15 15 monografije cpa Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Archaeological Perspectives on Medieval Urbanity Arheološki pogledi na arheološko urbanost Archaeological Perspectives on Medieval Urbanity mmxxii 15 monografije cpa Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Archaeological Perspectives on Medieval Urbanity Urednice/Editors: Katarina Predovnik, Špela Karo, Maja Bricelj mmxxii Monografije CPA 15 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost / Archaeological Perspectives on Medieval Urbanity urednice / editors oblikovanje in prelom / design and typeset by Katarina Predovnik, Špela Karo, Maja Bricelj Nives Zupančič izdajatelj /issued by tehnična priprava / tehnical editing Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Vanja Celin Poljanska cesta 40, SI-1000 Ljubljana http://www.zvkds.si grafika na naslovnici / cover graphics by Izrez iz načrta Ljubljane na zemljevidu vojvodine Kranj- uredniški odbor zbirke/editorial board ske Janeza Dizme Florjančiča iz 1744, ki ga hrani Na- Maja Janežič, glavna urednica / editor in chief rodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani / Map of Barbara Nadbath, odgovorna urednica / senior editor Ljubljana, detail of the Ducatus Carniolae Tabula Choro- Tadeja Mulh, članica / member graphica map by Janez Dizma Florjančič, 1744; kept by Nives Zupančič, oblikovalka zbirke in likovna urednica / the National and University Library in Ljubljana; http:// graphic design editor www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-E8QMOY7V/ Vanja Celin, tehnična urednica / technical editor Spletna izdaja recenzenti/reviewed by Tatjana Bradara, Andrej Gaspari, Miha Kosi, Thomas Za vsebino članka odgovarjajo avtorji. / Authors are Kühtreiber, Manfred Lehner, Orsolya Mészáros, Zrinka responsible for the content of the articles. Mileusnić, Tomaž Nabergoj, Mario Novak, Jelka Pirkovič, Igor Sapač, Tatjana Tkalčec, Josip Višnjić Vse edicije zbirke Monografije CPA so brezplačne. Naj- dete jih na povezavah: / All copies of CPA monograph lektoriranje slovenskega besedila / proof-reading – Slovenian series are free of charge. You can find them on the fol- Nina Krajnc, Rok Janežič lowing links: http://www.zvkds.si/sl/kategorija-publikacije/e-knjige prevod angleških besedil v slovenščino / translation from English https://www.dlib.si/ to Slovenian Maja Bricelj, Špela Karo, Katarina Predovnik © 2022 Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Vse pravice pridržane. / All rights reserved. lektoriranje angleškega besedila / proof-reading – English Maja Sužnik, Mateja Žuraj ISSN 2630-208X Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 112882179 ISBN 978-961-7169-24-9 (PDF) Vsebina Contents 5 Predgovor Preface 9 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod Archaeological Perspectives on Medieval Urbanity: An Introduction Katarina Predovnik 41 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Archaeological View of Medieval Ljubljana Martin Horvat 71 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke The Archaeological Image of the Medieval Town of Škofja Loka Jože Štukl 107 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja The Hidden Urbanity of Izola in the Perspective of its Medieval Development Daniela Tomšič 139 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost The Urban Archaeology of Piran: Some Challenges for the Future Alfred A. Trenz 177 Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia Urbanost na robu cesarstva: arheološki pristopi k izvoru srednjeveških mest v jugovzhodni Sloveniji Philip Mason 197 Začetki srednjeveškega mesta Maribor The Early Urban Development of Medieval Maribor Miha Murko 219 The Emergence of Graz to a Medieval City – The Development of the Market, Space, and Buildings in the City Centre Nastanek srednjeveškega Gradca – razvoj trga, urbanega prostora in stavb v mestnem jedru Levente Horváth 239 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 The Dominican Monastery in Ptuj. New Evidence From Archaeological Excavations in 2011–2013 Evgen Lazar 261 Srednjeveške in novoveške keramične najdbe iz Dominikanskega samostana na Ptuju Medieval and Post-medieval Ceramic Finds from the Dominican Monastery in Ptuj Nika Veršnik 309 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled Koper’s Outer Walls: Historical and Archaeological Overview Jaka Bizjak 331 Piran, poznoantično in srednjeveška obzidja Piran’s Late Antique and Medieval Fortifications Marko Stokin 345 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources. Some Aspects of the Urbanism of 15th-Century Rijeka Mestno obzidje in obrambni sistem med zgodovinskimi in arheološkimi viri. Nekaj vidikov urbanizma 15. stoletja na Reki Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić 369 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Pogrebni običaji v urbanem predelu srednjeveške Reke Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek 401 Health Risks Associated with Medieval Urban Living – Examples from Croatia Zdravstvena tveganja, povezana s srednjeveškim urbanim življenjem – primeri iz Hrvaške Vlasta Vyroubal, Željka Bedić, Anita Adamić Hadžić Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Predgovor Preface Tretji mednarodni arheološki simpozij v organizaciji The third international archaeological conference, Centra za preventivno arheologijo Zavoda za varstvo organized by the Institute for the Protection of Cul-kulturne dediščine Slovenije je potekal v prostorih tural Heritage of Slovenia, Centre for Preventive Ar-Mestnega muzeja Ljubljana med 16. in 18. novem- chaeology was held on 16–18 November 2017 at the brom 2017 pod naslovom Arheološki pogledi na sre- City Museum of Ljubljana under the title Archaeo- dnjeveško urbanost. Tema ni bila izbrana naključno. logical Perspectives on Medieval Urbanity. The theme Istega leta je namreč Mestni muzej pripravil odmev-was not chosen by chance. In the same year, the City no razstavo o srednjeveški Ljubljani, v sklopu katere Museum prepared a resounding exhibition on medie-so bila širši javnosti prvič zaokroženo predstavljena val Ljubljana, in which the archaeological findings on arheološka odkritja o srednjeveških začetkih in rathe medieval beginnings and development of the city zvoju mesta do obdobja reformacije. To je bilo od- up to the Reformation were presented to the general lično izhodišče za predstavitev novejših arheoloških public for the first time. This was an excellent start-raziskav v urbanih okoljih na območju Slovenije in ing point for the presentation of recent archaeologi-sosednjih dežel, kakor tudi za soočenje aktualnih cal research in urban areas in Slovenia and the neigh-raziskovalnih pristopov, razmislekov in spoznanj o bouring countries, as well as for the discussion of različnih vidikih in pojavnih oblikah srednjeveške current research approaches, reflections and findings urbanosti. Prav zato je Center za preventivno arheo-on various aspects and forms of medieval urbanity. logijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije For this reason, the Institute for the Protection of pri organizaciji tokratnega mednarodnega simpozija Cultural Heritage of Slovenia, Centre for Preventive združil moči z Oddelkom za arheologijo Filozofske Archaeology joined forces with the Department of fakultete Univerze v Ljubljani, Muzejem in galerija-Archaeology at the University of Ljubljana, Faculty mi mesta Ljubljane ter Ministrstvom za kulturo Re- of Arts, the City Museum and Galleries of Ljubljana, publike Slovenije. Dogodek je potekal pod okriljem as well as the Ministry of Culture of the Republic of Skupnosti za raziskave srednjeveške Evrope (Medie-Slovenia in the organization of this conference. The val Europe Research Community), ki deluje v okviru event was held under the auspices of the Medieval Evropske zveze arheologov (European Association Europe Research Community, which operates within of Archaeologists). the framework of the European Association of Ar- Raziskave srednjeveških mest so eno ključnih pod- chaeologists. ročij arheologije srednjega veka. Večina sodobnih The study of medieval towns is one of the key are-evropskih mest ima svoj izvor v srednjem veku, as of medieval archaeology. Most modern European številna med njimi imajo seveda še mnogo globlje towns and cities have their origins in the Middle Ages, korenine in starejše predhodnike. Vsak poseg v tla and of course many have even deeper roots and old-znotraj zgodovinskih mestnih središč zatorej odpira er predecessors. Any intervention into the ground pogled na preteklost teh kompleksnih naselij. So-within historic town centres therefore opens up a dobni razvoj urbanih okolij stroke, ki delujejo na po- glimpse into the past of these complex settlements. dročju raziskovanja in varovanja kulturne dediščine, Professionals involved in the study and protection of postavlja pred vse bolj pereče izzive. Arheologija se cultural heritage face ever greater challenges due to nanje odziva z metodološkim napredkom na področju the modern development of the urban environment. tehnik daljinskega zaznavanja, izkopavanja in doku- Archaeology is responding with methodological ad- mentiranja, integracije analitskih tehnik in interdisci- vances in remote sensing, excavation and documen- 5 Predgovor / Preface plinarnih raziskovalnih pristopov. Vse to odpira nove tation techniques, and the integration of analytical možnosti za pridobivanje podatkov in ustvarjanje techniques and interdisciplinary research approaches. znanja o srednjeveških urbanih prostorih in življenj- All of this opens up new possibilities for the extrac- skih slogih. Vendar pa tempo sodobnih posegov v tion of information and the creation of knowledge prostor in dinamika arheoloških terenskih raziskav about medieval urban spaces and lifestyles. How-vse prepogosto privedeta do tega, da terenska odkri- ever, the pace of modern spatial interventions and tja ostanejo širši, neredko pa tudi strokovni, javnosti the dynamics of archaeological fieldwork all too of-neznana. Pridobljeni podatki in najdbe so predsta- ten mean that field discoveries remain unknown to vljeni le v delovnih poročilih in krajših noticah, niso the wider and often even to the professional public. pa temeljito analizirani in celovito objavljeni, kar po- The data and finds obtained are only presented in meni, da njihov potencial za ustvarjanje nove ved- working reports and short communications, but are nosti o preteklosti ni zares izkoriščen. Prav zato je not thoroughly analyzed and fully published, so their bil simpozij Arheološki pogledi na srednjeveško ur-potential for creating new knowledge about the past banost zamišljen kot forum za izmenjavo informacij is not really exploited. For this reason, the confer-o novejših terenskih odkritjih in aktualnih spoznanjih ence Archaeological Perspectives on Medieval Ur-o srednjeveških mestih na območju srednje in jugo- banity was conceived as a forum for the exchange vzhodne Evrope, prvenstveno na prostoru med Do- of information on recent field discoveries and cur- navo in severovzhodno Italijo. V časovnem oziru je rent knowledge about medieval towns in Central and bilo posvetovanje osredotočeno na obdobje med 10. Southeastern Europe, especially in the area between in 16. stoletjem. Na njem so s prispevki sodelovali arthe Danube and Northeast Italy. In terms of chronol- heologi, arhitekti, umetnostni zgodovinarji in fizični ogy, the conference focused on the period from the antropologi iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije. 10th to the 16th century. Presentations were given by Na simpoziju je bilo predstavljenih sedemnajst refe- archaeologists, architects, art historians and physical ratov, od katerih jih je dvanajst vključenih v pričujo- anthropologists from Slovenia, Croatia and Austria. či zbornik. Tega sicer dopolnjujejo še trije dodatni Seventeen papers were presented at the conference, prispevki. Medtem ko nekateri prispevki prinašajo twelve of which have been included in the present povsem sveže podatke o novejših terenskih odkritjih, proceedings. They are supplemented by three ad-drugi temeljijo na že objavljenih podatkih in raziska- ditional contributions. While some papers present vah. Vsebinski poudarki objavljenih študij so zelo completely new information on recent field discov-raznoliki. Obsegajo vprašanja nastanka srednjeveških eries, others draw on previously published data and mest in razvoja urbanega prostora (Horvat, Murko, research. The published studies cover very diverse Horváth), mestne topografije (Štukl, Tomšič, Trenz, topics. These include the emergence of medieval Predoević Zadković in Karković Takalić) s posebnim towns and the development of urban space (Horvat, poudarkom na mestnih obrambnih napravah (Bizjak, Murko, Horváth), urban topography (Štukl, Tomšič, Stokin), predstavitev raziskav mestnega samostana Trenz, Predoević Zadković and Karković Takalić) in tamkajšnje materialne kulture (Lazar, Veršnik), with particular emphasis on urban defenses (Bizjak, regionalno arheološko študijo urbanih naselij (Ma-Stokin), the presentation of research on an urban son), analizo praks pokopavanja v urbanem okolju monastery and its material culture (Lazar, Veršnik), (Janeš in Azinović Bebek) ter bioarheološko študijo a regional archaeological study of urban settlements o zdravju in kvaliteti življenja mestnih prebivalcev (Mason), an analysis of burial practices in the urban (Vyroubal, Bedić in Adamić Hadžić). Dopolnjuje jih environment (Janeš and Azinović Bebek), and a bio-uvodni pregled razvoja in aktualnih pristopov v arhe- archaeological study of the health and quality of life ologiji srednjeveških mest (Predovnik). of urban populations (Vyroubal, Bedić, and Adamić Hadžić). They are complemented by an introductory 6 Predgov or / Preface Uredniški in organizacijski odbor se zahvaljuje vsem overview of developments and current approaches institucijam in posameznikom, ki so sodelovali pri in the archaeology of medieval towns and cities (Pre-pripravi in izvedbi posvetovanja, kakor tudi vsem dovnik). avtorjem prispevkov, recenzentom in tehničnim so- The Editorial and Organizing Board would like to delavcem, ki so soustvarili pričujoči zbornik. Verja- thank all the institutions and individuals involved in memo, da knjiga pomembno dopolnjuje dosedanje the preparation and implementation of the confer-poznavanje arheološke podobe srednjeveških mest v ence, as well as all the authors, reviewers, and techni-zaledju severnega Jadrana in vzhodnih Alp, in hkrati cal staff who contributed to the production of this upamo, da bo postala referenčno delo in spodbuda volume. We believe that the book significantly com-za nadaljnje študije. plements the current knowledge of the archaeologi- cal image of the medieval towns in the hinterland of Uredniški odbor the northern Adriatic and the Eastern Alps, and at the same time we hope that it will become a reference work and a stimulus for further studies. Editorial Board 7 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod Archaeological Perspectives on Medieval Urbanity: An Introduction Katarina Predovnik Izvleček: Arheološke raziskave srednjeveških mest potekajo pretežno v kontekstu gradbenih in infrastrukturnih posegov v današnjih mestnih središčih, kar otežuje načrtno raziskovanje izbranih problematik, vendar hkrati prinaša številne priložnosti za nova in pogosto nepričakovana odkritja. Prispevek vsebuje kratek oris razvoja srednjeveške urbane arheologije ter različnih konceptualizacij srednjeveške urbanosti. Predstavljeni so nekateri novejši teoretski in metodološki pristopi, ki se od statičnega pojmovanja urbanosti – ali bolje, urbanizma – naselja v smislu njegove prostorske zasnove, organizacije pozidave in komunikacij ali stavbarskih specifik premikajo k dinamičnemu konceptu urbanosti kot nasledka specifičnega prepleta povezav med ljudmi, stvarmi in okoljem. Ta nasledek ni enkraten in nespremenljiv, temveč se nenehno poraja z udejanjanjem odnosov med akterji, ki tvorijo mesto in njegovo zaledje. Ključne besede: urbana arheologija, srednjeveška mesta, urbanost, srednji vek Abstract: Archaeological research on medieval towns and cities takes place mainly in the context of modern development projects in historic town centres, which makes planned research on selected topics difficult, but at the same time offers numerous opportunities for new and often unexpected discoveries. This paper provides a brief overview of the development of medieval urban archaeology and the various conceptualisations of medieval urbanity. It presents some current theoretical and methodological approaches that move away from a static conception of the urbanity – or rather, urbanism – of a settlement in terms of its spatial design, the organisation of buildings and communications, or its architectural features, towards a dynamic conception of urbanity as a consequence of the specific entanglement of people, things, and the environment. This consequence is not unique and unchanging, but rather emerges constantly from the performance of relations between the actors that make up the town and its hinterland. Keywords: urban archaeology, medieval towns, urbanity, Middle Ages Srednjeveško mesto je ena velikih tem evropskega The medieval town is one of the great themes of zgodovinopisja,1 ki se ji že dolga desetletja in vse European historiography,1 to which archaeology has bolj poglobljeno posveča tudi arheologija. Tisočlet-contributed for many decades and in ever greater no razdobje srednjega veka zaznamujeta neverjetna depth. The thousand years of the Middle Ages are dinamika razvoja in raznolikost urbanih naselbin, ki marked by an incredibly dynamic development and a sta neločljivo povezani s širšimi premenami družbe-great diversity of urban settlements, which were in- no-ekonomskih okoliščin in sta porajali izrazito raz- extricably linked to the general changes in socio-eco- lične oblike urbanosti. Zatonu antične rimske urbane nomic conditions and led to very different forms of civilizacije je sledilo obdobje zgodnjega srednjega urbanity. The decline of the ancient Roman urban veka, ko pretežni del Evrope urbanih naselij sploh civilisation was followed by the early Middle Ages, 1 Opozoriti velja na nekaj temeljnih sintetičnih del o 1 Some key syntheses on the history of medieval towns zgodovini srednjeveških mest: Haase [1969–1976] 1976– should be mentioned here: Haase [1969–1976] 1976–1978; 1978; Ennen [1972] 1987; Mitterauer 1980; Isenmann Ennen [1972] 1987; Mitterauer 1980; Isenmann 1988; Pitz 1988; Pitz 1991; Engel 1993; Nichols 1997; Lilley 2002. 1991; Engel 1993; Nichols 1997; Lilley 2002. 9 Katarina Predovnik ni poznal oziroma so bile urbane funkcije tedanjih when large parts of Europe were either devoid of središčnih krajev zelo omejene. Na pragu drugega ti-urban settlements or had central places with limit- sočletja so vzniknile nove oblike urbanosti; iz njih je ed urban functions. At the threshold of the second izšel ter se v 12. in 13. stoletju vsesplošno uveljavil millennium, new forms of urbanity emerged. From fenomen „srednjeveško mesto“ kot pravno oprede-them arose the phenomenon of the ‘medieval town’, ljena entiteta s specifično urbanistično strukturo ter which in the 12th and 13th centuries asserted itself as družbeno-ekonomskim in pravnim statusom prebi-a legally defined entity with a specific urban structure valcev – meščanov. Četudi je velika večina prebival- and the socio-economic and legal status of its inhab- stva poznosrednjeveške Evrope živela na podeželju,2 itants. Although the vast majority of the population je bil pomen mest za tedanje gospodarstvo nesoraz-in late medieval Europe lived in the countryside,2 the merno velik, saj so bila kot proizvodna in trgovska importance of cities and towns for the economy of središča neposredno vpletena v omrežja tržne me-the period was disproportionately high, as they were njave dobrin. Kot upravna, gospodarska in verska centres of production and trade directly involved središča, prometna vozlišča, predvsem pa velik po-in networks of market exchange. As administrative, trošnik surovin in dobrin, so bila neločljivo povezana economic, and religious centres, transport hubs and, s svojim zaledjem, iz katerega so črpala naravne vire above all, as major consumers of raw materials and in presežke agrarne proizvodnje. goods, they were inextricably linked to their hinter- Predstave o srednjeveških mestih v širši javnosti so land, from which they drew natural resources and neredko klišejske, poenostavljene in posplošene. Iz-surpluses of agricultural production. hajajo iz naše lastne izkušnje starih jeder evropskih Among the general public the notions about medi-mest, ki pa niso verodostojen dokument, temveč eval towns are often stereotypical, highly simplified, prej všečen simulaker domnevne mestne preteklosti, and generalised. They are based on our own experiočiščene „odvratnih senc srednjeveških in zgodnje- ence of the historic centres of European towns and novoveških mest“.3 Ta podoba zanika številne vidike cities, which, however, are not credible documents, preteklosti ter ustvarja popačen vtis enovitosti in te-but rather appealing simulacra of a supposed urban leološkosti razvoja urbanega prostora. Dejansko pa past, cleansed of the “repellent shadows of the me-je fenomen „mesto“ v srednjeveški Evropi imel zelo dieval and early modern towns”.3 This picture ne-raznolike pojavne oblike in značilnosti, odvisno od gates many aspects of the past and gives a distorted geografskega in kulturnega okolja ter vsakokratnih impression of a uniform and teleological develop-gospodarskih in družbenih kontekstov in funkcij po- ment of urban space. In fact, the phenomenon of sameznega naselja. Povrhu vsega sta bila izkušnja in ‘town’ in medieval Europe had many different forms dojemanje urbanega okolja večplastna in raznolika za and characteristics, depending on the geographical različne ljudi, ki so ta okolja naseljevali, se z njimi and cultural environment as well as the economic soočali in jih sooblikovali. Srednjeveško mesto torej and social contexts and functions of each settlement. ni monoliten koncept, še manj lahko govorimo o eni Moreover, the experience and perception of the sami srednjeveški „urbanosti“. Vse to nazorno raz-urban environment was multi-layered and different krivajo sodobne raziskave srednjeveških mest, med for the various people who inhabited, engaged with, katerimi imajo arheološke raziskave zaradi svoje ne-and helped shape these environments. The medieval posrednosti, obilja materialnih virov in podatkov ter town is thus not a unified concept, and even less can časovne globine prav posebno mesto. one speak of a single medieval form of ‘urbanity’. All 2 Po ocenah zgodovinarjev je v srednjem veku v agrar- 2 Historians estimate that up to 90 per cent of people nih naselbinah na podeželju živelo do 90 odstotkov ljudi; in the Middle Ages lived in rural agricultural settlements; Rösener 1993, 24. Rösener 1993, 24. 3 Klápště 2012, 325. 3 Klápště 2012, 325. 10 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod Arheologija v mestih in arheologija this is made evident by modern research on medieval srednjeveških mest cities and towns, among which archaeology occupies a special place because of its immediacy, the abun- Arheološko raziskovanje srednjeveških mest ima dance of material sources and data, and time depth. svoje začetke v 19. stoletju.4 Industrializacija je na- mreč privedla do pospešene demografske rasti mest in z njo povezanih potreb po temeljiti infrastruk- Archaeology in Towns and the turni prenovi z izgradnjo sodobnih kanalizacijskih Archaeology of Medieval Towns in vodovodnih sistemov, železniške infrastrukture, urejanjem nabrežij in regulacijo vodotokov. V tem Archaeological research on medieval towns and cities kontekstu so potekala prva arheološka izkopavanja began in the 19th century.4 Indeed, industrialisation v mestih ter prvi poskusi sistematičnega zbiranja arled to an accelerated demographic growth of towns heoloških najdb in beleženja materialne zapuščine and the associated need for a thorough renewal of srednjeveške preteklosti, ki se je morala umakniti go-infrastructure through the construction of modern spodarskemu napredku. V isti čas sodijo tudi prve sewerage and water supply systems, railway infra-arheološke raziskave kakega srednjeveškega mesta na structure, the construction of embankments and the območju današnje Slovenije: po potresu leta 1895 je regulation of watercourses. It was in this context that Alfons Müllner, kustos tedanjega Deželnega muzeja the first archaeological excavations took place in the Rudolfinum, izkopaval ob današnji Stritarjevi ulici v towns, as well as the first attempts to systematically Ljubljani na območju nekdanjega mestnega špitala in collect archaeological finds and record the material sosednjih stavb, ki so bile v potresu poškodovane in heritage of the medieval past, which had to give way so jih nato nadomestili z novogradnjami.5 to economic progress. The first archaeological exca- Do druge svetovne vojne so arheološka raziskova- vations of a medieval town in present-day Slovenia nja v mestih povsod po Evropi ostala bolj ali manj also took place at this time. After the earthquake of sporadična. Poleg tega so bile marsikje v ospredju 1895, Alfons Müllner, curator of the then Provincial zanimanja ostaline iz rimskega obdobja, medtem Museum of Carniola – Rudolfinum, carried out ex-ko srednjeveških in mlajših slojev ter arhitekture cavations along today’s Stritarjeva ulica street in Lju-niso dokumentirali in analizirali enako skrbno ali jih bljana, in the area of the former municipal hospital sploh niso.6 Več pozornosti so v tem času arheolo-and neighbouring buildings that had been damaged gi namenjali izkopavanjem zgodnjih urbanih nasel- by the earthquake and were to be replaced by new bin, kot so zgodnjesrednjeveški emporij Haithabu/ ones.5 Hedeby, predhodnik mesta Schleswig v Nemčiji,7 Until World War II, archaeological research in towns Gamla in Nya Lödöse, predhodnika mesta Göteborg throughout Europe remained more or less sporadic. na Švedskem,8 in srednjeveški Novgorod, današnji Moreover, in many places the focus was on the re-Veliki Novgorod v Rusiji.9 Ta odkritja so sprožila mains from the Roman period, while medieval and razmisleke o ustreznosti uveljavljene, iz pravne zgo-more recent strata and architecture were not docu- dovine izhajajoče opredelitve srednjeveškega mes- mented and analysed with equal care, if at all.6 Dur- ing this period, archaeologists paid more attention to 4 Prim. Andersson 1993; Steuer 1993; Fehring 1996; excavations of early urban settlements, such as the Schofield, Vince 2003; Frolík 2012; Hofer, Hinterwallner, Krenn 2013. 5 Predovnik, Nabergoj 2010, 247–248. 4 Cf. Andersson 1993; Steuer 1993; Fehring 1996; 6 Prim. Hofer, Hinterwallner, Krenn 2013, 164. Schofield, Vince 2003; Frolík 2012; Hofer, Hinterwallner, 7 Jankuhn 1986; Schietzel 2014. Krenn 2013. 8 Prim. Andersson 1993, 12–13. 5 Predovnik, Nabergoj 2010, 247–248. 9 Yanin 1990. 6 Cf. Hofer, Hinterwallner, Krenn 2013, 164. 11 Katarina Predovnik ta ter vzbudila zanimanje za raziskovanje korenin, early medieval emporium of Haithabu/Hedeby, the predhodnikov in zgodnjih oblik srednjeveških mest. predecessor of Schleswig in Germany,7 Gamla and Aktualna so postala vprašanja o kontinuiteti življenja Nya Lödöse, the predecessors of Gothenburg in v nekdanjih rimskih mestih, o materialni kulturi, ar-Sweden,8 or medieval Novgorod, now Veliky Novgo- hitekturi, prostorski zasnovi, družbenem ustroju in rod in Russia.9 These discoveries have prompted re-gospodarstvu zgodnjih srednjeveških mest. flection on the adequacy of the established defini- Nove priložnosti za razvoj urbane arheologije v po- tion of the medieval town derived from legal history, menu arheološkega raziskovanja v urbanih naseljih je and have sparked interest in exploring the roots, an-prinesla druga svetovna vojna.10 V številnih evrop- tecedents, and early forms of medieval towns. Ques- skih mestih so bili namreč do tal zbombardirani ob- tions about the continuity of life in the former Ro- sežni deli starih mestnih jeder. V sklopu dolgotrajnih man towns, about the material culture, architecture, projektov povojne prenove so od šestdesetih let dalje spatial design, social structure, and economy of the dobile svoje mesto tudi arheološke raziskave, ki so early medieval towns became current. razkrile povsem nove podatke o notranji strukturi in New opportunities for the development of urban življenju srednjeveških mest, predvsem pa so odprle archaeology in the sense of archaeological research vpogled v procese nastajanja in zgodnjih faz razvoja in urban settlements10 were brought about by World teh naselbin.11 V naslednjih desetletjih je zaradi po-War II. In many European towns, large parts of spešenega infrastrukturnega razvoja in gradbenih the old town centres were bombed to the ground. projektov v mestnih središčih število arheoloških iz- As part of long-term post-war redevelopment pro- kopavanj v urbanih okoljih eksponentno naraščalo.12 jects, archaeological research gained ground from the Trend je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ne-1960s onwards. It provided completely new data on koliko zaustavila gospodarska kriza, zaradi katere se the internal structure and life of medieval towns and, je močno skrčilo dotlej izključno javno financiranje above all, opened insights into the origins and early arheoloških raziskav.13 Odgovor na to je bila neolibe-stages of development of these settlements.11 In the ralizacija arheologije, ki se je v veliki meri privatizirala following decades, the number of archaeological ex-in podredila tržnim zakonitostim. Povsod po Evropi cavations in urban areas increased exponentially due – po padcu železne zavese tudi na nekdanjem politič- to the accelerated development of infrastructure and nem Vzhodu – se je uveljavilo financiranje terenskih construction projects in urban centres.12 This trend raziskav po načelu „investitor plača“, stroka pa se je was somewhat slowed down by the economic crisis v temeljih reorganizirala z vzpostavitvijo zasebnih ar-of the 1980s, which greatly reduced the hitherto ex- heoloških podjetij, ki danes opravijo večino terenskih clusively public funding for archaeological research.13 raziskav.14 The response to this situation was the neoliberali- Razvoj in potencial arheoloških raziskav srednjeve- sation of archaeology, which was largely privatised ških mest lahko ponazorimo na sicer ne ravno tipič- and subjected to the laws of the market. Across Eu- nem primeru mesta Lübeck.15 Nekdaj vodilno hanze- rope – including the former political East after the atsko mesto je bilo leta 1942 močno poškodovano v fall of the Iron Curtain – funding for fieldwork was zavezniškem bombardiranju, od šestdesetih let prej-determined on the ‘developer pays’ principle and the šnjega stoletja do danes pa je bilo v njem opravljenih 7 Jankuhn 1986; Schietzel 2014. 10 Prim. O’Keefe 2014. 8 Cf. Andersson 1993, 12–13. 11 Fehring 1993, 45; Francovich 1993, 54. 9 Yanin 1990. 12 Francovich 1993, 53–55; Smetánka 1993, 94; Verha- 10 Cf. O’Keefe 2014. eghe 1993, 115; Predovnik, Nabergoj 2010, 257–258. 11 Fehring 1993, 45; Francovich 1993, 54. 13 Prim. Clarke 1984, 169–170. 12 Francovich 1993, 53–55; Smetánka 1993, 94; Ver- 14 Novaković et al. 2016. haeghe 1993, 115; Predovnik, Nabergoj 2010, 257–258. 15 Gläser, Mührenberg 2002. 13 Cf. Clarke 1984, 169–170. 12 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod več kot sto trideset arheoloških izkopavanj in drugih profession was fundamentally restructured with the terenskih raziskav, ki jih vodi posebna mestna arhe-establishment of private archaeological companies, ološka spomeniška služba. Rezultate terenskih razi- which now carry out most of the archaeological skav in tematskih študij tamkajšnji arheologi redno fieldwork.14 predstavljajo v znanstveni reviji Lübecker Schriften zu The development and potential of archaeological re-Archäologie und Kulturgeschichte: Vorgeschichte, Mittelalter, search on medieval towns can be illustrated by the Neuzeit, ki izhaja že od leta 1978, in v monografskih not-so-typical example of the city of Lübeck, Ger-publikacijah.16 Pomembna spodbuda za razvoj ne le many.15 Once a leading Hanseatic city, Lübeck was lübeške, temveč arheologije celotnega hanzeatskega severely damaged in the Allied bombing of 1942. vplivnega območja v severni Evropi so znanstvena Since the 1960s, more than one hundred and thirty posvetovanja Lübecker Kolloquium zur Stadtarchäologie archaeological excavations and other field interven-im Hanseraum.17 Doslej največji izkopavalni projekt v tions have been carried out in the city, directed by Lübecku, ki je zajel skupno površino ok. 9.000 m2, a special municipal archaeological heritage office. je med letoma 2009 in 2016 potekal v najstarejši The results of the fieldwork and thematic studies mestni četrti Gründungsviertel. Mesto je bilo prvič, are regularly presented by local archaeologists in vendar neuspešno ustanovljeno leta 1143, zaživelo pa the scientific journal Lübecker Schriften zur Archäologie je šele po ponovni ustanovitvi v letu 1158/1159. To und Kulturgeschichte: Vorgeschichte, Mittelalter, Neuzeit, kronologijo, osnovano na podatkih iz pisnih virov, which has been published since 1978, and in various arheološka odkritja nesporno potrjujejo, novost pa monographs.16 An important impulse for the devel-je odkritje predhodne, slovanske poselitve tega ob- opment of archaeology not only of Lübeck but of močja v času ok. leta 1100.18 Izkopani ostanki več the entire Hanseatic sphere of influence in northern kot dvestotih stavb in okoli stotih pretežno lesenih Europe are the Lübecker Kolloquium zur Stadtarchäolo-greznic iz razdobja 1200–1350 omogočajo natančno gie im Hanseraum scientific conferences.17 The largest dendrokronološko in radiokarbonsko datiranje osta-excavation project in Lübeck, covering a total area of lin, študij odlično ohranjenih artefaktov iz anorgan- approximately 9,000m2, took place between 2009 and skih in organskih materialov, pa tudi bioarheološke 2016 in the city’s oldest district, the Gründungsvier-analize vsebine greznic, vključno z analizami staro- tel. The town was first founded in 1143, albeit unsuc- davne DNK. Slednje so že dale zanimive izsledke o cessfully, and only came to life after its refounding značilnostih in spremembah prehranskih vzorcev ter in 1158/1159. This chronology, based on data from celo mobilnosti Lübečanov v 13. in 14. stoletju.19 Z written sources, is indisputably confirmed by archae-vsem tem se Lübeck nedvomno uvršča med najbo- ology. Added to this is the discovery of an earlier, lje raziskana srednjeveška mesta v Evropi. Prav iz- Slavic settlement in this area around the year 1100.18 jemni rezultati arheoloških raziskav so že leta 1987 The excavated remains of more than two hundred pomembno prispevali k uvrstitvi območja starega buildings and about one hundred mostly wooden la-mestnega jedra Lübecka na Unescov seznam svetov- trines dating from c. 1200–1350 allow for accurate ne dediščine. dendrochronological and radiocarbon dating of the Arheologija v mestih se od samih začetkov sooča s remains, examination of well-preserved artefacts of številnimi izzivi. Že v sedemdesetih letih 20. stole-inorganic and organic material, and bioarchaeolog- tja je hitrost degradacije in uničevanja urbane arhe- ical analyses of the latrine contents, including the 14 Novaković et al. 2016. 16 Npr. Schneider 2019. 15 Gläser, Mührenberg 2002. 17 Npr. Gläser 1997; Schneider, Kiminus-Schneider, 16 E.g. Schneider 2019. Ayers 2021. 17 E.g. Gläser 1997; Schneider, Kiminus-Schneider, 18 Schneider 2019; Stammwitz 2019. Ayers 2021. 19 Flammer et al. 2018. 18 Schneider 2019; Stammwitz 2019. 13 Katarina Predovnik ološke dediščine sprožila razmisleke o potrebi po analyses of ancient DNA. The latter have already ustreznem prostorskem načrtovanju in usmerjenem provided interesting insights into the characteristics raziskovanju preteklosti urbanih naselbin.20 Zaradi and changes in dietary habits and even the mobility kompleksnosti urbanih najdišč je časovni zamik med of Lübeck’s inhabitants in the 13th and 14th centuries.19 izvedbo terenske raziskave in celovito objavo rezul- This makes Lübeck one of the best researched medi- tatov zelo velik. Neredko do objave sploh ne pride, eval cities in Europe. As early as 1987, the outstand-tako da so podatki o najdišču dostopni le v strokov- ing results of archaeological research contributed nih poročilih. Razkorak med količino pridobljenih significantly to the inclusion of Lübeck’s Old Town surovih arheoloških podatkov in količino tistih, ki in UNESCO World Heritage List. so ustrezno ovrednoteni ter integrirani v poglobljene Urban archaeology has faced many challenges from raziskave srednjeveških urbanih naselij in življenja v the very beginning. As early as the 1970s, the rate of njih, se v zadnjih desetletjih le še povečuje.21 Arheo-degradation and destruction of the urban archaeo- loške raziskave v mestih pač narekujejo in usmerjajo logical heritage triggered reflection on the need for investicije v prostor in ne raziskovalna vprašanja in appropriate spatial planning and targeted research cilji. Vse to se odraža v neenakomernem poznavanju into the past of urban settlements.20 Because of the preteklosti posameznih mest in regij22 ter vpliva na complexity of urban sites, the time lag between the arheološke pristope k posameznim problematikam, execution of fieldwork and the comprehensive publiki so pogosto deskriptivni in parcialni.23 cation of results is very long. Often, the results are not Še eno neravnovesje, ki ga povzroča raziskovalni published at all and the information about the site is kontekst urbane arheologije, je bistveno boljše po-only available in expert reports. The gap between the znavanje preteklosti večjih in pomembnejših mest, amount of raw archaeological data obtained and the kjer je sodoben prostorski razvoj intenzivnejši, kakor amount of those that are actually properly evaluated manjših in še posebno tistih, ki so s časom izgubila and integrated into in-depth research on medieval pomen ali se morda niso nikoli v celoti urbanizirala. urban settlements and life in them has only widened Dragocen vpogled v takšna naselja prinašajo raziska-in recent decades.21 Archaeological research in towns ve opuščenih srednjeveških mest,24 pri čemer je treba is guided and directed by spatial development rather upoštevati, da gre za naselbine, ki niso bile „uspešne“ than by research questions and objectives. All this is in so zato iz tega ali onega razloga v svojem razvo-reflected in the inconsistent knowledge about the ju povsem zastale in opustele. Lahko gre za načrtno past of individual towns and regions.22 It also affects ustanovljena mesta, ki so opustela razmeroma kma-archaeological approaches to individual topics, which lu po nastanku v katastrofičnih dogodkih, pogosto are often descriptive and partial.23 povezanih z oboroženimi konflikti. Takšen primer je Another imbalance caused by the research context Alt-Wartenburg/Barczewko na Poljskem, ki je leta of urban archaeology is the much better knowledge 1354, le kakih dvajset let po ustanovitvi, pogorel v of the past of larger and more important towns and napadu litovske vojske.25 Mesto je nastalo v sklopu cities, where modern spatial development is more nemške kolonizacije nekdanjega pruskega ozemlja intense than in smaller towns, especially those that ob meji z litovsko Veliko vojvodino. Imelo je zna-have lost their importance over time or perhaps were čilno ortogonalno zasnovo, a je bilo uničeno, še pre- never fully urbanised. Research on deserted medieval den je bilo v celoti naseljeno. Vsa poslopja, tudi javna towns24 offers valuable insights into such settlements, 20 Heighway 1972; Biddle, Hudson 1973; Slabe 1974. 19 Flammer et al. 2018. 21 Prim. Piekalski 2014, 518–519. 20 Heighway 1972; Biddle, Hudson 1973; Slabe 1974. 22 Za Avstrijo gl. Hofer, Hinterwallner, Krenn 2013. 21 Cf. Piekalski 2014, 518–519. 23 Astill 2009, 257. 22 For Austria see Hofer, Hinterwallner, Krenn 2013. 24 Prim. Küntzel 2008; Bergmann 2011. 23 Astill 2009, 257. 25 Biermann, Hermann, Koperkiewicz 2016. 24 Cf. Küntzel 2008; Bergmann 2011. 14 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod – raziskan je bil kompleks domnevne trgovske hiše bearing in mind that these are settlements that were ( Kaufhaus) –, so bila izključno lesena, prostor znotraj not ‘successful’ and thus, for whatever reason, stalled obrambnega obroča pa še ni bil v celoti izkoriščen. in their development and were abandoned. Among Drugačen primer so mesta, ki so zamirala postopno them are planted towns that were abandoned rela-zaradi ekonomske konkurence in političnih okoli- tively soon after their foundation due to catastrophic ščin, četudi je bil lahko neposredni povod za njihovo events, often related to armed conflicts. One such dokončno opustitev ravno tako katastrofičen dogo-example is the town of Alt-Wartenburg/Barczewko dek, denimo vojaški napad in požig naselja. Takšna in Poland, which burned down in an attack by the primera sta opuščeno mesto Corvey v Nemčiji,26 ki Lithuanian forces in 1354, only about twenty years je podleglo konkurenci bližnjega mesta Höxter, in after its founding.25 The town was founded during tudi edino deloma arheološko raziskano opuščeno the German colonisation of the former Prussian srednjeveško urbano naselje na območju današnje territory along the border with the Grand Duchy of Slovenije, nekdanji trg Gutenwerd blizu Šentjerneja.27 Lithuania. It had a typical orthogonal layout, but was Njegovo usodo je bržkone zapečatila ustanovitev in destroyed before it was built up completely. All build-gospodarska konkurenca habsburškega Novega mes- ings, including the public ones – the complex of the ta (Rudolfswerth), opustelo pa je po napadu osman- presumed Merchants’ House ( Kaufhaus) was explored skih čet in požigu leta 1473. – were exclusively made of wood, and the walled area was not yet fully used. Another type of deserted medieval urban settlement is one that gradually fell into decline due to economic competition and political circumstances, although the immediate cause of its ultimate abandonment may also have been a catastrophic event such as a military attack or fire. One such example is the deserted town of Corvey in Germany,26 which fell victim to com- petition from the nearby town of Höxter. Another is the former market town of Gutenwerd near Šent- jernej, the only archaeologically investigated deserted medieval urban settlement in present-day Slovenia.27 Its fate was probably determined by the foundation of the town of Novo mesto (Rudolfswerth) by the Habsburgs and their economic competition, but Slika/Figure 1 Opuščeni srednjeveški trg Gutenwerd Gutenwerd was abandoned only after the attack by blizu Dobrave pri Škocjanu. Tlakovano cestišče in ostanki Ottoman troops in 1473, when it burned down. stavb odkriti v osrednjem delu naselja (foto V. Šribar, 1973; The achievements of archaeological research on z dovoljenjem Narodnega muzeja Slovenije). / Deserted medieval European towns and cities to date cannot medieval market town of Gutenwerd near Dobrava pri be summarised in a nutshell, as is evident from the Škocjanu. A gravel road and remains of buildings uncovered in the central part of the settlement (photo by V. Šribar, mere enumeration of research topics mentioned in 1973; courtesy of National Museum of Slovenia). various attempts to systematise current archaeolog- 25 Biermann, Hermann, Koperkiewicz 2016. 26 Stephan 1995. 26 Stephan 1995. 27 Stare 1998. 27 Stare 1998. 15 Katarina Predovnik Izsledkov dosedanjih arheoloških raziskav evropskih ical knowledge on medieval urban settlements:28 the srednjeveških mest ni mogoče strniti v kratek pre-origins, formation, and development trajectories of gled. To nazorno pokaže seznam raziskovalnih te- individual towns and townscapes, the natural envi- matik, ki jih navajajo različni poskusi sistematizacije ronment and preconditions for town formation, the aktualne arheološke vednosti o srednjeveških mes-adaptation of local topography during urbanisation, tih:28 izvor oziroma nastanek in razvojne trajektorije historical topography, spatial organisation (urban de-posameznih mest in mestnih krajin, naravne danosti sign, architecture and arrangement of house plots, in predpogoji za nastanek mesta, topografske prila-streets and squares, open spaces), residential build- goditve ob urbanizaciji, historična topografija, pro- ings, public buildings (town castle, town hall, etc.), storska organizacija (urbanistična zasnova, oblika infrastructure (water supply, sewage and waste dis-pozidave in ureditev stavbnih zemljišč, ulice in trgi, posal), walls and defences, embankments and har-odprti prostori), bivalne stavbe, javne zgradbe (me- bours, production activities, trade, economic topog- stni grad, mestna hiša idr.), infrastruktura (oskrba z raphy, sacred topography, population structure and vodo, odstranjevanje odplak in odpada), obzidja in social differentiation, social topography, lifestyle obrambne naprave, nabrežja in pristanišča, proizvo- (diet, living and public health conditions, social life), dne dejavnosti, trgovina, gospodarska topografija, multiculturalism, suburbs and urban growth, rela-sakralna topografija, struktura prebivalstva in druž- tions with the agrarian hinterland and other towns, bena diferenciacija, socialna topografija, življenjski etc. Due to the time depth of the archaeological slog (prehrana, bivalne in higienske razmere, dru-record, archaeology can shed considerable light on žabnost), multikulturnost, predmestja in rast mest, the dynamics of urban life and challenge simplistic odnos do agrarnega zaledja in drugih mest itd. Arnotions of continuous, uninterrupted development heologija zaradi časovne globine arheološkega zapisa and growth of towns from their proto-urban begin-pomembno osvetljuje dinamiko urbanega življenja in nings to modern urban centres. The biographies of sprevrača poenostavljene predstave o kontinuiranem, individual settlements may have been very turbulent; neprekinjenem razvoju in rasti mest od protourba-some towns, or even just their parts, may have ex- nih začetkov do sodobnih urbanih središč. Biografija perienced periods of stagnation or contraction fol-posameznih naselbin je bila lahko zelo burna; neka- lowed by either abandonment or renewed growth.29 tera mesta ali le njihovi deli so doživeli faze stagna- Archaeological research documents these dynamics cije, krčenja, ki jim je sledila bodisi opustitev bodisi at different levels – at the level of the town, within a ponovna rast.29 Arheološke raziskave to dinamiko single plot of land, or even at the micro level using dokumentirajo na več ravneh – na ravni mesta, na geoarchaeological and bioarchaeological approaches. posamezni parceli ali celo na mikroravni z uporabo geoarheoloških in bioarheoloških pristopov. Defining and Assessing (Medieval) Urbanity Opredelitev in presoja (srednjeveške) urbanosti Undoubtedly, one of the most important contribu- tions of archaeology lies in uncovering the processes Eden ključnih prispevkov arheologije je odkrivanje of the formation of medieval towns, which are inads pisnimi viri slabo osvetljenih procesov nastajanja equately illuminated by the written sources, as well srednjeveških mest in raznolikih zgodnjih neagrarnih as the various early non-agrarian settlements that 28 Prim. Steuer 1993; Elser 1998; Astill 2009, 257; 28 Cf. Steuer 1993; Elser 1998; Astill 2009, 257; Kenzler Kenzler 2016, 165. 2016, 165. 29 Astill 2009, 258–259. 29 Astill 2009, 258–259. 16 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod naselij, ki ne ustrezajo pojmu pravno opredeljenega do not fit the concept of a legally defined medieval srednjeveškega mesta. Zastavlja se vprašanje, kako town. The question, of course, is how to define the opredeliti „urbanost“ nekega naselja v danem trenut- ‘urbanity’ of a settlement at a given time. In doing ku. Raziskovalci pri tem izhajajo iz paradigmatskega so, researchers often rely on the paradigmatic frame-okvira, ki so ga v obdobju med svetovnima vojna- work set in the period between the two world wars ma in tik zatem zastavili Max Weber, Henri Pirenne, and shortly thereafter by Max Weber, Henri Pirenne, Louis Wirth in Vere Gordon Childe, ki so urbanost Louis Wirth, and Vere Gordon Childe, who under-razumeli kot posledico ekonomske in populacijske stood urbanity as the result of economic and pop-rasti. Mesta so potemtakem produkt in ključni ele- ulation growth. Towns are thus a product and a key ment kompleksnih družb (civilizacij), kjer primarne element of complex societies (civilisations) in which sorodstvene vezi med ljudmi nadomestijo sekun-the primary kinship ties between people are replaced darne, institucionalne.30 Opredelitve pojmov mesto, by secondary, institutional ties.30 The definitions of urbanizem in urbanost niso enoznačne ter so vedno the terms town, urbanism, and urbanity are not un-znova podvržene presoji in poskusom sistematizacije ambiguous and are always subject to evaluation and s stališča različnih znanstvenih disciplin in glede na attempts at systematisation from the perspective of vsakokratni kulturnozgodovinski kontekst. different scientific disciplines and in light of the re- Urbanosti meščanskih naselij ne določa toliko njihov spective cultural and historical context. pravni status, temveč predvsem funkcije, ki jih op- The urbanity of civic settlements is determined less ravljajo tako za prebivalce – meščane – kakor tudi za by their legal status than by the functions they per- širšo okolico. Takšen funkcionalni pristop31 k prou- form for their inhabitants-citizens and for the wider čevanju urbanosti je v sozvočju s teorijo središčnih surroundings. Such a functional approach31 to the krajev nemškega geografa Walterja Christallerja, skla-study of urbanity is consistent with the central place dno s katero je mesto središče določenega območja, theory by the German geographer Walter Christaller, za katero opravlja različne, tako imenovane središčne according to which the town is the centre of an area funkcije.32 Pomen središčnega kraja ni nujno soraz-for which it performs various so-called central func- meren z njegovo velikostjo, temveč gre za relativni tions.32 The importance of a central place is not nec-presežek pomena (središčnost) v odnosu do okolice. essarily proportional to its size, but it exhibits a rela-V arheološkem in zgodovinskem proučevanju zgo- tive surplus of importance (centrality) in relation to dnjih urbanih naselbin je uporaba temeljnih koncep- its surroundings. In the archaeological and historical tov teorije središčnih krajev zelo razširjena. Tako je study of early urban settlements, the application of historični geograf Dietrich Denecke opredelil deset the basic concepts of the central place theory is very središčnih funkcij (srednjeveških) mest,33 Eike Gring- widespread. For example, the historical geographer muth-Dallmer pa je – upoštevaje fragmentarnost ar-Dietrich Denecke identified ten central functions heološkega zapisa – predlagal nabor petih, ki jih je of (medieval) towns,33 while Eike Gringmuth-Dall-mogoče identificirati in ovrednotiti s pomočjo arheo- mer – taking into account the fragmentary nature of loških pokazateljev:34 oblast, obramba, trgovina, pro- the archaeological record – proposed a set of five izvodnja in kult. Prisotnost večjega števila središčnih that can be identified and evaluated on the basis of funkcij nakazuje višjo stopnjo pomembnosti oziro-archaeological indicators:34 power, protection, trade, production, and cult. The presence of a greater num- 30 Raja, Sindbæk 2020b, 10. 30 Raja, Sindbæk 2020b, 10. 31 Prim. Kosi 2009, 13–15. 31 Cf. Kosi 2009, 13–15. 32 Christaller 1933. 32 Christaller 1933. 33 Denecke 1973. 33 Denecke 1973. 34 Gringmuth-Dallmer 1996. 34 Gringmuth-Dallmer 1996. 17 Katarina Predovnik ma središčnosti naselja in omogoča rekonstrukcijo ber of central functions indicates a higher degree of hierarhij naselij. importance or centrality of a settlement and allows Podobno sta že v petdesetih letih 20. stoletja zgodo- the reconstruction of settlement hierarchies. vinarja Heinz Stoob in Carl Haase oblikovala meri- Similarly, as early as the 1950s, historians Heinz Stoob la oziroma skupke kriterijev ( Kriterienbündel),35 ki jih and Carl Haase formulated the criteria, or rather sets mora naselje izpolnjevati, da bi ga lahko šteli za urba-of criteria ( Kriterienbündel),35 that a given settlement no. Haase kriterije urbanosti deli na administrativne, must meet in order to be considered urban. Haase topografske in funkcionalne. Noben kriterij sam po divides the urban criteria into administrative, topo-sebi ne zadošča za opredelitev naselja kot urbanega, graphical, and functional. No single criterion is suf-na drugi strani pa vsako urbano naselje ne ustreza ficient to define a settlement as urban, and on the nujno vsem navedenim kriterijem. Ne nazadnje sre-other hand, not every urban settlement necessarily diščne funkcije v nekaterih kulturnih okoljih op- meets all the criteria mentioned. After all, the cen- ravljajo tudi kraji, ki sicer nimajo pravega urbanega tral functions in some cultural environments are also značaja. performed by places that do not have a truly urban Tudi v srednjeveški urbani arheologiji so po zgledu character. historičnih geografov in zgodovinarjev poskušali Following the example of historical geographers and oblikovati uporaben nabor kriterijev ali, bolje, poka-historians, medieval urban archaeologists also at- zateljev urbanosti (srednjeveških) mest. Komite za tempted to develop a useful set of criteria, or rather urbane raziskave britanskega Sveta za arheologijo jih indicators, for the urbanity of (medieval) towns and je v monografiji The Erosion of History: Archaeology and cities. The Urban Research Committee of the Coun-Planning in Towns predstavil dvanajst:36 (1) obrambne cil for British Archaeology presented twelve of them naprave, (2) notranja ulična mreža, (3) tržni prostor, in the monograph The Erosion of History: Archaeology (4) kovnica, (5) pravno-formalni status, (6) središč- and Planning in Towns:36 (1) defences, (2) internal street ni položaj v mreži komunikacij, (7) razmeroma ve- plan, (3) market, (4) mint, (5) legal existence, (6) cen- liko število in gostota prebivalstva, (8) raznolika go- tral position in a network of communications, (7) rel- spodarska osnova, (9) oblika stavbnih parcel in hiš, atively large or dense population, (8) diversified eco- (10) družbena diferenciacija, (11) kompleksna verska nomic base, (9) house plot and house type, (10) social organiziranost, (12) središče sodne oblasti. Vsi ti kri-differentiation, (11) complex religious organisation, teriji niso neposredno arheološko zaznavni, vendar (12) judicial centre. Not all of these criteria are di-bi lahko naselje označili kot urbano, če izpolnjuje rectly archaeologically observable, but a settlement vsaj tri ali štiri.37 Težava seveda ostaja naključnost in can be described as urban if it meets at least three or fragmentarnost arheoloških informacij, pridoblje-four of them.37 The problem remains, of course, the nih pretežno v kontekstu preventivnih in zaščitnih random and fragmentary nature of archaeological in-raziskav, kar močno otežuje presojo o izpolnjevanju formation obtained mainly in the context of preven-kriterijev urbanosti v določenem zgodovinskem tre- tive and rescue research, which makes it much more nutku. difficult to assess whether the urban criteria were met Navedeni kriteriji so po svoji naravi kvalitativni, at a given time in history. četudi so povezani z velikostjo in stopnjo komple- These criteria are qualitative in nature, even if they ksnosti naselja. Kvantitativnih kriterijev, kot je število are related to the size and degree of complexity of prebivalcev, za kategorizacijo naselij v preteklosti ne the settlement. Quantitative criteria such as popula-moremo uporabiti, saj so ti kazalniki nujno relativ- tion size cannot be used to categorise settlements in 35 Stoob [1956] 1970; Haase 1958. 35 Stoob [1956] 1970; Haase 1958. 36 Heighway 1972, 9. 36 Heighway 1972, 9. 37 Clarke 1984, 175. 37 Clarke 1984, 175. 18 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod the past, as these indicators are necessarily relative, arbitrary, and culturally specific. Michael E. Smith38 therefore speaks not of criteria but of a set of urban attributes, none of which is universal or a necessary condition for urbanity. In different cultural and his- torical contexts, (urban) settlements are characterised by specific combinations of urban attributes.39 Since some elements of urbanity or urban lifestyle can also be found in rural settlements, it would be better to use the term symptoms of urbanity instead of the term criteria, as suggested by Oliver Nakoinz and Slika/Figure 2 Ljubljana, Krojaška ulica. Izkopani ostanki lesenih stavb iz predurbane faze (foto M. Lukić, colleagues.40 2011; z dovoljenjem Muzeja in galerij mesta Ljubljana). / Under the influence of social practice theories,41 so- Ljubljana, Krojaška Street. Excavated remains of wooden cial networks theory,42 actor-network theory,43 and buildings from the preurban phase (photo by M. Lukić, the concept of assemblage,44 various conceptions of 2011; courtesy of Museum & Galleries of Ljubljana). urbanity have recently become popular in archaeolo- gy that attempt to transcend traditional representa- ni, arbitrarni in kulturno specifični. Zato Michael E. tional approaches. Smith38 ne govori o kriterijih, temveč o naboru ur- The city can be seen as a complex system or net- banih atributov, od katerih nobeden ni univerzalen work.45 Oliver Nakoinz and colleagues emphasise in nujen pogoj urbanosti. V različnih kulturnih in that urbanity is not a static category or property of a zgodovinskih okoljih so za (urbana) naselja značilne place, but rather the process of adaptation to chang-specifične kombinacije urbanih atributov.39 Ker se ing conditions in a complex settlement system that is nekatere prvine urbanosti oziroma urbanega življenj-triggered when the settlement reaches a certain size.46 skega sloga pojavljajo tudi v ruralnih naseljih, bi bilo It is not the absolute number of inhabitants or the po mnenju Oliverja Nakoinza in sodelavcev namesto size of the settlement that is important, but the high izraza kriteriji bolje uporabiti pojem simptomi urba-degree of connectivity and thus the numerous op- nosti.40 portunities for interactions between people that give V zadnjem času se v arheologiji pod vplivom teorij rise to and increase the complexity of the settlement družbenih praks,41 teorije družbenih omrežij,42 teorije as a social network. The higher the connectivity, the akterja-mreže43 ter koncepta asemblaža44 uveljavljajo more opportunities for interaction. This means more drugačna razumevanja urbanosti, ki poskušajo prese-opportunities for knowledge exchange and innova- či tradicionalne reprezentacijske pristope. tion, collaboration, division of labour, specialisation, Mesto lahko obravnavamo kot kompleksen sistem social differentiation, and other processes that are oziroma omrežje.45 Oliver Nakoinz in sodelavci po-considered typically urban. A high degree of connec- udarjajo, da urbanost ni statična kategorija oziroma tivity also means greater opportunities to perform 38 Smith 2016; Smith 2020. 38 Smith 2016; Smith 2020. 39 Smith 2016, 158–161. 39 Smith 2016, 158–161. 40 Nakoinz, Bilger, Matzig 2020, 2. 40 Nakoinz, Bilger, Matzig 2020, 2. 41 Especially Bourdieu 1977; Giddens 1984. 41 Predvsem Bourdieu 1977; Giddens 1984. 42 Freeman 2004; Knappett 2014. 42 Freeman 2004; Knappett 2014. 43 Latour 2005. 43 Latour 2005. 44 Deleuze, Guattari [1972, 1980] 1983–1987; De Lan- 44 Deleuze, Guattari [1972, 1980] 1983–1987; De Lan- da 2016. da 2016. 45 Cf. Smith 2020, 20–21. 45 Prim. Smith 2020, 20–21. 46 Nakoinz, Bilger, Matzig 2020. 19 Katarina Predovnik lastnost nekega naselja, temveč proces prilagajanja central functions. On the other hand, higher connec-spreminjajočim se razmeram v kompleksnem po- tivity and greater complexity lead to lifestyle changes. selitvenem sistemu, ki se sproži, ko naselje doseže Namely, people have limited capacities for effective določeno velikost.46 Pri tem ni bistveno absolutno direct social interactions. When this threshold is ex- število prebivalcev ali velikost naselja, temveč visoka ceeded, we become stressed, so we abandon or de-stopnja povezljivosti, torej priložnosti za interakcije value some social contacts. The result is a typically med ljudmi, kar poraja in povečuje kompleksnost urban ‘anonymous’ lifestyle. The unpredictability and naselja kot družbenega omrežja. Višja ko je povezlji-stress of complex urban environments are further vost, več je možnosti za interakcije, to pa pomeni reduced by social rules that determine who, when več priložnosti za izmenjavo znanja in inovativnost, and why may or may not interact with someone else. sodelovanje, delitev dela, specializacijo, družbeno di- To enforce these rules, institutions are established ferenciacijo in druge procese, ki jih razumemo kot to perform certain social roles and functions inde-tipično urbane. Visoka stopnja povezljivosti pomeni pendently of individuals. Very briefly, one could say tudi večje možnosti za opravljanje središčnih funk-that urbanity is characterised by a certain surplus of cij. Na drugi strani višja povezljivost in večja kom- connectivity compared to non-urban settlements.47 pleksnost vodita v spremembe življenjskega sloga. Axel Christophersen (2015) also pointed out the in-Ljudje imamo namreč omejene kapacitete za učinko- adequacy of the functionalist, criteria-based under- vite neposredne družbene interakcije. Ko je ta prag standing of urbanity. This approach focuses on ur-presežen, smo v stresu, zato nekatere družbene sti- banism as a set of characteristics of the settlement, ke opustimo ali razvrednotimo. Rezultat je značilno which is itself a product of urbanity. The latter is urban „anonimen“ življenjski slog. Nepredvidljivost understood by Christophersen as a particular way of in stresnost kompleksnih urbanih okolij poleg tega life structurally related to urban landscapes and pop-zmanjšujejo družbena pravila, ki določajo, kdo, kdaj ulation density.48 Drawing on social practice theory,49 in zakaj sme ali ne sme s kom biti v interakciji. Za he focuses on human agency and defines the town as uveljavljanje teh pravil so vzpostavljene institucije, a dynamic web of social processes and everyday ma-ki neodvisno od posameznikov opravljajo določene terial practices. These are formed, transformed, and družbene vloge in funkcije. Zelo na kratko bi lahko disintegrated as individuals and groups interact with rekli, da urbanost označuje presežek povezljivosti v each other and with their material surroundings.50 As primerjavi z neurbanimi naselji.47 he says, “the town can be understood as a histori- Tudi Axel Christophersen (2015) je opozoril na neza- cal phenomenon that is performed: the town is created dostnost funkcionalističnega razumevanja urbanosti, and re-created through the exercise of social practice usmerjenega na kriterije. Ta pristop se namreč osre-in a material environment as a particular social space, dotoča na urbanizem kot skupek značilnosti naselja, where countless practices are intertwined in patterns, ki pa je pravzaprav proizvod urbanosti. Slednjo Chris-bundles, and complexes that combine to form a par- tophersen pojmuje kot poseben način življenja, ki je ticular recognizable urban lifestyle”.51 Archaeological strukturno povezan z urbanimi krajinami in gostoto remains – artefacts, structures, and ecofacts – are a prebivalstva.48 Izhajajoč iz teorije družbenih praks49 v tangible trace of the social and cultural interactions ospredje postavi delovanje ljudi in mesto opredeli kot in which they were involved. They can be understood dinamičen splet družbenih procesov in vsakodnev-47 Nakoinz, Bilger, Matzig 2020, 1; cf. Raja, Sindbæk 46 Nakoinz, Bilger, Matzig 2020. 2018, 14. 47 Nakoinz, Bilger, Matzig 2020, 1; prim. Raja, Sindbæk 48 Cf. Wirth 1938. 2018, 14. 49 Cf. Bourdieu 1977; Giddens 1984; Schatzki, Knorr 48 Prim. Wirth 1938. Cetina, von Savigny 2001. 49 Prim. Bourdieu 1977; Giddens 1984; Schatzki, Knorr 50 Cf. Shove, Pantzar, Watson 2012. Cetina, von Savigny 2001. 51 Christophersen 2015, 112. 20 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod nih materialnih praks. Te se oblikujejo, preoblikujejo as expressions of routine, habitualised everyday prac-in razpadajo skozi interakcijo med posamezniki in tices. skupinami ter njihovim materialnim okoljem.50 Kot Of course, it is very difficult to operationalise such pravi, „lahko mesto razumemo kot zgodovinski a conceptualisation of urbanity for the needs of ar-pojav, ki se izvaja: mesto nastaja in je poustvarjano chaeology, since we cannot directly observe and z izvajanjem družbenih praks v materialnem oko-measure past social interactions, but must instead lju kot posebnem družbenem prostoru, kjer se nešteto rely on proxy data and models. The definition of a praks prepleta v vzorce, snope in komplekse, ki sku-town is therefore necessarily vague and flexible, de- paj oblikujejo poseben prepoznaven urbani življenj- pending on the theoretical background, the needs ski slog“.51 Arheološke ostaline – artefakti, strukture and objectives of a particular research project, the in okoljski podatki – so oprijemljiva sled družbenih observed cultural context, and the amount and na-in kulturnih interakcij, v katerih so bile udeležene. ture of archaeological data available.52 Lahko jih razumemo kot izraz rutinskih, habitualizi- ranih vsakodnevnih praks. Seveda je takšno konceptualizacijo urbanosti za po- New Directions and Approaches to the trebe arheologije zelo težko operacionalizirati, saj ne Study of Medieval Towns and Urbanity moremo neposredno opazovati in meriti družbenih interakcij v preteklosti, marveč uporabljamo nado- It is understandable that archaeological research on mestne podatke in modele. Opredelitev mesta je za- medieval towns is largely committed to the conceptu- torej nujno nejasna in fleksibilna, odvisna od teoret- al framework and research agenda of historiography, skih izhodišč, potreb in ciljev raziskave, opazovanega even though archaeological discoveries sometimes kulturnega konteksta ter količine in narave arheolo-lead to the deconstruction of established notions ških podatkov, ki so nam na voljo.52 and broaden the field of understanding medieval ur- banity. While the role of archaeology in the study of medieval towns has long been established, in prac- Novejše usmeritve in pristopi k tice the discourse between disciplines studying this proučevanju srednjeveških mest in phenomenon in terms of total history ( histoire total) urbanosti often proves difficult due to insufficient knowledge of the methods and epistemology of partner disci- Razumljivo je, da so arheološke raziskave srednje- plines. This can lead to an uncritical and inconsistent veških mest v veliki meri zavezane pojmovnemu integration of sources and findings from other dis-okviru in raziskovalni agendi zgodovinopisja, četudi ciplines into one’s own research and interpretations.53 arheološka odkritja vodijo v dekonstrukcijo nekate- This is the ‘perennial’ problem of the relationship rih ustaljenih pojmovanj in širijo polje razumevanja between archaeological and historical data, which srednjeveške urbanosti. Medtem ko vloga arheo-can be approached in several ways. The most com- logije pri proučevanju srednjeveških mest že dolgo mon, but at the same time least productive, way is ni več vprašljiva, je v praksi diskurz med vedami, ki the multidisciplinary approach, i.e. the separate use proučujejo ta fenomen v smislu totalne zgodovine of historical and archaeological (and, of course, oth- ( histoire total), pogosto težaven zaradi nezadostne- er) sources for research on a given topic. More de- ga poznavanja metod in epistemologije partnerskih sirable is the interdisciplinary approach, i.e. the inte-ved. To lahko vodi v nekritično in nedosledno vklju- gration of different sources for a common research 50 Prim. Shove, Pantzar, Watson 2012. 52 Smith 2020, 20–25. 51 Christophersen 2015, 112. 53 Piekalski 2014, 518; cf. Scholkmann 1997/1998; Bae- 52 Smith 2020, 20–25. riswyl et al. 2010. 21 Katarina Predovnik čevanje njihovih virov in dognanj v lastne raziskave goal. However, it is only a holistic, transdisciplinary in interpretacije.53 Gre za „večni“ problem razmerja approach that can add real value by integrating the med arheološkimi in zgodovinskimi podatki, ki se ga sources and methods of different disciplines and by je mogoče lotiti na več načinov. Najbolj razširjen, a examining, among other things, the very nature of hkrati najmanj produktiven je večdisciplinarni pri-the connections between the text and the material stop, ki pomeni ločeno uporabo zgodovinskih in ar- record. Several archaeologists have already pointed heoloških (in drugih) virov za raziskovanje določene out the need to aim for the latter and to consider the tematike. Bolj zaželen je interdisciplinarni pristop, to-active involvement of documents in social process- rej povezovanje različnih virov za skupni raziskoval- es.54 The critical confrontation of textual sources and ni cilj. Pravi presežek pa lahko prinese šele celosten, material evidence allows for a complex understand-transdisciplinarni pristop, ki integrira vire in metode ing of past material practices, but can also reveal the različnih ved ter med drugim preiskuje naravo pove-possible contradictions between the normative social zav med besedilom in materialnim zapisom. Več ar- framework and the actual actions of people in the heologov je že opozorilo, da je treba stremeti prav k past.55 temu in upoštevati aktivno udeleženost dokumentov In recent decades, archaeological research has v družbenih procesih.54 Kritično soočenje besedilnih systematically broadened the field of understanding virov in materialnih evidenc namreč omogoča kom- (medieval) urbanity, and new views and approaches pleksno razumevanje nekdanjih materialnih praks, raz- have been developed. These move from a static view kriva pa lahko tudi morebitna neskladja med norma- of the urbanity – or rather, urbanism – of a settlement tivnim družbenim okvirom in dejanskim delovanjem in terms of its spatial design, the organisation of ljudi v preteklosti.55 settlement and communication, or architectural V zadnjih desetletjih arheološke raziskave načrtno features, towards a dynamic conceptualisation of razpirajo polje razumevanja (srednjeveške) urbanosti, urbanisation in the wider landscape context and razvijajo se novi pogledi in pristopi. Ti se od statičnethe materiality of urban practices as revealed by ga opazovanja urbanosti – ali, bolje, urbanizma – na- artefact studies56 or, at the microscopic level, by selja v smislu njegove prostorske zasnove, organiza- micromorphological analyses of archaeological cije poselitve in komunikacij ali stavbarskih specifik deposits.57 Urbanity is not merely a quality of a premikajo k dinamičnemu pojmovanju urbanizacije particular type of settlement, but also denotes specific v širšem krajinskem kontekstu ter materialnosti ur-ways in which people interact with settlements, with banih praks, kot jih razkrivajo študije artefaktov56 the environment, and with other people. Urbanity is ali na mikroskopski ravni analiza mikromorfologije thus also a quality of social networks and institutions.58 depozitov.57 Urbanost ni le lastnost določenega tipa The increasingly pronounced interdisciplinarity of naselja, temveč označuje tudi specifične načine, kako contemporary archaeology requires integrated ap-ljudje vstopajo v interakcije z naselji, okoljem in dru- proaches to data collection and analysis, as well as to gimi ljudmi. Urbanost je torej tudi lastnost družbenih the conceptualisation of results. All of this is rapidly omrežij in institucij.58 opening up new perspectives on medieval urbanity. Vse bolj poudarjena interdisciplinarna narava so- However, such theoretically supported and method- dobne arheologije zahteva celostne pristope tako na ologically innovative approaches are still relatively underrepresented in Central European medieval ar-53 Piekalski 2014, 518; prim. Scholkmann 1997/1998; Baeriswyl et al. 2010. 54 Prim. Andrén 1998; Moreland 2006. 54 Cf. Andrén 1998; Moreland 2006. 55 Prim. Hausmair et al. 2018. 55 Cf. Hausmair et al. 2018. 56 Prim. Christophersen 2015; Jervis 2016. 56 Cf. Christophersen 2015; Jervis 2016. 57 Wouters et al. 2017. 57 Wouters et al. 2017. 58 Raja, Sindbæk 2020b, 10. 58 Raja, Sindbæk 2020b, 10. 22 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod področju zajema podatkov kakor tudi analize virov chaeology, in contrast to Anglo-American, Scandina-in konceptualnega osmišljanja rezultatov. Vse to po- vian or even Iberian archaeology. spešeno odpira nove poglede na srednjeveško urba- It can be observed that archaeology has been marked nost. Vendar lahko ugotovimo, da so takšni teoretsko by several theoretical turns in recent decades, in line podprti in metodološko inovativni pristopi v srednje-with the development of theoretical thought in soci- evropski arheologiji srednjega veka v primerjavi z an- ology, anthropology, philosophy, and other humani- glo-ameriško, skandinavsko ali ibersko še razmeroma ties and social sciences: the practice turn,59 the materi- šibko zastopani. al turn,60 and the ontological turn.61 The emphasis on Lahko bi rekli, da je skladno z razvojem teoretske routine everyday practices is characteristic of various misli v sociologiji, antropologiji, filozofiji in drugih social theories that attempt to explain the relation-humanistično-družboslovnih vedah tudi arheologi- ships between social actors – individuals and groups jo v zadnjih desetletjih zaznamovalo več teoretskih – and their agency and social structures. In this re-obratov: obrat k praksam,59 materialni obrat60 in spect, archaeology has been particularly influenced ontološki obrat.61 Poudarek na rutinskih vsakdanjih by the work of sociologists Pierre Bourdieu and An-praksah je značilen za različne družbene teorije, ki thony Giddens.62 The material turn introduced new poskušajo pojasniti razmerja med družbenimi akter-perspectives on the nature of material agency into ji – posamezniki in skupinami – ter njihovim delo- archaeology63 and directed interest towards the ac- vanjem in družbenimi strukturami. Na arheologijo tive role of objects and materials in the lives of past sta v tem pogledu najbolj vplivala sociologa Pierre societies.64 The ontological turn, particularly under Bourdieu in Anthony Giddens.62 Materialni obrat je the influence of sociologist Bruno Latour,65 brought v arheologijo vpeljal nove poglede na naravo materi-with it an awareness that modern Western views of alnega delovanja63 ter v središče zanimanja postavil the world and fundamental categories such as society, dejavno vlogo predmetov in snovi v življenju pre-culture, and nature are not universal, and that alter- teklih družb.64 Ontološki obrat pa je predvsem pod native ontologies should be considered when study-vplivom sociologa Bruna Latourja65 prinesel zaveda- ing the past, as such divisions and distinctions may nje, da sodobni zahodni pogled na svet in temeljne be completely alien to them.66 The consequence of kategorije, kot so družba, kultura in narava, ni uni-these turns are approaches that treat society as an en- verzalen, tako da je treba pri raziskovanju preteklosti tanglement or network of people, other living beings, upoštevati alternativne ontologije, ki so jim tovrsten and objects.67 Among other aspects, they introduce razcep in distinkcije morda povsem tuji.66 Nasledek actor-network theory68 and assemblage theory69 into teh obratov so pristopi, ki družbo obravnavajo kot archaeology. preplet ali omrežje ljudi, drugih živih bitij in stvari.67 According to assemblage theory, a town is not a fixed material or social entity but can be understood as a 59 Schatzki, Knorr Cetina, von Savigny 2001; Shove, Pantzar, Watson 2012; Stockhammer 2012. 60 Hicks, Beaudry 2010. 59 Schatzki, Knorr Cetina, von Savigny 2001; Shove, 61 Alberti 2016. Pantzar, Watson 2012; Stockhammer 2012. 62 Bourdieu 1977; Giddens 1984. 60 Hicks, Beaudry 2010. 63 Gell 1998; Latour 2005; Robb 2010. 61 Alberti 2016. 64 Knappett 2005; Knappett 2014; Olsen 2010. 62 Bourdieu 1977; Giddens 1984. 65 Latour 1993; Latour 2005. 63 Gell 1998; Latour 2005; Robb 2010. 66 Cf. Heywood 2017. 64 Knappett 2005; Knappett 2014; Olsen 2010. 67 Knappett 2005; Knappett 2014; Olsen 2010; Hodder 65 Latour 1993; Latour 2005. 2012; Watts 2013. 66 Prim. Heywood 2017. 68 Latour 1993; Latour 2005. 67 Knappett 2005; Knappett 2014; Olsen 2010; Hodder 69 Deleuze, Guattari 1983–1987; De Landa 2016; Jervis 2012; Watts 2013. 2018a. 23 Katarina Predovnik V arheologijo med drugim uvajajo teorijo akterja- dynamic and productive bundle of interactions be- -mreže68 in teorijo asemblaža.69 tween human and non-human actors. It is the coag- V skladu s teorijo asemblaža mesto ni fiksna mate- ulation of flows of people, materials, capital, insti- rialna ali družbena entiteta, temveč ga lahko razu- tutions, rules, and other elements that are constantly memo kot dinamičen in produktiven snop interakcij establishing and reshaping the physical and social med človeškimi in nečloveškimi akterji. Je koagulacija space of the town; however, continuity (stability) and tokov ljudi, snovi, kapitala, institucij, pravil in drugih change stem from the relationships between actors. prvin, ki fizični in družbeni prostor mesta nenehno The concept of assemblage helps us engage with the vzpostavljajo in preoblikujejo; kontinuiteta (stabil-complexity and messiness of social life and the pro- nost) in sprememba pa izhajata iz odnosov med ak- ductive capacities of the material.70 terji. Koncept asemblaža nam pomaga pri soočanju s Ideas and approaches in medieval urban archaeology kompleksnostjo in neurejenostjo družbenega življe-based on these theoretical premises focus on the so- nja ter produktivnimi zmogljivostmi snovi.70 cial production of urban spaces, the formation and Ideje in pristopi, utemeljeni na teh teoretskih izho- performance of urban identities, various aspects of diščih, v srednjeveški urbani arheologiji v ospredje the production and consumption of commodities, postavljajo družbeno produkcijo urbanih prostorov, and other urban processes. They examine these phe-oblikovanje in udejanjanje urbanih identitet, različne nomena through concepts such as social practices,71 vidike proizvodnje in potrošnje dobrin ter druge ur- agency,72 assemblage,73 and network.74 The idea about bane procese. Preizprašujejo jih z uporabo koncep- the social embeddedness of material culture75 is still tov, kot so družbene prakse,71 delovanje,72 asemblaž73 relevant today, and with it the concept of cultural in omrežje.74 Še vedno je aktualna tudi ideja o druž- biography, which sheds light on the links between beni vpetosti materialne kulture75 in z njo koncept people and things and helps explain how meanings kulturne biografije, ki osvetljuje povezave med ljud-and values are accumulated and transformed.76 The mi in stvarmi ter pomaga pojasniti, kako se pomeni concept of biography can also be used to study in vrednote akumulirajo in preoblikujejo.76 Koncept places and urban environments.77 biografije je mogoče uporabiti tudi za proučevanje The conceptual shift to material practices and agen-krajev in urbanih okolij.77 cy has provided archaeologists studying medieval Konceptualni premik k materialnim praksam in de- towns with a fresh perspective on already established lovanju je arheologom, ki se ukvarjajo s srednjeve- research topics and has focused their attention on škimi mesti, omogočil svež pogled na že uveljavljene other topics not previously addressed. One such raziskovalne tematike in njihovo pozornost usmeril topic is waste management practices, which differ na nekatere druge, ki doslej sploh še niso bile obrav-significantly in rural and urban settings. The urban navane. Ena takšnih tem so prakse ravnanja z odpa- way of life in settlements with relatively high pop- dom, po katerih se ruralna in urbana okolja značil- ulation densities and intensive production activities no razlikujejo med seboj. Urbani način življenja v generated different practices and systems for waste disposal: waste was disposed of in pits and latrines in 68 Latour 1993; Latour 2005. 69 Deleuze, Guattari 1983–1987; De Landa 2016; Jervis 2018a. 70 Jervis 2018b; Jervis et al. 2021, 229–232. 70 Jervis 2018b; Jervis et al. 2021, 229–232. 71 Npr. Jervis 2011; Jervis 2017; Haase 2019; Tys 2020. 71 E.g. Jervis 2011; Jervis 2017; Haase 2019; Tys 2020. 72 Npr. Jervis 2013. 72 E.g. Jervis 2013. 73 Npr. Jervis 2016; Jervis et al. 2021. 73 E.g. Jervis 2016; Jervis et al. 2021. 74 Npr. Ashby, Sindbæk 2020. 74 E.g. Ashby, Sindbæk 2020. 75 Prim. Appadurai 1986. 75 Cf. Appadurai 1986. 76 Prim. Kopytoff 1986; Gosden, Marshall 1999, 172. 76 Cf. Kopytoff 1986; Gosden, Marshall 1999, 172. 77 Raja, Sindbæk 2020a; prim. Tys 2020; Wouters 2020. 77 Raja, Sindbæk 2020a; cf. Tys 2020; Wouters 2020. 24 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod backyards, watercourses, drains,78 defensive ditches, and communal waste dumps in undeveloped or de- graded areas of the town. Larger quantities of waste, particularly industrial waste, were used for levelling and backfilling of structures, especially in land recla- mation and the construction of embankments.79 Bi- ological waste was also removed from the town and used to fertilise arable land. While this topic is fairly well researched on a descriptive, factographic level,80 archaeologists have only recently begun to question the nature and conceptualisation of rubbish in me- Slika/Figure 3 Ptuj, izkopavanja srednjeveških in novoveških greznic ter drugih objektov na dvorišču Stare dieval society. Claudia Theune pointed out that arte- steklarske delavnice (foto M. Lukić, 2021; z dovoljenjem facts from waste deposits in archaeology are usually Skupine STIK). / Ptuj, excavations od medieval and considered in terms of the production, use, and cir- postmedieval cesspits and other structures in the courtyard of culation of goods, but we do not inquire into the the Old Glassworks (photo by M. Lukić, 2021; courtesy of role and meaning of waste or waste management Skupina STIK). practices in the past.81 The different ways of dealing naseljih z razmeroma visoko gostoto prebivalstva in with different types of waste reveal, on the one hand, intenzivnimi proizvodnimi dejavnostmi je generiral different cultural biographies of individual objects,82 različne prakse in sisteme za odstranjevanje odpada: and on the other hand, different evaluations of in-odlagali so ga v odpadne jame in greznice na dvori- dividual types of waste in medieval society. In his ščih, v vodotoke, odtočne kanale,78 mestne obramb- study of the disposal of ceramic waste in medieval ne jarke in na komunalne deponije v nepozidanih ali Southampton, Ben Jervis formulated the thesis that degradiranih predelih mesta. Večje količine odpada, waste management is a way of creating order in the še posebej proizvodnega, so uporabili za izravnalna urban space.83 It is a practice that is linked to othin gradbena nasutja, predvsem za nasipavanje na- er economic and domestic activities, and thus to the brežij.79 Biološki odpad so tudi odvažali iz mesta in ga socio-economic status of the people who generate, uporabili za gnojenje obdelovalnih površin. Medtem categorise, and dispose of waste. Even in the Middle ko je na deskriptivni, faktografski ravni ta tematika Ages, waste management was inextricably linked to dokaj dobro raziskana,80 so arheologi šele v zadnjih the construction of urban identities. Furthermore, letih začeli preizpraševati naravo in konceptualizacijo Greta Civis pointed out the importance of me-odpadkov v srednjeveški družbi. Claudia Theune je dieval mental structures and notions of purity, of opozorila, da artefakte iz odpadnih depozitov v arhe-which people were not necessarily aware.84 It was ologiji običajno obravnavamo z vidika proizvodnje, only in contentious situations, when established, ha-uporabe in obtoka dobrin, ne sprašujemo pa se po bitualised behaviour was either impossible or violat-vlogi in pomenu odpada ali o praksah upravljanja z ed, that this knowledge surfaced and required explic-odpadki.81 Različni načini ravnanja z različnimi vrsta- it, normative regulation by civic authorities. mi odpadkov na eni strani razkrivajo različne kultur- ne biografije posameznih predmetov,82 na drugi pa 78 Cf. Grewe 1986, 293–300; Baeryswil 2008, 61–66. 79 Cf. Gläser 2009. 78 Prim. Grewe 1986, 293–300; Baeryswil 2008, 61–66. 80 Cf. Schütte 1986; Flüeler M., Flüeler N. 1992, 351–373; 79 Prim. Gläser 2009. Evans 2010. 80 Prim. Schütte 1986; Flüeler M., Flüeler N. 1992, 81 Theune 2015. 351–373; Evans 2010. 82 Cf. Kopytoff 1986. 81 Theune 2015. 83 Jervis 2013. 82 Prim. Kopytoff 1986. 84 Civis 2018. 25 Katarina Predovnik različna vrednotenja posameznih vrst odpadkov v Parallel to the theoretical, methodological develop-srednjeveški družbi. Ben Jervis je v študiji o odlaga- ments took place that also had a decisive impact on nju keramičnega odpada v srednjeveškem Southamp- the archaeology of medieval urbanity. The develop- tonu postavil tezo, da je ravnanje z odpadki način za ment of remote sensing techniques has enabled a vzpostavljanje reda v urbanem prostoru.83 Gre za shift in research approaches to cities and towns, both prakso, ki je povezana z drugimi gospodarskimi in in terms of their integration into the wider landscape gospodinjskimi dejavnostmi ter tako z družbeno-go-and settlement contexts, and in terms of their internal spodarskim statusom ljudi, ki odpad ustvarjajo, kate- spatial structure and spatial organisation. Changes in gorizirajo in odlagajo. Ravnanje z odpadki je bilo pač the economic, organisational, and professional-ethi-tudi v srednjem veku neločljivo vpeto v konstrukcijo cal frameworks of archaeological research, which no urbanih identitet. Greta Civis je ob tem opozorila še longer favour large-scale research excavations, have na pomen srednjeveških mentalnih struktur in pred-also contributed to the increasing use of non-inva- stav o čistosti, ki se jih ljudje sicer niso nujno zaveda- sive or low-invasive surveying methods, particularly li.84 Šele v konfliktnih situacijah, ko je bilo ustaljeno in the study of deserted medieval towns.85 habitualizirano vedenje onemogočeno ali kršeno, je The influence of the so-called third science rev-ta vednost prišla na površje in zahtevala eksplicitno, olution is also increasingly felt in urban archaeolo-normativno ureditev z ustreznimi predpisi mestnih gy.86 These are far-reaching methodological but also oblasti. conceptual shifts driven by the increasingly rapid Vzporedno s teoretskim je potekal metodološki ra- development of analytical techniques in the natural zvoj, ki je prav tako odločilno zaznamoval arheologi- sciences, such as geoarchaeological and micromor- jo srednjeveške urbanosti. Razvoj tehnik daljinskega phological analyses of archaeological deposits for zaznavanja je omogočil premike v raziskovalnih pri-the detailed characterisation of formation processes stopih k mestom tako glede njihove vpetosti v širši and the identification of various activities that have krajinski in poselitveni kontekst kakor glede njihove taken place at the site in the past. In addition, vari-notranje prostorske strukture in prostorske organi- ous chemical composition analyses are available for zacije. Spremembe ekonomskih, organizacijskih in the characterisation and provenancing of materials, strokovno-etičnih okvirov arheoloških raziskav, ki biomolecular and isotopic analyses, analyses of an-niso več naklonjeni obsežnim raziskovalnim izkopa- cient DNA, advances in dating methods, digitisation vanjem, so poleg tega pripomogle k vse večji uvelja- and use of big data, and quantitative modelling. The vitvi neinvazivnih ali šibko invazivnih preiskovalnih combination of quantitative analytical techniques metod, še posebej pri raziskovanju opuščenih sre-and modern theoretical approaches focused on the dnjeveških mest.85 concepts of agency and materiality provides new in- Tudi v urbani arheologiji je vse bolj občuten vpliv sights into the various facets and temporal dynamics tako imenovane tretje znanstvene revolucije.86 Gre of human existence and agency in urban environ-za daljnosežne metodološke, a hkrati konceptualne ments. Such an interdisciplinary approach has been premike, ki jih poganjajo vse hitrejši razvoj naravo-termed ‘high-definition’ archaeology.87 slovnih analitskih tehnik, kot so geoarheološke in Geoarchaeological research, especially micromor-mikromorfološke analize depozitov za podrobno phology, focuses on the so-called dark earths, a karakterizacijo formacijskih procesov ter identifika-typically urban phenomenon that some researchers consider one of the criteria for assessing the urban- 83 Jervis 2013. 84 Civis 2018. 85 Cf. Schenk 2005; Coolen et al. 2021; Predovnik, Pav- 85 Prim. Schenk 2005; Coolen et al. 2021; Predovnik, lin, Terčon 2021. Pavlin, Terčon 2021. 86 Kristiansen 2014. 86 Kristiansen 2014. 87 Cf. Raja, Sindbæk 2018; Raja, Sindbæk 2020a, 12. 26 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod cijo različnih dejavnosti, ki so na najdišču potekale v ity of (early) medieval settlements.88 If these layers, preteklosti, analize kemične sestave za karakterizaci-rich in organic matter, were previously believed to jo in določanje izvora materialov, biomolekularne in have been formed mainly by agricultural tillage and izotopske analize, analize starodavne DNK, napre-to mark periods of interruption of urban life, it is dek datacijskih metod, digitalizacija in uporaba veli- now apparent that their composition and forma- kega podatkovja ter kvantitativno modeliranje. Spoj tion are much more diverse. The dark earths were kvantitativnih analitskih tehnik in sodobnih teoret-formed by various activities and processes and are skih pristopov, osredinjenih na koncepta delovanja mainly related to waste management in a confined in materialnosti, omogoča nove vpoglede v različne space. Analysis of the dark earths from the Grote fasete in časovno dinamiko človekovega bivanja in Markt square in the Belgian city of Lier, for exam-delovanja v urbanih okoljih. Za takšen interdiscipli- ple, revealed traces of agricultural activities before narni pristop se je uveljavila oznaka arheologija „vi- the town was founded, followed by various construc- soke ločljivosti“.87 tion, trade, and production activities related to the Geoarheološke raziskave, še posebej mikromorfolo- establishment and operation of the market before it gija, se osredotočajo predvsem na tako imenovane was paved for the first time. Micromorphology thus temne plasti, značilno urban pojav, ki ga nekateri raz-helps us understand how chaotic and intensely used iskovalci vidijo kar kot enega od kriterijev urbanosti spaces medieval markets actually were, in stark con- (zgodnje)srednjeveških naselbin.88 Če je nekdaj velja- trast to the sterile, refined images of paved empty lo, da so se te z organskimi snovmi bogate plasti tvo- spaces depicted in contemporary art.89 In Brussels, rile predvsem s kmetijsko obdelavo tal in naj bi ozna- all archaeological excavations in the city have been čevale obdobja prekinitve urbanega življenja, danes systematically complemented by geoarchaeological vemo, da je njihova sestava in geneza mnogo bolj investigations for the past fifteen years.90 More than raznolika. Temne plasti so se oblikovale skozi različ- twenty sites have been investigated so far, providing ne dejavnosti in procese ter so povezane predvsem data that shed light on the circumstances and pro-z upravljanjem z odpadom na omejenem prostoru. cesses of urbanisation, topography, organisation and Tako je denimo analiza temnih plasti z glavnega trga the evolution of urban space over time. Lost build-Grote Markt v belgijskem mestu Lier pokazala sled ings, gardens, sites where extraction of various raw agrarnih dejavnosti pred nastankom mesta, nato pa materials took place, arable land, and meadows have predvsem različnih gradbenih, tržnih in proizvodnih been uncovered, adding considerably to the picture dejavnosti, povezanih z nastankom in delovanjem of the city and its surroundings painted by the writ-trga v fazi, ko ta še ni bil tlakovan. Mikromorfologija ten sources and the archaeological remains. torej pomaga razumeti, kako kaotičen in intenziv- High-definition approaches, under the influence no izrabljen prostor je bil srednjeveški trg, kar je v of contemporary social theory91 and urban stud-precejšnjem nasprotju s sterilno, prečiščeno podobo ies,92 have introduced another new topic into the ar-tlakovanega praznega prostora, kakršno prikazujejo chaeological study of urbanity: the study of open, sočasne upodobitve.89 V Bruslju zadnjih petnajst let seemingly empty spaces in the town.93 These include pri vseh arheoloških izkopavanjih v mestu sistema-either extensively used or marginal or abandoned tično opravljajo geoarheološke raziskave.90 Proučili and degraded areas. Geoarchaeological, particularly so že več kot dvajset najdišč in pridobili podatke, ki micromorphological, analyses reveal traces of past osvetljujejo okoliščine in procese urbanizacije, to-88 Burnouf 2007, 166–167. 89 Wouters 2020, 91–97. 87 Prim. Raja, Sindbæk 2018; Raja, Sindbæk 2020a, 12. 90 Devos, Nicosia, Wouters 2020. 88 Burnouf 2007, 166–167. 91 E.g. De Landa 2016. 89 Wouters 2020, 91–97. 92 Farías, Bender 2010; McFarlane 2011. 90 Devos, Nicosia, Wouters 2020. 93 Jervis et al. 2021. 27 Katarina Predovnik pografijo, organizacijo in razvoj mestnega prostora use and the functions of these spaces, whether for skozi čas. Prepoznavajo izginule stavbe, vrtove, lo-production or social activities. Empty spaces escape kacije, kjer je potekala ekstrakcija različnih surovin, the regulation that dictates and limits social action njivske površine in travnike ter tako pomembno do-and the experience of urbanity in other parts of the polnjujejo podobo mesta in njegove okolice, kot jo town. They are thus a kind of storehouse of poten-izrisujejo pisni viri in arheološke ostaline. tial that can be released when these spaces are includ- Pristopi visoke ločljivosti so v arheološko raziskova- ed in the performance of urbanity. Encounters and nje urbanosti pod vplivom sodobne družbene teori- confrontations that take place in empty spaces have je91 in urbanih študij92 vpeljali še eno novo temo: razi- transformative potential and influence what the town skave odprtih, dozdevno praznih mestnih prostorov.93 might become.94 To so lahko bodisi ekstenzivno izrabljana bodisi mar- Even urban squares and streets were once consid- ginalna bodisi zapuščena in degradirana območja. ered by archaeologists to be nothing more than emp-Geoarheološke, predvsem mikromorfološke analize ty spaces for traffic and commerce. However, recent razkrivajo sledi nekdanje rabe in funkcij teh prosto-archaeological discoveries95 and high-definition ap- rov, najsi gre za proizvodne ali družabne dejavnosti. proaches,96 conceptualised in the context of general Prazni prostori se izmikajo regulaciji, ki narekuje in social theory and, in particular, the sociology of con-omejuje družbeno delovanje in izkušnjo urbanosti v sumption and space, reveal them as genuine nodes drugih delih mesta. So nekakšne shrambe potenciala, of activity and, above all, as a vibrant field of social ki se lahko sprosti, ko so ti prostori vključeni v ude-interactions.97 janjanje urbanosti. Srečevanja in konfrontacije, ki po- tekajo v praznih prostorih, imajo transformativni po- tencial in učinek na to, kar bi mesto utegnilo postati.94 Archaeological Excavations of Medieval Tudi mestne trge in ulice je arheologija nekoč obrav-Towns in Slovenia and Neighbouring navala zgolj kot prazne prostore, namenjene prometu Countries in trgovanju. Vendar jih novejša arheološka odkritja95 in pristopi visoke ločljivosti,96 osmišljeni v okviru The development of archaeological research on splošne družbene teorije ter še posebej sociologije medieval towns in present-day Slovenia, Croatia, potrošnje in prostora, razkrivajo kot prava vozlišča and southern Austria, to which the contributions in dejavnosti, predvsem pa kot živahno polje družbenih this volume refer, corresponds essentially to what interakcij.97 was written in the introduction about the wider Central European area. As elsewhere, the number of archaeological field interventions in towns and Arheološke raziskave srednjeveških mest cities has increased considerably over the last three v Sloveniji in sosednjih deželah decades due to accelerated infrastructural and build- ing development of urban centres, changes in the le- Razvoj arheoloških raziskav srednjeveških mest na gal protection of cultural heritage, and organisational območju današnje Slovenije, Hrvaške in južne Av-restructuring of the archaeological profession with strije, na katero se nanašajo prispevki v pričujočem the emergence of private archaeological companies. Continuous technological and methodological devel- 91 Npr. De Landa 2016. opments have enabled improvements in archaeolog- 92 Farías, Bender 2010; McFarlane 2011. 93 Jervis et al. 2021. 94 Jervis et al. 2021, 232–233. 94 Jervis et al. 2021, 232–233. 95 Npr. Scholz 2015. 95 E.g. Scholz 2015. 96 Wouters et al. 2017; Wouters 2020. 96 Wouters et al. 2017; Wouters 2020. 97 Öbrink 2019; Scholz 2013; Scholz 2015; Scholz 2018. 97 Öbrink 2019; Scholz 2013; Scholz 2015; Scholz 2018. 28 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod zborniku, se v osnovnih potezah sklada s tem, kar ical fieldwork procedures and documentation tech-smo za širši srednjeevropski prostor zapisali uvo- niques, contributing to new discoveries and insights doma. Kakor drugod je tudi tu v zadnjih treh de- into the past of modern cities and towns. setletjih prišlo do občutne rasti števila arheoloških The authors of the papers in this volume follow the terenskih raziskav v mestih zaradi pospešenega infra-established notions and paradigmatic framework of strukturnega in gradbenega razvoja urbanih središč, the historical disciplines, while the theoretical consid-sprememb pravnega varstva kulturne dediščine in erations and methodological approaches presented organizacijskega prestrukturiranja arheološke stroke above have not influenced them. On the one hand, s pojavom zasebnih arheoloških podjetij. Nenehen this reflects the general attitude of local archaeology, tehnološki in metodološki razvoj omogoča izboljša-which is characterised by the absence of theoretical ve arheoloških terenskih raziskovalnih postopkov in discussion, and on the other hand, it is related to the dokumentacijskih tehnik ter s tem pripomore k no-nature of the conference, which aimed to present re- vim odkritjem in spoznanjem o preteklosti današnjih cent and largely unpublished field discoveries. How-mest. ever, even if the authors do not explicitly reflect on Avtorji prispevkov v tem zborniku sledijo uveljav- the notion of medieval urbanity, its various manifes- ljenim pojmovanjem in paradigmatskemu okviru tations in the territory of present-day Slovenia and zgodovinskih ved, medtem ko teoretski razmisleki neighbouring countries become evident through the in metodološki pristopi, ki smo jih predstavili zgoraj, entire arc of field discoveries, overviews, and themat-nanje niso vplivali. To je na eni strani odraz splošne ic studies presented here. naravnanosti tukajšnje arheologije, za katero je zna- Overviews of individual cities and towns and their čilna odsotnost teoretske razprave, na drugi strani development, with a particular focus on the results pa je povezano z naravo posvetovanja, ki je bilo na-of archaeological research, are presented by Martin menjeno predstavitvam novejših, pretežno še neob- Horvat for Ljubljana, Jože Štukl for Škofja Loka, javljenih terenskih odkritij. A četudi pojma srednje- Daniela Tomšič for Izola, and Alfred Aleksander veške urbanosti avtorji ne reflektirajo eksplicitno, se Trenz for Piran. skozi celoten lok predstavljenih terenskih odkritij ter In Ljubljana, excavations on Castle Hill since the preglednih in tematskih študij izrisujejo njene razno-1990s and in the last decade in the historic city centre like manifestacije na območju današnje Slovenije in have fundamentally changed our knowledge about sosednjih dežel. the beginnings of the medieval settlement and the Pregledne predstavitve posameznih mest in njihove- early phases of its urban development. The oldest ga razvoja s posebnim poudarkom na izsledkih doslej traces of a medieval settlement, which was probably opravljenih arheoloških raziskav prinašajo Martin non-agrarian in nature from the very beginning in Horvat za Ljubljano, Jože Štukl za Škofjo Loko, Da-the 11th century, were discovered in the area between niela Tomšič za Izolo in Alfred Aleksander Trenz za Krojaška and Mačkova streets.98 This is an area near Piran. the medieval Old or Lower Bridge over the Ljubljan- V Ljubljani so izkopavanja na Grajskem griču od de- ica at the site of today’s Three Bridges. Here the river vetdesetih let prejšnjega stoletja dalje, v zadnjem de- flows closest to Castle Hill, where a fortified noble setletju pa v mestnem središču, v temelju spremenila residence was probably built at the same time. The dosedanje vedenje o začetkih srednjeveške naselbine key results of these and other archaeological excava-in zgodnjih fazah njenega urbanega razvoja. Najsta- tions, which in combination with historical data and rejše sledi srednjeveške poselitve, ki je bila bržko- pictorial sources shed light on Ljubljana’s past, are ne že od samih začetkov v 11. stoletju neagrarnega briefly outlined by Martin Horvat. značaja, so bile odkrite na predelu med Krojaško in 98 Draksler 2018a; Draksler 2018b. 29 Katarina Predovnik Mačkovo ulico.98 Gre za območje v bližini srednje- Jože Štukl presents the medieval past of Škofja Loka veškega Starega ali Spodnjega mostu čez Ljubljanico and its three castles, with special emphasis on the ar-na mestu današnjega Tromostovja. Tu se reka najbolj chaeological research. He summarises the previously približa Grajskemu griču, na katerem je bržkone v published results of the excavations of the medieval istem času že stala plemiška utrdba. Ključne izsledke town hall (Komun), the Poljanska vrata gate, and the teh in drugih arheoloških raziskav, ki v povezavi z tower at Krancelj, as well as the findings on select-zgodovinskimi podatki in likovnimi viri osvetljujejo ed artefacts from these sites. An overview of recent, preteklost Ljubljane, kratko oriše Martin Horvat. largely unpublished research related to the restora- Jože Štukl predstavlja srednjeveško preteklost Škofje tion work at Loka Castle and infrastructural inter-Loke in treh loških gradov, s posebnim poudarkom ventions at various sites in the historic town centre is na arheoloških raziskavah. Povzame že objavljene particularly welcome. izsledke izkopavanj nekdanjega komuna, Poljanskih Daniela Tomšič outlines the urban layout and devel-vrat in stolpa na Kranclju ter spoznanj o izbranih ar- opment of Izola based on historical, cartographic, tefaktih s teh najdišč. Posebej dobrodošel je pregled and pictorial sources as well as archaeological and novejših, povečini še neobjavljenih raziskav ob obno-conservation research. The settlement on the former vitvenih delih na Loškem gradu in infrastrukturnih sea island off the coast of north-western Istria arose posegih na različnih lokacijah v mestnem središču. on the site of an earlier Roman settlement, and its Urbanistično zasnovo in razvoj Izole na osnovi zgo- development can be traced back at least to the 9th dovinskih, kartografskih in likovnih virov ter arhe- or 10th century. The expansion of the town and the oloških in konservatorskih raziskav v svojem pri- gradual development of the sheltered south-west- spevku oriše Daniela Tomšič. Naselje na nekdanjem ern half of the island are outlined. The urbanism of morskem otoku ob obali severozahodne Istre je nas-Izola is discussed in the broader context of former talo na lokaciji predhodne rimske naselbine, njegov Venetian towns on the northern Adriatic. razvoj pa lahko spremljamo vsaj od 9./10. stoletja The latter includes neighbouring Piran, which is dis-dalje s postopno širitvijo in zgoščanjem pozidave na cussed in a contribution by Alfred Aleksander Trenz. zavetni jugozahodni polovici otoka. Urbanizem Izole The town was founded on a naturally protected avtorica umesti v širši kontekst nekdanjih beneških peninsula, which was first occupied in the early mest ob severnem Jadranu. Bronze Age, and historical data also indicate the pos- Mednje sodi tudi sosednji Piran, ki ga obravnava pri- sibility of continuous settlement from the Roman spevek Alfreda Aleksandra Trenza. Mesto je nasta- period onwards. The author presents the historical lo na naravno zavarovanem polotoku, ki je bil prvič and urban development of the medieval town in poseljen že v zgodnji bronasti dobi, posamezni zgo-detail, paying particular attention to the numerous dovinski podatki pa nakazujejo tudi možnost nepre- archaeological excavations in the town. He then pre- kinjene poselitve od rimskega obdobja dalje. Avtor sents the potential and challenges for further archae-podrobno predstavi zgodovinski in urbanistični ra- ological research, using as a starting point the map zvoj srednjeveškega mesta ter posebno pozornost of Piran drawn around 1820 by Giulio de Franceschi nameni pregledu številnih arheoloških raziskav na based on a lost 17th-century original. območju mesta. V nadaljevanju evidentira potencial Philip Mason discusses various aspects of urbanity in izzive za nadaljnje arheološke raziskave, pri čemer in the regional context of Bela krajina, a region in kot izhodišče uporabi tlorisni načrt Pirana, ki ga je the far south-east of present-day Slovenia. He re-ok. 1820 po neohranjeni predlogi iz 17. stoletja izde- views the results of archaeological research in two lal Giulio de Franceschi. urban settlements, Črnomelj and Metlika, the former ecclesiastical centre at Rosalnice and Vinica Castle. 98 Draksler 2018a; Draksler 2018b. He notes that in order to understand medieval ur- 30 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod Philip Mason razpravlja o različnih vidikih urba- banisation, the development of crafts, and trade nosti v regionalnem okviru Bele krajine, pokrajine na connections in the region, it is necessary to take into skrajnem jugovzhodu današnje Slovenije. Pregledno account the results of research from urban centres predstavi rezultate dosedanjih arheoloških raziskav as well as from other places that had one or several v dveh mestnih naseljih, Črnomlju in Metliki, ter central functions. nekdanjem cerkvenem središču v Rosalnicah in na The following papers contain detailed accounts of gradu Vinica. Kot ugotavlja, je treba za razumevanje individual discoveries or topics. Miha Murko writes srednjeveške urbanizacije, razvoja obrti in trgovskih about the earliest traces of medieval settlement povezav v regiji upoštevati izsledke raziskav tako ur-discovered in the area of the former Minorite banih središč kot drugih krajev, ki so imeli nekatere monastery and Vojašniški trg in Maribor. These središčne funkcije. include the scant remains of a presumed manor house Sledijo podrobnejše predstavitve posameznih odkri- with a church from before the mid-12th century and tij ali problematik. O najzgodnejših sledeh srednjeve- traces of market activities in its immediate vicinity. ške poselitve, odkritih na območju nekdanjega mino- All this points to the existence of a non-agrarian ritskega samostana in Vojašniškega trga v Mariboru, settlement at the crossing over the River Drava in the piše Miha Murko. Gre za skromne ostaline domnev-period before the extensive urbanisation of this area nega dvora s cerkvijo iz časa pred sredino 12. stoletja with the foundation of the Minorite monastery and in sledi tržnih dejavnosti v njeni neposredni bližini. the construction of town walls in the second half of Vse to nakazuje obstoj neagrarnega naselja ob pre-the 13th century. hodu čez reko Dravo še pred celovito urbanizacijo Levente Horváth presents the recent discoveries in tega prostora s postavitvijo minoritskega samostana the main square in Graz, Austria. The excavations in izgradnjo mestnega obzidja v drugi polovici 13. have revealed a considerable dynamic of the spatial stoletja. design and the various activities that took place here Levente Horváth predstavi nedavna odkritja na from the mid-10th to the 15th century. The author Glavnem trgu v avstrijskem Gradcu. Izkopavanja so challenges the current archaeological interpretation razkrila precejšnjo dinamiko prostorske ureditve in of the discovered remains as traces of residential različnih dejavnosti, ki so tod potekale od sredine buildings and associated outbuildings. He refers to 10. do 15. stoletja. Avtor problematizira dosedanjo the archaeological excavations of markets in other arheološko interpretacijo odkritih ostalin kot sledov European towns, which, contrary to established no-bivalnih stavb in spremljajočih gospodarskih objek- tions about medieval markets as open, empty spaces, tov. Opozori na arheološke raziskave trgov v drugih reveal their diverse infrastructure and the dynamic evropskih mestih, ki v nasprotju z ustaljenimi pred- economic and social action that took place there. stavami o srednjeveških trgih kot odprtih, praznih The excavations on the site of the former Domini-prostorih razkrivajo njihovo pestro infrastrukturo ter can monastery in Ptuj are presented by Evgen Lazar dinamično gospodarsko in družabno dogajanje, ki je and Nika Veršnik. Friaries were one of the defining na njih potekalo. urban elements of the Middle Ages. They were typi- Izkopavanja na območju nekdanjega dominikanske- cal of the 13th century and some historians see them ga samostana na Ptuju predstavita Evgen Lazar in as a criterion of urbanity and a measure of the size Nika Veršnik. Gre za eno ključnih mestotvornih or importance of medieval towns.99 The Dominicans prvin v srednjem veku. Beraški redovi in njihove re-settled in Ptuj in 1230, initially outside the town, next dovne hiše so značilno urban pojav 13. stoletja, ki to the western town gates. Archaeological excava-ga nekateri zgodovinarji opredeljujejo kar kot kriterij tions were carried out in 2011–2013 in connection urbanosti in merilo velikosti oziroma pomembnos-99 Cf. Le Goff 1970. 31 Katarina Predovnik ti srednjeveških mest.99 Na Ptuju so se dominikanci with restoration works in the former friary church naselili leta 1230, sprva še zunaj mesta pred zahod- and sacristy. Traces of occupation and architectural nimi mestnimi vrati. Arheološka izkopavanja so v remains from the Roman period and later were dis-sklopu obnovitvenih del v letih 2011–2013 potekala covered, as well as an extensive collection of small v notranjosti nekdanje redovne cerkve in zakristije. finds, mainly pottery. Razkrila so sledi poselitve in pozidav od rimskega The following three contributions deal with another obdobja dalje ter obsežen korpus drobnih najdb, defining element of the medieval towns, the town predvsem keramičnega gradiva. walls. Jaka Bizjak presents the outer walls of Kop- Naslednji trije prispevki obravnavajo še eno značilno er and Marko Stokin writes about the development mestotvorno prvino srednjega veka, to je mestno ob-of the walls of Piran from late antiquity to the 16th zidje. Jaka Bizjak predstavlja zunanje obzidje Kopra, century, while Petra Predoević Zadković and Palma Marko Stokin piše o razvoju mestnih utrdb Pirana od Karković Takalić reconstruct the town defences of pozne antike do 16. stoletja, Petra Predoević Zad-Rijeka, Croatia, through a detailed comparison of ković in Palma Karković Takalić pa rekonstruirata written and archaeological sources. All three papers utrdbeni sistem Reke s podrobnim soočenjem pisnih deal with port towns in the Venetian sphere of interin arheoloških virov. Vsi trije prispevki obravnavajo est along the northern Adriatic. Although their au-obmorska pristaniška mesta na beneškem interes- thors’ approaches differ slightly in terms of content nem območju ob severnem Jadranu. Čeprav se pri- and methodological focus, they all typically correlate stopi avtorjev nekoliko razlikujejo po vsebinskih in historical data with the analysis of standing architec-metodoloških poudarkih, pa vsi značilno povezujejo tural remains and the results of archaeological exca-zgodovinske podatke z analizo stoječih arhitekturnih vations. ostalin in izsledki arheoloških izkopavanj. Andrej Janeš and Ana Azinović Bebek give a detailed Andrej Janeš in Ana Azinović Bebek podrobno account of the results of the excavations of the for-predstavita rezultate izkopavanj mestnega pokopa- mer municipal cemetery next to the parish church of lišča ob župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja na the Assumption of the Blessed Virgin Mary in Pul trgu Pul Vele crikve na Reki. Pokopavanje je tu pote-Vele crikve square in Rijeka. Burials took place there kalo od 12./13. stoletja do tretje četrtine 18. stoletja. from the 12th or 13th century until the third quarter Članek obsega oris strukture in razvoja pokopališča, of the 18th century. The paper contains an overview načina pokopa in ovrednotenje predmetov iz grobov. of the structure and development of the cemetery, Tudi zadnji prispevek v zborniku obravnava srednje- burial practices, and the evaluation of the grave finds. veške pokope, vendar Vlasta Vyroubal, Željka Bedić The final contribution in this volume also deals with in Anita Adamić Hadžić v njem opravijo primerjalno medieval burials, but Vlasta Vyroubal, Željka Bedić študijo bioarheoloških podatkov o pokojnikih in po-and Anita Adamić Hadžić conduct a comparative kojnicah s šestih urbanih pokopališč na Hrvaškem: study of bioarchaeological data on the deceased from Zagreb (sv. Franjo), Reka (trg Pul Vele crikve, Ma-six urban cemeteries in Croatia: Zagreb (St Francis), rijino vnebovzetje), Umag (sv. Martin), Stari grad na Rijeka (Pul Vele crikve square, the parish church of otoku Pagu (sv. Marija in frančiškanski samostan), the Assumption of the Blessed Virgin Mary), Umag Zadar (samostan sv. Nikolaja) in Trogir (najdišče Ba- (St Martin), Stari grad on the island of Pag (the church zilika – Groblje). Avtorice na osnovi dokumentiranih of Our Lady and the Franciscan monastery), Zadar sledi patoloških sprememb in poškodb na kostnih (St Nicholas’ monastery), and Trogir (the site of Ba-ostankih posameznikov nagovarjajo problematiko zilika – Groblje). Based on the documented traces javnega zdravja in kvalitete življenja v srednjeveških of pathological changes and trauma on the skeletal remains of individuals, the authors address the issue 99 Prim. Le Goff 1970. of public health and quality of life in medieval ur- 32 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod urbanih okoljih. Evidentirajo več zdravstvenih težav, ban environments. They record several health prob-kot so tuberkuloza, skorbut, rahitis, gobavost in sifi- lems such as tuberculosis, scurvy, rickets, leprosy, and lis. To so bila zdravstvena tveganja, s katerimi so se syphilis. These were the health risks faced by me-srečevali prebivalci srednjeveških mest. dieval urban populations. Sklepna beseda Concluding Remarks Arheološke raziskave so za proučevanje srednjeve- Archaeological research is essential to the study of ških mest nepogrešljive. To se je najprej izkazalo z medieval towns. This was first demonstrated by the odkritji zgodnjih neagrarnih (protourbanih) naselbin, discoveries of early non-agrarian (proto-urban) set-ki so zamajala nekdaj ustaljena pojmovanja o oblikah tlements, which shattered the once-established ideas srednjeveške urbanosti in procesih urbanizacije. A about the forms of medieval urbanity and the proto nikakor ni edini prispevek arheologije k poznava- cesses of urbanisation. But this is by no means the nju srednjeveških mest in urbanega načina življenja. only contribution of archaeology to the knowledge Stoletje in pol arheološkega dela v današnjih urba-about medieval cities and towns and the urban way of nih središčih, ki so podvržena vse hitrejšemu grad- life. A century and a half of archaeological work in benemu in infrastrukturnemu razvoju, je to znanje contemporary urban centres undergoing accelerated dopolnilo s številnimi novimi vpogledi v značilnosti building and infrastructural development has added in razvoj urbanizma, stavbarstva, infrastrukture, proto this knowledge many new insights into the char- izvodnje, trgovine, potrošnje, družbenih struktur, pa acteristics and development of urbanism, architec-tudi večkulturnosti, higienskih razmer in okoljske ture, infrastructure, production, trade, consumption, problematike. social structures and also multiculturalism, hygienic Vznemirljiv metodološki in teoretski razvoj arheolo- conditions, and environmental issues. gije je v zadnjih desetletjih arheološko raziskovanje The exciting methodological and theoretical devel-srednjeveške urbanosti podprl z novimi sklopi podat- opment of archaeology in recent decades has provid- kov, analitskimi tehnikami in konceptnimi orodji, ki ed archaeological research on medieval urbanity with nas od preprostega beleženja dejstev o snovnih osta-new datasets, analytical techniques, and conceptual linah vodijo k razmislekom o globljih strukturah, na- tools that lead us away from the simple recording of ravi in izkušnjah urbanega v preteklosti. Naš pogled facts about the material remains towards reflecting lahko seže od mikroravni, ki jo osvetljujejo sodobne on the deeper structures, the nature, and experience bioarheološke, geoarheološke in kemijsko-analitske of the urban in the past. Our gaze can range from tehnike, do makroravni z uporabo tehnik daljinskega the micro-level, illuminated by modern bioarchae-zaznavanja, denimo satelitskih posnetkov in laser- ological, geoarchaeological, and chemical-analytical skega skeniranja površja, ki nam pomagajo razkriva- techniques, to the macro-level using remote sensing ti vpetost mesta v širšo okolico. Vsi ti novi pristo- techniques such as satellite imagery and airborne pi razkrivajo različne fasete srednjeveške urbanosti, laser scanning to uncover how the town was inte-ki je ne gre razumeti kot fiksen atribut določenega grated into the wider environment. All these new naselja in njegovih prebivalcev, temveč kot nasledek approaches reveal different facets of medieval ur-specifičnega in dinamičnega prepleta povezav med banity, which should not be understood as a fixed ljudmi, stvarmi in okoljem. Ta nasledek ni enkraten attribute of a particular settlement and its inhabi-in nespremenljiv, temveč se nenehno poraja skozi tants, but rather as a consequence of a specific and udejanjanje odnosov med akterji, ki tvorijo mesto in dynamic entanglement of people, things, and the njegovo zaledje. environment. This consequence is not unique and 33 Katarina Predovnik Odkritja in spoznanja, ki jih predstavljajo avtorji tega unchanging, but constantly emerges through the per-zbornika, so pomemben prispevek k poznavanju po- formance of relations between the actors that make dobe ter razumevanju nastanka in razvoja srednjeve- up the town and its hinterland. ških mest na območju današnje Slovenije in sosednjih The discoveries and findings presented by the au-dežel. Upamo, da bodo rezultati terenskih raziskav, ki thors of this volume are an important contribution so predstavljene v tem zborniku, in tistih, ki so jim to the knowledge about and understanding of the sledile v letih med izvedbo posvetovanja in izidom te origin and development of medieval towns on the publikacije, čim prej celovito objavljeni in ovrednote-territory of present-day Slovenia and neighbour- ni. Želimo si tudi, da bi bodoče arheološke raziskave ing countries. We hope that the results of the field v mestnih središčih v čim večji meri vključevale me-research presented in this volume, as well as those todološke in tehnološke novosti ter pristope, ki smo that followed in the years between the conference jih na kratko predstavili v tem prispevku. Šele tako and the publication of the proceedings, will be ful-bo namreč mogoče spodbuditi zares poglobljeno te- ly published and evaluated as soon as possible. We oretsko refleksijo o materialnih vidikih srednjeveške also hope that future archaeological research in ur-urbanosti na prostoru med vzhodnim obrobjem Alp ban centres will incorporate, as far as possible, the in severnim Balkanom. methodological and technological innovations and approaches briefly presented in this paper. Only in this way will it be possible to stimulate a truly pro- found theoretical reflection on the material aspects of medieval urbanity in the area between the eastern fringes of the Alps and the northern Balkans. Translated by author 34 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod Literatura / Bibliography CHRISTOPHERSEN, A. 2015, Performing towns: steps towards an understanding of medieval urban communities ALBERTI, B. 2016, Archaeologies of ontology. – Annual as social practice. – Archaeological Dialogues 22, 109–132. Review of Anthropology 45/1, 163–179. CIVIS, G. 2018, Rubbish and regulations in the middle ANDERSSON, H. 1993, Medieval archaeology in Scan- ages: a comparison of urban and rural disposal practi- dinavia. – V/In: H. Andersson in/and J. Wienberg (ur./ ces. – V/In: B. Hausmair, B. Jervis, R. Nugent in/and E. eds.), The Study of Medieval Archaeology: European Symposium Williams (ur./eds.) , Archaeologies of Rules and Regulation: for Teachers of Medieval Archaeology, Lund 11–15 June 1990, Between Text and Practice, New York–Oxford, 61–82. Stockholm, 7–21. CLARKE, H. 1984, The Archaeology of Medieval England. – ANDRÉN, A. 1998, Between Artifacts and Texts: Historical London. Archaeology in Global Perspective. – Philadelphia. COOLEN, J., M. WALLNER, T. TRAUTSMUTH in/and APPADURAI, A. (ur./ed.) 1986, The Social Life of Things: A. KÖNIG 2021, New Insights into a Romanesque Basil-Commodities in Cultural Perspective. – Cambridge. ica Church in the Deserted Town of Corvey, Germany, ASHBY, S. P. in/and S. SINDBÆK (ur./eds.) 2020, Crafts Based on a High-Resolution GPR Survey. – ArcheoSciences and Social Networks in Viking Towns. – Oxford–Philadelphia. 45/1, 35–38. DOI: https://doi.org/10.4000/ archeosci- ASTILL, G. 2009, Medieval towns and urbanization. – V/ ences.8275 In: R. Gilchrist in/and A. Reynolds (ur./eds.), Reflections: 50 DE LANDA, M. 2016, Assemblage Theory. – Edinburgh. Years of Medieval Archaeology, 1957–2007, Leeds, 255–270. DELEUZE, G. in/and F. GUATTARI [1972, 1980] 1983– BAERYSWIL, A. 2008, Sodbrunnen – Stadtbach – 1987, Capitalism and Schizophrenia, 2 zv./vols. – Minneapolis. Gewerbekanal: Wasserversorgung und -entsorgung in der (Slov. prevod 1. zvezka: Anti-Ojdip: Kapitalizem in shizofrenija, Stadt des Mittelalters und der frühen Neuzeit am Beispiel Ljubljana, 2018.) von Bern. – V/In: D. Rippmann, W. Schmid in/and K. DENECKE, D. 1973, Der geographische Stadtbegriff und Simon-Muscheid (ur./eds.), …zum allgemeinen statt nutzen: die räumlich-funktionale Betrachtungsweise bei Siedlungs-Brunnen in der europäischen Stadtgeschichte, Trier, 55–68. typen mit zentraler Bedeutung in Anwendung auf histori- BAERYSWIL, A., G. DESCOEUDRES, M. STERCKEN sche Siedlungsepochen. – V/In: H. Jankuhn, W. Schlesinger in/and D. WILD (ur./eds.) 2010, Die mittelalterliche Stadt in/and H. Steuer (ur./eds.), Vor- und Frühformen der Europäi-erforschen – Archäologie und Geschichte im Dialog: Beiträge der schen Stadt im Mittelalter: Bericht über ein Symposium in Reinhau-Tagung “Geschichte und Archäologie: disziplinäre Interferenzen”, sen bei Göttingen in der Zeit vom 18. bis 24. April 1972, vol. 1, vom 7. bis 9. Februar 2008 in Zürich. – Schweizer Beiträge Göttingen, 33–55. zur Kulturgeschichte und Archäologie des Mittelalters 36, DEVOS, Y., C. NICOSIA in/and B. WOUTERS 2020, Basel. Urban geoarchaeology in Belgium: experiences and BERGMANN, R. 2011, Stadtwüstungen als Objekt mit- innovations. – Geoarchaeology 35/1, 27–41. https://doi. teleuropäischer Forschung. – Archäologie in Westfalen-Lippe org/10.1002/gea.21755 2010, 153–157. DRAKSLER, M. 2018a, Arheološke raziskave na Mačkovi BIDDLE, M. in/and D. M. HUDSON 1973, The Future in Stritarjevi ulici ter v atriju Upravne enote Ljubljana. / of London’s Past: A Survey of the Archaeological Implications of Archaeological research on Mačkova and Stritarjeva ulica Planning and Development in the Nation’s Capital. – Worcester. and in the atrium of the Administrative Unit Ljubljana. BIERMANN, F., C. HERRMANN in/and A. KOPER- – V/In: M. Horvat et al., Srednjeveška Ljubljana / Medieval KIEWICZ 2016, Alt-Wartenburg / Barczewko: Inter-Ljubljana, Ljubljana, 78–95. disziplinäre Erforschung einer spätmittelalterlichen Stad- DRAKSLER, M. 2018b, Razvoj srednjeveškega mesta pod twüstung im Ermland (Nordostpolen). – Zeitschrift für Grajskim gričem – Krojaška ulica. / Development of the Archäologie des Mittelalters 44, 115–148. medieval town under the Castle Hill – Krojaška ulica. – V/ BOURDIEU, P. 1977, Outline of a Theory of Practice. – In: M. Horvat et al., Srednjeveška Ljubljana / Medieval Ljublja-Cambridge. na, Ljubljana, 96–111. BURNOUF, J. 2007, Towns and rivers, river towns: envi- ELSER, A. 1998, Stadtkernarchäologie. – V/In: I. Erics- ronmental archaeology and the archaeological evaluation son (ur./ed.), Ausgrabungen: Schicht für Schicht ins Mittelalter. of urban activities and trade. – V/In: J. Henning (ur./ed.), Begleitheft zur Ausstellung des Lehrstuhls für Archäologie des Mit-Post-Roman Towns, Trade and Settlement in Europe and Byzan- telalters und der Neuzeit, 2. dop. izd. / 2nd imp. ed., Bamberg, tium. Vol 1: The Heirs of the Roman West, Berlin–New York, 119–120. 165–180. ENGEL, E. 1993, Die deutsche Stadt des Mittelalters. – CHRISTALLER, W. 1933, Die zentralen Orte in Süd- München. deutschland. Eine ökonomisch-geographische Untersuchung über die ENNEN, E. 1987, Die europäische Stadt des Mittelalters, 4. Gesetzmäßigkeit der Verbreitung und Entwicklung der Siedlungen dop. izd. / 4th imp. ed. – Göttingen. mit städtischen Funktionen. – Jena. 35 Katarina Predovnik EVANS, D. H. 2010, “A good riddance of bad rubbish?” GOSDEN, C. in/and Y. Marshall 1999, The cultural bio-Scatological musings on rubbish disposal and the handling graphy of objects. – World Archaeology 31/2, 169–178. of ‘filth’ in medieval and early post-medieval towns. – V/ GREWE, K. 1986, Zur Wasserversorgung und Abwas- In: K. de Groote, D. Tys in/and M. Pieters (ur./eds.), serentsorgung in der Stadt um 1200. – V/In: H. Steuer Exchanging Medieval Material Culture: Studies in Archaeology (ur./ed.), Zur Lebensweise in der Stadt um 1200: Ergebnisse der and History Presented to Frans Verhaeghe, Brussel, 267–278. Mittelalter-Archäologie, Zeitschrift für Archäologie des Mittelalters, FARÍAS, I. in/and T. BENDER (ur./eds) 2010, Urban As-Beiheft 4, Köln, 275–300. semblages: How Actor-Network Theory Changes Urban Studies. GRINGMUTH-DALLMER, E. 1996, Kulturlandschafts- – Abingdon. muster und Siedlungssysteme. – Siedlungsforschung 14, 7–31. FEHRING, G. P. 1993, Archäologie des Mittelalters in HAASE, C. 1958, Stadtbegriff und Stadtentstehungs-Zentraleuropa. – V/In: H. Andersson in/and J. Wienberg schichten in Westfalen: Überlegungen zu einer Karte der (ur./eds.), The Study of Medieval Archaeology: European Sym-Stadtentstehungeschichten. – Westfälische Forschungen 11, posium for Teachers of Medieval Archaeology, Lund 11–15 June 16–32. 1990, Stockholm, 41–47. HAASE, C. (ur./ed.) 1976–1978, Die Stadt des Mittelalters, 3 FEHRING, G. P. 1996, Stadtarchäologie in Deutschland. – zv./vol. 2. in 3. izd. / 2nd and 3rd ed. – Darmstadt. Stuttgart. HAASE, K. 2019, Building urbanity: spatial organisation FLAMMER, P. G., S. DELLICOUR, S. PRESTON, D. as social practice in medieval Odense. – Acta archaeologica RIEGER, S. WARREN, C. TAN, R. NICHOLSON, 90/2, 43–75. R. PŘICHYSTALOVÁ, N. BLEICHER, J. WAHL, N. HAUSMAIR, B., B. JERVIS, R. NUGENT in/and E. FARIA, O. PYBUS, A. POLLARD in/and A. SMITH WILLIAMS (ur./eds.) 2018, Archaeologies of Rules and Regu-2018, Molecular archaeoparasitology identifies cultu- lation: Between Text and Practice. – New York–Oxford. ral changes in the Medieval Hanseatic trading centre of HEIGHWAY, C. M. (ur./ed.) 1972, The Erosion of History: Lübeck. – Proceedings of the Royal Society B 285: 20180991. Archaeology and Planning in Towns. – London. http://dx.doi.org/10.1098/rspb.2018.0991 HEYWOOD, P. 2017, The ontological turn. – V/In: FLÜELER, M. in/and N. FLÜELER (ur./eds.) 1992, The Cambridge Encyclopedia of Anthropology. http://doi. Stadtluft, Hirsebrei und Bettelmönch: Die Stadt um 1300. – org/10.29164/17ontology Stuttgart. HICKS, D. in/and M. BEAUDRY 2010, The material-cul- FRANCOVICH, R. 1993, Some notes on medieval archa- ture turn: event and effect. – V/In: D. Hicks in/and M. eology in Mediterranean Europe. – V/In: H. Andersson Beaudry (ur./eds.), The Oxford Handbook of Material Culture in/and J. Wienberg (ur./eds.), The Study of Medieval Archae-Studies, Oxford, 25–98. ology: European Symposium for Teachers of Medieval Archaeology, HODDER, I. 2012, Entangled: An Archaeology of the Relation-Lund 11–15 June 1990, Stockholm, 49–62. ships Between Humans and Things. – Oxford. FREEMAN, L. C. 2004, The Development of Social Network HOFER, N., M. HINTERWALLNER in/and M. Analysis: A Study in the Sociology of Science. – Vancouver, BC– KRENN 2013, Stadtarchäologie in Österreich: Eine Stand- North Charleston, SC. ortbestimmung. – V/In: N. Hofer, T. Kühtreiber in/and C. FROLÍK, J. 2012, Archaeological examination of me- Theune (ur./eds.), Mittelalterarchäologie in Österreich – eine Bi-dieval towns in Bohemia (An overview by an archaeolo- lanz. Beiträge der Tagung in Innsbruck und Hall in Tirol, 2. bis 6. gist). – V/In: A. Rozwałka (ur./ed.), Archaeology in a town, Oktober 2012, Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 29, a town in archaeology / Archeologia w mieście, miasto w archeologii, Wien, 163–169. Analecta archaeologica ressoviensia 7, 67–110. ISENMANN, E. 1988, Die deutsche Stadt im Spätmittelalter GELL, A. 1998, Art and Agency: An Anthropological Theory. 1250–1500: Stadtgestalt, Recht, Stadtregiment, Kirche, Gesell- – Oxford. (Slov. prevod: Umetnost in delovanje: antropološka schaft, Wirtschaft. – Stuttgart. teorija, Ljubljana, 2016.) JANKUHN, H. 1986, Haithabu: Ein Handelsplatz der Wi- GIDDENS, A. 1984, The Constitution of Society: Outline of kingerzeit. 8. neubearbeitete und stark erweiterte Auflage. the Theory of Structuration. – Oxford. – Neumünster. GLÄSER, M. (ur./ed.) 1997 , Lübecker Kolloquium zur Stadt- JERVIS, B. 2011, A patchwork of people, pots and places: archäologie im Hanseraum I: Stand, Aufgaben und Perspektiven. material engagements and the construction of ‘the social’ – Lübeck. in Hamwic (Anglo-Saxon Southampton), UK. – Journal of GLÄSER, M. 2009, Mittelalterliche Baulandgewinnung in Social Archaeology 11, 239–265. Lübeck. – V/In: Mitteilungen der Deutschen Gesellschaft für Ar- JERVIS, B. 2013, Rubbish and the creation of urban land- chäologie des Mittelalters und der Neuzeit 21, 59–64. scape: a case study from Medieval Southampton, UK. – GLÄSER, M. in/and D. MÜHRENBERG 2002, Archäo- V/In: J. Bintliff in/and M. Caroscio (ur./eds.), Pottery and logie in den Hansestädten: das Beispiel Lübeck. – V/In: Social Dynamics in the Mediterranean and Beyond in Medieval and W. Menghin in/and D. Planck (ur./eds.), Menschen, Zeiten, Post-Medieval Times, BAR International Series 2557, Oxford, Räume: Archäologie in Deutschland, Stuttgart , 369–375. 57–72. 36 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod JERVIS, B. 2016, Assemblage theory and town founda- MORELAND, J. 2006, Archaeology and texts: sub-tion in medieval England. – Cambridge Archaeological Journal servience or enlightenment. – Annual Review of Anthropo-26/3, 381–395. logy 35, 135–151. JERVIS, B. 2017, Ceramics and coastal communities in NAKOINZ, O., M. BILGER in/and D. MATZIG medieval (twelfth–fourteenth century) Europe: negotiating 2020, Urbanity as a process and the role of relative identity in England’s Channel ports. – European Journal of network properties – A case study from the Early Iron Archaeology 20/1, 148–167. Age. – Frontiers in Digital Humanities 7, 2. doi: 10.3389/ JERVIS, B. 2018a, Assemblage Thought and Archaeology. – fdigh.2020.00002 London. NICHOLS, D. 1997, The Later Medieval City, 1300–1500. – JERVIS, B. 2018b, Assemblage urbanism: becoming urban London–New York. in late medieval Southampton. – Archaeological Dialogues 25, NOVAKOVIĆ, P., M. HORŇÁK, M. P. GUERMANDI, 135–160. H. STÄUBLE, P. DEPAEPE in/and J.-P. DEMOULE JERVIS, B., P. CEMBRZYNSKI, J. FLEISHER, D. TYS (ur./eds.) 2016, Recent Developments in Preventive Archaeology in/and S. WYNNE-JONES 2021, The archaeology of in Europe Proceedings of the 22nd EAA Meeting in Vilnius, emptiness? Understanding open urban spaces in the me- 2016. – Ljubljana. dieval world. – Journal of Urban Archaeology 4, 221–246. ÖBRINK, M. 2019, The streets as a meeting place for KENZLER, H. 2016, 3.1.2 Städte. – V/In: B. Scholk- different actors and agendas: building and open space mann, H. Kenzler in/and R. Schreg (ur./eds.), Archäolo-in 16th-century Nya Lödöse, Sweden. – Acta archaeologica gie des Mittelalters und der Neuzeit: Grundwissen, Darmstadt, 90/2, 153–166. 164–170. O’KEEFFE, T. 2014, Urban archaeology. – V/In: C. KLÁPŠTĚ, J. 2012, The Czech Lands in Medieval Transforma- Smith (ur./ed.), Encyclopedia of Global Archaeology, Springer, tion. – Leiden. New York, NY. https://doi.org/10.1007/978-1-4419- KNAPPETT, C. 2005, Thinking Through Material Culture: 0465-2_1422 An Interdisciplinary Perspective. – Philadelphia. OLSEN, B. 2010, IN Defense of Things: Archaeology and the KNAPPETT, C. 2014, An Archaeology of Interaction: Ontology of Objects. – Lanham, MD. Network Perspectives on Material Culture and Society. – Oxford. PIEKALSKI, J. 2014, Die archäologischen Untersuchun- KOPYTOFF, I. 1986, The cultural biography of things: gen der Städte in Polen – Stand und Hauptprobleme. – V/ commoditization as process. – V/In: A. Appadurai (ur./ In: E. Gringmuth-Dallmer, J. Klápště in/and J. Hasil (ur./ ed.), The Social Life of Things: Commodities in Cultural Perspec- eds.), Tradition – Umgestaltung – Innovation: Transformationspro-tive, Cambridge, 64–92. zesse im hohen Mittelalter, Praehistorica 31/2, Praha, 517–526. KOSI, M. 2009, Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slo- PITZ, E. 1991, Europäisches Städtewesen und Bürgertum von der venskem: primerjalna študija o neagrarnih naselbinskih središčih od Spätantike bis zum hohen Mittelalter. – Darmstadt. zgodnjega srednjega veka do 13. stoletja. – Ljubljana. PREDOVNIK, K. in/and T. NABERGOJ 2010, Archae- KRISTIANSEN, K. 2014, Towards a new paradigm? The ological research into the periods following the Early Mid-third science revolution and its possible consequences in dle Ages in Slovenia. / Arheološke raziskave obdobij po archaeology. – Current Swedish Archaeology 22, 11–34. zgodnjem srednjem veku v Sloveniji. – Arheološki vestnik KÜNTZEL, T. 2008, Stadtwüstungen des Mittelalters und 61, 245–294. der Neuzeit: Formen, Ursachen, Perspektiven. – V/In: A. PREDOVNIK, K. K., T. PAVLIN in/and B. TERČON Lampen in/and A. Owzar (ur./eds.), Schrumpfende Städte: 2021, Arheološki površinski pregled na Drami: prvo strokovno ein Phänomen zwischen Antike und Moderne, Köln–Weimar– poročilo. – Ljubljana. URL: https://repozitorij.uni-lj.si/Do-Wien, 109–144. kument.php?id=145869&lang=slv LATOUR, B. 1993, We Have Never Been Modern. – Cam- RAJA, R. in/and S. M. SINDBÆK 2018, Urban Network bridge, MA. Evolutions: Exploring Dynamics and Flows through Evi- LATOUR, B. 2005, Reassembling the Social: An Introduction to dence from Urban Contexts. – V/In: R. Raja and S. M. Actor-Network-Theory. – Oxford. Sindbæk (ur./eds.), Urban Network Evolutions: Towards a LE GOFF, J. 1970, Ordres mendiants et urbanisation dans High-Definition Archaeology, Aarhus, 13–17. la France médiévale: état de l’enquete. – Annales ESC 25, RAJA, R. in/and S. M. SINDBÆK 2020a, Biographies of 924–946. Place – An Introduction. – Journal of Urban Archaeology 2, LILLEY, K. 2002, Urban Life in the Middle Ages, 1000–1450. 11–13. – Basingstoke–New York. RAJA, R. in/and S. M. SINDBÆK 2020b, Urban Archa- MCFARLANE, C. 2011, The city as assemblage: dwelling eology: A New Agenda – Editorial. – Journal of Urban Ar-and urban space. – Environment and Planning D: Society and chaeology 1, 9–13. Space 29, 649–671. ROBB, J. 2010, Beyond Agency. – World Archaeology 42, MITTERAUER, M. 1980, Markt und Stadt im Mittelalter: 493–520. Beiträge zur historischen Zentralitätsforschung. – Stuttgart. 37 Katarina Predovnik RÖSENER, W. 1993, Die Bauern in der europäischen Geschichte. SLABE, M. 1974, Varovanje zemeljskih slojev s kulturni- – München. mi ostanki na področju Škofje Loke. – Loški razgledi 21, SCHATZKI, T. R., K. K. KNORR CETINA in/and E. 73–78. von SAVIGNY (ur./eds.) 2001, The Practice Turn in Contem- SMETÁNKA, Z. 1993, Archaeology of the Middle Ages porary Theory. – London. in Bohemia: its past, present and future. – V/In: H. An- SCHENK, T. 2005, Eine Stadt vermessen: Ergebnisse dersson in/and J. Wienberg (ur./eds.), The Study of Medieval zerstörungsfreier Untersuchungen auf der mittelalterli-Archaeology: European Symposium for Teachers of Medieval Ar- chen Stadtwüstung in Freyenstein, Landkreis Ostprignitz- chaeology, Lund 11–15 June 1990, Stockholm, 91–103. -Ruppin. – V/In: W. de Bruyn (ur./ed.), Georadar und ande- SMITH, M. E. 2016, How can archaeologists identify early re zerstörungsfreie Untersuchungsmethoden von Bodendenkmälern: cities? Definitions, types, and attributes. – V/In: M. Fer-Grenzen und Möglichkeiten. Internationale Fachtagung in Storkow nandéz-Götz in/and D. Krausse (ur./eds.), Eurasia at the (Mark), 14./15. Mai 2004, Neuenhagen, 175–200. Dawn of History: Urbanization and Social Change, Cambridge, SCHIETZEL, K. 2014, Spurensuche Haithabu: Archäologische 153–168. Spurensuche in der frühmittelalterlichen Ansiedlung Haithabu. Do- SMITH, M. E. 2020, Definitions and comparisons in ur- kumentation und Chronik 1963–2013. – Neumünster–Ham- ban archaeology. – Journal of Urban Archaeology 1, 15–30. burg. doi: 10.1484/J.JUA.5.120907 SCHNEIDER, M. (ur./ed.) 2019, Die Ausgrabungen im STAMMWITZ, U. 2019, The beginnings and early devel-Lübecker Gründungsviertel I: Die Siedlungsgeschichte. – Lübeck. opment of Lübeck’s central settlement. – V/In: C. Jahnke SCHNEIDER, M., C. KIMINUS-SCHNEIDER in/and (ur./ed.), A Companion to Medieval Lübeck, Leiden, 18–35. B. AYERS (ur./eds.) 2021, Lübecker Kolloquium zur Stadtar- STARE, V. 1998, Izkopavali smo freisinški trg Gutenwert chäologie im Hanseraum XI: Archäologie im Hier und Jetzt. – (Otok pri Dobravi). – Argo 41/1–2, 42–56. Lübeck. STEPHAN, H.-G. 1995, Zur Siedlungs- und Baugeschich- SCHOFIELD, J. in/and A. G. VINCE 2003, Medieval te von Corvey, vornehmlich im frühen und hohen Towns: The Archaeology of British Towns in Their European Mittelalter. – Archaeologia historica 20, 447–467. Setting. 2. izd. / 2nd ed. – London. STEUER, H. 1993, Der Beitrag der Archäologie zur Stadt- SCHOLKMANN, B. 1997/1998, Archäologie des Mittel- geschichtsforschung. – V/In: H. Andersson in/and J. Wi-alters und der Neuzeit heute: eine Standortbestimmung enberg (ur./eds.), The Study of Medieval Archaeology: Europe-im interdisziplinären Kontext. – Zeitschrift für Archäologie des an Symposium for Teachers of Medieval Archaeology, Lund 11–15 Mittelalters 25/26, 7–18. June 1990, Stockholm, 179–190. SCHOLZ, U. 2013, Jahrmarkt und Johannisfeier. Kulturel- STOCKHAMMER, P. W. 2012, Performing the practice le Perspektiven und Archäologie der spätmittelalterlichen turn in archaeology. – Transcultural Studies 1, 7–42. Öfen am Breiten Markt von Tulln: Ein Werkstattbericht. STOOB, H. [1956] 1970, Kartographische Möglichkeiten – V/In: F. X. Eder, O. Kühschelm, B. Schmidt-Lauber, zur Darstellung der Stadtentstehung in Mitteleuropa, be-P. Ther in/and C. Theune (ur./eds.), Kulturen des Ökono- sonders zwischen 1450 und 1800. – V/In: H. Stoob, For- mischen: Historisch-kulturwissenschaftliche Beiträge, Wien, 141– schungen zum Städtewesen in Europa. Band I: Räume, Formen 166. und Schichten der mitteleuropäischen Stadte, Eine Aufsatzfolge, SCHOLZ, U. 2015, Konsumort Markt – Forschungen zu Köln–Weimar, 15–42. Objekt und Raum am Beispiel des Tullner Breiten Mark- THEUNE, C. 2015, Perspektiven auf Entsorgungsprak- tes. – Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 31, 49–60. tiken im Mittelalter. – V/In: C. Theune in/and S. Eichert SCHOLZ, U. 2018, Meat for the market: the Butcher’s (ur./eds.), Wert(e)wandel: Objekt und kulturelle Praxis in Mittel-Guild Rules from 1267 and urban archaeology in Tulln, alter und Neuzeit, Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich Lower Austria. – V/In: B. Hausmair, B. Jervis, R. Nugent 31, 99–110. in/and E. Williams (ur./eds.), Archaeologies of Rules and TYS, D. 2020, The central town square in medieval towns Regulation: Between Text and Practice, New York–Oxford, in the (southern) Low Countries: urban life, form, and 43–60. identity between social practice and iconographic identity. SCHÜTTE, S. 1986, Brunnen und Kloaken auf innerstäd- – Journal of Urban Archaeology 2, 69–83. tischen Grundstücken im ausgehenden Hoch- und Spät- VERHAEGHE, F. 1993, An emerging field fighting uni- mittelalter. – V/In: H. Steuer (ur./ed.), Zur Lebensweise in der versity incomprehension: medieval archaeology in Bel-Stadt um 1200: Ergebnisse der Mittelalter-Archäologie, Zeitschrift gium and in Flanders. – V/In: H. Andersson in/and J. für Archäologie des Mittelalters, Beiheft 4, Köln, 237–255. Wienberg (ur./eds.), The Study of Medieval Archaeology: Eu- SHOVE, E., M. PANTZAR in/and M. WATSON 2012, ropean Symposium for Teachers of Medieval Archaeology, Lund The Dynamics of Social Practice: Everyday Life and How it 11–15 June 1990, Stockholm, 113–129. Changes. – London. WATTS, C. (ur./ed.) 2013, Relational Archaeologies: Humans, Animals, Things. – London. 38 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost: uvod WIRTH, L. 1938, Urbanism as a Way of Life. – American Journal of Sociology 44, 1–24. WOUTERS, B. 2020, A biographical approach to urban communities from a geoarchaeological perspective: high- -definition applications and case studies. – Journal of Urban Archaeology 2, 85–101. WOUTERS, B., Y. DEVOS, K. MILEK, L. VRYDAGHS, B. BARTHOLOMIEUX , D. TYS, C. MOOLHUIZEN in/and N. van ASCH 2017, Medieval markets: a soil mi- cromorphological and archaeobotanical study of the ur- ban stratigraphy of Lier (Belgium). – Quaternary Internati- onal 460, 48–64. YANIN, V. L. 1990, The archaeology of Novgorod. – Sci- entific American 262/2, 84–91. dr. Katarina Predovnik Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Oddelek za arheologijo Aškerčeva cesta 2 1000 Ljubljana katarinakatja.predovnik@ff.uni-lj.si 39 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Archaeological View of Medieval Ljubljana Martin Horvat Izvleček: Ljubljana za razliko od nekaterih drugih sorodnih mest (Ptuj, Celje) ni nasledila imena svoje rimske predhodnice. Očitno je v nemirnih časih po propadu rimske Emone prišlo do popolnega preloma v razvoju tega prostora. Vendar pa življenje v Ljubljanski kotlini tudi po propadu Emone nikoli ni popolnoma zamrlo. Zdesetkano prebivalstvo se je zateklo na okoliške hribe (refugije), proč od mest in glavnih poti. Razmere v teh nemirnih časih na tako pomembnem prometno-strateškem prostoru namreč niso bile naklonjene razvoju in obstoju trajnejših naselij. Zato je razumljivo, da je intenzivnejša poselitev tega prostora vezana šele na umiritev razmer v sosednjih deželah. Srednjeveška Ljubljana se je iz starejših naselbinskih jeder od sredine 11. stoletja rojevala v okviru ljubljanskega zemljiškega gospostva koroških vojvod Spanheimov. Nastajala je neposredno pod grajskim gričem, na katerem je sprva zrasla obrambna postojanka, kasneje pa srednjeveški grad, simbol mesta. Prva doslej znana omemba srednjeveške Ljubljane v pisnih virih je bila zapisana v Ogleju. Nanaša se na čas med letoma 1112 in 1125, ko so tamkajšnji kanoniki pridobili v last dvajset kmetij v bližini Ljubljanskega gradu. V prvi polovici 13. stoletja je dobila Ljubljana mestne pravice, po izumrtju rodbine prvih mestnih gospodov Spanheimov (1269) pa je leta 1335 skupaj s Kranjsko za več stoletij postala dedna last Habsburžanov. Ključne besede: srednjeveška Ljubljana, Ljubljanski grad, Spanheimi, Mestni trg, Stari trg, Novi trg, usnjarska delavnica, Vicedomska vrata, Samostanska vrata, Turjaška palača Abstract: Unlike some other similar towns (e.g. Ptuj, Celje), Ljubljana did not inherit the name of its Roman predecessor. Apparently, in the turbulent times following the collapse of Roman Emona, there was a complete break in the development of this area. However, life in the Ljubljana Basin was never extinguished, even after the collapse of Emona. The decimated population found shelter in the surrounding hills, away from the towns and main traffic routes. The situation was not conducive to the development and existence of more permanent settlements in this geostrategically important region. It is, therefore, understandable that a more intensive occupation of this area was only possible once the political situation in the neighbouring regions had settled. Medieval Ljubljana was established from older settlement nuclei in the middle of the 11th century under the aegis of the Carinthian dukes, the Spanheims. It was built directly under Castle Hill, on which a fortification was erected at first, and later a medieval castle – a symbol of the town. Medieval Ljubljana was first mentioned in written sources in Aquileia. This reference relates to the period between 1112 and 1125, as the canons acquired the ownership of twenty farms near Ljubljana Castle. Ljubljana was granted its town rights in the first half of the 13th century. Following the extinction of the family of the first town lords, the Spanheims in 1269, in 1335, Ljubljana and large parts of present-day Slovenia became the hereditary property of the Habsburgs for several centuries. Keywords: medieval Ljubljana, Ljubljana Castle, Spanheims, Mestni trg, Stari trg, Novi trg, Vicedominus Gates, Monastery Gates, leather workshop, Auersperg Palace 41 Martin Horvat Prispevek je namenjen predstavitvi rezultatov arhe- Zametki srednjeveške naselbine oloških raziskav pri proučevanju srednjeveške Lju- bljane od njenih zametkov do 16. stoletja. Zajeti Ljubljana za razliko od nekaterih drugih sorodnih so rezultati izkopavanj, ki so potekala po letu 1990. mest (Ptuj, Celje) ni nasledila imena svoje rimske Razen redkih izjem so informacije o rezultatih sta-predhodnice. Očitno je v nemirnih časih po propadu rejših izkopavanj skromne in nezanesljive, saj so bila rimske Emone prišlo do popolnega preloma v razvoju izkopavanja pogosto le del nujnih zemeljskih del, od-poselitve tega prostora. Vendar pa življenje v Ljubljan- nos do arheologije novejših obdobij pa je bil močno ski kotlini tudi po propadu Emone nikoli ni popolno-zapostavljen. Največkrat je šlo zgolj za pripravljalna ma zamrlo. Zdesetkano prebivalstvo se je zateklo na dela na lokacijah, kjer so potem potekale arheološke okoliške hribe (refugije), proč od mest in glavnih poti. raziskave ostalin iz starejših obdobij. Predvsem v Razmere v teh nemirnih časih na tako pomembnem zadnjih desetih letih pa je pri raznih gradbenih delih prometno-strateškem prostoru pač niso bile naklonje-v ljubljanskem mestnem jedru prišlo do zanimivih ne razvoju in obstoju trajnejših naselij. arheoloških odkritij, ki dopolnjujejo naše poznavanje Znanilke nove poselitve Ljubljanske kotline so bile srednjeveške Ljubljane. Rezultati teh raziskav so bili kmetije prvih slovanskih naseljencev, ki so bile v 7. leta 2017 in 2018 predstavljeni tudi na razstavi v Mu- stoletju še razpršene na oddaljenih ravnicah v okolici zeju in galerijah mesta Ljubljane. Ljubljane. Toponimi krajev, ledinska imena, prvotni Prva doslej znana omemba srednjeveške Ljubljane zametki oblikovanja vasi in druge raziskave kažejo, da je bila odkrita na listini, ki je bila napisana leta 1161 so se Slovani na širšem ljubljanskem prostoru nase-v Ogleju, nanaša pa se na čas med letoma 1112 in ljevali v zavetnih legah, kjer je bilo mogoče preživeti 1125.1 Na pergamentu so imena umrlih dobrotni-z živinorejo in preprostim poljedelstvom. Za stari kov, ki so s posestjo ali dohodki obdarovali stolni del Ljubljane velja, da so sledovi zgodnjesrednjeve-kapitelj oglejske cerkve; dokument hrani Kapiteljski ške poselitve skromni. Rezultati arheoloških raziskav arhiv v Vidmu. Med dobrotniki je omenjen Rudolf, kažejo, da zametke srednjeveške naselbine lahko da-odvetnik oglejske cerkve, ki je oglejskim kanonikom tiramo v konec 10. oziroma vsaj v začetek 11. stole-med letoma 1112 in 1125 v bližini ljubljanskega gra- tja. Na to kaže predvsem obširno grobišče, ki je bilo du podaril dvajset kmetij. Rudolf, prvi dokumentirani raziskano v okolici cerkve sv. Petra (danes križišče lastnik ljubljanskega gradu, je pripadal plemiški rod-Njegoševe, Roške in Trubarjeve ceste).4 Ta najstarej- bini svobodnih gospodov, ki je izvirala iz Bavarske. ša ljubljanska farna cerkev se v virih prvič omenja Leta 1144 se po Ljubljani oziroma njenem gradu že leta 1262.5 Tu naj bi služboval tudi prvi po imenu imenuje brat koroškega vojvode Ulrik Spanheimski znani ljubljanski župnik Peter, v pisnih virih omenjen ( Ŏdalricus de Laibach, frater ducis).2 Dve leti kasneje je leta 1163.6 Cerkev je bila na tem mestu zgrajena naj-bila v Ogleju napisana listina, v kateri se omenja slo- verjetneje že ob koncu zgodnjega srednjega veka. Z vensko-romanska oblika imena Ljubljana – Luwiga- izkopavanji leta 2011 je bilo odkritih 132 zgodnjesre- na. Med pričami je na listini iz leta 1146, s katero sta dnjeveških grobov, ki so časovno opredeljeni od 9. grof Bernhard Spanheimski in njegova žena prodala do 11. stoletja ( sl. 1).7 Večje število izkopanih gro-grad v Furlaniji, omenjen Ulrik iz Ljubljane ( Wodolri- bov je zaradi slabe ohranjenosti kronološko težko cus de Luwigana).3 natančno opredeliti. Vsi pokojni so bili položeni na hrbet in v smeri vzhod–zahod (z glavo na zahodu). Moški so bili pokopani brez pridatkov, le izjemoma 4 Leghissa 2018, 60–63. 1 Štih 2010, 14–19. 5 Kos 1955, 55. 2 Štih 2010, 14; Štih 2018, 24. 6 Kos 1955, 55; Štih 2018, 26. 3 Štih 2010, 14. 7 Leghissa 2018, 64–68. 42 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 1 Njegoševa ulica, izkopavanja 2011. Zgodnjesrednjeveški grobovi (načrt E. Leghissa in D. Češarek). / Njegoševa ulica, archaeological excavations in 2011. Early medieval graves (plan by E. Leghissa and D. Češarek). 43 Martin Horvat Slika/Figure 2 Njegoševa ulica, izkopavanja 2011. Del slovanskega grobišča v zahodnem delu izkopnega polja ob današnji cerkvi sv. Petra (foto M. Lukić). / Njegoševa ulica, archaeological excavations in 2011. Part of the Slavic burial ground in the western part of the excavation area next to the present-day Church of St Peter (photo by M. Lukić). so imeli ob sebi železni nož in kresilo; ženske so bile bastiji – ob zunanji steni današnjega palacija. Zaseka-pokopane z nakitom, večinoma z obsenčnimi obroč- nine v raščenem terenu (peščenjak) so bile verjetno ki, uhani in prstani. Pokopavanje okrog Šempetrske namenjene močnim lesenim stebrom obrambnega cerkve se je nadaljevalo tudi v visokem in poznem poslopja, ki je na Grajskem griču srednjeveško nasel-srednjem veku, ko so pokojnike praviloma pokopa- bino varovalo v 11. in 12. stoletju.9 V 13. stoletju je na vali brez pridatkov ( sl. 2) . Grajskem griču zrasla zidana srednjeveška trdnjava, Po prenehanju madžarskih vpadov konec 10. stole- ki jo radi imenujemo kar „španhajmski grad“. Žal ne tja je velik kolonizacijski prostor, od avstrijskega Po- moremo rekonstruirati njegove oblike, saj so kasnej- donavja do Furlanije in Istre, postal območje širitve ši gradbeni posegi skoraj popolnoma uničili starej-oblasti bavarskih škofij in plemstva. Poleg prvih la- še kulturne in arhitekturne elemente. Ohranil se je stnikov gradu so v 11. stoletju v Ljubljanski kotlini obrambni jarek, ki nam omogoča določiti vsaj obseg zemljiško posest pridobile tudi številne druge bavar-te srednjeveške trdnjave.10 Grad je bil z dvema pri- ske rodbine iz visokega plemstva. Med njimi se že ključkoma mestnega obzidja ključni člen obramb-leta 1062 omenja prvi Turjačan z imenom Engel- nega sistema Mestnega trga oziroma srednjeveškega bert.8 Del teh posesti so že pred koncem 11. stoletja Mesta ( sl. 3). V prvi polovici 13. stoletja je Ljubljana na različne načine (poroke, dedovanja, zamenjave, dobila mestne pravice in s tem poleg sejemskih pra-nakupi) pridobili Spanheimi, ki so bili od leta 1122 vic tudi mestno obzidje.11 V 15. stoletju so „špan-tudi koroški vojvode. Sredi 12. stoletja jim je uspelo hajmski grad“ porušili. Razloga za tako rigorozno združiti raztreseno posest in oblikovati enotno, ve-odločitev sta verjetno vsaj dva – Turki, ki so se pred liko ljubljansko zemljiško gospostvo. Okvirno je na mestnim obzidjem prvič pojavili leta 1415 in so Lju-severu segalo do Save, na zahodu, vzhodu in jugu bljano ogrožali skoraj dve stoletji, ter uporaba strel-pa je obsegalo nižinske dele kotline do prvih vzpe- nega orožja. Zato so na razširjeni ploščadi Grajskega tin; torej ozemlje, ki ga zajame pogled z ljubljanskega griča zgradili nov, spremenjenim razmeram prilago-gradu. Ta je bil upravno-administrativno jedro nove- jen grajski kompleks, ki ga v grobih potezah pozna- ga gospostva. Pri arheoloških raziskavah na gradu so mo še danes ( sl. 4). O obsegu gradbenih del pričajo bile sledi srednjeveške utrjene postojanke odkrite na 9 Horvat 1994, 33. 10 Horvat 1994, 34. 8 Štih 2010, 17. 11 Štih 2018, 26–27. 44 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 3 Ljubljanski grad. Lokacija in ocenjen obseg „Španhajmskega gradu“ (načrt M. Horvat in D. Češarek). / Ljubljana Castle. Location and estimated extent of “Spanheim Castle” (plan by M. Horvat and D. Češarek). 45 Martin Horvat Slika/Figure 4 Cerkev sv. Mavra, zgodnjeromanski pluteus, 9. stoletje (foto D. Tomšič, arhiv ZVKDS OE Piran). / Church of St Maurus, early Romanesque pluteus, 9th century (photo by D. Tomšič, Archive IPCHS Regional Office Piran). Slika/Figure 4 Ljubljanski grad. Rekonstrukcija „Friderikovega gradu“ (načrt M. Horvat in D. Češarek). / Ljubljana Castle. Reconstruction of ”Frederick's Castle” (plan by M. Horvat and D. Češarek). 46 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 5 Ljubljanski grad. Vhodni stolp s strelno lino in odprtinama za dvižni most (foto M. Horvat). / Ljubljana Castle. Gate tower with an arrow-slit embrasure and two openings for the drawbridge (photo by M. Horvat). Slika/Figure 6 Ljubljanski grad. Vhodni stolp, glavni portal (foto M. Horvat). / Ljubljana Castle. Gate tower, main entrance (photo by M. Horvat). debeli zasipni sloji grušča (na nekaterih mestih več arhitekturnimi elementi (strelne line, vhodni in dva kot 7 metrov), ki so posredno vezani na ravno od-izhodna portala, odprtine, vezane na konstrukcijo sekano in lepo zglajeno geološko osnovo dvoriščne dvižnega mostu) je v marsičem spremenilo ali vsaj ploščadi.12 Sredi 15. stoletja so utrdili severni vstop dopolnilo naše vedenje o ureditvi tega dela gradu v v grad skozi srednjeveško mestno obzidje, tik pod drugi polovici 15. stoletja ( sl. 5, 6). Sredi 16. stoletja današnjim razglednim stolpom. Presenetljivo odkrit-so vhodni stolp prezidali in razširili v znani stolp pi- je vhodnega stolpa z dobro ohranjenimi obrambnimi skačev.13 12 Horvat 1992, 160. 13 Horvat 2018, 147–148. 47 Martin Horvat 48 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Srednjeveško mesto (tri mesta v enem in ki zaradi sanitarnih in drugih razlogov zahtevajo te-mogočen grad nad njimi) kočo vodo (npr. predelava usnja). Ljubljana z gradom je bila že v 11. stoletju najpo- Mestni trg – Mesto membnejša naselbina v Ljubljanski kotlini. V pri- merjavi z Emono je bilo glavno jedro srednjeveške Sledovi „ predurbane“ faze srednjeveške poselitve poselitve, podobno kot pred prihodom Rimljanov, Ljubljane, ki so bili odkriti pri arheoloških raziskavah ponovno locirano na naravno dobro zavarovanem na Krojaški ulici,15 segajo v 11. stoletje. Pred gradnjo predelu med desnim bregom Ljubljanice in Graj-prvih objektov so pogosto poplavljeno in zamuljeno skim gričem ( sl. 7). Skozi ta del Ljubljane, ki je, so- brežino dobro utrdili s kamenjem. Na stiku z reko so deč po imenu Stari trg, tudi prvi dobil pravico do zgradili kamnit pomol, ki je olajšal dostop do vode. tedenskega sejma (status trga), je preko spodnjega Številni leseni piloti, zabiti v rečno dno, so najverje-mostu (današnje Tromostovje) v tem času tekla naj- tneje služili za privez manjših čolnov. Leseno stavbo pomembnejša prometna povezava med Koroško in so zgradili na varni razdalji od reke, ki je ob visoki Dolenjsko. Pomembno prometno vlogo je imela tudi vodi še vedno pogosto poplavljala, o čemer pričajo plovna Ljubljanica, s katero je bil (zaradi pristanišča debeli depoziti rečnega sedimenta. Sprva preprosto na njenem levem bregu) tesno povezan drugi mestni poslopje je stalo samostojno na kolih ( sl. 8), kasneje predel Ljubljane – Novi trg. Tudi ta je bil, zahvaljujoč pa so ga z nasipavanjem v smeri proti reki nadgradili ostankom vzhodnega emonskega obrambnega zidu, z imenitnejšo stavbo, zgrajeno iz desk in tramov. Tak-brez posebnih utrdbenih objektov dobro zavarovan. rat so prostore tudi tlakovali z drobnim kamenjem Tretji del Ljubljane, Mestni trg oziroma Mesto, je bil ( sl. 9). Stavbo so najverjetneje uporabljali obrtniki; ustanovljen načrtno in premišljeno.14 glede na številne ostanke izdelkov in polizdelkov us- Postopno zasipanje struge reke Ljubljanice je v ob- njenih čevljev so bili to usnjarji, morda čevljarji. Ti dobju po propadu rimske Emone ustvarilo pogoje za so svoje delo opravljali v manjšem lesenem prostoru, razvoj srednjeveške naselbine pod Grajskim gričem. vsaj del opravil pa tudi na delno pokritem dvorišču.16 Ljubljanica je bila takrat zelo plitva s položnimi bre- V prvi polovici 13. stoletja je poslopje popolnoma govi, tekla je okoli 30 metrov bližje Grajskemu griču uničil požar. Na ruševinah je zrasla večja hiša, ki je kot danes. Površine ob reki so pritegnile zlasti obrti, imela kamnite temelje, stene so zgradili iz masivnih lesenih elementov. Njen tloris je že vpet v urbanizi-Slika/Figure 7 (stran 48) Poskus umestitve rano parcelacijo srednjeveške Ljubljane ( sl. 10). Hiša srednjeveške Ljubljane na današnjem talnem načrtu mesta. je imela dva večja prostora, ločena z nosilno steno 1 – Cerkev sv. Petra (Njegoševa ulica), 2 – „Španhajmski“ in predelnimi stenami, ki so ju delile na več manjših grad na grajskem griču, 3 – Krojaška ulica, 4 – Špital (Palača Kresija med Stritarjevo in Mačkovo ulico), 5 – celic. Notranjost so dobro utrdili s kamenjem, pre- Samostanska ali Kloštrska vrata, 6 – Turjaška palača mazanim z zbito ilovico; tako so bili prostori vsaj ne- (Gosposka ulica), 7 – Vicedomska ali Fištamska vrata koliko izolirani od vlažnih tal.17 (načrt M. Horvat in D. Češarek). / An attempt to place V srednjem veku so iz usnja izdelovali široko paleto medieval Ljubljana on the present town plan. 1 – Church izdelkov. Usnjarstvo je bilo tudi v Ljubljani pomembna of St Peter (Njegoševa ulica), 2 – “Spanheim Castle” on Castle Hill, 3 – Krojaška ulica, 4 – Town Hospital gospodarska panoga, ki je izkoriščala lahko dostopnost (Kresija Palace between Stritarjeva and Mačkova ulica), 5 – živalskih kož. Surove kože so obdelali z dolgotrajnim Monastery Gates, 6 – Auersperg Palace (Gosposka ulica), procesom strojenja, ki je lahko trajalo tudi leto dni.18 7 – Vicedominus or Fištamska Gates (plan by M. Horvat and D. Češarek). 15 Draksler 2018b, 97. 16 Draksler 2018b, 99–102, 106. 17 Draksler 2018b, 103–105, 108. 14 Štih 2018, 27. 18 Kolar 2018, 175–182. 49 Martin Horvat Slika/Figure 8 Krojaška ulica 2011. Predurbana faza (načrt M. Draksler). / Krojaška ulica 2011. Pre-urban phase (plan by M. Draksler). 50 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 9 Krojaška ulica 2011. Lesena urbana faza (načrt M. Draksler). / Krojaška ulica 2011. Wooden urban phase (plan by M. Draksler). 51 Martin Horvat Slika/Figure 9 Cerkev sv. Marije Alietske, arhitekturne faze gradnje (ISAN 12 1998). / Church of St Mary of Haliaetum, architectural building phases (ISAN 12 1998). Slika/Figure 10 Palača Besenghi, sekundarno vzidan romanski lev (foto D. Tomšič, arhiv ZVKDS OE Piran). / Besenghi Palace with Romanesque stone lion (photo by D. Tomšič, Archive IPCHS Regional Office Piran). Slika/Figure 10 Krojaška ulica 2011. Zidana faza (načrt M. Draksler). / Krojaška ulica 2011. Masonry phase (plan by M. Draksler). 52 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 11 Občinska palača, srednjeveške plasti gradnje (foto D. Tomšič). / Former Town Hall, medieval building layers (photo by D. Tomšič). Slika/Figure 11 Krojaška ulica 2011. Usnjen podplat in deli zgornjega dela čevljev z delavniškimi odpadki (foto M. Paternoster). / Krojaška ulica 2011. Leather shoe sole and pieces of the upper part of the shoes with leather waste (photo by M. Paternoster). Na Krojaški ulici je bilo najdeno telečje, kozje in ovčje je pod nekdanjo Špitalsko (danes Stritarjevo) ulico in usnje, ki so ga obdelali z gašenim apnom in galunom pod stavbo Kresije vse do 11. stoletja iz smeri grajske-ter strojili z rastlinskimi strojili.19 Izdelava čevljev je ga hriba tekel hudourniški potok. Na njegovem bregu bila obrt specializiranih delavnic, popravljali pa so jih so konec 10. ali na začetku 11. stoletja zgradili lesene tudi doma. Glede na oblikovno določljive kose usnja hiše,23 ki so na pilotih segale v samo strugo. Ker je lahko sklepamo, da so na Krojaški ulici izdelovali bila zemlja ilovnata, je bilo to območje tudi v najbolj predvsem čevlje, podobne usnjenim nogavicam, brez vročih poletjih vlažno, v času obilnih pomladanskih trdih podplatov. Izdelovali so jih na preprost način; in jesenskih padavin pa skoraj močvirno. Po današnji na podplat so prišili zgornji del čevlja in ga obrnili od Mačkovi ulici je že potekala blatna pot, ki je potoček znotraj navzven ter s tem skrili šive. Med usnjenimi prečila po sicer široki, a ne prav trdni brvi. Ta nasel-najdbami prevladujejo odrezki usnja, ki so nastajali pri bina domnevnih obdelovalcev usnja ni imela dolge izdelavi in popravilu čevljev. Najdeno je bilo tudi več- življenjske dobe, kmalu je zgorela v požaru.24 Konec je število podplatov, manj je zgornjih in drugih delov 11. stoletja so zgradili nove objekte, ki so bili verjetno ( sl. 11).20 Med redkimi kosi usnja, ki jih ne moremo že vpeti v mestno četrt ( sl. 12). Ob gradnji so zasuli pripisati izdelavi čevljev, izstopa kos, sešit z usnjeno hudourniško strugo, nad njo pa na kamnitih temeljih vrvico, ki je edini primer šiva z ohranjenim vezivom . zgradili nove hiše. Na Stritarjevi ulici so bile iz velikih Rezultati arheoloških raziskav, ki so potekale ob pre- apnenčevih lomljencev (na še vedno vlažnem terenu) novi Mačkove21 in Stritarjeve ulice,22 so pokazali, da izdelane ploščadi za vsaj tri lesene stavbe. Ena izmed 19 Kolar 2018, 183. 23 Časovna interpretacija temelji na podlagi stratigrafskih 20 Kolar 2018, 182–185. faz in radiokarbonskega datiranja vzorcev, ki je bilo opravlje- 21 Štular 2012, 143–155. no v radiokarbonskem laboratoriju v Poznanu na Poljskem. 22 Štular 2014, 18–35. 24 Draksler 2018a, 82–83. 53 Martin Horvat Slika/Figure 12 Mačkova in Stritarjeva ulica ter „Kresija“. Prva faza mestnega špitala (načrt M. Draksler). / Mačkova and Stritarjeva ulica, and “Kresija Palace”. First phase of the Town Hospital (plan by M. Draksler). 54 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 13 Mačkova in Stritarjeva ulica ter „Kresija“. Druga faza mestnega špitala (načrt M. Draksler). / Mačkova and Stritarjeva ulica, and “Kresija Palace”. Second phase of the Town Hospital (plan by M. Draksler). 55 Martin Horvat Slika/Figure 14 Mačkova ulica, izkopavanja 2009 (foto J. Hobič). / Mačkova ulica, archaeological excavations in 2009 (photo by J. Hobič). njih je imela vsaj dva notranja prostora, ki sta bila v prostor, ki ga danes zaseda stavba Kresije ( sl. 14).26 V kasnejšem obdobju združena. Med stavbami so bili pisanih virih se prvič omenja leta 1326.27 vrtovi. Številni tlaki iz zbite ilovice ter druge struktu- Načrtno in namensko je bil izrabljen tudi prostor da- re (ognjišča, jame ...) dokazujejo stanovanjske objekte, našnjega Vodnikovega trga, ki ga je nekdaj zapolnjeval intenzivno poseljene v daljšem obdobju. Na naspro-frančiškanski (minoritski) samostan. V virih se mi- tnem bregu sedaj zasutega potoka je bila na kamnitih noriti ( Ordo Minorum) v Ljubljani prvič omenjajo leta temeljih zgrajena vrsta stavb, sprva lesenih, ki so bile 1242, sam samostan pa 1269.28 Srednjeveške ostaline postavljene pravokotno na smer današnje Mačkove na tem prostoru so bile dokumentirane pri arheolo-ulice, ki je torej do danes ohranila to lego. Sočasno ških raziskavah, ki so bile izvedene v letih 2009 in 2010 je bilo utrjeno tudi cestišče. Graditelji so načrtno in z ( sl. 15).29 Jame za lesene tramove ter ostanki kurišč ka-enim gradbenim posegom zgradili ulico, stavbe in ces- žejo na preprosta bivališča, ki sodijo v čas pred sredino tišče ( sl. 13).25 Ta načrtna urbanizacija ulice morda kaže 13. stoletja. Ti leseni objekti so bili odstranjeni v času tudi na lastniške povezave. Gradnjo imenitne dvonad-gradnje samostana (okrog leta 1230).30 Nobenega dvo- stropne hiše, zgrajene na križišču današnje Mačkove ma ni, da je bil samostan premišljeno in načrtno pos-in Stritarjeve ulice, lahko verjetno že povežemo s špi- tavljen ob severovzhodno mejo srednjeveškega dela talom, ki je tako že od samega začetka obsegal celoten Ljubljane oziroma njenega Mestnega trga. Na severni in vzhodni strani je območje samostana omejevalo 26 Štular 2014, 30. 27 Kos 1955, 23. 28 Kos 1955, 30. 29 Kunstelj, Masaryk 2018a, 113. 25 Draksler 2018a, 85. 30 Kunstelj, Masaryk 2018a, 115–116. 56 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 15 Vodnikov trg – Tržnica, izkopavanja 2009 (foto M. Lukić). / Vodnikov trg – Central Market, archaeological excavations in 2009 (photo by M. Lukić). mestno obzidje, ki se je zaključilo z vrati. Zaradi bliži- barbakan, ki je dodatno varovala dostop do mestnih ne frančiškanskega samostana so Ljubljančani ta me- vrat. Jarek je bil razširjen tako, da je zaobjel tudi bar- stna vrata imenovali Samostanska ali Kloštrska vrata. bakan, posledično pa je pot do mestnih vrat vodila Rezultati arheoloških raziskav kažejo, da je bil vhodni preko dveh krajših lesenih mostov.32 Dvojno mestno stolp sestavljen iz dveh povezanih delov – samostoj-obzidje je segalo do Ljubljanice, kjer je bil zgrajen nega, masivno grajenega osnovnega stolpa (debelina vodni stolp ( sl. 17). zidu je v temeljih dosegla skoraj 2,5 m) in predprosto- V neposredni bližini samostana je že v 13. stoletju stala ra, ki je segal že v obrambni jarek ( sl. 16). Žal je časov- cerkev, posvečena sv. Nikolaju (prvič se omenja leta na umestitev odkritih temeljev praktično nemogoča, 1262), zavetniku ribičev in čolnarjev. Ko je Ljubljana saj so kasnejši posegi uničili stike obzidja z depoziti in leta 1462 dobila škofijo, je to postala stolna cerkev. temelji vhodnega stolpa. Od mestnih vrat je bila ces- Ljubljansko škofijo je 6. decembra 1461 ustanovil ce- ta čez obrambni jarek speljana preko lesenega mo- sar Friderik III., ki je za prvega škofa imenoval svojega stovža.31 Podobno kot ostale dele Ljubljane so zaradi dvornega kaplana in spovednika Žigo pl. Lamberga. turških vpadov tudi ta del Mesta dodatno utrdili na Njegovo imenovanje je leto kasneje potrdil papež Pij začetku 16. stoletja. Pred srednjeveškim obzidjem je II. in tako je Ljubljana poleg trgovskega in upravnega bil zgrajen drugi venec obzidja, v letih 1527–1533 pa postala tudi cerkveno središče Kranjske.33 je pred Kloštrskimi vrati zrasla polkrožna utrdba – 32 Kunstelj, Masaryk 2018a, 120. 31 Kunstelj, Masaryk 2018a, 118. 33 Kos 1955, 25–28. 57 Martin Horvat Slika/Figure 16 Vodnikov trg – Tržnica. Samostanska (Kloštrska) vrata (načrt R. Masaryk in D. Češarek). / Vodnikov trg – Central Market, Monastery Gates (plan by R. Masaryk and D. Češarek). 58 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 17 Vodnikov trg – Tržnica. Samostanska (Kloštrska) vrata z barbakanom (načrt R. Masary in D. Češarek). / Vodnikov trg – Central Market, Monastery Gates with barbican (plan by R. Masaryk and D. Češarek). 59 Martin Horvat Slika/Figure 18 Gosposka ulica – Turjaška palača. Izkopavanja na dvorišču palače (foto I. Šinkovec). / Gosposka ulica – Auersperg Palace. Archaeological excavation in the courtyard (photo by I. Šinkovec). Novi trg dobno vlogo (obramba in pomoč pri utrjevanju ob- lasti, karitativnost in izobraževanje) kot frančiškanski Ta del srednjeveške Ljubljane, ki je za razliko od samostan v Mestu zapolnjevala Križniška komenda. ostalih dveh lociran na levem bregu Ljubljanice, je Tudi ta je imela strateško lego in tudi po njej so se na zahodu segal do ostankov vzhodnega obrambne-imenovala mestna vrata (Križniška ali Nemška vra- ga zidu rimske Emone. Obrambni sistem, ki je bil ta). V Ljubljani je nemški viteški red, imenovan tudi v antiki usmerjen na vzhod, se je pozneje, verjetno križniški, v drugi polovici 13. stoletja naselil koroški že v 13. stoletju, z dozidavo obzidja na antične te-vojvoda Ulrik III. Spanheimski. Križniška komenda, melje obrnil proti zahodu. Na začetku 16. stoletja je postavljena na mestu po tem redu poimenovanih bil zaradi turške nevarnosti vzporedno z njim zgrajen Križank, se v listinah prvič omenja leta 1256, njihova nov venec obzidja s pripadajočim obrambnim jar-cerkev pa leta 1268.37 kom.34 Levi in desni breg Ljubljanice sta povezovala Križniška komenda je imela pred mestnim obzidjem dva mostova. S severa je promet v Mesto usmerjal križniško šolo, v okolici pa številne podložnike. Med Stari most, ki se prvič omenja leta 1280.35 Njegovo obrtniki so prevladovali predvsem čolnarji in ribiči. Po ime kaže, da je v tem času že stal tudi drugi, „novi“ slednjih je dobila ime Ribiška ulica, danes Križevniška (Čevljarski) most, ki je Mesto povezoval z Novim ulica. Nasproti Križank stoji Turjaška palača. Projekt trgom. To ime se prvič omenja leta 1267, njegovo prenove palače (od leta 2000 do 2004), v kateri do-obzidje pa 1307.36 Njegov jugozahodni vogal je s po- muje Mestni muzej Ljubljana, je vključeval tudi pred- hodne arheološke raziskave ( sl. 18).38 Nekateri ostanki, ki dokazujejo poselitev tega prostora v različnih ob- 34 Leta 1987 je ekipa Mestnega muzeja izvedla arheolo- ške raziskave pri izkopu za napeljavo vročevoda na Vegovi dobjih, so ohranjeni na mestu odkritja ( in situ). Poleg in Turjaški ulici (Plesničar Gec, Horvat 1987). 35 Kos 1955, 14. 37 Kos 1955, 16. 36 Kos 1955, 15. 38 Horvat 2002, 51–54. 60 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 19 Gosposka ulica – Turjaška palača. Ostanki srednjeveške poselitve (načrt M. Horvat in D. Češarek). / Gosposka ulica – Auersperg Palace. Remains of the medieval settlement (plan by M. Horvat and D. Češarek). 61 Martin Horvat prazgodovine in rimske dobe na raziskanem območju di 16. stoletja sta bila objekta (domca) združena v ni bilo ohranjenih struktur ali drugih depozitov (v ne-enotno hišo, ki je z dvema traktoma in dvoriščem posredni bližini je bilo sicer odkrito poznoantično in enovito zapolnila prostor na križišču Salendrove in zgodnjesrednjeveško grobišče),39 ki bi dokazovali kon-Gosposke ulice ( sl. 20). Za sredino 16. stoletja je bila tinuirano poselitev te lokacije, od konca rimske dobe to velika, moderna in predvsem zelo dobro grajena pa vse do 14. stoletja.40 Izjema je plast rečnega peska stavba. Steni s pogledom na obe ulici so krasila veli-in zemlje, s katero je bila obnovljena rimska cesta. Po ka okna, v notranjosti so monotonost zidnih površin barvi, strukturi in kompaktnosti se jasno loči od rim-razbijale številne zidne niše.45 Hišo je v drugi polovici skodobnih nasutij, vendar so artefakti, najdeni v njej, 16. stoletja kupil Herbard Turjaški (baron Herbard preskromni, da bi lahko ugotovili, kdaj so se ta obno-VIII. von Auersperg).46 vitvena dela dejansko izvajala. Nedvomno je bila ko- Obsežne arheološke raziskave so med letoma 2009 munikacija po tej cesti prekinjena v 15. stoletju, ko je in 2011 potekale tudi pred in med gradnjo podzemne bila sredi cestišča izkopana ena izmed jam, za katere garažne hiše na Kongresnem trgu. Reka Sava je med na podlagi ohranjene arhitekture (preplet iz šibja, ver-Rožnikom in Grajskim gričem v pozni ledeni dobi tikalno zabiti koli, obloženi z ilovico itd.) domnevamo, odložila prodnat vršaj, v katerega se je v holocenu da so povezane s shranjevanjem oziroma predelavo v osi današnje Gosposke in Wolfove ulice s svojo in obdelavo živalskih kož. Nekatere med njimi so bile strugo vrezala Ljubljanica. Ta je v vršaju izoblikovala opuščene in zasute z odpadnim materialom, v njihovi položno brežino – ježo, ki se spušča od Filharmonije neposredni bližini pa so izkopali nove.41 Skrbno iz-do Židovske ulice. Čeprav je na ravnici ob spodnjem kopane jame se pojavljajo v dveh vzporednih vrstah, delu ježe Ljubljanica pogosto poplavljala, je dvignjen smer pa se praktično povsem pokriva s tistimi, ki so vršaj na območju današnjega Kongresnega trga nudil bile odkrite pri arheoloških raziskavah na dvorišču varno in ugodno lego za poselitev.47 V primerjavi s SAZU.42 V konec 15. stoletja lahko datiramo tudi os-prazgodovino in z rimsko dobo je bilo v zgodnjem tanke zidanih struktur, ki jim zaradi slabe ohranjenosti srednjem veku to območje zapuščeno. Tu so začeli žal ne moremo opredeliti niti oblikovnega niti vsebin-graditi šele v poznem srednjem veku (15. stoletje), ko skega konteksta ( sl. 19).43 je bila po emonskem jarku speljana cesta, ki je tek- V drugi polovici 16. stoletja je bil prostor, na katerem la proti Vicedomskim vratom – severnemu vstopu danes stoji Turjaška palača, razdeljen najmanj na šti-v srednjeveški Novi trg. Vstop v ta del mesta je že v ri večje parcele.44 Na najpomembnejši med njimi, ob 15. stoletju varoval mogočen stolp, ki je bil zgrajen Gosposki in Salendrovi ulici, je stala Turjaška hiša, ob obrambnem jarku, v njegovem zaledju pa je stalo neposredna predhodnica palače. Najstarejši temelji, leseno poslopje, verjetno stražarnica. Pritličje je bilo odkriti v južnem delu zahodnega trakta, kažejo, da tlakovano s prodnatimi in ilovnatimi nasutji, na tleh je na tem mestu zidan objekt stal že v 15. stoletju. so se ohranili ostanki ognjišč ( sl. 21).48 Zaradi skromne globine temeljenja (temelji so segali V 16. stoletju je ta trg dobil novo podobo. Zrasle so le 30 do 40 cm pod tedanjo hodno površino) se je nove palače, dodatno je bilo utrjeno tudi mestno ob-ohranil le manjši del južne stene objekta. Podobna zidje. Že pred letom 1511 je bila na mestu stražar-stavba je v tem času verjetno stala tudi ob Gosposki nice zgrajena Vicedomska palača, leta 1520 pa je bil ulici, med njima je bil zgrajen vodni zbiralnik. Sre-na dnu srednjeveškega obrambnega jarka postavljen nov, drugi venec obzidja. Jarek pred obzidjem so raz- 39 Korošec 1951, 156–164. širili in poglobili. S tem so bile dokončno zabrisane 40 Horvat 2002, 70. 41 Horvat 2002, 70–72. 45 Horvat 2002, 76–79. 42 Korošec 1951, 164–172. 46 Lubej 2002, 23–32. 43 Horvat 2002, 72. 47 Kunstelj, Masaryk 2018b, 127. 44 Horvat 2002, 76. 48 Kunstelj, Masaryk 2018b, 128–131. 62 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 20 Gosposka ulica – Turjaška palača. Meščanske hiše pred gradnjo palače (načrt M. Horvat in D. Češarek). / Gosposka ulica – Auersperg Palace. Townhouses before the construction of the Palace (plan by M. Horvat and D. Češarek). 63 Martin Horvat Slika/Figure 21 Kongresni trg. Vicedomska vrata in del za obrambo Novega trga uporabljenega emonskega obzidja (načrt R. Masaryk in D. Češarek). / Congress Square. Vicedominus Gates, and a section of the town wall of the Roman colony of Emona, used for the defence of Novi trg (plan by R. Masaryk and D. Češarek). 64 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Slika/Figure 22 Kongresni trg. Vicedomska vrata po izgradnji Vicedomske palače in dodatnem utrjevanju mestnega obzidja v 16. stoletju (načrt R. Masaryk in D. Češarek). / Congress Square. Vicedominus Gates after the construction of the Vicedominus’ Palace and additional fortification of the town wall in the 16th century (plan by R. Masaryk and D. Češarek). 65 Martin Horvat sledi jarka, ki je bil na tej lokaciji izkopan v rimski ral pod stolpom „ Padav“ na Grajskem griču (danes dobi. Skozi Vicedomska vrata je bila speljana ena od Šance), pa je skupaj z Rožno in Hrenovo ulico sodil glavnih vpadnic v mesto. Do glavne novotrške ulice pod gospostvo deželnega kneza. Obe ulici z bližnjo (danes Gosposka ulica) je preko obrambnega jarka soseščino sta bili šele leta 1533 izločeni iz deželnega cesta potekala po lesenem mostu.49 Na zunanji strani gospostva in priključeni mestu.54 Meja med Starim tr-jarka je stala manjša lesena hiša z zidanim kaminom gom in Mestom je bilo obzidje, zgrajeno med tema ( sl. 22). deloma Ljubljane, od Ljubljanice do stolpa na Graj- Novi trg bi na podlagi lastnikov parcel in prebivalstva skem griču, neposredno pod današnjim razglednim lahko razdelili na tri dele: križniški, plemiški in ži-stolpom. Skozi obzidje so peljala vrata, ki se prvič dovski.50 V ta del mesta so se namreč poleg nemške- omenjajo leta 1324.55 Na južni strani Starega trga je ga viteškega reda (križniška komenda) in plemiških obzidje potekalo od stolpa „ Padav“ po strmem pobo-družin (Auerspergi) že v 14. stoletju naselili tudi Judi. čju grajskega griča do današnjega Gornjega trga, kjer Njihova četrt je obsegala današnjo Židovsko ulico in so stala Pisana vrata, in potem naprej do Vodnega Židovsko stezo. Leta 1327 je koroški vojvoda Henrik stolpa ob Ljubljanici.56 skupini Judov dovolil preselitev iz severne Italije v Hiter vzpon in razvoj Ljubljane sta se v 13. stole-Ljubljano in prevzem nekaterih pomembnih bančnih tju začela z zemljiškimi gospodi Spanheimi. Po smrti funkcij. Ljubljanski Judi so imeli tudi svojo sinagogo. zadnjega člana te rodbine je leta 1269 Ljubljano zav-Leta 1515 jih je na prošnjo meščanov iz Ljubljane dal zel češki kralj Otokar II., nekaj let kasneje (leta 1279) izgnati cesar Maksimilijan.51 Pomemben del Novega je kralj Rudolf Habsburški Ljubljano skupaj s Kranj-trga je bil v srednjem veku tudi Breg s pristaniščem. sko zastavil goriško-tirolskim grofom. V tem času se V njegovi okolici so živeli predvsem ribiči in čolnarji. je položaj Ljubljane močno okrepil, v mestu so se Breg se v pisnih virih prvič omenja na začetku 14. naselili Judi in številni trgovci iz severne Italije. Po stoletja. Bil je kraj tržnega prometa, zlasti za blago, letu 1335 je Ljubljana s Kranjsko prešla v neposred-ki so ga pripeljali v mesto ali pa odpeljali iz njega po no upravo Habsburžanov. Glavno mesto Kranjske je vodni poti. S prometom je bila povezana tudi vice-bilo v 16. stoletju že uveljavljeno trgovsko središče. domska, to je deželnemu knezu pripadajoča carinar- S sedežem škofije ter gospodarskim, političnim in nica, ki se na Bregu omenja že v 15. stoletju.52 kulturnim potencialom je Ljubljana obvladovala vso Kranjsko ( sl. 23). Zaradi ugodne geografske lege, saj Stari trg so se tu stikale in križale številne poti, je bila prav Večjih arheoloških raziskav v tem delu Ljubljane še Slika/Figure 23 (stran 67) Ljubljana v 16. stoletju na današnjem talnem načrtu mesta. 1 – Cerkev sv. Petra ni bilo. Stari trg se je razvijal okrog cerkve sv. Jakoba.53 (Njegoševa ulica), 2 – „Friderikov grad“ na grajskem Po imenu sodeč je očitno prvi dobil tržno pravico in griču, 3 – Krojaška ulica, 4 – Špital (Palača Kresija s tem status trga. Zdi se, da je bil to del, ki je bil zad-med Stritarjevo in Mačkovo ulico), 5 – Samostanska ali nji zavarovan z mestnim obzidjem, saj je sklenjeno Kloštrska vrata, 6 – Turjaška palača (Gosposka ulica), 7 – Vicedomska ali Fištamska vrata (načrt M. Horvat in obzidje dobil šele v 16. stoletju. Glavni razlog za to D. Češarek). / Ljubljana in the 16th century on the present je verjetno ta, da je ta del Ljubljane obsegal dva, kar town plan. 1 – Church of St Peter (Njegoševa ulica), 2 – se gospostva tiče, različna dela. Severni del je spadal “Frederick's Castle” on Castle Hill, 3 – Krojaška ulica, pod ožje mestno gospostvo, del, ki se je razprosti-4 – Town Hospital (Kresija Palace between Stritarjeva and Mačkova ulica), 5 – Monastery Gates, 6 – Auersperg Palace (Gosposka ulica), 7 – Vicedominus or Fištamska 49 Kunstelj, Masaryk 2018b, 135. Gates (plan by M. Horvat and D. Češarek). 50 Kos 1955, 15. 51 Kos 1955, 19. 54 Kos 1955, 8–9. 52 Kos 1955, 17. 55 Kos 1955, 12–13. 53 Kos 1955, 9–10. 56 Kos 1955, 9. 66 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano 67 Martin Horvat trgovina, tako lokalna kot na velike razdalje, tisti ele- ni na razvoj zgodnjega kapitalizma, skupaj s pretečo ment, ki je dajal mestu osnovni gospodarski značaj. turško nevarnostjo povzročili krizo fevdalne družbe, Njegov razcvet se je v 16. stoletju počasi ustavil, saj zaradi katere sta se sprožila reformacijsko gibanje in so spremenjeni ekonomski in politični odnosi, vezaval kmečkih uporov. Summary This article presents the results of archaeological research investigating medieval Ljubljana from its beginnings to the 16th century. In the previous decade, various building interventions in the town centre have led to interesting archaeological discoveries, which undoubtedly complement our knowledge of medieval Ljubljana. The relatively easy transitional ability of the territory through the so-called Ljubljanska vrata reflected its difficult time during the turbulent Migration Period and the beginnings of the settling of the old Slovene population. The geographical position hindered the emergence of a larger and more permanent settlement. The opportunity for more intensive development came only after the conclusion of the Hungarian invasions at the end of the 10th century. The early Medieval Period, comprising a narrower area of Ljubljana, is mainly known only through the material remains that have been preserved in graves. The cemetery stretched around the church of St Peter, the seat of an original parish, created by the missionary work of the Church of Aquileia. In addition to some humble settlement artefacts discovered on the fortified Castle Hill, the recent results of archaeological research in the old town centre have clearly shown that the grave finds from the Šempeter cemetery can also be associated with the artefacts from the settlement contexts. The excavated remains of timber architecture prove that the beginnings of medieval Ljubljana date back to at least the 11th century. Out of these pre-urban settlement cores, medieval Ljubljana was established from the middle of the 11th century. It was built directly below Castle Hill, on which a fortification was erected at first, later followed by a medieval castle, a symbol of the town. Medieval Ljubljana was first mentioned in written sources in Aquileia, between 1112 and 1125, as the canons there acquired the ownership of twenty farms near Ljubljana Castle. Under the auspices of the landed lordship of the Carinthian dukes, the Spanheims, the settlement very quickly acquired all attributes necessary for its rapid development. The extraordinary geographical position provided a good starting point for the expansion of the lordship, whereas the traffic intersection point with the navigable river helped trade and freight activities flourish. The main core of the medieval settlement was, similar to the period before the arrival of the Romans, located at a naturally well-protected area between the right bank of the Ljubljanica River and Castle Hill. According to the square’s name, Old Square (Stari trg), which was the first to receive the right to a weekly fair (market status), the most important traffic connection route between Carinthia and Lower Carniola was located at this part of Ljubljana below the lower bridge. The second section of the traffic junction in the southwest-northeast direction, still preserved from the Roman Period, came to life with its commercial function somewhat later. The navigable Ljubljanica River also played an essential role in this direction, with which the second town area of Ljubljana, New Square (Novi trg), was closely linked due to the port on its left bank. Thanks to the remains of the eastern Emonan defensive walls, this location was also well secured without any special fortifications. Thus, in the Middle Ages, the defence system, which in the Roman period was protecting Emona towards the east, turned and mirrored in the same line protecting New Square from the attacks coming from the west. If the extent of the square was limited by the eastern Emonan walls, and Old Square had already been built on a site verified in the prehistoric period, then it seems that the third part of Ljubljana – Town Square (Mestni trg) – was established in a planned and thoughtful way. In this context, a new medieval fortress was likely erected on Castle Hill, which completed the defence system of Town Square with two connections of the town walls. Traces of the “pre-urban” phase of the medieval settling of Ljubljana, which were discovered during the archaeological excavations at Krojaška, Mačkova, and Stritarjeva Streets and below the Kresija building, date back to the 11th century, to the very beginnings of medieval Ljubljana. Apparently, the gradual backfilling of the Ljubljanica River riverbed following the collapse of Roman Emona created favourable spatial conditions for the development of the medieval settlement below Castle Hill. Areas along the river specifically attracted crafts that require running water for sanitary and other reasons (e.g. leather processing). Tanning leather was also a significant economic activity in Ljubljana, and a wide range of leather products was made. In the first half of the 13th century, Ljubljana was granted town rights and thus, in addition to fair rights, also the walls. The family of the first town lords, the Spanheims, became extinct in 1269. Following the short reign of the Czech King 68 Arheološki pogled na srednjeveško Ljubljano Premysl Otokar II and the provisional administration of the Counts of Gorizia, Ljubljana with Carniola passed to the direct administration of the Habsburgs after 1335. The capital of Carniola was already an established trade centre in the 15th and 16th centuries with a population of five to six thousand. With the seat of the diocese (1461) and economic, political, and cultural potential, Ljubljana controlled all of central Slovenia. During this time, the town was strengthened, administratively consolidated, financially organised, and its external and internal image also changed. As early as in the middle of the 15th century, a new fortress, adapted to firearms, was built on Castle Hill, and in 1533 the town finally acquired part of the territory on the Old Square from the princely landed property. Only by doing so was this part of Ljubljana completely within the town administration, and as a complete whole, surrounded by defensive walls. Due to the Turkish threat (the worst Turkish incursions into the territory date back to between 1469 and 1483), new defensive facilities and equipment were erected in all strategic spots, and all the facilities in the suburbs that could benefit the enemy when attacking were removed. Thus, the town finally had an enclosed wall, which was like flexible and adaptable armour, clearly separating it from the suburban and agrarian surroundings, and at the same time successfully protecting it from invaders. The interior of the town also changed. New stone-built houses with all necessary infrastructure were built. Sewage canals flowed into the Ljubljanica River, and the streets and courtyards were paved with river pebbles. In this manner, the town acquired a characteristically compact image, whereas the boundary between the three “cities”, which had been so pronounced until then, was slowly but steadily losing its significance. Literatura LEGHISSA, E. 2018, Grobišče ob cerkvi Sv. Petra. Izko- pavanja Njegoševa ulica 2011. – V: M. Horvat (ur.), Srednje- DRAKSLER, M. 2018a, Arheološke raziskave na Mačkovi veška Ljubljana, Ljubljana, 60–77. in Stritarjevi ulici ter v atriju Upravne enote Ljubljana. – V: LUBEJ, U. 2002, Auerspergi in njihova grofovska palača M. Horvat (ur.), Srednjeveška Ljubljana, Ljubljana, 79–95. v Ljubljani. – V: T. Vovk Čepič et al. , Preobrazbe Turjaške DRAKSLER, M. 2018b, Razvoj srednjeveškega mesta pod palače, Ljubljana, 19–49. grajskim gričem – Krojaška ulica. – V: M. Horvat (ur.), PLESNIČAR GEC, L. in M. HORVAT 1987, Arheološke Srednjeveška Ljubljana, Ljubljana, 96–111. ostaline v Turjaški ulici. – Ljubljana (neobjavljeno). GASPARI, A. 2017, Reka Ljubljanica in fenomen vodnih ŠTIH, P. 2010, Castrum Leibach. Najstarejša omemba Ljubljane najdb srednjeveških mečev iz obdobja od 11. do 15. stole-in njeni začetki. / Castrum Leibach : the first recorded mention of tja. – Arheološki vestnik 68, 387–438. Ljubljana and the city’s early history. – Ljubljana. HORVAT, M. 1992, Ljubljanski grad. – V: L. Plesničar ŠTIH, P. 2018, Ljubljana v srednjem veku. – V: M. Horvat Gec et al. (ur.), Rešena arheološka dediščina Ljubljane, Ljublja- (ur.), Srednjeveška Ljubljana, Ljubljana, 18–41. na, 156–163. ŠTULAR, B. 2012, Začetki srednjeveške Ljubljane v luči HORVAT, M. 1994, Arheološke raziskave. – V: M. Guštin arheoloških izkopavanj na Mačkovi ulici – visokosrednje-in M. Horvat (ur.), Ljubljanski grad. Pečnice. / Ljubljana Ca- veška Ljubljana v luči najnovejših arheoloških izkopavanj. stle. Stove tiles. Archaeologia Historica Sloveniae 1, Ljublja- – V: I. Lazar in B. Županek (ur.), Emona: med Akvilejo in na, 29–40. Panonijo, Ljubljana, 143–155. HORVAT, M. 2002, Rezultati raziskav arheoloških izkopa- ŠTULAR, B. 2014, Srednjeveška Ljubljana. Arheološke razi- vanj na območju Turjaške palače. – V: T. Vovk Čepič et al. , skave. – Ljubljana. (iKnjiga) Preobrazbe Turjaške palače, Ljubljana, 53–88. HORVAT, M. 2018, Srednjeveška Ljubljana. – Ljubljana. KOLAR, K. 2018, Usnjarstvo in čevljarstvo v srednjem Martin Horvat veku. – V: M. Horvat (ur.), Srednjeveška Ljubljana, Ljubljana, Muzej in galerije mesta Ljubljane 175–185. Gosposka ulica 15 KOROŠEC, P. 1951, Slovanske ostaline na dvorišču SI-1000 Ljubljana SAZU. – Arheološki vestnik 2, 156–183. martin.horvat@mgml.si KOS, M. 1955, Srednjeveška Ljubljana. Topografski opis mesta in okolice. – Kronika 1, Ljubljana. KUNSTELJ, M. in R. MASARYK 2018a, Tržnica. – V: M. Horvat (ur.), Srednjeveška Ljubljana, Ljubljana, 113–125. KUNSTELJ, M. in R. MASARYK, 2018b, Kongresni trg. – V: M. Horvat (ur.), Srednjeveška Ljubljana, Ljubljana, 126–141. 69 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke The Archaeological Image of the Medieval Town of Škofja Loka Jože Štukl Izvleček: V prispevku prikazujemo pregled najpomembnejših arheoloških raziskav srednjeveškega mesta Škofje Loke in njenih gradov od 50-ih let 20. stoletja pa vse do danes. Pripoved začenjamo z zgodovinskim orisom nastanka Loškega gospostva, načrtno srednjeveško kolonizacijo ter zgodovino nastanka in razvoja srednjeveškega mesta, ki so ga freisinški škofje ustanovili nad sotočjem Selške in Poljanske Sore. Prve arheološke raziskave na območju Škofje Loke so bile izvedene v letih 1954–1955, ko so izkopali in rekonstruirali ostanke srednjeveškega gradu – Stolpa na Kranclju. Leta 1972 so sledila zaščitna izkopavanja Komuna in Poljanskih mestnih vrat. Na vseh treh lokacijah je bila odkrita bogata materialna kultura. Sledilo je arheološko mrtvilo, ki se je končalo šele po letu 2000. Leta 2002 je bil raziskan podzemni hodnik pod cesto v Vincarje, v letu 2007 pa smo ob sanaciji severovzhodnega grajskega stolpa tudi ob pomoči arheoloških raziskav prišli do pomembnih podatkov o najstarejših gradbenih fazah Loškega gradu. Sledila so dokumentiranja ob gradnji na Spodnjem trgu v letu 2009, v Blaževi ulici in na Cankarjevem trgu med letoma 2013–2014, Trga pod gradom med letoma 2016–2017 ter testni izkopi znotraj starega mestnega jedra in srednjeveškega obrambnega jarka v letu 2018. Novodobne arheološke raziskave so razkrile, da je o srednjeveških ostalinah v mestu težko govoriti, saj so bile odstranjene že ob novoveških, predvsem pa ob modernih gradbenih posegih. Ključne besede: srednji vek, Loško gospostvo, gradovi, mesto Škofja Loka, arheološke raziskave Abstract: The article presents an overview of the most important archaeological research of the medieval town of Škofja Loka and its castles from the 1950s to the present day. The story begins with the historical outline of the founding of the Loka Estate, planned medieval colonisation, the history of the beginning and later development of the medieval town, which the Freising Bishops intentionally founded at the confluence of rivers Selška and Poljanska Sora. The first archaeological research in the Škofja Loka area was carried out between 1954–1955, when the remains of the medieval castle – Stolp na Kranclju – were excavated and reconstructed. In 1972, the protective excavations of Komun and Poljanska vrata followed. Rich material culture was discovered at all three locations. This was followed by an archaeological standstill that ended after the year 2000. In 2002, an underground passage under the road to Vincarje was explored. In 2007, during the reconstruction of the north-east castle tower, important data of the oldest construction phases of Loka Castle were found as a result of archaeological excavations. This was followed by archaeological watching brief performed during construction works at Spodnji trg in 2009, Blaževa ulica and Cankarjev trg between 2013–2014, Trg pod gradom between 2016–2017, as well as during test excavations in the old town centre and the medieval defensive moat in 2018. Current archaeological research has revealed that it is difficult to talk about medieval remains in the town since they were removed in the course of post-medieval and, above all, recent construction works. Key words: Middle Ages, Loka Estate, castles, town of Škofja Loka, archaeological research 71 Jože Štukl Loško gospostvo in mesto Škofja Loka godbi glede desetin med freisinškim škofom Elen- hardom in oglejskim patriarhom Sigehardom. Šlo Nastanek Loškega gospostva je za preprosto obliko naselja s funkcijo upravnega, gospodarskega, verskega in tržnega središča. Tu so Začetki Loškega gospostva segajo v leto 973, ko je stale kašče, hlevi, bivalni dvorec za zemljiškega gos-nemški cesar Oton II. podaril naselje Loko, Selško in poda in upravno osebje ter bivališča za podložnike, večji del Poljanske doline ter Sorškega polja z dvema vezane na obdelavo dominikalne zemlje. Za potrebe darilnima listinama freisinškemu škofu Abrahamu. S gospostva so se razvile tudi številne neagrarne obrtne kasnejšimi daritvami, menjavami in manjšimi nakupi dejavnosti: mlinarstvo, kovaštvo, strojarstvo, sedlar-je freisinškim škofom na Loškem uspelo oblikovati stvo, tesarstvo itd.2 teritorialno sklenjeno zemljiško gospostvo, ki je me- Za razliko od Stare Loke, ki je obstajala že pred letom rilo 500 km2. 973, pa je bila Škofja Loka kot meščanska naselbina ustanovljena povsem na novo na podlagi pravilnega Kolonizacija in planskega tlorisa. Nastala je v zavetju gradu nad sotočjem Selške in Poljanske Sore. Iz pisnih virov Obsežno območje Loškega gospostva je bilo sprva lahko sklepamo, da je nova meščanska naselbina v redko poseljeno. Če je hotel imeti zemljiški gospod Škofji Loki obstajala že v 12. stoletju, saj najstarejša od posesti gospodarske koristi, je moral najprej pos-listinska označba Lonca, ki se nedvomno nanaša na krbeti za ustrezno delovno silo. Zato je začel z iz- Škofjo Loko, izhaja iz let 1192–1197.3 Meščanska na- vajanjem načrtne kolonizacije, ki je sprva posegla selbina se je razvila na dveh terasah. Iz pisnih virov predvsem v ravninski svet Sorškega polja ter v široka je razvidno, da naselbinsko jedro ni nastalo hkrati. dna dolin ob spodnjem toku Selščice, Poljanščice, Najstarejši del predstavlja Mestni trg ali Plac, ki se Besnice in Lipnice, takoj zatem pa tudi na njihove je razvil na zgornji terasi. Njegov nastanek lahko po prisojne obronke. Vse to je bilo dokončno poseljeno ustaljenih navedbah v literaturi umestimo najkasneje nekako do konca 13. stoletja. Nekoliko kasneje, do v čas sredine 13. stoletja.4 Z rastjo in širitvijo naselbi-sredine 14. stoletja, so priseljenci poselili tudi osojne ne se mu je na spodnji terasi pridružil Spodnji trg ali lege Selške in Poljanske doline in s tem se je načrtna Lontrg, katerega ime Novi trg omenjajo viri od kon-srednjeveška kolonizacija zaključila. Kolonisti v Po- ca 14. stoletja.5 Hiše na Mestnem in Spodnjem trgu ljanski in Selški dolini so bili v glavnem slovenskega so bile postavljene strnjeno ena ob drugi, da so jih porekla, med njimi je bilo precej Korošcev iz okolice lahko ob tržnem prostoru postavili čim več in tako Vrbskega jezera. Nemškega porekla so bili Bavarci, ki čim bolje izkoristili prostor. Parcele so bile ozke in so jih naselili v ravnino Sorškega polja, in Soričani, ki dolge, ob trgu je bilo glavno pročelje hiše, zadaj za so prišli iz okolice Innichena na Tirolskem.1 stanovanjskim poslopjem pa gospodarski objekti in vrtovi. Komunikacijo med trgom in dvorišči so za- Razvoj mesta Škofja Loka gotavljali prehodi, speljani med hišami. Naselbina se je zaradi ugodne lege ob pomembni prometni poti, ki Ime Lonca, ki nam ga sporoča darilna listina ce- je vodila preko Poljanske in Selške doline na Primor- sarja Otona II. iz leta 973, se ne nanaša na Škofjo sko in v severno Italijo, kmalu razvila v pomembno Loko, ampak na bližnjo, današnjo Staro Loko. To je in bogato trgovsko in obrtno središče, ki se po us-bila stara slovanska naselbina, ki jo je po ustanovi- taljenih navedbah v literaturi omenja leta 1248 kot tvi Loškega gospostva freisinški škof organiziral kot dvor in se kot curtis Lonca omenja leta 1074 v po- 2 Kosi 2005, 94. 3 Blaznik 1973, 39. 4 Avguštin 1988, 5. 1 Blaznik 1973, 20–38; Bizjak 2005, 117. 5 Blaznik 1973, 40. 72 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke forum – trg, leta 1274 pa že kot oppidum – mesto.6 Trgi Škof Konrad III. (1314–1322) je dal obzidje močno so bili pogosto začetna, zgodnja faza razvoja kasnej-izpopolniti. V času njegove vladavine je oklepalo že ših mest. Imeli so vse bistvene atribute meščanske celotno srednjeveško mesto, se pravi Mestni in Spo-naselbine in se v zgodnjem obdobju praktično niso dnji trg ter prostor med Selščico in današnjim Grab-bistveno razlikovali od mest. V obdobju 12. in 13. nom.10 Skozi obzidje je vodilo v mesto pet vrat, ki stoletja srednjeveška družba ni strogo ločevala prav-so bila dodatno utrjena s stolpi z lesenimi ostrešji. nih kategorij meščanskih naselbin, kot jih želimo ra- Na Mestni trg so čez Kamniti most vodila severna zumeti danes. Pravno formalna delitev na mesta in Selška vrata; na nasprotni strani na prostoru med trge se je dejansko uveljavila šele ob koncu 13. sto-Dagarinovo in Martinovo hišo ob današnji upravni letja. Pravica do obzidja je tedaj postala eden glavnih enoti so stala Poljanska vrata. Na Spodnji trg so z zunanjih atributov mest, medtem ko so bili trgi pra-južne strani vodila Spodnja vrata, na območju Kaš- viloma neobzidani. Sicer se v funkcijskem, ekonom- če so stala Čevljarska vrata, ob mestni ubožnici, v skem in pravnem pogledu niso bistveno ločevali od neposredni bližini vodnjaka, približno na sredini mest. Trg je po gospodarski moči, velikosti in številu Spodnjega trga, pa so stala Špitalska vrata. Mogočno prebivalcev neredko lahko celo prekašal marsikatero mestno obzidje, nekoč nujno potrebno za obrambo naselbino s statusom mesta.7 Trg v Škofji Loki je po in zunanji znak mestnih pravic, je sčasoma odslužilo mnenju Mihe Kosija nastal najkasneje do začetka 13. svojemu namenu in tako postajalo vse večja ovira pri stoletja, torej precej pred prvo omembo v pisnih vi- širitvi mesta. Ker je bilo slabo vzdrževano, je neza- rih leta 1248. Svojo tezo skuša utemeljiti z domnevo, držno propadalo. Mestna vrata so ovirala promet na da je bilo glavno kranjsko freisinško središče zgraje-vseh vstopih v mesto, hkrati pa so njim pripadajoče no nedvomno prej kot pa sekundarno na Otoku pri obrambne strukture, krite s skodlami, predstavljale Dobravi. Gutenwerth se kot forum v virih omenja stalno nevarnost za požar. Tako so leta 1789 vseh pet leta 1251, freisinški škofje pa so ga ustanovili naj-obrambnih stolpov skupaj z mestnimi vrati podrli in kasneje v prvi četrtini 13. stoletja, saj je bil že pred jih prodali na javni dražbi.11 Obzidja po tem času niso letom 1228 dan v fevd. V prid tej tezi govori tudi več popravljali. Prepustili so ga zobu časa, kamenje dejstvo, da so bili škofje ob hudi konkurenci sose-pa so uporabljali tudi pri popravljanju in zidavi hiš. dov, Andeško-Meranskih v Kamniku in Kranju ter Danes je staro mestno obzidje najbolje ohranjeno na Spanheimov v Ljubljani, dobesedno prisiljeni k ra-predelu od Loškega gradu, mimo južnih Poljanskih zvoju lastnega urbanega središča, ki je bilo na tako mestnih vrat in vzdolž nekdanjega mestnega jarka – velikem in zaokroženem zemljiškem gospostvu, kot „na Grabnu“ vse do Spodnjih mestnih vrat. Ohranilo je bilo loško, tudi družbena in strateška nuja.8 se je tudi na predelu severnih Selških vrat in v smeri Ker je obzidje pomenilo določen status in varnost proti Vincarjem. za mestne prebivalce in gospodarske aktivnosti, so bila srednjeveška mesta obzidana. Domnevamo, da Prvotne stanovanjske hiše v Škofji Loki so bile le-je bilo loško mestno obzidje zgrajeno že pred letom sene, enonadstropne in pokrite z dvokapno streho, 1268. Tega leta se v listini omenja kot priča škofjelo-krito z lesenimi skodlami. Njihov tloris je bil prep- ški meščan Haenricus aput portam, kar se lahko nanaša rost. Enoten prostor, v katerem so se povezovali de-le na njegovo bivališče pri mestnih vratih.9 Na prvo lavniški in skladiščni prostori, je zapolnjeval celotno omembo mestnega obzidja, ki nesporno dokazu-pritličje. V prvem nadstropju, dostopnem po stopni- je njegov obstoj, naletimo šele v listini iz leta 1314. cah, se je nahajal bivalni prostor z odprtim ognjiščem. Z nastopom renesanse in po hudem potresu leta 6 Kosi 2005, 83, 87–88 in op. 27. 1511 se je začela zunanjščina stanovanjskih stavb 7 Kosi 2005, 88–90. 8 Kosi 2005, 103–104. 10 Blaznik 1973, 54–56. 9 Kosi 2005, op. 58. 11 Blaznik 1957, 22. 73 Jože Štukl Slika/Figure 1 Požar na Spodnjem trgu leta 1698, votivna slika iz Sopotnice (hrani Loški muzej, foto J. Štukl). / Fire at Spodnji trg in 1698, a votive painting from Sopotnica (kept in Loški Museum, photo by J. Štukl). spreminjati. Prvotne enonadstropne, večinoma le- cije.12 Prav zaradi te barvitosti fasad je mesto kasne- sene hiše so postopoma zamenjale dvonadstropne je dobilo vzdevek „pisana Loka“. V 17. stoletju sta kamnite hiše. Prehodi med njimi so počasi izginili, Škofjo Loko prizadela dva huda požara. Leta 1660 saj so jih zaprle nove hiše, oziroma razširjene hišne je pogorel Mestni trg, leta 1698 pa Spodnji trg ( sl. 1). fasade. Tako je vlogo komunikacije med trgom in hi- Po obnovah je renesančni izgled mestnih hiš delno šnimi dvorišči prevzela veža. V pritličju sta bila poleg zakrila baročna preobleka, svoje pa so k spreminjanju veže še medsebojno ločena skladiščni in delavniški mestne vedute prispevala tudi kasnejša stilna obdobja prostor. V prvem nadstropju sta se iz nekdanjega vse do današnjega časa. Vendarle pa v jedru Škofja enotnega prostora izoblikovali kamra in bivalni pros-Loka še vedno skriva svoje ne le renesančno, temveč tor, v prvi polovici 16. stoletja pa sta se osamosvojili celo srednjeveško srce, ki daje mestu pridih starodav- še kuhinja in shramba. ne mističnosti. Nekdanji strogi funkcionalni značaj meščanskih hiš se je v 16. in 17. stoletju obogatil z dekorativnimi elementi. Kamniti zidovi so prevladali nad lesenimi, Arheološke raziskave v mestnem jedru namesto nekdanjih skromnih vhodnih in okenskih odprtin so se pojavili kamnoseško obdelani, s po- Meščani Škofje Loke so bili predvsem trgovci in znogotskimi oziroma renesančnimi stilnimi elementi obrtniki. Njihova gospodarska uspešnost se je od-okrašeni portali in okna, lesene mostovže so nado- ražala ne le v arhitekturi njihovih domovanj, am- mestili po italijanskih vzorih zidani arkadni hodniki, pak tudi v materialni kulturi, ki je prišla na dan ob ki so s stebrički in loki oklenili hišna dvorišča, fasade zaščitnih arheoloških raziskavah. so razgibali nadstropni pomoli in ogelni stolpiči ali pa so jih poživile slikarske oziroma kiparske dekora- 12 Avguštin 1988, 8–9. 74 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke Komun na Mestnem trgu meni rombične oblike z železnim jedrom in bogato okrašeno bronasto prevleko s sledovi pozlate ( t. 1: 1). Leta 1972 so pri gradnji podaljška samopostrežne Med predmeti vsakdanje rabe srečamo železno sve-trgovine podjetja Veletrgovina Loka (današnji Mer- tilko z nastavkom za svečo ( t. 1: 2), dele jedilnega cator) na dvorišču hiše na Mestnem trgu 9 pod na-pribora (žlice), predmete za osebno nego (umetelno sutji naleteli na ostanke Komuna – javne meščanske izrezljane koščene krtačke) ( t. 1: 3), dele noše (prep-zgradbe iz časa gotike ter številne keramične in ko- rosti železni sponi) ( t. 1: 6–7), lasni glavnik ( t. 1: 5), vinske najdbe. Zaradi ogroženosti najdišča je prišlo iglo, okrogel ploščat gumb, okrašen bakren naprstnik do zaščitnih izkopavanj, ki jih je izvajal Ljubljanski ( t. 1: 4), dele okenske zasteklitve (svinčeni okvirji regionalni zavod za spomeniško varstvo pod vod-z vloženimi pihanimi stekelci) ( t. 1: 9) ter različno stvom Marijana Slabeta in Jožeta Omana.13 Zemlje-orodje (vile ( t. 1: 8), del motike, srp, kladivo ( t. 1: 10), na nasutja, ki so zapolnjevala dvorišče, so vsebovala železni klini, kljuke ter žeblji različnih oblik in veli-najrazličnejše ostaline materialne kulture poznega kosti). Med vsem tem gradivom je bila odkrita tudi srednjega in novega veka. Posamezne najdbe so bile velika količina živalskih kostnih ostankov in školjk, ki raztresene po celotnem izkopnem polju, večja kon-zgovorno pričajo o prehranjevalnih navadah loških centracija pa je bila v severozahodnem kotu dvorišča, meščanov. Kuhinjsko oziroma ognjiščno posodje in kjer so naleteli na odpadno jamo, v kateri se je mate-najrazličnejše predmete vsakdanje rabe iz Komuna rial nabiral skozi daljše časovno obdobje14 ( sl. 2). časovno umeščamo v obdobje od 16. pa vse do 18. Med najdbami prevladuje kuhinjsko oziroma og- in celo 19. stoletja.15 njiščno posodje, med katerim srečamo velike poso- Poleg preprostega ognjiščnega posodja in najrazlič- de debelih sten, kozice različnih velikosti, majhne in nejših predmetov vsakdanje rabe so bile na območju velike lonce s pokrovkami, najrazličnejše sklede ter Komuna odkrite tudi velike količine graviranega in pladnje in krožnike, okrašene z valovnico. Med kera-slikanega keramičnega posodja t. i. loške slikane me- mičnim gradivom zaslužijo posebno pozornost lepo ščanske keramike, pri kateri gre za kvalitetno namizno okrašena podnožja lončenih peči, velika žerjavnica posodje, ki pa je bilo kljub dekorativnosti predvsem ter preproste neglazirane in glazirane lončaste ter uporabnega značaja. Med oblikami posod so zasto-oploščene pečnice. Med bogatejše kovinske najdbe, pani različni tipi plitvih in globokih krožnikov, latvic, ki spadajo k opremi konjenika, sodita sedelni stre-velikih in majhnih skled ter pladnjev. Pred nami je torej namizno posodje, ki nam osvetljuje tedanje na- vade pri prehranjevanju in hkrati tudi način servira- nja hrane. Vse posode so bile izdelane na lončarskem vretenu. Glina ni najbolj kvalitetna in prečiščena, zato posode nimajo finih tankih sten in tako veliko- krat dajejo vtis robustnosti. Vse posode so bile bo- gato okrašene. Prav to oblikovno bogastvo okrasnih slikanih, graviranih in loščenih motivov presega obi- čajni funkcionalni in tudi dekorativni namen navadne vsakodnevne namizne posode. Med tehnikami kraše- nja srečamo zahtevnejšo tehniko vrezovanja oziroma graviranja. Pri tem načinu gre za različno motiviko, Slika/Figure 2 Izkopavanje Komuna na Mestnem trgu (foto J. Oman). / Excavations of Komun at Mestni trg ki je vrezana v engobo. To okrasje je večinoma tudi (photo by J. Oman). bogato obarvano. Najdemo pa tudi posode, kjer so 13 Oman 1972a, 1–14. 14 Slabe 1977, 55; Štukl 2004, 13–14. 15 Štukl 2002, 60–61; Štukl 2004, 14–15. 75 Jože Štukl in petelina. Najštevilnejši in zdaleč najbogatejši pa so geometrični motivi, in sicer od najenostavnejših koncentričnih krogov do obrobnih pletenic s krož- nimi ali oglatimi linijami, sosledja črt, pik, ornamen- tov cikcak, trikotnikov, kvadratov, rombov, mrež in številnih kombinacij teh in podobnih motivov. Izraz- nost te motivike sega od realističnih do stiliziranih prikazov.16 Posebnost predstavljajo veliki krožniki z vrezanimi letnicami in posameznimi črkami abecede. Krožnik z upodobitvijo ženskega doprsja v profilu lahko uvrstimo med reprezentančne kose slikane ke- ramike, ki je služila tudi obdarovanju ob najrazličnej- ših priložnostih ( sl. 3, 4). Glede keramičnega posodja se moramo zavedati, da Slika/Figure 3 Krožnik loške slikane meščanske keramike z letnico 1580 (hrani Loški muzej, foto J. Štukl). / so se preprosti ljudje oskrbovali le z najosnovnejšim, A plate of Loka Painted Burghers' ware bearing the date za domačo rabo nujno potrebnim posodjem iz bližnjih 1580 (kept in Loški Museum, photo by J. Štukl). lončarskih delavnic, medtem ko so bili posvetna in cer- kvena gospoda ter bogatejši meščani založeni tako s preprostim kuhinjskim kot tudi z bogato okrašenim namiznim posodjem, ki je služilo serviranju že pri- pravljene hrane in pijače.17 Tudi namizno posodje se je glede na dragocenost in bogastvo ornamenta ločilo na posodje za vsakodnevno rabo in tisto, ki je služi- lo odličnejšim priložnostim in so ga prinesli na mizo le ob določenih slovesnostih, praznikih ali ob obisku uglednih gostov. Namen takšnih prezentacij dragoce- nega poslikanega posodja je bil narediti vtis na gosta in hkrati poudariti gospodarsko moč in družbeni polo- žaj lastnika. Razkazovanje takega posodja je potekalo na dva načina: z njim so postregli gostu ali pa je bilo razstavljeno na posebni mizi18 oziroma skrinji zraven Slika/Figure 4 Krožnik loške slikane meščanske pogrnjene mize, za katero so gostje sedeli. Drug na- keramike z geometričnim motivom (hrani Loški muzej, foto men take luksuzne keramike je bilo obdarovanje. Iz pi- J. Štukl). / A plate of Loka Painted Burghers' ware with a snih virov je znano, da so se z dragocenim posodjem geometric motif (kept in Loški Museum, photo by J. Štukl). obdarovali ob rojstvu, krstu, sklepanju zarok, pogodb, se omejili le na slikan okras. Vse posode so bile nato ob porokah in obiskih uglednih gostov. še prevlečene z brezbarvno glazuro in ponovno žga- Proti koncu 15. stoletja se je standard slovenskih ne. Med barvami, ki so se uporabljale za poslikavo, meščanov dvignil. To se izraža v arhitekturi, kjer je so zastopane štiri osnovne: zelena, modra, rumena prihajalo do številnih prezidav v smislu udobnejše-in rjava. Z njihovim mešanjem pa so lončarji prido- ga in lepšega bivališča, in tudi pri uporabi različnih bili še večjo barvno pestrost. Motivika zajema izbor predstav iz rastlinskega sveta, kjer zasledimo pred- 16 Šubic 1980, 309–310. vsem liste, vitice, cvetove, razne plodove in podobno. 17 Žbona Trkman et al. 1991, 12. Med živalsko motiviko so pogosti prikazi ptičev, rib 18 Žvanut 1994, 176. 76 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke prestižnih predmetov za splošno rabo. V opremi sta- novanja je domače prebivalstvo sledilo novostim in modi, ki je veljala v širšem srednjeevropskem prosto- ru. Slikana keramika postane v tem času pravi modni krik, zato je bila zelo zaželena dobrina. Kot vemo, je bila Škofja Loka s trgovskimi potmi, ki so potekale preko obeh dolin, močno povezana s severnoitalijan- skim prostorom. Poleg trgovcev z blagom so priha- jali po teh poteh tudi tuji mojstri in z njimi nove teh- nologije in izdelki. Med njimi tudi lončarji, saj je bilo učno potovanje v tujino poleg drugih zahtev pogoj za opravljanje mojstrskega izpita pri vsakem cehu. Glede izvora loške slikane meščanske keramike lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da je bila izdelek doma- čih lončarjev in ne import. V načinu okraševanja in motivih pogosto res opazimo sorodnost s sočasnimi severnoitalijanskimi keramičnimi izdelki. Seveda pa vse ostaja zgolj na nivoju sorodnosti. Glede izvedbe in kombiniranja motivov ter okrasa je loška slikana meščanska keramika nekaj posebnega in se loči od Slika/Figure 5 Pogled na Spodnji trg med sanacijo vodovoda in arheološkim dokumentiranjem ob gradnji (foto sočasne severnoitalijanske proizvodnje. Tudi glede J. Štukl). / A view of Spodnji trg during renovation of the na močno škofjeloško lončarsko tradicijo, ki je izpri-water supply system and the archaeological watching brief čana v virih že pred uradno ustanovitvijo lončarskega (photo by J. Štukl). ceha leta 1511, in nenazadnje glede na veliko količino odkritega posodja domnevamo, da gre za izdelke do- nekdanjih Spodnjih mestnih vrat na križišču Spodnje- mačih lončarjev, čeprav narejene pod vplivom razvi- ga trga in Fužinske ulice ( sl. 5). Obravnavano območje tejših lončarskih središč. je od srednjega veka dalje služilo kot mestni trg, ki je Na prostoru Komuna odkrite primerke loške slika- nastal na rečni terasi. Ob izvedbi arheološke raziskave ne meščanske keramike časovno umeščamo v 16. in je bilo ugotovljeno, da večino stratigrafskega zapisa na prvo polovico 17. stoletja.19 obravnavanem območju predstavljajo moderna nasut- ja in gradbeni jarki, medtem ko je bila večina prvotne- Spodnji trg ga stratigrafskega zapisa uničena ob gradnji komunal- ne in energetske infrastrukture v nedavni preteklosti.21 Zaradi sanacije vodovoda na Spodnjem trgu v Škofji Po odstranitvi asfalta in novodobnih nasutij je bila Loki je bilo ob gradnji izvedeno arheološko doku-na globini 15–20 cm odkrita kamnita novoveška ka- mentiranje. Dela so potekala med 31. avgustom in nalizacija, ki je potekala po celotni dolžini zahodne-16. septembrom 2009 pod vodstvom Barbare Nad- ga dela cestišča v smeri sever–jug, na območju od bath in Tadeje Mulh v sodelovanju z Alenko Ramšak hišne številke Spodnji trg 25 do parkirišča nasproti in Tilnom Praprotnikom.20 hiše Spodnji trg 19. Mestoma je bila prekinjena zaradi Gradbena dela na Spodnjem trgu so zajela celotno preteklih gradbenih posegov. Dno in stranice jaškov širino cestišča skupaj z območjem površin za pešce so bili sestavljeni iz klesanih kosov apnenca, vezana obeh straneh ceste vse od mestnega Špitala pa do nih z apneno malto. Kot pokrov so služili večji kosi 19 Štukl 2002, 61–65; Štukl 2004, 16–19. 20 Nadbath et al. 2009, 3. 21 Nadbath et al. 2009, 4, 8. 77 Jože Štukl Slika/Figure 6 Potek arheoloških raziskav v Blaževi ulici in na Cankarjevem trgu (Leskovar, Novšak, Verbič 2014, 13). / Archaeological excavations in Blaževa ulica and Cankarjev trg (Leskovar, Novšak, Verbič 2014, 13). apnenčastih lomljencev. Kanalizacija je bila vkopana Blaževa ulica in Cankarjev trg v plast melja sivorjave barve, ki je vsebovala večjo ko-ličino odlomkov kuhinjskega posodja, živalskih kosti, Ob izvedbi prenove infrastrukture v Blaževi ulici železovo in stekleno žlindro itd. Plast je interpretira- – med parkiriščem Nunski vrt in Klobovsovo uli- na kot novoveška naselbinska plast, odlomke posodja co – ter gradnje in rekonstrukcije komunalne infra-pa umeščamo v 16. in 17. stoletje.22 strukture na Cankarjevem in Mestnem trgu v Škofji Na parceli št. 600 – parkirišče ob hiši Spodnji trg 21 – Loki ( sl. 6) so bile zaradi posegov znotraj registrirane je vse do druge svetovne vojne stala Perkusova hiša, kulturne dediščine izvedene predhodne arheološke last mesarja Matevža Hafnerja. Naslonjena je bila na raziskave, ki so potekale od oktobra 2013 do avgu-mestno obzidje tako, da je to predstavljalo njeno juž- sta 2014. Pod vodstvom mag. Matjaža Novšaka, na- no stranico v smeri proti Grabnu. Ko je lastnik hišo mestnice Tamare Leskovar ter strokovnim nadzorom podrl, da bo na njenem mestu zgradil hotel, je sku-Mije Topličanec (ZVKDS, OE Ljubljana) jih je iz- paj z njo odstranil tudi del srednjeveškega mestnega vedlo podjetje Arhej, d. o. o.25 obzidja ob nekdanjih Spodnjih mestnih vratih.23 Od Arheološke raziskave so potekale v obliki arheolo-Perkusove hiše je bil ob arheološkem dokumenti- škega dokumentiranja ob gradbenih delih, ki so ob- ranju leta 2009 odkrit del južnega temelja in hodna segala izkope globokih jarkov za vzpostavitev ali ob-površina v obliki tlaka iz mačjih glav. Na tlaku so bili novo infrastrukture (vodovod, plin, kanalizacija) ter odkriti odlomki poslikane in glazirane novoveške ke-izkop nasutij za obnovo površine Cankarjevega trga ramike. Ob južnem zidu hiše je bila pod plastjo malte pred cerkvijo sv. Jakoba. Gradbena dela so večinoma s kosi opek in železa dokumentirana plast žganine, ki potekala po trasi že obstoječe infrastrukture, to so je vsebovala večjo količino železnih žebljev in drugih zgolj nekoliko razširili in poglobili. Večja površina je nedoločljivih kovinskih kosov skupaj z novodobnim bila odprta zgolj na trgu pred župno cerkvijo, kjer pa in novoveškim steklom.24 je bil poseg plitev in je večinoma razkril moderna, mestoma novoveška nasutja. Odkriti tlorisi so bili za- 22 Nadbath et al. 2009, 6–7. 23 Planina 1977, 58–62. 24 Nadbath et al. 2009, 7. 25 Leskovar, Novšak, Verbič 2014, 6–7, 9, 13. 78 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke Slika/Figure 7 Lokacija testnih izkopov znotraj starega mestnega jedra in obrambnega jarka (izris načrta J. Štukl). / Location of trial trenches inside the old town centre and the moat (plan drawn by J. Štukl). radi poteka izkopov po že obstoječi trasi infrastruk- O srednjeveških ostalinah v mestu je težko govoriti, saj ture popolnoma uničeni. Na mestih, kjer je bil izkop z arheološkimi raziskavami ni bilo odkritih najdb, ki bi globlji od obstoječega jarka, so bile odkrite zgolj ge-jih lahko umestili v ta čas. Odstranjene so bile ob pre- ološke plasti. Močno poškodovani so bili tudi profili, teklih novoveških in modernih gradbenih posegih. Z le v nekaterih primerih je bilo mogoče razbrati še oh- izkopavanji je bilo pridobljenih 252 arheoloških najdb, ranjeno predmoderno stratigrafijo. od tega 112 kosov živalskih kosti, 96 kosov lončenine, Arheološke raziskave so odkrile recentna in novo- 21 kosov kovine, 18 kosov gradbenega materiala in 5 veška nasutja ter nekaj ostankov tlakovanj in ruševin. kosov ostalega gradiva. Vse odkrite najdbe umeščamo Predvsem gre za ostanke različnih gradbenih posegov. v novoveško in moderno obdobje.26 Izstopa le nekaj lokacij: zid na južnem delu Cankar- jevega trga, ostanki nasutij in tlakovanj na skrajnem Testni izkopi znotraj starega mestnega zahodnem delu Cankarjevega trga, že na prehodu v jedra in obrambnega jarka Blaževo ulico, ter temelj obstoječega nunskega obzidja in kamnitih odvodnih kanalov na zahodnem koncu V okviru projekta Ureditev javnih površin starega Blaževe ulice v smeri proti parkirišču Nunski vrt. Vsa mestnega jedra Škofje Loke so bile izvedene predho-tri območja predstavljajo močno poškodovane ostan- dne arheološke raziskave, ki so v obliki arheološke- ke novoveškega mesta, na katerih se je kontinuirano ga testnega izkopa in georadarskih meritev potekale razvijalo današnje mestno jedro. Zid na južnem delu med 18. junijem in 5. julijem 2018. Pod vodstvom Cankarjevega trga, grajen iz večjih kamnitih lomljen-Iris Bekljanov Zidanšek in mag. Matjaža Novšaka ter cev, vezanih z malto, je najtežje opredeljiv, saj je zaradi uničene stratigrafije vezan izključno na recentna nasu- 26 Leskovar, Novšak, Verbič 2014, 14, 21–22, 33–35, tja in geološke plasti. 46–47. 79 Jože Štukl Slika/Figure 9 Oljenka, odkrita na dnu testnega izkopa na „Pepetovem klancu“ (foto J. Štukl). / A tallow lamp unearthed at the bottom of the trial trench at Pepetov klanec (photo by J. Štukl). Spodnjih mestnih vrat. Na horizontalnem rezu na 50 Slika/Figure 8 Pogled na izkop testnega jarka 6 na in 100 cm globine so bili prepoznani georadarski od- sredini „Pepetovega klanca“ (foto J. Štukl). / A view of the boji, ki nakazujejo možen obstoj nekdanjih zidanih excavation of a trial trench no. 6 in the middle of Pepetov klanec (photo by J. Štukl). struktur.29 Skupno je bilo pridobljenih 2.325 najdb, med kateri- strokovnim nadzorom Mije Topličanec in Judite Lux mi so bili zastopani kuhinjska in namizna lončenina, (ZVKDS OE Ljubljana) jih je izvedla ekipa podjetja oploščene pečnice s figuralno in rastlinsko motiviko, Arhej, d. o. o. odlomki steklenih kozarcev in kelihov iz brezbarvne- Arheološka dela so obsegala vodenje strojnega iz- ga in zelenega stekla, železni predmeti, odlomki ži- kopa testnih jarkov, čiščenje in fotografsko ter mer- valskih kosti in školjk, gradbeni material, žlindra itd.30 sko dokumentiranje tlorisov in profilov, sproti pa je Večina kronološko občutljivih najdb lončenine sodi v potekala popolna kolekcija najdb. Pri tem je bilo na čas od konca 14. do 18. stoletja.31 različnih lokacijah starega mestnega jedra izkopanih Na območju nekdanjega mestnega jarka – na sredini 6 testnih jarkov (TJ 1–6)27 ( sl. 7). „Pepetovega klanca“, je bila na dnu zasutja testnega Dokumentirana so bila moderna in novoveška nasu- jarka 6 ( sl. 8) odkrita v celoti ohranjena keramična lo-tja in tlaki, ostanki avstro-ogrske kanalizacije ter no- jenka. Gre za preprosto obliko okrogle glinene sve- voveško zasutje srednjeveškega mestnega obrambne- tilke s premerom 8,5 cm in višine 2,3 cm, izdelane iz ga jarka.28 V primeru modernih nasutij in zasutij gre svetle gline, ki je na notranji strani prevlečena z ze-predvsem za ostanke različnih gradbenih posegov, lenorjavim loščem. Nasproti ustja, kamor so položili kot je gradnja vodovodne in kanalizacijske infra-stenj, se nahaja enostaven držaj, ki je služil za prena- strukture. Arheološke raziskave so bile dodatno pod- šanje svetilke. Gorivo, ki ga je ta svetilka uporabljala prte z neinvazivnimi georadarskimi raziskavami na za ustvarjanje svetlobe v eni izmed loških hiš, je bila zamejenem območju križišča Fužinske ulice in Spo- živalska maščoba – loj. Časovno jo umeščamo v 18. dnjega trga, katerih namen je bil ugotoviti morebitno stoletje ( sl. 9). prisotnost temeljev obrambnih struktur nekdanjih 29 Zidanšek et al. 2018a, 19–24. 27 Zidanšek et al. 2018a, 5; Zidanšek et al. 2018b, 5. 30 Zidanšek et al. 2018a, 25–27; Zidanšek et al. 2018b, 17. 28 Zidanšek et al. 2018a, 8. 31 Zidanšek et al. 2018b, 18. 80 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke Slika/Figure 10 Most pri Poljanskih mestnih vratih, ki je vodil čez obrambni jarek (foto J. Oman). / The bridge crossing the defensive moat at Poljanska vrata town gate (photo by J. Oman). Arheološke raziskave ( sl. 10) . Na drugi strani mostu se je nadaljevala skozi zunaj mestnega obzidja okrogel obrambni stolp s premerom 11,4 m, v kate- rem so bila mestna vrata. Na mostu in v notranjosti Poljanska mestna vrata in obrambni jarek stolpa so približno 15–20 cm globoko pod asfaltno prevleko naleteli na tlak iz prodnikov. Vzhodno po- Leta 1972 so delavci pri kopanju jarkov za kanaliza- lovico mostu so skupaj z obema obokoma in ograjo cijo in vodovod na zunanji strani mestnega obzid- rekonstruirali do originalne višine, nakazali pa so tudi ja naleteli na arhitekturne ostanke južnih Poljanskih vzhodno fronto okroglega obrambnega stolpa. mestnih vrat s pripadajočimi obrambnimi napravami. Izkopavanja na lokaciji Poljanskih vrat niso dala tako Ker bi nadaljnja dela najdišče najverjetneje uničila ali izjemnih najdb, kot so jih našli pri raziskovanju Ko-vsaj močno poškodovala, so jih takoj ustavili, lju- muna. V nasutjih na vzhodni in zahodni strani mostu bljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo pa se je v globini 1,1 m pod površjem v manjših količi-je začel z zaščitnimi izkopavanji, ki jih je vodil Jože nah začela pojavljati enobarvna in večbarvna slikana Oman.32 keramika. Pojavljala se je vse do globine 1,5 m pod Izkopavanja so pokazala, da je bila cesta, ki je s Po- površjem, pod tem nivojem pa je popolnoma prene- ljanske strani vodila na Mestni trg, speljana preko hala.33 Časovno jo umeščamo v 18. stoletje. 4,2 m širokega, z dvema zidanima obokoma pod- Ob izvedbi gradnje pri projektu Ureditev otroškega prtega mostu, ki je vodil čez mestni obrambni jarek igrišča in Trga pod gradom pred Upravno enoto Ško-32 Oman 1972b, 19–27. 33 Štukl 2004, 20–21. 81 Jože Štukl Slika/Figure 11 Pogled na gradbišče pri urejanju Trga pod Gradom in otroškega igrišča (foto J. Štukl). / A view of the construction site during renovation of Trg pod Gradom and the construction of a children's playground (photo by J. Štukl). fja Loka so bile zaradi posegov znotraj registrirane Arheološke raziskave so odkrile moderna in novo-kulturne dediščine izvedene predhodne arheološke veška nasutja in zasutja ter ostanke zidu in temeljev raziskave, ki so potekale od decembra 2016 do junija v 60-ih letih 20. stoletja porušenega novoveškega 2017. Pod vodstvom dr. Petre Vojaković, namestnice objekta. V primeru modernih nasutij in zasutij gre Iris Bekljanov Zidanšek ter strokovnim nadzorom za ostanke različnih gradbenih posegov. Del teh je Mije Topličanec (ZVKDS, OE Ljubljana) jih je iz-bil prepoznan kot sled urejanja trga in gradnje vo- vedlo podjetje Arhej, d. o. o.34 dovodne in kanalizacijske infrastrukture v 70-ih letih Arheološko dokumentiranje je potekalo ob gradbe- 20. stoletja. Iz te splošne slike izstopa odkritje dveh nih delih. Slednja so obsegala izkope globokih jarkov novoveških vodnjakov: delno ohranjenega vodnjaka za vzpostavitev ali obnovo vodovodne infrastrukture v severozahodnem vogalu izkopa za vodni zadržeter plitvejše izkope obstoječih nasutij za obnovo po- valnik pred Upravno enoto ter v celoti ohranjenega vršine Trga pod gradom med Upravno enoto in Mar- vodnjaka ob Martinovi hiši. Ker je bila stratigrafija tinovo hišo na območju nekdanjega srednjeveškega obravnavanega območja uničena ob gradnji infra-obrambnega jarka in Poljanskih mestnih vrat ( sl. 11) . strukture v 70-ih letih 20. stoletja, je njuna natančnej-Gradbena dela so večinoma potekala po trasi že ob- ša časovna umestitev težavna. stoječe infrastrukture oziroma so to zgolj nekoliko Z izkopavanji je bilo pridobljenih skupno 43 arheo-razširili in poglobili. Večja globina in površina izkopa loških najdb, od tega 29 odlomkov lončenine, šest je bila dosežena na območju ob Upravni enoti zaradi odlomkov keramičnega gradbenega materiala, trije izgradnje velikih zadrževalnikov za vodo.35 pov po že obstoječi trasi infrastrukture v glavnem uničeni. 34 Zidanšek 2017, 6, 9. Ob čiščenju profilov odkrite najdbe so bile sistematično 35 Arheološka dela so obsegala čiščenje in dokumenti- beležene in zbirane glede na posamezno stratigrafsko eno- ranje profilov, tlorisi pa so bili zaradi poteka večine izko- to in profil. 82 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke odlomki pečnic, dva odlomka živalskih kosti, dva od- in globoka luknja, ki so jo sanirali, cesto pa prekrili z lomka okenskega stekla ter školjka. Starejši del najdb, novo asfaltno prevleko. Zaradi izjemnosti najdbe smo ki je izjemno skromen, sodi v srednji vek, v 14. in 15. v Loškem muzeju od 15. do 24. aprila 2002 izvedli stoletje, večino ostalih najdb pa umeščamo v obdob-arheološko terensko akcijo, da bi podzemno struktu- je od 16. do 18. stoletja. Nekaj odlomkov, predvsem ro očistili, raziskali in dokumentirali. Terenska akcija gradbeni material, pa sodi v moderno dobo.36 je razkrila obstoj podzemnega hodnika, usmerjenega pravokotno glede na cesto, grajenega iz velikih lomlje- Hodnik pod cesto v Vincarje nih kamnov, vezanih z malto. Po vsej dolžini je enotne ob Selških mestnih vratih širine enega metra, ohranjene dolžine 5 m in največje višine 3,6 m. Na vrhu se zaključuje z zasiganim banja- Do izjemnega arheološkega odkritja je prišlo v je- stim obokom, grajenim iz ploščatih lomljenih kamnov, seni 2001, ko so prenavljali cesto nad Selško Soro, vezanih z malto. Podzemni hodnik, ki se strmo spušča ob mestnem obzidju od nekdanjih severnih Selških proti reki Sori, je v južni smeri proti mestnemu obzidju mestnih vrat proti Vincarjem ( sl. 12). Delavci cestnega zazidan z velikimi kamni, vezanimi z malto, in tako po-podjetja so s stroji odstranili staro asfaltno prevleko in polnoma neprehoden. Enako je tudi v severni smeri, začeli s planiranjem cestišča. Pri tem so s težko grad-kjer se konča v škarpi ( sl. 13, 14). beno mehanizacijo zadeli ob obok neznane podzemne Na skromne arheološke najdbe (nekaj keramičnih strukture in ga prebili. V cestišču se je pokazala velika odlomkov in železen klin) smo naleteli le v zgornjem Slika/Figure 12 Lokacija hodnika pod cesto v Vincarje (risba I. Kraševec). / The location of the passage under the road to Vincarje (drawing by I. Kraševec). 36 Zidanšek 2017, 13, 21–22. 83 Jože Štukl 360 Slika/Figure 13 Prerez podzemnega hodnika pod cesto v Vincarje (risba I. Kraševec). / A cross section of the underground passage under the road to Vincarje (drawing by I. Kraševec). 206 200 360 65 65 160 50 100 0 50 100 cm Slika/Figure 14 Zaključek hodnika pod cesto v Vincarje, pogled proti severu in proti jugu (risba I. Kraševec). / The end of the passage under the road to Vincarje, view towards north and towards south (drawing by I. Kraševec). 84 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke Slika/Figure 15 Stolp na Kranclju (računalniški 3D model T. Križnar). / The Tower on Krancelj (3D computer model by T. Križnar). delu nasutja, ki je zapolnjevalo podzemni hodnik. lahko obvladoval nižinske predele Sorškega polja in Ves ta material je prišel od zgoraj s ceste ob predrtju nadziral vstop v Selško in Poljansko dolino ( sl. 15) . oboka in kasneje pri planiranju cestišča. Izjema je le Kdaj je grad nastal, iz virov ni razvidno. Po mnenju zob večjega prežvekovalca, ki pa je bil najden precej Ceneta Avguština ga lahko umestimo v pozno 12. globlje, na hodni površini hodnika.37 Zaradi odsot- stoletje.38 Za razliko od Avguština Dušan Kos nje- nosti arheoloških najdb ostaja vprašanje njegove da- gov nastanek umešča v zgodnejši čas, v 11. stoletje.39 tacije in namembnosti odprto. V prvem popisu premičnega inventarja, datiranem v leto 1315, se grad omenja kot turris antique super castrum, kar kaže na to, da je takrat že stal spodnji Lo- Gradovi na območju Škofje Loke ški grad,40 kamor so najkasneje do leta 1270 prenesli oskrbnikov sedež.41 Po tem času je Stolp na Kranclju Stolp na Kranclju ohranil zgolj obrambno funkcijo. Upravljal ga je gra- diščan. Do sredine 14. stoletja je za obe postojanki, Kolonizacijski razmah, ki ga je Loško gospostvo do- tako za Stolp na Kranclju kot za Wildenlack, skrbel življalo v prvih stoletjih obstoja, je zahteval enotno, en gradiščan, od sredine 14. stoletja pa je imela vsaka dobro urejeno upravo. Tako je, kot sedež zemljiške od postojank svojega gradiščana.42 uprave in hkrati utrjena postojanka, nastal prvi grad na Loškem, Stolp na Kranclju. Zaradi ugodne lege je 38 Avguštin 1954, 112. 39 Kos 1994, 39. 40 Zahn 1871, 122. 41 Blaznik 1956, 79; Reisp 1984, 21. 37 Štukl 2003, 231–235. 42 Blaznik 1956, 82–83. 85 Jože Štukl Stolp na Kranclju so tekom stoletij popravljali, prezi- gradu. Rušenje stolpa je prevzel Wolh, ki je za op- davali in dozidavali, glede na potrebe, ki jih je prineslo ravljeno delo prejel plačilo 26 talentov.45 določeno časovno obdobje. Podatki o tem so razme- Ostanke Stolpa na Kranclju je prerasla vegetacija in roma skopi, še največ jih najdemo v seznamu obve- tekom stoletij je izginil tudi iz spomina ljudi. Pov- znosti podložnikov v godeški, koroški in gadmarski sem pozabljen je ostal vse do sredine 20. stoletja. V župi iz okoli leta 136043 ter v računskih knjigah, ki letih 1954–1955 so na pobudo Muzejskega društva prinašajo stroške predvsem za manjša popravila. V Škofja Loka in ob sodelovanju Loškega muzeja na viru iz leta 1360 tako izvemo, da so podložnike ko-Kranclju, na mestu nekdanjega srednjeveškega gra- roške župe, naseljene na prostoru od Osovnika in Sv. du, začeli z arheološkimi raziskavami. Raziskave je Andreja preko Bukovega vrha ter Gabrške gore in finančno podprl Ljudski odbor mestne občine Škofja Sopotnice vezala zlasti popravila na Stolpu na Kran-Loka. Z deli sta začela arheolog Stane Gabrovec in clju. Za tukajšnja dela so morali oskrbeti, zvoziti in Rudolf Berce, oba iz Narodnega muzeja v Ljubljani. znositi na Krancelj late, bruna, deske in kamenje v Sprva so na tej lokaciji pričakovali prazgodovinske zadostnih količinah za izvedbo del. Njihova naloga je najdbe, saj so kopasto zaraščeni ostanki srednjeve-bila tudi žaganje desk. škega gradu dajali videz velike gomile na vzpetini. Iz računske knjige je razvidno, da je v letih 1437–1438 Pričakovanih dokazov o starejši poselitvi niso odkrili, neurje poškodovalo streho na stolpu. Najeli so več te-saj je že poizkusni izkop pokazal, da gre za najdbe iz sarjev, ki so jo popravili, obenem pa izvršili potrebna srednjega veka, natančneje iz obdobja romanike. Ker dela tudi na stopnicah in v sobi, v kateri je stala krušna takrat obdobje 12. stoletja ni bilo več v domeni arhe-peč. Istočasno so zaposlili tudi zidarja, ki se je s popra- ologije, temveč umetnostne zgodovine ali zgodovine, vili v stolpu zamudil deset dni. Podzidal je sobo, polo- je Narodni muzej po poizkusnih izkopih z delom na žil tla, popravil peč in kamin ter k luknji pri peči dodal Kranclju prenehal. Strokovno vodstvo nadaljnjih raz-sekan kamen. Za dela so porabili 1400 žebljev in dve iskav je prevzel Cene Avguštin, umetnostni zgodovi- železni spojki. Leta 1440 je tesar Streit položil 34 desk nar iz Mestnega muzeja v Kranju. Tehnično vodstvo v line in pod streho, za kar je porabil 400 žebljev. Leta raziskovanj je bilo zaupano ravnatelju muzeja v Škofji 1441 so se s popravili na stolpu ukvarjali zidar Gra-Loki Karlu Plestenjaku, kopali pa so dijaki loških šol.46 czolt in tesarja Streit ter Peter Kuncz. Popravili so lon- Raziskave so razkrile arhitekturne ostanke Stolpa na čeno peč, utrdbo zunaj stolpnih vrat in dvižni most, za Kranclju, najstarejšega gradu v freisinškem Loškem kar so porabili 5 desk in 100 žebljev.44 Omenjeni zapisi gospostvu. nam posredno sporočajo dragocene podatke o stavb- Kot je pokazala tlorisna oblika izkopanih arhitektur- nem razvoju gradu. Iz njih lahko razberemo, da je bil nih ostankov, imamo opraviti s temelji mogočnega vsaj od leta 1440 grad že obdan z obzidjem, dostop do stolpa skoraj kvadratne oblike, z merami 13 × 13,2 m njega pa je bil urejen preko dvižnega mostu. in 13 × 13,35 m, ki ga oklepata obodno obzidje in Kot je razvidno iz virov, je bil Stolp na Kranclju v jarek. Obodno obzidje s stranicami 25 × 29,2 m in uporabi vse do usodnega 26. marca leta 1511. Tedaj 25,5 × 29,2 m je od stolpa oddaljeno 5–8 m. Pred ob-je osrednjo Kranjsko, še posebej pa loško področje zidjem se nahaja obrambni jarek, globok 5 m. Debeli-prizadel hud potres, ki je v tolikšni meri poškodoval na stolpnega zidu znaša okoli 2,5 m, medtem ko ima grad, da so ga sklenili opustiti. Razlog za to je bilo obzidje le dober meter. Grajski kompleks je zidan v tudi vse večje uveljavljanje ognjenega orožja in s tem plasteh, kar je značilnost romanske gradnje, kamni-povezane spremembe v utrdbeni tehniki. Iz obraču- ti kvadri so grobo obdelani, vendar pravilnih oblik. na za leto 1513 je razvidno, da so grad do tal porušili, Vogali so sestavljeni iz skrbno klesanih klad iz drob-kamenje pa porabili za obnovo spodnjega Loškega nozrnatega peščenca. Od stolpa, ki je segal v več nad-43 Blaznik 1963, 219–221. 45 Blaznik 1973, 156. 44 Blaznik 1956, 80–81. 46 Plestenjak, Gorišek 1954–55, 27, 37. 86 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke Slika/Figure 16 Pogled na rekonstruirane ostaline Stolpa na Kranclju leta 1955 (arhiv Loškega muzeja). / A view of the reconstructed remains of the Tower on Krancelj in 1955 (Loški Museum archive). Slika/Figure 17 Prstan z napisom CASPAR, MELCHIOR, BALTA[SAR] (Šubic 1988, 19). / A ring bearing the inscription CASPAR, MELCHIOR, BALTA[SAR] (Šubic 1988, 19). stropij, se je ohranilo le pritličje. Podobno je z obzid- Poleg arhitekturnih ostankov so na Stolpu na Kran- jem, pri katerem prav tako manjka vrhnji del. clju izkopali številno drobno gradivo, med katerim še Velik dosežek za tedanji čas je bila sanacija izkopanega posebno izstopajo reprezentančni predmeti (bronast zidovja in prezentacija delno nadzidanih arhitekturnih svečnik v podobi srednjeveškega služabnika; prstan ostalin. Načrte je izdelal arhitekt Tone Bitenc v sodelo-z napisom CASPAR, MELCHIOR, BALTA[SAR]; vanju z umetnostnim zgodovinarjem Dragom Kome- dvoramni nastavek večjega gotskega svečnika, okra- ljem iz Republiškega zavoda za spomeniško varstvo v šena kositrna pokrovka, trakast okov …). Zastopa-Ljubljani ( sl. 16). Danes je Stolp na Kranclju vključen no je tudi orožje, med katerim srečamo večje število v učno pot Treh gradov, njegove ostaline pa privabljajo puščičnih osti za lok in samostrel ( t. 2: 11–15), klesane tako domače kot tuje obiskovalce. kamnite krogle; oprema konja in konjenika (ostroge 87 Jože Štukl ( t. 2: 23–24) , stremena, podkve ( t. 2: 25) , žvale ( t. 2: 20) , spone za jermenje ( t. 2: 21–22)); uporabni predmeti (romanski in gotski ključi ( t. 2: 16–17) , deli ključavnic, okovje oken, vrat, skrinj, deli okenske zasteklitve, zvo-nec, kresilo, zagozde, žeblji …); raznovrstno orodje (svedri, klešče ( t. 3: 32), škarje ( t. 3: 31) , strgala ( t. 3: 28, 30) , vile, sekire ( t. 3: 26), sekač, rovnica ( t. 3: 27)); bogato okrašene pečnice; kuhinjska in namizna oprema (veriga za obešanje kotla nad ogenj ( t. 3: 29) , na-bodalo ter najrazličnejši noži ( t. 2: 18–19)); luksuzna namizna keramika (sklede, skledice, svečniki) ter preprosto vsakdanje kuhinjsko posodje (odlomki raz- ličnih loncev, pokrovk z žigi izdelovalcev, majhne po- sodice z izlivom, lojenka). Med gradivom ne manjka celo otroških igrač. Najdbe, ki nam zgovorno pričajo o vsakdanjem življenju na gradu, lahko umestimo v čas od 11. do začetka 16. stoletja. Izmed vseh odkritih najdb izstopa prstan z napi- som CASPAR, MELCHIOR, BALTA[SAR], ki je bil Slika/Figure 18 Svečnik v podobi srednjeveškega najden nekje na prostoru med stolpom in obzidjem služabnika s Stolpa na Kranclju (foto E. Primožič). / ( sl. 17). Izdelan je iz ploščatega 4,5 do 5 mm široke- Candlestick in the form of a medieval male servant from the ga in 0,5 do 0,7 mm debelega bronastega traku. Pr- Tower on Krancelj (photo by E. Primožič). stan je bil vlit v kalupu in glede na velikost izdelan za moško roko. Na razvitem traku prstana razberemo v katerega rahlo dvignjena glava je obrnjena v desno lepi gotski, bogato okrašeni majuskulni pisavi imena stran in pokrita s trirogeljno čepico s širokim robom. svetih treh kraljev oziroma treh modrih z Vzhoda. Na zatilju in ob straneh glave mu izpod čepice gleda-Gašper, Miha in Boltežar so v srednjem veku postali jo natančno pristriženi lasje. Obraz mu krasijo brki priljubljeni priprošnjiki in zaščitniki proti različnim in negovana koničasta brada. Oči so močno pou-težavam in nadlogam v vsakdanjem življenju, tako za darjene, nos pa rahlo potlačen. Figura je oblečena v ljudi kot za živali. Zato so njihova imena napisali na tesno oprijete hlače in prepasano oprijeto tuniko s podboje vhodnih vrat hiš in hlevov. Njihove upodo-kratkimi ohlapnimi, do komolcev segajočimi rokavi. bitve ali imena, napisana na koščku papirja, so nosili V desni roki drži okrogel pladenj, ki ga spodaj obkro-s seboj za zaščito pri nevarnostih na potovanjih, proti ža z vrsto lukenj predrta bordura, ki zakriva stik med božjasti, glavobolu, vročini in mrzlici, kugi in nesreči, pladnjem in dlanjo. Na sredini pladnja je bil nekoč ugrizu steklih psov, nenadni smrti itd.47 nastavek za svečo. Leva roka skupaj s pladnjem in S pomočjo primerjave oblik posameznih črk na nastavkom za svečo ni ohranjena. Prav tako manjka prstanu s pisavo na datiranih pečatih, lahko njegovo trinožni podstavek ( sl. 18) . izdelavo okvirno datiramo v čas od zadnje četrtine Svečnik sodi v tip B antropomorfnih svečnikov po 13. do sredine 14. stoletja. Karlu Schmotzu, ki jih je predstavil v razpravi Spätgo- Drugo izstopajočo najdbo predstavlja bronast kipec, tische Leuchtermännchen – Bemerkungen zu einer vermeintlich ki je bil nekoč sestavni del antropomorfnega svečni-bekannten Denkmälergruppe 48 in dodal seznam lokacij, ka. Gre za moško figuro srednjeveškega služabnika, kjer se danes nahajajo. Ker je od objave Schmotzo-47 Šubic 1988, 20. 48 Schmotz 2000, 97–145. 88 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke Slika/Figure 19 Karta razprostranjenosti svečnikov v podobi služabnika (načrt J. Štukl). / Distribution map of candlesticks in the form of a medieval male servant (map by J. Štukl). vega prispevka preteklo kar nekaj časa, smo seznam – iz medenine ali brona ulite predmete, ki so jih izde-ustrezno dopolnili.49 Dopolnjen seznam in karta lovali v mestu Dinant in drugih mestih na območju razprostranjenosti nam pokažeta, da trenutno poznamed rekama Maaso in Moselo, v Belgiji, na Nizozem- mo 34 svečnikov tega tipa, ki izhajajo z različnih loka- skem in v Nemčiji. Ker so bili tovrstni izdelki v času cij po Evropi. Tako iz Slovenije poznamo en primerek poznega srednjega veka in renesanse (14.–15. stole- (Škofja Loka),50 iz Italije prav tako en primerek (Me- tja) zelo priljubljeni, so se prodajali po vsej Evropi. rano), iz Avstrije štiri (Bregenz, St. Paul im Lavanttal (2), Wenns), iz Madžarske tri (Bonyhádvarasd, Budim- Wildenlack – Stari grad pod Lubnikom pešta, Kőszeg/Güns/Kiseg),51 iz Srbije en primerek (Jarak),52 iz Češke enajst (Češke Budjovice, Hradec Poleg Stolpa na Kranclju in Loškega gradu je imelo ze-Králove, Litoměrice, Orlík (4), Praga (4)), iz Nemčije mljiško gospostvo na območju Škofje Loke še eno po-osem (Altena, Lübstorf, Nürnberg, München, Passau stojanko z nemškim imenom Wildenlack, ali kot so ga (2),53 Speyer (2)), iz Nizozemske dva (Nijmegen, kasneje poimenovali domačini, Stari grad pod Lubni-Rotterdam), iz Velike Britanije dva primerka (London, kom ( sl. 20). V nasprotju z ostalima dvema je bil dokaj Oxford) ter enega z neznanega najdišča ( sl. 19) . odmaknjen od prometnih zvez. O njegovem nastan- Pri našem in pri vseh ostalih svečnikih gre za serijske, ku viri molčijo. Ivan Stopar njegov začetek postavlja v v kalupu izdelane proizvode, ki so v osnovi povsem drugo polovico 11. ali v zgodnje 12. stoletje in ga tako identični. Medsebojno se razlikujejo zgolj po nekate-opredeli kot enega najstarejših gradov na naših tleh.54 rih manjših detajlih, kar lahko razložimo z uporabo Na prve vesti o njem naletimo v začetku 14. stoletja. različnih kalupov. Vse uvrščamo med t. i. dinandrije Prav v tem času je grad doživel obsežno predelavo, kot kažejo notice, ki so se ohranile iz let 1317, 1319 in 49 Štukl 2014, 24. 1320. V tem obdobju je zemljiški gospod obnovil ob- 50 Cevc 1957, 53–56; Šubic, Kos 1995, 330; Štukl 2013, zidje, uredil jarek in obdal staro postojanko z zunanjim 154–155. 51 Radojković 1978, 177–184; Cunjak 1997, 125–136; zidom. Vse do prve polovice 15. stoletja ni prišlo do Németh 2005, 205–215. 52 Škiljan 2002, 119, 124. 53 Möseneder 1989, 5–6; Wurster, Loibl 1998, 83–84. 54 Stopar 1998, 118. 89 Jože Štukl Slika/Figure 20 Wildenlack – Stari grad pod Lubnikom (računalniški 3D model T. Križnar). / Wildenlack – The Old Castle below Lubnik (3D computer model by T. Križnar). večjih gradbenih del, šlo je le za nujna manjša popravila Grad Wildenlack je gospostvo uporabljalo vse do in izboljšave, kar lahko razberemo iz računskih knjig. usodnega leta 1511, ko je bil močno prizadet v po-Obračun za leti 1437 in 1438 kaže, da je tedaj tesar Stre- tresu. Grad je bil poškodovan do te mere, da so ga it opremil vrata z novim železjem, v sobo pa so posta- opustili. Iz obračuna za leto 1513 je razvidno, da vili peč. V naslednjem letu je Streit naredil velika vrata, je rušenje Starega gradu po potresu prevzel Indeli ki jih je obil z železjem, ponovno položil v jarek žleb za Zymerman, za kar je zaslužil 4 talente.56 Če to vsoto vodo in popravil škodo, ki jo je povzročila strela, za kar primerjamo s 26 talenti, ki naj bi jih za enaka opravila je porabil 200 desk. Leta 1440 je Anton Smyd okoval z na Stolpu na Kranclju prejel Wolh, postane več kot železjem mala vrata pri velikih vratih, zidar Graczolt pa očitno, da so z Wildenlacka odpeljali zgolj najvred-je štiri dni postavljal krušno peč, nad katero so nasled- nejšo in še uporabno opremo ter pospravili ruševine, nje leto popravili streho. Večjih popravil je bil Wilden- ki so nastale ob potresu. Misel na popolno porušenje lack deležen še leta 1485, ko je gospostvo kupilo v ta grajskega kompleksa in odvoz kamenja do Loškega namen 50 podnic oziroma mostnic, 700 desk in 2000 gradu, kjer bi ga uporabili za obnovo, pa so opustili, žebljev, in leta 1487, ko so popravili grajsko obzidje.55 ker se zaradi oddaljenosti in težavnosti terena očitno Prav tako kot Stolp na Kranclju je tudi Wildenlack ni izplačalo. Zato se je grajska ruševina ohranila vse upravljal gradiščan. Kot je bilo že omenjeno, je do do današnjih dni. sredine 14. stoletja isti gradiščan skrbel za obe posto- Na lokaciji Wildenlacka arheološke raziskave doslej janki, od sredine 14. stoletja dalje pa sta imeli vsaka še niso bile izvedene. Poznamo pa precej najdb, ki svojega gradiščana. so jih, predvsem po strmih pobočjih, v preteklosti 55 Blaznik 1956, 80–81. 56 Blaznik 1973, 156. 90 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke Slika/Figure 21 Arheološka sonda pred vhodom na vzhodni strani Loškega gradu (foto J. Štukl). / An archaeological trial trench in front of the entrance at the eastern side of Loka Castle (photo by J. Štukl). našli ljubitelji z detektorji kovine. Med najdbami sre- freisinškem ozemlju, lahko sklepamo, da so oskrb- čamo številne puščične osti za samostrel ( t. 4: 33–37) , nikov sedež najkasneje do tega časa prenesli s Stolpa ostroge ( t. 4: 41–42), spone za jermenje ( t. 4: 39), dele na Kranclju na spodnji Loški grad. Še eno omembo ploščnega oklepa ( t. 4: 38), ključe, okrasne aplike in in hkrati zelo zgovoren dokaz o obstoju Loškega gra-jedilne nože ( t. 4: 40). du srečamo v prvem popisu grajskega inventarja iz leta 1315, kjer se v povezavi z gradiščansko službo Loški grad omenja Stolp na Kranclju kot stari stolp nad gradom ( turris antique super castrum).59 Kako daleč nazaj segajo začetki Loškega gradu,57 nam Dokaj dobro podobo o izgledu prvotnega Loškega pisni viri ne poročajo. Glede na ohranjene omembe gradu si lahko ustvarimo z natančnim proučevanjem lahko njegove začetke umestimo vsaj v drugo polovi-popisov premičnega grajskega inventarja iz začetka co 12. stoletja. Na Loški grad se najverjetneje nana- 14. stoletja60 in razporeditve prostorov, v katerih so šata notici iz leta 1202 oziroma 1215, kjer je omenjen inventar popisali. Na podlagi tega pridemo do spoz-močno utrjen grad v Loki ( castrum firmissimum in loco nanja, da je bila osrednja bivalna zgradba stolpaste qui dicitur Lonca),58 kar dokazuje obstoj Loškega gradu oblike. To nas ne preseneča, saj je bila stolpasta ob-od konca 12. stoletja dalje. Iz dokumenta, datirane- lika gradu prevladujoča v času romanike in tudi še v ga v leto 1270, ki govori o gradovih in utrdbah na zgodnjem gotskem obdobju. Stolp je bil najverjetneje kvadratnega tlorisa in močno podoben tistemu, ki 57 Za zgodovino Loškega gradu glej tudi Štukl 2007, 38–88; Štukl 2008, 65–88; Štukl 2009, 73–88. 59 Zahn 1871, 122. 58 Kos 1928, 7; Zahn 1870, 124–125. 60 Štukl 2012, 13–32. 91 Jože Štukl Slika/Figure 22 Pogled na ostanke manjšega okroglega stolpa v kletnih prostorih severovzhodnega grajskega stolpa (foto J. Štukl). / A view of the remains of a smaller round tower in the basement of the northeastern castle tower (photo by J. Štukl). je stal na Kranclju. Na podlagi podatkov iz inven- tina od začetka 14. stoletja dalje vse bolj uveljavljati. tarnih popisov in primerjave z drugimi stolpastimi V tem obdobju je bila opeka zelo draga in zato še ni gradovi iz tega obdobja lahko v grobem orišemo nje-prišla v splošno rabo. Tudi v mnogo kasnejšem času gov izgled. Večnadstropni stolp je imel vhod zaradi so bile opečnate strehe redke.61 varnosti najverjetneje dvignjen od tal, nahajal se je v Zaradi večje varnosti in potrebe po številnih po-prvem nadstropju in je bil dostopen po odmični lestvi možnih objektih znotraj zavarovanega dvoriščne-ali stopnicah. Vhodne odprtine so bile ozke, okna pa ga prostora so stolp utrdili z obzidjem. Kdaj se je podobna majhnim linam. Zid se je z nadstropji tanj-to zgodilo, ne vemo zanesljivo. Glede na zgodnjo šal in na nastale police so položili tramove tako, da omembo „ močno utrjenega gradu“ lahko domnevamo, so bila posamezna nadstropja predeljena z lesenimi da je bil obdan z obzidjem že od začetka 13. stoletja stropi. Tla so bila v večini prostorov prekrita z lesom, dalje. Bolj zanesljive dokaze o obstoju obzidja imamo lahko pa tudi z opečnimi tlakovci. Nadstropja so bila za stoletje kasneje. V inventarnih popisih z začetka medsebojno povezana z lesenimi stopnicami. Le v 14. stoletja se poleg prostorov v stolpu omenjajo tudi pritličju, kjer so bili kletni in skladiščni prostori, je bil konjušnica, kuhinja in kašča. Za te objekte domne-strop najverjetneje zidan in obokan. Strehe tovrstnih vamo, da so se zaradi velikosti oziroma specifičnih stolpastih gradov so bile najpogosteje piramidalne potreb nahajali zunaj stolpa, znotraj zavarovanega oblike in prekrite z lesenimi skodlami, saj tako kritino grajskega dvorišča, prislonjeni ob zunanje stranice še v času gotike najpogosteje srečujemo na gradovih stolpa ali ob obzidje. in tudi v mestih. Od ostale kritine so možne tudi skri- laste ploščice ali opeka, saj se začne ognjevarna kri- 61 Makarovič 1991, 41; Makarovič 1995, 158–159. 92 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke Slika/Figure 23 Loški grad po popotresni obnovi (računalniški 3D model T. Križnar). / Loka Castle following the post-earthquake renovation (3D computer model by T. Križnar). Do pomembnih podatkov o najstarejših gradbenih V potresu, ki je 26. marca leta 1511 prizadel loško fazah Loškega gradu smo prišli leta 2007, ob prenovi območje, je bil poleg Stolpa na Kranclju in Wilden-severovzhodnega grajskega stolpa, ki je potekala pod lacka poškodovan tudi prvotni Loški grad. Škof Fi-vodstvom arhitekta dr. Darka Likarja.62 Ob tej prilož- lip je od vseh treh gradov sklenil obnoviti samo Lo- nosti je prišlo do arheoloških raziskav v kletnih pro- škega, medtem ko so druga dva opustili. Pri tem je storih stolpa in pred glavnim vhodom. Testna sonda Stolp na Kranclju zaradi neposredne bližine služil kot pred vhodom je potrdila obstoj dvižnega mostu, ki priročni kamnolom, saj se je nahajal tik nad Loškim je bil mlajšega nastanka in sodi v popotresno fazo, gradom. Glavna obnova Loškega gradu je potekala odkrit pa je bil tudi tlak iz mačjih glav, ki smo ga s med letoma 1513–1516, povsem zaključena pa je bila pomočjo odkritih najdb pripisali baročnemu obdob- šele leta 1527, ko je bil dograjen jugovzhodni stolp v ju ( sl. 21). Pomembnejša je bila druga sonda, locirana smeri proti mestu. Obnovitvena in gradbena dela so v notranjosti stolpa, ki je razkrila temelje manjšega se začela takoj po potresu, saj je škof Filip že v av-okroglega obrambnega stolpa, neme priče o nek- gustu 1511 javil v Škofjo Loko, da bo na pomoč pos- danjem utrjevanju grajskega dvorišča. Stolpa zaradi lal dobrega stavbenika in zidarja, ki bo pripravil vse pomanjkanja datacijsko občutljivih najdb zaenkrat potrebno za obnovo. Tako se v obračunu za leto 1513 nismo uspeli natančneje časovno umestiti. V grobem omenja mojster Jurgko Mawrer v družbi opekarskega lahko njegov nastanek iščemo v obdobju od 13. do mojstra in mnogih delavcev, ki so sodelovali pri ob-15. stoletja ( sl. 22). novi. Apno so žgali v Lubniku in pri Bodovljah. Že 62 Likar 2008, 61–76. 93 Jože Štukl v tem letu so stroški obnove znašali 729 mark in 77 zahodu sta bila nekoliko manj izrazita vogalna stolpa soldov.63 kvadratne oblike. Skozi severozahodnega je bil preko Glavna bivalna zgradba prvotnega gradu je bil dvižnega mostu speljan glavni, tudi tovorni vhod na osrednji stolp. Kaj se je z njim zgodilo v potresu in grad. Grajsko dvorišče je bilo na zahodni strani za-do kakšne mere je bil poškodovan, ne vemo. Že iz prto z visokim zidom, ki se je zaključeval s pokritim same oblike gradu, ki je tudi po potresni obnovi pov-obrambnim hodnikom.65 sem ohranil staro srednjeveško zasnovo, sklepamo, Po temeljiti obnovi gradu po potresu so v naslednjih da stolpa niso porušili in ga postavljali na novo, tem-dvesto letih na gradu opravljali le najnujnejša vzdrže- več le popravili in posodobili v duhu novega časa. valna dela, kot so popravila strehe, krpanje grajskih Če bi prvotni grad z vsemi pripadajočimi poslopji poslopij in obzidja. Zob časa je močno načenjal sla-povsem podrli in zgradili na novo, bi že v zasnovi bo vzdrževane grajske objekte. Situacija je postala še pričakovali modernejšo zgradbo, primernejšo nove-bolj kritična, ko je potres leta 1691 grajsko poslopje mu duhu časa, saj je nov grajski kompleks nastajal v močno razmajal. Ker je bilo stanje resno, se je škof Ja- času, ko se je srednji vek in z njim povezana utrdbena nez Frančišek odločil za temeljitejše posege. Obsežna arhitektura počasi umikala in prepuščala mesto novi gradbena dela so trajala šest let (1716–1722). Živahno dobi, ki je prinesla spremembe tudi v zahtevah po gradbeno dejavnost in obseg del pri obnovi gradu po-udobnejšem in prijaznejšem bivališču. nazarja podatek iz obračunskega obdobja 1717–1718. Zgornjo tezo potrjujejo tudi pisni viri. V obračunu V tem času je bil na gradu zaposlen zidarski mojster z za leto 1517 najdemo podatek, da so tedaj pri ob-31 zidarji in dvema mešalcema malte ter tesarski moj- novi gradu porabili 130.000 zidnih opek in 24.750 ster z desetimi tesarskimi pomočniki. Poleg omenje-korcev za streho. Med obrtniki razen zidarjev sreča- nih je delalo tu še 24 dninarjev. Iz Ljubljane so zvozili mo še opekarje, kovača, tesarja, mizarja, kamnoseka, 28.900 kosov zidne in 15.000 kosov strešne opeke. steklarja in celo urarja.64 Veliko omenjenega materiala Gradbeni stroški v tem letu so znašali 4598 goldinar-so porabili pri obnovi srednjega stolpa, ki so ga okra- jev. V sezoni 1719–1720 so se lotili obnavljanja sever- sili in mu dali v stilu tedanjega časa renesančni videz. nega trakta, ki je bil v 17. stoletju nizek in neenoten. Mogočna zgradba je bila kvadratnega tlorisa s strani- V smeri proti samostanu klaris je bilo staro obzidje co 18 m in zidom debeline 3 metre. V višino je segal tako razmajano, da je težko padajoče kamenje nevarno 35 metrov. Na vrhu je imel konzolni venec, namenjen ogrožalo življenje na samostanskem vrtu. Obzidje so obrambi, ter dva stražna stolpiča. Streha je imela pi-temeljito popravili in utrdili s škarpami. Pri poslopju, ramidalno obliko in je bila prekrita z opeko ( sl. 23). ki je gledalo proti samostanu, so zrušili star hodnik in Ob zaključevanju del pri obnovi gradu se je škofu ga nadomestili z novim. V prihodnjih letih 1720–1722 Filipu porodila misel, da bi dal zgraditi še en stolp v so se lotili vzhodnega trakta, ki so ga povsem na novo smeri proti mestu. Ker se je začetek gradnje nekoliko prezidali. Dvignili so ga na enotno višino s skupnim zavlekel, so stolp postavili šele leta 1527. S tem za-podstrešjem, ga povezali z železjem in obokali pro- dnjim gradbenim dejanjem se je zaključila popotres- store, namenjene registraturi. V ta namen so iz Lju- na obnova Loškega gradu. Grajski kompleks je dobil bljane pripeljali 13.000 kosov svodne opeke.66 Zaradi novo podobo. Nekako na sredini grajskega dvorišča izgradnje obokov v veži severovzhodnega stolpa je je stal mogočen srednji stolp. Zunanjo linijo gradu bilo treba spremeniti višino tlakov, stropov, stopnišč so na vseh štirih vogalih utrdili s stolpi. Na jugoza-ter oken in vrat po celotnem grajskem kompleksu. hodnem in jugovzhodnem vogalu sta bila dva okro- Baročne prezidave so bile zahtevne tudi zaradi visoke gla stolpa. Med obema so bila na obzidje prislonjena nadzidave starih stavbnih struktur. Za eno nadstropje gospodarska poslopja. Na severovzhodu in severo-so povišali severovzhodni stolp in tej višini prilagodili 63 Blaznik 1973, 156. 65 Blaznik 1973, 158; Reisp 1984, 25–26. 64 Blaznik 1973, 156–157. 66 Blaznik 1973, 262–265. 94 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke celoten vzhodni trakt ter stolp kapele. Tako so najnižji uradnemu odprtju prenovljenih grajskih prostorov del obzidja nadzidali za tri nadstropja, srednji del za so se nekatera gradbena dela v naslednjih letih še na-dve, renesančni palacij pa prav tako kot severovzhodni daljevala. Proti koncu leta 1893 so začeli z obnovo ju-stolp za eno nadstropje. Na krožnem jugovzhodnem gozahodnega okroglega stolpa. Povsem so preuredili renesančnem stolpu s kapelo so zgradili tri nadstropja notranjost ter vgradili nova in večja okna. Leta 1894 visoko osmerokotno stavbo.67 Grad je s tem dobil nov je dobil današnjo podobo. V letih 1906–1908 so nad videz, njegova podoba pa se tja do konca 19. stoletja rekreacijsko dvorano zgradili še eno nadstropje za ni več spreminjala. spalnico gojenk. S tem je bila obnova povsem zaklju- Ko je bilo Loško gospostvo leta 1803 podržavljeno, čena. Uršulinski šolski in vzgojni zavod, ki je deloval je tudi grad prevzela država in v njem nastanila razne na gradu, je bil v tem času najlepši in najmodernejši urade – davkarijo, sodišče, zemljiško knjigo. Leta 1870 v vsej Avstriji.69 ga je kupil največji slovenski industrialec svoje dobe Uršulinke so svoje vzgojno-izobraževalno pos-Fidelis Terpinc. Po njegovi smrti leta 1875 ga je pode- lanstvo nemoteno opravljale vse do prve svetovne dovala njegova posvojena hči Emilija Baumgartner, vojne. Škofja Loka v tem obdobju ni bila neposredno nato pa njene hčerke, ki so ga s posredovanjem svojena frontni črti, imela je zgolj zaledno funkcijo. Leta ga očeta Janeza Baumgartnerja konec leta 1890 proda- 1915 je prostore notranje uršulinske šole na Loškem le uršulinskemu samostanu v Škofji Loki.68 Uršulinke gradu zasedla vojska. Tu so organizirali vojno bolni-so grad kupile, da bi razširile svoj vzgojni zavod, saj je šnico, kamor so dovažali ranjene avstro-ogrske voja- število gojenk v internatu naraščalo in je v samostanu ke s Soške fronte. Po 1. svetovni vojni so uršulinke primanjkovalo prostora. Takoj po nakupu so zače-svoje vzgojno in šolsko poslanstvo nadaljevale do le z obnovo. Delo je prevzel arhitekt Viljem Treo iz konca marca 1941, ko je bil grad spremenjen v vo-Ljubljane, ki je naredil načrte za obnovo in izročil jaško bolnišnico jugoslovanske vojske, ki pa je Loški gradbena dela Kranjski gradbeni družbi iz Ljublja-grad zapustila že 9. aprila 1941. Sledila je kratkotrajna ne, s katero je bila sklenjena pogodba za adaptaci- italijanska okupacija, nato pa so Italijane zamenjali jo, novogradnjo in povezavo gradu s samostanom Nemci, ki so 23. aprila 1941 zasegli Loški grad in sa-v mestu. Že do konca leta 1891 je bilo zgrajeno mostan, samostansko skupnost pa razpustili. Nemci pokrito stopnišče, ki je po pobočju hriba poveza-so Loški grad zapustili v začetku maja 1945. Takoj lo grad s samostanom. Leta 1892 so s pomočjo 70 ga je zasedla Slovenska OZNA, ki je tu ustanovila kaznjencev iz Ljubljane v šestih mesecih porušili koncentracijsko taborišče, ki je obstajalo do začetka srednji stolp. Enaka usoda je doletela tudi zahodni avgusta 1945, ko so ga po razglasitvi splošne amnes-del grajskega obzidja. Z manj kakovostnim drob- tije ukinili. Po avgustu 1945 so bili vse do konca leta nim gradbenim materialom iz stolpa in obzidja so 1948 na Loškem gradu zaprti nemški vojni ujetniki. nasuli dvorišče do današnje višine – za približno Po njihovem odhodu je v letih 1949 in 1950 tu de-2,8 m in izravnali prostor med dvoriščem in vrtom. lovalo žensko taborišče za družbeno koristno delo Iz kakovostnejših kamnitih ostankov so sezidali dva (DKD), v letih 1950–1959 pa moški kazensko-po-3 metre široka hodnika na dvoriščni strani severnega boljševalni dom (KPD): v letih 1950–1954 KPD in vzhodnega trakta. Med okroglim stolpom in kape- Ljubljana, med letoma 1954 in 1959 pa KPD Škofja lo so zgradili rekreacijsko dvorano. Obnovili so tudi Loka. Po ukinitvi moškega KPD je grad v upravljanje kapelo, kjer so popravili razpokane zidove, naredili prevzela Občina Škofja Loka in v njem je začel delo-nova, večja okna in zgradili nov, višji in ožji zvonik. vati Loški muzej.70 Tako je 5. novembra 1893 nadškof Jakob Missia slo- vesno blagoslovil obnovljene grajske prostore. Kljub 67 Likar 2008, 73. 69 Reisp 1984, 30; Gorišek 1993, 25–29. 68 Reisp 1984, 30; Gorišek 1993, 16. 70 Za več glej Štukl 2017, 23–50. 95 Jože Štukl Summary The Loka Estate and the Town of Škofja Loka The Founding of the Loka Estate The beginnings of the Loka Estate date back to the year 973, when German Emperor Otto II. donated the settlement of Loka, the valleys Selška and Poljanska dolina, as well as the plain of Sorško polje to Freising Bishop Abraham. With subsequent donations, exchanges and purchases, the Freising Bishops managed to form a territorially enclosed estate, measuring as much as 500 km2. Colonisation At the beginning the extensive area of the Loka Estate was sparsely populated, so the feudal lord began to intentionally colonise the area. At first the Sorško polje plain and the wide areas of both valleys were populated and sunny slopes of valleys soon after. By the mid-14th century settlers also inhabited the shady areas of the valleys Selška and Poljanska dolina, and that marked the end of the planned medieval colonisation. The colonists in Poljanska and Selška dolina were mainly of Slovenian origin, many of them came from Carinthia, near Wörthersee. People who settled in the plain of Sorško polje were mostly of German descent, they came from Bavaria, while settlers around Sorica village originated from the Innichen area in Tyrol. The Development of the Town of Škofja Loka In the 12th century the Bishops of Freising newly founded the town of Škofja Loka in the middle of the Loka Estate, in the shelter of the castle Stolp na Kranclju, above the confluence of the rivers Selška and Poljanska Sora. The town was built on two terraces. Mestni trg or Plac is situated on the upper terrace and represents the oldest part of town, which developed by the mid-13th century. With the growth and expansion of the new settlement, Spodnji trg or Lontrg ( Fig. 1), was built on the lower terrace at the end of the 14th century. Due to its favourable location along an important traffic route, the town quickly developed into a rich merchant and trade centre. Medieval towns and cities were walled for security. The first mention of the town walls in Škofja Loka dates back to 1314. There were five gates in the walls, which led into town and were fortified by towers with a wooden roof. The houses of the Loka townspeople stood within the walls surrounded by a moat. The houses on Mestni trg and Spodnji trg were built one next to the other, thus making optimal use of the space available. The plots of land were long and narrow, the main façades of the houses faced the market square, whereas the outbuildings and gardens were located behind the residential buildings. Initially, the houses in Škofja Loka were simple wooden, single-storey. With the advent of the Renaissance and after a severe earthquake in 1511, the original one-storey, mostly wooden houses, were gradually replaced by two-storey stone houses. The strict functionality was enriched with decorative elements, the façades were made livelier with storey separations or they were ornamented with painted and sculpted decorations. People began to use the term “colourful Loka” to describe the town. Archaeological Research in the Town Centre The residents of Škofja Loka were mostly merchants and craftsmen. Their economic success was reflected not only in the architecture of their homes but also in the material culture that came to light in the course of protective archaeological research at different time periods. Komun on Mestni Trg In 1972, during the construction of an extension to a supermarket in the backyard of the house on Mestni trg 9, the remains of Komun – a public bourgeois building from Gothic times – and numerous ceramic and metal finds ( Fig. 2) were discovered under the deposits. A site was at risk, therefore protective archaeological excavations were performed under the leadership of Marijan Slabe and Jože Oman. Among the finds kitchen or fireplace wares prevail, including large vessels with thick walls, pans, pots with lids, bowls and trays, as well as plates decorated with wavy lines. Among the ceramic materials, the beautifully decorated lower parts of tiled stoves, a large brazier and unglazed as well as glazed bowl shaped and flat stove tiles deserve our special attention. The luxurious saddle stirrups belong to the richer metal finds ( Tab. 1: 1). The objects for everyday use that were found include an iron lamp ( Tab. 1: 2), parts of cutlery, objects for personal care ( Tab. 1: 3–5), parts of garments ( Tab. 1: 6–7), window glazing ( Tab. 1: 9), as well as different tools ( Tab. 1: 8, 10). Among all this material, a large amount of animal bone remains and shells were discovered, which provide valuable information of the eating habits of the Loka townspeople. The kitchen or fireplace wares, as well as the objects for everyday use, date from the 16th to the 18th, or even the 19th century. In addition, large quantities of engraved and painted ceramic vessels were also discovered, the so-called Loka Painted Burghers' ware, quality tableware made on a potter’s wheel. Among the 96 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke shapes of vessels are represented bowls, milk bowls, plates and trays decorated with vegetation, animal and geometric motifs ( Fig. 3, 4). This tableware gives us information of the eating habits and also reveals the way food was served in the wealthier townspeople homes. The tableware dates from the 16th and the first half of the 17th century. Spodnji Trg Along with the renovation of the water supply system on Spodnji trg in Škofja Loka, archaeological watching brief was carried out in 2009 under the supervision of Alenka Ramšak. Construction work covered the entire width of the road including the pedestrian areas on both sides of the road, from Špital to the former town gate named Spodnja vrata at the crossroads of Spodnji trg and Fužinska ulica ( Fig. 5). Upon the completion of archaeological research, it was found that most of the stratigraphic records in the area were modern material deposits and construction ditches, while most of the original stratigraphic records were destroyed during the construction of the sanitation and energy infrastructure in the recent past. In addition to the stone new age sewage dug into the settlement layer from the 16th and 17th centuries, the foundations of the Perkus house, which was demolished before the Second World War, were also discovered near the Spodnja vrata. Blaževa Ulica and Cankarjev Trg During the renovation of the infrastructure in Blaževa ulica – between Nunski vrt and Klobovsova ulica – and the construction and restoration of the communal infrastructure in Cankarjev and Mestni trg in Škofja Loka ( Fig. 6) in 2013 and 2014, archaeological researches were carried out by the company Arhej d. o. o. This took place in the form of archaeological watch brief performed alongside construction works, which included the excavation of deep trenches in order to establish and renovate the infrastructure, as well as the excavation of material deposits for the restoration of the surface of Cankarjev trg in front of the parish Church of St. Jacob. Construction work was mostly carried out along the existing infrastructure, only slightly wider and deeper. In places, where the excavation was deeper than the existing one, only geologic strata were discovered. Archaeological research discovered new age and modern material deposits as well as some remains of paving and ruins. Mainly these are remains of construction work performed at various times. The excavations produced 252 archaeological finds, of which 112 items were animal bones, 96 pieces of pottery, 21 pieces of metal, 18 pieces of construction materials and 5 pieces of other materials. All finds are dated to the new age and modern period. Test Excavations in the Old Town Centre and the Moat Preliminary archaeological research was carried out as part of the project entitled Renovation of Public Areas in the Old Town Centre of Škofja Loka, which was carried out in 2018 and was implemented by the company Arhej d. o. o. in the form of archaeological test excavations and ground-penetrating radar measurements. The archaeological works included machine excavations of trial trenches, cleaning as well as documenting ground plans and profiles by taking photographs and measurements. A complete collecting of finds was also carried out as works proceeded. During the works, 6 trial trenches were excavated in various locations in the old town centre ( Fig. 7). Archaeological research documented the modern and new age material deposits and paving, the remains of the Austro-Hungarian sewage system and the new age deposits of the medieval town moat. Archaeological research was additionally supported by ground-penetrating radar research, which indicated the possible existence of masonry structures of the former town gate – Spodnja vrata. Altogether 2,325 finds were discovered, among them kitchenware and tableware, ceramic stove tiles with figurative and vegetation motifs, fragments of glasses and chalices made of colourless and green glass, iron objects, fragments of animal bones and shells, construction materials, slag, etc. Most of the chronologically sensitive finds of pottery date from the end of the 14th to the 18th century. In the area of the former town moat – in the middle of Pepetov klanec a completely preserved ceramic tallow lamp ( Fig. 9) was unearthed at the bottom of the backfill of trial trench 6 ( Fig. 8). It is estimated to date from the 18th century. Archaeological Research Outside the Town Walls Poljanska Vrata Town Gate and the Moat In 1972, when digging the trenches for the sewers and plumbing outside the town walls, workers stumbled upon the architectural remains of the southern town gate called Poljanska vrata along with its defence devices. The discovery was followed by protective excavations under the supervision of Jože Oman. Archaeological research revealed that the road, which led from the direction of Poljane to Mestni trg, ran over a 4.20 m wide bridge supported by two brick vaults that led over the town’s defence moat ( Fig. 10). The road continued on the other side of the bridge through a round defence tower with a diameter of 11.40 m, which housed the town gate. Excavations at the location of Poljanska vrata did not result in such exceptional finds as those discovered during research of Komun. Small quantities of monochrome and multi-coloured painted ceramic wares were discovered in the material deposits on the eastern and western sides of the bridge, and they were estimated to date from the 18th century. 97 Jože Štukl Extensive archaeological research in the area of the former town gate Poljanska vrata, carried out by the Arhej d. o. o. company, took place again in 2016 and 2017, alongside the construction work performed as part of the project to build the children’s playground and to renovate the one of the town squares – trg pod Gradom in front of the Škofja Loka Administrative Unit ( Fig. 11). Archaeological documentation was carried out alongside construction works, which included deep trench excavations to establish and renovate the water supply infrastructure and shallow excavations of existing material deposits for the renovation of the square Pod Gradom. Archaeological research discovered modern and new age deposits, the remains of the wall and foundations of a modern object demolished in the 1960s, and two new age wells. Since the stratigraphy of the area was destroyed during the construction of the infrastructure in the 1970s, their precise chronological placement presents a difficulty. A total of 43 archaeological finds were acquired in excavations, of which 29 were fragments of pottery, 6 fragments of ceramic construction materials, 3 fragments of ceramic stove tiles, 2 fragments of animal bones, 2 fragments of window glazing and a shell. The oldest finds date back to the Middle Ages, to the 14th and 15th century, while most of the other finds are dated to a time between the 16th and 18th century, however some remains, particularly construction materials, belong to the modern ages. The Passage Under the Road to Vincarje near Selška Vrata Town Gate An extraordinary archaeological discovery was made in autumn 2001, when road company workers were renovating the road above the river Sora near the town walls, close to the town gate of Selška vrata ( Fig. 12). Their heavy construction machinery hit the vault of an unknown underground structure and broke it. Due to the exceptional nature of the find, archaeological field work was organised by the Škofja Loka Museum in the spring of 2002 in order to clean, study and document the underground structure. The excavations revealed the existence of an underground passage perpendicular to the road, built of large stones bound with mortar. The entire length of the passage measures one metre in width, with preserved length of 5 m and a maximum height of 3.60 m. It finishes at the top with a sintered barrel vault, built of flat pieces of rubble bound with mortar ( Fig. 13–14). Modest archaeological finds were discovered only in the top layer of the fill deposited in the passage. This material came from above, from the road, when penetrating the vault and later, when planning the road. The exception is only the tooth of a large ruminant, which was found deeper, on the passable surface of the passage. Due to the absence of archaeological finds the dating and purpose remain open. Castles in the Škofja Loka Area Security was crucial when planning a medieval settlement. This was also the case in Škofja Loka, which was protected by three castles. Tower on Krancelj Even before the town was officially established, probably as early as the 11th century, the Bishops of Freising built a simple square tower on the hill of Krancelj, which became the first castle in the Loka region and also the seat of the keeper of the Loka Estate ( Fig. 15). Over time, the tower was extended, and in the mid-15th century, it was fortified with walls and a 5-metre deep moat with a drawbridge over it. There were many support facilities within the enclosed castle courtyard. The castle, which safeguarded the town with its strategic position, watched over the plains of Sorško polje and controlled the route to the valley of Poljanska dolina. It remained in use until the disastrous earthquake in 1511 when it was abandoned. The remains of the castle got overgrown with vegetation and through the course of centuries, the tower also disappeared from people’s memories. It remained completely forgotten until the mid-20th century. Between 1954–55, archaeological research under the supervision of Cene Avguštin ( Fig. 16) began on the site of the former medieval castle. In addition to architectural remains, a number of small items were excavated, among which certain representative objects stood out (bronze candlestick in the form of a medieval servant ( Fig. 18–19); a ring bearing the inscription CASPAR, MELCHIOR, BALTA[SAR] ( Fig. 17); a two-arm attachment of a large Gothic candlestick, ...). Weapons were also found, including a large number of arrowheads for bows and crossbows ( Tab. 2: 11–15), stone balls; gear for horse and horseman (spurs ( Tab. 2: 23–24), stirrups, horseshoes ( Tab. 2: 25), a bridle ( Tab. 2: 20), harness straps ( Tab. 2: 21–22)); useful objects (Romanesque and Gothic keys ( Tab. 2: 16–17), parts of locks, window fittings, doors, chests, parts of window glazing, a bell, flint, wedges, nails ...); various tools (drills, pliers ( Tab. 3: 32), shears ( Tab. 3: 31), a scraper ( Tab. 3: 28, 30), pitch-forks, axes ( Tab. 3: 26), a cleaver, a mattock ( Tab. 3: 27), richly decorated ceramic stove tiles, kitchenware and tableware (chain for hanging a cauldron over a fire ( Tab. 3: 29), a skewer and various knives ( Tab. 2: 18–19)), luxury ceramic tableware (small and large bowls, candle holders) and simple everyday kitchenware (fragments of different pots, lids with manufacturer stamps, small bowls with spouts, a tallow lamp). Even children’s toys were found. The finds that speak eloquently of the daily life at the castle can be dated to a time from the 11th to the beginning of the 16th century. 98 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke Wildenlack – The Old Castle Below Lubnik The Loka Estate had another fortress in the Škofja Loka area, namely Wildenlack (Ger.) or Old Castle below Lubnik, as it was called by the locals. The first mention of the castle in written sources date back to the 14th century, when the walls were renovated, the moat was constructed, and the castle was surrounded by an outer wall. The castle stood on a walled plateau, measuring 39 × 19 metres, with an entrance from the north side. The main residential square tower was located in the south-western part of the plateau. Outbuildings and support facilities were located within the walls. The main entrance was closed with mighty iron-bound wooden doors. Due to its strategic position, the castle supervised the road to the valley of Selška dolina. Just like the Tower on Krancelj, Wildenlack was also managed by a castellan – a member of the Bishop’s staff – up till the mid-14th century. The castellan was responsible for defence. Later, each castle was given its own castellan. The Old Castle remained in use until the fatal earthquake in the early 16th century, after that it was no longer suitable for living, so it was abandoned. The most valuable equipment were taken away and the ruins were left to the ravages of time. Archaeological research at Wildenlack has not yet been carried out. In the past many discoveries in the area were made by amateur archaeologists with metal detectors on the steep slopes. Their finds include boltheads ( Tab. 4: 33–37), spurs ( Tab. 4: 41–42), harness straps ( Tab. 4: 39), parts of panel armour ( Tab. 4: 38), decorative studs and dinner knives ( Tab. 4: 40). Loka Castle The beginnings of Loka Castle date back to early 13th century, when it was first mentioned as a “strongly fortified castle in Loka”. In the second half of the 13th century, the seat of the keeper of the Loka Estate was moved here from the Tower on Krancelj. It was surrounded by walls by the beginning of the 14th century at the latest. In 1511, it was badly damaged by an earthquake, however Bishop Filip thoroughly restored it in years between 1513 and 1527. Even after the restoration, Loka Castle retained its old medieval floor plan. The central tower in the courtyard was not pulled down, instead it was renovated and rebuilt in a new Renaissance spirit. It was surrounded by walls and fortified with defence towers in all four corners. The appearance of the castle remained unchanged until the beginning of the 18th century when Bishop Janez Frančišek decided to carry out extensive renovation works. The entire northern and eastern castle wing were raised to the same height. The castle was given a new appearance, which did not change until the end of the 19th century. In 1890, the Ursuline Sisters bought the castle and had it reconstructed and adapted to their needs by architect Viljem Treo. They had a covered staircase built on the slope of the hill, so they connected the castle to their convent. They had the middle tower and the western part of the castle walls pulled down and they had two 3-metre wide corridors constructed on the courtyard side of the northern and eastern wing. They also had the chapel and the round tower restored and between them they built a recreational hall. In 1901, they also had their own water supply constructed. This brought their restoration works to an end and the outside appearance of the castle has remained unchanged to this day. Important data about the oldest construction stages of Loka Castle were found in 2007, during the renovation of the north-east castle tower, which took place under the supervision of Darko Likar, PhD. On this occasion, archaeological research was performed in the basement of the tower and in front of the main entrance. The trial trench in front of the entrance confirmed the existence of a drawbridge that was built later and belongs to the post-earthquake. A cobbled pavement was found and attributed to the Baroque period judging by the finds discovered ( Fig. 21). Even more important was the second trial trench, located inside the tower, which revealed the foundations of a smaller round defence tower, a silent witness of a former fortification of the castle courtyard. Due to the lack of data-sensitive finds, so far it has not been possible to place the tower into a more precise time frame. Roughly we can date its origin to the period from the 13th to the 15th century ( Fig. 22). 99 Jože Štukl Literatura NADBATH, B., T. MULH, A. RAMŠAK in T. PRAPROT- NIK 2009, Poročilo o arheoloških raziskavah ob sanaciji vodovoda AVGUŠTIN, C. 1954, Zgornji stolp na Kranclju in nekda- na Spodnjem trgu v Škofji Loki. – Ljubljana (neobjavljeno). nja župna cerkev v Stari Loki. – Loški razgledi 1, 107–120. NEMETHN, K. 2005, Két gótikus, emberalakos gyertya- AVGUŠTIN, C. 1955, Zaključek izkopavanj na Kranclju. – tartó Tolna megyéből. – Archaeologiai Értesítő 130, Buda-Loški razgledi 2, 100–104. pest, 205–215. AVGUŠTIN, C. 1988, Škofja Loka. – Kulturni in naravni OMAN, J. 1972a, Zaščitno izkopavanje Komuna na dvorišču hiše spomeniki Slovenije 131, Ljubljana. Mestni trg 9 v Škofji Loki od 17. 5. do 5. 9. 1972. – Terenski BIZJAK, M. (ur.) 2005, Blaznikov zbornik. In memoriam Pavle dnevnik (rokopis). Blaznik. – Zbirka Loški razgledi, Doneski 11, Ljubljana, OMAN, J. 1972b, Zaščitno izkopavanje in rekonstrukcija Po- Škofja Loka . ljanskih vrat v Škofji Loki od 7. 7. do 5. 9. 1972. – Terenski BIZJAK, M. 2005, Razvoj, uprava in poslovanje freisinške dnevnik (rokopis). in briksenske posesti na Kranjskem v srednjem veku. – V: PLANINA, F. 1977, Podrta Perkusova hiša in mestni zid. M. Bizjak (ur.), Blaznikov zbornik. In memoriam Pavle Blaznik, – Loški razgledi 24, 58–62. Zbirka Loški razgledi, Doneski 11, Ljubljana, Škofja Loka, PLESTENJAK, K. in D. GORIŠEK 1954–55, Delovno 111–124. poročilo uprave muzeja v Škofji Loki za leto 1954. Ob BLAZNIK, P. 1956, Zgornji stolp na Kranclju in Stari občnem zboru Muzejskega društva dne 27. marca 1955. grad pod Lubnikom ter njuni gradiščani. – Loški razgledi – Škofjeloški prosvetni list, leto III, št. 3, Škofja Loka, 27–41. 3, 79–88. RADOJKOVIĆ, B. 1978, Uvoz srednjevekovnih bakarnih BLAZNIK, P. 1957, Loško mestno obzidje. – Loški razgle- i bronzanih predmeta iz Evrope na teritoriju Beograda i di 4, 15–24. Srbije. – Godišnjak grada Beograda 25, 177–184. BLAZNIK, P. 1963, Srednjeveški urbarji za Slovenijo. 4. zve- REISP, B. 1984, Škofjeloški grad. – Kulturni in naravni spo- zek: Urbarji Freisinške škofije. – Viri za zgodovino Slovencev meniki Slovenije 130, Ljubljana. 4, Ljubljana. SCHMOTZ, K. 2000, Spätgotische Leuchtermännchen BLAZNIK, P. 1973, Škofja Loka in Loško gospostvo (973– – Bemerkungen zu einer vermeintlich bekannten Den- 1803). – Škofja Loka. kmälergruppe. – Deggendorfer Geschichtsblätter. Veröffentli- CEVC, E. 1957, Gotski svečnik z Zgornjega stolpa. – Lo- chungen des Geschichtsvereins für den Landkreis Deggendorf 21, ški razgledi 4, 53–56. 97–145. CUNJAK, M. 1997, Bronzani svjećnjaci i kadionice iz Sme- SLABE, M. 1977, Loška slikana meščanska keramika. – derevske tvrđave. – Saopštenja XXIX, Beograd, 125–136. Loški razgledi 24, 55–57. GORIŠEK, D. 1993, Škofjeloški grad. Ob stoletnici adap- STOPAR, I. 1998, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: 1, Gorenj- tacije gradu. – Loški razgledi 40, 15–30. ska. Knjiga 3: Med Polhovim Gradcem in Smlednikom. – Zbirka KOS, F. (ur. M. Kos) 1928, Gradivo za zgodovino Slovencev v grajske stavbe, Ljubljana. srednjem veku, 5. knjiga (1201–1246). – Ljubljana. ŠKILJAN, M. 2002, Metallica. Predmeti od neplemenitih metala. KOS, D. 1994, Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slove- Zbirka predmeta iz svakodnevnog života. – Katalog muzejskih nještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij zbirki 37, Zagreb. do začetka 15. stoletja. – Zbirka ZRC 1, Ljubljana. ŠTUKL, J. 2002, Arheološke raziskave srednjeveške Škofje KOSI, M. 2005, Začetki Škofje Loke in freisinški škofje Loke. – Diplomsko delo. Oddelek za arheologijo, Filozof-kot ustanovitelji mest. – V: M. Bizjak (ur.), Blaznikov zbor- ska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. nik. In memoriam Pavle Blaznik, Zbirka Loški razgledi, Do- ŠTUKL, J. 2003, Poročilo o čiščenju podzemnega hodnika neski 11, Ljubljana, Škofja Loka, 83–110. pod cesto v Vincarje. – Loški razgledi 50, 231–236. LESKOVAR, T., M. NOVŠAK in T. VERBIČ 2014, Poročilo ŠTUKL, J. 2004, Arheološke raziskave srednjeveške Škofje o arheoloških raziskavah pri: „Prenovi infrastrukture v Blaževi ulici Loke. Katalog razstave. – Škofja Loka. med parkiriščem nunski vrt in Klobovsovo ulico“ ter „Gradnji in re- ŠTUKL, J. 2007, Srednjeveška Škofja Loka. – Magistrsko konstrukciji komunalne infrastrukture na Cankarjevem in Mestnem delo. Arheološka dediščina Sredozemlja, Fakulteta za hu-trgu v Škofji Loki“. – Ljubljana (neobjavljeno). manistične študije, Univerza na Primorskem, Koper. LIKAR, D. 2008, Nova odkritja na Loškem gradu ob pre- ŠTUKL, J. 2008, Srednjeveška Škofja Loka in njeni grado- novi starega vhoda. – Loški razgledi 55, 61–76. vi. – V: M. Guštin (ur.), Miscellanea Aetatis Mediae. Studia MAKAROVIČ, G. 1991, Grad Vodriž – spomenik zgo- Universitatis Hereditati 1, Koper, 47–94. dnjegotske viteške stanovanjske kulture. – Etnolog 1, 30–80. ŠTUKL, J. 2009, Loški grad skozi stoletja. – Loški razgledi MAKAROVIČ, G. 1995, Pričevanje gotskega stolpa Keb- 56, 73–88. lja o stanovanjski kulturi. – Etnolog 5, 143–206. ŠTUKL, J. 2012, Inventarni popisi z Loškega gradu z za- MÖSENEDER, K. 1989, Domschatz und Diozesanmuseum četka 14. stoletja. – Loški razgledi 59, 13–32. Passau. – Passau. 100 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke ŠTUKL, J. 2013, Iz dneva v dan iz leta v leto. – V: T. Lazar, Jože Štukl T. Nabergoj in P. Bitenc (ur.), Vitez, dama in zmaj. Dediščina Loški muzej Škofja Loka srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 2: Katalog, 154–155. Grajska pot 13 ŠTUKL, J. 2014, Svetila in njihov razvoj od prazgodovine 4220 Škofja Loka do srednjega veka. – V: J. Mlakar, J. Štukl, M. Šifrer Bulo-joze.stukl@loski-muzej.si vec in B. Ristić, Več svetlobe! Svetila od prazgodovine do danes. Katalog razstave, Škofja Loka, 11–31. ŠTUKL, J. 2017, Loški grad v 20. stoletju in usoda njego- vih lastnic. – V: M. M. Keršič in D. Hančič (ur.), Človekove pravice in temeljne svoboščine: za vse čase! Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta (v Škofji Loki, 7. in 8. decembra 2016), Ljubljana, 23–50. ŠUBIC, Z. 1980, Nova razstavna zbirka v Loškem muzeju. – Loški razgledi 27, 308–310. ŠUBIC, Z. 1988, Srednjeveški prstan iz Loke. – Loški razgledi 35, 19–22. ŠUBIC, Z. in M. KOS 1995, Krancelj nad Škofjo Loko – neizkoriščena priložnost. – V: M. Lozar Štamcar (ur.), Gotika v Sloveniji. Svet predmetov / Gothic in Slovenia. The world of objects, Ljubljana, 330–341. WURSTER, W. H. in R. LOIBL (ur.) 1998, Ritterburg und Fürstenschloss 1, Geschichte. – Passau. ZAHN, J. 1870, Codex diplomaticus Austriaco – Frisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Österreich. Band 1. – Fontes rerum Austriacarum. Oesterrechische Geschichts – Guellen 2, Diplomataria et acta 31, Wien. ZAHN, J. 1871, Codex diplomaticus Austriaco – Frisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Österreich. Band 3. – Fontes re-rum Austriacarum. Oesterrechische Geschichts – Guellen 2, Diplomataria et acta 36, Wien. ZIDANŠEK, I. 2017, Poročilo o arheoloških raziskavah pri „Ureditvi otroškega igrišča in trga pred Upravno enoto v starem mestnem jedru Škofje Loke“. – Ljubljana (neobjavljeno). ZIDANŠEK, I., T. VERBIČ, N. ŽITKO, J. BREČIČ, R. ERJAVEC in M. NOVŠAK 2018a, Poročilo o arheoloških raziskavah pri „Ureditvi Spodnjega trga“. I. zvezek. – Ljubljana (neobjavljeno). ZIDANŠEK, I., T. VERBIČ, N. ŽITKO, J. BREČIČ, R. ERJAVEC in M. NOVŠAK 2018b, Poročilo o arheoloških raziskavah pri „Ureditvi javnih površin na Mestnem trgu.“ II. zvezek. – Ljubljana (neobjavljeno). ŽBONA TRKMAN, B., A. BAVDEK, V. TOMADIN, M. KOS, J. PRISLAN ŠUBIC, A. SIRK FALUČ, N. ŠTUPAR ŠUMI, M. VUK in R. CONSTANTINI 1991, Grajska za- puščina. Katalog ob razstavi keramike in stekla 14.–17. stoletja. – Nova Gorica. ŽVANUT, M. 1994, Od viteza do gospoda. – Ljubljana. 101 Jože Štukl 2 1 3 4 5 6 7 9 10 8 Tabla/Table 1 1 železo/iron, bron/bronze, pozlata/gilding, 2, 6–7, 8, 10 železo/iron, 3 kost/bone, 4 baker/copper, 5 umetna Tabla/Table 1 1 železo/iron, bron/bronze, pozlata/gilding, 2, 6–7, 8, 10 železo/iron, 3 kost/bone, 4 baker/copper, masa/plastic material, 9 svinec/lead, steklo/glass. M 1 : 3. Izris najdb/Finds drawn by Nataša Grum, grafični dizajn/ 5 umetna masa/plastic, 9 svinec/lead, steklo/glass. M 1 : 3. Izris najdb/Finds drawn by N. Grum, grafični dizajn/graphic graphic design by Katarina Čirič. design by K. Čirič. 102 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke 14 15 13 11 12 18 16 17 19 21 20 22 24 23 25 TTaabla/T bla/T able 2 a 11 ble 2 –17, 20–25 železo/iron, 18 11–17, 20–25 železo/ir železo/i on, 18 želeron, z k o/irost/bon on, k e, 19 železo/iron, medenina/bras ost/bone, 19 železo/ir s. M 1 : 3. Izris najdb/ on, medenina/brass. M 1 : 3. Finds drawn by Nataša Grum, Izris najdb/Finds drawn by N grafi . Grčni dizajn/graphic design by Katarina Čirič. um, grafični dizajn/graphic design by K. Čirič. 103 Jože Štukl 26 27 28 30 31 29 32 Tabla/Table 3 26–32 železo/iron. M 1 : 3. Izris najdb/Finds drawn by N. Grum, grafični dizajn/graphic design by Tabla/Table 3 26–32 železo/iron. M 1 : 3. Izris najdb/Finds drawn by Nataša Grum, grafični dizajn/graphic design by K. Čirič. Katarina Čirič. 104 Arheološka podoba srednjeveškega mesta Škofje Loke 33 35 34 36 37 38 39 40 41 42 Tabla/Table 4 33–39, 41–42 železo/iron, 40 železo/iron, les/wood. M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by N. Grum, Tabla/Table 4 33–39, 41–42 železo/iron, 40 železo/iron, les/wood. M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by Nataša Grum, grafični dizajn/graphic design by K. Čirič. grafični dizajn/graphic design by Katarina Čirič. 105 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja The Hidden Urbanity of Izola in the Perspective of its Medieval Development Daniela Tomšič Izvleček: Historično jedro mesta Izola ob slovenski obali kaže s svojo organsko urbanistično strukturo in z ostanki romanske in gotske arhitekture na razvoj in pomen otoškega mesta v srednjem veku. Mesto se je razvijalo na morfološko razgibanem apnenčastem osamelcu nasproti širokega rodovitnega naravnega flišnega amfiteatra od zgodnjega srednjega veka do naravne spojitve otoka s celino v 16. stoletju. V prispevku so prikazani rezultati konservatorskih raziskav, ki omogočajo določitev izhodišč kompleksnega urbanistič- nega razvoja obmorskega mesta v srednjem veku, zaznavnega v prostoru še danes. Srednjeveški razvoj naselbine delimo na tri večja obdobja. Prvo obdobje sega v čas prve omembe kraja Insulae leta 932. Odlikuje ga preporod naselbine na mestu antičnega kraja, po srednjeveških virih poimenovanega Ligeto/Alieto. Drugo obdobje označuje vzpon naselbine v mesto ob osamosvojitvi izolske komune leta 1212. Odlikuje ga izgradnja obzidja ter ključnih objektov nove cerkvene in posvetne oblasti. Tretje obdobje zaznamujejo veliki gradbeni posegi v začetku vladavine Beneške republike, izvedeni med letoma 1320 in 1420. Določajo jih postavitev nove linije obzidja na robu otoka proti celini, izgradnja novega pristanišča, ureditev mestnih trgov in dopolnitev objektov posvetne oblasti. Cerkvena oblast je omogočila prepoznavnost mesta s številnimi sakralnimi objekti na ključnih predelih in križpotjih. Naslednja zgodovinska obdobja so nadgradila srednjeveško urbano kompozicijo z zgoščevanjem stavb skladno s potrebami v vsakokratnih arhitekturnih slogih. Urbanistična zasnova mesta iz 14. stoletja z zametki iz zgodnejših obdobij je še danes prostorsko razpoznavna kljub opustitvi obzidja v 17. stoletju, spojitvi otoka s celino ter razširitvi mesta na širšem ozemlju po številnih antropogenih nasutjih stika med otokom in celino v naslednjih stoletjih. Ključne besede: Izola, urbanistična zgodovina, srednji vek, konservatorske raziskave, oglejski patriarhat, izolska samo-stojna komuna, Beneška republika Abstract: The historical core of Izola on the Slovenian coast with its organic urban structure and the remains of Romanesque and Gothic architecture exhibits the development and importance of the island town in the Middle Ages. The town developed on a morphologically uneven limestone rock opposite a wide fertile natural flysch amphitheatre from the Early Middle Ages until the natural merging of the island with the mainland in the 16th century. The paper presents the results of conservation research, which indicate the complex urban development of the coastal town during the Middle Ages still visible today. The medieval development of the settlement is divided into three main periods. The first period dates back to the time of the first mention of the settlement Insulae in 932. It is characterised by the revival of a Roman settlement and was named Ligeto/ Alieto according to medieval sources. The second period is marked by the urban transformation of this settlement with the establishment of the independent commune of Insula in 1212. It is characterised by the construction of the town walls and the key buildings of the new religious and secular authorities. The third period is marked by major construction projects at the beginning of Venetian rule between 1320 and 1420, including the construction of a new line of town walls on the landward side of the island, the new port, town squares, and secular public buildings. The ecclesiastical authority made the town recognisable with its many sacred buildings in key locations and at the crossroads. The subsequent historical periods upgraded the medieval urban composition by building up the available land with new buildings in contemporary architectural styles. The urban design of the town dating from the 14th century with earlier origins is still spatially recognisable today, despite the abandonment of the walls in the 17th century, the gradual merging of the island with the mainland, and the expansion of the town into the wider territory of reclaimed ground over the following centuries. Keywords: Izola, urban history, Middle Ages, conservation research, Aquileia Patriarchate, the independent commune of Insula, Venetian Republic 107 Daniela Tomšič Forma dat esse rei Zgodovinska mesta so najbolj vidna posledica inte- rakcije med okoljskimi dejavniki, to je med člove- kom, prostorom in časom. Srednji vek je zaznamoval urbanistični razvoj številnih mest. Kljub družbenim spremembam in novim ureditvenim zahtevam v na- daljnjih stoletjih so se specifičnosti srednjeveškega obdobja ohranile v mestih do današnjih dni tako v urbanistični zasnovi kot v posameznih arhitekturah. Ko hodimo po ozkih, organsko speljanih mestnih ulicah in občudujemo kreacije romanske in gotske umetnosti, se redko zavemo, da v enotno imeno- vanem „srednjem veku“ mesta niso le nastajala, se razvijala in se širila, temveč so se vrstila tudi uniče- Slika/Figure 1 Izola, pogled na nekdanje otoško mesto nja in preobrazbe prostora. Svojo organizacijsko (foto J. Jeraša, arhiv ZVKDS OE Piran). / Izola, a strukturo in videz so spreminjala v odvisnosti od view of the former island town (photo by J. Jeraša, Archive vsakokratnih političnih, gospodarskih, kulturnih in IPCHS Regional Office Piran). strateških potreb družbe ter vplivnih posameznikov. Ugotavljanje razvoja in pomena posameznega mesta ribištva in trgovine. Ozemlje občine Izola zaznamuje možno iz perspektive razvoja bistvenih kompo- jejo arheološke lokacije in arhitekturne ostaline, ki nent, ki tvorijo urbano strukturo in določajo njegovo dokazujejo naselitveno kontinuiteto od mezolitika edinstvenost v odnosu do drugih mest. Te kompo-naprej. Ob morski obali prevladujejo sledi antičnega nente so lega v prostoru kot naravna specifičnost obdobja z ostalinami rimskih pristanišč, pripadajo-vsakega kraja, obzidje kot obod kraja, javne površine čih vil in gospodarskih poslopij na vzhodnem Vili-kot komunikacijske vezi, med katerimi prevladujejo žanskem in zahodnem Simonovem zalivu. Antične ulice, trgi in v primeru obmorskih krajev tudi prista-ostaline nedoločene namembnosti, datirane od 1. do nišča, ter grajena struktura kot volumenska kompo- 6. stoletja, so ohranjene v današnjem historičnem nenta, sestavljena iz unikatne arhitekture in anonimne jedru na sedanjem polotoku, ko naj bi se naselbina gradnje.1 Število, velikost in raznolikost posameznih po tradiciji imenovala Haliaetum. V mestu oblikovno sestavin se razlikujejo glede na velikost in pomen po-prevladuje novodobna arhitektura kot nadgradnja sameznega kraja, s čimer je možno določiti status po- srednjeveško zasnovanega mestnega jedra. Od hu- samezne naselbine v hierarhiji krajev znotraj širšega manizma naprej je opisana kot prijetno primorsko družbeno-političnega in časovnega konteksta. mestece beneške tradicije med Piranom in Kop- Izola se nahaja ob morski obali na severozahodnem rom, zgrajeno na morskem otoku nasproti širokega delu istrskega polotoka. Mesto, nastalo na apnenčasti plodnega naravnega amfiteatra. V 19. in 20. stoletju geološki strukturi, obdajajo zaobljeni flišni griči širo-so bili ob morski obali zgrajeni pomembni industrij- kega polkrožnega naravnega amfiteatra od rta Viližan ski obrati konzerviranja rib, ki so ponesli ime Izole v do rta Kane, blago členjenega s kulturnimi terasami, svet. Z gospodarskim razcvetom mesta se je le-to za-ki se na jugu zaključujejo ob vzpetini Kaštelir. Lega v čelo širiti na kopnem južno od nekdanjega otoka s ti-prostoru, ugodni podnebni pogoji ter pedološke po- pično arhitekturo meščanskih vil s parki. Med obema sebnosti so omogočili gospodarski razvoj kmetijstva, svetovnima vojnama sta se območji ob vzhodnem in zahodnem zalivu poleg v industrijo konzerviranja rib 1 Košir 1993. usmerili v turistično dejavnost, ki se je dodatno raz- 108 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja vila po drugi svetovni vojni in s tem sprožila dodatno Raziskovalno gradivo in metode dela gradnjo enodružinskih hiš in večstanovanjskih blokov na spodnjem robu naravnega amfiteatra. Kljub Tisočletna urbana zgodovina kraja od njegove prve zgostitvi poselitve, opustitvi prehrambne industrije, omembe leta 932 naprej je bila zakrita kljub pre-spremenjeni rabi zemljišč in posledično gradenj v poznavni organski srednjeveški prostorski strukturi zadnjih desetletjih je historično mesto ohranilo svoj na mapi avstrijskega Franciscejskega katastra iz leta prepoznavni srednjeveški urbani otoški pečat v šir-1819 ( sl. 2). šem prostoru do današnjih dni ( sl. 1). Srednjeveški pisni viri, humanistični zapisi, simbolne risbe in redke stilno prepoznavne ostaline so nakazo- Slika/Figure 2 Franciscejski kataster 1819, mapa mesta Izola (Državni arhiv v Trstu). / Franciscan cadastral plan 1819, Map of Izola (Archivio di Stato di Trieste). 109 Daniela Tomšič • javni objekt / public building • palača / palace • ulica in trg / street and square ▬ dokumentiran potek obzidja / documented wall line ▬ domneven potek obzidja / projected wall line Slika/Figure 3 Načrt mesta z vrisanim rekonstruiranim potekom obzidja, lokacijami cerkvenih, javnih stavb in palač s srednjeveškimi stavbnimi prvinami, ki so omenjene v besedilu (načrt G. Rutar in V. Celin, predloga D. Tomšič). / Town plan showing the reconstructed line of town walls and locations of churches, public buildings, and palaces with medieval elements mentioned in the text (plan by G. Rutar and V. Celin, based on data provided by D. Tomšič). Javni objekti / Public buildings: 1 – Kaštel, občinska palača (obstoječa) / Former Town Hall (extant), Verdijeva ul. 1; 2 – Samostan in cerkev sv. Petra (porušena) / Monastery and Church of St Peter (demolished); 3 – Cerkev sv. Mavra z zvonikom (obstoječa) in pokopališčem / Church of St Maurus with the bell tower (extant) and cemetery, Trg sv. Mavra; 4 – Cerkev sv. Antona / Church of St Anthony, Krpanova ul. 9; 5 – Cerkev sv. Janeza Krstnika (obstoječa) / Church of St John the Baptist (extant), Gregorčičeva ul.; 6 – Šola Bičarjev / School of the Brotherhood of Flagellants, Gregorčičeva ul. 64; 7 – Morska vrata s cerkvijo sv. Jerneja / Sea Gate with the Church of St Bartholomew, Gramscijeva ul. 2; 8 – Cerkev Marije Alietske (obstoječa) / Church of St Mary of Haliaetum (extant), Manziolijev trg; 9 – Fontiko / Fontico – Warehouse, Skladiščna ul. 2, Verdijeva ul. 2; 10 – Obzidni stolp – severni vogal / Wall tower – northern corner, Kosovelova ul. 22; 11 – Samostan in cerkev sv. Katarine (delno porušena) / Monastery and Church of St Catherine (in part demolished), Gregorčičeva ul. 21, 23; 12 – Hospital – Hospic / Hospice, Ljubljanska ul. 22; 13 – Hiša Ughi z obzidjem / Ughi house with town walls, Gasilska ul. 1; 14 – Cerkev Marije Snežne (sedanja cerkev sv. Dominika) / Church of St Mary of the Snows (present Church of St Dominic), Kristanov trg; 15 – Cerkev sv. Marine (porušena?) / Church of St Marina (demolished?), Trg Republike 1, severni del / the northern part; 16 – Mestna vrata in cerkev sv. Andreja (porušena?) / The town gate and Church of St Andrew (demolished?), Trg Republike 1, 4, severni del / the northern part; 17 – Cerkev sv. Roka (porušena) / Church of St Rochus (demolished), Trg Republike 3. Palači / Palaces: 1 – Palača Contesini / Contesini Palace, Manziolijev trg 1, 2; 2 – Manziolijeva palača / Manzioli Palace, Manziolijev trg 3, 5, Smrekarjeva ul. 59, nekdanji / former 61 in 63. Ulice in trgi / Streets and squares: I – Piazza grande / Veliki trg; II – Piazza piccola / Mali trg (Manziolijev trg); III – Piazza de comun / Komunski trg (Verdijeva ul.); IV – Tibio = Le porte / Vrata (Kristanov trg); V – Strada de comun / Občinska cesta (Ljubljanska ul. – vzhodni del / the eastern part, Koprska ul.); VI – Calle de sora / Zgornja ulica (Gregorčičeve ul. – del / part); VII – Callis de medio / Srednja ulica (Smrekarjeva ul.); VIII – Callis de subtus / Spodnja ulica (Ljubljanska ul. – zahodni del / the western part). 110 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja vali kompleksen razvoj mesta na nekdanjem otoku Izola v zgodnjem srednjem veku kljub pomanjkanju jasnih dokazov. Osnova za usme- (9.–12. stoletje) ritev konservatorskih raziskav so bili poleg posebno- sti geomorfološke osnove, ohranjene grajene struk- Prvi ohranjeni pisani vir o obstoju naselbine sega v ture in tematske literature še rezultati zgodovinskih zgodnji srednji vek. Leta 932 je med podpisniki po-raziskav. Pregledane so bile zgodnje srednjeveške ar- godbe med Benetkami in Koprom za varno plovbo hivske listine, in sicer najstarejši ohranjen statut mes- po morju zapisan Georgius de Armentressa de Insula. Na- ta iz leta 1360 vključno z dopolnitvami do sredine selbina Insula, quae est sita in Istria, je kot prebentes locum 16. stoletja, oporoke in drugi notarski spisi od 14. do qui dicitur Insula tam infra Civitatem Justinopolim quam 18. stoletja, cerkvene vizitacije ter opisi mesta vključ- extra zapisana v darilni listini leta 972, s katero je nem- no s kartografskim gradivom od humanizma naprej. ški cesar Oton I. podaril Izolo z vsemi pritiklinami Med starejšimi pisci izstopata škof Paolo Naldini s bratu beneškega doža Vitalu Candianu. Locum qui nun-predstavitvijo izolske župnije znotraj podrobnega cupator Insula je nato predmet nakupa s strani oglej-opisa koprske škofije leta 1700 in zgodovinar Luigi skega patriarha Rodoalda, potrjenega leta 977 s strani Morteani s prikazom razvoja Izole v letih 1887–1888, nemškega cesarja Otona II. Leta 1082 je tržaški škof ob prvi objavi najstarejšega izolskega statuta. Med predal Plebanatum S. Mauri koprskemu kapitlju. Letni-mlajšimi pisci izstopata umetnostni zgodovinar Stane ca se v Izoli praznuje kot letnica ustanovitve izolske Bernik z urbanistično in arhitekturno analizo mesta župnije. Likovno bogat zgodnjeromanski pluteus s še leta 1968 ter zgodovinar Janez Kramar z detajlnim prepoznavnim antičnim vplivom iz sicer neznane mi-orisom zgodovinskega in gospodarskega razvoja Izo- krolokacije, hranjen v župnijski cerkvi sv. Mavra in le leta 1988.2 datiran v 9. stoletje, nakazuje raven bogastva naselbi- Materialni podatki, ki omogočajo rekonstrukcijo ur- ne v tem obdobju ( sl. 4).3 banega razvoja Izole, vključujejo poleg berljive arhi- Iz poimenovanja naselbine z izrazom locum in iz raz- tekture in urbanizma še rezultate georadarskih, geo- položljivih virov izhaja, da naselbina ni bila obzidana. loških, arheoloških, arhitekturnih, restavratorskih in Opatinja Viliperta samostana Sancta Maria extra Civi-naravoslovnih raziskav, izvedenih od sredine devet- tatem Aquilegie, kateremu je patriarh Popon ob njegovi desetih let 20. stoletja naprej ob prenovi cerkve sv. ustanovitvi leta 1036 potrdil vse pravice nad Izolo še Mavra, cerkve sv. Marije Alietske, občinske palače, iz časa vladavine patriarha Janeza IV., je namreč leta Manziolijeve hiše ter ulične in tržne infrastruktu-1165 dovolila Izolčanom, da so se lahko zaradi bo- re med pristaniščem na zahodnem delu nekdanjega jazni pred sovražniki preselili na Monte Albuciano, to je otoka in zgodovinskim vstopom v mesto s kopnega na območje današnjega Kaštelirja pri Kortah.4 Arab-na njegovem južnem robu. Preučevanje podatkov z ski kartograf Muhammad al-Idrisi je v geografskem zgodovinsko in deduktivno metodo ter teoretično delu Ruggerova knjiga pri opisu istrskih obmorskih dopolnjevanje rezultatov s pomočjo urbanistične te-mest leta 1154 poimenoval kraj, naseljen s „Franki“, orije in kulturnih primerjav omogoča interpretacijo z izrazom „ .nm.lah/‘.nģ.lah“ – Insula/Otok. Nerazre-urbanističnega razvoja historičnega jedra od zgodnje- šen zapis q.ndîlat ‚al ‚ifranģîyûn – sveča „Frankov“ v ce- ga srednjega veka do njegove konsolidirane podobe v linskem delu med Izolo in Piranom se morda nanaša obdobju humanizma ( sl. 3). prav na ostanke kaštelirja na griču Albucan.5 Kot iz- haja iz listine iz leta 972 ter iz zapisa Insula est una con- trata et una porta civitatis Justinopolis v dokumentu iz leta 3 Härtel 1984, 175; Kandler 1986, 156, 171, 176, 232; Zadnikar 1982, 43. 2 Naldini 1700, 326–364; Morteani 1887, 353–388; Mor- 4 Härtel 1984, 188; Kandler 1986, 199, 232, 282. teani 1888, 155–213; Bernik 1968, 99–127; Kramar 1988. 5 Amari, Schiaparelli 1883, 83; Morato 1989, 287. 111 Daniela Tomšič radarske in geofizikalne ter arheološke raziskave ob mandraču v jugozahodnem delu nekdanjega otoka dokazujejo nasutje današnjega Velikega trga, Man- ziolijevega trga ter večjega dela historičnega uprav- nega in religioznega središča mesta. Rezultati razi- skav dokazujejo rob morske obale na Alietovi ulici ter pod cerkvijo sv. Marije Alietske. Apnenčaste čeri so se pojavile kot del temeljenja gradbene strukture cerkve. Ob prenovi ulične infrastrukture od leta 1996 naprej je bilo na današnjih Ljubljanski in Koprski uli- ci, na Trgu Etbina Kristana ob zgodovinskem vhodu v mesto s celine, na Trgu Republike kot nekdanjem stiku otoka s celino ter na začetku Bazoviške ulice na robu celine izven historičnega jedra razvidno, da sega trdna apnenčasta geološka struktura do razpotja Lju- bljanske ulice s Koprsko ulico. V začetnem delu Lju- bljanske ulice se postopoma spušča v globino in se Slika/Figure 4 Cerkev sv. Mavra, zgodnjeromanski ponovno dviguje proti Gregorčičevi ulici v mestnem pluteus, 9. stoletje (foto D. Tomšič, arhiv ZVKDS OE jedru in proti Pittonijevi in Bazoviški ulici na celini. Piran). / Church of St Maurus, early Romanesque pluteus, Vmesni prostor med začetnim delom Ljubljanske uli- 9th century (photo by D. Tomšič, Archive IPCHS Regional ce, Trgom Etbina Kristana in Trgom Republike prek- Office Piran). rivajo debele plasti nasutja, tako kot območje ob pri- 1201, je Izola v srednjem veku statusno predstavljala stanišču. Georadarske raziskave nakazujejo obsežno poseben cerkveni beneficij tržaške škofije, ki naka-nasutje zemljišča tudi zahodno in deloma pod samo zuje obstoj cerkve v Izoli, ter posebno mestno četrt cerkvijo sv. Mavra na vrhu izolske vzpetine. Podobna Kopra izven njegovega obzidja. Povezava s Koprom obsežna nasutja iz zgodnjesrednjeveškega obdobja je morala obstajati z morske in s kopne strani. Ko-so registrirana tudi v Kopru.7 penska pot je morala potekati po stari rimski poti po Pri razvoju naselbine je treba upoštevati, da se vzhod-vzpetini Segadiči v vzhodnem delu naravnega amfite- na jadranska obala ugreza približno 10 cm v enem atra, saj strmi flišni klifi niso dovoljevali prehoda ob stoletju.8 Obala se je v zgodnjem srednjem veku na-obali. Beneška republika leta 1361 ni dovolila popra- hajala okvirno na globini 1,00 m, v antičnem obdob- vila poti med Izolo in Koprom, kar dokazuje, da je ju pa okvirno na globini 2,00 m pod sedanjo ravnjo. zgodnejša povezava po kopnem obstajala.6 Poleg ugrezanja so obalno črto spreminjale morske Omembe Insule so preskromne, da bi lahko sklepali usedline in hudourniški nanosi, ki so zapolnjevali za-o videzu same naselbine. Kljub temu opravljene kon- vetrne predele ob obali. Mešana apnenčasta in ilov- servatorske raziskave v zadnjih petindvajsetih letih nata struktura se je prikazala na Verdijevi ulici in na omogočajo oblikovanje teoretične rekonstrukcije ur-Manziolijevem trgu, ob stavbnem kareju severno od banističnih zametkov mesta. občinske palače in v cerkvi Marije Alietske. Osnovo za urbanistični razvoj kraja predstavljajo Opravljene raziskave dokazujejo nastanek mesta na geološke in morfološke danosti območja. Toponim antičnih ostalinah. Arheološke raziskave so v središ- kraja napeljuje na nastanek mesta na otoku. Njego- va kontura ob zametku naselbine je neznana. Geo- 7 Tecno Futur Service 1995; Stokin 1994; Tomšič 1996; Župančič 1996, 511; Ogorelec et al. 1997, 198; Mušič 2016, 6; Kovačič et al. 2018, 50–54. 6 Senato Misti 1889, 5; Kandler 1986, 353–354. 8 Fatorič 2009, 15. 112 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja Slika/Figure 5 Manziolijeva palača, rezultati arhitekturnih in arheoloških raziskav (Guštin 1997). / Manzioli Palace, the results of architectural and archaeological investigations (Guštin 1997). ču mesta znotraj Manziolijeve hiše ob istoimenskem stela je povezana z rimskim senatorjem in kasnejšim trgu in v sosednji stavbi Smrekarjeva ulica 59 na glo-konzulom Titus Quintius Caeserneius Statius Macedo Qu- bini 1,20 m obelodanile antično gradnjo, datirano v inctianus, katerega prisotnost v Iliriku je zgodovinsko 1. stoletje (sl. 5).9 izpričana v letih 131–132. Spolija je bila vzidana v Na globini 2,35 m je bil v cerkvi Marije Alietske, na glavnem oltarju cerkve sv. Mavra. Po podaljšanju nje-nekdanjem morskem dnu med akumuliranimi školjka- nega kora leta 1888 so jo leta 1909 prenesli v tržaški mi in muljem sladkovodnega izvira, najden fragment muzej, kjer je razstavljena v zunanjem lapidariju.12 antične kuhinjske keramike iz 5.–6. stoletja, okrašene z Rezultati arheoloških raziskav dokazujejo obstoj valovnico. Iz istega obdobja izhajajo kosi obdelanega različnih struktur iz rimskega in najzgodnejšega sre-lesa na globini 1,72 m pod današnjim nivojem cerkve, dnjeveškega obdobja, ko je osrednji trg v notarskem datirani v čas 494±103.10 Na Manziolijevem trgu je dokumentu iz leta 1283 zapisan kot platea Ligeti. To-bila na globini 1,80 m najdena kamnita krogla za ka- ponim se ponovi v dveh dokumentih z omembo tapult, na globini 1,45 m pa so bili odkriti ostanki za- prvotne župnijske cerkve S. Maria ligeti leta 1303. V bitih lesenih kolov, domnevno za privezovanje plovil. nadaljnjih dostopnih pregledanih pisnih virih se ta Poznoantične drobne najdbe so bile odkrite tudi višje toponim več ne pojavlja.13 V najstarejšem ohranje-v notranjosti današnjega (pol)otoka, v globini 0,70 m nem izolskem statutu iz leta 1360 je osrednji trg zapi-na križišču med današnjo Gregorčičevo in Alietovo san z izrazi platea de Comun, platea Alieti in Foro. 14 Gre ulico.11 Datacije najdb dodatno potrjujeta v preteklo-za prvi zapis toponima Alieto, ki ga je leta 1540 hu- sti vzidani rimski posvetili, sicer neznane izvirne lo- manistični geograf in krajepisec Pietro Coppo pove- kacije. Prvi napis je možno povezati z rodom rimske- zal z nezapisanim antičnim krajem Halieto. Toponim ga kapetana Suriinusa iz 1. stoletja. Izgubljeni napis je uporabljajo tudi kasnejši humanistični pisci in se v bil še leta 1887 vzidan na stavbi v bližini nekdanjega samostana sv. Katarine v Gregorčičevi ulici. Druga 12 Appiano 1538, 116–117; Tonini 1848, 268, 369, 406; Morteani 1887, 356; Russignan 1994, 36. 9 Frelih 1994–1998. 13 Kandler 1986, 878, 882; Mihelič 1986, 86. 10 Karinja 2006, 21–22. 14 Kos 2006, 155, 211, 214, 226, 230, 232, 236, 270, 282, 11 Frelih 1999–2000; Hofman 2006. 335. 113 Daniela Tomšič Slika/Figure 6 Občinska palača in cerkev sv. Marije Alietske, situacija arheoloških sond (Slokar 2018). / Former Town Hall and Church of St Mary of Haliaetum, archaeological trenches (Slokar 2018). latinski adstratni obliki Haliaetum citira še danes. Sam drobnih in organskih najdb. Po legi med stratumi so izvor in pomen toponima že stoletja burita domišljijo zidane strukture nastale pred 14. stoletjem, globina zgodovinopiscev in etimologov. Po sodobni etimolo-tlaka ob zgradbi na nivoju 1,20 m nakazuje njen na- ški razlagi naj bi toponima Ligeto in iz njega s palati- stanek na prelomu iz zgodnjega v zreli srednji vek.18 zacijo Alieto izhajala iz istega latinskega imena, pred- Nedoločljive strukture iz tega obdobja so bile naj- postavljeno iz etima alga (vulgo lat. Á liga, slo. alga), ki dene tudi pod sedanjo Manziolijevo palačo.19 Pred-se v velikih količinah kopiči v plitkih zavetrnih zalivih postavljamo lahko, da je zgodovinar Antonio Alisi ob obali. Pomanjkanje materialnih virov onemogoča prisostvoval obnovi cerkve sv. Marije Alietske ter potrditev številnih etimoloških ugibanj.15 gradnji infrastrukture in ureditvi tlakov v Izoli, ko je Najstarejša ugotovljena gradbena struktura iz zgo- leta 1906 zapisal: „Moje osebno mnenje je, da je ta cerkev dnjega srednjeveškega obdobja sega v 9. stoletje. bila del izolskega kaštela tako kot municipij, ki je bil gastal-Nad rimskim stratumom v cerkvi Marije Alietske je dova palača. Pred celotnim kompleksom se je namreč odpiral bil nad plastjo iz ostankov opek in lesa, z radiokar-kanal in dvižni most, prav ob strani zvonika, je predstavljal bonsko analizo datiranega v leto 850±92, na globi- dostop v naselje“. Predpostavljeni kaštel med sedanjim ni 1,31 m postavljen lepo razviden odtočni kanal (sl. Velikim in Manziolijevem trgom je Alisi zarisal na 6).16 Najdbo lahko časovno povezujemo z nadaljnji-prostoročni risbi.20 Nad antičnim in najzgodnejšim mi omembami naselbine v 11.–12. stoletju. Iz istega srednjeveškim stratumom v cerkvi Marije Alietske je obdobja morda izhaja dvoetažna zgradba z arhaični-bilo razkritih več plasti mogočnih struktur nedoreče- mi romanskimi stavbnimi elementi, obelodanjena pri ne namembnosti na stiku z nekdanjo morsko obalo. arhitekturnih raziskavah občinske palače med letoma Rezultati arhitekturnih in arheoloških raziskav doka-2015 in 2018 (sl. 7).17 Arheoloških ostalin ob njenih zujejo gradnjo romanske cerkve sv. Marije, leta 1303 temeljih ni bilo možno datirati zaradi pomanjkanja omenjene kot kapitolske, na starejši gradbeni osnovi drugačne namembnosti od sakralne. Masivnim arhi-15 Coppo 1830, 34–35; Cerasuolo Pertusi 1988, 311– 314; Tomšič 2002, 151–152. 18 Kovačič et al. 2018. 16 Karinja 2006, 21. 19 Guštin 1997, 20. 17 Batista, Škrjanec, Babič 2018; Batista 2019. 20 Alisi 1998, 102. 114 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja Slika/Figure 8 Cerkev sv. Marije Alietske, srednjeveške ostaline pod glavnim oltarjem (Karinja 1996). / Church of St Mary of Haliaetum, medieval remains underneath the main altar (Karinja 1996). Slika/Figure 7 Občinska palača, romanske ostaline (foto D. Tomšič). / Former Town Hall, Romanesque paktni apnenčasti osnovi pod cerkvijo.22 Cerkev je remains (photo by D. Tomšič). pred njenim povečanjem in zasutjem srednjeveškega pokopališča dominirala nad okolico. Raziskave potr- tekturnim ostalinam v arheoloških sondah v glavni jujejo opis škofa Paola Naldinija iz leta 1700: „Sicer ladji in v zvoniku cerkve se pridružuje nerazjasnjena pretežno položen in raven izolski otok se na severni strani masivna apnenčasta gradnja iz pravokotnih klesancev nekoliko dvigne. Na tej polici stoji, izpostavljena morju, cer-pod sedanjim glavnim oltarjem (sl. 8). Težko berljive kev sv. Mavra, preurejena, kot smo zapisali, leta 1547. In arheološke ostaline na prehodu med Verdijevo ulico ker je okolica samotna in v bližini ni drugih zgradb, deluje južno od zvonika cerkve Marije Alietske in mestnim sveta stavba v čudovitem siju vsa prikupna in veličastna“.23 jedrom napeljujejo na obstoj gradbene strukture tudi Opravljene georadarske in arhitekturno-restavrator-na tem predelu.21 ske sondažne raziskave trenutno ne omogočajo do- Dosedanje raziskave dopuščajo domnevo o obstoju ločiti obsega prvotne cerkve sv. Mavra.24 Vklesana zgodnjega kaštela ter povezavi tega kompleksa z na-dekoracija na ohranjenem pluteju napeljuje na njen selbino preko mostu, vendar ga ne dokazujejo. Ar- poznoantični oziroma zgodnjesrednjeveški nastanek. haična romanska arhitektura sredi sedanje občinske V dokumentu iz leta 1286 je zapisan mikrotoponim palače, odtočni kanal ter nedoločljive strukture pod loco Penna, ki bi etimološko lahko izhajal iz italijanske cerkvijo sv. Marije Alietske in Manziolijevo palačo besede „penna“ (slo. vrh hriba). Ob pomanjkanju dokazujejo močno gradbeno dejavnost z različnimi dodatnih virov je možno le predpostavljati, da pred-fazami posegov ob zalivu, ki nakazujejo zametek na- stavlja starejši, izumrli oronim izolskega griča, ki ga selbinskega središča. je nasledil hagionim sv. Maver. Toponim contrada della Ecclesia S. Mauri – cerkev sv. Mavra, zaščitnika Izole, pena zasledimo prvič v notarskem spisu iz leta 1636. je prvič zapisana v dokumentu iz leta 1082, ob pre- Predel je slikovito opisan leta 1889 s strani zgodovi- daji plebanatum S. Mauri – fare sv. Mavra koprskemu narja Giuseppa Caprina kot območje za izdelavo in kapitlju s strani tržaškega in koprskega škofa Heri-popravilo čolnov. Označba ulic in trgov iz leta 1925 berta. Georadarske raziskave, izvedene v cerkvi sv. omogoča umestitev območja v zahodnem delu hi-Mavra leta 2016, dokazujejo nasutje ob strmi kom- storičnega jedra med cerkvijo sv. Mavra in morsko 22 Mušič 2016. 21 Frelih 1994–1998, 4; Karinja 1995; Karinja 1996; 23 Naldini, Darovec 2001, 241–242. Karinja 2006, 22; Sau 2014, 33. 24 Ličen Krnpotić 2016, 3. 115 Daniela Tomšič obalo. Piazzetta della Penna je leta 1925 označevala Obdobje neodvisne občine Insula razširjeno koleno današnje Kopališke ulice.25 Sodimo (1212–1280) lahko, da je v srednjem veku, pred urbanizacijo ob- močja, predel Penna obsegal širši teritorij kot v mlaj- Podpis mirovne pogodbe v Konstanci leta 1183, po ših obdobjih, ko so poimenovanje novih urbanizira- kateri so se na podlagi dovoljenja istrskega kneza En- nih četrti prevzeli hagiotoponimi, in je tako loco Penna gelberta III. iz leta 1186 istrske naselbine lahko ob-obsegal nezazidani vrh otoka okoli cerkve sv. Mavra. dale z obzidjem, je predstavljal vzvod za vzpon Izole Prenosi lastništva v srednjem veku izdajajo drugi v mesto in je omogočil ustanovitev izolske komune. podatek o grajeni strukturi na nekdanjem izolskem Prvi ohranjeni dokument, ki omenja Comun de Insulae, otoku, in sicer zgodnji obstoj benediktinske kapele je listina iz leta 1212, ki določa skupino veljakov za Sancti Petri de Insula. Zapisana je v dokumentu papeža vzpostavitev meje med občino Piran ter občinama Aleksandra III. iz leta 1074 in v dokumentu patriar-Izola in Buje. Izrazi, ki se v pisnih virih uporabljajo ha Ulrika iz leta 1075, ob potrditvi donacije izolske- za določitev statusa naselja Izola, kažejo na hierarhič- ga ozemlja in njenih dajatev oglejskemu samostanu ni razvoj kraja od izraza locus leta 932 do izraza terra sv. Marije izven obzidja. Cerkev sv. Petra so zgradi-leta 1225. Izraz terra se je ohranil za določitev statusa li izven naselbine, na izpostavljenem robu širokega Izole do propada Beneške republike leta 1797.27 apnenčastega hrbta v severovzhodnem delu otoka, Število prebivalcev mesta bi v 13. stoletju težko pre-stoletja imenovanem Scoio (slo. Čer). Poleg so posta- segalo 1000 oseb, kot jih hipotetično predpostavlja vili cenobij, tako da že leta 1213 zasledimo zapis mo- zgodovinar Miroslav Pahor, kar lahko ustreza največ nasterii sancti petri de insula. Večkrat obnovljeno cerkev, dvestotim hišam oziroma največ četrtini mesta, kot ki se je z razvojem prehrambne industrije po drugi je zarisano na Franciscejskem katastru.28 Ustanovi-svetovni vojni znašla znotraj območja tovarne Dela- tev komune je bila možna le ob obstoju naselbine s maris, so porušili leta 1978.26 srednjeveškimi mestnimi atributi, to je z obzidjem, Pisani viri, arhitekturne in arheološke ostaline ter občinsko palačo in župnijsko cerkvijo. Njihov obstoj cerkvena spolija potrjujejo obstoj naselbine Insula na dokazujejo redki zapisani generični mikrotoponimi prelomu pozne antike v zgodnji srednji vek. Geo- od vzpostavitve komune do njene predaje Beneški loška struktura in ostanki arhitekture dokazujejo republiki leta 1280. Kratkotrajna samostojnost ne vzpon naselbine v srednjeveškem fevdalnem obdob-omogoča ugotoviti dejanskega obsega mestotvornih ju pod oglejskim patriarhatom na drugačni konfigu- posegov, saj so se ti lahko začeli in nadaljevali izven raciji zemljišča od današnjega, ko je gastaldionis Insulae samega obdobja občinske suverenosti, določajo pa upravljal naselbino v imenu oglejskega samostana. V njihov obstoj. tem obdobju se je pričela strukturiranost naselbine Pisani viri iz obdobja samostojne komune ne ome-v mesto. Odkriti posegi prevladujejo ob zaščitenem njajo fortifikacije mesta. Prav tako niso dokazani nje-morskem zalivu na zavetrnem jugozahodnem prede- ni materialni ostanki. Pisani vir, ki dokazuje obstoj lu nekdanjega otoka. Cerkev sv. Mavra in benediktin- obzidja v tako zgodnjem obdobju, je dokument iz ski hospic sv. Petra na izpostavljenih mestih na vrhu leta 1280, ko je po predaji Izole Beneški republi-griča izven naselbine sta predstavljala daleč vidni pro- ki prvi beneški podestat Enrico Orio izdal ukaz za storski dominanti in religiozna simbola škofovske in njegovo obnovo – Muri Insule refficiantur circa terram samostanske oblasti tako s celine kot z morske strani. Insule. 29 Po tipologiji fortifikacijskih sistemov 12. in 13. stoletja je možno predpostavljati, da je obzidje 25 Fond občine Izola, Notarski spisi 1558–1666, a.e. 90, 237, 253; Caprin 1889, 155; Kandler 1986, 493; Fond občine 27 De Franceschi 1924, 94–97; Kandler 1986, 320, 391– Izola, 1, X/1, 24; Mihelič 1986, 135. 392; Tomšič 2011, 160. 26 Joppi 1895, 193–194; Härtel 1984, 196; Kandler 1986, 28 Pahor 1979, 362. 294; Tomšič 1999, 471–472; Franceschin 2007, 77–88. 29 Minotto 1870, 143. 116 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja obdajalo pozidani del naselbine. Tlorisna zasnova je pristanišče, omenjen molum veterem supra mare. Prvotno morala biti organska, podrejena konfiguraciji zem-pristanišče je moralo obsegati del obsežnega naravne- ljišča in morske obale. Mesto je moralo imeti utrjeni ga zaliva na robu apnenčastega otoka, ki je po geo-dostop v zahodnem delu ob pristanišču, na jugu pro- radarskih meritvah predstavljal celoten današnji Veliki ti celini ter morda proti preostalemu nezazidanemu trg. Območje med Velikim trgom in Spinčičevo ulico delu otoka na severu in vzhodu do cerkve mestnega je moralo biti v začetku 18. stoletja še nepozidano. zaščitnika sv. Mavra in benediktinskega hospica sv. Naldini opisuje lokacijo cerkve sv. Marije Alietske „le Petra. Sicer samostojno mesto je spadalo pod Sveto nekaj korakov od pristanišča, kjer daje plemenito po-rimsko cesarstvo, tako da se je prvenstveno moralo dobo javnemu trgu“,32 medtem ko danes njeno glavno braniti proti nasprotnikom z morske strani. fasado zakriva presenetljivo razgiban stavbni kare ob Edini podatek v zgodovinski literaturi, ki omenja de- ozki Spinčičevi ulici. Plitki temelji stavb na Alietovi in tajl starejšega obzidja, predstavlja opis starih morskih Koprski ulici, grajenih na apnenčasti podlagi, ne do-vrat s strani škofa Naldinija. Leta 1700 jih opisuje z kazujejo obzidja na tem območju. Robustna gradbena besedami: „ Prva, (cerkev, op. av.) posvečena apostolu sv. struktura je bila obelodanjena med arheološkim nad-Jerneju, se dviga nad obokom, ki je bil morda nekoč del starih zorom nad gradbenimi deli na lomu Ljubljanske ulice obzidnih vrat, obrnjenih proti morju; danes se tu razprostira s Kocjančičevo ulico.33 Težko si je zamisliti oklic sa-odprt pristaniški trg“.30 Gre za edino omembo v pisanih mostojne komune brez obstoja župnije, kot poenotu-virih o drugačni konfiguraciji Velikega trga od današ- joči družbeni prvini srednjeveškega mesta.34 Koprska njega, ki jo dokazujejo opravljene georadarske in arhe- škofija je leta 1212 izolski cerkvi dodelila vse župnijske ološke raziskave. Porta a mare – morska vrata, v virih iz pravice. Cerkev Marije Alietske so kot novo župnij-kasnejših obdobij označena kot Arco di S. Bartolomeo, sko cerkev zgradili na starejši gradbeni osnovi ob bok so stala na mestu sedanjega obokanega podhoda na predpostavljenemu gastaldovemu sedežu in občinski vhodu v Gramscijevo ulico. Giesia de san Bartholamio palači. Pri celoviti rekonstrukciji cerkve v letih 1993– se prvič omenja v testamentu leta 1477, ob donaciji 2008 je bil s pomočjo pluridisciplinarnih raziskav ugoza restavriranje stare poslikave sv. Krištofa na fasadi tovljen celoten stavbni razvoj objekta. Prvotno eno-cerkve in za restavriranje križa pod njo. Zaščitnim ladijsko romansko cerkev dimenzij 10,05 × 19,52 m svetnikom so postavljali kapele nad mestnimi vrati od je sestavljala podolgovata pravokotna ladja brez apside ikonoklastične shizme leta 787 naprej, vendar se je na-v razmerju 1 : 2. Svobodno je usmerjena s pročeljem vada razširila po hagiografiji Legenda aurea Jacobusa da na sever proti pristanišču, saj je nastala pred uvedbo Varagine leta 1298. Kljub temu je obstoj mestnih vrat pravil o orientaciji cerkva v zrelem srednjem veku. Od z morske strani nujen za delovanje obmorskega mesta prve cerkve sta se delno ohranili južna in vzhodna fa-v obdobju izolske samostojne komune. Nekdanja cer- sada s pravilno romansko gradnjo. Zahodna stena je kev sv. Antona Opata se je v ljudskem izročilu ohranila bila porušena ob povečanju cerkve proti občinski pa-kot chiesa di Sant'Antonio al Porto – cerkev sv. Antona ob lači leta 1553. Sredi južne fasade cerkve je bila odkrita Pristanišču. Nahajala se je na križišču med Krpanovo preprosta ozka pravokotna lina, morda zadnji ostanek in Gregorčičevo ulico, na polovici poti med pristaniš- prvotne apside. Vzhodna fasada prvotnega kompleksa čem in cerkvijo sv. Mavra.31 Lokacija cerkve je relativ- skriva stranski polkrožni originalni dostop z luneto, tri no oddaljena od samega pristanišča, kar napeljuje na pravokotna okna z znižanim razbremenilnim lokom v obstoj mandrača globlje v jedro otoka. razmerju 1 : 2 ter pod njimi sledi portika. Arheološke Pristanišče je imelo pomol, usmerjen proti odprtemu raziskave so obelodanile ostanke temeljev nosilnih ste-morju. V izolskem statutu iz leta 1360 je pri dostopu v mesto preko novega utrjenega pomola, ki je zapiral 32 Naldini, Darovec 2001. 33 Frelih 1994–1998; Stokin 1994; Tecno Futur Service 30 Naldini, Darovec 2001, 249. 1995; Tomšič 1996; Kos 2006, 161. 31 Tomšič 2011, 161–163. 34 EM Publishers Srl. 117 Daniela Tomšič Slika/Figure 9 Cerkev sv. Marije Alietske, arhitekturne faze gradnje (ISAN 12, 1998). / Church of St Mary of Haliaetum, architectural building phases (ISAN 12, 1998). brov portika na Manziolijevem trgu, naslonjenega na vzhodno fasado cerkve. Portik je potekal po celotni dolžini prvotnega zidu vzhodne in južne fasade (sl. 9). Severno pročelje je bilo na novo pozidano ob preu- reditvi objekta za sakralno namembnost, pri čemer je bila uničena zgodnjesrednjeveška gradbena struktura, ki še delno poteka v tleh pred cerkvijo, pravokotno na Spinčičevo ulico. Južno od nje se je pri arheološkem nadzoru ob gradnji infrastrukture na globini 0,95 m pod sedanjim uličnim tlakom pokazala vodoravna plast iz ploščatih flišnih peščenjakov, prekritih s tankim Slika/Figure 10 Palača Besenghi, sekundarno vzidan slojem apnene malte.35 Vogal baročne palače Besenghi romanski lev (foto D. Tomšič, arhiv ZVKDS OE Piran). / degli Ughi v Izoli, zgrajene med leti 1775–1781, krasi Besenghi Palace with Romanesque stone lion (photo by D. Tomšič, Archive IPCHS Regional Office Piran). romanski polsedeči lev s spiralno grivo, datiran v čas med 11. in 13. stoletjem, ki bi lahko izhajal iz prvotne- kip polsedečega leva. Bazo so zasuli ob rekonstrukciji ga osrednjega portala cerkve (sl. 10). Pri njeni obnovi cerkve v letih 1723–1772. Prvotni glavni portal cerkve leta 1995 so bili pri sanaciji temeljev portala najdeni so nadomestili z baročnim nekaj let pred gradnjo Be-ostanki leve zahodne baze, kjer bi lahko bil nameščen senghijeve palače.36 36 Zadnikar 1982, 34; Kandler 1986, 391–392, 878, 882; 35 Karinja 1995; Karinja 1996; Frelih 1999–2000, 6–7. Tomšič 2002, 153–156, 164, 166. 118 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja Dokument iz leta 1253, napisan v Palacio Comunis Ysule, izdaja organizacijsko strukturo občinske oblasti in predstavlja prvi dokument, ki omenja samo občinsko palačo. Iz številnih listin izhaja prizadevanje občine za krepitev samostojnosti, kjer enotno nastopajo pode- sta, gastald in župnik. Notarski zapis iz leta 1283 je bil napisan na scalam platea Ligeti. Uporaba arhaičnega toponima v prvih letih beneške vladavine napeljuje na obstoj stopnišča na glavnem mestnem trgu vsaj v času samostojne komune. Primerjalno lahko predpostavlja- mo, da je bilo stopnišče na trgu zunanje in naslonje- Slika/Figure 11 Občinska palača, srednjeveške plasti no na občinsko palačo. Na podlagi mlajših gradbenih gradnje (foto D. Tomšič). / Former Town Hall, medieval construction layers (photo by D. Tomšič). faz lahko predpostavljamo, da ostaline zahodno od romanske stavbe, najdene pri arheoloških sondažnih izkopavanjih leta 2018, predstavljajo del prve občin- gradnjo slutimo še v stavbah Alietova ulica 2, 4 in 16 ske stavbe. Ostalin ni možno datirati zaradi pomanj- ter Smrekarjeva ulica 38, 40, 42 in 61, kar zaokroža kanja drobnih najdb. Po stratigrafiji kulturnih plasti prepoznani urbani obod mesta. so nastale pred 14. stoletjem. Na isti globini izstopa V obdobju samostojne komune je Izola zgradila ob-preureditev zgodnje romanske stavbe, locirane znotraj zidje ter z delnim nasutjem naravnega plitkega za-sedanje občinske palače, z zaprtjem nekaterih dosto- liva občinsko središče. Predhodnim strukturam iz pov ter ureditvijo zunanjih tlakov in dostopnih sto- časa fevdalne oblasti je dodala občinsko palačo in pnic (sl. 11). 37 Iz razpoložljivih podatkov izhaja, da so župnijsko cerkev sv. Marije. Nastal je center mesta. cerkev, hipotetični gastaldov sedež in občinska palača Predpostavljamo lahko, da se je mesto koncentrično ob nastanku izolske komune predstavljali samostojne širilo ob pristanišču proti sredini otoka ter ob glavni ločene stavbe v novo nastalem mestnem središču, kar komunikaciji proti celini. Na vrhu otoka sta že sto-dokazujejo tlakovani prehodi med objekti. letja dominirali cerkev sv. Mavra in cerkev sv. Petra Ostanki romanske gradnje s kvadratnimi in ločnimi s hospicem. stavbnimi odprtinami, podobnimi kot v cerkvi sv. Neodvisnost izolske komune znotraj Svetega rim-Marije Alietske, so se ohranili v stavbah Smrekarjeva skega cesarstva je bila kratkotrajna. Zaključila se je ulica 63 in Manziolijev trg 3 sedanje hiše Manzioli s predajo Beneški republiki leta 1280, po 68 letih sa-nasproti cerkve. Stavbi sta bili enonadstropni, grajeni mostojnosti. pravokotno na trg, 2 m odmaknjeni od sedanje grad- bene linije proti notranjosti otoka. Med njima je bilo dvorišče, dostopno z otoške smeri, in zaprto proti Srednjeveška Izola v obdobju beneške sedanjemu Manziolijevemu trgu (sl. 5). vladavine (1280–1500) Na dvoriščni fasadi stavbe Smrekarjeva ulica 63 se je ohranila poslikana okenska odprtina podobne kom- Organizacija mestnega življenja pod Beneško repu- pozicije kot v cerkvi Marije Alietske. S tem je možno bliko je predstavljala nadaljevanje vpeljanega komun-na podlagi materialnih najdb zaokrožiti likovni videz skega sistema v perspektivi gospodarskega in strate-unikatne arhitekture mestnega središča.38 Romansko škega razvoja nastajajoče morske velesile. Pri prvem popisu prebivalstva, ki ga je Beneška re- publika zahtevala leta 1554, je izolski podesta sporo- 37 Pahor 1979, 361–375; Kandler 1986, 493; Kovačič et al. 2018; Slokar 2018. čil, da ima mesto 1600 prebivalcev, občina pa 1700 38 Guštin 1997, 20–25. prebivalcev. Navedek iz vizitacije škofa Valierja o 800 119 Daniela Tomšič dušah leta 1579 ter Morteanijev zapis o 3000 dušah času, ki preko kamnitega mostu omogoča varen prehod na celi-in 500 ognjiščih leta 1581, brez označbe vira, sta gle- no. Stisnjena med te mejnike, se širi prvenstveno v umerjen trg, de na preostale podatke malo verjetna. Pri popisu ki ga obdajajo pretorska palača, javni fontik in več zasebnih leta 1596 je podesta sporočil, da ima celotna obči-zgradb; nato se razcepi v različne ulice, z obeh strani dostojno na 1490 duš. V župnijski vizitaciji leta 1661 je škof obdane s sakralnimi in posvetnimi stavbami. “40 Francisco Zeno omenil 1450 duš. Pri popisu pre- Iz Naldinijevega zapisa izhaja, da spadajo v začetek bivalstva ob jožefinskih vojaških izmerah leta 1797 14. stoletja obsežna zemeljska in utrjevalna dela, s je Izola z okolico imela 2750 prebivalcev in 350 hiš. katerimi je mesto dobilo vsebino, kot jo je možno Le deset let kasneje so ob popisu prebivalstva našteli rekonstruirati iz prvega ohranjenega mestnega statu-3235 prebivalcev. Leta 1819 je po podatkih Franci- ta iz leta 1360, ter podobo, kot so jo prenesli prvi scejskega katastra v mestu stalo 665 stavb, in sicer kartografi ter opisali prvi humanisti. 541 stanovanjskih hiš, 73 hlevov za živino (za drob- Najstarejša ohranjena označba Izole na geograf- nico in kopitarje), 27 gospodarskih poslopij ter 24 skih kartah je iz leta 1311, ko jo je kartograf Pietro javnih in drugih objektov (municipij, loggia, 2 stavbi Vesconte zarisal na mapi jadranske obale „Atlante fontika, bolnica, šola, pomorski urad, nekdanji stolp, Tammar–Luxoro“. Sama označba lokacije z napi-7 cerkva, cerkveni zvonik, eremitaža, 4 pekarne, 3 som Ixola je preskromna, da bi lahko rekonstruirali torklje).39 Neuravnoteženost v popisih gre pripisati zgodnji videz srednjeveškega mesta. Mesto je prvič različnim kriterijem njihovega zajetja glede na okvir upodobljeno na dveh pomorskih risbah v Kitab-ı mesta in okolice z ozirom na stanovanjske in druge Bahriye – „Knjigi navigacije“ otomanskega admirala namembnosti stavb ter kot posledico epidemij, ki so in kartografa Pirî Reisa, ki jih je posnel leta 1513, to razsajale po celotnem istrskem ozemlju. Kontinuiteta je v obdobju, ki je neposredno sledilo koncu srednje-500-letnega družbenega sistema pod Beneško repu- ga veka (sl. 12). Kljub morfološki stilizaciji zemljišča bliko do vzpostavitve habsburške oblasti pa daje kljub in shematičnemu prikazu stavb je možno prepoznati temu relativno verodostojno sliko mestnih vsebin in kompaktno, v celoti obzidano mesto, ločeno od celi-razmerij med njimi. Za ugotavljanje obsega pozidave ne z obzidnim jarkom. Mesto krasi devet okroglih in lahko predpostavljamo, da je mesto ob začetku bene-oglatih stolpov ter pristanišče na jugozahodnem robu škega obdobja okvirno štelo 1000 prebivalcev in 150 otoka, ki ga objemata naravni Petelinji rt in utrjeni stavb, na zatonu srednjega veka pa 1500 prebivalcev pomol. Lega mesta ter urbanistična struktura sta si na in največ 250 stavb. Pirîjevih mapah istrske obale med Koprom in Izolo Začetno beneško obdobje zaznamujejo obsežna ter Izolo in Piranom podobni, nekoliko se mapi raz-gradbena dela v Izoli, ki jih Naldini oriše z besedami: likujeta v prikazu stolpov ter v številu in upodobitvi „ Opišimo jo (Izolo, op. av.) jedrnato, kakor sedaj je, tako dveh oziroma treh cerkva. Naslednja podoba mesta da bo prepoznavno vsaj počez, kakšna je nekoč bila. Pred je ohranjena na mapi Istre izolskega notarja in karto-sabo ima odprto morje, ki ji ustvarja močno utrdbo s svo-grafa Pietra Coppa iz leta 1525. Razločna je značilna jo nestanovitnostjo. Levi bok ji branita pristanišče in pomol, silhueta obzidanega mesta, pripeta z mostom na celi-zgrajena leta tisoč tristo dvajset tako za okras kot tudi za no nasproti solinam Saline in vodnemu viru Fontana. zaščito, medtem ko ji rami in desno stran varuje visoko obzid- Podobna silhueta se pojavi na večini naslednjih map je, križano z raznoterimi stolpi, postavljeno leta tisoč štiristo Istre, Jadranske obale in otokov drugih kartografov iz enajst; kot običajni branik starih krajev. Sredi svojega obzidja humanističnega obdobja. Tudi Coppo se je osredoto-odpira vrata, zaščitena z visokim stolpom in zgrajena v istem čil na prikaz prostorske podobe posameznih krajev, medtem ko je sama arhitektura znotraj mest simbo-39 Relazioni… 1890, 100; Zeno 1660–1662, 121; Ca- lična. Znanstveno-primerjalno so obdelana mesta ob tasto Franceschino 1818–1874 a, 235 b all01; Morteani 1888, 171; Lavrič 1986, 28; Rajšp, Trpin 1997, 196–197; Darovec 2008, 124, 127. 40 Naldini 1700, 329. 120 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja risbi Bagni Minerali di San Pietro iz leta 1829. Tloris mesta je prvič v poznanih virih zarisan v avstrijskih vojaških kartah iz let 1763 in 1804. Podrobno je mes- to, sicer v manjšem merilu, zarisal beneški kartograf koprskega rodu Giovanni Valle leta 1784 na zemlje- vidu severnega dela Istre. Verodostojen načrt mesta je določen na mapi Izole v Franciscejskem katastru iz leta 1819.41 Srednjeveška ureditev izolskega obzidja pod Beneško republiko V začetnem obdobju beneške vladavine je Izoli preti- la nevarnost z morske strani zaradi močne Genovske države kot Benečanom nasprotne morske velesile ter s celinske strani zaradi ambicije Oglejskega patriar- hata in Svetega rimskega cesarstva po ponovni vzpo- stavitvi oblasti nad Izolo in ostalimi istrskimi mesti, ki so prešla pod oblast Beneške republike. Izolo so zato morali utrditi tako z morske kot s celinske sme- ri. Beneška republika je po zavzetju Izole popravila Slika/Figure 12 Pirî Reis, risba Kopra in Izole v Knjigi staro obzidje.42 V dokumentu papeža Nikolaja IV. iz navigacije, 1521 (arhiv Pomorskega muzeja Sergej Mašera leta 1288 je Izola omenjena med Castra.43 Leta 1320 Piran). / Pirî Reis, drawing of Koper and Izola in the Book of Navigation, 1521 (Archive Sergej Mašera Maritime so začeli z gradnjo novega pristanišča.44 Leta 1325 so Museum). zgradili nov pomol in ga skladno z beneško fortifi- kacijsko tipologijo obmorskih mest utrdili s stolpom Jadranski obali, ki jih je med leti 1648–1650 upodobil na vhodu v pristanišče, tako kot ga prikazujejo hu-turški kartograf Seyyid Nûh v atlasu Sredozemskega manistične risbe iz 16. in 17. stoletja.45 V izolskem morja. Pri svojem delu je izhajal tudi iz razpoložlji-statutu je zapisano: „… quod vadit molum transversum vega kartografskega gradiva. Risba Izole je izdelana dicte platee Nove usque ad molum veterem supra mare…“.46 po vzoru Pirîjeve. Kompaktno mesto je obdano z Iz zapisanega izhaja, da je leta 1360 novi pomol segal devetimi stolpi, štirimi bastioni ter ima eno cerkev preko novega trga, stari pomol pa je stal nad morjem. z zvonikom. Obzidano mesto na otoku je razločno Iz humanističnih risb in iz opisa lahko sklepamo, da razvidno na Valvazorjevem pogledu Tržaškega zaliva s Črnega Kala iz leta 1689, ko je sicer zaradi morskih 41 Pirî 1554?; Valvasor et al. 1689, 524–525; Goynaei in hudourniških nanosov ter opustitve vzdrževanja 1830, 62; Bernik 1968, 102; Lago, Rossit 1981, 14–15, 36– obzidja že bil možen peš prehod s celine na otok. Pi- 37, 72–77, 80–86, 155–157, 196–197, 252–256; Kramar ranski humanist Giovanni Battista Goineo je že leta 1988, notranja platnica; Russignan 1994, 62; Rajšp, Trpin 1997, Karta XIX 15, Karte 3 Col. 1–Sect. 1; Gašperič, 1543 omenjal nastali naravni spoj med otokom in ce- Kladnik, Pipan 2014, 98, 106–138; Tomšič 2006, 15. lino. Naravna vez je lepo razvidna na risbi Izole v ro- 42 Senato Mare 1898, 318–319. kopisnem Atlasu opata Lonatija iz Milana, izdelanem 43 Kandler 1986, 748. 44 Naldini 1700, 329. leta 1772. Pogled na vzhodni obod mesta z delom 45 Besenghi 1823. obzidja iz Viližanskega zaliva je nazorno prikazan na 46 Kos 2006, 161. 121 Daniela Tomšič sta stari pomol, zgrajen pravokotno na obalo, in novi sv. Mavra. Ugotovljen je njegov osnovni potek ob pomol, postavljen vzporedno z obalo, oblikovala in morski obali južno od pristanišča na zahodu do glav-zapirala novo pristanišče. Velikost pristanišča lahko nih mestnih vrat pri sedanjem Trgu republike. Obzidje predpostavljamo z razpolovitvijo podatkov iz jože-se je nadaljevalo ob obrambnem jarku do okroglega finskega popisa iz leta 1797, po katerem je Izola ime- bastiona na jugovzhodnem delu otoka ob sedanji Can- la 13 tovornih bark, 29 ribiških bark ter 44 mornarjev karjevi ulici. Po ohranjenih načrtih je debelina obzidja in 137 ribičev.47 Pristanišče je bilo na novo urejeno znašala ok. 1,8 m, premer bastiona pa 8 m (sl. 13). 50 leta 1636, pomol pa so po virih obnovili leta 1652. Obzidje je nato zavilo ob vzhodni morski obali ob S stolpom utrjeni pomol je zadnjič prikazan na mapi sedanji Kosovelovi ter Zustovičevi ulici do skalnatega „ Istria sub dominio Venetorum“ leta 1686.48 Domneva- predela Scoio. Od Zustovičeve ulice se je premočrtno mo lahko, da so sredi 17. stoletja pri obnovi pristani- dvigovalo pravokotno na obalo po sedanji Tovarniški šča opustili njegovo fortifikacijsko funkcijo. Mapa bi ulici do današnje Ulice ob Pečini. lahko nastala po starejšem vzoru ali pa dela na novem V letih 1576–1582 so ob vzhodni liniji obzidja, na pomolu še niso bila dokončana. zemljišču, ki ga je donirala družina Manzioli, zgradili Po utrditvi pristanišča so po Naldinijevem zapi- minoritski samostan. Za gradnjo so uporabili kame- su med leti 1400 in 1411 uredili obzidje proti celini nje stolpa, ki so ga po pisanih virih smeli porušiti do na južnem in vzhodnem delu otoka. Iz podatkov iz višine preostalega obzidja. Podobno so z materialom statuta izhaja, da je imelo mesto obzidje z glavnimi izolskega obzidja smeli rekonstruirati tudi cerkev sv. mestnimi vrati proti celini. Varovano je bilo z barba- Mavra leta 1547. Leta 1670 je bila posvečena cerkev kanom, nasipom in obrambnim jarkom. Obrambni sv. Frančiška, postavljena pravokotno na samostansko jarek – Fossal predstavlja posebnost na slovenski oba-poslopje. Samostan je bil ukinjen z beneškim dekre- li. Sklepamo lahko, da je bila kljub geološki strukturi tom leta 1787, prodali so ga leta 1799 skupaj z vsem in morfologiji kraja otoška struktura v teh stoletjih zemljiščem. Novi lastnik Michele Speranza je leta 1803 delno umetno vzdrževana zaradi morskih naplavin in cerkev spremenil v dvonadstropno vilo, pri čemer mu hudourniških nanosov. Preko jarka je bil do gradnje je občina dovolila, da „lahko počne z obzidjem, kar se 8,65 m dolgega kamnitega mostu leta 1431 speljan mu zahoče“. Del obzidja je Speranza odkupil od obči-lesen, morda dvižni most. Statut je določeval stroga ne še leta 1832. Vhod v vilo krasi nedatiran, a z gotski-pravila obnašanja ob obrambnem jarku kot tudi vsa- mi prvinami vklesan grb družine Minio. Člani družine koletne zahteve pri njegovem vzdrževanju. Organska Minio so bili podestati v letih 1410–1411, 1563, 1657 oblika obrambnega jarka je razvidna na mapi Izole iz in 1704. Sklepamo lahko, da grb predstavlja spolijo Franciscejskega katastra.49 Toponim Fossal se je upo-izolskega obzidja, zgrajenega po Naldinijevem zapi- rabljal za označitev območja med obzidjem in celino su leta 1411, ko je bil podesta Nicolò Minio.51 Grb je do njegovega dokončnega zasutja z gradnjo stavb in lahko krasil delno porušen stolp ali drugi del obzidja. ceste proti Kopru v 19. ter v prvi četrtini 20. stoletja. Sekundarno so ga lahko vgradili na fasado cerkve sv. Po navedbah izolskega patra Giovannija Thamarja iz Frančiška ali pa ga je Speranza vzidal v fasado svoje leta 1580 je obod mesta meril 1204 pasusov (pribl. vile po rušitvi velikega dela obzidja po propadu Be-2083 m). Obzidje je nesporno objemalo mesto, ki se neške republike. Podobno so rimsko stelo vzidali pod je širilo na južnem delu otoka. Organsko je poteka-glavni oltar cerkve sv. Mavra leta 1566, Besenghi pa je lo ob jugozahodni, južni in jugovzhodni obali ter se vzidal kip romanskega leva v vogal svoje palače leta v kopenskem delu radialno vzpenjalo proti cerkvi 1775. Iz virov nedvoumno izhaja, da sta tako samostan kot vila Speranze, ki sestavljata najstarejši del da- 47 Rajšp, Trpin 1997, 198–199. 48 Del Fabro Caracoglia 2000, 289–315. 50 Thamar 1848, 46; Tomšič 2011, 163–170. 49 Besenghi 1823; Tommasini 1837, 351–352; Kos 51 Delise 2000, 50–51; Felluga 2000, 90–93; Naldini, 2006, 273, 283, 308, 347–348. Darovec 2001, 240. 122 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja Slika/Figure 13 Izola, odsek južnega dela obzidja od vhodnega stolpa do okroglega bastiona (SI PAK KP, Fond občine Izola, II, 1829, D-3). / Izola, southern town walls, section from the entrance tower to the round bastion (SI PAK KP, Collection of Izola Municipality, II, 1829, D-3). našnjega Doma upokojencev na Kosovelovi ulici 22 v zo Coronelli, ki je leta 1696 zapisal, da „jo s celinske Izoli, zgrajena iz kamna izolskega obzidja. Še leta 1907 strani obdaja starodavno obzidje, medtem ko je od-zasledimo na načrtu posestva v arhivski dokumentaciji prta proti morju, ki ji predstavlja globel in zaščito“.53 označeno mestno obzidje, vključno s kvadratnim ob- Podoben je opis škofa Naldinija iz leta 1700. Obstoj zidnim stolpom okvirne širine 4 m, uporabljenim kot obzidja v notranjem delu otoka je vprašljiv kljub hu-senik. Sam zid obzidja ne presega širine 1 m (sl. 14). manističnim prikazom v celoti obzidanega mesta, Celoten zahodni zid ob Tovarniški ulici do križišča z umeščenega na jugozahodnem delu otoka, kot je jas-Ulico ob Pečini skriva ostanke izolskega obzidja. Ena- no ponazorjeno zlasti na tiskani mapi Istre Ferranda ko bi lahko predpostavljali za široke dvoriščne zidove Bertellija iz leta 1569.54 v smeri cerkve sv. Mavra. Konservatorske raziskave na Znotraj obzidja je vzhodni del otoka sestavljal obsežen tem območju niso bile izvedene. Zid na zaključku To-nepozidani predel – Vier, še jasno berljiv na Franci- varniške ulice v bližini obale, zgrajen iz pravilnih kva- scejskem katastru. Omenjen je že v izolskem statutu drov peščenjaka, povezanih s tankim slojem apnene leta 1360, ki določa pravila obnašanja na njem, podob-malte, lahko po tipologiji gradnje datiramo v srednji no kot za nepozidani predel Fossal. Etimološko lahko vek. toponim izhaja iz generične vsebine viero kot gojitvene Na podlagi pregledanih arhivskih virov ni mož- površine, ki je zagotavljala preživetje mesta v primeru no ugotoviti nadaljevanja obzidja od stolpa mimo dolgotrajnega obleganja ali epidemij. Morteani opisuje župnijske cerkve sv. Mavra do pristanišča v zahod-kultiviranost tega predela še leta 1889.55 nem predelu Izole. Dvoumen je Thamarjev opis iz Iz podrobnega opisa mestnih ulic v statutu izhaja, da leta 1580, da je Izola „dobro varovana s kopnega in je ena ulica od triindvajsetih vodila do obzidja, dve pa odprta proti morju“.52 Podpira ga geograf Vincen-53 Coronelli 1696, 140. 54 Lago, Rossit 1981, 76–77; Tomšič 2011, 165, 172. 52 Thamar 1848, 46. 55 Morteani 1888, 207; Kos 2006, 283. 123 Daniela Tomšič Slika/Figure 14 Izola, načrt zemljišča z zarisanim vzhodnim obzidjem in stolpom (SI PAK KP, Fond občine Izola, 1907). / Izola, plan with marked eastern town walls section and tower (SI PAK KP, Collection of Izola Municipality, 1907). do morja, kar lahko predstavlja lokacijo mestnih vrat. Naldini je pri opisu Izole zapisal, da je Ecclesia S.i An- dreae – cerkev sv. Andreja stala nad glavnimi mestni- mi vrati v rajonu La Porta – Vrata. Cerkev je bila posvečena leta 1400, ob izgradnji novega utrjenega vhoda v mesto.56 Obris obzidja in leta 1464 zapisanih Glavnih vrat – Porta Maistra za kamnitim mostom in s tipično večkapnim stolpnim zaključkom je razviden na glavni oltarni sliki župnijske cerkve sv. Mavra iz leta 1582, ki prikazuje čudež sv. Mavra (sl. 15). Po iz- ročilu naj bi Sv. Maver nad Izolo spustil gosto meglo in s tem dosegel umik patriarhove vojske, ki se je leta 1412 utaborila pred mestom v bližini cerkve sv. Lo- vrenca in ga neuspešno oblegala.57 Na sliki čudeža sv. Mavra je razločno upodobljen vhodni predel mesta Slika/Figure 15 Cerkev sv. Mavra, detajl vhoda v z mestnimi vrati, z obzidjem ter s cerkvico sv. Roka mesto na oltarni sliki Čudež sv. Mavra, 1582 (foto D. pred njim. Na robu slike sta jasno narisani osebi, ki Tomšič, arhiv ZVKDS OE Piran). / Church of St prenašata vodo iz pomembnega ter v celotni zgodo-Maurus, detail of the entrance to the town on the altarpiece vini v dokumentih pogosto zapisanega vodnega vira Miracle of St Maurus, 1582 (photo by D. Tomšič, Archive Fontana v bližini cerkve sv. Lovrenca, sedanje cerkve IPCHS Regional Office Piran). 56 Tomšič 1999, 462–463; Naldini, Darovec 2001, 250; Kos 2006, 279–282. 57 Morteani 1887, 371; Tomšič 1999, 472–473. 124 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja sv. Roka. Ob lijakastem zametku Kristanovega trga, Morteani pri opisu razvoja Izole poleg glavnih in nekdanjega trga Tibio, poimenovanega tudi S. Marina morskih mestnih vrat omenja še vrati Porta Ughi in ali Le Porte, so za obzidjem ob mestnih vratih nari- Porta Puiese. 61 Porta Ughi naj bi predstavljala loka-sane razpršene stavbe. Za njimi je pod gričem razvi- cijo pusterle oziroma manjši mestni izhod na morje den pas vzhodnega obzidja. Poleg cerkve sv. Andreja za ribiče in veslače. Toponim naj bi izhajal iz imena na vhodnem stolpu, porušenem po Morteanijevem družine, ki je stanovala v bližini obzidja in skrbela za zapisu leta 1797, sta si na trgu stali nasproti cerkev mestna vrata. Kot razodeva napis z grbom na stavbi sv. Marine na vogalu sedanje stavbe Trg Republike sedanje Gasilske ulice 1, je hišo zgradila družina Ugo 1, v virih prvič zapisana leta 1542 in po ukazu škofa leta 1450. Arhitekturne sledi na fasadi stavbe, ugoto-Da Ponte porušena leta 1790, ter cerkev sv. Marije vljene pri obnovi mestne infrastrukture leta 1996, je Snežne, katere prva omemba sega v leto 1433. Prei-možno interpretirati kot sledi manjšega izhoda proti menovana s hagionimom sv. Dominika v začetku 19. morju.62 Predel contrada Puia se nahaja ob Tartinijevi stoletja, hrani gotski triptih z renesančnimi podoba-ulici, nekdanji Via Puglia. Obsega predel od stolnice mi Madone, sv. Frančiška in sv. Dominika.58 sv. Mavra proti pristanišču in Petelinjemu rtu. Pred- Pri arheološkem nadzoru so bili med Trgom repu- postavljamo lahko, da je Porta Puia vodila iz mesta blike in Kristanovim trgom vidni ostanki apnenčaste proti cerkvi sv. Petra s hospicem in proti celotnemu strukture, morda zadnji ostanki obzidja, uničenega predelu Scoio, kar napeljuje na obstoj obzidja okoli pri infrastrukturnih delih v avstro-ogrskem in nas-celotnega srednjeveškega mesta. Legalnost obeh iz- lednjih obdobjih. Kljub temu je možno postaviti li- hodov je treba jemati s pridržkom. Dodatek k statutu nijo obzidja sredi stavbe Trg republike 1. Linija se iz leta 1464 določa obvezen vhod in izhod iz mesta nadaljuje sredi stavbe Trg republike 4, kjer morda še skozi glavna mestna vrata – Porta Maistra ali preko stojijo ostanki stolpa, kot je prikazano na ohranjenih pomola ob ustju pristanišča – bocha del porto da mar, zoè projektih za gradnjo hiše ob južnem odseku obzidja.59 del muolo. Hkrati določa ostre fizične sankcije za pre-Vhod v mesto iz pristanišča so predstavljala mestna bivalce, ki bi si s prebojem obzidja krajšali izhodno vrata Porta a mare s kapelo sv. Jerneja, poslikano na zu-pot iz mesta.63 nanjščini s tipičnim srednjeveškim motivom sv. Kri- Na podlagi pregledanih virov je možno sklepati, da štofa kot zaščitnika čolnarjev in priprošnjika zoper del obzidja ob zahodni morski obali in v severovzho-naglo smrt. Kapelo so porušili leta 1818 in jo nado- dnem delu ni bil solidno zgrajen. Lahko bi predsta- mestili s stanovanjem nad obokom. Sosednja stavba vljal ostanek prvega obzidja iz obdobja samostojne še vedno skriva stopnišče s petnajstimi stopnicami, ki izolske komune. Nesporno pa iz virov izhaja, da je predstavljajo zgodovinski dostop v cerkev sv. Jerneja bilo mesto v zrelem in poznem srednjeveškem ob-v prvem nadstropju, kot ga opisuje škof Baldassare dobju utrjeno od zahodnega pristanišča do vzhod-Bonifacio leta 1656.60 Stavba ni raziskana. Zgrajena ne skalnate obale in delno v notranjost otoka, ko je struktura Gramscijeve ulice, nekdanje ulice sv. Jerne-prvenstveno pretila nevarnost s celinske strani. Vpra- ja od pristanišča proti župnijski cerkvi sv. Mavra, je šljiv ostaja del severne linije obzidja znotraj otoka do omogočila ohranitev obokanega podhoda na lokaciji pristanišča. mestnih vrat z morske strani, morda še iz samostoj- nega komunskega obdobja, do današnjih dni. 58 Morteani 1888, 213; Tomšič 1999, 462–470; Pavičić Domijan 2017, Crkva sv. Dominika Izola, 1. 59 Tomšič 2011, 163–170. 61 Morteani 1888, 206. 60 Bonifacio 1656, XII/22, cc 32v–33r; Tomšič 2011, 62 Kramar 1988, 101; Tomšič 1996. 161–163. 63 Fond občine Izola, 1925, X/1, 24; Kos 2006, 457–458. 125 Daniela Tomšič Srednjeveška ureditev javnih površin odnosu do občinske poti, in sicer v strade di sopra della pod Beneško republiko strada di Comun − ulice nad Občinsko potjo in v stra- de dalla parte di sotto della Strada Comune − ulice pod Thamar pri opisu Izole omenja, da ima mesto dva Občinsko potjo.66 Callis de substus – Spodnja ulica in velika trga. Današnja Veliki trg in Kristanov trg sta callis de medio – Srednja ulica, ki bi tako odgovarjali morala nastati z zasutjem območja ob velikih uredit-Ljubljanski in Smrekarjevi ulici, sta omenjeni v pi- venih delih v mestu pod Beneško republiko po letu snih virih leta 1508. Po generični vsebini, povezavi 1320.64 Zasuli so staro pristanišče ter plitvine in ures statutom in arhitekturnimi ostalinami ju umestimo dili veliko manipulativno ploščad, že leta 1360 v sta- v srednji vek. Ljubljansko ulico so kot mejno ulico tutu imenovano Piazza nuova – Novi trg, kot središče ob obzidani obali uredili leta 1582. Contrada calle de gospodarskih dejavnosti v mestu, ob boku Alietske-sora – mestna četrt Zgornje ulice, ki bi odgovarjala mu trgu kot upravnemu središču, leta 1635 označe- sedanji Gregorčičevi ulici, se je v virih prvič pojavila nemu kot Piazza vecchia. Gre za tipičen dvojni trg kot leta 1563, po ureditvi poti grisa med leti 1549 in 1590, srednjeveško središče mesta, sestavljeno iz enotnega to je glavne ulične povezave med cerkvijo sv. Mavra odprtega prostora z občinsko palačo in župnijsko in mestnimi vrati s kopnega.67 Obe poti sta predstav-cerkvijo na sredi. Po vsebinskem opisu iz statuta lah- ljali komunikacijski obod srednjeveške pozidave in ko trg Piazza di Comun umestimo na območje sedanje morda linijo prvega obzidja iz obdobja samostojne Verdijeve ulice in na del Manziolijevega trga. Tlako-komune, ki je s stoletji izgubilo svoj strateški pomen. vanje s kvadri peščenjaka nepravilnih oblik se je ohra- nilo na prehodu med cerkvijo sv. Marije Alietske in občinsko palačo, kjer fragmentarne arheološke najd- Srednjeveška unikatna arhitektura v be med in pod tlakom dokazujejo njegovo položitev beneškem obdobju v 14. stoletju.65 Povezave med zahodnim trgom ob pristanišču Piaz- Značilna organizacija srednjeveškega javnega življe- za de Comun in južnim trgom Alle Porte oziroma med nja je na glavnem dvojnem trgu pogojevala postavi-Velikim in Kristanovim trgom proti celini so obliko- tev arhitekture mestnih funkcij in mestne opreme, ki vale tlorisno zasnovo glavnih konvergentnih, delno je izhajala iz posvetne in verske oblasti ter iz agrarne, usločenih poti z arhaičnimi trikotnimi vozlišči in spe-ribiške, solinarske, obrtne in trgovske dejavnosti pre- cifičnimi lijakastimi izteki med vhodnim in glavnim bivalstva. trgom, ki so se s širitvijo mesta vedno bolj usmerjale Hkrati s postavitvijo utrjenega pomola so leta 1325 proti sredini otoka in dominantni cerkvi sv. Mavra. izvedli obsežna gradbena dela na občinski palači. Iz Statut podrobno določa mejaše ob triindvajsetih jav-arhivskih virov izhaja, da so za kritje strehe uporabi- nih ulicah – andronah. Strada di Comun − Občinska pot li 7000 korcev. Količina strešnikov okvirno zadošča je kot glavna mestna ulica in kot najkrajša povezava za kritje površine današnje osnovne občinske stav-mestnega središča s celino predstavljala osnovno ori- be. V virih sta omenjena gradata – zunanje stopni- entacijsko linijo celotnega srednjeveškega urbanizma šče občine ter campana – zvon. Vodilo za usmerja-Izole. Enačimo jo lahko z ulico Strada di Alieto, eno nje konservatorskih raziskav sta predstavljala tlorisa redkih poimenovanih ulic v elaboratu parcel v Fran-adaptacije občinske palače iz leta 1922 (sl. 16). Pod ciscejskem katastru. Vključevala je začetni lijakasti večjim delom južne fasade sedanje občinske palače del sedanje Ljubljanske ulice ob Kristanovem trgu do in delno tudi na njenem zahodnem delu so bili na križpotja s Koprsko ulico in celotno Koprsko ulico. Preostale ulice so v statutu zapisane glede na lego v 66 Kos 2006, 279–282; Fond občine Izola, Notarski spisi 1558–1666, a.e. 90, 219; Catasto Franceschino 1818–1874 b, 64 Thamar 1848, 46. 364.02, part. 9389. 65 Karinja 1995; Karinja 1996; Kovačič et al. 2018. 67 Russignan 1986, 46, 49; Besenghi 1823; Kos 2006, 519. 126 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja Slika/Figure 16 Občinska palača, načrt adaptacije pritličja, 1922 (SI PAK KP, Zbirka gradbenih načrtov, a.e.16, 10). / Former Town Hall, adaptation plan of the ground floor, 1922 (SI PAK KP, Collection of building plans, a.e.16, 10). globini 0,97 m odkriti temelji in ometani zid prvotne Marije Alietske je bila odkrita žganinska plast, nad zgradbe. Zidovi ob sedanjem stopnišču so mogoč- katero stojijo srednjeveške strukture iz 14. stoletja.69 nejši od zidov v preostalih delih stavbe. Ostalin ni Kaštel se v zapisih ne pojavlja več od požiga leta možno datirati zaradi pomanjkanja drobnih in organ-1379. skih najdb.68 Sodimo lahko, da so v tem obdobju za- Relief krilatega leva, simbola Beneške republike, da- radi večjih administrativnih zahtev Beneške republike tiran po zgodnjegotskem oblikovanju v začetek 14. združili predhodno občinsko palačo s predpostavlje- stoletja, krasi občinsko palačo še danes. Pri zgodnje- nim gastaldovim sedežem, katerega upravna funkcija baročni rekonstrukciji palače med letoma 1603–1644 je prenehala s prehodom oblasti in imetja iz Oglej- so ga namestili na timpanon zahodne fasade v smeri skega patriarhata na Beneško republiko. pristanišča. Na fasadi proti Verdijevi ulici sta vzidana Med letoma 1379 in 1381 so se vrstile številne borbe zgodnjerenesančni grb še gotske kompozicije pode-za primat nad istrskimi mesti med Beneško republiko stata Quirinija iz leta 1547 ter že renesančni grb po-in Oglejskim patriarhatom oziroma Svetim rimskim destata Battaglie iz leta 1549.70 cesarstvom, kateremu se je pridružila Republika Ge- Datum prenosa župnijskega sedeža iz cerkve sv. Ma- nova. Po zgodovinskem zapisu je leta 1379 patriarho- rije Alietske na cerkev sv. Mavra ni znan. Na podlagi va vojska zavzela najprej mesto in nato kaštel ter ju zbranih virov se je moral vršiti po letu 1436. K temu pred umikom pred garnizijami iz Kopra, Pirana in sta lahko psihološko pripomogla čudeža sv. Mavra Umaga požgala. Tako na predelu ob predpostavljenem kaštelu na lokaciji občinske palače kot v cerkvi 69 De Franceschi 1879, 206, 214-216; Lazzarini 1941, 109–118; Karinja 1995; Karinja 1996; Karinja 2006, 22; 68 Documenta… 1898, 10; Kos 2006, 168, 214, 236, Darovec 2008, 128. 270; Kovačič et al. 2018, 52, 67; Slokar 2018. 70 Radossi 1986–1987, 337–338, 345–346, 351–352. 127 Daniela Tomšič leta 1380, ko naj bi zaščitnik mesta le-tega obvaroval zapisane v seznamu med vojno odnesenih umetnin pred napadom Genovežanov z morske strani po tem, v Italijo zaradi vojne nevarnosti. Njena podoba se je ko so ti zavzeli Koper, ter leta 1417, ko naj bi njegov ohranila v Caprinovi knjigi iz leta 1907.75 čudež pripomogel k umiku patriarhove vojske s ko- Na vrhu otoka se je okoli cerkve sv. Mavra in domi- penske strani.71 nantnega stolpa z zvonovi pred njo nahajalo pokopa- Prav tako ni znan datum povečanja cerkve sv. Mavra lišče – cimiterio venerande ecclesie Sancti Mauri, prvič ome-v klasično troladijsko baziliko, kot jo je na eni od njeno v oporoki leta 1477.76 Pokopi znotraj cerkve v obeh shematičnih risb upodobil Pirî. Zgodovinar Ja-družinskih grobnicah, v grobnicah župnikov, kano- nez Kramar omenja rekonstrukcijo cerkve leta 1356 nikov, bratovščin, v posebni grobnici za otroke kot brez navedbe vira.72 Statut iz leta 1360 določa, da tudi izven cerkve se omenjajo do prenosa pokopali-se morajo donacije cerkvi predati v vednost uprav- šča na Petelinji rt leta 1833.77 Nekdanja grobna polja nikom cerkve sv. Mavra in hraniti v njeni zakristiji. so razpoznavna na prikazu rezultatov georadarskih Vendar so leta 1391 v dokumentih še vedno zapisani raziskav, izvedenih znotraj cerkve leta 2016.78 Sedanji kanoniki cerkve Marije Alietske.73 Kljub celovitim re-cerkveni zvonik predstavlja leta 1585 nadzidani stolp, konstrukcijam cerkve sv. Mavra leta 1547 in 1888 so štirikapno zaključen leta 1655. Vstop v stolp je ure-se sledi gotske gradnje ohranile na skritih predelih jen preko manjšega šilastega gotskega portala, ki se sten znotraj sedanjega oboda cerkve ter v profiliranih zaključi s kvadratno borduro iz apnenca, ob kateri lesenih nosilcih na podstrešju glavne ladje. Podoba se nahajata drobna, neprepoznavna reliefno klesana troladijske cerkve z gotskimi stavbnimi elementi pred grba ali obrazni maski. Na temenu loka je vgrajena že njenim podaljšanjem leta 1888 je prikazana na idea-leta 1918 neberljiva napisna plošča.79 lizirani sliki procesije pred cerkvijo proti kugi, ki je Na glavnem komunskem trgu so na jugovzhodnem mestu grozila leta 1855. Slika iz druge polovice 19. vogalu cerkve sv. Marije Alietske zgradili zvonik in stoletja ni datirana. Lahko bi nastala leta 1887, ob po-vanj v smeri Verdijeve ulice namestili mestno uro, ka- novni posvetitvi kapele Karmelske Matere Božje v tere mehanizem se je ohranil do današnjih dni. Njeno zahvalo za milost, da je mesto ubežalo kugi. Kljub popravilo leta 1521 je obeleženo na bogato ornamen-vprašljivi dokumentarni verodostojnosti ni možno tirani renesančni napisni plošči z grbom podestata Si-prezreti gotskih šilastih portalov ter renesančne posli- mona Premarina na fasadi cerkve. Statusni pomen ure kave pročelja cerkve.74 Od srednjeveške opreme hrani za mesto je razviden iz posebne Thamarjeve omem-cerkev srebrni križ ter kristalno stavroteko. Oba kosa be ure pri sicer zgoščenem opisu mesta leta 1581.80 V sakralne opreme sta bila delno predelana v baročnem notranjščini cerkve so ob izgradnji zvonika zadostili obdobju. Neznana je usoda gotskega poliptiha v dva-novemu cerkvenemu pravilu in dvignili prezbiterij za najstih slikah na lesu s prikazom Življenja sv. Mavra, eno stopnico ter skladno z gotskimi kompozicijskimi po arhivskih virih naročenega leta 1474 slikarju Pieru merili premestili in likovno preoblikovali okenske od-de Chavodistria, ki ga nekateri raziskovalci enačijo s prtine s šilastimi zaključki, dekorativno obrobljenimi slikarjem Pietrom Cleriginijem. Osem ohranjenih slik z opeko. Nad stranskim vhodom v cerkev iz Manzio-je bilo odpeljanih na restavriranje v Pokrajinski muzej lijevega trga je sekundarno v nekdanjo luneto vzidan Koper leta 1923. Po restavriranju in odredbi o njihovi vrnitvi leta 1935 se je za njimi izgubila vsaka sled. 75 Pokrajinski arhiv Koper, fasc. 270, 132; Caprin 1907, XIV; Capuder 1959, 80, 82, 86–87; Hoyer 2005, 24, 101; Prav tako ni znano nahajališče gotske monštrance, Pavičić Domijan 2016a, I, 2.22.; Pavičić Domijan 2016b, II, 1.27., 5.1. 71 Morteani 1887, 375; Härtel 1984, 227; Naldini, Daro- 76 Russignan 1986, 27–30. vec 2001, 240; Tomšič 2002, 152. 77 Capuder 1959, 16–37. 72 Kramar 1988, 102. 78 Mušič 2016. 73 Russignan 1986, 11; Kos 2006, 289. 79 Župnijski arhiv Izola 1883, doc. 7.3.1833; Elenco…, 74 Ličen Krnpotić 2016; Pavičić Domijan 2017, Crkva 41; Naldini, Darovec 2001, 242. sv. Ivana Krstitelja Izola, IV/3. 80 Thamar 1848, 46. 128 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja rustikalni relief Madone z otrokom, datiran v 13.–14. lokom z blazonom podestata Canala iz leta 1736 je stoletje, ki je bil prvotno vzidan nad centralnim, ob sekundarno vgrajen grb podestata Morota iz leta prenovi leta 1844 zazidanim vhodom v cerkev. Na 1507. Stavbi nista raziskani, vendar so pod ometom severni steni je bil v notranjščini pod renesančnim na stavbi Skladiščna ulica 2 opazne sledi zazidanih pilastrom odkrit posvetilni križ.81 Ohranjeni so fra-lokov baročne faze gradnje.85 gmenti bizantinske ikone Marije z otrokom tipa Od- Po doževem ukazu iz leta 1330 je moralo imeti vsako ighitria Dexocratusa, datirane v 14.–16. stoletje, ki mesto pred občinsko palačo privzdignjeno zastavo. jo leta 1664 škof Zeno omenja pri vizitaciji cerkve z Lokacija stebra za zastave na križišču med Velikim vzdevkom la Mad.na Greca – Grška Madona. Sliko je trgom in Verdijevo ulico se je ohranila na nekaterih restavriral leta 1812 kretski slikar Speranza z vstavlja-slikah Izole s konca 19. stoletja. Del stebra z vkle- njem njenih fragmentov v novo podobo Madone, ki sanimi dolžinskimi merami so izkopali pri ureditvi je do leta 1938 krasila oltar Karmelske Matere Božje infrastrukture v 80. letih prejšnjega stoletja in ga prev cerkvi sv. Mavra. Po tem datumu so jo prenesli v zentirali na zelenici pred hotelom Marina na Velikem župnijsko skladišče.82 trgu.86 Iz statutarne določbe izhaja, da je kamniti sra- Poleg občinske palače, župnijske cerkve in nekaterih motilni steber stal na trgu nad Pristaniščem. Steber drugih cerkva zasledimo v statutu iz leta 1360 omem-ni ohranjen. bo unikatnih arhitektur, kot so Loggia, Fontico – skladi-Rasti srednjeveškega mesta je možno slediti s posta- šče za žito, komunska torklja, šola, hospital ter zapori. vitvijo sakralnih objektov ob novih pozidanih površi- Loggio je še vedno predstavljal del portika okoli nah, po katerih so poimenovali mestne predele – kon-cerkve Marije Alietske. Po Kramarjevem zapisu, a trade. Leta 1389 so v arhivskih virih prvič omenjene brez navedbe vira, naj bi bil fontik postavljen leta nune sv. Katarine iz Izole. Benediktinski samostan je bil 1343.83 Po Morteanijevih podatkih so ga zgradili tik lociran na skrajnem vzhodnem robu takratnega mes-ob pristanišču leta 1451 in ga povečali leta 1642.84 ta, na polovici poti med vstopom v mesto s celine in Fontik je bil sestavljen iz dveh delov. V enem so shra-cerkvijo sv. Mavra. Leta 1473 ga je prevzel servitski njevali žito, v drugem moko. Lokacija se je ohrani- red, ki mu je odgovarjala lokacija na mestnem robu v la na Franciscejskem katastru in predstavlja sedanjo bližini mestnih vrat. Samostan je razpolagal z obsež- stavbo Skladiščna ulica 2 ter del stavbe Verdijeva uli- nimi, proti vremenskim neprilikam zaščitenimi vrtovi ca 2. Razviden je na risbi Pietra Nobila iz leta 1815 v jugozahodnem delu otoka v smeri mestnega jedra. s svojim zunanjim stopniščem na komunskem trgu Del samostana se je ohranil v pomožnih prostorih nasproti občinske palače. Del fontika je Avstrijsko leta 1900 zgrajene šole ob rekonstruirani cerkvi sv. cesarstvo prodalo leta 1827, del pa preuredilo v javno Katarine. Kontrado oziroma mestno četrt sv. Katari- šolo. Preurejeno ali nadomestno gradnjo z dvojnim ne v pisnih virih prvič zasledimo leta 1561.87 osrednjim ločnim prehodom krasijo grbi podestatov, Na križišču poti iz pristanišča proti sv. Mavru in iz in sicer gotski grb podestata Badoerja iz leta 1451, mestnih vrat s kopnega mimo sv. Katarine do pre-kateremu se pripisuje gradnja dela fontika, zgodnje- delov Penna in Puia na zahodnem delu otoka sta si renesančna grba še gotske zasnove podestatov Ba- pravokotno stali naproti še danes stoječa gotska cer- doer iz leta 1507 ter Pisani iz leta 1558, renesančni kev sv. Janeza Krstnika, posvečena leta 1459, ter cerkev grb z napisom v čast senatorja Erizza iz leta 1638 sv. Antona opata, ki je stala na mestu sedanje stavbe ter podestata Cornerja iz leta 1671. Nad dvojnim Krpanova ulica 7. Zanjo je Naldini zapisal, da je „ vse-naokrog obarvana s starinskimi poslikavami, nad katerimi 81 Tomšič 2002, 154, 163; Ekl 1982, 155. 82 Župnijski arhiv Izola, fasc. 45, doc. 1812; Zeno 85 Radossi 1986–1987, 337–353; Nobile 2016, 102. 1660–1662/I, 111r; Pavičić Domijan 2016, 85. 86 Caprin 1907, 33; Kos 2006, 151, 297, 299; Sau 2006, 83 Kramar 1988, 98. 62, 64. 84 Morteani 1888, 162–163. 87 Russignan 1986, 104; Tomšič 1999, 467–468. 129 Daniela Tomšič izstopa Gospodovo oznanjenje Mariji“.88 Prvič je kontra- vala medulični prostor s tipično podolgovatimi sta- da sv. Antona zapisana v dokumentu iz leta 1628. novanjskimi objekti z gospodarskim delom in notra-Cerkev naj bi po Morteanijevem zapisu porušili leta njim dvoriščem, orientiranimi pravokotno na ulico, 1818. V elaboratih Franciscejskega katastra je stav-tako kot nakazuje raziskana palača Manzioli.92 ba označena kot najemniško stanovanje v lasti Pietra Napis podestata Grimaldija iz leta 1321 na sedanji stav-Besenghija. Na fasadi stavbe so še vidne zadnje sledi bi Smrekarjeva ulica 54 predstavlja najstarejši ohranje-uličnega znamenja kot spomina na nekdanjo cerkev.89 ni datiran napis v Izoli. Izhaja iz časa, ko se je po NalIz vizitacijskih poročil izhaja preprosta tradicional- dinijevem zapisu začela velika reurbanizacija izolskega na enoladijska arhitekturna podoba uličnih cerkva z otoka, s čimer dokazuje smer pozidave mestnega jedra. okulusom nad glavnim portalom in s stranskim vho- Nahaja se nasproti palače Manzioli. Družina Manzioli dom na podolgovati fasadi ob poti. je prišla v Izolo leta 1301 iz Bologne. Z leti je uredila Na trikotnem vozlišču med ulicami, ki so iz prista- svoje bivališče z združitvijo sedanjih stavb Smrekarje- nišča in od kopenskih mestnih vrat vodile k župnij- va ulica 53 ter Manziolijev trg 1, 3 in 5. Obsežne arhi- ski cerkvi, je na lokaciji stavbe Gregorčičeva ulica 74 tekturne in restavratorske raziskave so na kompleksu bratovščina bičarjev leta 1451 sezidala svojo šolo – obelodanile tipologijo meščanskih hiš v romanskem in Scuola dei Battuti. Letnica nastanka je vklesana v gotici gotskem obdobju. Palača je nastala z združitvijo več na arhitravu vhodnega portala pod dvokapnim zida-hiš leta 1470, kot izpričuje vklesana letnica na arhitra- nim nadstreškom, pod katerim so v polkrožni rozeti vu poudarjenega gotskega portala na stavbi Manzioli-razpoznavne zadnje sledi naslikane Madone bičarjev, jev trg 4. Kompleks oblikuje tržni plašč pred cerkvi-medtem ko dvoriščna stran stavbe skriva ostanke jo sv. Marije Alietske in predstavlja polovico celotne gotskih odprtin.90 vzhodne fasade trga. Izvorno je piano nobile palače v Fabricham hospitalis veterum terre Insule se pogosto ome- beneško gotskem stilu poleg dveh stranskih monofor nja v virih od leta 1417 naprej. To dokazuje pomen, krasila še osrednja profilirana trifora. Druga polovica ki ga je imel javni hospic za ostarele v mestu. Lokaciji tržnega plašča, odprta proti sedanji Verdijevi ulici, naj hospica bi lahko odgovarjala stavba na Franciscej-bi po izročilu pripadala pomembni izolski družini Con- skem katastru iz leta 1819 z označbo javne zgradbe tesini-Hettoreo. Podoba gotske arhitekture palače se je na srednjeveški calle de sotto, ki predstavlja lokacijo se-ohranila na načrtu za njeno rušenje in na razglednicah danje stavbe Ljubljanska ulica 22.91 s konca 19. stoletja (sl. 17). Stavbo so porušili leta 1905 in jo nadomestili s kakovostno neoklasicistično stavbo s secesijskim navdihom, današnjo stavbo Manziolijev Srednjeveška meščanska in anonimna trg 2. Kamnite profilirane okenske okvirje naj bi po arhitektura v beneškem obdobju ustnem izročilu občina odkupila na zahtevo prebival- cev po njihovi prodaji v Benetkah. Ob prenovi občin- Prevladujoči beneško gotski stil se je iz cerkva, samo- ske palače leta 1922 naj bi odkupljene okvirje vgradili stanov in upravnih ter javnih zgradb širil na meščan- v fasado občinske palače in v fasado zakristije sosednje ske hiše. Unikatna arhitektura oblasti in premožnih cerkve sv. Marije Alietske. Likovni členi le delno od-meščanov je bila koncentrirana na glavnem trgu in govarjajo ohranjenemu načrtu. Neodvisno od tega pa v njegovi bližini. Večinoma enonadstropna kamnita stavbni del občinskega stopnišča in cerkvene zakristije anonimna gradnja preprostih meščanov je zapolnje-tvorita simetrično podobo fasadnega plašča ob Verdi- jevi ulici.93 88 Naldini 1700, 343. Preostali objekti so se ohranili le fragmentarno in 89 Fond občine Izola, Notarski spisi 1558–1666, a.e. 93, 7; Tomšič 1999, 463. jih je možno prepoznati na podlagi ohranjenih vkle- 90 Fond občine Izola, Notarski spisi 1558–1666, a.e. 91, 141, 142; Radossi 1986–1987, 354. 92 Guštin 1997. 91 Kos 2006, 403, 404. 93 Zamarin 1877; Bezek 1980, 58; Tomšič 2002, 157. 130 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja Slika/Figure 17 Manziolijev trg 2, načrt gotskega objekta, predvidenega za rušenje, in novega objekta, 1905 (SI PAK KP, Fond Občine Izola, XLVIII, 1905, 41). / Manziolijev trg 2, plan of a Gothic structure intended for demolishing, and a new building, 1905 (SI PAK KP, Collection of Izola Municipality, XLVIII, 1905, 41). sanih napisov, grbov in posameznih arhitekturnih Historia est testis temporum detajlov. Napisu družine Ughi ob mestnih vratih iz leta 1450 ter vklesani letnici 1451 Šole bičarjev na Pregled razpoložljivega materialnega gradiva in re-Gregorčičevi ulici 74 sledi na Gregorčičevi ulici 72 zultati konservatorskih raziskav nakazujejo prese-grb Bartolomea Vitturija iz leta 1467.94 Pogostejši so netljivo kompleksen razvoj mesta Izola na otoku preostali grbi v bližini pristanišča na prelomu nove-v celotnem srednjeveškem obdobju. Ohranjeni ar- ga veka. Kljub mlajši dobi nastanka večina ohranja hivski in drugi zgodovinski viri, določila iz prvega heraldično podobo izvornega gotskega oblikovanja. ohranjenega občinskega statuta iz leta 1360, rezultati Na sedanji stavbi Smareglijeva ulica 1 zasledimo got-destruktivnih in nedestruktivnih raziskav ter obsto- ski grb družine Long o z datumom 1487. Na stavbi ječi organski urbanizem in ohranjena srednjeveška Veliki trg 6 je vzidan napis družine Carpiustin iz leta arhitektura omogočajo teoretično rekonstrukcijo ur-1524. Stavbe niso raziskane. Srednjeveška tipologija banističnega razvoja mesta v zgodnjem, visokem in gradnje je poleg na omenjenih stavbah razvidna še na poznem srednjem veku. Enačimo jih lahko s tremi stavbah Gramscijeva ulica 2, Veliki trg 8 in 13, Alieto-fazami razvoja naselbine. Prvo obdobje je vezano va 1 – Manziolijev trg 6, Smareglijeva ulica 35, Ulica na prvo omembo naselbine v pisanih virih leta 932. Giordano Bruno 2 in 4, Gregorčičeva ulica 16, 18, Drugo obdobje predstavlja obdobje samostojne 20 in 21, Dvoriščna ulica 26, Koprska ulica 36, Ulica izolske komune od leta 1212 do leta 1280. Tretje ob-ob Stari Bolnici 1 ter Smrekarjeva ulica 27 in 51, kar dobje vključuje razvoj mesta pod Beneško republiko lahko nakazuje mejo pozidave srednjeveškega mesta. od leta 1280 do konca srednjega veka. Teoretično rekonstrukcijo podobe mesta slikovito dopolnjujejo opisi in risbe iz humanističnega obdobja. Stalnice v prostoru so razpoznavne na mapi mesta v Franci- 94 Radossi 1986–1987, 354. 131 Daniela Tomšič scejskem katastru iz leta 1819, kljub tristoletnemu nirali prvotna župnijska cerkev sv. Marije Alietske v razmaku njegovega nastanka od zatona srednjega središču mesta ob pristanišču ter izolirano na vrhu veka. otoka nova župnijska cerkev sv. Mavra. Orientacijo Materialni viri segajo od likovno bogatega zgodnje- v mestu so zagotavljale številne cerkvice, postavljene romanskega pluteja iz 9. stoletja do kompaktnega nad mestnimi vrati, na glavnih trgih in na ključnih utrjenega mesta na antropogeno vzdrževanem otoku trikotnih uličnih križpotjih. Kot posebnost izstopa ob koncu 15. stoletja. V tem šeststoletnem obdob-postavitev dveh cerkva pravokotno na pomembnej- ju se je izoblikovala sedanja urbanistična struktura ša križpotja. Odmaknjeno od središča sta stala bene-mesta od zametkov ob jugozahodnem zalivu do za- diktinski samostan sv. Katarine na robu mesta znot- sedbe celotnega jugozahodnega odseka nekdanjega raj obzidja ter že stoletja benediktinski hospic sv. otoka s konsolidacijo zgodnjesrednjeveške zasnove Petra na skrajnem samotnem skalnatem robu otoka kot vodilom za nadaljnje posege. Jasno je razpozna-izven mestnega obzidja. ven razvoj naselbine v različnih srednjeveških poli- Obod mesta je po izgradnji fortifikacijskega sistema tičnih razmerah in posledično potrebah. Prvo ob- v 14. in 15. stoletju ostal nespremenjen skozi celot- dobje je odraz fevdalne ureditve teritorija vključno z no beneško obdobje. Racionalnost izgradnje obzidja naselbino Insulo pod oblastjo Oglejskega patriarhata, ob upoštevanju naravnih morfoloških in geoloških ko je nastajajočo naselbino vodil gastald oglejskega danosti ter strateških potreb je povzročila postavitev samostana sv. Marije izven obzidja. Drugo obdobje oboda mesta do meje, ki jo je pozidava dosegla šele v odlikuje gradnja obzidja ter vzpostavitev občinske-drugi polovici 19. stoletja z izgradnjo predelovalnih ga središča z občinsko palačo in župnijsko cerkvijo industrijskih obratov ob vzhodnem in zahodnem sv. Marije ob pristanišču. Tretje obdobje zaznamuje zalivu. močno utrjevanje otoškega mesta proti celini ter sa- Z nastopom humanizma je Izola želela ambiciozno mega pristanišča, vključno z gradnjo tipičnih javnih slediti modnim slogom pri oblikovanju mesta. Zgoš- objektov oblasti v historičnem središču za zadostitev čanje gradnje in povezava bivalnih enot je oblikovala potreb mesta in zahtev Beneške republike. ulično zidano strukturo, ki je v baroku dobila svoj Urbanističnemu pečatu sedanjega mesta so botrova- neprekinjeni potek. Po opustitvi obzidja v 16. sto- li veliki gradbeni posegi v začetnem obdobju vlada- letju se je zamočviril predel med celino in otokom. vine Beneške republike, okvirno med letoma 1320 Dokončno so otok povezali s celino po propadu Be-in 1420. Predstavljajo okostje sedanje urbanistične neške republike (sl. 18). Povečanemu merilu zgradb kompozicije in arhitekturne pozidave mesta. Zgraje-je v 16. stoletju sledila dominantna obnova nove žu- no je bilo novo utrjeno pristanišče z notranjim Ve- pnijske cerkve Sv. Mavra in stare župnijske cerkve likim trgom kot prostorno manipulativno ploščad- Sv. Marije Alietske. Epidemijam in protireformaciji jo ob morju, pridobljeno z zasutjem velikega dela je sledila postavitev frančiškanskega samostana na predhodnega zaliva. Ob Komunskem trgu na sedanji samem obzidju ob mestnem robu. Dvoranski za-Verdijevi ulici zasledimo vse ključne javne objekte ključek pravokotnega Manziolijevega trga s karejsko posvetne oblasti, tipične za beneška mesta. Nadalju-novogradnjo ob obali pristanišča predstavlja največji jejo se ob Manziolijevem trgu, kjer so izstopale hiše urbanistični poseg v srednjeveško urbano kompozi-eminentnih meščanskih družin. Po zasutju južnega cijo, saj je osrednjemu trgu odvzela volumen, nek-zaliva nasproti prostranemu naravnemu amfiteatru danji župnijski cerkvi zaprla orientiranost na prista-in po ureditvi prostornega trga na vhodu v mesto nišče ter materialno razdelila mestne funkcije na tri sta bili zgrajeni nova južna in vzhodna linija obzidja. ločene javne prostore, to je na sedanjo Verdijevo Potekali sta ob robu otoka proti celini in delno pro-ulico, Veliki trg in Manziolijev trg. Razpršena grad- ti središču otoka, kjer sta se morda združila s staro nja izven kompaktnega jedra dokazuje politično moč linijo še komunskega obzidja. V prostoru sta domi-novega sloja prebivalstva, to je veleposestnikov ter 132 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja Slika/Figure 18 Izola, historično jedro (foto J. Jeraša, arhiv ZVKDS OE Piran). / Izola, historic centre (photo by J. Jeraša, Archive IPCHS Regional Office Piran). uglednih in izobraženih meščanov, ki so si od 18. konitostmi ureditve beneških mest. Dokazuje sorod-stoletja dalje postavili dominantne palače z zeleni- nost srednjeveške urbanosti in pomen zgodovinsko cami v bližini mestnega središča. Nadaljnji razvoj je pogojenega kulturnega, socialnega in ekonomskega zgostil razpršeno gradnjo na robu srednjeveškega razvojnega kroga ne glede na hierarhično vlogo in mesta v kontinuirane poteke mestnih ulic, ki obliku-pomen posameznega kraja znotraj istega političnega jejo sedanjo podobo historičnega jedra mesta. Kljub okolja. zasutju ostankov obrambnega jarka in spojitvi nek- danjega otoka s celino ob propadu Beneške republi- ke je srednjeveški urbanizem mesta znotraj obzidja razpoznaven do današnjih dni, zahvaljujoč topograf- ski specifiki samega geonima Insula – Otok. Srednjeveški razvoj mesta je z velikimi zemeljskimi deli, komunikacijami, obodom in namestitvijo ključ- nih posvetnih in prosvetnih objektov primerljiv s sosednjimi obalnimi mesti v Sloveniji ter širše z za- 133 Daniela Tomšič Summary The examination of the available resources and the results of conservational research indicate a surprisingly complex development of the town of Izola − Insula on the former island along the North Adriatic coast throughout the whole medieval period. The theoretical reconstruction of the development of the town through the Early, High, and Late Middle Ages is possible thanks to the preserved archival and other historical resources, the provisions of the first preserved municipal statute from the 1360, and the results of destructive and non-destructive research, as well as the existing organic urbanism and preserved medieval architecture. The urban development of the settlement can be divided into three phases. The first period is related to the first mention of the settlement in a written source from 932. The second period represents the period of the independent commune of Insula from 1212 to 1280. The third period includes the development of the town under the Venetian Republic from 1280 to the end of the Middle Ages. Descriptions and illustrations from the humanistic period complement the theoretical reconstruction. In addition, permanent features in space can be found in the Franciscan Cadastre from 1819, even though the Cadastre was created 300 years after the end of the Middle Ages. The material sources range from the artistically rich early Romanesque 9th century pluteus to the compact fortified town on an artificially maintained island at the end of the 15th century. During these 600 years, the present urban structure of the town was formed, starting near the south-western bay and ending with the population of the entire south-western area of the former island. A clear development of the town can be seen due to diverse political circumstances and consequently fulfilment of different period needs. The first period reflects the feudal territory distribution governed by the Aquileia Patriarchate as part of the Holy Roman Empire. At the time, the developing settlement Insula was governed by the Gastald of the Aquileian monastery of St Mary outside the walls. The second period is characterised by the construction of the town walls as the establishment of the municipal centre with the municipal palace and the parish church by the port. The third period is marked by strong reinforcement of the town along the limestone coastline and inland. It includes typical government buildings required by the town and by Venice. Large interventions made during the initial period under the governance of the Republic of Venice are imprinted in the urbanism of the town still seen today. They represent the skeleton for the urban and architectural build-up. A new fortified harbour was built with the inner Great Square, as a spacious manipulative platform along the sea, which was acquired by filling in a large part of the previous bay. Along the Municipal Square on the current Verdi Street all key secular buildings typical for Venetian towns could be seen. They continue along Manzioli Square where the houses of eminent wealthy families were built. The southern bay, opposite the vast natural amphitheatre, was filled too, giving space to the large Tibio Square at the town entrance. New south and eastern lines of the town walls were built, following the edge of the island and moving towards the mainland and partly towards the island centre. Here, they might have merged with the old line of the first town walls. The first parish church of St Mary of Ligeto/Alieto at the port and the isolated new parish church of St Maurus on the top of the island dominated the place. Numerous churches, situated between town walls, on main squares and on triangular key street corners, provided orientation within the town. Two churches positioned perpendicularly to the main intersections represent a local peculiarity. Further away from the town centre, but nonetheless within the town walls, was the Benedictine monastery of St Catherine, while the Benedictine hospice of St Peter remained on the rocky edge of the island outside of the town walls where it had been situated since the 11th century. After the construction of the fortification system in the 15th century, the perimeter of the town remained unchanged throughout the entire Venetian period. A rational construction of town walls, following the natural morphological and geological features as well as strategic needs, positioned the town rim on a point that was only built in the second half of the 19th century with the construction of industrial plants in the eastern and western bays. With the arrival of humanism, Izola followed with ambition the fashionable style of the time in shaping the town. The streets were shaped by concentrating and connecting existing residential units, which finally resulted in the unbroken continuity of units in the Baroque. After the walls were left abandoned in the 17th century, the area between the mainland and the island began to turn into a swamp. The island was finally connected with the mainland after the fall of the Venetian Republic. Thanks to the topographic specifics of the town’s own genome Insula − Island, the medieval urbanism inside the town walls can still be recognised to this day, despite the fact that the remains of the defensive moats were filled in and the former island was merged with the mainland. The medieval development of the town is comparable to the adjacent coastal towns in Slovenia and to the wider rules applied to Venetian towns. It proves the similarity of medieval urbanism and the importance of cultural, social, and economic aspects in the circle of historical development, regardless of the hierarchy and significance of a particular town within the same political environment. 134 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja Viri in literatura BONIFACIO, B. 1656, Delle Peregrinazioni, XII/22, cc 32v–33r. – Accademia dei Concordi Rovigo. APPIANO, A. 1538, Delle guerre esterne de romani, 116–117. CAPRIN, G. 1889, Marine Istriane. – Trieste. https://books.google.si/books?id=fI5Q70B5IvcC&pg CAPRIN, G. 1907, Istria Nobilissima II. – Trieste. =PA117-IA1&dq=m.+surena+romano&hl=sl&sa=X&v CAPUDER, K. 1959, Kronika župnije sv. Mavra v Izoli. – ed=0ahUKEwjj6aGkmsvhAhVAwcQBHeSPBiAQ6A Župnija Izola (elaborat). EINzAC#v=onepage&q=m.%20surena%20roma- CERASUOLO PERTUSI, M. R. 1988, Santa Maria di Li- no&f=false, dostop 12. 4. 2019. geto e Alieto – Nota etimologica. – Atti e memorie della Socie- BESENGHI, 1823, Memorie de fabriche e spese fatte per tà Istriana di Archeologia e Storia Patria 88, Parenzo, 311–314. il comun de Isola. – V: Statuti di Isola. Archivio diplomatico COPPO, P. 1830, Del sito dell'Istria. – Archeografo Triestino Trieste, doc. 209 (rokopis). II, Trieste, 34–35. Catasto Franceschino 1818–1874 a, Mappe del Catasto Fran- CORONELLI, V. 1696, Isolario dell'Atlante Veneto I. – Ve- ceschino, Distretto di Pirano, Comune di Isola d'Istria, netia. Mappa supplettoria della città di Isola in doppia scala, doc. DAROVEC, D. 2008, Kratka zgodovina Istre. – Koper. 235 b all01. – Archivio di Stato di Trieste. http://www. DEL FABRO CARACOGLIA, B. 2000, L'„Istria sub catasti.archiviodistatotrieste.it/Divenire/document.htm?i- dominio Venetorum“ in una rappresentazione a stampa dUa=10652596&idDoc=10663241&first=16&last=16, derivata da Pietro Coppo (1686). – Archeografo Triestino 60, 15. 1. 2019. Trieste, 289–315. Catasto Franceschino 1818–1874 b, Elaborati del Catasto DELISE, F. 2000, Gli stemmi, le lapidi, le targhe racconta-Franceschino Distretto di Pirano, Comune di Isola d'Istria, no la storia. − V: F. Colocci, F. Delise, E. Felluga in G. Va-Protocollo particelle fondi, 364.02, part. 9389. – Archivio scotto (ur.), Isola d'Istria dalle origini all'esilio, Trieste, 50–51. di Stato di Trieste. http://www.catasti.archiviodistatotri- DE FRANCESCHI, C. 1879, L'Istria – note storiche. – Pa- este.it/Divenire/document.htm?idUa=10651878&idDo- renzo. c=20049127&first=0&last=0, 15. 1. 2019. DE FRANCESCHI, C. 1924, Chartularium Piranense I Fond občine Izola, Notarski spisi 1558–1666, a.e. 90, 219, (1062–1300). – Atti e memorie della Società Istriana di Archeo-237, 253, a.e. 91, 141, 142, a.e. 93, 7. – Pokrajinski arhiv logia e Storia Patria 36, Parenzo, 94–97. Koper. Documenta ad Forum julii, Istriam, Goritiam, Tergestum Fond občine Izola, 1925, X/1, gradbeni načrt št. 24. – Pokra- spectantia, (Dir.) 1898. – Atti e memorie della Società Istriana jinski arhiv Koper. di Archeologia e Storia Patria 13/1–2, Parenzo, 10. Titus Quintius Caeserneius Statius Macedo Quinctianus. https:// Elenco degli edifici monumentali e degli oggetti d'arte di Trieste, Istria it.wikipedia.org/wiki/Tito_Quinzio_Cesernio_Stazio_ e Fiume 1918. – Ministero della pubblica istruzione, Roma. Macedo_Quinziano#cite_note-3, 12. 4. 2019. EKL, V. 1982, Gotičko kiparstvo v Istri. – Zagreb. ZENO, F. 1660–1662, Visitationes Generales I. – Archivio EM Publishers Srl, La cattedrale, immagine della città. https:// Storico di Trieste, Archivio della Diocesi di Capodistria, library.weschool.com/lezione/la-cattedrale-immagine-b. 40, 111r, 121. -della-citta-20281.html, 2. 6. 2020. Župnijski arhiv Izola, fasc. 45, doc. 1812. FATORIĆ, S. 2009, Višina morja kot pokazatelj podnebnih Župnijski arhiv Izola, Acta Adm: Rev. di Capituli Collegiate S: sprememb v Slovenskem morju. – DIplomsko delo. Fakulteta Mauri Insulae 1718–1833, doc. 7. 3. 1833. za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Koper. FELLUGA, E. 2000, I personaggi della nostra storia. − V: ALISI, A. 1998, Istria città minori. – Trieste. F. Colocci, F. Delise, E. Felluga in G. Vascotto (ur.), Isola AMARI, M. in C. SCHIAPARELLI 1883, L‘Italia descritta d'Istria dalle origini all'esilio, Trieste, 90–93. nel „Libro del Re Ruggero“ compilato da Edrisi. – Atti del- FRANCESCHIN, G. 2007, Santa Maria di Aquileia – Mo- la Reale Accademia dei Lincei II/8, 83, Roma. https://archi- nastero, Chiese e Cura d'Anime 1036–1782. − Edizioni della ve.org/stream/litaliadescritta00idrsuoft#page/82, dostop Laguna, Mariano del Friuli, 77–88. 8. 8. 2018. FRELIH, M. 1994–1998, Palača Manzioli v Izoli, Arheološke BATISTA, A., N. ŠKRJANEC in A. BABIČ 2018, Konser- raziskave, strokovno poročilo. – Piran (neobjavljeno). vatorski načrt Izola, Verdijeva ul. 1. – Piran (neobjavljeno). FRELIH, M. 1999–2000, Manziolijev trg – Poročilo o arheolo- BATISTA, A. 2019, Poročilo o restavratorskih raziskavah (sondi- ških raziskavah. – Piran (neobjavljeno). ranje) na kamnitih stenah pritličja, Verdijeva ulica 1 Izola. – Piran GAŠPERIČ, P., D. KLADNIK in P. PIPAN 2014, Poi- (neobjavljeno). menovanja Piranskega zaliva. – Geografija Slovenije 27, Lju- BERNIK, S. 1968, Organizem slovenskih obmorskih mest Ko- bljana. per, Izola, Piran. – Ljubljana, Piran. GOYNAEI, J. B. 1830, De situ Istriae. – Archeografo triestino BEZEK, V. 1980, Analitični inventar Fonda občine Izola III. 2, Trieste, 62. – Koper. 135 Daniela Tomšič GUŠTIN, B. 1997, Konservatorski program za kompleks hiše MORTEANI, L. 1887, Isola ed i suoi statuti. – Atti e me-Manzioli v Izoli. – Piran (neobjavljeno). morie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 3/3–4, HÄRTEL, R. 1984, Aggiunte al Codice diplomatico Istria-Parenzo, 353–388. no. – Atti e memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia MORTEANI, L. 1888, Isola ed i suoi statuti. – Atti e me-Patria 32, Parenzo, 173–231. morie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 4/1–2, HOFMAN, B. 2006, Poročilo o arheološkem nadzoru ob obnovi Parenzo, 155–213. obstoječih dotrajanih vodnikov in kabelskih jaškov v Izoli v Gre- MUŠIČ, B. 2016, Poročilo o geofizikalni raziskavi – Izola, cer- gorčičevi, Smrekarjevi in Ulice Alme Vivode. – Piran (neobja- kev sv. Mavra. – Piran (neobjavljeno). vljeno). NALDINI, P. 1700, Corografia Ecclesiastica o sia Descrittione HOYER, S. A. 2005, V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, della Città e della Diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo Izole, Pirana. – Piran, Ljubljana. d'Istria. – Venezia. ISAN 12, 1998, Arhitekturne faze cerkve Marije Alietske. – NALDINI, P. in D. DAROVEC (redakcija) 2001, Cerkveni Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis – ljudsko Koper. – enota Piran (elaborat). Koper. JOPPI, V. 1895, Una pergamena istriana del 1213. – Archi- NOBILE, P. 2016, Viaggio artistico attraverso l'Istria. – vio storico per Trieste, l'Istria e il Trentino IV, Trieste, 193–194. Histria Documentum V, Koper. KANDLER, P. 1986, Codice Diplomatico Istriano I–V. − OGORELEC, B., J. FAGANELI, M. MIŠIČ in B. ČER-Trieste. MELJ 1997, Rekonstrukcija paleookolja v Koprskem zali- KARINJA, S. 1995, Preliminarno poročilo – zaščitna arheološka vu. – Annales, Series Historia Naturalis 7/1, Koper, 187–200. sondiranja v cerkvi sv. Marije Alietske na parc. št. 1089 k.o. Izola. PAHOR, M. 1979, L'organizzazione del potere nel comune – Piran (neobjavljeno). di Isola secondo i documenti del 1253 e del 1260. – Collana KARINJA, S. 1996, Preliminarno poročilo – zaščitna arheološka degli Atti 9, Rovigno, 361–375. sondiranja v cerkvi sv. Marije Alietske v Izoli na parc. št. 1089 k.o. PAVIČIĆ DOMIJAN, L. 2016a, Pokretni inventar sv. Mauro Izola, 2. faza. – Piran (neobjavljeno). Izola I. – Piran (neobjavljeno). KARINJA, S. 2006, Nota preliminare sulle ricerche arche- PAVIČIĆ DOMIJAN, L. 2016b, Pokretni inventar sv. Mauro ologiche nella chiesa S. Maria d'Alieto di Isola/Izola. – V: Izola II. – Piran (neobjavljeno). M. Guštin, S. Gelichi in K. Spindler (ur.), The heritage of the PAVIČIĆ DOMIJAN, L. 2017, Pokretni inventari, Crkva sv. Serenissima, Piran, 19–22. Dominika Izola 1, Crkva sv. Ivana Krstitelja Izola IV/3. – PiKOS, D. 2006, Statut izolskega komuna od 14. do 18. stoletja. ran (neobjavljeno). – Koper. PIRÎ, R. 1554?, Kitab-ı Bahriye, W.658. – Walters Art Mu- KOŠIR, F. 1993, Zamisel mesta. – Ljubljana. seum Baltimore. KOVAČIČ, A., B. MUŠIČ, P. STERGAR in K. BERNAR- RADOSSI, G. 1986–1987, Stemmi di rettori e di famiglie DI 2018, Poročilo o predhodni arheološki raziskavi na lokaciji notabili di Isola d'Istria. – Atti del Centro di Ricerche Storiche Verdijeva ulica 1, Izola. – Piran (neobjavljeno). di Rovigno 17, Rovigno, 303–357. KRAMAR, J. 1988, Izola – mesto ribičev in delavcev. – Koper. RAJŠP, V. in D. TRPIN 1997, Slovenija na vojaškem zemljevidu LAGO, L. in C. ROSSIT 1981, Descriptio Histriae. – Col- 1763–1787 (1804), 3. zvezek. – Ljubljana. lana degli Atti del Centro di ricerche storiche Rovigno 5, Trieste. Relazioni dei Podestà e Capitani di Capodistria, 1890. – LAVRIČ, A. 1986, Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o Atti e memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria koprski škofiji iz leta 1579. – Ljubljana. 6/1–2, Parenzo. LAZZARINI, V. 1941, Isola d'Istria nell'agosto 1379. – RUSSIGNAN, G. 1986, Testamenti di Isola d'Istria (dal 1391 Atti e memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria al 1579). – Trieste, 51/52, Parenzo, 109–118. RUSSIGNAN, G. 1994, Raccolta di scritti vari. – Trieste. LIČEN KRNPOTIĆ, M. 2016, Ž. c. sv. Mavra v Izoli – Poro- SAU, S. 2006, Isola – Immagini di una storia. – Isola/Izola. čilo informativnega sondiranja. – Piran (neobjavljeno). SAU, S. 2014, Piccole e grandi storie di Isola. – Trieste. MIHELIČ, D. 1986, Piranska notarska knjiga (1284– Senato Misti – Cose dell'Istria, 1889. – Atti e memorie della 1288). − Viri za zgodovino Slovencev 9, Ljubljana. Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 5/1–2, Parenzo, 5. MINOTTO, A. S. 1870, Acta et diplomata e R. tabulario Vene- Senato Mare, 1898. – Atti e memorie della Società Istriana di to I/I. – Venetiis. https://books.google.si/books?id=H9F- Archeologia e Storia Patria 14/3–4, Parenzo, 318–319. SmgEACAAJ&printsec=frontcover&hl=sl#v=onepa- SLOKAR, J. 2018, Arhitekturni posnetek gradbenih faz v pri- ge&q&f=false, dostop 15. 3. 2019. tličju občinske palače in cerkve Marije Alietske v Izoli. – Piran MORATO, N. 1989, Zapiski in gradivo – Albucan in Kor- (neobjavljeno). te. − Kronika XXXVII, Ljubljana, 287–289. STOKIN, M. 1994, Poročilo – arheološki nadzori v občini Izola v letu 1994. – Piran (neobjavljeno). 136 Skrita urbanost Izole v perspektivi srednjeveškega razvoja TECNO FUTUR SERVICE, 1995, Indagini G.P.R. (ground Probing radar) per la definizione di strutture sepolte nell'area urbana di Isola (Slovenia). – Piran (neobjavljeno). THAMAR, G. 1848, Isola nel 1581. – L'Istria 3, Trieste. TOMMASINI, G. F. 1837, De' commentarj storici-geo- grafici della provincia dell'Istria. – Archeografo triestino 4, Trieste, 351–352. TOMŠIČ, D. 1996, Obnova ulic in trgov v Izoli 1996. – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran (fotodokumentacija). TOMŠIČ, D. 1999, Razvoj cerkvene arhitekture župnije Sv. Mavra v Izoli. – Annales 18, Koper, 459–478. TOMŠIČ, D. 2002, Cerkev sv. Marije Alietske v Izoli. – V: S. A. Hoyer (ur.), Kultura na narodnostno mešanem ozemlju Slo- venske Istre, Ljubljana, 147–166. TOMŠIČ, D. 2006, Le mura di Isola d'Istria /Izola. – V: M. Guštin, S. Gelichi in K. Spindler (ur.), The heritage of the Serenissima, Annales Mediterranea, Piran, 9–18. TOMŠIČ, D. 2008, Obzidje Alle Porte. – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran (foto- dokumentacija). TOMŠIČ, D. 2011, Le mura di Isola d'Istria dalla costruzi- one alla scomparsa. – V: A. Giovannini (ur.), Archeologia e urbanistica nelle città dell'Istria costiera, Atti e memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 111, Trieste, 157–175. TONINI, L. 1848, Rimini avanti il principio dell’era volga-re. – Rimini. https://books.google.si/books?id=9RgX AAAAYAAJ&pg=PA406&lpg=PA406&dq=m.+suri- inus&source=bl&ots=4PBZG21N42&sig=ACfU3U- 1I5X0kN5aZJEw6yO0jx8STZQpoNQ&hl=sl&sa=X&v ed=2ahUKEwipteb2lcvhAhXWxcQBHV4UDWwQ6A- EwBnoECAcQAQ#v=onepage&q&f=false, dostop 12. 4. 2019. VALVASOR, J. V., E. FRANCISCHI, J. SISENTSCHEL- LI, J. G. DOLNIČAR in P. VITEZOVIĆ RITTER 1689, Die Ehre dess Hertzogthums Crain 3. – Nürnberg. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-NQ QSKQM6/?query=%27date%3d1689%40AND%40con- tributor%3dvalvasor%27&pageSize=25, dostop 7. 4. 2019. ZADNIKAR, M. 1982, Romanika v Sloveniji: tipologija in morfologija sakralne arhitekture. – Ljubljana. ZAMARIN, G. 1877, Memorie della famiglia Contesini–Hetto- reo da Isola. – Capodistria. ŽUPANČIČ, M. 1996, Insediamento, governo ed uso del territorio. – Atti del Centro di Ricerche Storiche di Rovigno 26, Rovigno, 509–512. Daniela Tomšič Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran Trg bratstva 1, 6330 Piran daniela.tomsic@gmail.com 137 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost The Urban Archaeology of Piran: Some Challenges for the Future Alfred A. Trenz Izvleček: Prispevek v sumarni obliki podaja zgodovinsko-urbani razvoj mesta s težiščem na srednjeveškem in novove- škem obdobju ter kratek pregled arheoloških raziskav, ki jih je od prvih povojnih začetkov v 50-tih letih 20. stoletja do danes v mestu izvedla slovenska arheologija. Iz rezultatov raziskav je mogoče razbrati arheološki potencial mesta, ki je nato po posameznih četrtih poudarjen z nekaterimi izzivi za prihodnost. Pri ugotavljanju tega potenciala se avtor v prvi vrsti opira na lastno izkustvo ter na raznovrstne objave v literaturi; delno na dosegljive vire. Uporabljeni viri in literatura so zaradi številnih podatkov o mestni identiteti pomembni za prihodnje raziskovalce mesta; seveda pa bodo od njih zah-tevali več pozornosti, saj so tu navedeni zgolj v preglednem smislu. Ključne besede: urbana arheologija, Piran/Pirano, rimska doba, srednji vek, novi vek, kulturna dediščina, mestna identiteta Abstract: This paper summarises the urban development of the town with the emphasis on the medieval and postmedieval period and gives a short overview of archaeological research carried out by Slovenian archaeologists in the town from the post-war beginnings in the 1950s until today. From the results of the research, it is possible to understand the archaeological potential of the town which is then highlighted quarter by quarter with some challenges for the future. During the assessment of this potential, the author primarily relies on his own experience and on diverse publications in literature, partially on accessible sources. The sources and literature used are important because of the abundant data they provide about the town’s identity for future researchers; of course, they will be required to pay more attention as they are only mentioned in a general sense here. Keywords: urban archaeology, Piran/Pirano, Roman period, medieval period, post-medieval period, cultural heritage, town identity Uvod Piransko urbano tematiko so v svojih delih obrav- navali številni avtorji. Razpon vsebin teh del, ki jih V tem prispevku predstavljamo nekatere izzive ur- opredeljuje vsakokratni zorni kot avtorja, se giblje od bane arheologije, ki jih je možno izpostaviti ob pre- splošnih do specializiranih (tudi na osnovi primarnih gledu dosedanjega vedenja o srednjeveškem ter no- virov) ter od arheoloških, umetnostno-zgodovinskih voveškem urbanem razvoju Pirana. Kot referenčno preko arhitekturnih do etnološko-socioloških.2 Na podlago smo uporabili tlorisni načrt mesta, ki ga je po neohranjeni predlogi iz 17. stoletja in v kombina- 2 Med njimi je tu smiselno navesti nekaj temeljnih ob- ciji z enim od starejših mestnih katastrov s situacijo jav: Kandler (1879) 1995; Morteani (1886) 1984; Morteani pozidave iz okoli leta 1820 izdelal Giulio de Fran-1906; Tamaro 1910; De Franceschi 1924a; De Franceschi 1924b; De Franceschi 1933–1934; Alisi 1937; Alisi 1955 ceschi, objavljen pa je bil leta 1905 v knjigi Giusep- (1972); Černigoj 1960; Kovič, Pahor 1960; Bernik 1968; peja Caprina L’Istria nobilissima ( sl. 1).1 Boltin-Tome 1970–1971; Pahor, Mikeln 1972; Gestrin 1974; ANSl 1975, 146; MZSV Piran 1984; Dolce, Paglia- ro 1987; Stokin 1990a; Mihelič 1990; Mihelič 1991; Stokin 1 Caprin (1905) 1968, 124–125. Pri citiranju Caprinovih 1992; Apollonio 1993; Bonin, Hoyer, Terčon 1993; Apol-italijanskih poimenovanj objektov, navedenih na tlorisu lonio 1994; Stokin 1995; Apollonio 1996; Mihelič, Mihe-Pirana, sta uporabljena originalna številčna ali črkovna lič, Pocajt 1996; Apollonio 1997; Brglez Uranjek 1997; oznaka ter zapis v kurzivi. Mihelič 1997; Simič 2000; Cigui 2002; Lusa, Knez 2003; 139 Alfred A. Trenz 140 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost Slika/Figure 1 De Franceschijev načrt Pirana z označenimi srednjeveškimi in novoveškimi cerkvenimi (legenda zgoraj) in posvetnimi objekti (legenda spodaj), starimi mestnimi okraji (Antichi Rioni) oziroma četrtmi, imenovanimi po odgovarjajočih mestnih vratih. Vrisan je tudi potek ohranjenega (Mura Esistente) in v času nastanka načrta že porušenega mestnega obzidja (Mura Demolite); (Caprin (1905) 1968, 124–125). Prevod legende: 1. sv. Jurij (1343–1637), 2. zvonik (1600), 3. krstilnica, 4. sv. Peregrin (1349), 5. Marija Tolažnica, 6. Marija Snežna, 7. sv. Frančišek (1301), 8. sv. Janez, 9. frančiškanski samostan, 10. sv. Katarina, 11. sv. Filip (1374), 12. sv. Peter (1278), 13. sv. Štefan, 14. sv. Donat, 15. kapela sv. Jakoba nad Poljskimi vrati, 16. sv. Andrej, 17. Marija Zdravja, 18. sv. Nikolaj pri Obzidju, 19. sv. Mohor in Fortunat, 20. sv. Rok, 21. sv. Nikolaj; a. Občinska palača (1291), b. stolp, c. pokriti hodnik, d. dvorana velikega sveta (1372), e. mesnica, f. ribja tržnica, g. zastavljalnica, h. fontik (1301), i. zastavni drog sv. Jurija (1466), l. zastavni drog sv. Marka (1466), m.m. stolpa ob vhodu v mandrač, n. dvižni most (1578), o. pomol (I. 1343 II. 1540 III. 1791), p. mali pomol, q. špital (1222), r. gostilna, s. ostanki starih mestnih vrat, t. Rašporska vrata, u. podporni oboki (1668– 1780), v. Stara gastaldova hiša, x. Stara palača, z. cisterna (1776). / Plan of Piran by De Franceschi with marked medieval and post-medieval religious (key above) and secular buildings (key below), old town districts (Antichi Rioni) or quarters named after the corresponding town gates. The course of the preserved town wall (Mura Esistente) is marked as well as the stretch already demolished (Mura Demolite) by the time the plan was drawn (Caprin (1905) 1968, 124– 125). Translation of the key: 1. St George’s (1343–1637), 2. Bell Tower (1600), 3. Baptistery, 4. St Peregrine’s (1349), 5. Our Lady of Consolation, 6. St Mary of the Snows, 7. St Frances’ (1301), 8. St John’s, 9. Franciscan Friary, 10. St Catherine’s, 11. St Philip’s (1374), 12. St Peter’s (1278), 13. St Stephen’s, 14. St Donatus’, 15. Chapel of St Jacob above the Porta Campo town gate, 16. St Andrew’s, 17. St Mary of Health, 18. St Nicholas’ at the Wall, 19. St Hermagoras and Fortunatus’, 20. St Roch’s, 21. St Nicholas’; a. Municipal Hall (1291), b. Tower, c. Covered Walkway, d. Hall of the Great Council (1372), e. Meat Market, f. Fish Market, g. Pawn Shop, h. Warehouse (1301), i. Flagpole of St George (1466), l. Flagpole of St Marcus (1466), m.m. towers at the entrance to the harbour, n. Drawbridge (1578), o. Pier (I. 1343 II. 1540 III. 1791), p. Small Pier, q. Hospital (1222), r. Inn, s. remains of old town gate, t. Porta di Carrara di Raspo town gate, u. Supporting Arches (1668–1780), v. Old House of Galstaldione, x. Old Hall, z. Cistern (1776). 141 Alfred A. Trenz tako heterogeno „zapuščino“ se opira tudi tokratni je še pred nedavnim imenoval mestni predel. Obmo-prispevek o urbani arheologiji in njenih izzivih. čje od Pirana do cerkve sv. Martina v Sečoveljski do- lini naj bi po njegovem mnenju pripadalo posestvu v lasti gens Marcije.8 Isti toponim je Morteani povezoval Urbani razvoj mesta z rimsko kolonijo. V obdobju rimskega imperija je vzpetina nekdanjega Piran (it. Pirano) je obmorsko mesto, ki leži na sever- prazgodovinskega gradišča predstavljala mestni pros- ni strani Piranskega zaliva na polotoku, ki se zajeda tor, na katerem je najverjetneje stalo antično svetišče, globoko v Tržaški zaliv. Na vzhodni strani ga omejuje posvečeno Jupitru ali Minervi,9 ki je prebivalcem v hrib Mogoron (93 m). Podobno kot večina istrskih obdobju pozne antike zaradi naraščajoče nevarnosti obalnih mest se je tudi Piran izoblikoval v teku kon-nudilo zatočišče in bilo primerno za utrdbo. Po vsej tinuirane poselitve tega prostora od prazgodovine in verjetnosti je bila naselbina na piranskem polotoku, antike do danes. Med okoliščinami, ki so omogočile kot večina drugih istrskih naselbin, že zelo zgodaj oblikovanje in ustanovitev naselbine, izstopajo pri-utrjena z obzidjem.10 merna lega, klima in oblika polotoka, ki je naselbini Po padcu zahodnorimskega cesarstva, Justinijanovih predvsem s težko dostopno severno brežino nudil osvajalnih vojnah in zlomu Vzhodnih Gotov sredi 6. odlično in varno strateško pozicijo.3 stoletja je Istra prišla v okvir bizantinskega cesarstva. Najstarejša poselitev že v zgodnji bronasti dobi je Slednje je pomenilo kontinuiteto rimskega sistema vsaj bila ugotovljena na rtu Punta, na območju nekdanje-za nadaljnja tri stoletja. Prvič se kraj kot Piranon (gr. ga Židovskega kareja in Starega trga/ Piazza Vecchia Πιρανoν) omenja v 7. stoletju skupaj z istrskimi mesti oziroma sedanjega Prvomajskega trga. Najdbe iz po-v Kozmografiji anonimnega geografa iz Ravene ( Ra- zne bronaste in železne dobe so bile najdene tudi na vennatis Anonymi Cosmographia 4,31 in 5,14). V arhivskih vzpetini nad mestom, kjer dominira župnijska cerkev virih iz prvih desetletij 7. stoletja je piranska naselbina sv. Jurija in se predvideva prazgodovinsko gradišče imenovana oppidum, leta 933 pa castrum. 11 Kot poročajo oziroma kaštelir.4 kronisti, se je naselbina v 5. in 6. stoletju okrepila, saj Prvotno poselitveno jedro na Punti je bilo poseljeno so se vanjo najverjetneje zatekli pribežniki iz Ogleja tudi v rimski dobi.5 V poznorepublikanskem obdob-in Gradeža, ki so bili tudi pobudniki gradnje krščan- ju se je rimska naselbina razprostirala vse do nekda- ske cerkve na vzpetini nad mestom.12 njega mandrača na prostoru današnjega Tartinijevega Po krajšem obdobju langobardske oblasti (751–774) trga.6 Tu je Kandler predvideval tudi obstoj rimskega so Istro leta 788 osvojili Franki. Leta 840 je bila pri-pristanišča.7 Kot dokaz o obstoju rimske naselbine na ključena k Italskemu kraljestvu in leta 952 kot del območju jugovzhodno od mandrača navaja ime Mar-Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo. Že ciana/ M arzana, ki je rimskega izvora in po katerem se od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta ob- časno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, Hočevar 2005; Brglez 2005; Hočevar 2006; Kovač 2009a; Mihelič 2011; Karinja 2013; Stokin 2016; Bajc et al. 2017. 3 Obširno o geografskih značilnostih Piranskega zaliva 8 Kandler (1879) 1995, 21, 42–43, 69, 72; Morteani pri: Požeš 2008; Kladnik, Pipan 2008; Ogrin 2012; Klad- (1886) 1984, 311; Boltin-Tome 1970–1971, 170. nik, Pipan, Gašperič 2014; Furlan 2015; Furlan 2017. 9 Kovač 2006, 9. 4 Stokin, Karinja 2004, 46–48; Sakara Sučević 2008, 10 Hipotetično se začetek razvoja obzidane utrdbe lah-444–445; Karinja 2013, 18–21. ko postavlja že tudi v prazgodovinsko obdobje oziroma v 5 O dilemah v zvezi z datacijo arhitekturnih ostankov t. i. histrsko-kaštelirsko fazo (Suić 2003, 16). Po Kandlerju glej Stokin 2004. je prvotno obzidje nad mestom iz rimskega obdobja (Kan- 6 Prim. ugotovitve raziskav v bližnji Bolniški ulici 1 dler (1879) 1995, 36–37). (Snoj 2004a; Bekljanov Zidanšek 2011; Bekljanov Zidan- 11 Kos 1902, št. 152; Kos 1906, št. 381; Kandler (1879) šek 2012, 141, 144). 1995, 13–14, 28–31; Mihelič 1995, 7–8; Kovač 2009a, 161. 7 Kandler (1879) 1995, 64–65; Karinja 2002, 266. 12 Naldini, Darovec 2001, 194–195. 142 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost vključno s Piranom, še samostojno razvijala in obli-utrdbo, svetilnikom in cerkvijo na severozahodu21 ter kovala lastno upravo in zakonodajo.13 do današnjega Zelenjavnega trga/Piazza delle Erbe Župnija sv. Jurija v Piranu se prvič omenja v diplo- na jugovzhodu. mi iz leta 974; z njo je cesar Oton II. gradeškemu Proti koncu 13. stoletja se razvoj pod Beneško re-patriarhu potrdil posesti, ki mu jih je bil podelil že publiko prenese onkraj Poljskih vrat/ Porta Campo in njegov oče, cesar Oton I., leta 968.14 Svojo komuno obzidja proti pristanišču – mandraču/ Mandracchio, je Piran oblikoval že leta 1192. Prvi statut je mesto današnjemu Tartinijevemu trgu/Piazza Tartini ( sl. 3). dobilo leta 1274.15 Piran je leta 1283 moral sprejeti Po postavitvi nove občinske palače/ Palazzo del Comu-oblast Benetk,16 ki je trajala vse do propada Beneške ne ( sl. 1: a) leta 129122 izven mestnega obzidja, kjer republike leta 1797. Benetke so v tem času imenovale je že stala cerkev sv. Petra/ S. Pietro (1278; sl. 1: 12), 23 podestata in določale smernice politike. Od 15. do se je ob mandraču začela oblikovati nova, sprva ne-18. stoletja so trajali boji med plemstvom in meščani. obzidana Poljska četrt. Obzidje, ki je vključilo novo Položaj na morju je omogočil razvoj piranskih solin četrt in sam mandrač, je bilo verjetno zgrajeno že in ribolova, prispeval k prehrani prebivalcev in izvo-konec 13. stoletja. Po arhivskih virih in zadnjih ar- zu, razvoju ladjedelništva in pomorstva ter v veliki heoloških ugotovitvah bi lahko v ta čas sodili tudi meri obrti in trgovine. V ožjem mestnem središču prva rašporska vrata/ Porta di Carrara di Raspo ( sl. 1: t), so cveteli gostinstvo in denarni posli, v rodovitnem na spodnjem koncu današnje Rozmanove, nekdanje zaledju pa poljedelstvo, gojenje oljk in vinske trte.17 Rašporske ulice/ Carrara di Raspo 24 ter ostanki starih Mesto je sicer dobesedno zraslo na soli, „belem zla-mestnih vrat sv. Frančiška/ Traccie di antica porta ( sl. 1: tu“ Beneške republike.18 s) poleg gotske hiše s podhodom na Bolniški ulici št. Splošno je sprejeto, da se je srednjeveška urbaniza- 12. Severovzhodno od današnjega Tartinijevega trga cija mesta začela na Punti ( sl. 2),19 neodvisno, a upo- naj bi obzidje v tem času potekalo vzdolž današnje števaje prazgodovinsko in antično dediščino, vsaj iz dveh centrov: iz enega v nižinskem delu ob morju 21 Stavbni kompleks, zgrajen očitno na starejši osnovi, in drugega na vzpetini nad njim. Razvoju mesta na predstavlja izjemno dominanto na rtu piranskega polotoka urbanem rastru četrti Mugla, Domo in Misana, ome-in je pri Caprinu označen kot utrdba (Fortino a. 1508) in cerkev Marije Zdravja (17. B.V. della Salute). jenem z obzidjem pod gradom (Castello) oglejskega 22 Bernik 1968, 130, 161–163, 165, 168–171, 173, 176, gastalda in cerkvijo, je hipotetično možno slediti sl. 148–150. Najverodostojnejši vir o nastanku in zidavi vsaj od 7. stoletja od mestnega osrčja na današnjem občinske palače leta 1291 je še danes ohranjena kamnita napisna plošča, vzidana v veži nove občinske stavbe. Bese-Prvomajskem trgu/Piazza 1. Maggio, nekdanji Piazza dilo se glasi: SIT TIBI CHRISTE DATA HAEC DOMUS Vecchia oziroma Portadomo s staro občinsko palačo iz INITIATA / PRESENTI DIE SEPTIMO INTROEUN-predbeneškega obdobja20 ( sl. 1: x) do rta Madona z TE MARCIO / AN M C C NONAGESIMO PRIMO / INDICTIONE IIII HEC DOMUS VTILITER FACTA / TEMPORE POTESTATIS VIRI NOBILITATIS / 13 Po letu 933 so si Benetke z Rialtskim mirom zagotovile MATHEI MANOLESSI Q. FECIT HVNC LA- / PI-pomorsko trgovino in varnost svojih posesti v Istri (Benussi DEM SCRIBI ET DE PRECEPTO EIVS / EGO PAVL- (1897) 2004, 614; Žitko 1998, 20–21). V 12. stoletju so jim VS NOlE SCRIBSI („Naj bo tebi, Kristus, podarjena ta glavna mesta Istre zaprisegla zvestobo (fidelitas) – Piran leta hiša, ki se je začela graditi danes, 7. nastopajočega marca, 1150 (Darovec 2009, 64; Darovec 2018). leta 1291 v 4. indikciji. Ta hiša je bila koristno narejena, 14 Höfler 2016, 206–207. ko je bil podestat mož iz plemstva Matteo Manolesso, ki 15 Pahor, Šumrada 1987; Darovec 2009, 66, 68–69, 77. je naročil, naj se napravi na tem kamnu napis, in sem ga 16 Žitko 1998, 20–29; Darovec 2009, 70. po njegovem ukazu jaz, Pavel po imenu, vklesal“ (Hoyer 17 Pahor, Poberaj 1963; Pahor 1972; Mihelič 1984; Mi- 1993b, 86–90; prim. Kovič, Pahor 1960, 24). helič 1985; Gestrin, Zwitter 1987; Bonin, Čeh 1993; Peršič 23 Arhivski viri cerkev omenjajo že leta 1272 (Alisi 1999; Terčon 2004; Pletikosić 2008; Guštin 2015. 1937, 43; Kovič, Pahor 1960, 22, op. 1; Kovač 2009a, 165). 18 Bonin 2016. 24 Vrata in ulica so poimenovani po beneški srednjeve- 19 Kovič, Pahor 1960, 21; Bernik 1968, passim; Kovač ški trdnjavi Rašpor, v virih večkrat tudi Raspurch v srednji 2009a; Karinja 2013, 29–36, passim. Istri na meji z nekdanjo avstrijsko posestjo (Kosi 2015, 20 Bernik 1968, 130, 156 (občinska hiša ob Starem trgu). 394, op. 161). 143 Alfred A. Trenz Slika/Figure 2 Panorama Pirana, v ospredju Punta (Alinari 1963, 146, Pirano (Panorama 41273); arhiv ZVKDS OE Piran). / A panoramic view of Piran with Punta in the foreground (Alinari 1963, 146, Pirano (Panorama 41273); Archive IPCHS Regional Office Piran). Kumarjeve ulice; njegov potek vzhodno in jugovzho- čela dolgotrajna in draga prenova, ki je morala v svoji dno od mandrača se glede na lokacijo omenjenih vrat zamisli upoštevati novonastale okoliščine v mestu, nakazuje v mestnem rastru; z mejo med mestnima cerkvi in cerkvenem kompleksu (novo mestno obzid- četrtima je potek nakazan tudi pri Caprinu. je, nov dostop, nova razporeditev cerkvenih objek- Urbanemu razvoju je možno slediti navzgor po po- tov, rušitev starejše utrdbe, spremembe v liturgiji, bočju proti pokopališču in cerkvi sv. Jurija, kjer je naj- drugačna izvedba krstilnice itd.).27 verjetneje že od desetega stoletja stala tudi utrdba – V začetku 14. stoletja se urbanizacija pospeši tudi ob grad/ Castello 25 in kjer naj bi tako cerkev kot utrdba že mandraču, kjer se je sčasoma izoblikoval osrednji me-prevzela vlogo nekakšne mestne četrti med Punto in stni trg in se je odvijalo živahno javno življenje, ter na Marčano. Stari, srednjeveški cerkveni kompleks, za-prostoru, ki približno odgovarja današnjemu Zele- snovan na zgodnjekrščanski shemi postavitve krstil- njavnemu trgu oziroma nekdanjima Piazza del Merca- nice pred pročelje cerkve, je moral imeti nedvomno to in Piazza di Porta Misana. Tu so bili zgrajeni in pri zgled v romanskem oglejskem bazilikalnem komple-Caprinu označeni še: občinski stolp oziroma zvonik ksu, a je bil v Piranu dotrajan in preživet.26 Pod Bene- čani se je na cerkvi sv. Jurija/ S. Giorgio (1343–1637; sl. 27 O pobudniku obnove, apostolskem vizitatorju Agos-tinu Valierju in njegovem poročilu iz leta 1579, prim. 1: 1) in na objektih z njo povezanega kompleksa za- Lavrič 1986; Kovač 2007. Napisna plošča ponovne pos- vetitve cerkve leta 1637 je vzidana na zahodni fasadi južno 25 Dolce, Pagliaro 1987, 43–55. od vhodnih vrat in vklesana v kvadratiki – kvadratni kapi- 26 Kovač 2009a, 174. tali (Kovač 2009b, 55). 144 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost Slika/Figure 3 Shematični prikaz najpomembnejših razvojnih faz osrednjega mestnega trga v Piranu (po Hoyer 1993a, 46–47, sl. 39). / Schematic presentation of the main development phases of the Central Square in Piran (after Hoyer 1993a, 46–47, Fig. 39). v sklopu stare občinske palače (njen južni vogal) za tego, Fontico (1301; sl. 1: h) ter zastavljalnica/ Mons pietatis sklicevanje sej velikega sveta , katerega tloris sega na Monte di Pietà (1634; sl. 1: g), par kamnitih stebrov za današnji trg Torre ( sl. 1: b), pokriti hodnik Liagò ( sl. 1: lesena zastavna drogova – steber sv. Jurija/ Stendardo di c) – med staro občinsko palačo, ložo oziroma dvorano S. Giorgio (1466; sl. 1: i) in steber sv. Marka/ Stendardo velikega sveta ter Poljskimi vrati/ Porta Campo s kapelo di S. Marco (1466; sl. 1: l) pred občinsko hišo , nekdanja sv. Jakoba/C appella di S. Giacomo sopra Porta Campo ( sl. obrambna oziroma obzidna stolpa ob vhodu v man-1: 15), loža/ loggia ( sl. 1: d) oziroma v prvi četrtini 14. drač kot Torri del Mandracchio ( sl. 1: m), dvižni most nad stoletja dvorana velikega sveta/ Sala del Consiglio (1372), vhodom v notranje pristanišče/ mandracchio, grajen leta ki zapirata trg na severovzhodu proti Trubarjevi uli-1578 kot Ponte Levatoio (1578; sl. 1: n), gostilna/ Locanda ci oziroma Poljskim vratom/ Porta Campo, mesnica/ ( sl. 1: r). Notranje pristanišče – mandrač, na območju Beccheria ( sl. 1: e) , ki se drži stare Občinske palače, ribja tržnica oziroma ribarnica Pescheria ( sl. 1: f), skladišče žita in moke – fontik (lat. fonticum, it. Fondaco, ben. Fon-145 Alfred A. Trenz današnjega Tartinijevega trga, je nudilo varno zavetje manjšim ladjam in čolnom ( sl. 4).28 Na območju današnjega in nekdanjega pristanišča so pri Caprinu označeni še: nekdanje zunanje pristani- šče /Porto – na območju današnjega malega in velikega mandrača, pomol zunanjega pristanišča/ Molo ( sl. 1: o), mali pomol zunanjega pristanišča/ Moletto ( sl. 1: p) ter nakazane novogradnje, ki so bile izvedene kasneje – od tridesetih let 19. stoletja dalje (nova manjša pomola, ki sta delila pristanišče na zaprti notranji in odprti zu- nanji bazen, zidana obala pred četrtjo Marčana itd.).29 Kot vplivno območje pristanišča je treba poleg da- našnjega Tartinijevega trga z okolico ter Kidričeve- ga in Cankarjevega nabrežja upoštevati ladjedelni- ški območji – Stari škver, pri Caprinu naveden kot Squero Vecchio zahodno ter Škver/ Squero vzhodno od nekdanjega vhoda v notranje pristanišče, obalni pas mestnih četrti Osrednja in Poljska vrata, Marča- na ter Borgo.30 Med nekdanjim pomolom in Starim škverom je pri Caprinu označena nekdanja cerkev sv. Nikolaja v pristanišču/ S. Nicolò ( sl. 1: 21). Niza stavb med severovzhodno stranico trga, poleg cerkve sv. Petra, in sedanjo Ulico IX. korpusa, nekdanjim „Ve- Slika/Figure 4 Piran s pristaniščem, obzidjem in likim kolovozom“/ Carrara Grande, Caprin na tlorisu obzidnimi stolpi (spodaj), kot ga je v začetku 16. stoletja po svoje zabeležil osmanski kartograf Piri-Re'is na karti, posebej ne razčlenjuje.31 Nad pristaniščem, ob da- ki prikazuje morsko obalo od Pirana do Izole (splet 1). / Piran with its port, town walls, and fortified towers (bottom) 28 Piransko pristanišče omenja Naldini v tretji knji- on a map showing the coastline from Piran to Izola as gi svojega Cerkvenega krajepisa (1700), ko pravi: „(...) recorded by the Ottoman cartographer Piri-Re'is in the early Preprosto pristanišče, v katerem se prihodi in odhodi ladij 16th century (Web 1). ravnajo po vodni plimi in oseki, tako da plovba poteka kot po nekakšnem kanalu med pomolom in plitvim obrežjem, našnji Bolniški ulici, nekdanjem „Malem kolovozu“/ se pod kamnitim mostom, ob katerem stojita stražna stol- Carrara Piccola, na rahlo vzpenjajočem se delu četr- pa, zajeda v samo srce največjega trga. Tu kot nekakšno ti Campo – v predelu Carrara, so minoriti v začetku stoječe jezero daje varno zavetje manjšim lesenim plovi-lom. Nedaleč od tega pristanišča je še eno pristanišče, pod 14. stoletja postavili cerkev in kasneje še samostan cerkvijo sv. Marije rožnovenske, po kateri se tudi imenuje. na prostoru, ki je bil tedaj še izven mestnega obzid-Piransko pristanišče je znamenito in ni brez razloga ozna- ja.32 Caprin v predelu Carrara navaja sledeče sakralne čeno na navtični karti, saj lahko sprejme različne vrste la- dij.“ (Naldini, Darovec 2001, 193). 29 Prim. Bonin, Hoyer, Terčon 1993. ka“, hiša Giorgio in Cristoforo Venier in Tartinijeva hiša 30 Lokacijske podatke o imenovanih ladjedelnicah do- (tudi hiša Pizagrua, hiša Zangrado – Tartini, hiša Tartini, polnjuje zgodovinar Ferdo Gestrin; k navedenima dodaja hiša Vatta). območje ob notranjem mandraču (Gestrin 1974, 170, op. 32 Kovač 2009a, 165, op. 22; prim. prispevke v zborniku, 4–6). Neupoštevana ostaja lokacija novoveške čolnarske ki je izšel ob sedemstoletnici minoritskega samostana (Do-delavnice oziroma manjše ladjedelnice Tramontana na se- linar, Vogrin 2001; Šamperl 2002). O cerkvi sv. Frančiška verni strani Punte, ki je bila ukinjena v devetdesetih letih piše tudi Naldini v tretji knjigi svojega Cerkvenega krajepisa 19. stoletja in preseljena na Bernardin (Simič 2000, 88). (1700) (Naldini, Darovec 2001, 217–219). Ohranjen je she- 31 Tu se poleg javnih nahajajo zasebne stanovanjske matičen načrt razporeditve objektov v predelu Carrara, ki ga stavbe premožnejših in uglednejših meščanov, med njimi je na osnovi arhivskih virov izdelal Guido La Pasquala in naj beneškogotska hiša Fragiacomo oziroma t. i. „Benečan-bi veljal v letu 1710 (arhiv ZVKDS OE Piran). 146 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost objekte: Marijo Tolažnico B.V. della Consolazione ( sl. jeno obzidje na pobočju Mogorona, ki je s svojim 1: 5), Marijo Snežno/ Madonna della Neve ( sl. 1: 6), sv. neprekinjenim obzidnim pasom vključilo tudi četrt Frančiška/ S. Francesco (1301; sl. 1: 7), sv. Janeza/ S. Gi-Marčana/ Marciana. 37 Sledita ( sl. 5) v začetku novega ovanni ( sl. 1: 8) v okviru frančiškanskega samostana, veka prenovljeni kompleks cerkve sv. Jurija/ S. Giorgio samostan sv. Frančiška/ Convento di S. Francesco ( sl. 1: (pred 1343–1637; sl. 1: 1) z novim zvonikom/ Campa-9),33 arheološko raziskano cerkev sv. Katarine/ S. Ca- nile (1600; sl. 1: 2) in osmerokotna krstilnica/ Battiste-terina ( sl. 1: 10), delno raziskan samostan z oratorijem ro ( sl. 1: 3).38 Nekdanje pokopališče je označeno kot sv. Filipa/ S. Filippo (1374; sl. 1: 11) v sklopu objekta Cimitero na platoju zahodno od stolnice in vzhodno na Kumarjevi ulici št. 3. Ob koncu 15. stoletja je Ma-od krstilnice, na župnijskem vrtu, kjer je na mestu rin Sanudo (tudi Sanuto) ob obisku mesta le-to opisal današnjega Pastoralno-kulturnega centra „Georgios“ kot zelo primeren kraj za življenje, z dvema pristani- označena tudi nekdanja cerkev sv. Peregrina/ S. Pelleg- ščema, lepo cerkvijo sv. Jurija, obzidjem z morskimi rino (1349; sl. 1: 4) . Podporni oboki, ki podpirajo plain kopnimi vrati ter gradom San Zorzi, postavljenim to s cerkvenim kompleksom, so označeni kot Piloni na vrhu hriba; grad je ocenil kot nevzdrževano zgrad- (1668–1780; sl. 1: u). bo.34 O trgu Piran čez približno 150 let, v svojih zgo- Utrdbo, imenovano Castello, je Caprin lociral med dovinsko-geografskih komentarjih o Istri, podobno cerkvijo sv. Andreja/ S. Andrea ( sl. 1: 16)39 in starim ugotavlja novigrajski škof Giacomo Filippo Tomma-pokopališčem pred cerkvijo sv. Jurija. Sakralna dediš- sini (1595–1655).35 čina Pirana, skupaj z objekti sedanjega cerkvenega Predtem je širitvi mesta proti kopnemu sledilo obzid- kompleksa – župnijsko – kapiteljsko cerkvijo sv. Ju- je.36 Kot zadnje je bilo med letoma 1470 in 1534 zgra- rija , zvonikom in krstilnico , šteje danes 13 aktivnih sakralnih objektov. Po doslej znanih podatkih je Piran 33 Oris stavbne zgodovine cerkve sv. Frančiška in mi- imel samostan in več kot 23 cerkva ter številne kape- noritskega samostana: Maračić 2001; Šamperl 2001a; Šam- lice, ki so se čez stoletja spreminjale.40 perl 2001b; Vuk 2001; Žitko 2001; Šamperl 2002; Oter Gorenčič 2012, 567–577, op. 43–59, sl. 22–37, 39–41, 43– Izven območja zadnjega mestnega obzidja se je ob 44. O Righettijevih prenovitvenih posegih v cerkvi in sa- sedanji Tomšičevi, Marxovi, Marušičevi, Aškerčevi in mostanu sv. Frančiška v letih 1883–1884 ter rekonstrukciji sosednjih ulicah ter ob Gradnikovem trgu med 16. Carpacciove kapele v cerkvi sv. Frančiška v letu 1887 prim. Hoyer 1999a, 222, 229–230, 236, sl. 2. Za oris gospodar- in 18. stoletjem razvila mestna četrt Borgo. Ostala stva in premoženja piranskega minoritskega samostana ter je neobzidana, saj je obzidje medtem izgubilo svojo cerkve glej: Bonin, Darovec 2001; Mihelič 2019. obrambno funkcijo.41 34 Sanudo, Darovec 1999, 30, 31–33, 38. 35 Med drugim ugotavlja, da so „vse ceste v trgu tlako- Po propadu Beneške republike je bilo mesto pod- vane, hiše pa zaradi tesnega prostora majhne. Ima lep trg vrženo avstrijski vladavini (1797–1805); ohranilo je z dvema banderama, eno sv. Marka in drugo sv. Jurija, ki beneško teritorialno razdelitev in vse svoje ozemlje. je tudi krajevni patron, z vsemi ustreznimi insignijami za velike praznike. (…)“ (Tommasini 1993, 198–200). 36 Mestno obzidje je v urbanistični zgodovini Pirana vaji mestnih vrat – ključarji (Bonin 2006). O nastanku in igralo zelo pomembno vlogo. Že v pozni antiki ali vsaj razvoju obzidja v Piranu prim. Hoyer 2006; Stokin 2016 in v 7. stoletju ga je varovalo pred navali sosednjih komun prispevek M. Stokina v tem zborniku. po kopnem kot tudi pred sovražniki in napadalci z mor- 37 Mestna vrata/ Porta Marzana so bila zgrajena med le- ja. Sprva je bil z obzidjem po vsej verjetnosti obdan le toma 1533 in 1534 (Foscan 2003, 95–96, 99, Fig. 44, Tav. polotok Punta. V predbeneških stoletjih so obzidje z ob- 25, Dis. 10; Kovač 2009a, 163, op. 16). zidnimi stolpi občasno uporabljali kot oporišča v medse- 38 Prim. Kovač 2005; Kovač 2006. bojnih spopadih štirih strank v mestu. Notranjepolitične 39 Cerkev je pomembna, ker naj bi bila v njej leta 1283 razmere so se uredile po podreditvi Pirana Beneški repu- podpisana t. i. vdanostna listina, s katero se je Piran podre- bliki (1283); obrambna funkcija obzidja se je ohranila, a dil Benetkam (Caprin (1905) 1968, 204; Alberi 1997, 580). osredotočila na zaščito meščanov pred sovražniki, roparji 40 Bajc et al. 2017, 5. in nalezljivimi boleznimi. Za obzidje so v Piranu skrbeli 41 Stanje obrambnih objektov Pirana v začetku 18. sto-domala vsi: veliki svet, podestat, mali svet, vodje mestnih letja nazorno predstavi poročilo Giovannija Battiste grofa četrti, sindiki, sodniki, kataverji, nadzorniki cest in morske Polceniga iz leta 1701 (Polcenigo, Darovec 1999, 274–275, obale, javni redarji, zdravstveni skrbniki in ne nazadnje ču-281). 147 Alfred A. Trenz Slika/Figure 5 Piranski cerkveni kompleks z župnijsko cerkvijo sv. Jurija (Kovač 2010, 76, sl. 1). / The ecclesiastical complex with the parish church of St George in Piran (Kovač 2010, 76, Fig. 1). Leta 1805 so francoske čete že drugič v kratkem času ga notranjega pristanišča (staro zunanje pristanišče/ zasedle ozemlje bivše Beneške republike – posledič- Magnarolla) do nekdanje opekarne v Fornačah se je no je mesto pripadlo Napoleonovi Franciji in postalo oblikoval v avstrijskem obdobju. Kataster iz okoli središče kantona. Okoli leta 1812, v obdobju Napo-leta 1820 gradenj vzdolž obale še ne prikazuje ( sl. 6). leonove okupacije, je nastalo sedanje pokopališče, ki V tem času doživi velike spremembe tudi današnji leži na vrhu vzpetine Mogorona, zunaj obzidja ob Tartinijev trg – nekdanji madrač. Prenova se je zače-cesti proti Fiesi in v načrtu pri Caprinu ni zajeto. Na- la leta 1893; najprej je bil podaljšan zunanji pomol, domestilo je stari piranski pokopališči ob župnijski zagrajen del starejšega pristanišča z manjšima pomo-cerkvi sv. Jurija in pred minoritskim samostanom. loma, porušen stari most, leta 1894 je bilo zasuto tudi Leta 1863 so pokopališče razširili in zgradili vhodno pristanišče ter leta 1896 na trgu odkrit kip skladatelja stavbo z obokano vežo ter osmerokotno osrednjo in violinista Giuseppeja Tartinija. Še za časa obstoja kapelo sv. Mohorja in Fortunata.42 mandrača je ob njem namesto stare beneško-gotske Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci občinske palače iz leta 1291 med letoma 1877 in 1879 podajali celotno ozemlje Istre. Nova avstrijska oblast po načrtih tržaškega arhitekta Giovannija Righettija je v Piranu ohranila Magistrato civico in vanj imenovala ml. nastala nova, s prevladujočimi klasicističnimi ele-svojega političnega načelnika, ki mu je prepustila vse menti.43 Na lokaciji mestne zastavljalnice in žitnega nekdanje statutarne funkcije. V obdobju restavracije skladišča oziroma fontika je v letih 1890 in 1891 nas-je Piran ponovno zacvetel. Mestni predel, v katerem se gradnje pojavljajo pred- 43 Righetti je ohranil skoraj vse dokumentarno najpo- membnejše arhitekturne člene stare palače (Kovič, Pahor vsem na morskem nasipu vzdolž obale, od sedanje- 1960, 22–26, 33, 35; Bernik 1968, 162, 166, 169, 170, 171, 185, sl. 153; Žitko 1989, 45–46; Hoyer 1993b, 98–100; 42 Milotti Bertoni 1999; Sapač, Lazarini 2015, 560–561; Hoyer 1999a, 222, 225–227, 236, sl. 1; Simič 2000, 43–57; Petronio, Rojec, Zigante 2017, 4–5. Sapač, Lazarini 2015, 560). 148 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost Slika/Figure 6 Piran na katastrskem načrtu iz okoli 1820 (arhiv ZVKDS OE Piran, 1820_347__b_all_01 kop. pdf). / Cadastral plan of Piran from around 1820 (Archive IPCHS Regional Office Piran, 1820_347__b_all_01 kop.pdf). tala monumentalna palača, ki je sicer že od leta 1848 Na delu novo nasutega nabrežja, južno od srednjeve-bila v rabi za potrebe državnega sodstva.44 Še pred le- škega mestnega jedra, je dala piranska mestna občina tom 1815 je stavbo nekdanje lože nadomestila klasici- v letih 1909 in 1910 zgraditi prav tako po slavnem stična dvonadstropna stavba Kazine.45 Arhitekturnih umetniku poimenovano gledališče.50 sprememb objektov, ki so dobili klasicistično podobo, je bilo takrat na trgu še več: 1818 predelava cerkve sv. Petra,46 med 1824 in 1826 gradnja palače Barbojo Pregled arheoloških raziskav Fonda Trevisini ob severozahodni strani pristanišča, na današnjem Kidričevem nabrežju,47 1846 predelava Arheološke raziskave v Piranu so od prvih povojnih Tartinijeve hiše, v šestdesetih letih 19. stoletja prede-začetkov v 50-tih letih 20. stoletja do začetka tega lava ozke gotske hiše na Levstikovi ulici 8, domnevno stoletja potekale predvsem v okviru obnove hiš, ure-sočasno tudi hiše na Levstikovi 6,48 sredi 19. stoletja janja komunalnih vodov in novogradenj. Z vsakim gradnja palače Gabrielli in sosednjih palač na sever-zemeljskim posegom so na plano prihajale nove ar- nem delu današnjega Cankarjevega nabrežja.49 heološke ostaline. Šele v najnovejšem času so se le-te z ustreznejšim metodološkim pristopom, predvsem z uvedbo predhodnih arheoloških raziskav ter z iz- 44 Kovič, Pahor 1960, 26–28, 33–34; Bernik 1968, 169, 170, 185, sl. 152; Hoyer 1993b, 101–103; Hoyer 1999b, popolnitvijo terenskih postopkov dokumentiranja in 335–336; Kovač 2012; Sapač, Lazarini 2015, 559, 560. poterenske obdelave arhivov najdišč „osamosvojile“. 45 Kovač 2012; Sapač, Lazarini 2015, 560. Raziskave so postale prepoznavne in mednarodno 46 Sapač, Lazarini 2015, 557. 47 Bernik 1968, 184; Hoyer 1993b, 106, sl. 75; Simič primerljive; k slednjemu so pripomogli tudi sprejeti 2000, 65, 78, 80; Sapač, Lazarini 2015, 559. 48 Sapač, Lazarini 2015, 558. 49 Sapač, Lazarini 2015, 559–560. 50 Jenko 1992; Sapač, Lazarini 2015, 558. 149 Alfred A. Trenz minimalni standardi raziskav in ustrezna zakonoda- Slika/Figure 7 (stran 151) Lokacije arheoloških ja.51 V nadaljevanju povzemamo rezultate ključnih raziskav v Piranu: 1 – obrambni stolp s svetilnikom na arheoloških raziskav v Piranu, ki so prispevali k razu-Punti, 2 – Miljska vrata 6, 3 – Prešernovo nabrežje, 4 – Vilharjeva ul., 5 – Bonifacijeva ul. 10, 6 – Grajska ul., mevanju njegovega urbanega razvoja ( sl. 7). 7 – Gregorčičeva ul. 9, 8 – Prvomajski trg, 9 – Verdijeva Z dosedanjimi raziskavami je bila dokazana kontinu- ul. 28, 10 – Trubarjeva ul. 27, 11 – Židovski trg 6, 12 – irana poselitev območja mesta vsaj od železne dobe vrh klifa, 13 – cerkev sv. Jurija, 14 – južna brežina pod naprej,52 toda območje Prvomajskega trga in Punte je cerkvijo sv. Jurija, 15 – Trubarjeva ul. 8, 16 – Trubarjeva bilo obljudeno že v poznem eneolitiku in zgodnji bro-ul. 3, 17 – nekdanja Loža (Loggia), 18 – Zelenjavni trg, 19 – Vidalijeva ul., 20 – Tomažičeva ul., 21 –Trinkova nasti dobi.53 Grški izvor z datacijo konec 5. do začetka ul. (gasilski dom), 22 – Kidričevo nabrežje 2, 23– Kidričevo 4. stoletja pr. n. št. se danes pripisuje bronastemu kip-nabrežje 4, 24 – Tartinijev trg, 25 – Tartinijeva hiša, cu v podobi kozla iz Pirana oziroma njegove okolice, 26 – Bolniška ul. 1, 27 – Kumarjeva ul. 3, 28 – cerkev najdenemu sredi 19. stoletja.54 Z izkopavanj v cerkvi Marije Snežne, 29 – Bolniška ul. 15, 30 – Bolniška sv. Jurija in neznanega najdišča v Piranu ali okolici sta ul. 20 (nekdanja cerkev sv. Katarine), 31 – Vrtna ul., 32 – Rozmanova ul., 33 – park ob Pomorskem muzeju, odlomka certoških fibul iz železne dobe.55 V Fornačah 34 – Cankarjevo nabrežje 3, 35 – dno piranskega sta bili med drugim najdeni dve fibuli – prva srednje pristanišča, 36 – raziskave morskega dna od piranskega latenske sheme vrste Picugi iz 2. ali 1. stoletja pr. n. št. pristanišča do Fiese, 37 – Ulica svobode 24, 38 – škarpa in druga tipa Jezerine iz 1. stoletja pr. n. št.56 ob povezovalni poti do Ul. svobode, 39 – Ulica svobode 26 / Goriška ul. 2–4, 40 – Gortanova ul. 25, 41 – Marxova Drobno gradivo in ostanki arhitekture, umeščeni v ul. 23, 42 – območje nekdanje cerkve sv. Mohorja in rimsko obdobje, so raztreseno in nepovezano priha-Fortunata, 43 – območje Pusterle (med stolpoma 5 in 6), jali na plano z gradbenimi deli na različnih lokaci- 44 – Fornače – območje nekdanje tovarne Salvetti, 45 – jah v mestu: pri obzidju, na morskem dnu pri Punti, Fornače – novoveška cisterna, 46 – Fornače – nekdanja na območju Tartinijeve hiše, v Trubarjevi ulici, pri obalna cesta (načrt G. Rutar). / Locations of archaeological investigations in Piran: 1 – Defensive tower with Punta cerkvi sv. Jurija, na Prvomajskem trgu, Bolniški 1 in Lighthouse, 2 – Miljska vrata 6, 3 – Prešernovo nabrežje, Kumarjevi ulici 3.57 4 – Vilharjeva ul., 5 – Bonifacijeva ul. 10, 6 – Grajska Na predmestni lokaciji v Fornačah so že konec 19. ul., 7 – Gregorčičeva ul. 9, 8 – Prvomajski trg, 9 – stoletja našli temelje rimske stavbe z ostanki moza- Verdijeva ul. 28, 10 – Trubarjeva ul. 27, 11 – Židovski trg 6, 12 – The top of the cliff, 13 – St George's Parish Church, 14 – The south slope below the St George's Parish 51 Večina navedenih raziskav je vezana na lokacije, ki jih Church, 15 – Trubarjeva ul. 8, 16 – Trubarjeva ul. 3, zajema Register kulturne dediščine (RKD) pod skupnima 17 – The former Loža (Loggia), 18 – Zelenjavni trg, 19 – nazivoma Piran – Mestno jedro, EŠD 513 in Piran – Arheolo- ško najdišče Piran mesto, EŠD 24978. Vidalijeva ul., 20 – Tomažičeva ul., 21 – Trinkova ul. 52 Snoj, Novšak 1992, 271; Sakara Sučević 2008, 444– (Fire Station), 22 – Kidričevo nabrežje 2, 23 – Kidričevo 445; Sakara Sučević 2012b, 43, 45, 48–51, 418, t. 36. nabrežje 4, 24 – Tartinijev trg, 25 – Tartini House, 26 – 53 Prim. novejša spoznanja o najzgodnejši poselitvi: Sto- Bolniška ul. 1, 27 – Kumarjeva ul. 3, 28 – Church of St kin 1990a; Sakara Sučević 2008, 444–445, 447, sl. 1: 2, sl. Mary of the Snows, 29 – Bolniška ul. 15, 30 – Bolniška 2–3, sl. 7: 50–61; Sakara Sučević 2012a, 98, op. 41–47, sl. ul. 20 (former St Catherine's Church), 31 – Vrtna ul., 5: 24–26; Sakara Sučević 2012b, 43–51, 409–417, t. 27–35; 32 – Rozmanova ul., 33 – The area beside the Maritime Benjamin, Bonsall 2009a, 9–15; Benjamin, Bonsall 2009b, Museum, 34 – Cankarjevo nabrežje 3, 35 – The seabed of 167–171; Karinja 2013, 30–32, 106–110. Piran Harbour, 36 – Archaeological investigations of the 54 Vondraček-Mesar 1998–1999, 9–11; Moser 2014, seabed from Piran Harbour to Fiesa, 37 – Ulica svobode 109–124. 55 Karinja 2013, 147. 24, 38 – Escarpment along the connection to Ul. svobode, 56 Stokin 1989a, 21–22. 39 – Ulica svobode 26 / Goriška ul. 2–4, 40 – Gortanova 57 Boltin 1960; ANSl 1975, 146; Boltin-Tome 1981; ul. 25, 41 – Marxova ul. 23, 42 – The area of the former Boltin-Tome 1985; Stokin, Šemrov 1988, 270–271; Boltin-Church of St Hermagoras and Fortunatus' , 43 – Pusterla Tome 1989, 6, 15; Stokin 1989b; Snoj, Novšak 1992; Zac- area (between the wall towers 5 and 6), 44 – Fornače – the caria, Župančič 1993, 160; Snoj 1995; Snoj 1998; Šemrov area of the former Salvetti Factory, 45 – Fornače – modern 1998, 92; Snoj 2004a; Stokin, Karinja 2004, 47, sl. 3; Sto-cistern, 46 – Fornače – former coastal road (map by G. kin, Lazar 2008b; Lazar, Stokin 2009, 146–149; Bekljanov Rutar). Zidanšek 2011; Bekljanov Zidanšek 2012 , 141, 144. 150 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost 151 Alfred A. Trenz ikov, novce in fragmente posod. Zaščitne raziskave, dnjeveškega historičnega jedra, saj se ne ujemajo z opravljene leta 1986 ob gradnji čistilne naprave, ka-njegovim rastrom.63 Tudi v Trubarjevi ulici št. 27 in žejo, da je tod najverjetneje stala rimska vila. Nase- v stavbi Židovski trg št. 6 so bili odkriti ostanki sre- lje v Fornačah je nastalo dokaj zgodaj in je skupaj z dnjeveških plasti in arhitekturnih elementov.64 območjem Bernardina in Fizin tvorilo gospodarsko Arheološka zaščitna izkopavanja so leta 1988 pote-močno razvito piransko zaledje.58 kala na Prvomajskem trgu, neposredno ob cerkvi sv. Srednjeveške in novoveške ostaline so bile odkrite pri Štefana in opuščeni cerkvi sv. Donata , ki imata sre-večini arheoloških raziskav in kažejo, da se je raster dnjeveško zasnovo in sta bili kasneje baročno prede-mesta glede na poznorimsko obdobje spreminjal in lani. Med arhitekturnimi ostanki je izrazito zastopani ohranjal prvotne urbanistične zasnove. no poznorimsko obdobje. Pomembno je predvsem Leta 1905 so pri obnovi tlaka za lokal v pritličju hiše odkritje temeljev obzidja iz 5. stoletja. Odkrita je Tartini odkrili zakladno najdbo zlatnikov iz 16. stole-bila tudi oljarna, katere datacija ostaja problematič- tja.59 Ob preurejanju pritličnih prostorov med letoma na. Njen izvor je lahko rimski, vendar se tehnologija 1954 in 1955 so ugotovili, da je stavba brez temeljev, pridobivanja olja v srednjem veku ni dosti spremeni-grajena neposredno na morskem nasipu.60 Leta 1984 la.65 V plasteh iz 7. in 8. stoletja odkrite bizantinske pa je bila ob prenovi Tartinijeve hiše opravljena arhe-amfore, keramika z valovnico, sulice in novčne najd- ološka raziskava, ki je situacijo osvetlila v novi luči . 61 be kažejo na vse večji pomen mesta v tem času. Od Odkriti so bili temeljni zidovi, tlak in ostanki arhitek-treh srednjeveških novčnih najdb, ki se omenjajo iz ture, ki so pripadali najmanj dvema še srednjeveškima Pirana, je najstarejši folis, najden med izkopavanji v fazama predhodnice Tartinijeve hiše. Med najdbami Židovskem kareju. so bili tudi ostanki človeških skeletov, interpretirani Leta 2003 je stekel konservatorsko-restavratorski kot uničeni srednjeveški grobovi nekdanjega grobi-projekt celovite prenove cisterne iz leta 1776 na šča ob cerkvi sv. Petra. Prvomajskem trgu , katerega realizacija je pomemb- Med letoma 1983 in 1990 je bilo sistematično pregle- na tudi za prihodnje arheološke raziskave območja dano morsko dno v obalnem pasu od piranskega Prvomajskega trga.66 pristanišča do Fiese. Pri tem je bilo odkrito najdišče V izkopih na Vilharjevi in Grajski ulici, ki so bili leta lončenih pip za kajenje iz 19. stoletja, ki se širi od rta 1990 izvedeni v obstoječo kanalizacijo, je bilo na glo-Madone proti piranskemu pristanišču.62 bini 0,2 m opaziti starejše hodne površine, tlakovane Arheološke raziskave Medobčinskega zavoda za s kamnitimi tlakovci, in drobne arheološke najdbe.67 varstvo naravne in kulturne dediščine Piran so med Arheološke raziskave kompleksa cerkve sv. Jurija so letoma 1985 in 1988 potekale na več delih nekdanje-potekale med letoma 1991 in 1993. Izkopanih je bilo ga Židovskega kareja in so bile vključene v širši spo- devet sond, od tega osem v cerkvi in ena zunaj ob se- meniškovarstveni projekt prenove starega mestnega verni steni cerkve. Nekaj najdb, predvsem odlomkov jedra. Med drugim so bili v stavbi s srednjeveško keramičnih posod, je bilo opredeljenih kot prazgodo-zasnovo v Verdijevi ulici 28 odkriti temelji zidov sta- vinskih. V treh sondah so bili odkriti ostanki antične rejših gradbenih faz, ki bi lahko bili starejši od sre- in zgodnjesrednjeveške arhitekture, v dveh pa je bil izkopan del srednjeveškega piranskega obzidja, ome- njenega v virih za leto 1291.68 Rimske in poznoan- 58 Kandler 1847, II/7–8, 26; Morteani 1885; Morteani 1886, 4; Stokin 1987b; Boltin-Tome 1989, 8, 15; Stokin 1992; Zaccaria, Župančič 1993, 160; Stokin, Karinja 2004, 63 Stokin 1986. 46, 47, 48, 49; Poglajen 2007, 163, št. 206. 64 Stokin, Šemrov 1988, 270–271. 59 Puschi 1905. 65 Stokin 1990a, 182; Stokin 2004; prim. tudi srednjeve- 60 Kovič, Pahor 1960, 30. ško steklo, najdeno v bazenčku oljarne (Lazar 2004). 61 Boltin-Tome 1985; Hoyer 1993a, 65–86; Hoyer 2000, 66 Žbona, Drešar 2008. 327–332. 67 Stokin 1990b. 62 Knific 1993, 13, 20, 21, 24, sl. 8. 68 Snoj 2004b, 29–30. 152 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost tične drobne najdbe so prevladovale v največji sondi Intaktno rimsko oziroma poznorimsko plast je v – sondi 9. Odkriti so bili štirje skoraj v celoti ohra- omenjenih sondah prekrivala premešana plast, v njeni skeletni grobovi, a so bili brez pridatkov, zato ni kateri je bilo poleg različnega gradbenega materiala bilo mogoče določiti časa pokopa. Med izkopavanji in slabo ohranjenih kostnih ostankov izkopano tudi je bila sicer najdena velika količina odlomkov kuhinj-manjše število odlomkov keramike iz 16. in 17. sto- ske keramike, datirane v čas med 5. in 10. stoletjem. letja, več rimskodobnih73 in srednjeveških novcev,74 Večinoma so to lonci, okrašeni z valovnico; poleg dva križa, več jagod rožnega venca ter dvaindvajset tega še odlomki uvoženih posod afriške sigilate s kon-bronastih svetinjic.75 ca 6. in prve polovice 7. stoletja ter odlomki amfor, V sklopu statične sanacije sta bili leta 2003 ob teme-opredeljenih kot vzhodnosredozemskih, nekaj tudi ljih južne fasade cerkve sv. Jurija izkopani dve sondi. severnoafriških, izdelanih med 5. in 7. stoletjem. V V eni sta bili najdeni zasuti iz kamna zidani grobni-zasipu največje sonde je bil leta 1991 na globini med ci. Zaradi nedostopnosti je bila izkopana samo ena 1,75 in 1,95 m ob ostankih poznorimske oziroma grobnica z več skeletnimi pokopi, katerih usmerje-predromanske arhitekture najden najpomembnejši nost naj bi bila vzhod–zahod, z glavo na zahodu. kovinski predmet med arheološkimi raziskavami v Odkrite človeške kosti, ki so predstavljale spodnje cerkvi – delno ohranjena posrebrena bronasta ulita okončine več osebkov, so se nahajale pomešane z ze-fibula v podobi pava iz 6. do 7. stoletja.69 Že leta 1592 mljino na globini okoli 1,12 m.76 je bil pod nekdanjim oltarjem sv. Katarine v cerkvi sv. Pri obnovi objekta Bolniška ulica št. 1 so bila leta 1993 Jurija najden relikviarij – skrinjica iz kosti in slonovi- opravljena arheološka izkopavanja, pri katerih je bila ne, kakršne so sredi 10. stoletja izdelovali v Bizancu.70 raziskana povprečno meter debela kulturna plast z Iz cerkve naj bi izvirala tudi krstna posoda, izvorno ostanki arhitekture in drobnimi najdbami, večinoma del rimskega nagrobnika.71 V izkopanih sondah so datiranimi v čas zgodnje antike (številne opeke, am-bili poleg arhitekture in drobnega gradiva, datirane- fore in druga keramika, s katero so najverjetneje zasi- ga v rimski čas, najdeni kosi notranje sakralne opre- pavali obrežje nekdanjega mandrača). Domnevno so me, datirane v 9. stoletje. Gre za kamnite elemente se z raziskavami približali rimskemu skladišču, na kar predromanske sakralne opreme prvotne cerkve in/ opozarjajo številni odlomki amfor in pokrovov, med- ali krstilnice, okrašene s tedaj značilno pleteninasto tem ko so bile najdbe finejšega namiznega posodja ornamentiko.72 redko zastopane. Datacijo rimskodobnih keramičnih najdb dopolnjuje omenjeni novec – as cesarja Domi- cijana s konca 1. stoletja. Odkrite so bile tudi uteži za 69 Fibula v podobi pava, v piranskem primeru verjetno ribiške mreže. Ostanki štirih zidov pa so datirani v grobna najdba, je bila v tem času priljubljena med pozno-poznosrednjeveško in zgodnjenovoveško obdobje.77 antičnim staroselskim romanskim prebivalstvom v severni Italiji in vzdolž alpskega loka. Po vsej verjetnosti je fibula Pri obnovi objekta v Gregorčičevi ulici št. 9 (v nekda-iz Pirana izdelek italske obrti, najbrž ravenske delavnice nji Via Sardi) je bil leta 1994 odkrit odsek mestnega pod bizantinskim vplivom (Snoj, Novšak 1992, 271, t. 1: 1, foto 1; Snoj 1993; Bitenc, Knific 2012, 433–434, kat. št. 14, sl. 2: 14). 70 Bizantinsko skrinjico iz Pirana, ki pripada tipu t. i. ro- 73 Z območja cerkve sv. Jurija so zabeležene naslednje zetnih skrinjic, hrani Arheološki muzej Istre v Pulju; prim. posamične rimskodobne novčne najdbe: Pegan 1960; Kos objave: Kandler 1847, II/33–34; Luca 1992a; Luca 1992b; 1988, 86; Kos, Šemrov 1995, 94–95. Golob 2005; Milinović 2005. 74 Za datacijo srednjeveških posamičnih novčnih najdb 71 Krasi ga relief krilatega Amorja in delfina; spomenik z iste lokacije: Karinja 2013, 146; Šemrov 2015, 83, 196. je bil najverjetneje že v zgodnjekrščanskem času predelan 75 Svetinjice, ki so tudi tu izraz religioznosti in spomina v bazen za krščevanje; prim. Morteani 1886, 311. na božjo pot, so datirane od druge polovice 17. do konca 72 Sagadin 1981, 38–41, 51, 59–60; Snoj, Novšak 1992, 18. stoletja; prim. Knez 1994. 268–272; Snoj 1995; Župančič 2003a (z navedeno literatu- 76 Hofman 2003 . ro), sl. 1; Župančič 2003b, sl. 1, 2: 12; Župančič, Tumpić 77 Snoj 1998; Snoj 2004a; Bekljanov Zidanšek 2011; 2003, sl. 1: 12; Žvanut 2003, 232, 241, op. 18. Bekljanov Zidanšek 2012; Kompare 2015, 198–200. 153 Alfred A. Trenz obzidja, najverjetneje iz srednjeveškega in novoveš- poskusnih izkopavanjih odkrili več navezov nekdanje kega obdobja.78 ladjedelnice, ki so bili enako usmerjeni in so potekali Leta 1998 so bile v sklopu prenove palače Zaccaria proti morju. Z izkopanimi predmeti (ladijski žeblji, Ravasini (prej Apollonio) na Ulici svobode št. 24 v kosi lesa, bočne vilice – furca) je bil določen minimal-pritličju stavbe izkopane štiri sonde, ki so v glavnem ni obseg tega škvera.83 Pri raziskavi v bližini Gasilske-potrdile arhivske podatke o stavbno-zgodovinskem ga doma na območju Trinkove ulice zaradi gradnje razvoju palače in hkrati tudi mestne četrti, v kateri infrastrukturnih vodov je bil leta 1999 odkrit le novo-stoji. Predvsem so pomembne natančna določitev veški odvodni kanal, medtem ko so bili na Vidalijevi poteka odseka mestnega obzidja, zgrajenega najka-ulici poleg cevi italijanskega vodovoda odkriti tudi sneje med letoma 1470 in 1534, in ugotovitve glede ostanki temelja starejšega zidu, morda obrambnega načina temeljenja obzidja in odnosa do kasnejših ar-zidu ali stolpa.84 Leta 2005 pa so bili pri prenovi Ga- hitekturnih posegov, povezanih z razvojem palače.79 silskega doma pred njim pod tlakom Trinkove ulice Del ostankov srednjeveškega obzidja, potekajoč v odkriti novodobni temelji zidov.85 smeri sever–jug, je bil odkrit tudi leta 2000 pri rekon- Z raziskavo ob popravilu temeljev osrednje stene strukciji stanovanjsko-poslovnega objekta na Ulici stavbe Pomorskega muzeja na Cankarjevem nabrežju svobode št. 26 / Goriški ulici št. 2–4.80 št. 3 leta 1973 so potrdili ladjedelniško dejavnost na Istega leta je bila izvedena raziskava zaradi nedovolje- tem mestu.86 nih rušitvenih del ob prenovi stanovanjskega objekta Raziskava zaradi rekonstrukcije objekta na ulici Trubarjeva ulica št. 3, ki se naslanja na del starega Miljska vrata št. 6 je leta 2005 potrdila obstoj dveh mestnega obzidja pri Poljskih vratih. V zazidani ob- časovno različnih stavb: starejše, romansko-gotske zidni odprtini so bili odkriti številni odlomki kera- na južni parceli, in mlajše, verjetno baročne, bližje mike in kosti iz 16. in 17. stoletja; najzanimivejši od- obali. V sondi 2 je bil najden del profilirane okenske lomki so bili okrašeni v večbarvni poslikavi in sgrafitto ali vratne preklade iz belega istrskega kamna. Upora-tehniki. V istem objektu naj bi že pred leti kriminalisti bljen je bil sekundarno kot spodnji del temelja mlajše našli človeške kosti in skrinjico.81 stavbe. V obeh sondah je bilo zaslediti z ilovico po- Arheološka raziskava je bila leta 2002 opravljena tudi mešan prod nekdanje morske obale.87 pri prenovi palače Trevisini oziroma Barbojo Fonda Leta 2006 je potekala raziskava zaradi gradbenih Trevisini na Kidričevem nabrežju št. 2, kjer so izko-del pri izkopu temeljev za postavitev nadomestnega pali 14 testnih sond, s katerimi so ugotavljali strati- objekta v Marxovi ulici št. 23. V sklopu nadzora je grafijo nasutega terena ob mandraču. Ob temeljih bil izveden arheološki testni izkop (sondi 1 in 2) in palače sta bila najdena delno ohranjena zidana kad hkrati izkop temeljev predvidenega objekta.88 dimenzij 1,15 × 2,30 m, ohranjene globine 0,34 m, in V letih 2005 in 2006 so zaradi obnove objekta nekda-del okrogle posode. Zaradi statičnih razlogov sond ni nje obrtne šole, t. i. „Ribiške šole“, na Bolniški ulici bilo mogoče izkopati do sterilne osnove, prav tako ni št. 20 potekala arheološka izkopavanja v pritličju dvo-bilo odkritih drugih premičnih najdb.82 nadstropne stavbe.89 Pod nasutji je bila v vzdolžni osi Raziskava na Tomažičevi ulici (oziroma trgu Pinka pritličja odkrita dobro ohranjena tlakovana pot, široka Tomažiča) zaradi novogradnje Gasilskega doma je 1,6 m, ki se je po pobočju rahlo vzpenjala proti južni potekala že leta 1962. Takrat naj bi pri arheoloških steni cerkve. Tlak poti, izdelan iz manjših oblic lokal-78 Stokin, Logar, Guček 1994 . 83 Gestrin 1974, 170, op. 3; Karinja 2013, 85–86. 79 Trenz 1999; Trenz 2000a; Hoyer 2006, 14; Weigl 84 Novak 1999; Karinja 2013, 86, op. 104. 2008b; Karinja 2013, 14, 88–89. 85 Karinja 2013, 14, 85, 86. 80 Trenz 2000b; Karinja 2013, 14, 56, 66; Oven, Kosma- 86 Gestrin 1974, 170, op. 7; Karinja 2013, 14, 85, op. 103. tin Fras 2000. 87 Kajfež, Trenz 2005; Trenz 2006a; Karinja 2013, 36. 81 Trenz 2000c; Karinja 2004, 37–38, sl. 13: 5. 88 Trenz 2006b. 82 Trenz 2002; Karinja 2013, 14, 81, 82, op. 97–99. 89 Guštin 2006. 154 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost nega peščenca (fliša), je bil na obeh straneh zamejen z pokrova, odstranili človeške kostne ostanke in grob-zidcem. Zaradi skrbne izdelave in ohranjenosti je bil nici pregradili z opečnatim zidom, temeljem novo interpretiran kot sestavni del urejenega območja po-zgrajene kamnite stene. Oba pokrova sta iz belega kopališča. Podoben način tlakovanja je bil v srednjeve- apnenca. Tretja grobnica, odkrita sredi cerkve, je bila ških mestih razširjen že od 12. stoletja dalje. V plasteh nedotaknjena, a večkrat uporabljena – ob večkratnem nasutja so bile odkrite številne novoveške najdbe, da-zapiranju se je pokrovna napisna plošča verjetno zlo- tirane med 16. in 19. stoletjem. Poleg že standardne- mila in njen spodnji del je bil nadomeščen z novo ga repertoarja kosov polihromne sgrafitto keramike z ali predelano ploščo, tudi z napisom.94 Grobnica je vrezanimi in barvanimi rastlinskimi motivi ter kosov grajena iz lomljenega peščenca, vezanega z malto; na majolike, datiranih v 16. in 17. stoletje, so bili na najdi-severu je ozka stopnica. Kakovostno izdelan okvir šču odkriti kosi krožnikov iz beloprstene keramike, it. iz istrskega apnenca nosi okrogla, nekoč zapolnjena terraglia, iz druge polovice 19. stoletja.90 okrasna polja. Znotraj nekdanje cerkve sv. Katarine, Bolniška uli- V letih 2007 in 2008 so bile arheološke raziskave ca 20, je prva raziskava leta 2003 omogočila vpogled opravljene ob prenovi nekdanjega Godbenega doma v stratigrafijo najdišča, a ni dala vseh odgovorov o na Kumarjevi ulici št. 3. Raziskan je bil celoten pri-odkritih strukturah.91 Arheološke raziskave so se v tlični in tudi leta 2007 naključno odkrit podzemni večjem obsegu nadaljevale v letih 2006 in 2009,92 ko prostor objekta. Delno so izkopavanja posegla na ob-je bilo ugotovljenih več faz uporabe prostora v zad- močje cerkve sv. Antona Puščavnika, ki jo je leta 1374 njih dveh stoletjih po opustitvi cerkvenih dejavnosti. posvetil koprski škof Ludovico Morosini. Odkriti Pod novoveškimi plastmi93 sta bili ugotovljena gotska arhitekturni elementi se tako povezujejo s cerkvijo faza arhitekturne zasnove cerkve iz 14. ali 15. stoletja sv. Antona, oratorijem, samostanom ali hospicem in in nakazana možnost poselitve območja v rimskem obzidjem, ki je konec 13. ali na začetku 14. stoletja času. Pod debelimi nasutji so bile izkopane tri do-potekalo po Kumarjevi ulici.95 kaj dobro ohranjene grobnice. Ob vhodu v cerkev Stavba Kumarjeva ulica št. 3 je glede na značilnosti sta bili odkriti dve vzporedno postavljeni grobnici, ki oblikovanja glavne ulične fasade stilno opredeljena sta bili zgrajeni hkrati, s skupno vmesno steno in na v obdobje historicizma. Ob današnji Kumarjevi uli-njej ležečim delom okvirja. Grobnici, ki se nekoliko ci so stali objekti, ki so sestavljali kompleks kongre-razlikujeta v dolžini odprtin, sta dolgi 2,1 do 2,2 m in gacije sv. Filipa Nerija. Z arheološkimi raziskavami globoki 1,3 m. Delno sta ju pokrivali veliki kamniti je bil odkrit del temeljev pravokotnega cerkvenega plošči, preko katerih je bil položen tlak; dno grobnic prezbiterija cerkve sv. Antona Puščavnika iz 14. sto-ni bilo tlakovano. Po opustitvi cerkve in preureditvi letja, ki so jo v drugi polovici 17. stoletja ambiciozno v šolske prostore sta bili grobnici zasuti, a ne poško-predelali člani kongregacije sv. Filipa Nerija, vendar dovani. Med kasnejšo predelavo prostora so razbili so jo v tretji četrtini 19. stoletja podrli. Najdeni temelji prezbiterija so morda pred tem nosili srednje- veški obrambni stolp. V prezbiteriju je bila odkrita 90 Karinja 2013, 13, 80, op. 96. 91 Kajfež 2003. grobnica, ki je glede na opečnato gradnjo in strati- 92 Plestenjak 2006; Guštin et al. 2009; Guštin, Preložnik, grafske odnose mlajša; najdba okoli 20 svetinjic s Sakara Sučević 2009. konca 17. stoletja kaže na približno število skeletov, 93 V cerkvi sv. Katarine so bile najdbe, kot ugotavlja Šemrov, v sedemnajstih stratigrafskih enotah, pri čemer je katerih ostanki so bili v grobnici. V vzhodnem delu po količini izstopala grobnica družine De Preto ali Furegoni. Zastopani so novci iz časa pred začetkom gradnje cerkve; odkriti so bili v zasutju grobov, nekateri so tudi 94 Karinja 2013, 77–80, op. 93–95. iz časa, ko so minoriti poslopje predali občini v javno 95 Stokin, Lazar 2007a; Stokin, Lazar 2007b; Stokin, La-uporabo za potrebe sosednje šole. Obdobje „svetinjic“ je zar 2008a; Stokin, Lazar 2008b; Nemec, Fister, Padovnik bolj enotno – pretežno so iz časa med 17. in 18. stoletjem 2008; Stokin, Lazar, Weigl 2008; Weigl 2008a; Lazar, Sto- (Šemrov 2015, 55–58, 69–71, 74, 87–88, 94–95). kin 2009. 155 Alfred A. Trenz notranjščine stavbe sta bili odkriti klet in vzhodna gradbenih posegov preplitka (povprečno do 0,65 m), pritlična stena srednjeveškega stanovanjskega objek-da bi dosegla morebitne arheološke depozite.98 ta, ki je bil v drugi polovici 17. stoletja najverjetneje Arheološki nadzor izkopa točkovnih temeljev med vključen v poslopje kongregacije sv. Filipa Nerija. S prenovo parka ob stavbi Pomorskega muzeja leta potrebami te karitativne kongregacije in delovanjem 2008 je razkril predvsem temelje objekta z začetka njenega hospica je mogoče povezati tudi večji kletni prejšnjega stoletja.99 prostor v severozahodnem delu notranjščine stavbe. Leta 2008 je na območju arheološkega najdišča For-Nenavadno zasnovan kletni prostor so najverjetneje nače zaradi gradnje garažne hiše potekala arheološka sezidali v drugi polovici 17. stoletja. raziskava, pri kateri znotraj območja najdišča ni bilo V letih 2007 in 2008 so bili ob rekonstrukciji objekta odkritih arheoloških ostalin, medtem ko je bila zunaj Akvarija na Kidričevem nabrežju št. 4 izvedeni testni njega najdena novoveška cisterna . 100 izkopi in na podlagi pozitivnih rezultatov so sledila V bližini piranskega obzidja s konca 15. stoletja na arheološka izkopavanja. Pod tlakom in recentnim na-pobočju Mogorona je bila prva povojna raziska- sutjem z najdbami iz časa od 1. do 16. stoletja so bili va izvedena že leta 1956.101 Arheološki testni izkopi izkopani arhitekturni ostanki lazareta iz leta 1825 in so potekali na območju v virih omenjane cerkve sv. ostanki starejšega objekta, ki so bili na podlagi odkri- Mohorja in Fortunata ter v bližini nekdanjih vrat sv. te apside hipotetično opredeljeni kot ostanki cerkve Nikolaja, potem ko so delavci med zemeljskimi deli sv. Nikolaja. Zidovi so bili postavljeni na obalno na-na trgu ob stolpu v globini 0,4 do 1,5 m naleteli na sutje, ki je vsebovalo antične drobne najdbe v sekun- 17 skeletnih grobov in jih v pretežni meri poškodo- darni legi. Odkrite strukture so bile ohranjene in situ vali. V enem od grobov je bil nad nožnimi deli skeleta in prezentirane v sklopu nove ureditve prostorov.96 odkrit zvrnjen del trikotno odlomljene rimske napisne Leta 2008 je bil zaradi načrtovane obnove obramb- plošče iz apnenca z ohranjenimi črkami VRIV.102 Leta nega stolpa svetilnika na Punti v kletnem prostoru 1987 so z arheološkimi sondiranji na platoju pri vratih svetilniškega objekta izkopan testni jarek velikosti sv. Nikolaja (današnje parkirišče ob ulici IX. korpusa) 2 × 1,5 m. Pod recentnim kamnitim tlakom in nasutji poskušali ugotoviti obseg pokopališča in locirati cer-so bili odkriti ostanki starejšega kamnitega tlaka, ki je kev sv. Mohorja in Fortunata.103 V sondi 1 v bližini bil položen na lesene trame. Na nivoju tega tlaka je obzidja so bili prepoznani severna stranica sakralnega bil dokumentiran kamnit zid. V profilu testnega jar-objekta, 0,55 m pod današnjo hodno površino roman- ka pa je bil dokumentiran masiven monoliten kamnit sko tlakovanje iz rdečih in rumenih tlakovcev, najnižje steber, ki podpira obokano steno kletnega prostora. kompaktno zbito tlakovanje pa je bilo mogoče časov-Zaradi degradiranosti arheološkega zapisa odkritih no opredeliti na osnovi dveh najdenih novcev.104 Naj-struktur ni bilo mogoče datirati. Poleg arheološke- denih je bilo sedemnajst skeletnih grobov (trije so bili ga testnega izkopa je bilo izvedeno tudi sondiranje stenskega ometa, ki je potrdilo domnevo o večfa- 98 Stokin 2002; Stokin, Lazar 2008č; Karinja 2013, 13, znem razvoju spomenika in delni ohranjenosti sre- 61–67. 99 Z gotovostjo je možno trditi, da gre za temelje nek- dnjeveškega stolpa.97 danje slaščičarne Fiore, ki je bila porušena leta 1955, pred Ob raziskavah v letih 2002, 2007 in 2008 ob grad- prvo ureditvijo parka; prim. Simič 2000, 64, 66, 71, 79 in benih delih za ureditev komunalne infrastrukture in Evidenca CPA, 2021 (Trenz 2018). 100 Stokin, Lazar 2008c. novega tlakovanja na Tartinijevem trgu ni bilo odkri- 101 Gec 1956. tih arheoloških ostalin, saj je bila globina izvedenih 102 Boltin 1965. 103 Stokin, Šemrov 1988, 271–272. 104 V kolikor se del ekspertize srednjeveških posamič- 96 Hofman 2008 ; Stokin, Predan, Lazar 2008; Karinja nih najdb (Piran – obzidje, 1987) iz baze Numizmatičnega 2013, 14, 83–84; Deu 2016, 142–145. kabineta nanaša na neimenovana novca iz članka (Stokin, 97 Stokin, Lazar, Sorgo 2008; Kovač 2009c; Karinja Šemrov 1988, 271), gre najverjetneje za omenjeni amberški 2013, 12, 33, 34, 35. pfenig in obolus iz Mantove (škofje iz Mantove, 1150–1256). 156 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost zaradi naknadnih pokopov popolnoma uničeni), ki so iskave v akvatoriju piranskega pristanišča na območju povečini ležali v smeri severovzhod–jugozahod, brez malega mandrača in severozahodnem predelu velikega pridatkov in grobnih konstrukcij. Izjemi sta bila gro-mandrača ter na območju zahodne obale pristanišča. bova, ki sta imela s kamnitimi ploščami obloženi glavi Ugotovljeno je bilo, da je pod kamnitim tlakovanjem in grob posut z apnom. Edina pridatka v grobovih sta obale in gramoznim novoveškim nasutjem starej-bila pasna spona in koralni obesek.105 V sondah 2, 3 in še kamnito tlakovanje. Mestoma so bili na morskem 4, izkopanih onkraj obzidja, ni bilo odkritih pokopov.106 dnu odkriti vertikalno zabiti koli, domnevno piloti iz Leta 2006 je bila izvedena arheološka raziskava z na- časa gradnje obale. Podvodne raziskave so se na seve- menom izdelave konservatorskih izhodišč in celovi- rovzhodni strani pomola nadaljevale tudi v letih 2013 tega programa prezentacije prostora srednjeveškega in 2014. Takrat so izdelali digitalni model reliefa mor-piranskega mestnega obzidja na območju Pusterle, skega dna, odkrite najdbe so bile izključno recentne.110 med stolpoma 5 in 6.107 Z arheološkimi izkopavanji na kopnem pa so bila raz- Poleg novejših konstrukcij (škarpe, stopnice) je bil iskana različna nasutja obale iz 18., 19. in 20. stoletja.111 odkrit zid, ki tlorisno odstopa od obzidnih struktur in Z raziskavo leta 2011 ob sanaciji zunanje stene ga je bilo možno povezati z delno raziskano cerkvijo zgradbe na Bonifacijevi ulici 10 je bila ugotovljena sv. Mohorja in Fortunata. Dva pravokotno postavlje-in dokumentirana stratigrafska situacija objekta; vse na zidova iz lomljencev, vezanih z malto, ter baza ši- pridobljene najdbe so bile novoveške.112 rokega temelja so najverjetneje ostanki mestnih vrat Pri raziskavi leta 2011 zaradi sanacije kamnitih pod-sv. Nikolaja. Temelji zidu, vkopani v lapornato pod- pornih zidov na terasasto urejenih vrtovih, ki ležijo lago, tečejo v smeri vzidanih gotskih vrat, ki so se pod cerkvijo sv. Jurija na zahodni strani ohranjenega ohranila v stolpu 6 in so domnevno del obzidja, ki odseka srednjeveškega mestnega obzidja ob poti, ki je tod stalo pred izgradnjo obstoječega med letoma povezuje Trubarjevo z Adamičevo ulico, so leta 2011 1470 in 1533. V stolpu 5 je bilo odkrito starejše tla- opravili arheološke raziskave. Najstarejša nasutja so kovanje, datirano v 15. stoletje, verjetno povezano z vsebovala odlomke človeških kosti ter engobirano in nekdanjimi vrati sv. Nikolaja. Neposredno pod njim sgrafitto keramiko s konca 16. ali začetka 17. stoletja. je bilo dokumentirano še eno starejše tlakovanje.108 V testnem jarku, izkopanem v neposredni bližini ob- Velike kamnite bloke, ki so pripadali delu srednje- zidja, je bil pod podpornim zidom terase in nasutjem veškega obzidja, so leta 2011 odkrili tudi v pritličju odkrit kamnit zid. Namembnost in datacija strukture Mestne galerije Piran, poslopju bivše Kazine na mes-nista bila ugotovljena, domnevno je šlo za ostanek tu nekdanje Lože/ Loggia.109 Ob prenovi stavbe je bilo preproste nasute utrdbe v povezavi z obzidjem.113 izkopanih devet manjših arheoloških testnih izkopov, Istega leta so bile z radarsko metodo izdelane karte s katerimi so ugotovili obstoj poznoantične kulturne območij visoke vlažnosti v cerkvi sv. Marije Snežne.114 plasti, ki je vsebovala lončenino, med drugim kos rim- Zaradi rekonstrukcije objekta Bolniška ulica št. 15, ske tegule ter dele ročaja in ostenja amfore. V enem nekdanje piranske bolnišnice, so bile v letih 2011 in od izkopov je bil odkrit poškodovan kamnit temelj 2013 izvedene sondažne arheološke raziskave. V razvečje, najverjetneje srednjeveške zgradbe. ličnih nasutjih so bili najdeni živalske kosti in odlomki Zaradi rekonstrukcije zidane obale, zamenjave tlakov polihromne sgrafitto keramike iz 16. in 17. stoletja.115 in ureditve ribiških privezov so istega leta potekale raz- 105 Stokin, Šemrov 1988, 270, sl. 87; Karinja 2013, 58, 110 Hofman 2012b; Črešnar, Košir 2013. 158–159, 162, op. 62, op. 170–172. 111 Trenz, Črešnar 2011; Žerjal et al. 2011; Hofman 106 Stokin 1987a. 2012a. 107 Stokin, Kajfež, Predan 2006; Stokin, Predan 2006a. 112 Preložnik, Guštin 2011. 108 Stokin, Predan 2006b; Stokin, Predan 2007. 113 Tomažinčič 2011; Tomažinčič 2013; Kovač 2013a. 109 Hofman 2011; prim. ugotovitve pri Tomažinčič 114 Mušič 2011. 2011, 29 in Rozman, Djokić 2015. 115 Vinazza, Rupnik 2013. 157 Alfred A. Trenz Leta 2013 je potekala raziskava zaradi priključitve hi- potekala izvorno rimska pot na relaciji Piran–Porto- šne kanalizacije objekta Gortanova ulica št. 25 na jav- rož, kasneje novodobna obalna cesta. V izkopanih no kanalizacijo. Raziskava je obsegala dokumentiranje sondah je bilo pred začetkom gradbenega posega na stanja kamnitega uličnega zidu in tlaka pred gradbe-1,8 m globine dokumentirano morsko dno (novo- nim posegom in nadzor nad izkopom okoli 9 m dol- dobno/poznonovoveško). Dokumentiran je bil tudi gega in do 0,65 m globokega jarka za kanalizacijo. Z 20-metrski odsek starega podpornega zidu, ki je po-izjemo novoveških drobnih najdb v sekundarni legi ni tekal po zahodnem robu ceste.121 bilo odkritih drugih arheoloških ostalin.116 Ob raziskavi leta 2016 zaradi izvedbe 65 m dolgega Leta 2014 je bil zaradi postavitve nove ograje na robu elektroenergetskega kabelskega priključka na Zele-klifa z antenskim sistemom za merjenje morskih va- njavnem trgu in začetnem delu Partizanske ulice (iz- lov in tokov raziskan vrh klifa zahodno od cerkve sv. kop globok do 0,65 m) ni bilo odkritih arheoloških Jurija. V več izkopih so bili odkriti ostanki kamnitih ostalin.122 zidov in struktur, ki domnevno predstavljajo ostanek V letih 2016 in 2017 je zaradi načrtovane ureditve nekdanje tlakovane poti, vendar njihova starost ni Prešernovega nabrežja prišlo do obsežnejše arheo-bila ugotovljena.117 loške raziskave tega območja. Arheološke ostaline Istega leta so na terasasto urejenem območju severno se tod pojavljajo od globine 1 m in več, pri čemer od objekta Trubarjeva ulica št. 8, tik ob vzhodnem licu gre pretežno za drobne najdbe v naplavinskih pla-ohranjenega odseka srednjeveškega mestnega obzidja, steh (stara obala s konca 19. do začetka 20. stoletja). zaradi rekonstrukcije podrtega podpornega zidu opra- Dokumentirane so bile tudi novoveške zidane struk- vili arheološke raziskave in ugotovili, da je bila terasa, ture, elementi ureditve obalnega pasu in dostopov do ki jo je tvoril podrti zid, nasuta v obdobju med 17. in morja (pomol, stopnice, škarpa). Izjemo predstavlja 19. stoletjem. Stanje obzidja, ki je bilo v uporabi do območje trga pred cerkvijo Marije Zdravja na Punti, konca 13. stoletja, je bilo dokumentirano s terestrič- kjer že na globinah od 0,2 m dalje ležijo dobro ohra- nim 3D laserskim skeniranjem in fotogrametrijo.118 njene ostaline zgradb tega dela novoveškega mestne- Raziskava zaradi obnove vrtnega podpornega zidu – ga jedra. Raziskava ni mogla izključiti možnosti, da škarpe in vrtnega vhoda pod vilo na Rozmanovi ulici na neraziskanih predelih ali v večjih globinah niso še leta 2009 je potekala v smislu arheološkega nadzora z starejše ali drugačne arheološke ostaline.123 dokumentiranjem.119 Leta 2018 je potekala raziskava ob povezovalni poti Leta 2015 je potekala raziskava zaradi rekonstrukcije med Rozmanovo ulico in Ulico svobode zaradi ob-16 m dolgega odseka uličnega zidu, ki podpira teraso nove vrtne škarpe v skupni dolžini okoli 27 m. V do-z vrtom objekta Vrtna ulica št. 7 (nekdanji penzion kumentiranem profilu pretežno iz zemljenih nasutij – Villa Novella). Raziskava je obsegala nadzor nad so prevladovale novoveške in novodobne najdbe.124 izkopom zemljine na vrtni strani zidu, rušenjem zidu in izkopom za temelj novega zidu. Z izjemo novoveš- kih drobnih najdb v sekundarni legi med raziskavo ni Izzivi bilo odkritih arheoloških ostalin.120 V letih 2014 in 2016 je do arheoloških raziskav prišlo Obravnavani izzivi so razporejeni po geografskem tudi zaradi gradnje promenade in sprehajalne steze principu in združeni po nekdanjih mestnih četrtih Pi-v Fornačah. Še vsaj v novem veku je mimo Fornač rana, ki jih navaja Caprin; o njih se na pregleden način 121 Berdnik et al. 2016. 116 Tomaž, Zanier 2014, 62; Tomaž, Zanier 2014. 122 Ravnik, Tomaž, Mileusnić 2017; prim. podoben re- 117 Turk, Klezin, Rupnik 2014. zultat raziskav ob izkopu na Levstikovi in Vidalijevi ul. leta 118 Rozman, Djokić 2015; prim. Tomažinčič 2011, 29. 2012 (Pahor, Rupnik, Pajić 2012). 119 Trenz 2009. 123 Masaryk et al. 2017. 120 Urek 2015. 124 Ustni podatek arheologinje Maruše Bizjak. 158 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost lahko kadarkoli opravi zadostno število sistematičnih, viti in preveriti bi veljalo lokacije nepremičnin, ki jih preverljivih ter hkrati časovno in vsebinsko neodvisnih poleg obzidja praktično za vse mestne četrti na osno-raziskav. Slednje se zdi pomembno za čim bolj ustre- vi pisnih virov navaja avtorica.128 zno raziskavo mestnega organizma in njegove geneze, Glede na omembe v virih in literaturi bi veljalo na-saj sta srednjeveški in novoveški obseg četrti in njihova tančneje določiti vse danes „neobstoječe“ sakralne struktura v obstoječem mestnem tkivu še v celoti pre-objekte (vključno z edikulami ali tabernaklji) v mestu poznavna kljub dejstvu, da je 19. stoletje na več mestih ter zbrati ustrezno dokumentacijo o njih. Korak v tej dokaj neodgovorno poseglo v njegovo jedro. Treba je smeri je bil narejen s popisom neobstoječih cerkva vedeti, da je bil Piran še v začetku 19. stoletja razdeljen ob pripravah za topografijo Pirana.129 na kar 13 območij oziroma mestnih predelov – kon- Sistematično bi bilo treba locirati in raziskati (upo- trad (it. contrade) 125 z različnim številom prebivališč, ki števaje arhivske vire) vse obstoječe in „neobstoječe“ so bile v uporabi še pred poimenovanjem piranskih vodnjake in pitnike, ki jih za celotno mesto kataloško ulic konec 19. stoletja. objavlja Daniela Paliaga Janković, in ta seznam mor- Za izzive, ki zajemajo urbani razvoja mesta od 18. sto- da še dopolniti z novimi odkritji.130 letja do danes, bi bilo seveda treba Caprinovo grafično Evidentirati in dokumentirati bi bilo treba vse obsto-upodobitev dopolniti z zgodovinskim in modernim ječe in nekdanje cestne/stavbne podhode v mestu ter katastrom, nekdanjimi in današnjimi hišnimi številka-zbrati ustrezno dokumentacijo o njih.131 mi ter jo razširiti, da bi zajela tudi nekdanje primestne Na novo bi bilo treba evidentirati, dokumentirati ter zaselke – v prvi vrsti Arze in Fornače ter hrib Mogo-znanstveno ovrednotiti vse obstoječe in „neobstoje- ron, ki so danes praktično del Pirana. Hkrati bi bilo če“ epigrafske132 in tudi heraldične spomenike133 na treba grafično upodobitev prestaviti v digitalno okolje območju mesta Piran in njegovega teritorija. in tako omogočiti neposredno povezavo tudi z drugi- mi za urbano okolje relevantnimi podatki.126 sni številki npr. zapisani (če jih popis navaja): vrsta objekta, Z objavo materialne dediščine in kulture mesta za njegovo ime oziroma ledinsko ime, ime lastnika/lastnice in drugi osebni podatki. Popis imen sledi izvirniku, zato oh-obdobje konca 16. in začetka 17. stoletja v delu Zrno ranja morebitne napake ali površnosti (na primer različne soli za imperij: Piran 1579–1609 izzivom na svojstven zapise za ime Zuan, Zuane, Zuanne, ki bi bil v latinskem za-način odgovarja zgodovinarka Alja Brglez.127 Ugoto- pisu Joannes). Zaradi parcelacijske razmestitve so v seznam vpisani tudi pomembnejši objekti v obzidju (mestna vrata, stolpi) (Brglez 2005, 9–30, 63–76); prim. tudi: Mihelič 1991; 125 Contrada (mn. contrade) je sicer generično ime, ki zaje-Mihelič 1992; Brglez Uranjek 1997. ma različne tipe delitev italijanskih (srednjeveških in novo- 128 Brglez 2005, še posebej 63–76. Prim. tudi popis ne- veških) mest, kot so: frazione, località, rione, quartiere (terziere premičnin v Piranu in Kaštelu leta 1626 (Bonin 2005). itd.), borgo ali celo predmestja. Najbolj znan primer mestne 129 Nekdanji objekti so v gradivu oštevilčeni zgolj po delitve so sestieri Benetk; vsak sestier v Benetkah je bil do-straneh zapisa: 1 (sv. Andrej), 1–2 (sv. Anton opat (kasneje datno razdeljen na kontrade (splet 2). sv. Filip Neri)), 2–4 (sv. Janez Nepomuk (v bolnišnici)), 4 (sv. 126 Nekaj časa (od leta 2014 do 2017) so bili na spletni Katarina, San. Crucifisso (prim. sv. Štefan), sv. Mohor (na strani Skupnosti Italijanov Piran/Comunità degli Italiani loku Marčanskih vrat)), 5 (Sv. Mohor – prenočišče, San Fi-di Pirano prosto dostopni uporabni podatki o starih topo- lipo Neri (prim. tudi sv. Anton opat), sv. Jakob apostol (nad nimih piranskih ulic in trgov ter pomembnejših, predvsem Poljskimi vrati)), 6 (sv. Janez (kapelica sv. Janeza Evangelista javnih zgradbah v primerljivem odnosu do današnjih. – v enem od prostorov samostana sv. Frančiška), sv. Jožef), 7 (sv. Marjeta (v Marčani)), 8–9 (sv. Mihael očetov observan- 127 Že v prvem, vsebinsko-metodološkem poglavju svo- tov (c. Marija Tolažnica)), 9 (sv. Mohor in Fortunat), 9–10 je vzorčne študije nam avtorica razkriva predlog, kako se (sv. Nikolaj pod obzidjem), 10 (sv. Nikolaj pri ribarnici), z mikrozgodovinskimi, mikrolokalnimi ali mikroglobalnimi 10–11 (cerkev sv. Pelegrina), 11 (dormitorij v enem od ob-raziskavami v opredeljenem času in prostoru v prihodnje zidnih stolpov (omenjen nek puščavnik)) (MZVNKD Piran lotevati raziskav urbane dediščine mesta. Študija temelji na (A. Alisi, P. Naldini) 1992, (Ne obstoječe cerkve (mesto)). rezultatih sistematičnega pregleda nekaterih primarnih ar- 130 Paliaga Janković 2017. hivskih oziroma dokumentarnih virov, vezanih na nepre- 131 Prim. njihovo kartiranje na mestnem tlorisu v M 1 : mičninski fond Pirana, ter na njihovi medsebojni korelaciji. 1850 (Lusa, Knez 2003, 109–110 ( Antica toponomastica delle Dopolnjujejo jo številni seznami, tabele, preglednice, genea-vie di Pirano)). loške konstrukcije. V seznamu, sestavljenem po popisu 114 132 Cigui 2002. obzidnih parcel (Index 114) iz leta 1609, so tako ob popi- 133 Rizzi 1998, 13, 14, 32, 33, 36, 44, 46, 48, 60, 115– 159 Alfred A. Trenz Z arheološko-numizmatično raziskavo, ki bi zajela kot Squero Vecchio na jugovzhodnem delu Prešerno-vse doslej odkrite srednjeveške novčne najdbe iz Pi- vega nabrežja. Pri tem bo nujno upoštevati tudi no- rana in njegovega mestnega teritorija, bi bilo pripo- vodobne posege druge in tretje četrtine 20. stoletja. ročljivo izdelati poglobljeno interpretacijo pojavnosti novcev in denarnega obtoka na tem območju Istre Mestna četrt Miljska vrata/Porta Mugla ter jo soočiti s širšim zgodovinskim kontekstom. (Muggia)137 Mestna četrt Punta/Il Quartiere di Punta134 Mogočni obrambni stolp – t. i. rondela –, utrdba s kamnitima grboma na rtu najstarejšega dela mesta, Glede na odkritje verjetno poznoantičnega obzidja je bil po Caprinu ( sl. 1) zgrajen šele na začetku 16. na Prvomajskem trgu bi bilo treba ugotoviti, ali gre stoletja (Fortino a. 1508). Vzidana kamnita plošča z morda za del obzidja castruma, ki je s svojo lego za-grboma družine Bembo in mesta Pirana datira v prvo piral predel današnje Punte, ali pravokotno omejene- četrtino 17. stoletja oziroma v leto 1617. Na utrdbi ga območja s središčem na oziroma ob nekdanjem so od leta 1871 do 1874 zgradili svetilnik s strojnico Starem trgu/ Piazza Vecchia.135 (1871–1872, 1872 – plošča ob strojnici) in stanovanje S stratigrafsko določitvijo sosledja razvoja obzidja, za svetilničarja (1874). Integriran stolp – neogotski obzidnih stolpov in utrdb (od neznanih začetkov do zvonik, valjast stolpič s cinasto krono na vrhu so v konca 13. stoletja oziroma vse do propada v začetku tem slogu zgradili že leta 1854–1855.138 18. stoletja) in z analizo arhivskih virov o nepremični Na območju utrdbe bi bilo z nadaljnjimi raziskavami posesti v mestu bi morda lahko natančneje opredelili zanimivo ugotoviti, kakšen je bil obseg srednjeveške starost posameznih odsekov obzidja. utrdbe in ali je morda ohranjena tudi antična zasnova „Izluščiti“ bi bilo treba srednjeveško zasnovo mesta utrdbe ter svetilnika. in opredeliti ter dokumentirati glavne prometne poti, Cerkev sv. Klemena oziroma cerkev Marije Zdrav-ki posamezne mestne četrti povezujejo med seboj, in ja/ B.V. della Salute ( sl. 1: 17) je bila večkrat predela-tiste, ki vsako od njih povezujejo z nekdanjo utrdbo na.139 Zaradi številnih predelav in dvojnega poimeno-in sakralnim kompleksom cerkve sv. Jurija na hribu.136 vanja se postavlja vprašanje, ali gre v tem primeru za Z arheološkimi sondami bi lahko poskusili določi- eno cerkev z dvojnim patrocinijem, za dve povezani ti prvotni potek celotne morske obale. Ločeno in cerkvi ali morda za dve ločeni cerkvi. podrobneje bi bilo treba obravnavati lokacijo Tra- montane, nekdanjega škvera na severni strani Punte in lokacijo Starega škvera, pri Caprinu označenega 137 Ena od možnih etimoloških razlag imena temelji na poimenovanju terena, na katerem četrt je. V latinščini pomeni termin „lama“ mokrišče oziroma močvirje in tudi pli- 120, 155. tvo morsko dno brez vegetacije (mlakužo); pomanjševal- 134 Že pred beneško nadvlado so jo sestavljale četrti: nica „lamucula“ in izpeljanke nastanejo s starim predlogom Miljska vrata/ Porta Mugla ozi roma Mugla (Muggia)), Stolna „la“: „la mucula“, „la mucla“, „la mugla“, kar na celotnem oziroma Stolnična vrata /Porta Domo ozi roma Domo tudi Porta (nekdanjem) beneškem ozemlju označuje morsko dno z D'homo), Srednja oziroma Osrednja vrata /Porta Misana ozi-malo vode, ki se uporablja za soline ali ribnik. Ime četrti roma Misana) ter vzpetina s kompleksom cerkve sv. Jurija in spominja na čas pred gradnjo Novega, sedanjega Prešer-nekdanjo utrdbo, t. i. Gradom/ Castello. Toponim Punta se novega nabrežja. Vključevala je nekdanji prvi sedež javne hiše /Casa pubblica na sedanjem Turšičevem trgu (nekdanja uporablja v različnih pomenskih oblikah: Punta, rt Punta, piazza del Tribio) (Dolce, Pagliaro 1987, 13–26). Rt Punta, rtič Punta, konica Punte, piranska Punta (rt Ma- 138 Bernik 1968, 134, 153, sl. 145; Pahor, Mikeln 1972; dona, Rt Madona, Rt zdravja), mestno tkivo Punte, obalno Simič 2000, 49, 88, 91, 92; Sapač, Lazarini 2015, 561. tkivo Punte, mestna četrt Punta, mestni predel Punta, po- 139 Ves čas je predstavljala duhovni center četrti. Cerkev lotok Punta ali piranski polotok (Lusa, Knez 2003, 22–24, sv. Klemena/ chiesa di S. Clemente naj bi bila že leta 1274 34–35, 37–38, 63–64, 76, 81, 83, 85, 86, 87, 88, 93, 101, 106, posvečena zavetniku mornarjev oziroma papežu Klemenu 109–110, 121–122). ter nato zaradi kužnih epidemij leta 1632 Mariji Zdrav- 135 Bernik 1968, 10, op. 10, 134–135; Stokin 2004, 21–22. ja/ B.V. della Salute, Chiesa della Madonna della Salute; prim. 136 Kovač 2009a, 159. Bajc et al. 2017, 20. 160 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost Preveriti bi veljalo obstoj starejših arhivskih podat-taktnih stavbnih parcel s starejšimi objekti na širšem kov o t. i. Stari gastaldovi hiši/ Antica casa del gastaldio- območju Židovskega kareja in tam izvesti revizijske ne ( sl. 1: v) na sedanjem Turšičevem trgu – pri Caprinu raziskave, ki bi zagotovile manjkajoče stratigrafske Tribio 140 ( sl. 1) – in v kakšnem stanju so materialni podatke, s katerimi bi lažje povezali različne novo-ostanki predhodnice današnje trinadstropne stano- veške, srednjeveške in rimskodobne gradbene faze. vanjske hiše Turšičev trg št. 2. Veljalo bi ugotoviti, kako je z ohranjenostjo in pote- Še vedno so nerešena tudi vprašanja, katera me- kom rimskodobnega in srednjeveškega obzidja glede stna vrata v obzidju141 so, glede na različne oznake na arheološke najdbe obzidja na območju Židovske-v literaturi, „prava“ Miljska vrata, jih je morda več ga kareja leta 1988 in v Gregorčičevi ulici št. 9. S in kje so. Prav tako ni jasno, kako je z obstojem in pomočjo arheoloških in stavbno-zgodovinskih raz-morebitno ohranjenostjo ostankov notranjega ob- iskav bi bilo treba ovrednotiti raster srednjeveškega zidja med mestnima četrtima Miljska vrata in Stolna mestnega jedra in ga primerjati z današnjim. vrata/ Porta Domo, ki se pri Caprinu nakazuje z mejo V zvezi z najdbo folisa med izkopavanji leta 1988 v med četrtima, označeno vzdolž Vegove ulice, v smeri Židovskem kareju je potrebna arheološko-numizma-jugozahod–severovzhod na polotok Punta. Ali je na tična revizija v smislu opredelitve in datacije.143 Stro-območju križišča med Vegovo in Bonifacijevo ulico kovni izziv bi predstavljale tudi nove interdisciplinar- (nekdanja Via Goina) možno določiti lokacijo nekda- ne raziskave Občinske palače z okolico, upoštevaje njih vrat med omenjenima četrtima? tloris objekta ( sl. 1: x. Antico Palazzo). Z interdiscipli-narnimi raziskavami bi bilo treba dopolniti in nadgra- Mestna četrt Stolna vrata/Porta Domo142 Giorgio). Okoli leta 1000 naj bi mestna oblast preselila svoj V četrti, ki je po vsej verjetnosti predstavljala prvot-stari sedež z današnjega Turšičevega trga (nekdanji Tribio) v no naselitveno jedro Pirana ob morskem zalivu, bi mestni četrti Miljska vrata v novo zgradbo ob Starem trgu / Piazza Vecchia, današnjem Prvomajskem trgu. Tu je ostala bilo treba izvesti raziskavo na/v bližini današnjega do izgradnje nove občinske palače ob nabrežju mandrača . Prvomajskega trga, s katero bi se potrdile domneve Občinska palača pred prihodom Benečanov je pri Caprinu o morskem zalivu, morebitnem prvotnem pristani-poudarjeno označena ob jugovzhodni stranici nekdanjega Starega trga/ Piazza Vecchia kot Antico Palazzo ( sl. 1: x). V šču. Poleg tega bi kazalo izbrati nekaj sorazmerno in- bližini trga so bile s postopnim izkopom dveh javnih vod- njakov (Luprica – z letnico 1485 in vodnjak v bližini cerkve sv. Andreja) izkoriščene vodne žile in zagotovljena pitna 140 V it. tribbio „tri ulice“; od leta 1889 dalje so si poi- voda veliko prej, pred je leta 1776 nastala monumentalna menovanja trga sledila takole: Piazzale Pietro Kandler (1889), cisterna sredi osrednjega trga četrti Cisterna (1776) ( sl. 1: z); Piazzale Pietro Kandler (1923), Piazza zucchini (1956), Piazza prim. Dolce, Pagliaro 1987, 27–42. Četrt Porta Domo je Ivan Turšič (1956–1992) (O. Lusa 2003, 95). premogla tri cerkve: sv. Andreja/ S. Andrea ( sl. 1: 16), sv. 141 Obzidje, ki je obdajalo četrt, je imelo po Caprinu po- Donata/ S. Donato ( sl. 1: 14) in sv. Štefana/ S. Stefano ( sl. 1: leg označenih vrat Pusterla na severni strani Punte še vsaj 13); v prvotni funkciji je samo še cerkev sv. Štefana. troje vrat oziroma prehodov ter na južno stran štiri. Miljska 143 Dosedanja opredelitev folisa (Stokin 1990a, 183, sl. vrata, ki se v literaturi najpogosteje omenjajo in jih kot taka 10; Kos, Šemrov 1995, 94–95; Karinja 2013, 146, 7) za poimenuje tudi Register kulturne dediščine (Piran – Miljska kov iz drugega regalnega obdobja Justinijana II. (685–695; vrata z obrambnim stolpom in obzidjem, EŠD 7191), pri Caprinu 705–711) ni pravilna. Justinijan II. štetja let svoje druge niso poimensko označena; prim. Boltin-Tome 1966. Neka-vlade ni začel znova in medvladja sploh ni štel, temveč je teri avtorji (Foscan 2003, 80, Karta 14: porta Mugla (2)) ome-sešteval naprej, začenši z XX. Popolna analogija novcu ni njena vrata locirajo na nasprotno – severno stran Punte, bila najdena, a je treba opozoriti na podobnosti s poznej-obrnjena resnično proti Miljam in ne proti Savudriji. šimi novci. Averzi zadnjih ravenatskih kovov Konstantina 142 Četrt je poimenovana po občinski hiši (lat. Domus), V. (741–775) s sovladarjem Leonom IV. (po l. 751) so zelo sedežu mestne oblasti oziroma avtoritete (Dolce, Pag-sorodni. Langobardi Raveno osvojijo istega leta; Ajstulf liaro1987, 27). V slo. se ime vrat, ki vodijo v četrt Porta (749–756) najpozneje l. 752 začne kovati folise z enako Domo, prevaja kot Stolna vrata (Bernik 1968, 130) ali Stol-legendo na reverzu; prim. Gennari, Rossini 2017. Pomoč nična/Porta Domo (Hoyer 2006, 10). Vsa poimenovanja in nasvete glede opredelitve folisa so prispevali: g. Alain so hkrati blizu it. poimenovanju piranske Stolnice (sv. Juri-Gennari (IT), g. Fabrizzio Rossini (CH) in zlasti Robert ja)/ Duomo ( di S. Krempuš (ZVKDS CPA); vsem gre iskrena zahvala. 161 Alfred A. Trenz diti tudi poznavanje nekdanjih cerkva sv. Donata in Prav tako bi bilo treba ugotoviti potek nekdanjega sv. Andreja S. Andrea ( sl. 1: 16).144 mestnega obzidja, ki je pri Caprinu nakazan z mejno črto v smeri severovzhod–jugozahod, med mestni- Mestna četrt Srednja vrata/Porta Misana ma četrtima Osrednja vrata /Porta Misana in Poljska oziroma Porta Mediana145 vrata /Porta Campo, na današnjem Zelenjavnem trgu. Z revizijsko raziskavo v okviru preverjanja lokacij- Z arheološkimi raziskavami bi bilo treba ugotoviti skih podatkov o nekdanjih piranskih ladjedelnicah bi obseg ostalin obrambnega stolpa, ki je pri Caprinu bilo treba preveriti natančnost podatkov o t. i. Starem poudarjeno (a brez navedb) označen jugovzhodno škveru/ Squero Vecchio, ki jih navajata Caprin in zgo-od Osrednjih vrat in je bil registriran ob arheološkem dovinar Ferdo Gestrin.148 nadzoru leta 1999 v Vidalijevi ulici;146 stolp je ome- njen v popisu 114 parcel ob piranskem obzidju iz leta Kompleks cerkve sv. Jurija/S. Giorgio in 1609.147 nekdanji Grad/Castello) 144 Risbi ruševin slednje najdemo pri La Pasquali. Nez- Ponovno bi veljalo preveriti Morteanijevo domne- nano kje je napis, ki je bil vzidan nad vhodnimi vrati hiše/ vo, da je na vrhu vzpetine stal antični, torej poganski cerkve in jo povezuje s podpisom t. i. vdanostne listine leta tempelj.149 Pred dvema desetletjema odkrit mogočen 1283; napis se glasi: IN QUESTA CASA / CHE FU GIÀ CHIESA / ALL'APOSTOLO ANDREA / SACRATA kamnit zid pod cerkvijo najverjetneje pripada rim- / PIRANO /LIBERO COMUNE ITALICO / L'ANNO ski dobi, a ga zaenkrat še ni bilo mogoče nedvou-DI NOSTRA SALUTE / MCCLXXXIII / GIURAVA / mno pripisati bodisi templju bodisi daljšemu obzidju FEDE DI DEDIZIONE / A VENEZIA / DOMINA-TRICE DEI MARI (Caprin (1905) 1968, 204; Morteani ali morda utrdbi.150 Z razrešitvijo teh dilem bi lažje 1906, 13). ovrednotili tudi Kandlerjevo domnevo o prvih pose- 145 Četrt se imenuje Srednja vrata zato, ker leži sredi nase- litvenih jedrih Pirana na Punti in območju Marčane/ lja, praktično omejena s cesto, ki skozi Dolfinova vrata vodi do geta in se na koncu vzpne do vrtov „Gradu“/Castello; na Marciana.151 vzhodu jo omejuje današnji Zelenjavni trg. Svoja vrata proti Preveriti bi bilo treba zgodovinske podatke o (zgo-morju, gotska vrata Dolfin, ki si jih deli s predhodno četrtjo, dnje) srednjeveški utrdbi – „gradu“ (it. Castello, lat. so pri Caprinu označena v tlorisu in poimenovana kot Porta Dolfin a. 1483, ter vrata Misana, pri Caprinu v tlorisu poleg Castrum) ter domnevno lokacijo arheološko preveriti nekdanjega obzidnega stolpa poimenovana kot Porta Misana na terenu.152 z ostanki obzidja na Obzidni ulici iz leta 1333/ Via delle Mura a. 1333 (prim. Hoyer 2006, 13, ki navaja letnico 1533), se odpirajo proti nekdanjim majhnim ladjedelnicam za grad- njo ribiških in transportnih bark oziroma proti nekdanjemu stolpu, imenovanem glasniški, klicarjev (fabricata nella torre Staremu škveru/S quero Vecchio. V četrti izjemoma ni bilo detta del comandador), sosednja (št. 50) je pripadala dedičem „prave“ cerkve – nekdanja cerkvica sv. Jakoba nad Poljskimi pokojnega mečarja Lorenza – skupaj (?) z občinskim stol-vrati (Likar 2010) je bila bolj v vlogi občinske kapele, zato pom oziroma zvonikom za sklicevanje sej Velikega sveta se je za bogoslužje najpogosteje uporabljala že omenjena (južni vogal palače), pri Caprinu Torre ( sl. 1: b); Osrednja cerkev sv. Štefana v sosednji četrti Porta Domo. vrata/ Porta Misana z obzidjem v obzidni ulici (in nekdanji 146 Novak 1999. obrambni stolp – popisna št. 51). Prim. Brglez 2005, 67, 147 Brglez Uranjek 1997, 143, 144, (popisna št. 51 – 69, 74. stolp). Poleg tega je v omenjenem popisu navedeno: da 148 Gestrin 1974, 170–178. klavnica/ beccaria (popisna št. 37) sledi hiši gospe Marijete 149 Morteani 1886, 312. (popisna št. 36); šest hiš razmeroma uglednih meščanov 150 Snoj, Novšak 1992; Snoj 1995; Snoj 2004b, 29–30. Pirana: Petronio, Ruggier, Fonda, Appolonio, Zorzi je 151 Kandler (1879) 1995, 6–7; Kovač 2013b, 38. uvrščeno na današnji Zelenjavni trg (popisne št. 38–43); 152 O utrdbi, o kateri je do zdaj znano bolj malo, so nekdanji hlevi – „štale“ /stalla s popisnimi št. 44, 45 in 46 poleg Caprina v svojih monografijah pisali: Kandler (1879) so pripisane hišam na današnjem Zelenjavnem trgu (hlevi 1995, 13–14, 28–31 ( Castello di Pirano), 33 ( Il Burgravio di naj bi bili v glavnem namenjeni konjem, eden od njih je Pirano), 33–34 ( Castel S. Giorgio di Pirano), 36–37 ( Le Mura bil občinski, dva zasebna). Da so pred ugotovljenim stol-di S. Nicolo’); Tamaro 1910; Bernik 1968, 130, op. 58 . Najpom (popisna št. 51) stale štiri hiše (popisne št. 47–50) – verjetneje so se vsi opirali na potopis Marina Sanuda iz leta med njimi popis za eno (št. 49) pravi, da je postavljena v 1483; prim Sanudo, Darovec 1999, 30, 31–33, 38. 162 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost Morda bi bilo smiselno, da se zaradi osvetlitve najviš- Z revizijsko raziskavo leta 2003 odkrite grobnice156 je avtoritete nekdanjega piranskega „gradu“ izvede in njene okolice ob temeljih južne fasade cerkve sv. genealoška in prosopografska raziskava (vključno z Jurija na dostopni Adamičevi ulici (nekdanji Erta del DNK analizo) piranske družine De Castro.153 Duomo) pa tudi s testnimi izkopi ali vrtinami na ob- Natančneje bi bilo treba opredeliti arheološko odkrit- močju celotnega cerkvenega kompleksa in južne bre- je mestnega obzidja iz časa pred beneškim obdobjem žine pod njim bi morda lahko dopolnili poznavanje (v funkciji je bilo zagotovo še v 14. stoletju), ki poteka stratifikacije na celotnem območju, vse do sterilne po sredini današnjega prezbiterija, prečno na vzpeti-osnove zemljišča. no. Če to dopuščajo statični pogoji, bi bilo treba na Raziskati bi veljalo morebitne ostanke cerkve sv. Pe-terenu preveriti, ali fragment t. i. cerkvenega zidu, pri- regrina/ S. Pellegrino (1349) ( sl. 1: 4) v in ob Pastoral-pada manjši, predromanski cerkvi tik za obzidjem.154 no-kulturnem centru Georgios na župnijskem vrtu. Glede na to, da je vedenje o podobi predromanskega kompleksa cerkve in krstilnice še vedno nezadostno Mestna četrt Poljska vrata z razširitvami / ter da so ohranjeni kamniti elementi predromanske Porta Campo157 sakralne opreme cerkve in krstilnice, okrašeni s tedaj značilno pleteninasto ornamentiko in datirani v čas S sistematično zastavljenimi geološkimi testnimi vrti-med 10. in 12. stoletjem, pomemben dokaz za obstoj nami na območju nekdanje četrti (pretežno na Tarti-najbrž še starejšega zgodnjekrščanskega objekta na nijevem trgu in njegovem obrobju) bi lahko ugotovili, območju cerkve sv. Jurija, bi bilo treba s sistematično ali ima srednjeveško notranje pristanišče – mandrač zastavljeno in poglobljeno raziskavo ponovno ovre-antično (prazgodovinsko, rimskodobno) osnovo. dnotiti vse doslej odkrite kamnite elemente z obmo- Z arheološko raziskavo na Zelenjavnem trgu pa bi čja kompleksa cerkve sv. Jurija ter jih soočiti z vsemi potrdili, ali prikazana meja med nekdanjima mestni-vidiki arhitekturno-zgodovinskega razvoja cerkvene- ma četrtima Osrednja vrata/ Porta Misana in Poljska ga kompleksa in razpoložljivimi arhivskimi viri.155 vrata/ Porta Campo pri Caprinu predstavlja tudi potek nekdanjega „predbeneškega“ mestnega obzidja, ki je 153 Z „gradom“ je verjetno povezano ime enega od obdajalo četrti na Punti. Morebitne ostaline bi lah- šestih predstavnikov Pirana pri podpisu Rialtskega miru z beneškim dožem Petrom II. Candianom leta 933 – tj. ko prezentirali in situ. Raziskavo bi bilo treba razširi-Venerio de Augusto de Castro Pirano oziroma it. Venerio di Au-ti tudi na južno pobočje in vrh vzpetine s sakralnim gusto del Castello di Pirano, ki je hkrati domnevni prednik kompleksom cerkve sv. Jurija. omenjene družine. Ostali piranski podpisniki so bili še: Felis scavinus filii Ravenni de Piriano, Andreas, Justulago, Crissus, Povzeti bi bilo treba umetnostnozgodovinske razi-Ansaldus (Kandler (1879) 1995, 5–15 (uvodnik Diega de skave v zvezi s preoblikovanjem kompleksa fontika, Castra); Bonifacio 1996, 67–82 (de Castro – Castro)). zastavljalnice in mestnih vrat sv. Jurija ter gradnjo 154 Kovač 2013b, 42. 155 Pri uporabi slednjih ne bo odveč skrajna previdnost. nove stavbe sodišča,158 preveriti arhivske vire in re-Kot nam kaže Kandlerjev primer navajanja podrobnosti opisa prve piranske cerkve in krstilnice, gre tu po vsej verjetnosti za opis kasnejše romanske cerkve, ki je bila 156 Hofman 2003. zagotovo večja od prvotne predromanske. Pomenljiva je 157 Četrt z imenom Poljska vrata /Porta Campo je nastala Kandlerjeva uporaba dvojnega patrocinija – cerkev naj bi po porušenju starega mestnega obzidja in je vključevala bila sprva posvečena Mariji Devici in sv. Juriju mučeniku; nekdanji mandrač ter območje, ki je k njemu težilo. V pre- šele kasneje (po letu 1343 oziroma po njegovem „prika- teklosti se je za poimenovanje četrti ob mandraču uvelja- zovanju“) samo sv. Juriju. V zapisu iz sredine 19. stoletja vil tudi ljudski izraz Marčno polje/ Campo di Marte (Dolce, omenja vidne sledi stare cerkve v tedaj obstoječi cerkveni Pagliaro 1987, 71). Na zunanji strani mestnega obzidja naj stavbi. Podlago za svoje ugotovitve je gotovo imel tudi v bi bil sprva naraven zaliv, ki so ga uporabljali za pristanišče. lesenem modelu cerkve, izdelanem leta 1590, torej še pred Naselje se je ob njem oblikovalo, še preden so leta 1283 temeljito predelavo cerkve. Po njegovem mnenju gre za nad Piranom zavladale Benetke. Eden prvih objektov, ki enako tlorisno površino cerkve, kot je današnja, z razliko, so zrasli izven obzidja, je omenjena cerkev sv. Petra, pri da naj bi bil atrij šele kasneje vključen v cerkveno ladjo; Caprinu označena kot S. Pietro (1278) ( sl. 1: 12). prim. Kandler 1847, II/9, 36. 158 Kovač 2012, 103–122. 163 Alfred A. Trenz zultate uporabiti za natančno kronološko in prostor- – o najstarejši znani lokaciji ob občinski zgradbi, lo- sko rekonstrukcijo vseh nekdanjih objektov na tem kaciji na severni strani Punte in drugih.164 območju. Na osnovi pregledanih arhivskih virov za 18. in 19. Na osnovi novih arheoloških in arhivskih spoznanj stoletje ter natančnih terenskih raziskav (s preverljivo bi veljalo izvesti revizijsko raziskavo najpomembnej-stratigrafijo) bi bilo treba ugotoviti globino in konfigu- ših razvojnih faz osrednjega mestnega trga v Piranu159 racijo morskega dna pred zasipavanjem obale, linijo hiš in njegove neposredne okolice (nekdanji mandrač / pred zasipavanjem obale, vrstni red območij zasipava- Mandracchio, Tartinijev trg/ Piazza Tartini, Zelenjavni nja obale ob zunanjem mandraču in vrstni red gradenj trg/Piazza delle Erbe, Kolovoz/ Carrara itd.). na nasutju oziroma na novo pridobljenem nabrežju. Na osnovi pregleda arhivskih virov bi bilo smisel- Glede na arheološki potencial podvodne kulturne no izvesti raziskavo nekdanjega območja Carrare v dediščine (razvita pomorstvo in trgovina, ladjedel-obsegu, kot ga zajema shematični načrt razporeditve ništvo, solinarstvo, pomembne pomorske bitke, ki objektov, ki naj bi veljal v letu 1710.160 V povezavi so se odvijale nedaleč od Pirana, v virih omenjani s tem bi lahko nadgradili raziskavo K. Bernardi161 o brodolomi itd.) je poleg evidentiranih in registriranih ustanovitvi piranske bratovščine Filipa Nerija, v ka-enot (podvodne) kulturne dediščine v piranskem ak- teri je analizirala vire, ki omogočajo verodostojno vatoriju z veliko verjetnostjo pričakovati nove pod-rekonstrukcijo bratovščinskih prostorov, zvonika, vodne arheološke najdbe iz obdobij, ki so bila doslej nadhoda, zakristije in dela cerkve sv. Antona opata z materialnimi dokazi skromno zastopana.165 na Kumarjevi ulici v Piranu v začetku 18. stoletja. Mestni četrti Marčana/Marciana in Borgo166 Današnje in nekdanje pristanišče ter vplivna območja Sistematična terenska raziskava s premišljeno izbra- no mrežo testnih točk, zastavljeno glede na pozida- Z novimi arheološkimi raziskavami bi veljalo preveriti, ali je pomol grajen na plovilih – galejah, kot se to do- 164 Gestrin 1974. mneva glede na arhivske vire162 in risbo Pietra Turinija 165 Bonin 2012. 166 Razvoju mestne četrti Marčana/ Marciana, ki se je iz 18. stoletja.163 Na risbi z naslovom Disegno Del Porto, oblikovala ob jugovzhodnem in južnem delu mestne če-e Mandracchio di Pirano so podrobno nakazani in poi- trti Porta Campo, sledimo vsaj od 14. stoletja dalje. Obstoj mensko označeni: pristanišče/ Porto in mandrač/ Man-rimske naselbine Marciana/Marzana, po kateri naj bi se imenovala četrt, in povezava istega toponima z rimsko dracchio z linijo hiš ob pristanišču v Marčani in Borgu kolonijo zaenkrat ostajata arheološko nedokazana (Kan-pred nasutjem nabrežja ter glavni pomol. Izvesti bi bilo dler (1879) 1995, 21–28 ( PYRRHANVM, MARCIANA), treba retrogradno analizo obravnavanega območja ter 42–43, 69, 72 ( Marciana), 53–55 ( Il patriarca Marciano); Morteani 1885; Kovič, Pahor 1960, 22; Dolce, Pagliaro 1987, preverjene podatke vključiti v historični kataster. 97–116; Stokin, Karinja 2004, 46, 48; Karinja 2013, 20). Z revizijsko raziskavo pa bi lahko preverili točnost Zaenkrat velja, da je bila četrt vključena v mesto, šele ko je lokacijskih podatkov o nekdanjih ladjedelnicah v Pi-bilo zgrajeno zadnje, najmlajše obzidje v prvi polovici 16. stoletja. Glede na ohranjeno letnico 1534 so bila mestna ranu: o t. i. Starem škveru/ Squero Vecchio in škveru/ vrata Porta Marzana zgrajena med letoma 1533 in 1534 Squero, navedenih pri Caprinu, ter drugih lokacijah (Foscan 2003, 95–96, 99, fig. 44, tav. 25, dis. 10; Kovač ladjedelniških delavnic oziroma delovnih prostorov 2009a, 163, op. 16). Takrat je mesto praktično podvojilo površino urbanega prostora. Strnjena pozidava je bila in-tenzivna le v obmorskem delu, medtem ko je ostal teren 159 Prim. vzorčno študijo (Hoyer 1993a, 46, sl. 39). ob vzhodnem obzidju nepozidan. Mestna četrt, imenova- 160 La Pasquala (1710) 2000(?). na Borgo, je nastala med 16. in 18. stoletjem ob sedanji 161 Bernardi 2017. Tomšičevi, Marxovi, Marušičevi ter Aškerčevi ulici ter ob 162 Leta 1533 naj bi zaprosili beneški senat za staro Gradnikovem trgu vse do hriba Mogoron. V tem času je galejo, s katero bi podaljšali pomol; 1540 so z dobljeno in obzidje izgubilo svojo funkcijo, zato je celotno območje nato potopljeno galejo to tudi storili; Bonin 1993, 16. četrti ostalo neobzidano. K temu je treba dodati mestni 163 Budicin 1998, 151 . predel, ki je nastal v avstrijskem obdobju na morskem na- 164 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost nost, konfiguracijo terena, pričakovane raziskovalne obzidja pred postavitvijo obstoječega med letoma rezultate itd., ki bi zajela celotno območje nekdanje 1470 in 1533 ter potrdili domnevno „odkrit“ antični četrti Marčana (in Borgo), bi lahko potrdila ali ovrgla objekt oziroma starejše tlakovanje v stolpu 5. Ostan-domneve o rimskem naselju Marciana. ki temeljev cerkve sv. Mohorja in Fortunata z grobi- Glede na rezultate dosedanjih arheoloških raziskav ščem naj bi bili po navedbah raziskovalcev ohranjeni na platoju znotraj obzidja na pobočju Mogorona167 in situ in bi torej omogočali prezentacijo sakralnega med stolpoma 5 in 6 ter v stolpu 5 bi bilo treba iz-objekta v sklopu morebitne nove namembnosti pros- vesti obsežnejše arheološke raziskave med stolpoma, tora. Nekdanja cerkev sv. Nikolaja pri Obzidju/ S. skupaj z analizo arhivskih virov, da bi lahko odkrili Nicolò delle Mura ( sl. 1: 18) je bila porušena in na nje-celotne ohranjene temelje cerkve sv. Mohorja in For- nem mestu sezidana vila (nekdanja last družine De tunata/ S. Ermagora ( sl. 1: 19) z grobiščem, raziskali Castro). dodatne pokope in opredelili ostanke morebitne sta- Doprinos k celostnemu razumevanju tega prosto- rejše arhitekture ter tudi zaenkrat še neidentificirane ra bi bila tudi študija risbe z dne 13. avgusta 1794 temelje srednjeveškega obzidja, domnevne temelje inženirja Galla Francesca.168 Na risbi so nakazani in mestnih vrat sv. Nikolaja in Pusterle, hipotetične dele poimensko označeni: stara povezovalna, t. i. Rajska cesta kot STRADA DEL PARADISO (danes samo sipu vzdolž obale – od sedanjega notranjega pristanišča delno ohranjena kot dostopna pešpot oziroma sto-oziroma mandrača vse do kompleksa nekdanje tovarne mila Salvetti ob sprehajalni poti v Fornačah. pnišče do Vrtca Mornarček (Ulica IX. korpusa št. 167 Hrib Mogoron/ Monte Mogoron (90 m) je razčlenjen, 40a); zemljišče oljčnikov Zvana Rosignola kot LUO-terasiran hrib, ki se dviga vzhodno in jugovzhodno od CHO DI OLIVARI DI ZVANNE ROSIGNOL; vr-mestnega jedra in na katerem so Benečani v letih 1470– 1534 zaradi nevarnosti porajajočih se turških vpadov tovi kot ORTI; cesta, ki vodi k vratom, imenovanim postavili zadnji pas obzidja, ki je celotno mesto (vključno Rašporska, kot Strada che va alla Porta detta del Raspo; z mestno četrtjo Marčana) več stoletij varovalo s kopen-zemljišče med obzidjem (odsek med obstoječim 6. in ske strani. Obzidje na Mogoronu in njegovem pobočju je od takrat nepogrešljiv sestavni del mestne vedute. To- 7. stolpom) ter Rosignolom (zemljiščem v lasti Ro- ponim Mogoron naj bi imel predlatinski izvor in kaže na signola) kot Terrenno tra le mura, e Rosignol. 169 Izvesti razprostranjeno območje z etimološkim poreklom, kate-bi bilo treba retrogradno analizo obravnavanega ob- rega eno je verjetno tudi sv. Mohor ali sv. Mohor in Fortu- nat/ S. Ermagora, Sant'Ermacora, Santi Ermagora e Fortunato močja ter preverjene podatke vključiti v historični oziroma nekdanji cerkvici sv. Mohorja in/ali sv. Mohorja kataster. in Fortunata. Na širšem območju hriba Mogoron se je Smiselno bi bilo podrobno arhivsko in terensko razdo danes kot nesnovna dediščina ohranilo še več drugih toponomastičnih oznak (Oljčna pot/Vicolo degli Olive- iskati tri stare povezovalne poti:170 ulično povezavo ti, Figarola, Matteottijeva ulica/Via Giacomo Matteotti – nekdanja Calle in Androna Santa Margherita, Pusterla (na 168 Budicin 1998, 151, (dis.) 93 – titolo: Pirano. Mogoronu), tudi Piazzetta, Raštel, Stolp/ Battifredo, Bergfrid, 169 Pri Caprinu ( sl. 1) so v zvezi z risbo nakazani: po-Razgledni stolp, Mostra oziroma Moštra, Razgled/Belve- vezovalna cesta brez poimenovanja med „Rašporskim ko- dere, Arze/Arse, Sv. Martin/ S. Martino ter Grad/ Castello; lovozom“/ Cararra di Raspo in širšim območjem Pusterle/ poleg teh še nekatera bivša imena ulic na vznožju in po- Pusterla s cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata (19. S. Erma-bočju Mogorona: Tomšičeva ulica/Via Tone Tomšič (Via gora) oziroma današnjo Ulico IX. korpusa ( Carrara Grande, Mogoron), Grudnova ulica/Via Igo Gruden (Erta Mogoron), a. 1452), terasasto zemljišče (oljčnik?) brez poimenovanja, Ulica Alme Vivode/Via Alma Vivoda (Campo Figarola, Via Druga Rašporska vrata oziroma „Kopenska vrata, imeno-Figarola, Figarola), Prežihova ulica/Via Prežihov Voranc vana Rašporska“/ Porta di Terra detta di Raspo, odsek obzid- (Via delle Fontanelle), Vodnikov trg/Piazza Valentin Vodnik ja med obstoječim 6. in 7. stolpom (z letnico 1470). Kot (Campo del Salario), Gortanova ulica/Via Vladimir Gortan „Rajska ulica“/ Via del Paradiso je pri Caprinu poimenovana (Via oziroma Erta del Paradiso)). S svojo izrazno pestrostjo današnja Gortanova ulica izven obzidanega dela mesta na osvetljujejo posamezno lokacijo in jo pomagajo postaviti pobočju Mogorona, v nekdanji četrti Borgo. v pripadajoč kulturnozgodovinski kontekst. Prim. Caprin 170 Pri Caprinu ( sl. 1) so nakazane vse tri (štiri) pešpoti; (1905) 1968, 124–125 (( Castello, Cimitero (3x)) , Carrara poimensko je poleg današnje Rozmanove ulice – nekda-Grande a. 1452, Pusterla, 1470, Carrara di Raspo, Porta Marza-njega „Rašporskega kolovoza“/ Cararra di Raspo označena na a 1533, Porta di Terra detta di Raspo, S. Nicolo', Battifredo, zgolj pešpot na relaciji Rozmanova ulica – Ulica svobode Borgo, Via della Creta, Via del Paradiso, Figarola). kot Erta del Pontaro. Pešpoti Erta Furegoni in Erta (del) Pontaro 165 Alfred A. Trenz – pešpot Erta Furegoni (Rozmanova ulica – Ulica svo- nih arhitekturnih ostalin bi bilo treba zamejiti njihov bode – Leninova ulica); ulično povezavo – pešpot obseg in s tem arheološko rimskodobno najdišče Erta del Pontaro (Rozmanova ulica – Ulica svobode – Fornače, z mikrotopografskim pregledom in testnimi Bidovčeva ulica) ter ulični povezavi – pešpoti (vhoda) izkopi pa ugotoviti morebitno izrabo vodnega izvira, A ndrona del Borgo in Androna del Torchio (Rozmanova uporabljenega za polnjenje novoveške vodne cister-ulica – nekdanja mestna četrt Borgo – Ulica svobode ne, že v rimskem obdobju (cevovod?). – Trg bratstva – Goriška ulica). Ne nazadnje pa bo treba z raziskavami podpreti re- alizacijo najprimernejše projektne rešitve za obnovo Fornače/Fornace171 in revitalizacijo objektov nekdanje tovarne oziroma filmskih studiev (Slovenski filmski center in Viba Z retrogradno analizo območja Fornač, upoštevaje film).173 arhivske vire, bi bilo smiselno nadaljevati raziskave, ki so bile izvedene v sklopu konservatorskega elaborata za objekte nekdanje tovarne Salvetti,172 in ugotoviti srednjeveško pozidanost ali nepozidanost območja. Glede na dosedanje ugotovitve o poteku rimskodob- v časovnem zaporedju od leta 1889 naprej kot stranski ulici v zvezi z Ulico svobode/ Via Libertà omenja Ondina Lusa, prim. O. Lusa 2003, 95; pešpoti (vhoda) Androna del Borgo in Androna del Torchio navaja spletni načrt starih toponimov, prim. Comunità 2014, (Via Marciana (Androna del Borgo, Androna del Torchio)/Ulica svobode/(Piazza San Rocco SI/Trg bratstva). Gli antichi toponimi delle vie di Pirano). 171 Načrt mesta, ki ga objavlja Caprin, območja pred- mestnih Fornač ne vključuje; zabeležene so pri Poglajenu (Poglajen 2007, 163, št. 206). Toponim Fornače/Fornace (it. fornace, lat. fornax, -acis > peč) se je od rimskih časov ohranil do danes. Na avstrijski vojaški karti iz leta 1804 so označe-ne kot zaselek Fornace Prima (bližnji Sv. Bernardin kot St. Bernardino in Fornace Seconda ter današnje Fizine kot Fornace Terza) (S. Lusa 2003, 17). Današnje naselje Fornače, južno predmestje Pirana, leži ob stari obalni cesti Piran–Portorož. Poleg arheološkega najdišča Fornače , datiranega v zgodnjo rimsko dobo, sestoji naselje iz: niza stanovanjsko-poslovnih objektov ob sami cesti (med njimi so stanovanjski bloki, vile in nekdanja mestna klavnica). Za njimi so območja sedanje čistilne naprave in garažne hiše ter skupine gospodarskih objektov nekdanje tovarne stekla in mila Salvetti, ki so od konca petdesetih let in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja služili kot filmski studio. Tovarna v Fornačah je nastala v prvi tretjini 19. stoletja. Sprva je bila to opekarna, okoli leta 1830 tovarna žebljev, nato Tovarna stekla in mila Salvetti, ti- skarna, tovarna kemičnih in pralnih izdelkov. Sedaj je stavbni kompleks zapuščen; deloma se uporablja za stanovanjske in poslovne namene. Ohranil se je kompleks neoklasicistične zasnove ob centralnem dvorišču z dimnikom ter upravno zgradbo ob obali. Pri slednji so dobro opazne spremembe, ki so nastale z nadzidavo nadstropja v 20. stoletju. V zadnjih desetih letih so aktualne pobude glede revitalizacije objek- tov nekdanje tovarne (Simič 2000, 149–151; Zajko 2007; Zajko 2008; Sapač, Lazarini 2015, 561). 172 Prim. Zajko 2007; Zajko 2008. 173 Kovač, Milotti-Bertoni, Stokin 2015. 166 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost Summary Using a graphical layer of the town ground plan drawn by Giulio de Franceschi, published in the book L’Istria nobilissima by Giuseppe Caprin in 1905, in combination with one of the old town maps as a reference background, this paper summarily presents some challenges relevant for the understanding of the medieval and post-medieval urban development of Piran. As is widely accepted, the medieval urbanisation of the city began on the Punta peninsula, independent but with regard to prehistoric and antique heritage – at least from two centres: from one on the lowland part near the sea and the other one the slope over it. The progress of the city is shown from today’s Prvomajski trg 1, the former Piazza Vecchia to the horn Madonna on the urban raster of the Mugla, Domo, and Misana quarters, bordered by the wall under the castle/ Castello belonging to the Aquileian gastald. At the end of the 13th century, under the Venetian Republic, progress exceeded the Field Gate /Porta Campo in the direction of the harbour – the mandracchio, today’s Tartini Square, and upwards over the slope towards the cemetery and the Church of St George. After the erection of the new communal palace in 1291 outside the town wall, a string of other important town buildings appeared near the mandracchio in the course of time: the fonticum, loggia, and grand coroneted and bourgeois houses of the Venetian type. A range of churches were built in the Field Quarter and the nearby monastery complex with the Church of St Francis (of which the Church of St Catherine has been archaeologically investigated). At the time when the town was expanding towards the mainland, it got a new ring of walls–the last being the wall on the slope of Mogoron, built between 1470 and 1534. Then, the post-medieval renovated church complex of St George (with a new belfry, octagonal baptistery, and supporting arches) followed. In the 16th and 17th centuries, buildings appeared mainly on the land behind the shore, in front of the big harbour Magnarolla, outside the last town wall, where a new quarter, Borgo, began. The part of town in which the buildings were constructed primarily on the embankment along the coast, from today’s harbour (the old external port named Magnarolla) to the former brickworks, later the glass and soap factory in Fornače, took shape in the Austrian period. In 1894, the old mandracchio was filled in and in 1896, a statue of the famous composer was erected on the new Tartini Square. Most of the challenges that appeared during the historical overview of Piran’s urbanisation and the degree of its archaeological research were confronted with verified archival material, published in various professional articles. One of the major challenges for archaeologists can be highlighted in the professional use of verified archival data in future field research. Literatura in viri BEKLJANOV ZIDANŠEK, I. 2011, Bolniška ulica 1 – Pi- ALBERI, D. 1997, Istria: storia, arte, cultura. – Trieste. ran: rezultati predhodnih arheoloških raziskav iz leta 1993. – Di-ALISI, A. 1937, Chiese, conventi e confraternita di Pirano (roko-plomsko delo. Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulte- pis v piranskem arhivu). – Pirano. ta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. ALISI, A. 1955 (1972), Pirano: la sua chiesa, la sua storia. – BEKLJANOV ZIDANŠEK, I. 2012, Nekaj amfor z mor-Trieste. skega dna ob obali severozahodne Istre. – V: A. Gaspari ANSL 1975 = Arheološka najdišča Slovenije. – Ljubljana. in M. Erič (ur.), Potopljena preteklost: arheologija vodnih okolij in APOLLONIO, A. 1993, Una cittadina istriana nell'età raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji. Zbornik ob napoleonica: Pirano 1805–1813. – Atti/Centro di richerche 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884– storiche 23, 9–121. 2012), Radovljica, 141–144. APOLLONIO, A. 1994, Autogoverno comunale nell'Is- BENJAMIN, J. in C. BONSALL 2009a, The prehistoric tria Asburgica. Il caso di Pirano: prima fase 1845–1888. chert dagger from Piran, Slovenia: an underwater find – Atti/Centro di richerche storiche 24, 9–74. from the northern Adriatic. – Arheološki vestnik 60, 9–15. APOLLONIO, A. 1996, Autogoverno comunale nell'Is- BENJAMIN, J. in C. BONSALL 2009b, A Feasibility tria Asburgica. Il caso di Pirano: seconda fase 1888–1908. Study for the Investigation of Submerged Sites along the – Atti/Centro di richerche storiche 26, 15–70. Coast of Slovenia. – International Journal of Nautical Archa- APOLLONIO, A. 1997, Autogoverno comunale nell'Is- eology 38/1, 163–172. tria Asburgica. Il caso di Pirano: terza fase (1908–1918), BENUSSI, B. (1897) 2004, Nel medio evo: pagine di storia istri-con un epilogo (1921–1926). – Atti/ Centro di richerche sto-ana. – Collana degli Atti 23, Fiume, Trieste, Rovigno. riche 27, 9–52. BERDNIK, A. J., M. DRAKSLER, S. HVALEC in G. BA- BAJC, Z., I. CERGOL, M. LIČEN KRMPOTIĆ, D. MI- BIČ 2016, Končno poročilo o raziskavah (arheološki površinski LOTTI BERTONI in L. SINKOVIČ (ur.) 2017, Sakralna pregled in arheološke raziskave ob gradnji) zaradi gradnje prome-dediščina Pirana. – Piran. nade in sprehajalne steze v Fornačah: končno strokovno poročilo 167 Alfred A. Trenz o raziskavi 14-0064; EŠD 7167 Piran – Arheološko najdišče BONIN, F., S. A. HOYER in N. TERČON 1993, Piransko Fornače; 513 Piran – Mestno jedro. – Ljubljana (neobjavljeno). pristanišče: od starega mandrača do današnje podobe = Il porto di BERNARDI, K. 2017, Ustanovitev in delovanje piranske bra-Pirano: dall'antico mandracchio all'aspetto odierno. – Katalog / tovščine Filipa Nerija na osnovi zgodovinskih in arheoloških virov. Pomorski muzej „Sergej Mašera“ = Catalogo / Museo del – Zaključno delo. Fakulteta za humanistične študije, Uni- mare „Sergej Mašera“ 8, Piran. verza na Primorskem, Koper. BONIN, Z. in D. DAROVEC 2001, Oris gospodarstva BERNIK, S. 1968, Organizem slovenskih obmorskih mest Koper piranskega minoritskega samostana do konca 19. stoletja. – Izola – Piran. – Ljubljana, Piran. – V: F. M. Dolinar in M. Vogrin (ur.), Sedem stoletij minori- BITENC, P. in T. KNIFIC 2012, Poznoantične fibule v tskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu 1301– 2001, podobi ptičev iz Slovenije. – V: I. Lazar in B. Županek Ljubljana, 107–139. (ur.), Emona: med Akvilejo in Panonijo = between Aquileia and BRGLEZ, A. 2005, Zrno soli za imperij: Piran 1579– 1609. Pannonia, Annales Mediterranei, Koper, 429–446. Materialna dediščina in kultura mesta. – Annales Mediterra- BOLTIN, E. 1960, Piran. – Varstvo spomenikov 7, 1958–59, nea, Koper. 335. BRGLEZ URANJEK, A. 1997, Nepremična posest v Pi- BOLTIN, E. 1965, Piran. – Varstvo spomenikov 9, 1962– ranu ob koncu 16. stoletja: primerjalna ocena urbane po- 1964, 195. dobe Pirana ob koncu srednjega in v začetku novega veka. BOLTIN-TOME, E. 1966, Piran. – Varstvo spomenikov 10, – Annales: anali za istrske in mediteranske študije, Series historia 237–238. et sociologia 7/10, 139–152. BOLTIN-TOME, E. 1970–1971, Zametki primorskih BUDICIN, M. (ur.) 1998, Aspetti storico-urbani nell'Istria vene-mest. – Arheološki vestnik 21–22, 167–172. ta: dai disegni dell'Archivio di Stato di Venezia. – Collana degli BOLTIN-TOME, E. 1981, Piran. – Varstvo spomenikov 23, Atti 16, Trieste, Rovigno. 246. CAPRIN, G. (1905) 1968, L'Istria nobilissima. – Trieste (po- BOLTIN-TOME, E. 1985, Piran. – Varstvo spomenikov 27, natis izdaje iz 1905). 285. CIGUI, R. 2002, Corpo araldico Piranese. – Trieste. BOLTIN-TOME, E. 1989, Arheološke najdbe na COMUNITÀ 2014: Comunità degli Italiani di Pirano/ morskem dnu slovenske obale. – Kronika 37/1–2, 6–16. Skupnost Italijanov Piran 2014, Gli antichi toponimi delle vie BONIFACIO, M. 1996, Cognomi del commune di Pirano (de di Pirano; http://www.comunitapirano.com/gli-antichi-to-Castro – Castro) (1.). – Lasa pur dir 11, Pirano, 67–82; ponimi-delle-vie-di-pirano, dostop 7. 12. 2017. http://www.diegodecastro.it/archivio/ar_03.htm, dostop ČERNIGOJ, J. 1960, Ob piranski spomeniški problemati-2. 1. 2018. ki. – Varstvo spomenikov 7, 5–20. BONIN, F. 1993, Piransko pristanišče v obdobju beneške ČREŠNAR, M. in U. KOŠIR 2013, Poročilo o podvodnem ar-oblasti. – V: F. Bonin, S. A. Hoyer in N. Terčon, Piransko heološkem pregledu in dokumentiranju na območju carinskega pomo-pristanišče: od starega mandrača do današnje podobe = Il porto di la v luki Piran. – Ljubljana (neobjavljeno). Pirano: dall'antico mandracchio all'aspetto odierno. Katalog / Po-DAROVEC, D. 2009, Kratka zgodovina Istre. – Annales Ma- morski muzej „Sergej Mašera“ = Catalogo / Museo del nuel, Koper. mare „Sergej Mašera“ 8, Piran, 10–27. DAROVEC, D. 2018, I giuramenti di fidelitas delle città istriane BONIN, F. 2005, Popis nepremičnin v Piranu in Kaštelu nel XII secolo. – V: R. Tolomeo in B. Crevato-Selvaggi (ur.), leta 1626. – Kronika 53/2, 125–140. Venezia e il suo Stato da mar = Venice and its Stato da Mar. Atti BONIN, F. 2006, Kamniti ščit. – V: J. Hočevar (ur.), Piran: del convegno internazionale, Venezia, 9– 11 marzo 2017 = Venice, mestno obzidje, Piran, 6–7. 9– 11 March 2017, Roma, 21–49. BONIN, F. 2012, Arheološki potencial slovenskega dela DE FRANCESCHI, C. 1924a, Origini e sviluppo del comune Tržaškega zaliva v luči arhivskih virov (o srednje- in novo-di Pirano. – Parenzo. veškem pomorstvu). – V: A. Gaspari in M. Erič (ur.), Poto- DE FRANCESCHI, C. (ur.) 1924b, Chartularium Pi- pljena preteklost: arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne ranense: raccolta dei documenti medievali di Pirano I. kulturne dediščine v Sloveniji, Radovljica, 161–166. (1062–1300). – Atti e Memorie della Società Istriana di Archeo- BONIN, F. 2016, Belo zlato krilatega leva: razvoj severnojadran- logia e Storia Patria 36, Parenzo. skih solin v obdobju Beneške republike. – Piran. DE FRANCESCHI, C. (ur.) 1933–1934, Chartularium BONIN, F. in L. ČEH 1993, Slovenci in pomorstvo od Piranense: raccolta dei documenti medievali di Pirano II. najstarejših časov do 20. stoletja. – V: D. Krnel-Umek (ur.), (1301–1350). – Atti e Memorie della Società Istriana di Archeo-Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre: zbornik, logia e Storia Patria 45, Parenzo. Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana, 41–83. DEU, Ž. 2016, Dragocenosti starih mestnih jeder = The treasures of Slovenian old town centres: monografija zgodovinskih mest Slovenije = a monograph of Slovenian historical towns. – Ljubljana. 168 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost DOLCE, G. in M. PAGLIARO (ur.) 1987, Pirano, le nostre HOFMAN, B. 2008, Poročilo o arheoloških zaščitnih sondiranjih radici. – Trieste. na lokaciji Aquariuma v Piranu, EŠD 24978. – Piran (neob- DOLINAR, F. M. in M. VOGRIN (ur.) 2001, Sedem stoletij javljeno). minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu 1301– HOFMAN, B. 2011, Poročilo o arheoloških raziskavah na lo- 2001. – Ljubljana. kaciji Mestna galerija Piran, parc. št. 757, 760, k.o. Piran; EŠD FOSCAN, L. 2003, Porte e mura delle città, terre e castella della 7185 Kazina – Mestna galerija Piran in EŠD 24978 Piran – Carsia e dell'Istria. – Collana degli Atti 22, Rovigno, Trieste. Arheološko najdišče Piran. – Ljubljana (neobjavljeno). FURLAN, M. 2015, Sull’idronimo Dragonja/Dragogna. – HOFMAN, B. 2012a, Poročilo o arheološkem dokumentiranju Linguistica 55, 73–87. in raziskavah na lokaciji Piran mandrač, parc. št. 1123, 1124/ 1 FURLAN, M. 2017, Iz primorske leksike III. – Annales: k.o. Piran. – Ljubljana (neobjavljeno). anali za istrske in mediteranske študije, Series historia et sociologia HOFMAN, B. 2012b, Poročilo o arheoloških raziskavah ob 27/3, 651–662. rekonstrukciji carinskega pomola v luki Piran, na lokaciji Piran GEC, L. 1956, Poročilo o sondažnem delu na trgu ob stolpu v – carinski pomol, parc. št. 1126, 1127/6, 1127/7 in 1129, k.o. Piranu (…) ob nekdanji cerkvi sv. Mohorja in Fortunata. – Piran Piran. – Ljubljana (neobjavljeno). (neobjavljeno). HOYER, S. A. 1993a, Hiša Tartini v Piranu: zgodovinski ra- GENNARI, A. in F. ROSSINI 2017, La monetazione di zvoj in likovna oprema (ob 300-letnici Tartinijevega rojstva 1692– Astolfo per Ravenna: un tremisse e un follis inediti. – Qu- 1992). – Piran. aderni Ticinesi di Numismatica e Antichità Classiche (NAC) 46, HOYER, S. A. 1993b, Arhitektura Tartinijevega trga. – V: 155–172. F. Bonin, S. A. Hoyer in N. Terčon, Piransko pristanišče: od GESTRIN, F. 1974, Piranske ladjedelnice in ladjedelci v starega mandrača do današnje podobe = Il porto di Pirano : dall'an-poznem srednjem veku. – Kronika 22/3, 170–178. tico mandracchio all'aspetto odierno. Katalog / Pomorski muzej GESTRIN, F. in F. ZWITTER (ur.) 1978, Pomorstvo srednje- „Sergej Mašera“ = Catalogo / Museo del mare „Sergej veškega Pirana = La marineria di Pirano nel Medio evo. – Dela Mašera“ 8, Piran, 86–110. SAZU 21, Ljubljana. HOYER, S. A. 1999a, Giovanni Righetti, inženir, arhitekt- GOLOB, N. 2005, Srednjebizantinski slonokoščeni skri- -konservator. – V: B. Jaki (ur.), Razprave iz evropske umetnosti njici iz Pirana in Kopra. – V: D. Darovec (ur.), Istra med za Ksenijo Rozman, Ljubljana, 221–237. Vzhodom in Zahodom. Ob 1200-letnici Rižanskega zbora, Acta HOYER, S. A. 1999b, Il neoclassicismo triestino e lo sto-Histriae 13/1, Koper, 205–224. ricismo a Pirano. – Archeografo Triestino 4, 59/2, 325–338. GUŠTIN, M. 2006, La ristrutturazione della „Ribiška HOYER, S. A. 2000, Il restauro di Casa Tartini a Pira- šola“ di Pirano/Piran. – V: M. Guštin, S. Gelichi in K. no. – Zeitschrift für schweizerische Archäologie und Kunstgeschichte Spindler (ur.), The Heritage of the Serenissima: the presentation (ZAK) 57/4, 327–332. of the architectural and archaeological remains of the Venetian Re-HOYER, S. A. 2006, Nastanek in razvoj obzidja v Piranu. public: proceedings of the international conference, Izola − Venezia, – V: J. Hočevar (ur.), Piran: mestno obzidje, Piran, 8–20. 4.−9. 11. 2005. Annales Mediterranea, Koper, 27–32. JENKO, B. 1992, Arhitektura Tartinijevega gledališča v GUŠTIN, M. (ur.) 2015, Piranske soline, Slovenija = Piran Salt Piranu. – Annales: anali za istrske in mediteranske študije, Series Pans, Slovenia. – Annales Mediterranei, Koper. historia et sociologia 2, 199–215. GUŠTIN, M., A. PRELOŽNIK in M. SAKARA SUČE- KAJFEŽ, T. 2003, Poročilo o arheološkem sondiranju v nekdanji VIĆ 2009, Grobnice v nekdanji cerkvi sv. Katarine v Pi- cerkvi sv. Katarine v Minoritskem samostanu sv. Frančiška v Pira- ranu. – Annales: anali za istrske in mediteranske študije, Series nu. – Piran (neobjavljeno). historia et sociologia 19/2, 303–312. KAJFEŽ, T. in A. A. TRENZ 2005, Poročilo o arheološkem GUŠTIN, M., M. SAKARA SUČEVIĆ, A. PRELOŽNIK dokumentiranju pri arheološkem nadzoru na lokaciji Miljska vrata in A. OGORELEC 2009, Arheološka izkopavanja v cerkvi sv. 6 v Piranu. – Piran (neobjavljeno). Katarine v Piranu, parc. št. 932, k.o. Piran 29.6. – 11.11.2009: KANDLER, P. 1847, L’Istria II/7–8, 25–27; II/9, 36; predhodno poročilo o arheoloških raziskavah. – Piran (neobja-II/10–11, 42–43; II/21, 82–84; II/33–34, 131–135. vljeno). KANDLER, P. (1879) 1995, Pirano. – Trieste. HOČEVAR, J. (ur.) 2005, V Italiji zadržane umetnine iz Ko- KARINJA, S. 2002, Antična pristanišča ob Slovenski oba- pra, Izole, Pirana. – Piran, Ljubljana. li: podvodni arheološki park v Simonovem zalivu v Izoli – HOČEVAR, J. (ur.) 2006, Piran: mestno obzidje. – Piran. idejni očrt muzeološkega koncepta. – V: S. A. Hoyer (ur.), HÖFLER, J. 2016, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: Kultura na narodnostnomešanem ozemlju Slovenske Istre: varovanje k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v sre-naravne in kulturne dediščine na področju konservatorstva in mu- dnjem veku. – Ljubljana. zeologije, zbornik, Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana, HOFMAN, B. 2003, Poročilo o arheološkem sondiranju ob grad-259–276. benih posegih ob cerkvi sv. Jurija v Piranu – sonda 1. – Piran (neobjavljeno). 169 Alfred A. Trenz KARINJA, S. 2004, Keramične najdbe iz Pomorskega mu- KOVAČ, M. M. 2009b, Zgodovinski razvoj in obnova cerkve sv. zeja “Sergej Mašera” Piran. – V: M. Guštin (ur.), Srednjeve- Jurija v Piranu: konservatorske raziskave in prezentacija. – Dok- ška in novoveška keramika iz Pirana in Svetega Ivana, Annales torska disertacija. Oddelek za umetnostno zgodovino, Ka-Mediterranea, Koper, 35–39. tedra za muzeologijo in konservatorstvo, Filozofska fakul- KARINJA, S. 2013, Večen Piran v luči arheoloških najdb: publi- teta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. kacija ob arheološki razstavi Večen Piran v luči arheoloških najdb KOVAČ, M. M. 2009c, Piran – stolp Prešernovo nabrež- = Eterna Pirano alla luce dei reperti archeologici: pubblicazione je 20, Piran – cerkev Marije Zdravja (EŠD 7177, 515). – in occasione della mostra archeologica Eterna Pirano alla luce dei Varstvo spomenikov, poročila 45/08, 155–156. reperti archeologici. – Piran. KOVAČ, M. M. 2010, Pročelje cerkve sv. Jurija v Piranu KLADNIK, D. in P. PIPAN 2008, Bay of Piran or Bay in vzori zanj: izhodišča za vrednotenje kulturnega spo-of Savudrija? An example of problematic treatment of menika. – Zbornik za umetnostno zgodovino (Nova vrsta) 46, geographical names / Piranski zaliv ali Savudrijska vala? 74–104. Primer problematičnega ravnanja z zemljepisnimi imeni. – KOVAČ, M. M. 2012, Sodnijska palača v Piranu: preobli-Acta geographica Slovenica 48/1, 57–91. kovanje kompleksa fontika, zastavljalnice in mestnih vrat KLADNIK, D., P. PIPAN in P. GAŠPERIČ 2014, Poimeno- sv. Jurija v 19. stoletju. – Acta historiae artis Slovenica: Znan-vanja Piranskega zaliva. – Geografija Slovenije 27, Ljubljana. stvena revija za umetnostno zgodovino 17/1, 103–122. KNEZ, D. 1994, Svetinjice iz cerkve sv. Jurija v Piranu. – KOVAČ, M. M. 2013a, Piran – mestno jedro, pod Ada-Annales: anali za istrske in meditarenske študije, Series historia et mičevo ulico, zeleni pas in terase pod cerkvenim kom-sociologia 5/4, 65–72. pleksom sv. Jurija (EŠD 513). – Varstvo spomenikov, poročila KNIFIC, T. 1993, Arheološki pregled morskega dna v 48/11, 185–188. Sloveniji. – V: D. Krnel-Umek (ur.), Kultura narodnostno KOVAČ, M. M. 2013b, Kompleks cerkve sv. Jurija v Pi-mešanega ozemlja slovenske Istre: zbornik, Razprave Filozofske ranu = Complesso della Chiesa di San Giorgio. – V: S. fakultete, Ljubljana, 13–27. Karinja, Večen Piran v luči arheoloških najdb : publikacija ob KOMPARE, T. 2015, Rimske tegule na področju severozahodne arheološki razstavi Večen Piran v luči arheoloških najdb = Eterna Istre. – Doktorska disertacija. Fakulteta za humanistične Pirano alla luce dei reperti archeologici : pubblicazione in occasione študije, Univerza na Primorskem, Koper. della mostra archeologica Eterna Pirano alla luce dei reperti archeo-KOS, F. 1902, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I logici, Piran, 37–54. (l. 501–800). – Ljubljana. KOVAČ, M. M., D. MILOTTI-BERTONI in M. STO- KOS, F. 1906, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku II KIN 2015, Salvetti former soap factory and Viba film (l. 801–1000). – Ljubljana. studios: recovery and reuse of activity. – V: International KOS, P. 1988, Die Fundmünzen der römischen Zeit in Slowenien. Symposium on Cultural Heritage and Legal Issue, Protecti-Teil I. – Berlin. on and reuse of industrial heritage: dilemmas, problems, examples: KOS, P. in A. ŠEMROV 1995, Die Fundmünzen der römischen book of abstracts, 2nd International Symposium on Cultural Heri-Zeit in Slowenien. Teil III. – Berlin. tage and Legal Issues, Bled, Slovenia, 1st-3rd October 2015, Lju-KOSI, M. 2015, Boj za prehode proti Jadranu – Kras od bljana, ICOMOS Slovenija, 22. 12. do 15. stoletja (politično- in vojnozgodovinska skica). KOVIČ, B. in M. PAHOR 1960, O zgodovinskem in arhi- – Kronika 63/3, 379–444. tektonskem razvoju Tartinijevega trga v Piranu. – Kronika KOVAČ, M. M. 2005, Piran, Sv. Jurij. – Kulturni in naravni 8/1, 21–36. spomeniki Slovenije 208, Ljubljana. LA PASQUALA, G. (1710) 2000(?), Shematični načrt raz- KOVAČ, M. M. 2006, Pirano, San Giorgio. – Monumenti poreditve objektov v predelu Carrara, kakršna naj bi veljala culturali e naturali della Slovenia : collana delle guide 210, v letu 1710. − Piran, hrani arhiv ZVKDS, OE Piran. Ljubljana. LAVRIČ, A. 1986, Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o KOVAČ, M. M. 2007, Apostolski vizitator Agostino Valier koprski škofiji iz leta 1579 / Istriae visitatio apostolica 1579, – pobudnik obnove kompleksa cerkve sv. Jurija v Piranu. Visitatio Iustinopolitana Augustini Valerii. – Ljubljana. Interpretacija historičnih virov kot izhodišče konservator- LAZAR, I. 2004, Srednjeveško steklo iz „Piazza Vecchia“ v skih raziskav. – Annales: anali za istrske in meditarenske študije, Piranu. – V: M. Guštin (ur.), Srednjeveška in novoveška kerami-Series historia et sociologia 17/1, 47–64. ka iz Pirana in Svetega Ivana, Annales Mediterranea, Koper, KOVAČ, M. M. 2009a, Urbanistični razvoj mesta Piran in 25–28. spremembe zasnove cerkvenega kompleksa sv. Jurija. – V: LAZAR, E. in M. STOKIN 2009, Piran – arheološko najG. Zupan (ur.), Zbornik za Staneta Bernika: [ob njegovi sedem- dišče Piran mesto (EŠD 24978). – Varstvo spomenikov, poro-desetletnici], Ljubljana, 158–180. čila 45/08, 146–152. 170 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost LIKAR, D. 2010, Arhitektura cerkva nad mestnimi vra-MIHELIČ, D. 2011, Sporazumi o mejah srednjeveških ti notranjega obzidja v Kopru in oratorija sv. Jakoba nad mestnih teritorijev (Piran in njegovi sosedje). – Histria: go-Poljskimi vrati v Piranu. – Annales: anali za istrske in medite- dišnjak Istarskog povijesnog društva 1, 37–59. ranske študije, Series historia et sociologia 20/2, 277–300. MIHELIČ, D. 2019, Premoženje minoritskega samostana LUCA, G. 1992a, Presenze mediobizantine negli avori e in cerkve sv. Frančiška Asiškega (Piran, 1818) = Un del negli argenti del Friuli e delle zone limitrofe. – V: G. Ber-valore dei beni mobili e immobili relativi al convento e gamini in P. Goi (ur.), Ori e tesori d'Europa, Udine, 211–226. alla chiesa di San Francesco DÁssisi (Pirano, 1818). – V: LUCA, G. 1992b, Tre cofanetti eburnei a rosette. – Atti e P. Kolenc et al. (ur.), Marušičev zbornik. Zgodovinopisec zahod-Memorie della Societa lstriana di Archeologia e Storia patria, N. nega roba: prof. dr. Branku Marušiču ob 80-letnici, Ljubljana, s. 92, 39–61. 221–236. LUSA, O. 2003, Elaborato delle vie di Pirano nell'arco del MIHELIČ, D., F. MIHELIČ in J. POCAJT 1996, Piran: secolo. – V: S. Lusa in K. Knez (ur.), Toponomastica piranese: mesto in ljudje pred sto leti = Pirano : la città e i suoi abitanti tavola rotonda, Pirano, 24 novembre 2003 (Lasa pur dir), Pira-cent'anni fa. – Knjižnica Annales 12, Koper. no, 93–95. MILINOVIĆ, D. 2005, Bizantska škrinjica u Arheološkom LUSA, S. 2003, Pirano ieri ed oggi. Riflessioni sulla topo- muzeju Istre u Puli. – Histria Archaeologica 36, 211–226. nomastica della città, La mia toponomastica. – V: S. Lusa MILOTTI BERTONI, D. 1999, Piransko mestno po-in K. Knez (ur.), Toponomastica piranese: tavola rotonda, Pirano, kopališče. – V: N. Brum in M. Remic (ur.), Tihi pomniki 24 novembre 2003 (Lasa pur dir), Pirano, 13–18. minljivega časa: drobci o šegah slovesov in pokopališki kulturi na LUSA, S. in K. KNEZ (ur.) 2003, Toponomastica piranese: ta-slovenskem etničnem ozemlju, Ljubljana, 151–152. vola rotonda, Pirano, 24 novembre 2001. – Lasa pur dir, Piran. MORTEANI, L. 1885, Notizie storiche della città di Pira- MARAČIĆ, L. A. 2001, Franjevački počeci u Istri i samo- no. – Archeografo Triestino 11, 181–208, 223–258. stan sv. Franje u Piranu. – V: F. M. Dolinar in M. Vogrin MORTEANI, L. 1886, Notizie storiche della città di Pira- (ur.), Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega no. – Archeografo Triestino 12, 90–151, 311–342. v Piranu 1301– 2001, Ljubljana, 23–39. MORTEANI, L. 1906, Pirano per Venezia. – Archeografo MASARYK, R., J. BERDNIK, D. BADOVINAC, M. Triestino 3/3, 3–70. PERKO in N. BIZJAK 2017, Končno strokovno poročilo o ar- MORTEANI, L. (1886) 1984, Notizie storiche della città di heološki raziskavi Piran – Prešernovo nabrežje = Končno strokov- Pirano (reprod.). – Trieste. no poročilo o predhodni arheološki raziskavi – arheološkem testnem MOSER, S. 2014, Alcune osservazioni su un capro in izkopu – v Piranu na Prešernovem nabrežju v sklopu projekta zu-bronzo dall’Istria del Civico Museo di Storia ed arte di nanje ureditve Prešernovega nabrežja (13.3.2017). – Ljubljana. Trieste. – Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e MIHELIČ, D. 1984, Agrarno gospodarstvo Pirana od Storia patria 114, 109–124. 1280 do 1340. – Zgodovinski časopis 38/3, 193–224. MUŠIČ, B. 2011, Poročilo o geofizikalni raziskavi na lokaciji MIHELIČ, D. 1985, Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 Piran – Cerkev sv. Marije Snežne. – Maribor (neobjavljeno). do 1340 = La produzione non rurale di Pirano dal 1280 al 1340. MZSV PIRAN 1984, Iz strokovnih osnov za razglasitev – Dela 1. razreda SAZU 27/8, Ljubljana. kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Piran MIHELIČ, D. 1990, K podobi nekdanjega Pirana (16./17. (Medobčinski zavod za spomeniško varstvo Piran, št. 63-stoletje). – Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu 32/32, 1, 21.10.1983). – Varstvo spomenikov 26, 335–343. 11–23. MZVNKD Piran (A. ALISI, P. NALDINI) 1992, (Neob- MIHELIČ, D. 1991, Mestni vsakdan v obdobju baroka v stoječe cerkve (mesto)). Priprava za topografijo Pirana (An-luči različnih pisnih virov (Piran, 1600–1602) . – Annales, tonio Alisi, Naldini Paolo): viri za mesto Piran, (...), (26. 03. Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 1, 91–102. 1992). – Piran (delovno gradivo). MIHELIČ, D. 1992, Piranska razglednica iz prvih dese- NALDINI, P. in D. DAROVEC (ur.) 2001, Cerkveni kra- tletij 17. stoletja. – Annales: anali za istrske in mediteranske jepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper (prevod študije, Series historia et sociologia 2/2, 257–266. dela: Corografia ecclesiastica o’ sia descrittione della città, e della MIHELIČ, D. 1995, Kompleks piranske župne cerkve Sv. diocesi di Guistinopoli, detto volgarmente Capo d’Istria). – Koper. Jurija: korak k odkrivanju novih umetnostnozgodovinskih NEMEC, I, S. FISTER in A. PADOVNIK 2008, (4204) dejstev?. – Annales: anali za istrske in mediteranske študije, Seri- „Hiša – Kumarjeva 3“, Piran: arhitekturna notranjost – poročilo o es historia et sociologia 5/6, 7–14. preiskavi (junij 2008). – Ljubljana (neobjavljeno). MIHELIČ, D. 1997, Piran Tartinijevega časa = Pirano ai NOVAK, M. 1999, Arheološki nadzor „Piran“: dnevnik nad-tempi di Tartini. – V: M. Kokole (ur.), Giuseppe Tartini in zora (in fotodokumentacija ob izgradnji telefonskega kabelskega njegov čas: zbornik referatov z mednarodnega kolokvija 5. aprila omrežja v Piranu), 25. 01.–05. 03. 1999. – Piran. 1997 v Piranu = Giuseppe Tartini e il suo tempo: atti del convegno OGRIN, D. (ur.) 2012, Geografija stika Slovenske Istre in Trža-internazionale del 5 aprile 1997 in Pirano, Ljubljana, 75–94. škega zaliva. – GeograFF 12, Ljubljana. 171 Alfred A. Trenz OTER GORENČIČ, M. 2012, Srednjeveška stavbna PRELOŽNIK, A. in M. GUŠTIN 2011, Poročilo o arheolo-dediščina benediktincev, dominikancev, manjših bratov škem nadzoru ob gradbenih delih na Bonifacijevi ulici 10 v Piranu. sv. Frančiška in klaris v slovenski Istri. – Annales: anali za – Piran (neobjavljeno). istrske in mediteranske študije, Series historia et sociologia 22/2, PUSCHI, A. 1905, Tesoretto di monete d'oro scoperto a 555–588. Pirano. – Archeografo Triestino 3.s. 2/1, 365–368. OVEN, K. in M. KOSMATIN FRAS 2000, Elaborat pre- RAVNIK, M., A. TOMAŽ in Z. MILEUSNIĆ 2017, Prvo ventivne izmere objekta „Piran – tlak“ (Ul. svobode 26 / Goriška in končno poročilo o arheološki raziskavi in odstranitvi arheološke 2, 4). – Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG (do-ostaline (arheološka raziskava ob gradnji) na lokaciji Zelenjavni kumentacija izmere), Ljubljana. trg in Partizanska ulica v Piranu. – Koper (raziskovalno po- PAHOR, M. 1972, Socialni boji v občini Piran od 15. do 18. ročilo). stoletja. – Ljubljana, Piran. RIZZI, A. 1998, Il Leone di San Marco in Istria. – Padova. PAHOR, M. in T. MIKELN 1972, Piran. – Portorož. ROZMAN, L. in S. DJOKIĆ 2015 , Končno strokovno poročilo PAHOR, M. in T. POBERAJ 1963, Stare piranske soline. – o predhodnih arheoloških raziskavah v sklopu sanacije porušenega Spomeniški vodniki 4, Ljubljana. podpornega zidu na Trubarjevi 8 v Piranu (parc. št. 815/1 in PAHOR, M., J. RUPNIK in B. PAJIĆ 2012, Poročilo o iz-820/10 k.o. Piran). – Kranj (neobjavljeno). vedbi predhodnih arheoloških raziskav v Piranu : Levstikova in SAGADIN, M. 1981, Plastika s pleteninasto ornamentiko Vidalijeva ulica (Piran – Mestno jedro, EŠD 513). – Idrija (ne-v Sloveniji. – Zbornik za umetnostno zgodovino 17, 33–65. objavljeno). SAKARA SUČEVIĆ, M. 2008, Tri prazgodovinske nasel- PAHOR, M. in J. ŠUMRADA 1987, Statut piranskega ko- bine na slovenski obali: revizija izkopanega gradiva s Ser- muna od 13. do 17. stoletja = Gli statuti del comune di Pirano mina, Kaštelirja nad Kortami in iz Pirana. – Annales: anali dal XIII al XVII secolo. – Viri za zgodovino Slovencev 10, za istrske in mediteranske študije, Series historia et sociologia 18/2, Ljubljana. 439–454. PALIAGA JANKOVIĆ, D. 2017, Per piazze e cortili alla ri- SAKARA SUČEVIĆ, M. 2012a, Novejša spoznanja o cerca dell'acqua: catalogo delle cisterne e delle fontanelle a Pirano ieri prazgodovinski poselitvi slovenske obale. – V: A. Gaspari e oggi = V iskanju vode med piranskimi trgi in dvorišči: katalog in M. Erič (ur.), Potopljena preteklost: arheologija vodnih okolij in piranskih vodnjakov in pitnikov danes in v preteklosti. – Pirano/ raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, Radovljica, Piran. 91–100. PEGAN, E. 1960, Za cerkvijo so našli sesterc vladarja SAKARA SUČEVIĆ, M. 2012b, Prazgodovinska keramika Gete (…). – Numizmatični vestnik 3, 92. med Miljskim zalivom in porečjem Mirne. – Doktorska diser- PERŠIČ, J. 1999, Židje in kreditno poslovanje v srednjeveškem tacija. Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Pri-Piranu. – Historia 3, Ljubljana. morskem, Koper. PETRONIO, A., M. ROJEC in N. ZIGANTE 2017, Il SANUDO, M. (1483) in D. DAROVEC (ur.) 1999, Poto-camposanto di Pirano: una tavola rotonda per parlare del- pis po Istri. – V: D. Darovec (ur.), Stari krajepisi Istre, Knji-la sua tutela, della salvaguardia e dei monumenti tombali žnica Annales Majora, Koper, 27–38. nell'ambito delle giornate europee dell'eredità dei cimiteri. SAPAČ, I. in F. LAZARINI 2015, Arhitektura 19. stoletja na – Il Trillo 27/33, 4–5; https://www.comunitapirano.com/ Slovenskem. – Ljubljana. wp-content/uploads/2017/03/TR_FOGL_33_WEB. SIMIČ, S. 2000, Piran na robovih stoletij. – Ljubljana. pdf, dostop 26. 3. 2019. SNOJ, D. 1993, De pavone: ob najdbi fibule iz Pirana. – PLESTENJAK, A. 2006, Poročilo o arheoloških izkopavanjih Annales: anali za istrske in mediteranske študije, Series historia et v nekdanji cerkvi sv. Katarine v Piranu januar, februar 2006. – sociologia 3/3, 67–72. Piran (neobjavljeno). SNOJ, D. 1995, Piran, ž. c. sv. Jurija, Adamičeva ulica. – PLETIKOSIĆ, I. 2008, Piranske solane; http://www.istra. Varstvo spomenikov 35/93, 128. Izmk.hr/clanak.aspx?id=2094/, dostop 28. 3. 2018. SNOJ, D. 1998, Piran, Bolniška ulica. – Varstvo spomenikov POGLAJEN, S. 2007, Geografski informacijski sistemi v študi- 37, 79–83. jah rimskega podeželja – primer severovzhodne Istre. – Doktorska SNOJ, D. 2004a, Bolniška ulica 1. – V: M. Guštin (ur.), disertacija. Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in Svetega Ivana, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Annales Mediterranea, Koper, 31–33. POLCENIGO, G. B. (1701) in D. DAROVEC (ur.) 1999, SNOJ, D. 2004b, Župnijska cerkev sv. Jurija. – V: M. Poročilo o stanju in potrebah Kopra (1701). – V: D. Da- Guštin (ur.), Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in rovec (ur.), Stari krajepisi Istre, Knjižnica Annales Majora, Svetega Ivana, Annales Mediterranea, Koper, 20–30. Koper, 265–282. SNOJ, D. in M. NOVŠAK 1992, Piran, ž. c. sv. Jurija, Ada- POŽEŠ, M. 2008, Piranski zaljev; http://www.istra.Izmk. mičeva ulica. – Varstvo spomenikov 34, 265–272. hr/clanak.aspx?id=2095/, dostop 28. 3. 2018. STOKIN, M. 1986, Piran. – Varstvo spomenikov 28, 294. 172 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost STOKIN, M. 1987a, Preliminarno poročilo o arheoloških sondi-STOKIN, M. in E. LAZAR 2008č, Poročilo o zaščitnem arhe- ranjih pri obzidju v Piranu (pri Ulici 9. korpusa, Piran) (11. maj ološkem nadzoru na območju Tartinijevega trga – gradbena dela tla-1987). – Piran (neobjavljeno). kovanja in infrastrukturna ureditev trga – Piran mesto - arheološko STOKIN, M. 1987b, Fornače: antično naselje = roman območje (EŠD 24978). – Piran (neobjavljeno). settlement. – Arheološki pregled 27, 1986, 88. STOKIN, M., E. LAZAR in L. SORGO 2008, Poročilo o STOKIN, M. 1989a, Severozahodna Istra v 1. stoletju zaščitnem arheološkem sondiranju v svetilniku na Punti v Piranu, pred našim štetjem. – Kronika 37/1–2, 21–22. Piran – Stolp (EŠD 7177). – Koper (neobjavljeno). STOKIN, M. 1989b, Piran, IV/5–5. – Varstvo spomenikov STOKIN, M., E. LAZAR in I. WEIGL 2008, Poročilo o 31, 230–231. zaščitnih arheoloških raziskavah v Godbenem domu v Piranu: Pi- STOKIN, M. 1990a, Piran/Piranon. – Arheološki pregled 29, ran – arheološko najdišče Piran mesto (EŠD 24978) (Kumarjeva 1988, 181–183. 3 – parc. št. 872/1 k.o. Piran). – Koper (neobjavljeno). STOKIN, M. 1990b, Poročilo o opravljenih zemeljskih izkopih STOKIN, M., N. LOGAR in D. GUČEK 1994, Poročilo: za vodovod v Vilharjevi in Grajski ulici. – Piran. arheološka sonda na parc. št. 380 k.o. Piran, Gregorčičeva ul. 9, STOKIN, M. 1992, Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. št. Piran. – Piran (neobjavljeno). v Fornačah pri Piranu (Settlement remains from the first STOKIN, M. in P. PREDAN 2006a, Poročilo o arheoloških century B.C. at Fornače near Piran). – Arheološki vestnik sondiranjih na parc. št. 901/1 k.o. Piran: vrednotenje srednjeveških 43, 79–92. temeljev obzidja in arheol. ostankov na prostoru Pusterla (vrata sv. STOKIN, M. 1995, Vloga srednjeveške arheologije pri raz- Nikolaja). – Piran (neobjavljeno). iskavah urbane stavbne dediščine. – Annales: anali za istrske STOKIN, M. in P. PREDAN 2006b, Poročilo o arheološkem in mediteranske študije, Series historia et sociologia 6, 49–54. dokumentiranju in sondiranju v stolpu št. 5 v Piranu (avgust– sep-STOKIN, M. 2002, Poročilo o opravljenem arheološkem nadzoru tember 2006). – Piran (neobjavljeno). v času infrastrukturnih del v mestnem jedru Pirana (Tartinijev trg STOKIN, M. in P. PREDAN 2007, Piran – arheološko in Vidalijeva ulica, delno tudi Župančičeva ulica). – Piran (ne-najdišče Piran mesto. – Varstvo spomenikov, poročila 43/06, objavljeno). 155–157. STOKIN, M. 2004, „Piazza Vecchia“ v Piranu. – V: Mitja STOKIN, M., P. PREDAN in E. LAZAR 2008, Poročilo Guštin (ur.), Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in o zaščitnem arheološkem izkopavanju na področju „Akvarija“ v Svetega Ivana, Annales Mediterranea, Koper, 21–24. Piranu – Piran mesto (EŠD 24978) (parc. št. 1104 k.o. Piran). STOKIN, M. 2016, Urbanizacija i razvoj fortifikacionog – Koper (neobjavljeno). sistema srednjovekovnog grada Piran (Slovenija). – Moder- STOKIN, M. in A. ŠEMROV 1988, Piran, IV, 5. – Varstvo na konzervacija 4, 107–116. spomenikov 30, 270–272. STOKIN, M., T. KAJFEŽ in P. PREDAN 2006, Poročilo SUIĆ, M. 2003, Antički grad na istočnom Jadranu. – Zagreb. o arheoloških sondiranjih na parc. št. 901/1, k.o. Piran: vredno- ŠAMPERL, J. 2001a, Prispevki k zgodovinopisju samosta- tenje srednjeveških temeljev obzidja in arheol. ostankov na prostoru na sv. Frančiška Asiškega v Piranu (od leta 1900 do veli-Pusterla (vrata sv. Nikolaja). – Piran (neobjavljeno poročilo). kega jubileja). – V: F. M. Dolinar in M. Vogrin (ur.), Sedem STOKIN, M. in S. KARINJA 2004, Rana romanizacija i stoletij minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu trgovina u sjeverozapadnoj Istri s naglaskom na materijal-1301– 2001, Ljubljana, 65–84. nu kulturu. – Histria Antiqua 12, 45–54. ŠAMPERL, J. 2001b, Zadnja obnova samostanskega kom- STOKIN, M. in E. LAZAR 2007a, Poročilo o stalnem arhe- pleksa sv. Frančiška Asiškega v Piranu. – V: F. M. Dolinar ološkem nadzoru in dokumentaciji zatečenega stanja v Godbenem in M. Vogrin (ur.), Sedem stoletij minoritskega samostana sv. domu v Piranu (Kumarjeva 3). – Piran (neobjavljeno). Frančiška Asiškega v Piranu 1301– 2001, Ljubljana, 409–425. STOKIN, M. in E. LAZAR 2007b, Poročilo o zaščitnem ar- ŠAMPERL, J. 2002, Še nekaj prispevkov za kroniko samostana heološkem sondiranju v Godbenem domu v Piranu (Kumarjeva 3 sv. Frančiška v Piranu. – Piran. – parc. št. 872/1 k.o. Piran). – Koper (neobjavljeno). ŠEMROV, A. 1998, Die Fundmünzen der römischen Zeit in STOKIN, M. in E. LAZAR 2008a, Preliminarno poročilo Slowenien. Teil IV. – Berlin. o zaščitnih arheoloških raziskavah v Godbenem domu v Piranu ŠEMROV, A. 2015, Denarni obtok na območju Republike Slove- (Kumarjeva 3 – parc. št. 872/1 k.o. Piran). – Koper (neob-nije v obdobju srednjega in novega veka: denarni obtok od l. 800 do javljeno). danes. – Doktorska disertacija. Fakulteta za humanistične STOKIN, M. in E. LAZAR 2008b, Piran – arheološko študije, Univerza na Primorskem, Koper. najdišče Piran mesto (EŠD 24978). – Varstvo spomenikov, TAMARO, A. 1910, Pirano. – Trieste. poročila 44/07, 199–202. TERČON, N. 2004, Z barko v Trst: pomorstvo v Piranu, Izoli in STOKIN, M. in E. LAZAR 2008c, Poročilo o preventivnih Kopru ter gospodarska vloga severozahodne Istre v odnosu do Trsta arheoloških raziskavah in strokovnem nadzoru na področju arheo- (1850–1918). – Knjižnica Annales Majora, Koper, Piran. loškega najdišča Fornače (EŠD 7167). – Piran (neobjavljeno). 173 Alfred A. Trenz TOMAŽ, A. in K. ZANIER 2014, Gortanova ul. 25, 6330 VONDRAČEK-MESAR, J. 1998–1999, Koza u grbu Piran. – V: M. Črešnar, B. Djurić in P. Stipančič (ur.), Arhe-Istre: prilog poznavanju povijesne pozadine grba i istar- ologija v letu 2013: dediščina za javnost, Ljubljana, 62. skog kozarstva. – Studia ethnologica Croatica 10–11, 7–28. TOMAŽ, A. in K. ZANIER 2014, Prvo in končno poročilo VUK, M. 2001, Oris stavbne zgodovine cerkve sv. Franči-o predhodni arheološki raziskavi (nadzor ob gradnji) na lokaciji ška in minoritskega samostana v Piranu. – V: F. M. Doli-Gortanova ul. 25 v Piranu. – Koper (neobjavljeno). nar in M. Vogrin (ur.), Sedem stoletij minoritskega samostana sv. TOMAŽINČIČ, Š. 2011, Poročilo o predhodnih arheoloških Frančiška Asiškega v Piranu 1301– 2001, Ljubljana, 85–105. raziskavah na območju južne brežine pod cerkvijo sv. Jurija v Pira-WEIGL, I. 2008a, Godbeni dom, Kumarjeva 3, Piran, stavbna nu. – Ljubljana (neobjavljeno). zgodovina lokacije: konservatorsko poročilo. – Piran (neobjavlje-TOMAŽINČIČ, Š. 2013, Piran – mestno jedro, Piran no). – arheološko najdišče Piran mesto (EŠD 513, 24978). – WEIGL, I. 2008b, Palača Zaccaria-Ravasini (prej Apollonio), Varstvo spomenikov, poročila 48/11, 180–183. Ulica svobode 24, Piran (EŠD 920): sondiranja v notranjščini - TOMMASINI, G. F. 1993, Zgodovinski komentarji o Istri konservatorsko poročilo. – Piran (neobjavljeno). (L'archeografo triestino raccolta opuscoli e notizie per Trieste e per ZACCARIA, C. in M. ŽUPANČIČ 1993, I bolli laterizi del L'Istria). – Ljubljana. territorio di Tergeste romana. – V: C. Zaccaria (ur.), I laterizi TRENZ, A. A. 1999, Poročilo o arheološkem nadzoru izkopa di età romana nell’area nordadriatica, Cataloghi e monografie arhitekturnih sond v pritličju palače Apollonio, Ulica svobode 24, archeologiche dei Civici musei di Udine 3, Roma, 135–178. Piran. – Piran (neobjavljeno). ZAJKO, K. 2007, Piran, tovarna Salvetti – tovarna stekla in TRENZ, A. A. 2000a, Piran, Palača Apollonio Zaccaria - arhe-mila Salvetti, Koper (= Piran); EŠD 7167 (arheološko najdišče ološke raziskave. – Piran (neobjavljeno). Fornače): konservatorski elaborat. – Piran. TRENZ, A. A. 2000b, Poročilo o arheološkem nadzoru ze- ZAJKO, K. 2008, Piran, tovarna Salvetti – tovarna stekla in meljskih del pri rekonstrukciji stanovanjsko-poslovnega objekta na mila Salvetti, Piran; EŠD 7167 (arheološko najdišče Fornače): Ulici svobode 26 in Goriški 4, Piran. – Piran (neobjavljeno). konservatorski elaborat. – Piran. TRENZ, A. A. 2000c, Poročilo o arheološkem ogledu ru- ŽBONA, K. in J. DREŠAR 2008, Piran. Vodnjak na šitvenih del na Trubarjevi ul. 3 v Piranu. – Piran (neobja- Prvomajskem trgu (EŠD 522), Prvomajski trg. – Varstvo vljeno). spomenikov, poročila 44/07, 205–208. TRENZ, A. A. 2002, Palača Trevisini, Kidričevo nabrežje 2, ŽERJAL, A., S. POGLAJEN, I. RANT in P. SLAVEC Piran – arheološke raziskave leta 2002: kratko poročilo. – Piran 2011, Izmera mandrača v Piranu s podpovršinskim sonarjem (neobjavljeno). 2011: poročilo o opravljenem delu. – Ljubljana. TRENZ, A. A. 2006a, Piran – mestno jedro, Miljska vrata ŽITKO, S. 1989, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Sloven-6. – Varstvo spomenikov, poročila 42/05, 108–109. skem. – Ljubljana. TRENZ, A. A. 2006b, Poročilo o arheološkem nadzoru ob grad- ŽITKO, S. 1998, Srednjeveška mesta v Istri. – V: C. Av- nji nadomestnega objekta na lokaciji Piran, Marxova ulica 23. – guštin, J. Batič in M. Kambič, Srednjeveška mesta, Zbirka Piran (neobjavljeno). Dnevi evropske kulturne dediščine, Ljubljana, 19–30. TRENZ, A. A. 2009, Obnova škarpe – Rozmanova ulica. – ŽITKO, S. 2001, Zgodovina samostana od 17. do 19. sto-Piran, hrani Arhiv ZVKDS, OE Piran. letja. – V: F. M. Dolinar in M. Vogrin (ur.), Sedem stoletij TRENZ, A. A. 2018, Urbana arheologija Pirana – katalog minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu 1301– „drugih podatkov“. – V: P. Stipančić in B. Djurić (ur.), Ar- 2001, Ljubljana, 41–63. heologija v letu 2017: dediščina za javnost, Ljubljana, 66. ŽUPANČIČ, M. 2003a, Il territorium caprense, la via Flavia e TRENZ, A. A. in M. ČREŠNAR 2011, Poročilo o izvede-il pluteo con decorazioni ad intreccio attorno all’800 (Ter- nih arheoloških raziskavah na območju izgradnje novega ribiškega ritorium caprense, via Flavia in plutej s pleteninasto plastiko okoli pomola v pristanišču Piran; metode 1-2,10. – Ljubljana (neob-leta 800). – V: D. Darovec (ur.), Istra med Vzhodom in Za-javljeno). hodom. Ob 1200-letnici Rižanskega zbora, Acta Histriae 13/1, TURK, M., B. KLEZIN in J. RUPNIK 2014, Prvo strokovno 225–236. poročilo o arheološkem testnem izkopu in arheološki raziskavi ob ŽUPANČIČ, M. 2003b, Kamnita zgodnjesrednjeveška gradnji v Piranu (parcela št. 609 in 610/1, k.o. 2630 – Piran). – ornamentirana fragmenta iz okolice Kopra (Due frammenti Idrija (neobjavljeno). di pietra con ornamentazione altomedievale dei dintorni di Capodi-UREK, M. 2015, Končno strokovno poročilo o arheoloških raz- stria). – Annales: anali za istrske in mediteranske študije, Series iskavah ob rekonstrukciji dela zidu na Vrtni ulici 7 v Piranu. – historia et sociologia 13/2, 247–256. Kranj (neobjavljeno). ŽUPANČIČ, M. in N. TUMPIĆ 2003, Alcuni elemen- VINAZZA, M. in J. RUPNIK 2013, Poročilo o izvedbi pred- ti scultorei astratto-geometrici con ornamentazione a hodnih arheoloških raziskav v Piranu, parc. št. 891/3 k.o. Piran, intreccio degli inizi del IX secolo da Grado e da Padna Piran – Mestno jedro, EŠD 513). – Idrija (neobjavljeno). (ovvero: districato l'intrico di intrecci). – V: G. Cuscito (ur.), Il Friuli e l'Istria al tempo di San Paolino d'Aquileia, Anti-chita Altoadriatiche 55, 209–222. 174 Urbana arheologija Pirana: nekateri izzivi za prihodnost ŽVANUT, K. 2003, Pleteninasta plastika in poskus njene interpretacije. – Annales: anali za istrske in mediteranske študije, Series historia et sociologia 13/2, 221–246. Evidenca CPA, 2021, Evidenca arheoloških raziskav (podatkovna zbirka). Zavod za varstvo kulturne dedišči- ne Slovenije, Center za preventivno arheologijo, dostop 15. 6. 2021. Splet 1 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Piri_Reis_-_ Map_of_the_Coastline_from_Piran_as_Far_as_Izola_-_ Walters_W658178B_-_Full_Page-edit.jpg, dostop 12. 3. 2019. Splet 2 https://en.wikipedia.org/w/index.php?title=Contra- da&oldid=736160513/, dostop 5. 11. 2018. Alfred A. Trenz Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo, Poljanska cesta 40, 1000 Ljubljana a.a.trenz@gmail.com 175 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia Urbanost na robu cesarstva: arheološki pristopi k izvoru srednjeveških mest v jugovzhodni Sloveniji Philip Mason Abstract: The paper seeks to consider the nature and development of medieval urban centres and urbanity in the light of recent archaeological research in historic towns, such as Črnomelj and Metlika, and ecclesiastical centres such as Rosalnice in the region of Bela krajina in SE Slovenia, the “Mark and Metlika”, a contested border zone on the southeastern flank of the Holy Roman Empire, which was formerly part of the Kingdom of Hungary. Its development as a distinct territorial entity was attenuated by dynastic competition and the impact of military reorganisation in response to the advancing Ottoman Empire in the later 14th and 15th century. Key words: Bela krajina, Črnomelj, Metlika, Rosalnice, medieval urban centre, Counts of Gorizia Izvleček: V prispevku avtor predstavi razvoj srednjeveških urbanih centrov v luči nedavnih arheoloških raziskav v historičnih mestih in cerkvenih središčih v Beli krajini v jugovzhodni Sloveniji oziroma v Metliški marki, sporni mejni pokraji-ni jugovzhodnega dela Svetega rimskega cesarstva, ki je bilo prej del Madžarskega kraljestva. Vendar so razvoj Bele krajine kot izrazite območne entitete oslabili dinastični boji in vplivi vojaških sprememb zaradi naraščajoče moči Osmanskega cesarstva v poznem 14. in 15. stoletju. Ključne besede: Bela krajina, Črnomelj, Metlika, Rosalnice, srednjeveško urbano središče, goriški grofje Introduction dence. However, archaeological research in the latter half of the 20th century and the first two decades of Bela krajina (the White March) is located in the south the 21st century has shed new light on the nature and east of Slovenia. During the High and Late Medie-development of medieval urbanity in urban centres val periods it was a contested border zone on the and the development of ecclesiastical centres in this south-eastern flank of the Holy Roman Empire, region on the south-eastern edge of the Holy Roman which was known as the “Mark and Metlika”. It had Empire ( Figs. 1, 2). been part of the Kingdom of Hungary at least un- til the beginning of the 13th century and ecclesiasti- cal authority over the region remained contested well Bela Krajina Enters the Historical into the 14th century. Until recently historical sources Record were the only source of evidence for the development of the area of what later became Bela krajina from The sparse medieval documentary sources concern-the 13th century onwards. Historians have speculated ing Bela krajina initially relate to ecclesiastical organ-about the development of the medieval ecclesiastical isation and the land holdings of the regional nobility and urban centres in the area, but were constrained from the wider South-eastern Alpine region and the by the limited historical record and documentary evi-Head of the Adriatic. Thus the first explicit reference 177 Philip Mason Figure/Slika 1 Urbanity at the edge of Empire: Location of the study area (digital graphics by D. Cvetko). / Urbanost na robu imperija: lokacija obravnavanega območja (digitalna grafika D. Cvetko). to the region was recorded under the name of Met- The above mentioned charter was issued in 1228 lika in the charter of the Patriarch of Aquileia, Bert- and established a parish organisation centred on the hold of Andechs, who established the church of St. church of St. Peter in the settlement (later market Peter in the place, “which is called Črnomelj” ( “qui and town) of Črnomelj in the centre of Bela krajina. dicitur Schirnomel” ) in 1228. Berthold of Andechs was These estates belonged to the sister-in-law of Bert-the last representative of the Andechs-Meran family hold, Sophia of Višnja gora (Weichelsberg) and were and as such was also the heir to the Andechs-Meran probably acquired by conquest or by bequest from family estates and landholdings in Bavaria, the Tyrol, the Kingdom of Hungary. The parish of Črnomelj Istria and Carniola. He had also served as Ban (gov-also included four unnamed churches, which are ernor) of Slavonia, Croatia and Dalmatia, which were thought to be those at Semič (St. Stephan), Rosalnice then part of the Kingdom of Hungary. This charter (St. Mary), Podzemelj (St. Martin) and Vinica (the is the first document that deals specifically with an Holy Cross). It would suggest that the founding of urban settlement in the area that was later to become the parish was intended to hive it off from the pre-Bela krajina. Thus, the Counts of Andechs-Meran vious ecclesiastical centre, the excuse of folk super-were the first to establish a documented medieval stition perhaps implying neglect by the former eccle-territorial entity in Bela krajina.1 siastical authority responsible for the area. The area along with Žumberk (Žumberačka gora) and Vivodi- na formerly lay within the Archdeaconate of Gorica 1 Kos 1987, 45–51; Kosi 1994, 162–171; Kosi 2002, near Budački in what later became the Diocese of 61–71. 178 Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia Gutenwerd V. Malence Stari grad Dolenja Gračeno Mirna Peč Bela Cerkev prekopa Sveti križ Hmeljnik Temenica Stari grad Otočec Šentjernej Kostanjevica Krka Šentjernejsko polje Pleterje Prečna Novo mesto Hohenau Gorjanci Soteska Šmihel Prežek Dolenjske Toplice Mehovo Rožek Vivodina Kočevski Metlika Rosalnice Semič rog Gradac Podzemelj Stražnji vrh Lahinja Črnomelj Poljanska gora Key/Legenda Bela krajina Golek Turn Castle/Grad Pribinci Fort, Refuge Fort/Tabor Pobrežje Medieval moated site/Utrjena pristava Monastery/Samostan Pusti gradec Poljane Church/Cerkev Town, market/Mesto, trg Medieval border of the Holy Roman Empire / Srednjeveška meja cesarstva Vinica Approximate medieval border of the Holy Roman Empire / Približen potek srednjeveške meje Kolpa Modern national border / Današnja državna meja Figure/Slika 2 Medieval sites from the 13th–15th centuries in South-eastern Slovenia (digital graphics by D. Cvetko). / Srednjeveška najdišča iz 13. do 15. stoletja v jugovzhodni Sloveniji (digitalna grafika D. Cvetko). Zagreb in the County of Slavonia in the Kingdom of of successive dynasties of feudal lords, the Counts Hungary ( Fig. 2).2 of Višnja gora (Weichelsberg), the Counts of An- After the extinction of the male line of the An- dechs-Meran, the Counts of Babenberg, the Counts dechs-Meran family the region became part of the of Spanheim/Sponheim and the Counts of Gorizia Babenberg estates, and then passed to the Counts (Gorica), to their possessions in the Krka valley in of Spanheim/Sponheim. It is noteworthy that the Dolenjska.4 Thus, Metlika with its central position in Teutonic Knights were closely connected to the the possessions of the Counts of Gorizia became a Counts of Spanheim/Sponheim, who invited them major centre for this dynasty and the seat of judicial to found a Chapter in Ljubljana and later awarded authority in Bela krajina in the late 13th century, whilst them the parish of Črnomelj.3 The centre of judicial Rosalnice became the main centre (commandery) and ecclesiastical power in the region had shifted by of the Teutonic knights in the region. The Counts the late 13th century from Črnomelj to Metlika in the of Gorizia held the region until the extinction of northern part of Bela krajina. This was probably due the male line in 1366. They were succeeded by the to the proximity to routes linking the possessions Counts of Celje/Cilli, who held the region until the 2 Kosi 2008, 120–123. 3 Kosi 2008, 126. 4 Kosi 2008, 128–132. 179 Philip Mason extinction of the male line in 1456, when the region riods (Prehistoric, Roman and Early Medieval) and reverted to the Habsburgs. “historical” periods (High Medieval, Late Medieval, The increasing threat from the advancing Ottoman Early Modern). The rationale being that the lack Empire in the latter part of the 15th century and the of adequate written sources meant that excavation 16th century, culminating in the battle of Mohacs in was the only method available to study the former 1526, led to the establishment of the military frontier periods, whilst the increasing prevalence of written (Vojna krajina), a buffer zone for the south-eastern sources for the later periods made excavation less flank of the Holy Roman Empire, which included important and more emphasis was placed on the re-Bela krajina. The area was exposed to intensive raid- cording of standing buildings. There is now a much ing throughout this period, but also saw an influx of more integrated approach combining both architec-military colonists/refugees in the 16th century. The tural and morphological analyses of town plans with Counter-Reformation in the late 16th century and the invasive and non-invasive archaeological techniques foundation of the new planned fortress at Karlovac to the study of ecclesiastical and urban complexes. in 1579 led to a decline in the urban settlements in the region as the protestant bourgeoisie and nobility left and military garrisons shifted to the east, marking The Archaeology of Medieval the end of medieval urbanity in the region and begin-Bela Krajina ning of the early modern period. Archaeological research has been most extensive with- in the historic town centre of Črnomelj, which makes Archaeological Approaches to Medieval it a fitting starting point for a discussion of the nature Urbanity in Modern Urban Centres of medieval urbanity in the region. Excavation has re- vealed that this was the site of a previously unknown Recent archaeological research in the towns of Late Roman fortified centre, which was founded in the Črnomelj and Metlika and latterly in the smaller urban early 5th century on the site of a late prehistoric forti-settlements of Semič and Vinica has been dominated fied centre in the meander formed by the confluence by excavation in advance of the renovation and/or of the river Dobličica with the river Lahinja. The Late reconstruction of ecclesiastical and secular cultural Roman fortified centre in Črnomelj seems to have monuments, as well as building and infrastructural been part of a series of similar fortified centres such projects in town centres and the surrounding coun-as Kranj and Trsat, located in advance of the earlier tryside.5 These were initially state-funded, but have Claustra defensive system which guarded the border been increasingly dominated by developer-funded of Italy in the 4th century.6 It contained at least one ec-interventions. This growing body of archaeological clesiastical building equipped with a 5th century mosaic research has begun to place the historical record in and was also noted for the presence of imported Late context and address the nature of the development Roman fine ware and amphorae in domestic contexts.7 of urban and ecclesiastical centres in the region dur- The settlement was destroyed at the end of the 6th or ing the High and Late Middle Ages. Archaeological the beginning of the 7th century, probably by the Av-research has increased greatly since the late 1980s, ars.8 but some key early interventions took place in the Despite this event, the site seems to have retained its 1950s. The reasons behind the relatively late date of importance as the main centre in the region. Early urban excavation in these historic town centres lies Medieval occupation is so far unknown, but may be in the former division between “archaeological” pe-6 Christie 1996, 78; Ciglenečki 1987, 140–143. 7 Mason 1998a, 296–301. 5 Josipović et al. 2015; Mason 1998a–d. 8 Mason 1998a, 301–306; Mason 2007. 180 Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia inferred by the presence of 10th/11th century Bjelo-prior to its separation from the Hungarian-Croatian brdo group burials around the parish church of St. Pe- state. This is borne out by the discovery and excava- ter in the historic town centre.9 The location of these tion of a Romanesque apse within the Gothic pres-burials suggests that the focus of the cemetery was a bytery of the small filial church at Stražnji vrh on the pre-Romanesque church on the site of the later parish upland edge to the east of Črnomelj and the ruins of church. A church of the same name certainly existed a previously unknown Romanesque church at Pribinci on the site, when the parish organisation was estab-in 1989.14 lished by Berthold of Andechs Meran in 1228.10 The ongoing archaeological excavations around the church of St. Peter should provide further evidence Medieval Urbanity in Črnomelj for the beginning of burial and for the full extent of the cemetery around the church. However, a ground The greatest amount of information on medieval ur-penetrating radar survey of the interior of the church banity in Bela krajina is available in the historic town and the surrounding plateau indicates that any earli-centre of Črnomelj, which was the subject of de- er building has been badly disturbed by medieval and tailed morphological study in the 1980s.15 The model early modern burial outside the church and by the presented by this study suggested that the medieval construction of burial vaults within the church in town plan was similar to that of Kranj. It was dom-the 17th and 18th centuries.11 The other churches that inated by the castle and tollhouse at the entrance to are putatively mentioned in the charter are located in a closed central market square with two connecting Podzemelj, Rosalnice, Semič and Vinica.12 They, like side streets and a central ecclesiastical complex – the the parish church of St. Peter in Črnomelj, have later, Parish church of St. Peter. A Chapter House of the Gothic naves and renaissance or baroque burial vaults, Teutonic Knights lay to the north of the central ec-but have not been subject to archaeological excavation clesiastical complex. The beneficiary church dedi-and so it is impossible to say when they were original- cated to the Holy Spirit (sv. Duh) and an associated ly built. Rosalnice, the fifth ecclesiastical centre in the cemetery were located in the south-eastern corner group, is an exception. The three churches at Rosalnice of the town. This supposedly medieval town plan have undergone Gothic and later reconstruction, but remained intact until the cessation of burial in the the southernmost church has a Romanesque nave, to town centre in the late 18th century. The construction which a Gothic presbytery was later added.13 of the upper bridge in the early 20th century breached There are further tantalising hints of the high medie- the closed line of buildings on the southern edge of val ecclesiastical network in the standing architecture the town centre to open the central town square to of the naves of some filial churches in Bela krajina, through traffic. However, archaeological excavation which show evidence of Romanesque origin, e.g. at has revealed considerably more detail of the medi-Dragovanja vas, Rožanec, Dobliče and Stražnji vrh. eval town plan and hitherto unsuspected changes in Most of these buildings have only been subject to the layout of the town between the High and Late the evaluation of the standing architecture. However, Medieval periods, which suggests that medieval ur-archaeological research has shown that more church banism was much more dynamic than the morpho-buildings may have existed and may even have been logical studies of the town would suggest.16 widespread in the area in the 11th and 12th centuries, 14 Križ 1990; Mason 1990a. 15 Bernik 1987. 9 Šribar 1961, 81–90. 16 Mason 1990b; Mason 1991a; Mason 1991b; Mason 10 Šribar 1961. 1992; Mason 1995; Mason 1998b; Mason 1998c; Mason 11 Mušič 1998a; Mušič 1998b. 1998d; Mason 1999; Mason 2001a; Mason 2001b; Mason 12 Kosi 2008, 123. 2006a; Mason 2006b; Mason 2006c; Mason 2006d; Mason 13 Lux, Peskar 2003. 2006e; Olić, Jovanović, Nađander 2012; Oman 1981. 181 Philip Mason N W E S ca Dobliči Lahinja Key/Legenda Areas excavated 1955–2012 / izkopavanja 1955–2012 wall/zid projected wall line / predvidena linija zidu contour lines / plastnice industrial areas / območje gospodarske dejavnosti medieval cemetery / območje srednjeveškega pokopališča 0 50 defensive ditch / obrambni jarek medieval road / srednjeveška cesta Figure/Slika 3 Črnomelj: High Medieval structures in the historic town centre, excavations 1955–2012 (digital graphics by D. Cvetko). / Črnomelj: visokosrednjeveške strukture v historičnem mestnem jedru, izkopavanja 1955–2012 (digitalna grafika D. Cvetko). 182 Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia The High Medieval Town (Fig. 3) of the town, where a furnace was found on the nar- row flood plain/banks of the river Lahinja. At least Excavation has shown that the line of the High Me- two other tower houses were present in the town in dieval town walls lay some 5 m to the east and south the early modern period. The first of these is the so-of the line of the Late Roman Fortress walls on the called Stojničev grad on the southern edge of the mod-south-eastern edge of the historic town centre. Cel- lared buildings of regular depth directly butted the town walls, suggesting the existence of burgage plots of regular depth. Two of these buildings have been excavated on the Pastoral centre site ( Fig. 4). The site of the Church of the Holy Spirit (sv. Duh) in the south-eastern corner of the town was dominat- ed by a rectangular tower house or keep, which was separated from the rest of the town by an internal moat ( Figs. 5, 6). The area between the moat and the first cellared building to the north was devoted to iron working or smithing. The same is true of the Figure/Slika 4 Črnomelj – Pastoralni centre, 1995: the cellar of the High Medieval cellared house, view towards area behind the town wall on the western side of the the west (photo by P. Mason). / Črnomelj, Pastoralni center, town adjacent to the Castle ( Fig. 7). Iron smelting 1995: klet visokosrednjeveške podkletene stavbe, pogled proti took place in the extramural area on the eastern side zahodu (foto P. Mason). Figure/Slika 5 Črnomelj – excavation of the square in front of the Church of the Holy Spirit in 2006: the High Medieval defensive ditch (foreground) and iron working area (background) under excavation, view towards the northeast (photo by I. Pinter). / Črnomelj, izkopavanja trga pred cerkvijo sv. Duha leta 2006: izkopavanja visokosrednjeveškega obrambnega jarka (spredaj) in območja železarstva (v ozadju), pogled proti severovzhodu (foto I. Pinter). 183 Philip Mason Figure/Slika 6 Črnomelj – excavation of the Square in front of the Church of the Holy Spirit in 2006: the cut of the northeastern line of the defensive ditch of the High Medieval tower house with waste pits and smithing waste in the upper part of the southeastern section, view towards the southeast (photo by I. Pinter). / Črnomelj, izkopavanja trga pred cerkvijo sv. Duha leta 2006: vkop severovzhodnega dela obrambnega jarka visokosrednjeveške stolpaste zgradbe. V zgornjem delu jugovzhodnega prereza so vidne odpadne jame in depoziti kovaškega odpada (foto I. Pinter). Figure/Slika 7 Črnomelj – excavation on Trg svobode in 1998: ironworking activity east of the western line of the High Medieval town wall to the south of Črnomelj Castle, view towards the west (photo by P. Mason). / Črnomelj, izkopavanja na Trgu svobode leta 1998: sledovi železarstva vzhodno od zahodne linije visokosrednjeveškega mestnega obzidja južno od gradu, pogled proti zahodu (foto P. Mason). 184 Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia ern castle square, depicted in an early 17th century tus secular buildings within the town, one of which drawing as two tower houses. It marks the northern potentially had a defensive function in the late medi-end of the medieval street, which runs parallel to eval/early modern period. the medieval and early modern market street to the Kobetičev grad ( Fig. 8). This building was demolished The Late Medieval Town (Fig. 9) in the early 1980s, but may represent a late medieval tower house on the southwest corner of the town. The Late Medieval period saw a radical reorgani-The presence of such building on the site of the for- sation of the town centre. The tower house in the mer Kobetičev grad would counter balance the moated south-eastern corner of the town was demolished tower house on the later site of the church of sv. in the late 15th century and replaced by a beneficiary Duh (the Holy Spirit) in the south-eastern corner of church on the later site of the Church of the Holy the town. It is interesting to note that the term for Spirit (sv. Duh), which is first mentioned 1484. The a castle in Slovenian is grad. It is not only used to moat was backfilled and the levelled area converted denote the actual castle complex itself in Črnomelj, into a square. There is also evidence for a fire de-but is also applied to two large stone-built, high-sta- stroying the two excavated cellared buildings on the Pastoralni center site, one of which was evidently the rectory. This was represented by a charcoal layer con- taining melted copper alloy droplets. The cellars were backfilled after the fire to create a level surface for an open courtyard or farmyard, which was enclosed former walls of the damaged building, permitting the introduction of livestock into the town area. This was also accompanied by the reconstruction of the town wall, the line of which was advanced some five metres to the east and southeast on the south-eastern corner of the town. However, it is unclear how far this pattern is repeated in the north-eastern, central and western areas of the town. It would seem that these changes were partly in response to the growing Turkish threat, although it should be remembered that some changes were of a more local nature. Fires were common in medieval towns. However, it should be noted that large quantities of pottery, found in both the fills in the cemetery terrace at the Church of the Holy Spirit and in the cellars at the Pastoralni centre site, suggest that the fire at the rectory and the remodelling of the tower house with the consequent infilling of the cellar on the one site and the newly created terrace at the other took place at approxi- Figure/Slika 8 Črnomelj – excavation on Ulica na mately the same time frame, that is in the late 15th Utrdbah in 1998: the medieval road surface on the western side of the town, view towards the south from Stojničev century. Grad (photo by T. Pungerčar). / Črnomelj, izkopavanja na Ulici na Utrdbah leta 1998: srednjeveška cesta na zahodni strani mesta, pogled iz Stojničevega gradu proti jugu (foto T. Pungerčar). 185 Philip Mason N W E S ca Dobliči Lahinja Key / Legenda Areas excavated 1955–2012 / izkopavanja 1955–2012 wall / zid projected wall line / predvidena linija zidu 0 50 contour lines / plastnice Figure/Slika 9 Črnomelj: Late Medieval structures in the historic town centre, excavations 1955–2012 (digital graphics by D. Cvetko). / Črnomelj: poznosrednjeveške strukture v historičnem mestnem jedru, izkopavanja 1955–2012 (digitalna grafika D. Cvetko). 186 Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia Medieval Urbanity in Metlika (Fig. 10) directly adjacent to the outer edge of the moat was characterised by iron production, a situation that has The archaeological evidence for the development already been noted in the excavations in the squares of medieval Metlika is much less extensive, which is adjacent to the Church of the Holy Spirit and the problematic given the more important administrative castle in Črnomelj.18 role of the town in Bela krajina from the late 13th Excavation on the exterior of the former chapter century onwards. The increased importance of the house of the Teutonic Knights (now the Retirement town probably arose in part due to its proximity to home / Dom počitka), was similarly limited. The the possessions of the Counts of Gorizia in the Krka excavation confirmed the Late Medieval date of the valley as well as the major communications, which terrace wall and the terrace itself, which seem to have ran from western Croatia through Sava and Krka val-formed a glacis and extramural communication or leys to Ljubljana and Northern Italy. Metlika was first firing platform in front of the town wall itself and mentioned in 1300 under the name of Novum forum the buildings abutting it.19 However, archaeological (Novi trg – Newmarket), but was probably founded research in advance of the reconstruction of infra-between 1277, when Črnomelj was the sole market structure elsewhere in the historic town centre has town in the region of Bela krajina, then known as been limited in extent and largely confined to the Metlika, and the above date. It rose to dominance roads and squares, many of which may have originat-in the region due to its proximity to the main route ed in the High and Late Medieval period. Thus, much from the possessions of the Counts of Gorizia in of the archaeological evidence from these interven-Dolenjska to the crossing of the Kolpa into Slavonia tions relates to road surfaces, rather than domestic or (Croatia) at Jurovski brod. It gained market status by other buildings.20 1334, but was first mentioned explicitly as a town in 1407.17 Its emergence as the new administrative cen- tre of the region in the later 13th century was accom- Ecclesiastical Complexes and Castles panied by the award of control over the ecclesiastical organisation of the region, the parish of Črnomelj, A discussion of medieval urbanism in Bela krajina to the Teutonic knights in 1268. Their possessions would not be complete without a discussion of the in the urban area included the church in Črnomelj evidence for the remaining rural ecclesiastical sites and a chapter house of the Teutonic knights in the and castles in the region that have been excavated north-eastern part of the historic town centre of and how they relate to the historical record. Monas- Črnomelj, close to the Church of St. Peter. tic sites are particularly important, whether in urban However, excavation within Metlika has been rela- contexts as is the case with the chapter houses of tively limited compared to that in Črnomelj and has the Teutonic Knights in Črnomelj and Metlika, or not revealed much of additional information on the as rural monastic complexes. Thus, the presentation medieval structure of the town. Limited trial trench-of the archaeological evidence for the existence of ing in the internal courtyard of the castle revealed the a medieval monastic complex at Rosalnice is not in-presence of medieval rubbish pits in 1991. The work tended to present it as an urban entity in its own right, in advance of infrastructure construction on the ex-but rather to highlight the development of monastic ternal courtyard of the castle in 2000 has revealed centres as an important part of the medieval urban the presence of a defensive ditch or moat, separat-landscape in Bela krajina. This was also the case in ing it from the civil town ( Figs. 11, 12). The presence other regions of Europe, where they formed centres of pits containing smelting slag suggest that the area 18 Breščak 1992; Mason 2006g. 19 Mason 2006f. 17 Kosi 2008, 129–130. 20 Tiran 2017; Tiran 2018. 187 Philip Mason N W E S 0 40 Key / Legenda Trench / sonda 1991 medieval defensive ditch / srednjeveški obrambni jarek Trench / sonda 1999 ironworking activity / železarstvo Trench / sonda 2000 castle complex / grajski kompleks Trench / sonda 2017 map detail / izsek Trench / sonda 2018 wall / zid Figure/Slika 10 Metlika: Medieval structures in the historic town centre, excavations 1990–2018 (digital graphics by D. Cvetko). / Metlika: srednjeveške strukture v historičnem mestnem jedru, izkopavanja 1990–2018 (digitalna grafika D. Cvetko). 188 Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia SONDA 2 N W E S SONDA 3 SONDA 1 SONDA 4 Key / Legenda Trench / sonda 1991 Trench / sonda 2000 Trench / sonda 2018 medieval ditch/pit / srednjeveški jarek/jama castle complex / grajski kompleks 0 20 ironworking activity / železarstvo Figure/Slika 11 Metlika: Medieval structures in the vicinity of the castle complex in the historic town centre, excavations 1990–2018 (digital graphics by D. Cvetko). / Metlika: srednjeveške strukture v okolici grajskega kompleksa v historičnem mestnem jedru, izkopavanja 1990–2018 (digitalna grafika D. Cvetko). 189 Philip Mason Figure/Slika 12 Metlika – excavation of the outer courtyard of the castle in 2000: the outer ditch of the medieval castle in the northeast section of Trench 3 (photo by T. Pungerčar). / Metlika, izkopavanja zunanjega dvorišča gradu leta 2000: zunanji jarek sednjeveškega gradu v severovzhodnem prerezu sonde 3 (foto T. Pungerčar). of devotion and patronage for both urban and rural complex, possibly representing a Chapter house and elites. It is important to note that there was no real industrial activity. The presence of a ditch separating distinction between the urban and rural nobility, the this complex from the walled churchyard surround-same families possessing both estates, manor houses ing the three churches, suggests that the modern and castles in the rural hinterland of the towns, as churchyard wall was probably erected on the line well as tower houses in the towns. of an earlier wall, which separated the ecclesiastical complex from the residential and industrial complex Rosalnice (Fig. 13) by a defensive ditch. This in turn was defended by a late medieval stone rampart with Gothic buttresses, The ecclesiastical complex at Rosalnice comprises at least on the south section of its course ( Fig. 14).21 three medieval churches surrounded by a later cem- The bipartite structure of the complex shows similar- etery and churchyard wall. The architectural style of ities to the defended medieval ecclesiastical complex-the nave and presbytery of the central and northern es in towns in the Burzenland area of Transylvania, churches is characteristic of the Gothic style, but the southern church has a Romanesque nave, to which a later, Gothic presbytery was added. However, no 21 Mason 2006h; Mason, Predan, Murko 2006; Peskar 2006a; Peskar 2006b. excavation beyond a watching brief on the exterior of these churches has taken place, so it is difficult to Figure/Slika 13 (stran 191) Rosalnice: Medieval date the earliest phases of these churches. and Early Modern structures in the vicinity of the modern ecclesiastical centre, excavations 2000–2008 (digital graphics Geophysical survey and limited trial trenching has re- by D. Cvetko). / Rosalnice: srednjeveške in zgodnjenovoveške vealed evidence of late medieval (Gothic) structures strukture v okolici današnjega cerkvenega središča, immediately to the west of the modern ecclesiastical izkopavanja 2000–2008 (digitalna grafika D. Cvetko). 190 Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia A 3D Trench / sonda 2000 Trench / sonda 2002 Trench / sonda 2003 Trench / sonda 2007 Romanesque / romanika A 1D SON Key / Legenda SON Century / 18./19. stoletjeth /19th A 4 medieval ditch/pit / srednjeveški jarek/jama floor / tlak Late Medieval period / pozni srednji vek Re-bulit circa 1500 / ponovno pozidano okoli l. 1500 Built circa 1700 / zazidano okoli l. 1700 18 Defensive wall / obzidje D SON A 2D SON A 5D SON A 4D SON A 3D A 2D SON SON A 1D SON A 2D SON 15 m A 1D SON E TJ 8 N S W 0 191 Philip Mason Figure/Slika 14 Rosalnice: the Late Medieval building in Trench 1 in 2000, view towards the southeast (photo by T. Pungerčar). / Rosalnice: poznosrednjeveška stavba v sondi 1 leta 2000, pogled proti jugovzhodu (foto T. Pungerčar). such as that at Prejmer.22 These comprise a church 13th century, or given the presence of a Romanesque enclosed by a defensive wall, which may be butted church, perhaps even earlier in the legendary presby the rampart of an adjacent bailey, containing liv- ence of the Knights Templar in Bela krajina.24 This ing quarters and craft activities. Although this region was later to become a temporary refuge for a group was briefly occupied by Teutonic Knights in the first of Franciscans, who fled Bosnia in the 15th century. quarter of the 13th century, most of these complexes They later fled north of the Gorjanci hills to found arose in urban areas during the 14th and 15th centuries the Franciscan monastery in Novo mesto after the under the threat of Ottoman expansion. Structures destruction of their partially built church at Klošter of a similar structure and date are also known in the near Gradac. It should be also noted that many south-eastern Alpine region, where this type of ref-churches in Slovenia were surrounded by a masonry uge fort often centred on a church in market towns defensive wall in the 15th and 16th centuries. and villages is known as a “tabor” (camp), such as the recently excavated example at Mirna peč in Do- Vinica lenjska and Semič in Bela krajina.23 These were built as refuge forts for the rural population particularly Excavation has also taken place recently on Vinica during the most intensive period of Turkish raiding Castle, prior to conversion to use as a hotel. The cas-during the 15th and 16th centuries. However, it is more tle was a major centre for the assembly of the annual likely that the structures at Rosalnice formed part of military levy for defence against Turkish raiders in a defended ecclesiastical or monastic complex, which the Vojna krajina in the 16th and 17th centuries. Ex-would have its origins in the original centre of the cavation has revealed much information on the 16th Teutonic Knights in northern Bela krajina in the and 17th century phase of the castle, but it should be 22 Splet 1. 23 Udovč 2018, 156–159. 24 Kosi 2008, 144, 145. 192 Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia noted that the late medieval chapel dates to at least Conclusion 1472.25 This suggests an earlier origin, but the nature of the building is unclear. It is possible that a defend- The incorporation and/or creation of urban and ec- ed tower house of the type known in Črnomelj may clesiastical centres were central to the integration of have been present on the site of the castle, which Bela krajina into the territories of the Holy Roman controls a major ford of the river Kolpa. The same is Empire in the early 13th century. The initial use of the true of the major fortified centre at Pobrežje, which is existing urban and ecclesiastical centre of Črnomelj also suggested to have originated as a defended tower was followed by a shift to a “new” administrative house, built in the late Gothic style.26 Thus many of centre at Metlika and a new ecclesiastical centre at the castles in Bela krajina, such as those at Turn and the new monastic complex centre of the Teutonic Pusti Gradac may have originated as Late Medieval Knights at Rosalnice in the later 13th century. Bela tower houses, but this may only be tested by archae-krajina's development as a distinct territorial enti- ological interventions, using ideally both geophysics ty was attenuated by dynastic competition and the and trial trenching as was the case at Rosalnice. impact of military reorganisation in response to the advancing Ottoman Empire in the later 14th and 15th century. Excavations in these centres have provided insights into the internal development and organisation of urban settlements, as well as into the nature of craft production and commercial connections in the High and Late Medieval Periods in this region. Traditional research into standing buildings such as castles and ecclesiastical complexes has also been increasingly supplemented by archaeological interventions, which have provided valuable insights into the development of these complexes. It is only by employing the full range of methods available that the problems of the sparse and often inadequate written sources can be surmounted and often surprising results obtained. 25 Josipović et al. 2015; Golob, Britovšek 2018, 195–199. 26 Golob 2018, 200–207. 193 Philip Mason Bibliography MASON, P. 1991a, Od steklenic radenske do severno afri- ške amfore (Sv. Duh – kompleksno urbano najdišče). – BERNIK, S. 1987, Črnomelj: Urbanistični, arhitekturni in spo- meniškovarstveni oris. – Ljubljana. Arheo 12, 44–49. MASON, P. 1991b, Črnomelj – Sv. Duh. – BREŠČAK, D. 1992, Metlika. – Varstvo spomenikov 34, Varstvo spomeni- 243–244. kov 33, 216–218. MASON, P. 1992, Črnomelj – Sv. Duh. – CHRISTIE, N. 1996, Towns and Peoples on the Middle Varstvo spomeni- Danube in Late Antiquity and the Early Middle Ages. – V: kov 34, 203–204. MASON, P. 1995, Črnomelj – most čez Dobličico. – N. Christie and S. T. Loseby (ur.), Towns in transition: urban evolution in late antiquity and the early Middle Ages, Aldershot, Varstvo spomenikov 35, 92. MASON, P. 1998a, Late Roman Črnomelj and Bela kra- 71–98. jina (Poznoantični Črnomelj in Bela krajina). – CIGLENEČKI, S. 1987, Höhenbefestigungen aus der zeit vom Arheološki 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum / Višinske utrdbe iz časa 3. do vestnik 49 , 285–314. 6. st. v vzhodnoalpskem prostoru MASON, P. 1998b, Črnomelj – Ul. Mirana Jarca št. 7 in št. . – Dela 1. razr. SAZU 31, 9. – Ljubljana. Varstvo spomenikov 37, 18–19. MASON, P. 1998c, Črnomelj – Ul. Mirana Jarca št. 7. – GOLOB, T. 2018, Grad Pobrežje. – V: M. A. Kranjc (ur.), Hodil po zemlji sem naši: naravna in kulturna dediščina v občini Varstvo spomenikov 37, 20. Črnomelj MASON, P. 1998d, Črnomelj – Ul. Mirana Jarca. – , Črnomelj, 200–207. Varstvo GOLOB, T. in T. BRITOVŠEK 2018, Grad Vinica. – V: spomenikov 37, 20–21. MASON, P. 1999, Črnomelj: Arheološko najdišče. – V: M. A. Kranjc (ur.), Hodil po zemlji sem naši: naravna in kultur- na dediščina v občini Črnomelj M. Erbežnik in J. Batič (ur.), , Črnomelj, 195–199. Kulturne poti 1999: vodnik po JOSIPOVIČ, D., M. TURK, M. PEČOVNIK in J. RU- spomenikih, Dnevi evropske kulturne dediščine, Ljubljana, 33–42. PNIK 2015, Prvo strokovno poročilo o nadaljevanju arheoloških izkopavanj in o arheološki raziskavi ob gradnji na gradu Vinica MASON, P. 2001a, Črnomelj – arheološko območje Čr- (parcela št. *17/1, 48/3, 124/1, 124/2, 125/5, k.o. Vinica) nomelj. – . Varstvo spomenikov 38, 17–18. MASON, P. 2001b, Črnomelj – Historično mestno jedro – Idrija (neobjavljeno). – Kobetičeva hiša (parc. št. 23/15, k.o. Črnomelj), Ulica KOS, D. 1987, Bela krajina v poznem srednjem veku. – Zbirka Na utrdbah (parc. št. 25/6, 1126/23, k.o. Črnomelj), Trg Zgodovinskega časopisa 4, Ljubljana. svobode (parc. št. 38/1, k.o. Črnomelj), Ulica Mirana Jarca KOSI, M. 1994, Templarji na Slovenskem. Prispevek k (parc. št. 1126/14). – reševanju nekaterih vprašanj srednjeveške zgodovine Pre- Varstvo spomenikov 38, 18–20. MASON, P. 2006a, Črnomelj – arheološko najdišče kmurja, Bele krajine in Ljubljane / Die Templer in Slowe- mestno jedro. – nien: Ein Beitrag zur Lösung einiger Fragen der mittelal- Varstvo spomenikov 39–41, 29–30. MASON, P. 2006b, Črnomelj – Arheološko najdišče terlichen Geschichte des Prekmurje (Übermurgebiet), der mestno jedro. – Bela krajina (Weißkrain) und Ljubljanas (Laibach). – Zgo- Varstvo spomenikov 39–41, 31. dovinski časopis MASON, P. 2006c, Črnomelj – Arheološko območje Stara 48, 149–186. šola. – KOSI, M. 2002, … quae terram nostram et Regnum Hungari- Varstvo spomenikov 39–41, 33–34. ae dividit MASON, P. 2006d, Črnomelj – Arheološko območje Sa- … (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v sre- dež. – dnjem veku). – Zgodovinski časopis 56, 1/2, 43–93. Varstvo spomenikov 39–41, 34. MASON, P. 2006e, Črnomelj – Maleričeva hiša. – KOSI, M. 2008, „Onstran gore, tostran Ogrske“ (Bela Varstvo krajina v poznem srednjem veku). – V: J. Weiss (ur.), Čr- spomenikov 39–41, 34–35. nomaljski zbornik: MASON, P. 2006f, Metlika – arheološko najdišče mestno zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta jedro Metlika. – , Varstvo spomenikov 39–41, 104–105. MASON, P. 2006g, Metlika – arheološko najdišče mestno Črnomelj, 119–157. jedro Metlika. – KRIŽ, B. 1990, Pribinci – Cerkvina. – Varstvo spomenikov Varstvo spomenikov 39–41, 105–107. MASON, P. 2006h, Rosalnice – romarsko središče Tri fare. 32, 194–195. – LUX, J. in R. PESKAR 2003, Tri fare v Rosalnicah v luči Varstvo spomenikov 39–41 , 171–172. MASON, P. 2007, Črnomelj – A complex late prehistoric najnovejših arheoloških raziskav in obnovitvenih del / Tri settlement and its hinterland. – V: M. Blečić, M. Črešnar, Fare near Rosalnice in the Light of the latest Archaeolo-B. Hänsel, A. Hellmuth, E. Kaiser in C. Metzner-Nebelsick gical Surveys and Renovation Works. – Varstvo spomenikov (ur.), Scripta praehistorica in honorem Biba Teržan, 40, 27–52. Situla 44, Ljubljana, 357–368. MASON, P. 1990a, Črnomelj – Sv. Miklavž, Stražnji vrh. – Varstvo spomenikov MASON, P., P. PREDAN in M. MURKO 2006, Rosalnice 32, 189–190. – romarsko središče Tri fare. – MASON, P. 1990b, Črnomelj – Sv. Duh. – Varstvo spomeni- Varstvo spomenikov 39–41 , kov 172–173. 32, 190–192. 194 Urbanity at the Edge of Empire: Archaeological Approaches to the Origins and Rise of Medieval Towns in South-Eastern Slovenia MUŠIČ, B. 1998a, Poročilo o georadarski raziskavi na lokaciji: Cerkev Svetega Petra v Črnomlju. – Ljubljana (neobjavljeno). MUŠIČ, B. 1998b, Poročilo o georadarski raziskavi na lokaciji: Okolica cerkve Svetega Petra v Črnomlju. – Ljubljana (neobja- vljeno). OLIĆ, S., A. JOVANOVIĆ in A. NAĐANDER 2012, Poročilo o arheološkem izkopavanju Črnomelj – Mestna muzejska zbirka (Objekt Črnomelj – hiša ulica Mirana Jarca 3, EŠD 9841). – Brežice (neobjavljeno). OMAN, J. 1981, Črnomelj. – Varstvo spomenikov 23, 281. PESKAR, R. 2006a, Rosalnice – cerkev Lurške Matere božje. – Varstvo spomenikov 39–41 , 173–174. PESKAR, R. 2006b, Rosalnice – cerkev Žalostne Matere božje. – Varstvo spomenikov 39–41 , 174–175. ŠRIBAR, V. 1961, Staroslovansko grobišče v Črnomlju. – Situla 4, Ljubljana, 81–90. TIRAN, A. 2017, Poročilo o arheološkem testnem izkopu na Mestnem trgu v Metliki (parc. št. 4187/7, k.o. Metlika). – ARHAT, Aleš Tiran, s.p., Novo mesto (neobjavljeno strokov- no poročilo). TIRAN, A. 2018, Poročilo o arheološkem testnem izkopu na Mestnem trgu v Metliki (parc. št. 4187/7, 4187/ 8, 4239, 5/2, 6/7, 6/5, 6/2, 5/4, 5/1, 4187/1, k.o. Metlika). – Novo mesto (neobjavljeno). UDOVČ, K. 2018, Mirna Peč – arheološko najdišče sv. Kancijana, Mirna Peč – cerkev sv. Kancijana. – Varstvo spo- menikov 53, 156–159. Splet 1: https://en.wikipedia.org/wiki/Prejmer_fortifi- ed_church dr. Philip Mason Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo Poljanska cesta 40 SI-1000 Ljubljana phil.mason@zvkds.si 195 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Začetki srednjeveškega mesta Maribor The Early Urban Development of Medieval Maribor Miha Murko Izvleček: Prispevek predstavlja dosedanje vedenje o urbanem razvoju srednjeveškega Maribora, dopolnjeno s predstavitvijo najnovejših arheoloških in vzporednih stavbnozgodovinskih ter umetnostnozgodovinskih raziskav, ki so bile izvedene na območju Minoritskega samostana, pripadajoče cerkve in Vojašniškega trga med letoma 2005 in 2018 ter dajejo nov pogled na zgodnji razvoj visokosrednjeveškega mesta. Srednjeveško mesto se je očitno razvilo iz jedra starejše naselbine, ki je stala na mestu prehoda čez reko Dravo, na njenem levem bregu. Kot kažejo preliminarne analize odkritih arheoloških ostalin, lahko na ožjem območju kasnejšega jugozahodnega vogala srednjeveškega mesta Maribor pričakujemo prvotno srednjeveško naselbino. Ta je obstajala na tem mestu pred drugo polovico 13. stoletja, ko se je naselje urbaniziralo in dobilo približno 2 km dolgo mestno obzidje. Na lokaciji prvotne naselbine je nastal Minoritski samostan s pripadajočo cerkvijo Marijinega vnebovzetja, ki je bila zgrajena v sredini 13. stoletja. Na samostanskem dvorišču so bili odkriti temelji večjega objekta (dvora?), na mestu kasnejše samostanske cerkve pa ostanki starejše romanske cerkve, ki je pogorela že pred prvo polovico 13. stoletja. Najnovejše arheološke raziskave na območju Vojašniškega trga severno od cerkve kažejo, da je na tem mestu deloval srednjeveški trg. Ključne besede: Maribor, srednji vek, Minoritski samostan, cerkev Marijinega vnebovzetja, Vojašniški trg, srednjeveški urbanizem Abstract: From 2005 to 2018, archaeological excavations in the area of the Minorite monastery, Church of the Assumption, and the area of Vojašniški trg in Maribor were carried out due to restoration works. The monastery and the church are situated on the slope of the lowest Drava River terrace in one of the oldest and historically most interesting parts of Maribor, Lent. According to historical data, the Minorite monastery was built in the middle of the 13th century and the adjacent church in 1273. Archeological investigations and parallel art historic research revealed that two buildings were built in the area: a large building at the end of the 10th or the beginning of the 11th century and an older church at the beginning of the 12th century or earlier. In the area of Vojašniški trg, remains of wooden structures and stone paving were excavated. Preliminary investigation suggests that the area was used as a medieval market place. The area was probably settled due to the ease of crossing the Drava. Prehistoric and Roman era settlements can also be expected in the vicinity. It appears that medieval urban Maribor, which was established towards the end of the 13th century, began to evolve from a small medieval settlement that consisted of a church and a representative building, which stood by the connecting road that led north and northeast from the Drava riverbank. Keywords: Maribor, Middle Ages, Minorite monastery, Church of the Assumption. Vojašniški trg, medieval urbanity Uvod cerkve in Vojašniškega trga, pa dajejo nov pogled na zgodnji razvoj srednjeveškega mesta. O zgodovini, urbanističnem in stavbnozgodo- V prispevku bomo poskusili narediti pregled razvoja vinskem razvoju mesta Maribor je bilo napisanih že mesta. Razvilo se je iz jedra starejše naselbine, ki je več študij. Najnovejše arheološke in vzporedne stav-stala na mestu ob prehodu čez reko Dravo, na nje- bnozgodovinske ter umetnostnozgodovinske razi- nem levem bregu. Kot kažejo preliminarne analize skave, ki so bile med letoma 2005 in 2018 izvedene odkritih arheoloških sledov, lahko na ožjem obmo-na območju Minoritskega samostana, pripadajoče čju kasnejšega jugozahodnega vogala srednjeveškega 197 Miha Murko mesta Maribor pričakujemo prvotno srednjeveško jetneje nastala v sredini 12. stoletja3 kot glavna obramb-naselbino, ki je obstajala na tem mestu pred sredino na točka proti iz vzhoda prodirajočim Madžarom, po 13. stoletja, ko se je naselje urbaniziralo in je dobi-kateri je kasnejše mesto Maribor (Marchburch – grad lo približno 2 km dolgo mestno obzidje. Na mestu v Marki) dobilo tudi ime. Poleg gradu na Piramidi je prvotne naselbine pa je nastal Minoritski samostan pomembno tudi poznavanje njenega najverjetnejšega s pripadajočo cerkvijo Marijinega vnebovzetja, ki je predhodnika, gradu Hompoš,4 ki je pred nastankom bila zgrajena v sredini 13. stoletja. gradu na Piramidi predstavljal upravno središče obrav- Z arheološkimi raziskavami je bila na mestu kasnejše navanega območja. Grad Hompoš je bil verjetno se-samostanske cerkve odkrita starejša romanska cerkev dež grofa Rachwina, prvega zgodovinsko izpričanega (najverjetneje je nastala v dveh fazah), ki je pogorela grofa na širšem mariborskem območju.5 pred sredino 13. stoletja. Na njenem mestu so kma- lu za tem zgradili večjo cerkev zgodnjegotskih oblik, katere zasnova je danes konservatorsko prezentirana. Širše območje Maribora v srednjem veku Med arheološkimi raziskavami sta bila odkrita zgodnjegotski prezbiterij, ki je stal vzhodno od baročnega Najzgodnejše, zgodnjesrednjeveške naselbinske os-zvonika, in zaključek ladje v zahodnem delu današnje tanke v okolici Maribora poznamo v Spodnjih Ho-cerkvene stavbe. Cerkev je bila kasneje še večkrat pre- čah, Pobrežju, Malečniku, Spodnjem Dupleku in zidana in konec 18. stoletja skupaj s samostanom raz- Slivnici, v ta čas pa lahko verjetno datiramo tudi za- puščena ter predana v roke avstrijske vojaške komisije. četek cerkve v Slivnici.6 V čas karolinške nadvlade in Zanimivo je tudi odkritje temeljnih zidov večjega, iz vpadov Madžarov na naše ozemlje pa lahko prište-večjih kamnitih blokov grajenega reprezentativnega vamo tudi zakladno najdbo orožja in delov konjske objekta (dvora?), ki je bil tlakovan s kakovostnim opreme z območja današnje Poštele ( sl. 1). Utrjena rdečkastim estrihom. Zaradi poznejših prezidav de-naselbina, ki je bolj poznana po naselbinskih najdbah janske velikosti objekta ni bilo mogoče določiti; z iz časa starejše železne dobe in pripadajočih gomilnih raziskavami smo ugotovili, da je v dolžino meril naj-grobiščih na ravnici pod obronki Pohorja, je bila oči- manj 16 m, v širino pa 8,5 m. Objekt je bil z daljšo tno naseljena tudi v mlajši železni dobi, pozni rimski stranico usmerjen od severa proti jugu. Glede na na-dobi in zgodnjem srednjem veku.7 Več kot 10 m vi- čin gradnje in na njegov stratigrafski odnos do južne sok nasip na najvišjem platoju in pravokotna oblika romanske stene cerkve1 ga lahko datiramo v 11. sto-severozahodnega dela utrdbe kažeta na mogočno, letje oziroma na začetek 12. stoletja. verjetno vojaško utrdbo iz časa konca 10. stoletja. Med arheološkimi izkopavanji na območju Vojašni- Nekateri raziskovalci celo predvidevajo, da je bila škega trga so bili najverjetneje odkriti ostanki viso- poštelska utrdba direktna predhodnica mariborskega kosrednjeveške trške naselbine iz obdobja pred sre- gradu.8 V čas 10. in začetka 11. stoletja datiramo 28 dino 13. stoletja.2 odkritih grobov, ki so bili vkopani znotraj zidov rim- Na območju kasnejšega samostanskega kompleksa s ske vile v Radvanju.9 cerkvijo lahko torej predvidevamo obstoj manjšega, še ne povsem urbaniziranega naselja ob pomembni trgovski poti po reki Dravi. 3 Ravnikar 2014, 13. Prav tako je imela pri nastanku mesta pomembno vlo- 4 Današnji Pohorski dvor, ki leži na južnih obronkih go utrdba na območju današnje Piramide, ki je najver- Pohorja, nad vasjo Pivola. 5 Ravnikar 2014, 20; Magdič 2016, 372. 6 Gulič, Črešnar 2012; Magdič 2018, 30. 1 B. Vnuk južno cerkveno steno na podlagi stavbno 7 Teržan 1990, 29; Gulič, Črešnar 2012, 18–20; Magdič zgodovinske analize datira v 12. stoletje (Vnuk 2015, 217). 2018, 19. 2 Analiza arheološkega gradiva in končna interpretacija 8 Teržan, Črešnar, Mušič 2012, 35–36. odkritih ostalin iz izkopavanj v letih 2017 in 2018 je še v delu. 9 Strmčnik Gulič 1992; Gulič, Črešnar 2012, 28. 198 Začetki srednjeveškega mesta Maribor Slika/Figure 1 Pomembnejša arheološka najdišča širšega mariborskega območja, datirana v čas pred 11. stoletjem (izdelal M. Murko). / Relevant archaeological sites dating before the 11th century in the wider Maribor area (map by M. Murko). Po končanih madžarskih vpadih v prvi polovici 10. 10. stoletju je bila ustanovljena tudi lastniška cerkev sv. stoletja (leta 955) se je začel proces načrtne poselitve Mihaela v Razvanju.15 Poleg gradu in cerkve je v Raz-severnega Dravskega polja. Utrdbe na Pošteli po 10. vanju stal še t. i. živinorejski dvor ( stabulariam curtis), stoletju očitno niso več obnavljali,10 na kar kaže tudi ki je omenjen v darovnici Bernarda Spanheima med datacija znotraj nasipa odkritih ostroge in lemeža plu-letoma 1096 in 1105.16 Njegovo lokacijo domnevamo ga, ki ju Andrej Magdič datira najkasneje v 10. stoletje.11 na območju t. i. Kosove gomile, ki leži v osrednjem Centralna vloga v procesu kolonizacije se je iz Poštele delu vasi ob Razvanjskem potoku.17 najverjetneje prenesla na vas Razvanje in z njo na grad Podravje je bilo do vdora Madžarov priključeno Hompoš zahodno od nje. Vas Razvanje se v pisnih Vzhodni marki Svetega rimskega cesarstva, po njiho-virih prvič omenja leta 980 oziroma 985.12 Grad Hom- vem porazu v 10. stoletju pa je bila tukaj ustanovljena poš pa je bil verjetno sedež grofa Rachwina,13 prvega Podravska ali Ptujska mejna grofija. Podravski mejni zgodovinsko izpričanega grofa na tem prostoru.14 V grofje so bili iz stranske veje nemško-frankovske rodbine Spanheimov. Njihov prvi sedež je bil verjetno na 10 E. Sapač, I. Sapač 2015, 217. Pohorskem dvoru oziroma gradu Hompoš, saj so se 11 Magdič 2018, 31. 12 E. Sapač, I. Sapač 2015, 218. 13 Rimsko-nemški cesar Oton III. naj bi mu podelil ob- 15 E. Sapač, I. Sapač 2015, 213. sežna zemljišča na območju Razvanja. 16 Magdič 2016, 372. 14 Ravnikar 2014, 20; Magdič 2016, 372. 17 Predovnik 2008, 370. 199 Miha Murko Slika/Figure 2 Območje arheoloških raziskav na Pohorskem dvoru v letih 2007 in 2008 z vrisanimi odkritimi ostanki starejših zidanih struktur (izdelal M. Murko). / Area of archaeological research at Pohorski dvor in 2007 and 2008 with excavated remains of earlier masonry structures (plan by M. Murko). šele sredi 12. stoletja preselili v na novo zgrajeni grad edini, ali je utrdba nastala kot sedež mejnega grofa, ali na mariborski Piramidi.18 Ime Pohorskega dvora kot pa je kot pribežališče okoliških prebivalcev obstajala že „Huzi“19 je prvič zabeleženo leta 1124. Vse kaže, da je prej. Kasneje se v zgodovinskih virih ime gradu pos-bil Hompoš eden prvih gradov na širšem slovenskem topoma spreminja v Havz, Heusli, nazadnje v Haus prostoru, saj so pred njim v avtentičnih pisnih virih am Bachern, iz česar se je preko ljudske oblike „Ho-izpričani le gradovi Bled (1011), Tolmin (okoli 1065), zampoh“ izoblikovalo v Hompoš.21 V letih 2007 in Slovenj Gradec (1091) in Vitanje (1107), pred 12. sto-2008 ( sl. 2) so bile med obnovitvenimi gradbenimi deli letjem pa so gotovo stali še gradovi na Ptuju, dvor v na Pohorskem dvoru izvedene vzporedne arheološke Kranju in pa tudi grad Divja Loka.20 Pohorski dvor in stavbnozgodovinske raziskave.22 Izsledke stavb- – Haus – si je zaslužil svoje ime s tem, ker je bil kot nozgodovinske raziskave sta temeljito objavila Eva in zidano bivališče bistveno imenitnejši od skromnih le-Igor Sapač, ki sta ugotovila, da je po vsej verjetnosti senih podložniških koč v okolici. Zgodovinarji si niso že konec 10. stoletja na mestu kasnejšega gradu stala stolpasta bivalna stavba.23 Anja Mihelič je v diplomski 18 Prvič omenjen v zgodovinskih virih leta 1164. 19 Omenjeno je posredno, ko je omenjen spanheimski 21 E. Sapač, I. Sapač 2015, 217. ministerial vitez Wernherus de Hvzi. 22 Murko, Predan 2008; E. Sapač, I. Sapač 2015. 20 E. Sapač, I. Sapač 2015, 217. 23 E. Sapač, I. Sapač 2015, 222. 200 Začetki srednjeveškega mesta Maribor Slika/Figure 3 Lokacije krajev v okolici Maribora, ki se v pisnih virih omenjajo pred 13. stoletjem (izdelal M. Murko). / Locations mentioned in written sources before the 13th century in the vicinity of Maribor (map by M. Murko). nalogi analizirala keramično drobno gradivo, odkrito je tamkajšnji dvor in cerkev ( curtem illam et ecclesiam) med raziskavami v letu 2007. Vendar pa ni bilo odkri-Hartvik, eden od sinov Engelberta I. Spanheimskega tih odlomkov lončenine, ki bi jih lahko z gotovostjo in poznejši škof v Regensburgu (1105), podelil pred datirali v čas pred začetkom 12. stoletja.24 Verjetno je nekaj leti ustanovljenemu benediktinskemu samosta-bilo zaradi mnogih prezidav in obnov gradu v kasnej- nu v Št. Pavlu. Cerkev, ki se v dokumentu omenja, naj ših stoletjih najzgodnejše gradivo izgubljeno. bi bila cerkev sv. Martina, kamor se postavlja sedež Prve pisne omembe krajev v Dravski dolini med Dra- prve pražupnije na mariborskem območju.25 Po mne- vogradom in Mariborom so iz konca 11. stoletja, ko so nju Janeza Höflerja pa zaradi podatkov, navedenih v benediktinci ustanovili opatijo v Št. Pavlu v Labotski omenjeni listini, ne moremo govoriti o pražupniji, dolini. Podatki o krajih izhajajo predvsem iz spanhei-ampak o lastniški cerkvi. Cerkev je namreč nastala na mskih darovnic ( sl. 3). Tako se leta 1093 prvič v zgo- podlagi plemiške dotacije, na kar kaže sama sintagma dovinskih virih omenjata Selnica ( Celnitz) in Bistrica „dvor s cerkvijo“, zato o pražupniji lahko govorimo pri Viltušu ( Vustriz) ter potoka Vurmat ( Vdmunt) in le pogojno. Pravi tudi, da je bila cerkev povzdignjena Kamniški potok ( Gemnitz). V obdobju med letoma v župnijo šele v 12. stoletju, saj se prvi župnik ( pleba-1096 in 1105 se že omenja kraj Kamnica ( Gamnitz), ko nus) omenja šele med letoma 1193 in 1220.26 Šentpa-25 Mlinarič 1977, 92; Höfler 2016, 74. 24 Mihelič 2016, 86. 26 Höfler 2016, 74; Höfler 2019, 118. 201 Miha Murko Slika/Figure 4 Geografski položaj Maribora (izdelal M. Murko). / Geographical location of Maribor (map by M. Murko). velski samostan je verjetno prevzel obsežne posesti daljnji gospodarski razvoj, ki je kmalu prerasel lokalne med Kamnico in potokom Črmenico že leta 1147, okvirje, še posebej, ko so se razvile nove prometne po-ko se Bernard Spanheimski ni več vrnil iz križarske vezave severa z jugom in vzhoda z zahodom.31 vojne.27 Območje Kamnice je bilo pomembno zara- Na tem mestu se je zaradi najprimernejših reliefnih di bližine mariborskega mesta28 in dejstva, da so bili pogojev lahko vzpostavil trdnejši in trajnejši prehod tukaj za alpske samostane in posvetno gosposko naj- čez reko Dravo. Mostiščna oziroma brodarska lega bližji vinogradi.29 selišča ob Dravi je bila ena najpomembnejših prvin V spanheimskih darovnicah iz obdobja med leto- za nadaljnji razvoj naselja, sprva v manjši zaselek na ma 1096 in 1105 se omenjajo tudi Hotinja vas ( villa mestu kasnejšega Minoritskega samostana, kasneje v Hûnoldisdorf), Radvanje ( oppidum Radewan) in Studence trško naselje na območju današnje Koroške ceste in ( villam Brunne).30 zahodnega dela Glavnega trga ter v drugi polovici 13. stoletja v na novo organizirano, obzidano srednjeve- ško mesto.32 Začetki srednjeveškega mesta Maribor Maribor se v pisnih virih prvič omenja kot Marchburch leta 1164.33 Listina iz leta 1190 omenja nekega Ditri- Srednjeveški Maribor je nastal na stičišču treh geo- morfološko različnih ozemelj: goratega Pohorja in 31 Fištravec et al. 2014, 19. Kozjaka, gričevnatega skrajnega jugozahodnega dela 32 Curk 1988, 135. Slovenskih goric in ravninskega Dravskega polja ( sl. 4). 33 Gre za prvo nedvomno datirano listino, v kateri se omenja Maribor, saj obstajata še dve verjetno starejši listini Ta lega je bila ugodna za nastanek mesta in njegov na- z imenom Maribor, vendar ju ni moč z gotovostjo datirati (Ravnikar 2014, 10). Prva listina je okvirno datirana med letoma 1159 in 1173. V njej so kot priče v sporu nave- 27 Mlinarič 1977, 92. deni tudi Engilram, Ortolf, Richer, Rudolf in Bertold de 28 Vprašanje je, ali Mlinarič predvideva, da je takrat na Marchpurch, med katerimi so zelo verjetno vsaj zadnji trije območju Maribora že stala pomembnejša naselbina. Mariborčani (Ravnikar 2014, 10). Druga listina, ki bi jo 29 Mlinarič 1977, 94. mogoče lahko datirali pred leto 1164 in omenja Maribor, 30 Mlinarič 1986, 33. je listina, datirana v čas okoli leta 1160. 202 Začetki srednjeveškega mesta Maribor ha z Zgornjega trga ( Dietricus de oppido superiori).34 Ob Ulrikove cerkve in dvora, okoli današnjega Grajskega omembi Gornjega trga moramo predpostavljati, da trga in okoli Marijine kapele v Lebarjih.41 je imel Maribor v tem času tudi Spodnji trg, del na- Za začetek razvoja mesta je bila pomembna ponovna selbine, katere jedro Curk locira na prostor današnje vzpostavitev mostu na območju starejšega rimskega, Koroške ceste. Omenjeni zgornji trg pa bi naj bil za katerega J. Curk predvideva, da je bil zgrajen že v na mestu današnjega Glavnega trga.35 Leta 1189 se 12. stoletju.42 Pred tem naj bi vsaj v zadnji tretjini 11. Maribor omenja kot župnija, leta 1209 kot trg in leta stoletja, če ne že prej, deloval prosti brod, ki je skrbel 1254 kot mesto. Med letoma 1200 in 1220 se v pisnih za prevoz ljudi in drugih dobrin čez reko.43 Nadaljnja virih omenja curia sub castro ter med letoma 1200 in urbanizacija območja naj bi potekala po severnem delu 1224 hiša krznarja Gotskalka, ki jo je kupil vetrinjski današnje Koroške ceste proti Glavnemu trgu, kjer se je samostan.36 najkasneje v začetku 13. stoletja oblikovala tržna na- O Mariboru kot urbanem centru pred sredino 12. selbina, ter okoli osrednje cerkve sv. Janeza Krstnika.44 stoletja ne moremo govoriti.37 Glavna prometnica naj Tone Ravnikar načrtno gradnjo trga Maribor datira bi namreč do začetka 12. stoletja tekla še vzhodno od že v čas konca 12. stoletja.45 Potem se je upravno in mesta, po zahodnem bregu Mure ter po Jareninski in gospodarsko središče preselilo v trg, grad pa je ostal Rogozniški dolini na Ptuj. Povezovala naj bi salzbur-bolj ali manj vojaška utrdba. O tem priča tudi ohra- ško Lipnico s Ptujem. Nova komunikacija, ki je tekla njeno listinsko gradivo, iz katerega je razvidno, da se preko Maribora v izogib salzburškemu Ptuju, naj bi je odločanje preselilo v mesto. Po prehodu Štajerske se uveljavila okoli leta 1125, ko je Bernard Spanheim-v roke novih vojvod Babenberžanov se je strateški ski uveljavil prometnici Ernovž–Maribor–Slovenska pomen gradu omejil na račun naselja pod njim. Ba-Bistrica–Slovenske Konjice in Radgona–Benedikt– benberški vojvode, še bolj pa za njimi naslednik Oto- Hrastovec–Maribor ter s tem povezal svojo posest kar II. Přemysl in nato Habsburžani kot novi štajerski na obeh straneh Drave.38 vojvode so se pri svojem delovanju vedno bolj opirali Kljub temu lahko zasledimo zametke manjših, še ne na mesta, stari plemiški centri odločanja pa naj bi pozares urbanih zaselkov na območju kasnejšega sre- časi izgubljali dotedanji pomen.46 dnjeveškega Maribora od 11. stoletja naprej. Med- nje lahko vsekakor prištevamo naselbinske ostanke, odkrite med nedavnimi arheološkimi raziskavami na območju kasnejšega Minoritskega samostana, pripa- 41 Curk 1975, 200–201. Točna lokacija Lebarja nam ni poznana, se pa kraj v pisnih virih prvič pojavlja 8. 5. dajoče cerkve in Vojašniškega trga39 in sočasne arhe- 1328: an dem Leber in še nekajkrat kasneje v srednjeve- ološke ostaline z grajskega griča Piramida.40 Prav tako ških listinah, kot am Leber, zwo hofstet, die gelegenn sind J. Curk predvideva obstoj naselbinskih jeder okoli vnnderm Leber…… (Blaznik 1986, 411). Pahič govori o rimskih gomilah, ki naj bi bile še v srednjem veku vidne na območju Lebarja. Kraj naj bi ležal nekje pod teraso na Smetanovi ulici in Koroško cesto (Pahič, 1966, 3). Pahič kot vire navaja tudi J. Pajeka in F. Kovačiča, ki sta pisala o legi Marijine cerkve na Lebarjih. Še leta 1880 naj bi obsta- jala zaselka Spodnje in Zgornje Lebarje, ki naj bi ležala kake pol ure hoda od centra mesta Maribora (Pahič 1966, 20–21, op. 6–8). Po mnenju arheologinje konservatorke iz ZVKDS, OE Maribor M. Kajzer Cafnik je Lebarje ležalo 34 Mlinarič 1975, št. I/27 na območju današnjih Srednje gradbene šole in Fakultete 35 Curk 1991, 102. za gradbeništvo ter Fakultete za elektrotehniko Univerze v 36 Curk 1975, 201; Štih 2006, 253; Ravnikar 2014, 7; Mariboru (ustna informacija); Curk 1987, 243. Vnuk 2015, 200. 42 Mitnica na njem se prvič omenja leta 1248. 37 Gre za čas, ko je bil postavljen grad na Piramidi. 43 Curk 1991, 513. 38 Curk 1987, 243. 44 Curk 1991, 514. 39 Murko 2014, 215. 45 Ravnikar 2014, 27. 40 Ravnik, Jančar, Strmčnik Gulič 2014, 329. 46 Ravnikar 2014, 11. 203 Miha Murko Grad Maribor na vzpetini Piramida Gornji grad na Piramidi, v pisnih virih prvič omenjen že leta 1164, je bil za krajše obdobje glavna mejna utrdba proti prodirajočim Madžarom, njegova zgo- dnja zgodovina pa je zagotovo povezana z razvojem srednjeveškega mesta pod njim.47 Grajski hrib ( Hausberg, Schlossberg) nad mestom, ki se od konca 18. stoletja imenuje Piramida, je bil zaradi svoje oblike in odlične strateške lege poseljen že v prazgodovini in pozni antiki.48 Po pregonu Madža- rov v Pesniško dolino in ustanovitvi Podravske mej- ne grofije okoli leta 970 je med salzburškim Ptujem in Lipnico nastala praznina, ki je obstoječi strelski dvori niso mogli nadzirati.49 Grad na Piramidi lah- ko s pomočjo pisnih virov spremljamo od leta 1164 naprej. Tega leta se je na gradu ustavil njegov lastnik, štajerski mejni grof Otokar III., ki se je na svoji poti proti vzhodu vsaj krajši čas zadržal tu. Območje Ma- ribora je le malo prej kot dediščina po koroškem grofu Bernhardu Spanheimskemu, bratu koroškega vojvode Engelberta II., prešlo v roke „Štajercev“. Bernhard je Slika/Figure 5 Pogled na območje izkopavanj na umrl na križarskem pohodu leta 1147, pred odho-Piramidi v letih 2010 in 2011 (po Ravnik 2011, sl. 1). / dom na pohod pa je kot svojega dediča določil ne- View of the excavation area on Piramida castle hill above čaka po ženini strani, Otokarja III. O tej odločitvi Maribor in 2010 and 2011 (after Ravnik 2011, Fig. 1). poroča t. i. Avstrijska in štajerska deželna knjiga, ki je nastala okoli leta 1277 na Dunaju.50 V Deželni knjigi najdemo tudi zapisano, da je posest v Podravju prešla v roke štajerskih mejnih grofov, kasneje vojvod Oto- 47 Curk 1987, 241; Curk 1992, 183. Ključna za nastanek gradu na Piramidi je politična situacija od sredine 11. sto- karjev z dediščino po Bernhardu Spanheimskem, ki letja naprej. V tem času sta se namreč na območju zgornje ga Deželna knjiga imenuje celo Mariborski. Iz rok Štajerske uveljavili zlasti rodbini Ažvini in Spanheimi. Nju-Otokarjev pa je leta 1192 prešla v posest Babenber- no tekmovanje se je končalo leta 1106 z zmago Spanhei- mov in umikom Ažvinov iz Dravske doline. Spanheimi so žanov, avstrijskih in od leta 1192 tudi štajerskih voj-si leta 1039 pridobili ozemlja Labotske in Dravske doli- vod.51 ne med Velikovcem in Dravogradom ter okoli leta 1060 J. Curk trdi, da je bil grad na hribu zgrajen v času vzhodno polovico Pohorja. Takrat so se polastili tudi dela Kobanskega severno od Drave in mejo svoje grofije že med vladama Engelberta I. Spanheimskega (1065– pred letom 1124 premaknili do Radgone in Boračeve pri 1096) in njegovega sina Bernarda Spanheimskega Radencih. Gospodar mariborskega Podravja, Bernard (1096–1147) kot mejni grad (Burch in der March – Spanheimski (1096–1147), je na svojem ozemlju izobliko- val velike gospodarske enote Radgono, Maribor, Sloven- sko Bistrico in Konjice. Za obvladovanje teh posesti je na 50 Deželna knjiga je zelo nezanesljiv vir, ki mu ne more-njih ustanovil pražupnije Radgono, Maribor, Slivnico in mo in ne smemo v popolnosti verjeti, temveč je potrebno Konjice. Hoče je že prej ustanovil oglejski patriarh, Jare-vse trditve, ki iz nje izhajajo, preveriti pri drugih virih. V nino pa pozneje admontski samostan (Curk 1987, 242). Deželni knjigi so namreč podatki in pojmi, ki opisujejo 48 Na to kaže tudi neobjavljeno gradivo z izkopavanj v razmere v drugi polovici 13., in ne sredi 12. stoletja (Štih letih 2010 in 2011. 2006, 244; Ravnikar 2014, 11). 49 Curk 1987, 241. 51 Ravnikar 2014, 10. 204 Začetki srednjeveškega mesta Maribor Marchburch) v Podravski marki (poimenovani tudi so ga zavzeli Turki, v letih 1605–1611 pa je bil tu Marka Transsiluana ali Marka Pitouiensi).52 sedež mestne vojaške posadke, ki gradu ni prizanesla. O nastanku gradu v prvi polovici 12. stoletja do- Leta 1784 so že pred tem zapuščeni grad porušili in mnevno pričajo tudi najdbe, odkrite pri arheoloških gradbene elemente (uporabne kamnite bloke in dele raziskavah v letih od 1986 do 1990, ki jih je na zgor-zidu) sekundarno uporabili pri gradnjah v Mariboru njem platoju griča izvajala ekipa takratnega Zavoda in okolici. Po opustitvi gradu je bilo območje očitno za spomeniško varstvo Maribor pod vodstvom Mire izravnano, viden je ostal le vodni jašek cisterne. Na Strmčnik Gulič.53 Tudi novejša arheološka izkopava-mestu porušenega gradu so iz preostalega grajskega nja zahodnega dela grajskega kompleksa v letih 2010 kamenja zgradili kamnito piramido, ki je griču kasne-in 2011 ( sl. 5) nakazujejo zgodnejšo datacijo prvega je dala ime, leta 1821 pa Marijino kapelico.56 gradu na Piramidi, vendar poizkopavalna obdelava gradiva še ni bila opravljena.54 T. Ravnikar meni, da je grad nastal sredi 12. stoletja, malo pred prvo omem- Mesto pod gradom bo v pisnih virih.55 Z Otokarjem III. je mariborski grad postal sedež Med letoma 1255 in 1275, za časa vlade češkega kralja traungavske deželnoknežje posestne enote in rezi-Otokarja II., je srednjeveško mesto dobilo štiristranič- dence, ki so jo vodili njihovi upravniki. Leta 1183 so no obzidje rombaste oblike ( sl. 6).57 Stranice obzidja se kot deželnoknežji ministeriali pojavili t. i. gospod-so bile dolge približno 500 m in so zajele površino je Mariborski, ki so grad upravljali do leta 1376. Na okoli 25 hektarjev. Obzidje je zamejilo območje med to območje jih je pripeljal Otokar IV. Traungavski. reko Dravo na jugu, Gregorčičevo ulico na severu, Ostali so dedni grajski upravniki tudi pod Babenber-Strossmayerjevo ulico na zahodu in bivšo Svetoza- žani, ki so grad prevzeli leta 1192. Babenberžani so revsko ulico58 na vzhodu.59 Na območju Strossmayer-okoli leta 1200 opravili reorganizacijo gospostva, ki jeve ulice je takrat tekla struga Barbarinega potoka, na so ga razdelili na Spodnje in Zgornje. Po izumrtju območju bivše Svetozarevske ulice pa struga Tririb-gospodov Mariborskih so si lastništvo predajale šte- niškega potoka, katerih vodotoka sta bila uporabljena vilne družine, vloga gradu se je zmanjšala na raven za napajanje mestnih obrambnih jarkov, ki so na treh upravnega središča gospostva. Izpričana so popravila straneh (razen ob Dravi) obdajali mestno obzidje. Za-in obnove gradu v letih 1434, 1570, 1612 in 1642. radi najbolj zapletene gradnje je najmlajše južno ob-Leta 1469 ga je zavzel Baumkircher v fajdi štajerske- zidje,60 ki pa je bilo postavljeno že v 13. stoletju, saj so ga plemstva proti cesarju, leta 1481 so ga zavzeli Ma- bili Minoritski samostan, Žički dvor in sinagoga nas- džari, leta 1528 je po udaru strele pogorel. Leta 1532 lonjeni nanj.61 Z vzpostavitvijo obzidja se je prekinila starejša komunikacijska mreža, ki je vodila od mostišča 52 Curk 1987, 241; Curk 1992, 183. pri Dravi čez Vojašniški trg na Koroško ulico in nato 53 Strmčnik Gulič 1992, 212. Strmčnik Guličeva ne- naprej proti zahodu ali vzhodu.62 Tako se je razvila katere najdbe datira že v zadnjo tretjino 10. stoletja, kar nova prometna ureditev, ko so glavne komunikacijske je malo verjetno. Nekatere objavljene kose lahko brez zadržkov najzgodnejše datiramo v 11. stoletje, vendar se poti potekale med glavnimi mestnimi vrati: Koroškimi iste oblike pojavljajo tudi še vsaj v prvi polovici 12. stoletja. (Gospejinimi) na zahodu, Graškimi (Ulrikovimi) na 54 Ravnik, Jančar, Strmčnik Gulič 2014, 334. vzhodu in Dravskimi (Vodnimi) na jugu. Tako se je 55 Ravnikar 2014, 11. Prav noben drug vir, razen De- želne knjige, ne podpira teze, da je bil grad Maribor zgra- jen že v prvi polovici 12. stoletja. Vsi podatki, ki jih je 56 Curk 1987, 242. mogoče preveriti po originalnih dokumentih in o katerih 57 Curk 1991, 517. vsebini ni dvoma, govorijo o nastanku gradu Maribor le 58 Danes Ulica škofa Maksimiljana Držečnika. malo pred njegovo prvo omembo 20. oktobra 1164. Tudi 59 Sapač 2013, 3. prva plemiška družina, ki jo lahko nedvomno povežemo z 60 Curk 1991, 517. gradom, izhaja iz vrst štajerskega ministerialnega plemstva 61 Sapač 2013, 4. (Štih 2006, 246; Ravnikar 2014, 10). 62 Curk 1991, 517; Sapač 2013, 3. 205 Miha Murko Slika/Figure 6 Maribor na Franciscejskem katastrskem načrtu; lepo sta vidni liniji obzidja in jarkov (vir: http:// giskd6s.situla.org/giskd/). / Maribor on the Franciscan cadastral plan; the lines of the town walls and ditches are clearly visible (source: http://giskd6s.situla.org/giskd/). vzpostavil nov centralni del naselbine na današnjem Prvotno mestno obzidje je bilo visoko od 8 do 10 m Glavnem trgu.63 V tistem času je nastala tudi strma in debelo približno 1 m. Grajeno je bilo v značilni Dravska ulica kot glavna komunikacijska žila med pri-poznoromanski maniri iz deloma obdelanih lomljen- stanom in prehodom čez reko ter Glavnim trgom.64 cev in rečnih oblic. Na osnovi analogij domnevamo, Obzidje je obdajal globok jarek, ki je bil delno raziskan da je bilo na vrhu opremljeno s prsobrani in cinami. med arheološkimi raziskavami ob gradnji mariborske Na notranji strani je potekal lesen, pokrit povezoval-tržnice v letu 200765 in ob Svetozarevski ulici v letu ni hodnik, s tlemi okoli 2,5 m pod vrhom obzidja.68 2008. Jarek je bil preglobok in prenevaren za izkopava- V letu 1985 je takratni Zavod za varstvo naravne in nje, zato je bil le delno dokumentiran. Globina nasutij kulturne dediščine Maribor pod vodstvom M. Strm-je znašala preko 5 m,66 ugotovljena največja širina jarka čnik Gulič izkopaval del obzidja s stolpom. Ugotovili pa je bila več kot 18 m.67 so, da prvotno obzidje ni imelo stolpov, ki so jih za- čeli dograjevati v 14. stoletju.69 Sprva so bili verjetno 63 Sapač 2013, 4. zgrajeni trije oglati stolpi na jugozahodnem, severo- 64 Curk 1991, 517. 65 Poročilo ni bilo izdelano. zahodnem in severovzhodnem (območje kasnejšega 66 Leta 1934 je bila ob Narodnem domu dokumentira- na največja globina jarka 9 m (ustna informacija I. Sapač). 68 Sapač 2013, 4. 67 Predan, Kovač, Murko 2008. 69 Strmčnik Gulič 1985, 43. 206 Začetki srednjeveškega mesta Maribor mestnega gradu) vogalu mesta.70 V 14. stoletju so na z Andrejem Magdičem, Evgenom Lazarjem in Tino območju vzhodnega obzidja sezidali še dva manjša, Balant. V letu 2010 je O. Kovač opravil testna son-polkrožna stolpa, hkrati pa so zgradili še oglate stolpe diranja znotraj cerkve Marijinega vnebovzetja in na nad Dravskimi, Pristaniškimi, Koroškimi in Graški-Vojašniškem trgu. Te raziskave so služile kot osnova mi mestnimi vrati ter visok oglat stolp ob župnijski za nadaljnja izkopavanja znotraj in ob severni steni cerkvi, sedanji zvonik stolnice.71 cerkve Marijinega vnebovzetja, ki jih je v letih 2013 in 2014 izvedla ekipa podjetja PJP, d. o. o. pod vod- stvom Primoža Predana in Mihe Murka. V letih 2012 Območje Minoritskega samostana, in 2013 je O. Kovač z ekipo izvajal dokumentiranje cerkve Marijinega vnebovzetja ob gradnji na območju zahodno od cerkve.75 V letu in Vojašniškega trga 2017 so se začele raziskave na območju Vojašniškega trga pod vodstvom Primoža Stergarja in Sama Hval- Mariborski Minoritski samostan je bil najverjetneje ca. Nadaljevale so se v letu 2018 in še niso zaključe-ustanovljen okoli sredine 13. stoletja, ukinjen pa v ne. Potek arheoloških raziskav je vseskozi spremljal času jožefinskih reform leta 1784. Samostansko po-Branko Vnuk, ki je na podlagi novih dognanj o stav- slopje so kasneje spremenili v vojašnico, cerkev pa v bni zgodovini napisal pregledni članek in na osnovi skladišče. V vojaški uporabi sta bila do leta 1927, ko natančne umetnostnozgodovinske študije tudi izdelal so vojašnico ukinili. V samostanu so kasneje uredili načrt razvoja zidanih objektov ( sl. 7) na obravnava-skromna stanovanja. Cerkev so do leta 1990 uporab- nem območju.76 ljali za skladišče, od leta 1991 dalje pa kot gledališko Vsi v raziskavah odkriti arheološki in stavbnozgo-prizorišče. Leta 2004 sta se pričeli obnova in preure- dovinski elementi kažejo, da je bila romanska cerkev ditev samostanskega kompleksa s cerkvijo v lutkov- pravilno usmerjena (vzhod–zahod) enoladijska cerkev no gledališče in večnamensko dvorano.72 s pravokotnim, ravno zaključenim korom. Znotraj Cerkev je prvič v zgodovinskih virih omenjena v le- kora so bili odkriti temelji romanskega oltarja, ki se je tih 1273–1274.73 Minoriti naj bi na območje Maribo- naslanjal na njegovo vzhodno steno. Na začetku kora ra prišli iz Italije in Nemčije. Meščani naj bi jim dali so bili odkriti tudi ostanki dveh stopnic in rdečega na razpolago že obstoječo cerkev na obrežju Drave.74 estriha, tipološko enakega tistemu v najstarejšem iz- kopanem objektu na dvorišču. Cerkev je v dolžino merila 33 metrov, široka je bila 15,5 metrov. Kor je v Arheološke raziskave na obravnavanem dolžino meril 6,8 m, v širino pa 8,5 m.77 Na zahodni območju strani cerkve so bile odkrite štiri kamnite baze za le- sene stebre, ki jih je B. Vnuk interpretiral kot ostanke Na območju Minoritskega samostana in cerkve je lesene empore.78 Na podlagi velikosti in lege cerkve bilo opravljenih več arheoloških raziskav, ki so po-je sklepal, da smemo na tem mestu predvidevati pra- dale delno interpretacijo zgodovinskega razvoja tega župnijsko cerkev, ki je v prvi polovici 13. stoletja prostora. Prve arheološke raziskave so znotraj samo-pogorela, njeno funkcijo pa so med letoma 1248 in stana in vzhodno od cerkve s prekinitvami potekale 1254 prenesli k sedanji mariborski stolnici,79 ki so jo med letoma 2005 in 2010. Vodili so jih Ivan Tušek, zgradili kot triladijsko baziliko šele okoli sredine 13. Marija Lubšina Tušek in Otmar Kovač v sodelovanju 75 Murko 2014, 29; Vnuk 2015, 202. 70 Curk 1991, 518; Strmčnik Gulič 1985, 43; Sapač 76 Vnuk 2015. 2013, 13. 77 Vnuk 2015, 206. 71 Sapač 2013, 13. 78 Vnuk 2015, 206. 72 Vnuk 2015, 119. 79 Le-ta je bila v prvi gradbeni fazi namreč manjša od 73 Curk 1989, 236; Čuk et al. 2010, 17; Vnuk 2015, 200. cerkve na območju Minoritskega samostana; dolga je bila 74 Čuk et al. 2010, 18; Vnuk 2015, 200. 23 m in široka 10 m. 207 Miha Murko Slika/Figure 7 Gradbene faze Minoritskega samostana in pripadajoče cerkve po B. Vnuku (Vnuk 2015, tabela X/I). / Construction phases of the Minorite monastery and the associated church after B. Vnuk (Vnuk 2015, Plate X/I). stoletja.80 J. Curk, ki je bil do nedavnega edini, ki se je vilnega načina gradnje iz lomljenca, ki se je pokazala ukvarjal s stavbno zgodovino mariborskega Minorit-v pritličju in nadstropju, v pritličju odkrite romanske skega samostana, je ugotavljal, da je bil v 13. stoletju bifore in še ene nekoliko dalje proti vzhodu, ki so jo najprej pozidan vzhodni samostanski trakt, ki so ga kasneje predelali v portal, je B. Vnuk severni trakt nato v 15. stoletju povečali. V 15. in 16. stoletju je bil sprva datiral v 13. stoletje.82 Kasneje je ugotovil, da zgrajen južni, v prvi polovici 17. stoletja pa še severni je prostor med cerkvijo in večjim objektom, odkritim trakt. Vse tri trakte je obtekal križni hodnik iz konca na dvorišču, deloval kot vezni hodnik med njima že 17. stoletja, sredi 18. stoletja pa so vse tri trakte višin-vsaj v sredini 12. stoletja, verjetno celo prej.83 sko izenačili.81 Prav pri severnem traktu, ki se prisla- nja ob južno vzdolžno steno cerkvene ladje in ga je J. Curk opredeljeval kot najmlajšega, se je izkazalo, da je vsaj v pritličju in nadstropju veliko starejši od pričakovanega. Na osnovi debeline zidov in nepra- 80 Vnuk 2015, 206. 82 Vnuk 2015, 204. 81 Curk 1977, 121–122. 83 Vnuk 2015, 205. 208 Začetki srednjeveškega mesta Maribor Raziskave na območju Minoritskega samostana in vzhodno od cerkve v letih 2005 do 2008 Prve arheološke raziskave so potekale v obliki arheo- loškega nadzora pri posegih v zemeljske plasti znot- raj in zunaj samostana že v maju leta 2005. Nadzor se je pričel na vzhodni strani pred samostanom, kjer so gradbeniki strojno čistili ruševine in delno posegli tudi v prostor pred vhodom v samostan in cerkev. Doku- mentirana sta bila novoveški tlak iz rečnih oblic, t. i. mačjih glav, in romanski kapitel. Kasneje, v letih 2006 in 2007, je bil opravljen še arheološki nadzor pri grad- benem izkopu za drenažo in saniranje temeljev južne- ga trakta samostana. Odkriti so bili temelji samostana in iz opeke zidan novoveški odvodni kanal, ki je pote- kal v smeri proti reki Dravi. Ob vzhodnem zunanjem temelju so bili najdeni ostanki dveh novoveških ali no- vodobnih apnenic, v severovzhodnem vogalu zunanje stene samostana pa temelji poznogotske zakristije.84 Slika/Figure 8 Pogled na odkriti temelj zidu v testni Januarja leta 2008 je bila na mestu dvoriščnega temelja sondi iz leta 2008 (foto arhiv ZVKDS OE Maribor). / A južnega samostanskega trakta izkopana testna arheo-view of the discovered foundation of the wall in a 2008 test excavation (photo: IPCHS Regional Office Maribor archive). loška sonda širine 4 m, v kateri je bil dokumentiran temelj starejšega, približno 80 cm širokega zidu, ki je Izkopani so bili temelji podaljšanega zgodnjegotskega potekal vzporedno s severnim temeljem južnega trakta petosminsko zaključenega prezbiterija in pravokotne-samostana ( sl. 8). Raziskana je bila tudi grobna jama, v ga romanskega prezbiterija oziroma kora ( sl. 10). Naj-kateri sta bila pokopana dva skeleta. Marca istega leta novejša interpretacija J. Höflerja je, da je bil prezbiterij je bilo med arheološkimi raziskavami v prostorih znot-cerkve širine 8,6 m in dolžine 12,9 m prvotno samo- raj severnega samostanskega trakta izkopanih 11 ske- stojna predromanska zgradba.86 Znotraj romanskega letnih, najverjetneje srednjeveških grobov. prezbiterija je bil rdečkast estrih, enak tistemu znotraj Zaradi velikega arheološkega potenciala so sledila najstarejšega objekta na samostanskem dvorišču.87 arheološka izkopavanja na celotnem samostanskem Testni izkopi znotraj cerkve in na Vojašniškem trgu, dvorišču. V njegovem centralnem delu so bili razi-ki jih je opravila ekipa O. Kovača v letu 2010, so po- skani temelji večjega objekta, tlakovanega s finim kazali, da smemo znotraj cerkve pričakovati večfazno rdečkastim estrihom ( sl. 9).85 Na prostoru samostan-arheološko najdišče; najstarejše najdbe sodijo v čas skega dvorišča je bilo 56 grobnih jam z 71 skeleti po- bronaste dobe. Na območju Vojašniškega trga so bile kojnikov. Pod estrihom je ležala jama, ki jo na podlagi dokumentirane tudi rimskodobne plasti, strukture in drobnega gradiva datiramo v čas mlajše železne dobe. drobne najdbe. V letu 2013 je O. Kovač z ekipo iz-Kasneje v letu 2008 so potekale tudi arheološke raz- vajal raziskavo ob gradnji na območju zahodno od iskave vzhodno od cerkve Marijinega vnebovzetja. cerkve; v jugozahodnem delu je bil dokumentiran del temelja gotske cerkve. 84 Tušek 2009, 1. 85 B. Vnuk ta objekt na podlagi tipa gradnje in strati- grafskega odnosa do južnega zidu romanske cerkve datira 86 Höfler 2019, 120. v konec 10. oziroma začetek 11. stoletja (Vnuk 2015, 204). 87 Vnuk 2015, 205. 209 Miha Murko Slika/Figure 9 Pogled na objekt z rdečkastim estrihom (foto arhiv ZVKDS, OE Maribor). / View of the building with reddish pavement/floor (photo: IPCHS Regional Office Maribor archive). Raziskave znotraj baročne grobnice v severnem samostanskem traktu leta 2008 V letu 2008 so potekale raziskave tudi znotraj ba- ročne grobnice v severnem samostanskem traktu. Najdeni so bili ostanki srednjeveških in novoveških grobov ter deli temeljev večjega objekta s tlakom iz rdečega estriha, katerega večji del je bil izkopan na dvorišču.88 Slika/Figure 10 Pogled na južni del gotskega prezbiterija, odkritega med izkopavanji v letu 2008 (foto arhiv ZVKDS, OE Maribor). / View of the southern part of the Gothic presbytery, discovered during excavations in 2008 (photo: IPCHS Regional Office Maribor archive). 88 Lazar 2009, 25. E. Lazar se ne strinja z I. Tuškom in A. Magdičem, da je objekt stratigrafsko starejši od naj- zgodnejše cerkve; umešča ga v II. fazo, ki jo datira v čas po drugi polovici 13. stoletja (Lazar 2009, 25). 210 Začetki srednjeveškega mesta Maribor Slika/Figure 11 Baročna grobnica na vzhodnem delu cerkvene ladje, pogled z južnega balkona (foto B. Tušek; arhiv PJP, d. o. o.). / Baroque tomb on the eastern part of the church nave, view from the south balcony (photo by B. Tušek; PJP, d. o. o., archive). Raziskave v cerkveni ladji v letih 2013 ritev cerkve spremenila in oltarni prostor so premesti- in 2014 li z vzhoda na zahod) in temelji dveh stranskih oltar- jev v vzhodnem delu cerkve ( sl. 12). Znotraj grobnice V letih 2013 in 2014 so potekala arheološka izkopa- so bile tri jame z ohranjenimi ostanki skeletov več vanja v cerkvi Marijinega vnebovzetja in ob njeni se- pokojnikov. V eni od jam so bili dobro ohranjeni deli verni steni. V vzhodnem delu cerkve je večja baročna oblačil in obutve ter ostanki rožnih vencev, svetinjic grobnica skoraj popolnoma uničila starejše arheolo-in drugih predmetov, ki so krasili oblačila. V baročni ške ostaline. Med raziskavo je bilo identificiranih 15 fazi so pokojnike večinoma pokopavali v grobnice, faz uporabe prostora od prazgodovine do danes.89 le dva pokojnika sta ležala v posameznih grobnih Po odstranitvi novodobnih struktur je bilo raziskano jamah. Na zunanji strani severne stene cerkve je bil 1,2 do 1,5 m debelo zgodnjenovoveško nasutje. Med dokumentiran temelj zidu, ki je verjetno preprečeval ostalinami iz baročne gradbene faze je treba izposta-zamakanje spodnjega dela severne fasade cerkve.90 viti zelo dobro ohranjeno banjasto obokano grobni- V gotski fazi je bila cerkev največja. Na vzhodni stra- co v vzhodnem delu cerkve, ki je na tem delu sko- ni je bil poligonalno zaključen prezbiterij z oltarjem. raj popolnoma uničila starejše arheološke strukture. Iz tega časa je verjetno največ posameznih grobov, Vhod vanjo je bil možen po dveh stopniščih, enem iz ki so bili razporejeni predvsem v osrednjem delu zahodne in drugem iz južne strani, proti severu pa je cerkvene ladje. Pokojniki so bili pokopani v prep-stopnišče vodilo v manjšo stransko grobnico ( sl. 11). roste grobne jame, večinoma v lesenih krstah, kate-Na zahodnem delu cerkve je bil dokumentiran temelj rih ostanki so bili pri mnogih še zelo dobro vidni. glavnega baročnega oltarja (v baročni fazi se je usme- Znotraj velike baročne grobnice so bili dokumentirani 89 Murko 2014, 38. 90 Ustna informacija I. Sapač; Murko 2014, 214. 211 Miha Murko Slika/Figure 12 Temelji glavnega baročnega oltarja na zahodnem delu cerkvene ladje (foto B. Tušek; arhiv PJP, d. o. o.). / The foundations of the main Baroque altar on the western part of the church nave (photo by B. Tušek; PJP, d. o. o., archive). ostanki temeljev starejše grobnice, verjetno iz gotske faze. V vzhodnem delu cerkve je bilo več temeljev zi- dov in dva stebra, ki jih razlagamo kot temelje korne pregrade ali letnerja iz gotske faze cerkve oziroma iz druge polovice 13. stoletja. Na severni in južni strani vzhodnega dela cerkvene ladje so bili raziskani teme- lji dveh kamnitih grobnih struktur oziroma obzida- nih grobov. V severni je bilo pokopanih pet pokojni- kov, eden nad drugim, najmlajši pokop je bil verjetno novoveški. Južna je bila plitvejša, v njej je bil en sam skelet. Ob zunanji, severni steni cerkve je bilo gotsko stopnišče s portalom, za katerega domnevamo, da je bil glavni vhod v cerkev v času med 13. in 18. stole- tjem ( sl. 13). Na zahodnem delu je bil delno ohranjen opečnat gotski tlak.91 V romansko gradbeno fazo umeščamo jarek izropa- nega zidu na zahodnem delu cerkve, ki predstavlja Slika/Figure 13 Odkrito stopnišče vhoda v gotsko zaključek takratne cerkve. V to obdobje sodi štiri cerkev na zunanji strani ob severni steni cerkve (foto B. Tušek; arhiv PJP, d. o. o.). / An excavated staircase of the entrance to the Gothic church on the outside along the north 91 Murko 2014, 214. wall of the church (photo by B. Tušek; PJP, d. o. o., archive). 212 Začetki srednjeveškega mesta Maribor Slika/Figure 14 Ostanki ožgane lesene konstrukcije; vidni so podstavki za štiri podporne stebre in roparski jarek zahodnega temelja romanske cerkve (foto B. Tušek, sestavil A. Grbec; arhiv PJP, d. o. o.). / Remains of burnt wooden construction; the pedestals for the four supporting pillars and the robber trench of the western foundation of the Romanesque church are visible (photo by B. Tušek, assembled by A. Grbec; PJP, d. o. o., archive). oziroma pet točkovnih temeljev za stebre, ki so bili Pod srednjeveškimi arheološkimi ostalinami so bile prekriti z ožgano leseno konstrukcijo; bržkone so jo dokumentirane starejše plasti, večinoma naravnega – podpirali ( sl. 14). V zahodnem delu cerkve so bili do- hudourniškega izvora, ki so vsebovale tako prazgodo- kumentirani tudi ostanki apnenega tlaka, ki ga tudi vinsko (bronastodobno) kot rimskodobno lončenino povezujemo z romansko fazo cerkve. Deli roman-v sekundarni legi. Predvidevamo, da je lončenina v te skega tlaka so bili ohranjeni še na območju baročne- plasti prišla z območja današnjega Vojašniškega trga ga zvonika, ostanki ožgane plasti pa tudi ob zunanji ali Koroške ceste z erozijo. V čas bronaste ali rim-strani severnega zidu cerkve, severno od nje.92 ske dobe lahko datiramo nekatere arheološke ostali- ne, kot so jame, kurišča, ostanki jam za stojke, ki so 92 Murko 2014, 214. 213 Miha Murko Slika/Figure 15 Pogled na izkopno polje na Vojašniškem trgu; vidni so ostanki apnenice, grobnih jam, lesenih objektov in kamniti tlak (foto N. Bizjak; arhiv Skupina STIK). / Excavation field on Vojašniški trg; the remains of a lime kiln, grave pits, wooden buildings, and stone pavement are visible (photo by N. Bizjak; Skupina STIK archive). stratigrafsko starejše od najzgodnejših srednjeveških prostorih večnamenske dvorane. Med njimi izstopa-ostalin.93 jo velika grobnica in nekateri bolje ohranjeni zido- Znotraj cerkve je bilo veliko keramičnih najdb, ki so vi v vzhodnem delu cerkve, baze stebrov romanske tja verjetno prišle sekundarno z izravnavami tal pri cerkve ter gotski vhod s portalom in stopniščem na izgradnji cerkve oziroma še prej z močnim hudou-severni strani cerkve. rniškim delovanjem. Največ najdb, predvsem lonče- nine, je bilo v plasti, ki je ležala nad naplavinskimi plastmi in je verjetno služila kot nasutje za izravnavo Arheološke raziskave na Vojašniškem terena pred prvo romansko fazo cerkve. Najdbe iz te trgu v letih 2017 in 2018 plasti so časovno raznolike, in sicer so bile ob rim- skodobni lončenini zabeležene tudi zelo zgodnje vi- V letih 2017 in 2018 so na Vojašniškem trgu potekala sokosrednjeveške najdbe, ki jih datiramo vsaj že v 12. arheološka izkopavanja na površini približno 750 m2 stoletje, kar kaže, da je pred prvo (romansko) cerkvi- severno od minoritske cerkve do današnje ceste, ki jo v bližini že potekala neka dejavnost. Morda jo lah- poteka po severnem delu Vojašniškega trga in vodi ko povežemo z objektom, izkopanim na dvoriščnem od reke Drave proti Vodnikovemu trgu (območje da-delu samostana, in prvotno mariborsko naselbino.94 našnje mariborske tržnice). Raziskane so bile arheo- Veliko izkopanih struktur je bilo primarno zavarova- loške ostaline, ki jih datiramo od rimskega obdobja nih; nekatere najlepše ohranjene in najbolj izpovedne do konca novega veka. Ob severnem robu izkopnega pa so bile prezentirane in situ in so na ogled v kletnih polja je bil najden iz kamnov in opeke grajen kanalizacijski jarek iz 18. stoletja ali pozneje. Malo starejši sta 93 Murko 2014, 214. verjetno dve pravokotni apnenici iz jugozahodnega 94 Murko 2014, 214. 214 Začetki srednjeveškega mesta Maribor odkrit na dvorišču samostana, ki je verjetno istočasen ali celo starejši od prve cerkvene zgradbe, ki je sta- la na mestu kasnejše samostanske cerkve Marijinega vnebovzetja. Objekt je bil tlakovan s finim rdečkastim estrihom, enako kot pravokotni prezbiterij romanske cerkve, kar morda kaže na sočasnost in povezanost obeh objektov. Zanimivo je, da znotraj ladje roman- ske cerkve tovrstni tlak ni bil odkrit. Med izkopavanji znotraj cerkvene ladje pa je bil odkrit ostanek ožgane lesene konstrukcije, ki kaže, da je imela prvotna cer- kev lesen strop in je pogorela pred sredino 13. stole- tja, ko so jo očitno podrli in na mestu starejše zgradili Slika/Figure 16 Ostanki srednjeveške peči (foto N. novo, večjo cerkev v zgodnjegotskem stilu. Najno- Bizjak; arhiv Skupina STIK). / The remains of a medieval vejše arheološke raziskave na Vojašniškem trgu daje-furnace (photo by N. Bizjak; Skupina STIK archive). jo slutiti, da je ob takrat glavni prometni povezavi od vogala Vojašniškega trga. V čas srednjega veka sme- dravskega nabrežja proti Kamnici obstajal manjši trg. mo uvrstiti ostaline lesenih objektov (jame za stojke) Zelo verjetno je tudi, da je na mestu kasnejše cerkve in ostanke ožganih horizontalnih brun na vhodu v že vsaj v 12. stoletju obstajala krstna kapela, ki je cerkev iz gotske faze ( sl. 15). Na tem območju so bili delovala pod okriljem kamniške pražupne cerkve odkriti tudi ostanki z velikimi lomljenci utrjenih po-sv. Martina, ob njej pa je stal dvor, ki je nadzoroval vršin, jarkov, peči ( sl. 16) in drugih ostalin, ki kažejo, pristanišče in prehod čez reko Dravo. Če lahko dvor da je bil že v visokem srednjem veku na tem mestu in kapelo res datiramo že v 10. stoletje, to kaže na manjši trg. Na južnem delu, proti cerkvi, je bilo nekaj regionalno pomemben zgodnjesrednjeveški center, srednjeveških grobov. Podobno kot v cerkvi so bile ki dviguje pomen tega kraja, za zdaj še neznanega tudi na območju Vojašniškega trga ohranjene stru-imena. Očitno je tudi, da smemo na mestu romanske ge hudourniških potokov z večjimi količinami rim- cerkve, predhodnice minoritske cerkve, predvideva- skodobnega keramičnega gradiva. Raziskave še niso ti prvo župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika, katere zaključene, dokumentacija in najdbe so še v analizi. sedež so kasneje prenesli na mesto današnje stolne cerkve sv. Janeza Krstnika (s prvotnim patrocinijem sv. Tomaža) na Slomškovem trgu.95 Zaključek Velika količina podatkov in gradiva, pridobljenega z arheološkimi raziskavami, nam sicer daje boljši vpog- Maribor, ki je najkasneje v drugi polovici 13. stoletja led v zgodnji razvoj srednjeveškega Maribora, hkrati postal mesto, tako upravno s podelitvijo mestnih pra-pa odpira nova vprašanja, ki se jim bo v prihodnosti vic kot urbanistično z izgradnjo močnega obrambne- potrebno še bolj posvetiti. Za razumevanje razvoja ga obzidja, dolgega približno 2 km, je imel predho- mesta pred izgradnjo obzidja bi bila pomembna tudi dnika v manjši, verjetno trški naselbini ob reki Dravi. analiza podatkov in najdb, odkritih pri arheoloških Na območju Minoritskega samostana, ki je najverje-raziskavah na Piramidi v letih 2010 in 2011. tneje nastal ob izgradnji mestnega obzidja ali takoj za tem, so bile med obširnimi, večletnimi arheolo- škimi in stavbnozgodovinskimi raziskavami odkrite ostaline, ki jih brez zadržkov datiramo vsaj v prvo polovico 12. stoletja, če ne celo v zgodnejši čas. Med najzgodnejše ostaline sodi večji pravokoten objekt, 95 Höfler 2019, 121. 215 Miha Murko Literatura MIHELIČ, A. 2016, Arheološka izkopavanja na Pohorskem dvoru v letu 2007. – Diplomsko delo. Oddelek za arheolo- BLAZNIK, P. 1986, Historična topografija slovenske Šta- gijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. jerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500 (A– MLINARIČ, J. 1975, Gradivo za zgodovino Maribora. Zv. M). – Historična topografija Slovenije II, Maribor. 1, listine do 1259. – Gradivo za zgodovino Maribora 1. CURK, J. 1975, O srednjeveških zasnovah Ptuja in Mari- MLINARIČ, J. 1977, Kamnica in njena župnija do prve bora. – Časopis za zgodovino in narodopisje 46, n. v. letn. 11/2, polovice 18. stoletja. – Časopis za zgodovino in narodopisje 183–212. 1–2, Maribor, 91–116. CURK, J. 1977, Oris gradbene zgodovine nekdanjega mi- MLINARIČ, J. 1986, Preteklost območja severno od noritskega samostana in Žičkega dvora v Mariboru. – V: Razvanja do Drave in od Limbuša na zahodu do Pobrežja J. Koropec (ur.), Glazerjev zbornik, Časopis za zgodovino in na vzhodu v obdobju do leta 1600. – Časopis za zgodovino in narodopisje 48/13, 117–130. narodopisje 57/1, 32–40. CURK, J. 1987, Grad Gornji Maribor. – Časopis za zgodovino MURKO, M. in P. PREDAN 2008, Preliminarno poročilo o iz-in narodopisje 23/2, 241–251. kopavanjih na Pohorskem dvoru 2007. – Maribor (neobjavljeno). CURK, J. 1988, Oris 12 najpomembnejših gradbenih ob- MURKO, M. 2014, 1. strokovno poročilo o arheoloških izkopa- jektov v Mariboru. – Časopis za zgodovino in narodopisje 24/1, vanjih na objektu cerkev Marijinega vnebovzetja v sklopu minorit-119–145. skega samostana v Mariboru. – Slovenska Bistrica (neobjavl- CURK, J. 1989, Oris 12 najpomembnejših gradbenih ob- jeno). jektov v Mariboru II . – Časopis za zgodovino in narodopisje PAHIČ, S. 1966, Arheološko raziskovanje v Mariboru. – 25/2, 199–227. Časopis za zgodovino in narodopisje 37/2, 3–45. CURK, J. 1991, Urbana in gradbena zgodovina Maribora. PREDAN, P., O. KOVAČ in M. MURKO 2008, Poročilo o – Maribor skozi stoletja. Razprave I, Maribor, 511–563. arheološkem vrednotenju z izkopom strojnih testnih jarkov na ob- CURK, J. 1992, Grad Gornji Maribor in njegovo grad- jektu: Gospodarsko – stanovanjski objekt na Svetozarevski ulici in benozgodovinsko sporočilo. – Časopis za zgodovino in Ulici Ob jarku v Mariboru. – Maribor (neobjavljeno). narodopisje 63, n. v. letn. 28/1, 182–187. PREDOVNIK, K. K. 2008, Kosova gomila v Razvanju in ČUK, I., V. GOJKOVIČ, I. KRANJC HORVAT, A. vprašanje obstoja mot na slovenskem ozemlju. – Annales: MAGDIČ, I. TUŠEK in B. VNUK 2010, Kulturna anali za istrski in mediteranske študije 18/2, Koper, 369–384. dediščina minoritskega samostana. – V: M. Redjko, I. RAVNIK, M., M. JANČAR in M. STRMČNIK GULIČ Krajnc Horvat, A. Magdič, B. Vnuk, J. Kobe in R. Žnidar- 2014, Marchburch – Upper Maribor castle. Preliminary re- šič , Lutkovno gledališče Maribor na novi minoritski poti. Obnova sults of archaeological excavations in 2010 and 2011. – V: minoritskega samostana in izgradnja lutkovnega gledališča, Mari-K. Predovnik (ur.), The castle as social space, Castrum Bene 12, bor, 17–31. Ljubljana, 325–337. FIŠTRAVEC, A., T. RAVNIKAR, I. SAPAČ, P. PREMZL, RAVNIKAR, T. 2014, Maribor v 12. stoletju: 850 let prve M. RAVNIK., A. GULIČ, V. KMETIČ in M. HROVAT omembe Maribora. – Maribor. 2014, Piramida: grič, na katerem se je začela pisati zgodovina Ma-SAPAČ, I. 2013, Mariborski srednjeveški obrambni sistem. ribora. – Maribor. Znanstveno teoretični in projektni elaborat. – Maribor (neobja-GULIČ, A. in M. ČREŠNAR (ur.) 2012, Arheološka pot po vljeno). Mariboru z okolico: odsek I: Zgornje Radvanje – Spodnje Hoče. SAPAČ, E. in I. SAPAČ 2015, Stavbna zgodovina in pre-Vodnik po najdiščih. – Ljubljana, Maribor. nova gradu Hompoš (Pohorski dvor) pri Mariboru. – V: A. HÖFLER, J. 2016, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. Lavrič, F. Lazarini in B. Murovec (ur.), Patriae et orbi: essays – Ljubljana. on Central European art and architecture, študije o srednjeevropski HÖFLER, J. 2019, Lastniške cerkve v Sloveniji. – Ljubljana. umetnosti jubilejni zbornik za Damjana Prelovška, Ljubljana, LAZAR, E. 2009, Minoritski samostan. – Varstvo spomeni-211–262. kov 46 (poročila), 205–208. STRMČNIK GULIČ, M. 1985, Izkopavanja severozahod- MAGDIČ, A. 2016, Kulturno zgodovinska interpretacija nega stolpa v Mariboru v letu 1984. – Zavod za spomeniško in muzealizacija srednjeveške krajine Razvanja pri Mari-varstvo Maribor, Poročilo o delu 1985, Maribor, 43–50. boru. Zgodovinska identiteta prebivalstva kot temelj va- STRMČNIK GULIČ, M. 1992, Gornji Maribor v luči rovanja dediščinskih lastnosti prostora. – Muzeji, dediščina arheoloških raziskovanj. – Časopis za zgodovino in narodopisje in kulturna krajina, Radovljica, Ljubljana, Celje, 371–381. 63, n. v. letn. 28/1, Maribor, 200–231. MAGDIČ, A. 2018, Oris historične krajine severnega ŠTIH, P. 2006, K predzgodovini mesta Maribor. – Studia Dravskega polja od prazgodovine do srednjega veka. – F. Historica Slovenica: časopis za humanistične in družboslovne študije Lazarini in M. Preinfalk (ur.), Dvorec Betnava, Ljubljana, 6/2–3, Maribor, 243–260. 11–43. TERŽAN, B. 1990, Starejša železna doba na Slovenskem Štajer- skem. – Katalogi in monografije 25, Ljubljana. 216 Začetki srednjeveškega mesta Maribor TERŽAN, B., M. ČREŠNAR in B. MUŠIČ 2012, Pogledi v preteklost – „staro mesto“ na obronkih Pohorja in nje- gova okolica. O arheoloških raziskavah. – Dialogi 1-2/12, Maribor, 17–58. TUŠEK, I. 2009, Poročilo o arheoloških raziskavah na območju minoritskega samostana v Mariboru v letih 2005 do 2008. – Maribor (neobjavljeno). VNUK, B. 2015, Das ehemalige Minoritenkloster in Ma- ribor – Neue Erkenntnisse zur mittelalterlichen Bauges- chichte des Klosters und der Kirche. – V: B. Vnuk, Baufor- schung und Denkmalpflege, Festschrift fur Mario Schwarz, Wiena, 199–215. Miha Murko Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo Poljanska cesta 40 SI-1000 Ljubljana miha.murko@gmail.com, miha.murko@zvkds.si 217 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost The Emergence of Graz to a Medieval City – The Development of the Market, Space, and Buildings in the City Centre Nastanek srednjeveškega Gradca – razvoj trga, urbanega prostora in stavb v mestnem jedru Levente Horváth Abstract: Today’s Hauptplatz, which marks the centre of the inner city of Graz, is a crucial area concerning the city’s medieval development. The centre of commercial activity and public action can be located in this area. Extensive excavations took place in 2001 and 2002 at the square; the results bring important enrichment to the research of the city’s history. Numerous medieval structures and remnants of buildings were documented; even the preliminary results of the excavations entirely changed the previous theories concerning the development of the city centre. This paper focuses on some aspects of the closer evaluation of the excavations, which have been conducted for the last few years. Based on the excavations at the Hauptplatz, the considerations will be supplemented by the results of other excavations in the inner city. Thus, the development of the market, the buildings, and the space in general will be presented in this paper. Keywords: Graz, marketplace, market stalls, medieval urban development Izvleček: Današnji glavni trg, ki označuje središče mestnega jedra Gradca, je ključni prostor razvoja mesta v srednjem veku. Tu je središče javnih in trgovskih dejavnosti. V letih 2001 in 2002 so na trgu potekala obsežna izkopavanja, izsledki pa pomembno bogatijo poznavanje zgodovine mesta. Dokumentirani so bili številne srednjeveške strukture in ostanki stavb; že predhodni rezultati izkopavanj so v celoti spremenili nekdanje razlage razvoja mestnega središča. Prispevek se osredotoča na nekatere vidike, ki izhajajo iz podrobnejšega pregleda rezultatov nedavnih izkopavanj. Premisleki, ki temeljijo na izkopavanjih na glavnem trgu, so dopolnjeni z rezultati drugih izkopavanj v mestnem jedru. V prispevku predstavljamo razvoj trga, okoliških stavb in obravnavanega prostora na splošno. Ključne besede: Gradec, trg, stojnice na trgu, srednjeveški urbani razvoj Introduction shortly after the excavation was completed.1 Howev- er, these reports could provide only a limited insight The largest excavations in Graz’s inner city took into the complex situation. Since then, hardly any place at today’s Hauptplatz in 2001 and 2002. The investigations have been published.2 The evaluation excavations revealed several medieval buildings from of the excavated structures is the main part of the different phases since the late 10th and 11th century. author’s dissertation, which is still in progress. Before the excavations were carried out, the his- The results of the excavations on today’s Haupt- torical research community had assumed that the platz provide important information concerning the main square was an empty square from the begin-development of the city centre. Thus, this paper will ning of the medieval city’s development in the 12th focus mainly on analysing these findings. As men-century onwards, so the excavation results were a ground-breaking revelation. Due to the importance 1 Steinklauber 2002; Steinklauber 2003a; Steinklauber of the results, excavation reports were released 2003b. 2 Further investigation of the excavation results: Hor- váth 2016; Horváth 2018, 77–82. 219 Levente Horváth tioned before, the excavation evaluation is still not concluded, so this paper cannot provide final an- swers to every question but can offer a basis for fur- ther discussions. Furthermore, the results of some other excavations in the inner city will be mentioned. Overall, the development of the central area of the city will be discussed in this paper. Topographical Situation and Historical Overview Graz, the capital of the Austrian state of Styria, is Figure/Slika 1 The geographical location of Graz situated at the south-eastern edge of the Alps in the (map by L. Horváth based on Lidar-data from www. “Grazer Becken” (Graz basin), which is divided by landesentwicklung.steiermark.at [30. 6. 2018]). / Lokacija the River Mur ( Fig. 1). The Mur Valley was already Gradca na lidarskem posnetku (izdelal L. Horváth an important traffic route in today’s Styria before the na podlagi lidarskih podatkov www.landesentwicklung. medieval period steiermark.at [30. 6. 2018]). 3 since the river could be used for traffic before its regulation was carried out.4 Further- An early medieval hilltop fortification on the Schloss- more, due to its location at the south-eastern edge berg is assumed by historical research, although there of the Alps, the Graz basin is a good point to leave are no written sources concerning early medieval the route alongside the Mur towards the east. Thus, Graz.7 However, the city’s name, Graz, alludes to an Graz is situated at a junction between the Alps and early medieval hilltop fortification: “Graz” can be the region southeast of the Alps.5 derived from “gradec”, the Slavic word for “small The nucleus of the city’s development was a dolo- fortification”.8 Furthermore, a few archaeological mite hill below the River Mur, the “Schlossberg” findings from the early medieval period were found ( Fig. 2). Southeast of the Schlossberg, there is a ter-on the Schlossberg.9 race, high above the former Mur flood zone. Graz Except for the few medieval findings from the Cathedral and the Princely Palace are situated in this Schlossberg, the only known early medieval structures area, but the city’s civic centre is situated on a lower can be located on the higher terrace southeast of the terrace beside the eastern bank of the Mur. Before Schlossberg. Beneath the “Alte Universität” (the for-the regulation of the river, this area was in the river’s mer Graz university), a part of an early medieval burial flood zone.6 The main square is situated on this ter-site was excavated in 2003.10 Although the location of race, at the junction of the main traffic routes in the inner city. The development of this area is the main 7 I.a.: Popelka 1959, 268; Ebner 1980, 46; Brunner 2003, 67–68. topic of this paper. 8 Popelka 1959, 41. It is also possible that “gradec” re- ferred to the ruins of a Roman/late antique fortification or settlement (Brunner 2003, 67–68; Lehner 2011, 227). In any case, the Slavic origin of the city’s name is an impor- 3 Roman traffic routes in the Graz basin: Marko 2016, tant clue to an early medieval settlement in Graz. 145–150. 9 Diether Kramer, a former archaeologist at the Univer- 4 Pickl 1980, 334; Jäger 2003, 49. salmuseum Joanneum in Graz, mentioned early medieval 5 This topographical situation is seen as one of the rea- stray finds from the Grazer Schlossberg (Kramer, Toifl sons for the emergence of Graz (i.a.: Popelka 1959, 52–53; 2001, 12). The few findings will be published soon, along Posch 1978, 89; Ebner 1980, 42; Brunner 2003, 68; Lieb with considerations of the early medieval history of the 2015, 40). Schlossberg in Graz (Horváth, 2020). 6 Mayer 1936, 64. 10 Fürnholzer 2004, 19; Gutjahr 2008, 339. 220 The Emergence of Graz to a Medieval City ly any historical records concerning marketplaces in today’s Styria before the 12th century and the settle- ment beneath the Schlossberg was just regarded as an outpost along the border with the Hungarian terri- tory.15 Furthermore, according to historical research, the most important political centre of the 10th and 11th centuries was in Wildon, south of Graz.16 Al- though this site’s importance is undeniable, this does not mean there were no other political and economic centres in the region. However, in terms of becoming the centre of the Styrian region, the development of Graz is docu- mented in written records from the middle of the Figure/Slika 2 The topography of the inner city of 12th century. The margraves of Styria stayed several Graz (plan by L. Horváth). / Topografija mestnega jedra Gradca (izdelal L. Horváth). times in Graz, and the settlement became one of the political centres of Styria.17 Later, Duke Leopold V the early medieval settlement is unknown, it was also of the House of Babenberg held a court council in likely situated on the terrace near the Schlossberg;11 Graz in 1194, and in the subsequent centuries, Graz as mentioned before, this terrace was above the Mur developed into the most important political centre in flood zone. Besides, the hillside is directed to the Styria.18 During the reign of Frederick III, Graz even south, which is ideal for any settlement activities. became the residence of the emperor of the Holy The exact year when Graz was first mentioned in Roman Empire after Frederick III lost Vienna to the written records is controversial.12 However, there is Hungarian King Matthias Corvinus.19 written evidence for the existence of Graz since the Around the middle of the 13th century, a city wall first half of the 12th century. Unfortunately, there was built. At this point, Graz was a fully developed are hardly any preserved historical documents concity from an archaeological point of view. As men- cerning important steps in the city’s juridical devel- tioned, the medieval city charter is not preserved, but opment, such as a city charter, but there are some it is assumed that Graz became a city in a juridical clues for market activities around the middle of the sense at the end of the 12th century or during the 13th 12th century.13 Although it is possible that there were century. No later than 1289, Graz had a city charter, market activities in the 11th century or earlier, promi-because in this year a sigillum civitatis (a town seal) is nent local historians did not discuss or even rejected mentioned in written records.20 this possibility.14 This may be because there are hard- 11 Mayer 1936, 83; Popelka 1959, 182; Ebner 1980, 42–43; Gutjahr 2008, 355. 12 Brunner 2003, 73. 15 Posch 1963, 135. 13 A merchant and a goldsmith are mentioned in seve- 16 I.a.: Brunner 2003, 67. ral charters around the middle of the 12th century (Popelka 17 Popelka 1959, 53. 1959, 53). 18 Popelka 1959, 54. 14 Popelka 1959, 52–53; Posch 1970, 275, 277; Posch 19 Popelka 1959, 63. 1978, 75–78; Brunner 2003, 75. 20 Lehner 2011, 231, 242. 221 Levente Horváth Figure/Slika 3 Theories concerning the development of the medieval marketplace of Graz (figure by L. Horváth). / Teorije o razvoju srednjeveškega tržnega prostora v Gradcu (izdelal L. Horváth). Theories Concerning the Development had a multi-stage market development.25 According of the City’s Market to his theory, in Graz, there was a two-stage founda- tion of the market. During the first half of the 12th One of the most important elements of the develop- century, trading activities took place in a street mar- ment of space and buildings in the city centre was the ket located in Sackstraße, north of the main square market. A market, trade, and merchants are generally ( Fig. 3, A); according to Fritz Posch, this was the regarded as one of the most important elements in a first stage of the development. In the second stage, settlement’s development into a medieval city.21 There a large square was founded on the location of today’s are two basic locations of markets: street markets and Hauptplatz in the middle of the 12th century, and so marketplaces. Furthermore, it is also possible that the centre of market activities moved from the street both possibilities can occur in one settlement.22 market to the large marketplace ( Fig. 3, B).26 This the- Before the excavations on today’s Hauptplatz in ory is only based on historical assumptions as there Graz, historians agreed that the medieval market was is a lack of real evidence based on archaeological or an empty place in the area of today’s Hauptplatz, but written sources; nonetheless, this theory had a great there were several theories concerning the finer de-influence (see below). tails of its development. Fritz Popelka assumed that Gerald Gänser proposed another theory with less the centre of market activities was a square on to-impact. Like Fritz Popelka, he believed that the first day’s Hauptplatz during the entire medieval period.23 centre of market activities can be located on the Based on written sources of the 15th century, Fritz main square, but he assumed the marketplace of the Popelka reconstructed a larger square than today’s 12th century was smaller and was limited by a wooden Hauptplatz; in his opinion, the medieval marketplace fortification in the south.27 extended to the Landhausgasse, south of today’s The problem with all these theories was the lack of town hall ( Fig. 3, B).24 sources concerning the development of buildings Fritz Posch developed a more complex and quite in- and space before the 15th century. Therefore, the fluential theory. He assumed that several Styrian cities research community had to work with the assumption that the cadastral map of the city can be used 21 Steuer 1995, 90–92. 22 Baeriswyl 2006, 234–238. 25 Posch 1970, 285. 23 Popelka 1959, 191. 26 Posch 1970, 277–279; Posch 1978, 87–91. 24 Popelka 1959, 190–191. 27 Gänser 1996, without page numbers. 222 The Emergence of Graz to a Medieval City as a reliable source for the city’s early development – nowadays, this assumption is regarded critically by the archaeological research community.28 However, up to the early 2000s, there was hardly any aware- ness of the importance of archaeological research on medieval markets, not only in Styria.29 There- fore, before construction works at the Hauptplatz in Graz began in 2001, nobody really expected any significant archaeological structures on the alleged empty medieval square. Thus, at the beginning of the construction work in the northern part of the Hauptplatz, there was no archaeological supervision ( Fig. 4, trench 1). Only a month later, archaeologists got the chance to investigate at least the trench pro- Figure/Slika 4 Archaeological excavations at the files. Except for some medieval pits, it seemed there Hauptplatz, Graz (plan by L. Horváth). / Arheološke were no significant historical structures. At the next raziskave na Glavnem trgu (Hauptplatz) v Gradcu (izdelal construction trench a few months later, there was L. Horváth). no archaeological supervision again ( Fig. 4, trench 2), building structures. The building structures were in-but this time, several medieval walls were discovered terpreted as houses on plots;32 other possibilities were in the trench profile.30 Unfortunately, the structures not discussed or were even rejected.33 Archaeologists inside this trench were destroyed, but an extensive now suggested that the centre of the medieval mar-archaeological investigation became possible ( Fig. 4, ket activities took place in Herrengasse, the inner city’s excavation). After the discovery of the medieval walls main street since the beginning of the early modern in a construction trench on the eastern side of the period at the latest ( Fig. 3, C).34 Even though the idea Hauptplatz, the excavation started in October 2001 of a medieval marketplace was rejected following the and was finished, after a winter break, in June 2002. excavations, some historians tried to save at least some As mentioned before, besides other structures, aspects of Fritz Posch’s theory on the two-stage mar-several medieval buildings were documented during ket foundation. Walter Brunner still suggested that the the excavation. As the excavations showed, the build-first market, in the first half of the 12th century, was ings were only demolished at the end of the 14th or in Sackstraße and was moved into today’s Herrengasse the beginning of the 15th century.31 around the middle of the 12th century ( Fig. 3, A and Of course, this discovery had a great impact on the C).35 According to current opinion, there was no mar-former theories. In contrast with all of them, the ketplace in Graz before the 15th century, but there was square was not an empty space in medieval times. a street market in Herrengasse and in Sackstraße. Moreover, even the idea of a marketplace before the 15th century was rejected because of the excavated 28 Concerning the difficulties about cadastral maps as a source of early urban development, see Szende 2016, 98. 29 Hoffmann 2010, 18. 30 Concerning the archaeological supervision of the 32 Steinklauber 2003a, 287; Steinklauber 2003b, 53. construction trenches, see Lamm 2002, 716–717. 33 Manfred Lehner rejected the idea of a block of 31 Steinklauber 2003a, 287. In the preliminary report, buildings on a larger square or a market hall (Lehner 2011, Ulla Steinklauber suggested that the demolition took place 239). in the first half of the 15th century; this has to be checked 34 Steinklauber 2003a; Kramer 2003, 55. in the course of the closer examination of the ceramics. 35 Brunner 2003, 75–76. 223 Levente Horváth The Construction Trench in the Northern Part of the Hauptplatz Since no buildings were discovered, the results of the archaeological observation in the large construction trench in the northern part of the Hauptplatz ( Fig. 4, trench 1) got hardly any attention in later research, al- though the few results merit further consideration. Unfortunately, because the archaeologists had hardly any time, there is no graphic documentation of the profiles, although a few photos were taken. As men- tioned before, at least two medieval pits could be observed in the trench profiles.36 Therefore, we can- not assume that there were no medieval structures in the construction trench area. At least the deepest anthropogenic layers, which can be seen on the pho- tos, are most likely medieval in date. The deepest layer seen on the photos is light grey, most probably a sandy layer ( Fig. 5). During the ex- cavation on the southern part of the Hauptplatz, Figure/Slika 5 View of the western profile of trench 1 the oldest and deepest documented layer was very (view towards west) (photo by S. Lamm). / Pogled na similar, and we can assume it is the same layer (see zahodni profil izkopnega jarka 1 (pogled proti zahodu) (foto S. Lamm). below). This light grey, sandy layer is alluvial sand, deposited by the Mur, but the surface showed already chaeologists could not observe any other structures. medieval structures. The following layers in the con- Thus, it may be that there were no buildings in this struction trench are most likely also medieval. Above part of the square, although traces of buildings could the light grey layer, there are several fine-grained and have been destroyed without observation at the be-stony layers. These are most probably cultural depos- ginning of the construction works. However, it is not its and levelling layers. Unfortunately, only the pits possible to allege with certainty that there were plots were examined accurately in the field, so no findings and buildings in the northern part of the square. were recovered from other layers. At least no bricks Therefore, we must consider the possibility that at or cables can be seen in these layers, except in the least a smaller square may have existed in medieval highest ones. Therefore, most of them could be his-times after all. Furthermore, in particular, the stony torical, maybe even medieval.37 layers in the profile of the construction trench seem But what can we say about the medieval use of this to be interesting. On other excavated medieval mar-part of the square? Except for the two pits, the ar- ketplaces, a sequence of stony pavements and waste layers was documented.38 In the profiles of some other medieval marketplaces, where pavements can 36 The dating is based on ceramic and glass sherds and a coin of the 14th century (Lamm 2002, 717). be seen, the situation seems to be similar to the pro- 37 During the excavation on the southern part of the main square, hardly any structures from the modern pe- riod could be discovered. The medieval structures were 38 As a comparison, the excavations on the “Rathaus-directly under the recent layers. It seems that most of the platz” in St. Pölten can be mentioned (Scharrer-Liška, modern deposits were removed in the 19th or 20th century Scherrer 2010, 46, Fig. 28). Concerning the surfaces of (Steinklauber 2003a, 269–270). A similar situation in the medieval markets in general, see also Kenzler 2001, 210– northern part of the main square is quite likely. 211. 224 The Emergence of Graz to a Medieval City file of the construction trench on the Hauptplatz The calibrated 2-sigma result shows two intercepts: in Graz. Therefore, the stony layers, which can be one between 950–1050 AD and another between seen on the photo, may be pavements of a medieval 1100–1140 AD.42 Although this result does not nec-square. Of course, a few photographs of the trench essarily mark the beginning of the medieval activities profile are no proof for this consideration. However, in this area, the middle of the 10th century may be we must discuss the possibility of a (market)place in considered a loose terminus post quem, additional the centre of the medieval city. to the age determination of the ceramics. The deter- mination of when Phase 1 ends and Phase 2 begins is even more difficult. It is not possible to connect The Results of the Excavation at the the archaeological features to any event documented Hauptplatz in written records, so we must rely on archaeolog- ical finds, mainly ceramics. Because of that, a clear During the excavations, an area of approximate- chronological delimitation of Phases 1 and 2 and be- ly 900 m2 was investigated.39 However, due to the tween further phases is not possible. Therefore, the timetable, it was not possible to investigate the com-transition between Phase 1 and Phase 2 can only be plete area to the oldest layers; in the western part of dated around the end of the 11th century and the be-the excavation, only the late medieval surfaces were ginning of the 12th century. documented. Just a small trench was made by an In the preliminary report, the most prominent fea-excavator, which provided further insight. In this ture of the earliest phase was a rectangular pit (pre-trench profile, some levelling layers were document- served length 3.06 m, width 1.6 m, preserved depth ed, but no structures like walls or pits were observed. 0.20–0.25 m). The site director, Ulla Steinklauber, Furthermore, in this area, the groundwater appeared suggested interpreting this feature as a pit house.43 in a lower depth than in other areas. Because of that, Inside this pit, there was no fireplace, and there are the field director, Ulla Steinklauber, suggested that no features that can be associated with the build-there were no building structures in this area before ing’s superstructure (postholes, etc.).44 Therefore, the late medieval period.40 However, apart from this although the interpretation as a pit house cannot be punctual trench, we have no archaeological data con-excluded, there is no real evidence for that. At this cerning the earlier phases in the western part of the point, we can merely note that this rectangular pit excavated area. was part of a structure of some kind. Besides this feature, there were some other smaller rectangular Phase 1 pits documented on the surface of Phase 1, which cannot be interpreted in detail at the moment. According to the ceramic sherds, the first medieval Amongst the features of Phase 1, there are also two structures date back to the late 10th or into the 11th ovens and several fireplaces. However, the most com-century.41 These structures, mainly pits and post- mon features on the surface of Phase 1 are post- and holes, were dug into a light grey, sandy alluvial lay- stake holes. Some of them are even situated along er ( Fig. 6). During the excavation, it was possible to take a sample from this layer for radiocarbon dating. 42 The 2-sigma result has a probability of 95%, the calibrated 1-sigma result dates between 1000 and 1030 AD 39 Steinklauber 2003a, 268. (probability of 68%). Analysed by Beta Analytic INC. Mi- 40 Ulla Steinklauber rather suggested that there was a ami. Report Date: 19.11.2001. See also Steinklauber 2003a, swampy area (Steinklauber 2003a, 283). 268. 41 A preliminary examination of the ceramics has 43 Steinklauber 2003a, 282–283. already been published (Lehner 2003). Further and more 44 Concerning medieval pit houses, cf. i.a.: Felgenhau-extensive examinations of the ceramics will be published er-Schmiedt 2009, 77; Šalkovskỳ 2009, 273–292; Wawru-in the future. schka-Firat 2008, 109–115; Marti 2011, 11–22. 225 Levente Horváth Figure/Slika 6 Excavations at the Hauptplatz: the structures of Phase 1 (plan by L. Horváth). / Izkopavanja na Glavnem trgu (Hautplatz): strukture 1. faze (načrt L. Horváth). a straight axis. According to this axis, the structures not always need to have a symmetrical form.46 Fur-were already aligned to the axis of today’s Herren- thermore, the stake holes especially are most likely gasse, the inner city’s main traffic route. Therefore, traces of lightweight constructions of some kind. it is very likely that this traffic route already existed As mentioned before, the features of Phase 1 were around the 11th century. Furthermore, because of the all on the surface of a natural alluvial layer. Some density of the post- and stake holes, the structures of them were already covered by levelling layers with likely belong to several subphases.45 However, be-a limited extension in Phase 1. Because of the lim- cause most of the features of Phase 1 were on the ited extension, these layers do not mark new phas-same surface, it is not always possible to differentiate es, merely subphases belonging to Phase 1. Due to between the subphases. the lack of traceable buildings, the interpretation Therefore, there is a high density of features, but the of these layers as floors of former buildings seems postholes inside the excavated area do not reveal a questionable. Furthermore, these layers did not have ground plan of a building. Furthermore, there are no a rectangular shape, nor is their description (mainly traces of borders between individual plots (trench-sandy material) a strong argument for an interpreta- es or fences). Of course, it is possible that parts of tion as former floors inside buildings. Consequently, the former buildings were outside the excavated area at this point, these layers can be interpreted cautious-or were partially destroyed by one of the numerous ly as activity zones of some kind.47 younger structures. However, it is perhaps not really necessary to look out for ground plans of buildings. 46 Ute Scholz pointed out that it is not necessary to “cre-Postholes can also belong to other structures like ate” symmetrical ground plots when there are not enough simple roofings, stalls, tents, etc.; these structures do features. Especially non-permanent structures on marketplaces also had irregular ground plots (Scholz 2015, 125). 47 It is possible that there were more levelling layers or layers with larger extension, which were destroyed by later 45 A closer examination of the subphases of each phase medieval activities, but there is no real evidence for that in will be presented in the author’s dissertation. the documented situation. 226 The Emergence of Graz to a Medieval City The archaeological situation of Phase 1 can be sum- overlapping lightweight wooden structures, traceable marised as follows: in the late 10th century and during by postholes and stake holes, would fit this interpreta-the 11th century, people started building infrastruc- tion quite well. Ovens and fireplaces could also belong ture on today’s Hauptplatz, which was traceable by to a marketplace.50 The lack of historical sources or archaeological methods. Although there are many the absence of features only characteristic for mar-post- and stake holes, there is no evidence of houses. ketplaces is a weak point of this interpretation. We can at least assume the existence of several light- However, the possibility of a marketplace in Graz weight wooden constructions. Besides these features, during the 11th or even in the late 10th century must there were also some rectangular pits, fireplaces, and be discussed in the future. If we follow this idea, the two ovens. The density of these features already sug-beginning of market activities in Graz can be dated gests that some of the structures were not used for earlier than presumed by the historical research. This a long time and were replaced by other structures. does not necessarily mean that Graz was already an According to the documented situation, however, it international commercial centre in the 11th century or seems that people just used the natural surface.48 The earlier, but it may be that there were at least regional few levelling layers of Phase 1 seem to have a limited market activities taking place by this time.51 extension but cannot be connected to any buildings. Thus, they can be loosely interpreted as areas for ac- Phase 2 tivities of some kind. There was no detailed discussion about the interpre- The transition of Phase 1 to Phase 2 is marked by tation of the earliest phases in the preliminary report, extended levelling activities in the whole excavated but it was suggested that the structures belonged to area, which took place at the end of the 11th or the an early dwelling zone.49 The situation is not that beginning of the 12th century. During the excavation, clear, and although the excavated area is not small, it several different levelling layers were distinguished, merely provides a small insight into the complete his-but their description is similar (mainly dark-grey, torical situation on today’s Hauptplatz. Basically, the sandy and loamy material) and according to the doc-interpretation of the structures as an early dwelling umentation, the stratigraphic succession is unknown; zone is possible. However, the Phase 1 structures are all we can say is that these levelling layers are young-not necessarily just the traces of the humble begin- er than the structures of Phase 1, and together they nings of the settlement on the lower terrace next to create the new surface of Phase 2. It is even possible the River Mur. First, the location in the river’s flood that all these layers belong to the same levelling pro-zone is not particularly suitable for an agrarian set- cess, but because the excavation area was separated tlement; there are far safer areas around the Schloss- into several trenches, the connection was not recog- berg. Nevertheless, for a settlement area that relies nised in the field. Similar to Phase 1, there are sev-on traffic routes and is a centre for trading activities, eral subphases, but again, the distinction is not easy. the riverside location would be perfectly suitable. This is because the exact borders of levelling layers Therefore, another possible interpretation of Phase and their stratigraphic relations are not clearly doc-1 could be an early marketplace. A high density of 50 Concerning the (wooden) infrastructure of medieval marketplaces cf.: Höltken 2008, 596; Kenzler 2001, 57–58 and 210–215; Scholz 2015, 125–142 and 153–156. 51 There are different forms of market activities (daily regional market, weekly markets and fairs). Nevertheless, 48 A similar situation was observed on excavated mar- a market in a medieval settlement does not always mean ketplaces in other cities, for instance in St. Pölten (Schar- supra-regional trading connections; most of the medieval rer-Liška, Scherrer 2010, 67) or Tulln (Scholz 2015, 176). proto-urban and urban settlements just had a regional mar- 49 Steinklauber 2003a, 278–279 and 286–287. ket (Baeriswyl 2006, 232). 227 Levente Horváth umented. However, the levelling works affected the There is a conspicuous concentration of postholes whole excavated area and were not limited to individin the southern part of the excavated area ( Fig. 7, ual plots. Therefore, this was most probably a public post-structure?); some of them are located along measure. Thus, it is quite likely that the area was pub-two parallel lines. Although the floor level is missing lic ground at least around the transition from Phase again, a building of some kind in this area is very like-1 to Phase 2; this would support its interpretation as ly. Furthermore, to the west of this possible building, a marketplace. there was an oven and another posthole. This oven In contrast to Phase 1, in the second phase, at least may have been connected to the post structure men-two buildings existed for sure ( Fig. 7). House 1 is lo- tioned before. There are more postholes, pits, and cated at the eastern border of the excavated area. Un- stake holes among all these structures, which cannot fortunately, the eastern part of the building was de- be interpreted more closely but were parts of further stroyed by the construction trench in 2001, so we do (non-permanent) infrastructure. not have the complete ground plan. The preserved Therefore, there were at least two buildings in the ground plan is marked by a 4.98 m long, shallow second phase; due to the postholes, there may have pit. There was a row of stones on the southern side, been even more. In a preliminary report, these struc-which were most probably a base for a foundation tures were summarised as the phase with wooden beam. On the western side, there were no traces of buildings (“Holzbauphase”).53 There were hardly any a foundation beam, so it is possible that the building discussions concerning the interpretation, but an in-had an open side in the west. Thus, the building was terpretation as a dwelling zone was again suggested.54 more probably a workshop of some kind. There was Because of the orientation of the building structures, a posthole in the south-western corner and another it was assumed that the area was already parcelled,55 west of the building, which could also belong to the but again, there are no traceable structures of bor-building. The building was destroyed by fire and was ders of any type between the plots. On the contrary, covered by debris, mainly consisting of burned clay. the surface of the second phase is rather homoge-Due to that fire, in the southern side of the building, neous. There are some levelling layers on the surface the remains of a barrel were preserved, which was of Phase 2, but their extension cannot be connect-filled with oats. These oats were not hulled and were ed to particular plots. Furthermore, the structures therefore unsuitable for human consumption but are more likely oriented to the course of the traffic may have been used for fodder.52 routes in the settlement; therefore, the orientation The second building, north of Building 1, was only is not necessarily an indication of individual plots. traceable by charcoal stripes ( Fig. 7, House 2). These Moreover, buildings are not proof of a dwelling zone stripes formed a rectangular structure, so they were in a medieval city. Building structures can also belong most likely the last remnants of the foundation to medieval marketplaces. Besides non-permanent beams. The building was rather small (4.38 by 2.6 m) structures, like tents, there were also other structures, and the floor level was not preserved. Thus, we hard-like permanent market stalls and workshops. During ly know anything about the building’s infrastructure. the medieval period, many marketplaces underwent Approximately in the middle of the building, there was a smaller, rectangular pit. Due to the situation, the pit may have been used for storing goods, but 53 In the preliminary report, Ulla Steinklauber recon-because of the missing floor level, it is not certain structed even more buildings by connecting postholes, but whether the pit belonged to the building. after closer examination, some of these buildings could not be verified (Steinklauber 2003a, 280–282). 54 The preliminary report says that there were buildings on today’s main square from the 12th century (Steinklauber 52 The construction and the evidence of oats could 2003a, 286–287). also fit a horse stable, see also Friedrich 2006, 163–174. 55 Steinklauber 2002, 14. 228 The Emergence of Graz to a Medieval City Figure/Slika 7 Excavations at the Hauptplatz: the structures of Phase 2 (plan by L. Horváth). / Izkopavanja na Glavnem trgu (Hautplatz): strukture 2. faze (načrt L. Horváth). a dense building development.56 Large squares with stalls in general, although there is a big variation in hardly any permanent structures were by trend more the forms and dimensions.60 The dimensions of the typical in the urban design since the early modern buildings in Phase 2 on Graz’s main square are simi-period.57 Thus, the building structures of the second lar, and an interpretation as a workshop seems more phase on the main square in Graz could also be mar-plausible. As mentioned before, House 1 was prob- ket stalls and workshops. ably open on the western side. It can be concluded There is no typology for medieval market stalls, but that the construction is also an indication of a work-there are some excavated examples.58 For example, at shop or a permanent stall. the “Heumarkt” in Cologne, several wooden market Although there are several small buildings in Phase 2, stalls of the late 11th century were discovered during there is no explicit indication of a dwelling zone in excavations in the 1990s amongst many other struc-the archaeological record. The documented buildings tures of the medieval marketplace. Some of the mar- can also be interpreted as stalls and workshops of a ket stalls were on the western edge of the excavated marketplace. Furthermore, there is no indication of area. The best-preserved structure had thin wooden separate plots; thus, the interpretation as workshops foundation beams; it was 5.2 m long and approxi-and stalls seems even more convincing. The other mately 2 m wide. Inside the small building, there was features, postholes, pits, stake holes, and an oven a fireplace.59 The dimensions are typical for medieval could also belong to the infrastructure of a marketplace. Furthermore, trading activities in the 12th cen- 56 Kenzler 2001, 216–217. tury are documented by written sources (see above). 57 Untermann 2010, 68. 58 In her dissertation, Ute Scholz summarised the In contrast to Phase 1, it is not necessary to discuss archaeological research on market stalls (Scholz 2015, 133–142). 60 See also the compilation of market stalls composed 59 Höltken 2008, 596–597. by Ute Scholz (Scholz 2015, 140, Fig. 89). 229 Levente Horváth Figure/Slika 8 Excavations at the Hauptplatz: the structures of Phase 3 (plan by L. Horváth). / Izkopavanja na Glavnem trgu (Hautplatz): strukture 3. faze (načrt L. Horváth). the basic question of whether some kind of market molished at the end of Phase 2, but there is no strik-activities were plausible. All things considered, the ing evidence of destruction by fire.62 However, the interpretation as a marketplace with permanent stalls beginning of a new phase is marked by the construc-and workshops seems to be plausible, but there is no tion of buildings with a stone foundation.63 Accord-real proof, and other interpretations cannot be com- ing to the ceramics, these construction works took pletely excluded.61 place at the end of the 12th or the first half of the 13th century. The subsequent stratigraphic development Phase 3 and Phase 4 is more complex and is divided into smaller areas be- tween the walls. During phases 3 and 4, some of the As mentioned above, House 1 was destroyed by a fire buildings were demolished; new buildings were built, and was not rebuilt. Other structures were also de-and older building complexes were extended. There- 61 In this paper, the interpretation as a marketplace is preferred based on the state of the evaluation when the paper was written. However, in the author’s forthcoming 62 The field director, Ulla Steinklauber, assumed that all dissertation, the possibility of interpretation as a dwelling the wooden buildings were destroyed by fire (Steinklauber zone with residential buildings will be discussed in greater 2002, 14), but according to the documentation, traces of detail. It must be mentioned that there are some findings, destruction by fire were just found in the area of House 1. like the deviant burial of a human foetus, which would 63 We know hardly anything about the above-ground be rather unusual in a marketplace. However, even if the parts of these buildings, but at least the lower parts were buildings were part of a dwelling zone, they were most made of stone. It is possible that the upper floors, if there likely beside the city centre’s market zone. were any, were constructed in timber framing. 230 The Emergence of Graz to a Medieval City fore, the complex development in phases 3 and 4 will In the southern part of the excavated area, anoth-be summarised together in one chapter. er building complex was built ( Fig. 9, Complex 2); One of the first buildings with stone foundations this complex was most probably linked to the older ( Fig. 8, House 3) had a rectangular ground plan (pre-House 4. Between Complex 1 and Complex 2, there served parts 9.49 by 6.44 m). Unfortunately, only was just a narrow space. The north-eastern part of the foundations were preserved, so there is no in-Complex 2 can be divided into several subphases; formation about the floor or the superstructure of unfortunately, this area is disturbed by several recent this building. There was a fountain to the west, and trenches, but apparently, this part of the complex to the east, there were other walls, which may have was divided into at least three sections. In the west, belonged to the building. there were three sections side by side (sections 4 to South of House 3, there was another rectangular 6). This part was not built at once; the third section building, House 4 ( Fig. 8, preserved parts: 9.77 by in the west was built later, as well as the cellar north 3.8 m). Between Houses 3 and 4, there were some of this part of the complex (Section 7). Section 4 more walls. They may have been part of another was entirely covered by mortar after the demolition building or connected to House 3 and/or 4. In this of this complex. This section was only investigated case, the two buildings could have been a more com-with a small excavation trench. According to the re- plex building structure. sults of this trench, there was probably a cellar in this In the late 13th century, the square building (House 3) section. In Section 5, there was no special infrastruc-was demolished and replaced by younger building ture, but some burned grain may be an indication for complexes; this event is the chronological demarca-a storage room. Section 6 did not have a wall on the tion between phases 3 and 4.64 In the north, there southern side, but two postholes indicate a wooden was a building complex with eight sections ( Fig. 9, construction on this side. This section was probably complex 1). The northern sections 1 to 3 were most-another storage room or some kind of workshop. ly outside the excavated area. Section 4 was narrow, As mentioned before, there was a small cellar in the with a width hardly exceeding 2 metres. The sections north, which was also part of this complex. south of section 4 were 2.68 to 5 metres wide (sec- South of Complex 2, there was a further building tions 5 to 8). The eastern side of the complex was ( Fig. 9, House 5). The southern part of this building destroyed by the construction trench in 2001. The was outside the excavated area, and the eastern side western side of the complex was overbuilt by the was not preserved. Therefore, it is not known wheth-monument for Archduke Johann in the 19th century. er this building was connected to Complex 2 in the However, it seems that the western side did not have east. Another building was discovered at the western a straight front; the corner in the southwest is not side of the excavated area ( Fig. 9, House 6). Unfor-overbuilt by the monument of the 19th century, but tunately, nearly the whole building was outside the in the northern part, the complex extends further to excavated area; thus, just the building’s eastern edge the west. is known (inner width 3.13 m). In the preliminary Inside Complex 1, several floor levels of the 13th and report, the remnants of another building south of 14th centuries were documented. In the narrow Sec-House 6 was also published.65 Unfortunately, based tion 4 in the north, there were several fireplaces and on the graphic documentation, it was not possible pits of the 14th century. Amongst the findings, there to locate these walls for the new digital plan. On the were several pieces of slag. Therefore, this section surfaces of phases 3 and 4, there were several pits was probably an area for metalworking. and postholes, but not as many as in phases 1 and 2. 64 In the southwestern part of the excavated area, only the surface was investigated. That is why there are no known structures during the older phases in this area. 65 Steinklauber 2003a, 278. 231 Levente Horváth Figure/Slika 9 Excavations at the Hauptplatz: the structures of Phase 4 (plan by L. Horváth). / Izkopavanja na Glavnem trgu (Hautplatz): strukture 4. faze (načrt L. Horváth). As Figs. 8 and 9 show, the building development in The biggest problem with the interpretation of the this area became denser, especially in Phase 4. Be-building structures is the lack of a complete picture. cause of this situation, the idea of a medieval mar- Sections 4 to 6 of Complex 2 are the only completely ketplace was rejected. The preliminary report sug- documented parts of buildings. All other houses and gested that the individual houses and the individual sections of building complexes were either destroyed sections of the building complexes were houses on by the trench in 2001 or were outside the excavated separate plots. According to this interpretation, there area. However, as discussed above, it is also possi-were several oblong plots typical of many late medi- ble to interpret the structures in phases 1 and 2 as eval towns.66 (permanent) stalls and workshops on a marketplace. Thus, we need to consider whether it is possible to 66 Lübeck in Germany provides good examples con- interpret the buildings with stone foundations in cerning the development of plots in a medieval city (Fe- hring 1994, 153). phases 3 and 4 in a similar way. Generally, this seems 232 The Emergence of Graz to a Medieval City possible; besides wooden infrastructure, there were also different buildings built of stone on medieval marketplaces. Perhaps the most prominent buildings on a marketplace which could be made of stone were market halls.67 The known ground plans vary in the detail, but most of them are oblong and have several naves and/or sections inside the building.68 Similar structures are missing in the excavated area on Graz’s main square. Furthermore, complex building struc- tures with stone foundations can also be interpreted Figure/Slika 10 Surface of the western part of the as town halls.69 Because we do not have any written excavation of Phase 4 (photo by the Bundesdenkmalamt, records concerning a town hall in Graz during the Abteilung für Bodendenkmalpflege, Graz). / Površina 4. 13th and 14th centuries, this interpretation is far too faze na zahodnem delu izkopa (foto Bundesdenkmalamt, speculative. However, there were also market stalls Abteilung für Bodendenkmalpflege, Graz). and workshops built (partially) of stone.70 Again, there is variation concerning their forms, but indi- also quite interesting. The lack of building structures vidual sections side by side could fit this interpreta- or infrastructure, like waste pits, would make the tion. Furthermore, there were also building blocks interpretation of this area as public space possible. on several medieval marketplaces in Austria.71 These Furthermore, in Phase 4, the surface in the western blocks were building complexes used for trade, stor-part of the excavation consisted mainly of yellow- age, workshops, and for living. Thus, it is basically ish broken rocks ( Fig. 10). Although there were also possible to interpret complex building structures quite carefully plastered marketplaces,73 there were in the area as stalls and storage rooms, as well as also marketplaces with a similar surface to that of residential buildings.72 After all, we have to consider Phase 4 in Graz (for instance in Tulln or Cologne).74 that the buildings of phases 3 and 4 on Graz’s main Interestingly, in the profile of the large construction square possibly also had an upper floor. trench, north of the excavated area, there was also a Furthermore, there are some indications for the in- layer of yellowish broken rocks (see above); the sur- terpretation of the buildings as workshops and stor- face in this part of the main square may have been age rooms. As shown above, in Section 1 of Com- similar to the excavated part of the square. Based on plex 1, there was a metalworking workshop in the these considerations, there may have been a market-14th century. Significant parts of Complex 2 were place in the 13th and 14th centuries ( Fig. 11).75 Howev-storage rooms and maybe workshops. Moreover, the er, there was less open space than on today’s Haupt-area west of Complex 1 and north of Complex 2 is platz. There were buildings at least on the eastern and southern part of the square. The ground floors 67 Concerning the archaeological research on medieval of these buildings were most probably used as shops, market halls, see Scholz 2015, 142–145. 68 For instance, see the late medieval market hall in St. workshops, and storage rooms. If there were any, the Pölten (Scharrer-Liška, Scherrer 2010, 69, Fig. 52). Medi-upper floors could have been used for living or other eval market halls can also be combined with the town hall public activities. (Kenzler 2001, 216); in that case, the ground plan can also be more complex. 69 For instance: Hoffmann 2005, 181, Fig. 2, 182, Fig. 1, 73 For example, Duisburg’s medieval marketplace (cf. 187, Fig. 1. Krause 1992, 16–17, Fig. 11–12). 70 Kenzler 2001, 216–217; Scholz 2015, 141. 74 Höltken 2008, 609, Fig. 30; Scholz 2015, 209, Fig. 190. 71 Scholz 2015, 145–147. 75 In contrast to this article, the author excluded the 72 Concerning the combination of houses for living possibility of open space during the 13th and 14th centuries with shops and workshops on medieval marketplaces, see in the excavated area in an earlier paper (Horváth 2016, also Kenzler 2001, 216. 93–94). 233 Levente Horváth Figure/Slika 11 Overview of the building structures Figure/Slika 12 Other excavated areas with medieval of Phase 4 and the hypothetical marketplace (plan by L. structures on the lower terrace in the inner city of Graz (plan Horváth). / Pregled zidanih struktur 4. faze in domnevni by L. Horváth). / Lokacije izkopanih srednjeveških struktur srednjeveški tržni prostor (načrt L. Horváth). na spodnji terasi mestnega jedra Gradca (načrt L. Horváth). However, the buildings on today’s Hauptplatz were vations also revealed layers with 12th-century ceram-demolished at the end of the 14th or the beginning ics, but there were no specific features of this period. of the 15th century. This was most probably caused Therefore, this area was probably used at this time, but by a fire. At least in Section 5 in Complex 2, there we do not know anything more specific.77 was clear evidence of destruction by fire. After this The excavations in Sackstraße provided a bit more in-destruction, the buildings were not rebuilt, but they formation about the earliest phases of the city’s devel-were completely demolished. Through this process, opment during the 11th and 12th centuries. During the extensive open space was created. excavations in the “Reinerhof ”, several ceramic sherds of this early period were found, but most of the layers of this period were already destroyed by younger con- Other Excavations with Medieval structions. The oldest part of the building complex is Structures on the Lower Terrace Beside an oblong tower built of stone. This building was built the Mur in the late 12th or the beginning of the 13th century.78 At the neighbouring plot, at the “Palais Khuenburg”, On the lower terrace beside the Mur, there are just a the oldest levelling layer can be dated into the 11th or few other areas in the inner city with excavated me-the early 12th century. The oldest postholes, which dieval structures: the Franciscan monastery west of indicate some kind of wooden infrastructure, were today’s Hauptplatz (a former Minorite monastery), dated into the 12th century. The oldest wall was dated the area of Sackstraße and one plot in Herrengasse into the 13th century; it is unknown if this wall be- ( Fig. 12).76 The Minorite monastery was built in the longed to a building or was the plot boundary. In the first half of the 13th century. Besides the medieval following centuries, there were several building phas-structures of the monastery, the 13th-century city wall, es, and the building development became denser.79 which was the western limit of the monastery, was the most important archaeological feature. The exca- 77 Lehner 2007, 750. 76 There are some other spots with medieval findings 78 Roscher 2003, 71. (mainly ceramics) but without structures. 79 Pritz 2014, 61–62. 234 The Emergence of Graz to a Medieval City The “Palais Herberstein” is situated south of the Conclusion previously mentioned “Palais Khuenburg”; during construction works, it was possible to document a Although there are only a few spots in today’s Graz profile with medieval layers in this building. Due to inner city where archaeological data is available, it is the ceramics, the oldest layers were dated into the possible to make some statements concerning the 11th and 12th centuries. Several medieval walls were city’s development. One of the central elements of documented during the archaeological observation, the development of the city centre was the medieval but it was not possible to date them more precisely.80 market. Following the excavations on the Hauptplatz, Along the western side of Sackstraße, there is only it was suggested that there was no marketplace and one plot where an archaeological observation took that the market activities had taken place in the streets. place during construction works. Although there Furthermore, it was still assumed that the first street were several medieval layers, it was not possible to market in the first half of the 12th century was Sack-perform an excavation here. However, it was possible straße in the northern part of the inner city and was to collect some information from the profiles. The moved to Herrengasse in the middle of the 12th cen-oldest layers were dated into the 12th century, and lay- tury. After closer examination of the excavation re- ers with slag indicated a metalworking area.81 sults, there are more possibilities. The “Admonterhof ”, another place with excavated First, there may already have been market activities of medieval structures in the inner city, is not exact-some kind on today’s Hauptplatz in the 11th century. ly situated along Sackstraße; it also belongs to the The first phase structures do not provide clear evi-northern part of the inner city. The oldest building dence for a marketplace, but based on the topograph-structures, represented by postholes and one trench ical situation, this interpretation seems to be plausible. of a foundation beam, were also dated into the 12th There were also a few artefacts as well as levelling lay-century. Furthermore, several pieces of slag and frag- ers of the 11th century in Sackstraße, but most of the ments of crucibles were found; these findings indi- structures were dated into the 12th century. Archaeo- cate a metalworking area, similar to the neighbouring logical evidence in this area proves the existence of area alongside Sackstraße.82 These workshops were some metalworking workshops at this time. Thus, due demolished during the construction of the city wall to the state of the research, it is more likely that the in the middle of the 13th century.83 In the second half centre of the trading activities was originally situated of the 13th century, the “Admonterhof ” was built; in the area of today’s main square. Although there this was the monastery court in Admont. The com-were also activities of some kind in the 11th century in plex of the first phase was partially built of stone.84 the northern part of the city, there are no indications South of the main square, in Herrengasse, there were of market activities in this area. also some smaller excavations in the “Herzogshof ”. Furthermore, despite existing building structures on The oldest layers were dated into the late 12th and the today’s Hauptplatz, which have been proved to date 13th centuries. The core of today’s building dates into from the 12th century, there may have been a market-the 14th century.85 place throughout the medieval period. There is no evidence for building structures in the northern part of the main square; the southern part was not com- pletely covered by buildings or other structures which belonged to a dwelling zone (like waste pits or limits 80 Fürnholzer 2003a, 83–84. of plots). However, the building development became 81 Lehner 2005, 633. 82 Lehner 2005, 632. denser on the square, especially in the 14th century. 83 Lehner 2005, 639. Thus, the area without permanent infrastructure di- 84 Lehner 2005, 633–634. 85 Fürnholzer 2003b, 87. 235 Levente Horváth minished. The appearance of the medieval city centre ings were partially used for living, especially the upwas quite different from today’s Hauptplatz. per floors if there were any. The buildings were most However, we cannot assume that the market activities probably demolished at the end of the 14th or the were limited to the city centre around the main square. beginning of the 15th century after destruction by Generally, there were likely also trading activities in fire. Thus, a larger square with more open space was the streets around the city centre. In Sackstraße, this created. At this point, it must be emphasised that this is proven from the 12th century. The “Reiner Hof ”, development is also just an interpretation of frag-which was already mentioned, was the court of the mented structures. Without more extensive archae-Cistercian monastery in Rein northwest of Graz. This ological data, it cannot be completely excluded that court’s purpose was to provide a quiet place for the there was no real square before the demolition of the monks, where they could sell their goods without be-buildings as suggested in earlier studies. ing disturbed by the market’s hustle and bustle. The Besides the development of the market, we already deed of donation, which is dated into the year 1164 or have a rough picture regarding the development of into the 13th century,86 even indicated that there were buildings and space in medieval Graz: in the 11th and noisy market activities around the court.87 12th centuries, we only know about wooden build- The development of the market can be summarised ings. At this time, posts were apparently common as follows: due to the archaeological structures, there construction structures; in the 12th century, there may have been market activities from the 11th centu-were also buildings constructed with foundation ry, although they are only proven by written records beams. The first buildings made of stone appeared at since the 12th century. The centre was most proba-the end of the 12th or the beginning of the 13th cen- bly on today’s Hauptplatz, although market activities tury. From the 13th century, stone was regularly used also took place in the surrounding streets from the to construct buildings, although we cannot assume 12th and 13th century at the latest. Furthermore, there that wood was not used as a construction material are indications of a marketplace. However, the di-anymore, especially for the upper floors. Building mensions and the appearance were not like today’s development was quite loose in the 11th and 12th cen-Hauptplatz; the area was covered by infrastructure. tury, and there was much more open space in the city. Initially, this infrastructure was not permanent; per- From the 13th century, building development became manent stalls and workshops only appeared in the gradually denser. In the same century, the city wall 12th century and became denser in the 13th and 14th was built, and Graz may have received a city charter centuries. It is also possible that some of the buildin this time. However, during the 13th century, there were significant developments in the city’s history. 86 The charter is traditionally dated in 1164 AD, but At the end of the 14th century, building develop-according to Günther Bernhard, it is a counterfeit made in the 13th century (Bernhard 2005, 49–50). However, there ment was probably even denser than during the early was hardly any acceptance for this opinion in the research modern period. As already mentioned, a large, open community. In a more recent paper, Norbert Müller stayed square was only created after the demolition of the with the traditional dating into the 12th century (Müller 2015, 43). buildings on the main square. 87 In earlier articles, the opposite was assumed; histo- This development generally complies with the devel- rians thought that the monks got the plots in this part of opment in other medieval towns and cities. However, the city because the market activities were concentrated around the main square from the middle of the 12th centu- in each region and each urban settlement, there are ry and in consequence, Sackstraße became a quieter place also individual developments. Therefore, the results (Posch 1978, 88; Gänser 1995, 82). However, on closer from Graz are an important contribution to the re-reading of the charter, the text provides an indication of hustling market activities in this time. The peace of the search on medieval urban settlements, especially be-monks is only granted by their own court with buildings, cause we hardly have any other archaeological data on so they did not have to sell their goods directly on the medieval towns and cities in the southeast of Austria. marketplace anymore. 236 The Emergence of Graz to a Medieval City Bibliography HOFFMANN, V. 2010, Die Baubefunde der Marktplatzgra- bung in Neubrandenburg. Ein Beitrag zur Entwicklung und Struk- BAERISWYL, A. 2006, Die Topographie des städtischen tur der Marktplätze in Mecklenburg-Vorpommern vom Mittelalter Marktes im Mittelalter und in der frühen Neuzeit am Bei-bis zur Neuzeit. – Dissertation at University of Rostock. spiel süddeutscher und schweizerischer Städte. – Zeitschrift HÖLTKEN, Th. 2008, Heumarkt VI. Die mittelalter-für Archäologie des Mittelalters 34, 231–248. lichen Marktschichten vom Heumarkt in Köln. – Kölner BERNHARD, G. 2005, Zur diplomatischen und Jahrbücher 41, 579–677. paläographischen Kritik von Zisterzienserurkunden aus HORVÁTH, L. 2016, Zur Problematik des mittelalter-Stična/Sittich und Rein. – In: A. Schwob and K. Kra- lichen Marktes in Graz. – In: E. Trinkl (ed.), 150 Jahre nich-Hofbauer (eds.), Zisterziensisches Schreiben im Mittelalter. Archäologie und Geschichte an der Karl-Franzens-Universität Das Skriptorium der Mönche. Beiträge zur internationalen Tagung Graz. Gedanken zur steirischen Geschichte und deren Erforschung, Zisterzienserstift Rein 2003. Jahrbuch für Internationale Ger-Wien, 89–96. manistik, Reihe A: Kongressberichte 71, Wien, 33–51. HORVÁTH, L. 2018, Die Stellung der Mittelalter- und BRUNNER, W. 2003, Lebensraum, Verfassung und Neuzeitarchäologie in der Grazer Stadtgeschichte. – In: E. Verwaltung von den Anfängen bis 1784/1848. – In: W. Klein, Chr. Pichler and M. Stadlober (eds.), Denkmal weiter. Brunner (ed.), Geschichte der Stadt Graz. Band 1. Lebensraum Kulturerbe in Bewegung zwischen Aufbruch und Umbruch, Graz, – Stadt – Verwaltung, Graz, 63–174. 71–89. EBNER, H. 1980, Burgen und Schlösser in der Steiermark. HORVÁTH, L. 2020, Überlegungen zur Entstehung der Graz, Leibnitz, West-Steiermark. – Wien. Burg(en) am Grazer Schloßberg im Früh- und Hochmittel- FEHRING, G. P. 1994, Stadtarchäologie in Lübeck 1973– alter. – Historisches Jahrbuch der Stadt Graz 49, 35–57. 1993. – Zeitschrift für Archäologie des Mittelalters 22, 129–180. JÄGER, F. 2003, Wirtschaftsgeschichte des Mittelalters bis FELGENHAUER-SCHMIEDT, S. 2009, Archäologie 1500. – In: W. Brunner (ed.), Geschichte der Stadt Graz. Band ländlicher Siedlungen des Mittelalters in Niederösterreich. 2. Wirtschaft – Gesellschaft – Alltag, Graz, 7–50. – Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 25, 69–87. KENZLER, H. 2001, Archäologische Untersuchungen zum FRIEDRICH, W. 2006, Die sozialen Strukturen in der Kornmarkt in Zwickau. Keramikchronologie, Platzgeschichte, Burg Romrod anhand des archäologischen Fundmaterials. Stadtgeschichte. – Veröffentlichungen des Landesamtes für – Chateau et Peuplement ( Chateau Gaillard 22), Caen, 163–174. Archäologie mit Landesmuseum für Vorgeschichte 32, FÜRNHOLZER, J. 2003a, Bürgerhaus und Adelspalais. Dresden. – In: W. Brunner (ed.), Graz in Funden. Archäologie in der KRAMER, D. 2003, Die Stadt Graz aus der Sicht der Kulturhauptstadt, Steiermärkisches Landesarchiv Ausstel-Archäologie. – In: W. Brunner (ed.), Geschichte der Stadt lungsbegleiter 2, 82–85. Graz. Band 1. Lebensraum – Stadt – Verwaltung, Graz, 19–60. FÜRNHOLZER, J. 2003b, Archäologische Untersuchun- KRAMER, D. and L. TOIFL 2001, Die Thomaskapelle gen im Herzogshof (Herrengasse 3, „Gemaltes Haus“). am Grazer Schloßberg. – Historisches Jahrbuch der Stadt Graz – In: W. Brunner (ed.), Graz in Funden. Archäologie in der 31, 11–38. Kulturhauptstadt, Steiermärkisches Landesarchiv Ausstel- KRAUSE, G. 1992, Stadtarchäologie in Duisburg. – In: G. lungsbegleiter 2, 86–88. Krause (ed.), Stadtarchäologie in Duisburg 1980–1990. Duis- FÜRNHOLZER, J. 2004, Archäologische Grabungen in burger Forschungen 38, Duisburg, 1–65. der Alten Universität. – Historisches Jahrbuch der Stadt Graz LAMM, S. 2002, SG Graz, KG Innere Stadt. – Fundberichte 23/24, 157–212. aus Österreich 40, 716–725. GÄNSER, G. 1995, Zur Geschichte von Graz bis zur LEHNER, M. 2003, Die mittelalterliche Keramik vom Erstnennung des Reinerhofes. – In: Magistrat Graz (ed.), Grazer Hauptplatz. – Fundberichte aus Österreich 41, 292– Der Reinerhof. Das älteste urkundlich erwähnte Bauwerk in Graz, 302. Graz, 71–96. LEHNER, M. 2005, Der Admonterhof und die Grazer GÄNSER, G. 1996, Österreichischer Städteatlas. 5. Lieferung, Stadtmauer. Bericht über die archäologischen Untersu-1. Teil. – Graz, Wien. chungen in der Nordwestecke der mittelalterlichen Stadt GUTJAHR, Ch. 2008, Das Frühmittelalterliche Graz. – Fundberichte aus Österreich 43, 621–660. Körpergräberfeld in der ehemaligen Jesuitenuniversi- LEHNER, M. 2007, Stadt Graz, KG Innere Stadt. – Fund- tät (Alte Universität), Graz Steiermark. – Fundberichte aus berichte aus Österreich 45, 750–751. Österreich 46, 339–375. LEHNER, M. 2011, Die Stadtwerdung von Graz aus HOFFMANN, V. 2005, Marktplätze. Mittelpunkte des archäologischer Sicht. – In: F. Opll (ed.), Stadtgründung und städtischen Lebens. – In: H. Jöns, F. Lüth and H. Schäfer Stadtwerdung. Beiträge von Archäologie und Stadtgeschichtsfor- (eds.), Archäologie unter dem Straßenpflaster. 15 Jahre Stadt-schung, Beiträge zur Geschichte der Städte Mitteleuropas kernarchäologie in Mecklenburg-Vorpommern, Beiträge zur 22, 225–244. Ur- und Frühgeschichte Mecklenburg-Vorpommerns 39, Schwerin, 179–196. 237 Levente Horváth LIEB, G. K. 2015, Die Steiermark. Ein geographisches SCHARRER-LIŠKA, G. and P. SCHERRER 2010, Haf-Portrait. – In: B. Hebert (ed.), Urgeschichte und Römerzeit in ner, Händler, Franziskaner. Archäologische Untersuchungen zum der Steiermark, Geschichte der Steiermark 1, 21–45. Mittelalter in St. Pölten, Niederösterreich. – Beiträge zur Mittelal-MARKO, P. 2016, Der wahre Zug der römischen Straße terarchäologie in Österreich Beiheft 8, Wien. im Grazer Feld. Neu gefundene Unterlagen zum Meilen- SCHOLZ, U. 2015, Die Grabung Tulln Hauptplatz. Un- stein-Fund bei Feldkirchen. – In: G. Koiner and U. Loh- tersuchungen zu Markt und Raum in der mittelalterlichen Stadt. ner-Urban (eds.), „Ich bin dann mal weg“. Festschrift für einen – Unpublished PhD thesis, University of Vienna, De-Reisenden. Thuri Lorenz zum 85. Geburtstag. Veröffentlichun- partment of Prehistoric and Historical Archaeology. gen des Instituts für Archäologie der Karl-Franzens-Uni- STEINKLAUBER, U. 2002, Erste Ergebnisse der archäo- versität Graz 13, 145–150. logischen Grabungen auf dem Grazer Hauptplatz. – His- MARTI, R. 2011, Grubenhaus bis Wohnturm. Siedlungs- torisches Jahrbuch der Stadt Graz 32, 11–17. befund im ländlichen Raum in der Nordwestschweiz. – In: STEINKLAUBER, U. 2003a, Archäologische Un-Archäologie der Schweiz AS, Schweizerische Arbeitsge- tersuchungen der mittelalterlichen Verbauung auf dem meinschaft für die Archäologie des Mittelalters und der Hauptplatz in Graz. Ein Vorbericht. – Fundberichte aus Neuzeit SAM und Schweizerisches Burgenverein SBV Österreich 41, 266–291. (eds.), Siedlungsbefunde und Fundkomplexe der Zeit zwischen 800 STEINKLAUBER, U. 2003b, Als am Hauptplatz Häuser und 1350. Akten des Kolloquiums zur Mittelalterarchäologie in der standen. – In: W. Brunner (ed.), Graz in Funden. Archäologie Schweiz, Frauenfeld, 28.–29.10.2010, Basel, 11–22. in der Kulturhauptstadt, Steiermärkisches Landesarchiv Aus- MAYER, R. 1936, Geographische Beiträge zur ältesten stellungsbegleiter 2, 45–53. Entwicklung der Siedlung Graz. – Mitteilungen des naturwis- STEUER, H. 1995, Freiburg und das Bild der Städte um senschaftlichen Vereins für Steiermark 73, 61–107. 1100 im Spiegel der Archäologie. – In: H. Schadek und MÜLLER, N. 2015, Die Urkunden Markgraf Leopolds Th. Zotz (eds.), Freiburg 1091–1120. Neue Forschungen zu den und seiner Nachfolger für Stift Rein. – In: R. Härtel, B. Anfängen der Stadt. Archäologie und Geschichte. Freiburger For-Hebert, M. Lehner and G. P. Obersteiner (eds.), Markgraf schungen zum ersten Jahrtausend in Südwestdeutschland Leopold, Stift Rein und die Steiermark. Archäologisch-historische 7, 79–123. Aspekte. Beiträge einer interdisziplinären Tagung der Landeskom- SZENDE, K. 2016, Stadtgestalt und Raumordnung in mission für Steiermark in Stift Rein am 24. und 25. Oktober den Städten im lateinischen Westen. – In: E. Gruber, M. 2012. Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Popović, M. Scheutz and H. Weigl (eds.), Städte im lateini-Steiermark 70, Graz, 29–49. schen Westen un im griechischen Osten zwischen Spätantike und PICKL, O. 1980, Handel und Verkehr in der Steiermark Früher Neuzeit. Topographie – Recht – Religion, Wien, 97–121. zur Zeit der Traungauer. – In: G. Pferschy (ed.), Das Wer- ŠALKOVSKỲ, P. 2009, Frühmittelalterliche Grubenhäu- den der Steiermark. Die Zeit der Traungauer. Festschrift zur Wie- ser. Probleme der Terminologie, Typologie und Rekon- derkehr der Erhebung zum Erzherzogtum. Veröffentlichungen struktion. – Archaeologia Adriatica 3, 273–292. des Steiermärkischen Landesarchives 10, 327–354. UNTERMANN, M. 2010, Plätze und Straßen. Beobach- POPELKA, F. 1959, Geschichte der Stadt Graz. Band 1. – tungen zur Organisation und Repräsentation von Öffen-Graz, Wien, Köln. tlichkeit in der mittelalterlichen Stadt. – In: S. Albrecht POSCH, F. 1963, Die deutsch-ungarische Grenzent- (ed.), Stadtgestalt und Öffentlichkeit. Die Entstehung politischer wicklung im 10. und 11. Jahrhundert auf dem Boden der Räume, Köln, Weimar, Wien, 59–71. heutigen Steiermark. – Südost-Forschungen 22, 126–139. WAWRUSCHKA-FIRAT, C. 2008, Frühmittelalterliche POSCH, F. 1970, Die mehrstufigen Stadt- und Marktanla- Siedlungsstrukturen in Niederösterreich. – Mitteilungen der gen der Steiermark im Mittelalter und ihre Bedeutung für Prähistorischen Kommission 68, Wien. die Siedlungsgeschichte. – Mitteilungen des Instituts für Öster- reichische Geschichtsforschung 78, 274–285. POSCH, F. 1978, Die Besiedelung des Grazer Bodens und Mag. Levente Horváth die Gründung und die früheste Entwicklung von Graz. – Am Hofacker 11/10 In: W. Steinböck (ed.), 850 Jahre Graz. 1128–1978, Graz, 8010 Graz, Austria Wien, Köln, 67–107. levente.horvath@gmx.at PRITZ, R. 2014, Archaeologia in suburbano castri Graece. Funde und Befunde im ehem. Palais Khuenburg (Stadtmuseum) in Graz. – Master Thesis at the University of Graz, Graz. ROSCHER, M. 2003, Der Reinerhof. – In: W. Brunner (ed.), Graz in Funden. Archäologie in der Kulturhauptstadt, Steiermärkisches Landesarchiv Ausstellungsbegleiter 2, 69–75. 238 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 The Dominican Monastery in Ptuj. New Evidence From Archaeological Excavations in 2011–2013 Evgen Lazar Izvleček: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo, je od novembra 2011 do marca 2013 izvedel zaščitne arheološke raziskave na območju Dominikanskega samostana na Ptuju. V skladu s pričako-vanji je bil na območju odkrit relativno dobro ohranjen bogat arheološki zapis. Odkrite ostaline smo umestili v štiri časovna obdobja, in sicer od sedanjosti, preko novega in srednjega veka, do rimskega časa. Najbolj izpovedne so arheološke ostaline, ki smo jih odkrili na območju cerkvene ladje in baročne zakristije, kjer smo interpretirali deset faz posegov. Srednjeveške ostaline so ležale neposredno pod novoveškimi, ki so bile vidne kot rezultat baročne prenove samostana na koncu 17. stoletja. V baročni zakristiji in cerkveni ladji smo lahko interpretirali štiri srednjeveške faze, ki smo jih povezali z romanskimi, gotskimi in poznogotskimi posegi na območje samostanske cerkve in njene neposredne okolice. Med temi izstopajo gotske in poznogotske kripte, ki smo jih odkrili na območju pred da-našnjim vhodom v cerkveno ladjo in so se nekoč nahajale pred in znotraj gotskega oziroma poznogotskega prezbiterija. Kljub omejenim možnostim za arheološke raziskave so rezultati le-teh skupaj z rezultati restavratorskih raziskav dodobra izpopolnili naše poznavanje dogajanja na območju samostana od njegove ustanovitve leta 1230. Ključne besede: Ptuj, Dominikanski samostan, arheologija, stavbna zgodovina, srednji vek, novi vek Abstract: The team of the Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Centre for Preventive Archaeology, carried out rescue excavations in the area of the Dominican Monastery in Ptuj between November 2011 and March 2013. As expected, a relatively well-preserved and rich archaeological record was discovered. The archaeological remains were divided into four periods: the present, the early modern and medieval periods, and the Roman period. The most significant are the archaeological remains uncovered in the area of the church nave and the Baroque sacristy, where ten phases of building and other interventions were recognized. Medieval remains lay directly underneath the features and deposits resulting from the Baroque renovation of the monastery at the end of the 17th century. Inside the Baroque sacristy and church nave, we could identify four medieval phases associated with Romanesque, Gothic and late Gothic interventions in the area of the church and its immediate surroundings. Among these are Gothic and late Gothic crypts that were discovered directly in front of the present church entrance but were originally constructed inside the Gothic and late Gothic presbytery. Despite the limited possibilities for archaeological research, the results of the archaeological excavations in conjunction with the investigations of the standing buildings represent a significant contribution to our understanding of the historical development and use of the area since the foundation of the monastery in 1230. Keywords: Ptuj, Dominican Monastery, archaeology, architectural history, Middle Ages, Early Modern Period 239 Evgen Lazar Slika/Figure 1 Dominikanski samostan na Ptuju, vzhodno pročelje baročne cerkve in vzhodnega trakta; pogled proti zahodu (foto D. Kovačič). / Dominican Monastery in Ptuj, eastern façade of the Baroque church and the east wing; view towards west (photo by D. Kovačič). Dominikanski samostan na Ptuju leži na zahodnem tja se je na desnem bregu reke Drave nahajal legijski obrobju srednjeveškega mestnega jedra ( sl. 1). Z tabor. Po opustitvi tabora leta 102/106 pa je cesar vzhodne strani ga zamejuje t. i. Sončni park, s sever-Trajan naselbini dodelil pravice oziroma status kolo- ne in z zahodne srednjeveško obzidje, z južne strani nije. Od takrat dalje se je uradno imenovala Colonia pa obzidje oziroma rob terase nad reko Dravo. V sre-Ulpia Traiana Poetovio in je bila del province Pannonia dnjem veku je samostan predstavljal skrajni zahodni Superior. 1 Svoj največji obseg je naselbina doživela rob mesta in se je nahajal neposredno ob zahodnih v 2. in 3. stoletju, ko je obsegala območje današnje mestnih vratih. Danes je v celoti obdan z različnimi Zgornje in Spodnje Hajdine na desnem bregu reke objekti, ki so nastali v bližnji preteklosti. Stoji na rahli Drave ter celotno območje do Rabelčje vasi oziro-vzpetini, ki se strmo spušča proti levemu bregu reke ma Rogoznice na levem bregu. V radiju od štirih do Drave. Reka omejuje tudi južni rob terase, ki ga je v šestih kilometrov so se razvile različne mestne četrti: preteklosti izpodjedala in odnašala. Dominikanski sa-poslovno-trgovska na Spodnji Hajdini, stanovanj- mostan se nahaja na arheološko izjemno bogatem in sko-obrtna na Zgornjem Bregu, upravno-pravna na pomembnem prostoru, ki je bil poseljen od prazgo-Vičavi, Panorami in na Grajskem griču ter obrtniška dovine naprej. Območje samostana je v rimski dobi četrt v Rabelčji vasi.2 Na območju Muzejskega trga predstavljalo osrčje rimskodobnega mesta. Nastalo je in nekdanje vojašnice so bile odkrite ostaline rim-na mestu, kjer naj bi t. i. jantarna pot prečkala reko Dravo. Zaradi ugodne lege je bilo območje poseljeno 1 Horvat et al. 2003, 155–156. že od neolitika naprej. V prvi polovici prvega stole- 2 Lubšina Tušek 2004, 90. 240 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 Slika/Figure 2 Dominikanski samostan na izseku utrdbenega načrta mesta Ptuja vojaškega inženirja Tobiasa Creiztallerja iz leta 1644 (Vojni arhiv Dunaj). / Dominican Monastery on the fortification plan of Ptuj drawn by the military engineer Tobias Creiztaller in 1644 (Kriegsarchiv in Vienna). skodobne Petovione, ki so datirane v čas od 1. do 4. patrona ptujske pražupnije.3 Ob cerkvi je skoraj go-stoletja. Na tem območju v preteklosti ni bilo večjih tovo stal tudi sedež župnije. sistematičnih arheoloških raziskav, ampak le manj- Stavbna analiza Dominikanskega samostana na Ptuju še zaščitne raziskave, ki so bile večinoma vezane na je pokazala, da so na mestu samostana že prej stali gradbene posege in predstavljajo le mozaične kocke vsaj trije objekti ( sl. 2, 3). To so potrdile raziskave v celotni sliki rimskodobne Petovione na območju med obnovitvenimi deli v letih 2000 in 2009, ko so Vičave. O dogajanju v burnih časih pozne antike in odkrili stavbne elemente predhodnih objektov na zgodnjega srednjega veka imamo za ta prostor na vo-območju vzhodnega konca južnega trakta oziroma ljo le malo podatkov. Predvideva se, da se je mestno jugovzhodnem koncu samostana ter na zahodni fa-ozemlje skrčilo, grobišča pa so se razširila tudi na ob- sadi in v notranjosti pritličja današnjega zahodnega močje nekdanjih bivališč in javnih objektov. Pozneje samostanskega trakta.4 Funkcija teh treh objektov se Ptuj omenja kot pražupnija, znotraj katere sta v ostaja vprašljiva. Glede na spore med meščanstvom virih omenjeni dve karolinški lastniški cerkvi. Ena od in samostanom je razbrati, da v začetku samostan še njiju, cerkev ob Pribinovem dvoru, naj bi stala prav ni stal znotraj mestnega obzidja. Stal je tudi v nepo-na mestu kasnejšega dominikanskega samostana ob sredni bližini mostu, ki je v 13. stoletju prečkal Dravo cesti, ki je preko rimskega mostišča vodila mimo Pa-na Vičavi, to je zahodno od samostana, cesta v mesto norame proti Rogoznici. Najverjetneje je bila (leta pa je potekala po terasi pod samostanskim pomolom. 853) posvečena sv. Lovrencu, ki velja za prvotnega Cesta je bila kasneje skoraj v celoti erodirana, most 3 Mlinarič, Curk 2009, 12–13. 4 Vnuk 2010, 46, 123, 127. 241 Evgen Lazar hodnem delu mesta, blizu mestnih vrat in takrat še izven mestnega obzidja. To je bilo v skladu s prvot- nimi običaji tega beraškega reda, ki se je pri izgra- dnji samostanov držal reka: Extra muros ante portam oziroma Izven obzidja, ob vratih. Samostan so naselili dominikanci iz Brež, kjer je samostan obstajal že od leta 1217.7 Okoliščine gradnje prvega samostana so precej nejasne. Kot je že opisano, naj bi na prosto- ru samostana predhodno stale najmanj tri stavbe, za katere se uporablja ime Matildin dvor in ki so kot vraščeni deli arhitekture ohranjene v jugovzhodnem Slika/Figure 3 Ptuj 1681, detajl z dominikanskim vogalu vzhodnega trakta ter v osrednjem delu zahod- samostanom avtorja G. M. Vischerja. / Ptuj in 1681, nega trakta. Ob ustanovitvi samostana leta 1230 so detail depicting the Dominican Monastery drawn by G. M. se začela gradbena dela tako na klavzuri kot na sa- Vischer. mostanski cerkvi. Najprej sta bila pozidana vzhodni pa premaknjen proti vzhodu.5 Šele po posredovanju trakt, ki pa se še ni stikal s cerkvijo, ter južni trakt, ki Hartnida I. Ptujskega so namreč potek obzidja ob se je priključil na že obstoječi del zahodnega trakta. obnovi leta 1251 preusmerili tako, da je zaobjelo tudi Prvotna cerkev Marijinega vnebovzetja je bila pos-Dominikanski samostan.6 večena leta 1253. V tem obdobju je bil izkopan tudi Dominikanski samostan je leta 1230 na pobudo 18 m globok vodnjak, ki je bil ključnega pomena za salzburškega nadškofa Eberharda II. ustanovila Ma-delovanje samostana.8 Kmalu po izgradnji je bil sa- tilda oziroma Methildis, vdova Friderika III. Ptu- mostan deležen prve večje obnove, in sicer pozidave jskega, ki je zanj podarila zemljišče na zgornjem za- t. i. dolgega kora, ki je nadomestil prvotni romanski Slika/Figure 4 Ptuj z juga, 1792, avtor L. Schikelgruber. / Ptuj from the south, 1792, drawn by L. Schikelgruber. 5 Lubšina Tušek 2012, 162. 7 Vnuk 1997, 190. 6 Vnuk 1997, 191. 8 Vnuk 1997, 190. 242 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 Slika/Figure 5 Ptuj in Dominikanski samostan na Franciscejskem katastru iz leta 1824. / Ptuj and the Dominican Monastery on the Franciscan Cadastre from 1824. kor. Te vrste kor, ki je bil dvignjen nad nivo cerkvene drugi polovici 15. stoletja. Takrat so cerkveno ladjo ladje in je segal globoko proti vzhodu, na prostor da-z mešano kamnito in opečnato gradnjo dvignili za našnjega Sončnega parka, je bil eden prvih tovrstnih 1,7 m (druga gotska povišava cerkve).11 V prvo po-v Evropi. Pod njegovimi dvignjenimi tlemi naj bi se lovico 16. stoletja datira izgradnja obeh renesančnih nahajala tudi grobnica ustanoviteljev samostana, kar južnih prizidkov in s tem povezana prezidava eskarpe naj bi nakazovale poslikave grbov ptujskih gospo-na pobočju proti reki Dravi. Zadnjo večjo prenovo je dov na šilastoločni banji nad obokom dolgega kora.9 samostanski kompleks doživel z barokizacijo v drugi Leta 1302 je samostan prizadela prva večja katastro-polovici 17. stoletja. V tem času je bil porušen dolgi fa, in sicer požar, ki naj bi opustošil tako samostan kor, cerkvena ladja je bila iz neznanega razloga obr-kot cerkev. Sledila so večja obnovitvena dela, ko je njena (oltar so iz vzhodne strani prestavili na zahod-bila cerkev prvič podaljšana.10 Najznamenitejši ele- no), dozidana je bila zakristija, nivo tal v ladji pa je bil ment ptujskega Dominikanskega samostana, križni ponovno dvignjen. Že leta 1653 je bila tako cerkvena hodnik, je bil pozidan v prvi četrtini 15. stoletja in ladja zvišana za približno 1,2 m, po letu 1692 pa so predstavlja biser gotske arhitekture na Slovenskem. cerkev podaljšali proti zahodu, kjer so zgradili nov Njegov bogati okras je delo ptujskogorskega delav-baročni prezbiterij, zakristijo in oratorij. Istočasno so niškega kroga. Cerkev so postopoma večali tako v cerkveno ladjo obokali. Šele po letu 1693, verjetno dolžino kot v višino, dvigovali pa so tudi nivo njenih okoli leta 1720, so odstranili stari gotski dolgi kor in tal. Na osnovi virov lahko ugotovimo, da je bil eden ga nadomestili z vzhodnim pročeljem, bogato okra-od večjih dvigov ladje izpeljan v sredini oziroma v šenim s štukaturami, ki je še danes značilen element 9 Vnuk 2010, 60. 10 Vnuk 2014, 89. 11 Vnuk 2014. 243 Evgen Lazar samostana.12 Samostan je bil po 555 letih delovanja sarja Nerve (96–98). Prav tam je bil leta 1971 oziroma razpuščen leta 1785 ( sl. 4, 5). Že naslednje leto so 1972 odkrit tudi bronast novec cesarja Teodozija I.15 samostanske prostore uporabili za vojaško bolnišni- Leta 1970 so pri urejanju tal v baročni grobnici znot- co. Vse do začetka 20. stoletja je bil samostan v lasti raj cerkvene ladje na globini 0,4 m odkrili del rim-vojske. V dvajsetih letih 20. stoletja bi bil samostanski skega zidu (verjetneje temelja) iz oblic širine 0,6 m, objekt skorajda popolnoma uničen s predelavo v preki je verjetno pripadal rimskemu objektu. Istega leta dilnico, vendar ga je na koncu odkupila občina in ga so med urejanjem tlakov znotraj refektorija in kapi-namenila Mestnemu muzeju ter stanovanjem. Temu teljske dvorane v pritličju vzhodnega trakta samo-je služil vse do začetka obnove, katere del so bile tudi stana odkrili prvotni hodni nivo teh prostorov, ki je v tem prispevku predstavljene arheološke raziskave. bil nižji od današnjega. V refektoriju je bilo najprej ugotovljeno, da sta bili njegovi podolžni steni ob gradnji baročnega banjastega oboka z opeko utrjeni Starejše arheološke raziskave na s 35 cm široko ojačitvijo, v osi prostora pa sta bila v območju Dominikanskega samostana enakih medsebojnih razdaljah v tleh najdena dva veli- ka opečna temelja za kamnite stebre, nosilce lesenega Na območju samostana in v njegovi neposredni okolici stropa. Od globine 1 m je bila dokumentirana ruševi-je bilo pred letom 2011 izvedenih več manjših arheolo- na z zgodnjegotskimi spolijami in rimskimi ostanki.16 ških raziskav. Prve je leta 1928 izvedla ekipa Arheolo- V kapiteljski dvorani so bili odkriti kamniti temelji in škega seminarja iz Ljubljane. Pod vodstvom Balduina sledovi opečnatih zidov iz okoli leta 1826, ko so ka-Sarie so izkopavali oziroma sondirali na območju atrija pelo prezidali v vojaški zapor. Pred slavolokom je bil križnega hodnika in v Sončnem parku, kjer so izko-odkrit zidan, ometan, plastično figuriran grob s tre- pali štiri testne jarke. Poizkušali so ugotoviti obseg in mi razmetanimi moškimi skeleti, zasutimi z mivko. V glavne značilnosti strnjenega rimskega mestnega nase- sredini kapele je bil dokumentiran 0,7 × 0,7 m velik lja ter to, kje se začenja rimska nekropola.13 Odkrili so temelj iz opek in poznogotske spolije, ki je verjetno predvsem ostaline rimske naselbine, z enim od testnih nosil kamnit steber in raven lesen strop. V kapeli so bili jarkov v Sončnem parku pa so razkrili tudi ostanke te-trije nivoji tlakov (iz prve polovice 13. stoletja, iz prve meljev kapele kapiteljske dvorane. Leta 1938 so bili v polovice 15. stoletja in iz prve polovice 17. stoletja).17 Antike Inschriften aus Jugoslawien (AIJ) objavljeni rimsko- V prostoru severno od kapiteljske dvorane je leta dobni kamniti spomeniki z območja Dominikanskega 1972 ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj izvedla arheo-samostana. Dva sta vzidana v samostanski cerkveni loški izkop, potreben za prenovo tal – tlaka. Izkazalo zvonik. Tretji, marmornat obokan vhodni portal, verse je, da je bil prvotni hodni nivo prostora nižji od da- jetno del portala ali grobnega spomenika z napisom našnjega, in sicer se je 0,3 m pod današnjim hodnim Gaja Valerija Tetija Fuska na obeh straneh v profili-nivojem nahajal baročni tlak iz 24 × 24 cm velikih ranem polju, je vzidan na stopnišču na zahodni strani opek, pod njim na globini 0,45 m estrih iz opečnate Mestnega stolpa na Ptuju.14 moke ter na globini 1,05 m prvotni estrih iz apna in Arheološke raziskave na območju samostana so nato peska. Med obema estrihoma je bilo nasutje z mno-zastale vse do sedemdesetih let 20. stoletja. Leta 1968 gimi človeškimi kostmi, med njimi je bilo tudi več je bil sicer med urejanjem nasadov na južnem zuna-lobanj. Prvotni sivi estrih in omet dokazujeta, da je njem dvoriščnem prehodu najden bronast novec ce- sprva enotni prostor služil kot pomožni prostor ka- pele, s katero je bil povezan z vrati.18 15 Lubšina Tušek 2012, 170. 12 Vnuk 2014. 16 Lubšina Tušek 2012, 170. 13 Lubšina Tušek 2012, 168. 17 Lubšina Tušek 2012, 170. 14 Lubšina Tušek 2012, 169. 18 Curk 1974, 234; Lubšina Tušek 2012, 170. 244 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 Že naslednje leto (1973) je muzej izvedel arheološka Že leta 1994 so bile na prostoru Sončnega parka iz-sondiranja znotraj osrednjih treh prostorov južnega vedene arheološke geofizikalne raziskave, ki jih je na trakta. Na globini okoli 1 m je bil odkrit prečni kamnit površini 1380 m² izvedel Branko Mušič z ekipo. Razi-zid širine 0,6 m, ki je vodil naravnost na os baročne- skave niso dale jasnih rezultatov.23 ga okna. Po mnenju Jožeta Curka gre za zahodni zid Z arheološkimi raziskavami je muzejska arheološka prvotnega kapiteljskega prostora.19 Na dvoriščnem ekipa nadaljevala v letu 2007, ko so izvedli geološko prehodu ob južnem samostanskem traktu, med mu-vrtanje na območju Sončnega parka. Namen vrtanja zejskimi in arhivskimi prostori, je leta 1981 arheo- je bil ugotoviti debelino in globino kulturnih plasti ter loška ekipa ptujskega muzeja pod vodstvom Blagoja globino geološke osnove. Izvrtane in arheološko in-Jevremova spremljala izkope za drenažo in na globini terpretirane so bile štiri geološke vrtine s premerom približno 0,6 m pod površino dokumentirala več rim-116 mm. Ugotovljeno je bilo, da arheološke plasti se- skodobnih zidov, potekajočih v smeri proti Dravi.20 gajo vsaj do globine okoli 4 m (novi vek, rimsko ob- Arheološka ekipa muzeja je nato nadaljevala z manj- dobje, prazgodovina) ter da geološko podlago predsta- šimi raziskavami na območju samostana, prvič leta vlja preperina konglomerata na globini od 5 do 6 m.24 1994 pod vodstvom arheologinje Mojce Vomer Leta 2010 je bila zaradi potreb vrednotenja arheo-Gojkovič in drugič leta 2000 pod vodstvom Bra- loškega potenciala pred prenovo samostana izvede- neta Lamuta. Med raziskavami leta 1994 so v seve- na geofizikalna raziskava v cerkveni ladji in križnem rovzhodnem delu Sončnega parka izvedli arheolo- hodniku ter na vzhodnem (Sončni park), severnem in ško izkopavanje za drenažo ob severozahodni steni zahodnem samostanskem dvorišču. Površine so bile stavbe Prešernova ulica 37. Na globini 2 do 3 m so raziskane z georadarsko metodo v serijah vzporednih odkrili štiri temelje zidov, ki so potekali bolj ali manj profilov oziroma ponekod le s posameznimi profili.25 pravokotno drug na drugega. Vsi so bili grajeni iz Rezultati teh raziskav so potrdili velik arheološki po-kamnov rumenega peščenjaka, povezanih z apneno tencial območja samostana. Sledilo je arheološko te-malto.21 Med drugimi raziskavami leta 2000 pa so iz- stno sondiranje, ki ga je vodil arheolog Ivan Žižek in vedli arheološko sondiranje v atriju križnega hodnika je bilo izvedeno z namenom pridobitve stratigrafskih in tudi v samem križnem hodniku. Namen je bil pri-podatkov v cerkveni ladji in njeni neposredni okoli- dobiti podatke o načinu in globini nekdanje ureditve ci. Sonde 1–3 so bile izkopane v notranjosti cerkvene tlakov na dvorišču ter v križnem hodniku. V testnem ladje, sonde 4–6 pa okoli cerkvene ladje (ena ob vsaki jarku 1, izkopanem v atriju križnega hodnika, so bila od treh vidnih fasad). Izkopane so bile v različni veli-do globine 0,87 m ugotovljena le tri nasutja. V te- kosti in do globine, ko je bil izkop še varen (sondi 1 stnem jarku 2, izkopanem prečno v zahodnem traktu in 5), v sondi 3 do nivoja začetka rimskih kulturnih križnega hodnika, pa so bili odkriti trije maltni estrihi, plasti (okoli 1,7 m) in v sondah 2, 4 in 6 do geološke in sicer na globini 0,1 m, verjetno iz druge polovice osnove (do globine 3,8 m), ki jo tvori aluvialni nanos. 15. stoletja, na globini 0,35–0,45 m, verjetno iz časa Prve strukture zunaj cerkvene ladje so se pojavile že po obnovi samostana po požaru leta 1302, vanj je na 0,3 m pod današnjo površino. Odkrite ostaline pa bila vkopana srednjeveška grobna jama, ter tretji na so potrdile uporabo prostora samostana od rimskega globini 0,85 m, ki ga avtor pripisuje romanski fazi.22 časa do danes.26 19 Curk 1974, 235; Lubšina Tušek 2012, 170. 20 Lubšina Tušek 2012, 170. Branko Vnuk je isti po- datek v pregledu sodobnih konservatorsko-restavratorskih posegov na samostanskem kompleksu zabeležil pod letni- 23 Lubšina Tušek 2012, 172. co 1986 (Vnuk 2010, 123). 24 Lubšina Tušek 2012, 174. 21 Lubšina Tušek 2012, 171. 25 Lubšina Tušek 2012, 175. 22 Lamut 2000, 4; Lubšina Tušek 2012, 173. 26 Lubšina Tušek 2012, 177. 245 Evgen Lazar Slika/Figure 6 Tloris Dominikanskega samostana z vrisanimi arheološkimi posegi v letih 2011–2013 (izdelala E. Lazar in D. Cvetko). / Ground plan of the Dominican Monastery showing the area of archaeological interventions between 2011 and 2013 (plan by E. Lazar and D. Cvetko). 246 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 Arheološke raziskave v letih 2011–2013 Zaščitne arheološke raziskave smo izvedli na dva na- Izsledki arheoloških raziskav znotraj čina. Na območjih, kjer strojni izkopi niso posegali v cerkvene ladje in baročne zakristije arheološki zapis oziroma so segali le do arheoloških ostalin, smo izvedli arheološko dokumentiranje ob Kot je bilo že omenjeno, smo največji arheološki izgradnji, na območjih, kjer bi gradbeni oziroma stroj- kop izvedli na območju samostanske cerkve ( sl. 7) in ni izkopi posegali v arheološke ostaline, pa smo iz- pripadajoče zakristije ( sl. 8), ki se z zahodne strani vedli zaščitna arheološka izkopavanja. Tudi v prime-naslanja na cerkveno ladjo. Zaradi izgradnje strojnice ru zaščitnih arheoloških izkopavanj je izkop segel le je bil tukaj izkop najgloblji. Na podlagi primerjave in do globine, potrebne za izvedbo obnovitvenih oziro-povezave odkritih ostalin znotraj obeh prostorov ter ma rekonstrukcijskih del. Prav tako smo stratigrafsko povezave s poznano stavbno zgodovino smo tukaj arheološko izkopavanje prekinili na območjih, kjer bi odkrite arheološke ostaline uspeli razdeliti v dvanajst izkop segal globlje od temeljev samostana. Celotno faz, od rimskega časa do sedanjosti. Tako smo opre-območje samostana smo še pred začetkom arheolo- delili štiri rimske (I–IV), štiri srednjeveške (V–VIII), ških raziskav zaradi lažje dokumentacije razdelili v tri novoveške (IX–XI) in sodobno oziroma novo-mrežo kvadrantov velikosti 5 × 5 m ( sl. 6). Usmeritev dobno fazo (XII). Te faze predstavljajo tudi osnovo mreže je bila prilagojena usmeritvi samega samostana za faziranje in interpretacijo odkritih ostalin na dru-in je prekrivala površino velikosti 65 × 80 m oziroma gih delih samostana. S pomočjo arheološke sekvence, 5200 m2. izdelane na podlagi odkritih ostalin znotraj zakristije Zaradi razlik v ohranjenosti in tudi zaradi različnih in cerkvene ladje, smo le-te uspeli korelirati z ostali-globin, potrebnih za izvedbo prenovitvenih del, smo nami iz drugih prostorov in jih povezati v smiselno arheološke raziskave znotraj posameznih prostorov celoto oziroma zgodbo razvoja samostana. Do sedaj izvedli ločeno. Največ arheoloških ostalin smo odkri-smo namreč arheološke ostaline obravnavali in inter- li in odstranili na območju baročne cerkvene ladje pretirali po posameznih prostorih. in zakristije. Predvsem na območju zakristije je iz- Samostanska cerkev je umeščena na severni rob sa- kop posegel približno 4 m pod nekdanji hodni nivo, mostanskega kompleksa in je sestavljena iz ladje in vendar kljub temu še nismo odkrili oziroma dosegli zakristije. Objekt je v tlorisu nepravilne pravokotne globine arheološko sterilne geološke osnove. Odkri-oblike, saj je vzhodna stena nekoliko daljša od za- ta in interpretirana arheološka stratigrafska situacija hodne. Cerkvena ladja predstavlja največji prostor oziroma sekvenca znotraj cerkvene ladje in zakristije v samostanskem kompleksu, zakristija pa podaljšek predstavlja osnovo za določitev faz posegov na ob-cerkvene ladje proti zahodu. Z južne strani se nanjo močju celotnega samostana, saj smo le tukaj doku- naslanja zahodni samostanski trakt, vendar ga zakristi- mentirali vse faze od rimskega obdobja naprej. Zato ja proti zahodu nekoliko presega. bomo v pričujočem besedilu predstavili predvsem ta Znotraj cerkvene ladje so bili moderni tlaki in estrihi dva prostora, saj je bilo tukaj odkritih največ drobnih odstranjeni že pred začetkom arheološke raziskave arheoloških najdb. Z arheološkimi izkopavanji nis- ( sl. 9, 10). Arheološka ekipa je nato odstranila novo-mo dosegli geološke osnove, kar bi nam omogočilo veško (baročno) nasutje ter očistila in dokumentirala odkrite ostaline iz posameznih prostorov povezati v arheološke plasti in arhitekturne elemente pod njim. smiselno celoto. Faziranje in datiranje odkritih osta- Arheološki stratigrafski izkop je bil popolnoma prila- lin je olajšala natančna stavbna analiza samostana, ki gojen potrebam prenove cerkvene ladje, zato smo ga jo je izdelal umetnostni zgodovinar Branko Vnuk.27 izvedli na prostoru nekdanjega baročnega oltarja tik pred prehodom v zakristijo, na območju nekdanjega 27 Vnuk 2014. stopnišča, ki je vodilo v večjo baročno kripto v osre- 247 Evgen Lazar Slika/Figure 7 Cerkvena ladja (rumena barva) na tlorisu samostana (izdelala E. Lazar in D. Cvetko). / The church nave (yellow) on the ground plan of the monastery (plan by E. Lazar and D. Cvetko). Slika/Figure 8 Zakristija (rumena barva) na tlorisu samostana (izdelala E. Lazar in D. Cvetko). / The sacristy (yellow) on the ground plan of the monastery (plan by E. Lazar and D. Cvetko). 248 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 Slika/Figure 9 Cerkvena ladja po odprtju njenega zahodnega dela; pogled proti vzhodu (foto D. Belić). / The church nave at the beginning of the archaeological excavations in its western part; view towards east (photo by D. Belić). dnjem delu cerkvene ladje, ter na območju, kjer stoji- kumentiranih arheoloških kontekstov iz vseh raziska- jo stebri in stopnišče nove tribune v vzhodnem delu nih območij. cerkvene ladje. V osrednjem delu cerkvene ladje je bil Znotraj baročne zakristije smo posegli najgloblje v stratigrafsko izkopan tudi jarek, ki je bil potreben za arheološke plasti ( sl. 11). Izkop je tukaj segal približno izgradnjo temeljev nove tribune. 4 m globoko. Najmlajše ruševinsko nasutje je bilo del- V večjem delu cerkvene ladje smo po odstranitvi ob- no odstranjeno že pred našim prihodom, mi pa smo sežnega baročnega nasutja (faza X) odkrili in doku- ga dokončno odstranili strojno. Ob severni in južni mentirali predvsem arhitekturne elemente samostana steni smo nato ročno izkopali dva testna jarka, da bi in njihove ostanke. Časovno smo jih lahko opredelili ugotovili, kako globoko segajo temelji. Ker je bilo glede na pisne vire in arhitekturno analizo, ki jo je potrjeno, da so temelji dovolj globoki, smo izkopava-izdelal B. Vnuk.28 Na posameznih mestih, kjer smo nje po celotni površini prostora nadaljevali ročno. V izvedli manjše stratigrafske izkope, pa smo kljub ve- jugovzhodnem vogalu je zaradi potreb gradnje izkop likim prostorskim omejitvam prišli do pomembnih segal nekoliko globlje. Na koncu so bili porušeni in podatkov, ki so nam omogočili, da smo stavbni ra-odstranjeni tudi odkriti zidovi in temelji. zvoj prostora cerkvene ladje razdelili v devet faz in Najstarejše odkrite ostaline izhajajo iz rimskega časa. jih povezali s stratigrafsko situacijo v zakristiji. To Na podlagi odkrite stratigrafije in analize drobnih nam je omogočilo tudi naknadno faziranje vseh do-najdb smo jih uspeli znotraj zakristije razdeliti v štiri faze (I–IV). Na območju cerkvene ladje pa smo za- 28 Hrani arhiv ZVKDS, OE Maribor. 249 Evgen Lazar Slika/Figure 10 Cerkvena ladja po zaključku odstranjevanja baročnega nasutja; pogled proti zahodu (foto D. Belić). / The church nave after the removal of the Baroque deposit; view towards west (photo by D. Belić). 250 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 Slika/Figure 11 Stratigrafsko izkopavanje znotraj baročne zakristije (foto D. Belić). / Stratigraphic excavations inside the Baroque sacristy (photo by D. Belić). ledica odkopavanja rimskodobnih zidov z namenom pobrati in ponovno uporabiti gradbeni material. V zakristiji smo odkrili dva taka jarka, ki sta bila ver- jetno izkopana v času pred izgradnjo samostana. V fazo V smo umestili tudi zob južnega zidu cerkvene ladje, ki smo ga dokumentirali pod današnjo južno steno cerkvene ladje. Tukaj smo namreč odkrili dva zoba starejših temeljev južne cerkvene stene, od ka- terih se zgornji po višini ujema z najstarejšimi odkri- timi estrihi v tem prostoru (faza VI), spodnji pa leži 30 cm nižje in najverjetneje predstavlja ostanek neke starejše gradbene faze samostana oziroma objekta, ki Slika/Figure 12 Presek romanskega in gotskih estrihov ob južnem zidu cerkvene ladje; pogled proti vzhodu je na tem mestu stal pred izgradnjo cerkve ( sl. 12). (fotografija D. Belić). / Cross section of the Romanesque Fazo VI povezujemo že z obdobjem ustanovitve do- and Gothic lime-plastered floors beside the southern wall of minikanskega samostana leta 1230 ( sl. 13). Z njegovo the church nave; view towards east (photo by D. Belić). ustanovitvijo so se namreč na tem prostoru pričela radi omejenih možnosti izkopa odkrili le eno rimsko- obsežna gradbena dela. Kot del te faze smo znot- dobno fazo, ki pa je verjetno del faze IV. raj cerkvene ladje interpretirali najnižje ležeči maltni Med najzgodnejše srednjeveške ostaline (faza V) lah- estrih ter najnižje ležeča estriha v takratnem prezbi- ko uvrstimo t. i. roparske jarke, ki so nastali kot pos- teriju, to je na vhodu v baročno cerkev, ki pa je za 251 Evgen Lazar dober meter višji od tistega v ladji. V presekih vkopa za srednjeveško (gotsko – faza VII) grobnico smo odkrili maltna estriha, ki ju loči manj kot 10 cm de- bela plast, kar najverjetneje kaže na kratko obdobje med nastankom enega in drugega. Točnega nastanka plasti nismo uspeli ugotoviti zaradi omejenega pros- tora za raziskave. Kot del te faze smo interpretirali tudi zgornji zob temelja južne stene in ostanke že omenjenega maltnega estriha ter plast oziroma na- sutje, ki najverjetneje predstavlja podlago zanj. V to fazo glede na višinske nivoje spada tudi ostanek zidu ali utrjene hodne površine, ki smo ga odkrili pod baročnim oltarjem. Dejstvo, da na prostoru pod oltarjem nismo zasledili maltnega estriha, potrjuje domnevo, ki je znana iz pisnih virov in se ujema z rezultati arhitekturne analize B. Vnuka, da je bila pr- votna cerkev krajša od današnje. Temu v prid govo- rijo ostanki zidov, ki smo jih opredelili kot ostanke najstarejše arhitekture v cerkveni ladji in predstavljajo zahodno steno prvotne cerkve. To pa potrjujejo tudi ostaline faze VI, ki smo jih odkrili v zakristiji. Tukaj smo namreč odkrili ostanka hodne površine iz utr- jene oziroma zbite ilovice in vkope vanju, kar kaže na to, da na tem prostoru v prvi polovici 13. stoletja še ni stal objekt, saj smo v notranjosti cerkvene ladje kot hodno površino faze interpretirali maltni estrih. Glede na ugotovljeno nam je uspelo potrditi domne- vo o zahodni steni romanske cerkvene ladje, ki se je nahajala dobrih 7 m vzhodneje od današnje oziroma baročne zahodne cerkvene stene. Ostale elemente, ki jih lahko opredelimo kot srednje- veške, smo razdelili na dve fazi (fazi VII in VIII). Iz- kazalo se je, da so bila v tem času tla cerkvene ladje večkrat dvignjena in na novo tlakovana. Fazo VII povezujemo z gotskimi posegi na območju samostana, saj je bila samostanska cerkev podvržena prvim večjim prenovam že v sredini 13. stoletja, ko je bil zgrajen dolgi gotski kor ( sl. 14). Znotraj dolge- ga kora so na podlagi stenskih poslikav z rodbinskimi grbi že dolgo predvidevali obstoj družinske grobnice rodbine Ptujskih. Prostor zanjo je nastal, ko so bila tla v prezbiteriju še dodatno dvignjena. Izkopavanja ob vzhodni cerkveni steni so odkrila večjo tridelno grob- nico, ki jo je baročna vzhodna cerkvena stena znatno 252 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 Slika/Figure 13 Fotomozaik tlorisa cerkvene ladje in z rdečo črto označenimi ostalinami faze VI; z modro črto je označen domnevni tloris romanske cerkvene ladje (izdelala E. Lazar in D. Cvetko). / Photo mosaic of the church nave ground plan with a red line marking the remains of the Phase VI; the blue line marks the supposed Romanesque church nave (plan by E. Lazar and D. Cvetko). Slika/Figure 14 Fotomozaik tlorisa cerkvene ladje in z rdečo črto označenimi ostalinami faze VII; z modro črto je označen domnevni tloris gotske cerkvene ladje (izdelala E. Lazar in D. Cvetko). / Photo mosaic of the church nave ground plan with a red line marking the remains of the Phase VII; the blue line marks the supposed Gothic church nave (plan by E. Lazar and D. Cvetko). Slika/Figure 15 Fotomozaik tlorisa cerkvene ladje z vrisanimi ostalinami in tlorisom cerkve po požaru leta 1302; z modro črto je označen tloris cerkvene ladje (izdelala E. Lazar in D. Cvetko). / Photo mosaic of the church nave ground plan with outlined remains and the ground plan of the church following the fire in 1302; the blue line marks the ground plan of the church nave (plan by E. Lazar and D. Cvetko). 253 Evgen Lazar poškodovala, poleg nje pa še eno manjšo pravokotno tnosti družinska grobnica njegovih predhodnikov, grobnico. Na Ptujskem gradu je shranjena nagrobna gospodov Ptujskih. Za razliko od manjše, ki je nastala plošča Friderika IX. Ptujskega, zadnjega predstavni-kasneje, je bila večja grobnica najverjetneje dograjena ka te rodbine, ki se po merah skoraj natančno ujema skupaj z dolgim korom. Glede na to, da strop grob-z odprtino manjše grobnice, zato smemo sklepati, nice ni bil ohranjen, sklepamo, da je bila višina tal v da je ta pripadala zadnjemu predstavniku znamenite srednjeveškem prezbiteriju višja od kasnejših novo-ptujske rodbine. Večja grobnica pa je po vsej verje- veških tal baročne cerkve. Na tem mestu zato nima- Slika/Figure 16 Ostanki blaga znotraj gotske kripte Slika/Figure 17 Del poslikane deske znotraj gotske (foto E. Lazar). / Textile remains inside the Gothic crypt kripte (foto E. Lazar). / A piece of a painted wooden (photo by E. Lazar). board inside the Gothic crypt (photo by E. Lazar). Slika/Figure 18 Pogled na izpraznjeni kripti na območju gotskega prezbiterija; pogled proti vzhodu (foto D. Belić). / Excavated crypts in the Gothic presbytery; view towards east (photo by D. Belić). 254 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 mo ohranjenih arheoloških sledov kasnejših gradbe- poškodoval ( sl. 15). Predvidevamo, da ostanki zidov iz nih faz. Glede na dokumentirane absolutne višine so lomljencev in apnene malte kažejo na takratno podalj-se tla cerkvene ladje v tem času nekoliko spuščala od šanje cerkvene ladje proti zahodu. Ob novem gotskem vzhoda proti zahodu, ali pa je to le rezultat dolgotraj-dolgem koru naj bi pozidali tudi novo zakristijo. Nje- nega posedanja zahodnega dela cerkvene ladje. Tako ne ostanke gre najverjetneje iskati v zidu in estrihu, ki so bila tla tik ob prehodu v prezbiterij za 10 do 20 cm sta bila dokumentirana ob prehodu v križni hodnik na višja od tal v zahodnem delu cerkve. Ostanek estri-prostoru današnjega Sončnega parka ( sl. 16–18). ha, ki smo ga izkopali pod baročnim oltarjem, se je Znotraj baročne zakristije smo odkrili srednjeveško nahajal pred vhodom v cerkev oziroma v nekakšnem nasutje, ki smo ga na podlagi drobnih najdb datirali cerkvenem preddverju. Ta estrih je še nekoliko nižji v čas od druge polovice 12. do 14. stoletja. Nad na-od estrihov znotraj cerkve. Za razliko od prostora pod sutjem je bila serija utrjenih hodnih površin, ki kažejo baročnim oltarjem oziroma pred vhodom v takratno na manjša popravila in obnove skozi daljše časovno cerkev so bila tla znotraj ladje še enkrat dvignjena in na obdobje. Vanje so vkopani tudi skeletni grobovi brez novo tlakovana z maltnim estrihom, ki je bil položen pridatkov ( sl. 19), ki so v tistem času ležali pred vho-na podlago iz večjih kamnov. Ta dvig hodne površine dom v cerkev, kasneje pa jih je močno poškodovala lahko morda povežemo s požarom leta 1302, ki naj izgradnja nove zahodne cerkvene stene. bi glede na pisne vire samostan in tudi cerkev močno Slika/Figure 19 Srednjeveški grobovi 10, 11, 13 in 15 iz faze VII (foto D. Belić). / Medieval graves 10, 11, 13 and 15 from the Phase VII (photo by D. Belić). 255 Evgen Lazar Sredi 15. stoletja, v času mlajše srednjeveške oziroma ladje, tik pod stopniščem, ki je vodilo v prezbiterij, je poznogotske faze (faza VIII), je prišlo do naslednje bila v tem času postavljena bogato okrašena kamnivečje prenove. Ta je zaznamovala predvsem cerkveno ta grobnica, v bližini pa je bila v tlakovanje vzidana poslopje ( sl. 20, 25). Ohranjeni so bili stavbni ele-tudi nagrobna plošča z reliefnim okrasom ( sl. 21). V menti na prostoru vzhodnega dela cerkvene ladje, tem času so bili očitno pogosti tudi pokopi znotraj v gotskem oziroma poznogotskem prezbiteriju in cerkvene ladje. Na območju baročne zakristije je faza neposredno pod njim. Tla so bila v tem času po-VIII ohranjena v obliki dveh večjih nasutij, v kateri novno dvignjena za približno pol metra in na novo sta bila vkopana temelj zahodnega cerkvenega zidu in tlakovana s kamnitimi bloki, stopnišče na prehodu v temelj zidu, ki poteka nekoliko poševno glede na cer-prezbiterij je bilo obloženo z marmorno oblogo ( sl. kveno ladjo in je verjetno predstavljal ostanek nekega 22). Prav tako so bili dograjeni nekateri stranski ele-pomožnega prostora ali nadstreška pred vhodom v menti oziroma deli cerkvenega inventarja. V središču cerkev. Slika/Figure 20 Srednjeveški tlak faze VIII, v katerega so bile vgrajene tudi rimskodobne spolije (foto D. Slika/Figure 22 Kamniti tlak cerkvene ladje z odtisom Belić). / Medieval church floor from the Phase VIII with osem kotnega stebra oziroma baze stebra iz faze VIII (foto inbuilt Roman spolia (photo by D. Belić). D. Belić). / Stone-paved floor of the church nave with the imprint of an octagonal pillar or a column base from the Phase VIII (photo by D. Belić). Slika/Figure 23 Poznogotska bogato okrašena kripta; Slika/Figure 21 Nagrobna plošča faze VIII (foto D. pogled proti severovzhodu (foto D. Belić). / Ornate late Belić). / Tombstone from the Phase VIII (photo by D. Belić). Gothic crypt; view towards north-east (photo by D. Belić). 256 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 Najbolj impresiven element te faze je gotovo delno to, ki leži pravokotno in se naslanja na severno steno ohranjena bogato okrašena kamnita grobnica, ki se cerkve. Nov oltar je bil v tem času zgrajen na zahodni nahaja tik pod stopniščem, ki je vodilo v dvignjen strani, pred oltarjem pa sta bila postavljena tudi dva prezbiterij v samem središču ladje. Najverjetneje gre stebra, ki sta najverjetneje nosila baldahin. Ohranjeni za družinsko grobnico rodbine Stubenbergov, ki so so tudi temelji stranskih oltarjev in pilastrov. Zgrajen je bili eni od rodbinskih naslednikov gospodov Ptujskih bil prehod v križni hodnik. Srednjeveški prezbiterij je ( sl. 23, 24). bil v tem času podrt, na novo je bila zgrajena vzhodna V času pred obsežno baročno obnovo je bila pozi- cerkvena stena. Na območju zakristije so bile iz faze X dana nova zahodna stena cerkve na mestu, kjer je še ohranjene plasti in nasutje, ki predstavljajo rušitev podanes. Dodatno je bil pred vhodom zgrajen zid, ki je možnega objekta (faza VIII) in izravnavo ter povišanje povezoval severozahodni vogal cerkve s severozaho-terena kot pripravo za novoveško prenovo cerkve in dnim vogalom zahodnega trakta in je najverjetneje dozidavo zakristije z novim hodnim nivojem. zamejeval nekakšno preddverje. Po razpustu samostana se je v njegovih prostorih Zadnjo večjo prenovo je objekt doživel z barokizacijo najprej naselila vojska (faza XI). Znotraj cerkvene lad- (faza X) ( sl. 26). V ta čas sodijo najbolj opazni arhitek- je so sledovi tega obdobja vidni kot ostanki prečnega turni elementi, ki smo jih dokumentirali znotraj ladje, zidu in temeljev stebrov. V tem času sta bili v uporabi saj je ta obnova tudi v večji meri uničila ali poškodovala tudi peči, vgrajeni v severno steno cerkvene ladje. starejše strukture. Tu gre predvsem za obe večji kripti, ki ležita v osrednji osi cerkvene ladje, ter manjšo krip- Sklep Ugotovimo lahko, da so zadnje arheološke raziskave na območju nekdanjega ptujskega Dominikanskega samostana dopolnile poznavanje ter v veliko prime- rih potrdile domneve o stavbni zgodovini samostana in samega prostora, kjer je postavljen. Četudi zaradi različnih dejavnikov nikjer nismo dosegli geoloških plasti in s tem raziskali celotnega arheološkega zapi- sa, lahko trdimo, da je bil obravnavani prostor urba- niziran že v rimskem času, kar so potrdile najstarejše odkrite kulturne plasti. Kljub omejenemu prostoru izkopa smo na posameznih mestih lahko ločili več rimskih poselitvenih in gradbenih faz. Glede na to, da je odkrito drobno gradivo, ki ga lahko opredelimo kot srednjeveško, le skromno zastopano in je datacijsko precej slabo izpovedno, saj večinoma obsega kuhinjsko lončenino s širokim časom upora- be, lahko posamezne gradbene in poselitvene faze v veliki meri opredelimo le stratigrafsko, ne moremo pa jih natančno časovno umestiti. Prava stratigraf- ska izkopavanja, ki so zajela večjo površino, smo Slika/Figure 24 Pogled v poznogotsko kripto; vidna izvedli le znotraj baročne zakristije in samo na tem je lesena krsta v mrtvaškem prtu (foto D. Kovačič). / The interior of the late Gothic crypt with wooden coffin covered mestu lahko pravzaprav sledimo celotnemu razvoju with a shroud (photo by D. Kovačič). obravnavanega prostora od rimskega obdobja do 257 Evgen Lazar 258 Dominikanski samostan na Ptuju. Nova spoznanja arheoloških raziskav v letih 2011–2013 Slika/Figure 25 Fotomozaik tlorisa cerkvene ladje in z rdečo črto označenimi ostalinami faze VIII; z modro črto je označen domnevni tloris gotske (poznogotske) cerkvene ladje (izdelala E. Lazar in D. Cvetko). / Photo mosaic of the church nave ground plan with a red line marking the remains of the Phase VIII; the blue line marks the supposed (late) Gothic church nave (plan by E. Lazar and D. Cvetko). Slika/Figure 26 Fotomozaik tlorisa cerkvene ladje in z rdečo črto označenimi ostalinami faze X; z zeleno črto je označen tloris baročne cerkvene ladje (izdelala E. Lazar in D. Cvetko). / Photo mosaic of the church nave ground plan with a red line marking the remains of the Phase X; the green line marks the Baroque church nave (plan by E. Lazar and D. Cvetko). 259 Evgen Lazar sedanjosti. Na podlagi izsledkov raziskav znotraj zak- ristije smo lahko izdelali tudi sekvenco razvoja same cerkvene ladje. Ta pa se ujema s hipotezami umetno- stnega zgodovinarja Branka Vnuka. Literatura CURK, J. 1974, Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1979–1974. – Časopis za zgodovino in narodopisje 10/2, 227–266. HORVAT, J., M. LOVENJAK, A. DOLENC VIČIČ, M. LUBŠINA TUŠEK, M. TOMANIČ JEVREMOV in Z. ŠUBIC 2003, Poetovio, Development and Topography. – V: M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.), The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. / Die Autonomen Städte in Noricum und Pannonien. Pannonia, Situla 41, Ljubljana, 153–189. LAMUT, B. 2000, Zanimive najdbe na dvorišču. – Tednik, četrtek , 9. november 2020, 5. LUBŠINA TUŠEK, M. 2004, Petoviona in njene mestne četrti. – V: I. Lazar (ur.), Rimljani: steklo, glina, kamen. Katalog razstav, Celje, Maribor, Ptuj, 90–93. LUBŠINA TUŠEK, M. 2012, Elaborat predloga za razglasitev arheološkega najdišča Panorama na Ptuju (EŠD 9277) za kultur- ni spomenik državnega pomena. – Ptuj. MLINARIČ, J. in J. CURK 2009, Dominikanski samostan na Ptuju. – Publikacija Zgodovinskega arhiva na Ptuju, Gradi- va in razprave 5, Ptuj. VNUK, B. 1997, Stavbnozgodovinski razvoj nekdanje- ga dominikanskega samostana na Ptuju v srednjem veku 1230–1500. – Časopis za zgodovino in narodopisje 68/2, 185– 216. VNUK, B. 2010, Gradbeno-zgodovinski razvoj nekdanje- ga ptujskega dominikanskega samostana od ustanovitve leta 1230 do razpusta leta 1785 in njegova usoda po razpu- stu – preliminarna študija. – V: M. Habjanič, G. Gerlič, M. Krivec, A. Magdič in B. Vnuk, Konservatorski načrt, Domini- kanski samostan, Mapa 1, Ljubljana 45–132. VNUK, B. 2014, Nove najdbe in spoznanja o gradbeni in umetnostni podobi nekdanjega ptujskega dominikanskega samostana (2011–2013). – Časopis za zgodovino in narodopisje 85/1–2, 55–105. Evgen Lazar Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo Poljanska cesta 40 SI-1000 Ljubljana evgen.lazar@zvkds.si 260 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Srednjeveške in novoveške keramične najdbe iz Dominikanskega samostana na Ptuju Medieval and Post-medieval Ceramic Finds from the Dominican Monastery in Ptuj Nika Veršnik Izvleček: Članek obravnava zbir srednjeveških in novoveških keramičnih najdb, odkritih ob arheoloških raziskavah Dominikanskega samostana na Ptuju v letih 2011–2013. Najštevilčnejša je lončenina, med katero so zastopani lonci, trinožne posode, sklede, skodele in krožniki, pivsko posodje ter posodje različnih namembnosti. V skupino drugih keramičnih predmetov za vsakdanjo rabo sodijo distančnik, svetila, pisalni pripomočki, izčrepinjska ploščica, oploščene pečnice in pipe za kajenje. Najdbe glede na primerjave s sorodnim gradivom z drugih slovenskih in srednjeevropskih najdišč ume- ščamo v čas od visokega srednjega veka do 19. stoletja. Ključne besede: Ptuj, dominikanski samostan, srednji vek, novi vek, lončenina, keramični predmeti Abstract: This paper presents a collection of medieval and post-medieval ceramic finds discovered during the archaeological excavations at the Dominican monastery in Ptuj between 2011 and 2013. The most common group of artefacts is pottery, which includes pots, tripods, bowls, dishes and plates, drinking vessels, and other vessels of unknown use. A group of other ceramic finds includes a stilt, some pottery lamps, writing equipment, stove tiles, and clay tobacco pipes. According to analogies from other contemporaneous sites in Slovenia and Central Europe, they can be dated between the High Middle Ages and the 19th century. Keywords: Ptuj, Dominican monastery, Middle Ages, modern period, pottery, ceramic finds Uvod nih najdb z večinoma znanim arheološkim konteks- tom, pri čemer je potrebno upoštevati dejstvo, da je Ob arheoloških raziskavah Dominikanskega samo- bilo arheološko gradivo zaradi številnih obnovitvenih stana na Ptuju v letih 2011–2013 je bilo odkritih del in prizidav samostana skozi stoletja deloma pre-okoli 43.500 najdb s časovnim razponom od rim- mešano. Iz tega sklepamo, da večina najdb ni ležala v skega obdobja do poznega novega veka. Po primar- svoji prvotni legi. To dokazujejo predvsem odlomki, nem pregledu gradiva jih v čas delovanja samostana ki so bili infiltrirani v starejše, rimskodobne plasti, ter (1230–1786) sodi okoli 7.800, od tega je 2.500 najdb starejše gradivo, odkrito skupaj z mlajšim, v mlajših srednjeveških. Če izvzamemo številne človeške in ži-kontekstih. Največje število najdb je bilo odkritih na valske kosti, odkrite v srednjeveških in novoveških območju zakristije in cerkve, sledijo atrij križnega nasutjih ter grobovih, je najštevilčnejše zastopana ke-hodnika, Sončni park – vzhodno dvorišče, zahodno ramika z nekaj več kot 4.000 odlomki, sledijo stekle- dvorišče, južno dvorišče in vzhodni trakt samostana ne, kovinske in koščene najdbe ter kosi gradbenega ( sl. 1). Nekaj predmetov, odkritih ob strojnem izkopu materiala. V prispevku predstavljamo zbir keramič- in na deponiji, je brez najdiščnih podatkov. 261 Nika Veršnik Slika/Figure 1 Tloris Dominikanskega samostana na Ptuju (dopolnjeno po Jereb, Janežič, Lazar 2014, priloga 1). / Plan of the Dominican monastery in Ptuj (supplemented after Jereb, Janežič, Lazar 2014, Appendix 1). Keramični zbir Lončenina Predstavljeno keramično gradivo zaobjema 147 bolje Lončenina je izdelana iz drobnozrnatih, finozrnatih ohranjenih in karakterističnih kosov oziroma 4 % od in zelo finozrnatih lončarskih mas s primesmi sljude, vseh v srednje- in novoveško obdobje uvrščenih ke-kremena in kalcijevega karbonata v različnih kombi- ramičnih najdb. Gre predvsem za odlomke ustij, dnov nacijah; redko so glini dodani drobci keramike in or-in okrašenih ostenij posod. V največjem številu je za- ganski ostanki. Žgana je bila povečini redukcijsko ali stopana lončenina, med katero prevladujejo lonci, manj oksidacijsko, pojavljajo pa se tudi redukcijsko žganje je skled, čaš, skodel, vrčev, trinožnikov in natančneje z oksidacijsko atmosfero v končni fazi, nepopolno oblikovno nedoločljivih posod. S posameznimi primer-oksidacijsko žganje z dimljenjem v končni fazi ter ne- ki so zastopane ročka za vino, pokrov posode, ponev popolno oksidacijsko žganje. Barva črepinj z gladko in miniaturna posoda. V skupino drugih keramičnih zunanjo in notranjo površino (le v posameznih pri-predmetov sodijo distančnik, pečnice, lončene svetilke, merih grobo in hrapavo na dotik zaradi uporabe) je izčrepinjska ploščica, pipe za kajenje idr. Ker omenjeno raznolika, od rdeče-rumene, rožnate, svetlo rjave do gradivo ob odkritju ni bilo v svoji prvotni legi, smo ga zelo temno sive oziroma črne barve. v srednji in novi vek uvrstili na osnovi fakture, oprede- Za visokosrednjeveško lončenino, ki je bila pogosto litve oblikovnih skupin ter tipologije ustij loncev. Kera- žgana v redukcijski atmosferi, sta značilni izdelava z mično gradivo je bilo izdelano na lončarskem vretenu lepljenjem in dodelava na počasnem vretenu, kar do- (počasnem in hitrem), razen nekaj delov novoveških kazujejo sledovi prstnih odtisov v notranjosti posod. okrašenih izdelkov, kot so volutasti ročaji, oploščene V večjem številu zastopana različno žgana poznosre-pečnice in pipe za kajenje, ki so jih izdelali v kalupu. dnjeveška in novoveška lončenina pa je bila v celoti 262 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 40 % 35 % 30 % 25 % 20 % 15 % 10 % 5 % 0% mali lonci srednji lonci večji srednji lonci veliki lonci zelo veliki lonci (pr. ustja 9–14 cm) (pr. ustja 14–18 cm) (pr. ustja 18–23 cm) (pr. ustja 23–30 cm) (pr. ustja nad 30 cm) Slika/Figure 2 Razdelitev loncev glede na velikost (izdelava N. Veršnik). / Division of pots by size (created by N. Veršnik). izdelana z vrtenjem na hitrem lončarskem vretenu. rekonstruirati, smo ugotovili, da se v največjem dele-Površina posod je v večji meri obdelana z obojestran- žu pojavljajo srednje veliki lonci premera 18–23 cm, skim brisanjem, v posameznih primerih pa je notra- skromneje so zastopani veliki lonci premera 23– njost posode tudi glajena. 30 cm in zelo veliki lonci premera nad 30 cm ( sl. 2).1 Posodje je najpogosteje okrašeno z žlebljenimi vo- Kot osnovo za tipološko opredelitev ustij visoko in doravnimi črtami, ki se pojavljajo v različnih izved- poznosrednjeveških ter zgodnjenovoveških loncev, bah na ostenjih posod. V posameznih primerih so na ki so zastopani zgolj s 65 primerki, smo kot izhodišče ostenju prisotni snop horizontalnih kanelur ( kat. št. uporabili oblikovno tipologijo B. Štularja,2 ki smo jo 39, 10), poševni vrezi ( kat. št. 60), vtiskovanje z nohti primerno dopolnili in razširili z dodatnimi tipološki- ( kat. št. 14) ter žlebljene valovnice na zunanjem robu mi skupinami, kot so oglata, izvihana – zgoraj ravno ustja ( kat. št. 59). Novoveško lončenino na zunanji ali na obeh površinah prekriva zelen ali rjav lošč. V dveh primerih ( kat. št. 107, 108) je zastopan vzorec neena- 1 Lonce smo na podlagi sheme Tajane Sekelj Ivančan razdelili v pet velikostnih skupin (Sekelj Ivančan 2001, komerno potekajočih vodoravnih vzporednih linij v 66–67). umazano beli, rjavi in oker barvi, slikan na engobo in 2 Tipologija temelji na tipologiji s t. i. metodo ovojni-prevlečen z brezbarvno svinčevo glazuro. ce, katero je za visokosrednjeveško gradivo z gradu Mali grad pri Kamniku razvil Benjamin Štular ter jo dopolnil s poznosrednjeveškimi in zgodnjenovoveškimi tipi, odkriti- Lonci mi na najdiščih Šentvid pri Stični in Smlednik. Omenjena tipologija srednjeveške in novoveške lončenine sestoji iz dvanajstih tipov ustij loncev, od katerih ima vsak tip po Najštevilnejšo skupino predstavljajo kuhinjski lonci. več podtipov (Štular 2009, 125–130; Štular 2013, 65–77; Na podlagi ohranjenih ustij, ki smo jih uspeli risarsko Porenta et al. 340–349). 263 Nika Veršnik odrezana, izvihana – zgoraj poševno odrezana, kon- so bodisi brez kontekstov bodisi izhajajo iz preme- veksno-konkavna in kvadratasta ustja ( sl. 3). šanih oziroma nasutih plasti, so znani iz Šentvida pri Najzgodnejše oblike ustij, in sicer enostavna zaob- Stični.5 V širšem prostoru so lonci s takšnimi ustji ljena in oglata (tipi 1H in 2C, 2G ter 2H po Štularju; značilni za visokosrednjeveško Kranjsko in Koroško, prim. kat. št. 2, 39, 47, 49, 52, 53, 55, 111) ter rogljasta primerljiva lončenina pa se pojavlja tudi na območju ustja (tip 4D po Štularju; prim. kat. št. 54, 58), so na Bavarske, avstrijske Štajerske in Moravske.6 Kot naj-obravnavanem najdišču zastopana z desetimi primer- bližje primerjave lahko navedemo najdišči Alt-Hol- ki. To so ustja, značilna predvsem za čas od 9. do leneg in Turmbauerkogel na avstrijskem Štajerskem, 13. stoletja, ki smo jih dokumentirali v srednjeveških kjer so primerljivi tipi spodrezanih ustij (5a, 5c, 7, 8a) plasteh (SE 898, SE 924, SE 287, SE 966, SE 985, datirani v čas 13. in 14. stoletja, zapognjenih oziroma SE 852). Omenjeni tipi ustij so v bližnjem Prekmurju krempljastih ustij manjših in večjih dimenzij (tipa 11 znani z zgodnje- in visokosrednjeveških najdišč Ne- in 13) pa v čas od 13. do 16. stoletja.7 delica, Gorice pri Turnišču, Gornje njive 2 pri Len- Od tipološko mlajših ustij loncev se v izboru najdb z davi in Pri Muri blizu Lendave, ki jih radiokarbonske obravnavanega najdišča pojavljajo široka karnisna in datacije oglja iz posameznih objektov umeščajo v čas večkrat profilirana ustja. Med slednjimi je največ šimed 9. in 14. stoletjem.3 V osrednji in severozahodni rokih karnisnih ustij (tipi 10A-1, 10A-2, 10B-1, 10B-Sloveniji primerljivo lončenino najdemo na blejski 2, 10C-1 in 10C-5 po Štularju; prim. kat. št. 89, 90, Pristavi in Malem gradu nad Kamnikom.4 92, 93, 5, 29, 91, 94, 95, 72, 31, 36, 41, 59, 132, 13, Z enaindvajsetimi odlomki so zastopana močno iz- 46), med katerimi prevladujeta varianti 10A in 10C, vihana (tipa 6A in 6F po Štularju; prim. kat. št. 10, ki se med seboj razlikujeta glede na užlebitev roba 48, 79), spodrezana (tipa 5G in 5H po Štularju; prim. ustja. Omenjena ustja so bila odkrita v rimskodobnih kat. št. 4, 7, 30, 62, 63, 66, 117, 121, 139), močno ode- (SE 957, SE 1005), srednjeveških (SE 975, SE 801, beljena (tipa 7B in 7G po Štularju; prim. kat. št. 38, SE 852, SE 924) in novoveških plasteh (SE 686, SE 51, 56, 114, 115) in zapognjena oziroma krempljasta 637, SE 428). Na daljši časovni razpon uporabe ustij ustja (tip 8C po Štularju; kat. št. 112, 122). Omenjena tipa 10A od 12. do 16. stoletja, s poudarkom na 14. ustja so bila na obravnavanem najdišču odkrita v os- in 15. stoletju, kažejo številne analogije, najdene na mih stratigrafskih kontekstih, interpretiranih kot rim- skodobne (SE 1116, SE 1121), srednjeveške (SE 924, 5 Lamut 1993, t. 1: 2, t. 3: 6–7, t. 4: 1–3, 6, t. 10: 1–3; SE 636, SE 287, SE 852, SE 856, SE 975, SE 695, SE Arh 2019, 60–73, sl. 72–73, tipi L3a, L3c–d, L4b–d, L5b L6b–c; Plestenjak 2008, 72, kat. št. 3; Kerman 2008, 83– 898, SE 934, SE 1199) in novoveške plasti (SE 575, 84, kat. št. 20–26, 34–35; Kerman 2013, 50, G342, G347, SE 686). Za obravnavane lonce, ki so značilni za vi-G471; Sankovič 2008, 1–2, 5–6, 9, 22; Šavel, Sankovič soki in pozni srednji vek, najdemo primerjave med 2011, G452, G622, G633, G656, G730; Djura Jelenko et al. 2016, 80–81, oblike 1a, 5a–b; Ravnikar et al. 2017, 107– lončenino iz arheoloških kontekstov iz severovzho- 110, t. 12: 338, t. 13: 352, t. 14: 277–380, t. 17: 409, t. 18: dne Slovenije, kot so Prešernova ulica na Ptuju, grad 412–418, 420–423; Brišnik, Ravnikar 1999, 34–37, t. 16, Ptuj, najdišča v bližnjem Prekmurju, dvorec Grinfels t. 17: 90–92, 94; Štular 2009, t. 10: 7, 10, t. 11: 1–9, t. 12: 1–8, t. 13: 1–8, t. 14: 1, 8, t. 16: 6–9, t. 17: 1–5; Predovnik in glasbena šola v Slovenj Gradcu ter grad Šalek v 2003, t. 42: 40–41, 54; Porenta et al. 2015, t. 1: 2–13, 16–19. Velenju, kot tudi z drugih arheoloških lokacij iz osre- 6 Štular 2009, 153, 239–240 in tam navedena literatura. dnje in južne Slovenije, kot sta Mali grad v Kamniku 7 Gutjahr, Tiefengraber 2003, 88–89, tip 5a, t. 17: 45, 46, 53, t. 24: 39, t. 25: 41, t. 31: 96, t. 40: 170, t. 40: 171, t. 41: in trdnjava Kostanjevica. Posamezni primerki, ki pa 182, 91–92, tip 5c, t. 29: 79, t. 40: 169, 93–96, tip 7, t. 14: 15, t. 16: 36–37, 41, t. 18: 65, t. 21: 4, t. 22: 13, t. 23: 29, t. 3 Lazar 2008, 77–78, kat. št. 10, 12–13; Plestenjak 2008, 25: 47, t. 26: 49, t. 30: 87, t. 34: 128, t. 37: 155, t. 43: 197, 72, kat. št. 2; Kerman 2008, 80–84, kat. št. 1–7, 9–17, 30– tip 8a, t. 5: 37, t. 16: 33, t. 18: 64, t. 22: 17, t. 23: 21, t. 29: 33, 36–37; Sankovič 2008, 93–94, kat. št. 10, 15–17, 19. 78, t. 32: 115, t. 38: 166, t. 43: 194, 102, tip 11, t. 3: 16–17, 4 Belak, Pleterski, Knific 2008, t. 2: 5, 7, 9, t. 4: 23, t. 6: 19, t. 4: 21, 25, t. 5: 31, 36, t. 6: 43, t. 34: 134, t. 36: 152, 5–7, t. 8: 13, t. 13: 2; Štular 2009, t. 8: 4, 6–7, 9, 12–15, t. 104–106, tip 13, t. 1: 1, t. 28: 67; Gutjahr, Tiefengraber 9: 1–3. 2004, 450–451, tip 7, t. 5: 87, tip 8a/b, t. 1: 1, 12, t. 3: 37. 264 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju srednjeveških in zgodnjenovoveških najdiščih, kot št. 64) po Štularju s številnimi različicami,15 ki so bila so Prešernova ulica na Ptuju, trdnjava Kostanjevica, na obravnavanem najdišču odkrita v novoveških na-Polhograjska graščina, Piramida v Mariboru, grad Ša- sutjih (SE 637, SE 579) ter posamično v srednjeveški lek, Smlednik in Šentvid pri Stični.8 Ustja tipa 10C,9 ki plasti (SE 856), ima zunanjo površino prevlečeno z so glede na kontekst datirana od okoli 12. do konca zelenim ali rjavim loščem. K profiliranim ustjem lah-15. stoletja, so znana z najdišč Kostanjevica ob Krki, ko prištejemo tudi nekaj primerov ustij s podobno gradu Rihemberk, Polhograjska graščina, Smlednik fakturo in z bodisi loščeno ali neloščeno površino in Šentvid pri Stični.10 Med ustji tipa 10C-1 ( kat. št. ( kat. št. 1, 3, 87, 97–99), ki se po obliki razlikujejo od 132) velja omeniti v celoti ohranjen trebušast lonec ustaljenih tipov, zato jih nismo podrobneje tipološko s trakastim ročajem, ki po obliki sodeč spada v sku-opredelili. Slednji so bili odkriti večinoma v novoveš- pino loncev tipa 3 po Kellerjevi. Tovrstni enoročajni kih plasteh.16 lonci, ki so bili namenjeni bodisi za pripravo hrane Ostalo lončenino, ki je tako po tehnologiji kot obliki bodisi za shranjevanje živil, kot je mleko, se v Bas-izrazito novoveška, smo glede na oblikovanost ustja lu pojavljajo od konca 14. do konca 16. stoletja.11 V razvrstili v več oblikovnih skupin. S posameznimi Sloveniji najdemo posamezne neloščene enoročajne primerki so zastopana oglata ( kat. št. 18, 37), izvihana lonce na srednjeveških in zgodnjenovoveških najter zgoraj ravno ( kat. št. 9, 35, 86) in poševno ( kat. diščih, kot sta Podbočje – trdnjava Kostanjevica in št. 127) odrezana, konveksno-konkavna ( kat. št 15, grad Šalek v Velenju.12 Poznamo jih tudi iz Celja, Lju-17, 42) in kvadratasta ustja ( kat. št. 84), katerim ne-bljanice in s Kozlovega roba nad Tolminom.13 S po posrednih analogij nismo našli. Še najbližjo primer-enim primerkom sta zastopana tipa 10B-1 ( kat. št. 72) javo oglatim ustjem najdemo na najdišču Leskovec 2 in 10B-2 ( kat. št. 31). Po analogijah sodeč je tip 10B-2 pri Celju, kjer so bili takšni odlomki odkriti v ornici nekoliko starejši, datiran od sredine 14. do konca 15. in datirani v pozni novi vek in moderno obdobje.17 V stoletja, tip 10B-1 pa je značilna oblika ustij posod čas 17 . in 18. stoletja in mlajše sodijo izvihana – zgov 15. stoletju in v začetku 16. stoletja.14 Večina zgo- raj ravno odrezana ustja, znana tudi iz Celja in s Ptu- dnjenovoveških ustij z večkrat profiliranim robom, ja.18 Konveksno-konkavna ustja oziroma ustja s kon-to so ustja tipov 11A-1 ( kat. št. 16, 88) in 12B-1 ( kat. veksno-konkavno oblikovanim robom se v večjem številu pojavljajo med zgodnjenovoveškim gradivom na Ptujskem gradu.19 Številne primerjave konveksno- 8 Lamut 1993, t. 2: 3, t. 4: 4–6, t. 5: 1–4, t. 10: 3, 5; Pre- -konkavnim ustjem, ki se od primerkov iz ptujskega dovnik 2003, kat. št. 23, 140, 150–151, 204, 244, 303, 307, 336; Železnikar 2002, t. 7: 9, 12, t. 8: 1–3, t. 9: 6, 8, t. 12: dominikanskega samostana nekoliko razlikujejo, naj-5, 12, 16; Strmčnik Gulič 1997, t. 6: 2, 5; Brišnik, Ravnikar demo v skupini profiliranih ustij, podvarianta 7.2 na 1999, kat. št. 49; Štular 2013, kat. št. 82–83; Porenta et al. Pohorskem dvoru, ki so na podlagi analogij datirani 2015, kat. št. 32–35. 9 Ustje tipa 10C-5 ( kat. št. 13 in 46) nekateri avtorji ime-v 16. stoletje;20 en primer je znan tudi iz Leskovca pri nujejo ustje z ovratnikastim robom („Kragenrand“; prim. Celju.21 Omenjena lončenina je bila odkrita v rimsko-Klokočovnik 2010, 105–106). dobnih (SE 1005, SE 1121), srednjeveških (SE 287, 10 Predovnik 2003, kat. št. 26, 68, 70–75, 88–90; Klo- kočovnik 2010, t. 2: 1; Železnikar 2002, t. 6: 9; Štular 2013, SE 834, SE 958, SE 1199) in novoveških (SE 579) kat. št. 96, 98–100, 102; Porenta et al. 2015, kat. št. 47–49, 53–55. 11 Keller 1999, 64–65, 166–167. 15 Porenta et al. 2015, 343, kat. št. 70–71, 74, 84. 12 Predovnik 2003, kat. št. 64, 190, 208; Brišnik, Rav- 16 Izjemi sta ustji s kat. št. 1 in 3, odkriti v rimskodobni nikar 1999, 53. (SE 1139) in srednjeveški plasti (SE 975). 13 Guštin, Jezeršek, Prošek 2001, kat. št. 27–28, 39, 114; 17 Čeh, Topličanec 2015, 155–156, kat. št. 257–260. Nabergoj 1999, 49, kat. št. 8; Bitenc et al. 2009, 352–353, 18 Brišnik 2014, 162, kat. št. 1, 2, 4; Arh 2019, 78, tip kat. št. 130; Žbona Trkman 1991, 22, kat. št. 3. L10, kat. št. 507. 14 Predovnik 2003, kat. št. 80–81, 268; Železnikar 2002, 19 Arh 2019, 77–78. t. 5: 20, t. 6: 6, t. 9: 7; Štular 2009, t. 18: 1; Štular 2013, kat. 20 Mihelič 2016, 56–58, 78. št. 85–95; Porenta et al. 2015, kat. št. 35–46. 21 Čeh, Topličanec 2015, 122, 155, kat. št. 240. 265 Nika Veršnik ENOSTAVNA ZAOBLJENA IN OGLATA USTJA 53 47 111 800 900 1000 1100 1200 1300 ROGLJASTA USTJA 54 58 800 900 1000 1100 1200 MOČNO IZVIHANA USTJA 79 48 1100 1200 1300 SPODREZANA USTJA 62 63 117 121 1200 1300 1400 1500 MOČNO ODEBELJENA USTJA 56 115 38 1100 1200 1300 1400 1500 ZAPOGNJENA OZIROMA KREMPLJASTA USTJA 122 112 1200 1300 1400 1500 Slika/Figure 3a Tipološka tabela srednjeveških in novoveških ustij loncev iz Dominikanskega samostana na Ptuju, M 1 : 4 (risba S. Ohman, izdelava N. Veršnik). / Typological classification of medieval and post-medieval pottery from the Dominican monastery in Ptuj, Scale 1: 4 (drawing by S. Ohman, created by N. Veršnik). 266 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju ŠIROKA KARNISNA USTJA 89 59 1200 1300 1400 1500 1600 VEČKRAT PROFILIRANA USTJA 99 16 1400 1500 1600 OGLATA USTJA 18 37 novi vek IZVIHANA – ZGORAJ RAVNO ODREZANA USTJA 86 35 1400 1500 1600 IZVIHANA – ZGORAJ POŠEVNO ODREZANA USTJA 127 novi vek KONVEKSNO – KONKAVNA USTJA 15 17 1400 1500 1600 KVADRATASTA USTJA 84 novi vek Slika/Figure 3b Tipološka tabela srednjeveških in novoveških ustij loncev iz Dominikanskega samostana na Ptuju, M 1 : 4 (risba S. Ohman, izdelava N. Veršnik). / Typological classification of medieval and post-medieval pottery from the Dominican monastery in Ptuj, Scale 1 : 4 (drawing by S. Ohman, created by N. Veršnik). 267 Nika Veršnik plasteh. Poleg ustij so se ohranila tudi številna dna Sklede, skodele in krožniki loncev, ki so povečini ravna ( kat. št. 80, 81, 118, 123, 124). Sklede so v zbiru najdb iz Dominikanskega samo- K loncem sodijo pokrovi, dokumentirani v novoveš- stana zastopane z dvajsetimi primerki, ki se razliku- kih nasutjih (SE 575, SE 637), od katerih so ohra- jejo po velikosti in obliki. Shranjevanju in serviranju njeni ostenje z ustjem ( kat. št. 26, 106) in en masiven hrane so bile domnevno namenjene večje konične ( kat. št. 103) ter dva votla držaja ( kat. št. 102, 137) sklede s premerom ustja med 29 in 39 cm, manjše pa pokrovov konveksne oblike, kakršni so značilni za so služile zaužitju hrane. V oblikovnem smislu gre za čas od 15. do 17. stoletja.22 odprte konične oblike skled. Nekatere imajo notra- njo površino ostenja in zunanji rob ustja prekrito z Trinožne posode loščem ( kat. št. 76, 77, 85, 120) ali pa lošč prekriva samo zunanjost posode ( kat. št. 119). Ustje je bodi- H kuhinjskemu posodju se uvrščajo tudi deli trinož- si ravno, s poševno prirezanim in na zgornji strani nih posod, ki so se v obliki loncev in ponev ponekod užlebljenim robom ( kat. št. 65), ali z rahlo odebe-po Evropi, kot npr. v Baslu, uveljavile že v drugi po- ljenim in profiliranim robom ( kat. št. 32, 33), bodisi lovici 13. stoletja in ostale v uporabi skozi ves pozni zavihano navzven ( kat. št. 116) in večkrat profilirano srednji in zgodnji novi vek. Prednost kuhalnih posod ter užlebljeno na notranji strani ( kat. št. 50). Zaprte na treh nogah so bile noge, ki so omogočale bolj-konične sklede imajo uvihano ustje ( kat. št. 24, 76, šo porazdelitev toplote in zato enakomerno kuhanje 85), ki ima lahko poševno prirezan rob ( kat. št. 6, jedi.23 Na slovenskem prostoru se trinožne posode 22). Skledo z uvihanim ustjem ( kat. št. 128) lahko pojavljajo predvsem v novem veku. Večje število fra-glede na analogije s srednjeveških najdišč, kot sta Pri gmentiranih primerkov z loščeno notranjo površino Muri blizu Lendave in Alt-Hollenegg na avstrijskem so odkrili pri raziskavah na bližnjem Ptujskem gra- Štajerskem, umestimo v 13. oziroma 14. stoletje.26 du.24 V Dominikanskem samostanu se je poleg nog Sorodno odebeljeno profilirano ustje sklede ( kat. št. ( kat. št. 69, 82) ohranil tulast držaj ( kat. št. 140) ver-32) iz novoveškega polnila jame SE 686 najdemo pri jetno trinožne ponve s profiliranim osrednjim delom skledi z ustjem tipa 22 z najdišča Alt-Hollenegg, da-in z ostankom zelenega lošča iz sodobnega nasutja tirani v čas med 12. in 14. stoletjem.27 V Sloveniji sta SE 359. V Sloveniji je bil podoben držaj trinožnika dobri primerjavi znani z gradu Smlednik, od katerih dokumentiran v novoveški plasti na najdišču Osre-ena izvira iz poznosrednjeveškega nasutja, druga pa dnja knjižnica Celje, v Avstriji pa so tovrstni držaji je brez konteksta.28 Med omenjenimi posodami sta značilni za manjše, v notranjosti loščene posode ali dve eno- ali dvoročajni skledi z neravno, grbančas-ponve na treh nogah, s premerom ustja od 16 do to notranjo površino trupa ( kat. št. 24, 65), odkriti 25 cm, ki se pojavljajo v 17. stoletju in začetku 18. v srednjeveškem (SE 856) in novoveškem nasutju stoletja.25 Funkcijo tulastega držaja trinožnika ali po- (SE 579). Analogija dvoročajni skledi ( kat. št. 65), krova je imel domnevno tudi predmet ( kat. št. 75) iz ki se od obravnavane razlikuje po vrezanem okrasu srednjeveškega nasutja SE 902, ki pa je za razliko od na ročaju, je znana z gradu Kostanjevica, kjer je bila zgoraj opisanega neloščen in precej manjši, saj v dol-dokumentirana v ruševinski plasti iz druge polovice žino meri le 4,7 cm. 15. stoletja.29 V isti čas sodi primer prostoročno do- delane dvoročajne sklede iz Basla.30 Skoraj v celoti 22 Glej Štular 2009, 132, tipa 2 in 3. 26 Sankovič 2008, 93, kat. št. 13; Gutjahr, Tiefengraber 23 Keller 1999, 79; Kos 1995, 211. 2003, 116, kat. št. 41/187. 24 Arh 2020, 49–53, 105–106, kat. št. 123–125, 112– 27 Gutjahr, Tiefengraber 2003, 76, 114, kat. št. 17/50. 113, kat. št. 170–176. 28 Štular 2013, 164, kat. št. 118, 120. 25 Brišnik 2014, 149–150, kat. št. 18; Krenn et al. 2007, 29 Predovnik 2003, kat. št. 552. 25–26, kat. št. 156. 30 Keller 1999, 88, sl. 81. 268 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju je ohranjena konična dvoročajna skleda s spodre-boki krožniki, od katerih ima krožnik ( kat. št. 109) zanim ustjem in z loščeno notranjostjo, tip 12 po na prehodu med ustjem in ostenjem ročaj v obliki Kellerjevi, značilen za konec 15. in začetek 16. sto-ušesca, okrasni volutast ročaj servirne posode ( kat. letja.31 V dveh primerih sta ohranjeni konični skle- št. 104), enoročajna skodela z večkrat profiliranim di s preoblikovanim robom ustja v obliki valovnice ustjem ( kat. št. 101) in skodelice, od katerih sta se in pološčeno notranjo površino ( kat. št. 77, 83) iz ohranila odlomka ostenja z aplicirano rožico ( kat. št. srednjeveških plasti SE 834 in SE 902, ki ju lahko 23, 105) ter modeliran jezičast držaj ( kat. št. 110).38 glede na primerjave datiramo v pozni srednji vek,32 natančneje v 15. stoletje.33 V novi vek sodijo oboje- Pivsko posodje stransko loščena skleda z večkrat profiliranim ustjem ( kat. št. 96), dvoročajna skleda z zapognjenim ustjem V razmeroma skromnem številu se je ohranilo pivsko ( kat. št. 100) in konični engobirani skledi ( kat. št. 107, posodje za shranjevanje, prenašanje in točenje te-108). Vse izvirajo iz novoveškega nasutja SE 637. kočin, kamor sodijo sestavni deli vrčev, kot so tra-Skledo z zapognjenim ustjem ( kat. št. 100) lahko na kasti ročaji ( kat. št. 11, 27, 113, 125), dno z ravnim podlagi analogij datiramo v 17. in 18. stoletje.34 V ta robom ( kat. št. 68) in dno s preoblikovanim robom čas lahko umestimo tudi skledi s slikanim vzorcem ter loščeno zunanjo površino ( kat. št. 20), v kljunast neenakomerno potekajočih vodoravnih vzporednih izliv preoblikovano ustje ročke za vino ( kat. št. 12) in linij35 v umazano beli, rjavi in oker barvi ter prev-cevast izliv oziroma dulec posode ( kat. št. 40). Sta- lečeni z brezbarvno svinčevo glazuro ( kat. št. 107, rejšega nastanka je domnevno ročka za vino ( kat. št. 108), katerima primerjave najdemo v poslikani en- 12), odkrita v srednjeveškem nasutju SE 1199, ki je gobirani lončenini z najdišča Melk v Spodnji Avstriji, bila glede na sledove v notranjosti izdelana na počasi datirani v prvo polovico 18. stoletja.36 Za uživanje vrtečem se lončarskem kolesu. Od posode z dulcem, močnatih jedi so uporabljali manjšo odprto konično v kateri so verjetno hranili razne tekočine, se je v re-skledo ( kat. št. 67), skodeli ( kat. št. 2, 110) in globo-centnem nasutju SE 359 ohranil cevast izliv oziroma ke krožnike ( kat. št. 21, 61, 70, 73, 109). Nekoliko dulec ( kat. št. 40), okrašen z vrezom in štirimi luknji-mlajša je oblika neloščenega krožnika ( kat. št. 61) z cami. Pojav posod z dulcem oziroma tulom na oste-zaobljenim ustjem, s poševnim, nepreoblikovanim nju, kamor sodijo locnati vrči za vodo, manjši lonci z robom oziroma širokim „ovratnikom“ ter klekasto rahlo navzven zavihanim in ravno odrezanim ustjem zaobljenim ostenjem, odkritega v srednjeveškem nater nekatere posebne oblike posod, sega v Baslu v sutju SE 852, ki se v Sloveniji pojavlja v stratigraf- drugo polovico 13. stoletja.39 Tule locnatih vrčev skih kontekstih 14. in 15. stoletja.37 najdemo v nezanesljivih stratigrafskih kontekstih na Iz novoveških nasutij (SE 579, SE 588, SE 637) iz- Malem gradu v Kamniku, delno ohranjene poso- vira zbir novoveškega loščenega posodja, značilnega de in vrči z dulcem na ostenju pa so zastopani tudi za čas od 16. do 18. stoletja, kamor se uvrščajo glomed poznosrednjeveškim in zgodnjenovoveškim ke- ramičnim gradivom iz Celja, s Šaleka in iz trdnjave 31 Keller 1999, 88. 32 Štular 2013, kat. št. 114. 33 Keller 1999, 86, t. 56: 9, t. 74: 5. 34 Arh 2020, 51, tip S7, kat. št. 171–187, in tam nave- dena literatura. 38 Primerjave za najverjetneje iz Avstrije oziroma Slo- 35 V uporabni umetnosti se vzorec neenakomerno vaške uvoženo posodje, kot so krožnik ( kat. št. 109), sko-potekajočih vodoravnih vzporednih linij imenuje česan dela ( kat. št. 110) in okrasni ročaj ( kat. št. 104), najdemo vzorec (za ustno informacijo se najlepše zahvaljujem dr. med lončenino iz prve polovice 18. stoletja (Krenn et al. Mateji Kos iz Narodnega muzeja Slovenije). 2007, kat. št. 147, 165–166, 298, 299). Podobno posodje je 36 Krenn et al. 2007, 27–29, kat. št. 207. bilo odkrito na območju kapucinskega samostana na Ptuju 37 Predovnik 2003, kat. št. 26; Brišnik, Ravnikar 1999, (Lubšina Tušek 2017). t. 30: 249–250. 39 Keller 1999, 74. 269 Nika Veršnik Kostanjevica.40 K finemu namiznemu posodju prište- V Sloveniji so najdbe distančnikov, predvsem kot del vamo posodici za pitje v obliki enostavnih, konično odpada lončarskih delavnic, znane iz Pirana in Kopra.43 oblikovanih čaš ali lončkov ( kat. št. 19, 45), od katerih Manjšo skledico premera 8,4 cm ( kat. št. 129), odkrito ima ena ( kat. št. 45) na dnu delno ohranjen lončarski v srednjeveški plasti SE 178, odprte konične oblike z znak križa v krogu (?). Ti predmeti so bili odkriti v enostavnim, zaobljenim in nepreoblikovanim ustjem, novoveškem nasutju SE 579 in jih zaradi fragmentar-ki direktno prehaja v steno posode, in z odtisnjenim ne ohranjenosti lahko le okvirno opredelimo v pozni lončarskim znakom v obliki križa na zunanji strani rav-srednji oziroma zgodnji novi vek. nega dna, lahko interpretiramo kot skledasto svetilko oziroma lojenko. Glede na ustje, ki ni preoblikovano v Posodje različnih namembnosti neizrazit lij, sodi v skupino enostavnih svetilk, tip 1 po Kellerjevi, ki se pojavijo v drugi polovici 13. stoletja Hrambi lekarniških mazil je verjetno služila miniatur- in ostanejo v uporabi vse do začetka 15. stoletja.44 Iz- na posoda na nogi ( kat. št. 141) iz sodobnega nasut- jemna najdba, ki se v poznosrednjeveških kontekstih ja SE 360, ki spominja na manjši kelih. Na območju ne pojavlja prav pogosto, je zagotovo svetilo na nogi Slovenije so primeri manjših posod iz 15. in 16. stole-s posodico za olje ali loj,45 ki ima na ustju oblikovane tja z loščeno notranjo površino, ki se od obravnavane tri izlive za stenj ( kat. št. 144). Tako imenovane svečni-razlikujejo po širši nogi, interpretirani kot posodice ke z masivno nogo so izdelovali že v 11. oziroma 12. za shranjevanje začimb, zdravil ali dišav za osebno stoletju, kar dokazujejo primerki z gradu Katzenstein nego, znani z gradov Rihemberk in Kozlov rob nad pri Dischlingu in iz najdišč Unterregenbach ter Strei-Tolminom ter iz graščine v Polhovem Gradcu.41 Oh- chen pri Balingenu.46 Med objavljenim srednjeveškim ranil se je tudi pokrov (?) posodice ( kat. št. 126). gradivom z območja Slovenije za obravnavano svetilo neposrednih primerjav nismo zasledili. Podobna po- Drugi keramični predmeti sodica svečnika s tremi izlivi za stenj iz 13. stoletja je znana iz dominikanskega samostana v Budi.47 Precej Od ostalih keramičnih zvrsti za vsakdanjo rabo pred- višji primer svetila, ki meri v višino 34 cm, datiran v stavljamo distančnik ( kat. št. 133), skledasto svetilko pozno 12. oziroma 13. stoletje, je bil odkrit ob arhe- ( kat. št. 129), svetilo na nogi ( kat. št. 144), pisalne pri-oloških raziskavah na območju nekdanjega gradu v pomočke ( kat. št. 134, 145–147), izčrepinjsko plošči- mestu Marbach v Nemčiji.48 co ( kat. št. 57), oploščeni pečnici ( kat. št. 78, 135) in Med pisalne pripomočke menihov pisarjev ( sl. 4), ki pipe za kajenje ( kat. št. 131, 136, 142, 143). so jih uporabljali pri pisanju oziroma prepisovanju Kot pripomočke v procesu izdelovanja lončenine so in okraševanju rokopisov, štejemo posodico, ki po uporabljali trikrake distančnike, kakršen je bil najden obliki spominja na črnilnik ( kat. št. 145). Podobno tudi v ptujskem dominikanskem samostanu v novo-funkcijo bi lahko imele posodice ( kat. št. 2, 146–147), veškem nasutju SE 1260 ( kat. št. 133). Tovrstne pri- od katerih ima ena ( kat. št. 146) na dnu vtisnjen znak pomočke so lončarji uporabljali pri nalaganju in raz- ZΛ (morda inicialki imena meniha pisarja), na drugi vrščanju keramike v peči. Služili so ločevanju posod ( kat. št. 147) pa znak ni razpoznaven. Slednji najdemo med žganjem.42 43 Guštin et al. 2004, 18, 36, sl. 12: 2, 38; Mileusnić 2008, 465, 467–468, sl. 4: 15. 44 Keller 1999, 99–100; Losert 1993, 58, t. 39: 10, t. 40 Štular 2009, 131; Guštin, Jezeršek, Prošek 2001, 291: 5. 204–206, kat. št. 164, 204 in 217; Brišnik, Ravnikar 1999, t. 45 Brez najdiščnih podatkov, odkrito na deponiji. 31, kat. št. 252; Predovnik 2003, 60. 46 Gross 1991, 124–125, sl. 60. 41 Žbona Trkman 1991, 13; Železnikar 2002, 335, t. 10: 47 Gyürky 1981, 88, t. 4: 1. 19, t. 17: 24–25. 48 Gross 1991, 124–125, 186, t. 83. Mesto Marbach leži 42 Guštin et al. 2004, 57; Mileusnić 2008, 468. približno 20 km severno od Stuttgarta. 270 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 145 146 147 134 Slika/Figure 4 Domnevni črnilniki oziroma posodice za barve iz Dominikanskega samostana na Ptuju, M 1 : 4 (risba S. Ohman). / Presumably inkwells or paint containers from the Dominican monastery in Ptuj, Scale 1 : 4 (drawing by S. Ohman). dobre primerjave na upodobitvi srednjeveškega me- lov, je upodobljen na pečnici s Starega gradu v Celju, niha pisarja iz dominikanskega samostana v Trevisu, datirani v zadnjo četrtino 15. in začetek 16. stoletja.54 datirani v sredino 14. stoletja.49 Zanimiv sklop najdb predstavlja izbor novoveških Ploščica z luknjo v sredini ali izčrepinjska ploščica, keramičnih pip za kajenje s pečati in z žigi delavnic.55 kot jo imenuje D. Božič,50 narejena iz ostenja posode Gre za pipe mediteranskega tipa z značilno zgradbo ( kat. št. 57) z obrabljenim zunanjim robom in vre-iz čašice oziroma glavice, grebena, cevi in obroča na zanima vzporednima črtama na površini, izvira iz koncu cevi, ki so jih od 17. stoletja dalje izdelovali srednjeveškega nasutja SE 898. Prevrtane ploščice, ki v različnih proizvodnih središčih v Avstriji, na Ma-so najverjetneje imele podobno funkcijo kot glinena džarskem, v Italiji, Turčiji in na Hrvaškem. Iz napisa vretenca ali vijčki, se pojavljajo že v mlajšeželezno-na pipi ( kat. št. 142) M. König Schemnitz razberemo, dobnih naselbinskih kontekstih.51 Razmeroma po-da je bila izdelana v delavnici družine König, ki je v goste so tudi na poznosrednjeveških najdiščih.52 19. stoletju delovala v kraju Schemnitz (Banska Šti- Med redko zastopane najdbe iz Dominikanskega sa- avnica) na Slovaškem.56 Izdelek avstrijsko-madžarske mostana štejemo dele pečnic ( kat. št. 43, 44, 78, 135), proizvodnje je bila domnevno tudi pipa ( kat. št. 26) z od katerih velja izpostaviti delno ohranjeni oploščeni delno ohranjenim napisom A. Friedreich Inthrss__feld. pečnici s plastičnim figuralnim okrasom in z žival- Pipa ( kat. št. 143) z ohranjenim žigom v krogu je bila sko motiviko. Na prvi oploščeni latvičasti pečnici glede na okrašen greben z vrezanim okrasom izdela- ( kat. št. 78) z letnico 1558, ki smo jo dokumentirali na v neki turški delavnici.57 Nekoliko mlajša je porce-v srednjeveškem nasutju SE 636, je ohranjena glava lanska pipa s slikanim okrasom ( kat. št. 136), ki sodi v jezdeca (viteza). V celoti ohranjena tovrstna pečnica, čas konca 19. in začetka 20. stoletja.58 na kateri je upodobljen z orožjem na drogu in šči- tom oborožen jezdec v viteškem oklepu, z operjenim šlemom, spuščenim vizirjem ter ostrogami, hranijo v Pokrajinskem muzeju v Mariboru.53 Na delu osrednje plošče druge pečnice ( kat. št. 135), ki izvira iz novo- veške plasti SE 99, je upodobljen vohajoč pes. Neko- liko manjši pes, ki se mota pod nogami oboroženega plemiča na konju, domnevno odpravljajočega se na 54 Stopar 1976, 278, 287, sl. 6; Bregant 1997, kat. št. 14. 55 Pipi s kat. št. 142 in 143 sta brez najdiščnih podatkov 49 Holl 2000, 178, sl. 122: 2. (odkriti na deponiji), pipi s kat. št 131 in 136 izvirata iz 50 Božič 1993, 146. novoveškega (SE 426) in recentnega nasutja (SE 21). 51 Guštin, Cunja, Predovnik 1993, 29. 56 Bekić 1999–2000, 252, 255, t. 3: 6, t. 4: 2, 7–8. 52 Mihelič 2016, 92, 94, kat. št. 11; Djura Jelenko et al. 57 Bekić 1999–2000, 253, 256, t. 5: 1, 3–5. 2016, 89, kat. št. 27, 393. 58 Posamezne porcelanaste pipe so bile najdene v Lju- 53 Lazar, Nabergoj, Bitenc 2013, 122–123, kat. št. 127. bljanici (First et al. 2009, 396, kat. št. 167). 271 Nika Veršnik Zaključek bolj izpovedna. Pri opredeljevanju ustij smo se oprli na Štularjevo oblikovno tipologijo, ki smo jo primer- Nabor obravnavanih srednjeveških in novoveških no dopolnili in razširili z dodatnimi tipološkimi sku-keramičnih najdb iz Dominikanskega samostana na pinami. Ustja smo glede na obliko roba razdelili v več Ptuju, ki nam podrobneje osvetljuje sliko vsakdanje-tipov. Tipološko starejša ustja iz visokega srednjega ga življenja dominikancev v samostanu ter pozneje veka, med katerimi smo prepoznali enostavna zaob-tudi vojakov v vojašnici, je precej širok. Iz časa de- ljena in oglata ter rogljasta ustja, so redko zastopa- lovanja samostana, tj. od 1230 do 1786, je v glav- na. Več je visoko- in poznosrednjeveških ustij, med nem zastopana lončenina, pojavljajo pa se tudi drugi katerimi se pojavljajo močno izvihana, spodrezana, vsakdanji uporabni predmeti, ki so pogosta najdba močno odebeljena in zapognjena oziroma kremplja-na sočasnih najdiščih v Sloveniji in srednji Evropi. sta ustja. Največ smo zabeležili tipološko mlajših ustij V prispevku je predstavljen zbir najbolj izpovednih loncev, ki jih najdemo v poznosrednjeveških in no-keramičnih najdb z večinoma znanim arheološkim voveških kontekstih, med katerimi smo prepoznali kontekstom, ki jih lahko glede na primerjalno gradi- široka karnisna, večkrat profilirana, oglata, izvihana vo iz zanesljivo stratigrafsko datiranih sočasnih naj- – zgoraj ravno odrezana, izvihana – zgoraj poševno dišč s slovenskega in iz srednjeevropskega prostora odrezana, konveksno-konkavna in kvadratasta. Medožje tipološko kronološko opredelimo v čas med tem ko se karnisna in profilirana ustja pojavljajo pre-visokim srednjim vekom in 19. stoletjem. Ob tem težno v poznem srednjem in zgodnjem novem veku, je potrebno poudariti, da zaradi številnih obnovit-so preostali tipi glede na analogije izrazito novoveški. venih del in prizidav samostana skozi stoletja večina K loncem sodijo redki deli pokrovov. najdb najverjetneje ni ležala v svoji prvotni legi, na Boljšo osvetlitev pri pisanju so nudila svetila, od kate-kar kažejo predvsem odlomki lončenine, infiltrirani rih je še posebej zanimivo svetilo na nogi s posodico v starejše, rimskodobne plasti. Prav tako je bilo tudi za olje ali loj, ki ima na ustju oblikovane tri izlive za starejše gradivo pomešano z mlajšim ter prisotno stenj. Tovrstna svetila so v Nemčiji znana že iz viso-v mlajših kontekstih. Največje število najdb je bilo kosrednjeveških kontekstov, medtem ko jih v Slove-odkritih na območju zakristije in cerkve, sledijo atrij niji zaenkrat še ne poznamo. križnega hodnika, Sončni park – vzhodno dvorišče, Delo menihov pisarjev izpričujejo pisalni pripomoč- zahodno dvorišče, južno dvorišče in vzhodni trakt ki, ki so jih uporabljali pri pisanju oziroma prepiso-samostana. Nekaj predmetov, odkritih ob strojnem vanju in okraševanju rokopisov. Mednje štejemo po-izkopu in na deponiji, je brez najdiščnih podatkov. O sodice za barvo, od katerih ima ena na dnu vtisnjen opremi samostanske kuhinje pričajo odlomki kuhinj-znak ZΛ (morda inicialki imena meniha pisarja). skega in namiznega posodja. Del odkritega trikrakega Med maloštevilnimi pečnicami izstopata oploščeni distančnika verjetno nakazuje, da je v bližini delovala latvičasti pečnici, od katerih sta na eni upodobljena proizvodnja loščene lončenine. Pojavljajo se običajne oborožen vitez na konju in letnica 1558, na drugi pa oblike posod za kuhanje, shranjevanje, serviranje in vohajoč pes. uživanje hrane, kot so lonci, trinožniki, vrči, ročki za Ohranila se je tudi ploščica z luknjo v sredini ali iz-vino, čaše, sklede, skodele, krožniki ipd. Uvožene ke- črepinjska ploščica, narejena iz ostenja posode, ki je ramike, z izjemo loščene sklede z volutastim ročajem, imela najverjetneje podobno funkcijo kot glineno ki bi lahko izvirala iz avstrijskih ali slovaških delavnic, vretence ali vijček. med izkopanim gradivom ni. Omeniti velja še posa- Po razpustu samostana leta 1786 so stavbni kompleks mezne manjše posodice različnih namembnosti, kot preuredili v vojaško bolnišnico in vojašnico. V ta čas je hramba lekarniških mazil ipd. V največjem številu sodijo novoveško loščeno posodje in keramične pipe so zastopani lonci, katerih ustja so kronološko naj-272 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju za kajenje tobaka59 z žigi in s pečati izdelovalcev ozi-kavah so rezultati arheoloških izkopavanj in analize roma delavnice, značilne za 19. stoletje in začetek predmetov bistveno izboljšali naše poznavanje živ-20. stoletja. ljenja na območju samostana od njegove ustanovitve Če povzamemo, smo poleg velikega števila rimskih leta 1230. Upamo, da bodo rezultati naših raziskav najdb našli bogato zbirko srednjeveških in novoveš- pomemben korak k širitvi znanja o samostanski ar- kih predmetov, ki so še posebej značilni za samostan- heologiji v Sloveniji. sko okolje. Kljub omejitvam pri arheoloških razis- Summary The spectrum of discussed medieval and modern finds from the Dominican monastery in Ptuj, which illustrates the everyday life of the Dominicans in the monastery, and later on also of soldiers in the barrack, is quite diverse. From the time when the monastery was still active, i.e. from 1230 to 1786, mainly pottery is present, but other everyday artefacts, which are common on contemporary sites in Slovenia and Central Europe, were also found. The article presents small finds with well-known archaeological contexts from Slovenia and Central Europe dating from between the High Medieval period and the 19th century. It should be noted that due to numerous rebuilding and reconstruction works carried out on the monastery over the centuries, the majority of finds were probably not documented in situ, as indicated by pottery fragments that had infiltrated into the earlier Roman layers. Earlier material, mixed with later finds, was also present in younger contexts. The largest number of finds was found in the area of the sacristy and the church, followed by the atrium of the cross corridor, the sunny park – east courtyard, west courtyard, south courtyard, and the eastern tract of the monastery. Some artefacts discovered during mechanical trenching and in the landfill are without findspot data. Fragments of kitchen- and tableware reveal the equipment of the monastery kitchen. Part of the discovered tripod stilt probably indicates that the production of glazed pottery was taking place nearby. The usual forms of vessels for cooking, storing, and serving food, such as pots, tripods, jugs, wine jugs, cups, bowls, dishes, and plates, are represented. With the exception of a glazed bowl with a modelled handle, imported pottery that could have originated from Austrian and Slovakian workshops was not found among the excavated material., We should also mention some individual finds of various purposes, such as storage of pharmacy ointments, etc. Pots, whose rims are chronologically the most revealing, are represented in greater numbers. For describing the rims of pots we used Štular’s classification, which we appropriately supplemented and expanded with additional typological groups. The rims were divided into several types as regards the shapes of their edges. Typologically older rims from the High Medieval period, amongst which we recognised simple rounded, simple corned and pronged rims, were rarely found. There are quite a few High and Late Medieval rim fragments, among which appear different types of rims, such as those strongly oriented towards the outside, undercut, very thick, and folded, or ”kremprand”. Typologically younger pot rim types from Late Medieval and modern contexts, among which we recognised the following types, such as wide curtain, with multiple grooves, angular, orientated towards the outside – above flat cut, orientated towards the outside – cut obliquely above, convexly concave, and square, were discovered in high numbers. While the curtain rims and rims with multiple grooves appear in the Late Medieval and Post-Medieval periods, other types date exclusively from the early modern period, considering the analogies. Rare fragments of lids belong to pots. Better lighting for writing was provided by lamps, of which the footed lamp with a container for oil or tallow and three spouts for wicks formed on the rim, is particularly interesting. In Germany such lamps are already known from High Medieval contexts, while in Slovenia they are as yet unknown. Writing instruments used in transcribing and decorating manuscripts testify to the work of the monastic scribes. Among them belong paint containers, one of which has the sign ZΛ impressed on the bottom (perhaps the initials of the monastic scribe). Among a small number of stove tiles, panel-type stove tiles depicting an armed knight with the year 1558 and another depicting a dog, sniffing and looking for something stand out. A disc with a hole in the middle or so-called perforated circular disc, made from the vessel wall which had a similar function as pottery spindle-whorls, is also preserved. After the dissolution of the monastery in 1786, the monastery complex was converted into a military hospital and barrack. Into this period are dated early modern glazed pottery and smoking pipes with a manufacturer’s or workshop’s brand and seals, that are typical for the 19th and the beginning of the 20th century. 59 Z žigosanjem okrašen del keramične pipe za kajenje je bil odkrit pri arheoloških raziskavah križnega hodnika samostana leta 2000 (Lamut 2000, 5). 273 Nika Veršnik To summarise, apart from a large number of Roman finds, a rich collection of medieval and modern objects, which are particularly characteristic of monastic environments, was also found. Despite the limitations of the archaeological research, the results based on the archaeological excavations and analyses of the artefacts significantly improved our knowledge of life in the area of the monastery since its founding in 1230. Hopefully, the results of our research will be an important step towards expanding the knowledge about monastic archaeology in Slovenia. Literatura in viri GUŠTIN, M., R. CUNJA in K. PREDOVNIK 1993, Pod- ARH, M. 2019, Opredelitev srednjeveških in novoveških bočje, Stari grad. – Posavski muzej Brežice 9, Brežice. najdb. – V: E. Lazar in M. Arh, Grad Ptuj. Arheološke razi- GUŠTIN, M., M. JEZERŠEK in N. PROŠEN 2001, Ka- skave ob prenovi južnega obzidja v letu 2015, Ptuj, 23–67 (ne-talog keramičnih najdb iz Celja. – V: M. Guštin (ur.), Sre- objavljeno). dnjeveško Celje. Medieval Celje, Archaeologia historica Slove-ARH, M. 2020, Analiza drobnega gradiva iz testne sonde nica 3, Ljubljana, 195–238. 1. – V: G. Rutar, M. Murko in M. Arh, Poročilo o izvedbi GUŠTIN, M., M. STOKIN, I. LAZAR, D. SNOJ, S. KA-predhodnih arheoloških raziskav na območju predvidene sanacije RINJA, R. CUNJA in R. CIGUI 2004, Srednjeveška in novo-podpornega zidu J-1 na Ptujskem gradu, Ptuj, 35–73 (neobja- veška keramika iz Pirana in Svetega Ivana. – Annales Mediter- vljeno). ranea, Koper, Piran, Umag. BEKIĆ, L. 1999–2000, Uvod u problematiku glinenih lula GUTJAHR, C. in G. TIEFENGRABER 2003, Die mitte-na področju Hrvatske. – Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagre- lalterliche Motte Alt-Hollenegg: eine abgekommene Burganlage bei bu XXXII/XXXIII, 249–279. Deutschlandsberg, Steiermark. – Beiträge zur Mittelalterar-BELAK, M., A. PLETERSKI in T. KNIFIC 2008, Ka- chäologie 4, Wien. talog predmetov. – V: A. Pleterski (ur.), Zgodnjesrednjeveška GUTJAHR, C. in G. TIEFENGRABER 2004, Die mi-naselbina na blejski Pristavi. Najdbe, Ljubljana, 171–227. ttelalteriche Wehrnlange „Turmbauerkogel“ bei Eibiswald BITENC, P., T. KNIFIC, T. NABERGOJ in N. VERŠNIK (Ivnik), Bez. Deutschlandsberg, Weststeiermark. – Arheo-2009, Srednji vek. – V: P. Turk, J. Istenič, T. Knific in T. loški vestnik 55, 439–480. Nabergoj, Ljubljanica. Kulturna dediščina reke, Ljubljana, GYÜRKY, K. H. 1981, Das mittelalterliche Dominikanerklos-295–348. ter in Buda. – Fontes Archaeologici Hungariae, Budapest. BOŽIČ, D. 1993, Slovenija in srednja Evropa v poznola- HOLL, I. 2000, Funde aus dem Zisterzienserkloster von tenskem obdobju. – Arheološki vestnik 44, 137–152. Pilis. Die Ausgrabungen in Pilisszentkereszt. – Varia archa- BREGANT, T. 1997, Pečnice s Starega gradu Celje. – V: eologica Hungarica 11, Budapest. M. Guštin in K. Predovnik (ur.), Drobci nekega vsakdana, JEREB, M., M. JANEŽIČ in E. LAZAR 2014, Zaščitne Archaeologia historica Slovenica 2, Ljubljana, 39–58. arheološke raziskave ob prenovi Dominikanskega samostana na BRIŠNIK, D. 2014, Srednjeveško in zgodnjenovoveško Ptuju. – Ptuj (neobjavljeno). gradivo z najdišča Osrednja knjižnica Celje. – V: M. Ba- KELLER, C. 1999, Gefässkeramik aus Basel. Untersuchungen usovac (ur.), Vivas felix Celeia. Arheološko najdišče Osrednja zur spätmittelalterlichen und frühneuzeitlichen Gefässkeramik aus knjižnica Celje, Celje, 146–169. Basel. Typologie – Technologie – Funktion – Handwerk. – Mate- BRIŠNIK, D. in T. RAVNIKAR 1999, Grad Šalek. – Zbir- rialhefte zur Archäologie in Basel 15A-B, Basel. ka Panorame, Velenje. KERMAN, B. 2008, Srednjeveška lončenina z najdišča ČEH, B. in M. TOPLIČANEC 2015, Leskovec pri Celju 2. – Gornje njive 2 pri Lendavi. – V: M. Guštin (ur.), Srednji Arheologija na avtocestah Slovenije 49, Ljubljana. vek. Arheološke raziskave med Jadranskim morjem in Panonsko DJURA JELENKO, S., I. SAPAČ, B. TOŠKAN in A. MI- nižino, Ljubljana, 79–88. HELIČ 2016, Dvorec Grinfels. – Katalog občasne razstave, KERMAN, B. 2013, Gornje njive pri Dolgi vasi 2. – Arheolo-Slovenj Gradec. gija na avtocestah Slovenije 36, Ljubljana. FIRST, B., M. KOS, D. MAVRIČ, T. NABERGOJ, N. KLOKOČOVNIK, I. 2010, Visokosrednjeveška lončenina v VERŠNIK in M. ŽARGI 2009, Novi vek in moderna Sloveniji, 11.–13. stoletje. – Diplomsko delo. Oddelek za ar-doba. – V: P. Turk, J. Istenič, T. Knific in T. Nabergoj, Lju- heologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Lju- bljanica. Kulturna dediščina reke, Ljubljana, 349–440. bljana. GROSS, U. 1991, Mittelalterliche Keramik zwischen Nec- KOS, M. 1995, Keramika v obdobju gotike. – V: M. Lo- karmündung und Schwäbischer Alb: Bemerkungen zur zar Štamcar (ur.), Gotika v Sloveniji. Svet predmetov, Ljubljana, 203–215. räumlichen Entwicklung und zeitlichen Gliederung. – For- schungen und Berichte der Archäologie des Mittelalters in Ba- KRENN, M., J. KRASCHITZER, D. SCHÖN in J. den-Württemberg WAGNER 2007, Koch- und Tafelgeschirr des 18. Jahrhun- 12, Stuttgart. derts. Ein Keramikfundkomplex aus Melk, Niederösterre- ich. – Fundberichte aus Österreich, Materialhefte A/17. 274 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju LAMUT, B. 1993, Poznosrednjeveške in zgodnjenovoveš- STRMČNIK GULIČ, M. 1997, Maribor. Doprinos ma- ke najdbe s Ptuja. – V: B. Lamut (ur.), Ptujski arheološki zbor- terialnih virov k historični interpretaciji. – V: M. Guštin nik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva, Ptuj, 601–627. in K. Predovnik (ur.), Drobci nekega vsakdana, Archaeologia LAMUT, B. 2000, Zanimive najdbe na dvorišču. – Tednik, historica Slovenica 2, Ljubljana, 77–88. četrtek, 9. november 2000, 5. ŠAVEL, I. in S. SANKOVIČ 2011, Pri Muri pri Lendav i. – LAZAR, E. 2008, Nedelica – Zgodnjesrednjeveško seli- Arheologija na avtocestah Slovenije 23, Ljubljana. šče. – V: M. Guštin (ur.), Srednji vek. Arheološke raziskave ŠTULAR, B. 2009, Mali grad. Visokosrednjeveški grad v Kamed Jadranskim morjem in Panonsko nižino, Ljubljana, 75–78. mniku. – Opera Instituti archaeologici Sloveniae 15, Lju- LAZAR, T., T. NABERGOJ in P. BITENC (ur.) 2013, Vi- bljana. tez, dama in zmaj. Dediščina slovenskih bojevnikov na Slovenskem 2. ŠTULAR, B. 2013, Grad Smlednik. Raziskave 2011–2012. – Katalog. – Ljubljana. Monografije CPA 2, Ljubljana. LOSERT, H. 1993, Die früh- bis hochmittelalterliche Keramik ŽBONA TRKMAN, B. 1991, Grajska zapuščina. – Nova in Oberfranken 1. Text und Katalog der Fundorte. – Zeitschrift Gorica. für Archäologie des Mittelalters, Beihefte 8, Köln, Bonn. ŽELEZNIKAR, A. 2002, Graščina v Polhovem Gradcu. LUBŠINA TUŠEK, M. 2017, Kapucinski samostan na Ptuju. – Arheološki vestnik 53, 301–371. Zloženka. – Ptuj. MIHELIČ, A. 2016, Arheološka izkopavanja na Pohorskem Splet 1: http://www.lionstrevisoduse.org/wp/wpcon-dvoru v letu 2007. – Diplomsko delo. Oddelek za arheolo- tent/uploads/2012/05/tomaso/html/opere/dom_txt. gijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. htm, dostop 07. 3. 2016. MILEUSNIĆ, Z. 2008, Prispevek k poznavanju lončar- Splet 2: http://de.metapedia.org/wiki/Dominikaneror- skih delavnic v Kopru. – Annales, anali za istrske in medite- den#Kleidung, dostop 8. 3. 2016. ranske študije 18/2, 463–470. NABERGOJ, T. 1999, Srednjeveška keramika iz Ljubljane in Ljubljanice. Iz zbirk Arheološkega oddelka Narodnega Nika Veršnik muzeja Slovenije. – Argo 42/1, 39–58. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, PLESTENJAK, A. 2008, Visokosrednjeveške najdbe z Center za preventivno arheologijo Goric pri Turnišču. – V: M. Guštin (ur.), Srednji vek. Ar-Poljanska cesta 40 heološke raziskave med Jadranskim morjem in Panonsko nižino, SI-1000 Ljubljana Ljubljana, 71–74. nika.versnik@zvkds.si PORENTA, S., B. ŠTULAR, B. TOŠKAN, Z. MILE- USNIĆ in J. DIRJEC 2015, Poznosrednjeveško in zgo- dnjenovoveško najdišče Župnijski dom v Šentvidu pri Stični. Analiza lončenine in živalskih ostankov. – Arheološki vestnik 66, 333–397. PREDOVNIK, K. 2003, Trdnjava Kostanjevica na Starem gradu nad Podbočjem. – Archaeologia historica Slovenica 4, Ljubljana. RAVNIKAR, T., S. DJURA JELENKO, D. BRIŠNIK, T. JESENIČNIK et al. 2017, Točka v Času, mednarodni arheolo- ški simpozij. Arheološko najdišče Slovenj Gradec – glasbena šola 2009/2010. – Slovenj Gradec. SANKOVIČ, S. 2008, Najdišče Pri Muri blizu Lendave – srednjeveški Ivankovci. – V: M. Guštin (ur.), Srednji vek. Arheološke raziskave med Jadranskim morjem in Panonsko nižino, Ljubljana, 89–94. SEKELJ IVANČAN, T. 2001, Early medieval pottery in Northern Croatia, Typological and chronological analyses as indi- cators oft he settlement oft he territory between the rivers Drava and Sava from the 10th to 13th centuries AD. – BAR International Series 914, Oxford. STOPAR, I. 1976, Poznogotske pečnice s celjskega obmo- čja. – Varstvo spomenikov 20, 275–306. 275 Nika Veršnik Katalog najdb Tabla 1 V katalogu so najdbe predstavljene po prostorih (cer- 1 SE 1139 (Cerkev, faza I, rimskodobno nasutje), kev, zakristija, vzhodni trakt, atrij križnega hodnika, kv. F–G14 Sončni park – vzhodno dvorišče, zahodno dvorišče, Odlomek večkrat profiliranega ustja lonca, izdela-južno dvorišče). Znotraj prostorov si sledijo kronolo- nega na lončarskem vretenu iz drobnozrnate mase s ško po fazah in SE, od najnižjih plasti in najstarejših kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). faz najdišča proti najvišjim plastem, ki predstavljajo Gladka površina je zelo temno siva (GLEY1 3/) s najmlajšo fazo. Na koncu so nevedene najdbe, ki so sivim prelomom. Nepopolno oksidacijsko žganje, v brez najdiščnih podatkov. končni fazi dimljenje. Ohr. vel. 4,8 × 3,3 cm, pr. u. Predmeti so prikazani opisno in v risbi v merilu 1 : 2 21,7 cm. in 1 : 3. Določeni predmeti so prikazani s fotografijo, ki pa z izjemo kat. št. 46 ni podana v merilu. 2 SE 966 (Cerkev, faza III, srednjeveško nasutje), Opis keramičnih predmetov v katalogu zajema naj- kv. F–G14 diščne podatke (SE, gradbena faza, kvadrant), podat- Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 2C, izdelanega ke o načinu izdelave, sestavi lončarske mase, načinu na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalcije- žganja, barvi površine ter opis okrasa in posebnosti. vim karbonatom in sljudo (BC). Gladka površina je Vsi predmeti v katalogu imajo velikost podano v cen-siva (2,5YR 5/1) s temnim enobarvnim prelomom. timetrih (cm). Redukcijsko žganje. Notranjost ustja rahlo ožgana. Gradivo hrani Pokrajinski muzej Ptuj Ormož. Ohr. vel. 9,2 × 3,8 cm, pr. u. 13,5 cm. Okrajšave 3 SE 975 (Cerkev, faza III, srednjeveško nasutje), SE stratigrafska enota kv. D14 kv. kvadrant Odlomek večkrat profiliranega ustja lonca, izde- pr. premer lanega na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s vel. velikost kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). v. višina Gladka površina je zelo temno siva (10YR 3/1) s dl. dolžina temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko žganje. š. širina Ohr. vel. 6 × 3,7 cm, pr. u. 10,4 cm. db. debelina u. ustje 4 SE 975 (Cerkev, faza III, srednjeveško nasutje), d. dno kv. D14 t. teža Odlomek ustja lonca tip 5G, izdelanega na lončar- ohr. ohranjen/-a skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je temno siva (10YR 4/1) s temnim enobarvnim pre- lomom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 6 × 3,1 cm, pr. u. 13,7 cm. 5 SE 975 (Cerkev, faza III, srednjeveško nasutje), kv. D14 Odlomek ustja lonca tip 10A-2, izdelanega na lončar- skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina 276 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju je siva (10YR 5/1) s temnim enobarvnim prelomom. 10 SE 1199 (Cerkev, faza IV, srednjeveško nasutje), Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 4,6 × 3,3 cm, pr. u. kv. J14 19,2 cm. Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 6A, izdelanega na lončarskem vretenu in na notranji strani prosto- 6 SE 975 (Cerkev, faza III, srednjeveško nasutje), ročno dodelanega, iz finozrnate mase s kalcijevim kv. D14 karbonatom in sljudo (BC). Ostenje je okrašeno s Odlomek ustja z ostenjem sklede, izdelane na lončar- snopom horizontalnih kanelur. Gladka površina je skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- zunaj črna (10YR 2/1), znotraj temno siva (7,5YR jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina 4/1) s temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko je zunaj rožnato siva (7.5YR 6/2), znotraj siva (7,5YR žganje. Ohr. vel. 6,3 × 5,3 cm, pr. u. 13,1 cm. 6/1) s svetlim enobarvnim prelomom. Oksidacijsko žganje, na nekaterih delih nepopolna oksidacija. Ohr. Tabla 2 vel. 5,7 × 4,6 cm, pr. u. 29 cm. 11 SE 1199 (Cerkev, faza IV, srednjeveško nasutje), 7 SE 695 (Cerkev, faza IV, srednjeveško nasutje), kv. J14 kv. F–G13–14 Odlomek trakastega ročaja vrča (?), ovalnega prese- Odlomek ustja lonca tip 5H, izdelanega na lončar- ka, izdelanega na lončarskem vretenu iz finozrnate skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je rožnata (7,5YR 7/4) s svetlim enobarvnim prelo-je siva (10YR 5/1), na notranji strani rjava (7,5YR mom. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 7,2 × 4,5 cm, 5/3) s temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko db. držaja do 1,7 cm. žganje. Ohr. vel. 6 × 3,8 cm, pr. u. 23,2 cm. 12 SE 1199 (Cerkev, faza IV, srednjeveško 8 SE 695 (Cerkev, faza IV, srednjeveško nasutje), nasutje), kv. J14 kv. F–G13–14 Odlomek razširjenega ustja z livkom in ostenjem roč- Dno z ostenjem posode, izdelane na lončarskem ke za vino, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrna-vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim te mase s kalcijevim karbonatom, sljudo in drobci ke-karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je ramike (BCG). Gladka površina je svetlo rjava (10YR zelo temno siva (GLEY 3/), na notranji strani rjava 6/3) s svetlim enobarvnim prelomom. Oksidacijsko (7,5YR 5/3) s sivim neenotnim prelomom. Nepopol- žganje. Ohr. vel. 7,3 × 5,3 cm, pr. u. 13,1 cm. no oksidacijsko žganje, v končni fazi dimljenje. Ohr. v. 4,1 cm, pr. d. 6,4 cm. 13 SE 801 (Cerkev, faza V, srednjeveško nasutje), kv. J14 9 SE 1199 (Cerkev, faza IV, srednjeveško nasutje), Del enoročajnega lonca z ustjem tip 10C-5, izdelane- kv. J14 ga na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate mase s Odlomek izvihanega ustja lonca z zgoraj ravno od- kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je rožnata rezanim robom, izdelanega na lončarskem vretenu iz (7,5YR 7/4) s svetlim enobarvnim prelomom. Oksi-drobnozrnate mase s kalcijevim karbonatom in slju- dacijsko žganje. Notranjost in del ročaja sta prekrita do (BC). Gladka površina je temno siva (GLEY1 5/) s temno zelenim loščem. Ohr. vel. 6,1 × 5,9 cm, pr. s temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko žga- u. 14 cm. nje. Ohr. vel. 5,7 × 2,4 cm, pr. u. 19,4 cm. 277 Nika Veršnik 14 SE 1275 (Cerkev, faza V, srednjeveško polnilo cijevim karbonatom in sljudo (BC). Ostenje je okra- groba 22), kv. L14 šeno z žlebljenimi horizontalnimi linijami. Gladka Odlomek ostenja posode, izdelane na lončarskem površina je svetlo rjava (7,5 YR 6/4) s svetlim eno-vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim barvnim prelomom. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina, okra- 11,4 × 4,5 cm, pr. u. 17,7 cm. šena z vtisi nohtov, je svetlo rjavkasto siva (10YR 6/2) s sivim prelomom. Nepopolno oksidacijsko Tabla 3 žganje. Ohr. vel. 5,3 × 4,3 cm. 19 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), 15 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), kv. J–K14 kv. I13 Ravno dno čaše, izdelane na lončarskem vretenu iz Odlomek ustja lonca s konveksno oblikovanim ro- finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbona- bom in užlebitvijo notranjega roba, izdelanega na tom in sljudo (ABC). Gladka površina je temno siva lončarskem vretenu iz zelo finozrnate mase s kreme- (GLEY1 4/) s temnim enobarvnim prelomom. Re- nom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Glad- dukcijsko žganje. Pr. d. 5,2 cm, ohr. vel. 2,3 cm. ka površina je svetlo rdeče-rumena (10YR 6/6) s svetlim enobarvnim prelomom. Oksidacijsko žganje. 20 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), Prehod med ustjem in ostenjem je prevlečen z zelo kv. I14 temno zelenim loščem. Ohr. vel. 9,9 × 2,6 cm, pr. u. Dno s preoblikovanim robom vrča, izdelanega na 21 cm. lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalcije- vim karbonatom in sljudo (BC). Gladka površina je 16 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), rdečkasto rumena (5YR 6/6) s svetlim enobarvnim kv. J14–15 prelomom. Na zunanjosti so sledovi zeleno rjavega Odlomek ustja lonca tip 11A-1, izdelanega na lon- lošča. Oksidacijsko žganje. Pr. d. 7,4 cm, ohr. vel. do čarskem vretenu iz finozrnate mase s sljudo, kalci- 4,2 cm. jevim karbonatom in posameznimi grobimi vključki kremena (ABC). Gladka površina je rožnata (7,5YR 21 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), 8/3) s svetlim enobarvnim prelomom. Oksidacijsko kv. H–I13–14 žganje. Ohr. vel. 8,9 × 4,5 cm, pr. u. 25 cm. Del globokega krožnika, izdelanega na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom in sljudo 17 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), (AC). Gladka površina je zelo svetlo rjava (10YR kv. J, K13–15 7/3) s temnim enobarvnim prelomom. Redukcij- Odlomek ustja lonca s konveksno oblikovanim ro- sko žganje, v končni fazi oksidacijska atmosfera. V. bom in užlebitvijo notranjega roba, izdelanega na 4,5 cm, pr. u. 17,6 cm. lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po- 22 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), vršina je temno siva (GLEY 1 4/) s sivim neenotnim kv. J–K14 prelomom. Nepopolno oksidacijsko žganje, v končni Del sklede, izdelane na lončarskem vretenu iz fi-fazi dimljenje. Ohr. vel. 8,6 × 3,2 cm, pr. u. 34,4 cm. nozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je rožnata (7,5YR 18 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), 7/6) s svetlim enobarvnim prelomom. Notranjost in kv. H–I14 zunanji rob ustja sta prekrita z zeleno-rjavim loščem. Odlomek oglatega ustja z ostenjem lonca, izdelane- Oksidacijsko žganje. Pr. u. 17,8 cm, pr. d. 6,3 cm, ga na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kal- vel. 3,8 cm. 278 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 23 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), 27 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), kv. J–K14 kv. J14–15 Odlomek ostenja posode z apliciranim rastlinskim Ročaj dvoročajnega vrča, izdelanega na lončarskem okrasom na zunanji površini, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim karbonatom karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je rde-in sljudo (BC). Gladka površina je rožnata (7,5YR če-rumena (7,5YR 7/6) s sivim prelomom, deloma 8/3) s svetlim enobarvnim prelomom. Apliciran prekrita z zelenim loščem. Nepopolno oksidacijsko okras na zunanji površini je prekrit z zelenim, os- žganje. Ohr. vel. 8,8 cm, š. do 6,4 cm. talo z rjavim loščem. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 4,5 × 4,1 cm. Tabla 4 24 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), 28 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), kv. J–K14 kv. I–J13 Trakast ročaj z ostenjem sklede, izdelane na lončar- Odlomek ustja posode (?) z delom trakastega ročaja, skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). je rožnata (7,5 YR 7/4) s temnim enobarvnim prelo- Gladka površina je rožnata (5 YR 7/4) s svetlim eno- mom. Redukcijsko žganje, v končni fazi oksidacijska barvnim prelomom. Notranja površina posode in atmosfera. Ohr. vel. 7,6 × 6,8 cm. ročaj so prekriti s svetlo rjavim loščem. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 5,1 × 2,8 cm, pr. u. 11,9 cm. 25 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), kv. J–K14 29 SE 686 (Cerkev, faza VI, novoveško polnilo jame, Ravno, približno ovalno dno ročke (?) z ostenjem, ki zapolnjuje vkop SE 687), kv. D–E14 izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s Odlomek ustja lonca tip 10A-2, izdelanega na lončar-kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). skem vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim karbo-Gladka površina je rožnata (7,5YR 7/4) s sivim pre- natom in sljudo (BC). Gladka površina je temno siva lomom. Zunanjost ostenja prekriva rdeče-siva lisa (10YR 4/1) s temnim enobarvnim prelomom. Re- (verjetno posledica izpostavljenosti ognju). Nepo- dukcijsko žganje. Ohr. vel. 6 × 3,4 cm, pr. u. 14,6 cm. polno oksidacijsko žganje. Dl. d. 5 cm, š. d. 4,7 cm, ohr. vel. 3,3 cm. 30 SE 686 (Cerkev, faza VI, novoveško polnilo jame, ki zapolnjuje vkop SE 687), kv. D–E14 26 SE 579 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), Odlomek ustja lonca tip 5H, izdelanega na lončarskem kv. L14 vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim karbonatom in Odlomek pokrova (?), izdelanega na lončarskem sljudo (BC). Gladka površina je zelo temno siva (10YR vretenu iz zelo finozrnate mase s kremenom in slju- 3/1) s temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko do (AC). Gladka površina je rožnata (7,5YR 8/4) žganje. Ohr. vel. 8,8 × 4,9 cm, pr. u. 11,1 cm. s svetlim enobarvnim prelomom. Zunanjost je en- gobirana, slikana z zeleno-modro barvo in prekrita 31 SE 686 (Cerkev, faza VI, novoveško polnilo jame, z brezbarvnim loščem. Oksidacijsko žganje. Ohr. dl. ki zapolnjuje vkop SE 687), kv. D–E14 5,2 cm, š. 2,3 cm. Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 10B-2, izdela- nega na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim karbonatom in sljudo (BC). Gladka povr- šina je zelo temno siva (GLEY 1 3/) s temnim eno- 279 Nika Veršnik barvnim prelomom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. no siva (2,5Y 4/1) s temnim enobarvnim prelomom. 6,4 × 3,9 cm, pr. u. 12,6 cm. Redukcijsko žganje. Ohr. v. d. z ostenjem 6 cm, pr. d. 6,1 cm, ohr. vel. 5,1 × 4,4 cm. 32 SE 686 (Cerkev, faza VI, novoveško polnilo jame, ki zapolnjuje vkop SE 687), kv. D–E14 37 SE 1005 (Zakristija, faza II, rimskodobno Del sklede z ravnim, močno odebeljenim ustjem, s nasutje), kv. C–D13–14 poševnim in užlebljenim robom ustja, izdelane na lon- Odlomek oglatega ustja lonca, izdelanega na lončar- čarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kal- skem vretenu, iz finozrnate mase s kremenom, kalci- cijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je rožnata (7,5YR 7/4) s temnim enobarvnim prelo-je siva (10 YR 5/1) s sivim prelomom. Nepopolno mom. Redukcijsko žganje, v končni fazi oksidacijska oksidacijsko žganje, v končni fazi dimljenje. Ohr. vel. atmosfera. Ohr. vel. 10,2 × 4,9 cm, pr. u. 38,5 cm. 3,1 × 2,6 cm. 33 SE 972 (Cerkev, faza VI, novoveško nasutje), 38 SE 1116 (Zakristija, faza II, rimskodobno kv. D–E14 nasutje), kv. C–D14–15 Del sklede, izdelane na lončarskem vretenu iz fi- Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 7B, izdelanega na nozrnate mase s kalcijevim karbonatom in sljudo lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, (BC). Gladka površina je svetlo rjava (7,5YR 6/4) kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka povr-s sivim prelomom. Nepopolno oksidacijsko žganje. šina je temno siva (GLEY1 4/) s temnim enobarvnim Ohr. vel. 12,6 × 5,1 cm, pr. u. 34 cm. prelomom. Nepopolno oksidacijsko žganje, v končni fazi dimljenje. Ohr. vel. 5,1 × 4 cm, pr. u. 14,6 cm. 34 SE 1125 (Zakristija, faza II, rimskodobno polnilo, ki zapolnjuje SE 1126), kv. G14 Tabla 5 Odlomek ustja z ostenjem skodele, izdelane na lon- čarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, 39 SE 985 (Zakristija, faza III, rimskodobno kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po-nasutje) vršina je zelo temno siva (GLEY1 3/) s temnim eno- Odlomek ustja lonca z ostenjem tip 2G, izdelanega barvnim prelomom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. na lončarskem vretenu in na notranji strani prosto-8,3 × 3,5 cm, pr. u. 11,6 cm. ročno dodelanega, iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Ostenje je 35 SE 1121 (Zakristija, faza II, rimskodobna hodna okrašeno s snopom horizontalnih kanelur. Gladka površina), kv. C–D14–15 površina je temno siva (zunanja stran 10YR 4/1, not- Odlomek izvihanega ustja lonca z zgoraj ravno od- ranja stran 7,5YR 4/1) s temnim enobarvnim prelo- rezanim robom, izdelanega na lončarskem vretenu iz mom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 4,3 × 3,6 cm, pr. finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom u. 13,6 cm. in sljudo (ABC). Gladka površina je siva (10YR 5/1) s temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko žganje. 40 SE 985 (Zakristija, faza III, rimskodobno Ohr. vel. 6,2 × 3,2 cm, pr. u. 17,2 cm. nasutje) Cevast izliv (dulec) posode z ostenjem, okrašen z vre- 36 SE 1005 (Zakristija, faza II, rimskodobno zoma in 4 luknjicami. Dulec je izdelan na lončarskem nasutje), kv. C13 vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim Ustje tip 10C-1 in ravno dno lončka, izdelanega na karbonatom in (ABC). Gladka površina je zunaj rde-lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim če-rumena (5YR 6/6), znotraj svetlo rjava (7,5YR karbonatom in sljudo (BC). Gladka površina je tem- 280 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 6/4) s sivim prelomom. Nepopolno oksidacijsko križa v krogu. Gladka površina je zunaj zelo svetlo žganje. Ohr. vel. 6,5 × 4,2 cm. rjava (10YR 7/3), znotraj temno siva (GLEY1 4/) s temnim enobarvnim prelomom. Oksidacijsko žga- 41 SE 957 (Zakristija, faza III, rimskodobno nje. Pr. d. 6 cm, ohr. v. 2,7 cm. nasutje), kv. D15 Odlomek ustja lonca tip 10C-1, izdelanega na lončar- 46 SE 924 (Zakristija, faza VI, srednjeveško skem vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim karbo- nasutje), kv. C–D13–14 natom in sljudo (AC). Gladka površina ostenja je črna Odlomek ustja lonca tip 10C-5, izdelanega na lon- (10YR 2/1) s temnim enobarvnim prelomom. Reduk- čarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, cijsko žganje. Ohr. vel. 5,2 × 2,8 cm, pr. u. 12,1 cm. kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Na notranji površini so vidni sledovi vtiskovanja z ostrim pred- 42 SE 958 (Zakristija, faza V, srednjeveško polnilo, metom ali nohtom? Gladka površina je črna (10YR ki zapolnjuje vkop SE 959), kv. C–D13–15 2/1) s temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko Odlomek ustja lonca s konveksno oblikovanim ro- žganje. Ohr. vel. 6,5 × 5 cm, pr. u. 14,2 cm. bom in užlebitvijo notranjega roba, izdelanega na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, 47 SE 924 (Zakristija, faza VI, srednjeveško kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po-nasutje), kv. C–D13–14 vršina je temno siva (GLEY1 4/) s sivim prelomom. Odlomek ustja lonca tip 2G, izdelanega na lončarskem Nepopolno oksidacijsko žganje, v končni fazi dimlje-vretenu, iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim nje. Ohr. vel. 4,4 × 3 cm, pr. u. 30,8 cm. karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je tem- no siva (7,5 YR 4/1) z menjajočim se temnim in svet- 43 SE 958 (Zakristija, faza V, srednjeveško polnilo, lim prelomom. Zaporedno menjavanje redukcijske in ki zapolnjuje vkop SE 959), kv. C–D13–15 oksidacijske atmosfere, v končni fazi redukcijska at- Odlomek vogala pečnice s paličasto profiliranim ro- mosfera. Ohr. vel. 6,9 × 2,8 cm, pr. u. 14,4 cm. bom, izdelane iz finozrnate mase s kremenom, kalci- jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina 48 SE 924 (Zakristija, faza VI, srednjeveško je zelo svetlo rjava (10YR 7/3) s svetlim enobarvnim nasutje), kv. D13–15 prelomom; zunanjost je prekrita s svetlo zelenim loš- Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 6A, izdelanega čem. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 10,4 × 4,6 cm. na lončarskem vretenu in na notranji strani prosto- ročno dodelanega, iz finozrnate mase s kremenom, 44 SE 958 (Zakristija, faza V, srednjeveško polnilo, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Ostenje je ki zapolnjuje vkop SE 959), kv. C–D13–15 okrašeno z vžlebljenimi vodoravnimi črtami na zu- Odlomek reliefne plošče pečnice z rastlinskim moti- nanji površini in na vratu notranje površine. Gladka vom, izdelane iz finozrnate mase s kremenom, kalci- površina je zelo temno siva (GLEY 3/1) s temnim jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina enobarvnim prelomom. Oksidacijsko žganje, v konč- je rdeče-rjava (7,5YR 7/4) s svetlim enobarvnim pre- ni fazi redukcijska atmosfera. Ohr. vel. 8,2 × 4 cm, lomom; zunanjost je prekrita s temno zelenim loš- pr. u. 14,6 cm. čem. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 6 × 4,7 cm. 49 SE 924 (Zakristija, faza VI, srednjeveško 45 SE 960 (Zakristija, faza V, srednjeveško polnilo, nasutje), kv. C–D14 ki zapolnjuje vkop SE 961), kv. C–D13–15 Odlomek ustja lonca tip 2H, izdelanega na lončar- Polovica ravnega dna z ostenjem čaše (?), izdelane na skem vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim karbo-lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim natom in sljudo (BC). Gladka površina je zelo temno karbonatom in sljudo (BC). Na dnu je vtisnjen znak siva (GLEY 3/) s temnim enobarvnim prelomom. 281 Nika Veršnik Oksidacijsko žganje, v končni fazi redukcijska atmos- 54 SE 898 (Zakristija, faza VII, srednjeveško fera. Ohr. vel. 7 × 2,1 cm, pr. u. 16,2 cm. nasutje), kv. C–D13–15 Odlomek ustja lonca tip 4D, izdelanega na lončar- 50 SE 924 (Zakristija, faza VI, srednjeveško skem vretenu, iz finozrnate mase s kremenom, nasutje), kv. C–D14 kalcijevim karbonatom, sljudo in drobci keramike Del sklede, izdelane na lončarskem vretenu iz fi- (ABCG). Gladka površina je temno siva (10 YR 4/1) nozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Ostenje s temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko žga-je okrašeno z žlebljenimi horizontalnimi linijami. nje. Ohr. vel. 6 × 2,8 cm, pr. u. 16,4 cm. Gladka površina je rožnata (7.5YR 7/4) s svetlim enobarvnim prelomom. Na zunanji površini sledo- 55 SE 898 (Zakristija, faza VII, srednjeveško vi rdečega glinenega premaza. Oksidacijsko žganje. nasutje), kv. C–D13–15 Ohr. vel. 7,9 × 6,8 cm, pr. u. 36,4 cm. Odlomek ustja lonca tip 2C, izdelanega na lončar- skem vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim kar- Tabla 6 bonatom in sljudo (BC). Gladka površina je svetlo rdečkasto rjava (5YR 6/4) s svetlim enobarvnim pre- 51 SE 934 (Zakristija, faza VI, srednjeveško polnilo, lomom. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 5,8 × 4,5 cm, ki zapolnjuje vkop SE 935), kv. C14 pr. u. 14,4 cm. Odlomek ustja lonca tip 7G, izdelanega na lončar- skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kal- 56 SE 898 (Zakristija, faza VII, srednjeveško cijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka povr- nasutje,), kv. C–D13–15 šina je rožnata (7,5YR 7/4) s temnim enobarvnim Odlomek ustja lonca tip 7G, izdelanega na lončar-prelomom. Nepopolno oksidacijsko žganje. Ohr. vel. skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci-6,3 × 4,1 cm, pr. u. 21 cm. jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je rožnata (7,5YR 7/4) s svetlim enobarvnim prelo- 52 SE 898 (Zakristija, faza VII, srednjeveško mom. Zunanja stran je rahlo ožgana. Oksidacijsko nasutje), kv. C–D13–15 žganje. Ohr. vel. 8,7 × 3 cm, pr. u. 12,6 cm. Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 2G, izdelanega na lončarskem vretenu in na notranji strani prosto- 57 SE 898 (Zakristija, faza VII, srednjeveško ročno dodelanega, iz finozrnate mase s kremenom, nasutje), kv. C–D13–15 kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po- Izčrepinjska ploščica z luknjo, izdelana na lončar- vršina je siva (7,5 YR 5/1) s temnim enobarvnim pre- skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- lomom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 9 × 3,8 cm, pr. jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina u. 15 cm. je zelo temno siva (GLEY1 3/) s svetlim enobarvnim prelomom. Na površini sta horizontalna vreza. Oksi- 53 SE 898 (Zakristija, faza VII, srednjeveško dacijsko žganje, v končni fazi redukcijska atmosfera. nasutje), kv. C–D13–15 Ohr. vel. 3,9 × 3,7 cm, db. Do 0,7 cm. Odlomek ustja lonca tip 1H, izdelanega na lončar- skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- 58 SE 852 (Zakristija, faza VII, srednjeveško jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina nasutje), kv. C–D14 je siva (7,5YR 5/1) s temnim enobarvnim prelomom. Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 4D, izdelanega Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 7,9 × 3,6 cm, pr. u. na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalcije-12,9 cm. vim karbonatom in sljudo (BC). Ostenje je okrašeno s širokimi plitkimi horizontalnimi kanelurami. Glad- ka površina ostenja je zelo temno siva (GLEY1 3/) s 282 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko žganje. sljudo (AC). Gladka površina ostenja je zunaj rjava Ohr. vel. 7,5 × 4,5 cm, pr. u. 13,4 cm. (10YR 4/2), znotraj zelo temno siva (10YR 3/1) s svetlo sivim prelomom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 59 SE 852 (Zakristija, faza VII, srednjeveško 5,9 × 3,4 cm, pr. u. 14 cm. nasutje), kv. C–D13–15 Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 10C-1, izdelane- Tabla 7 ga na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kreme- nom in sljudo (AC). Rob ustja je okrašen z valovnico. 64 SE 856 (Zakristija, faza VII, srednjeveško Gladka površina je zunaj siva (10YR 5/1), znotraj nasutje), kv. C–D8–9 zelo svetlo rjava (10YR 7/3) s temnim enobarvnim Odlomek ustja lonca tip 12B-1, izdelanega na lončar-prelomom. Redukcijsko žganje, v končni fazi oksida- skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom in slju- cijska atmosfera. Ohr. vel. 7 × 3,8 cm, pr. u. 24,7 cm. do (AC). Gladka površina ostenja je zunaj siva (10YR 5/1), znotraj svetlo rjava (7,5 YR 6/4) s temnim eno- 60 SE 852 (Zakristija, faza VII, srednjeveško barvnim prelomom. Redukcijsko žganje, v končni nasutje), kv. C–D14–15 fazi oksidacijska atmosfera. Ohr. vel. 11,2 × 7,3 cm, Odlomek trakastega držaja posode, izdelane na lon- pr. u. 26 cm. čarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Na zunanji, 65 SE 856 (Zakristija, faza VII, srednjeveško delno rdeče poslikani površini ročaja, so poševni vre-nasutje), kv. C–D8–9 zi. Gladka površina je rožnata (7,5YR 7/3) s sivim Del eno- ali dvoročajne (?) sklede, izdelane na lon-prelomom. Nepopolno oksidacijsko žganje. Ohr. vel. čarskem vretenu in prostoročno dodelane na notra-4,7 × 3,6 cm. nji strani, iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina oste- 61 SE 852 (Zakristija, faza VII, srednjeveško nja je siva (10YR 6/1) s temnim enobarvnim prelo- nasutje), kv. C14–15 mom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 9,8 × 7 cm, pr. Odlomek ostenja in ustja globokega krožnika, izde- u. 39 cm. lanega na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je svetlo 66 SE 856 (Zakristija, faza VII, srednjeveško rjava (7,5YR 6/3) s temnim enobarvnim prelomom. nasutje), kv. C–D8–9 Redukcijsko žganje, v končni fazi oksidacijska atmos- Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 5G, izdelanega fera. Vel. 7,1 × 9,5 cm, pr. u. 21,4 cm. na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalcije- vim karbonatom, sljudo in posameznimi drobci kera- 62 SE 856 (Zakristija, faza VII, srednjeveško mike (BCG). Gladka površina je rožnata (7.5YR 7/3) nasutje), kv. C–D13–15 do svetlo rjava (7,5YR 6/3) s sivim neenotnim prelo- Odlomek ustja lonca tip 5H, izdelanega na lončar- mom. Redukcijsko žganje, v končni fazi oksidacijska skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom in slju- atmosfera. Ohr. vel. 11,9 × 4,3 cm, pr. u. 22,5 cm. do (AC). Gladka površina ostenja je črna (10YR 2/1) s temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko žga- 67 SE 856 (Zakristija, faza VII, srednjeveško nje. Ohr. vel. 4,4 × 2,9 cm, pr. u. 9,8 cm. nasutje), kv. C–D8–9 Del sklede, izdelane na lončarskem vretenu iz fi- 63 SE 856 (Zakristija, faza VII, srednjeveško nozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka nasutje), kv. C–D13–15 površina je rožnata (7.5YR 7/3) s sivim neenotnim Odlomek ustja lonca tip 5G, izdelanega na lončar- prelomom. Nepopolno oksidacijsko žganje. Ohr. vel. skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom in 5 × 4 cm, pr. u. 19 cm. 283 Nika Veršnik 68 SE 856 (Zakristija, faza VII, srednjeveško površina je zunaj temno siva (7,5YR 4/1), znotraj pa nasutje), kv. D13 prekrita z zelenim loščem z večbarvnim prelomom. Del ravnega dna z ostenjem vrča (?), izdelanega na Nepopolno oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 9,8 × 5 cm, lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, pr. u. 16,3 cm. kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po- vršina je zelo svetlo rjava (10YR 7/3) s temnim eno- 73 SE 846 (Zakristija, faza VIII, srednjeveško barvnim prelomom. Redukcijsko žganje, v končni nasutje), kv. C14–15 fazi oksidacijska atmosfera. Ohr. vel. 4,5 cm, pr. d. Odlomek ustja z ostenjem krožnika, izdelanega na 7 cm. lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po- 69 SE 856 (Zakristija, faza VII, srednjeveško vršina je svetlo rdečkasto rjava (5YR 6/4) s sivim nasutje), kv. C–D8–9 prelomom. Nepopolno oksidacijsko žganje. Ohr. vel. Noga trinožnika, izdelanega na lončarskem vretenu 7,5 × 3,8 cm, pr. u. 19,7 cm. iz zelo finozrnate mase s kremenom, kalcijevim kar- bonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je svet- 74 SE 846 (Zakristija, faza VIII, srednjeveško lo rjava (7,5YR 6/4) s sivim prelomom. Nepopolno nasutje), kv. C14–15 oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 5 × 5,3 cm. Odlomek ravnega dna posode, izdelane na lončar- skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kal- 70 SE 856 (Zakristija, faza VII, srednjeveško cijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka povr- nasutje), kv. C–D8–9 šina je rožnata (7,55YR 7/4) s svetlim enobarvnim Ustja z ostenjem globokega krožnika, izdelanega na prelomom. Oksidacijsko žganje. Notranja površina lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, je prekrita z zelenim loščem. Ohr. vel. 5 × 3,4 cm, pr. kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po- d. 10 cm. vršina je zunaj rdeče-rjava (2,5YR 5/4), znotraj svet- lo rdeča (2,5 YR 6/8) do rdeče-rjava (2,5YR 5/4) s Tabla 8 sivim prelomom. Na posameznih delih ožgana. Ne- popolno oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 7,2 × 4,8 cm. 75 SE 902 (Zakristija, faza VIII, srednjeveško polnilo, ki zapolnjuje vkop SE 845), kv. D14–15 71 SE 856 (Zakristija, faza VII, srednjeveško Koničen tulast držaj ponve ali pokrova, izdelane na nasutje), kv. C–D8–9 lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim Večkrat profilirano ustje z ostenjem posode, izdelane karbonatom in sljudo (BC). Tulast držaj je okrašen na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kreme-z vodoravnima kanelurama. Gladka površina je zelo nom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Ravno svetlo rjava (10YR 8/4) s svetlim enobarvnim prelo-ustje je okrašeno z vodoravnimi črtami. Gladka po- mom. Na ostenju so sledovi zelenega lošča. Oksida- vršina je zelo svetlo rjava (10YR 7/3) s sivim pre- cijsko žganje. Ohr. dl. 4,7, največji pr. 2,6 cm. lomom. Nepopolno oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 5,5 × 2,7 cm, pr. u. 10 cm. 76 SE 902 (Zakristija, faza VIII, srednjeveško polnilo, ki zapolnjuje vkop SE 845), kv. D14–15 72 SE 846 (Zakristija, faza VIII, srednjeveško Del sklede, izdelane na lončarskem vretenu iz fi- nasutje), kv. D13–15 nozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 10B-1, izdelane- površina je na temno siva (2.5YR 4/1) s temnim eno- ga na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalcije- barvnim prelomom. Notranjost in rob ustja prekriva vim karbonatom in sljudo (BC). Ostenje je okrašeno zelen lošč. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 5,6 × 3,7 cm, s tremi žlebljenimi horizontalnimi linijami. Gladka pr. u. 35,6 cm. 284 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 77 SE 902 (Zakristija, faza VIII, srednjeveško enobarvnim prelomom. Oksidacijsko žganje. Zuna- polnilo, ki zapolnjuje vkop SE 845), kv. D14–15 nja površina ožgana. Ohr. vel. 5,8 cm, pr. d. 11 cm. Del sklede z valovito preoblikovanim robom ustja, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate mase 82 SE 636 (Zakristija, faza IX, srednjeveško s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je zelo nasutje), kv. C–D14–15 svetlo rjava (10YR 7/4) s svetlim enobarvnim pre- Noga z ostenjem trinožne posode, izdelane na lon- lomom, notranjost in rob ustja prekriva zelen lošč. čarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 8,2 × 7,8 cm, pr. u. kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po-21,2 cm. vršina je svetlo rjava (7,5YR 6/3) s svetlim enobarv- nim prelomom. Oksidacijsko žganje. Notranjost je 78 SE 636 (Zakristija, faza IX, srednjeveško prekrita z zelenim loščem, zunanja ožgana. Ohr. vel. nasutje), kv. C–D14–15 5,8 × 3,1 cm, ohr. v. noge 3,4 cm. Zgornji del oploščene pečnice z letnico 1558, izdela- ne v kalupu iz finozrnate mase s kremenom, kalcije- 83 SE 636 (Zakristija, faza IX, srednjeveško vim karbonatom, sljudo in drobci keramike (ABCG). nasutje), kv. C–D13–15 Gladka površina je temno siva (GLEY 1 4/). Oksi- Del sklede, izdelane na lončarskem vretenu iz zelo dacijsko žganje. Notranja stran pečnice ožgana. Ohr. finozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka vel. 23 × 11 cm. površina je rdeče-rjava (5YR 6/8) s svetlim enobarv- nim prelomom. Notranjost in preoblikovan rob ustja 79 SE 636 (Zakristija, faza IX, srednjeveško prekriva zelen lošč. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. nasutje), kv. C–D14–5 11,8 × 5,8 cm, pr. u. 21,4 cm. Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 6F, izdelanega na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kre- Tabla 9 menom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je rožnata (5YR 7/3) s svetlim eno- 84 SE 834 (Zakristija, faza IX, srednjeveško barvnim prelomom. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. nasutje), kv. D13–15 7,8 × 3,2 cm, pr. u. 20,7 cm. Odlomek kvadratastega ustja z ostenjem lonca z užle- bitvijo na notranji strani, izdelanega na lončarskem 80 SE 636 (Zakristija, faza IX, srednjeveško vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim nasutje), kv. C–D14–15 karbonatom in sljudo (ABC). Ostenje je okrašeno s Odlomek dna z ostenjem lonca, izdelanega na lon- pasom plitkih horizontalnih kanelur. Gladka površi- čarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, na ostenja je siva (10YR 5/1) s temnim enobarvnim kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po-prelomom; ustje je rožnato (7,5 YR 7/4). Redukcij- vršina je zelo temo siva (GLEY 1 3/) s temnim eno- sko žganje. Ohr. vel. 11,9 × 8,6 cm, pr. u. 23 cm. barvnim prelomom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 4 cm, pr. d. 9,2 cm. 85 SE 834 (Zakristija, faza IX, srednjeveško nasutje), kv. C–D14 81 SE 636 (Zakristija, faza IX, srednjeveško nasutje), Del sklede, izdelane na lončarskem vretenu iz fi-kv. C–D14–15 nozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka Odlomek dna z ostenjem lonca, izdelanega na lon- površina je temno siva (2.5YR 4/1) s temnim eno- čarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, barvnim prelomom. Notranjost in rob ustja prekriva kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po-zelen lošč. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 7,4 × 7,5 cm, vršina je rdečkasto rumena (7,5YR 6/6) s svetlim pr. u. 31 cm. 285 Nika Veršnik 86 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), mom. Ustje je močno ožgano. Oksidacijsko žganje. kv. C–D14–15 Ohr. vel. 37,9 × 3,7 cm, pr. u. 22 cm. Odlomek izvihanega ustja lonca z zgoraj ravno od- rezanim robom, izdelanega na lončarskem vretenu iz 91 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), finozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka kv. C–D13–15 površina je temno siva (GLEY1 4/) s temnim eno- Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 10A-2, izdelane- barvnim prelomom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. ga na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalci-5,5 × 2,4 cm, pr. u. 12,1 cm. jevim karbonatom in sljudo (BC). Ostenje je okra- šeno z žlebljenimi horizontalnimi linijami. Gladka 87 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), površina je svetlo rdeča (2.5YR 7/6) s svetlim eno- kv. C–D13–15 barvnim prelomom. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. Odlomek večkrat profiliranega ustja lonca, izdelane- 12,7 × 3,7 cm, pr. u. 24,2 cm. ga na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je rdeč- 92 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), kasto rumena (5YR 7/6) s svetlim enobarvnim pre- kv. C–D14–15 lomom. Notranja površina in zunanji rob ustja sta Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 10A-1, izdelane-prekrita z zelenim loščem. Oksidacijsko žganje. Ohr. ga na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kre-vel. 4,8 × 3,3 cm, pr. u. 17,2 cm. menom in sljudo (AC). Gladka površina je rožnata (5YR 7/4) s svetlim enobarvnim prelomom. Oksi- 88 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), dacijsko žganje. Ohr. vel. 15 × 2,9 cm, pr. u. 24 cm. kv. C–D14–15 Odlomek ustja lonca tip 11A-1, izdelanega na lončar- Tabla 10 skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina 93 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), je na zunaj črna (GLEY1 2,5/), znotraj na ožganem kv. C–D13–15 robu ustja črna, drugje rdečkasto rumena (7,5YR Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 10A-1, izde-6/6) s svetlim enobarvnim prelomom. Oksidacijsko lanega na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s žganje. Ohr. vel. 6,2 × 2,9 cm, pr. u. 19,6 cm. kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je rožnata (5YR 7/4) s svetlim eno- 89 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), barvnim prelomom. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. kv. C–D14–15 5,6 × 4,6 cm, pr. u. 14,4 cm. Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 10A-1, izdelane- ga na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalci- 94 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), jevim karbonatom in sljudo (BC). Gladka površina kv. C–D13–15 je rožnata (7.5YR 7/4) s svetlim enobarvnim prelo- Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 10A-2, izde- mom. Ustje je močno ožgano. Oksidacijsko žganje. lanega na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s Ohr. vel. 16,2 × 2,9 cm, pr. u. 21 cm. kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je zunaj svetlo rjava (7.5YR 6/6), znotraj temno siva (5YR 90 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), 4/1) s sivim prelomom. Nepopolno oksidacijsko kv. C–D13–15 žganje. Ohr. vel. 5,6 × 4,1 cm, pr. u. 21,9 cm. Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 10A-1, izdelane- ga na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalci- jevim karbonatom in sljudo (BC). Gladka površina je rožnata (7.5YR 7/4) s svetlim enobarvnim prelo- 286 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 95 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), sta prekrita z zelenim loščem. Oksidacijsko žganje. kv. C–D14–15 Ohr. vel. 7 × 4 cm, pr. u. 21,8 cm. Odlomek ustja z ostenjem enoročajnega lonca tip 10A-2, izdelanega na lončarskem vretenu iz finozrna- 100 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), te mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina kv. C/D13–15 je zelo svetlo rjava (10YR 7/3) s svetlim enobarvnim Del dvoročajne sklede, izdelane na lončarskem vre-prelomom. Ustje in ročaj sta močno ožgana. Oksida- tenu in iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim cijsko žganje. Ohr. v. 4,5 cm, pr. u. 14,6 cm. karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je na zunanji, rahlo ožgani strani deloma temno siva 96 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), (10YR 4/1), deloma rožnata (10YR 7/4) s svetlim kv. C–D14–15 prelomom. Notranjost prekrita z rumeno-zelenim Odlomek večkrat profiliranega ustja z ostenjem skle- loščem. Stihijsko žganje. Ohr. vel. 10,9 × 10,7 cm, pr. de, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate u. 25,6 cm. mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je zunaj prekrita z zelenim, znotraj pa z rumeno-rjavim Tabla 11 loščem, s svetlim enobarvnim prelomom. Oksidacij- sko žganje. Ohr. vel. 6,9 × 4,5 cm, pr. u. 16,4 cm. 101 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), kv. C–D14–15 97 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), Del skodele z večkrat profiliranim ustjem in ročajem, kv. C–D14–15 izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s Odlomek večkrat profiliranega ustja z ostenjem lon- kremenom, sljudo in drobci keramike (ACG). Gladka ca, izdelanega na lončarskem vretenu iz finozrnate površina je svetlo rdečkasto rjava (5YR 6/4) s svetlim mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina enobarvnim prelomom. Zunanjost ostenja in notra-je zelo svetlo rjava (10YR 7/3) s svetlim enobarvnim njost ustja sta prekriti s temno zelenim loščem. Oksi-prelomom. Zunanja površina je prekrita z zelenim, dacijsko žganje. Ohr. vel. 4,1 × 6,3 cm, pr. u. 13,6 cm. notranja z rumeno-rjavim loščem. Oksidacijsko žga- nje. Ohr. vel. 11,5 × 3,9 cm, pr. u. 18,1 cm. 102 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), kv. C–D13–15 98 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), Držaj pokrova, izdelanega na lončarskem vretenu iz kv. C–D13–15 finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbona- Odlomek večkrat profiliranega ustja lonca, izdelane- tom, sljudo in drobci keramike (ABCG). Gladka po- ga na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate mase s vršina je rožnata (7,5 YR 7/4) s svetlim enobarvnim kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je prekri-prelomom. Oksidacijsko žganje. Pr. držaja 7,5 cm, ta z rjavim loščem, s svetlim enobarvnim prelomom. ohr. vel. 3,4 cm. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 3,6 × 1,9 cm, pr. u. 14,3 cm. 103 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), kv. C–D13–15 99 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), Držaj pokrova, izdelanega na lončarskem vretenu iz kv. C–D13–15 finozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka Odlomek večkrat profiliranega ustja lonca, izdelane- površina je rožnata (5YR 7/4) s svetlim enobarvnim ga na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate mase s prelomom. Oksidacijsko žganje. Pr. noge 6,9 cm, kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je na not-ohr. vel. 4,5 cm. ranji strani rdeče-rumena (7.5YR 7/6) s svetlim eno- barvnim prelomom. Zunanja površina in rob ustja 287 Nika Veršnik 104 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), vzporednih linij ter lošč. Oksidacijsko žganje. Pr. u. kv. C–D13–15 35,6 cm. Okrasni volutast ročaj posode, izdelane na lončar- skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom in slju- 109 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), do (AC). Gladka površina je na zunanjem zavitem kv. C–D14–15 delu prekrita z belo engobo in brezbarvnim loščem, Del globokega krožnika, izdelanega na lončarskem ostalo površino prekriva svetlo rjav lošč. Oksidacij-vretenu iz zelo finozrnate mase s kremenom in sljudo sko žganje. Ohr. vel. 13,4 × 7,4 cm. (AC). Gladka površina je rdeče-rumena (7.5YR 7/6), notranjost prekrivajo bela engoba, rastlinski okras v 105 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), svetlo in temno rjavi barvi ter lošč. Na prehodu med kv. C–D13–15 ustjem in ostenjem je ročaj v obliki ušesca. Oksidacij- Odlomek ostenja skodelice, izdelane na lončarskem sko žganje. Pr. u. 25,4 cm. vretenu iz zelo finozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je na notranji strani rdeče-ru- Tabla 12 mena (5YR 6/4), zunanjo površino prekrivata bela engoba ter brezbarven in zelen lošč. Na ostenju je 110 SE 588 (Vzhodni trakt, faza II, novoveško aplicirana rožica. Oksidacijsko žganje. Pr. u. 7,9 cm. nasutje), kv. J–L7–9 Modeliran jezičast držaj skodele z delom ustja, izde- 106 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), lane na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate mase s kv. C–D14–15 kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je rožna- Del pokrova, izdelanega na lončarskem vretenu iz fi- ta (7,5YR 8/4), notranjo in deloma zunanjo površino nozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka prekriva svetlo zelen lošč. Oksidacijsko žganje. Ohr. površina je temno siva (10YR 4/1) s temnim eno- vel. 6,2 × 3,4 cm, pr. u. 9,4 cm. barvnim prelomom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 6,6 × 5,6 cm, pr. u. 21,6 cm. 111 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, srednjeveško nasutje), kv. G4 107 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), Odlomek ustja z ostenjem lonca tip 2C, izdelanega na kv. C–D13–15 lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim Del sklede, izdelane na lončarskem vretenu iz zelo karbonatom in sljudo (BC). Gladka površina je črna finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom (GLEY 3/) s temnim enobarvnim prelomom. Re-in sljudo (ABC). Gladka površina je rdeče-rumena dukcijsko žganje. Ohr. vel. 5,1 × 5 cm, pr. u. 17,5 cm. (7.5YR 7/6), notranjost prekrivajo bela engoba, sli- kan vzorec neenakomerno potekajočih vodoravnih 112 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, vzporednih linij ter lošč. Oksidacijsko žganje. Pr. u. srednjeveško nasutje), kv. G4 36,4 cm. Odlomek ustja lonca tip 8C, izdelanega na lončar- skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- 108 SE 637 (Zakristija, faza IX, novoveško nasutje), jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina kv. C–D13–15 je temno siva (5YR 4/1) s sivim prelomom. Nepo- Del sklede, izdelane na lončarskem vretenu iz zelo polno oksidacijsko žganje, v končni fazi dimljenje. finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom Ohr. vel. 6 × 3,2 cm, pr. u. 20 cm. in sljudo (ABC). Gladka površina je rdeče-rumena (7.5YR 7/6), notranjost prekrivajo bela engoba, sli- kan vzorec neenakomerno potekajočih vodoravnih 288 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 113 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, vršina je zelo temno siva (GLEY 1 3/) s temnim srednjeveško nasutje), kv. G4 enobarvnim prelomom. Redukcijsko žganje. Ohr. Ročaj vrča (?), ovalnega preseka, izdelanega na lon- vel. 5,7 × 2,8 cm, pr. u. 12 cm. čarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je rožnata (7,5YR 7/4) 118 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, s svetlim enobarvnim prelomom. Zunanjost prekri-srednjeveško nasutje), kv. I8–10 ta z zelenim loščem. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. Odlomek ravnega dna z ostenjem lonca, izdelane-5,8 × 2,8 cm, db. držaja do 1,4 cm. ga na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kre- menom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). 114 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, Gladka površina je svetlo rdečkasto rjava (5YR 6/4) srednjeveško nasutje), kv. I7 s sivim prelomom. Nepopolno oksidacijsko žganje. Odlomek močno odebeljenega ustja z ostenjem lon- Ohr. v. 5 cm, pr. d. 16 cm. ca tip 7B, izdelanega na lončarskem vretenu iz fi- nozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom 119 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, in sljudo (ABC). Gladka površina je zunaj zelo temno srednjeveško nasutje), kv. I7 siva (GLEY 3/), znotraj rdečkasto siva (5YR 5/1) s Del ustja z ostenjem sklede, izdelane na lončarskem temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko žganje. vretenu iz zelo finozrnate mase s kremenom in slju-Ohr. vel. 7,4 × 2,7 cm, pr. u. 15 cm. do (AC). Rob ustja je okrašen z vodoravnima črtama. Gladka površina je svetlo rjava (7.5YR 6/4) s svetlim 115 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, enobarvnim prelomom, prekrita z zelenim loščem. srednjeveško nasutje), kv. I7 Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 4,3 × 2,6 cm, pr. u. Odlomek ustja z ostenjem lončka tip 7B, izdelanega 20 cm. na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kreme- nom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Glad- Tabla 13 ka površina je temno siva (GLEY 4/) s temnim eno- barvnim prelomom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 120 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, 4,2 × 3,3 cm, pr. u. 11,6 cm. srednjeveško nasutje), kv. I8–10 Del ustja z ostenjem sklede, izdelane na lončarskem 116 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, vretenu iz zelo finozrnate mase s kremenom in sljudo srednjeveško nasutje), kv. I8–10 (AC). Gladka površina je rožnata (7.5YR 7/4) s svet- Odlomek ustja sklede (?), izdelane na lončarskem lim enobarvnim prelomom. Notranjost in rob ustja vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim prekrita z zelenim loščem. Oksidacijsko žganje. Ohr. karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je zelo vel. 5,8 × 6 cm, pr. u. 32 cm. temno siva (GLEY 1 3/) s sivim prelomom. Nepo- polno oksidacijsko žganje, v končni fazi dimljenje. 121 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, Ohr. vel. 5,5 × 3 cm, pr. u. 28 cm. srednjeveško nasutje), kv. G7 Odlomek ustja lonca tip 5H, izdelanega na lončar- 117 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom in slju- srednjeveško nasutje), kv. I8–10 do (AC). Gladka površina je zelo temno siva (GLEY Odlomek ustja lonca tip 5H, izdelanega na lončar- 1 3/) s temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kal- žganje. Ohr. vel. 6,1 × 2,3 cm, pr. u. 13 cm. cijevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka po- 289 Nika Veršnik 122 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, 127 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, srednjeveško nasutje), kv. G7 srednjeveško nasutje), kv. F–H11 Odlomek ustja lonca tip 8C, izdelanega na lončarskem Odlomek izvihanega ustja lonca z zgoraj poševno vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim odrezanim robom, izdelanega na lončarskem vretenu karbonatom in sljudo (AC). Gladka površina je zelo iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbona-svetlo rjava (10YR 7/3) s svetlim enobarvnim prelo- tom in sljudo (ABC). Gladka površina je zelo temno mom. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 7,8 × 2,8 cm, pr. siva (GLEY 1 3/) s sivim prelomom. Nepopolno u. 14 cm. oksidacijsko žganje, v končni fazi dimljenje. Ohr. vel. 6,4 × 3 cm, pr. u. 17 cm. 123 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, srednjeveško nasutje), kv. G7 128 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, Ravno dno lonca, izdelanega na lončarskem vretenu srednjeveško nasutje), kv. F–H11 iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbona- Odlomek navznoter zavihanega ustja z ostenjem tom in sljudo (AC). Gladka površina je svetlo rdeč- sklede, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate kasto rjava (5YR 6/4) s sivim neenotnim prelomom. mase s kremenom, kalcijevim karbonatom in sljudo Nepopolno oksidacijsko žganje. Ohr. v. 2,7 cm, pr. (ABC). Gladka površina je temno siva (10YR 4/1) s d. 12,8 cm. temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 6,6 × 4,6 cm, pr. u. 11,4 cm. 124 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, srednjeveško nasutje), kv. G7 129 SE 178 (Sončni park – vzhodno dvorišče, faza Ravno dno lonca, izdelanega na lončarskem vrete- V, srednjeveško nasutje), kv. L5 nu iz zelo finozrnate mase s kremenom, kalcijevim Lojenka z ravno odrezanim ustjem in odtisnjenim karbonatom in sljudo (AC). Gladka površina je zunaj lončarskim znakom v obliki križa na dna. Izdelana na zelo temno siva (GLEY 1 3/), znotraj rjava (7,5YR lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, 5/2) s temnim enobarvnim prelomom. Redukcijsko kalcijevim karbonatom, sljudo, drobci zdrobljene žganje. Pr. d. 8 cm. keramike in organskimi ostanki (ABCDG). Gladka površina je zelo svetlo rjava (10YR 8/2). Zunanjost 125 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, je na otip groba zaradi uporabe. Redukcijsko žganje, srednjeveško nasutje), kv. G7 v končni fazi oksidacijska atmosfera. V. 2,9 cm, pr. u. Držaj vrča (?), izdelan na lončarskem vretenu iz zelo 8,4 cm, pr. d. 6,7 cm. finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbona- tom in sljudo (AC). Gladka površina je svetlo rjava 130 SE 178 (Sončni park – vzhodno dvorišče, faza (7,5YR 6/4) s sivim prelomom. Nepopolno oksida-V, srednjeveško nasutje), kv. L5 cijsko žganje. Ohr. vel. 5,3 × 3,6 cm. Odlomek dna posode, izdelane na lončarskem vre- tenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim kar- 126 SE 287 (Atrij križnega hodnika, faza II, bonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je svetlo srednjeveško nasutje), kv. F–H11 rdečkasto rjava (5YR 6/4) s svetlim enobarvnim pre- Pokrov (?) posodice, izdelan iz zelo fino prečiščene lomom. Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 7,8 × 3,8 cm, pr. mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je d. 9,8 cm. zelo svetlo rjava (10YR 7/3) s svetlim enobarvnim pre- lomom. Oksidacijsko žganje. Pr. u. 6,3 cm, v. 4,8 cm. 290 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju Tabla 14 136 SE 21 (Sončni park – vzhodno dvorišče, faza VII, recentno nasutje), kv. M10 131 SE 426 (Sončni park – vzhodno dvorišče, faza Del glave porcelanaste pipe za kajenje, okrašene z VI, novoveško nasutje v kletnih prostorih), kv. L6 rdeče slikanim okrasom. Ohr. vel. 4,9 × 2,6 cm. Glava keramične pipe za kajenje, okrašene z vreza- nim okrasom. Nanjo sta vtisnjena žig v krogu in ime 137 SE 575 (Zahodno dvorišče, faza V, novoveško izdelovalca ( A. Friedreich Inthrss__feld). Manjka cev nasutje), kv. L14 pipe. Ohr. vel. 5,4 × 2,2 cm. Držaj koničnega pokrova z ostenjem. Izdelan je na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom 132 SE 428 (Sončni park – vzhodno dvorišče, faza in sljudo (AC). Gladka površina je zelo svetlo rjava VI, novoveško nasutje v kletnih prostorih), kv. K6 (10YR 8/3) s svetlim enobarvnim prelomom. Oksi- Trebušast lonec s trakastim ročajem in ustjem tip dacijsko žganje. Pr. gumba 4,5 cm, ohr. vel. 5,94 cm. 10C-1, izdelan na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbonatom, sljudo in 138 SE 575 (Zahodno dvorišče, faza V, novoveško drobci keramike (ABCG). Gladka površina je rdeče-nasutje), kv. L14 -rumena (5YR 7/6). Redukcijsko žganje, v končni fazi Odlomek ravnega dna z ostenjem posode, izdelane oksidacijska atmosfera. Na posodi so vidne svetlo in na lončarskem vretenu iz finozrnate mase s kreme-temno sive lise, domnevno nastale zaradi dolgotrajne nom, kalcijevim karbonatom in sljudo (ABC). Glad-izpostavljenosti ognju. V. 14 cm, pr. u. 13,4 cm, pr. d. ka površina je zunaj svetlo siva (10YR 7/2), znotraj 8,1 cm. zelo svetlo rjava (10YR 7/3). Oksidacijsko žganje. Ohr. vel. 9,1 × 5,6 cm. 133 SE 1260 (Sončni park – vzhodno dvorišče, faza VI, novoveško nasutje) 139 SE 575 (Zahodno dvorišče, faza V, novoveško Distančnik, izdelan iz finozrnate mase s kremenom nasutje), kv. L14 in sljudo (AC). Gladka površina je rdečkasto rumena Odlomek ustja lonca tip 5H, izdelanega na lončar- (5YR 7/6) s svetlim enobarvnim prelomom. Oksida- skem vretenu iz finozrnate mase s kalcijevim karbo- cijsko žganje. Ohr. vel. 4,4 × 1,6 cm, db. do 1,1 cm. natom in sljudo (BC). Gladka površina je zelo temno siva (10YR 3/1) s temnim enobarvnim prelomom. 134 SE 80 (Sončni park – vzhodno dvorišče, faza Redukcijsko žganje. Ohr. vel. 4,1 × 2,4 cm, pr. u. VI, novoveško nasutje), kv. L–M7 11,4 cm. Posodica stožčaste oblike, izdelana na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate mase s kremenom in slju- 140 SE 359 (Južno dvorišče, faza IV, recentno do (AC). Gladka površina je rdečkasto rumena (5YR nasutje), kv. D4 6/5). Notranjost je prekrita z zelenim loščem. Oksi- Tulast držaj trinožne ponve, izdelane na lončarskem dacijsko žganje. V. 6 cm, pr. u. 2,8 cm, pr. d. 5,4 cm. vretenu iz finozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Držaj je na sredini okrašen z žlebljenimi vodoravni- 135 SE 99 (Sončni park – vzhodno dvorišče, faza mi črtami. Na otip raskava površina je rdeče-rumena VI, novoveško nasutje), kv. L–M7 (5YR 7/6). Na zunanjosti sledovi zelenega lošča. Ne- Odlomek oploščene, reliefno okrašene pečnice, izde- popolno oksidacijsko žganje. Ohr. dl. 13,3 cm. lane v kalupu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina 141 SE 360 (Južno dvorišče, faza IV, recentno pečnice, okrašene z motivom psa, je svetlo rdečkas-nasutje), kv. D4–5 to rjava (5YR 6/4). Nepopolno oksidacijsko žganje. Miniaturna posoda na nogi s spodrezanim, navzven Notranjost je ožgana. Ohr. vel. 6,6 × 7,7 cm. izvihanim ustjem, okrašena s kanelurami. Izdelana na 291 Nika Veršnik lončarskem vretenu iz zelo finozrnate mase s kreme- 147 Brez najdiščnih podatkov, J – vrt (čiščenje) nom in sljudo (AC). Gladka površina je rdeče-rumena Posodica z ravno odrezanim ustjem in odtisnjenim (5YR 7/6); obe površini prekriva temno zelen lošč, lončarskim znakom v nerazpoznavni obliki na zu-ki je na notranji strani delno obrabljen. Oksidacijsko nanji strani dna. Izdelana na lončarskem vretenu iz žganje. V. 4,1 cm, pr. u. 4 cm, pr. d. noge 2,3 cm. finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbona- tom, sljudo in organskimi ostanki (ABCG). Gladka Tabla 15 površina je zelo svetlo rjava (10YR 7/3). Zunanjost je na otip groba zaradi uporabe. Redukcijsko žganje, 142 Deponija, kv. C–D12 v končni fazi oksidacijska atmosfera (?). Pr. 7,1 cm, Polovica glave keramične pipe za kajenje, okrašene v. 2,7 cm. z vrezanim okrasom. Na zunanji površini je vtisnje- no ime izdelovalca (M. König Schemnitz). Ohr. vel. 3 × 2,8 cm. 143 Deponija, kv. C–D12 Del keramične pipe za kajenje, okrašene z vrezanim okrasom. Na zunanji površini sta vtisnjena žig v kro- gu in ime izdelovalca, ki ni ohranjeno v celoti. Ohr. vel. 4 × 4 cm. 144 Brez najdiščnih podatkov, kv. K3 Svetilo na nogi z odtisnjenim lončarskim znakom v obliki križa na zunanji strani dna. Izdelano na lončar- skem vretenu iz finozrnate mase s kremenom, kalci- jevim karbonatom in sljudo (ABC). Gladka površina je zelo svetlo rjava (10YR 7/3). Redukcijsko žganje, v končni fazi oksidacijska atmosfera. V. 5,3 cm, pr. lojenke 6,4 cm. 145 Brez najdiščnih podatkov, kv. G4 Okrogla posodica z odprtino v zgornjem delu, izde- lana na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate mase s kremenom in sljudo (AC). Gladka površina je rdeč- kasto rumena (5YR 7/6). Oksidacijsko žganje. Na spodnjem delu poškodovana. Pr. 4,7 cm, v. 3,8 cm. 146 Brez najdiščnih podatkov, kv. J3 Dno posodice, izdelane na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate mase s kremenom, kalcijevim karbo- natom in sljudo (ABC). Gladka površina je rdečkasto rumena (5YR 7/6). Notranjost je prekrita z zelenim loščem. Na zunanji strani dna je odtisnjen znak ZΛ. Oksidacijsko žganje. Pr. 4,5 cm, ohr. v. 1,4 cm. 292 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 1 2 4 3 5 6 7 8 10 9 Ta Tabla/T bla 1 able 1 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S 1–13 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. . Ohman. 293 Nika Veršnik 12 11 14 13 15 16 17 18 Tabla 1 1–13 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. Tabla/Table 2 11–6, 18 M 1 : 2, 17 M 1 : 3. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman. 294 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 19 21 20 22 23 24 25 26 27 Tabla/Ta ble 3 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman. Tabla 1 1–13 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. 295 Nika Veršnik 29 28 30 31 32 33 35 34 37 38 36 Tabla/Table 4 33 M 1 : 3, 28–32, 34–38 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman. 296 Tabla 4 33 M 1 : 3, 34–43 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 39 41 40 42 46 43 47 44 48 45 49 50 Tabla/Table 5 39–42, 45–49 M 1 : 2, 43, 44 ni v merilu, 50 M 1 : 3. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman, foto/ photo D. Kovačič. Tabla 5 44–45, 47–53 M 1 : 2, 46 M 1 : 4. Izris najdb S. Ohman, fotografija D. Kovačič. 297 Nika Veršnik 51 53 52 54 56 55 57 58 60 59 61 62 63 Ta T bla/T abla 6 able 6 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S 54–62 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. . Ohman. 298 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 Ta T bla/T abla 7 able 7 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S 63–71 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. . Ohman. 299 Nika Veršnik 75 77 76 78 79 80 81 83 82 Tabla/Table 8 75, 77, 79–83 M 1 : 2, 76 M 1 : 3, 78 M 1 : 4. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman, foto/photo D. Kovačič. Tabla 8 72, 75–78, 80 M 1 : 2, 73–74, 79 M 1 : 3, 74 fotografija ni v merilu. Izris najdb S. Ohman, fotografija S. Pukšič. 300 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 84 85 86 87 88 89 90 91 92 Tabla/Table 9 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman. Tabla 9 81–86 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. 301 Nika Veršnik 93 94 95 96 97 98 99 100 Tabla/Table 10 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman. Tabla 10 87–97 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. 302 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 101 102 103 105 104 106 107 108 109 Tabla/Table 11 101–106, 109 M 1 : 2, 107, 108 M 1 : 3. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman, foto/photo S. Pukšič. Tabla 11 98–108 M 1 : 2, 109 M 1:3 Izris najdb S. Ohman. 303 Nika Veršnik 112 110 113 111 114 117 115 116 118 119 Tabla/Table 12 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman. Tabla 12 110–114, 116–118 M 1 : 2, 115 M 1 : 3 119–120 ni v merilu. Izris najdb S. Ohman, fotografija D. Kovačič. 304 Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 120 121 122 123 124 126 125 127 128 129 130 Tabla/Table 13 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman. Tabla 2 14–23 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. 305 Nika Veršnik 131 132 133 134 135 136 137 138 139 140 141 Tabla/Table 14 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S. Ohman. 306 Tabla 13 121–122, 124–128 M 1 : 2, 123 M 1 : 3. Izris najdb S. Ohman. Srednjeveške in novoveške keramične najdbeiz Dominikanskega samostana na Ptuju 142 143 145 146 144 147 Ta T bla/T abla 15 able 15 M 1 : 2. Izris najdb/Finds drawn by S 137–143 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. . Ohman. Tabla 16 144–147 M 1 : 2. Izris najdb S. Ohman. 307 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled Koper’s Outer Walls: Historical and Archaeological Overview Jaka Bizjak Izvleček: Članek obravnava zunanje koprsko obzidje, ki je bilo glede na pisne vire vzpostavljeno v 13. stoletju in je celoten koprski otok objemalo do 19. stoletja, ko je popustilo pod pritiskom razvijajočega se mesta. V prvem delu so povzeti pisni in grafični viri (korespondenca med mestnimi veljaki in beneško oblastjo, potopisni opisi, umetniške upodobitve ter tehnični opisi), ki so jih od konca 19. stoletja dalje preučevali raziskovalci Giuseppe Caprin, Emil Smole, Marino Budicin, Salvator Žitko in Darko Likar. V nadaljevanju so predstavljene še vedno stoječe ostaline obzidja – Mestna vrata Muda in bastion Belveder s pripadajočim odsekom severnega mestnega obzidja. Sledi predstavitev rezultatov 22 arheoloških raziskav, ki so bile izvedene po mestnem obodu in med katerimi je prišlo do odkritja arheoloških ostalin obzidja. Članek zaključujeta analiza arheoloških podatkov in ovrednotenje kulturne vrednosti obzidja. Ključne besede: Koper, obzidje, arheološke raziskave Abstract: The article deals with Koper’s outer town walls, which according to written sources were built in the 12th or 13th century. They embraced the entire former island until the 19th century, when they were reduced to ruins under the pressure of the developing town. The first part of the article summarises the written and graphical sources studied by researchers Giuseppe Caprin, Emil Smole, Marino Budicin, Salvator Žitko, and Darko Likar since the late 19th century (correspondence between town leaders and Venetian authorities, travel descriptions, artistic depictions, and technical descriptions). The article then presents the remains of the walls that are still standing (the Muda Gate and the Belveder Bastion with the accompanying section of the northern walls), as well as the results of 22 archaeological investigations that have been carried out along the town’s perimeter and uncovered the archaeological remains of the walls. The article also provides an analysis of the archaeological sources for the walls and an assessment of the cultural value of the walls. Keywords: Koper, town walls, archaeological investigations Uvod in zamuljene otoške obale.1 Leta 2009 je kot rezul- tat večletnih raziskav pod vodstvom arhitekta Darka Korenine sodobnega Kopra segajo v srednjeveški Likarja izšel sintetičen članek o koprskih fortifikaci- čas, ko je bilo območje mesta omejeno na površino jah.2 Glede na predstavljene podatke je imel Koper v majhnega otoka. Čeprav je bil otok kasneje spojen s preteklosti dve obzidji ( sl. 1). Obe sta bili v prostor celino in se je osnovno urbano tkivo razraslo, nam umeščeni tako, da sta upoštevali otoški relief – starej-dobro ohranjeno staro mestno jedro še danes na- še notranje obzidje je obkrožalo osrednji višje ležeči zorno slika prvotni obseg naselbine. Koprski otok plato otoka, mlajše zunanje obzidje pa je zaobjemalo je imel v tlorisu približno obliko elipse z daljšo osjo celotno površino otoka. Medtem ko so podatki o no-v smeri vzhod–zahod. Njegov osrednji del je tvoril tranjem obzidju skopi (Likar je njegovo linijo rekon-dvignjen plato, ki ga je na severu zamejevala strmo struiral na podlagi arhitekturno-urbanistične študije padajoča otoška obala, na vzhodu, jugu in zahodu pa mestnega tkiva in oznak cerkva na Finovem načrtu naravna prelomnica, pod katero je bil pas položne mesta iz leta 1619, arheološke in konservatorsko-1 Guček 2000, 23. 2 Likar 2009. 309 Jaka Bizjak Slika/Figure 1 Shema linij notranjega in zunanjega koprskega obzidja. Črke označujejo stoječe ostaline zunanjega obzidja: A – mestna vrata Muda, B – bastion Belveder, C – obzidje v hiši Vojkovo nabrežje 35a. Številke označujejo lokacije arheoloških raziskav ostalin zunanjega obzidja: 1 – Repičeva ulica 1985, 2 – Pristaniška ulica 1990, 3 – Staničev trg 1998, 4 – Kidričeva ulica 1993, 5 – Ukmarjev trg 2007, 6 – Ukmarjev trg 2006, 7 – Belveder 2000 in 2001, 8 – bastion Belveder 2010, 9 – bastion Belveder 2014 in 2016, 10 – panoramsko dvigalo 2014, 11 – Vergerijev trg 2016, 12 – Izolska vrata 2010, 13 – Izolska vrata 2013 (projekt CAMAA), 14 – Ribiški trg 2006, 15 – Ribiški trg 2001, 16 – Ribiški trg 2009–2011, 17 – Samostan sv. Ane 2007, 18 – Vojkovo nabrežje 2012 in 2013, 19 – Vojkovo nabrežje 2008, 20 – Tovarniška ulica 1993, 21 – Kolarska ulica 1989, 22 – Soška ulica 1992 (po Likar 2009, sl. 1; dopolnil J. Bizjak). / Schematic lines of the inner and outer town walls of Koper. Letters represent standing remains of the outer walls: A – Muda Gate, B – Belveder Bastion, C – Walls in the house Vojkovo nabrežje 35a. Numbers represent the locations of the archaeological investigations of the archaeological remains of the outer walls: 1 – Repičeva ulica (1985), 2 – Pristaniška ulica (1990), 3 – Staničev trg (1998), 4 – Kidričeva ulica (1993), 5 – Ukmarjev trg (2007), 6 – Ukmarjev trg (2006), 7 – Belveder (2000 and 2001), 8 – Belveder Bastion (2010), 9 – Belveder Bastion (2014 and 2016), 10 – Panoramic elevator (2014), 11 – Vergerijev trg (2016), 12 – Izolska vrata (2010), 13 – Izolska vrata (2013 – CAMAA project), 14 – Ribiški trg (2006), 15 – Ribiški trg (2001), 16 – Ribiški trg (2009–2011), 17 – St Anne's Friary (2007), 18 – Vojkovo nabrežje (2012 and 2013), 19 – Vojkovo nabrežje (2008), 20 – Tovarniška ulica (1993), 21 – Kolarska ulica (1989), 22 – Soška ulica (1992; after Likar 2009, Fig. 1; adapted by J. Bizjak). restavratorske raziskave domnevnih materialnih os- narediti v svojem diplomskem delu,3 kasneje pa smo talin tega obzidja pa še niso bile izvedene), za zuna- na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije v nje obzidje obstajajo pisni, grafični in arheološki viri okviru projekta CAMAA, Center za severno jadran-ter ohranjene stoječe ostaline, ki omogočajo njegovo sko vojaško arhitekturo (Program čezmejnega sode-preučevanje in vrednotenje njegovih dediščinskih lovanja Slovenija-Italija 2007–2013), izdelali konser-lastnosti. Korak v smeri sistematizacije arheoloških vatorski načrt za severni odsek obzidja, v katerem podatkov o zunanjem koprskem obzidju sem skušal smo obzidje ovrednotili in podali usmeritve za ohra-3 Bizjak 2012. 310 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled njanje njegovih ostalin.4 Vsebina pričujočega članka Koper je zasedal celotno površino otoka, njegovo predstavlja zgoščen pregled podatkov o zunanjem središče sta predstavljala trga Platea Communis (da-koprskem obzidju, ki so bili zbrani v procesu izdelave našnji Titov trg) in Brolo (danes nosi isto ime). Oko-diplomske naloge in konservatorskega načrta. li obzidanega mesta so bili razporejeni obodni trgi (med njimi današnji Prešernov, Staničev, Carpacciov, Ribiški, Gramscijev in Kosovelov trg) in pet manjših Razvoj obzidja pristanišč. Večje pristanišče je tako kot danes stalo na jugozahodni in zahodni strani mesta. Povezavo med Zgodnja poselitev koprskega otoka in razvoj urba- obodnimi trgi in osrednjim mestnim prostorom je nega središča sta zavita v meglo. Rimskodobne na- tvorila razvejana mreža ulic, med katerimi sta glavno selbinske ostaline so bile arheološko dokazane na komunikacijo v smeri sever–jug tvorili današnji Ver-različnih lokacijah, vendar zaenkrat še ne v obsegu, dijeva in Čevljarska ulica, glavno povezavo v smeri ki bi dokazoval obstoj urbanega ali vsaj protourbane-vzhod–zahod pa današnja Kidričeva ulica ter ulica, ga centra. Več pisnih virov priča o obstoju otoškega ki je deloma potekala po današnji Cankarjevi ulici. kastela ali mesta ( castrum oziroma civitas) v času bizan-Edino vez otoka s celino sta predstavljala most in na- tinske oblasti v Istri,5 obstoj strnjenega naselja v času sip na južni strani mesta, ki sta prostor današnjega med 6. in 10. stoletjem pa so potrdila tudi arheološka Prešernovega trga povezovala s kopnim. izkopavanja na vrtu kapucinskega samostana.6 Ker je Zunanje obzidje je bilo ena od poglavitnih značilnosti bilo bizantinsko naselje Capris oziroma Iustinopolis srednjeveškega in kasnejšega Kopra. Pisne in grafične glede na pisne vire utrjeno, je možno predpostaviti, vire za obzidje – korespondenco med mestnimi ve-da je bizantinskega izvora tudi notranje koprsko ob- ljaki in beneško oblastjo, potopisne opise in umetni- zidje iz Likarjevega modela mestnih obzidij.7 Vendar ške upodobitve ter tehnične opise in načrte vojaških pa bo datacijo notranjega obzidja in trdnejše zaključ- inženirjev so od konca 19. stoletja dalje preučevali ke glede značaja bizantinske naselbine ter razvoja Giuseppe Caprin,9 Emil Smole,10 Marino Budicin,11 mesta v času od 8. do 12. stoletja mogoče podati šele Salvator Žitko12 in Darko Likar.13 Zgodovinski po-na podlagi novih virov in rezultatov prihodnjih raz- datki o razvoju obzidja, ki sledijo v nadaljevanju, so iskav. povzeti po njihovih objavah. Po Caprinovih podat- Po mnenju Staneta Bernika so bile v 13. stoletju kih je bilo zunanje koprsko obzidje vzpostavljeno v „bržčas zbrane vse odločilne komponente, ki so na- času pred beneško osvojitvijo mesta, zaobjemalo je kazovale poteze za urbanizacijo Kopra v naslednjih ves otok in bilo dolgo 1457 beneških korakov, široko stoletjih“8 in v času do konca 15. stoletja naj bi bila od 3 do 4 čevlje ter visoko od 4 do 5 korakov (torej nato dokončno izoblikovana mestna fiziognomija, ki dolgo 2533,723 m, široko od 1,044 do 1,392 m in vi-se je v precejšnji meri ohranila do danes. Videz Ius- soko od 6,956 do 8,695 m, če je 1 beneški korak meril tinopolisa v 12. in 13. stoletju, v času, ko se je mesto 1,739 m in 1 beneški čevelj 0,348 m).14 osvobodilo oblasti oglejskih patriarhov, postalo avto- Ohranjena korespondenca med koprskimi podestati nomna komuna in leta 1279 kot Capo d‘ Istria prešlo in beneškim senatom kaže, da se je beneška oblast pod oblast Beneške republike, je bil verjetno soro-v prvem stoletju vladanja bala osamosvojitvenih te- den tistemu, ki ga prikazujejo Finov ( sl. 2) in drugi ženj in da predobra utrjenost mesta ni bila v njenem mestni načrti iz 17. in 18. stoletja. Zgodnjenovoveški interesu. Na nasipu, ki je otok povezoval s celino, je 9 Caprin 1905, 99–108. 4 Bizjak, Stokin 2014. 10 Smole 1957. 5 Žitko 1998, 19–20. 11 Budicin 1998, 109–118. 6 Cunja 1989. 12 Žitko 2009. 7 Likar 2009, 315. 13 Likar 2009. 8 Bernik 1968, 10. 14 Zupko 1981, 188. 311 Jaka Bizjak Slika/Figure 2 Načrt Kopra, ki ga je leta 1619 izdelal Giacomo Fino. Original hrani Državni arhiv Benetke, fond Senato, Mar, škatla 223, risba 1/Archivio di Stato di Venezia, fondo Senato, Mar, filza 223, dis. 1 (po Žitko 2009, 23). / Town plan of Koper by Giacomo Fino, 1619. The original is kept in the State Archives of Venice, Senato fond, Mar, folder 223, drawing 1/Archivio di Stato di Venezia, fondo Senato, Mar, filza 223, dis. 1 (after Žitko 2009, 23). bil postavljen Levji grad – utrdba, ki je služila tako 1403 je tako za načrtovano gradnjo obljubljal polovi-obrambi mesta kot nadzoru meščanov. Obzidje ni bilo co denarnih sredstev, gradbene stroje, galeje in inževzdrževano in je bilo na nekaterih mestih celo načrtno nirje, z odlokom iz leta 1413 pa je predpisal celovito podrto. Tako je beneški senat leta 1283 zahteval po-rekonstrukcijo obzidja. Zaradi majhnega finančnega rušenje približno 208 m dolgega odseka obzidja med vložka večina odlokov senata v praksi ni bila izpeljana vrati sv. Martina in Musellskimi vrati. S podobno zah-in obnova obzidja je potekala počasi ter postopno v tevo je leta 1349 senat odgovoril na upor Koprčanov; naslednjih desetletjih. Leta 1483 je humanistični razi-z verigami so bili zavarovani dostopi na mestne trge, skovalec Marino Sanudo Koper opisal tako: „Leži ob na severu mesta je bila predpisana gradnja trdnjave morju, ki mu pravijo Tržaški zaliv, je obzidan in kva-Musella in zaukazano je bilo rušenje obzidja na mes- dratne oblike; ima dvanajst vrat, je gosto pozidan in na tih ob morju, kjer so lahko pristajale galeje. Sredi 14. utrjenem mestu. /.../ Od tega kraja se kako miljo daleč stoletja je bil tako mestni obroč v slabem stanju, na vije zemeljski rokav, širok deset korakov, ob katerem morski strani mesta pa je med vrati sv. Martina in vrati zaradi solin ladje ne morejo pristajati; sredi stoji močna Bošedraga manjkal dobršen del obzidja. utrdba, ki ji pravijo Levji grad in kjer je pred napadi s V drugi polovici 14. stoletja se je zaradi zunanje ne- kopnega nastanjen vojaški garnizon.“15 Smole je Sa- varnosti odnos do mestne utrjenosti spremenil. Me- nudov opis navedel kot dokaz, da je bilo do leta 1483 stna oblast je želela urediti dotrajano in nesklenje- no obzidje, beneški senat pa je z več odloki naročal popravila poškodovanih odsekov. Z odlokom iz leta 15 Sanudo 1999, 31. 312 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled koprsko obzidje popravljeno in „docela urejeno.“16 obnove. Priloga poročilu je bil Finov mestni načrt, ki Na podlagi upodobitve Kopra na Carpacciovi sliki predstavlja najstarejši ohranjeni tloris Kopra in verje-Madona z otrokom in svetniki iz leta 1516 je moč skle- tno najpomembnejši dokument za preučevanje zuna- pati, da je v tem obdobju obzidje v celoti stalo vsaj na njega koprskega obzidja ( sl. 2). Senat je v odgovoru severovzhodnem odseku mestnega oboda. Iz zapisov, zapisal, da se je treba obnove koprskega obzidja lotiti ki sta jih zbrala Caprin in Smole, izhaja, da je bilo ob-natančno in jo na podlagi mnenja izvedencev morda zidje ponovno (ali še vedno) v slabem stanju vsaj od zasnovati drugače. Inšpekcijo je poleti 1620 opravil leta 1545 dalje. Depeša koprskega podestata in kapita-inženir Zuan Battista Rubertini, ki je v poročilu in na na Donata Maripietra iz tega leta je sporočala, da je be- priloženem načrtu potrdil klavrno stanje obzidja in neški senat namenil dvesto dukatov za sanacijo manj- hkrati z njegovo obnovo predlagal tudi delno obnovo ših poškodb obzidja in stolpov na severni strani mesta Levjega gradu ter sanacijo obokov mosta, ki je otok ter da je v mesto poslal inženirja Alvisa Brugnola, čigar povezoval s celino. Senat je načrt obnove odobril in naloga je bila obnovitev obzidja, ki se je zrušilo v četrti leta 1621 je podestat Martin Barbaro v depeši poro-Vseh svetnikov. Leta 1550 je senat koprskemu rektorju čal, da je fortifikacijski sistem mesta urejen. Depeše iz z odlokom naročil, da naj se zazidajo vsa okna in vrata, druge polovice 17. stoletja kažejo, da je pri tem šlo bolj ki so jih v obzidju odprli prebivalci. Inženirja Brugno-za krpanje lukenj kot za trajnostno rešitev. Leta 1650 je la je ponovno omenil podestat in kapitan Dominico koprski podestat in kapitan Antonio zapisal, da je ob-Gradonico, ki je v depeši iz leta 1554 pohvalil njegovo zidje ponekod porušeno do tal. Leta 1670 je podestat spretnost pri razširitvi bastiona Belveder in pri obnovi in kapitan Pietro Loredan poročal, da je saniral odsek tridesetih korakov obzidja, ki se je zrušilo za samo-obzidja, ki se je porušil ob skladišču soli v četrti sv. stanom sv. Ane. Leta 1558 je podestat Salomon senat Petra. Leta 1683 je podestat in kapitan Bernardin Mi-opozoril, da je bilo obzidje na več mestih porušeno chiel senatu sporočil, da je poskrbel za rekonstrukcijo in da so to izkoriščali tihotapci; podobno sliko je leta obzidja pri Velikih vratih in da ni uspel izpeljati naro-1583 podal tudi podestat Morosini. Leta 1600 je pode- čene rekonstrukcije petindvajsetih korakov obzidja, ki stat in kapitan Contarini v pismu dožu sporočil, da je se je na severni strani mesta porušilo zaradi močnega mestno obzidje porušeno na več mestih. Leta 1603 je vetra. Meščani so si tam želeli demontažo odslužene-koprski podestat in kapitan Nicolò Grimani v depeši ga stolpa, ki je stal poleg vrzeli v obzidju, in uporabo beneškemu senatu zapisal, da je koprsko obzidje dolgo tako pridobljenega materiala pri izgradnji novega dela miljo in pol, da je staro in da mu na več mestih gro-obzidja s pripadajočo obrambno ploščadjo. Depeši je zi rušenje. Posebej je opozoril na Balloardo Musella v bila priložena Paulacijeva idejna zasnova, ki pa ni bila bližini cerkve San Gregorio, v katerem je zevala tako nikoli izvedena. Michiel je senatu v novi depeši poro-velika odprtina, da je bilo skoznjo moč prihajati in od- čal o tem, da je bil odsek obzidja s temelji vred zgrajen hajati iz mesta. Leta 1608 je podestat in kapitan Grade- na novo ter da je bil zid na dnu širok štiri čevlje in na nigo poročal, da je delno saniral trideset korakov poru- vrhu dobre tri. Stolp ni bil demontiran v celoti, ampak šenega obzidja, hkrati je senat opozoril na razmajano je bil znižan do višine obzidja in nato zasut. Material obzidje in nevarnost uskoških vpadov. iz znižanega stolpa je bil uporabljen pri obnovi jugo- Budicin in Žitko poročata, da je do obsežnejše obno- zahodnega bastiona. Depeši je bil priložen Paulacijev ve obzidja glede na preučene vire prišlo v prvi četrti- načrt izvedenih del. ni 17. stoletja. 1. avgusta 1619 je koprski podestat in Na zastarelost in dotrajanost mestnega obroča je kapitan Bernardo Malipiero beneškemu senatu poslal opozarjal tudi najnatančnejši vojaški opis zunanje-poročilo, v katerem je natančno popisal porušene in ga koprskega obzidja, ki ga je v začetku 18. stoletja rušeče se odseke obzidja ter predlagal način njihove izdelal grof in beneški proveditor Giovanni Battista 16 Smole 1957, 29. 313 Jaka Bizjak Polcenigo.17 Glede na njegov opis obzidje ni imelo Velika vrata. Na skrajnem jugozahodnem koncu mesta notranjega nasipa, skoraj okoli celega mesta pa so kot je stal bastion z nekaj topniškimi linami. Veliko prista-ostanek obrambnega hodnika iz zidu molele venčne nišče so z mestom povezovala najzahodnejša mestna police. Komunikacija na notranji strani je bila na več vrata – vrata sv. Martina. Likar je Polcenigovo poročilo mestih prekinjena (na severu mesta z vrtom samosta-opredelil kot zadnji načrt celovite posodobitve obzidja na sv. Frančiška, cerkvico in vrtovi, na severovzhodu in tudi ta ni bil izpeljan. in vzhodu z vrtovi in pozidanimi parcelami, na jugo- Tekom 18. stoletja so meščani postajali lastniki po- vzhodu in jugu z dvema skladiščema soli, vrtom in sameznih odsekov obzidja, nanj so naslanjali hiše in torkljo, na jugozahodu s stavbami in vrtovi, na zahodu strehe, v njem so odpirali okna in vrata. Glede na oh-s skladiščem soli in privatnimi hišami). Enakomerno ranjene upodobitve je obzidje v tem času še oklepa-razmaknjene strelne line so bile nad tlemi mestoma lo mestno tkivo. Po padcu Beneške republike so bili vidne v severnem delu obzidja, topovske line pa mes-posamezni odseki obzidja načrtno odstranjeni. Fran- toma v vzhodnem delu. Obzidje se je podiralo v bližini coska oblast (1805–1813) je zaradi gradnje dostopne stražnega stolpa sv. Ane in na več mestih na odseku poti do bastiona Belveder podrla Municijski stolp in med samostanom sv. Ane in Vrati sv. Petra. Odsek ob-odsek obzidja na vzhodnem robu mesta. Avstro-ogr- zidja od Vrat sv. Petra do Municijskega stolpa je bil ska oblast (1813–1918) je do bastiona Belveder ure-označen kot nov. V zahodnem delu, ki je gledal na dila novo pot po zahodnem mestnem obodu, zaradi Veliko pristanišče, je bilo v obzidju odprtih več oken česar je podrla bastion Thiepolo in pripadajoči odsek privatnih hiš in dve okni skladišča soli. Polcenigo je v obzidja. Zaradi lažjega dostopa je bil podrt tudi juž- sklopu obzidja izpostavil več utrjenih točk in mestnih ni del samega bastiona Belveder, zahodni in vzhodni vrat. Na skrajnem severozahodu mesta je v dobrem bok utrdbe pa sta bila utrjena z novim obzidjem, ki stanju stal Torrione Mosella (bastion Thiepolo s Fino-je bilo postavljeno nekaj metrov severno od stare- vega načrta), proti vzhodu sta si nato sledila izbočen ga, vmesni del je bil zasut. To je bil zadnji utrditveni vogal Musella in stolp na vrtu minoritskega samostana poseg v zunanje koprsko obzidje, ki je v tem času sv. Frančiška. Ob porušeni cerkvici, ki se je dotikala popustilo pod pritiskom razširjajočega se mesta in obzidja, so bila manjša mestna vrata, sledila je ploščad postalo vir gradbenega kamna. Belveder (bastion Belveder s Finovega načrta). Izol- ska vrata so stala blizu Bošedraških, skozi slednja je ob visoki plimi vdirala morska voda. Na obeh straneh Stoječe ostaline obzidja Bošedraških vrat sta stala nezasuta stolpa. V zahodnem je bilo v nadstropju shranjeno seno in v pritličju Koprsko obzidje je na nekaterih koncih mesta presta-posode za olje; vzhodni stolp je bil napolnjen s soljo. lo preizkus časa in na svojem mestu obstalo do danes. Pri frančiškanskem samostanu sv. Ane sta bila izbočen Njegov najznamenitejši ostanek so mestna vrata na vogal in stražni stolp, v bližini slednjega so bila majhna jugu starega mestnega jedra ( sl. 3). V času obzidanega vrata, ki so povezovala krušno peč menihov z manjšim Kopra so bila to edina mestna vrata, ki so bila preko mandračem. V nadaljevanju je bil kvadratni stolp, ki morja z mostom in nasipom povezana s celino. Skozi ni imel strehe, tramov in podov. Sledila so Vrata sv. čas so se zanje uporabljala različna imena: Kopenska Petra in nato Municijski stolp. V južnem delu obzidja vrata, Zlata vrata, Mestna vrata in Mudina vrata ozi-so bila vrata Vseh svetnikov in Mudina vrata, ki so bila roma vrata Muda. Današnjo podobo so dobila leta z dolgim mostom na dvaindvajsetih obokih povezana 1516, ko so bila na mestu starejših vrat zgrajena nova. z Levjim gradom. Zahodno od Mudinih vrat so bila v Stane Bernik jih je opisal takole: „Narejena so v obli-njihovi bližini neimenovana vrata, nekoliko dlje pa še ki lope, ki je v notranjosti predeljena s tremi pilastri, na katerih počivajo preklade, ki nosijo odprto leseno 17 Polcenigo 1999, 269–273. konstrukcijo dvokapne strehe. Razumljivo je, da so 314 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled vodnjaka, obzidja in poti na celino.20 Mudina vrata so bila prvič popravljena leta 1650. V prvi polovici 20. stoletja so njihovo fasado demontirali in jo nato ponovno zložili, leta 1956 pa so bila skupaj s pripa- dajočim odsekom obzidja restavrirana.21 Najdaljši ohranjeni odsek zunanjega koprskega obzid- ja stoji na severnem robu mesta. Sestavljajo ga bastion Belveder in ostaline zidovja, ki se vijejo od bastiona proti vzhodu v skupni dolžini 270 metrov ( sl. 4). Ba- stion je vkopan oziroma prislonjen ob nekdanjo str- mo padajočo severno obalo koprskega otoka ( sl. 5). Slika/Figure 3 Mestna vrata Muda (foto J. Bizjak). / Muda Gate (photo by J. Bizjak). Njegovo osnovo tvorijo tri obodne stene z nasutim vmesnim prostorom. Vrh utrdbe tvori razgledna plo- graditelji posvetili največ pozornosti ravno pročelju, ščad, ki se odpira proti mestu. Obodne stene se od ki je gledalo proti Levjemu gradu. Oblikovano je v razgledne ploščadi spuščajo do nivoja, ki leži približno značilnih renesančnih potezah s ploskovito govorico 10 m nižje. V severni steni se na tem nivoju odpirajo v finem belem kamnu. Gmoto tega podolžnega tele-vhodi v tri obokane kletne prostore. Osrednji klet- sa predira visoka polkrožna odprtina s profiliranim, ni prostor je z vertikalnim jaškom povezan s hišo, ki horizontalno večkrat pretrganim okvirjem. Teme leži južno od utrdbe na nivoju vrha utrdbe. Bastion polkrožnega loka se skoraj dotika osnovnice triko-je leta 1554 oblikoval Alvise Brugnoli; kakšno obliko tnega sklepa. Levo in desno flankirata odprtino pilas- je obzidje na tem mestu imelo pred tem, ni znano. tra, ki navidezno nosita timpanon. Mogočnost vrat je Predstavlja enostavno obliko utrdbe, ki se je razvila iz poudarjena z visoko bazično partijo, ki presega člo-obrambnega stolpa kot posledica razvoja težkega top- vekovo višino. Vrata so bogato opremljena z reliefi in ništva v času 15. stoletja in se hitro razširila na širokem napisi.“18 Monumentalna oblika vrat priča o tem, da območju med Indijo in Karibskim otočjem.22 Zaradi so mestu služila kot reprezentativen simbol in vsako-uveljavljanja močnega ofenzivnega strelnega orožja so dnevna točka nadzora ter pobiranja dajatev, medtem stene stolpov postajale vse debelejše, zaradi krivulje ko njihova obrambna funkcija ni bila poudarjena. izstrelka ter dima, ki ga je izstrelitev povzročala, pa je Kot taka predstavljajo primer razširjenega pojava bilo defenzivno topništvo smiselno postaviti na vrh in iz 16. stoletja, ko so bila starejša romansko-gotska ne v notranjost stolpa. Zaradi manjše izpostavljenosti vrata mnogih mest zamenjana z novimi, ki so bila sovražnemu ognju in lažjega nameščanja topov so bili izumetničeno okrašena v renesančnem slogu. Kopru stolpi ob tem znižani do obzidja, notranjost stolpov je bližnje primerke predstavljajo vrata sv. Jurija in vrata bila zaradi vzdržljivosti utrdbe zasuta. Bastioni so tako Marzana iz Pirana.19 Na zahodni strani vrat je ohra-sprva posnemali obliko okroglih in oglatih stolpov. Po- njen približno dvajset metrov dolg ostanek obzidja z gosto so bili oblikovani z znižanjem in zasutjem dveh vzidanimi manjšimi stranskimi vrati. Na notranjem sosednjih stolpov ter z nasutjem prostora med njima. licu obzidja so ob in nad stranskimi vrati pritrjene tri V času od sredine 15. do sredine 16. stoletja so bili marmorne napisne plošče. Tista iznad vrat je iz leta nato na območju srednje in severne Italije razviti geo-1706 in sporoča, da je Thome Maurocenus poskr- metrično kompleksnejši kotni bastioni. bel za obnovo zastavljalnice Monte di Pietà, fontika, 20 Cherini 1999, 29. 18 Bernik 1968, 57–58. 21 Smole 1957, 34. 19 Foscan 2003, 74–78. 22 Hale 1983, 10–30. 315 Jaka Bizjak Slika/Figure 4 Ohranjen odsek obzidja na severnem robu Kopra (izvedba J. Jerončič). / Preserved section of the walls on the northern edge of Koper (created by J. Jerončič). Dokler je Kopru vladala beneška oblast, je bastion ca) je bila zaprta, severozahodno od bastiona je bil Belveder služil v obrambne namene, s severne strani urejen vhod v pristanišče, območje severno in se-pa je do njegovega vznožja segalo morje.23 Obala je verovzhodno od utrdbe je pripadlo pristaniškemu bila tukaj nasuta v obdobju avstrijske oblasti (1797– ozemlju. Nekdanji francoski objekt, ki se je naslanjal 1805), v času francoske oblasti (1806–1813) je bila po na severno fasado bastiona, je bil spremenjen v luško njej speljana obodna cesta Via Napoleonica. Novopri-skladišče Slavica, ploščad na vrhu utrdbe pa je služila dobljeno ozemlje je služilo industrijski infrastrukturi, kot javno parkirišče. Leta 2005 je bilo ozemlje Luke predvsem skladiščem soli in ladjedelnicam. Sredi 19. Koper odmaknjeno od mestnega jedra in ponovno stoletja je severno od bastiona stala ladjedelnica, v dru-je bila vzpostavljena severna mestna obvoznica. Ob gi polovici istega stoletja pa je bil bastion last franco- ske družbe J. Champion & Cie. Vins de Champagne, ki je v njem proizvajala šampanjec. V tem času sta bili na vzhodno in severno fasado utrdbe prislonje- ni stavbi, ki sta bili prav tako last francoske družbe. Zastrtje fasad je povzročilo, da je podoba bastiona v kolektivnem spominu prebivalcev začela bledeti. V petdesetih letih 20. stoletja je bilo na severovzho- dni strani mesta zgrajeno tovorno pristanišče Luka Koper. Severna mestna obvoznica (Via Napoleoni- Slika/Figure 5 Bastion Belveder (foto J. Bizjak). / Belveder Bastion (photo by J. Bizjak). 23 Hoyer, Zajko 2008, 7–30. 316 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled tem so bili porušeni tudi objekti, ki so se naslanjali na no je bilo, da pritličje objekta na dva dela deli oh-bastion; dobro ohranjena utrdba je bila znova odkrita ranjen ostanek obzidja ( sl. 6). V hišo, ki se je nanj in leta 2010 tudi obnovljena. naslonila z zahodne strani, je bilo sprva vključeno kot Ob izdelavi konservatorskega programa za obnovo njena zunanja vzhodna stena pritličja, v nadstropju je so bile leta 2008 preučene strukture bastiona. Ugo-bilo takrat nadzidano z ožjim zidom. Prizidek, ki se tovljeno je bilo, da je bila to v osnovi enonadstropna je nanj naslonil z vzhodne strani, je bil postavljen kas-utrdba s pohodno ploščadjo in da so bili trije kletni neje; takrat je bilo obzidje zaradi prehodov na dveh prostori in jašek, ki osrednjega med njimi povezuje z mestih predrto. Leta 2012 je bila hiša podrta, ostalina višje stoječo hišo, najverjetneje narejeni naknadno, v obzidja pa je bila ohranjena in situ in vključena v no-19. stoletju, ko je objekt služil kot skladišče šampanj- vogradnjo, ki je zrasla na mestu starejšega objekta. ca. Likar je v svoji študiji ponudil drugačno interpre- Domnevo, da so ostanki obzidja nad tlemi ohranjeni tacijo.24 Po njegovem mnenju kletni prostori predsta- tudi v sosednjih hišah Vojkovo nabrežje 33 in 33b, bo vljajo originalne renesančne kazemate, ki so imele na moč potrditi z izvedbo raziskav stavbnega zidovja. mestu današnjih obokanih odprtin topovske strelni- Enako velja za domneve, da je obzidje ohranjeno v ce. Nad kazematami je bila še ena obokana etaža s fasadah hiš Pristaniška ulica 15–19 na južnem koncu topovi, kar naj bi dokazovale tri zazidane topovske mesta in hiše Kidričeva ulica 46 na zahodnem koncu strelnice; ena v severni fasadi in dve v zahodni fasa-mesta ter v fasadi hiše Ribiški trg 7 na severovzho- di (po obnovi strelnice niso več vidne). Utrdba, ki je dnem koncu mesta.26 imela na vrhu topovsko ploščad, je bila od današnje za nadstropje višja in je segala dlje proti jugu. Vzho- dna in zahodna stranica sta bili skrajšani pod Habs- buržani v 19. stoletju. Takrat je bil zgrajen tudi pa- rapetni zid, ki zamejuje današnjo razgledno ploščad. Ob umiku pristaniške infrastrukture in ponovni vzpostavitvi severne mestne obvoznice so leta 2005 poleg bastiona Belveder postali lažje dostopni tudi ostanki obzidja, ki se od utrdbe vijejo proti vzhodu. V tem delu mesta je obzidje teklo po vrhu nekdanje strme otoške obale in se nato postopno spustilo do nivoja morja. Danes je moč opazovati predvsem zu- nanja lica zidov, saj so notranja večinoma skrita pod nivojem tal ali pa so se nanje naslonili kasnejši objek- ti. Poleg javno dostopnih stoječih ostalin obzidja se posamezni ohranjeni odseki skrivajo tudi v javnosti nedostopnih zidovih ter škarpah privatnih hiš in vr- tov. Primer predstavlja ostanek obzidja iz nekdanje hiše na naslovu Vojkovo nabrežje 35a. Zaradi pred- videnega rušenja dotrajanega in zapuščenega objekta ter domneve, da se v stavbnih zidovih nahajajo os- Slika/Figure 6 Prerez obzidja iz porušene hiše na Vojkovem nabrežju 35a (po Simerl, Prohinar 2010, 20). / tanki obzidja, je bilo v notranjosti objekta leta 2010 Profile of the walls from the demolished house Vojkovo izvedeno sondiranje stavbnega zidovja.25 Ugotovlje-nabrežje 35a (after Simerl, Prohinar 2010, 20). 24 Likar 2009, 328. 25 Simerl, Prohinar 2010. 26 Likar 2009, 337. 317 Jaka Bizjak Arheološke raziskave obzidja Arheološke ostaline zunanjega koprskega obzidja so bile preučene med izvedbo 22 arheoloških raziskav. V nadaljevanju sledi kratek pregled raziskav, pri če- mer so te predstavljene v zaporedju, ki ustreza tiste- mu s sl. 1. Leta 1985 je bil na stičišču med Repičevo ulico in ces- to JLA (danes Pristaniška ulica) zgrajen nov objekt. Investitor je prvi del izkopa gradbene jame opravil brez predpisanega arheološkega nadzora in pri tem naletel na ostanke mestnega obzidja. Sledila sta ar- Slika/Figure 7 Obzidje, odkrito pri Repičevi ulici leta 1985 (foto M. Župančič). / The walls discovered on heološko dokumentiranje odkritih ostalin in arheo- Repičeva ulica in 1985 (photo by M. Župančič). loški nadzor nad nadaljnjim gradbenim izkopom. V sklopu arheoloških del je bil dokumentiran 25 m dolg raziskane v celoti.30 V prid domnevi, da so bili odkriti in 2,5 m visok odsek obzidja, katerega temelj je bil temelji vhodnega stolpa, je pričala predvsem lokacija zaradi slabe nosilnosti terena zgrajen na leseni kon-ostalin. Kidričeva ulica je bila kot ena od pomemb- strukciji iz vodoravno položenih desk in plohov ter nejših mestnih komunikacij, ki je osrednji mestni trg v tla zabitih pilotov ( sl. 7). Odkrite strukture obzidja povezovala s pristaniščem, vrisana na Finovem načr-so bile na podlagi keramičnih najdb s hodne površine tu in ob njenem izteku so bila vrisana mestna vrata. na notranji strani obzidja datirane v 15. stoletje. Li- Slednja so bila na istem mestu označena tudi na Ru- nija obzidja je bila po končanem gradbenem posegu bertinijevem načrtu (kot Morska vrata) in na prvem prikazana v tlaku pred stavbo Pristaniška ulica 45.27 Paulacijevem načrtu (kot Vrata velikega pristanišča). Leta 1990 je bil zaradi načrtovane prenove v hiši št. V pisnih virih so bila vrata, ki vodijo k velikemu pri-19 na cesti JLA (danes Pristaniška ulica 31) izkopan stanišču, večkrat imenovana kot vrata sv. Martina. arheološki testni jarek dolžine 11,5 m, širine 1,2–2 m Poleg lokacije so domnevi, da gre za ostanke mestnih in globine 1,3 m. V profilu testnega jarka je bil odkrit vrat, pritrjevale tudi nekatere značilnosti odkritih 2 m dolg odsek obzidja.28 Podoben skromen ostanek struktur. Slednje so v tlorisu oklepale oglat prostor, obzidja je bil leta 1998 odkrit ob prenovi Staničevega ki se je širil v smeri proti mestu, odkriti zidovi so trga med arheološkim nadzorom gradbenega izkopa bili masivni, njihova širina je mestoma presegala 2 m, ob vogalu objekta Pristaniška ulica 19.29 Na obeh lo-lica zidov so sestavljali kamniti bloki, ki so merili do kacijah ohranjena višina odkritega zidu ni bila ugoto- 60 cm v dolžino in do 40 cm v višino. vljena, ker izkop ni segel dovolj globoko. Leta 2007 je bil zaradi načrtovane novogradnje po- Leta 1993 je na Kidričevi ulici potekal arheološki rušen objekt Ukmarjev trg 5. Rušitev je bila izvede-nadzor nad prenovo komunalne infrastrukture. Med na tako, da sta bili južna in zahodna fasada objekta gradbenim izkopom na izteku Kidričeve ulice na Uk-ohranjeni. Na območju so bili nato izkopani štirje marjev trg so bile odkrite kamnite strukture, ki so bile arheološki testni jarki. V profilu testnega jarka, ki je domnevno interpretirane kot ostanki mestnih vrat. bil izkopan na stičišču ohranjenih fasad, je bil pod Podatki o ostalinah so skromni, ker je bila raziskava zahodno fasado odkrit ok. 2 m dolg in ok. 3 m visok zaradi pogrezanja bližnje stavbe prekinjena. Doku-odsek obzidja. Na območju načrtovane novogradnje mentacija je bila izdelana v naglici in ostaline niso bile je bilo nato izvedeno arheološko izkopavanje. Zaradi statičnih razlogov je bil ob ohranjenih fasadah poru-27 Župančič 1985a; Župančič 1985b; Župančič 1985c. 28 Frelih 1990. 29 Kajfež 1998. 30 Trenz 1993. 318 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled šenega objekta puščen neizkopan pas, zato območje testnega jarka z ostanki obzidja ni bilo dodatno raz- iskano.31 Leta 2006 je potekal arheološki nadzor nad obnovo severne mestne obvoznice. Na Ukmarjevem trgu, na stičišču ulic Belveder in Kopališko nabrežje, je bil med nadzorom odkrit 3,77 m dolg odsek obzid- ja. Na mestu odkritja je bil nato izkopan arheološki testni jarek velikosti 8,5 × 6 m. Med raziskavo se je izkazalo, da je bil ostanek obzidja prečno presekan z modernim drenažnim jarkom in s kamnito kanaliza- Slika/Figure 8 Pogled na arheološko izkopavanje v cijo iz 19. stoletja. Ker je izkopno polje zalivala talna zahodnem kletnem prostoru bastiona Belveder v letu 2016 (foto J. Bizjak). / Archaeological excavation in the western basement voda, izkop ni segel do dna arheološkega stratigraf- of the Belveder Bastion in 2016 (photo by J. Bizjak). skega zapisa. Ostanek obzidja je bil sicer odkrit na lokaciji, kjer se je na podlagi pisnih in grafičnih virov dveh testnih jarkov in izvedbo arheološke raziskave nahajal bastion Thiepolo, vendar med arheološko ob gradnji (nadzor nad gradbenimi izkopi za sanaci-raziskavo razen same strukture, ki je bila interpreti- jo parapetnega zidu ploščadi). Med raziskavo so bila rana kot ostanek obzidja, niso bile odkrite nikakršne odkrita različna nasutja modernega in novoveškega stratigrafske enote, ki bi bile povezljive z bastionom.32 izvora, v katerih so bile pomešane drobne najdbe V letih 2000 in 2001 je na ulici Belveder potekala ob- srednjeveške in novoveške starosti.34 V letih 2014 in nova severnega pločnika, ki se je povesil po strmem 2016 so bili nato arheološko raziskani še kletni pro-pobočju nekdanje severne otoške obale. Po robu ploč- stori bastiona, ki leta 2010 niso bili zajeti v obnovo. nika je bil z namenom izgradnje novega podpornega V prvi fazi raziskave je bilo leta 2014 v kletnih pro-zidu izkopan gradbeni jarek. Izkop je bil opravljen storih izkopanih pet arheoloških testnih jarkov veli-brez kulturnovarstvenega soglasja in brez predhodne kosti 2 × 1 m (eden v zahodnem prostoru in po dva arheološke raziskave. Med posegom je prišlo do od-v vzhodnem in osrednjem prostoru). V vzhodnem kritja ostalin obzidja. Na podlagi obvestila o odkritju prostoru ni bilo arheoloških ostalin. V osrednjem je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije us-prostoru sta bila odkrita vodna cisterna z opečnim tavil nadaljnja gradbena dela in predpisal dokumen- obokanim stropom in ostanek suhograjenega kamni- tiranje obstoječega stanja, izkop dveh testnih jarkov tega zidu. V zahodnem prostoru sta bila odkrita dva in arheološko nadzorovano nadaljevanje gradbenih kamnita zidova. Starost odkritih arheoloških struk-izkopov. Med raziskavo je bil dokumentiran ok. 40 m tur ni bila ugotovljena.35 Na podlagi odkritij in zaradi dolg in do 2,5 m visok odsek obzidja. V testnem jarnačrtovanih gradbenih posegov je leta 2016 sledilo ku, ob zunanjem licu obzidja, je bilo ugotovljeno, da arheološko izkopavanje celotne površine zahodnega je možno ločiti tri načine zidave – originalno struktu-kletnega prostora. Odkriti so bili zidovi kamnitega ro obzidja ter kasnejši popravili poškodovanih delov objekta, ki je bil delno vkopan v flišno brežino, os-originalne strukture. Del raziskanega obzidja je bil po tanki tlaka in več ognjišč ter drobne najdbe (fragmen-končanem posegu prezentiran in situ.33 ti lončenine, svinčene uteži idr.). Ostaline objekta, ki Leta 2010 je bil obnovljen bastion Belveder. V sklopu je v času obstoja stal na morski obali zunaj mestne-prenove je bila na razgledni ploščadi na vrhu bastiona ga obzidja, so bile datirane v pozno srednjeveško in izvedena arheološka raziskava, ki je vključevala izkop 31 Guštin et al. 2007. 32 Josipovič, Stokin, Predan 2006. 34 Kovač 2010a. 33 Novšak 2000a; Novšak 2000b; Novšak 2001. 35 Turk, Rupnik 2014. 319 Jaka Bizjak zgodnje novoveško obdobje izpred časa gradnje ba- stiona Belveder ( sl. 8).36 Približno 15 m vzhodno od bastiona Belveder je bila leta 2014 opravljena arheološka raziskava zara- di gradnje panoramskega dvigala, ki danes povezuje severno mestno obvoznico z Vergerijevim trgom. Iz- kop gradbene jame za dvigalo je bil izveden tik ob zunanjem licu najmlajšega ohranjenega dela obzidja, ki ga na tem mestu tvori podporni zid utrjene plošča- di iz 19. stoletja ( sl. 4). Iz upodobitev na franciscej- skem katastru in pisnih virov je znano, da je bil pod- Slika/Figure 9 Strukture starejše faze obzidja, odkrite porni zid zgrajen med predelavo tega odseka obzidja na Vergerijevem trgu leta 2016. A – obzidje z vratno odprtino, B – zid stolpa, C – ostanek stopnic, D – mlajša pod avstrijsko oblastjo in da je prvotna linija obzidja nadzidava zidu stolpa (foto J. Bizjak). / Structures of the potekala nekaj metrov južneje. Podporni zid je v času older phase of the walls discovered on Vergerijev trg in 2016. postavitve z zunanje strani predstavljal več kot 7,5 m A – The walls with the gate opening, B – Tower wall, C – visoko bariero, z notranje strani pa nizek parapetni Remains of the stairs, D – Later addition to the tower wall (photo by J. Bizjak). zid ploščadi. Raziskava je obsegala arheološki nadzor nad plitkim izkopom za nov tlak na 90 m2 veliki po- izkopavanju na notranji strani podpornega zidu sta vršini na notranji strani podpornega zidu ter arheolo- bila po odstranitvi odslužene kanalizacije in do 1,5 m ško izkopavanje gradbene jame za dvigalo na zunanji debelih nasutij odkrita dva kamnita zidova, ki sta strani podpornega zidu. Med arheološkim nadzorom predstavljala ostanek starejše faze obzidja ( sl. 9). Prvi sta bila dokumentirana originalen kamniti tlak utrje-zid, ki je tekel v smeri vzhod–zahod, se je nahajal ne- ne ploščadi in popločena polica ob notranjem licu posredno pod jaškom kanalizacije. V njem se je odpi-podpornega zidu. Med arheološkim izkopavanjem je rala 1,7 m široka vratna odprtina, ki je imela ohranjen bilo po strojni odstranitvi vrhnjih 3,5 m debelih no-prag in kamnite bloke spodnjega dela portala z ohra- vodobnih in poznonovoveških nasutij ugotovljeno, njenim utorom za vrata. Drugi zid je pod pravim ko-da je bil podporni zid utrjene ploščadi iz 19. stole- tom tekel od prvega proti jugu, v izkopnem polju je tja postavljen na izravnalnem nasutju. Pri nadaljnjem bilo vidno le njegovo zahodno lice. V pravokotnem izkopu so bili odkriti ostanki kamnitih zidov iz po-prostoru, ki sta ga nakazovala zidova, so bile izko- znega srednjega oziroma zgodnjega novega veka, pane kamnite stopnice, ki so se od vratne odprtine njihova funkcija pa ni bila ugotovljena. Najstarejše vzpenjale v smeri proti mestu. Odkrite strukture so odkrite ostaline so predstavljali ostanki kamnitih zi-bile domnevno pojasnjene kot ostanek obrambnega dov iz poznoantičnega obdobja, ki so morda pripa- stolpa z vrati iz zgodnjega novega veka. Na dnu iz- dali obrambnim strukturam naselbine ali pristaniški kopnega polja so bili odkriti tudi trije grobovi, vko-infrastrukturi.37 pani v geološko osnovo. Izkopan je bil le eden, ki ga Leta 2016 je bila na območju stika Vergerijevega trga je pokrivala kamnita klesana plošča. V grobni jami in ulice Izolska vrata opravljena arheološka raziska-so bile kosti vsaj štirih odraslih oseb in treh otrok. va zaradi gradnje kanalizacije. Raziskava je obsega- Pridatkov ni bilo, dva vzorca kosti sta bila z radiokar- la arheološko izkopavanje 24 m2 velike površine na bonsko analizo datirana v čas med 10. in 12. stole-notranji in 27 m2 velike površine na zunanji strani tjem. Na podlagi dobro ohranjenih arheoloških osta-podpornega zidu utrjene ploščadi iz 19. stoletja. Pri lin je bil gradbeni poseg prilagojen tako, da so ostanki domnevnega stolpa in oba neizkopana grobova ostali 36 Pečovnik, Rupnik 2016. ohranjeni in situ. Pri izkopu 27 m2 velike površine na 37 Hvalec, Klasinc 2014; Hvalec, Klasinc, Modrijan 2014. zunanji strani podpornega zidu utrjene ploščadi iz 19. 320 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled tih temeljev in hodnih površin, ki dokazujejo, da je bil prostor ob notranjem licu obzidja v določenem obdobju pozidan. Nad omenjenimi strukturami so ležala različna nasutja, ki so nastala kot proces izrav- nave terena po propadu ali uničenju spodaj ležečih struktur. Med izkopavanji pridobljene drobne najdbe so bile umeščene v čas srednjega in novega veka. Ve- čina najdb je bila odkritih v sekundarni legi v izrav- nalnih nasutjih, zato gradbenih faz ni bilo mogoče absolutno datirati.39 Slika/Figure 10 Strukture z zunanje strani obzidja, Leta 2013 je bila v sklopu projekta CAMAA, Cen- odkrite na Vergerijevem trgu leta 2016. A – podporni zid ter za severno jadransko vojaško arhitekturo, na bli- utrjene ploščadi iz 19. stoletja, B – podporni zid terase iz 19. stoletja, C – kamnit kanal, D – masivni zid iz časa žnjem območju izvedena širše zastavljena raziskava med 16. in 18. stoletjem (foto J. Bizjak). / Structures on the obzidja. Zaobjela je ok. 144 m dolg odsek ohranjene-outer side of the walls discovered on Vergerijev trg in 2016. ga mestnega obzidja, ki se od bastiona Belveder vije A – 19th-century retaining wall of the fortified platform, B – proti vzhodu. Raziskava je vključevala izkop trinajstih 19th-century retaining wall of the terrace, C – Stone canal, D – Massive wall from the period between the16 testnih jarkov in strukturni pregled stoječih odsekov th and 18th century (photo by J. Bizjak). obzidja. Ugotovljeno je bilo, da so bili temelji obzid- ja na tem območju zgrajeni direktno na flišni geo- stoletja je bilo pod recentnimi in ruševinskimi nasutji loški podlagi oziroma so bili vanjo plitko vkopani. odkritih več plasti in struktur iz časa med 18. in 20. Ohranjeno zidovje je kazalo na različne faze grad-stoletjem, med drugim ostanek kamnitega kanala in nje posameznih delov obzidja; najstarejši je bil na ostanek kamnitega zidu, ki je tekel v smeri sever–jug podlagi odlomkov lončenine iz plasti pod temeljem in morda predstavlja ostanek terasiranja terena v času obzidja datiran v pozni srednji ali zgodnji novi vek gradnje podpornega zidu utrjene ploščadi. Odkrit je (15. ali 16. stoletje). Testni jarki, ki so bili izkopani bil tudi ostanek masivnega kamnitega zidu, ki je bil na pobočju na zunanji strani obzidja, so pokazali, da datiran v čas med 16. in 18. stoletjem. 210 cm debel stratigrafijo tam sestavljajo približno meter debela zid je tekel v smeri vzhod–zahod, sestavljali pa so ga nasutja iz časa 18.–20. stoletja, ki ležijo na flišni in dve suhozgrajeni lici in vmesno polnilo iz nametanih proti severu strmo padajoči geološki osnovi. Na več kamnov brez veziva ( sl. 10). Domnevno zid predsta-mestih so bile odkrite tudi arheološke strukture – os- vlja ostanek komunikacije med zgoraj opisanim ob- tanki porušenega obzidja, ki je zdrsnilo po pobočju, zidnim stolpom in mandračem, ki je ležal pod obzid- in kamnitega tlaka, ki je po pripovedovanju doma- jem.38 Ostaline masivnega zidu so ostale ohranjene in činov nekoč pripadal poti, ki je vodila v nižje ležeči situ tudi po končanem gradbenem posegu. mandrač. V dveh testnih jarkih, ki sta bila izkopana Leta 2010 je bil v ulici Izolska vrata zaradi načrtovane na notranji strani obzidja, so bili odkriti trije skeletni statične sanacije ohranjenih ostalin obzidja izkopan grobovi brez pridatkov. Radiokarbonska analiza ene-arheološki testni jarek velikosti 14 × 3 m. Jarek je bil ga od njih jih umešča v čas zgodnjega srednjega veka umeščen na notranjo stran obzidja. Zaradi statičnih (9. ali 10. stoletje).40 razlogov je bila ob licu obzidja puščena stopnica ne- Leta 2006 je bilo na Ribiškem trgu zaradi gradnje ko- izkopanega materiala, ki je bila prebita le mestoma. munalne infrastrukture izvedeno arheološko izkopa-Vse izkopane plasti in strukture so bile interpretirane vanje 150 m2 velike površine. Pod ruševinsko plastjo kot mlajše od obzidja. Odkriti so bili ostanki kamni-39 Kovač 2010b. 38 Djokić 2016. 40 Hvalec et al. 2016. 321 Jaka Bizjak je bil odkrit 13 m dolg, 87 cm debel in do 70 cm visok Leta 2007 je bilo na območju nekdanje severovzhodne ostanek obzidja, ki je teklo v približni smeri vzhod– otoške obale, na prostoru načrtovanega vzhodnega zahod. Zgrajeno je bilo na lesenih pilotih, zabitih v prizidka frančiškanskega samostana sv. Ane, izvede-morsko dno. Z zunanje in notranje strani so se na no arheološko izkopavanje 192 m2 velikega izkopnega obzidje naslanjale različne kamnite strukture. Zara-polja. Odkrite arheološke strukture so bile na podlagi di pojava talne vode izkopavanje ni bilo izvedeno do stratigrafskih odnosov razdeljene v osem gradbenih dna arheološkega stratigrafskega zapisa, zato odkritih faz, ki so segale od srednjega do novega veka, drobne struktur ni bilo mogoče funkcionalno in kronološko najdbe pa niso omogočile natančne absolutne datacije opredeliti. Linija odkritega obzidja je danes prikazana posameznih faz. V najstarejšo fazo sta bila umeščena v asfaltirani površini parkirišča.41 ostanka dveh vzporednih masivnih kamnitih zidov Leta 2001 je bil nekoliko vzhodneje na Ribiškem trgu brez veziva, ki sta potekala v smeri severozahod– izveden arheološki nadzor nad gradnjo kanalizacije. jugovzhod. Od prvega zidu je bilo vidno zgolj lice v Med nadzorom je bil na globini 25 cm pod sodob-zahodnem profilu izkopnega polja. Drugi zid, ki je bil no površino odkrit 14,4 m dolg in od 1,5 do 1,8 m od njega oddaljen 4,2 m proti vzhodu, je bil izkopan debel odsek obzidja, ki je teklo v približni smeri ju-v celoti. Zgrajen je bil iz več linij velikih kamnitih blo- gozahod–severovzhod. Struktura je bila ob gradnji kov, ohranjen je bil v dolžini 7,7 m, njegova debelina dokumentirana do globine 2,2 m.42 Nedaleč stran je pa je znašala 1,5 m. Postavljen je bil neposredno na bila v letih 2009–2011 izvedena večfazna arheološka geološko osnovo na kopnem delu nekdanje otoške raziskava zaradi rekonstrukcije in dozidave objek-obale tik ob stiku z morjem. Na prostoru med obema ta Ribiški trg 9. Raziskava je bila izvedena po delni zidovoma je bilo debelo nasutje tropin, v katerem je odstranitvi starejšega objekta in je obsegala izkop bil odkrit ostanek lesenega kola. Po pregledu pisnih treh izkopnih polj velikosti 20, 25 in 76 m2 ter arhe-virov je bila oblikovana hipoteza, da je bil zid iz pro- ološki nadzor nad izkopom za klet novega objekta fila izkopnega polja ostanek temelja starejšega odseka in izkopi za komunalne priključke. Dokumentiranje obzidja, ki se je porušilo. Ob obnovi leta 1554 naj bi arheoloških ostalin je bilo oteženo zaradi nenadzo-iz zrušenega materiala zgradili nov odsek obzidja, os- rovanih gradbenih posegov, ki so bili izvedeni pred tanek katerega je bil v celoti izkopan zid. Nasutje tro-raziskavo, in talne vode, ki je zalivala izkopna polja. pin naj bi tvorilo podlago za leseno hodno površino Med raziskavo so bile odkrite arhitekturne ostaline na notranji strani novega odseka obzidja (materialni objektov iz različnih faz novoveškega obdobja. Naj-sledovi lesene konstrukcije niso bili odkriti). V isto starejše odkrite strukture so predstavljali trije slabo gradbeno fazo so bili umeščeni tudi najstarejši sledo-ohranjeni ostanki kamnitih zidov, interpretirani kot vi izsuševanja morja na zunanji strani novega odseka ostanki dela obzidja, ki je na Finovem načrtu Kopra obzidja. Predstavljali so jih ostanki lesenih platform iz upodobljen s stopničasto linijo vzhodno od Trga pri tramov in prepleta trtnih vej, položenih na podlago iz Bošedraških vratih (Piazzal di porta Bossedraga). Na tankih prekatnih zidov, kamnitih nasutij in nasutij tro-podlagi rezultatov raziskave domnevamo, da je bilo pin ter lesenih pilotov. V drugo gradbeno fazo sta bila območje na notranji strani obzidja v zgodnjem no-umeščena ostanka dveh suhozidanih kamnitih zidov vem veku pozidano. Na prehodu iz 18. v 19. stoletja debeline 1 m, ki sta v tlorisu nakazovala pravokoten so bili obzidje in objekti ob njem porušeni, njihove prostor. Zgrajena sta bila na utrjeni obali na zunanji ruševine so bile izravnane s plastjo ilovice, območje strani obzidja. Na podlagi masivnosti in primerjave pa je bilo nato znova pozidano.43 s Finovim mestnim načrtom sta bila hipotetično in- terpretirana kot ostanek obrambnega stolpa. V tretji 41 Hofman 2006. gradbeni fazi je bil domnevni obrambni stolp poru- 42 Frelih 2002. 43 Guštin, Zanier, Preložnik 2009; Zanier, Kavur 2011; šen, območje na zunanji strani obzidja pa je bilo na-Zanier 2011a; Zanier 2011b. suto s kamnitim nasutjem in nanosom glinene izrav- 322 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled nave, s katero je bilo urejeno tudi območje na notranji strani obzidja. Od četrte gradbene faze dalje obzidje in z njim povezane strukture niso več obstajali. Vse odkrite strukture in plasti do konca sedme gradbene faze so bile povezane s širitvijo samostanske zgradbe in vrta. V osmo gradbeno fazo so bili umeščeni grad- beni posegi iz 20. stoletja.44 V letih 2012 in 2013 je bila zaradi načrtovane gradnje novega objekta izvedena arheološka raziskava na ob- močju odstranjene hiše Vojkovo nabrežje 35a. Kot je Slika/Figure 11 Municijski stolp, odkrit na Vojkovem bilo zgoraj že omenjeno, je bil ob podrtju hiše in situ nabrežju leta 2008 (foto J. Bizjak). / The Munitions ohranjen del obzidja, ki je tvoril njeno notranjo ste-Tower discovered on Vojkovo nabrežje in 2008 (photo by J. no. Prva faza raziskave je obsegala izkop dveh testnih Bizjak). jarkov, ki sta bila postavljena pravokotno na obzidje. Sledilo je arheološko izkopavanje 50 m2 velike povr- območju Vojkovega nabrežja med Božičevo in To- šine na notranji strani obzidja. Vse raziskane plasti in varniško ulico ter na stičišču Vojkovega nabrežja in strukture so bile mlajše od obzidja. Ugotovljeno je Kosovelovega trga. Na območju med Kamnito uli-bilo, da ima obzidje stopničasto grajen temelj, ki je co in stavbo Ferrarska ulica 5b ter na območju pred postavljen na lapornato geološko osnovo. Na obmo-objektom Vojkovo nabrežje 11 sta bila odkrita 6,5 in čju na notranji strani obzidja so bila odkrita ruševin- 3,9 m dolga ostanka obzidja, ki sta bila postavljena na ska nasutja ter ostanki zidov, tlakov in greznice, ki so plasteh tropin. Na območju pred objektom Vojkovo pripadali nekdanjim objektom. Na podlagi stratigra-nabrežje 13 je bil odkrit 2,5 m dolg odsek obzidja, ki fije so bile odkrite strukture razvrščene v tri gradbene je bil postavljen na leseni konstrukciji iz horizontalno faze. Vse od njih so bile okvirno datirane v novoveš- položenih desk in v tla zabitih pilotov. Na presenet- ko obdobje, natančnejša datacija posameznih faz pa ljivo dobro ohranjene ostaline nekdanjega mestnega ni bila mogoča. Na območju zunanje strani obzidja obroča je arheološka ekipa naletela med nadzorom je bilo odkrito več kot 2 m debelo nasutje obalnega gradbenih del na prostoru med stavbami Vojkovo pasu, ki je upodobljen na franciscejskem katastru.45 nabrežje 20, Vojkovo nabrežje 22 in Vojkovo nab- Leta 2008 je bila ob prenovi komunalne infrastruk- režje 27A. Odkrit je bil masivno grajen odsek obzidja ture izvedena arheološka raziskava na Vojkovem z ostalinami obrambnega stolpa, ki je na Finovem nabrežju. Raziskava je vključevala izkop dveh testnih mestnem načrtu označen kot Municijski stolp (Torre jarkov in izvedbo arheološkega nadzora nad gradbe-della munition) ( sl. 11). Stolp so tvorili trije zidovi; nimi izkopi jarkov za kanalizacijo, vodovod in pli- dva dolžine ok. 6 m in en dolžine ok. 7,5 m, vsi trije novod. V testnih jarkih ni bilo odkritih arheoloških so bili široki od 200 do 210 cm. Njihova lica so ses-ostalin. Med izvedbo nadzora je na osmih lokacijah tavljali z malto vezani kamniti bloki, ki so merili od 32 prišlo do odkritja ostankov obzidja. Na sedmih lo- do 120 cm v dolžino in od 12 do 30 cm v višino. Sre- kacijah so bili ostanki obzidja skromnejši in slabše dice zidov so bile nametane s kamnitimi lomljenci in ohranjeni. Tako so bile od 1 do 2 m dolge ostaline zalite z malto. Na enem od zidov je bil odkrit ostanek obzidja odkrite v profilih gradbenih izkopov na mes-topovske strelnice. Zidovi so sloneli na stopničasto tu vhoda na dvorišče objekta Vojkovo nabrežje 23, grajenih temeljih, njihova globina pa ni bila ugoto-na stičišču Tovarniške ulice in Vojkovega nabrežja, na vljena. Prostor, ki ga je oklepal stolp, je bil izkopan strojno; odstranjena so bila različna nasutja, ki jih ni 44 Novšak 2007. bilo mogoče datirati, in odkrite ni bilo nobene hodne 45 Olić 2012; Olić 2018. površine. Na nivoju vrha temeljev stolpa je bila vidna 323 Jaka Bizjak z vodo prepojena temno siva plast peska, kamnov in školjk, ki je bila interpretirana kot morski sediment, v katerega so bili vkopani temelji stolpa. Enaka plast je bila odkrita tudi na zunanji strani stolpa. Stratigrafska slika je tako potrdila podobo, ki jo kaže Finov načrt; Municijski stolp je bil proti mestu odprt stolp pra- vokotnega tlorisa, z južne in jugozahodne strani ga je oblivalo morje, slednje se je dotikalo tudi obzidja, ki se je od stolpa nadaljevalo proti jugozahodu. Ob severovzhodni stranici stolpa je bil nasut obalni pas, ki je ob obzidju tekel do pristanišča pred Trgom pri Slika/Figure 12 Obzidje, odkrito na Soški ulici leta vratih sv. Petra (Piazzal di porta S. Pietro). Proti mes-1992 (foto A. A. Trenz). / The walls discovered on Soška tu odprta stranica stolpa je bila naknadno zazidana z ulica in 1992 (photo by A. A. Trenz). ok. 1 m širokim zidom, ki je bil postavljen na nasutje sredica med njima je bila iz nepravilnih lomljencev in iz gline, peska in kamnov. Zazidave stolpa ni bilo mo-zalita z malto.48 goče datirati, verjetno pa je v isti čas sodil tudi osta- Leta 1992 sta bila zaradi načrtovane novogradnje po- nek tlakovanja s kamnitimi ploščami, ki je bil odkrit rušena objekta Soška ulica 10 in Vojkovo nabrežje 3, ob zidu. Odkrite strukture stolpa so bile po končanih na njunem mestu pa je bilo nato izvedeno arheološko gradbenih delih ohranjene in situ, njihov tloris pa je izkopavanje 250 m2 velike površine. Med raziskavo prezentiran v današnjem tlaku.46 so bili odkriti arhitekturni ostanki gostinskega lokala Leta 1993 je bilo zaradi načrtovane novogradnje iz- iz 20. stoletja in ostaline starejšega objekta iz začetka vedeno arheološko izkopavanje 220 m2 velike povr- 19. stoletja, ki je verjetno služil kot kovaška delavni- šine na območju odstranjenih objektov Tovarniška ca. Najstarejšo odkrito strukturo je predstavljal 8 m ulica 10 in Vojkovo nabrežje 17. Pod ostanki poru-dolg ostanek obzidja, ki je tekel v približni smeri se- šenih objektov so bili odkriti starejši zidovi, ki niso verovzhod–jugozahod. Odkriti odsek obzidja je kazal bili funkcionalno in kronološko opredeljeni. Na pro-dve fazi gradnje ( sl. 12). Zahodnejši del obzidja je bil storu zunaj nekdanjih objektov je bil pod modernim debel 1 m in je slonel na stopničastem temelju, pod ka-ruševinskim nasutjem odkrit ok. 4 m dolg ostanek terim je bila lesena nosilna konstrukcija iz vodoravno obzidja, ki je tekel v približni smeri severovzhod–ju-položenih desk in plohov ter navpično zabitih pilotov. gozahod. Ohranjen je bil do višine 118 cm, širok je Vzhodnejši del obzidja je bil debel 2,1 m, njegov te-bil 75 cm, pred dnom se je s coklom razširil na 95 cm. melj pa je slonel na plasti nasutega kamenja in kamni-Grajen je bil iz grobo obdelanih kamnov, ki so bili tih blokov. Ker je v izkopno polje vdirala talna voda, so vezani z malto. Postavljen je bil na nasutju iz tropin, bile plasti iz obdobja gradnje in obstoja obzidja odstra-peska in organskega odpadnega materiala, ki je ležalo njene strojno v arbitrarnih režnjih. Vkopi, ki bi bili na lapornati geološki osnovi.47 povezani z gradnjo obzidja, niso bili ugotovljeni, prav Leta 1989 je bilo zaradi načrtovane gradnje vrtca iz- tako ni bilo odkritih hodnih površin iz časa obstoja vedeno arheološko izkopavanje na območju objekta obzidja. Del odkritega obzidja je bil ohranjen in situ in Kolarska ulica 8 in pripadajočega vrta. Med raziskavo je danes prezentiran v objektu Vojkovo nabrežje 3.49 je bil odkrit 18 m dolg, 210 cm debel in do 157 cm vi- sok ostanek obzidja, ki je tekel v smeri vzhod–zahod. Lici obzidja sta bili grajeni iz kvadrastih lomljencev, 46 Predan, Bizjak 2008. 48 Žitko 1989. 47 Snoj 1993. 49 Trenz 1992. 324 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled Sinteza arheoloških podatkov vljene pri nobeni raziskavi). Na vseh najdiščih sta trup (nadzemni del) obzidja tvorili z malto vezani lici Podatki, pridobljeni z arheološkimi raziskavami, pri- ter vmesna sredica iz malte in nametanih lomljencev. kazujejo zunanje koprsko obzidje kot mozaik struk- Razlike so se kazale v debelini obzidja, načinu grad- tur, ki so bile zgrajene na različne načine. Zaradi nje lic trupa obzidja (velikosti, obdelavi in postavitvi morfologije koprskega otoka je bil heterogen že sam uporabljenih gradnikov) ter načinu gradnje temelja način priprave terena za gradnjo obzidja. Kjer so bila obzidja. Pri raziskavah na lokacijah Repičeva ulica tla za gradnjo dovolj nosilna ali pa je bila dovolj no-1985, Ukmarjev trg 2007, Belveder 2000 in 2001, silna plast prisotna na dosegljivi globini, je bila povr- Izolska vrata 2013, Ribiški trg 2006, Vojkovo nabrež- šina zgolj zravnana ali pa je bil vanjo vkopan jarek za je 2008, Tovarniška ulica 1993 in Soška ulica 1992 so temelj obzidja. Tak način priprave terena je bil ugo-bili odkriti sloki ostanki obzidja. Debelina trupov teh tovljen pri raziskavah na lokacijah Belveder 2000 in odsekov obzidij je znašala med 75 in 105 cm, njiho-2001, Izolska vrata 2010, Izolska vrata 2013, Samo- va lica so bila grajena iz majhnih (dolžine od 10 do stan sv. Ane 2007 in Vojkovo nabrežje 2012 in 2013. 30 cm in višine od 10 do 20 cm) in srednje velikih Na slabše nosilnih tleh na stiku med morjem in nizko (dolžine od 30 do 60 cm in višine od 20 do 30 cm) otoško obalo je bil teren pripravljen z nasutjem gline, kvadrastih lomljencev, ki so bili postavljeni v enako-oljčnih tropin, kamnov, peska ali drugega materiala, merne vrste. Tam, kjer so bili vidni temelji obzidja, na katerega je bil nato postavljen temelj obzidja. Sle-so ti imeli stopničasto grajena lica iz kvadrastih lom- dovi takih poskusov izboljšav nosilnosti terena so bili ljencev in sredico, ki je bila nametana z nepravilnimi odkriti pri raziskavah na lokacijah Tovarniška ulica lomljenci in zalita z malto. Pri raziskavah na lokacijah 1993, Soška ulica 1992 in Vojkovo nabrežje 2008. Pri Kidričeva ulica 1993, Vojkovo nabrežje 2008, Ko-gradnji na mehkih morskih sedimentih je bil problem larska ulica 1989 in Soška ulica 1992 so bili odkriti nosilnosti tal rešen z uporabo pilotiranja in lesenimi masivni ostanki obzidja, pri katerih je debelina od-podlagami za temelj obzidja iz horizontalno polože- kritih struktur znašala 200 cm in več. Tam, kjer so nih plohov in desk; tak način priprave terena je bil se ohranili trupi obzidja, so bila njihova lica grajena odkrit med raziskavami na lokacijah Repičeva ulica iz majhnih, srednje velikih in velikih (dolžine od 60 1985, Ribiški trg 2006, Vojkovo nabrežje 2008 in So- do 80 cm in višine od 30 do 50 cm) kvadrastih in ška ulica 1992. nepravilnih lomljencev, ki so bili postavljeni v neena- Raznolike so bile tudi odkrite ostaline obzidja. komerne vrste ali geometrično nepravilno. Tam, kjer Osnovni gradbeni material vseh odkritih zidov so bili so se ohranili temelji obzidja, so bila njihova lica gra-kvadrasti lomljenci in nepravilni lomljenci50 iz pešče- jena iz srednje velikih in velikih lomljencev, ki so bili njaka flišnega in domnevno lokalnega izvora (analize lahko vezani z malto ali grajeni suhozidno. Njihova za ugotavljanje provenience kamnov niso bile opra-sredica je bila lahko nametana z lomljenci in zalita z malto ali pa grajena suhozidno iz zloženih kvadrastih lomljencev. Pri raziskavah na več lokacijah so bile 50 Izraz „kvadrast lomljenec“ uporabljam za delno ob- delan kamen, ki spominja na klesan kvader, a nima zravna- odkrite ostaline obzidja, ki jih zaradi specifičnega na- nih ploskev in ravnih ter pravokotnih stranic. Pridobival se čina gradnje (odstopanja v debelini zidov ter velikosti je z lomljenjem in cepljenjem v kamnolomih, kjer so bile in postavitvi gradnikov v licih zidov), slabe ohranjena voljo pravilne vodoravne plasti sedimentnih kamnin (npr. flišne plasti kamnin). Tam pridobljen kamen je imel nosti ali preskope raziskanosti ni mogoče umestiti v že naravno dve pravilni vzporedni ploskvi, preostanek nobeno od dveh zgoraj opredeljenih skupin. kamna je bil do približne oblike kvadra oblikovan zgolj s Številčnost in razporejenost arheoloških odkritij ob-kladivom in šilom. Izraz „nepravilni lomljenec“ uporab- ljam za kamen, pri katerem je bila želena velikost dosežena zidja po celotnem mestnem obodu omogoča prez lomljenjem in cepljenjem, njegova nepravilna oblika pa veritev rekonstruirane linije obzidja, ki jo je izdelal nato ni bila posebej dodelana (razlaga izrazov povzeta po Mannoni 1997). 325 Jaka Bizjak Likar.51 Lokacije arheoloških ostalin obzidja v glav- nastanka, bi lahko v čas okoli 15. stoletja domnevno nem sovpadajo z rekonstruirano linijo obzidja, ma- umestili tudi preostale odkrite ostanke obzidja, ki so lenkostna odstopanja od nje pa predstavljajo ostanki bili enako grajeni. Ker je slokemu tipu obzidja pri-obzidja, ki so bili odkriti na lokacijah Pristaniška uli- padal večinski delež izkopanih ter še vedno stoječih ca 1990, Samostan sv. Ane 2007 in Vojkovo nabrežje ostalin obzidja, bi nadalje lahko predpostavili, da pri 2012 in 2013. izgradnji teh struktur ni šlo za obnavljanje krajšega Če je nekdanji potek obzidja rekonstruiran z veliko odseka obzidja, ampak za organizirano gradnjo, ki mero gotovosti, pa kljub številnim pisnim, grafičnim je zajela večinski del mestnega oboda. Na vprašanje, in arheološkim virom še vedno ostaja nejasno vpra-ali je pri tem šlo za dejanje vzpostavitve zunanjega šanje njegove kronologije. Zunanje koprsko obzidje koprskega obzidja v 13. stoletju ali za kasnejšo rekonje bilo v uporabi približno pol tisočletja in je bilo kot strukcijo njegovega večjega dela v času do konca 15. tako podvrženo kontinuiranemu procesu stalnih ob- stoletja, pa zaenkrat ni mogoče odgovoriti; arheolo- novitvenih posegov in predelav. Pri kronološki opre- ški podatki so bolj naklonjeni hipotezi o kasnejši re- delitvi je zato potrebno ločevati med datacijo vzpo- konstrukciji, ki se je morda zgodila v desetletjih med stavitve obzidja in različnimi datacijami nastanka letom 1413, ko je beneški senat izdal odlok o celoviti izkopanih ali še vedno stoječih posameznih struktur, obnovi obzidja, in letom 1483, ko je Sanudo poroki lahko predstavljajo ostanek prvotnega obzidja ali čal o urejenem obzidju.53 Odkrite masivne ostanke njegove kasnejše predelave. Vzpostavitev zunanje-obzidja debeline 200 cm in več bi domnevno lahko ga obzidja zgodovinski viri umeščajo v 13. stoletje, umestili v čas po uveljavitvi težke topniške oboroži-v čas, ko je bil Koper pod oblastjo oglejskih patri- tve, torej v čas 16. in 17. stoletja. Ob vsem navede- arhov.52 Arheološki podatki te datacije zaenkrat ne nem pa se je potrebno zavedati, da je vsako datiranje potrjujejo. Ostaline obzidja so bile na podlagi krono-ostalin obzidja zgolj na podlagi njihovega videza tve- loško občutljivih drobnih arheoloških najdb iz stra- gano in je lahko brez dodatnih dokazov, pridobljenih tigrafskih enot, ki so sodile v čas nastanka odkritih z dodatnimi analizami najdb in vzorcev opravljenih ostalin obzidja, datirane le na lokacijah Repičeva ulica raziskav, izvedeno samo na stopnji hipoteze. 1985 in Izolska vrata 2013. Na lokaciji Repičeva ulica 1985 je bila ostalina obzidja datirana v 15. stoletje na podlagi keramičnih najdb s hodne površine na notra- Zaključek nji strani obzidja. Na lokaciji Izolska vrata 2013 je bil najstarejši del preučevanega odseka obzidja datiran v Pisni, grafični in arheološki viri zunanje koprsko ob-15. ali 16. stoletje na podlagi odlomkov lončenine iz zidje prikazujejo kot sistem struktur, ki so rezultat plasti pod temeljem obzidja. Na preostalih raziskanih kontinuirane konstrukcije in destrukcije posameznih lokacijah odkritih ostalin ni bilo mogoče datirati zara-odsekov obzidja. Ali je pri vzpostavitvi obzidja šlo za di velike stopnje uničenosti stratigrafskega zapisa ali relativno hitro gradbeno akcijo, ali pa je mestni obroč narave arheoloških raziskav (strojni izkopi plasti za-nastajal postopno, zaenkrat ni znano. Ne glede na to je radi pojava talne vode, odsotnost poterenske analize bilo obzidje večino časa svojega obstoja mozaik razno-najdb, odsotnost dendrokronološkega ali radiokar- likih struktur, podvržen stalnemu procesu propadanja bonskega datiranja lesenih pilotov). Datirani ostalini ter včasih bolj včasih manj široko zasnovanim rekon-obzidja z lokacij Repičeva ulica 1985 in Izolska vrata strukcijam in prenovam, ki so ta proces želele upoča-2013 sta pripadali slokemu tipu obzidja z debelino od sniti. Kot tako se je dobro umeščalo v kontekst obzidij 75 do 105 cm in lastnostmi, ki so opisane zgoraj. Ob ostalih istrskih mest, ki so bila s stališča opazovalcev iz predpostavki, da enak način gradnje pomeni isti čas 17. stoletja zastarela in slabo vzdrževana. Tako kot v 51 Likar 2009, 314. 52 Caprin 1905, 99. 53 Smole 1957, 26. 326 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled Kopru so lokalne oblasti v času povečane vojaške ne-V skladu s sodobnim konservatorskim pristopom, varnosti tudi v Miljah, Piranu, Poreču, Rovinju in Pulju ki temelji na principu celostnega ohranjanja kulturne želele obnavljati obzidja in so za sredstva naprošale be-dediščine ter upoštevanju prostorskega in kulturnega neški senat, ki pa je večinoma podpiral le manjše pose- konteksta dediščine,57 je vrednotenje ostalin zunanje- ge in kratkotrajne rešitve ter ni zmogel oziroma ni že- ga obzidja vezano na vrednotenje celotne naselbinske lel preprečiti postopne degradacije mestnih obročev.54 dediščine Kopra. Obzidje, ki je bilo eden od ključnih Odločitev senata, da mestu nameni oziroma ne nameni konstitutivnih elementov srednjeveškega in kasnejšega sredstev za gradnjo in vzdrževanje fortifikacij, ni bila otoškega mesta, je v času obstoja hkrati usmerjalo in naključna, ampak je bila sprejeta v skladu z regionalno odražalo razvoj mesta. Od vzpostavitve do opustitve usmerjenimi strateškimi načrti, v katerih so se utrdbe- (in posredno vse do danes) je determiniralo obseg ne arhitekturne rešitve močno prepletale s političnimi mesta ter sovplivalo na razvoj mreže ulic. Več kot pol in gospodarskimi interesi.55 Čeprav je Koper veljal za tisočletja je s svojimi strukturami odsevalo politični, glavno mesto Istre, vsaj od 16. stoletja dalje za Benet-ekonomski, vojaški in tehnični razvoj družbe. Vsaka ke ni več predstavljal pomembne strateške točke. Tako od njegovih ohranjenih struktur predstavlja fragment podobo slikajo relativno nizka vlaganja v njegovo utr-preteklosti, ki je osmišljen šele v odnosu do preostalih jenost in posledična neprimerljivost njegovega obzidja ohranjenih ostankov obzidja. Visoka izpovednost in s z naprednejšimi fortifikacijskimi sistemi pomembnih tem visoka kulturna vrednost ostalin obzidja se tako beneških centrov, kot so bili npr. Verona, Palmanova skrivata v njihovi skupni obravnavi in ne v vrednosti ali Krf. Razvoj zunanjega koprskega obzidja je tako šel najbolj monumentalnih med njimi. Nadzemne in podpo poti, ki je značilna za obzidje povprečnega evrop- zemne ostaline obzidja je zato potrebno obravnavati skega mesta: od faze nastanka, prek faze uporabe, faze kot celoto. Zagotavljati je potrebno njihovo pravno in krize in faze propadanja do današnje faze, v kateri se fizično varstvo ter se tekom nadaljnjega razvoja mesta njegove ostaline obravnavajo kot kulturna dediščina.56 truditi za njihovo ohranitev v največji možni meri. Summary Koper, located in southwestern Slovenia, is a coastal town with a rich Venetian heritage. It developed on a small island that was inhabited at least since Roman times. The character of the Roman settlement is still poorly known, as are the early phases of urban evolution that took place in late antiquity and the early Middle Ages. By the 13th century, the town comprised the whole area of the island and remained constrained to the limits of its shores until the 20th century, when the island became joined with the mainland. The old town centre of today’s Koper still reflects the configuration of the former island and the urban plan of the Venetian town. During the evolution from an early medieval settlement to a modern town, Koper had two town enceintes. The remains of the older inner walls, which embraced the central part of the island, are scarce and have never been the subject of archaeological research. The period of their origin as well as of their abandonment is still unknown. The article deals with the younger outer walls of Koper that were presumably built in the 13th century. This ring of defensive walls, towers, bastions, and town gates was 2.53 km long and embraced the whole former island for half a millennium. The first part of the article summarises the written and graphic sources investigated by researchers Giuseppe Caprin, Emil Smole, Marino Budicin, Salvator Žitko, and Darko Likar since the late 19th century: correspondence between town leaders and the Venetian authorities, travel descriptions, artistic depictions, and technical descriptions and plans by military engineers. Based on those, Koper’s outer walls were erected before the Venetian conquest of the town in 1279. During the first century of their rule, the Venetian authorities feared independent tendencies and too good a fortification of the town was not in their interest. On the embankment connecting the island to the mainland, they built the Lion Castle – a fort used to protect the town and control its citizens. The walls were poorly maintained and even intentionally demolished in some places. In the second half of the 14th century, the attitude to the town’s fortification changed due 54 Budicin 2000. 55 Manno 2000. 56 Bruce, Creighton 2006, 237–240. 57 Pirkovič 2012, 4–12. 327 Jaka Bizjak to external threats. The town authorities wanted to mend the dilapidated and discontinuous walls, and the Venetian senate issued several decrees ordering repair of the damaged sections. Nevertheless, the walls were again (or still) in poor condition at least from 1545. During the 16th and 17th centuries, individual sections were renovated but the town enceinte never saw comprehensive modernisation. An example of the walls’ condition and planned renovation is shown in a plan by the engineer Fino from 1619, which is the oldest preserved plan view of Koper and the most important document used to study Koper’s outer walls. In the 18th century, the walls still embraced the borough but after the fall of the Venetian Republic, they succumbed to the pressure of the developing town and became a source of building stone. The article goes on to present the remains of the walls that are still standing. Their most famous remnant is the Muda Gate, which lies in the south of the old town centre. When Koper was enclosed, it was the only town gate connected to the mainland by a bridge and an embankment. It gained its present form in 1516 and it is an example of a widespread 16th century phenomenon when older Romanesque-Gothic gates in numerous towns were replaced with new ones that were over-ornate in a Renaissance style. The longest preserved section of the walls is situated on the northern edge of the town. It comprises the Belveder Bastion and the remains of the walls that curve from the Bastion towards the east with a total length of 270 metres. The Bastion was designed by engineer Alvise Brugnoli in 1554. It is a simple form of fortification that developed as a result of the development of heavy artillery in the 15th century and rapidly spread in the wide area between India and the Caribbean. Besides publicly accessible remains, individual preserved sections of the walls are presumed to be hidden in the inaccessible walls of private houses along the town’s rim. The article also provides an analysis of the archaeological sources for the walls. It presents the results of 22 archaeological investigations that have been carried out along the town’s perimeter and uncovered the archaeological remains of the walls. Archaeological data portray the walls as a mosaic of structures built in various ways. Due to the morphology of the island of Koper, the building site preparation itself was heterogeneous. Where the ground was supporting enough to allow construction, the surface was just levelled or a ditch was dug for the foundation of the walls. When building on soft marine sediments, the bearing capacity issue was solved by driving in piles and wooden bases as wall foundations or by filling the soil with clay, olive marc, stones, sand or other material on which the foundation of the walls was then laid. The discovered remains of the walls were also diverse. The basic building material of all the uncovered remains were sandstone stones of flysch origin. On all the sites, the body of the walls consisted of two faces bound with mortar and a core made of mortar and scattered stones. However, differences have been identified regarding the thickness of the walls (varying from 75 to 230 cm), the method used to build the faces of the body (size, shaping, and placement of the building blocks), and the construction method used to build the foundation. Based on small archaeological finds, it was possible to date only two uncovered remains of the walls in the southern and northern parts of town – the construction of both was placed in the 15th century. In other researched locations, it was not possible to date the remains due to the extensive destruction of the stratigraphic record or the nature of archaeological research (mechanical excavations of strata because of soil, water, etc.). Therefore, written, graphic, and archaeological sources portray Koper’s outer walls as a system of different structures that are a result of the continual destruction and construction of individual wall sections. Whether the walls were erected in a relatively quick building action or the town enceinte developed gradually is still unknown. Nevertheless, the walls were a mosaic of diverse structures most of the time, subject to a constant deterioration process and some more or less broadly conceived reconstructions and renovations that wished to slow down this process. As such, they fit well in the context of the walls of other Istrian towns that, from the point of view of 17th century observers, were outdated and poorly maintained. 328 Zunanje koprsko obzidje: zgodovinsko-arheološki pregled Literatura HOFMAN, B. 2006, Poročilo o arheoloških zaščitnih raziskavah BERNIK, S. 1968, Koper, Izola, Piran. Organizem slovenskih na lokaciji Ribiški trg Koper, parcela št. 246 k.o. Koper. – Lju-obmorskih mest. – Ljubljana. bljana (neobjavljeno). BIZJAK, J. 2012, Zunanje koprsko obzidje. – Diplomsko HOYER, S. A. in K. ZAJKO 2008, Belvedere, Balluardo Ter-delo. Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univer- rapienato. Mestno razgledišče Koper. Konservatorski program. – Pi-za v Ljubljani, Ljubljana. ran (neobjavljeno). BIZJAK, J. in M. STOKIN 2014, Zunanje koprsko obzidje HVALEC, S. in R. KLASINC 2014, Arheološka raziskava (severni odsek). Konservatorski načrt: mapa 01, mapa 02, mapa ob gradnji v Kopru, gradnja panoramskega dvigala na parceli št. 04. – Ljubljana. 141 k.o. 2605 – Koper. Dodatek – optični kablovod. Dodatek h BRUCE, D. in O. CREIGHTON 2006, Contested Iden- končnemu strokovnemu poročilu o raziskavi 14-0261. – Ljublja- tities: The Dissonant Heritage of European Town Walls na (neobjavljeno). and Walled Towns. – International Journal of Heritage Studies HVALEC, S., R. KLASINC in Z. MODRIJAN 2014, Ar-12/3, 234–254. heološke raziskave na lokaciji Koper – mestno obzidje. Panoramsko BUDICIN, M. (ur.) 1998, Aspetti storico-urbani nell‘ Istria dvigalo. Dodatek k prvemu strokovnemu poročilu o raziskavi 13-Veneta: dai disegni dell‘ Archivio di Stato di Venezia. – Colla-0197. – Ljubljana (neobjavljeno). na degli Atti, Centro di Ricerche Storiche – Rovigno 16, HVALEC, S., R. KLASINC, Z. MODRIJAN in Z. MI-Trieste, Rovigno. LEUSNIČ 2016, Zaključno poročilo o arheoloških raziskavah BUDICIN, M. 2000, Contribution to the knowledge of na najdišču Koper – severno mestno obzidje 2013. – Ljubljana the fortified and defensive structures of the coastal centers (neobjavljeno). of the Venetian Istria after the Uskok war (1619–1620). – JOSIPOVIČ, D., M. STOKIN in P. PREDAN 2006 , PoroV: Cultucadses. Proceedings of the two conferences on fortifications. čilo o arheološkem sondiranju na lokaciji Pristaniški trg v Kopru. Fortifications and defensive systems in the Upper Adriatic, Piran, – Slovenska Bistrica (neobjavljeno). 15 KAJFEŽ, T. 1998 , Staničev in Gortanov trg Koper. Poročilo o th November 2000, Piran, 13–19. CAPRIN, G. 1905, L‘ Istria Nobilissima. Parte prima. – zaščitnem arheološkem sondiranju in arheološkem nadzoru. – Ko-Trieste. per (neobjavljeno). CHERINI, A. 1999, L‘ archivio di pietra di Capodistria. – KOVAČ, O. 2010a, Poročilo o izvedeni predhodni arheološki Trieste. www.cherini.eu, 1. 3. 2013. raziskavi, arheološko dokumentiranje strojno izkopanih testnih CUNJA, R. 1989, Arheološko izkopavanje na bivšem vrtu jarkov na območju parcele št. 16 k.o. Koper, Bastion v Kopru. – kapucinskega samostana v Kopru (1986–1987). – V: M. Ljubljana (neobjavljeno). Guštin (ur.), Koper med Rimom in Benetkami. Prispevki k zgo- KOVAČ, O. 2010b, Poročilo o izvedeni predhodni arheološki dovini Kopra, Ljubljana, 26–28. raziskavi, podpovršinski terenski pregled z arheološko sondo ob DJOKIĆ, S. 2016, Končno strokovno poročilo o predhodnih arhe- obzidju v Kopru na delu parcele št. 140 k.o. Koper. – Ljubljana oloških raziskavah v sklopu gradnje javne kanalizacije na Vergeri- (neobjavljeno). jevem trgu v Kopru. – Kranj (neobjavljeno). LIKAR, D. 2009, Arhitektura in razvoj obeh koprskih ob- FOSCAN, L. 2003, Porte e Mura delle Città , Terre e Castella zidij. – Annales. Anali za istrske in mediteranske študije. Series della Carsia e dell‘ Istria. – Trieste. historia et sociologia 19/2, 313–340. FRELIH, M. 1990, Terenski dnevnik. – Koper (neobjavlje- MANNO, A. 2000, Venetian defences from the 15th to no). the 18th century. – V: Cultucadses. Proceedings of the two con- FRELIH, M. 2002, Koper – Ribiški trg. Strokovno poročilo. – ferences on fortifications. Fortifications and defensive systems in the Ljubljana (neobjavljeno). Upper Adriatic, Piran, 15th November 2000, Piran, 20–24. GUČEK, M. 2000, Anonimna arhitektura v prenovi Kopra. – MANNONI, T. 1997, Il problema complesso delle mu-Knjižnica Annales Majora, Koper. rature storiche in pietra. – V: Archeologia dell‘ Architettura 2. GUŠTIN, M., M. SAKARA SUČEVIĆ, M. GERGOLET, Supplemento ad Archeologia Medievale 23, Firenze, 15–24. V. PROHINAR, A. PRELOŽNIK, A. OGORELEC, M. NOVŠAK, M. 2000a, Preliminarno poročilo o prvi fazi opravlje-BRENK in K. BRENK 2007, Poročilo o zaščitnih izkopava- nih arheoloških del na Belvederu v Kopru med 3.8. in 10. 8. 2000. njih na Ukmarjevem trgu 5 v Kopru (Koper – Arheološko najdišče – Sevnica (neobjavljeno). Koper, EŠD 236; Koper – Mestno jedro, EŠD 235), parc. št. 31 NOVŠAK, M. 2000b, Poročilo o arheoloških raziskavah na naj-in 43 k.o. Koper. – Piran (neobjavljeno). dišču Koper – Belveder. – Sevnica (neobjavljeno). GUŠTIN, M., K. ZANIER in A. PRELOŽNIK 2009, Pre- NOVŠAK, M. 2001, Poročilo o opravljenem arheološkem te- liminarno poročilo o arheoloških raziskavah. Arheološka izkopa- renskem dokumentiranju segmenta srednjeveškega mestnega obzidja vanja v Kopru, Ribiški trg 9. – Koper (neobjavljeno). v Kopru, Belveder (parc. 20/1 k.o. Koper – mesto). – Sevnica HALE, J. R. 1983, Renaissance War Studies. – London. (neobjavljeno). 329 Jaka Bizjak NOVŠAK, M. 2007, Poročilo o arheoloških izkopavanjih na lo- ZUPKO, R. E. 1981, Italian Weights and Measures from the kaciji samostanskega kompleksa sv. Ane v Kopru. – Ljubljana Middle Ages to the Ninetheen Century. – Philadelphia. (neobjavljeno). ŽITKO, S. 1989, Poročilo o poteku in ugotovitvah ob izkopavanju OLIĆ, S. 2012, Poročilo o arheološkem terenskem pregledu s stroj- v Kolarski 8 (rokopis). – Koper (neobjavljeno). nimi testnimi jarki na parc. št. 432/2 k.o. Koper. – Brežice (ne- ŽITKO, S. 1998, Srednjeveška mesta v Istri. – V: J. Batič objavljeno). (ur.), Srednjeveška mesta, Ljubljana, 19–30. OLIĆ, S. 2018, Poročilo o predhodnih arheoloških raziskavah na ŽITKO, S. 2009, Koper na načrtu Giacoma Fina iz leta lokaciji Koper – Elvaks (parc. št. 432/2 k.o. Koper). – Brežice 1619. – V: D. Krmac (ur.), Pianta di Capod‘Istria: di com.ne (neobjavljeno). dell‘ ill.mo sig.r Bernardo Malip.o Podestà e Cap.o : P.o agosto PEČOVNIK, M. in J. RUPNIK 2016, Prvo poročilo o arheolo-MDCXIX : disse.a da Giacomo Fino, Histria documentum 1, ški raziskavi in arheološkem strukturnem pregledu v zahodni kleti Koper, 11–23. Bastiona na obzidju v Kopru (parc. št. 16 k.o. Koper). – Idrija ŽUPANČIČ, M. 1985a, Kratko poročilo arheologa M. Županči- (neobjavljeno). ča. – Koper (neobjavljeno). PIRKOVIČ, J. 2012, Arheološko konservatorstvo in varstvo ŽUPANČIČ, M. 1985b, Poročilo o arheološkem nadzoru pri nepremične kulturne dediščine. – Ljubljana. http://arheologija. novogradnji na Repičevi ulici v Kopru. – Koper (neobjavljeno). ff.uni @ lj.si/studij/gradivo/konservatorstvo/Arheologija- ŽUPANČIČ, M. 1985c, Koper / Cesta JLA: renesančno mestno ZaJavnosti.pdf, 1. 3. 2013. obzidje. – Arheološki pregled 26, Beograd, 188–189. POLCENIGO, G. B. 1999, Poročilo z dne 22. oktobra 1701 o stanju in potrebah Kopra. – V: D. Darovec (ur.), Stari krajepisi Istre, Koper, 269–282. Jaka Bizjak PREDAN, P. in J. BIZJAK 2008, Poročilo o arheoloških Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, zaščitnih raziskavah – sondiranju in arheološkem nadzoru ze-Območna enota Piran meljskih del na območju ulice Vojkovo nabrežje v Kopru. – Piran Poljanska cesta 40 (neobjavljeno). SI-1000 Ljubljana SANUDO, M. 1999, Potopis po Istri. Istrska dežela. – V: jaka.bizjak@zvkds.si D. Darovec (ur.), Stari krajepisi Istre, Koper, 31–38. SIMERL, S. in V. PROHINAR 2010, Poročilo o predhodnih raziskavah – sondiranje ohranjenega mestnega obzidja v objektu na Vojkove nabrežju b.š., na parceli št. 432/2, k.o. Koper, v Kopru. – Malečnik (neobjavljeno). SMOLE, E. 1957, Koprsko obzidje, Mudina vrata in Levji grad. – Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 5/1, Ljubljana, 26–38. SNOJ, D. 1993, Koper, Tovarniška ulica. Poročilo o arheoloških izkopavanjih. – Ljubljana (neobjavljeno). TRENZ, A. A. 1992, Preliminarno poročilo o opravljenih arhe- oloških zaščitnih izkopavanjih na Vojkovem nabrežju 3 in Soški ulici 10 v Kopru. – Koper (neobjavljeno). TRENZ, A. A. 1993, Preliminarno poročilo o opravljenem ar- heološkem nadzoru in arheoloških zavarovalnih izkopavanjih na področju Kidričeve ulice v Kopru. – Koper (neobjavljeno). TURK, M. in J. RUPNIK 2014, Prvo strokovno poročilo o arhe- ološkem testnem izkopu in arheološki raziskavi ob gradnji v Kopru – Bastion Belveder. – Idrija (neobjavljeno). ZANIER, K. 2011a, Poročilo o arheoloških raziskavah: arhe- ološko dokumentiranje strojno izkopanih jarkov za izvedbo NN kabelskega priključka, Ribiški trg, Koper, 18. 5.–23. 5. 2011. – Koper (neobjavljeno). ZANIER, K. 2011b, Arheološke raziskave na Ribiškem trgu v Kopru. – V: M. Guštin (ur.), Urbana arheologija Kopra, Annales Mediterranei 1, Koper, 65–72. ZANIER, K. in B. KAVUR 2011, Poročilo o arheoloških raz- iskavah, Ribiški trg 9, Koper, 14. 9.–25. 11. 2010. – Koper (neobjavljeno). 330 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Piran, poznoantično in srednjeveška obzidja Piran’s Late Antique and Medieval Fortifications Marko Stokin Izvleček: Namen prispevka je na podlagi redkih zaščitnih arheoloških raziskav, ki so v letih med 1987 in 2006 potekale v mestnem jedru Pirana in so neposredno povezane z razvojem mestnega obzidja, v kontekstu dosedanjega vedenja, arhivskih in drugih virov predstaviti razvoj mestnih obrambnih obzidij od pozne antike pa vse do danes ohranjenega in vidnega mestnega obzidja, ki je bilo postavljeno med letoma 1470 in 1533. Na ta način je mogoče tudi razložiti razvoj in širitev naselbine in prve začetke urbanizacije prostora. Materialni ostanki preteklih človeških kultur so dokument časa ter potrjujejo, dopolnjujejo ali zanikajo zgodovinske, ekonomske, družbeno-sociološke procese v naših mestih, zaradi česar je interpretacija arheoloških raziskav v mestih bistvena za razumevanje naše preteklosti ter v danem primeru tudi historič- nega razvoja naselbine. Ostanki mestnih obzidij kažejo, da so bila mesta jadranske obale in otokov utrjena domala že od svojega nastanka. Za zgodnjo, predvsem prazgodovinsko poselitev so bistvene zlasti arheološke raziskave, ker je samo z njimi mogoče raziskati prazgodovinske strukture v mestih, slednje pa so velikokrat zelo slabo ohranjene ali celo uničene. Primerjava naših obalnih mest z drugimi istrskimi in jadranskimi mesti, ki so v temeljnih motivih oblikovanja mestnega tkiva tako sorodna našim mestom, izpričuje veljavnost tistih elementarnih oblikovnih zakonitosti, ki so se uveljavile v Sredozemlju kot plod nepretrgane urbanistične dediščine, ne nazadnje utemeljene tudi v podobnosti gospodarskih, druž- benih in podnebnih razmer tega prostora. Ključne besede: prazgodovina, rimsko obdobje, pozna antika, srednji vek, obzidja, naselbina, historični razvoj mesta Abstract: The main aim of this contribution is to present the development of the town walls in Piran from the late antiquity to those built between 1470 and 1533, which are still preserved and visible today. The research is based on limited rescue archaeological investigations that were carried out between 1987 and 2006 in the town centre and were related to the development of its walls, and in the context of the current knowledge, archival and other sources. In this manner, it is also possible to explain the development and growth of the settlement, as well as its early urbanization. The material remains of the past human cultures are a document of their time and confirm, supplement, or negate the historic, economic, and social processes in our towns, which makes the interpretation of archaeological research in urban areas crucial for the understanding of our past, and in this case also of the historic development of the settlement. The remains of town walls indicate that all the towns of the Adriatic coast were fortified from their very beginnings. Archaeological research is of primary importance for the earlier, above all prehistoric settlement evidence. It is only through the medium of these that it is possible to research prehistoric structures in towns. These structures are often poorly preserved or even destroyed. The comparison of Slovenian coastal towns with other towns in Istria and on the Adriatic coast, displaying close similarities in the basic motifs of the formation of the urban fabric, bear witness to the validity of those elementary rules of design, which became current in the Mediterranean due to an uninterrupted urban development and ultimately based on the similarities in economic, social and climatic conditions in this region. Keywords: prehistory, Roman period, Late Antiquity, Middle Ages, town walls, town, urban development 331 Marko Stokin Slika/Figure 1 Srednjeveško mestno obzidje na območju Mogorona, postavljeno v letih 1470–1533 (foto J. Jeraša, arhiv ZVKDS OE Piran). / Medieval town walls in the area of Mogoron Hill, constructed between 1470 and 1533 (photo by J. Jeraša, Archive IPCHS Regional Office Piran). Uvod meljene tudi v podobnosti gospodarskih, družbenih in podnebnih razmer tega prostora.1 Materialni ostanki preteklih človeških kultur so do- Konec srednjega veka so lokalno nasilje, državljan- kument časa ter potrjujejo, dopolnjujejo ali zanika- ske vojne in tuje invazije ter nezaščiteno zaledje mest jo zgodovinske, ekonomske, družbeno-sociološke po vsej Evropi pogojevale obnovitev rimskih obzidij, procese v naših mestih, zaradi česar je interpretacija kot npr. v mnogih primerih v Nemčiji, ali pa gradnjo arheoloških raziskav v mestih bistvena za razumeva-novih,2 sicer pa so bila vsa mesta v srednjem veku nje naše preteklosti ter v danem primeru tudi histo- obzidana.3 S pojavom smodnika v Evropi v 13. sto- ričnega razvoja naselbine. Ostanki mestnih obzidij letju, ki je preko islamskega Bizanca ali Španije prišel kažejo, da so bila mesta jadranske obale in otokov v Evropo, se je bistveno spremenil tudi način grad-utrjena domala že od svojega nastanka. Za zgodnjo, nje mestnih fortifikacijskih sistemov, zaradi česar so predvsem prazgodovinsko poselitev so bistvene zlas-pričeli graditi močnejša in nižja obzidja s stolpi za ti arheološke raziskave, ker je samo z njimi mogoče artilerijo na najbolj izpostavljenih mestih.4 raziskati prazgodovinske strukture v mestih, slednje Konec 15. stoletja in v 16. stoletju je imelo v Italiji pa so velikokrat zelo slabo ohranjene ali celo uničene. velik vpliv na zidavo tovrstnih mestnih obzidij delo Primerjava naših obalnih mest z drugimi istrskimi in Leona Battista Albertija „De re aedificatoria“ iz leta jadranskimi mesti, ki so v temeljnih motivih oblikovanja mestnega tkiva tako sorodna našim mestom, izpričuje veljavnost tistih elementarnih oblikovnih 1 Stokin, Žitko 2006, 86. zakonitosti, ki so se uveljavile v Sredozemlju kot plod 2 DeVries 1992, 259–260. nepretrgane urbanistične dediščine, ne nazadnje ute- 3 Heydenreich, Lotz 1976, 214. 4 DeVries 1992, 266. 332 Piran, poznoantično in srednjeveška obzidja 1440,5 ki je z omenjenimi priporočili povzročilo veli- Pregled arheoloških virov ke spremembe pri gradnji novih obrambnih obzidij.6 Vplivi se kažejo tudi na najmlajšem, delno ohranje- Prazgodovinsko in rimsko obdobje nem srednjeveškem mestnem obzidju na pobočju Mogorona v Piranu, ki je bilo postavljeno med leto- Piranon, antično mesto, imenovano tudi Piranium, ma 1470 in 1533. Pirano, Piranum10 prvič omenja anonimni geograf iz Na žalost je ohranjena prezentacija srednjeveške- Ravene v 7. stoletju.11 Za nastanek naselja je bila od- ga mestnega obzidja v Piranu ( sl. 1) ena redkih pri ločilna obalna plovba, ki so jo sprva gojili predvsem nas, vizualno sicer atraktivna, vendar z vidika širših grški kolonialisti v pozno helenističnem obdobju na strokovnih in znanstvenih raziskav kot tudi same in-Jadranu.12 Izhajajoč iz slednjega naj bi bilo ime Piranon terpretacije še vedno nedorečena in površna, zaradi grškega jezikovnega izvora,13 pri čemer naj bi mesto česar so v prihodnosti potrebne bolj celovite inter-imelo tudi svojo predrimsko histrsko-kaštelirsko fazo.14 disciplinarne raziskave z jasno arhivsko, historično R. Matjašić na drugi strani povezuje krajevne topo-raziskavo, arhitekturnimi in tehnološko-strukturnimi nime v Istri z ostanki rimske podeželske arhitekture, analizami v sodelovanju z arheološkimi raziskavami. čeprav je to, kot ugotavlja, težko dokazati.15 Veliko večjo pozornost pa bi bilo potrebno že danes Izredna je geostrateška lega naselja, ki se je izobli-posvetiti arhitekturnim in arheološkim raziskavam kovalo na koničastem rtu polotoka Madona, ki se obzidnih struktur v sklopu konservatorskih posegov, lijakasto vzpenja proti pobočju Mogorona, na vrhu kjer se velikokrat še vedno izgubljajo podatki oziro-katerega danes dominira še vedno ohranjeno po- ma so bili ti podatki izgubljeni za vedno, kot je bilo znosrednjeveško mestno obzidje iz druge polovice to v primeru stolpa ob vhodu v mandrač (danes Tar-15. in 16. stoletja. V preteklosti so nekateri razisko- tinijev trg). Tam arheološke raziskave niso bile izve- valci predvidevali, da je Piran nastal v času rimske- dene, zato razpolagamo samo s podatkom, da naj bi ga imperija,16 drugi so domnevali, da sta prazgodo-bil stolp postavljen leta 1452. Analitičnim raziskavam vinsko gradišče in celo rimski kastel stala na prostoru obzidij posvečajo večjo pozornost v tujini, tako v Ita-današnje cerkve sv. Jurija, samo ime Marciana pa je L. liji v primeru Brescie in Ferrare7 ali prezentacijam v Morteani povezoval z rimsko kolonijo.17 Razvoj ob-Veliki Britaniji, kjer so denimo samo antična obzidja8 zidane utrdbe so domnevno postavljali že v prazgo-raziskana, prezentirana in predstavljena na številnih dovinsko obdobje, saj naj bi vsa pomembna naselja v mestih v velikem obsegu: Manchester, Vindolanda Istri imela predrimsko, histrsko-kaštelirsko fazo.18 Roman Army Museum Carvoran, Kinneil Antonine Danes vemo, da je bil piranski polotok z dominan-Wall, Bearsden Bath House. tno lego v Tržaškem zalivu naseljen že v prazgodo- Pomen dobro raziskanih, predstavljenih in interpreti- vinskem času, kar kažejo keramične najdbe iz srednje ranih obzidij se danes kaže tudi na UNESCO Sezna- bronaste dobe, odkrite v času arheoloških zaščitnih mu svetovne dediščine, kamor je vpisanih veliko for- izkopavanj v samem mestnem jedru na Starem trgu, tifikacijskih sistemov iz različnih časovnih obdobij.9 danes Trg 1. maja (odslej Stari trg).19 Prazgodovinska in rimska poselitev je bila izpričana tudi na prostoru 10 Kos 1902, 227. 11 Anonymus Ravennas IV 31; v14. 12 Šašel 1974, 452. 13 Šašel 1974, 452. 14 Suić 1976, 35. 5 Alberti 1988. 15 Matjašić 1994, 16. 6 DeVries 1992, 269. 16 Degrassi 1962. 7 Cortelletti, Cervigni 2000, 8. 17 Morteani 1885. 8 Breeze 1986, 31. 18 Suić 1976, 16. 9 Splet 1. 19 Stokin 1990. 333 Marko Stokin Slika/Figure 2 Cerkev sv. Jurija (foto D. Tomšič). / The parish church of St George in Piran (photo by D. Tomšič). cerkve sv. Jurija ( sl. 2),20 kjer so bile odkrite številne najdbe: bodalo iz bronaste dobe, katerega najdiščna lokacija sicer ni zanesljiva,21 prazgodovinska kerami- ka, certoška fibula,22 številne najdbe rimskih tegul z žigi C. Clodius, T. Coeli23 in P. Ituri Sabini,24 rimski arhitekturni ostanki v sondi št. 9 v cerkvi sv. Jurija,25 poznoantične najdbe s fibulo pava iz 5. do 7. stoletja, novci,26 ostanki sakralnega objekta manjših dimen- zij, verjetno iz časa od 9. do 11. stoletja, ter ostanki mestnega obzidja iz 12. stoletja27 ( sl. 3). Arheološke raziskave v mestnem jedru Pirana (Stari trg) ( sl. 4), v neposredni bližini verjetnega antičnega pristanišča oziroma srednjeveškega mandrača (danes Tartinijev trg), na prostoru sv. Jurija ter drugih manj- ših lokacijah v Piranu (Verdijeva in Trubarjeva ulica)28 kažejo predvsem na intenzivno gradbeno dejavnost, ki se je odvijala že v poznorepublikanskem in cesar- skem času.29 Tedaj je območje poselitve segalo vse do domnevnega antičnega pristanišča, kar kažejo najdbe Slika/Figure 3 Cerkev sv. Jurija: tlorisni prikaz in ostanki objektov na Bolniški ulici 1 s tipičnimi ri-arheoloških ostankov različnih gradbenih faz (arhiv biškimi najdbami,30 in odkritja na prostoru Tartinije- ZVKDS OE Piran). / The parish church of St George: floor plan of archaeological remains from different construction phases (Archive IPCHS Regional Office Piran). 20 Snoj, Novšak 1992; Sakara Sučević 2008, 345. 21 Vinski 1961, 21. ve hiše,31 kjer so na mestu nekdanjega mandrača že v 22 Snoj, Novšak 1992, 271. 23 Gregorutti 1888, 359–360. preteklosti predvidevali obstoj rimskega pristanišča.32 24 Gregorutti 1888, 369. Omenjeni objekti in najdbe kažejo, da je bil prostor 25 Snoj, Novšak 1992, 492; FMRSl I, 66–4. neposredno ob mandraču poseljen in so tam poteka- 26 Snoj 1993, 71; FMRSl III 43–1, 2, 6. 27 Snoj, Novšak 1992, 269. le dejavnosti, ki jih lahko povežemo s pristaniščem. 28 Stokin, Šemrov 1988, 270–271. 29 Zanier 2015. 31 Boltin Tome 1985, 285. 30 Snoj 2004; FMRSl IV 30–1; Stokin, Karinja 2004, 47. 32 Kandler (1879) 1995, 64–65. 334 Piran, poznoantično in srednjeveška obzidja Slika/Figure 4 Arheološka izkopavanja leta 1988 na Slika/Figure 5 Trg 1. maja (Stari trg) z ostanki Trgu 1. maja (Stari trg) z vidnimi temelji obzidja (arhiv antične baze mlina, 1988 (arhiv ZVKDS OE Piran). / ZVKDS OE Piran). / Archaeological excavations in Trg 1. maja (Stari trg) with the remains of an ancient mill 1988 on Trg 1. maja (Stari trg) with visible foundations of base, excavated in 1988 (Archive IPCHS Regional Office the town walls (Archive IPCHS Regional Office Piran). Piran). Zadnje arheološke raziskave na Kumarjevi ulici 3 dnih rimskih gradbenih struktur oziroma objektov kažejo, da rimska poselitev prostora ob pristanišču iz poznorepublikanskega, cesarskega časa in pozne ni bila omejena samo na priobalni del, temveč je antike.37 Kontinuiteto poselitve potrjujejo številni segala tudi v višje ležeče predele današnjega mesta. srednjeveški ostanki,38 med njimi tudi gospodarski To izpričujejo arheološke najdbe v objektu Godbe-objekti ( sl. 5).39 ni dom, kjer je bila najdena rimska plast s fragmenti Glede na to, da v tlorisni zasnovi odkriti ostanki tere sigilate.33 Pomemben pokazatelj gospodarskih rimskih objektov na Starem trgu odstopajo od pra-povezav antične naselbine na polotoku Pirana je tudi vokotno zasnovanega najstarejšega mestnega trga in prisotnost štirih amfor, najdenih pred rtom Punta, ki ne potrjujejo domneve o rimskem urbanem izročilu,40 jih datirajo v čas med 3. stoletjem pr. n. št. in 1. sto- ki naj bi se ohranilo prav na omenjenem trgu,41 je letjem n. št.34 pri razvoju osrednjega mestnega trga igralo očitno vidnejšo vlogo obdobje pozne antike. Temelji poz- Pozna antika in zgodnji srednji vek noantičnega obzidja kot tudi vsi ostali srednjeveški objekti potekajo v smeri sever–jug, zaradi česar lah- Zaščitne arheološke raziskave na Starem trgu pome- ko sklepamo, da je srednjeveška urbana struktura nijo edini večji destruktivni poseg v zadnjih desetle- trga dediščina poznoantične urbanizacije mesta. Na tjih v historičnem mestnem jedru Pirana, narejen v obstoječo urbano strukturo Starega trga je verjetno sklopu prenove Židovskega kareja leta 1987.35 Kljub vplival predvsem čas med 6. in 8. stoletjem, na kar negativnim posledicam rušenja srednjeveške stavbne kažejo domnevni temelji obzidja, v katerem je bila dediščine je na področju arheologije v določenem najdena tudi zgodnje krščanska oljenka. V strukturi segmentu prvič omogočil zaščitno raziskavo najsta-zidu najdena oljenka lokalne proizvodnje je slaba imi- rejših poselitvenih faz piranskega polotoka. tacija severnoafriških oljenk, brez ornamenta na dis- Poleg prazgodovinskih najdb,36 četudi brez jasno ku, in jo lahko okvirno datiramo v časovni razpon od vidnih gradbenih struktur, se starodavna poselitev 4. do 6. stoletja.42 Časovni okvir poselitve tega prena območju Starega trga kaže na podlagi jasno vi- 37 Stokin 1988, 188–189. 38 Guštin 2004, 14–16; Cunja 2004, 69. 33 Lazar, Stokin 2009, 23. 39 Stokin 2004, 21. 34 Boltin Tome 1989, 15. 40 Mumford 1969, 311. 35 Stokin 1988, 188–189. 41 Bernik 1968, 134. 36 Stokin 1988, 188. 42 Knific, Sagadin 1991, 68–69. 335 Marko Stokin Slika/Figure 6 Predviden potek mestnih obzidij Pirana (izvedba E. Lazar, arhiv ZVKDS OE Piran). / Projected town walls line of Piran (digital graphics by E. Lazar, Archive IPCHS Regional Office Piran). dela mesta potrjujejo tudi ostale številne arheološke Prav na podlagi domnevnih temeljev obzidja in poz-najdbe, najdene na tem mestu,43 ter novec Justinijana noantičnih najdb, ki jih na drugih mestih v Piranu ni II. (druga regalna doba, 705–711).44 Opredelitev foli-zaslediti, lahko sklepamo, da je bil obseg poselitve v sa za kov iz drugega regalnega obdobja Justinijana II. času pozne antike precej manjši kot za časa rimske (685–695; 705–711) ni pravilna. Justinijan II. štetja let pozne republike in cesarstva, ko je segal vse do da-svoje druge vlade ni začel znova, medvladja sploh ni našnjega Tartinijevega trga oziroma do Bolniške in štel, ampak je sešteval naprej, začenši z XX. Popolne Kumarjeve ulice 146( sl. 6). analogije novcu nismo našli, opozarjamo pa na po- Temelj, verjetno poznoantičnega obzidja, širine dobnosti s poznejšimi novci. Averzi zadnjih ravenat- 1,45–1,50 m je bil grajen v tehniki pravokotno zlo- skih kovov Konstantina V. (741–775) s sovladarjem ženih kamnov ( sl. 4). Obzidje je potekalo po vzhodni Leonom IV. (po l. 751) so zelo sorodni. Langobardi strani trga in je v tem času mogoče varovalo samo istega leta osvojijo Ravenno, Ajstulf (749–756) pa predel današnje Punte ali drugače omejenega obmo-najpozneje leta 752 prične kovati folise z enako le- čja.47 Na smer enega najstarejših mestnih obzidij Pi- gendo na reverzu.45 rana so se v zgodnjem srednjem veku ali že pred tem naslonili objekti, ki so tako pričeli oblikovati vzhod- no stran najstarejšega mestnega trga in nakazali pot širitve mesta proti nekdanjemu mandraču, današnje- 43 Stokin 1988; Perko Vidrih 1994; Pröttel 1996. 44 FMRSl III 43–7. mu Tartinijevemu trgu. Verjetni ostanki temeljev ob- 45 Pomoč in nasvete sta prispevala g. Fabrizzio Rossini (CH), zlasti pa g. Alain Gennari (IT), za kar se jima iskreno 46 Stokin 2004; Snoj 2004; Lazar, Stokin 2009, 23. zahvaljujemo. 47 Bernik 1968. 336 Piran, poznoantično in srednjeveška obzidja Slika/Figure 7 Predvideni potek obzidja konec 13. stoletja (izvedba E. Lazar, arhiv ZVKDS OE Piran). / Projected 13th-century town walls line of Piran (digital graphics by E. Lazar, Archive IPCHS Regional Office Piran). zidja na Starem trgu iz časa med 6. in 8. stoletjem sredstev, ki je bila odkrita v času arheoloških sondi-mogoče predstavljajo začetek razvoja obzidanega ranj.52 Njen potek je bil naknadno ugotovljen tudi z mesta, čeprav ne smemo zanemariti prazgodovinske-geofizikalnimi raziskavami v sami cerkvi sv. Jurija, ki ga obdobja in možnosti obstoja castruma ali castella 48 je hipotetično lahko celo iz predrimskega časa53( sl. 3). oziroma utrdbe, za kar pa zaenkrat nimamo material- nih dokazov. Mestna četrt „Castello“, ki je zavzemala Mestno obzidje od 12. do 15. stoletja območje vzpetine od nekdanje cerkvice sv. Andreja vse do pokopališča ob cerkvi sv. Jurija49 in je označe- Na prostoru sv. Jurija so bili odkriti ostanki manjšega na na mestnem načrtu iz leta 1905,50 je obstajala še v sakralnega objekta, ki datirajo v čas od 9. do 11. stole-15. stoletju, vendar jo opisujejo kot slabo ohranjeno tja, ostanki mestnega obzidja iz 12. stoletja54 ter številni utrdbo in je mogoče obdržala samo toponim iz pre-gradbeni elementi, kot sta dva dela oltarnih pregrad iz teklosti. Piran naj bi obdajalo obzidje tudi na hribu, 9. do 11. stoletja, vzidana v jugozahodno in severoza-vmes naj bi stal grad, imenovan „San Zorzi“, ki je hodno steno krstilnice,55 tranzena iz 11. stoletja, vzi-bil „močan“, vendar ne vzdrževan.51 Na tem mestu dana v vzhodno steno krstilnice,56 ter kamniti stebrič- je potrebno omeniti tudi zidno strukturo, grajeno iz ki oltarne pregrade s pleteninasto ornamentiko, prav velikih apnenčastih kamnitih blokov brez vezivnih 52 Snoj, Novšak 1992, 271. 48 Kandler (1879) 1995, 14; Mihelič 1995, 5. 53 Guček, Hudolin, Stokin 1996, 492; Kovač 2005, 16. 49 Kandler (1879) 1995, 18. 54 Snoj, Novšak 1992, 269. 50 Caprin 1968, 124–125. 55 Sagadin 1977. 51 Sanudo 1483, III–52. 56 Sagadin 1977. 337 Marko Stokin Slika/Figure 8 Verjetni potek piranskega mestnega obzidja med 13. in 15. stoletjem (izvedba E. Lazar, arhiv ZVKDS OE Piran). / Presumed town walls line of Piran between the 13th and 15th centuries (digital graphics by E. Lazar, Archive IPCHS Regional Office Piran). tako datirani v 9. stoletje.57 V vsakem primeru lahko odkrit pod enim od oltarjev leta 1592 in je datiran ostanke temeljev sakralnega objekta, odkrite v času v sredino 11. stoletja.62 V 9. stoletje je datirana tudi arheoloških sondiranj v cerkvi sv. Jurija, v povezavi s romanska krstilnica sv. Janeza Krstnika.63 pridobljenimi georadarskimi rezultati58 ter ohranjenimi Ob širjenju mesta se je širilo tudi obzidje. To kaže-arhitekturnimi elementi sakralne namembnosti pove- jo novi podatki že omenjenih arheoloških raziskav žemo z manjšo cerkvijo, ki je stala znotraj mestnega v cerkvi sv. Jurija, kjer so bili odkriti temelji obzidja obzidja iz 12. stoletja.59 To pomeni, da je stala pred-iz časa pred 13. stoletjem,64 ki mu lahko sledimo na hodnica cerkve, posvečene Devici Mariji in sv. Juriju, Trubarjevi ulici 865 in ga povežemo s Poljskimi vrati verjetno zgodnje romanske provenience, v obzidanem (Porta Campo; sl. 7). mestu. Nadomestila jo je večja romanska cerkev, ki jo Nastanka obzidja, ki je izpričano v arhivskih virih, omenja Kandler in objavlja tudi njen tloris,60 dokonč- na podlagi pomanjkljivih arheoloških najdb v sondi v no povečano tlorisno zasnovo pa je cerkev sv. Jurija cerkvi sv. Jurija ni mogoče natančno časovno oprede-dobila leta 1344.61 liti.66 Lahko pa predvidevamo, da je bilo postavljeno Časovni okvir sakralnega objekta in obzidja na tem med 10. in 12. stoletjem glede na njegov odnos do mestu potrjuje tudi slonokoščeni relikviarij, ki je bil 57 Snoj 1991, 269–271. 62 Luca 1992, 61. 58 Guček, Hudolin, Stokin 1996, 492. 63 Kovač 2007, 49. 59 Kovač 2009, 7. 64 Snoj, Novšak 1992, 269. 60 Kandler 1847, 36. 65 Rozman 2015. 61 Kovač 2007, 3. 66 Snoj, Novšak 1992, 269. 338 Piran, poznoantično in srednjeveška obzidja verjetno romanske cerkve, ki je stala na prostoru da- in utrjen je bil tudi vhod v pristanišče.73 Kljub pomanj- našnje cerkve sv. Jurija. kanju arheoloških podatkov lahko oba obrambna stol- Poteku obzidja lahko sledimo na Punti, kjer je po- pa ob vhodu v mandrač datiramo v leto 1343.74 Glede tekalo ob obali. Imelo je troje vrat, ki so se odpirala na to, da se je pričela širitev mesta že konec 13. stoletja, proti morju: Miljska ( Porta Mugla), Stolnična ( Porta lahko sklepamo, da so bili stolpi za zaščito pristanišča Domo) in Srednja ( Porta Misana), po katerih so bile postavljeni že ob postavitvi mestne palače oziroma poimenovane tudi mestne četrti.67 je bil prostor pristanišča zaščiten na drugačen način Manjša arheološka zaščitna sondiranja na Punti (Gre- ( sl. 8). Na podlagi arhivskih virov in ob izostanku arhe- gorčičeva ulica 9) kažejo, da je bilo obzidje grajeno oloških podatkov je zaenkrat natančna datacija nemo-ob obali iz dvojnega zidu s polnilom (širina 1,30 m, goča, vsekakor pa je novo obzidje iz leta 1283 oziroma višina 2,50 m), verjetno zato, ker je bilo izpostavljeno iz konca 13. stoletja obsegalo že prej omenjeno novo stalnemu izpodkopavanju morja. Dokumentirani sta četrt Porta Campo z novimi vhodi v mesto na kopen-bili dve različni tehniki gradnje, kar kaže na obnovo ski strani: mogoče že prva Rašporska vrata ter vhoda oziroma na novo postavitev obzidja. Temelji obzidja na severnem kopenskem delu Carrare Grande in Car-so bili postavljeni 1,65 m globoko v prodnato podla- rare Piccola, medtem ko so se ohranili vsi že omenje- go. Med polnilom se je sporadično pojavljal tudi rim- ni vhodi iz morske strani ( sl. 7). Po podreditvi Pirana ski odpadni gradbeni material.68 Beneški republiki leta 1283 je obzidje obdržalo enako Zaradi odsotnosti najdb je datacija prve faze obzidja pomembno funkcijo, kot jo je imelo prej, le da je zdaj nejasna, medtem ko lahko drugo gradbeno fazo vermeščane ščitilo pred sovražniki Beneške republike, jetno povežemo z obnovo in gradnjo obzidja v 15. pred Turki, roparji in pred nalezljivimi boleznimi.75 oziroma v začetku 16. stoletja, potem ko se s priho- dom Benečanov leta 1283 pričneta intenzivnejša širi- Mestno obzidje v obdobju tev mesta in s tem povezana gradnja novega obzidja.69 med 15. in 16. stoletjem Po letu 1283, ko je bila mestna hiša „Antico Palazzo“ preseljena iz Starega trga na prostor ob mandraču in Najpomembnejša širitev mesta, obnova in ponovna je bila leta 1291 postavljena nova mestna hiša,70 je postavitev obzidja so se pričeli v drugi polovici 15. bilo obzidje verjetno opuščeno. A. Alisi domneva, da stoletja,76 ko je nastal kopenski obzidni venec nad so v začetku 13. stoletja potekala obnovitvena dela mestom, vključena pa je bila tudi četrt Marciana.77 tudi na cerkvi sv. Jurija ali pa je bila cerkev povečana.71 Mestno obzidje, ki je v končni fazi pomenilo tako Verjetno je tudi razširitev obstoječe cerkve ali grad-morsko kot tudi kopensko zaščito srednjeveškega nja nove in večje sprožila odstranitev dela obzidja ob mestnega jedra ( sl. 8), so gradili postopoma od leta prezbiteriju, saj so potrebovali več prostora, ki je bil 1470 do 1533, kar se dobro vidi na karti de Fran-zaradi naravne topografije terena izrazito omejen. ceschija.78 Obnovitvena dela na piranski cerkvi iz začetka 13. V uvodu omenjena sprememba gradnje fortifika-stoletja bi bilo mogoče povezati s povečanjem obsto- cijskih mestnih sistemov se je zaradi novega načina ječe predromanske cerkve v kompleks nove roman- vojskovanja79 uveljavila tudi v Piranu, kar se najlep- ske bazilike, ki jo podrobneje opisuje Kandler.72 še kaže na primeru najmlajšega obzidja na območju V tem času je bila naselbini priključena četrt Porto Mogorona. Tukaj naj bi kot prvo pričeli graditi novo Campo, ki je bila zaščitena z novim obzidjem, zaščiten 73 Hoyer 2007, 134. 67 Hoyer 2006, 10. 74 Hoyer 2007, 135. 68 Stokin 1994. 75 Bonin 2006, 7. 69 Hoyer 2007, 134. 76 Hoyer 2006, 10. 70 Hoyer 2007, 134. 77 Hoyer 2007, 134. 71 Alisi 1987, 5. 78 Caprin (1905) 1968. 72 Kandler 1847, 336. 79 DeVries 1992, 259–260. 339 Marko Stokin Slika/Figure 9 Stolp 5, vrata sv. Nikolaja (foto E. Slika/Figure 10 Vrata Marciana (M. M. Kovač, arhiv Lazar, arhiv ZVKDS OE Piran). / Wall tower 5, St ZVKDS OE Piran). / Marciana Gate (photo by M. M. Nicholas’ Gate (photo by E. Lazar, Archive IPCHS Kovač, Archive IPCHS Regional Office Piran). Regional Office Piran). obzidje na območju Pusterle, in sicer leta 1470.80 Pos- vrat, in sicer: osrednja vrata sv. Nikolaja, danes vgra- topoma je bil verjetno dograjen celoten kopenski pas jena v stolp št. 5 z večjimi stranskimi vrati Pusterla,84 na področju Mogorona in postavljenih je bilo vseh na pobočju druga Rašporska vrata (Rozmanova ulica) osem kvadratnih obrambnih stolpov, ki so bili na zu-in neposredno ob morju vrata Marciana, ki verjetno nanji strani zaprti.81 Vsi stolpi imajo zidno krono. Se- označujejo zaključek gradnje zadnjega piranskega dem stolpov nima strehe, peti, ki je stal ob vratih sv. mestnega obzidja z letnico 1533 ( sl. 10).85 Iz poročila Nikolaja, pa je imel dve nadstropji – spodnje je bilo Palcenige86 in arhivskih virov87 lahko tako sklepamo, narejeno iz nasipa, zgornje pa na oboku ( sl. 9). da so ob stolpu 5 obstajala dvojna vrata, ki so bila do- Nad nasipom sta bila postavljena dva 12-funtna topo- kumentirana tudi v času manjših arheoloških raziskav va brez ležišč.82 Kot poroča Palcenigo v začetku 18. leta 2006.88 stoletja, je pred vrati sv. Nikolaja stal nekoliko nižji zu- Arheološke zaščitne raziskave na obravnavanem pro- nanji obrambni zid s strelnimi linami in vrati, ki pa v storu so že leta 1987 potrdile obstoj cerkve sv. Mo-tistem času niso imela vratnih kril; prav tako so bila horja in Fortunata ter grobišča, kjer je bilo odkritih tudi krila „Velikih vrat“ tedaj že stara in neuporabna.83 sedemnajst grobov, večina brez pridatkov, ter temelji Iz slednjega lahko sklepamo, da je piransko obzid-vogala sakralnega objekta z romanskim tlakovanjem.89 je na kopni strani, na pobočju Mogorona, imelo več 84 Hoyer 2006, 10. 85 Hoyer 2006, 10. 80 Caprin 1968, 128–132. 86 Darovec 1999, 274. 81 Hoyer 2006, 10. 87 Hoyer 2006, 10. 82 Darovec 1999, 274. 88 Stokin, Predan 2007, 155–157. 83 Darovec 1999, 274. 89 Stokin 1988, 271. 340 Piran, poznoantično in srednjeveška obzidja V neposredni bližini nedaleč stran od vrat je stala druga cerkev sv. Nikolaja, po kateri so bila vrata tudi poimenovana.90 Rezultati zadnjih arheoloških raziskav, opravljenih leta 2006 v stolpu št. 5 in neposredno ob cesti, kljub svoji fragmentarnosti prinašajo nove po- datke prav o vratih sv. Nikolaja.91 V stolpu št. 5 (vrata sv. Nikolaja) ( sl. 9) lahko delno ohranjena gotska vrata, ki so bila vzidana v sam stolp, povežemo s tlakom neposredno pod novodobnim tlakovanjem. Izdelan je bil iz nepravilnih kamnitih plošč različnih dimenzij, njegov potek pa odstopa od tlakovanja obstoječega stolpa in ga lahko povežemo samo z gotskimi vrati sv. Nikolaja ( sl. 11).92 To potrju- je, da je bil na mestu stolpa št. 5 vhod z gotskimi vrati in tlakom že pred letom 1470. Z manjšim posegom (izkop površine 15 × 40 cm) smo pod obravnavanim tlakom odkrili najstarejše tlakovanje, kompaktno sprijeto antropogeno plast, sestavljeno iz premešanih grobih in drobnih sestavin, vendar brez arheoloških najdb, zaradi česar je data- cija tlakovanja kronološko nedoločljiva. V vsakem Slika/Figure 11 Tlakovanja gotskih vrat v stolpu 5 primeru pa lahko omenjeno plast opredelimo kot pred letom 1470 (foto B. Tušek). / Pavement of the Gothic najstarejše tlakovanje, ki bi lahko bilo celo antične door in wall tower 5 before 1470 (photo by B. Tušek). provenience. Na obravnavanem prostoru je bil naj- je ležala na nogah enega izmed skeletov.94 Na podlagi den lok samostrelne fibule.93 Boltinova omenja tudi arheoloških raziskav na prostoru platoja „Pusterla“, skeletne pokope brez pridatkov in trikoten kos rim-nekoč vrat sv. Nikolaja, je mogoče predvideti, da so ske napisne plošče iz apnenca, velikosti 42 × 46 cm, z vhodna vrata na tem mestu dobila ime po cerkvici ohranjenimi črkami VRIV v prvi vrsti in S v drugi, ki sv. Nikolaja, ki je verjetno v 11. in 12. stoletju stala nedaleč stran, poleg cerkve sv. Mohorja in Fortunata. Na osnovi ostalin v sondi 7, izkopani neposredno ob Slika/Figure 12 Ostanki temelja predhodnega obzidja ali stolpa (arhiv ZVKDS OE Piran). / Remains of the foundations of previous walls or tower (Archive IPCHS Regional Office Piran). 90 Naldini 1700; Caprin (1905) 1968. 91 Stokin, Predan 2007. 92 Stokin, Predan 2007. 93 Zadnikar 1958–1959, 335. 94 Boltin 1962–1964, 195. 341 Marko Stokin Slika/Figure 13 Potek mestnega obzidja iz 16. stoletja (izvedba E. Lazar, arhiv ZVKDS OEPiran). / 16th-century town walls line (digital graphics by E. Lazar, Archive IPCHS Regional Office Piran). dovozni cesti, domnevamo, da je tod stalo obzidje že času, ko je poselitev segala vse do domnevnega antič- pred nastankom obstoječega, saj je bil v sondi odkrit nega pristanišča ob nekdanjem mandraču, današnjem temelj zidu, ki je potekal v smeri vgrajenih gotskih Tartinijevem trgu, kar kažejo najdbe iz Bolniške 1,96 vrat v stolpu št. 5 ( sl. 12).95 Slednjega morda lahko hiše Tartini97 in Kumarjeve ulice 3.98 Za to obdobje povežemo z obzidjem, ki je stalo ob vratih sv. Ni-nimamo podatkov, ki bi kazali, da je bila naselbina kolaja in je bilo ob gradnji najmlajšega obzidja tudi obzidana. Verjetno se je to zgodilo v času med 6. in 8. odstranjeno. Če strnemo, je bilo na pobočju Mogoro- stoletjem, ko je bilo obzidje omejeno samo na najsta- na nad Piranom, kjer še danes stojijo ostanki obzidja, rejši predel starega mestnega jedra na Punti. Dru-v različnih časovnih obdobjih – mogoče že v antiki, go širitev mesta potrjujejo ostanki obzidja v cerkvi v srednjem veku in konec 15. stoletja – troje različnih sv. Jurija, Porta Campu in ostanki obzidja na Trubar-tlakovanih poti v naselbino z mestnimi vrati in obzid- jevi 8. Nastanek tega obzidja lahko okvirno datiramo ji, ki so se zaradi različnih potreb stalno spreminjala. v obdobje med 10. in 12. stoletjem. Točnega nastanka obzidja zaenkrat še ne moremo časovno opredeliti, njegova funkcija pa je prenehala konec 13. stoletja, ko Zaključek je bila s prihodom Benečanov leta 1283 ob mandraču leta 1291 postavljena nova mestna hiša. Verjetno je Največji obseg v antičnem času je naselbina dožive- bilo konec 13. stoletja postavljeno novo obzidje, ki je la verjetno v poznorepublikanskem in v cesarskem 96 Snoj 2004, 32. 97 Boltin Tome 1985, 285. 95 Stokin, Predan 2007. 98 Lazar, Stokin 2008. 342 Piran, poznoantično in srednjeveška obzidja potekalo po današnji Kumarjevi ulici in je obsegalo obnove obzidja ob obali in gradnje novega, ki so ga tudi Porta Campo ter sámo pristanišče (mandrač), ki gradili na pobočju Mogorona, Pusterle; vključena pa je bilo tudi varovano s stolpi in obzidjem. Njegovega je bila tudi četrt Marciana v letih 1470–153399 ( sl. 13). poteka na vzhodni strani pristanišča zaenkrat ne poz- namo oziroma lahko le hipotetično predvidimo nje- gov potek ( sl. 8). Hitra širitev mesta, povezana tudi z uspešnim gospodarstvom, je pripeljala do zadnje Literatura in viri DEVRIES, K. 1992, Medieval military technology. – Peterbo- rough. ALBERTI, L. B. 1988, On the Art of Building in Ten Books. FMRSl I = KOS, P. 1988 , Die Fundmünzen der römischen Zeit – Cambridge. in Slowenien: Teil I. – Berlin. ALISI, A. 1972, Pirano, La sua Chiesa, La sua Storia. – Trst. FMRSl III = KOS, P. in A. ŠEMROV 1995, Die Fundmün- ANONIMUS RAVENNAS, Cosmographia: M. Pinder in zen der römischen Zeit in Slowenien: Teil III. – Berlin. G. Parthey (ur.) 1860, Ravennatis Anonymi Cosmographia et FMRSl IV = ŠEMROV, A. 1998, Die Fundmünzen der römi-Gvidonis Geographica. – Berlin. schen Zeit in Slowenien: Teil IV. – Berlin. ANSl 1975 , Arheološka najdišča Slovenije. – Ljubljana. GREGORUTTI, C. 1888, Le marche di fabrica dei latee- BERNIK, S. 1968, Organizem slovenskih obmorskih mest, Ko- -rizi di Aquileia. – Archeografo Triestino 14, Trst, 345–398. per, Izola, Piran. – Ljubljana. GUČEK, M. 1992, Piran, župnijska cerkev sv. Jurija. – BOLTIN, E. 1962–1964, Piran. – Varstvo spomenikov IX. Varstvo spomenikov 34, 265–268. BOLTIN TOME, E. 1970–1971, Zametki primorskih GUČEK, M., J. HUDOLIN in M. STOKIN 1996, The con-mest. – Arheološki vestnik 21–22, 167–172. servation project and presentation of St. George's minster church BOLTIN TOME, E. 1979, Slovenska Istra v antiki in njen in Piran (Slovenia). – The heritage and social changes: 11th general gospodarski vzpon. – Slovensko morje in zaledje 2/3, 41–61. assembly and international symposium, 5-9 october 1996, Sofia, BOLTIN TOME, E. 1985, Piran. – Varstvo spomenikov 27, Bulgaria : symposium papers, ICOMOS International council on 285. monuments and sites, Sofia, 484–494. BOLTIN TOME, E. 1989, Arheološke najdbe na GUŠTIN, M. 2004, Zgodovinski oris Pirana v luči zbirke morskem dnu slovenske obale. – Kronika 37/1–2, 6–16. Gajšek – V: M. Guštin (ur.), Srednjeveška in novoveška kerami- BONIN, F. 2006, The stony shield. – V: J. Hočevar (ur.), ka iz Pirana in Svetega Ivana / Ceramiche medievali e postmedie-Piran: the town-wall, Piran, 7. vali da Pirano e San Giovanni, Annales Mediterranea, Koper, BREEZE, D. J. 1986, The Frontier in Britain 1979–1983. 14–20. – Studien zu den Militärgrenzen Roms III, 13th International Li- HEYDENREICH, L. in W. LOTZ 1974, Architecture in meskongress, Aalen 1983: Vorträge, Forschungen und Beri-Italy 1400–1600. – Harmondsworth, Baltimore. chte zur Vor- und Frühgeschichte in Baden-Württemberg HOYER, S. A. 2006, The formation and the development 20, Stuttgart, 21–34. of the town-wall in Piran. – V: J. Hočevar (ur.), Piran: the CAPRIN, G. (1905) 1968, L'Istria nobilissima. – Trieste. town-wall, Piran, 8–20. CORTELLETTI, M. in L. CERVIGNI 2000, Edilizia resi- HOYER, S. A. 2007, Piransko mestno obzidje. – V: M. denziale a Brescia tra XI e XIV secolo. – V: G. P. Brogiolo Arh Kos, Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik po spomeni- (ur.), Archeologia delľArchitettura V, Supplemento ad archeologia kih, Ljubljana, 134–138. medievale XXVI, Firenze, 87–100. KANDLER, P. 1847, Pianta della prima chiesa di Pirano. CUNJA, R. 2004, Zbirka Gajšek. – V: M. Guštin (ur.), Sre- – L’Istria II/9, 36. dnjeveška in novoveška keramika iz Pirana in Svetega Ivana / KANDLER, P. (1879) 1995, Pirano : (prefazione di D. de Ceramiche medievali e postmedievali da Pirano e San Giovanni, Castro). – Trieste. Annales Mediterranea, Koper, 69–203. KNIFIC, T. in M. SAGADIN 1991, Pismo brez pisave (ka- DAROVEC, D. 1999, Giovanni Battista Polcenigo: poro- talog). – Ljubljana. čilo o stanju in potrebah Kopra. – V: D. Darovec (ur.), Stari KOS, F. 1902, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, krajepisi Istre, Knjižnica Annales majora, Koper, 267–282. prva knjiga (l. 501–800). – Ljubljana. DEGRASSI, A. 1962, Il porto romano di s.Giovanni della KOVAČ, M. M. 2005, Piran, Sv. Jurij. – Kulturni in naravni Corneta. – Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e spomeniki Slovenije 208, Ljubljana. Storia Patria 38, 141–152. 99 Hoyer 2007, 134. 343 Marko Stokin KOVAČ, M. M. 2007, Apostolski vizitator Agostino Valier SNOJ, D. in M. NOVŠAK 1992, Piran. – Varstvo spomeni- – pobudnik obnove kompleksa cerkve Sv. Jurija v Piranu. kov 34, 265–272. Interpretacija historičnih virov kot izhodišče konservator- STOKIN, M. 1988, Piran. – Varstvo spomenikov 30, 270– skih raziskav. – Annales: anali za istrske in mediteranske študije 272. 17/1, 47–64. STOKIN, M. 1990, Piran. – Arheološki pregled 29, 181–183. KOVAČ, M. M. 2009, Zgodovinski razvoj in obnova cerkve sv. STOKIN, M. 1994, Poročilo: arheološka sonda na parc. št. 380 Jurija v Piranu: konservatorske raziskave in prezentacija. – Dok-k. o. Piran. – Piran (neobjavljeno). torska disertacija. Oddelek za umetnostno zgodovino, Fi- STOKIN, M. 2004, Piazza Vecchia v Piranu. – V: M. lozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Guštin, Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in sv. Iva- LAZAR, E. in M. STOKIN 2009, Piran – arheološko naj- na, Annales Mediterranea 3, 31–33. dišče Piran mesto. – Varstvo spomenikov, Poročila 45, 146– STOKIN, M. in S. KARINJA 2004, Rana romanizacija i 152. trgovina u sjevernozapadnoj Istri s naglaskom na material- LUCA, G. 1992, Tre cofanetti eburnei a rosette. – Atti e nu kulturu. – V: V. Girardi Jurkić (ur.), Međunarodno arheolo-Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, Vol. ško savjetovanje “Ekonomija i trgovina kroz povijesna razdoblja” , XCII (XL Nuova Serie), Trieste, 39–61. Histria Antiqua 12, 45–54. MATJAŠIĆ, R. 1994, Toponomastica e archeologia dell’Is- STOKIN, M. in P. PREDAN 2007, Poročilo o arheoloških tria. – Annales: anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 5, raziskavah v stolpu 5, piransko mestno obzidje. – Varstvo 7–21. spomenikov 43, 155–157. MIHELIČ, D. 1995, Kompleks piranske župne cerkve Sv. STOKIN, M. in A. ŠEMROV 1988, Trubarjeva ul. 16, Pi-Jurija: korak k odkrivanju novih umetnostnozgodovinskih ran. – Varstvo spomenikov 30, 270–271. dejstev. – Annales: anali za istrske in mediteranske študije 6, STOKIN, M. in S. ŽITKO 2006, Koprsko mestno obzidje. 7–14. – V: M. Arh Kos, Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik MORTEANI, L. 1885, Notizie storiche della citta' di Pira- po spomenikih, Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine, no. – Archeografo Triestino 11, 181–208. Ljubljana, 81–87. MUMFORD, L. 1969, Mesto v zgodovini. – Ljubljana. SUIĆ, M. 1976, Antički grad na istočnom Jadranu. – Zagreb. NALDINI, P. 1700, Corografia ecclesiastica o’ sia descrittione ŠAŠEL, J. 1974, Koper. – Arheološki vestnik 25, 446–461. della città, e della diocesi di Guistinopoli, detto volgarmente Capo VINSKI, Z. 1961, O oružju ranog brončanog doba Ju-d’Istria. – Venezia. goslaviji. – Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 3/2, 1–37. PERKO VIDRIH, V. 1994, Poznoantične amfore v Sloveniji. – ZADNIKAR, E. 1958–1959, Piran. – Varstvo spomenikov Doktorska disertacija. Oddelek za arheologijo, Filozofska 7, 335. fakulteta, univerza v Ljubljani, Ljubljana. ZANIER, K. 2015, L' Istria nord-occidentale in epoca Au- PRÖTTEL, P. M. 1996, Mediterrane Feinkeramikimporte des gustea. – Aquileia Nostra 86, 35–47. 2. bis 7. Jahrhunderts n. Chr. im oberen Adriaraum und in Slowe- nien. – Kolner Studien zur Archaologie der romischen Pro- vinzen 2, Espelkamp. Splet 1: https://whc.unesco.org/en/list/430. ROZMAN, L. 2015, Končno poročilo o predhodnih arheoloških Splet 2: http://www.unesco-venetianfortresses.com/wp-raziskavah v sklopu sanacije porušenega podpornega zidu na Tru- -content/uploads/2016/08/The-Venetian-Works-of-De- barjevi 8 v Piranu (parc.št. 815/1 in 820/10 k.o. Piran. – Piran fence.pdf (neobjavljeno). SAGADIN, M. 1977, Plastika s pleteninasto ornamentiko v Slo- veniji. Katalog razstave. – Koper. mag. Marko Stokin SAKARA SUČEVIĆ, M. 2008, Tri prazgodovinske nasel- Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, bine na slovenski obali: revizija izkopanega gradiva s Ser- Služba za razvoj in informatiko mina, Kaštelirja na Kortami in iz Pirana. – Annales: anali za Poljanska cesta 40 istrske in mediteranske študije 18/2, 439–454. SI-1000 Ljubljana SANUDO, M. 1483, Intinerario di Marin Sanuto per la Ter- marko.stokin@zvkds.si raferma Veneziana, nell’anno MCCCCLXXXIII. – Roma. SNOJ, D. 1993, De pavone. Ob najdbi fibule iz Pirana. – Annales: anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 3, 67–72. SNOJ, D. 2004, Bolniška ulica 1. – V: M. Guštin (ur.), Sre- dnjeveška in novoveška keramika iz Pirana in Svetega Ivana / Ceramiche medievali e postmedievali da Pirano e San Giovanni, Annales Mediterranea, Koper , 31–33. 344 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources. Some Aspects of the Urbanism of 15th-Century Rijeka Mestno obzidje in obrambni sistem med zgodovinskimi in arheološkimi viri. Nekaj vidikov urbanizma 15. stoletja na Reki Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić Abstract: Recently, several studies dedicated to the urbanism of the medieval cities of Dalmatia, such as Zadar, Šibenik, Trogir, Split, and Dubrovnik, have emphasised the importance of written sources, particularly notarial documents. This paper aims to present the results of similar, interdisciplinary research on late medieval Rijeka, specifically, its defence structures. The research is based on the analysis of the book by Antonio de Renno from Modena, Rijeka’s notary from the mid-15th century, and its comparison with the archaeological findings and other historical sources. No previous study of Rijeka’s late medieval urbanism has adopted a similar methodology. Keywords: urbanism, defence system, city walls, towers, Rijeka, Late Middle Ages, notary book, Antonio de Renno from Modena Izvleček: V zadnjem času več razprav o urbanizmu srednjeveških mest Dalmacije, kot so Zadar, Šibenik, Trogir, Split in Dubrovnik, poudarja pomen pisnih virov, zlasti notarskih dokumentov. V prispevku želimo predstaviti rezultate podobne interdisciplinarne raziskave poznosrednjeveške Reke, zlasti njenih obrambnih struktur. Raziskava temelji na analizi knjige Antonia de Rena iz Modene, reškega notarja iz sredine 15. stoletja, ter primerjavi z arheološkimi odkritji in drugimi zgodovinskimi viri. Takšna metodologija pri raziskavah poznosrednjeveškega urbanizma Reke doslej še ni bila uporabljena. Ključne besede: urbanizem, obrambni sistem, mestno obzidje, stolpi, Reka, pozni srednji vek, notarska knjiga, Antonio de Reno iz Modene This paper aims to present the results of interdis- lor from the mid-15th century and the main written ciplinary research on the urbanism of late medieval source for that period, and their comparison with the Rijeka, particularly its defence structures.1 Instead of archaeological findings and other historical sources. offering an archaeological perspective, as suggested by the The subject of the medieval urbanism of Rijeka has title of this conference, we have decided to look at been part of previous studies, which were, howev-the problem from the point of view of both art histo- er, mostly oriented towards the analysis of the ar- rians and archaeologists. The research is based on the chitecture and/or historical events.2 Therefore, we analysis of data deriving from the book by Antonio believe that there is still a lack of systematic research de Renno from Modena, Rijeka’s notary and chancel-dedicated to the medieval city and its changes in the context of its historical development. Apart from the 1 The research was part of the Medieval Heritage of the results of the previous studies, a general lack of writ-Kvarner Region (“Srednjovjekovna spomenička baština ten and material sources explains and supports this Kvarnera” – SREBAK) project organised by the Sub-de-partment of Antique and Medieval Art, Department of Art History in Rijeka and the University of Rijeka. The 2 Novak 1995, 387–421; Novak 2007–2008, 169–196; project lasted from 2014 to 2018. For further information, Karković Takalić, Predoević Zadković, Višnjić 2015, 113– see: http://srebak.ffri.hr/. 136; Bradanović 2017b. 345 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić necessity as well as an interdisciplinary approach to architecture and main city walls. The destruction the subject. Considering the chronology of the archi-of the archive must have brought about the loss of val sources that represent the base for this research, all remaining medieval documents. The War of the the period of our interest is oriented towards the 15th Cambrai League and other conflicts, together with an century. Nevertheless, as we shall see, it is impossible omnipresent political tension throughout the whole not to refer both to earlier and later periods of Rije-of the 16th century, caused a general economic and ka’s history and urbanism. demographic crisis in Rijeka and its wider area. It is therefore highly unlikely that any actions related to the restoration of historical, medieval, or earlier Historical Context buildings, other than the city walls, main sacral build- ings, and infrastructure, took place. To understand the general lack of material and written By the first decades of the 17th century and the arrival sources for the late medieval period in Rijeka, a short of new religious orders, the crises in Rijeka seemed to description of historical events, from the late 15th cen-end.6 In 1634, Jesuits demolished the medieval Church tury until today, seems necessary. It is also important of St Vitus, the city’s patron saint, and built a new, for the contextualisation of different types of poli-bigger church together with a monastery and a school cies and strategies adopted by Rijeka’s city authorities ( seminar).7 The complex was situated on the city’s high-in relation to historical urban areas and architecture – est point, near the medieval castle and the northern strategies that changed according to the turbulent city gates. In the same period, in the area between the political situation in Rijeka in the last four centuries. north-eastern part of the city walls and the medieval In 1465, based on the Mutual Succession Treaty, Church of St Mary, a women’s Benedictine monastery Wolfgang Walsee handed over the Liburnian fief-and the Church of St Rochus were built, defining a dom to Friedrich III of the House of Habsburg. He new, sacral and an early modern character of this ur-retained the right of a lifetime enjoyment of Rije- ban quarter.8 Political events in Rijeka in the 18th cen- ka, which, until the end of World War I, remained tury: the proclamation of Rijeka as a Free Harbour under the influence of Austria.3 The importance of in 1719, the proclamation of Gubernia in 1776, and Rijeka lay in its geographical position and the role Corpus Separatum in 1779, contributed even more to of the harbour and the maritime centre. However, its further economic and demographic development.9 unlike some Habsburg harbour centres, such as Tri- Despite the natural disaster, a major earthquake that este, whose development, from the end of the 14th struck the city in 1750, Civitas Nova was rising. The century, was directly (militarily and economically) increasing importance of Rijeka as a free harbour in supported by the Habsburg dynasty, the rise of Ri-the 18th century led to the first development plan of jeka began only a century and a half later.4 In the the urban area, designed and carried out under the su-period between the mid-15th and 17th century, Rijeka pervision of Habsburg architects and engineers.10 It suffered the consequences of the conflicts between involved the construction of a new harbour situated the Habsburgs and Venice. For example, during the along the coast and outside the old city walls, and gen-War of the Cambrai League (1508–1523), Rijeka erally, the expansion of the city territory beyond the was robbed, burned and generally suffered signifi-previous, historical perimeter. In addition, in order to cant damage by the Venetian forces on a few occa- sions.5 Probably during that war, Rijeka’s archive was 6 Klen 1988, 129, passim. destroyed together with large portions of the city’s 7 Kobler 1896, Vol. 1, 135–136; Viezoli 1931, 195; Klen 1988, 129–130; Matejčić 1994, 27; Matejčić 2007, 106–110 and 116–122. 3 Klen 1988, 105, passim. 8 Matejčić 2007, 402–403. 4 Cammarosano 2014, 23–33. 9 Klen 1988, 133, passim; Faber 2001, 67–88. 5 Klen 1988, 105–128. 10 Klen 1988, 133, passim; Berkes 2001, 133–164. 346 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources Figure/Slika 1 North-eastern part of the Old Town of Rijeka, 2018. View of Trg Ivana Klobučarića. Structures and buildings of different urbanistic phases. Under the Square there is an underground garage. 1 – red line represents the position of the late medieval city wall (of the so-called Roman wall), removed in 2004 which has not yet been restored; 2 – position of the remains of Lešnjak Fortress, in line with the city wall; 3 – business and residential building erected in 2018 on the place of the former Benedictine monastery and the late medieval city wall; 4 – N. Tesla Elementary School; the building was erected in 1934 partially on the foundations of the former Jesuit seminary; 5 – Belfry of the Church of St Mary, erected on an early Christian basilica; 6 – office building of Privredna bank, erected in 1979, conceptual architectural solution by Igor Emili (photo by P. Karković Takalić). / Severovzhodni del starega mestnega jedra Reke, 2018. Pogled na Trg Ivana Klobučarića. Strukture in objekti različnih urbanih faz mesta. Pod trgom je podzemna garaža. 1 – rdeča črta označuje poznosrednjeveško mestno obzidje (t. i. Rimsko obzidje), odstranjeno leta 2004, ki še ni bilo ponovno postavljeno; 2 – lokacija ostankov trdnjave Lešnjak v liniji mestnega obzidja; 3 – poslovno-stanovanjska stavba, zgrajena leta 2018 na mestu nekdanjega benediktinskega samostana in poznosrednjeveškega mestnega obzidja; 4 – Osnovna šola Nikole Tesle; stavba je bila zgrajena leta 1934, delno na temeljih nekdanjega jezuitskega semenišča; 5 – zvonik cerkve sv. Marije, zgrajen na mestu zgodnjekrščanske bazilike; 6 – poslovna stavba Privredne banke, zgrajena leta 1979 po arhitekturni zasnovi Igorja Emilija (foto P. Karković Takalić). reconstruct and embellish the city façades, the general idential buildings and quarters (such as the medieval baroque renewal of the old architecture took place.11 Church of St Vitus, etc.).12 It is believed that from the urbanistic and architectur- The Italian government in Rijeka, between 1920 and al point of view, by the late 18th until the early 20th 1943, undertook several important projects, such as century, Rijeka gradually lost almost all of its medieval the organisation of the first museum collection ( Museo features: the city walls, the castle, and sacral and res-Civico) and conservation of a few important buildings in the Old Town of Rijeka, among which some dating 12 The city castle was demolished during the Hungarian government in Rijeka, between 1868 and 1918; Perčić-Ča- 11 Matejčić 1982, 420, passim; Schwalba 2004, 93–116. logović 1953, 579–584. 347 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić back to the medieval period.13 However, the historical Sources and Methodology appearance and phases of the old city centre finally perished because of World War II destruction and the Recently, several studies dedicated to the urbanism relatively poor policy of the city authorities during the of medieval cities in Dalmatia, such as Zadar, Šibe-post-war revitalisation.14 Between the 1950s and the nik, Trogir, Split, and Dubrovnik, have emphasised 1990s, some areas of the Old Town of Rijeka were re-the importance of written sources, particularly no- vitalised by the erection of contemporary architecture, tarial documents.18 Purchase contracts, credit bills, while other parts gradually perished.15 Not until the testaments, and other documents contain precious late 1990s did the City of Rijeka adopt a new plan that information on the legal and economic status of the involved the actual reconstruction of the remaining citizens, types and monetary value of their proper-historical buildings together with the erection of new ties, etc. Documents relating to real estate often say architecture, whose purpose, in general, was to restore, a lot about the type of property, its location, layout/ as much as possible, the previous appearance of the size, and construction material. Compared with the Old Town.16 Unfortunately, by that time, almost all of results of other disciplines, history, art history, and its medieval and early modern architecture had disap-archaeology, this and similar data represent the basis peared. Similar trends continue until today, although for reconstructing the topography of the city and its Rijeka’s conservators and urbanists still show ambig-changes, a more complete picture of socio-historical uous tendencies in the preservation of its remaining circumstances and economic relations. They are also historical appearance17 ( Fig. 1). a basis for studies in the so-called digital humanities: GIS and other types of mapping, 2D or 3D model- 13 Archivio Storico della Soprintendenza per i Beni Storici, Ar- ling that represent the current trends in an interdisci- tistici ed Etnoantropologici del Friuli Venezia Giulia in Trieste plinary approach to the study of urban history.19 keeps the documentation of Italian conservators ( soprin- For all those reasons, the basis for this study is the tendenti e funzionari) and so-called ispettori onorari, i.e. local scholars of history and art, who were active in Rijeka content of the late medieval documents written in Ri-during the Italian occupation, from 1919 to 1943. In the jeka’s chancellor offices, specifically, the book of Riarchive, among the documents related to Rijeka, there is a jeka’s chancellor and notary Antonio de Renno from mention of the removal of the plaster from the so-called Kosi toranj and the southern façade of the Church of St Modena ( Fig. 2).20 Antonio de Renno’s notary book Mary. This action revealed a semi-circular aperture (win-was rediscovered in 1849 in the basement of the Jes- dow) in the church’s façade. Today, the same façade pre- uit seminary in the Old Town of Rijeka.21 It contains sents a fragment of a Gothic cross-ribbed vault – a round keystone, with a representation of the head of Christ, and numerous documents dating back to the period be-portions of vault ribs. It is assumed that Italian conserva- tween 1436 and 1465. Based on the type of records tors inserted the fragment into this spot after 1936 when and their chronology, we suggest dividing the book the plaster was torn down to reconstruct and present the church’s medieval stratum. The fragment may originally have been part of the vault of the former sanctuary of 18 See Andreis, Benyovsky, Plosnić 2003, 37–93; Andre-the Church of St Mary, whose great reconstruction in the is, Benyovsky, Plosnić 2007, 103–195; Benyovsky Latin, mid-15th century was led by the master builder Juraj Dimi-Begonja 2016, 7–39 with previous bibliography. trov; Predoević Zadković 2018. This and other activities 19 See the papers of a recent publication Mapping ur-of Italian conservators were also published in the local ban changes. – Mapiranje urbanih promjena, edited by A. newspaper La Vedetta d’Italia and in the annual Fiume of Plosnić Škarić; Plosnić Škarić 2017. the Società di studi Fiumani. On the foundation of Museo 20 The book is now kept in the States Archive of Rije-civico, see Nepokoj 2004, 18–20. ka (Državni arhiv u Rijeci) under the signature: HR-DA- 14 Schwalba 1999, 13, passim. RI-823, Javni bilježnici Rijeke (1436–1848), I. Antonio de 15 Schwalba 1999. Reno iz Modene (further on: HR-DARI-823, Antonio de 16 Novak et al. 1992. Reno iz Modene). 17 See, for example, the public dispute on the preserva- 21 The information on the place of its discovery was tion of the so-called House Colazio. http://novilist.hr/ recorded on a piece of paper, inserted subsequently into Vijesti/Rijeka/Trakavica-oko-gradevine-u-Starom-gradu- the original. See: HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Mo- -O-sudbini-Kuce-Colazio-odlucit-ce-se-u-Zagrebu. dene, 2 f. See also Zjačić 1955–1956, 5–6. 348 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources 1436 to 1457, in the time of Rijeka’s Captain Jakov Raunacher,24 while the third part, the so-called Qua- ternus pignerum, is the book of public auctions, dating back to the period between 1437 and 1459.25 Because of the lack of other written sources, its relatively rich and heterogeneous content, from the time of its dis- covery until today, de Renno’s book represents one of the most important written sources for the late medieval period in Rijeka. However, apart from a general analysis of its content and the transcription, only a few specific studies, such as the ones on the credit trade and social history, have been carried out so far.26 Compared to the mentioned studies of the written sources from the late medieval cities in Dal- matia, de Renno’s documents also contain important information on the toponymy, topography, proso- pography, and urbanism that, in our opinion, have still not been given due attention.27 For example, the most frequent type of documents Figure/Slika 2 Detail from the notary book of in de Renno’s book are credit contracts. Besides the Antonio de Reno from Modena, States Archive of Rijeka, HR-DARI-823, Javni bilježnici Rijeke (1436–1848), I. 24 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 253– Antonio de Reno iz Modene, f. 99 (photo by P. Predoević 294. Gigante 1932, 88–153. There are also verdicts made Zadković). / Detajl notarske knjige Antonia de Rena iz by Andrea Foramine, Rijeka’s captain after Raunacher. Modene, Državni arhiv na Reki, HR-DARI-823, Javni 25 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 689– bilježnici Rijeke (1436–1848), I. Antonio de Reno iz 749; Zjačić 1959, 399–458. 26 During the first half of the 20th century, Rijeka’s Modene, f. 99 (foto P. Predoević Zadković). historians Silvino Gigante and Mirko Zjačić transcribed almost the entire content of the book; Gigante 1912; Gi- into three parts.22 The first part contains various legal gante 1932; Zjačić, 1955–1956; Zjačić 1957; Zjačić 1959. records such as credit bills and receipts ( instrumentum For the studies on the activities of the Frankapani vicar of Senj knight Nicola de Barnis, credit trade, craftsmen mutui, instrumentum finis), contracts for executing a job apprentices, craftsmen helpers, and servants, and judge ( instrumentum obligationis), purchase contracts ( instru-Kvirin Spinčić from Kastav see: Kosanović 2014a, 65–82; mentum venditionis), contracts for foundations of trade Kosanović 2014b, 179–221; Kosanović 2014c, 47–67; Kosanović 2014d, 551–572. Using de Renno’s notary companies ( societas), and proclamations, written in the book as a primary source, Cvitanović 2013 wrote a gra-period between 1437 and 1465.23 The second group duate thesis on the lives of women in 15th-century Rijeka, of documents are juridical verdicts, carried out from while Cuculić 2014 wrote an MA thesis on the problems within the community of medieval Rijeka. 27 Cfr. note 19. On the importance of de Renno’s no- 22 Previously, M. Zjačić divided the book into two parts, tary book as a source, P. Predoević Zadković held two the first part containing “notes of different legal nature” lectures: Notarska knjiga Antonio de Renno de Mutina: izvor (“uneske različite pravne prirode”) and the second con-za poznavanje riječkog srednjovjekovnog urbanizma (An- taining “public bond auctions” (“javne dražbe zaloga”); tonio de Renno de Mutina Notary Recordbook: a Source Zjačić 1959, 399. Our suggestion is based on the analysis for Medieval Urbanism of Rijeka), Druga medievistička of the original text, the chronology of the documents, and znanstvena radionica u Rijeci, 10/11/2014 and Zidari, their content. klesari i drvodjelci zabilježeni u notarskoj knjizi Antuna 23 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 1–253; de Renna iz Modene (Master builders, stone-carvers and 294–689; Gigante 1912, 5–422; Gigante 1932, 5–88; Zja-woodcarvers from the Notary Book of Antun de Renno čić 1955–1956, 5–343; Zjačić 1957, 89–225; Zjačić 1959, from Modena), Razvoj srednjovjekovnih svetišta na Kvar-257–399. neru, Rijeka, 30/6/2017. 349 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić data regarding the legal transaction itself (important erties and their distribution intra muros. More detailed for the study of credit commerce), contracts con-definitions of pledged real estates: domus cum curia,40 tain a guarantee ( pignus), which is often a property domus cum orto sibi contiguo, domus cum duobus ortis,41 do-or a real estate.28 A conventional description usually mus cum muralea contigua,42 domum cum statione,43 stubam contains the information on the type of real estate: et domum,44 domus cum terreno post ipsam domum,45 domus domus (house),29 muralea (plots surrounded by walls),30 totam superius et inferius,46 domus cum muralea et curia, 47 statio (stores or workshops or parts of them located etc., indicate, again, the type of private properties ex-on the ground floor of the house),31 magaç inum (one isting in late medieval Rijeka and the financial status larger store or warehouse),32 turris (a tower in private of the owner.48 Other than this, important data topica ownership)33 or terenum vacuum (an empty plot),34 and derive from indications of the places in which the its position: in platea (on the main city square),35 iuxta contracts were signed that are both private and pub-lobiam communis (near to the city loggia),36 iuxta murum lic spaces: in lobia comunis (city loggia),49 in via publica novum (near to the new wall),37 sub Slognin turan (un- (public road)50 or in platea (main city square),51 in stader or behind the Slogin tower),38 etc. However, in tione creditoris (shops or workshops of the creditor)52 some cases, the positions of properties are marked in domo infrascriptorum debitorum or debitricis (house of only with the phrase in dicta Terra Fluminis or by the the debtor),53 etc. A similar practice was also in use name of owners of neighbouring real estate (with or without the mention of their property), or with 40 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 19–20; the phrase iuxta viam publicam that gives us additional Gigante 1912, 43–44. information about the access rights.39 41 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 227; Gigante 1932, 41–42. This is important because it can be used for the anal- 42 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 105; ysis and reconstruction of the types of private prop- Gigante 1912, 232; Gigante 1932, 19. 43 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 400; Zjačić 1955–1956, 298. 28 “All of the debitor’s property” ( omnia sua bona mobilia et 44 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 503; imobilia) was a standardised form of a guarantee in late me-Zjačić 1957, 180. dieval Rijeka. Giving a pledge ( pignus), which often included 45 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 555; real estates, was a form of an additional guarantee, often not Zjačić 1959, 265. excluding the first; Kosanović 2014b, 193, n. 75, 76. 46 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 632- 29 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 10, 12– 633 Zjačić 1959, 340. 13, 19–20, 22, 49, 71; Gigante 1912, 24–25, 29–30, 43–44, 47 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 652; 48, 111, 158. Zjačić 1959, 368. 30 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 152– 48 Cfr. for the Romanesque period in Dalmatian cities: 153; Gigante 1912, 197–198, 326, 379, 396–397. Benyovsky Latin, Begonja 2016, 15–16. For late medieval 31 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 345, Split: Andrić 2014b, 239–271. Credit debts can give only a 679, 687; Zjačić 1955–1956, 183; Zjačić 1959, 391, 398. general insight into the value of the pledged property. In 32 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 393; the case of Dubrovnik, the value of the pledged objects Zjačić 1955–1956, 285–286. had to correspond to the value of the loan. However, the- 33 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 416– re are some cases in which the value of the pledge was 417; Zjačić 1955–1956, 330–331. minor or even bigger in respect to the value of the credit. 34 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 200; See: Voje 1976, 127. Gigante 1912, 407. 49 In the notes (49–53) we will just highlight some 35 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene 44, 83; examples. HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, Gigante 1912, 98–99, 184–185. 320; Zjačić 1955–1956, 135. 36 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 89; Gi- 50 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 295; gante 1912, 197–198. Zjačić 1955–1956, 92. 37 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 393; 51 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 341; Zjačić 1955–1956, 285–286. Zjačić 1955–1956, 175. 38 See n. 34. 52 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 350, 39 For these examples see: HR-DARI-823, Antonio de 360; Zjačić 1955–1956, 192, 210. Reno iz Modene, 183, 416–417; Gigante 1912, 379; Zjačić 53 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 332, 1955–1956, 330–331. 356; Zjačić 1955–1956, 157, 203. 350 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources Figure/Slika 3 Map of Rijeka by I. Klobučarić, 1579 (Dubrović 2001, 8): a – main city square; b – southern city gate; c – northern city gate; d – Castle; e – Church of St Vitus; f – Church of St Mary; g – Augustinian monastery and Church of St Hieronymus; h – late medieval city wall; i – Lešnjak Fortress; j – suggested private towers (?); k – barbican (?); l – late medieval city wall; m – Slogin Fortress. / Načrt Reke, avtor I. Klobučarić, 1579 (Dubrović 2001, 8): a – glavni mestni trg; b – južna mestna vrata; c – severna mestna vrata; d – grad; e – cerkev sv. Vida; f – cerkev sv. Marije; g – avguštinski samostan in cerkev sv. Hieronima; h – poznosrednjeveško mestno obzidje; i – trdnjava Lešnjak; j – domnevni zasebni stolpi (?); k – barbakan (?); l – poznosrednjeveško mestno obzidje; m – trdnjava Slogin. in Trogir and other Dalmatian towns, apart from terms.56 Domus can be identified with a specific house Dubrovnik where credit agreements were signed al-or with a household in general.57 In Dalmatian towns, most exclusively in the notary’s office.54 the term domus usually refers to a stone-built build- There are certainly some methodological limitations ing,58 as opposed to a house made of wood whose regarding this type of sources and their analysis. As construction material is emphasised by the use of the O. Kosanović pointed out, de Renno’s book covers term de lignamine. On the other hand, since there is quite a short period (less than 28 years), in which only one property in de Renno’s documents defined some years are documented better than others.55 For the period between 1461 and 1465, there are only 56 In the recent study on real estates in notarial do-four notes, and no other written source can confirm cuments of 13th-century Zadar, Šibenik, Trogir, Split, and Dubrovnik, Benyovsky Latin and Begonja discuss the or reject the data deriving from them. Other limita- meaning of the terms and phrases used by medieval no- tions are, for example, related to the modern trans- taries for real estates and legal relations. Authors suggest lation and interpretation of some legal or real estate interpreting those terms with caution because the notarial vocabulary varied, depending on the specific city/community, time, and place. Benyovsky Latin, Begonja 2016, 10. 57 Andreis, Benyovsky, Plosnić Škarić 2007, 119; Benyovsky Latin 2009, 106–114; Andrić 2014a, 382–383; Andrić 2014b, 243, passim; Benyovsky Latin, Begonja 2016, 15–16. 58 Andreis, Benyovsky, Plosnić Škarić 2007, 115; Andrić 54 Voje 1976, 88–89. 2014a, 383–384; Andrić 2014b, 245–246; Benyovsky La- 55 Kosanović 2014b, 185. tin, Begonja 2016, 16–18. 351 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić Figure/Slika 4 Map of Rijeka by Martin Stier, 1661 (Balabanić Fačini, Cvijetinović Starac 2004, 12). / Načrt Reke, avtor Martin Stier, 1661 (Balabanić Fačini, Cvijetinović Starac 2004, 12). as domus de lignamine, 59 we cannot be certain that all and public spaces must represent the basis for all fu-the other houses in Rijeka were made of stone. In the ture studies on the late medieval urbanism of Rijeka. words of Benyovsky Latin and Begonja: “…notarial Concerning the other studies or other disciplines, an-documents were not created for the purpose we use other important, and the most discussed, source for them today but for several legal and administrative the medieval urbanism of Rijeka, also used in this functions in which the description of the location is research, is a plan of the city depicted by Augustini-there by chance or it is less important.”60 In any case, an monk, cartographer, and painter Ivan Klobučarić we believe that all of the collected data deriving from ( Fig. 3). Although the plan dates to 1579, it is the old-de Renno’s documents regarding the type of proper- est known depiction of the city and its surroundings, ties, their appearance, and the distribution of private and it is, therefore, considered to be the closest to its medieval appearance.61 In his map, Klobučarić 59 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene 748; gave much attention to details. City walls with sev-Zjačić 1959, 458. 60 “…notarski dokumenti nisu stvarani za ono čemu eral square towers and a moat surround the urban danas nama koriste nego za niz pravnih i administrativnih funkcija u kojima je opis lokacije slučajan ili manje važan.” Benyovsky Latin, Begonja 2016, 30. 61 See Marković 2002 with previous bibliography. 352 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources area. The central, focal, point of the city is the main level of detail.62 They show most of the city’s fortifi-square, from which two main roads lead directly to cations and, in some examples, sacral buildings, such the southern and northern city gates ( Fig. 3, a–c). as the Church of St Mary, the Augustinian monastery Other major urban quarters are defined by the pres-and the Church of St Vitus.63 Similar are maps of Ri- ence of buildings of either civic or sacral authority. jeka made by the Habsburg engineer Giovanni Piero-The town’s castle and the Church of St Vitus domi- ni in 1639, whose plans of the city castle and the nate the area of the northern city gates ( Fig. 3, d–e). Fortress of St Hieronymus reveal more details. The In the east, there is the main church of Rijeka’s Arch-oldest written description of the city’s fortifications deaconry and Chapter, the Church of St Mary with the city cemetery ( Fig. 3, f), while the Augustinian 62 Other known maps of Rijeka that have been dated to the 16th century are all contained in six manuscript atlases: monastery and the Church of St Hieronymus domi- in two Vienna atlases kept at the Österreichische Natio- nate the western part of the city ( Fig. 3, g). Despite all nalbibliothek (Cod. 8609 and Cod. 8607), in two Dresden the urbanistic changes during the centuries, the areas atlases No. 6 and 11 kept in Sächsisches Hauptstaatsarchiv, in the Karlsruhe atlas XV from Generallandesarchiv and depicted in Klobučarić’s plan of Rijeka are generally München atlas kept at Bayerische Staatsbibliothek. The still recognisable, although there is hardly any trace atlases are made of maps and vedute of different cities. of medieval architecture still visible or preserved in Until today, most of the atlases and singular maps have not been precisely dated or attributed. Their chronology later constructions. is based on the presence of watermarks as well as specific, Besides Klobučarić’s mentioned veduta, there are a affine stylistic and formal characteristics of the maps. See: few other mid-16th century maps of Rijeka, its sur-Kljajić, Lapaine 2006, 40–54; Župljanin, Kljajić 2013, 48. 63 This is the case with the map in the Munich atlas. roundings and Trsat, which differ according to the Such representation of space is typical for the 15th and 16th centuries. See: Slukan-Altić 2004, 487. Figure/Slika 5 Map of Rijeka by J. W. Valvasor, 1689 (Dubrović 2001, 9). / Valvazorjev načrt Reke, 1689 (Dubrović 2001, 9). 353 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić Slika/Figure 6 Detail of the map of Rijeka by H. von Penko, 1766 (Dubrović 2001, 15). / Detajl načrta Reke, avtor H. von Penko, 1766 (Dubrović 2001, 15). is also attributed to Pieroni.64 From the following pe- 1766 ( Fig. 6).65 With all the objective limitations of riod, the number of cartographic representations of historical cartography, the cited maps of Rijeka show the city increases. Among them we cite only a few similarities in the dimensions of the city perimeter in their chronological order: a plan of Rijeka made and the presence of certain buildings and the gener-by military engineer Martin Stier, from around 1660 al functional structure of the city. They differ in the ( Fig. 4); a drawing of the city’s defences preserved in representation of the levels of urbanisation of some the archive of the Croatian Academy of Sciences and areas of the city and the morphological features of Arts in Rijeka, dating most probably from the mid-the buildings. Comparing these maps, we follow the 17th century; a veduta of Rijeka made by Antun Trost, continuity and/or changes of historical architecture published in 1689 in Valvasor’s Die Ehre des Her-and quarters and generally, the urbanism of late me- zogthums Krain ( Fig. 5); the so-called Plan n. 22 from dieval and early modern Rijeka. the end of the 17th century; a plan and a panorama The last group of sources considered for this study of the city made by engineer F. Weiss from 1726; and are the material ones, the remains of medieval arthe famous plan of the engineer von Penko from chitecture preserved in situ or archaeological findings. 64 Seražin, Žnidaršič Golec 2008. 65 Marković 2002, 117–160. 354 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources Figure/Slika 7 The former Augustinian monastery, the Figure/Slika 8 The Church of St Mary, façade of the apse of the Church of St Hieronymus and the Chapel of the southern nave (photo by P. Karković Takalić). / Cerkev sv. Holy Trinity (photo by P. Karković Takalić). / Nekdanji Marije, fasada južne ladje (foto P. Karković Takalić). avguštinski samostan, apsida cerkve sv. Hieronima in kapela sv. Trojice (foto P. Karković Takalić). There are only a few places in the Old Town of Ri- (2011),70 Trg Ivana Koblera (2013)71 and Pavlinski trg jeka in which the remains of medieval architecture (2016).72 However, only a small part of the excavated are visible in situ. The best-preserved are late Gothic material represents the mid-15th century data. In gen-architectural elements presented in the former Au- eral, these are parts of architecture and small objects gustinian, today Dominican Monastery: the apse of such as pottery and coins.73 the Church of St Hieronymus and the Chapels of St Trinity and St Mary of the Immaculate Conception can all be dated to the period between 1400 and the Case Study: City Walls and Defence early 16th century ( Fig. 7).66 Fragments of different System medieval strata are also recognisable in the northern and southern façades of the naves and the lower One of the most important features of a late medie-zone of the presbytery of the Church of St Mary as val town is its defence system: the city walls and for-well as on its belfry ( Fig. 8). Unfortunately, there are tress as well as other accompanying structures such not enough elements to date them and reconstruct as the town moat and the palisade. In the words of the church’s medieval phases.67 As for the archaeolo-Irena Benyovsky Latin: “The construction of the city gy, most of the medieval structures and objects were walls is evidence of the internal unity and organisa-discovered in the past 20 years during systematic or tion of the community, of a planned policy regard-rescue archaeological excavations in central locations ing the development of the city space and the level of the Old Town of Rijeka: Trg Jurja Klovića (2007),68 of functioning of the institutions”.74 In de Rennos’s Trg Pul Vele crikve (2008–2009),69 Pod Kaštelom 70 Ujčić Grudenić 2011. 71 Višnjić, Pamić 2014. 72 On this archaeological research, see the newspaper 66 Matejčić 2007, 45–49; Bradanović 2017a, 116–123, article: http://novilist.hr/index.php/Vijesti/Rijeka/Poce-with previous bibliography. la-arheoloska-istrazivanja-u-staroj-jezgri-Na-Pavlinskom- 67 They can approximately be dated from the Roma- -trgu-nadena-srednjevjekovna-zitnica. nesque to the late Gothic period, i.e. mid-15th century. 73 Cfr. n. 68–72; Starac 2004, 21–36. Matejčić 2007, 63–74; Bradanović 2017a, 114–115, with 74 “Izgradnja bedema govori o unutarnjem jedinstvu i previous bibliography. organiziranosti zajednice, o osmišljenoj politici prema ra- 68 Višnjić 2009b, 299, passim. zvoju gradskog prostora te o razini funkcioniranja institu- 69 Janeš, in print. cija”; Benyovsky Latin 2010, 17. 355 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić book, there are different data regarding this infra- structure, such as: murum Terre Fluminis or iuxta mu- rum novum.75 The phrase murum Terre Fluminis defines in the clearest way the main defence structure of the city. Similar terms such as murum civitatis are present in almost all known late medieval written sources (statutes, chronicles, notarial documents, etc.) from different Dalmatian, Italian, or other cities.76 We be- lieve that for the same reasons, the phrase murum novum can also be linked to the city walls of Rije-ka.77 The term is interesting because it gives a certain chronological reference to this structure. It is diffi- cult to state whether there was an earlier medieval (or perhaps a late antique) wall still in use in respect Figure/Slika 9 Drawing of the late antique city wall, to which murum novum was more recent, or there was Korzo, by R. Gigante (Gigante 1944, 8, Fig. 1). / Risba poznoantičnega obzidja na Korzu, avtor R. Gigante (Gigante a change of the ductus of the previous pomerium of 1944, 8, sl. 1). Rijeka, although the first hypothesis seems more probable. As I. Benyovsky Latin points out, the con- was developing on the western part of the ancient struction or reconstruction of the city walls was a de- centre of Trogir from the late 13th century, had sub- manding task from both the economic and logistical sequently been included into the city perimeter, intra point of view. It sometimes lasted a few generations, muros, by the construction, between 1380 and 1400, depending primarily on the proximity of an eventual of the new city walls.80 In the case of Rijeka, there is danger and the financing sources.78 In the case of late no similar (specific) archival data that could confirm medieval Trogir, written sources confirm that the city different construction or reconstruction phases of walls were rebuilt on different occasions between the the city’s defences, at least not until de Renno’s time. 13th and the 15th centuries by the actual government, However, since there is no written, archaeological, or community, or private commissioner.79 On the other cartographic evidence of any significant enlargement hand, the new city, so-called Prigrađe (Pasike), which of the urban area of the Old Town of Rijeka, at least until the 18th century, we believe that the reference 75 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 393, murum novum must have been related to a section of 703; Zjačić 1955–1956, 285; Zjačić 1959, 414. the city walls which was, sometime before the mid- 76 For example: murum civitatis (Dubrovnik, late 13th 15th century, rebuilt or renovated. It may have been century), Benyovsky Latin 2012, 30, n. 76; murum ciuitatis (Trogir, late 15th century), Kovačić 2011, 108, n. 26; pro ar-linked with the activities of Jakov Raunacher, Rijeka’s chitectura murum Urbis (Trogir, 15th century), Babić 2007, 48, captain in the period between 1436 and 1450. n. 154; murum communis (Appignano, 14th century), Elma However, is there any archaeological evidence of Grelli 2005, 66, n. 34. 77 Similar terms were used, including in the statute of these walls? According to the archaeological findings, the late 13th century, for the new city walls of Dubrovnik: the first city walls of Roman Tarsatica were construct-De edifficacione prope murum novum non facienda, Benyovsky ed only at the end of the 4th century.81 The finding Latin 2012, 19, n. 9. In the same statute, there is also a reference to the old city or city walls: murum civitatis veteris, of the coins dating back to the times of the emper-Benyovsky Latin 2012, 30, n. 76; antiquum murum civitatis, ors Gratian (367–383) and Valentinian II (375–392) Benyovsky Latin 2012, 31–32. Historians of the late 15th century discuss the old city walls of Trogir: Denique conside- rauimus murum diuidentem ciuitatem veterem à noua pro securitate 80 One of the reasons for this short period must have supradicte turris, Kovačić 2011, 109, n. 26. been that the entire action was financed by King Louis I of 78 Benyovsky Latin 2010, 17–18. Hungary; Benyovsky Latin 2010, 29, n. 29–33. 79 Benyovsky Latin 2010, 21, n. 27, passim. 81 Gigante 1925, 9; Matejčić 2007, 27–28. 356 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources Figure/Slika 10 Drawing of the late antique city wall, Ulica Ante Starčevića, by A. Faber, 1970 (Documentation of Maritime and Historical Museum of Croatian Littoral Rijeka). / Risba poznoantičnega obzidja na Ulici Ante Starčeviča, avtor A. Faber, 1970 (dokumentacija Pomorskega in zgodovinskega muzeja Hrvaškega primorja Reka). in the mortar of the walls discovered at today’s 14 to speculate how long these late antique structures Korzo, as well as their construction technique, sug-were used (or reused) for. gested this chronology.82 The structure consisted of Today, there is no site in Rijeka in which the late two parallel, 2m-thick walls built in irregular stone antique and/or other phases of the city walls are blocks while the space between them was filled with visible. Until 2004, a relatively large section of the different materials and occasionally supported by town’s wall was preserved at Trg Ivana Klobučarića perpendicular walls ( Fig. 9). It is hard to say whether ( Fig. 11). The wall was commonly known as the Ro-these “double walls” surrounded the entire city or man wall, although the results of archaeological ex-only its maritime side. In other locations of Rijeka’s cavations and its general appearance suggested oth-Old Town, such as Ulica Ante Starčevića or Užars- erwise.84 Archaeological research confirmed that the ka ulica, only one tractus of this wall was discovered wall preceded 1656, i.e. the construction of the Ben- ( Fig. 10).83 The position and the orientation of late edictine monastery which, together with the late 16th antique walls and their comparison with the oldest century Church of St Rochus occupied that area.85 cartographic representation of Rijeka (the one of I. There were, however, no further hypotheses on its Klobučarić) suggested that later defence structures followed their alignment. However, it is impossible 84 Fadić 1997. In 2004, the wall was demolished and “temporarilly” removed because of the construction of an underground garage. 82 Matejčić 2007. 85 The church was built in 1599 as a votive offering of 83 Matejčić 2007, 29–30; Višnjić 2009a, 28–29. On the the people of Rijeka against the plague. Both the church topography of antique and late antique Tarsatica, see Kar-and the monastery were demolished in 1914; Matejčić ković Takalić, Predoević Zadković, Višnjić 2015, 113–136. 2007, 401–402. 357 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić ry.86 In conclusion, the building chronology of the wall can be placed in a very wide period between the second half of the 15th and mid-16th century. A similar semi-circular cordon and construction technique is visible in the remains of the nearby, so- called Lešnjak Fortress whose construction date of 1688 is based on a lost inscription ( Fig. 12).87 Howev- er, because of the vicinity and formal resemblance, we believe that the circular Lešnjak fortress and the wall in Trg Ivana Klobučarića were contemporary, i.e. part of the same phase of Rijeka’s late medieval de- fences. We also believe that the lost inscription was a record of a major reconstruction of the fortress.88 On Klobučarić’s map, at the site of Lešnjak For- tress, there is a tall quadrangular tower-like struc- ture, which seems to be in poor condition ( Fig. 3, i). This structure can be identified with the spot “G” described by G. Pieroni, a Habsburg engineer who Figure/Slika 11 The so-called Roman wall, i.e. late wrote the report on the state of Rijeka’s defences in medieval city wall (outer side of the wall, photo by Šerak, 1639.89 The text confirms a poor state of preserva- 1954, http://www.lokalpatrioti-rijeka.com/; inner side of tion of the eastern and northern city walls and tow- the wall, during archaeological excavations in 1997, photo by D. Krizmanić, private collection of A. Matešić). / T. i. Rimsko obzidje, tj. poznosrednjeveško mestno obzidje (zunanje lice zidu, foto Šerak, 1954, dostopno na http:// 86 Horvat 1996, 197. www.lokalpatrioti-rijeka.com/; notranje lice zidu med 87 The inscription “Na kuli Lešnjak” was first pu- arheološkimi izkopavanji leta 1997, foto D. Krizmanić, blished in 1891 by Kukuljević, see: Kukuljević, 1891, zasebna zbirka A. Matešić). 216, n. 714 “AD PERPETVAM MEMORIAM COM- MODVMQVE POPVLI. MAGNIFICA COMMVNI- building chronology. One of the main reasons must TAS CONSTRVXIT. SVB REGIME ILLVSTRISSIMI have been the almost total absence of any datable D(omini) AB ARGENTO LIB(eri) BAR(oni) ET CAPI-TANEI. IUDICIBUS AC RECTORIBVS SPECTAB(ili) objects such as pottery, coins, or similar related to it. DD. (domini) FRANCISCO SPIGLIATI ET ALEX(an-Looking at Klobučarić’s map dated 1579, it seems dro) BARTH(olomeo) BONO ANNO 1688.” It is pre-that the wall in today’s Trg Ivana Klobučarića was sumed that the now lost inscription had been placed on the façade of Lešnjak Fortress. According to the inscripti-single, not double like in the other parts of the city, on, the community of Rijeka represented by judges and with loopholes and battlements ( Fig. 3, h). This cor-rectors Francesco Spligliathi and Alexandro Bartolomeo responds with other, later representations of Rijeka Bono, during the authority of Rijeka’s captain d’Argento, financed the construction of the fortress in 1688. See: Ekl ( Fig. 4–6) and the portion of the wall preserved in 1994, 160; Matejčić 2007, 42–44. Ekl finds confirmation Trg Ivana Klobučarića until 2004. Looking at the of this in the fact that the circular tower was not shown photos of the wall from 1954, a semi-circular coron Klobučarić’s plan. Another inscription from the same period, preserved and presented in the Maritime and His- nice – a cordon positioned approximately 1m from tory Museum of the Croatian Littoral Rijeka (Pomorski i the walking surface (on the outer side of the wall) povijesni muzej Hrvatskog promorja Rijeka) talks about and, above it, a line of quadrangular loopholes can be the reconstruction of Slogin Fortress in 1671 by Rijeka’s captain Pietro d’Argento; Matejčić 2007, 143. D’Argento’s noticed ( Fig. 11). Loopholes indicate the use of fire- in the renovation of city’s defences has not yet been inve- arms whose introduction into warfare, at least in this stigated. part of Europe, did not precede the mid-15th centu- 88 Ekl 1994, 160; Matejčić 2007, 42–44. 89 Laszowski 1898, 27–30. 358 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources Figure/Slika 13 Inverted keyhole embrasure (loophole), 12 Supilova ulica, 2018 (photo by P. Karković Takalić). / Ključasta strelnica na Supilovi ulici 12, 2018 (foto P. Karković Takalić). Klobučarića and Lešnjak Fortress are probably from the same phase as the ones depicted on Trost’s map. To conclude, in the sixty years between Klobučarić’s map and Pieroni’s report (from 1579 to 1639), the Figure/Slika 12 Remains of Lešnjak Fortress, Trg Ivana Klobučarića, 2018 (photo by P. Karković Takalić). / state of the eastern and northern walls and towers Ostanki trdnjave Lešnjak na Trgu Ivana Klobučarića, 2018 deteriorated. From Pieroni’s to Valvasor’s time (from (foto P. Karković Takalić). 1639 to 1689) these defence structures must have been renovated. The hypothesis can be confirmed ers, especially the structure in spot “G”.90 In 1689, by the lost inscription dating from 1688. Since the Valvasor’s assistant Trost depicted at this location a Benedictine monastery in Trg Ivana Klobučarića was roundel, a strong artillery fortification with a round-erected in 1656, it is possible that the associated part ed plan of a similar height to the adjacent defensive of the city wall underwent a renovation in the same walls, with cordon and loopholes ( Fig. 5). This could period.91 For a more precise chronology of the pro-suggest that the remains of the wall of Trg Ivana posed renovations, a study of other sources, such as the records of municipal and captain’s council meet-ings is necessary. 90 “Dopo questo posto (Sokol tower) cominciano le Another section of a possible late medieval city wall mura della città ad esser debole sottili, e in molte parti ru-inose, e in gran parte di esse (come ancora uerso il mare) was identified in 1996 during the conservation works sono appoggiate case… Si che hanno bisogno di restaura-at Ulica Frana Supila, in the façade of the 19th-cen- tione, e che dentro doue sono terrapienate, sia megliora- tury buildings.92 The structure was dated to the 16th to, e meglio ugualato, e mantenuto il terrapieno. Perche il posto F. che è una torre quadre aperta per di dentro è di muraglia debole e ruinosa et il terrapieno ui è scomodo e 91 Similar late medieval defence structures, with cordon male accomodato… Posto G. è un cantone della città in and loopholes, have been studied in a few Dalmatian cities, luogo uicino al fiume, e però acquoso, e che poco per di such as Trogir, Ston, Dubrovnik, and the cities of Croatia’s fuori ui si pratica. Non ha forma ne fortezza in se di ualore hinterland such as Konjišćina. The nearest circular fortres-alcuno. Però essendo che tra questo, et posto H. (che è la ses can be found in Grobnik Castle and Kastav located porta di sopra ciò è una torre quadra grande, e forte, et 20 km north of Rijeka. The walls and round towers with una più bassa à rondello congiuntiali di buona muraglia) cordon and loopholes of those cities also date back to the il reuerendi patri Giesuiti uogliono fabbricare il loro colle-period between the late 15th and the 16th century. Miculi- gio, e diregnano con gran parte di esso di uscire fuori del- nić 1988, 146–161; Žmegač 2005, 185–205; Žmegač 2018, la mura…”; a part of Pieroni’s report was transcribed by 25–36. Laszowski 1898, 27–30. 92 Novak, Matešić 1997. 359 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić century based on a small number of ceramic finds and the type of construction used, especially regard- ing the presence of an inverted keyhole embrasure (loophole).93 This detail is the only part of this wall presented in situ ( Fig. 13). Its position also matches the position of the city walls depicted in this area on the maps of Rijeka from the 16th and 17th century ( Fig. 3, l; Fig. 4–6). However, because it is different in form and dimensions than those that were part of the wall in Klobučarić Square, the presumption that they belonged to structures erected in different periods of time seems more plausible.94 Considering that the photographs of the wall discovered in Uli- ca Frana Supila are not available, we know nothing about its formal features and construction technique. It is impossible to establish the chronological link and physical relations of this portion of the wall with the Slogin Tower located a dozen metres to the north ( Fig. 3, m; Fig. 14).95 De Renno also mentions Slogin and other city for- tresses: iuxta turrim que dicitur Slognin,96 in turri iudicis Nicolai,97 turrim positam in dicta Terra Fluminis.98 These Figure/Slika 14 Slogin Tower, La Polveriera, 1910 data are important for different reasons. For one, (Documentation of Maritime and Historical Museum of this is the earliest known written record of Slogin Croatian Littoral Rijeka). / Stolp Slogin, La Polveriera, Fortress and, therefore, we can confirm that its con-1910 (dokumentacija Pomorskega in zgodovinskega muzeja Hrvaškega primorja Reka). struction preceded the mid-15th century. By the et- ymology of its name, it can only be supposed that it was private property.99 This also brings us to the complex subject of public and private spaces in late medieval Rijeka. Although all urban public space, such as the city’s main square, streets and defenc- 93 Novak, Matešić 1997. es, theoretically must have been the property of the 94 S. Miculinić places the introduction of inverted crown or the state that held the city, written sourc-keyhole embrasures in the period between the late 15th and 16th century, later with respect to quadrangular loopholes; es from different Dalmatian cities (Trogir, Split, and Miculinić 1988, 147–149. Dubrovnik) confirm that in the High Middle Ages 95 There is no information about the date of the con- there was the custom of renting or giving into private struction of Slogin Fortress. By its mention in de Renno’s book, we know that it was built before the mid-15th cen- property towers that were part of the city’s defence tury. Its quadrangular form also suggests this. Slogin system.100 Important noble or wealthy families could Fortress was demolished in 1927, but its appearance and buy and place their homes in the most secure urban building phases can be reconstructed from different archival data, plans and old photographs, etc. On Slogin kula: Ekl 1994, 163–167; Matejčić 2007, 141–143. 99 Zjačić 1959, 385. Zjačić observes that according to 96 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 748; de Renno the name of the fortress was “Slonjin” or “Zlo-Zjačić 1959, 457–458. njin”, not “Slogin”. Slonjin seems to be a personal adjecti- 97 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 411; ve, derived from a personal name. Other than the fortress, Zjačić 1955–1956, 321. there is also a mention of Slonjin dolac, HR-DARI-823, An- 98 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 416– tonio de Reno iz Modene, 672; Zjačić 1959, 385. 417; Zjačić 1955–1956, 330–331. 100 Nikolić Jakus 2014, 273–294. 360 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources is interesting how both cited defence structures were properties of city judges or their families. The pos- sibility to buy real estate that was originally part of the public space was obviously one of the benefits of their high social status. Unfortunately, there is no data regarding the location of these towers. Based on analogies with the Dalmatian cities in which pri- vate towers were usually attached to the city walls and based on the position of the towers depicted in Klobučarić’s (another) map of Rijeka, we assume that the private towers mentioned in de Renno’s doc- uments were also part of the city defence system and that they were positioned along the line of the city walls.104 In that context, some prominent structures that Klobučarić depicted along Rijeka’s northern and Figure/Slika 15 Clock Tower with remains of a southern walls could be identified with these towers late medieval city gate and late Gothic stonemason’s mark ( Fig. 3, j). We can also probably exclude from this (photo by P. Karković Takalić). / Stolp z uro z ostanki identification the towers that held the city gates. poznosrednjeveških mestnih vrat in s poznogotskim kamnoseškim znakom (foto P. Karković Takalić). Porta, ante portam Terre Fluminis sancti Viti, ante portam Terre Fluminis sancti Viti a mari, porta superiori, portam locations. They were also responsible of the restora-Terre Fluminis sancti Viti a terra are specific phrases tion and/or maintenance of the fortresses and the used by de Renno for the main city gates. Based on organisation of defence on those locations, which this, we can assume that in mid-15th century Rijeka, the city authorities could barely finance.101 Mention-there were only two entrances to the city, one located ing towers in de Renno’s book by the names of pri- on the mainland – portam a terra, porta superiori and one vate persons, i.e. their owners, we can assume that a on the seashore – porta a mari. The southern, sea gate similar practice was also in use in late medieval Rican be identified with today’s Clock Tower (Gradska jeka. On 6 March 1450, de Renno stipulates a loan ura) which is still in use as a passage from one of agreement between domina Marija, wife of the late the main city areas – Trg Ivana Koblera to the main Judge Ivan, and ser Bartolomej Antunov from Fer-street Korzo ( Fig. 16). The Clock Tower has under- mo, who loaned her seven ducats on behalf of his gone different architectural and decorative interven-brother. As a pledge for this debt and all other debts, tions over time, which are not easy to determine and Marija gives her own tower in Rijeka, suam turrim reconstruct.105 A medieval phase could be identified positam in dicta Terra Fluminis.102 Another record from in large rectangular blocks that form an arch embedde Rennos’s book was written in turri iudicis Nicolai, ded in the inner west side of today’s passage. On the i.e. in Judge Nikola’s tower on the 11 and 15 Au-highest block of the arch, there is a late Gothic stone- gust 1450. It was a regulation of a fine imposed on mason’s mark. Until today, no references to this mark all of those who harm the servants and the maids, have been found, so the workshop and more precise signed by Nikola and other judges from Rijeka.103 It building chronology remain unknown ( Fig. 15).106 On Ivan Klobučarić’s map dating back to the mid-16th 101 As we have already pointed out, the maintenance of public spaces depended on the city’s general economic state, on government financing, etc. See: Benyovsky Latin 104 Nikolić Jakus, 2014, 280, passim. 2010, 21, passim; Nikolić Jakus 2014, 274, passim. 105 Matejčić 1982, 422–424; Matejčić 2007, 91–98. 102 See n. 98. 106 Bradanović dates this mark to the early 16th century; 103 See n. 97; Kosanović 2014c, 51. see Bradanović 2017b, 26. 361 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić century, the building is presented with a large arch after the 18th century.109 A reminder of this structure and no additional floors, simple in form, without any remains in today’s vaulted passage under the belfry of decoration and with a bridge in front of it ( Fig. 3, b). the Church of St Vitus ( Fig. 16). This could also have been the appearance of its late Considering the northern part of late medieval Ri-medieval phase. Matejčić mentioned a fire that led to jeka, the city castle must be mentioned. Its presence a restoration and expansion of these (“Klobučarić”) can be identified in the name castrum used several gates after 1639 citing, most probably, Pieroni’s re-times in de Renno’s book.110 Like Slogin tower, the port.107 This theory and the reconstruction of the city castle was demolished only in 1904. According gate can be confirmed by the 17th-century maps of to Gigante, the Hungarian government that ordered Rijeka, for instance the famous Valvasor graphic its demolition carried out the archaeological investi-from 1689, on which the building is depicted as much gation of the site, but no data (like reports, articles, taller, adorned with a tower and a clock ( Fig. 5). Com-photos, or other documents) regarding these activi- paring this image with later representations and pho- ties is known to us.111 On the old maps of Rijeka, the tos, we can assume that generally, besides the particu- castle’s appearance changes depending on the author lar architectural decoration, the tower did not change (his artistic freedom) and the purpose of the map so much in terms of dimensions, form, and use. In ( Fig. 3, d; Fig. 4–6). However, at least its 17th–18th-cen-2014, archaeological research was carried out in the tury phase, the castle’s general disposition is known space below the arch of today’s passage. Due to the thanks to the Habsburg plans preserved in the State multitude of infrastructural works at this site, it was Archives in Rijeka and Ljubljana. Combining all impossible to identify the gates’ previous construc-these sources, we can conclude that the castle was tion phases.108 However, the Clock Tower remains positioned at the highest point of the city, on the one of the few structures of Rijeka’s Old Town that inner side of the northern city walls and to the west partially has kept its original medieval structure and of the northern city gates. It was probably in the function of town gates until today. form of a donjon, with a general trapezoidal plan, a As for Porta superiori or Porta Terre Fluminis sancti Viti a central court and a residential area to the north with terra, they can be identified with the second city gates another defence wall with angular towers that en-visible on Klobučarić’s map located on the north- closed these two areas from the south. At least in the ern city walls, near the Church of St Vitus ( Fig. 3, c). 16th–17th century, those walls and towers were proba-According to Klobučarić’s representation, they were bly surrounded by a moat. Obviously, these are only bigger than the southern gate, with an arch and at hypotheses considering that, just like the previously least one floor above it. In front of the gate, to the left, there was a conical structure resembling a for- tress or a barbican. This structure is also visible on 109 Ekl 1994, 167. later maps and plans of the city such as the one by 110 See for example: HR-DARI-823, Antonio de Reno Giovanni Pieroni from 1630. Unfortunately, there is iz Modene, 225, 305, 452, 480, 515; Gigante 1932, 38; Zja- čić 1955–1956, 109; Zjačić 1957, 121, 135, 152. no record of any archaeological research or discov- 111 There is no direct record (or document) of these ery in this part of the city during the late 19th and 20th activities in the archives of the Maritime and History Mu-centuries, so the building chronology and different seum of the Croatian Littoral (former Civic Museum of Rijeka), in the State Archive of Rijeka and the Archives of phases of this area remain relatively unknown. Ac- Directorate for the Protection of Cultural Heritage (Mi- cording to Ekl, the gate and the fortress/barbican nistry of Culture) of Rijeka. There are different “urban were demolished in 1778, probably due to the grad-legends” according to which all the material from Rijeka’s medieval castle was used for the construction of today’s ual abandonment of the entire city’s defence system Delta area (for the embankment of the area between Ri-ječina River and Mrtvi kanal) or for the Court that was 107 Laszlowski 1898, 28; Matejčić 2007, 91. erected on the location of the castle. On the medieval ca- 108 See n. 71. stle, see Matejčić 2007, 83–86. 362 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources Figure/Slika 16 Belfry of the Church of St Vitus (photo P. Karković Takalić, http://www.lokalpatrioti-rijeka.com). / Zvonik cerkve sv. Vida (foto P. Karković Takalić, http://www.lokalpatrioti-rijeka.com). mentioned structures, the city castle also changed its disputes between neighbours on the construction appearance over time. works in the city.114 He participated in the decision to The city castle was the headquarters of the city cap- ban cattle from Rijeka’s public areas or citizens from tain and soldiers. De Renno mentions two captains carrying guns intra muros during periods of peace.115 of Rijeka: Jakov Raunacher and Andrea Foramine. Besides the already mentioned murum, turris, por-Based on his text, Raunacher held this function ta, castrum, de Renno cites the city’s other defensive approximately from 1436 to 1450 when he was restructures. Barbacanum,116 barbachanum,117 can be iden-placed by Andrea Foramine.112 De Renno’s text also tified with the so-called barbican. In 1914, during the gives an insight into the specific tasks and roles held discovery of the late antique city walls at 16 Korzo, by these captains. Generally, they participated or me-another prominent structure was identified ( Fig. 9).118 diated, along with the judges and city councillors, in important public and ecclesiastical legal matters but 114 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 348-349; Zjačić 1955–1956, 190–191. also in decisions regarding the use of public space 115 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 153, and customs.113 For example, Raunacher judged in 335; Gigante 1912, 326 (November 25th 1443); Zjačić 1955–1956, 164 (July 19th 1447). 116 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 92, 112 Raunacher first appears in de Renno’s documents in 135, 242, 263, 311, 314, 444; Gigante 1912, 204, 293; Gi-the year 1437. HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Mode- gante 1932, 103; Zjačić 1955–1956, 119, 125; Zjačić 1957, ne, 16–17; Gigante 1912, 37. Foramine first appears in de 118. Renno’s documents in the year 1453. See HR-DARI-823, 117 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 95, Antonio de Reno iz Modene, 494; Zjačić 1957, 170. 372, 449, 481, 592, 621, 631 ½, 696; Gigante 1912, 211; 113 These usually concern services for citizens, buying Zjačić 1955–1956, 235; Zjačić 1957, 153; Zjačić 1959, 300, or selling of civic or ecclesiastical properties, etc. See: 330, 348, 372, 407. Karbić 2014, 30, passim. 118 Gigante 1925, 10–14. 363 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić Figure/Slika 17 Remains of the medieval barbican (a) and the late antique city wall (b), Korzo, 1971 (Documentation of Maritime and Historical Museum of Croatian Littoral Rijeka). / Ostanki srednjeveškega barbakana (a) in poznoantičnega obzidja (b) na Korzu, 1971 (dokumentacija Pomorskega in zgodovinskega muzeja Hrvaškega primorja Reka). The continuation of this structure was confirmed Rijeka, made by G. von Penko in 1776, where are-by the archaeological excavations carried out in the as on the outer side of the southern city walls are 1950s at 12–14 Korzo.119 Both Gigante and Mate-defined as barbican (with the letter “x”) ( Fig. 6). We jčić, who were responsible for these activities in 1914 have examined the photo documentation from the and the 1950s, identified it as the so-called barbican.120 time of the rescue archaeological excavations carried The structure was placed in front of the remains of by Matejčić ( Fig. 17). It corroborates the description the late antique wall. Its exterior face had a steep bat-brought by both authors. However, is it the same bar- ter. Based on this, they concluded that the structure bacanum or barbachanum, the space where notary and was the base for a lower plateau, filled with soil and chancellor Antonio de Renno came to record docu-stone, built as a support for the main city wall, in ments for Rijeka’s citizens? front of the city moat. In favour of this theory, Gi- The most common definition of a barbican is a for- gante cited Klobučarić’s map of Rijeka in which, on tified outpost or gateway, such as an outer defence to the southern pomerium of the city a slight prominence a city or castle, or any tower situated over a gate or in the ductus of the city wall can be seen ( Fig. 3, k). bridge used for defensive purposes.121 According to Matejčić, on the other hand, referred to the map of this, the structure excavated in Korzo was probably a counterfort filled with soil and defined on the outer 119 Matejčić 2007, 28. side by a steep rampart. In 1896, Kobler observes the 120 On the definition of the barbican, see: Gusar, Vuje- vić 2009, 219–220. On the definition of Rijeka’s barbican, barbacani, Kobler 1896, Vol. 2, 38. 121 Gusar, Vujević 2009; Kobler 1896. 364 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources following: “Nell’ anno 1760, essendo cessato il bisogno delle Similar to the cited example of Korzo, these orti also mura, e già sorgendo il sobborgo, i barbacani furono ceduti ai could have been placed in the abandoned barbican. proprietari delle contigue case, e quindi convertiti in orti e recinti The city moat is depicted on the maps of Rijeka con muro. Di questi orti ancora nell’ anno 1847 ne esistevano from the 16th to the 18th century ( Fig. 3–6). Some of due…”122 In de Renno’s documents, the garden situat-the numerous watercourses, such as the Lešnjak and ed in the barbican, “…mediatem orti, siti in Barbachano” Dolac streams, probably supplied it with water.128 Like was mentioned.123 Can this reference be an indication the city walls, the maintenance of the city moat was of an earlier (late medieval) abandonment of this a demanding task for city authorities. Archaeological barbican?124 Looking at the old maps of Rijeka, it is excavations have never revealed traces of this defence difficult to conclude whether this structure supported structure. It is presumed that the moat was abandoned other parts of the city walls. In late medieval Zadar, a during the demolition of city walls in the late 18th cen-similar structure, identified as a barbican, supported tury and that parts of the walls were used to fill it in.129 one of the most important forts, the Venetian Citade- la.125 The southern walls of Rijeka were important be- cause they were the most exposed to potential attacks Conclusion from the sea. According to the cited definition of a barbican, we The urbanism of late medieval Rijeka is still insuf-cannot exclude that the negotiations and stipulations ficiently researched. We have tried to answer some coordinated by a notary, like de Renno, were made in questions about the defence system and urbanism of other places that could be named barbican, such as the late medieval Rijeka through this interdisciplinary re-tower in front of the main city gates or the defensive search. De Renno’s book confirms the existence of structure on the northern wall of the city castle, which city walls with towers, two city gates, a barbican and a are visible on the maps of Klobučarić, Stier, and oth-moat in mid-fifteenth century Rijeka. The term mur- ers ( Fig. 3–6). This is particularly true since we know rum novum, mentioned in the year 1449, indicates dif-from Rijeka’s and other Dalmatian late medieval doc- ferent phases of construction and/or rebuilding of uments that some activities, such as buying and sell- the late medieval city walls. We assume that this re- ing cattle and processing leather, were forbidden intra construction or rebuilding could be linked to the ac-muros and had to be performed nearby but outside the tivities of Rijeka’s captain Jakov Raunacher. One of urban space itself.126 the restorations of the medieval defence system must Some of de Renno’s documents mention gardens have taken place in today’s Trg Ivana Klobučarića. ( ortus) near Fossatum Terre Fluminis or iuxta Fossatum.127 Based on different sources, it is proposed that from 1639 to 1689, a tractus of a city wall and Lešnjak tow-122 Kobler 1896, Vol. 2, 38. er was renovated, but for a more precise chronology, 123 “Ibique Iacobus Bachinich et Christoforus, fratres, ad talem a study of other written records is necessary. How-de comuni concordio peruenerunt diuisionem, videlicet quod predictus ever, this is the first proposal of a building chronol-Iacobus debeat habere in partem et nomine pairtis domum, in qua est apotecha et curia, et vineam paruam in Viçic, et medietatem orti, ogy for these two structures whose remains are still siti in Barbachano, videlicet partem illam que est versus portam”, visible in Trg Ivana Klobučarića.130 The data from HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 657; Zjačić de Renno’s notary book suggests that, similar to the 1959, 357. 124 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 657; other Dalmatian cities, some late medieval towers Zjačić 1959, 357. The document was recorded on 22 Sep-in Rijeka were privately owned by the wealthier cit- tember 1458. 125 Gusar, Vujević 2009, 219–246. 126 Benyovsky Latin 2009, 97–98. 128 Stražičić 1997, 9–44. 127 HR-DARI-823, Antonio de Reno iz Modene, 374, 129 Matejčić 1974, 20. 559, 583, 739; Zjačić 1955–1956, 241; Zjačić 1959, 292, 130 The wall was removed and placed in a courtyard 308, 449. near its original location. 365 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić izens. Their location is unknown but, according to a garden. We cannot exclude other places that could analogies with the Dalmatian cities, they could be be named barbacanus in de Renno’s documents, such positioned along the line of the city wall. The idenas the defence tower at the northern city gates whose tification of the barbican, the place where de Renno existence was confirmed by the cartographic sources. compiled the documents, is proposed. It was proba- This and other results have confirmed that it is nec- bly built in front of the city walls, as a counterfort, essary to compare and correlate the results of differ-filled with soil and defined on the outer side by the ent disciplines such as history, art history, historical steep rampart. This type of defence structure pre-cartography, and archaeology to confirm or reject the dates de Renno’s time. One of the records could sug- results of previous research and to formulate new gest the abandonment of the barbican in favour of assumptions. Bibliography BERKES, J. 2001, Izgradnja riječke luke od 1868 do 1918 godine. – In: E. Dubrović (ed.), Riječka luka: povijest, izgra- ANDREIS, M., I. BENYOVSKY LATIN and A. dnja, promet, Rijeka, 133–164. PLOSNIĆ ŠKARIĆ 2003, Socijalna topografija Trogira u BRADANOVIĆ, M. 2017a, Nekoliko primjera baštine 13. st. – Povijesni prilozi 25, 37–93. kasnoga srednjovjekovlja Rijeke i Kvarnera za profesora ANDREIS, M., I. BENYOVSKY LATIN and A. Vežića. – Ars Adriatica 7, 113–128. PLOSNIĆ ŠKARIĆ 2007, Socijalna topografija Trogira u BRADANOVIĆ, M. 2017b, Rijeka i Trsat u srednjem vijeku. 14. st. – Povijesni prilozi 33, 103–192. – Muzej arheoloških spomenika. Kulturno povijesni vodič ANDRIĆ, T. 2014a, Commoners’ Ownership in Medie- 34, Split. val Cities: Real- Estate Trading of Split’s Craftsmen in the CAMMAROSANO, P. 2014, 1382, La dedizione di Trieste Mid- Fifteenth Century. – In: I. Benyovsky Latin and Z. all’Austria. – In: G. Traina, P. Cammarosano, L. Mascil-Pešorda Vardić (eds.), Towns and Cities of the Croatian Middle li Migliorini, S. Colarizi, M. Isnenghi, Q. Principe and M. Ages: Authority and Property, 381–402. Verginella (eds.), I giorni di Trieste, Roma, 23–33. ANDRIĆ, T. 2014b, Oprema stambenih i radnih prostora CUCULIĆ, M. 2014, Community problems in Rijeka: A study on splitskih obrtnika u kasnom srednjem vijeku. – In: I. Basić the Liber Civilium sive Notificationum (1437–1453), MA thesis and M. Rimac (eds.), Spaltumque dedit ortum. Zbornik povodom in Medieval Studies, Central European University. – Buda-desete godišnjice Odsjeka za povijest Filozofskog fakulteta u Splitu, pest. Split, 239–271. CVITANOVIĆ, M. 2013, Život žena u Rijeci u 15. stoljeću. BABIĆ, I. 2007, Oporuke Pelegrine, Petra i Koriolana Ci- – Diplomski rad. Odsjek za povijest, Filozofski fakultet pika. – Radovi Instituta za povijest umjetnosti 20, 29–49. Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb. BALABANIĆ FAČINI, M. and M. CVIJETINOVIĆ DUBROVIĆ, E. (ed.) 2001, Riječka luka: povijest, izgradnja, STARAC 2004, Trsatska gradina. – Rijeka. promet. – Rijeka. BENYOVSKY LATIN, I. 2009, Srednjovjekovni Trogir: pros- EKL, V. 1994, Živa baština. – Rijeka. tor i društvo. – Zagreb. ELMA GRELLI, M. 2005, Nobili proprietari e titola- BENYOVSKY LATIN, I. 2010, Izgradnja gradskih forti- rità ecclesiastiche nel territorio di Appignanofra XIVe fikacija u Trogiru od 13. do 15. stoljeću. – Zbornik Odsjeka XVsecolo. – In: D. Priori (ed.), Atti del III Convegno Interza povijesne znanosti Zavoda za povijesne i društvene znanosti Hrnazionale su Francesco d’Appignano, Appignano del Tronto, vatske akademije znanosti i umjetnosti 28, 17–48. 57–88. BENYOVSKY LATIN, I. 2012, Obrana dubrovačkog FABER, E. 2001, Carska gospodarska politika na Jadranu predgrađa sredinom 13. stoljeća. Prilog istraživanju priva-od 1717. do 1776. – In: E. Dubrović (ed.), Riječka luka: tnih kula. – Historijski zbornik LXV.1, 17–39. povijest, izgradnja, promet, Rijeka, 67–88. BENYOVSKY LATIN, I. and S. BEGONJA 2016, Ne- FADIĆ, I. 1997, Izvješće sa zaštitnih arheoloških istraživanja u kretnine u notarskim dokumentima 13. stoljeća: primjeri riječkom Starom gradu na prostoru igrališta O.Š. N. Tesla i parka, dalmatinskih gradova (Zadra, Šibenika, Trogira, Splita i sjeverno od Trga Kosi toranj u Rijeci – položaju Aldo Collonelo. Dubrovnika). – Povijesni prilozi 51, 7–38. – Zadar. BENYOVSKY LATIN, I. and Z. PEŠORDA VARDIĆ GIGANTE, R. 1925, I rinvenimenti romani del Corso. – (eds.) 2017, Towns and Cities of the Croatian Middle Ages: Fiume III/I, 3–18. Authority and Property. – Zagreb. GIGANTE, S. 1912, Libri del cancelliere. Cancelliere Antonio di Francesco de Reno 1. – Monumenti di storia Fiumana II, Fiume. 366 The City Walls and Defence System Between Historical and Archaeological Sources GIGANTE, S. 1932, Libri del cancelliere. – Fiume IX/I– MATEJČIĆ, R. 1982, Barok u Istri i Hrvatskom primor- II, 5–153. ju. – In: A. Horvat, R. Matejčić and K. Prijatelj, Barok u GUSAR, K. and D. VUJEVIĆ 2009, Prilog poznavanju Hrvatskoj, Zagreb, 420–422. utvrde Citadela u Zadru – istraživanja barbakana 2008. go- MATEJČIĆ, R. 1994, Crkva svetog Vida. – Biblioteka Flu- dine. A Contribution to the Understanding of the Citadela minensia 6, Rijeka. Fort in Zadar. The 2008 Investigations at the Barbacan. – MATEJČIĆ, R. 2007, Kako čitati grad. – Rijeka. Prilozi Instituta za arheologiju 26, 219–246. MICULINIĆ, S. 1988, Grad Grobnik. – Grobnički zbornik HORVAT, Z. 1996, Zidine i braništa na utvrdama konti- 1, 119–161. nentalne Hrvatske 12.–15. st. – Prostor 4/2, 175–200. NEPOKOJ, D. 2004, Od čaše do muzeja. From a Goblet JANEŠ, A. (in print), Ostaci srednjovjekovne i novov- to the Museum. – V: D. Nepokoj (ed.), Pomorski i povijesni jekovne arhitekture na trgu Pul Vele Crikve i dijelu Užar- muzej Hrvatskog primorja Rijeka, Rijeka, 18–43. ske ulice. – In: N. Radić Štivić and J. Višnjić (eds.), Pul Vele NIKOLIĆ JAKUS, Z. 2014, Privately Owned Towers Crikve. Arheološka istraživanja riječkog kasnosrednjovjekovnog i in Dalmatian Towns during the High and Central Midd-ranonovovjekovnog groblja, Rijeka. le Ages. – In: I. Benyovsky Latin and Z. Pešorda Vardić KARBIĆ, M. 2014, Kapetan Jakov Raunacher i drugi na- (eds.), Towns and Cities of the Croatian Middle Ages: Authority seljenici iz njemačkih zemalja u Rijeci sredinom 15. sto- and Propriety, Zagreb, 273–293. ljeća. – Godišnjak Njemačke zajednice, 24–34. NOVAK, N. 1995, La topografia archeologica della cittavecchia KARKOVIĆ TAKALIĆ, P., P. PREDOEVIĆ ZADKO- di Fiume. – Atti, Centro di ricerche storiche, Rovigno XXV, VIĆ and J. VIŠNJIĆ 2015, Nova arheološka karta antičke 387–421. i ranosrednjovjekovne Tarsatike. The new archaeological NOVAK, N. 2007–2008, Prinos ranom kršćanstvu i ur-map of ancient and early medieval Tarsatica. – Histria ar- banizmu Tarsatike. – Histria Archaeologica 38–39, 169–196. chaeologica 45, 113–136. NOVAK, N. and A. MATEŠIĆ 1997, Izvještaj sa zaštitnih KLEN, D. (ed.) 1988, Povijest Rijeke. – Rijeka. arheoloških istraživanja u riječkom Starom gradu, na lokaciji Supi-KLJAJIĆ, I. and M. LAPAINE 2006, Neki problemi pri lova 12. – Ministarstvo kulture, Uprava za zaštitu kulturne i istraživanju kartografskih prikaza hrvatskih gradova iz 16. prirodne baštine, Konzevatorski odjel Rijeka, Rijeka. stoljeća. – Kartografija i geoinformacije 5/6, 40–54. NOVAK, N. et al. 1992, Konzervatorska dokumentacija za KOBLER, G. 1896, Memorie per la storia della liburnica citta di PUP centra grada Rijeke. Obrada povijesnog razvoja Rijeke. Teks-Fiume, Vol. I, II. – Fiume. tovi i bibliografija. – Regionalni zavod za zaštitu spomenika KOSANOVIĆ, O. 2014a, Djelovanje frankapanskog vika-kulture, Rijeka. ra Senja viteza Nikole de Barnisa u Rijeci sredinom 15. PERČIĆ-ČALOGOVIĆ, I. 1953, Sudbina spomenika Ri-stoljeća. – Historijski zbornik 67, 65–82. jeke tokom 19. stoljeća. – In: J. Ravlić (ed.), Rijeka – zbor- KOSANOVIĆ, O. 2014b, Kreditna trgovina u Rijeci u nik, Zagreb, 579–584. prvoj polovini 15. stoljeća. – Radovi. – Zavod za hrvatsku PLOSNIĆ ŠKARIĆ, A. (ed.) 2017, Mapping urban changes / povijest 46, 179–221. Mapiranje urbanih promjena. – Institut za povijest umjetnosti, KOSANOVIĆ, O. 2014c, Obrtnički šegrti i pomoćnici te Zagreb. služinčad u Rijeci prve polovine 15. stoljeća. – Povijesni pri- PREDOEVIĆ ZADKOVIĆ, P. 2018, Gotički ključni lozi 32, 47–67. kamen s likom Krista. Gothic bossed keystone depicting KOSANOVIĆ, O. 2014d, Sudac Kvirin Spinčić iz Kastva, Christ face (kataloška jedinica). – Izložba Od Kapitolijske istaknuti građanin Kastva i Rijeke iz prve polovine 15. sto-vučice do habsburškog orla. Biljezi rane riječke prošlosti / Exhibi-ljeća. – Acta Histriae 22, 551–572. tion, From the Capitoline Wolf to the Habsburg Eagle. Remnants KOVAČIĆ, V. 2011, Gradski kaštel u Trogiru – prilog pro- of the Early History of Rijeka, Rijeka. učavanju fortifikacija ranog 15. stoljeća. – Prilozi povijesti SCHWALBA, R. 1999, Igor Emili. – Rijeka. umjetnosti u Dalmaciji 42, 95–120. SCHWALBA, R. 2004, Barokizacija Rijeke i udio inženje- KUKULJEVIĆ, I. 1891, Nadpisi sredovječni i novovjeki na ra A. Vernede u njenoj urbanizaciji. – Novi Kamov 13 (4), crkvah, javnih i privatnih sgradah i.t.d. u Hrvatskoj i Slavoniji. 93–116. – Zagreb. SERAŽIN, H. and L. ŽNIDARŠIČ GOLEC (eds.) 2008, LASZOWSKI, E. 1898, Izvještaji Ivana Pieronija о hrvat- Poročila in risbe utrdb arhitekta Giovannija Pieronija. – Ljubljana. skim krajiškim gradovima i mjestima god. 1639. – Starine SLUKAN-ALTIĆ, M. 2004, Kartografski izvori u povijes-29, 12–32. ti umjetnosti. – In: M. Pelc (ed.), Z bornik 1. kongresa hrvat- MARKOVIĆ, M. 2002, Kartograf Ivan Klobučarić i Rijeka. skih povjesničara umjetnosti, Zagreb, 85–492. – Rijeka. STARAC, R. 2004, Prilog poznavanju materijalne kultu- MATEJČIĆ, R. 1974, Istraživanja srednjovjekovnog bede- re stanovnika tarsatičke Liburnije između petog i devetog ma Rijeke. – 30 dana 2.1, 20. stoljeća. – Sveti Vid, Zbornik IX, 21–36. 367 Petra Predoević Zadković, Palma Karković Takalić STRAŽIČIĆ, N. 1997, Izvorišta i vodotoci na području grada Rijeke. – Sveti Vid, Zbornik II, 9–44. UJČIĆ GRUDENIĆ, J. 2011, Izvješće o arheološkom nadzoru na lokalitetu Rijeka – Pod Kaštelom. – Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka, Rijeka. VIEZOLI, G. 1931, La Compagnia di Gesù a Fiume (1627–1773). – Rivista Fiume IX, 1 i 2, 192–230. VIŠNJIĆ, J. 2009a, Izvješće o provedenom arheološkom istraživa- nju prostorne cjeline trga Pul Vele crikve u riječkom Starom gradu. – Dokumentacija HRZ Juršići. VIŠNJIĆ, J. 2009b, Ostaci srednjovjekovne i novovjekov- ne arhitekture na Trgu Jurja Klovića. – In: N. Radić Štivić and L. Bekić (eds.), Tarsatički principij, Principia di Tarsatica, Rijeka, 299–307. VIŠNJIĆ, J. and S. PAMIĆ 2014, Stručno izvješće o arhe- ološkom istraživanju na prostoru Trga Ivana Koblera u riječkom Starom Gradu tijekom 2014. godine. – Hrvatski restauratorski zavod. Služba za arheološku baštinu, Juršići. VOJE, I. 1976, Kreditna trgovina u srednjovjekovnom Dubrovni- ku. – Sarajevo. ZJAČIĆ, M. 1955–1956, Knjiga riječkog kancelara i no- tara Antuna de Renno de Mutina (1436–1461). – Vjesnik Državnog arhiva u Rijeci 3, 5–343. ZJAČIĆ, M. 1957, Knjiga riječkog kancelara i notara An- tuna de Renno de Mutina (1436–1461). – Vjesnik Državnog arhiva u Rijeci 4, 89–225. ZJAČIĆ, M. 1959, Knjiga riječkog kancelara i notara An- tuna de Renno de Mutina (1436–1461). – Vjesnik Historij- skog arhiva u Rijeci 5, 257–459. ŽMEGAČ, A. 2005, Stonski fortifikacijski kompleks – ne- koliko pitanja. – Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji 39.1, 185–205. ŽMEGAČ, A. 2018, Kastavske zidine. – Zbornik Kastavšti- ne XXII, 25–36. ŽUPLJANIN, Ž. and I. KLJAJIĆ 2013, Münchenski atlas s kartografskim prikazima hrvatskih gradova. – In: M. La- paine (ed.), 9. savjetovanje Kartografija i geoinformacije uz Svjetski dan GIS-a, Program / Sažetci / Katalozi izložbi, Zagreb, 48. Petra Predoević Zadković Krešimirova 8 51 000 Rijeka Hrvatska ppredoevic@yahoo.com dr. sc. Palma Karković Takalić Department of Art History, Faculty of Humanities and Social Sciences, University of Rijeka Hrvatska pkarkovic@uniri.hr 368 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Pogrebni običaji v urbanem predelu srednjeveške Reke Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek Abstract: The city of Rijeka ( Tarsatica) is known from Roman times, and the ongoing archaeological excavations show many sides of its urban layout. Medieval Rijeka is known from late 13th century written documents as part of the feudal domain of the Duino family. Inside the town walls, there was the parish church of the Assumption of the Blessed Virgin Mary and the Augustine monastery of St Jerome. The 2008/2009 archaeological excavation around the parish church brought to light a large portion of the town’s medieval and post-medieval cemetery. Around 150 burials were excavated south and west of the church with burials from the 12th/13th centuries until the cemetery’s closure in 1773. Six ossuaries were also excavated on the south side of the church. The majority of finds from these ossuaries date to the medieval period. Most of the bones found there belong to individuals who were removed from the graveyard in later periods (17th/18th centuries) due to the lack of burial space. Most of the intact medieval burials were concentrated in the area south of the church while post-medieval grave finds indicate that the cemetery was enlarged to the west only in the postmedieval period. Individuals were buried in coffins or stone tombs. The whole eastern part of the town was organised around the parish church with almost no structures around the church itself, forming sort of a square. This layout would change in post-medieval times when the urban area changed due to overpopulation. Keywords: medieval cemetery, urban cemetery, Rijeka, burials, stone tombs, ossuaries Izvleček: Predhodnika mesta Reka ( Tarsatica) poznamo iz rimskih časov, številne značilnosti njegove urbane zasnove pa razkrivajo kontinuirana arheološka izkopavanja. Srednjeveška Reka je znana iz pisanih virov s konca 13. stoletja, ko je bila del fevdalnega gospostva gospodov Devinskih. Znotraj mestnega obzidja sta stala župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja in avguštinski samostan sv. Hieronima. Arheološka izkopavanja okoli župnijske cerkve leta 2008/2009 so razkrila velik del srednjeveškega in novoveškega pokopališča. Južno in zahodno od cerkve je bilo izkopanih okoli 150 grobov s pokopi iz časa od 12. oziroma 13. stoletja do tretje četrtine 18. stoletja. Na južni strani cerkve je bilo izkopanih tudi šest kostnic. Večina najdb iz kostnic je iz srednjeveškega obdobja, kosti pa pripadajo pokojnikom, ki so bili zaradi pomanjkanja prostora v poznejših obdobjih, tj. v 17. in 18. stoletju, z grobišča preneseni v kostnico. Večina nedotaknjenih srednjeveških pokopov je ležala južno od cerkve, novoveške grobne najdbe pa kažejo, da se je pokopališče razširilo proti zahodu šele po koncu srednjega veka. Pokojniki so bili pokopani v krstah ali kamnitih grobnicah. Vzhodni del mesta je bil urejen okoli župnijske cerkve, okoli katere ni bilo skorajda nobenih struktur. To pa se je spremenilo po koncu srednjega veka, ko se je zaradi prenaseljenosti urbani prostor spremenil. Ključne besede: srednjeveško grobišče, urbano grobišče, Reka, pokopi, kamnite grobnice, kostnice Historical Overview Charlemagne (Vita Karoli Magni) by the chronicler Ein- hard, who mentions Tharsatica, Liburniae civitas, and Written data concerning Tarsatica in the first centu- in the work De gestis Caroli Magni by the poet Saxo ries of the medieval period is scarce. In the Cosmo- from the second half of the 9th century2 as the place graphy by Anonymous of Ravenna, an administrative near which the Friulian duke Eric was killed.3 Eric’s unit, Liburnia Tarsaticensis, is mentioned with its seat in Tarsatica.1 The name appears again in The Life of 2 Oppugnare Liburnorum contenderat urbem Tharsaticam (Suić 1970, 710). 3 Suić 1970, 710–711; Žic 1998, 13; Klen 1988, 69; 1 Suić 1970, 711. Labus 2000, 6. 369 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek Figure/Slika 1 Kvarner and the bordering regions during the second half of the 14th century (Weiss 2013, 25). / Kvarner in obmejne pokrajine v drugi polovici 14. stoletja (Weiss 2013, 25). death is lauded by the patriarch of Aquileia Paulinus ed Virgin Mary opens that possibility.8 Considering in a song written ca. 800.4 Many historians believe that Otto’s charter is based on an older charter by this event was the reason for the destruction of this Charlemagne from 803 which grants the patriarch of Liburnian city. In retaliation, the Frankish army razed Aquileia the right to establish more dioceses in Vene-and burned the city on one of its eastern campaigns.5 to, Istria, and Liburnia, it should be seen as an at- Another mention of Tarsatica is related to a char- tempt to expand the influence of Aquileia into this ter issued in the year 996 by Holy Roman Emperor region. Comparing the case of Tarsatica with the case Otto III whereby he granted some Istrian and Libur-of Novigrad in Istria, where the patriarch Paulinus nian dioceses to the Aquileian patriarch, among them established a new diocese with which the new Frank-Tarsatica.6 Given that such a diocese did not exist pre- ish ecclesiastical creation was placed in the already viously or subsequently, this data must be considered existing late antique-Byzantine ecclesiastical system, unreliable.7 Although there is no earlier mention of a we cannot dismiss the idea of the existence of an diocese, the discovery of the Early Christian basilica ecclesiastical organisation in Tarsatica at the turn of under the Church of the Assumption of the Bless-the 8th and 9th centuries.9 Therefore, as a serious ar- gument, we can accept the existence of an organised 4 Labus 2000, 1. 5 Tarsatica’s destruction by the Frankish army is menti- oned by John the Deacon only in the 11th century (Labus 2000, 12). 6 Klen 1988, 70. 8 Novak 2009, 183–185. 7 Margetić 1994, 32. 9 Turković, Basić 2011, 80. 370 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Rijeka - Stari grad Position of the town walls Collegiate church Position of the medieval castle Augustinian friary Excavated area Figure/Slika 2 Main medieval features in the Old Town of Rijeka (drawing by A. Janeš). / Srednjeveški ostanki v starem mestnem jedru Reke (risba A. Janeš). urban settlement in the Old Town of Rijeka in the of commerce on Kvarner Bay through which goods late 10th century.10 from Dalmatia and the nearby Kvarner islands were In spite of the possibility that there was no Tarsatican transported northwards, via the Karst to Carniola diocese, we see from the charter issued by Otto III and Styria ( Fig. 1). that the future Rijeka lands were granted to an impe- A key date in this period of the development of Rije- rial ally, the Aquileian patriarch, who granted them as ka is the founding of an Augustine friary and church a fief to the Lord of Duino. The exact date of the dedicated to St Jerome in 1315, encouraged by Lord transfer of the Rijeka lands to the Lords of Duino Hugo IV. In the 14th century, Rijeka acquired the typ-remains unknown. Thanks to their holdings at Kras ical appearance of a medieval city, encircled by walls and Merania (as medieval Liburnia was referred to), and dominated by a castle to the northern side. The the Lords of Duino grew rich by levying taxes and Augustine friary was situated in the western section duties on merchants passing through their estates. of the city, while the eastern side was dominated by The settlement at the mouth of the Rječina River the collegiate church of the Assumption of the Vir-proved favourable in acquiring wealth from maritime gin Mary ( Fig. 2). commerce. The settlement on the Rječina River is In 1336, the Duinos lost Rijeka to Bartol Duke of first mentioned by its new name in the conclusions Krk. At the same time, they turned to the Habsburgs, of the Venetian Great Council of 1281 as “Flumen whom they assisted in the war against Venice in 1369. sancti Viti”.11 Reka or Rika, as it is referred to by the During that war, the Venetians attacked Merania, local inhabitants, slowly developed as a small centre with the greatest damage inflicted against the city on the Rječina River.12 Two years later, Hugo VI of Dui-10 Margetić 2004, 18. no was once again the ruler of Rijeka. 11 Klen 1988, 74–75. D. Klen suggests the first men- Hugo VIII was the most powerful of the Duino tion of Rijeka’s name in a charter from 1230/1233 which mentions a Dominicus de Richa, interpreted by the lords. Indicative of his political power was the fact author as Dominik Ričanin (Dominic from Rijeka). The document is a complaint of the judges from Pula, filed to the Archbishop of Ravenna (Margetić 2004, 13). 12 Žic 1998, 15. 371 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek Figure/Slika 3 Map of Rijeka by I. Klobučarić from 1579 (source Kriegsarchiv Wien). / Načrt Reke iz leta 1579 avtorja I. Klobučarića (vir Kriegsarchiv Wien). that he was captain of Treviso, the feudal lord of referred to in Latin documents as a terra, rather than a Pordenone, the city of Trieste and the Austrian hold-civitas.15 ings in Istria and Carinthia, and that he held lands in In the second half of the 15th century, Rijeka had a Carniola and Styria. With the death of his son Hugo modest three thousand inhabitants. The majority of IX in 1399, the Duino holdings were bequeathed to the population was Croatian, while the priests bore the Walsee family13 that was at the time, along with exclusively Croatian names. The thriving economy the Counts of Celje, the most powerful family in the led to an influx of settlers, mostly from neighbouring lands held by the Habsburg archduke.14 Italy. The strong economic base of the new arrivals This economic upswing in the 15th century led to an resulted in the Italian language taking the leading role influx of new inhabitants to the city on the Rječina in the city, as evident from the fact that all city re-River. The development of overseas commerce saw cords were written in this language.16 the concurrent development of shipbuilding. A local In 1465, Count Wolfgang Walsee bequeathed the city government developed similarly to that of the Dal-of Rijeka, along with Kastav, Veprinac, Mošćenice and matian communes, but still under the watchful eye of Gotnik, to Holy Roman Emperor Friedrich III. Along the feudal master, represented by a captain. It is thus with the neighbouring regions, the emperor united Rijeka, in terms of its administration, with Carniola. This afforded Rijeka an even broader economic sphere, and 13 Štih 1992, 310. 15 Fest 1913, 13. 14 Žic 1998, 16. 16 Fest 1913, 104. 372 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka the interests of Rijeka are rendered subordinate to the Church. It is a three-aisled church with a rectangular global interests of the emperor.17 chancel and a detached belfry. It was constructed on The fall of Bosnia to the Ottoman Turks in 1463 the remains of an Early Christian basilica. The belfry dealt a massive blow to this burgeoning economy. may indicate an earlier construction date, but the year From 1468 onwards, Turkish military detachments 1377 incised above the door documents a renovation launched incursions and pillaging of the Rijeka hin-in the Gothic style. The Gothic biforas date from terlands. The situation worsened with the outbreak that period. The first documented renovation was of war between Emperor Friedrich and Hungarian executed in 1442 when the ceilings in the aisles and King Matthias Corvinus from 1477 to 1488. It all the chancel were raised.18 After the Venetian sack of led to a drop in commerce that constituted a serious the town in 1509, the collegiate church underwent setback for this developing economy. The emperor, extensive renovation works. The church was again namely, shifted the export of iron to the safer port of renovated during the 17th and 18th centuries ( Fig. 4). Trieste. The sombre state of affairs at the end of the 15th century was further blackened by an epidemic of the plague in 1477. From the beginning of the The Cemetery 16th century, the town was attacked and sacked by the Venetians on several occasions ( Fig. 3). It became a custom among Christians for the dead to be buried in consecrated ground because of the belief in life after death. Throughout history, the The Collegiate Church of the Church instituted strict rules concerning the location Assumption of the Virgin Mary and organisation of graves. Graves had to be or- ganised in the surroundings of parish churches and, The Church of the Assumption of the Virgin Mary when such a church was too far away, special ceme-was located at the eastern edge of the medieval town terial churches were erected. The Christian graveyard ( Fig. 2). The exact date of its construction is unknown. The church’s importance is noted in the ver- nacular name Vela Crikva (Great Church) or Assunta, being the largest and most important ecclesiastical building in Rijeka till the construction of St Vitus’ Figure/Slika 4 The Church of the Assumption of Figure/Slika 5 The collegiate church with the the Blessed Virgin Mary (source www.visitrijeka.hr). / cemetery on the 1579 map (source Kriegsarchiv Wien). / Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja na Reki (vir www. Župnijska cerkev s pokopališčem na načrtu iz leta 1579 (vir visitrijeka.hr). Kriegsarchiv Wien). 17 Klen 1988, 106. 18 Bradanović 2017, 21. 373 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek church of the Assump tion of the Blessed Vir gin Mary Figure/Slika 6 Plan of the excavated graves. Green structures are parts of the Roman baths, blue structures part of the Early Christian basilica (drawing by A. Janeš). / Načrt izkopanih grobov. Zeleni objekti so del rimskih term, modri pa zgodnjekrščanske bazilike (risba A. Janeš). is thus arranged as a clearly demarcated and conse- cupied by the municipal cemetery, which developed crated area alongside a church. Unlike the customs around the collegiate church of the Assumption of of antiquity, Christian graves were situated within the Blessed Virgin Mary. Some of the deceased were settlements, which was in accordance with the belief interred in churches in communal or family tombs, in life beyond the grave and the resurrection of the and some around the collegiate church, which was body. This bound the deceased in a community with referred to as the cemetery.20 Prior to 1773, there the living, who prayed for them and prepared for re-were no cemeteries outside the city ramparts. While unification with them in the afterlife.19 members of the religious orders were interred with- It was no different in Rijeka. Much of the area of Trg in their churches, and canons within the collegiate Pul Vele Crikve and a part of Užarska ulica was oc-church, others were buried alongside it. Sources cite 19 Predovnik, Dacar, Lavrinc 2008, 91. 20 Kobler 1996, 279. 374 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka large ossuary and a post-medieval house (kosturnica and object 1 in the plan on Fig. 6)22, was destroyed by the construction and later repairs of sewage pipes in Užarska ulica. In spite of the claims of the much greater age of the collegiate church, the area around it was used as a cemetery only from the 13th centu- ry onwards. The finds of 12th-century coins, namely, have no dating value because of their subsequent use in later periods.23 In the 15th century, the constricted nature of the area around the church proved a prob- lem that was resolved by the construction of walled ossuaries (lat. carnarium, ossuarium) in which the bones from excavated graves were deposited. The need for ossuaries indicates greater mortality of the popula- tion of Rijeka in the late medieval period, caused by the gradual growth of the population of this Libur- nian city. This trend continued into later periods, and in the first half of the 18th century, a new, larger ossu- ary was built. Burials ceased in 1773 when interment Figure/Slika 7 Part of the cemetery south of the church of the deceased within the urban core of the city was during excavations (photo by J. Višnjić). / Del grobišča forbidden by a decree of the imperial government of južno od cerkve med izkopavanji (foto J. Višnjić). Joseph II. Out of the 153 excavated graves, 37 can be dated to the payment of fees for burial places behind the lat- the Middle Ages, 24,8% of the total excavated graves. eral altars. The eastern side, behind the church, was They contained remains of 42 individuals. All of the reserved for the indigent who could not pay for a medieval graves were excavated on the south side of burial. In Klobučarić’s depiction of Rijeka from 1579, the church. The oldest interments of the 13th to 15th the area bordered by a fence reached the church bel-century were registered in and around the frigidarium fry and, at the time, there were no burials in the area of the Roman baths. The depth of the pools proto the north of the church and belfry ( Fig. 5). The tected them from subsequent burials. In the 15th cen-area to the south of the church was a more desirable tury, due to the density of interments, a row of six place for burial than the northern side.21 From later ossuaries was built alongside the church where bones depictions of the city, in the 17th century, one can were deposited, with burials continued in the same observe the expansion of the cemetery in that direc-area ( Fig. 8). Although no burials earlier than the 17th tion, likely brought about by the growing population century were preserved to the west of the church, of Rijeka. finds of coins from the 13th to 16th centuries indi- The area to the south and west of the collegiate cate the use of this area for interments prior to the church was investigated, and 153 grave contexts were discovered ( Fig. 6). Research has shown the extent 22 We find a record of the purpose of object 1 in the of the devastation to the city cemetery caused by records of the city archives. As a rule, a person could municipal works ( Fig. 7). The southern perimeter of not be interred until forty-eight hours had passed from the moment of death. The bodies of the deceased were the cemetery, together with the southern wall of the displayed in their homes, with a house built alongside the cemetery to serve the indigent for this purpose; Viezzoli 1936, 112. 21 Demo 2007, 50. 23 See Jakšić 1996. 375 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek church of the Assump tion of the Blessed Vir gin Mary Figure/Slika 8 Plan with the medieval graves (drawing by A. Janeš). / Načrt srednjeveških grobov (risba A. Janeš). 17th century. We can account for the absence of older Not all the excavated graves could be dated strict-graves in this area by the small depth of burials as a ly to the medieval period due to the dire state of result of the mosaic flooring of the early Christian preservation of the remains. Out of the total, 19% basilica. The older graves were likely destroyed – the can be dated to the 15th century, another 10% to the bones transferred to the nearby ossuary – and were 14th/15th centuries and 15th/16th centuries. Out of the replaced by 17th-century interments. As a result of total, 12% can be dated to the period from the 13th the ever-increasing density of burials, a large ossuary to the 16th centuries. The rest can only be dated to was constructed along the cemetery’s southern pe-the large time span from the 13th to the 18th centuries rimeter in the 18th century. However, by the end of ( Fig. 9). the first quarter of the 18th century, the cemetery had Out of the 42 medieval skeletons, 17 were identified expanded to the north of the belfry, where burials as male (41% of the total), ten as female (24% of the took place up to 1773. total), and six as children (14% of the total medieval skeletons), while nine skeletons could not be sexed 376 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Dating Number of graves Percentage Orientation Number of graves Percentage 13.–15. cent. 1 2 west-east 39 93 13.–16. cent. 4 10 south-north 2 5 13.–17. cent. 1 2 undefined 1 2 13.–18. cent. 7 17 Figure/Slika 11 Grave orientation (made by A. Janeš). / 14.–15. cent. 4 10 Usmerjenost grobov (izdelava A. Janeš). 14.–17. cent. 1 2 14.–18. cent. 3 7 a grave’s position. The most desirable place was near 15. cent. 8 19 the high altar of the church, followed by the lateral 15.–16. cent. 4 10 chapels. The loosening of restrictions pertaining to 15.–17. cent. 1 2 the orientation of graves led to the denser distribu- 15.–18. cent. 5 12 tion of burials along the walls of the church from the 16. cent. 3 7 late medieval period onwards. Deviations from the 42 standard orientation appear far less frequently. Figure/Slika 9 Percentage of medieval graves (made by Although found in situ, most graves were drastically A. Janeš). / Delež srednjeveških grobov (izdelava A. Janeš). damaged, both by municipal works and by subse- (21% of the total) ( Fig. 10). The high percentage of quent burials. Graves 2 and 3 were damaged during undetermined skeletons is caused by the bad state of the construction of a building to the southeast of the skeletal preservation caused by constant burials dur-collegiate church. Grave 2 was thoroughly disturbed at ing the post-medieval period. the time, and the bones of the deceased were found Most of the graves were oriented along the west-east scattered on the better-preserved skeleton in grave 3. axis, with the head to the west. This orientation of During the installation of pipes in the south-eastern the deceased is related to the belief in the second section of the cemetery, the line of graves 51, 53, 54, coming of Christ at the end of the world when the 55 and 89 was damaged. Another cause of the damage to graves by new burials lies in the poor mark- Sex Number of graves Percentage ing of older graves. The majority of medieval graves male 17 41 were marked by wooden crosses that were not re- female 10 24 child 6 14 placed upon their decay. In the late medieval period, undefined 9 21 cemeteries were often used as open public spaces on which to stage fairs, games, and other social events. Figure/Slika 10 Sex percentage in the medieval graves That this was the case is evident from the provisions (made by A. Janeš). / Delež pokojnikov v srednjeveških grobovih glede na spol (izdelava A. Janeš). of church councils from the 14th and 15th centuries that forbade these activities in cemeteries.24 bodies of the dead would rise. With their heads to Most of the deceased were interred in simple earthen the west, the deceased would see Christ rising in the graves ( Fig. 12). The contours of the graves them-east. This ritual was very strictly adhered to in the selves could not be discerned, having been destroyed medieval period, up to the 17th century when the ritu-by the constant use of the burial space. For inter- al was altered and there was no strict requirement ment in simple grave pits, the bodies of the deceased that the burial be with the head of the deceased to were wrapped in fabric. Some of the deceased were the west. Most graves at the cemetery in Rijeka fol-interred in wooden coffins. low the orientation of the church, which had a slight Walled graves were built from the late 15th century on deviation from the ideal west-east orientation, and and were used for the burial of several deceased per-93% of the medieval graves are oriented in this direc- tion ( Fig. 11). The place of burial further influenced 24 Predovnik, Dacar, Lavrinc 2008, 91. 377 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek sons. Grave 6 was constructed of undressed stone, with the inside face of the wall smoothed with plas- ter ( Fig. 13). The building method is similar to grave 5 (ossuary) to the northern side. Two skeletal remains were found in the grave in situ, skeletons SU 357 and SU 496. The remainder of the tomb was filled with the bones disturbed by the interment of these two. In the case of skeleton SU 357, the bones of the previous burial were arranged along the walls of the tomb, for the most part at the feet and head. There are four consoles on the inside of the tomb that held in place the stone lid removed during the burial of the deceased to whom bones SU 357 belonged. Iden- tically built walled graves were recently discovered in Zadar at St Dominic’s Church.25 Coins issued for Salzburg Archbishop Johann II von Reisberg from the first half of the 15th century were discovered in the structure of the wall of grave 6. The coins found Figure/Slika 13 Last buried individual (SU 357) in the walled tomb (grave 6) (photo by A. Janeš). / Najmlajši pokop (SE 357) v zidani grobnici (grob 6) (foto A. Janeš). their way into the grave during its construction in the mid- or second half of the 15th century. Grave 6 is aligned with the altar of the Heart of Jesus inside the collegiate church. On that section of the wall, on the outside face, G. Kobler mentions a chapel dedicated to St Bernardine.26 It is first mentioned in 1534 with a note that it was the site of the Nikolić family tomb27 ( Fig. 14). Given that grave 6 is the only family tomb to the south of the church, we can only conclude that this is, in fact, the tomb of this Rijeka family. The chapel of St Bernardine was demolished in 1802 and the altar transferred to the nearby Church of the Holy Spirit (Sveti Duh).28 The construction of walled family tombs is confirmed at two cemeteries in Dalmatia; Galovac-Crkvina and Sveti Juraj at Putalj. Family tombs at Crkvina are dated approximately, as is the entire necropolis, from the 9th Figure/Slika 12 Simple earthen grave of the 14th/15th century (photo by A. Janeš). / Preprost v zemljo vkopan grob iz 14./15. stoletja (foto A. Janeš). 26 Sušanj 2002, 11. 27 Kobler 1996, 258. 25 Jurić 2008, 414. 28 Kobler 1996, 258. 378 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Figure/Slika 14 Walled tomb (grave 6) of the Nikolić family (photo by M. Zaccaria). / Zidana grobnica (grob 6) družine Nikolič (foto M. Zaccaria). to 16th century,29 while at Putalj, they appear in the later horizon of the late medieval period.30 In the case of grave 37, the space between the south- ern wall of the ossuary (grave 36, SU 350) and the two walls of the Roman thermae (SU 318 and SU 319A) was used. The space was not used as a classic tomb but rather as a bordered area where interment was con- ducted without any particular order, as indicated by the poorly preserved and intermingled skeletons. A row of six walled ossuaries was built along the southern wall of the collegiate church. The grow- ing population and the high mortality rate near the end of the medieval period became a problem for cramped municipal cemeteries across Europe. The renewed excavation of the cemetery area emerged as a solution, with the extracted bones deposited in purpose-built ossuaries. Late medieval customs al- lowed for the transfer and deposit of the remains of Figure/Slika 15 Ossuaries south of the collegiate church 29 Belošević 1993, 132. (photo by A. Janeš). / Kostnice južno od župnijske cerkve 30 Burić 2001, 214. (foto A. Janeš). 379 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek Figure/Slika 16 Skulls from the brick-built ossuary (grave 71) (photo by A. Janeš). / Lobanje iz opečnate kostnice (grob 71) (foto A. Janeš). the deceased in these ossuaries, on the condition that Stjepan IV Babonić was found in grave 36, while in they were located on consecrated land.31 These ossu-grave 5, we found a coin issued by Emperor Ferdi- aries were most often constructed along the southern nand II from the 16th to the 17th century. Based on walls of churches.32 Five ossuaries (graves 5, 21, 36, the numismatic finds, we can date the construction 83 and 87) were built of undressed stone and bound of the ossuary to the 15th century, and they were like-with mortar ( Fig. 15). All are of a rectangular form. ly used on several occasions up to the 17th century. The easternmost ossuary (grave 71) is, unlike the others, built of brick. During construction, the build- ers had to remove parts of the walls of the Roman thermae. The fills of the ossuaries included a large number of dislocated bones. Grave 71 is different in this respect. In its fill, well-preserved human skulls were found alongside the bones ( Fig. 16). In graves 5, 21 and 71, we found consoles for lids on their south- ern wal s. To the north side, we can only presume their existence as that side of the ossuary was destroyed when the church’s foundations were secured. Walled tombs without lids were also found at the cemetery of St George’s (Sveti Juraj) church at Radun near Kaštel Stari, dated by finds of Venetian coins to the 17th century.33 The specimens at Rijeka are certainly older: a 14th-century denar issued by Slavonian Ban 31 Demo 2007, 35. 32 Podpečan 2006, 26. 33 Oreb 1983, 200. 380 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Grave Finds examples of this type of buckles are finds in the mid- dle layer of the cemetery at Begovača at Donje Bil- Most of the finds found in the graves belong to the jane near Zadar – these are dated to the 12th century.34 post-medieval repertoire, consisting mostly of devo- At the cemetery at Dol in Bribir, buckles of this type tional objects, medals, crosses, and rosaries. Other were found in graves dated to the period from the finds can be grouped as jewellery, parts of garments 13th to the 15th century.35 However, grave 33 at the and shoes, and objects of everyday use. Objects that cemetery of St George’s Church in Putalj is dated to could be dated to the medieval period can be divided the 13th century.36 This buckle type was also found into two groups: dress accessories and jewellery. in grave 497 at Crkvina near Galovac and has been approximately dated to the High Middle Ages.37 They Buckles were also in use during later periods, and we thus find them in graves from the mid-14th to the mid-15th Prominent by their number among objects of utili- century around the Sveti Spas church at Vrh Rika.38 tarian and decorative nature are buckles, i.e. buckle In neighbouring Slovenia, we find a buckle of this frames. Only a very few were found in closed grave type in a child’s grave at St Bartholomew’s Church contexts. Most became separated from clothing and in Šentjernej broadly dated to the period from the footwear and were scattered in the cemetery layer by late Romanesque phase to the 14th and 15th centuries.39 the digging of successive graves. We have divided the Two buckles from a grave at St Nicholas’ Church at buckles from the cemetery at Rijeka into single-part Otok near Dobrava have been dated to the 15th and and two-part, with one three-part buckle speci-16th century, while a buckle from the municipal tower men also found. In the first type, the prong wraps in Ptuj is dated along with other finds to the broad around the buckle frame, while among others, the period from the 14th to the 17th century.40 Specimens frame is divided by the bar or centre post to which from graves at sites in central Europe indicate a broad the prong is attached. By form, the buckle frames dating range for these buckles from the 11th to the are round, rectangular, rectangular with rounded cor-15th century.41 They appear in England from the mid- ners, D-shaped, and articulated. Although the buck- 13th to the mid-15th century.42 From the above, we le’s function can be determined if its position in the see a broad temporal and spatial distribution of this grave is known, in our case, we must rely primarily buckle type. They were at the height of their popu-on the form of the buckles and buckle frames them- larity in the late medieval period – the 14th and 15th selves. centuries – but were also used, at a reduced intensi- Simple round bronze buckles are notable by their ty, in subsequent periods. Our specimens were col-quantity ( Tab. 1, Tab. 2, Tab. 3, Tab. 4: 1–6). Thirty lected from ossuaries, which indicates that they were such specimens were found, twenty-seven of which from graves destroyed by the digging of new graves were discovered within walled graves that functioned and that the remains of these bones were “cleaned as ossuaries. Twelve were discovered in grave 21, out” from the graves and deposited in appropriate eight in grave 83, six in grave 36 and only one in walled tombs. Based on this fact, and on the stylistic grave 87. Two buckles of this type were found in the fill of grave 6 but were not associated with the 34 Jelovina, Vrsalović 1981, 128. skeleton preserved in situ. They consist of a round 35 Zekan 1996, 50. 36 Burić 2001, T. IV: 3–4. buckle frame and a prong that is wrapped around the 37 Belošević 1993, 136, T. XXVI: 9, 10. frame at its broader end and tapers towards the tip. 38 Jakšić 1996, 149. This buckle type is known from other Croatian and 39 Predovnik, Dacar, Lavrinc 2008, 42, T. 1: 2–4. 40 Predovnik, Dacar, Lavrinc 2008, 79. European medieval sites. We know of specimens from 41 Predovnik, Dacar, Lavrinc 2008, 79. medieval cemeteries in Dalmatia. The earliest dated 42 Whitehead 1996, 16. 381 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek attributes, we can attribute these buckles to graves that were closed over the ankle. They were found in from the Late Medieval period (14th and 15th centu-contexts dated to the first half of the 15th century.44 ries), perhaps even to an earlier period. Two buckles were found at grave 134 in Šentjernej Round buckles were most often used to fasten gir- that lay symmetrically on the hips of the deceased,45 dles around the waist or thighs. On the 15th-centu- which is significant for men’s garb of the 14th centu- ry graphic scrolls of the Master of the Banderoles ry. The buckles were, namely, fastened to belts that for the Kiss of Judas, we can clearly see the use of a hung from a special part of their clothing that cov-round buckle frame to fasten both the girdle and the ered the hips and pelvis and to which long socks were belt that held the scabbard on the figure of St Peter attached. Two buckles were found in grave 6 at the ( Fig. 17).43 Buckles of smaller size could also be used cemetery in Rijeka ( Tab. 1: 2, 3), but these were dislo-around the thighs, such as the one found in grave 5 cated. It cannot be ruled out that they were from this ( Tab. 4: 7) and one specimen from the cemetery layer. type of clothing. They were found on the bottom of Finds from London indicate that round buckles of a walled tomb and belonged to one of the first buri-smaller dimensions were used to buckle high shoes als, which opens the possibility of their dating to the 15th century – the period that saw an increase in the intensity of the construction of walled tombs. A single-part D-form buckle ( Tab. 4: 8) is the only buckle found made of iron. This type of buckle was found on articles of clothing from the 13th to the 15th century, while during the late medieval and post-me- dieval periods they were a part of horse tack.46 A D-form buckle with a buckle plate ( Tab. 4: 9) is anal- ogous to a buckle from a grave at Opatovina in Za- greb that has been dated to the late 14th and early 15th centuries.47 Two rectangular buckle frames ( Tab. 5: 1, 2) are of the type of buckle used for clothing but may also have served as a part of horse tack. Similar buckle frames were found in graves from the 15th and first half of the 16th century at Opatovina in Zagreb,48 and at Ružica Grad near Orahovica, where they are Figure/Slika 17 The use of round buckles for fastening dated to the 15th and 16th centuries.49 A similar buck-belts: a detail from the graphic scrolls of the Master of the le frame used during the 15th and 16th centuries was Banderoles for the Kiss of Judas, 15th century (Fučić 1992, 123). / Uporaba okroglih zaponk za spenjanje jermenov: found in Celje.50 detajl z grafične predloge za Judežev poljub Mojstra z napisnimi trakovi, 15. stoletje (Fučić 1992, 123). 43 Fučić 1992, 123. The Master of the Banderoles (Mee- 44 Grew, de Neergaard 1988, 75, Fig. 105, 106, 110. ister mit den Bandrollen) was an engraver who created 45 Predovnik, Dacar, Lavrinc 2008, 79. graphic scrolls in the Netherlands using pen and ink that 46 Whitehead 1996, 16. served as the basis for the frescoes at Beram. These graph- 47 Demo 2007, 84–85. ic scrolls were the works of artists who collected motifs 48 Demo 2007, 83, cat. no. 16.1. during their travels that were later transferred to frescoes 49 Radić, Bojčić 2004, 90, cat. no. 61. (Fučić 1992, 118). 50 Guštin, Bressan, Komplet 2001, 244, cat. no. 504. 382 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Clasps Metal Lace Chapes One of the devices used for fastening clothes were The 14th century saw a major shift in fashion and double-looped clasps consisting of two parts, the the unwieldy wide clothing of the 13th century was hook and the eye. In continental Croatia, they are replaced by new, closer fitting clothing, tailored to known as “grandma and grandpa” ( babe i dedeki) and measure. Laces of leather or textile were used along in Dalmatia as ažulice ( ažule, jažule) ( Tab. 5: 3). They with the already mentioned clasps to tighten corsets, were crafted of metal wire, about 1.5 to 2 mm in gowns, and sleeves. As the tips of laces were wont to thickness, in varying sizes. This simpler type was fray over time, they were frequently fitted with cylin-crafted by wrapping the wire around a round staff and drical metal ferrules and thus protected from further working the wire with pliers. The hook and the eye wear, also facilitating their passage through the eyes had two loops by which they were fastened to cloth-and apertures in clothing. Written sources in Eng- ing. The emergence of these clasps is related to the land mention lace chapes from the 13th century on, use of corsets and tight tailored clothing in the sec-while in continental Europe, we find them depicted ond half of the 15th century and become widespread on works of art from the 15th century. In women’s in the 16th and 17th centuries.51 Their application was fashion, laces were used to fasten corsets at the front, very diverse as we find them in graves along the leg, and in men’s clothing, to tighten sleeves and hose.55 lower leg and thighbones, at the waist level, along the Metal lace chapes were found in medieval graves 6 spine, and even along the neck of skeletons.52 Inven- and 77 ( Tab. 5: 6, 7). Most of the specimens are of tories from the first half of the 14th century from a cylindrical, slightly conical form. At Zagreb-Opa-the Zadar area mention clasps, jažule, of silver for tovina lace chapes were found in graves dated from the fastening of women’s sleeves at the wrist. From the first half of the 15th century to the first third of the mid-15th century onwards, we find them, among the 16th century.56 A number of these chapes were other fastening aids, on separate sleeves. This sleeve found in grave III inside the Sveti Spas church at Vrh type emerged during the Gothic period and became Rika, and they can be dated by other small finds from characteristic of Renaissance garments.53 the same context to the 15th century.57 Decorative eyes ( Tab. 5: 4, 5) – another form of fas- tener for articles of apparel – were found at the cem- Buttons etery in Rijeka. The base of this type of eye is a metal ring that extends into a stylised vegetative ornament. Only one example of a button can be dated to the They are smaller in size than the baba type eyes. The medieval period. The back section of a round button ornament was not only of decorative function as of semicircular cross-section ( Tab. 5: 8) was found in it contained an aperture whereby the eye was sewn the fill of grave 6 (walled tomb). An almost identical onto clothing. Burić cites the example of a trefoil fragment of a button from Ružica Grad has been two-part clasp from grave 206 at Putalj that is dated dated to the 16th and 17th centuries.58 to the 14th and 15th centuries.54 The clasps at Rijeka are similar, but they lack hooks of the same form as those found at Putalj. 51 Predovnik, Dacar, Lavrinc 2008, 72. 55 Egan, Pritchard 1991, 285. 52 Demo 2007, 73. 56 Demo 2007, 71. 53 Anzulović 2007, 259. 57 Petrinec 1996, 107. 54 Burić 2001, 224, T. X: 13, 14. 58 Radić, Bojčić 2004, 74, cat. no. 18. 383 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek Pins century.63 One such finger ring was found in a grave from the first phase of the cemetery at Putalj and The development of the technology of drawn wire has been dated to the 12th century.64 Two rings orig-from the 12th century onwards led to major changes inate from a cemetery at Brnaze near Sinj and have in the size of pins, while the head was made separately been dated by coins to the period from the 13th to the and became smaller in size. The change in size affected 16th century.65 Rings of this type were also popular their use, and they were no longer used to fasten clothin the waning of the medieval period, and we find ing. Written sources from the 14th century mention them in graves dated from the 15th century on at the pins used to fasten veils and ornamental headwear and Church of the Holy Salvation (Sveti Spas)66 and the there are numerous depictions from the 15th century.59 Tjeme Late Medieval necropolis in Bribir from the Wire-wound head pins of larger size (head diameter of 14th and 15th centuries.67 In London, finger rings of about 3 mm) were found on three pins ( Tab. 5: 9–13). this type were found in layers from the early 15th cen-Similar pins were extracted from a Venetian shipwreck tury.68 The specimens from Rijeka ( Tab. 6: 1, 2) can at Gnalić from the late 16th century.60 On two speci-be approximately placed within this dating range – in mens of this pin type from Ružica Grad, dated to the the broad time span of the medieval period – given period from the 14th to the 16th century,61 it is evident that they originate from the cemetery layer, i.e. from that they were used over an extended period. one of the devastated graves. A more massive finger ring ( Tab. 6: 5) was found in Finger Rings the fill of the large ossuary. A very similar ring with a broadened upper aspect was found at the Crkvina A small number of items of jewellery were found – Galovac site in the medieval layer of the cemetery in the area of the cemetery alongside the Church of dated to the period from the 12th to the 16th centu-the Assumption of the Blessed Virgin Mary, most of ry.69 Our specimen can be freely incorporated into which are finger rings – eighteen pieces in all that can this dating, more precisely into its later range as it is be ascribed to the Middle Ages. The most numerous, very likely a ring that was deposited in the newly con-and chronologically earliest group, consists of sim- structed ossuary in the 18th century from an earlier ple bronze finger rings or bands. Among these, only devastated grave. two are decorated with incised lines along the edges One other specimen originates from the large ossuary while the remainder are simple and without decora-and stands apart from the others in that it has an oval tion. Simple finger rings of this type are known to us cross-section ( Tab. 6: 6). A similar specimen was found from other medieval cemeteries in Croatia. Because at the Greblje necropolis near Maljkovo that was dated of their simple fabrication, they were popular over by the form of the grave and coins to the period from an extended period. At the Crkvina – Galovac site in the 12th to the 15th century.70 It was deposited in the os-the Zadar hinterland, we find them in graves of the suary in the same fashion as the previously described early Croatian phase of the 9th to the 11th century.62 specimen ( Tab. 6: 5). They are a very frequent find at other cemeteries in The only two decorated specimens are from the Dalmatia during the high and late medieval periods. cemetery layer ( Tab. 6: 3, 4). They are adorned with They were found at Begovača in the second cemetery layer used in the period from the 10th to the 13th 63 Jelovina, Vrsalović 1981, 129. 64 Burić 2001, T. II, 3. 65 Gunjača 1955. 66 Petrinec 1996; Jakšić 1996, 147. 59 Egan, Pritchard 1991, 297. 67 Zekan 1996, 53. 60 Mileusnić, Lauko 2004, 61. 68 Egan, Pritchard 1991, 218. 61 Radić, Bojčić 2004, 74. 69 Belošević 1992, T. XXXI, 5. 62 Belošević 1992, T. XXX, 5. 70 Jelovina 1960, 264, T. II, 132. 384 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka incised lines along the edges. This ring type is very frequent at medieval cemeteries in the Dalmatia re- gion, and also covers a broad dating range. In most cases, we find them along with the above-mentioned unadorned rings. At the Crkvina – Galovac cemetery, they are found in graves dated from the 9th to the 11th century.71 Finds from the cemetery at Begovača indi- cated the continuity of fabrication, where these rings were also found in the middle cemetery layer which is dated to the period from the 10th to the 13th century,72 Figure/Slika 18 Detail of a finger ring with glass and in the upper, later layer, with their use continuing setting from Raphael’s 1506 portrait of Maddalena Doni to the 15th century.73 Four specimens were found at (Thoenes 2007, 79). / Detajl prstana s steklenim vložkom z Rafaelovega portreta Maddalene Doni iz leta 1506 the Greblje cemetery at Maljkovo, used in the period (Thoenes 2007, 79). from the 12th to the 15th century.74 Two similar rings from Brnaze near Sinj are of a somewhat later date, more valuable ruby, is set in a square setting. One from the 13th to the 16th century.75 We also find them bronze specimen ( Tab. 6: 8) was found in walled at the cemetery in Putalj in a grave from the 14th to grave 6. Unlike the other three specimens, this one is the 15th century,76 and at graves from the Church of of a simple form with the ring hoop widened at the the Holy Salvation (Sveti Spas)77 where they were upper section and a rectangular setting aperture. On deposited from the mid-15th to the 16th century.78 A other specimens, the broadening around the setting very similar profiled specimen was found in a grave is decorated with semicircular recesses ( Tab. 6: 9–11). from the last third of the 14th century at Opatovina This ring type has been observed at other Croatian in Zagreb.79 cemeteries, most often in the Late Medieval horizon. The only specimen of a twisted finger ring ( Tab. 6: 7) At Begovača, they were found in graves attributed was discovered in grave 6. This ring type is a rare find to the upper cemetery layer which has been approx-in medieval cemeteries. The specimen from grave imately dated to the broad period from the 13th to 145 at the Grede cemetery in Kašić has been dated the 17th century,81 while Jakšić attributes them more to the period from the 9th to the 11th century, and it is precisely to the Gothic layer of the 14th and 15th noted that analogies are known from the Bijelo Brdo centuries.82 A similar specimen was found in grave culture group.80 Our specimen is chronologically de-778 at the Church of the Holy Salvation (Sveti Spas) termined by the construction of the cemetery in the from the post-medieval horizon dated from the mid-15th century, although it may be a surviving element 15th to the 16th century.83 A finger ring with a glass from an earlier period. setting from male grave 69 at Opatovina in Zagreb Four rings are of the group of rings with settings. was dated to the last third of the 15th century.84 Con-One is gold and the remainder are made of bronze. temporary depictions in works of art can assist us A glass setting of dark red colour, imitating a much in the dating of this ring type. On Raphael’s 1506 portrait of Maddalena Doni ( Fig. 18), we see a ring 71 Belošević 1992, T. XXX, 5, 6. with a square dark red glass setting and a decorated 72 Jelovina, Vrsalović 1981, 120, 129. 73 Jelovina, Vrsalović 1981, 131. widening around it, identical to the specimens from 74 Jelovina 1960, T. I, 10, 62, T. II, 89, 136. 75 Gunjača 1955. 76 Burić 2001, T. XI, 8. 77 Petrinec 1996. 81 Jelovina, Vrsalović 1981, T. III, 60, T. XXXI, 437. 78 Jakšić 1996, 147. 82 Jakšić 1989, T. V, T. VI, 432. 79 Demo 2007, 70. 83 Petrinec 1996; Jakšić 1996, 147. 80 Vrsalović 1968, 90, T. VIII, 145. 84 Demo 2007, 70. 385 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek Rijeka.85 This portrait from the early 16th century and motif were found at the Church of the Holy Salva-the archaeological finds from other graves bear wit- tion (Sveti Spas) in burials from the mid-15th century ness to a 15th-century tradition. onwards.94 These finger rings appear from the late Three finger rings with raised bezel were found. Two Roman period, but there is little evidence of any kind have a simple square box bezel—one from the ceme-of continuity of fabrication in the medieval period. tery layer ( Tab. 6: 13), while the other originates from The hypothesis is that finger rings with the dextrarum grave 21 ( Tab. 6: 12). A ring from walled grave 5 has a iunctio motif re-emerged in the 12th century when, in hexagonal box bezel ( Tab. 6: 14). This type was found the Romanesque period, there is a revival of the spirat Begovača in a grave placed in the middle cemetery it and culture of classical antiquity.95 layer dated to the period from the 10th to the 13th A large bronze finger ring was found in walled grave century,86 also noting the tradition of this ring type 5 ( Tab. 6: 16). Its upper section is decorated with a from classical antiquity, continuing into the Late Me-vegetative acanthus motif over which stands an in- dieval and later periods.87 On the other hand, Jakšić completely preserved square bezel. The lower section dates this ring with the aid of a three-beaded earring is adorned with the dextrarum junctio motif. On this from the same grave to the Gothic layer, dated to specimen, the clasped hands are executed in relief. the 14th and 15th centuries.88 A similar ring from the What is interesting about this specimen is that the Archaeological Museum in Split is dated to the 15th clasped hands motif appears on the lower side of the and 16th centuries.89 hoop as a secondary motif and not in the custom- An analogy for the massive finger ring ( Tab. 6: 15) ary position on the upper section of the finger ring. can be found at the Dol cemetery in Bribir, dated to The clasped hands in relief are, by all accounts, of the period from the 13th to the 15th century.90 earlier provenance than the above-mentioned plas- Prominent among rings with typically Renaissance tically executed example. A finger ring with a relief characteristics are two rings with a clasped hand clasped hand decoration from the cemetery at Putalj motif, i.e. the dextrarum iunctio ( Tab. 6: 17, 18). Both has been dated to the 14th and 15th centuries,96 while specimens have very plastically shaped hands. On the rings from graves 503 and 563 at the Church of the gold finger ring, the continuation of the hand into Holy Salvation (Sveti Spas) have been dated to the the hoop is decorated with architectural motifs, while mid-15th century.97 on the bronze specimen, this section is adorned with The most interesting specimen is a three-beaded ear-human heads. These decorative traits are significant ring ( Tab. 6: 19) from the cemetery layer. Three-bead-to the method of decorating finger rings of the 15th ed earrings are a frequent grave good in medieval and 16th centuries.91 A ring with the same plastically cemeteries, above all in the Dalmatia region. As a prominent motif of clasped hands originates from result, many authors consider them to be the prod-the 16th-century grave 141 at the Putalj cemetery.92 uct of local goldsmiths.98 They are crafted in the Among the finds of the late 16th century Venetian plique-à-jour or casting techniques and adorned with shipwreck at Gnalić island, a gold ring was found filigree and granulation. If fabricated by casting, with a dextrarum iunctio motif.93 Finger rings with this they imitate filigree and granulation. The appearance of this earring type at Late Medieval cemeteries has led some researchers to conclude that this is typical 85 Thoenes 2007, 79. 86 Jelovina, Vrsalović 1981, T. XI, 228. Gothic jewellery of the 14th and 15th centuries and that 87 Jelovina, Vrsalović 1981, 122. 88 Jakšić 1989, T. VI. 89 Piteša 2009, cat. no. 264, 179. 94 Jakšić 1996, 150. 90 Zekan 1996, 50. 95 Šarić 1992, 160. 91 Predovnik, Dacar, Lavrinc 2008, 83. 96 Burić 2001, T. XI, 9. 92 Burić 2001, T. IX, 3. 97 Petrinec 1996. 93 Mileusnić, Lauko 2004, 71. 98 Jelovina 1976, 101; Jelovina, Vrsalović 1981, 116. 386 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka they cannot be dated to the pre-13th century period.99 1377 is carved into the belfry, but this date is deemed Three-beaded earrings were found at cemeteries with to refer to the renovation of a much older belfry.104 extended medieval burial continuity (Bribir-Tjeme and It is difficult to prove that the area around the Dol, Otres-Lukačuša, Kašić-Mastirine, Biljane Don-church was used as a cemetery from the moment je-Begovača, Cetina-Sveti Spas, Brnaze, Muć Gorn- of its construction. The oldest finds from the ji...), while they are absent from necropolises of the graves display characteristics of the Late Middle early medieval period suggesting the conclusion that Ages and only a very few finds can, but without this type of earring is a product of the high medie-complete confidence, be dated before the 14th val period. From the cited examples, it is evident that century. The method of burial with the hands of the three-beaded earrings were a favoured type of jewel-deceased placed alongside the body, so significant lery and that they were also manufactured and worn for the period of the Early and a part of the High in later centuries and even kept as family heirlooms in Medieval up to the 13th century, is hardly represented. the 16th century.100 The grave goods at the cemetery in Rijeka are characterised by Gothic, Renaissance and baroque forms. The continual use of this cramped space for Concluding Remarks the interment of the remains of the deceased has led to the destruction of a great many of the graves In the past, the area along the Church of the As- and thus obliterated the fragile traces of the earliest sumption of the Blessed Virgin Mary in Rijeka’s old burials. Despite the claims of a much greater age of town core was referred to as the cemetery.101 Archae-the collegiate church, the area around it was used as ological research conducted there has confirmed the a cemetery only from the 13th century. In the 15th existence, and in part the extent, of the municipal century, the constricted nature of the area around the cemetery. The cemetery was situated alongside the church proved a problem that was resolved by the church itself, and in historical depictions of Rijeka, construction of walled ossuaries in which the bones it is shown to have been encircled by a wall, as was from excavated graves were deposited. The need customary at the time. for ossuaries indicates the greater mortality of the As the burial of the remains of the deceased among population of Rijeka in the late medieval period, the Christians is closely related to the church, it is dif-causes lying in the gradual growth of the population ficult to establish the lower time limit of burials at of this Liburnian city. This trend continued into later this site in Rijeka. The construction of the collegiate periods, and in the first half of the 18th century, a church remains shrouded in mystery. Written sources new, larger ossuary was built ( Fig. 19). Burials ceased do not extend farther back than the 14th century, but in 1773 when a decree of the imperial government it is evident from them that a collegiate church and of Joseph II forbade the interment of the deceased seat of the old chapter already existed.102 Also possi-within the urban core of the city. The cemetery was bly indicative of an older date for the construction of then moved to the present-day Calvary ( Kalvarija) the church is the belfry, constructed separately from area where burials were performed for a short time. the church itself. The historian P. Kandler notes, With the growth of the population, this cemetery too although he does not provide the source, that the became insufficient, and in 1793, the city purchased church was renovated in the year 1200.103 The year the vineyards of the former Augustine friary at Kozala for a new cemetery.105 99 Gunjača 1955, 132; Jakšić 1989, 432; Jakšić 1996. 100 Zekan 1996, 52. 101 Kobler 1996, 279. 102 Kobler 1996, 230. 104 Matejčić 1990, 65. 103 Torcoletti 1932, 3. 105 Kobler 1996, 280. 387 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek 13th to 18th-century graves 17th to 18th-century graves 18th-century graves Figure/Slika 19 Plan of the expansion of the cemetery (drawing by A. Janeš). / Načrt širitve grobišča (risba A. Janeš). 388 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Bibliography LABUS, N. 2000, Tko je ubio vojvodu Erika? – Radovi za povijesne znanosti HAZU u Zadru 42, 1–16. ANZULOVIĆ, I. 2007, Ukrasno uporabni predmeti na MARGETIĆ, L. 1994, Antička Tarsatica i počeci Rijeke. – zadarskom području u povijesnim izvorima od 13. do kon- Rijeka, sv. 1, 29–34. ca 16. stoljeća. – Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU MARGETIĆ, L. 2004, “Rijeka” prije Rijeke. – Zbornik sv. u Zadru 49, 239–287. Vid, sv. IX, 11–19. BELOŠEVIĆ, J. 1992, O rezultatima istraživanja lokaliteta MATEJČIĆ, R. 1990, Kako čitati grad. Rijeka jučer, danas. – “Crkvina” u selu Galovcu kod Zadra u 1990. godini. – Ra- Rijeka. dovi Filozofskog fakulteta u Zadru 30 (17), 79–92. MILEUSNIĆ, Z. and T. LAUKO 2004, The Venetian BELOŠEVIĆ, J. 1993, Ishodi pete, završne kampanje Shipwreck at Gnalić: Biograd na moru. – Annales Mediterra-istraživanja lokaliteta Crkvina u selu Galovcu kod Zadra. – nea, Koper. Radovi Filozofskog Fakulteta u Zadru 31, 121–142. NOVAK, N. 2009, Prinos ranom kršćanstvu i urbanizmu BRADANOVIĆ, M. 2017, Rijeka i Trsat u srednjem vijeku. Tarsatike. – Histria Archaeologica 38–39, 169–196. – Split. OREB, F. 1983, Srednjovjekovno groblje oko crkve sv. BURIĆ, T. 2001, Putalj u srednjem vijeku. – In: T. Burić, Jurja od Raduna kod Kaštel-Starog. – Starohrvatska prosvjeta S. Čače and I. Fadić, Sv. Juraj od Putalja, Katalozi i mono-III/13, 185–201. grafije 12, Split. PETRINEC, M. 1996, Kasnosrednjovjekovno groblje DEMO, Ž. 2007, Opatovina: tragovi povijesti izgubljene u sa- kod crkve Sv. Spasa u Vrh Rici (Katalog). – Starohrvatska dašnjosti – rezultati arheoloških iskopavanja pred crkvom svetog prosvjeta III/23, 4–138. Franje u Zagrebu 2002. godine. – Zagreb. PITEŠA, A. 2009, Katalog nalaza iz vremena seobe naroda, sre- EGAN, G. and F. PITCHARD 1991, Dress Accessoires c. dnjeg i novog vijeka u Arheološkom muzeju u Splitu / Catalogue of 1150–c.1450. – Medieval Finds from Excavations in Lon-finds from the Migration Period, Middle Ages and Early Modern don 3, London. Period in the Archaeological Museum in Split. – Katalozi i mo-FEST, A. 1913, Fiume nel secolo XV. – Bullettino della depu- nografije 2, Split. tazione fiumana di storia patria 3, Fiume, 5–138. PODPEČAN, B. 2006, Nagrobnik, podoba živih. – Archaeo- FUČIĆ, B. 1992, Vincent iz Kastva. – Zagreb, Pazin. logia Historica Slovenica 5, Ljubljana. GREW, F. and M. DE NEERGAARD 1988, Shoes and PREDOVNIK, K., M. DACAR and M. LAVRINC 2008, Pattens. – Medieval Finds from Excavations in London 2, Cerkev sv. Jerneja v Šentjerneju. Arheološka izkopavanja v letih London. 1985 in 1986. – Archaeologia historica Slovenica 6, Lju- GUNJAČA, S. 1955, Starohrvatska crkva i kasnosrednjov- bljana. jekovno groblje u Brnazima kod Sinja. – Starohrvatska pros- RADIĆ, M. and Z. BOJČIĆ 2004, Srednjovjekovni grad Ru- vjeta III/4, 85–132. žica. – Osijek. GUŠTIN, M., F. BRESSAN and B. KOMPLET 2001, Ko- SUIĆ, M. 1970, Liburnia Tarsaticensis. – In: V. Mirosav- vinske najdbe iz Celja / Oggetti metallici da Celje. – In: M. ljević, D. Rendić-Miočević and M. Suić, Adriatica praehisto-Guštin (ed.), Srednjeveško Celje / Medieval Celje, Archaeologia rica et antiqua: zbornik radova posvećen Grgi Novaku, Zagreb, historica Slovenica 3, Ljubljana, 239–287. 705–716. JAKŠIĆ, N. 1989, Crkve na Begovači i problem starohr- SUŠANJ, T. 2002, Historijat crkve Uznesenja Marijina u Rije- vatskih nekropola. – Diadora 11, 407–433. ci i povijesna analiza nepokretnog inventara. – Dokumentacija JAKŠIĆ, N. 1996, Kasnosrednjovjekovno groblje kod Konzervatorskog odjela u Rijeci (dio elaborata konzerva-crkve Sv. Spasa u Vrh Rici (Analiza). – Starohrvatska prosv- torsko-restauratorskih radova), Rijeka. jeta III/23, 139–172. ŠARIĆ, A. 1992, Ranosrednjovjekovni i srednjovjekovni JELOVINA, D. 1960, Kasnosrednjovjekovna nekropola nalazi s područja Solina u Arheološkom muzeju u Splitu. “Greblje” u selu Maljkovu. – Starohrvatska prosvjeta III/7, – Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 85, 139–166. 255–266. ŠTIH, P. 1992, Goriški grofje in devinski gospodje. – Zgo- JELOVINA, D. 1976, Starohrvatske nekropole na području iz- dovinski časopis 46/3, 309–321. među rijeka Zrmanje i Cetine. – Split. THOENES, C. 2007, Rafael, 1483.–1520. – Zagreb. JELOVINA, D. and D. VRSALOVIĆ 1981, Srednjov- TORCOLETTI, L. M. 1932, Il Duomo vecchio di Fiume. – jekovno groblje na “Begovači” u selu Biljanima Donjim Fiume. kod Zadra. – Starohrvatska prosvjeta III/11, 55–135. TURKOVIĆ, T. and I. BASIĆ 2011, Nuove conoscenze JURIĆ, R. 2008, Zadar – Sv. Dominik. – Hrvatski arheološki sulla Liburnia Tarsaticensis nel contesto dello studio delle godišnjak 4/2007, 412–414. fonti geografiche. – Atti del Centro di ricerche storiche-Rovigno KLEN, D. (ed.) 1988, Povijest Rijeke. – Rijeka. XLI, 49–102. KOBLER, G. 1996, Povijest Rijeke, knjiga druga. – Opatija, Preluk. 389 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek VIEZZOLI, G. 1936, Contributi alla storia di Fiume nel Settecento. – Fiume. Rivista della societá di studi fiumani in Fiume XIV, 61–187. VRSALOVIĆ, D. 1968, Srednjovjekovno groblje na “Gre- dama” u selu Kašiću kod Zadra. – Starohrvatska prosvjeta III/10, 69–92. ZEKAN, M. 1996, Pet srednjovjekovnih nekropola Bribi- ra. – In: T. Burić (ed.), Bribir u srednjem vijeku / Bribir in the Mediaeval Period, Split, 41–54. ŽIC, I. 1998, Kratka povijest grada Rijeke. – Rijeka. WEISS, J. 2013, In conterminis. Razvoj pogranične zemlje Metlike i odnosi s hrvatsko-slavonskim prostorom s nagla- skom na prisutnosti i posjedima obitelji Erdődy i Franka- pan. – In: P. Svoljšak, M. Seručnik and V. Kočevar (eds.), Između kraljevstva i carstva. Studija prekograničnih kulturnopovi-jesnih veza, Ljubljana, 13–82. WHITEHEAD, R. 1996, Buckles 1250–1800. – Essex. Andrej Janeš Hrvatski restauratorski zavod, Služba za arheološku baštinu, Odjel za kopnenu arheologiju Kožarska 5 10000 Zagreb Hrvatska ajanes@hrz.hr dr. sc. Ana Azinović Bebek Hrvatski restauratorski zavod, Služba za arheološku baštinu Kožarska 5 10000 Zagreb Hrvatska aazinovic@hrz.hr 390 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Catalogue 8 Round ring buckle with prong. The prong is fastened to the buckle frame such that the wider Table 1 edge is twisted around it. At that section, the prong is decorated with an incised line. Bronze. Diameter 1 Round ring buckle with prong. The prong is 5.2 cm. Grave 21 (ossuary). fastened to the buckle frame such that the wider edge is twisted around it. The narrower end of the prong Table 2 is slightly curved. Bronze. Diameter 4 cm. 1 Round buckle frame and prong. At the wider end 2 Round ring buckle with prong. The prong is where it is curved into a hook, the prong is decorated fastened to the buckle frame such that the wider edge with an incised line. Bronze. Diameter 5.1 cm, prong is twisted around it. Bronze. Diameter 3.8 cm. Grave length 5.2 cm. Grave 21 (ossuary). 6. 2 Round ring buckle with prong. The prong is 3 Round ring buckle with prong. The prong is fastened to the buckle frame such that the wider edge fastened to the buckle frame such that the wider is twisted around it. Bronze. Diameter 5.1 cm. Grave edge is twisted around it. At this section, the prong 21 (ossuary). is decorated with two incised lines. Bronze. Diameter 4.7 cm. Grave 6. 3 Round ring buckle with prong. The prong is fastened to the buckle frame such that the wider 4 Round ring buckle with prong. The slightly curved edge is twisted around it. At that section, the prong prong is fastened to the buckle frame such that the is decorated with two incised lines. Bronze. Diameter wider edge is twisted around it. At this section, the 5 cm. Grave 21 (ossuary). prong is decorated with an incised line. Bronze. Diameter 5 cm. Grave 21 (ossuary). 4 Round ring buckle with prong. The prong is fastened to the buckle frame such that the wider 5 Round buckle frame. Bronze. Diameter 4.9 cm. edge is twisted around it. At that section, the prong Grave 21 (ossuary). is decorated with an incised line. Bronze. Diameter 4.2 cm. Grave 21 (ossuary). 6 Round ring buckle with prong. The prong is fastened to the buckle frame such that the wider 5 Round ring buckle with prong. The prong is edge is twisted around it. At this section, the prong fastened to the buckle frame such that the wider edge is decorated with an incised line. Bronze. Diameter is twisted around it. There is a quadrate prominence 4.7 cm. Grave 21 (ossuary). at this point, with a similar, smaller one at the tip of the prong. Bronze. Diameter 3.9 cm. Grave 21 7 Round buckle frame and prong. At its wider end, (ossuary). the prong is decorated with a shallow incised line, the narrow section is slightly curved to fit closely with 6 Round ring buckle with prong. The prong is the buckle frame. Bronze. Diameter 4.7 cm, prong fastened to the buckle frame such that the wider edge length 4.4 cm. Grave 21 (ossuary). is twisted around it. There is a quadrate prominence at this point with three incised lines, the tip of the prong is decorated with a single incised line. Bronze. Diameter 4.2 cm. Grave 21 (ossuary). 391 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek 7 Round ring buckle with prong. The prong is Table 4 fastened to the buckle frame such that the wider edge is twisted around it. It is decorated with an incised 1 Round ring-like buckle with broken prong. The line at this point. Bronze. Diameter 4 cm. Grave 21 prong is fastened to the buckle frame such that the (ossuary). wider edge is twisted around it. Bronze. Diameter 4.9 cm. Grave 83 (ossuary). 8 Round buckle frame. Bronze. Diameter 4.3 cm. Grave 36 (ossuary). 2 Round ring-like buckle with broken prong. The prong is fastened to the buckle frame such that the Table 3 wider edge is twisted around it. At this section, the prong is decorated with an incised line. The tip of 1 Round buckle frame and prong. The prong is deco- the prong is thickened. Bronze. Diameter 4.2 cm. rated at its broader end with an incised X. Bronze. Dia- Grave 83 (ossuary). meter 4.2 cm, prong length 4.3 cm. Grave 36 (ossuary). 3 Round ring buckle with prong. The prong is 2 Round ring buckle with prong. The prong is fastened to the buckle frame such that the wider edge fastened to the buckle frame such that the wider edge is twisted around it. There is a quadrate prominence at is twisted around it. Bronze. Diameter 3.7 cm. Grave this point with three incised lines. Bronze. Diameter 36 (ossuary). 4.3 cm. Grave 83 (ossuary). 3 Round ring buckle with prong. The slightly curved 4 Round ring buckle with prong. The slightly curved prong is fastened to the buckle frame such that the prong is fastened to the buckle frame such that the wider edge is twisted around it. At this section, the wider edge is twisted around it. Bronze. Diameter prong is decorated with an incised line. Bronze. 4.6 cm. Grave 83 (ossuary). Diameter 4.2 cm. Grave 36 (ossuary). 5 Round ring buckle with prong. The prong is 4 Round ring-like buckle with broken prong. The fastened to the buckle frame such that the wider edge prong is fastened to the buckle frame such that the is twisted around it. There is a quadrate prominence wider edge is twisted around it. At this section, the at this point with two incised lines. Bronze. Diameter prong is decorated with an incised line. The tip of 4.4 cm. Grave 83 (ossuary). the prong is thickened. Bronze. Diameter 4.5 cm. Grave 36 (ossuary). 6 Round ring buckle with prong. The prong is fastened to the buckle frame such that the wider edge 5 Round buckle frame. Bronze. Diameter 4 cm. is twisted around it. There is a quadrate prominence Grave 36 (ossuary). at this point with two incised lines. Bronze. Diameter 4.3 cm. Grave 87 (ossuary). 6 Round buckle frame. Bronze. Diameter 5 cm. Grave 83 (ossuary). 7 Round buckle frame. Bronze. Diameter 2.5 cm. Grave 5 (ossuary). 7 Round buckle frame. Bronze. Diameter 3.6 cm. Grave 83 (ossuary). 8 D-form buckle with prong. The prong is fastened to the frame such that the wider edge is twisted 8 Round buckle frame. Bronze. Diameter 5.3 cm. around it. Iron. Dimensions 3.6 × 3.3 cm. Cemetery Grave 83 (ossuary). layer. 392 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka 9 D-form buckle with buckle plate. Four rivets on 10 Fragment of a bronze pin with turban-form the buckle plate. Bronze. Dimensions 3.6 × 1.9 cm. head, tip missing, l = 20 mm, ø = 3.5 mm. Grave 6. Table 5 11 Bronze pin with turban-form head, l = 49 mm, ø = head 3 mm. 1 Rectangular buckle frame. The side on which the prong is fastened is narrower that the rest. Bronze. 12 Bronze pin with turban-form head, tip bent at a Length 1.8 cm, width 2.8 cm. Cemetery layer. 90° angle, l = 20 mm, head ø = 2 mm, tip of the pin, l = 13 mm. 2 Rectangular buckle frame. The side on which the prong is fastened is narrower that the rest. Bronze. 13 Bronze pin without head, l = 27 mm. Grave 60. Length 2.8 cm, width 3.7 cm. Cemetery layer. Table 6 3 Pair of bronze double-looped clasps, eye: l = 19 mm, w = 11 mm, hook: l = 42 mm, loop joint 1 Bronze finger ring, without decoration, diameter twisted. 19 mm, hoop width 2 mm. 4 47 bronze eyes, round ring with stylised extension, 2 Bronze finger ring, without decoration, semicircular three apertures in the trapezoidal extension (23 cross-section, inner aspect smooth, diameter 21 mm, restored eyes), l = 11 mm; double-looped bronze eye, hoop width 5 mm. l = 12 mm, w = 7 mm. Grave 73. 3 Restored bronze finger ring, decorated with 5 Three ring-type eyes with trapezoidal terminals profiling along the edges, inner aspect smooth, with three apertures, l = 10 mm, one ring-type eye diameter 22 mm, hoop width 4 mm. with triangular terminal with five apertures, l = 13 mm. Grave 6. 4 Bronze finger ring, decorated with profiling along the edges, inner aspect smooth, diameter 18 mm, 6 Chape fragment, copper alloy plate rolled into a hoop width 3 mm. ferrule, l = 16 mm, ø = 2 mm. Found along with a ring-type eye with trapezoidal and vegetative 5 Bronze finger ring, slightly deformed, without extension. Grave 6. decoration, upper part of the hoop is wider, diameter 25 mm, hoop width: upper section 8.5 mm, lower 7 Chape, copper alloy plate rolled into a ferrule, l = section 5 mm. 24 mm, ø = 3 mm. Grave 77. 6 Bronze finger ring, without decoration, oval cross- 8 Lower section of a round bronze button section, diameter 23 mm, hoop width 3 mm. of semicircular cross-section, connective edges prominent, at the centre two apertures joined by a 7 Twisted bronze finger ring, diameter 22 mm, hoop slot, ø = 25 mm. Grave 6. width 2 mm. Grave 6. 9 Bronze pin with turban-form head, body twisted, l 8 Bronze finger ring with setting, the setting and = 52 mm, head ø = 2 mm. Grave 37. a part of the hoop are missing, diameter 19.5 mm, hoop width 1 mm, setting width 4 mm. Grave 6. 393 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek 9 Gold finger ring with setting, dark red glass 16 Bronze finger ring with quadrate bezel. To setting, setting decorated with semicircular recesses, both sides of the bezel the hoop is decorated with diameter 20 mm, hoop width 1 mm, setting width a pattern in the form of palmettes. The hoop is 6 mm. Cemetery layer. decorated to the lower side with the dextrarum iunctio motif, the remainder of the hoop is decorated with a 10 Bronze finger ring with setting, dark red glass lattice motif. Inner aspect smooth. Diameter 23 mm, setting, setting decorated with semicircular recesses, hoop width 4.5–6 mm, bezel height 6.5 mm, bezel diameter 21 mm, hoop width 1 mm, setting width width 14 mm. Grave 5 (ossuary). 7.5 mm. 17 Bronze finger ring with plastically formed 11 Bronze finger ring with setting, dark red glass dextrarum iunctio motif. Precisely fashioned human setting, setting decorated with semicircular recesses, heads at the points at which the hoop meets the diameter 23 mm, hoop width 1.5 mm, setting width hands. Diameter 22 mm, hoop width 2 mm. 6.5 mm. 18 Gold finger ring with plastically formed dextrarum 12 Bronze finger ring with quadrate box bezel iunctio motif. Stylised architectural capital motifs at attached. A setting of yellow glass in the bezel. the point where the hoop meets the hands. Inner Diameter 19 mm, hoop width 3 mm, bezel height aspect of the hoop smooth. Diameter 22 mm, hoop 4 mm, bezel width 8 mm. Grave 21 (ossuary). width 2 mm. 13 Bronze finger ring with quadrate bezel. Diameter 19 Fragments of a three-beaded earring. One bead 22 mm, hoop width 1.5 mm, bezel height 3 mm, missing, with its trace visible under the eye. The beads bezel width 6 mm. Cemetery layer. consist of two calottes decorated with granulation. Bead ø = 9 mm. Cemetery layer. 14 Bronze finger ring with hexagonal bezel. Diameter 24 mm, hoop width 2 mm, bezel height 5 mm, bezel width 10.5 × 8 mm. Grave 5 (ossuary). 15 Bronze finger ring with oval bezel. A small aperture at the base of the bezel in which the setting is placed. Decorated on the outer aspect with parallel lines. The space between them is articulated with perpendicular incised lines. Hoop decorated in similar fashion. Diameter 21 mm, hoop width 3.5 mm, bezel height 5 mm, bezel width 7.5 × 6 mm. Cemetery layer. 394 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Table/Tabla 1 M 1 : 1. Photos by / Fotografije R. Mosković. 395 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek Table/Tabla 2 M 1 : 1. Photos by / Fotografije R. Mosković. 396 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Table/Tabla 3 M 1 : 1. Photos by / Fotografije R. Mosković. 397 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek Table/Tabla 4 M 1 : 1. Photos by / Fotografije R. Mosković. 398 Burial Practices in the Urban Area of Medieval Rijeka Table/Tabla 5 M 1 : 1. Photos by / Fotografije R. Mosković. 399 Andrej Janeš, Ana Azinović Bebek Table/Tabla 6 M 1 : 1. Photos by / Fotografije R. Mosković. 400 Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Health Risks Associated with Medieval Urban Living. Examples from Croatia Zdravstvena tveganja, povezana s srednjeveškim urbanim življenjem. Primeri iz Hrvaške Vlasta Vyroubal, Željka Bedić, Anita Adamić Hadžić Abstract: Medieval towns and cities were small by modern standards. High population density and poor hygiene created serious health issues. For example, the contents of chamber pots were habitually emptied into the streets leading to polluted springs and wells. Those used to a rural way of life could expect little improvement in the standard of living in an urban environment. Typically, the medieval environment was a toxic mixture of filth, noise, and rats, with streets filled with sewage and rubbish. This made urban environments a breeding ground for diseases of every kind. High concentrations of parasites and frequent epidemic outbursts of disease in urban settings affected mortality more profoundly than in rural areas. Additionally, in urban settings, certain foods were difficult to obtain and impossible to store, leading to a significant absence of fruits and vegetables, and consequently elevated frequencies of illnesses associated with vitamin deficiencies and malnutrition. Keywords: medieval urban environment, health, infectious disease, metabolic disease Izvleček: Srednjeveška mesta so bila v primerjavi z današnjimi majhna, kljub temu pa so velika gostota prebivalstva in slabe higienske razmere povzročale resna zdravstvena tveganja. Med drugim so prebivalci vsebine nočnih posod redno praznili na ulice, s čimer so onesnažili vodne vire in vodnjake. Za ljudi, ki so se v mesta preselili iz kmečkih okolij, je to pomenilo le majhen napredek življenjskega standarda. Značilno srednjeveško urbano okolje je bilo namreč nezdrava mešanica umazanije, hrupa, podgan ter odplak in odpadkov polnih ulic. Mesto je bilo tako gojišče za različne vrste bolezni. Zaradi visoke koncentracije parazitov in pogostih epidemij je bila umrljivost v mestih višja kot na podeželju. Poleg tega sta pogostim boleznim botrovala tudi podhranjenost in pomanjkanje vitaminov, saj je bilo v mestih težko zadostiti potrebi po sadju in zelenjavi. Ključne besede: srednjeveško urbano okolje, zdravje, nalezljive bolezni, presnovne bolezni Introduction could expect to find little improvement in the living standard within an urban environment. Medieval ob- Medieval towns and cities were small by modern servations concerned with the nature of rural and ur-standards. High population density created real ban lifestyles depicted rural life as noble and simple health hazards. Various factors within the environ-with strong family values, with the perception of life ment affected individuals’ exposure and resistance to in urban areas being relatively degenerate.2 Some ele-pathogens – from climate, technology, water supply ments of urban and rural environments were shared. and disposal of waste, to personal arrangements for Urban centres relied on the rural hinterland to pro-food storage and preparation, hygiene, and sewage vide food for the increasing population inhabiting disposal.1 Those used to the rural way of living, who the urban areas.3 The interaction between rural and were forced or tempted to move to an urban area urban populations also provided an opportunity for 2 Ericksen 1954. 1 Luckin 1980. 3 Storey 1992. 401 Vlasta Vyroubal, Željka Bedić, Anita Adamić Hadžić Figure/Slika 1 Location of the analysed sites (A. Adamić). / Lokacije v besedilu obravnavanih najdišč (A. Adamić). similar diseases to become endemic within the urban documented.6 This research primarily deals with two environment.4 Fatal diseases move rapidly through large medieval skeletal series from Croatia (Zagreb their hosts and rely on a larger renewable population and Rijeka), although some individual pathological to survive, and they only came to flourish with the cases from other medieval Croatian sites are also in-establishment of larger urban communities.5 High cluded. The collected archaeological and anthropo-concentrations of parasites and frequent epidemic logical data suggest that the cemetery associated with diseases in urban settings affected mortality more the Church of St Francis in Zagreb was a prestige profoundly than in rural areas. Additionally, in urban cemetery used primarily by the upper class,7 while the areas, certain foods would have been difficult to ob-majority of the area of Trg Pul Vele Crikve in Rijeka tain and impossible to store, leading to a significant was where the municipal cemetery was situated.8 absence of fruits and vegetables, and leading to ele- Poor living conditions and diet lead to numerous vated frequencies of illnesses associated with vitamin health problems suffered by both the wealthy and deficiencies and malnutrition. A balanced diet is es-the poor. Diseases observed include anaemia, dental sential to maintain a healthy immune system, and the disease, non-specific infectious disease, tuberculosis, interactive effects of nutrition and infection are well scurvy, rickets, and syphilis. 6 Scrimshaw, Taylor, Gordon 1959. 4 Lewis 2003. 7 Demo 2007. 5 Cockburn 1971. 8 Bekić 2011. 402 Health Risks Associated with Medieval Urban Living. Examples from Croatia Materials and Methods without any grave goods. Furthermore, north of the church, graves constructed of stone slabs were The materials presented in this study originate from excavated. They contained more than one individual, six medieval urban centres; five of them are situated mostly children.14 The use of the cemetery lasted along the Adriatic coast, while only one is in conti-until 1689 when the church became dilapidated.15 nental Croatia ( Fig. 1). Trial archaeological investigations in Stari grad on the A late medieval cemetery located in front of the island of Pag were carried out in 2002–2007. They Church of St Francis in Zagreb was excavated in were conducted by the Archaeological Museum in 2002 by the Archaeological Museum in Zagreb. Zadar and were mostly concentrated on the area of According to archaeological material found in the the citadel where architectural remains (in the area graves, use of the cemetery dates from the 14th to the around the Church of Our Lady of Stari grad and 16th centuries.9 Citizens of Zagreb’s two major late the derelict Franciscan monastery) and family tombs medieval settlements Gradec and Kaptol were buried were found.16 Archaeological material such as ceram-here. Individuals had to obtain permission from the ics, majolica, ornamental and everyday objects date parish to be buried in the sacred grounds of the this site to the 14th and 15th centuries.17 Church of St Francis. In most cases, this was easier Between 2014 and 2016, the International Centre for males because of their influence and economic for Underwater Archaeology in Zadar conducted power in the late medieval society, which is ultimately archaeological excavations within the St Nicholas reflected in the predominant number of male burials monastery complex in Zadar. During the excavations, in this cemetery.10 A total of 169 skeletons from 167 finds from the Iron Age, Roman, medieval, and early excavated graves were analysed. post-medieval period were found.18 Historian Friar The cemetery at the Trg Pul Vele Crikve was re- Donat Fabijanich concluded that interments at the St searched in 2008 during rescue archaeological exca- Nicholas church began in the early 15th century. The vations in the centre of Rijeka. The cemetery was cemetery was later surrounded by walls and served under the jurisdiction of the Church of the Assump-for the burial of those who died on ships and the tion of the Blessed Virgin Mary where citizens of interment of the bones exhumed at other churches that parish were buried. Based on the archaeological in the city.19 evidence and historical sources, use of the cemetery Archaeological excavations in Trogir, at the site of dates from the period from the 13th century to 1773.11 Bazilika – Groblje were conducted in 2009 and 2010. Out of 153 investigated graves, 115 skeletons were The use of the cemetery can roughly be dated to the anthropologically analysed for the purpose of this Middle Ages.20 study. Sex and age at death were assessed using standard Rescue excavations in the centre of Umag were anthropological methods.21 carried out in 2007 and 2008 under the supervision To determine any similarities and/or differences in of the Museum of Umag and revealed a medieval quality and conditions of life in two major medieval church and cemetery.12 The Church of St Martin was urban centres, indicators of subadult stress (cribra built in the 11th/12th century.13 In the vicinity of the church, 13 graves were archaeologically investigated. 14 Čučković 2009. 15 Bolšec Feri, Milošević 2012. The deceased were buried in shallow simple graves 16 Jurić, Batović 2007. 17 Jurić, Batović 2003; Jurić, Batović 2007. 18 Bekić et al. 2017. 9 Demo 2007. 19 Fabijanich 1882. 10 Demo 2007. 20 Personal communication Katić 2017. 11 Bekić 2011. 21 Phenice 1969; Krogman, Iscan 1986; Meindl, Love- 12 Čučković 2009. joy 1985; Brooks, Suchey 1990; Gilbert, McKern 1973; 13 Bolšec Feri, Milošević 2012. McKern, Stewart 1957; Lovejoy et al. 1985. 403 Vlasta Vyroubal, Željka Bedić, Anita Adamić Hadžić orbitalia, enamel hypoplasia and non-specific perios- periostitis can be caused by various factors, includ- titis), as well as indicators of dental health (caries and ing non-specific bacterial infections, haematogenous alveolar disease), were analysed in both the Zagreb spread of specific infectious diseases to the bone, lo-and Rijeka samples. calised traumas, venous insufficiency, and metabolic Cribra orbitalia is defined as the presence of small diseases like scurvy.26 sieve-like lesions or spongy (porous) bone tissue in Any condition that results in the appearance of an the orbits. The exact aetiology of cribra orbitalia is alveolar abscess (granuloma) or antemortem tooth unknown; however, most authors agree that it is an loss can be defined as an alveolar infection. Dental indicator of nutritional stress, whether that being pathologies include dental caries and alveolar disease chronic or episodic malnutrition or an adaptation to (antemortem tooth loss and abscesses). Caries occurs the environment (in the case of an infectious disease, when organic acids that develop as a result of bacte-or parasitic infection) connected to anaemia caused rial fermentation of dietary carbohydrates cause the by iron deficiency.22 localised demineralisation of dental hard tissues.27 An Linear enamel hypoplasia is a disturbance in the alveolar abscess is usually caused by bacteria causing creation of the organic matrix of the enamel, which tooth decay that spread to dental alveoli, where the is recognisable in the form of macroscopic defects collection of pus, due to pressure, creates an opening on the surface of the enamel.23 It is characterised by in cortical bone. As a result, the infected tooth falls thin enamel, usually presented as transverse furrows out, and the dental alveolus remodels with time. or pits. Enamel hypoplasia is a subadult disorder Antemortem tooth loss is diagnosed in the case of caused by acute stress and is usually associated with progressive resorption decay of the alveoli28 and malnutrition, vitamin A, C and or D deficiency, alveolar bone remodelling. In archaeological popula-and the presence of anaemia and psychological tions, the most common causes of alveolar abscess and/or physical trauma.24 The presence of linear are the exposure of dental pulp and tooth cavity due enamel hypoplasia was analysed on the permanent to dental caries, severe tooth wear, or trauma.29 maxillary central incisors and the permanent Additionally, special attention was given to metabol-maxillary and mandibular canines. Maxillary incisors ic disorders and infectious diseases characteristic of and mandibular and maxillary canines were taken urban centres. Metabolic disorders observed include into consideration when recording linear enamel scurvy and rickets, and infectious diseases such as tu-hypoplasia. The reasons for including only these berculosis, leprosy, and syphilis. teeth lie in the fact that incisors and canines are more Scurvy is a metabolic disease caused by vitamin C susceptible to enamel hypoplasia, and that canines deficiency. Vitamin C is necessary for the body to take a relatively long time to develop.25 combat infection, absorption of iron, and for normal Periostitis is an inflammation of the periosteum, and formation of connective tissues.30 it can be recognised by the creation of new bone Rickets is a vitamin D deficiency that causes poor tissue that covers the original bone. Non-specific mineralisation of the entire skeleton and various lesions (bending deformities of the long bones, defor- 22 Carlson, Armelagos, Van Gerven 1974; El-Najjar mation of the ribcage, porosity and deformation of 1976; Cybulski 1977; Lallo, Armelagos, Mensforth 1977; the skull) will become visible when this deficiency is Mensforth et al. 1978; Huss-Ashmore, Goodman, Armelagos 1982; Stuart-Macadam 1985; Mittler, Van Gerven prolonged.31 1994; Larsen 1997. 23 Sarnat, Schour 1941; Pindborg 1970. 26 Mann, Murphy 1990; Ortner 2003. 24 Kreshover 1960; Goodman, Armelagos, Rose 1980; 27 Larsen 1997. Goodman, Armelagos 1985; Goodman, Rose 1991. 28 Lukacs 1989. 25 Kreshover 1960; Lysell, Magnusson, Thilander 1962; 29 Littleton, Frochlich 1993; Tayles 1997. Goodman, Armelagos, Rose 1980; Goodman, Armelagos 30 Gore, Tanaka, Fujinami 1965. 1985; Goodman, Rose 1991. 31 Holick 2006. 404 Health Risks Associated with Medieval Urban Living. Examples from Croatia Tuberculosis is an infectious disease caused by My-Zagreb – St Francis36 cobacterium tuberculosis that is most often transmitted through the respiratory system . The primary infec- The sample from the Zagreb – St Francis archaeo- tion usually starts in the lungs, after which it dissem- logical site consists of a total of 169 individuals – 32 inates by the bloodstream to other parts of the body subadults, 42 females and 95 males. Average age at – the kidneys, brain and bones. The spine is the most death for the adults was 39.9 years, with males living commonly (in approximately 40% of cases) affected slightly longer (40.1 years) compared to females (39.6 bone element.32 In most cases of spinal tuberculosis, years) ( Fig. 2). Carious lesions are present in 13.6% of an abscess erodes the anterior part of the vertebral the analysed teeth, with 0.7% of the carious lesions body and the intervertebral disc, ultimately destroy-being recorded in subadults, 21.2% in females, and ing the vertebral body and the development of the 10.6% in males. Alveolar bone disease is present in characteristic gibbus of Pott’s disease. 15.7% of the analysed alveoli, with 4.5% recorded Leprosy is an infectious disease caused by Mycobac- in subadults, 18.7% in females, and 14.9% in males. terium leprae, and mostly involves the skin, mucous Linear enamel hypoplasia is present in 39.1% of membranes, soft tissues, and nerves, while skeletal analysed teeth. Cribra orbitalia is present in 21.2% of involvement is present in 3–5% of patients.33 The the analysed frontal bones (each had to have at least most commonly affected skeletal elements are the one orbit intact), with 76.9% recorded in subadults, facial bones and the small bones of the hands and 7.7% in females, and 25.6% in males. Periostitis is feet.34 present in 23.5% of the analysed individuals, with Venereal syphilis is an infectious disease transmitted 35.7% recorded in subadults, 5.5% in females, and in sexual contact with a person infected with the bac-33.3% in males. teria Treponema pallidum. It primarily affects the cir- culatory and nervous systems, while in the tertiary stage, it attacks the bones that lie closest to the sur- face of the skin (tibia, nasal cavity, and cranial vault).35 Results The results are presented in two sections: demography and pathological conditions and distribution in the two large medieval urban skeletal series from Croatia (Zagreb and Rijeka) and the presentation of individual paleopathological cases from other medieval urban settlements from Croatia. Figure/Slika 2 Age and death distribution in the Zagreb sample (Ž. Bedić). / Povprečna starost umrlih na zagrebškem vzorcu (Ž. Bedić). 32 Aufderheide, Rodríguez-Martín 1998. 33 Resnick, Niwayama 1995. 34 Steinbock 1976; Ortner, Putschar 1981; Rogers, Wal- dron 1989; Manchester 1983. 36 The data were previously published by Šlaus et al. 35 Ortner 2003; Manchester 1983. 2007. 405 Vlasta Vyroubal, Željka Bedić, Anita Adamić Hadžić Rijeka – Pul Vele Crikve analysed frontal bones (each had to have at least one orbit intact), with 30.8% recorded in females and The sample from the Rijeka – Pul Vele Crikve ar- 23.1% in males. Periostitis is present in 54.9% of the chaeological site consists of a total of 115 individuals analysed individuals, with 50% recorded in subadults, – 20 subadults, 41 females and 54 males. Average age 47% in females, and 60% in males. Comparative rates at death for the adults was 39.5 years, with females of average age at death and analysed pathologies are living slightly longer (42.3 years) compared to males shown on Fig. 4. (38.8 years) ( Fig. 3). Carious lesions are present in Both Zagreb and Rijeka samples exhibit similar fre-14.1% of the analysed teeth, with 4.7% of the car- quencies of observed pathologies. Slightly higher ious lesions being recorded in subadults, 16.7% in frequencies of alveolar disease, linear enamel hypo-females, and 11.8% in males. Alveolar bone disease is plasia, and periostitis have been noted in the Rijeka present in 28.9% of the analysed alveoli, with 30.1% sample. These differences might be due to the dif-recorded in females and 27.7% in males. Linear ferent nature of the populations buried in these two enamel hypoplasia is present in 54.8% of analysed medieval urban sites. teeth. Only cribra orbitalia is present in 26.9% of the Individual cases from medieval urban sites in Croatia are only listed here as examples of diseases present in medieval urban settlements and do not reflect the representation of a particular disease within the pop- ulation. Umag – Centar Grave 7 The sex of the deceased cannot be determined due to growth retardation, while the age is assessed to 12–22 years at death. Long bone epiphyses and di- aphyses are not fused, although the crowns of per- Figure/Slika 3 Age and death distribution in the manent teeth are completely formed, suggesting that Rijeka sample (Ž. Bedić). / Povprečna starost umrlih na reškem vzorcu (Ž. Bedić). this is an adult. All of the bones are extremely gracile. Pathological changes exhibit large enamel defects on Rijeka Zagreb the teeth ( Fig. 5). Kyphosis and scoliosis of the spine average age at and deformity of the right side of the ribcage are death for adults 39.5 39.9 present ( Fig. 6). Leg bones are curved, making an S caries 78/553 107/787 shape ( Fig. 7). Mild healed periostitis is present on the (14.1 %) (13.6 %) right tibia. These pathological changes are indicative alveolar disease 231/798 128/815 of rickets, which is caused by vitamin D deficiency. (28.9%) (15.7%) cribra orbitalia 7/26 (26.9%) 11/52 (21.2%) LEH 34/62 (54.8%) 36/92 (39.1%) periostitis 28/51 (54.9%) 12/51 (23.5%) Figure/Slika 4 Comparative rates of average age at death and analysed pathologies in Rijeka and Zagreb medieval samples. / Primerjava povprečne starosti in patoloških sprememb na srednjeveških kostnih ostankih iz Zagreba in z Reke. 406 Health Risks Associated with Medieval Urban Living. Examples from Croatia Figure/Slika 5 Large enamel defects on the teeth (V. Figure/Slika 6 Deformity of the rib cage Vyroubal). / Okvare na zobni sklenini (V. Vyroubal). (V. Vyroubal). / Deformacija na kosteh prsnega koša (V. Vyroubal). Rijeka Grave 55 The deceased was a female over 55 years old. Patho- logical changes include ankylosis of the 10th thoracic to the 4th lumbar vertebrae, making a Pott’s gibbus ( Fig. 8), with most of the ribs deformed in the shape of ‘shepherd’s crook’. All of these changes are typi- cal of tuberculosis. Figure/Slika 7 Bowing of left leg bones (V. Vyroubal). Figure/Slika 8 Pott’s gibbus (V. Vyroubal). / Pottova / Ukrivljenost kosti leve noge (V. Vyroubal). bolezen (V. Vyroubal). 407 Vlasta Vyroubal, Željka Bedić, Anita Adamić Hadžić Grave 59 Grave 63 The deceased was a subadult 5.5 to 6.5 years old. The deceased was a subadult, aged 4.5 to 5.5 years. Pathological changes exhibit mild active periostitis Pathological changes include mild active periostitis and on the ribs, as well as defined healed lytic defects porosity on both femora, tibiae, right humerus ( Fig. measuring 10 × 5 mm ( Fig. 9) on the proximal ends 10), occipital bone, both parietals, scapulae, vertebrae, of the ribs. Again, these changes are indicative of tu-and pelvic bones. An active inflammatory process is berculosis. present on the ribs ( Fig. 11). Also, metaphyses of long bones seem to be flared ( Fig. 12). These pathological Figure/Slika 9 Lytic defects on the ribs (V. Vyroubal). Figure/Slika 11 Inflammatory process of the ribs / Litične okvare na rebrih (V. Vyroubal). (V. Vyroubal). / Vnetni procesi na rebrih (V. Vyroubal). Figure/Slika 10 Periostitis on the humerus Figure/Slika 12 Flared metaphyses (V. Vyroubal). / (V. Vyroubal). / Vnetje pokostnice na nadlahtnici Razširjene metafize (V. Vyroubal). (V. Vyroubal). 408 Health Risks Associated with Medieval Urban Living. Examples from Croatia changes can be indicative of several diseases: Stari grad (Pag) tuberculosis, scurvy and/or congenital syphilis. Trench III – Grave 1 Grave 80 A case of spinal tuberculosis was discovered in the The deceased was a female 45 to 55 years old. All medieval mass burial in Stari grad on the island of of the present bones show changes correspond-Pag. The specimen exhibits bony ankylosis of eight ing to venereal syphilis. The right parietal bones thoracic vertebrae. This is a typical case of Pott’s gib-exhibit three ‘stellate’ lesions measuring 13 × 7 mm, bus resulting from a collapse of the vertebral body 6 × 6 mm, and 2 × 2 mm ( Fig. 13). Mild active ( Fig. 15). The age and sex of the individual suffering periostitis is present on the lateral end of the left from tuberculosis cannot be determined since the clavicle ( Fig. 14). Mild active periostitis is present studied sample cannot be assigned to any particular on the distal part of the left humerus, proximal end individual. of the left ulna, and the left scapula. All of these changes, ‘stellate’ lesions in particular are typical of venereal syphilis. Figure/Slika 13 ‘Stellate’ lesions (V. Vyroubal). / Figure/Slika 15 Pott’s gibbus (V. Vyroubal). / Zvezdaste lezije (V. Vyroubal). Pottova bolezen (V. Vyroubal). Figure/Slika 14 Inflammatory process of the left clavicle (V. Vyroubal). / Vnetni process na levi ključnici (V. Vyroubal). 409 Vlasta Vyroubal, Željka Bedić, Anita Adamić Hadžić Zadar – St Nicholas Trogir Grave 4 Grave 18 The sex of the deceased could not be determined, The deceased was a male, aged 35–40 years. while the age was assessed to 30–45 years at death. Pathological changes include resorption of the bone Pathological changes showed a healed inflammatory of the central maxilla ( Fig. 17), porosity on palatine, process in the form of mild healed periostitis and and two fused phalanges ( Fig. 18). These pathological porosity on ulnae ( Fig. 16) and radii, right clavicle, changes are indicative of leprosy. right humerus, right scapula, hand bones, ribs, and vertebrae. These pathological changes are indicative of syphilis. Figure/Slika 17 Resorption of the maxilla (V. Vyroubal). / Propadanje kostnine zgornje čeljustnice (V. Vyroubal). Figure/Slika 16 Periostitis on ulnae (V. Vyroubal). / Figure/Slika 18 Fused phalanges (V. Vyroubal). / Vnetje pokostnice na podlahtnici (V. Vyroubal). Zraščeni prstnici (V. Vyroubal). 410 Health Risks Associated with Medieval Urban Living. Examples from Croatia Discussion life, especially when connected to other indicators of biological stress, such as enamel hypoplasia and non- When examining archaeologically recovered remains, specific periostitis. Furthermore, other factors that it is not unusual to come across evidence that an can be connected to anaemia need to be considered individual has experienced one or more episodes of in archaeological populations, such as poor nutrition, certain disease(s). Evidence of a lived experience of gastrointestinal and parasitic infections,43 changes pathology that had most likely seriously compromised in diet,44 or food rich in phytates which bind iron, an individual’s ability to function or participate making it less available to the body.45 Different social appropriately within their physical and cultural setting structures may explain the differences between these can often be observed. It is reasonable to conclude two samples. The individuals buried in St Francis that this individual received a level of health-related Cemetery in Zagreb are believed to be of a higher care to help them overcome the disease.37 status which is evident from the fact that they had Many of the infectious diseases present today date to obtain special permission from the parish to be back thousands of years. The first case of tubercu-buried in the sacred grounds of the Church of St losis in humans dates back to 9000 BP.38 There is an Francis.46 abundance of evidence for the human experience The diet was poor and imbalanced, lacking vitamins of systemic infection, trauma and congenital disease and nutrition, which caused heightened susceptibility from Middle Paleolithic onwards.39 Ortner estimates to various diseases. The medieval urban population that 15% of burials from an archaeological human was not divided according to nationality, but rather skeletal sample show evidence of some serious dis-by the material status that separated the elite, mid- ease.40 dle, and lower classes and was mostly determined by One of the first attempts to assess the impact of ur- place of residence.47 banisation using skeletal material was by Wells.41 He Parasites were often listed as the cause of death in analysed the prevalence of maxillary sinusitis from medieval children,48 and parasitic infestation led to the Bronze Age through the later medieval period further nutritional deficiencies.49 in Britain and found an increase with time. Waldron Other, above-mentioned cases of infectious and outlined some of the conditions that may increase metabolic diseases recorded in medieval urban settle-in skeletal samples with the onset of urbanisation, ments from Croatia are also worth discussing. such as osteoarthritis, rickets, scurvy, and growth re- A great number of graves with a large number of tardation.42 deceased as well as the existence of the Church of When discussing the pathological changes recorded St Martin close to another big church-basilica on Trg in the two Croatian medieval urban skeletal series Slobode suggest that in the medieval period Umag (Zagreb and Rijeka), it is important to note that was densely populated.50 This was a result of the rel-the analysis of the incidence of cribra orbitalia and ative stabilisation of the economy within the devel-porotic hyperostosis offers us an insight into the lives opment of feudal social relationships. Also, based on and health of archaeological populations, enabling us, the great number of subadult graves in the sample, at least in part, to try to reconstruct their quality of 43 Walker 1986; Mensforth 1990; Mays 1998. 37 Tilley 2017. 44 Roberts, Manchester 1995. 38 Hershkovitz et al. 2008. 45 Carlson, Armelagos, Van Gerven 1974. 39 Berger, Trinkaus 1995; Cohen, Armelagos 1984; 46 Demo 2007. Cohen, Crane-Kramer 2003; Roberts, Manchester 2005; 47 Bedenko 1994. Steckel, Rose 2002. 48 Stone 1977. 40 Ortner 2003. 49 McGarvey 1998. 41 Wells 1977. 50 Petrović Markežić: http://www.mdc.hr/files/pdf/ 42 Waldron 1989. Izvjesca/2010/HR/MG%20Umaga%202010.pdf. 411 Vlasta Vyroubal, Željka Bedić, Anita Adamić Hadžić the same author concludes that the population was An explanation for a syphilis case from Rijeka can poor and therefore susceptible to various diseases. It probably be applied to the possible case of the same is known that sunlight triggers the process essential infectious disease from Zadar – St Nicholas. It was for the body’s use of vitamin D,51 but also many re-previously mentioned that during medieval times Ri- searchers recorded that higher rickets prevalence is jeka was a large port with strongly developed trade characteristic for lower socioeconomic status and a and syphilis may have been brought there by a sea-suggested poorer diet.52 In that context, the case of farer on his travels from one of the major European rickets from Umag is interesting. The geographical ports. After 1409, when it was placed under Vene-position of Umag and favourable climate during the tian rule, Zadar became the centre of Dalmatia and year should provide enough sunlight for vitamin D therefore the main port and military base in the East-production. The presence of rickets could, therefore, ern Adriatic coast.55 This is supported by the fact that imply that sunlight exposure for that child was not St Nicholas Cemetery served for the burial of those adequate, but at the same, time the diet could have who died on ships.56 been a determining factor. Victims of leprosy in the medieval period faced The same can be applied to the possible case of scurvy fear and prejudice from the general populace. Late noted in the Rijeka sample. The ability to obtain food medieval society tried to protect these individuals and containing vitamin C is related to several variables at the same time, protect healthy ones from getting including climate, the season of the year, ecological the infection. From historical records, it is known characteristics of the environment, and culture. that the first leprosarium (leprosery) was established Vitamin C is found in fresh fruit and vegetables, and in Dubrovnik in 1272 as well as some hygienic even without fresh produce, scurvy may not develop regulations concerning water, sewage, waste disposal, in individuals that consume uncooked meat and fish.53 and the keeping of animals, as well as harbouring Despite the common belief that citrus fruits are the lepers, etc.57 The second leprosarium on the Eastern richest in vitamin C, foods that have the highest Adriatic coast was founded in Trogir in 1322,58 so value of vitamin C are not that difficult to obtain there is reason to believe that the individual buried in and are available in adequate quantities throughout the “Bazilika and Groblje” site suffered from leprosy. the year, especially in a moderately warm and mild climate as is the one that characterises Croatia. For example, the highest vitamin C values are found in Concluding Remarks bell peppers, parsley, broccoli, and cauliflower, only to be followed by fruits like strawberries, lemon, Medieval urban health was the responsibility of and lime. In archaeological societies, vitamin C is both the individual and the public. Respiratory available in adequate quantities as meat and fish were and gastrointestinal infections flourished in the often consumed raw or barely cooked, preventing unsanitary conditions of the medieval urban setting, the vitamin from being thermally degraded. In where food, milk and the water supply were open past populations, children were breastfed, and the to contamination.59 Population-dependent diseases, mother’s nutritional deficiencies would limit the such as tuberculosis, began to thrive with ready child’s supply. It takes six months of a vitamin-C-free accessibility to new hosts (which were numerous in diet to develop the first signs of scurvy.54 urban medieval settings), and as more hosts became 55 Novak 1965. 51 Holick 2003. 56 Fabijanich 1882. 52 Aten 1992; Baetsen 2001; Janssen, Maat 2002. 57 Bakić 2011. 53 Roberts, Manchester 2005. 58 Bakić 2011. 54 Jaffe 1972; Resnick 1998. 59 Mims 1980; Woods, Woodward 1984. 412 Health Risks Associated with Medieval Urban Living. Examples from Croatia immune to the disease, infections became endemic.60 the more extensive population studies of medieval The change in the pattern of disease in the medieval and early modern period residents of Zagreb and period has been documented in the skeletal Rijeka, individual cases from other urban centres material and showed that diseases such as leprosy, bear testimony to medieval sources mentioning tuberculosis, and syphilis became more prevalent.61 tuberculosis, scurvy, rickets, leprosy, and syphilis as Moreover, cultural and social changes resulted health risks medieval man met in everyday life. They in increased sexual promiscuity and prostitution, might not be endemic in the Croatian urban medieval which then contributed significantly to the venereal skeletal sample, but the authors find them worth form of treponemal disease, syphilis.62 Apart from mentioning in this paper. Povzetek Pričujoča raziskava obravnava predvsem dve večji srednjeveški mestni središči (Zagreb in Reko), čeprav vključuje tudi nekatere patološke primere z drugih srednjeveških urbanih najdišč. Zbrani arheološki in antropološki podatki kažejo, da je bilo pokopališče, povezano s cerkvijo sv. Frančiška v Zagrebu, prestižno in so ga uporabljali predvsem višji sloji, medtem ko je bilo na območju Pul Vele Crikve na Reki župnijsko pokopališče, namenjeno vsem mestnim prebivalcem. Slabe življenjske razmere in prehrana povzročajo številne zdravstvene težave, ki pestijo tako bogate kot revne. Opažene bolezni vključujejo anemijo, parazitske okužbe, tuberkulozo, gobavost, rahitis, skorbut in sifilis. Bibliography BEKIĆ, L., Š. VRKIĆ, M. PEŠIĆ and R. SURIĆ 2017, ATEN, N. 1992, Het onderzoek van skeletten. – In: H. Sveti Nikola u Zadru. Arheološko iskopavanje u samostanskom Clevis and T. Constandse-Westermann (eds.), De doden ver-sklopu Sv. Nikola u Zadru 2014–2016. − Exhibitiones archa- tellen:opgraving in de Broerekerk te Zwolle 1987–1988, Stichting eologicae ecclesiae s. Nicolai 1, Zadar. Archeologie Ijssel/Vechtstreek III, Kampen, 13–29 and BERGER, T. D. and E. TRINKAUS 1995, Patterns of 67–97. trauma among the Neanderthals. − Journal of Archaeological AUFDERHEIDE, A. and C. RODRÍGUEZ–MARTÍN Science 22, 841 − 852. 1998, The Cambridge encyclopedia of human paleopathology. − BOLŠEC FERRI, N. and B. MILOŠEVIĆ 2012, Povijesni Cambridge. pregled Umaga i okolice do 1269. godine. – In: S. Ben- BAETSEN, S. 2001, Graven in de Grote Kerk. Het fysi- čić, I. Martinčić, B. Milošević, D. Sušanj and N. Ušumović sch-antropologisch onderzoek van de graven in de St. (eds.), Monografija Grada Umaga, Umag, 27–42. Laurenskerk van Alkmaar. − Rapporten over de Alkmaarse BROOKS, S. and J. M. SUCHEY 1990, Skeletal age de-Monumentenzorg en Archeologie 8, Alkmaar. termination based on the os pubis: A comparison of the BAKIĆ, J. 2011, Sedam stoljeća borbe protiv unosa zaraza Acsádi-Nemeskéri and Suchey-Brooks methods. − Journal u Hrvatske kraljeve – Osvrt na 60. obljetnicu ustroja su-of Human Evolution 5, 227 − 238. vremene djelatnosti DDD u Hrvata. − Hrvatski časopis za CARLSON, D. S., G. J. ARMELAGOS and D. P. VAN javno zdravstvo 7 (28), 1 − 24. GERVEN 1974, Factors Influencing the Aetiology of BEDENKO, V. 1994, Društvo i prostor srednjovjekovnog Cribra Orbitalia in Prehistoric Nubia. − Journal of Human Gradeca. − Zagrebački Gradec 1242–1850, 37 − 39. Evolution 3 , 405 − 410. BEKIĆ, L. 2011, Vrećica sa srebrnim novcem iz groblja COCKBURN, A. T. 1971, Infectious diseases in ancient na trgu Pul Vele crikve u Rijeci. – In: J. Dobrinić (ed.), populations. − Current Anthropology 12, 45 − 62. Zbornik radova 6. međunarodnog numizmatičkog kongresa u Hr- COHEN, M. N. and G. CRANE-KRAMER 2003, The vatskoj, Sveučilište u Zadru, Zadar, Hrvatska, 26.–29. September state and future of paleoepidemiology. – In: C. L. Gre- / Proceedings of the 6th International Numismatic Congress in enblatt and M. Spigelman (eds.), Emerging pathogens: The Croatia, University of Zadar, Zadar, Croatia, September 26.–29. archaeology, ecology, and evolution of infectious disease, Oxford, 2010, Zadar, 15 − 27. 79 − 1. COHEN, M. N. and G. J. ARMELAGOS (eds.) 1984, Pale- opathology at the Origins of Agriculture. – New York. CYBULSKI, J. S. 1977, Cribra Orbitalia, a Possible Sign of 60 McGrath 1992. Anaemia in Early Historic Native Populations of the Bri- 61 Manchester 1992. tish Columbia Coast . – American Journal of Physical Anthro- 62 Hudson 1965. pology 47, 31 – 40. 413 Vlasta Vyroubal, Željka Bedić, Anita Adamić Hadžić ČUČKOVIĆ, Z. 2009, Umag – Trg Sv. Martina. – In: J. JURIĆ, R. and Š. BATOVIĆ 2003, Istraživanje Staroga Mesić (ed.), Hrvatski arheološki godišnjak 5/2008, Zagreb, grada u Pagu u godini 2002. i 2003. – Obavijesti Hrvatskog 378–382. arheološkog društva 35(3), 122−129. DEMO, Ž. 2007, Opatovina: tragovi povijesti izgubljene u sada- JURIĆ, R. and Š. BATOVIĆ 2007, Istraživanja u Starom šnjosti: rezultati arheoloških iskopavanja pred crkvom sv. Franje u Gradu u Pagu. – Diadora 22, 269−280. Zagrebu 2002. godine. – Zagreb. KRESHOVER, S. J. 1960, Metabolic Disturbances in To- EL-NAJJAR, M. Y. 1976, Maize, Malaria and the Anaemi- oth Formation. – Annals of the New York Academy of Sciences as in the Pre-Columbian New World. – Yearbook of Physical 85, 161–167. Anthropology 20, 329 – 337. KROGMAN, W. M. and M. Y. ISCAN 1986, The Human ERICKSEN, E. G. 1954, Urban behavior. – New York. Skeleton in Forensic Medicine. Second edition. – Springfield. FABIJANICH, D. 1882, Convento il piú antico dei Frati Minori LALLO, J. W., R. P. ARMELAGOS and R. P. MENS-in Dalmazia. – Prato. FORTH 1977, The Role of Diet, Disease and Physiology GILBERT, B. M. and T. W. MCKERN 1973, A method in the Origin of Porotic Hyperostosis. – Human Biology 49, for aging the female os pubis. – American Journal of Physical 471–483. Anthropology 38, 31 – 38. LARSEN, C. S. 1997, Bioarchaeology. Interpreting behavior from GOODMAN, A. H., G. J. ARMELAGOS and J. C. ROSE the human skeleton. – Cambridge. 1980, Enamel Hypoplasias as Indicators of Stress in Three LEWIS, M. 2003, A comparison of health in past rural, Prehistoric Populations from Illinois. – Human Biology 52, urban and industrial environments. – In: P. Murphy and P. 515 – 528. Wiltshire, The Environmental Archaeology of Industry, Oxford, GOODMAN, A. H. and G. J. ARMELAGOS 1985, Fa-154–161. ctors affecting the distribution of enamel hypoplasias wit- LITTLETON, J. and B. FROCHLICH 1993, Fish-eaters hin the human permanent dentition. – American Journal of and Farmers: Dentalpathology in the Arabian Gulf. – Physical Anthropology 68, 479–493. American Journal of Physical Anthropology 92, 427–447. GOODMAN, A. H. and J. C. ROSE 1991, Dental ena- LOVEJOY, C. O., R. S. MEINDL, T. R. PRYZBECK and mel hypoplasias as indicators of nutritional status. – In: M. R. P. MENSFORTH 1985, Chronological metamorphosis Kelley and C. Larsen (eds.), Advances in dental anthropology, of the auricular surface of the ilium: A new method for New York, 279–294. the determination of age at death. – American Journal of GORE, I., Y. TANAKA and T. FUJINAMI 1965, En-Physical Anthropology 68, 15–28. dothelial changes produced by ascorbic acid deficiency in LUCKIN, W. 1980, Death and survival in the city: appro-guinea pigs. – The Archives of Pathology 80, 371–376. aches to the history of disease. – Urban History Yearbook HERSHKOVITZ, I., H. D. DONOGHUE, D. E. 24, 53–62. MINNIKIN, G. S. BESRA, O. Y. C. LEE, S. M. GERNA- LUKACS, J. R. 1989, Dental paleopathology: Methods of EY, E. GALILI, V. ESHED, C. L. GREENBLATT, E. reconstructing dietary patterns. – In: M. Y. Iscan and K. LEMMA, G. K. BAR-GAL and M. SPIGELMAN 2008, A. R. Kennedy (eds.), Reconstruction of life from the skeleton, Detection and molecular characterization of 9000-year-New York, 261–286. -old Mycobacterium tuberculosis from a Neolithic settlement LYSELL, L., B. MAGNUSSON and B. THILANDER in the eastern Mediterranean. – PLoS One 3(10), 1–6. 1962, Time and order of eruption of the primary teeth: A HOLICK, M. F. 2003, Vitamin D: a Millenium Perspecti- longitudinal study. – Odontologisk Revy 13, 217–234. ve. – Journal of Cellular Biochemistry 88, 296–307. MANCHESTER, K. 1983, The archaeology of disease. – HOLICK, M. F. 2006, Resurrection of vitamin D defici- Bradford. ency and rickets. – The Journal of Clinical Investigation 116 MANCHESTER, K. 1992, The palaeopathology of urban (8), 2062–2072. infections. – In: S. Bassett (ed.), Death in Towns: Urban Re- HUDSON, E. H. 1965, Treponematosis and man›s social sponses to the Dying and the Dead, 100– 1600, London, New evolution. – American Anthropology 67, 885–901. York, 8–13. HUSS-ASHMORE, R., A. H. GOODMAN and G. J. AR- MANN, R. W. and S. P. MURPHY 1990, Regional Atlas of MELAGOS 1982, Nutritional Interference from Paleo- Bone Disease. A Guide to Pathologic and Normal Variation in the pathology. – In: M. Schiffer (ed.), Advances in Archaeological Human Skeleton. – Springfield. Method and Theory 5, New York, 395–474. MAYS, S. 1998, The Archaeology of Human Bones. – London. JAFFE, H. L. 1972, Metabolic, degenerative and inflamatory di- MCGARVEY, S. T. 1998, Intestinal parasitism. – In: S. seases of bones and joints. – Philadelphia. Ulijaszek, F. E. Johnston and M. A. Preece (eds.), The JANSSEN, H. A. M. and G.J.R. MAAT 2002, Canons Cambridge Encyclopedia of Human Growth and Development, buried in the ‘Stiftskapel’ of the Saint Servaas Basilica at Cambridge, 337. Maastricht, 1070–1521 AD. A paleopathological study. – Barge’s Anthropologica 5, Leiden, 1–40. 414 Health Risks Associated with Medieval Urban Living. Examples from Croatia MCGRATH, J. W. 1992, Behavioral change and the evolu-to Systemic Disease: A Chronologic Morphologic, and tion of human host-pathogen systems. – MASCA: Research Etiologic Classification. – Journal of American Dental Associ-Papers in Science and Archaeology 9, 13–22. ation 29, 67–75. MCKERN, T. and T. D. STEWART 1957, Skeletal age changes SCRIMSHAW, N. S., C. E. TAYLOR, and J. E. GORDON in young American males, analyzed from the standpoint of identifica-1959, Interactions of nutrition and infection. – The American tion. – Technical report EP-45, Natick. Journal of the Medical Sciences 237, 367–403. MEINDL, R. S. and C. O. LOVEJOY 1985, Ectocranial STECKEL, R. H. and J. C. ROSE (eds.) 2002, The back-suture closure: A revised method of the determination of bone of history: Health and nutrition in the western hemisphere. – skeletal age at death based on the lateral–anterior sutures. – Cambridge. American Journal of Physical Anthropology 68, 57–66. STEINBOCK, G. T. 1976, Palaeopathological Diagnosis and MENSFORTH, R. P., C. O. LOVEJOY, J. W. LALLO and Interpretations. Bone Diseases in Ancient Human Populations. – G. J. ARMELAGOS 1978, The role of constitutional fa- Springfield. ctors, diet and infectious disease in the etiology of porotic STONE, L. 1977, The Family, Sex and Marriage in England hyperostosis and periosteal reactions in prehistoric infants 1500– 1800. – London. and children. – Medical Anthropology 2, 1–59. STOREY, R. 1992, Preindustrial urban lifestyle and health. MENSFORTH, R. P. 1990, Paleodermography of the Carl- – MASCA: Research Papers in Science and Archaeology 9, 33–41. ston Annis (Bt-5) Late Archaic Skeletal Population . – Ame-STUART-MACADAM, P. 1985, Porotic Hyperostosis: Re- rican Journal of Physical Anthropology 82, 81–99. presentative of a Childhood Condition. – American Journal of MIMS, C. 1980, The Emergence of New Infectious Dise- Physical Anthropology 66, 391–398. ases. – In: S. Joske (ed.), Changing Disease Patterns and Human ŠLAUS, M., M. NOVAK, Ž. BEDIĆ and V. VYROUBAL Behaviour, London, 231–250. 2007, Antropološka analiza kasnosrednjovjekovnog groblja MITTLER, D. M. and D. P. VAN GERVEN 1994, Develo- kraj crkve svetog Franje na Opatovini u Zagrebu. – Arheolo- pmental, Diachronic, and Demographic Analysis of Cribra ški radovi i rasprave 15, 211–247. Orbitalia in the Medievel Christian Populations of Kulub- TAYLES, N. 1997, Tooth Ablation in Prehistoric Southeast narti. – American Journal of Physical Anthropology 93, 287–297. Asia. – International Journal of Osteoarchaeology 6 , 333–345. NOVAK, M. 1965, Zadar glavni grad mletačke Dalmacije TILLEY, L. 2017, Showing That They Cared: An Introdu-i Albanije. – Radovi Instituta Jugoslavenske akademije znanosti i ction to Thinking, Theory and Practice in the Bioarchae-umjetnosti u Zadru 11–12, 187–202. ology of Care. – In: L. Tilley and A. Schrenk (eds.), New ORTNER, D. 2003, Identification of pathological conditions in hu-Developments in the Bioarchaeology of Care, Bioarchaeology and man skeletal remains. – San Diego, Academic press. Social Theory, Cham. ORTNER, D. J. and W. G. J. PUTSCHAR 1981, Identificati- WALDRON, T. 1989, The effects of urbanisation on hu- on of Pathological Conditions in Human Skeletal Remains. – Wa-man health: the evidence from skeletal remains. – In: D. Ser- shington. jeantson and T. Waldron (eds.), Diet and Crafts in Towns: the PHENICE, T. W. 1969, A newly developed visual method Evidence of Animal Remains from the Roman to the Post-Medieval of sexing the os pubis. – American Journal of Physical Anthro-Periods, Oxford, 55–73. pology 30, 297–301. WALKER, P. J. 1986, Porotic Hyperostosis in a Marine-de- PINDBORG, J. J. 1970, Pathology of the dental hard tissues. – pendent California Indian Population. – American Journal of Philadelphia. Physical Anthropology 68, 345–354. RESNICK, D. 1998, Hypervitaminosis and hypervitamino- WELLS, C. 1977, Disease of the maxillary sinus in antiquity. sis. – In: D. Resnick and G. Niwayama (eds.), Diagnosis of – Medical and Biological Illustration 27, 173–178. bone and joint disorders 5 (2nd edition), Philadelphia, 3091–3101. WOODS, R. and J. WOODWARD 1984, Mortality, po- RESNICK, D. and G. NIWAYAMA 1995, Osteomyelitis, verty and the environment. – In: R.Woods and J. Woodward septic arthritis, and soft tissue infection: Mechanisms and (eds.), Urban Disease and Mortality in Nineteenth-Century En-situations. – In: D. Resnick (ed.), Diagnosis of Bone and Joint gland, London, 19–36. Disorders, 3rd edition, Philadelphia, 2448–2558. ROBERTS, C. A. and K. MANCHESTER 1995, The Archa- eology of Disease. Second edition. – Ithaca. dr. sc. Vlasta Vyroubal ROBERTS, C. A. and K. MANCHESTER 2005, The archa- dr. sc. Željka Bedić eology of disease. – Ithaca. dr. sc. Anita Adamić Hadžić ROGERS, J. and T. WALDRON 1989, Infections in paleo- Croatian Academy of Sciences and Arts, pathology: the basis of classification according to most pro- Anthropological Centre bable cause. – Journal of Archaeological Science 16(6), 611–625. Ante Kovačića 5 SARNAT, B. G. and I. S. SCHOUR 1941, Enamel 10000 Zagreb, Croatia Hypoplasia (Chronologic Enamel Aplasia) in Relation vyroubal@hazu.hr 415 15 15 monografije cpa Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost Archaeological Perspectives on Medieval Urbanity Arheološki pogledi na arheološko urbanost Archaeological Perspectives on Medieval Urbanity mmxxii