč
20 dečkov in 3 može, 19 deklic in 9 žen. Vsi ti
šolarji se učijo najpred brati in kerščanskega nauka,

124

potem pa tudi pisati in računiti. Indijanski učenci
se večidel leliko brati nauče, ker jih to močno veseli.
Nekteri naših učencev so se še pred ko v dveh mescih
naučili brati.

Pri takih tukajšnjih okolišinah se mi čedalje bolj
vriva misel, da je Božja volja, da tukaj stanoviten
misijon napravim. Zato sem tudi koj po svojem pri¬
hodu jel pripravljati, česar je treba, da se postavi
majhna cerkev s hišo vred za misijonarja, šola in
hišice za spreobernjence; ker ne bi bilo mogoče In-
dijanov olikati, delavnosti in snažnosti navaditi, do¬
kler v gozdu v svojih bajticah raztreseni žive. Toraj
sem sklenil, — po zgledu dobrih in starih Jezuitov
v Paragvaji  napraviti majhno vas okrog cerkve in
divjake v njej združiti. Mojim Indijanom je ta misel
zelb všeč, in vsi mi obetajo, da bodo odslč v takih
hišicah stanovali in se po šegah belih ravnali.

Obljubil sem jim, še letos 15 hiš narediti; k letu
pa, če me Bog pri življenji ohrani, jih bom dal še
več postaviti, ako le kaj pomoči dobim. Taka nase¬
litev bo precej veliko stroškov prizadela. Naše hiše
so sicer vse iz lesa, ki se tukaj zastonj dobiva; pla¬
čati pa je treba delavce, in tudi deske za tla se mo¬
rajo z ročno žago žagati, ker tukaj žag na vodi ni¬
mamo. Pa kolik dobiček bo to, ako se ta misijon
ustanovi! Koliko sirovih divjakov, ki zdaj tičijo v
kočah enakih medvedjim berlogom in tudi po med¬
vedovo živijo, se bode po tem olikalo, v dobre kristi-
jane in služabnike Božje spreobernilo. Kolikor sem
za zdaj mogel prevdariti, bode ta naselitev stala 400
do 500 tolarjev".

Ni bilo še pol leta preteklo, odkar je Baraga
ravno kar omenjeno pismo na Dunaj poslal, že je
bila ustanovljena naselitev, ki mu je tako močno na
sercu ležala. „Ko sem zadnjikrat pisal", sporoča v
tej zadevi 27. avgusta preč. Dunajskemu nadškofu,
ranjcemu Mil de-tu,  „dvomil sem še, ali se bo
dala izpeljati moja misel zastran ustanovljenja nase¬
litve, ker sem preveč na enkrat začel, in sleherni, s
kterim sem o tej reči govoril, mi je rekel, da mi ne
bo mogoče, pri slabih mojih pomočkih vse to še to
poletje doveršiti, Pa s posebno pomočjo dobrega Pa

125

stirja, ki ima gotovo svoje dopadenje nad tem, da se
po njegovem zgledu zgubljene ovce v puščavi poiščejo
in k njemu pripeljejo, in po silnem trudu, s kterirn
sem tudi jaz sam ves čas pri delu pomagal (mini-
štraverunt manus istae),  sem poslednjič dosegel,
da se je v čast Božjo in v zveličanje duš vse dover-
šilo. Ljubemu Bogu bodi zat6 posebna zalivala!

Ker sem, bodi Bogu potoženo! še vedno edini
misijonar ob tem silo velikem Gornjem jezeru, ne
morem vedno na enem kraji ostati, torej sem že en
mesec zopet tukaj v Lapočntu in mislim prihodnji
pondeljek (2. septembra) v L&nz se verniti. Lapoenski
misijon se prištčva odslč novi Milvavkiški ško¬
fiji  (Milwaukie). 14. tega mesca smo imeli čast, vi¬
deti tukaj pervega škofa te nove škofije.  Ta
častitljivi, pobožni in goreči škof, Janez Martin
Henni,  Nemec po rodu, je ta kratki čas, ko se je
tukaj mudil, prav veliko dobrega storil. Podbudni in
prav primerni njegovi nauki, ki jih je s pomočjo mo¬
jega tolmačenja Indijanom tega misijona dajal, so se
prav globoko, in kakor upam, tudi neizbrisljivo v
serca teh priprostih kristijanov vtisnili. Birmal jih je
122, med drugimi eno odraščeno bolno dekle, ki je
nekoliko dni za tem prav dobro pripravljena umerla.
Ko je videl našo misijonsko cerkev, rekel je, da je
lepša, kakor njegova stolna cerkev. Po tem se leliko
sodi, kako revna je njegova škofija.

Ob tej priliki naj še povem, da sem že dobil
svoje tretje indijanske misijonske bukvice,
(posnetek iz zgodbe svetega pisma stare
zaveze in iz listov aposteljnov)  ktere sem bil
zavoljo pomanjkanja denarja v Ljubljano  v natis
poslal. Natisnilo se jih je 800, natis je prav lep in
brez vsega pogreška,  tako da ne morem dosti
občudovati marljivost tistih, ki so imeli s popravljanjem
opraviti, ker vendar ne umejo kar besedice ne indi¬
janskega jezika. Moji dobri Indijani so teh bukev
prav. preserčno veseli, in upam, da bodo v sercu
marsikterega dober sad obrodile.^

Ce ravno se je bil Baraga pri takem početji v
precej velike skerbi zakopal, vendar ga vse te skerbi
nikakor niso preveč težile in motile, ker živo je bilo

126

njegovo prepričanje, da, karkoli se s terdnim zau¬
panjem na Božjo pomoč Bogu v čast prične, se tudi
na zadnje z Božjo pomočjo srečno doverši. In res
njegovo zaupanje mu ni bilo v osramoto. Dohajalo
mu je od vseh strani, posebno iz avstrijanskega ce¬
sarstva toliko denarstvene podpore, da je polagoma
poplačal vse dolgove, ki jih je bil o tej priliki na¬
redil pri kupčijski družbi pri Gornjem jezeru, zraven
pa tudi izdelal novo misijonsko cerkev, ki jo je v
neizmerno svoje veselje mogel blagosloviti, še preden
je bilo preteklo eno leto njegovega bivanja v Lanzu.
29. septembra piše Baraga zastran tega tako-le:

. . . „Devet in dvajseti dan septembra je bil
eden izmed najsvetejših dni za novi moj misijon, ker
to nedeljo smo z vso nam mogočo slovesnostjo praz¬
novali blagoslovljen je naše misijonske cerkve. Z ve¬
selim in hvaležnim sercem sem blagoslavljal to cerkev
v čast presvetega imena Jezusovega.  Misel:
„Moj Jezus, tvojemu imenu v čast sem to hišo posta¬
vil", — je moje serce z nedopovedljivim veseljem
navdajala. Je sicer majhna, lesena cerkev, pa vendar
svetejša, kakor je bil Salomonov  tempelj, tisto
čudo stavbine umetnosti, ker posvečuje jo s svojo
resnično pričujočnostjo Tisti, ki ga nebesa in zemlja
obseči ne morejo. On, čegar pervo stanišče na zemlji
so bila jaselca, ne zaničuje borne hišice, ampak se
tako ponižuje, da hoče v njej prebivati!“

Pri vseh skerbeh, ki jih je Baragu spreobrače-
vanje in izobraževanje divjakov okoli Lanza priza¬
devalo, vendar nikakor ni mogel pozabiti svojih ljubih
zapuščenih otrok pri S en t- Jožefu.  Ni se mu sicer
bilo treba bati, da bi nekteri iz med njih s pravega
pota zašli in se odpovedali pobožnemu kerščanskemu
življenju, ako bi tudi delj časa bili brez lastnega
pastirja, saj jih je več let v veri in v ljubezni do
Boga z naj lepšim vspehom uterjeval, in na zadnje,
ko se je moral od njih ločiti, izročil najboljšemu
Pastirju v nebesih. Pri vsem tem pa ga je vendar
toliko boli gnalo, obiskati to drago svojo poprejšnjo
čedo, kolikor bolj je čutil, kako dajo  utegne k še
stanovitnejši zvestobi vneti in jo s tem svojim ne¬
pričakovanim obiskanjem razveseliti. Vzame tedaj za

127

nekoliko časa slovo od svojih novospreobernjencev
in se poda na pot v Šent-Jožef, kamor je ravno o
tistem času, mesca avgusta 1844. 1. prišel tudi pre¬
častiti gospod Janez Martin Henni,  škof Mil-
vavkiski (Milwaukie) čegar viši pastirski oblasti
so bili spreobernjeni Indijani okoli Sent-Jožefa od
DetroAškega škofa  po Baragovem odhodu izro¬
čeni zatč, ker so Milvavkije veliko bliže Sent-Jožefa,
kakor DetroA. Veselje presrečnih Indijanov pri tej
priliki se da lože misliti, kakor popisati; pa tudi
Baragovo serce je kipelo preobilnega veselja bodi-si
zavoljo otročje udanosti in ljubezni, s ktero so ga
osrečevali dobri njegovi v Kristusu k novemu zveli-
čevavnemu življenju prerojeni otroci, bodi-si zavoljo
pričujočnosti preč. škofa Heni-ta, kteri se je nekoliko
dni v Šent-Jožefu mudil v obilni dušni prid, (kakor
Baraga piše,) ondotnim spreobernjenim divjakom,
izmed kterib je sto dva in dvajsetim podelil zakrament
sv. birme.

15. Obilni sad misijonske Baragove delavnosti
po vernitvi v Lanz.

Preč. škof Lefčvr, oskerbnik Detroaške škofije vsta-
novi društvo zmernosti v Lanzu.

Po odhodu višega pastirja se verne tudi Baraga
k svoji mladi kerščanski družini v Lanz,  v to sre¬
dišče daljnega, tolikanj vspešnega apostoljskega de¬
lovanja. V kratkem času je Kristusa pridobil in
kerstil vse divjake, ki so živeli v Lanzu in okoli
njega, prihajali so tudi sem ter tje drugi divjaki iz
temotnih gozdov, kteri se so med takimi, ki so že bili
kerščeni, naseljevali, da bi ž njimi vred se vdeleže-
vali blagodarov svete vere in kerščanskega življenja.
To prijetno in blagovitno napredovanje svete kato¬
liške cerkve sporoča Baraga v svojem pismu iz Lanza
24. januarja 1846. L, iz kterega naj posnamemo ne-
ktere bolj zanimive posameznosti.... ,,Pred nekoliko
tedni, (piše on,) mi je Božja previdnost zopet pri¬
ložnost dala, da morem nekoliko storiti za svoj novi,
nadepolni misijon.

128

»Prišel je namreč k meni ajd iz nekega kraja,
ki je dobrih pet dni hoda daleč od tukaj, in mi spo¬
roči, da vikši glavar tistega kraja močno želi, me
videti in z menoj govoriti. To slišavši, mi je bilo že
dovolj; nemudoma se podam na pot in grem tje, da
zvem misli tega vikšega glavarja in njegovih Indija-
nov. Ko tje pridem, prosim vse možč, da se sni¬
dejo zvečer v prav prostorni koči višega glavarja.
Prišli so vsi, in v svojem precej dolgem govoru sem
jim med drugim svetoval, da se raji v Lanz pre¬
selijo in svoj kraj zapuste, zlasti zavoljo kožuharjev,
ki jim sila veliko žganja donašajo, v Lanzu pa je
ta silno škodljivi strup odpravljen, odkar so se tam
vsi Indijani pokristjanili. Nekteri so mi koj obljubili,
da bodo berž, ko poletje nastopi, v moj misijon se
preselili in kerščansko vero sprejeli; drugi pa so od¬
govorili, da hočejo še nekoliko premisliti, in prihod¬
njo spomlad odločiti, ali da bodo v svojem kraji
ostali, ali pa se v moj misijon preselili. Prav iz
serca hvalim Boga za milost, po kteri je že serca
nekterih izmed teh Indij anov k sveti veri in k do¬
bremu sploh naklonil, ter ga dan za dnevom prosim,
da bi tudi vsem drugim vdihnil enake dobre misli.

Pri tej priliki naj še ob kratkem povem, kako
mora na tej indijanski zemlji misijonar po zimi poto¬
vati. Po zimi ni moč drugače potovati, kakor peš,
in ker pri navadno silnem snegu ni nikjer gazi, zato se
ne da drugače naprej priti, kakor s kerpljami ali
koleštrami. Te kerplje so 4 do 5 čevljev dolge, in
en čevelj široke, in se na noge privežejo; z njimi je
mogoče hoditi, naj bo sneg še tako debel, brez strahu,
da se bo kaj zelo udiralo. Pa taka hoja je zlasti za
Evropejce, ki je niso navajeni, silno težavna. Če je
tedaj treba te kerplje cel dan, pa tudi več dni zapo¬
redoma na nogah imeti in seboj vlačiti zlasti po teh
nehodnih severno-amerikanskih gozdih, mora se pač
popotnik ne samo prav zelo spehati, ampak mora
nazadnje tudi skoraj popolnoma oslabeti. Druga po¬
sebna težava na takem potovanji je pa ta, da je treba
ob severnem mrazu pod milim nebom prenočevati,
ker ni nobene koče, v kteri bi se moglo prenočiti,
navadno je treba hoditi 4 ali 5 dni v teh pustinjah,

129

preden se pride v kakov kraj, kjer so Indijani. Za-
pali se sicer velik ogenj, pa kmalo pogori, ker indi¬
janski spremljevavec vso noč spi, kakor da bi na
pernici ležal, in potem, ko ognja ni, je treba veliko
mraza preterpeti. Tako prenočevanje je še posebno
težavno, če cčlo noč burja brije in sneži, da je člo¬
vek zjutraj, kedar hoče vstati, ves s snegom pokrit.
Pa vse te težave misijonar prav z veseljem prenaša,
če more s pomočjo Božje milosti pridobiti le eno
dušo za večno zveličanje".

Spomladi ravno tega leta 1846 je imel Baraga
s svojo verno čedo priserčno veselje, pozdraviti in
sprejeti prečastitega škofa Lefčvr-a,  ki je takrat
oskerboval Detro&ško  škofijo, v ktero se je štel
tudi Baragov misijonski okraj. Prišel je pa škof
(Lefevre) Lefevr  v Lan  z,  da bi, kakor že drugod
ob tem svojem popotovanji, tudi tam ustanovil dru¬
štvo zmernosti,  da bi namreč tudi ondotne Ba¬
ragove spreobernjence spravil v društvo, čegar namen
je ta, da se družniki po posebni resni obljubi vza¬
jemno med seboj podpirajo in opominjajo, odpovedati
se vsaki nezmernosti v pijači sploh, zlasti pa žga¬
njarji , kteri so indijanski divjaki obče prav zel6
udani. Le-ti divjaki morajo sicer že poprej, še preden
sveti kerst prejmejo, z vso resnobo obljubiti, da jim
je mar, odpovedati se kakor hudiču, vsem njegovim
delom in vsem grehom, ravno tako tudi posebno
žganjariji, tej svoji najhujši pregrešni navadi. Kak6
premišljeno in resnično pa divjaki pred svetim
kerstom to obljubo store, kako jim je mar tudi
v resnici spolnovati jo, spričuje najbolj očitno ta pri
spreobračevanji teh divjakov navadna prikazen, da
taki, ki mislijo ali čutijo, da jim ne bo mogoče pi¬
jančevanju slovo dati, tudi sv. kersta prejeti nočejo;
zavejo se namreč po zgolj naturnem čutji, da je ve¬
liko lepše in boljše, ne dati se kerstiti in ne imenovati
se kristijana, kakor pa biti samo po imenu kristijan,
in živeti nekerščansko. Čast in poštenje tem
divjakom,  kteri bi utegnili osramotiti marsikterega
katoliškega kristijana naših časov!

Pri vsem tem pa, da so se spreobemjeniin ker-
ščeni divjaki na vso moč prizadevali, zvesto deržati
Friderik Baraga. 9

130

se te posebne, tako imenitne obljube, ki so jo storili
z vso določno resnobo pred svetim kerstom, vendar
ni bilo nikakor odveč in nepotrebno, spravljati tudi
nje v društvo zmernosti. Saj ni nobenemu neznana
tista silna slabost spačene človeške nature, po kteri
volja človekova, naj bo še tako pripravna, dobra in
terdna, čedalje bolj v dobrem, se vč da, oslabuje,
peša in na zadnje onemaga, ako ni posebnih pripo¬
močkov, kteri jo morejo podpirati in krepčati; od
druge strani pa se tudi nikakor ne dd tajiti, da
ravno v društvu sleherni dobiva tisto podporo, tisto
krepost in stanovitnost, ktere je neogibno treba, ako
se hoče ta ali uni posebni namen doseči. V društvu
namreč se dušne moči in prizadevanje mnozih posa¬
meznih udov v eno moč, v eno prizadevanje zdru¬
žujejo, kakor se združujejo solnčni žarki v zažigalnem
steklu; društveni duh, ki ga združene moči gojijo in
Dserčuje posamezne in vse ude

marsiktera primerna vnanja sredstva v družbinih
udih dobrega duha budijo, oživljajo in ohranujejo.
Gledd na tako moč, ki jo društva imajo, se tedaj ni
čuditi, da se je tudi oskerbnik Detrodške  škofije
preč. škof L e f e vr tega pripomočka poprijel v ta
posebni namen, da bi se treznost, ta novospreober-
njenim divjakom tako silno potrebna čednost med
njimi čedalje bolj gojila in popolnoma vkoreninila.
Ta namen doseči, popotva preč. škof po indijanskih
krajih svoje škofije in pride mesca julija 1846. 1. v
Lanz, ter nagovarja ondotne spreobernjene divjake,
da pristopijo društvu, ktero je tisti čas že v blizo
500 misijonskih krajih severne Amerike prijetno
cvetelo, kamor se je bilo razširilo iz Angleške in
Irske  dežele, kjer je bil oče Mathew  iz kapu¬
cinskega reda 1836.1. ustanovil pervo  tako društvo
zmernosti. Kako pospešen je bil v tej in v drugih
zadevah prihod preč. škofijskega oskerbnika gosp.
Lefevra, pripoveduje Baraga v sporočilu 18. septembra
1846. 1. iz Detrod, kjer se je tisti čas mudil zato,
ker je mogel vnovič natisniti dati svoje indijanske
misijonske bukve. Piše namreč:

društvena osnova in vodila in

131

. . . »Nekoliko dni, preden sem se podal na pot
v Detrod, je imel ta misijon srečo in čast sprejeti
škofijskega oskerbnika.

Prišel je namreč sem mesca julija prečastiti go¬
spod škof L efčvr, oskerbnik Detroaske škofije, ter je
v malo dneh, kar se je tukaj mudil, veliko dobrega
storil mojemu misijonu. Ni samo delil zakramenta
svete birme mojim Indijanom, ampak poterdil Jih je
tudi s svojo priserčno besedo v sveti veri; njegova
pričujočnost, njegova posebna prijaznost in ljubezen,
njegova spodbudljiva opominjevanja so tem novim
kristjanom tako globoko v serca segala, da ne bodo
iz njih nikoli zginila. Verh tega je ustanovil v mo¬
jem misijonu društvo zmernosti, v ktero se se dali
zapisati vsi, kterim leta ne branijo, k temu društvu
pristopiti. Slovesno sprejemanje v to društvo po du¬
hovnem opravilu je bilo prav spodbudno in ginljivo.
Škof je stal v svojem škofovskem oblačilu pri Božji
mizi, in je imel v rokah sprejemne listke, ki jih je
bil dal v Detroa-tu v indijanskem jeziku natisniti in
sicer tako, kakor sem bil jaz načertal. Sleherni In¬
dijan, ki se je hotel dati v društvo zapisati, je pri¬
stopil in pokleknil pred škofa, ki ga je blagoslovil
in mu dal listek v roke. Na listkih se berejo tč-le
besede v indijanskem jeziku: ,,Jaz N. N. se odpovem
popolnoma in za vselej vživanju močne pijače, in
prosim Boga, da mi podeli svojo milost, to obljubo
spolnovati". Vsi Indijani so v serčno moje veselje
to obljubo storili, in jo tudi zvesto spolnujejo. —
Kako osramotč pač ti ubogi divjaki tiste razsvet¬
ljene duhove ali tiste izobražence naših časov, ki se
nad te priproste ljudi visoko povišane domišljujejo,
pa še toliko moči nimajo, da bi raztergali gerde vezi
kake pregrešne navade, ki jih vklenjene derži.

Preč. škof Lefevr je v Lanzu kerstil tudi 5 odra-
šenih ajdov, kterisobili še edini  nekerščeni Indijani
v tem misijonu. Zdaj so tedaj vsi kerščeni.  Pa
vendar misijon še zmirom naprčdva, ker iz srede
gozdov še prihajajo ajdje, ter se s svojimi vred v
Banzu naseljujejo in kristijani postanejo. Kaj močno
me ta misijon razveseljuje, za kar Bogu vsak dan
hvalo dajem. Posebno me pa veseli, da je ta misijon

9 *

132

podoben tistim naselitvam, ki so jih dobri Jezuitje, ti
izverstni mojstri v misijonarskih zadevah, v Parag-
vaji  napravljali. —

Želim kmalo zopet bivati med svojimi dobrimi
otroci. Jutri bom iz Detroa odrinil. Kako bodo pač
ti dobri otroci veseli, videti zopet svojega očeta, ki
ga že več ko dva mesca niso videli".

Kolikor bolj in hitreje je luč svete vere razdjala
in razkropila sive merzlotne megle ostudnih zmot in
vraž, ki so te nesrečne puste kraje popred zagrinjale,
toliko prijetnejše in prijaznejše je postajalo vnanje
oblič j e zemlj e okoli L a n z a. Spričuj e nam to koledar
Baltimorske nadškofije,  (Metropolitan Catholic
Almanac 1848 Baltimore publisched) v kterem se o
tej zadevi bere:"

„Friderik Baraga, general vikarij  alivčliki
namestnik Detroaške škofije in častivredni misijonar
je pred kakimi tremi leti po silnem trudu in med
mnozimi težavami v Lanzu misijon ustanovil ter je
naredil cerkev in šolo, intima zdaj tolažbo, presker-
bovati več ko 33 družin Šipvajskih Indijanov, ki jih
je sam k katoliški veri spreobernil; ima pa tudi terdno
upanje, da se bo število njegovih novih vernih pomno¬
žilo po mnogih drugih, ki se bodo še spreobernili. Vsi,
ki so Lanz  v poprejšnjih dveh letih videli, se čudijo
hitremu napredovanju v olikanji in blagostanji teh
Indijanov, med kterimi je misijon še le pred kratkim
bil ustanovljen; ti Indijani namreč so se svojim div¬
jaškim šegam in navadam, in svojemu nerednemu
življenju popolnoma odpovedali, in so dobri, pridni,
delavni, pošteni in trezni ljudje postali. Stanujejo
zdaj v pravih hišah, in svojo zemljo pridno obdelujejo.
Slehern je zdaj posestnik kacih 30 oralov zemlje, ki
jo ima sredi gozda, ki ga jasni, to se pravi: posekuje
drevje, trebi gozd, obdeluje zemljo in ogradi, in na
tem ograjenem polji ima slehern izmed družine svoj
lastni delež, ki ga po svoji potrebi orje in obdeluje."

133

16. Apostoljska Baragova delavnost v srebernih
in mednih rudnikih okoli Lanza.

Novo pojasnonje razločka med katoliškimi in prote-
stanskimi misijonarji.

Ko je Baraga po dveletnem trudu že veči del
divjakov na vzhodnji strani gornjega jezera spravil
pod sladki zveličevavni jarem gospoda JezusaKri-
stusa,  jelo se je goreči njegovi apostoljski delav¬
nosti odpirati novo, dosehmal nenavadno polje v
srebernih in mednih rudnikih ali jamah, ktere so
bili okoli Lanza malo pred našli.

„Kakova dva dni daleč od tukaj (piše Baraga o
tej zadevi 19. junija 1847. leta,) so našli mnogo
bogatih mednih in srebernih rudnikov, ki se proti
zahodu daleč razprostirajo, vkterih zdaj prav pridno
delajo. To je v ta popred toliko zapuščeni in pusti kraj
privabilo veliko ljudi, med kterimi so Irci, Nemci in
Francozi, večidel vsi katoličani. Pervega januarja
sem šel v misijonskih opravilih v te rudnike in sem
se tri tedne tam mudil. Stermel sem nad naglim napre¬
dovanjem v oliki ob tem Gornjem jezeru. Našel sem
na mnozih krajih že prav čedne hiše z lepimi sobami,
v sobah pa preproge in zalo hišno orodje; celo gla-
sovir sem v eni hiši našel, na kterega je mlada Ame¬
rikanka prav izverstno igrala.

Videl sem v teh rudnikih okoli 250 katoličanov,
toda jih je še več, ki jih ta pot nisem videl. Imel
sem vse pri sebi, česar je bilo treba pri sv. maši,
pri delitvi sv. kersta itd. Veliko otrok sem kerstil,
spovedal skoraj vse katoličane, in večidel so pristo¬
pili k sv. obhajilu. Hodil sem med rudarje, ter sem
jim skoraj vsak večer po dokončanem delu pridigoval
ali po angleški, ali pa po nemški, kakoršnega jezika
so že bili. Kako so bili dobri Nemci veseli, ko so
v tako oddaljenem kraji našli duhovna, ki govori nemški.
Odsehmal se bo vendar enkrat pri obilnejši naselitvi
tudi olika čedalje bolj razvijala ob Gornjem jezeru.
Govori se že, da se bo majhno mesto, tri dni daleč
od tukaj ustanovilo.

134

Desetega maja sem se zopet podal na misijonsko
pot v rudnike, kjer sem zopet tri tedne ostal,
pridigoval in spovedoval, kakor ob svojem poprejš¬
njem obiskovanji. Obljubil sem tamošnjim katoliča¬
nom, da jih bom saj trikrat vsako leto obiskal, dokler
ne dobijo stanovitnega duhovna".

»Prosili so me, (piše Baraga v nekem drugem
to reč zadevajočem sporočilu,) naj prosim preč.
škofa, da jim pošlje kakega mašnika, kteregabi radi
dobro plačali. To sem tudi storil; pa preč. škof mi
je odgovoril, da pri najboljši volji jim nobenega
mašnika ne more dati, zavoljo silnega pomanjkanja
mašnikov v njegovi škofiji. Pa tudi vodniki ali rav¬
natelji teh rudnikov, akoravno niso navadno ne te
ne une vere, žele mašnika v svojih rudnikih in sploh
bolj spoštujejo katoliškega misijonarja, kakor pro-
testanške pastorje, to pa zlasti zavoljo obilnejšega
vspeha, ki ga imajo katoliški misijoni; — kar tudi
naravnost in očitno v svojih časopisih spoznavajo in
po svojem razjasnujejo."

Kako ti ljudje brez vere to prikazen razlagajo,
kako ti možje, kteri pri vsi svoji olikanosti niso ne
katoliške, ne protestanške in sploh nobene vere,
modrujejo glede na silno velik razloček zastran sadu
katoliških in protestanških misijonov, razvidimo iz
Njujorškega protestanškega časopisa
„New-York  Observer". Le-to modrovanje bo
nam še bolj zanimivo, ker nam je že znano, kako
prosti divjaki o ravno tem razločku mislijo in si ga
razlagajo. Naj tedaj iz tega že omenjenega časopisa
razglasimo dotični spis tako-le:

»Slehernemu še tako priprostemu, pa pazljivemu
človeku ni težko našteti vzrokov, zakaj imajo ka-
toličani^tako dober vspeh v svojih indijanskih misi¬
jonih. Število belih katoličanov, ki se z Indijankami
oženijo, je veče kakor število protestantov. Po tej
poti se da zaupanje Indijanov lože pridobiti, kakor
po kterikoli drugi poti. Otroci v tacih mešanih za¬
konih so (za katoličane) gotov dobiček, in ravno to
je tudi pripomoček, si njih sorodnike ali žlahtnike
nakloniti.

135

Drugi vzrok tacega dobrega vspeha, ki ga imajo
katoliški misijoni, je ta, ker se na katoliškem misijo¬
nar bolj očitno kaže (kakor na protestantovskem),
da se vsega in popolnoma daruje reči, ki jo razširja;
ker neprenehoma le za druge dela, brez vsega strahu
svoje zdravje in življenje v nevarnost postavlja pri
bolnikih in umirajočih, in vsak čas bolj voljno po¬
manjkanje terpi, kakor protestanški pridigar. —

Nekaj tacega pripovedujejo v Kevajvenskem
kraji od očeta Baraga,  moža, ki je zdaj blizo 60
let star*), vse svoje obilno premoženje**), pa tudi
vse svoje telesne in dušne moči daruje nalogi, ktere
seje  poprijel, in ne, da bi kaj zat6 dobival. Preteklo
zimo je popotoval čez puščobne kraje s kerpljami na
nogah iz Lanza v Koper Harbor,  57 milj daleč,
samo za to, da bi bil kerstil otroka, od kterega je
slišal, da utegne umreti***). S tacimi dokazi svoje
delavne ljubezni si morajo katoliški misijonarji naklo¬
niti serca Indijanov, ki vse to dobro prevdarjajo. —
Katoliški misijonar naj bo, kjerkoli hoče, je povsod
domA. Ne žena ne otroci niso v skerbi, če ga noč
v kaki indijanski koči prehiti (in ga ni domu). Hva¬
ležen se vsede k njihovi domači mizi, in si nič bolj-*
šega ne želi. Vleže se na njihovo plahto k počitku
in hvali svojega zveličarja za to, da je z vsem tako
dobro preskerbljen. Ne potrati polovico drazega svo¬
jega časa z veselicami in prijetnostmi tega življenja,
tudi ne z opravljanjem hišnega gospodarstva, ali s
skerbjo za svojo družino, ki se mu (namreč protes-
tanškemu oženjenemu pridigarju) čedalje bolj množi;

*) „Jaz sem 51 let star, (opomni na to Baraga), pa moja
skoraj že 18 letna misijonska služba in zlasti težavne moje zimske
popotovanja so me tako zdelale, da mnogi, ki me pervikrat vidijo,
mislijo, da sem že 60 let star. O. A. M. D. G. Vse v vedo čast
Božjo 11 .

'*) „Dobrotna darila, ki mi jih Leopoldinska družba včasih
pošlje 11 . Opomba Bar.

***) Opravil sem tudi druga misijonska dela. To je pa go¬
tovo, da jaz in tudi vsak katoliški misijonar bi šel rad ne samo
57, ampak tudi 570 milj daleč, in sicer edino zato, da eno ne-
umerljivo dušo, ktere vrednost je neskončna, po sv. kerstn za
večno zveličanje pridobi; kar bi naši protestantje, se ve da, ne
storili, ker za sveti kerst nič ne marajo 11 . Opomba Bar.

136

temuč s svojim ubožnim življenjem, ki ga vedno drugim
v prid daruje, pridobiva serca divjakov, zatoraj so pa
tudi radi pokorni zapovedim rimske cerkve. — Nauke,
ki se razlagajo z vidnimi znamenji, priprosti ljudje lože
razumevajo, kakor nravna razlagavanja, bodi si v ka-
koršnikoli obliki^.

17. Baraga pri svoji nekdanji cedi v Šent-Jožefu.

Kranjska misijonarja, častita gospoda Pirec in oče
Oton Škola naslednika Baragova v stajah: v Krivem
drevesu in v Šent-Jožefu.

Kolikor bolje se je vkoreninilo, kolikor lepše je
poganjalo evangeljsko seme, ki ga je Baraga  zase¬
jal po divjaškem svetu in v rudnikih okoli Lanza, s
toliko večim hrepenenjem je svoje oči obračal na
tiste otroke, ki jih je bil zdavnaj že Kristusu pri¬
dobil, potem pa moral zapustiti, ko sirote same sebi
prepuščene. Med temi so mu bili posebno pri sercu
spreobernjenci ob Gornjem jezeru v Fondilaku (Fond
du Lac), kjer je bil 1835. 1. misijonsko stajo usta¬
novil. Ko* je cel6 slišal, kako ginljivo se le-ta draga
njegova nekdanja čeda pritožuje, da mora vedno
sirota ostati, mu ni dalo pokoja, dokler ne sklene,
te svoje ljube otroke obiskati, in vstreči njihovim
tako gorečim pa tudi tako pravičnim željam. Spravi
se tedaj o začetku jeseni 1847.1. na 350 amerikanskih
milj dolgo pot v „Fondildk“, in ostane tam do ja¬
nuarja 1848. 1. Naj nam sam Baraga pripoveduje,
kaj je ob tem obiskovanji doživel, in s kolikim hva¬
ležnim veseljem se je smel ozirati na nenavadno
silne težave, ki jih je mogel prestati na tem jesen-
sko-zimskem popotovanji.

„Ves zadovoljen in hvaležen — piše Baraga 12.
januarja 1848.1. iz Lanza  - sem po tem misijonskem
potovanji, ki je precej dolgo terpelo, zopet semkaj
(domu) prišel. Kaj pa da Boga hvalim v Jezusovem
imenu za milosti in dobrote, ki jih je skazal kristi-
janom in ajdom ta čas, kar sem tam bival. Kako
so bili veseli, videti zopet svojega misijonarja! Silno
žalostno je, (ne morem si kaj, da ne bi britko tožil,)

137

zares je silno žalostno, da je tak kraj, kakoršen je
Fondil&k,  kjer je že toliko spreobernjenih, pa še
več nespreobernjenih divjakov, že tako dolgo brez
misijonarja. Jaz sem ta misijon 1835. L, (tedaj pred
13 leti!!) ustanovil, in sem že takrat svojim spreo-
bernjencem obetal, da bodo kmalo dobili stanovitnega
misijonarja, kar jih je močno veselilo; in potem sem
si neprenehoma prizadeval, prosil sem pismeno in
ustmeno svoje škofe in škofe v Evropi, da bi se po¬
slal kak stalni misijonar v Fondilak. Pa ta moja
najbolj goreča želja se ni še dosehmal spolnila, in
kakor se kaže, se tudi ne bo še kmalo spolnila.
Evropejski duhovni, ki so sem ter tje eden drugemu
na poti, pa v ta zapuščeni kraj vinograda Gospodo¬
vega priti nočejo, bodo Bogu odgovor dajali, ker bi
se lehko veliko ajdovskih duš rešilo, ako bi služab¬
niki Gospodovi hoteli njim v rešenje semkaj priti.

Ta čas, ko sem v Fondilaku bival, jih je veliko
milost sv. kersta doseglo. Posebno veselje mi je pa
bilo, da sem imel srečo, eno ajdovsko družino po
sv. kerstu in sv. veri pripeljati v hlev dobrega Pa¬
stirja. Močno me je tudi razveselil kerst neke prav
stare, morda devetdesetletne  ajdinje. Ko pridem
v FondilAk, slišim, da je ta uboga stara žena močno
slaba in bolna. Grem v njeno kočo, v kteri je čisto
sama ležala. Ajdovski njeni sorodniki, ki so se bili
v gozd prezimovat podali, so jo čisto samo pustili,
in bila je brez vse pomoči, dokler se je ni neka
kerščanska družina usmilila, jej hrano dajala in v
njeni koči po dnevi in po noči kurila. — Glejte,
tako delajo ti zaslepljeni ajdje! Ko se njihovi starši,
in staršev stariši postarajo in oslabč, da ne morejo
več v gozd iti in tam živeti, jih kar naravnost za-
puste. Ce se kaj tacega v kaki indijanski vasi pri¬
meri, vendar se še kdo najde, da jih sprejme in
oskerbuje; in to storč navadno kerščanske družine.
Zgodi se pa večkrat, da ti ubogi stari ljudje od svo¬
jih sorodnikov, od svojih lastnih otrok in vnukov —
v sredi grozovite pustine zapuščeni ostanejo, kjer
morajo lakote in mraza žalosten konec vzeti. — O
grozovito malikovavstvo!

138

Ko se komaj splazim v silno borno kočo te uboge
starke }  jo pozdravim; kerščanska Indijanka pa,
ki jo je oskerbovala in mene takrat spremila, jej
reče, da je prišel misijonar je obiskat. Ni me mogla
videti, ker je bila slepa, stegnila pa je svoje roke
proti meni, in ko jej svojo roko podam, jo je z obe¬
ma rokama objela in vpila: „Nosse, nosse, jaweni-
michin!“ to je: oče moj, oče moj, usmili se me! —
Najpred sem jo pomiloval, da je tako zapuščena,
potem pa jej jamem dopovedovati, kako srečna da
more biti na unem svetu, ko je na tem tako revna
in zapuščena, ako le hoče poslušati in verno sprejeti
besedo velikega Duha, ktero sem jej prišel oznanovat,
in potem sv. kerst prejeti. Razlagal sem jej potem
najimenitnejše resnice naše svete vere in jo vmes
popraševal, če razume in veruje, in ko sem se po
njenih odgovorih prepričal, da je dobro pripravljena,
hotel sem jej koj sv. kerst podeliti. Pride mi pa na
misel, da bi utegnilo bolje biti, ako še drugi dan

E ridem, in jo še nekoliko bolj podučim, preden jo
erstim, saj ne bo še tako kmalo umerla. Pa, preden
kočo zapustim, se poprimem svoje perve misli, ne da
bi bil vedel, zakaj; kerstil sem jo tedaj brez odla¬
šanja. Pozno je že bilo, in ko domu pridem, bil sem
kaj pokojen in zadovoljen, da sem kerstil svojo revno
starko. Drugi dan zjutraj pride mož kerščanske dru¬
žine, ki jej je tudi stregel, in mi sporoči, daje dobra
starka po noči mirno v Gospodu zaspala. Kdor ima
kerščansko verno serce, lehko si misli, s kako ne¬
dopovedljivim veseljem je ta novica navdajala moje
serce. — Kako sem pač Boga hvalil, da nisem sv.
kersta na drugi dan odložil, kakor sem mislil. Večna
ljubezen se je mene, ko slabega orodja poslužila, da
je to revno zapuščeno stvar kar naravnost sprejela
v veselje njenega Gospoda. „Parcet pauperi et inopi,
et animas pauperum salvas faciet". To je: „Zanesel
bo (Gospod) ubozemu in siromaku, in duše revežev
bo rešil“ (Ps. 71, 13.).

Doletelo me je pa v Fondilaku tudi neko drugo
duhovno veselje. Bilo jih je namreč 13 za pervo
sveto obhajilo, ktero sem, kolikor se je le dalo, z

139

največo slovesnostjo delil tem dobrim dušam, ki so
pervikrat srečo imele, svojega odrešenika prejeti.

Potem, ko sem te tako dolgo zapuščene duše v
Fondilaku nekoliko potolažil, v ven jih. podučil in
poterdil, vernil sem se v Lanz. Ta vernitev je bila
zelč težavna, zlasti od F o n d i 1 d k a do L a p o e n t a.
Veliko težavnih potov sem že storil v svojem misi¬
jonarskem življenji, pa nikoli še ne tako težavnega
kakor takrat. Pred dvema letoma sem prehodil to
pot v štirih dnevih, zdaj pa po silnem trudu v sed¬
mih. Vzrok temu je bil ta, ker je bil moj spremlje-
vavec, ki mi je pot kazal, nanagloma nevarno zbolel,
ko sva bila ravno sred poti v divji pustini. Bolezen
se ga je zvečer lotila, in celo noč ni mogel očesa
zatisniti, ter pravi, da mu ne bo mogoče, ne ene
milje dalje iti. — Ta noč je bila strašna in žalostna.
Daleč krog in krog nobene žive duše, mi dva pa na
silno debelem snegu in hudem mrazu v sredi gozda
v hribih brez pota in le pičlo z živežem preskerblj ena.
Večkrat se mi je tisto noč misel vrivala, če moj
spremljevavec umerje, morda je to konec tudi mojega
zemeljskega popotvanja. — Pa to ni bila volja do¬
brega Pastirja, ki po svojem neskončnem usmiljenji
se hoče tega slabega starega orodja še dalje poslužiti,
da pripeljem v njegov hlev še nekoliko ovac, ktere

E  o potih pogubljenja sem ter tje tavajo. Mojemu
olnemu spremljevavcu je toliko odleglo, da je mo¬
gel drugi dan zjutraj vstati in počasi naprej hoditi;
nesti pa ni mogel ničesar. Moral sem tedaj sam vso
robo na svoja pleča opertiti, in ne samo tisti dan,
ampak tudi več dni zaporedoma po debelem snegu
čez hribe in doline nositi, kar se mi dosihmal še ni

{ »ripetilo. Pri vsem tem pa sem bil zadovoljen, da je
e moj spremljevavec mogel dalje. Že po dnevi so
bile težave hude, še hujše so pa zvečer nastajale;
moral sem namreč tam, kjer sva ostala, sam derva
sekati, (česar tudi še nikoli nisem delal,) in celo noč
kuriti, ker je prav hudo zeblo mojega bolnega sprem-
ljevavca, in vedno sem se bal, da ne bi obležal, ko
bi se preveč prehladil. Pa pri vseh teh težavah me
je neizmerno razveseljeval spomin na milosti polne
svete kerste v Fondildku.

140

Na poti od Lapoenta do semkaj nisem imel
toliko težav, da-si ravno sem svojo robo 4 dni sam
nosil. — Posebna težava za duhovna na takih potih
po zimi je opravljanje brevirja  (vsakdanjih
duhovskih molitev). Po dnevi ga ni moč opravljati,
ker mora človek skerbeti, da po dnevu, ki je toli¬
kanj kratek, kolikor mu je mogoče, naprej pride j
zatorej ga mora zjutraj ob zori in zvečer pri ognji
opravljati, kar je večkrat škodljivo za oči. Pa hva¬
ležnost do Boga, ki blagovoli, misijonarja se poslužiti
v odrešenje neumerljivih duš, poslajša mu to sveto
dolžnost.

Ko sem v ta svoj misijon nazaj prišel, našel sem
vse v najlepšem redu, da-si ravno me ni bilo 3 mesce
tukaj. Ves ta čas so se Indijani ob nedeljah in praz¬
nikih dopoldne in popoldne v cerkvi zbirali, so skupno
molili in peli in tako službo Božjo opravljali, kakor
sem jim priporočil.

Moj misijon v Lanzu dobro napreduje in se
množi po malem. Spreobernjenci stanovitno in zvesto
vse svoje kerščanske dolžnosti spolnujejo; zlasti pa
se čudim njih stanovitnosti, s ktero pri vsaki priliki
premagujejo skušnjave, da se zopet ne vernejo v
pregreho pijanosti, kteri so bili pred svojim spre-
obernjenjem tako močno udani. Tudi beli, kterim je
to znano, se jim sploh čudijo. Mnogim Indijanom
so se obilni darovi ponujali, da bi se bili dali v pi¬
janost zapeljati; toda raji so se tacim darovom od¬
povedali , kakor da bi bili le en sam kozarec take
pijanljive pijače vzeli. Drugim so (brezvestni beli)
pretili, da jih bodo tepli, ako ne bi hoteli piti; pa so
bili raji v nevarnosti, da bi jih bili ti malopridneži
pretepali, kakor pa da bi se bili podali v nevarnost,
s časoma zopet navaditi se pijančevanja. Kakor so
pred svojim spreobernjenjem radi pijančevali, ravno
tako zdaj pijančevanje sovražijo.

Tudi zastran delavnosti se je pri teh priprostih
divjakih vse na bolje obernilo, odkar so sprejeli sv.
vero Jezusovo, ktera nam zapoveduje moliti in delati.

iem so bili leni, kakor so

gekati in donašati, krompir saditi in ga spravljati,

ženske so morale derva

141

in sploh vsa dela opravljati. Moški so se le z lovom
pečali, sicer pa brez dela veči del cele dni v bornih
svojih kočah ležali. Zdaj pa so ti moški pridni de¬
lavci; svoje njive, ki jih je čedalje več, pridno ob¬
delujejo , stanujejo v dobrih hišah, imajo kuretnino,
sem ter tje tudi že krave in vole, ter v obertnijstvu
in kmetijstvu čedalje bolj napredujejo. -- Kako
resnično je pač, da more le kerščanska
vera divjake olikati,časno in večno srečne
jih storiti.  Večkrat že se je tukajšnja vlada z vso
priljudnostjo prizadevala, te Indijane olikati in osre¬
čiti; pa vse njene naredbe so ostale brez vspeha,
ker niso bile prave (niso imele v podlago sv. vere).
Začeli so zidati, pa, k e r s o zidali brez Gospoda,
delali so zastonj.  (Ps. 126.) Komaj pa misijonarji
med te Indijane pridejo, in vrat teh prostih divjakov
v sladki jarem Gospoda Jezusa  vklonijo, se vse
samo po sebi na bolje spreminja. Kakor povsod, tako
tudi tukaj izvira vsa časna in večna sreča le iz bla-
govite sv. kerščanske vere.“

Bolj srečne, kakor zapuščena čeda v staji Fon-
dil&k, bile so druge misijonske staje, ktere so tudi
Baraga imenovale svojega očeta, ker so jih osker-
bovali pastirji s tisto gorečo ljubeznijo, ktero so od
Baraga podedovali. Nahajamo namreč ta čas, ko Ba¬
raga divjakom okoli Lanza  s tolikim vspehom res¬
nice sv. vere oznanuje, v njegovi nekdanji staji ob
Včliki vodi  misijonarja g. Visockega,  Nemca
po^rodu, v Krivem drevesu  (L/Albre croche) in
vŠent-Jožefu  pa dva Kr  a n j ca,  rojaka Baragova,
in sicer v Krivem drevesu že imenovanega slovečega
g. Pirca,  v Sent-Jožefu pa očeta ali patra Otona
Skola-ta,  frančiškana, rojenega vNovem mestu,
kterega Baraga v svojih sporočilih hvali ko izverst-
nega in obče močno ljubljenega indijanskega misi¬
jonarja.

142

18. Književna ali slovstvena Baragova delav¬
nost v Lanzu.

Silno težavna in smertno nevarna njegova zimska
potovanja.

Kako prijetno je napredovala in kako hitro se
je pri goreči Baragovi delavnosti razširjala med indi¬
janskimi divjaki sveta vera Kristusova in ž njo vred
prava omika, to nam dosti živo spričuje potreba, ktera
je Baraga primorala skerbeti za natis bukev, primer¬
nih dušnim potrebam njegovih spreobernjencev. Ako
ravno je bil že v tretjič  dal natisniti svoje indi¬
janske molitvine, pesemske in podučljive bukve,"
„vendar (kakor o tej zadevi sam piše) teh, toliko
drazih pa silno potrebnih bukev nimamo nikoli do¬
volj za toliko množico naših indijanskih bralcev.
Število naših indijanskih bralcev se leto za letom
kaj zel6 množi, in molitvine bukve so jim močno
všeč, ker v njih tudi sami brati morejo besedo
velikega Duha , v  ktero so dosehmal le iz ust misijo¬
narja slišali. Ce Indijani kam gredč, vselej svoje
bukve seboj vzamejo, ter zvečer tam, kjer imajo
svoje prenočišče, berejo in poj6.“

Da bi tedaj tej silni potrebi svojih Indijanov v
okom prišel, podd se Baraga mesca julija 1849. 1. V
D etr od, kjer 2 mesca ostane oskerbovaje čete rti
pomnoženi  natis svojih „Indijanskih molit-
vinih, pesemskih in podučljivih bukev,"
kterih je dal 3500 natisniti. Zraven pa je tudi tisti
čas v Detrodtu dal tiskati slovnico j ezikaOčipve-
indijanskega,  ktero je s silnim prizadevanjem
sestavil na podlagi svoje lastne znanosti ali vednosti,
ki si jo je v ta namen nabiral in pridobil v svojem
večletnem občenji ali v obhoji z Indijani. Na vse to
j e ravno takrat tudi doveršil in na svitlo dal „0 čip v e -
engliški" in „e n g 1 i ški-očip ve besednjak
ali leksikon".  In tako (piše Baraga glede na iz¬
dajo teh bukev) sem prav močno in za zmirom vstre-
gel tukajšnjim indijanskim misijonarjem, kteri se po
treh škofijah razprostirajo. Zakaj s pomočjo prav
izdelane slovnice, in s pomočjo bogatega besednjaka

143

se bodo naši pa tudi prihodnji misijonarji, ki indi¬
janskega jezika kaj malo, slovniško pa nikakor ne
umejo, lehko in kmalo naučili tega prav posebnega
pa vendar kaj pravilnega in lepega jezika, in ravno
na tem je prav veliko ležeče; ker vse kaj druzega
je,  ako je misijonar sam zmožen zlndijani govoriti,
ali pa, ako je prisiljen posluževati se v tej zadevi
tolmača."— Kaj bodo rekli k temu tisti, kte-
rih ni treba imenovati?  —

Ko je v dveh mescih bilo dognano delo z na¬
tisom omenjenih bukev, vernil se je Baraga k svojim
dragim v Lanz. Nazaj gredč je imel prav posebno
priliko, znovič do živega čutiti in prepričati se, kako
skerbljivo da Božja previdnost čuje nad njim.

Silne nevarnosti na tej poti nazaj v Lanz, iz
kterih ga je Božja previdnost tako očitno otela, po¬
pisuje v pismu 30. septembra tak6-le:

„25. septembra sem z D e t r o d odrinil; pa drugi
dan našega potovanja po Huronskem jezeru je tako
silen vihar vstal, da bi se bil kmalo naš parabrod
potopil. Brodarji so terdili, da še nikoli niso takega
viharja na tem jezeru videli. Skor polovico vloženega
blaga so v vodo zmetali, in le s tem smo se oteli.
Po tem smo se vozili, kolikor hitro se je dalo, proti
kraju, da bi se rešili; in da bi se bili hitreje vozili,
zato so brodarji, ki so druge reči v vodo metali, 20 sodov
srovega Špeha prihranili, sod za sodom odpirali in
Špeh v ogenj metali. Ko poslednjič k kraju in v za¬
vetje pridemo, zapazijo brodarji veliko luknjo na
dnu soparnega kotla. Ko tedaj s parabrodom niso
mogli naprej, sem jih jaz tam popustil ter se podal
na drugo ladjo, ki se je ravno mimo peljala, in tako
sem zopet v Det rod nazaj prišel, od kodar mislim
v dveh dneh odriniti in z Božjo pomočjo verniti se v
svoj misijon".

V enakih in še hujših smertnih nevarnostih je
bil Baraga  na svojem silno težavnem zimskem po¬
tovanji mesca februarja ravno tistega leta 1849. —■
Zares, ni nam mogoče, spremljati našega predragega
misijonarja na tem težavnem in nevarnem zimskem
potovanji, da nas ne bi sprehajali mili občutki in nas
ne spodbujali k občudovanju žive gorečnosti in lju-

144

bežni našega v resnici apostoljskega Baraga, zraven
pa tudi k hvaležnosti do presvete previdnosti Božje,
ktera tako vidno čuje nad svojim ljubljencem. Po¬
pisuje pa to svoje potovanje Baraga  tako-le:

,,Preteklega mesca februarja sem se podal na
misijonsko pot, in pri tej priliki sem z Božjo po¬
močjo marsikaj dobrega storil in nektere kerstil;
bil sem pa na tej poti tudi dvakrat v smertni ne¬
varnosti.

Ker mi je bila pot dobro znana, šel sem brez
spremljevavca in opertim na herbet robo, ki je po¬
trebujem za duhovna opravila. Od začetka je bilo
potovanje prav vgodno, gaz je bila nekoliko narejena,
in moje kerplje so bile lahke. Obiskal sem več majh¬
nih naselitev, kjer sem pridigoval. Neki dan pa, ko
sem imel samo deset milj hoda do bližnjih ljudi, se
je primerilo, da je sneg, ki je poprejšnji dan zelč za¬
padel, pot popolnoma zakril, tako, da na mnogih
krajih ni bilo sledu od nje. Koj sem čutil, da bom
imel silne težave, pa vendar se nisem hotel verniti,
ker sem želel priti v vas, v ktero sem se bil name¬
nil. Ta vds je na visokem hribu, in potk njej  pelje
čez hribe in doline. Sneg je bil pred menoj če dalje
bolj debel, in ker je bil še le zapadel, bil je tak o
mehak, da se mi je pri vsaki stopinji noga globoko
vderla, in le z veliko težavo sem jo iz snega izvle¬
kel. Nič človeka bolj ne utrudi, kakor če mora ga¬
ziti debel sneg, ko je še le zapadel. Komaj sem kake
tri ure daleč sneg pregazil, jamem omagovati. Ven¬
dar pa mi ni upadla ne serčnost, ne zaupanje do
dobrega Pastirja, čegar zgubljenih ovac sem iskal.
Ko se nekoliko počinem, gazim zopet dalje. Pakmalo
sem tako oslabel, da nisem mogel svoje robe več no¬
siti; obesim jo tedaj na drevo, in grem če dalje bolj
počasi; skoraj mi že ni bilo mogoče, noge iz snega
izvleči, zlasti ondi, kjer sem moral v kreber. Večkrat
me je taka slabost napadla, da sem mislil, da mo¬
ram kar obležati, in ko bi bil obležal, bil bi gotovo
zmerznil in umeri, ker je bilo neusmiljeno mraz, jaz
pa sem bil preslab, da bi bil mogel derva nabirati
in zakuriti. Vendar sem se zmerom naprej premikal,
pa vsak trenutek sem moral počivati. Poslednjič

145

E ridem na kraj, od lcodar je bilo še tri četerti ure
oda do namenjene vasi, pa sem bil že tako oslabel,
da sem za to kratko pot skoraj še tri ure po¬
treboval.

Ko sem se bil zjutraj na pot podal, mislil sem,
da bom okoli enajstih dopoldne v vas prišel; pa do¬
spel sem še le ob petih zvečer.

Dobri vaščani so se čudili in me milovali, ko so
me videli tako opešanega. Koj drugo jutro so po¬
slali mladenča po mojo robo, ki sem jo bil pustil na
potu. — Zares, le s silno težavo sem mogel v to vas
priti, pa obilno so mi, hvala Bogu! ti ubogi ljudje
moj trud plačali s tem, da so si misijonarjev prihod
kaj dobro v prid obernili.

V drugi silni nevarnosti sem bil na tem misijon¬
skem potovanji, ko sem se bil domu vernil. Bil sem
zopet čisto sam, in imel sem do bližnje hiše 30 milj
ali 10 ur daleč. Ker sem hotel rajši v enem dnevu
tje priti, kakor pa pod milim nebom na snegu pre¬
nočiti, zato so me na tej poti zopet silne težave zadele.
Spravil sem se na pot prav zgodaj pri lunini svetlobi
Dokler sem šel skoz gozd, bilo je vse dobro, ker
me ni mogel veter nadlegovati. Ko pa sem prišel iz
gozda, peljala je moja pot čez silno velika zmerz-
njena jezera, in veter, ki mi je naravnost v obraz
pihal, spreobernil se je v vihar, ki je bil tako mo¬
čan, da me je večkrat skoraj znak na tla vergel, in
bil je tako merzel, da se je bilo bati, da mi ne bi
kri v žilah zastala. Zopet sem mogel le počasi ho¬
diti, pot pa je bila še tako dolga! —

Verh tega tudi večkrat nisem vedel, kje da sem;
kake poti ni bilo nikjer slediti, vse je bilo zameteno;
moral sem kar naravnost iti. Pa tudi to je bilo silno
težavno, ker nisem videl ne deset korakov daleč
pred sabo; vihar je sneg po zraku tako metal, da sem
bil kakor z gosto meglo obdan.

S tem viharjem sem se moral boriti 17 milj da¬
leč (blizo 6 ur) in zraven še kerplje na nogah! Ako
bi me bila ta čas kaka slabost napadla in posilila le
kake pol ure počivati, gotovo bi bil zmerznil pri ta¬
kem merzlem viharji. — Ravno tisti dan je nekoliko
Kanadcev  nekam potovalo, in enemu iz med njih
Friderik Baraga. 10

146

je nos, dragemu pa so ušesa zmerznila. Meni, hvala
Bogu! se ni sicer nobena nesreča pripetila, pa du¬
šila se mi je koža na obrazu, ko sem bil domu
prišel. —

Ta misijonska potovanja so sicer težavna, pa tudi
zel/) blagovita v čast Božjo in v zveličanje neumer-
Ijivih duš. In ravno to navdaja misijonarja z veseljem
in z serčnostjo. Pri tem hudem viharji sem se v
časi sam sebi smejal, ko je vihar prav močno okoli
mene razsajal, in me skoraj na tla vergel“.

Ko že Baraga  imamo pred očmi na njegovih
silno težavnih in nevarnih misijonskih potih, sprem¬
ljajmo ga še na misijonskem potovanji v medne rud¬
nike, na kterem mu je pri groznih težavah žugala
nevarnost, ki je presegala vse druge nevarnosti, v kterih
se je dosehmal znajdel. Kar je že znano, bilo je v
rudnikih ob Gornjem jezeru  mnogo Ircev,
Francozov in Nemcev,  ktere je Baraga  na¬
vadno po trikrat na leto obiskoval, ter jih v ker-
ščanskem nauku podučeval in svete zakramente jim
delil. —

„Ko sem to zimo enkrat (piše Baraga iz Lanza
2. aprila 1851. 1.) v medne rudnike potoval, bil sem
v silni in vidni smertni nevarnosti. Bilo je konec
januarja, ob času najhujšega mraza, ki smo ga to
zimo imeli, ko sem se iz rudnikov domu vernil. Pre¬
nočeval sem v neki hiši, od ktere je bilo do bližnje
hiše 30 milj ali blizo 10 ur hodd. Navadno sem to
pot v 10 do 12 urah prehodil; tedaj pa je bilo vse
drugače. Padlo je pred ta dan in po noči pred mo¬
jim odhodom toliko snega, da je bil silno debel in
hoja po njem nenavadno težavna. Po tem debelem
mladem snegu sem moral prav sam več ko 30 milj
daleč hoditi, in le posebni dobrotni skerbi Božje pre¬
vidnosti se moram zahvaliti, da sem na tej poti ostal
pri življenji. Zapustil sem hišo, v kteri sem bil pre¬
nočil, ob sedmih zjutraj in jel sem gaziti ta debeli
sneg. Kmalo pa sem se bil utrudil in noge mi za¬
čnejo odpovedovati, vendar pa sem hodil prav počasi
celi dan.

Proti petem zvečer (o kteri uri sem sicer na¬
vadno k namenjeni hiši prišel), sem bil ravno na pol

147

poti! — Zares me je groza sprehajala! Čez 15 milj
krog in krog nobene hiše; — jaz pa čisto sam na
debelem mehkem snegu v temni, prav zelo merzli
noči brez ognja — truden pa tako, da nisem mogel
na nogah stati! Kaj je bilo storiti v takih zadregah?
Ni mi bilo početi druzega, kakor: naprej iti, ali pa
zmerzniti. — Izročim se previdnosti Božji, ki me je
že večkrat prav čudovitno varovala, in grem nepre¬
nehoma celo noč svojo pot naprej, se ve da prav po¬
časi , in pridem nazadnje ob sedmih zjutraj k zaže¬
leni hiši, ktere prebivalci so se močno močno zavzeli,
ko me zagledajo.

24 ur sem s kerpljami na nogah debeli in mehki
sneg neprenehoma gazil, brez počitka in živeža, razun
nekoliko pogače.

Nisem mogel Boga dosti zahvaliti, ko sem bil k
hiši prišel. — Večkrat mi je po noči, ko je mraz
neusmiljeno pritiskal, na misel hodilo, da bom moral
obležati in zmerzniti, preden k hiši pridem. In res,
prav posebna pomoč mojega ljubeznjivega nebeš¬
kega Očeta je bila, da sem mogel tolike težave pre-
terpeti. —

Ves čas in v vseh zadevah svojega življenja sem
imel prav terdno zaupanje na Božjo pomoč; ta pri-
godek pa je moje zaupanje le še bolj uterdil“.

Pri taki Baragovi gorečnosti, ki je v njem toliko
veča prihajala, kolikor obilnejše so bile ovire in te¬
žave, se je njegov misijon v Lanzu  če dalje bolj
krepčal in množil, nekoliko po odraščenih divjakih
ki so leto za letom prihajali, sv. kerščansko vero in
sv. kerst prejet, nekoliko pa po novorojenih otrocih,
kterih je bilo, kakor Baraga sporoča, vsako leto ve¬
liko več, kakor tistih, ki so med njegovimi vernimi
pomerli.

Sicer pa je Baraga ves prosti čas svojega misi¬
jonarskega življenja v Lanzu obračal v spisovanje
bukev, ki so imele v prid služiti Indijanom in pri¬
hodnjim misijonarjem. Spisal je v ta namen do leta
1850: „Popolno teoretično-praktično slov¬
nico indijanskega jezika" in bukve za pre¬
mišljevanje in podučevanje,  v kterih vseres-

10 *

148

niče naše svete vere v indijanskem jeziku razklada.
Mesca septembra 1850.1. je dal te knjigi v Detroa-tu
tiskati, in sicer to, zadnjo v žepni obliki, ker Indi-
jani, kakor Baraga pri tej priliki v novic opomni,
svoje bukve radi seboj nesejo, kamorkoli gredo.

19. Nova škofija vstanoTljena med noTO-
spreofiernjenimi Baragovimi Indijank

Baraga posvečen za škofa in postavljen za apostoljs-
kega vikarja v tej novi misijonski škofiji.

Leta 1844 je prišel Baraga pervič, pa tudi p er vi
k Gornjemu jezeru, ker pred njim ni bilo še nobenega
misijonarja videti v tistih divjih pustinah, ki se raz¬
prostirajo okoli neizmerno velikega Gornjega jezera,
ki je razun edinega Kaspišlcega  največe med
vsemi jezeri na zemlji; do leta 1850 pa, tedaj v 15
letih se je ta silno velika dežela ob Gornjem jezeru
tako spremenila, da je zlasti ob južnih in zapadnih
bregovih, saj 420 amerikanskih milj ali 140 naših ur
po dolgosti zadobila popolnoma novo, prijetno vnanje
obličje. Namesto malikovavskih raztresenih sem ter
tje tavajočih pijanih divjakov najdeš ob tistem času
v teh krajih mirne, trezne, delavne in prav pobožne
naselnike, in med njimi le malo tacih, kteri bi ne
znali brati in pisati; poprejšnje borne, berlogom enake
koče so se spreobernile v čedne pripravne hiše; gosti
temotni gozdi so se prijetnim travnikom in rodovitnim
njivam umaknili; tam, kjer so dosle temne in merzle
megle malikovavskih vraž zatirale vse dušno in druž-
tveno življenje, zdaj gospoduje kmetijstvo, obertništvo
in prava kerščanska omika. In ves ta obilni, blagi
in prijetni sad je rodila petnajstletna  delavnost
enega moža, ki pri vsi tej svoji tako rodovitni in
osrečevavni delavnosti ni imel nobene posebno zdatne
človeške pomoči; naj obilnejši dar in edino zdatna
podpora mu je bilo blago njegovo serce, polno žive
vere, terdnega zaupanja in goreče ljubezni do Boga
in do bližnjega!

Kolikor obilnejši je bil vspeh misijonske Ba¬
ragove delavnosti ob Gornjem jezeru, kolikor bolj

149

se je leto za letom množila nova čeda Kristusova
med Indijani: toliko bolj se je kazala potreba izro¬
čiti obilno čedo, ki jo je bil Baraga Kristusu pri¬
dobil, posebnemu lastnemu pastirju in vstanoviti po¬
sebno škofijo za novi katoliški svet, ki ga je bila
apostoljska delavnost Baragova cerkvi Kristusovi pri¬
dobila. Spoznali in čutili so to potrebo če dalje bolj
škofje severne Amerike, zlasti Baragov vikši pastir,
škof Detrodški  in prečastiti Janez kerstnik
Purcel, nadškof Cincinaški,  čegar viši nad¬
škofijska oblast je obsegala tudi Detroaško škofijo.
Najlepša prilika, to reč vrediti in rešiti, se je ponu¬
dila v pervem narodnem cerkvenem zboru, ki so ga
severno-amerikanski škofje v maju 1852. leta v mestu
Baltimore  imeli. Sešlo se je v tem zboru 33
škofov, med njimi jih je bilo 6 nadškofov.

Razun mnogih drugih reči, ki so se v tem zna¬
menitem zboru rešile, bilo je tudi sklenjeno, da se
ima enajst novih škofij ustanoviti, in med temi ško¬
fija za indijanski svet ob Gornjem jezeru. Ker pa
na tem indijanskem svetu ni bilo še pripravne cerkve
za škofijsko službo, ne drugih reči, ki jih cerkvene
postave tirjajo, da se more prava škofija ustanoviti,
zato je zbor sklenil, da se ta škofija ob Gornjem jezeru
ustanovi tako, da njen škof bode od začetka vversten
„apostoljskim vikarjem* 4 .

Apostoljski  vi  k a rji  namreč so sicer pravi
posvečeni škofje, opravljajo vsa škofovska opravila in
imajo pravo škofovsko oblast; razloček med njimi in
med navadnimi škofi je le ta , da nimajo pravilno
vravnane škofije (da so na priliko brez korarjev ali
brez kapiteljna), in da niso pod oblastjo nobenega
nadškofa, ampak papež je naravnost njihov viši škof;
ali prav za prav: papež ko vesoljni škof cele cerkve
Kristusove je pravi škof takega misijonskega kraja,
v.kterem se nova škofija ustanovi, in to svojo ško¬
fijsko službo oskerbuje papež po kongregaciji (družbi),
ki se imenuje „P r o p a g a n d a“; njej je izročena
skerb za razširjanje sv. vere, in oblast čez vse misi¬
jone in misijonarje. Apostoljski vikarji tedaj svojo
škofovsko oblast in službo spolnujejo v papeževem

150

imenu, so njegovi pomočniki in namestniki in so na¬
ravnost njemu, ali od njega v to postavljeni pro¬
pagandi"  podverženi.

Da pri sklenjeni ustanovitvi nove škofije med
Indijani ob Gornjem jezeru v Baltimoru zbranim ško¬
fom ni bilo treba veliko in dolgo pomišljevati, komu
bi se ta nova čeda Kristusova v višo pastirsko
skerb izročila, to se samo po sebi razumeva. Saj je bila
ta nova čeda prava in popolnoma lastnina Bara¬
gova,  le on in le on edini jo je bil Kristusu pri¬
dobil ; in kakor jih je bilo med spreobernjenimi In¬
dijani v krajih te nove škofije le malo, kteri ne bi
bili mogli imenovati Baraga v pravem kerščanskem

g omenu svojega duhovnega očeta; tako je smel tudi
araga skoraj vse verne nove škofije po vsi pravici
z aposteljnom Pavlom  vred nagovarjati: Opomin¬
jam vas, kakor svoje preljube otroke, . . . ker v
Kristusu Jezusu sem vas jaz po evangeliji rodil".
(I. do Kor. 4, 14. 16.)

Primerljej, zares redek v zgodovini pri ustano¬
vitvah novih škofij, zlasti po starem, apostoljskem
veku! — Ni moglo tedaj drugače biti, kakor da je
Baltimorski zbor  v svoji prošnji za ustanovi¬
tev nove škofije med Indijani ob Gornjem jezeru sv.
očetu priporočil Baraga  ko najbolj vrednega in
pripravnega, kteremu se sme ta nova čeda v škofijsko
skerb izročiti, in sicer tako, da ostane nekaj časa od
začetka apostoljski vikar, ali papežev namestnik v
novi misijonski škofiji. In tej željipervega narodnega
zbora v Baltimoru so sveti Oče nemudoma ustregli,
ter 29. julija 1853. leta Baraga  postavili za škofa
po imenu Amiconskega  (in partibus) in za svo¬
jega apostolskega vikarja v polotoku gornjeMičiganske
deržave, to je: ob vsem južnem in zapadnem bregu
Gornjega jezera, kteri breg je bil v Mičiganski der-
žavi. Tri mesce potem, 1. novembra 1853. 1. je bil
Baraga v Cincinatu  slovesno za škofa posvečen.

Ni nam treba posebno povdarjati, da škofovska
čast je bila našemu Baragu nova butara, toliko teža,
kolikor bolj se je zavedel velicih in svetih dolžnosti,
ki mu jih škofovska oblast naklada.

151

In ravno obilne nove skerbi in težave so edini
razloček med prihodnjim škofovskim in dosedanjim
prostim misijonarskim Baragovim življenjem, kar nam
bo pričal popis daljne Baragove delavnosti, pri kteri
bomo pred očmi imeli ravno tistega ubogega apostol¬
skega misijonarja, kterega smo dosle spremljali po
trudapolnih in nevarnih potih indijanskih pustin.

Kolike skerbi so Baraga težile koj v začetku
njegove više pastirske delavnosti, to nam on sam naj¬
bolje pripoveduje v svojem sporočilu 23. januarja
1854. L, v kterem piše:

„Po Božji previdnosti, ktera svojo cerkev varuje
in vlada, sem bil, da-si ravno nevreden tega, izvoljen
za škofa in apostoljskega vikarja v gornji Miči-
ganski deržavi  v severni Ameriki in 1. novembra
lanskega leta v Cincinatu posvečen.

Zgornji Mičigan je še čisto nova dežela. Še le
pred 10. leti so jo Indijani vladi zedinjenih deržav
prepustili. Ko so kmalo potem v teh krajih našli
prav bogate mednem železne rudnike, jeli so se beli
naselniki tam silno množiti. Cele trume Ircev, Nem¬
cev in Kanadcev so v gornji Mičigan prihajale , in
kmalo je ta kraj čisto drugo podobo dobil. Ker so
bili ti naselniki večidel vsi katoličani, zato sejepomanj-
kanje duhovnov če dalje bolj živo čutilo. Jaz sem bil
edini duhoven, ki sem mogel več let vse ondotne
katoličane, Nemce, Irce, Kanadce in Indijane du¬
hovno oskerbovati, dokler mi ni Božja previdnost
teh zapuščenih katoličanov v višo pastirsko skerb
izročila. —

Slehern, da-si tudi ni bil nikoli v teh krajih, si
sam lehko misli, da vravnava nove škofije v tako od¬
daljeni , tako razširjeni in v cerkvenih rečeh tako
močno zanemarjeni deželi mora biti sklenjena z ne¬
verjetnimi težavami in neugodami, da tedaj pervi
škof, kteremu je ta vravnava naložena, sme tožiti, da
se mu je na njegova pleča naložila butara ktera bi
bila tudi angelskim plečem strahovitna (vel angelicis
humeris formidandum onus). V taki deželi je treba vse
še le vnovič narejati: cerkve, stanovanja za duhovne
in za učenike, šole in hiše za brate in sestre mnozih

152 —

koristnih redov ali za menihe in nune, ki jih vsi škotje
toliko radi v svoje škofije sprejemajo, i. t. d.

Vendar pa ne zahtevam, da bi dobrotna Leopol-
dinska družba k stavljenju teh hiš kaj pripomogla;
skušal bom dobre ljudi, ki v zgornjem Mičiganu pre¬
bivajo, nakloniti, da jih sami na svoje stroške
naredijo.

Katoličani v gornjem Mičiganu so deloma spreo-
bernjeni Indijani, ki jih zdaj, hvala Bogu! že 5000
imamo, deloma pa Nemci, Irci in Kanadci, ki so
večidel delavci in si morajo svoj živež dan za dne¬
vom služiti v potu svojega obraza. Imajo pa dobro
in pripravno voljo skerbeti, kolikor jim je mogoče,
da se ustavijo potrebne hiše, in da svoj živež dobi¬
vajo duhovni in učeniki, ko bi jih le že dobili. V ta
namen mislim iti v Evropo, in upam, da bom našel
nekoliko pripravnih (duhovnov in učenikov), ki bodo
v čast Božjo in tem zapuščenim dušam v prid radi
semkaj prišli.

Le samo za edino poslopje želim pomoči do¬
brotne Leopoldinske družbe, namreč za svojo pri¬
hodnjo stolno cerkev, ki bo blizo 90 čevljev dolga,
45 čevljev široka in 30 čevljev visoka; ziaala se bo
z opekami ali cegli.

Svoj škofovski sedež mislim postaviti v majhnem
mestu, ki se imenuje Smarija (Saut de S.Marie)
pri začetku neizmerno velikega Gornjega jezera. Zdaj
je tukaj kaj stara lesena cerkev, ki je že več let
premajhna, ker se ljudstvo tako naglo množi. Druge
veče cerkve je tedaj silno treba, ki bo ob enem tudi
stolna cerkev. Ta cerkev, če ravno primerno majhna,
bo vendar le gotovo stala ali veljala Jkakih 8 do 9000
dolarjev, ali 21.000 gold. avst. v. če dobim dosti
podpore, sezidal bom večo cerkev, kakih 100 čevljev
dolgo in 50 čevljev široko, česa bi bilo zelo želeti, z
ozirom na prihodnjost.

Druge stroške, ki se jih ni moč ogniti, bo pri-
zadjala naprava hišnega orodja, (postelj, miz , peči
i. t. d.), ki ga bo treba mojim novim duhovnom, ktere
mislim to spomlad v Ameriko pripeljati. Deset jih
potrebujem, in imam terdno upanje, da jih bom dobil.
Verh tega bom moral svojim duhovnom oskerbetivse

153

to, česar je treba pri duhovnih opravilih, na priliko:
mašne obleke raznih barv, mašnih bukev, kelihov,
monštranic i. t. d., kar vse se najboljši kup naDunaji
dobiva; prosim tedaj slavno Leopoldinsko družbo,
da blagovoli mi pripomoči k napravi teh svetih reči“.

20. Prečastiti škof Baraga v Ljubljani in na
Kranjskem.

Vspeh tega njegovega popotovanja.

Bilo je 23. januarja 1854. 1., ko prečastiti škof
Baraga  po svojem prihodu iz Amerike na Dunaj
poda svoje ravno kar razglašeno sporočilo zastran
vravnave svoje nove škofije Leopoldinski družbi; tri
dni po tem, namreč 26. januarja pa ga vidimo že v
Lj ubijani.

Berž ko ne se je bil podal koj v začetku no¬
vega leta na pot iz Amerike v Evropo, na ktero so
ga gnale silne sploh že omenjene potrebe zastran
vravnave nove njegove škofije, zraven pa tudi terdno
in živo upanje, dobiti zdatno denarno in duhovsko
pomoč, brez ktere nikakor ni mogel biti. Pri tej
priliki je pa tudi hotel po svoji škofovski dolžnosti
obiskati grob svetih aposteljnov Petra in Pavla,
pokloniti se in popolno svojo udanost skazati namest¬
niku Kristusovemu in po njegovem apostoljskem bla¬
goslovu novo moč dobiti za daljno silno težavno višo
pastirsko delavnost. Sel je tedaj po najbliži poti na
Dunaj, v Ljubljano in v Rim,  ktera mesta so
bila poglaviti namen tega njegovega potovanja.

Ni nam pač treba posebno omenjati, da so bili
dnevi, ktere se je preč. škof Baraga  med dragimi
svojimi spoštovalci, prijatli in rojaki sploh mudil,
dnevi preserčnega veselja in splošnega praznovanja
za vse kraje, ki jih je ta pot v ljubi svoji domovini
obiskoval; tudi vseh posameznosti, ki to njegovo pri-
čujočnost v rojstni deželi zadevajo, ne bomo po¬
pisovali; le nekterim bolj zanimivim prigodkom že¬
limo s temi versticami, stanoviten spomin postaviti.

154

Pervo sv. mašo je bral Baraga ko škof  koj
drugi dan po svojem prihodu v Ljubljano pri oltarji
presv. rešnjegaTelesa, pri ravno tistem oltarji,
pri kterem je pred 33 leti 22. septembra svojo novo
ali pervo sv. mašo obhajal. Kako se mu je pač go¬
reče, hvaležnega veselja polno serce topilo v teh zve¬
ličavnih trenutkih, ko mu je tri in tridesetletna, in
sicer — taka preteklost pred oči stopila! — Nedeljo
potem, na dan sv. Fr a nciš k a Salezijana,  je pre¬
blagi naš indijanski škof, ki ga smemo v mnogem
obziru druzega Frančiška Salezijana imenovati, v
stolni cerkvi, ki je bila s poslušavci iz vseh stanov
popolnoma natlačena, z vso apostoljsko gorečnostjo
pa poljudnostjo pridigoval od greha, ter razkladal
strašno njegovo hudobijo in silno potrebo, na vso moč
ogibati se ga.

Preden se je bil na pot v Rim podal, hotel ie
preč. škof Baraga v čast Božjo in svoji indijanski
škofiji v prid razveseliti kraje na Dolenskem, ki so
mu bili posebno pri sercu, namreč: Trebno,  kjer je
imela preljuba njegova sestra Amalija,  omožena
Greseljnova  grajščino, v kterijesvoja otročjaleta
preživel, Malo  vas, v kterije bil luč sveta ugledal,
in Dobe miško  cerkev, v kteri je bil sveti kerst
prejel, in na zadnje Metliko,  kjer je bil njegov po¬
klic za amerikanski misijon popolnoma dozorel.

Zadnji dan januarja pride v Trebno;  z vso
primerno slovesnostjo ga vpelje visoko častiti dekan
gospod Rozman,  ki mu je z mnogimi gospodi du¬
hovnega in svetnega stanu daleč naproti šel, med
gromenjem možnarjev in donenjem zvonov pri obilni
množici zbranega ljudstva v cerkev, v kteri je na
svečnico sveče blagoslovil, v škofovski obleki veliko
sv. mašo pel, in prav ginljvo od uboštva pridigoval
množici vernega ljudstva, s kterim ni bila samo cer¬
kev, ampak tudi pokopališče okoli cerkve natlačeno.
Po sv. maši je po lepem govoru od 7 darov sv. Duha
v nemškem jeziku — pervič — zakrament sv. birme
podelil Jožku  (P ep e tu),  vnuku svoje sestre
Amalije.

Drugi dan gre v Dober niče;  ko stopi v farno
cerkev, v kteri je bilo že veliko ljudi zbranih, pade

155

pred kerstnira kamenom na kolena in kleči blizo pol
ure vidno ginjen in zamaknjen v Boga. Blagi ob¬
čutki, ki so ga v teh trenutkih sprehajali, so se raz¬
odevali v solzah, ki so ga nazadnje oblile, zraven pa
tudi vse pričujoče v jok in stok pripravile. Ko se
splošni jok nekoliko vleže, stopi mož Božji k veli¬
kemu oltarju in jame zbrani množici prav ginljivo
govoriti od imenitnosti sv. kersta in od posvečujoče
milosti Božje, potem pa obišče svojo rojstno hišo v
Mali vasi,  ktere posestnik je bil takrat in je še
zdaj grajščak Treo Santo,  poslanec v kranjskem
deželnem zboru. (Umrl 24. marca 1869.1.)

Iz Male vasi se pelje preč. škof skozi Novo-
mesto  naravnost v Metliko,  povsod prav slovesno
sprejet od duhovščine in od ljudstva, ki je od vseh
strani skup vrelo. V Metliki je ostal od petka do
pondeljka, ker ga je zaderžavala blaga želja nago¬
voriti svoje drage Metličane  z mesta, na kterem
so ga pred 24 leti tolikokrat gledali, tako željno in
hvaležno poslušali. In gotovo so se Metličanom glo¬
boko v serce vtisnile besede, s kterimi jim je pri tej
priliki v nedeljo — 5. februarja — na serce pokla-
dal potrebo stanovitne molitve, spomina na pričujoč-
nost Božjo, misli na smert, na sodbo in na brezkončno
večnost, ko najboljših pripomočkov, greha se varo¬
vati. Po pridigi je v svoji škofovski časti pel veliko
sv. mašo, in se vernil koj drugi dan skozi Trebno v
Ljubljano,  od kodar se^je drugi dan potem —
10. februarja — podal proti Smartnu pred Kran¬
jem,  kjer je pred blizo 30. leti bil začetek njegove
blagovite pastirske delavnosti. Spremljal ga je na tej
poti visokočastiti korar in tadašnji semeniški vodnik,
sedanji častivredni senior (starašina) stolnega kapi-
teljna v Ljubljani, gospod Janez Kerstnik  No-
v a k. Lože se da misliti kakor popisati priserčno
veselje dobrih vernih v Smartnu in v Kranj  i
o nepričakovani sreči, imeti od petka do nedelje po¬
poldne med seboj toliko slovečega misijonarja Indi-
janov, preč. škofa Baraga,  kterega ko ljubljenega
nekdanjega svojega gospoda Friderika  so v prav
živem in blagem spominu vedno ohranili. Iz vseh
strani je privrelo veliko veliko ljudstva k službi Božji,

156

ki jo je naš ^indijanski škof nedeljo — 12. februarja
— v farni Šmartniški cerkvi slovesno obhajal, in
močno je segala v serca silni množici pridiga, v kteri
je govoril od neprecenljive sreče, imeti pravo sveto
kerščansko vero, in jih serčno vnemal k stanovitni
skerbi, po sveti veri živeti in si tako gotovo pot v
nebesa pripraviti.

Po dveh popoldne se še enkrat poda v cerkev,
ter od zbranega ljudstva prav milo in ginljivo slov6
vzame po tem pa severne v Ljubljano in obišče še,
tisti večer kmalo po petih Aloj zjevišče,  kjer je
imel blagoslov s presvetim rešnjim Telesom, potem
pa je učence v sobah s primernimi besedami k stano¬
vitnosti v dobrem spodbujal.

Drugi dan —• 13. februarja — se poda na pot v
Kirn, kamor ga je spremila njegova sestra Amalija,
ki je bila takrat že vdova. Kedaj je v Rim prišel in
kako dolgo je prečastiti škof Baraga tam ostal, ne
moremo povedati; znano je le to, da je sv. Očeta
Pij a IX. močno razveselilo s pervo slovnico insper-
vim slovarjem Očip ve - Indijans  ke  ga  jezika,
kteri jim je podaril, in da je pervo postno nedeljo v
Rimu  nemško pridigal. — O polovici mesca marca
je že prišel nazaj v Ljubljano in se je kmalo potem
podal v Škofjo Loko,  kjer je bil, kakor povsod,
s silnim veseljem in z vso mogočo slovesnostjo spre¬
jet. V blagem hvaležnem spominu je gotovo ostal in
bo tudi še dalje ostal Ločanom  praznik sv. Jožefa,
ko jih j '' v '  ';ir amerikanskih Indijanov s krepko

hovnov streglo, spodbujal k posnemanju sv. Jožefa v
prelepih njegovih čednostih; in dolžnost tega po¬
snemanja jim je toliko bolj živo na serce pokladal,
kolikor veča je sreča za Kranjsko deželo, da ima
tako velicega svetnika za svojega varha ali patrona.

Vernivši se v Ljubljani ostane še 8 dni, in jev
tem času v veliko veselje pobožnega slovenskega
ljudstva z navadno svojo gorečnostjo in poljudnostjo
Božjo besedo oznanoval v frančiškanski  cerkvi
vpraznik oznanjenja prečisteDevice Marije,
nedeljo potem pa pri sv. Petru;  v pervi cerkvi je
govoril od lepote molitve angeljevega češčenja, v drugi

besedo

mašo, pri kteri mu je enajst du-

157

pa od posnemanja Jezusa v Njegovi kratkosti, poniž¬
nosti, poterpežljivosti in ljubezni do nebeškega Očeta.
Zraven je pa tudi tiste dni obiskal škofijsko seme¬
nišče, gimnazijo in druge šole, in povsod mladost na¬
govarjal s primernimi spodbudljivimi besedami, potem
pa škofovski blagoslov jej podelil.

Da dnevi bivanja preč. škofa Baraga v Ljubljani
in na Kranjskem mu niso bili dnevi prijetnega in
njemu — če komu — tolikanj potrebnega počitka,
to se samo po sebi razumeva po vsem tem, kar smo v
tej zadevi ravno kar ob kratkem omenili. Pa saj
počitek ni bil nikakor namen njegovega potovanja v
domovino; ampak blagemu možu po volji Božji, ki
je že zdavnaj samega sebe in vse svoje življenje v
čast Božjo in bližnjemu v prid popolnoma daroval,
je tudi to potovanje v ta namen služilo. In ta namen
je v popolni meri dosegel. Kakor je z gorečo svojo
apostoljsko besedo k stanovitnosti v veri, k kerščan-
skemu življenju in k ljubezni do Boga vnemal, bodi¬
si silne množice v cerkvah in okoli cerkev zbrane,
bodi-si posamezne, ki so srečo imeli, se mu približati
in ž njim govoriti: tako je tudi ubogim vernim za¬
puščene svoje indijanske škofije v prid dobil dosti
zdatno pomoč pri radodarnosti svojih rojakov, ki so
ga, sleherni po svoji moči, s svojimi darmi razvesel¬
jevali, med temi zlasti neka uboga ženica, ktera mu
je le en krajcar  podelila. Tega daru je bil apo-
stoljski mož tako vesel, da ga je posebej spravil in
v Ameriko k svojim Indijanom odnesel v vedni spo¬
min,  kako radi bi tudi ubogi katoličani v domačem
kraji pomagali ubogim Indijanom, ko bi le mogli.
Smel se je tedaj preč. škof Baraga  ločiti od ljubih
svojih rojakov s prav veselo in hvaležno zavestjo,
da nikakor ni bilo prazno upanje, ki ga je gnalo na
daljno in težavno pot v Evropo in v njegovo domo¬
vino. — In s takim veselo hvaležnim sercem je —
za vselej zapustil Ljubljano  28. marca, tedaj ravno
dva mesca po svojem prihodu, in se odpeljal po že¬
leznici v Celje  spremljan od zvestega svojega spo-
štovavca in vnetega misijonskega podpornika gospoda
korarja Novaka  in od nekoliko drugih mu serčno
udanih duhovnov. Silno slovesen je bil sprejem v

158

Celju; razun obilne množice ljudstva seslo se je
okoli 40 nam sosednjih štajarskih duhovnov, njim na
čelu je bil visokočastiti opat gospod Matija
Vodušek,  ki v imenu preč. lavantinskega kne-
zoškofa,  ranjcega Antona Martina Slomšeka
s priserčnim ogovorom pozdravi aposteljna Indijanov,
potem pa ga slovesno v veliko cerkev in od tod v
opatijo pelje, in ondi tako slovečemu in častitljivemu
gostu v čast vso zbrano duhovščino prav prijazno
pogostuje. Iz Celja,  kjer je preč. škof Baraga tudi
latinske šole obiskal in učence primerno in ginljivo
nagovoril, seje  drugi dan v Š en t-Andrej  odpeljal,
pozdravit ranjcega knezoškofa Slomšeka,  sebi po
apostoljski gorečnosti tolikanj enacega. Imela je ravno
30. marca deviška družba v loretanski  cerkvici
blizo Sent-Andreja svoje navadne vsakoletne duhovne
vaje; lepa prilika za našega misijonskega škofa,
ustreči svoji in tudi želji drazega svojega brata po
duhu in po časti s tem, da je omenjeni družbi sv.
mašo bral, potem pa z gorečo besedo vnemal v meh¬
kih sercih ljubezen do čistosti ter jim pred oči po¬
stavljal sramožljivost in tanko vestnost, ktero indi¬
janske device znajo tako skerbno varovati. — Tisti
dan popoldne spremi preč^ lavantinski knezoškof svo¬
jega preljubega gosta do Sent-Pavla,  od koder se
v Gradec  odpelje, kjer je ostal do 3. aprila, in
med tem tiho nedeljo v škofijski cerkvi pridigal.

Na Dunaji  se je moral prečastiti škof čez tri
tedne muditi. „Nehote (piše o tej zadevi svojemu
dragemu prijatlu, gospodu korarju N o vaku,)  moram
saj do 26. aprila tukaj ostati in čakati poroke Njih
Veličanstva, presvitlega cesarja, ker, kakor mi pri¬
govarjajo, se spodobi, da ima pri tej posebni sloves¬
nosti svojega zastopnika tudi amerikanska cerkev,
ktera je že toliko dobrot iz Avstrije prejela." •— Ko
je bila ta slovesnost dokončana, gre z dvema svojima
misijonskima duhovnoma, ki sta se mu na Dunaji
pridružila, skozi Prag  o,  kjer mu je presvitli cesar
Ferdinand  1000 gold. daroval, v Monakovo,
kamor je prišel 29. aprila. V Monakovem je imel že
5 duhovnov za svojo škofijo, med njimi je bil eden,
ki ga je bil že v Rimu sprejel. Bil je tudi pri starem

159

kralju Lu do viku, ki je bil že dvakrat Monakov-
skemu nadškofu naročil, da ga naj indijanski škof
obišče, kedar v Monakovo pride. — Obdarovan z
obilnimi cerkvenimi rečmi in z denarji, zlasti od mi¬
sijonske Ludovikove družbe, ktera mu je 2000 gold.
dala, popotuje dalje v Pariz,  kjer je še toliko fran¬
coskih duhovnov sprejel, da jih je za svojo misijon¬
sko škofijo zadosti imel. Posebno svoje veselje raz¬
odeva preč. škof Baraga  v svojem pismu iz Pariza
o prihodu nepozabljivega našega rojaka, gospoda
Lorenci j a Lavtižar  j a,  ki ga je tudi živa in goreča
želja, divjake spreobračevati in jih peljati po poti k
zveličanju, v Baragovo misijonsko škofijo gnala. V
Parizu  je namen svojega popotovanja popolnoma
dosegel, ker ni samo mimo mnozih cerkvenih reči,
10.000 frankov od misijonske družbe za svojo škofijo
dobil, ampak imel je tudi, preden je Pariz zapustil,
8 duhovnov, med temi je bil en Kranjc, en Irec, en
Svajcar, dva Korošca in trije Francozi, izmed kterih
sta dva začasno še doma ostala, ker svojih far nista
mogla koj zapustiti. Verh tega je imel tudi tri bogo¬
slovce , ki so znali francosko, nemško in angleško
razun enega, kterega je bil v Dublin  poslal, da se
angleško prav dobro nauči. Slo je tedaj 6 duhovnov
ž njim v Ameriko, in sicer 5 jih je odjadralo v ladiji
na jadra iz Antverpna v Njujork,  ktera pot je
sicer dalj — 43 dni — terpela, pa tudi veliko menj
stroškov prizadjala; prečastiti škof pa se je z enim
svojih duhovnov v parni ladiji odpeljal iz Liverpula,
ker se mu je mudilo zavoljo mnozih opravil, ki jih
jeimelv Njujorku, Vashingtonu, v Torontu
in drugod. Ko je ta opravila rešil, pričakoval je v
Njujorku svojih duhovnov, ki so iz Antverpna od¬
jadrali , in ta čas je pridno pridigoval nemški in
angleški v cerkvi pri Redemtoristih, kteri so iz last¬
nega nagiba pri dobrih ljudeh kmalo 531 dolarjev
ali 1522 gold. za njegovo škofijo nabrali. Med pete¬
rimi duhovni, ki so vsi zdravi v Njujork prišli, sta
miF, kakor toži v pismu do gosp. korarja Novaka,
dva, in sicer tista, ki sta se mu še na Dunaji pri¬
družila, koj sitnost in žalost napravila, ker sta raji
šla med amerikanske Nemce, kakor pa ž njim k

160

Indijanotn, za ktere sta bila sprejeta. Pa ta žalost
se je skerbnemu vikšemu pastirju kmalo v veselje
spremenila, ker sta se mu namesto teh dveh nezve¬
stih dva irska duhovna ponudila, ktera sta bila po¬
polnoma zmožna angleškega jezika.

21. Vemitev v novo misijonsko škofijo; pri¬
jetnosti in težave začetne viši pastirske
delavnosti.

Šmarija (Saut-Sainte-Marie) sedež preč. škofa Baraga,
ki neha biti apostoljski vikar.

Kolikor obilniše je Bog blagoslovil potovanje
preč. škofa Baraga v Evropo, s toliko večim vese- j
ljem in hrepenenjem je pričakoval dneva, priti k
svojim predragim, dovolj dolgo zapuščenim otrokom.
21. dan avgusta jg bil dan priserčnega veselja za
verne Indijane v Srna rij i, ki so po dolgi ločitvi
svojega preljubega očeta zopet med-se dobili, ne
samo popolnoma zdravega, ampak tudi prav zado- i
voljnega in veselega zavoljo nepričakovano lepega
vspeha njegovega popotovanja.

Pa jelo se je to veselje dobrih ovčic kmalo kaliti,
ko so zvedele, da ljubljeni oče ne more dolgo med
njimi ostati. „Vedel sem, (piše Baraga svoji sestri
iz Smarije 12. oktobra 1854.1.,) da ubogi moji otroci
ob Gornjem jezeru  že dalj časa hrepenč, me
videti, toraj se koj 25. avgusta — četerti dan po
svoji vernitvi iz Evrope — na pot podam v Lapoen,
v to svojo pervo misijonsko stajo ob Gornjem jezeru.
Ker me že več let ni tam bilo, in ker je že blizo
eno leto, od kar je bil oče OtonSkola  od tam drugam
prestavljen, zato so bili dobri ondotni Indijani močno
veseli, ko so me 27. avgusta zopet zagledali, pa ne
samo mene, ampak tudi z menoj vred francozkega
duhovna, gospoda Karije-ta,  svojega prihodnjega
misijonarja. Ostal sem pa pri njih 8 dni, ker sem
imel velike opraviti, da sem jih za sveto birmo pri¬
pravil. Bilo je blizo sto birmancev, ktere vse sem
sam moral podučevati in spovedati, ker novi moj
gospod misijonar ne ume ne besedice Indijanskega,

161

Kazim birmancev so bili tudi skoraj vsi drugi spre-
obernjenci pri spovedi. —

Po birmi, ki sem jo vpervič delil v svoji novi
škofiji, sem šel iz Lapočnta v Ontonagan,  ki
je že zdaj precej imenitno mestice ob Grornjem jezeru.
Tudi v tej čisto novi misijonski staji, ki ima že eno
katoliško in dve protestanški cerkvi, sem misijonarja
postavil, in sicer Irca, ki zna tudi dobro francosko.
Ker sem tudi tukaj zakrament sv. birme delil, zato je
on pri tej priliki spovedoval Irce in Francoze, jaz pa
Nemce in Indijane. Iz Ontonagana  sem za štiri
dni semkaj v Šmarij  o prišel, delit nižih redov (malih
žegnov) svojemu nadepolnemu bogoslovcu, g. T i ’1 e -1 u
(Thiele), potem pa sem se podal v Lanz,  . . . kjer
sem 12 dni ostal. Imajo sicer tudi v Lanzu zdaj
misijonarja, ki sem ga jaz tje poslal; ker pa še ne
ume indijanskega, zato sem jaz sam v serčno svoje ve¬
selje spovedal ne samo tiste, ki sem jih za sv. birmo
podučeval, ampak tudi druge, ki so, berž ko ne vsi,
k spovedi prišli. 1. oktobra sem v tem svojem lju¬
bem misijonu „Od presvetega imena Jezusa"
imenovanem, sveto birmo delil, in pri tej delitvi sv.
birme smo bili vsi skupaj, jaz in dragi moji otroci,
tako ginjeni, da so še mene solze oblile. Premagalo
me je zares milo, nedolžno veselje, ktero so ti dobri
otroci razodevali, ker so svojega misijonarja in očeta
s škofovsko kapo na glavi in z višo pastirsko palico
v roki pred seboj gledali in slišali ga oznanovati
zveličevavne besede v svojem domačem jeziku. Naši
Indijani so sicer že videli enega in druzega škofa,
nikoli pa še niso slišali nobenega govoriti v svojem
jeziku. —

7. tega mesca sem zopet semkaj prišel, ... in
sem zdaj vendar enkrat doma. Hvala Bogu za vse!. . .
21. tega mesca bom podelil gospodu Ti'le-tu  maš-
nikovo posvečenje, in drugi dan potem bo slovesna
nova sv. maša, v pri kteri bom jaz pridigal. To vse
je za-me in za Šmarij o zelč zanimivo, ker to mašni-
kovo posvečenje je pervo,  ki ga jaz v svoji novi
škofiji delim. Pred to nedeljo — 15. t. m. — pa bom
85 francoskih, angleških in indijanskih birmancev

Friderik Barag n.

11

162

birmal in slovesno škofovsko maso pel, ki bo p er v a
v Smariji.“

Prihodnje leto 1855 je tri druge bogoslovce za
mašnike posvetil, — med njimi tudi gosp. F o k s a
(Foxa), namreč tistega, ki ga je bil iz Pariza v
Dubli  n poslal — in je tako pomnožil število svojih
misijonskih duhovnov, po kterih, ko so bili v raznih
misijonskih krajih postavljeni, je bila nova škofija
uterjena. Ko se je tedaj pri takem prijetnem začetku
gotovo smelo pričakovati, da se bo v novo ustanov¬
ljeni škofiji katoliško cerkveno življenje čedalje krep¬
keje razvijalo, ni bilo tudi nobenega pomisleka več
zastran vverstenja te nove indijanske škofije v zvezo
z drugimi škofijami severne Amerike. Torej so sv.
oče Pij IX. po prejetih sporočilih o tako lepem,
vspešnem začetku više pastirske delavnosti svojega
apostoljskega vikarja Baraga  že proti koncu leta
1856 določili, da se ta pred tremi leti v polotoku
gornje Mičiganske deržave ustanovljena indijanska
škofija, ki je bila doslc apostoljski vikarijat, v pravo
škofijo spremeni, in da se ta škofija odšle imenuje
„S m a r s k a š k o fi j a“, (Dioecesis Marianopolitana).
To ime je pa nova^ škofija dobila po že večkrat
imenovanem mestu „Š m arij  a", (Saut Sainte Marie),
ktero je ob enem bilo odločeno za škofijsko mesto,
ali za sedež preč. škofa Baraga,  ki je s tem ne¬
hal biti apostoljski vikar in je zgubil ime Amecon-
skega škofa. To novo škofijsko mesto je bilo sicer
majhno, pa je vendar bilo po svoji legi, po olikanosti
svojih prebivavcev in po, če ravno še leseni, paven-
dar-le prostorni cerkvi o tistem času najbolj pripravno
za škofov sedež. Bila sta tam tudi takrat že dva
francoska jezuita z dvema svojima bratoma, ktera
sta cerkev, šolo, vert, kuhinjo in vse potrebno po
hiši oskerbovala. Razun teh dveh jezuitov, škofovih
pomočnikov, se je v Šmariji tudi že majhen samo¬
stan Uršulinskih  nun  ustanovil, ktere so z obil¬
nim vspehom dekliško šolo oskerbovale, in med njimi
je že ena novinka, kteri je, ko pervi,  preč. škof
Baraga  7. novembra 1855. leta redovno obleko z
navadno slovesnostjo podelil. Ta je po rodu Irka,
in ime jej je Marija Henri.

— 163

Ko je preč. škof po svoji vernitvMz pred ome¬
njenih krajev ob Gornjem jezeru v Smariji v red
spravil najpotrebnejša opravila, ki se niso dala od¬
lašati, tedaj se pri vsem zimskem mrazu proti koncu
novembra na pot podd, obiskat predrage svoje pervo-
prero j ene spreobernj ene Indij anevKrivemdrevesu.
Ostal je pri njih čez polovico zime, skoraj do sveč¬
nice leta 1856., zlasti zato, ker njihov misijonar ni
znal indijanskega jezika. Treba je bilo tedaj, kakor
piše preč. škof,  te dobre Indijane, nekoliko bolj
podučevati, zlasti tiste, ki so se za pervo sv. obhajilo
pripravljali, treba je bilo pa tudi ondotnega misijo¬
narja, sicer gorečega in dobrega duhovna, v indijan¬
skem jeziku podučevati.

Pri vsem tem namreč, da je preč. škof Baraga
ravno prihodnjim misijonarjem v prid spisal in natis¬
niti dal prav izverstno in praktično indijansko slov¬
nico s slovarjem vred, se nekteri izmed misijonskih
duhovnov nove Baragove škofije nikakor niso hoteli
učiti, se v6 da, silno težavnega, pa ravno tako tudi
potrebnega indijanskega jezika, kar je skerbnemu
višemu pastirju koj od začetka pa tudi še dalje ve¬
liko sitnosti in žalosti prizadjalo. Tako toži že pervo
leto po svoji vernitvi, da je moral prestaviti misijo¬
narje iz Lapočn ta in iz Lanza,  ker se nista hotela
indijanskega jezika učiti; „brez znanja indijanskega
jezika pa ni mogoče, imeti ljubezen do Indijanov;
kdor pa sam ne ljubi, ta si tudi ljubezni
pridobiti ne more ,“  opomni pri tej priliki škof Ba¬
raga. Hvale vredno so se v tej zadevi obnašali rojaki
preč. škofa, vsi brez izjemka, kakor gospodje: Pire c,
Mrak in oče Oton Skola,  ki so že delj časa mi-
sijonarili med Indijani, preden se je nova škofija
ustanovila, tako so se tudi učenja indijanskega jezika
pridno lotili in se ga kmalo naučili vsi naši kranjski
misijonarji, ki so šli v misijon med Indijane za go¬
spodom Lavtižarjem,  kterega je Bog 3. decembra
1858. L, v dom večnega miru in veselja poklical. —
Razun ranjcega gosp. Lavtižarja se je med pervimi
misijonskimi duhovni učenja indijanskega jezika z
živo gorečnostjo in z lepim vspehom poprijel tudi
Nemec, gospod Edvard  Jak  er,  kterega preč. škof

ll *

164

svojega drugoroj enega sina  imenuje, ker je bil
drugi, ki je iz rok preč. škofa— in sicer 5. avgusta
1855. leta prejel mašnikovo posvečenje. Kmalo potem
ga pošlje viši pastir namesto tistega misijonarja, ki
ga je moral prestaviti, v Lanz,  v ta svoj predragi
nekdanji misijon. Ali je pač preč. škofu takrat na
misel prišlo, da bo ta njegov drugorojeni sin kedaj
njegov vesoljni namestnik ali generalvikar, *) in da
bode čez dvanajst let ravno temu drugorojenemu
sinu britka naloga, izročiti blago dušo svojega milega
duhovnega očeta v roke vsegamogočnega stvarnika,
in na njegovem grobu v ginljivem govoru indijan¬
skemu svetu naznanovati silno zgubo, ki mu jo je
nemila smert vzrokovala? —

22. Tspešna Tisi pastirska delavnost prečast.
škofa Baraga.

Imenitnejši misijonske staje v novi škofiji.

Ravno v šestdesetem  letu svoje starosti je
bil naš v prečastiti škof Baraga,  ko mu  je bila
nova Šmarij ska škofija  v pravo škofovsko ob¬
last izročena. Pa kakošna škofija? Kolikor bolj od
ene strani ob silnem južnem in zahodnjem bregu
Gornjega jezera in po polotoku med Mičiganskim in
Huronskim jezerom raztegnjena, toliko bolj od druge
strani v vsem obziru pusta in revna. Sem ter tj e
kaka staja, ena od druge po več dni daleč v tem
neizmernem prostoru; v nekterih stajah lesene, veči¬
del borne za silo postavljene cerkvice; misijonski
duhovni — vseh skupaj kakih dvanajst — sicer sploh
dobri in vneti, pa redki med njimi, ki bi bili zmožni
svoje misijonske kraje popolnoma oskerbovati ,  ker
razun indijanskega jezika je bilo — saj tem ter tje —
treba ob enem umeti tudi nemškega, francoskega in
angleškega. Verh tega pa ni bilo nobene gotove dnar-
stvene podpore, nobenih gotovih in stalnih dohodkov
ne za škofa, ne za duhovne, ne za šole, ne za ohra-
njenje že postavljenih, ne za stavbo novih potrebnih

*) V severnem krajiškofije ob Gornjem jezeru, kajti v juž¬
nem kraji je bil generalvikar žo od leta 1859 preč. gosp. Mrak.

165

cerkvi, ne za druge potrebne cerkvene reči. „Moja
škofija (piše škof Baraga o tej zadevi konec leta 1864.)
nima čisto nobenih dohodkov, ne enega vinarja
ne“. — In taka škofija na plečih moža, ki pri svo¬
jih ne samo zavoljo šestdesetletne starosti, ampak
zlasti po silnem trudu in terpljenji v poprejšnjem
tridesetletnem misijonarskem življenji oslabelih močeh
se je v škofovski časti od svojin duhovnov le po tem
razločil, da je ko vesoljni škofijski misijonar moral
leto za letom, bodi-si po letu ali po zimi, zdaj v
ladiji po vodi, zdaj v kerpljah po snegu pri silni
vročini in pri hudem mrazu staje svoje neizmerno
raztegnjene škofije obiskovati in povsod, ne samo
škofovska ampak tudi vsa opravila navadnega, pri-
prostega misijonarja opravljati! Zraven pa še silne
stiske in skerbi, ki so ga ves čas njegove škofovske
delavnosti toliko hujše nadlegovale, kolikor veča je
bila revščina in pomanjkanje pri tolikih potrebah
nove škofije, ki so se od leta do leta bolj množile.

Pa kolikor hujše stiske in nadloge, kolikor veče
vsestransko pomanjkanje, kolikor bolj oslabljene moči
njega, ki je imel nalogo, saditi in prilivati: toliko
obilnejši je bil blagoslov Božji, kteri rast daje. Okoli
že v poprejšnjih letih ustanovljenih misijonskih staj,
ki se čedalje bolj krepčajo in uterjujejo, leto za letom
nove na dan prihajajo; vsako leto je treba ali že
postavljene cerkve razširjati, ali pa nove postavljati.

Da daljno popisovanje apostoljske delavnosti na¬
šega prečastitega škofa Baraga ne bo preobširno, in
da se ognemo nepotrebnega in neprijetnega ponav¬
ljanja, zato bomo pri posameznih krajih, ki jih je preč.
škof čas svoje desetletne više

imeli in le sem ter tje kak zanimiv primerljej bolj
na drobno popisali.

Najimenitnejši kraj je in ostane v zgodovini nove
Baragove škofije Krivo drevo,  („L'Arbre croche“
po novejšem pa „Little Travčrse“) perva in
naj starejša  misijonska staja, kjer je škof Baraga
28. maja 1831. leta začel svojo misijonsko delavnost
med Indijani. Ta staja je imela lepo in prostorno
cerkev, ki so jo spreobernjeni Indijani sami izdelali,

obiskoval, lepi vspeh njegove

166

imela je tudi stalnega svojega misijonarja, ki je tudi
dve drugi indijanski vasi okoli Krivega drevesa
oskerboval. Krivodrevesčani so po sporočilu preč.
škofa od leta 1859. bili skoraj vsi mizarji in tesarji,
in so se kaj dobro zavedeli, da so pervoprerojenci
preč. škofa, torej tudi ni bilo za nje večega veselja,
kakor kedar so ob škofovskem obiskovanji prelju¬
bega svojega očeta med seboj imeli. In ravno v tem
pervem misijonskem kraji je bilo preč. škofu name¬
njeno neko posebno novo veselje, ki ga nikakor
ni pričakoval. „Neka mlada Indijanka, blizo 19 let
stara, (piše o tej zadevi preč. škof 23. junija 1859.1.)
ktera po spričevanji misijonarjev že več let prav
pobožno živi in vsako nedeljo k mizi Gospodovi pri¬
stopi, je prišla k meni, ter me prosi, da jo sprejmem
v Uršulinski samostan ki je v Šmariji. Zavzel sem
se nad to prošnjo mlade Indijanke zlasti zato, ker
Indijani, kakor Hebrejci in drugi starodavni narodi
zakonski stan kaj močno čislajo. Da pravo zadenem,
pokličem stariše te dekline ter jih zastran namena
njihove hčere izprašujem. In ko mi povedo, daje
imela že več snubačev, ktere vse pa je odpravila s
tem, da je določno svojo misel izrekla, dajojeterdna
volja, do konca svojega življenja neomožena ostati;
sem jo na ponovljeno njeno priserčno prošnjo seboj
vzel in med Uršulinske nune za novinko sprejel/' —
V soseski Krivega drevesa — pa, se ve da, v
indijanski soseski, to je, okoli dva dni hoda od njega
— je bila staja „Grande Traverse",  ki jo je
oskerboval vneti in nevtrudljivi večletni indijanski
misijonar gospod Mrak,  duhoven ljubljanske
škofije, kterega je preč. škof Baraga 1859. 1. postavil
za svojega generalvikarja v južnem kraji svoje ško¬
fije ali v polotoku med Mičiganskim in Huronskim
jezerom. *) Ob pervem obiskanji te staje — 1.1859. —
je prečastitega škofa kaj močno razveselila cerkev,
ki jo je gosp. Mrak razširil in olepšal, kakor se je
spodobilo za misijonsko cerkev, ktera je imela pet

*) Deset let potem — 7. februarja 1. 1869. je bil ravno ta
gospod Ignacij Mrak, rojen v Poljanah 16. oktobra 1. 1810, ko
Baragov naslednik posvečen v škofa v Cineinatu od Cincinaškega
nadškofa gosp. P ur c el la.

167

let potem že deset podružnic, ki jih je moral go¬
spod Mrak po kaj težavnih potih obiskovati, in
zdaj indij ’ 1  ' francosko, zdaj angleško, zdaj

E i v e v“  po imenu, so dobri ondotni ljudje sami
majhno cerkev postavili, ki jo je škof Baraga
1864. leta blagoslovil, ko je drugič v ta misijonski
kraj prišel. „Kaj zel6 hi, (piše o tej priliki preč.
škof) močni želji teh dobrih kristijanov vstregel, ko
bi jim mogel poslati duhovna, da bi pri njih ostal,
pa mi ni mogoče. Katoličani se v moji škofiji prav
obilno množijo, pa redki so duhovni, ki bi hoteli priti
v to oddaljeno in težavno škofijo.“

Iz Karp Rivčrja je šel preč. škof v Makinak,
ktera staja ta pot ni imela svojega misijonarja, am¬
pak oskerboval jo je misijonar sosedne staje pri
svetem Ignaciju,  ki je vsako nedeljo tje dohajal.
Birmanih je bilo ob tej priliki v obeh stajah 123.

Od Makinaka proti jugu na verhu Mičiganskega
polotoka je bila čisto indijanska staja „Križna vas“
(Cross-Village — Kros-Vilaž), ki je imela svojega
misijonarja iz reda sv. Frančiška. V sporočilu o per-
vem svojem škofovskem prihodu na to stajo 1859. L,
popisuje preč. škof, kako so ga sprejeli ondotni indi¬
janski kristijani. „Ko čoln od daleč zagledajo, jamejo
zvoniti, in vsi se zbero ter gredo k bregu, pred
njimi učitelj s svojimi učenci, ki so dve banderi no¬
sili. Na bregu vsi pokleknejo, in ko jim škofov bla¬
goslov podelim, spremijo me med zvonenjem in stre¬
ljanjem s pušami v cerkev. Tako Indijani navadno
povsod škofa sprejemajo .“  Ob drugem škofovem obis¬
kanji leta 1861. je bilo število vernih v Križni vasi
tako pomnoženo, da cerkev nikakor ni več zadosto¬
vala misijonskim potrebam. Sklenili so tedaj, poprej¬
šnjo predelati in razširiti, ki so jo tudilndiiani sami
tako izverstno in terdno izdelali, da jo, kakor preč.
škof 1864. 1. piše, noben olikan tesar ne bi mogel
boljše izdelati.

Križnovaški misijonar je oskerboval tudi misi¬
jonsko stajo v „Srednji vasi“  (Middle-Village),
kjer je tudi bila misijonska cerkev, pa že 1861. leta
premajhna; treba je bilo tedaj tudi to cerkev raz-

nemško

eni teh podružnic, „Karp

168

širiti, kar se je pri radovoljnosti ondotnih Indijanov
tudi lehko dalo doseči. „Prav ze!6 mora človeka
veseliti, (piše preč. škof Baraga v nadevnem sporočilu,)
ko vidi silni napredek indijanskih misijonov, kteremu
nasproti se Indijani v gozdih, ki se nikakor nočejo
spreoberniti, vidno zgubljajo, tako da bodo kmalo
popolnoma zginili. Večkrat pridem na svojem poto¬
vanji v take kraje, kjer, kakor mi moj spremljevavec
pripoveduje, so bile velike indijanske vasi, zdaj pa
ni videti nobene več, ali k večemu sem ter tje
kake dve družini, ki ko ostanki nekdanjih Indijanov
hirate." —

Med misijonskimi stajami, ki jih je preč. škof
Baraga o začetku svoje misijonske delavnosti vsta-
novil, nam je v posebno dobrem spominu dvojni
Bobrov otok,  veči in manjši. Prebivavci teh oto¬
kov so bili takrat sami Otavaški Indijani, s časom
pa so jeli, zlasti na večem otoku se naseljevati zani-
kerni, gerdi in hudobni Mormoni,  ki sicer sami
sebe „svete“ ali svetnike imenujejo, pa imajo po
vodilih svoje družbe kakor Turki po več žen, in s
silnim sovraštvom napadajo vse, ki se jim nočejo
udati. Ob času ustanovitve nove Baragove škofije so
ti hudobneži veči bobrov otok popolnoma v svoji
oblasti imeli, tako, da nihče drug se ni mogel tam
naseliti; zraven tega pa so tudi na vse strani ropali
in razsajali tako, da so bili Indijani in drugi kristi-
jani poslednjič prisiljeni združiti se, ter te gerdune
— več ko 300 družin — napasti in po hudi bitvi iz
otoka pognati. Potem so se med domače Indijane
katoliški Irci, pa tudi nekteri Francozi in Nemci na
tem lepem otoku naselili, ki pa, ko jih je preč. škof
1859. leta pervikrat obiskal, niso imeli ne cerkve ne
lastnega misijonarja. Cerkve in misijonarja je pa ravno
na tem otoku bilo toliko bolj treba, kolikor hujše so
bili Irci pijanosti udani; pošlje jim tedaj skerbni
vikši pastir nemudoma gorečega misijonarja, nekega
gosp. Mura  j a,  ki ni le pri silnih težavah precej
prostorne cerkvice in duhovščnice naredil, ampak
tudi tolikanj potrebno družbo zmernosti vpeljal v pri-
serčno veselje svojemu preč. škofu, ki je 1864. leta
drugikrat ta otok obiskal. — Na manjšem bobrovem

169

otoku pa, kamor se Mormoni niso mogli vriniti, so
Indijani, odkar so se spreobernili, sveti veri vedno
zvesti ostali, in so namesto stare kapele iz lubja
pravo cerkev iz prav lepe cedrovine postavili.

_ Leta 1861. je preč. škof na nekem drugem otoku
v Smarijski vodi, ki je 20 angleških milj, ali blizo 7
urodSmarije daleč in se „Cukrov otok"  imenuje,
novo misijonsko stajo ustanovil in majhno cerkev
postavil, ki jo je sv. Jožefu  v čast blagoslovil. Ostal
je tri tedne pri ondotnih Indijanih, med kterimi jih
je bilo sicer še malo spreobernjenih, navdajalo ga je
pa terdno upanje, da se bodo ne samo vsi, ki so že
tam bili, spreobernili, ampak da bode prišlo tudi več
drugih, ki se bodo okoli cerkve naselili. Ker so od
začetka bili brez lastnega misijonarja, zato jih je preč.
škof sam vsaki mesec obiskoval; sicer pa so se vsako
nedeljo dopoldne in popoldne k skupni molitvi in k
skupnemu petju v cerkvi shajali. Ker je pri tej pri¬
liki zvedel, da nekteri med Indijani na otoku sv.
Martina  v Mičiganskem jezeru žele sprejeti ker-
ščansko vero, zato se je prihodnjo zimo tje podal, jih
podučeval in toliko spreobernil, da je o spomladi
potem moral tudi tam majhno cerkev narediti, ktera,
kakor tudi cerkvica na Cukrovem otoku je veliko
stala in preč. škofa v dolgove spravila, ker je bilo
treba delavce najeti. —

Drugo novo stajo v južnih krajih svoje škofije,
ali v polotoku med Mičiganskim in Huronskim jeze¬
rom je preč. škof ustanovil 1861. leta v majhnem
mestu, „Alp  ena" imenovanem, o priliki, ko je po¬
toval k deželnemu cerkvenemu zboru v Cincinat,
ki se je veršil od 28. aprila do 5. maja. Po silno
težavni poti, nekoliko dni peš v kerpljah, 5 dni pa
na saneh, ki so jih psi vlekli , pride naš preč. škof
pervikrat v Alpeno,  kjer je tudi pervikrat  v
svojem misijonarskem življenji zavoljo popotnih težav
moral obležati. Pa ravno ta bolezen, ki ga je v Al-
peni zaderževala, služila mu je v to, da je lože
obravnal vse, česar je bilo treba za ustanovitev no¬
vega misijona. Lotil seje koj stavbe potrebne cerkve,
kupi v ta namen sredi lepega mestica selišče za cer¬
kev, in-spodbuja katoličane, ki se jih je bilo že

170 —

mnogo tam naselilo, da pripomorejo sami k stavbi
cerkve, s takim vspehom, da niso le katoličani, a m -
pak tudi protestantje „prav liberalno"  (ka¬
kor preč. škof opomni) po 10, 30, 40 in cel6 '50
tolarjev donašali. —

Kakor proti jugu v krajih Otavaških Indijanov,
tako, če ne prijetnejše, se je razvijalo življenje mlade
Baragove škofije v severnih in zahodnih Očipve-indi-
janskih krajih ob Gornjem jezeru.  Izmed staj,
ki jih je preč. škof v poprejšnjih letih ob Gornjem
jezeru ustanovil, nam je gotovo najbolj v spominu
staja v Lanzu,  ktero je bil škof Baraga  obiskal
kmalo po svoji vernitvi iz Evrope, in, kakor nam
je že znano, svojemu drugorojenemu sinu, gospodu
J akerju  v skerb izročil. 29. junija 1859. leta, ki
je bil njegov dva in šestdesetletni rojstni dan, se poda
skerbni vikši pastir drugič na pot, obiskat to svojo
predrago nekdanjo stajo. Priserčno veselje mu je bilo,
videti tako obilen napredek v tem misijonskem kraji,
da verni ob nedeljah nikakor niso mogli vsi v cerkev.
Bilo je tedaj treba cerkev podaljšati, in sicer za po¬
lovico, zlasti, ker so iz nekega daljnega kraja, Deser
po imenu, ajdovski Indijani k škofu v Lanz prišli,
in mu gotovo obljubili, da se jih bo prihodnje leto
veliko v Lanz preselilo in k kerščanski veri spre-
obernilo.

Novih cerkev je bilo zlasti treba pri mnogih rud¬
nikih ob Gornjem jezeru, ker se je čedalje bolj
množilo število katoliških rudarskih družin. Okoli
Lanza, da-si tudi nekoliko dni daleč, sta bila dva
rudnika, eden se imenuje „Klark“,  eden pa „Klif";
oskerboval ju je misijonski duhoven v staji Eagle
Harbor,  tisti gospod Ti’le  (Thiele), ki je p er vi
v škofijski cerkvi v Šmarij  i novo sv. mašo pel.
S tem gosp. Ti’le-tom obišče preč. škof potem, ko je
Lanz zapustil, oba rudnika; v Klarku ni bilo nobene
cerkve; prosi tedaj preč. škof rudarsko ravnateljstvo,
da bi prevzelo skerb, da se tam postavi majhna cer¬
kev, ktero prošnjo je vodstvo tudi radovoljno sprejelo;
vKlifu pa, kjer se je vsak mesec več ko 180 sodcev,
ali tri sto tisuč liber najlepše medenine ali bakra
dobivalo, so ravno tisto leto 1859 lepo in prostorno

171

cerkev z duhovščnico vred izdelali. Ta cerkev je preč.
škofa stala 300 tolarjev, zvon pa, ki ga je tudi on
sam preskerbel, 116 tolarjev; ravnatelji pa, da-si
tudi protestantje, so 100 tolarjev v ta namen daro«
vali.—Tri leta potem najdemo v tem rudniku K litu
duhovna naše ljubljanske škofije, gosp. Andolšeka,
ko, kakor preč. škof piše, vnetega misijonarja, ki je
bil naslednik gosp. Ti’leta. *)

Razun gosp. Andolšeka je gospod Janez Čebul,
tudi duhoven ljubljanske škofije ob tistem času oprav¬
ljal misijonsko duhovno službo ob Gornjem jezeru,
in sicer v Lapočntu,  v pervi staji, ki jo je preč.
škof Baraga leta 1835 pri Gornjem jezeru ustanovil.
Ta misijonski kraj je bil silno raztegnjen in težaven.
„Preteklo zimo, (piše preč. škof,) je moral gospod
Čebul  k nekemu bolniku, ki je 90 angl. milj ali
okoli 30 ur daleč stanoval. Šest dni je potreboval,
da je v kerpljah tje prišel; vsako noč je moral pod
milim nebom v gozdu spati, in ker ni vedel, da bo
pot tako dolga, zato se je samo za tri dni z živežem
previdel, in moral je, se ve da, dosti lakote terpeti.
Ostal je tamkaj nekaj dni, podučevaje Indijane, kte-
rih je blizo 30 kerstil. Govori in pridiguje že prav
dobro indijansko*'. V tem svojem misijonu je imel
gosp. Čebul  štiri misijonske cerkve, ki so bile po
več dni hoda narazen, in izmed kterih bi bil preč.
škof kaj rad eno ali drugo z duhovnom previdel;
„pa težko je, (toži dobri vikši pastir) težko je najti
za to škofijo pripravnih duhovnov, kajti v vsaki staji
je treba znati tri ali štiri jezike; in redki so duhovni,
ki bi bili zmožni vseh potrebnih jezikov. Misijonarji,
ki so znali v raznih jezikih pridigovati, so morali za¬
pustiti škofijo, ker so tako oslabeli, da niso bili v
stanu, opravljati silno težavne misijonske službe".
Poglavitna staja v tem silnem Lapočnškom misijon¬
skem okrogu je po sporočilu preč. škofa Baraga od
leta 1864 postalo mestice Bej fild  (Bayfield), kamor
se je gosp. čebul iz Lapočnta  preselil, in kjer
se je poprejšnja cerkev toliko morala podaljšati, da

*) Leta 1863 je gosp. Andola  e k prestopil v nadškofijo
sv. Frančiška v Kaliforniji,  in je še ondi.

172

je bila dvakrat daljša kakor popred; pa pri vsem tem
je že leta 1865 komaj zadostovala čedalje obilnejši
množici vernih. *)

V soseski misijonskega okroga gosp. Čebula, je
bila staja Ontonagan,  ki jo je preč. škof po svoji
vernitvi iz Evrope ustanovil. Oskerboval jo je tisti
gospod Foks,  ki ga je bil preč. škof leta 1854 iz
Pariza v Dublin poslal in tisti dan, ko je dva in tri¬
deseto obletnico svoje nove sv. maše obhajal, v dija-
kona posvetil. Imela je tudi ta staja štiri silno raz¬
tresene podružnice, in se je pred vsemi drugimi
najhitrejše razvijala, zlasti od kar se je tam Uršu-
ljnski samostan  ustanovil namesto samostana v
S m ari ji, ki se ni mogel ohraniti zavoljo silnega
siromaštva ondotnih prebivavcev. V Ontonaganu
pa je ta nunski samostan pognal tako krepke kore¬
nine, da je imel leta 1864 — po sporočilu preč. škofa
— 15 nun, 30 rejenk, in veliko drugih učenk, ki so
jih nune učile.

Glede na prihodnost nove Baragove škofije je
posebno zanimiva staja, ktere imenovati dosle še nismo
prilike imeli, staja namreč v mestu Market (Mar-
quette) pri Gornjem jezeru.  To mesto je ne¬
koliko let že svojo cerkev imelo, in odkar je škof
Baraga  misijonske duhovne iz Evrope seboj pri¬
peljal, tudi svojega lastnega misijonarja. Ker se je

{ >a število katoličanov tako množilo, da jih je že
eta 1864 komaj tretji del v cerkev moglo, zato je bilo
treba nove in prostorne cerkve, ktera se je tudi s
pripomočjo vnetih vernih, med kterimi so nekteri po
100, 150 in eden celd 600 dolarjev donašali, leta 1864
začela postavljati kmalo po tem, ko je goreči že znani
misijonar gosp. Ti4e  bil tje prestavljen. Kake 4 ure
daleč od Marketa so bili zastran posebno izverstnega

*) Razun že imenovanih gospodov: Pirec, Mrak, oče Oton
Škola, Lavtižar, Čebul in Andolšek so za ranjcim škofom Bara¬
gom se podali v misijon med divjake severne Amerike iz Ljub¬
ljanske škofije se gospodje: Godec, Skopec, Buh, Žužek, Tomazin
in Trobec, — vseh skupaj tedaj 12, med kterimi jih še deset
neutrudljivo obdeluje novi vinograd Gospodov po neizmerno ob¬
širnem indijanskem svetu. Srečna Kranjska dežela, mati takih
sinov!

173

železa sloveči rudniki, v kterih je bilo toliko irskih,
nemških in francoskih delavcev, da se je morala tam
že 1859. leta cerkev postaviti. Oskerboval je ta ru¬
darski kraj, ki se imenuje „Nigani", misijonar iz
Marketa, ker preč. škof ni imel dovolj duhovnov,
da bi mogel vstreči prošnjam ondotnih katoličanov.
Ko se mu je pa leta 1861 ponudila lepa prilika, ku¬
piti prav po ceni neko hišo, ki je bila nekaj milj
daleč od nove cerkve v Nigani, kupil jo je za pri¬
hodnjega misijonarja, ter jo je, ker je bila, kakor
druge sploh, lesena, dal na vozovih v Nigoni prepe¬
ljati in poleg cerkve postaviti. „Tako, (opomni preč.
škof v svojem sporočilu) se je ta hiša veliko bolji
kup dobila, kakor, ako bi bilo treba novo narejati."

Od Marketa proti Lanzu so se po vernitvi preč.
škofa iz Evrope zavoljo znajdenih prav bogatih med¬
nih rudnikov, ki jih je bilo 5, začeli rudarji naselje¬
vati v taki obilnosti, da je lepa in prostorna cerkev
že bila izdelana, ko je preč. škof leta 1859 obiskal
ta kraj, ki se imenuje „Portaž Lak"  („Portage
Lake"). „To cerkev sem (piše preč. škof) posvetil
31. julija, na dan s. Ignacija  in v čast tega ime¬
nitnega misijonskega svetnika, čegar duhovni sinovi
so bili in ostanejo še zmirom najbolj izverstni misi¬
jonarji. Posvetil sem pa to cerkev s posebno sloves¬
nostjo; služili so mi namreč pri škofovski maši trije
duhovni, kar se v moji škofiji kaj redko primeri.
Vmestil sem tudi ravno tisti dan, ki je bila nedelja,
stalnega duhovna v tem misijonskem kraji, ki ga je
doslč gosp. Jaker iz Lanza  oskerboval."

Ravno to leto 1859 je preč. škof v drugem ru¬
darskem kraji, „Minesota“  imenovanem, v čast
prečiste Device Marije  posvetil cerkev, ki je bila
največa in najlepša v novi škofiji. Dal jo je izdelati
že znani gospod Foks,  ki jo je tudi z orglami pre-
videl, ktere so pri cerkvenem posvečenji 4. septembra
pervikrat zapele v novi Baragovi škofiji.

Vse te dosle omenjene cerkve so bile kar na
tla postavljene, brez posebnega vklada v zemljo;
perva cerkev se je na podzidje stavila leta 1865, v
nekem imenitnem mestu pri Gornjem jezeru, ki ga
pa preč. škof v dotiČnem svojem sporočilu ne imenuje.

174

Sam prostor, na kterem je ta podzidana cerkev stala,
je 1200 tolarjev veljal. Vkladni kamen je preč. škof
z vso pri nas navadno slovesnostjo vložil vpričo silne
množice ljudstva, ktero take slovesnosti še nikoli ni
videlo. —

Pa pri vsi njegovi in njegove škofije revščini je
bilo preč., škofu laglje cerkve razširjati ali znovič
postavljati, kakor pa oskerbeti jih s potrebnimi in

S ’avnimi duhovni. Pomanjkanje duhovnov mu je
o več skerbi in težav prizadjalo, kolikor bolj se
je leto za letom množilo število vernih njegove silno
raztegnjene škofije in kolikor bolj je on sam začel
pešati in slabeti. Pri tem pomanjkanji je moral,proti
zimi leta 1862 v svojem škofovskem mestu, v Šma¬
rij  i brez duhovna ostati, in je bil delj časa škof,
fajmošter in kaplan vse ob enem. „To mi je (piše
v tej zadevi 2. aprila 1863) pri mojih letih silno
težavno. Tako sem undan moral iti k neki bolni 20
angl. milj ali blizo 7 ur daleč od tukaj (od Smarije).
Najstarejša hči neke Indijanke je nevarno zbolela, in
ta dobra žena je bila v silnih skerbeh, ko bi njena
hči morala umreti brez svetih zakramentov. Pošlje
tedaj po mene, in šel sem tj e po snegu in po ledu
o strašno hudem mrazu, ki je tukaj v časih huji,
kakor na Rusovskem. Več vasi je, ki so 10, 12 ali
15 milj od tukaj daleč, v ktere moram v časi iti.
Med vsemi težavami in skerbmi me pa najhujše tare
skerb, kedaj in kako bode konec teh nadlog, ker
ni ga duhovna, ki bi ga mogel pri sebi v Šmariji
imeti. Sleherni mojih 15 duhovnov je tako potreben
na svojem mestu, da z dobro vestjo nobenega pre¬
staviti ne morem. . . . Moram tedaj voljno poterpeti,
dokler mi ne pošlje dobrotna Božja previdnost do¬
brega in pripravnega duhovna. Jaz pravim: dobrega
in pripravnega; ker ne manjka se jih, ki prosijo, da
bi jih sprejel, pa eni izmed teh niso v redu in po¬
polnoma zanesljivi, kakor po dotičnih njihovih škofih
dozvem, drugi pa ne umejo vseh za mojo škofijo po¬
trebnih jezikov, pa jih tudi ni volja, naučiti se enega
ali druzega, ki ga ravno ne umejo. Tako pride pre¬
teklo spomlad neki duhoven k meni, ki je dobro
govoril nemško in francosko, ne pa angleško. Ko mu

175

povem, da ga prav rad sprejmem, ker upam, da se
bo tudi angleško kmalo naučil, odgovori mi: Nikoli
se ne bom angleškega jezika učil, ker sovražim ta
jezik". Nisem ga tedaj mogel sprejeti, ... in moram
Bog vč, kako dolgo še, ostati brez duhovnega po¬
močnika, kar mi je dostikrat prav težavno. Tako
sem, na priliko, moral ravno danes na včliki četertek
sveto olje čisto sam posvečevati, kar, se vč da, cer¬
kvena postava ne dopušča, pripušča pa tista postava,
po kteri „sila kola  lomi". Morebiti je današnji
dan še kteri drugi škof'v zapuščenih krajih Kine in
Azije  sploh ravno tako sveto olje posvečeval, kakor
jaz tukaj. — Bogu bodi potoženo, ki mu je znana
moja sila; On, ki je Gospod vinograda in Gospod
žetve, naj se me usmili, in naj mi kmalo pošlje do¬
brega in pripravnega sodelavca, za kterega ga nepre¬
nehoma prosim."

23. Premestenje škofovskega sedeža iz Šmarij e
v Market (Marcjiiette).

Pa ravno te nadloge in težave, ktere so tolike
bolj grenile dneve prečastitemu škofu, kolikor manj
mu je v šest in šestdesetem  letu njegove sta¬
rosti bilo mogoče, pri mnogih škofovskih skerbeh in
opravilih opravljati tudi službo navadnega pripro-
stega misijonarja, so pripomogle, da je hitreje dozo¬
rela misel, ki je skerbnega vikšega pastirja čedalje
bolj motila zastran prenesenja škofovskega sedeža iz
Šmarij  e v mesto Markčt.  Sprožili so to misel
najpred duhovni v stajah ob Gornjem jezeru, ki so
več let že^preč. škofa nadlegovali s prošnjo, naj se
preseli iz Šmarij e v kak bolj pripraven kraj ob Gor¬
njem jezeru; pa upiral se je tako dolgo, dokler ga
niso vnanje okoliščine prisilile, poprijeti se te misli
in skerbeti, da jo izpelje.

Med tem namreč, ko ni samo kerščanstvo, ampak
tudi omikano družbeno življenje v krajih ob Gornjem
jezeru, ki so bili pred 10 leti še popolnoma pusti,
silno, silno napredovalo, je mesto Šmarsko čedalje
bolj zaostajalo in hiralo, nekaj zavoljo neugodne lege

176

v pustem, divjem kotu med Gornjim in med Huron¬
skim jezerom, nekaj pa tudi zavoljo silnega uboštva
tamošnjih prebivavcev. Zlasti pa je mesto Šmarija
za škofov sedež čedalje manj pripravno postajalo zato,
ker pri silni dalji od vseh drugih misijonskih staj ni
bilo daleč krog in krog nobene vozne poti. „Pet mes¬
cev, (piše o tej zadevi preč. škof) od konca novembra
do mesca maja ni moč na nobeno stran podati se
drugači, kakor peš; po vodi se ne more, zavoljo ledu,
poti pa še take ni tukaj nobene, da bi mogel konj
iti po njej. Pisma, ki jih po zimi pišemo, moramo
pošiljati po poslancih, ki morajo sto in sto milj daleč
po strašnih gozdih v kerpljah sneg gaziti, preden
pridejo do tacega kraja, od koder je moč peljati se
ali jezdariti. Ce po zimi kakemu misijonarju ob Gor¬
njem jezeru pišem, ne morem pred dvema mescema
nobenega odgovora pričakovati. 1 *

Ob Gornjem jezeru pa ni samo dosti voznih po¬
tov na vse strani, ampak so tudi že v raznih krajih
železnice, in verh tega vsaki dan derdrajo poštni
vozovi od kraja do kraja.

Te okoliščine so tedaj naklonile preč. škofa, da
je na zadnje vstregel želji in večletnim prošnjam
svojih duhovnov ob Gornjem jezeru. Dogovori se v
tej zadevi z nadškofom v Baltimoru,  ki je pervi
veliki škof v severni Ameriki in s svojim nadškofom
v Cincinatu,  in pošlje leta 1865 prošnjo, ki sta
jo ta dva oba podpirala, sv. Očetu, da sme premestiti
'svoj sedež iz Šmarij e v mesto Market,  ki je bilo
središče nove škofije. Ko so sveti Oče v to preme-
stenje privolili, se je preč. škof mesca maja 1. 1866,
kojkoseje  led po Gornjem jezeru otajal, v Markčt
preselil. To mesto se je Markčt imenovalo po nekem
izmed pervih in najbolj vnetih Jezuitov, ki so ko
misijonarji v ta kraj prišli. Bilo je ob času prene-
senja škofovega sedeža še majhno začetno mesto;
pri svoji prijetni legi pa se je tako hitro naraščalo,
da ravno takrat, ko seje  škof tje preselil, so 40
novih hiš tam postavljali. Imelo je največo in najlepšo
cerkev v gornjem delu Mičiganske deržave, kije  bila
ravno leta 1866 izdelana in je stala 12000 dolarjev,
pa ta znesek, se vč da, se ni mogel ob enem izpla-

177

Sati, ampak ostalo je še precej veliko dolga, ki ga
je preč. škof pri silnih stiskah po malem odpravljal,
dokler ni popolnoma obležal.

S tem, da je preč. škofBaraga  škofovski sedež
v mestu Marke  tu  postavil, spolnil je zadnjo nalogo,
ki jo je moral še rešiti ko ustanovitelj nove ško¬
fije med Otavaškimi in Očipveškimi Indijani. V Mar-
kčtu, ko v škofovskem mestu je nova škofija dobila
svoje pravo središče in gotovo tudi pravo in terdno
podlago za daljno vspešno razvijanje družbinega in
cerkvenega življenja in blagostanja, ki gaje  bila
takrat že dosegla. Imela je po sporočilih preč. škofa
od leta 1867 pet nunskih šol,  in sicer dve šoli
Uršulinskih nun, eno v Mar k č tu, eno pa v
Ontonaganu,  ktere ste te dve soseski sami vzder-
ževali; v šolah v Šmariji, v Hankoku, in v
Lanzu  pa so podučevale sestre od sv. Jožefa,  in
sicer v Lanzu ne samo dekleta ampak tudi dečke,
kar je preč. škofa navdajalo s silno veselim upanjem
zastran prihodnosti njegove škofije. Samostanske sestre
v Smariji je moral sam vzderževati in je plačeval za¬
nje 400 tolarjev na leto, pa tudi sestre v Lanzu je
moral večidel sam preskerbevati. Verhtega je po pre¬
selitvi v Markčt tudi tista skerb minula, ki je blazega
škofa zastran pomanjkanja dobrih in pripravnih du¬
hovnov vedno tako močno težila; imel je namreč že
1867 leta 21 duhovnov, s kterimi je mogel vse ime-
nitnejše staje prevideti, tako da edina skerb, ki ga
je še nekoliko težila, mu je vzrokovalo pomanjkanje
zdatne denarne pomoči, da bi bil mogel znebiti se
dolgov, v kterih je škofija tičala, in zadostovati raz¬
nim potrebam, ktere so se toliko bolj množile, koli¬
kor lepše se je razcvetalo po vseh straneh mlade
škofije kerščansko-katoliško življenje. „Kak razloček,
(piše preč. škof poln hvaležnega veseljaŠ. aprila 1.1867)
kak razloček med sedanjim in med tistim časom,
ko se je škofija začela! Takrat sta bila tukaj samo
dva duhovna, ki sta morala daritev svete maše veči¬
del v hišah opravljati; zdaj ima vsaka nekoliko veča
naselitev svojo cerkev. . . . Naše cerkve se sicer
postavljajo na stroške dotične soseske, največi del
stroškov pa vendar-le škofa zadeva. S šolami smo
Friderik Baraga. 12

178

dobro prevideni; vsaka soseska ima svojo šolo, v
kteri uče ali nune ali posvetni učitelji. Tudi misi¬
jonarjem ni treba zdaj toliko terpeti in prestajati, ka¬
kor nekdaj, ko so duhovni, ki jih je malo bilo, mogli
po slabih potih silno daleč hoditi; zdaj jim ni treba
več daleč potovati; pota so večidel dobra, in skoraj
povsod se zdaj človek lehko pelje, bodi-si po vodi
ali po suhem. Najhujša težava ostane vedno le-ta,
da je misijonarjem skoraj povsod treba umeti angle¬
ško, francosko in nemško, sem ter tje tudi indijansko;
dobiti pa duhovne, ki bi toliko jezikov umeli, je kaj
težko, ravno tako težko pa tudi ustanoviti semenišče,
ker ni za to ne denarnih ne drugih potrebnih moči.“

24- Čedalje veča slabost preč. škofa Baraga.

Drugi narodski cerkveni zbor v Baltimorah, kjer preč.

Škofa mertvud zadene. — Blaga njegova smert.

Pri takem stanu svoje škofije je pač kaj lehko
naš preč. škof Baraga svoje oči ravno tako s hva¬
ležnim veseljem obračal v preteklost, kakor z mirnim
in terdnim upanjem v prihodnost, ko je čutil, da se
bliža večer blagovitega njegovega življenja. Do štiri
in šestdesetega leta svoje starosti ni čutil blagi naš
apostoljski mož pri vsem terpljenji, pri vseh silnih
težavah neutrudljive svoje misijonarske delavnosti
nobenih posebnih slabosti, zlasti pa nobene take bo¬
lezni, ki bi ga bila v posteljo položila; ko je pa
moral na težavni poti v Cincinat  leta 1861, kakor
nam je že znano, v mestu Alp eni pervikrat obležati,
jelo ga je tudi pervikrat opominjati, da ni iz železa,
da njegove moči jamejo pešati in da se dan njego¬
vega pozemeljskega popotovanja začne proti večeru
nagibati. In od tistega časa je slabost čedalje veča
nastajala in se pri vsakem nekoliko večem trudu
napovedovala. „Preteklo zimo,  (toži preč. škof v
sporočilu od leta 1862) sem imel silno težavno pot,
ki mi je zasadila težave na persih tako, če le ne¬
koliko daleč grem, me v persih tišči in težko diham.

. . . Nisem mogel sterpeti, da ne bi bil šel obiskat

179

divjih in še ajdovskih Indijanov v nekem stranskem
kraji, 3 dni daleč od Šmarije, kamor dosle še nikoli
nisem prišel. Pri vsem tem, da sem kaj malo upanja
imel, tje priti, spravim vendar kerplje na noge, in
podam se na pot. Pa komaj dobre pol ure hodim,
začne me v persih tiščati tako, da mi je bilo kar
obležati. Izročim se Bogu, in silim se naprej, ker
mi ni dalo miru, dokler nisem prišel tje, kamor sem
se bil namenil. In — hvala Bogu! persne težave so
popolnoma minule . . . vendar pa mi, berž ko ne,
ne bo več mogoče, peš potovati."

Te persne težave in sploh oslabele telesne moči
so preč. škofu sicer branile, da ni mogel po zimi na
pot se podati, ob letnem času pa je po navadi od
kraja do kraja po svoji škofiji popotoval, povsod bir-
moval in pridigoval, sem ter tje v treh jezikih dopol¬
dne, tedaj šestkrat na dan, sem ter tje v štirih, kakor
mesca septembra 1. 1866 v Hankoku.

In tu je bila meja postavljena blagoviti pet in
tridesetletni  delavnosti preblagega našega misijo¬
narja in aposteljna; v Hankoku  se je zadnjikrat
razlegal tisti evangeljski glas, ki je od leta 1831 do¬
nel po divjem indijanskem svetu s tako močjo, da so
goste megle poganskih vraž in hudobij popolnoma
zginile in se umaknile milemu solncu svete vere in
omikanega kerščanskega življenja. Zmanjkovalo mu
je namreč sape, in zapuščal ga je glas pri tem pridi-
govanji v Hankoku tako, da je moral slovo dati ob¬
iskovanji misijonskih staj, in pri zadnji pridigi
v Hankoku  syojim predragim poslušavcem kar na¬
ravnost povedati, da ne bo več mogel pridigovati.

In bilo je temu tudi res tak6, zlasti, ker je ta
splošna slabost svoj verhunec dosegla v mertvudu, ki
je preč. škofa en mesec potem v Baltimoru  zadel.
Praznovali so namreč škoije severne Amerike ob za¬
četka oktobra svoj drugi narodno-cerkveni zbor v
Baltimoru,  kjer se je nebeška lepota in nadzemelj¬
sko veličanstvo katoliške cerkve tako živo razode¬
valo, da je amerikanski svet kar stermeti moral nad
silno močjo, ki jo je katoliška cerkev tako naglo v
severni Ameriki dobila.

12  *

180

„Ta zbor (piše prav pomenljivo Njujorški
časn ik: „Trib  u ne“) mora prav zelč zanimivati
vse deržavljane zedinjenih deržav, naj si bodo te ali
une vere. Cerkev, ktera se v zbranih svojih vikših
pastirjih skazuje, ni več tuja na naši zemlji. V 90
letih, odkar smo neodvisen in samostalen narod, se
je število škofov narastlo od enega do 47, število
duhovnov pa od 30 do 2700. Katoličanov pa smemo
šteti saj 4 milijone, — množica, ki razun Metodistov
vse druge verske družbe presega. In verh vsega tega
se bo v Baltimorskem zboru posvetovanje sukalo o
ustanovitvi nič manj ko 15 novih škofij v zedinjenih
deržavah“.

Da-si tudi nekoliko stran poti zaidemo, vendar
ne moremo opustiti, da nebi zastran tega v mnogem
obziru imenitnega zbora posneli nekoliko verstic iz
mikavnega sporočila učenega in gorečega misijo¬
narja, slovečega Jezuita Weningerja,  ki je imel,
ko učen bogoslovec svoje mesto v zboru. Spodbuja
nas k temu ne samo ozir na vesoljni cerkveni zbor,
ki se bo konec tega leta v Rimu  obhajal, ampak
nagiba nas k temu kaj močno lastno čutilo, po kte-
rem mislimo in sodimo , da katoliškemu sercu, zlasti
zadnji čas in v naših krajih kaj dobro dč, ako vidi
in čuti, kako drugod, kako v zares prosti in svo¬
bodni Ameriki  tudi tuji in vnanji, ki niso naše
vere, čutijo in čislajo blagovito krepost in veličastno
lepoto tiste naše matere cerkve, ktero lastni otroci
med nami tolikanj žalijo in ogerdujejo.

„Prišlo je k zboru, ki se je začel na roženkransko
nedeljo, 7 nadškofov, 40 škofov in čez sto učenih bo¬
goslovcev, pa več vikših raznih redov. V lepem, ne¬
izrečeno slovesnem redu smo šli iz nadškofovega dvora,
pred kterim je bilo zbranih okoli dvajset tisoč gle-
davcev, v stolno cerkev. Za križem je šla silno velika
truma bogoslovcev v koreteljnih, za njimi 120 mašni-
kov in več druzih duhovnov v drazih mašnih plaščih,
za njimi 40 škofov in 7 nadškofov z mitro in s palico
in v z zlatom prepreženi škofovski obleki, poslednjič
pa preč. Baltimorski nadškof Spalding ko pape¬
žev namestnik  in v zboru predsednik  s svojim
spremstvom.

181

Vreme ni moglo lepše biti; kodar je procesija
šla, bilo je vse z ljudmi natlačeno, še celo po strehah
in na drevji je bilo polno gledavcev. Stermeli so nad
veličastvom katoliške cerkve že v njenih vnanjih
obredih ali šegah, in že ta slovesni sprevod je vse
tako prevzel, da mu celo angleški dnevniki niso
mogli dosti hvale peti. Videlo se je Amerikancem na
obrazih, da so osupnjeni zavoljo nepričakovane le¬
pote, kreposti in veljavnosti katoliške cerkve, in da
se je marsikteremu izmed njih misel vrivala, da bi
vendar-le ta 18-sto let stara in vedno mlada in krepka
katoliška cerkev utegnila biti tista cerkev, ki jo je
Kristus, Sin Božji postavil, in jej obljubil, da bo ne-
premekljiva stala in vseskoz obstala do konca sveta.
Te in take misli so angleški časniki, ki se z našim
zborom pečajo, tudi zares razodevali. . . . Njujorški
časnik „Herold“  je skerbel, da se mu je koj po
telegrafu poslal izverstni govor, ki ga je Baltimorski
nadškof po veliki maši imel, in tako je bil ta govor
že drugi dan v rokah Amerikancev. Vsi imenitnejši
časniki v Baltimoru, v Filadelfiji in v Nju-
jorku  govore z velikim spoštovanjem od katoliške
cerkve, ktere lepota je v tem zboru tako milo sijala,
in se ne morejo dosti čuditi edinosti, vzajemnosti in
bratovski ljubezni, ki je od začetka do konca vladala
med škofi, ki so od vseh krajev, nekteri po 5000 amer.
milj ali blizo 1700 ur daleč semkaj prihiteli. Ta edi¬
nost, ta vzajemnost se je Amerikancem tako globoko
vtisnila, da pridigarjem raznih razcepljenih verskih
družeb, duhovništvo katoliške cerkve neprenehoma v
izgled stavijo.... Zanimivo pa je, da je celo Johnson
sam, prezident ali poglavar zedinjenih deržav, prišel
po železnici s posebnim vlakom iz Vašingtona,
da bi se vdeležil konečne zborove slovesnosti, ktera
je bila od devetih dopoldne do pol treh popoldne.
Ves ta čas ni obernil prezident svojih oči od tega,
kar se je godilo. Imel je pred očmi živo podobo
tiste terdne in močne edinosti, ktera glavo združuje
z vsemi udi v zdravo in krepko telo. Vsi škofje z
mitro in v pluvialu ali v velikem plašču so se zapo¬
redoma bližali velikemu oltarju, ter so na njem pod¬
pisali vse to, kar se je bilo v zboru sklenilo, da se

182

je moglo potem v Rim poslati sv. Očetu v poterdilo,
brez kterega sklepi cerkvenih zborov nobene postavne
veljave ne morejo imeti. Tako ravnanje je prezidenta
in druge pričujoče imenitne Amerikane toliko bolj
prevzelo, kolikor bolj so se zavedali silnega razločka
med cerkvenim zborom in med svojim lastnim zbo¬
rovanjem v Vašingtonu,  in kolikor men j so mogli
prezreti stalno, častitljivo in po 18stoletni skušnji
poterjeno podlago, na kteri je duhovna oblast, ali
tako imenovana hierarhija postavljena.'*

Prišel je k temu imenitnemu zboru tudi naš
prečastiti škof Baraga.  Gnala ga je sicer pri vsi
njegovi nam že znani slabosti na to daljno pot viša
pastirska skerb do njegove čede in tista dolžnost,
po kteri morajo škofje sploh v cerkveni zbor iti, ako
le morejo: pa komu ne bi na misel hodilo, da je do¬
brotljivi Bog svojemu zvestemu služabniku hotel po¬
deliti še to srečo in milost, da, preden svojo čedo za
vselej zapusti, vidi in pozdravi tisti kraj , kjer je
njegova čeda pred 14 leti njega ko svojega pervega
vikšega pastirja dobila, in da se njegovo serce še
tukaj na zemlji razveseli nad silno lepoto in živo
krepostjo vojskovavne matere cerkve, preden jo ko
zmagovavno v nebesih zagleda? In edino to srečo in
to veselje je blagi apostelj Indijanov po svojem pri¬
hodu v Baltimor dosegel; ker koj pervi zborov dan,
na roženkransko nedeljo namreč, je preč. nadškof
Spalding  potem, koso  se navadne molitve opravile
in ko se je očitno naznanilo, da se zbor začne, v
cerkvi zbrano ljudstvo prosil, da naj moli za preč.
škofa Baraga,  ki v bolnišnici svete Neže  močno
bolan leži. — Zadel ga je namreč mertud na stop¬
nicah nadškofovega dvora, kjer so ga našli ležati
brez vse zavednosti. Imel je tudi majhno rano na
persih, ker ga je križ nekoliko oprasnil, ko je padel.
Pregovarjali so sicer zbrani škofje svojega častivred¬
nega apostoljskega sobrata, naj zadnje dni svojega
življenja pri kakem drugem bližnjem škofu preživi;

1  ' 1  ” 1  ’ u očetu in pastirju mogoče,

bi njega do zadnjega trenutka njegovega življenja
pri sebi ne imela, pa tudi njegovega trupla ne v svoji

britko žalost napraviti, da

183

zemlji imela, po smerti ne hranila! Verne se tedaj
preč. škof Baraga,  ko je najhujša nevarnost minula,
med svoje drage v Market,  in je še kake 4 tedne
bolnike obiskoval, otroke podučeval in kerščeval.
Kmalo potem pa je tako oslabel, da ni bil za nobeno
opravilo več. Po sporočilu od 28. januarja 1. 1867
je komaj, komaj svoje ime podpisati mogel; v spo¬
ročilu od 3. aprila 1. 1867 pa piše, ali, prav za prav
di po svojem duhovnem pomočniku pisati: „Slab

sem tako, da me drugi komaj razume, če hočem kaj
povedati; vsako jutro vstanem in grem po malem
gori pa doli v sobi, da morem laglj e v postelji ležati.
Kdor me vidi, komaj verjame, da bom le en teden
še živel, životarim pa vendar-le in pričakujem svo¬
jega naslednika, kterega so mi v Baltimorskem zboru
'obljubili. Štiri mesce je že, da svete maše brati ne
morem. "

In pri taki čedalje veči slabosti je preblagi apo-
stelj Indijanov v živi veri, v terdnem upanji, v go¬
reči ljubezni in v stanovitni poterpežljivostiin poniž¬
nosti mesec za mescem, teden za tednom, dan za
dnevom pričakoval tistega trenutka, ko je imel priti
Gospod in povabiti ljubega svojega služabnika s to-
laživnimibesedami:„Prav, dobri in zvesti hla¬
pec! ker si bil v malem zvest, zato te bom
čez veliko postavil; pojdivveselje svojega
Gospoda".  Prišel je Gospod, poklical in sprejel je
zvestega svojega služabnika v kraljestvo večne svoje
slave ravno na dan svojega godli, na dan, ko se
krepost in svetost presladkega Njegovega Ime¬
na  v Njegovem kraljestvu na zemlji slavi in poveli¬
čuje od konca do kraja sveti.

Kolikor raji bi vedeli posamezne okoliščine, ki
zadevajo zadnje trenutke našega prečastitega in ne¬
pozabljivega škofa Baraga,  toliko bolj nam je žal,
da pri pomanjkanji zanesljivih dotičnih sporočil nič
gotovega o tej reči povedati ne moremo. Edino, kar
zastran tega zvedeti moremo, nam pove že imenovani
preč. gosp. ge neralvikarij  J a k e r v govoru, ki ga
je imel 30. januarja leta 1868 na grobu, preljubega

184

vikšega pastirja, in kterega je „Danica a  lansko leto
razglasila. „Sede (pripoveduje preč. govornik) na stolu
s priklonjeno glavo so premišljevali (ranjki škof) dolga
leta, ki so jih v Gospodovem vinogradu preživeli po
dolinah svoje solnčne domovine (na Kranjskem), ob
bregovih jezera Mičiganskega in v divjih gozdih
Gornjega polotoka. In kaj so rekli, ko so vse to v
duhu pregledali ? Rekli so, da so le nevreden slu¬
žabnik Gospodov, da nimajo nič, na kar bi se za
večnost opirali, kakor samo veliko usmiljenje Odre-
šenikovo in moč odpuščenja grehov, ki jo je Kristus
dodelil svoji cerkvi.

Po noči pred svetimi tremi Kralji je pobožnega
mučenca opominjalo, da bo treba kmalo iti v dolgo
večnost. Mirno so pričakovali ure ločen ja iz tega
sveta; prejemši svete zakramente, udani v Božjo voljo
in polni upa v njegovo sveto milost so mirno v Go¬
spodu zaspali v nedeljo imena Jezusovega  ob
dveh po polnoči, v praznik imena, v ktero so vse
svoje upanje stavili, imena, ki so se mu popolnoma
darovali in so za njegovo slavo delali ves čas svo¬
jega življenja.

Tako je tedaj umeri mož preblage čiste duše —
mož ravnega serca, v kterem ni bilo ne ovinkov, ne
zvijače; šel je v večni počitek mož neutrudljive de¬
lavnosti, mnozega terpljenja, mnozih britkosti in težav
v vinogradu Gospodovem; zaspal je v Gospodu mož

E  o volji Božji, mož po Kristusovem duhu, mož lju-
ezni, ki je vse svoje izverstne zmožnosti obračal
Bogu v čast in ljudem v zveličanje, zlasti svojim
ljubljenim divjakom; njegova dela ga bodo vedno
hvalila ter v slavnem, hvaležnem spominu ohranila
zlasti pri Indijanih v severnih krajih, kjer počiva
njegovo truplo, dokler ga ne zbudi trobentin glas;“
in takrat — naj od svoje strani samo to še prista¬
vimo — takrat se bo popolnoma vresničilo tisto tola-
živno upanje in hrepenenje, ki je vedno navdajalo
preblazega aposteljna Inaijanov, in ktero je 23 let

S red svojo smertjo kaj lepo in milo razodel z bese-
ami: „Kolika tolažba, koliko preobilno

185

plačilo, koliko nepopisljivo veselje bo moj
delež sodnji dan, ko me bodo nekteri, ali
kakor upam, prav za pravvsi ti moji dobri
otroci vKristusu obdajali, ter pred ostrim
sodnikom spričevali: Le-ta je bil pervi,

ki nam je tvoj o besedo oznanoval, namraz-
kladal usmiljenje, ki si ga ti po svojem
Sinu skazal ljudem, pripravil naša serca,
da v te verujemo, ter jih je napolnil z lju¬
beznijo do tebe“.

186

sasam«

svetila svesda ®a sI@v§tfia®M neba

kranjsko-slovenskem in očipve-iudijanskein.

(Spisal J. Marn.)

Bilo je 1826 včliko sveto leto,  ktero se je
obhajalo po Slovenskem slovesno, da maloktero tako.
Popisovali in popevali so ga iskreni duhovni pastirji
na pr. L. Dolinar, BI. Potočnik, J. Traven, V. Stanič
in drugi. Tedaj se je prikazal na slovstvenem polju
slovenskem tudi Baraga.  Dal je na  svetlo „Opo-
minvanje eniga duhovniga pastirjanasvoje
oučice v sredi svetiga leta"  1826, y a  pole v 8.,
in zložilo njem „Dve duhovni pesmi",  v kterih
se sicer ni oziral na pravilno pevsko mero ali vnanjo
slovniško obliko, temuč le na to, da v sveti goreč¬
nosti vnema in povzdiga človeku serce.

Vodnik je počival že v grobu; ali glasil se je
Ravnikar; razlagal je slovenščino Metelko, in 1. 1825
pride na svetlo njegovo jezikoslovno poslopje „Lehr-
gebaude der sloven. Sprache", in koj je bilo_ znati,
da so slovenski jeli pisati bolje in čisteje. čuti je
tudi, da si je po svetem letu mnogo opomogel pravi
kerščansko - katoliški duh, ki veje odslej v po sloven¬
skih pisanjih. Tisto leto, kedar je izrojila„Čbelica"
ter svetnim pesnikom kazati jela, kako naj se poje
slovenski, je prišla na dan:

1. Dušna Paša za kristjane, kteri žele v duhu in
V resnici Boga moliti. Spisal Friderik Baraga, kaplan
v Metliki. V Ljubljani, 1830. (Četertega natisa 1.1845
pri J. Blazniku šteje v 12. str. 545.) — Kakor se je
bila prikupila vernim Slovencem J. Golmajrova „Sveta
maša in keršansko premišljevanje na vsak dan mesca
iz sv. pisma", ki je bila od L 1783 do 1826 natis¬
njena šestnajstkrat; tako se je priljubila nam tudi

187

Dušna Paša, ktera je bila 1. 1854 razširjena že v
več kakor 27.000 iztisih, in je prikazala se 1. 1858
na svetlo sedmikrat, v sedanjem pravopisu, v veči in
manjši podobi. — V kratkem predgovoru opominja
kristjana, da naj Boga moli v duhu in v resnici; v
bukvah pa, ki so res, kao 1  kaže njih ime,  prava
dušna paša, mu k temu tudi pomaga. Vse je v njih
prav priserčno in pobožno. Česar je polno serce, rado
iz ust grd — v besedo in pismo. To je spolnil Baraga.
Razun navadnih molitev ima v tej knjigi precej na
tanko nauk o spovedi in o sv. obhajilu prav ljubo;
izložen Oče naš spokornega kristjana in razloženo
češeno Marijo; 12 lastnost Jezusa Kristusa in 12
lastnost Matere Božje, s pesmijo; 10 raznih litanij
(od pokore, sladkega Imena Jezusa, Kr. terpljenja,
presv. R. T., presv. R. Kervi, Lavretanske, od sv.
Jožefa, vseh svetnikov, za duše v vicah, pri umira¬
jočih); nevarnosti, kterih naj se mladi ljudje varujejo;
pripomočke, deviško čistost ohraniti. Zlasti priserčne
so molitve za bolnike in pri umirajočih. — Veliko
dobrih in lepih molitnih bukvic smo dobili Slovenci
pozneje, vendar segajo posebno stareji radi še sedaj
po Dušni Paši,  ktera jim zadostuje v vseh dušnih
potrebah. To je vernim Slovencem prava duhovna
čbelica,  s ktero si pasejo svojo dušo ter nabirajo
sladke sterdi za večno življenje.

Konec 17. in v začetku 18. stoletja so po Slo¬
venskem na duhovnem polju klile in krasno cvetle
cvetice, ki so se pred nekaj leti strahoma spet pri¬
kazale in se sedanji čas prosteje razcvitajo p. ro¬
marske, bratovske, misijonske itd. Spričujejo nam
to knjige, ki so prihajale tedaj na svetlo, na pr. o
„Nebeškem Zilu“, Bratovske bukvice sv. „Rožen-
kranca" (1678), Mesec Božje ljubezni, Pridige iz
bukvic imenovanih „exercitia sv. očeta Ignacia" 1734
itd. — V drugi polovici preteklega stoletja pa je
pihati jel tem duhovnim cveticam nasproten jug, kteri
jih Je paril, osoren sever, kteri jih je smodil. Tako
toži 1. 1783 P. Marko Pohlin, da mu v Ljubljani ni
bilo dovoljeno, dati na svetlo bukvice v službo „pre-
čistega spočetja Marije Device". Zahtevali so tedaj
le bolj knjige od gospodarstva, čbelarstva; pisarili

188

bukve kuharske; kerščanski nauk, toda ne samega,
temuč v zvezi z zgodbami sveta, s poljskim in so¬
sednjim naukom! —Po svetem letu se je tudi v tem
zboljšalo. To nam poterjuje že druga knjiga, ktero
je na svetlo dal Baraga:

2. Od poeeševanja in posnemanja Matere Božje.

V Ljubljani, 1830. Natisnil J. Sassenberg. V 12. VI.
str. 418. — Sme se reči, da so to perve precej do¬
bre Šmarnice  v slovenskem jeziku. — Spisal je
bil sicer po svoje P. Marko „Marianske Kempenzar,
ali dvoje bukuvce od posnemanja Marie Divice, po¬
prej skuz B. Sailerja ... po latinsku spisane, zdej
pak na Krajnsko prepisane inu vondane, v Lubl.
Eger, 1769, 12. 167 str.;“ — po tem pa ni slediti
enake cvetice na vertu slovstvenem, da je Baraga
vsadil jo tako lepo Mariji na čast, po „lmitatio sanc-
tissimae Virginis ad normam Imitationis Jesu Christi"
e gallico latine reddita a Josepho Engstler Viennae
a. 1783. Po stari slovenski pesmi: „Za Bogom častimo
Marijo najbolj" —• kaže tudi on v predgovoru, kako
nas k temu spodbujajo cerkveni učeniki, in ker je
ona prav naša mati, kako jej skazujmo svojo čast
in ljubezen posebno s posnemanjem njenih svetih zgle¬
dov; to jej je najljubše. „De bote pa v vsih okoli-
šinah svojiga življenja ložej spoznali, ljubi moji! kako
je Marija v enakih okolišinah storila: sim vam pre¬
stavil prav lepe in podučne bukve v kranjski jezik,
ker je v našim jeziku malo dobrih bukev
od materebožje; desiravno bi se spodobilo,
de bi jih veliko imeli, zakaj Marija je po¬
sebna patrona vsiga slovenskiga ljudstva".
To je res. Kako častijo Marijo Slovani sploh, in po¬
sebej Slovenci. Cesarje Baraga želel, seje  poznej
jelo spolnovati vzlasti, kar so razširile se Šmarnice
tako, da ima malokteri narodič  toliko in tako mič¬
nih pesmic, molitev in bukvic sploh na čast Mariji,
kolikor jih ima slovenski.  Po zgledu Tom. Kemp-
čana,  ki je že nekterikrat poslovenjen, ima le-ta
knjiga, nekoliko v pogovorih med Marijo in služab¬
nikom, IV bukve, in vsaktere imajo več razdelkov.

V I. je v 29 razdelkih premišljevanje življenja in
čednosti presvete device Marije od njenega čistega

189

spočetja do rojstva njenega božjega Sina v Betlehemu;
v II. v 33 razd. od rojstva do tistega časa, ko ga
je na gori Kalvariji vidila življenje dati v odrešenje
sveta; v III. v 20 razd. do njegovega vnebohoda;
v IV. v 14 je pa popisano, s kakošnim počeščenjem,
s kako gorečnostjo, ljubeznijo, priserčnostjo in za¬
upnostjo morajo naše serca napolnjene biti do presv.
D. Marije. V poslednjem t. j. v 14. razdelku popi¬
suje pobožnost k svetemu Jožefu, ženinu Marije.
Kakor smo dobili Slovenci od takrat precej in še
lepih bukvic Šmarnic; tako smo prejeli 1. 1867 jih
posebej o sv. Jožefu, kije  naš varh in pomočnik
v življenju in ob smerti, da se spolnuje tudi pri nas
Slovencih preroška beseda sv. Terezije, da čim bolj
bodo verni spoznavali in poveličevali Marijo,  tim
bolj bodo spoznavali in častili tudi sv. Jožefa.

Soditi po bukvah, ki so pred 100 in 200 leti
izhajale po naših krajih, nekaj v slovenskem, nekaj
v latinskem ali nemškem jeziku, je bilo prav živo
češčenje presvetega Reš njega Telesa,  in budili
so se verni prav goreče, da bi vredno prejemali Je¬
zusa večkrat v sv. obhajilu. Ta gorečnost je proti
koncu preteklega stoletja pojenjavala. Marsiktere slo¬
vesnosti na pr. o pervem sv. obhajilu, o izpostavlje-
vanju, o procesijah ali obhodih s sv. Rešnjim Telesom
itd. so se morale opustiti, in neka suhota je vsled
tega vladati jela tudi v sercih slovenskih. Baraga je
to britko čutil; z besedo in djanjem je budil ter vne¬
mal svoje rojake k pobožnemu obiskovanju in pogost¬
nemu prejemanju sv. Rešnjega Telesa, 'in še kaplan
v Metliki nam je spisal bukve:

3. Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem rešujem
Telesu, inpozdravljenje Marije, precisteDevice. V Ljublj.,
Blaznik, 1832, 12. IX. str. 381. — Kakor sv. Alf.
Liguorij,  po kterem je poslovenil te svete bukvice,
tako je želel Baraga po tej pobožnosti pomagati ver¬
nim kristjanom k svetejšemu življenju. Sedanji čas
po mnogoterih žalostnih skušnjah spoznavamo neko¬
liko bolje, kako krepka in blaga pomočka v duhov¬
nem življenju sta ravno obiskovanje ter vredno pre¬
jemanje presv. Rešnjega Telesa  pa ponižno če¬
ščenje Marije Matere Božje.  Kako lepo razodeva

190

to Baraga že v „Dušni Paši“, in v kako kratkem
času je pri tolikem delovanju vzlasti med belimi
Kranjci spisal oboje svojim ljubim rojakom v tako
ljubeznjivi obliki! Tudi v tej reči se je marsikaj
spremenilo in mnogotero zboljšalo pri nas Slovencih
posebno, kar se je vstanovila sprelepa bratovščina
v počeščevanje sv. Rešnjega Telesa in olepševanje
ubožnih cerkva na Kranjskem.

Tako blagovito je delal Baraga  na duhovnem
polju, oral s peresom tudi na književnem, prekopal
in preravnal marsiktero ledino, posadil mnogo dišečih
cvetic, ki so lepšale slovensko domovino ter navdajale
Slovence s sladko nado boljše prihodnosti, kar ga
Bog pokliče drugam. L. 1830 gre iz Kranjske čez
morje v — Ameriko.  Tam med Indijani je prebla¬
gemu delavcu svojemu Bog odločil novo široko polje,
ktero je Baraga obdelovati jel z enako umno in sveto
neutrudljivo gorečnostjo. Med tolikimi deli in opravili
vendar ni pozabil svojih rojakov. Spisal nam je v
misijonu sv. Jožefa, na otoku Gorenjega Jezera v Ame¬
riki 1. 1836 nove bukve:

4. Premišljevanje štirili poslednjih reci. V Ljub¬
ljani, Blaznik, 1837, v 12. VI. str. 422. — Učil je
prej pismeno rojake, kako naj Boga, kteri je po na¬
uku Jezusa samega Duh, molijo v duhu in v resnici;
učil jih je prav po otroško častiti preljubo Devico
Marijo, Mater Božjo, ki je tudi naša mati in za Bogom
našanajveča pomočnica; učil jih je slednjič pobožno
obiskovati, moliti in vredno prejemati pogostoma presv.
Rešnje Telo. Skušal je gotovo že doma pri svojih
rojakih, še bolj pa na ptujem pri divjakih v Ame¬
riki, da so vedno taki, kteri nočejo skerbetiza svojo
dušo ter ne znajo moliti v duhu in v resnici; kterih
ne gine ne materna ljubezen Marije Device, ne božja
ljubezen Jezusa Kristusa v najljubeznjivši Skrivnosti.
Take je treba torej navdajati s strahom in sveto grozo
pred smertjo in sodbo,  mečiti in nagibati jih s

E remišljevanjem pekla in nebes.  Z modrim Sira-
om (7, 40.) je po teh bukvah zaklical iz daljne
Amerike vsakteremu izmed nas: „V vseh svojih delih

E i^emišljuj svoje„ p o sle dn j e reči,  in vekomaj ne
os grešil“. — „Šest let je že preteklo, piše sam v

191

predgovoru, kar sim zapustil našo ljubo krajnsko de¬
želo, kar sim nehal božjo besedo svojim preljubim
Krajncam oznanovati. . . . Ali, desiravno sim tako
daleč od vas odločen, preljubi moji Krajnci! več ko
dva tavžent ur, je vender moje serce vedno pri vas
... Ker ne morem več svetih resnic naše vere, ktere
nam k zveličanju pomagajo, z besedo med vami ozna¬
novati, sim vam spisal le-te bukve, polne zveličan-
skiga premišljevanja itd.

Prejmite le-te bukve, ktere sim vam v tako daljni
deželi spisal, v znamnje moje velike ljubezni do vas
in mojih serčnih želja vašiga zveličanja, moji preljubi,
nikdar pozabljeni Krajnci!"— Razun premišljevanja
poslednjih reči  imajo v sebi tudi pristavek od
majhnega števila izvoljenih,  z navadnimi mo¬
litvami, ter na koncu še posebej molitev sv. Fran¬
čiška Ksaverija,  misijonarja za spreobernjenje
nevernikov. — Vidi se, da ' ' " Baraga zvesto

} >rizadeval biti Indijanom v Ameriki to, kar je bil
e-td Indijanom v Aziji. — In dasiravno so vmes
1.1831 na svetlo prišle od štirih poslednjih reči
bukve, ki jih je spisal J. Zigler,  inl. 1833 „Pogled
v večnost ali premišljevanje štirih^ poslednjih reči
človekovih", iz nem. prestavil G. Švab; so vendar
jako vstregle Slovencem Baragove ter se mnogo raz¬
širile med njimi kakor drag spominek iz rok ljub¬
ljenega rojaka in gorečega misijonarja v daljni Ameriki.

V misijonu sv. Jožefa, na otoku Gorenjega Jezera,
je spisal svojim preljubim Kranjcem v letu 1840 še
druge bukve:

5. Zlate Jabelka. Natisnil v Ljubljani Blaznik,
1844, v 8. str. 286.—„Duh Božji, ki v svetim pismu
govori, pravi, de besede  ob svojim času (to je ob
pravim času) izrečene, so zlate jabelka.  Pripov.
25. 11. To so zlasti besede svetnikov . . . Jezus je
vertnar, kteri je zasadil dervo keršanske resnice. Z
njega so zasadili aposteljni mladike po celim svetu,
dokler so razrastle v rodovitne drevesa. Na tih dre¬
vesih rastejo zlate jabelka. Nekoliko tih zlatih jabelk
vam pošljem iz daljne dežele na dvanajstirih jablanah."
— Te jablane so mu naslednje čednosti:

posnemal včlikega svojega

neutrudno si

192

,,Ponižnost, pokoršina, poterpežljivost, zaupanje, mo¬
litev , priprostost serca, krotkost, pridnost v dobrih
delih, zatajevanje in zatiranje samiga sebe, ljubezin,
popolnamost, zedinjenje z Bogam". — „Kakor pa
vertnar, piše Baraga, med svoje lepe jabelka kako
zeleno peresice zaplede, de je lepši viditi, kadar jih
na mizo da; ravno tako sim tudi jest med besede
svetnikov kako svojo lastno besedico zapledil, de
vam bodo lete bukve bolj prijetne in umevniši . . .
Bog daj, preljubi moji Krajnci! de bi vi lete zlate
jabelka veselo vživali in de bivam v večno življenje
teknile". — Kdor koli bere te zlate jabelka, besede
in zglede iz sv. pisma in iz djanja svetnikov, vidi in
čuti, kako malo razločka je med njimi in besedami
kranjskega misijonarja, da mora nehotč imenovati
jih tudi zlate jabelka;  tako so lepe in priserčne.
Mnogotero koristijo zlate jabelka slovenskin učiteljem,
pridigarjem in spovednikom. Ravno tako jim dobro
služijo naslednje:

6. Nebeške Rože. Natisnil v Ljubljani Blaznik,
1846, v 12. str. 462. — Spisal je Baraga le-te bukvice
tudi še v misijonu sv. Jožefa, v 1. 1843. —Iz besedi
sv. Pavla spoznamo, da je pravi kristjan „dober in
Bogu prijeten duh Kristusov*'. II. Kor. 2, 15. To do¬
seže — po sv. čednostih. Take sv. keršanske
čednosti so pa nebeške rože,  ktere nam je
Jezus prinesel iz raja nebeškega ali iz paradiža. Ta¬
kih nebeških  rož  popisuje v teh bukvicah šest¬
najst:  „Strah božji, ljubezin do Boga, posnemanje
Jezusa, ljubezin do bližnjiga, ljubezin in spoštovanje
staršev, priserčna ponižnost, stanovitna poterpežljivost,
keršanska pokoršina, sveta čistost serca, izvoljenje
dobriga spovednika, pogostna in dobra spoved, po¬
gostno in kolikor je mogoče vredno sv. obhajilo,
sveta maša in obiskovanje presv. Rešnjiga Telesa,
spoštovanje duhovnov, varuj se hudiga, stori dobro."
— V pristavku ima molitve za spreobernjenje
ne vernikov; vodilo kerščanskega življenja,
v kterem govori od tega, kar ima verni kristjan
storiti vsak dan svojega življenja, vsak teden, vsak
mesec, vsako leto, ob vsih časih; in na zadnje:
priprava k smerti. —

193

Iz samega kazala človek lahko spoznd, koliki
zaklad je skrit v le-teh bukvah, in kako se je ver¬
nemu kristjanu prizadevati, da si prilasti te nebeške
rože. Blagor mu! Gotovo bode dober in Bogu pri¬
jeten duh Kristusov. — Vidi se pa tudi, kako modro
v6di Baraga kristjana po svojih spisih kakor po re¬
doma postavljenih stopnjicah više in više, da se v
dobrih delih, poln zlatih jabelk, in v svetih čednostih,
ves v nebeških rožah, sklene naposled z Bogom. —
Človek brez hinavščine in po volji Božji — kar misli
in čuti, to govori in piše ter v djanju sam spolnuje.
Tako Baraga, in vsak, kteri mu stanovitno nasleduje,
že po bukvah njegovih, v pobožnem življenju k vedno
viši svetosti in popolnosti. To je želel buditi in po¬
življati pri svojih rojakih. Iz tega namena nam je
pošiljal čez morje iz daljne Amerike tolikanj ljubez-
njive pisanja ali knjige, in v vsakih se priporoča tem,
ki jih prebirajo, da bi prosili zanj Boga, da „ki dru¬
gim pridigujem, sam zaveržen ne bom“! Obljubim,
da se bodo hvaležno spominjali Baraga vsi, kteri
koli bodo pobožno prebirali omenjene šestere bukve.
To so šesteri biseri, kteri vernemu kristjanu bistrijo
um, čistijo in krepijo voljo, tolažijo serce ter mu
zvesto kažejo pot v svete nebesa. In Baraga ostane
po njih v spominu Slovencu, dokler si bode le-td,
prizadeval po pravem potu v svojo pravo domačijo.

Kakor solnce na večer: — tako se utrinjajo na
jasnem nebu zjutraj mile zvezdice nam, prižigajo pa
se ljudem unstran morja ter jim prijazno svetijo,
kedar so pri nas že davno ugasnile. Taka zvezdica,
ktera lepo sije na slovstvenem nebu tu in tam, v
Evropi in v Ameriki, je — Baraga. Komaj se je
prikazal v slovstvu slovenskem, kar se podA v Ameriko,
toda — ne zgine koj. Izza morja pošilja svoji domo¬
vini še mile žarke, ljubeznjive bukve slovenske, po¬
lagoma slovč jemaje od svojih rojakov.

Badi bi bili izvedeli le-ti, kje biva sedaj in kako
se mu godi med Indijani.  — Tedaj ni bilo še ne
Novic, ne Danice slovenske. V posebnih listih, po
letnikih katoliških družb, ki so ga podpirale, je raz-
glaševal svoje sporočila. Kedar Indijane nekoliko
bolje spozna, popiše, kakor Valvazor nekdaj pri nas,

Friderik Baraga. 13

194

njihove šege in navade v severni Ameriki, po nemški
„Geschichte, Charakter, Sitten und Gebrauche der
nordamerikanischen Indier". Laibach, 1837, J. Blasnik.
8. 200 S. v knjižici, ktera je 1. 1837 v Parizu prišla
na svetlo v francoskem (Abregč de 1’ histoire des
Indiens de 1’ Amerique septentrionale cf. Slovnik
Naučny I. str. 497), v Ljubljani pa tisto leto v slo¬
venskem jeziku s posebnim predgovorom Baragovim.
Poslovenil jo je menda ranjki J. Kek in dal jej na¬
slov:

Popis navad in zaderžanja Indijanov
polnočne Amerike.  Spisal v nemškim jeziku
Friderik Baraga, misijonar. 1837. 8. str. 165. — Prav
mično popisuje Baraga  ob kratkem Indij  a n e,
njih dušne in telesne lastnosti, obleko, stanovališča
in živež, izdelke, lov gozdnih žival in rib, ženitve
in izrejo otrok, vero, vojske ali boje, gosposko in
oblastnike, bolezni in zdravila, in slednjič šege, ki
jih imajo pri pogrebih. — Eazun teh so znamenite
tudi druge njegove sporočila o Indijanih po raznih
časopisih in v raznih jezikih.

V jezikih slovi Slovan. To nam spričujejo tudi
slovenski misijonarji. Kedar pridejo k ptujemu ljud¬
stvu , je njih perva skerb, da se naučijo ljudskega
jezika. Domd, že se je Baraga naučil razun sloven¬
skega, nemškega, latinskega in gerškega, tudi fran¬
coskega in talijanskega jezika; poznej se je navadil
še angleškega. Med Indijani se je koj poprijel učenja
njihovih raznih narečij. — Imenitna sta med njimi
posebno dva rodova: Otavejci  in O čip  vej  ci.
Živo je čutil Baraga velike duhovne potrebe svojih
novih deželjanov, ki dotlej niso imeli svojih duhovnih
pastirje! '' " ' ‘ ' T "’iove narečja se še

vestnik« /  ni zdita kranjsko-

slovenska misijonarja Knoblehar v Afriki in Ba¬
raga  v Ameriki. — Da bi mogel sveto vero in po
nji pravo omiko razširjati in uterjevati med Indijani,
jim je — kakor Slovenom Ciril — vstanovil pisavo
ter jel zlagati podučne in pobožne knjige ali bukve
v njihovem jeziku. Radostni so bili Sloveni, slišavši
„veličija božja" v svojem jeziku; kako veseli, kako

nikdar

slovenska blago-

195

radostni so mogli biti tudi Indijani, kedar so slišali
in prebirali nauke in dela Božje, ktere jim je po
domače oznanoval in spisoval — slovenski Baraga!

Kolikor je znati, je spisoval Baraga  nektere
reči francoski in angleški za ondotne francoske ali
angleške prebivavce; kakor je tudi po dobrih knjigah
v teh jezikih skladal slovenske (cf. angl. Spiritual
pastura; franc. L’heureuse annee . . par M. Ldibbe
Lasausse 1820, nemško J. P. Silbert, Wien, 1828 itd.).
Enake pobožne, molitvene, premišljevanjske, verona-
učne bukve je spisovati jel tudi svojim Indijanom,
vzlasti Očipvejcem,  kterih jezik je kej čuden;
ima le 17 glasov (brez 1, p, f, v, u), besede pa ne¬
ktere silo dolge, kakor: „bigwakamigibidjiganikewi-
niwag“ po slovenski „kmetje“. — Ne morem jih —
se ve da— popisati vseh teh knjig; ob kratkem naj
zaznamnjam vendarle nektere:

a) Oteliiptve Anamie-Masinaigan itd., Pariš, Bailly,
1837, 12. 295 str. s podobo D. Marije Oznanjenja
in naslednjim podpisom: „Kitchitwa Marie, gagano-
damawichin, tchi wi machkawendamiid Kije-Manito,
kaginig tchi mino-ijiwebisiian t. j. Ceščena si Marija,
milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med
ženami.

b) Gete dibadjimOAVin.. Laibach (Illyrie, Autriche),
Jos. Blasnik, 1843, 9 pol; nektere besede imajo po
27 čerk; v knjigi ni nobenega r ne u (cf. Novic.
1868, str. 63).

c) Katolik gagikwe-masinaigan (katoliške pridi¬
garske bukve), I. natis v Ljubljani, Blazniki. 1843;

11. nat. v Detroitu, 1846.

d) Katolik anamie-raasinaigan (katoliške molitevne
bukve). Detroit, 1846.

e) Katolik enamiad o nanagatawendamowinan (ka¬
toliškega krist j ana pr emisij evan j a) W awiiatanong, 1850.

12. str. 712. Detroit.

f) A theoretical and practical Grailimar of the
Otchipwe language . . . for the use of Missionaries.
Detroit, 1850. 12. 576 str. Na čelu ima staro slovilo:
„Breve iter per exempla, longum per praecepta",
Quintillianus. Razgled kaže, da se je nekoliko po
njem ravnal, ker je na pr. Orthograph. Etymol. Subst.

13 *

196

Verb. Conj. IX. Syntax. — pridjal tudi: Familiar
Phrases, to faciiitate conversation. Dialogue Mysionary
anda Pagan Indian etc.

g) A Dictionarj of the Otchipwe language, ex-
plained in English . . Cincinnati 1853. VII. Part. I.
Otch.-Engl.. 420 pg.; Part. II. Engl.-Otch. 662 pg.,
kjer so tudi nektere slovenske besedice zaznamnjane
z Illyr.

h) Kakige Debwewilia t. j. Večne resnice, Cin¬
cinnati, 1855 (cf. Slov. Naučny. I. str. 479) itd. itd.

Z e iz tega zaznamka se vidi, kako svetla zvezda
je Baraga  Indijanom, vzlasti Očipvejcem,  na
nebu njihovega pismenstva. Sej jim je on osnoval
pismena ter vstanovil pisavo  posebno po slovnici
in slovarju, ktero oboje je pervi spisal v njihovem
narečju. Kakor se Sloven spominja sv. Ciriia, Slo¬
venec posebej svojega A. Bohoriča, kteri nam je
sostavil pervo novoslovensko slovnico (1584); tako
se bode Indijan Očipvejec spominjal hvaležno Baraga,
po rodu Slovenca, začetnika očipvejskega slovstva. —
In kolika dobrota so omenjene bukve prihodnjim
misijonarjem in vsem učiteljem! — In kakor sta Ciril
in Metod 1. 868 knjige, kar sta jih spisala slovenski,
skazala v Rimu tedanjemu papežu Hadrijanu II.;
tako je vladika ali škof Baragah 1854 pervo slov¬
nico in pervi slovar  v očipvejskem narečju po¬
klonil v Rimu sedanjemu sv. Očetu Piju IX. Slava mu!

Koliko je še delal Baraga, vernivši se iz Rima,
na književnem polju pri svojih Indijancih, tega do¬
slej ne vem. To pa včm, da je tolikanj storil pri
Slovencih, da, ako bi ga tudi pozabil kdaj Indijan
Očipvejec,  kteri po svojin ustih blagovestnika
svojega Friderika Baraga—  radi f in r — celo
izrekovati ne more; vendar verni Slovenec,  v
tem pravi jezikoslovec, nikdar zabil ne bode svojega
pobožnega pisatelja Baraga Friderika ali Miro¬
slava.  — Cerka mori; duhje, kteri oživlja. To
slovilo svetega pisma je bilo Baragu vodilo. Vendar
tudi čerka v njegovih spisih nikakor ni slaba. Razun
nekterih takrat sploh navadnih ptujk p. gnada, ofer,
štrafinga, grevinga, andoht itd. je beseda njegova, v
tedaj veljavni Bohoričici, dosti lepa, dobra in krepka.

197

Čedni resnici se spodobi čedna odeja; tudi Baraga
je pred mnogimi pisatelji verstniki večne resnice
odeval v lepo, sem ter tje celo krasno odejo, kakor
vertnar, kteri med lepe jabelka dene kako zeleno
peresce, da je lepše viditi, kedar jih dd na mizo.
Poglavitna reč pa mu je bila vselej in povsod —
duh, kteri oživlja; torej tudi v pisanju. „Le eno
je potrebno; iščite najprej Božjega kra¬
ljestva in njegove  pravice!*' — te besede je
sprejel iz ust svojega božjega učenika in jih ozna-
noval vedno z besedo in s pisanjem. Sam pravoslovec
— je spoznal, da je večno pravo zastavljeno v sv.
cerkvi. Tej se je ves daroval. Nikdar ni bil med
tistimi, kteri vedno le sanjarijo ter se pečajo s praz¬
nimi domišljijami, ferfraje od cvetice do cvetice, od
rožice do rožice; ki vedno le iščejo, pa nikoli ne
najdejo; vedno le želijo ir ' " čeh, kterih

serce. Svest si svojega namena je včrno hodil za
solncem večne resnice in pravice, ter razodeval jo
svojim — Slovencem in Indijancem.

Ako novošegni svobodnjaki — čutč, da je slo¬
vensko ljudstvo sploh še verno in pobožno — ustmeno
in pismeno tožijo, daje  zabito, okorno in nesposobno,
ker svojih preklicanih naukov pohotno med-nje raz¬
trositi ne morejo; smem reči, da je temu pri duhov¬
nih in neduhovnih mnogo pripomogel ravno Baraga
z besedo in djanjem, in morebiti najstanovitnile —
s svojim pisanjem.

Slovi med nami sedaj Vodnik,  slovi Prešern;
ali vendar — koliko Vodnikovih pesen, koliko Pre¬
šernovih poezij je razobčenih med prostim slovenskim
ljudstvom; koliko pa je „Dušne Paše", „Zlatih Ja-
belk“, „Nebeških Rož" itd., po kterih slovi in ko¬
ristil bode Baraga  slovenskemu narodu?!

Duh vlada. Beseda, ktera iz serca pride, se
tudi v serce snide. Kedar gospoduje in m6ti po¬
svetno per6, tedaj naj s peresom dela tudi vojščak
Kristusov, in sicer kakor Baraga, Veriti, Slomšek
in dr. sedaj po zgledu sv. Petra ali Pavla, sedaj sv.
Janeza itd. Cerkev naša je vojskovavna. Dokler se
vojskuje, zmaguje. Mir s svetom — ta ji je v kvar.

doseči ne morejo. Jasna

mirno mu

198

To je skušal Baraga. Torej se je tako hrabro voj¬
skoval že doma; preselivši se v Ameriko na novo
cerkveno bojišče nas pa resnobr

kraljestva Božjega  na zemiu. ±a spomin je
zbudil pri svojih rojakih 1. 1836, kedar je pervikrat
iz Amerike prišel nazaj domu; ta spomin je oponovil
Slovencem 1. 1854, kedar je obiskal drugikrat svojo
domovino. Ta spomin naj ponavlja vedno pri nas
po svojih slovenskih spisih ter po le-tej knjigi, ktera
nam v slovenski besedi kaže njegovo blago življenje
in delovanje. Naj se spolnuje tako, kar mu je leta
1854 o njegovem drugem prihodu v rojstno deželo
v imenu oveseljenih rojakov (po Zg. Danici 1. 6) se¬
daj že tudi ranjki verli M. Hladnik  zapel bil v
pozdrav:

Slovenija! majhna si, vender leskeče
Prekrasnih slave zvezd obnebje tvoje;

Zasluga vsakoršna imš jih broje ,

In sjajnosti so daleko sloveče.

Pa milše ni je v množici svitleče
Od nje,  ki perva iz domovine svoje
Se dvignila mej neznabogov roje,

Jim svetit iz divjaštva tmin, nesreče.

Ta zvezda Ti si, Miroslav  preblagi!

In Bog zdaj Tvoj lesket še poveliča,

De duš po njem še več razsvet’, zveliča.

Zastonj ne da tud domovin’ T e dragi
Prisjati v njem! — To mig je nam, rojaki!
Zastajat’ ne v nasledbi za — divjaki.

nega prerokvanja Gospodnjega

KAZALO

Stran

1. Baraga v otroških letih. 7

2. Baraga v šolah :

a) v Ljubljani. 9

b) na Dunaju.11

3. Baraga bogoslovec v ljubljanskem semenišču in za maš-

nika posvečen ..14

4. Baraga duhovni pomočnik:

a) v Šmartnu pri Kranji ..." .17

b) v Metliki.23

5. Baragov poklic in hrepenenje, oznanovati Kristusa ma-

likovavcem.26

6. Baraga se poda na pot v severno - amerikanski misijon.

Njegovo potovanje:

a) od Ljubljane do Njujorka (New-York).30

b) od Njujorka do Cincinata.33

7. Krivo drevo (1’ Arbre croche) perva misijonska staja

Baragova.37

8. Baragovo misijonarsko življenje in delovanje v Krivem

drevesu in v okolici. — Razloček med katoliškimi in
protestanškimi misijonarji ..44

9. Baraga ustanovi novo misijonsko stajo pri „Veliki vodi“,

ki jo Šmarija imenuje.74

10. Druga misijonska staja, ki jo Baraga ustanovi v (La-

pointu) Šent-Jožefu ob Gornjem jezeru (Lae superior) 94

11. Baragovo potovanje v Evropo v misijonskih zadevah . 106

12. Baragova vernitev v misijonsko stajo Šent-Jožef ob

Gornjem jezeru. Blagoslovi novo misijonsko cerkev
in pošlje ko imenovan generalvikarij svojega rojaka
gospoda Franca Pirca v Grand Portag .....  109

13. Petletna doba Baragu nevšečnega počitka in omejene

njegove delavnosti v Šent-Jožefu.116

14. Ponovljena misijonska Baragova delavnost v izhodnih

krajih Gornjega jezera. Ustanovi novo — tretjo mi¬
sijonsko stajo, Lanz (L’Anse) po imenu, in obišče
svoje drage spreobernjence v Šent-Jožefu.121

15. Obilni sad misijonske Baragove delavnosti po vernitvi

v Lanz. Preč. škof Lefčvr, oskerbnik Detro&ška ško¬
fije ustanovi društvo zmernosti v Lanzu.127

16. Apostoljska Baragova delavnost v srebernih in mednih

rudnikih okoli Lanza. Novo pojasnjenje razločka med
katoliškimi in protestanškimi misijonarji.133

Stran

17. Baraga pri svoji nekdanji Sedi v Sent-Jožefu. Kranjska

misijonarja, častita gospoda Pirec in oSe Oton Škola
naslednika Baragova v stajah: v Krivem drevesu in
v Šent-Jožefu.136

18. Književna ali slovstvena Baragova delavnost v Lanzu.

Silno težavna in smertno nevarna njegova zimska po¬
tovanja ...142

19. Nova škofija ustanovljena med novospreobernjenimi Ba¬

ragovimi Indijani. Baraga za škofa posveŠen in po¬
stavljen za apostoljskega vikarja v tej novi misijonski
škofiji ..148

20. Prečastiti škof Baraga v Ljubljani na Kranjskem. Vspeh

tega njegovega potovanja.153

21. Vernitev v novo misijonsko škofijo; prijetnosti in težave

začetne više pastirske delavnosti. — Šmarija (Saut-
Sainte-Marie), sedež prečastitega škofa Baraga, ki
neba biti apostoljski vikarij.160

22. Vspešna više - pastirska delavnost preč. škofa Baraga.

Imenitnejše misijonske staje nove škofije.164

23. Premestenje škofovskega sedeža iz Šmarije v Market

v  (Marquette). '...175

24. Čedalje veča slabost preč. škofa Baraga. — Drugi na¬

rodni cerkveni zbor v Baltimoru, kjer preč. škofa

mertud zadene. — Blaga njegova smert.178

Baragovo slovstveno delovanje posebej , sp. J. Marn . . 186