gega, je onstran nasprotja, ki ga zastavlja ta mit...
8.	šerif in izobčenec sta prijatelja in žensko si lahko priborita le v enakopravnem dvoboju. Zmaga Nolte...
9.	kolikor je ženska onstran tega mita, pa je njena želja vsaj za enega izmed prijateljev usodna...
10.	toda trpljenje je samo na njeni strani, drugje opravijo svoje pištole...
11.	Boothe je namreč preveč nataočno bral Schellinga: „dobro in zlo je stvar izbire", ponovi njegove besede...
12.	„Popolnoma sem v Zlu, ne morem ven", nadaljuje potem, ko ga Nolte prosi, da naj odstopi od Marie in zločinskega početja (prodaja mamil, lastna vojska ipd.)...
13.	ta izbira med „dobrim in zlim" je povezana z nezavedno odločitvijo, ki določa takšen potek dogodkov...
14.	zaključni prizor, ki je nekakšen remake konca filma Divja horda Sam Peckinpoja, je remake na vsebinski ravni — podobnost akcije, kraja, oseb, orožja... — kjer je ta odločitev za smrt nekonsekventno izpeljana: samo umiranje namreč nima simbolne narave, ker manjka formalna plat remakea. Zanimivo pa je, da je Hill ta remake istega prizora nekoč že režiral na formalni ravni: V Jezdecih na dolge proge je slow motionu umiranja dodal nemara še bolj realno razsežnost, slow motion zvoka.
15.	Ker tega ni ponovil, izpade zaključni prizor v Teksaškem graničarju iz razvoja dogodkov, ki so locirali izbiro za Zlo v nezavedno.
ANGLIJA NA OBZORJU
the last of england
režija:
scenarij:
fotografija:
glasba:
Igrajo:
proizvodnja:
Derek Jarman Derek Jarman Derek Jarman, Christopher Hughes, Cerith Wyn Evans Simon Turner, Andy Gill, Barry Adamson, El Tito Tilda Swinton, Spencer Leigh, Spring, Gay Gaynor Velika Britanija, 1987
Derek Jarman je leta 1986 posnel film Cara-vaggio in z njim doživel precejšen uspeh. Dve leti kasneje ni naredil ničesar, kar bi ta uspeh nadgradilo, kajti posnel je film The L^st of England. V roke je spet vzel svoj omiljeni super 8 in posnel ego trip o današnji Angliji. Film je izziv, saj nadaljuje tam, kjer je končal underground film šestdesetih let.
Naslov filma se navezuje na sliko Forda Maddoxa Browna, ki prikazuje odhod emigrantov iz 19. stoletja proti kolonijam. Za sabo zapuščajo bele doverske skale in vidijo „the last of England", zadnji prizor njihove domovine. Derek Jarman je o sliki izjavil: „To je dvoumna slika. Ljudje so veseli, ker zapuščajo Anglijo, hkrati pa se nazaj ozirajo s solzami v očeh. To je tudi mentalno stanje mojega filma." Film prikazuje Anglijo, ki deluje kot dežela, ki so jo upostošili barbari ali atomska bomba. Ker se film navezuje na določeno tradicijo underground filma, kjer je edini namen raziskovanje filmske slike, zgodba ne obstaja. Gledalec lahko sledi nizu slikovnih asociacij, v katerih se določeni liki ponavljajo: maskirani in oboroženi ljudje, ki nadzorujejo skupino civilistov, nekaj ljudi, ki z baklami v rokah krožijo po zapuščeni tovarni. Prevladujoče občutje filma je grozljivost. Jarmanovo doživljanje Anglije je daleč od optimizma. Toda če režiser drobi na koščke določene, kot jih sam poimenuje, „viktorijanske vrednote", je ravno tako neusmiljen do samega sebe. V prizoru na začetku filma mlad fant skuša uničiti reprodukcijo „posvetne ljubezni", ki jo je Jarman uporabil za snemanje Caravaggia. Potem se fant vleže na sliko in masturbira. Zaradi tega prizora je film imel tudi določene težave s cenzuro. Prizori Jarmanove vizije današnje Anglije so pomešani s prizori družinskih filmov iz štiridesetih let. Razstavljanje preteklosti in sedanjosti sovpada z razstavljanjem in ponovnim sestavljanjem filmskega jezika.
vasja bibič
Jarmanov film tvorijo sramežljivi obrazi z začetka filma in estetika video spota današnjega časa. Konkretni obraz se izniči v postopku inkrustacije slike. Med obema se zvrstijo vsi prijemi, ki jih film, kot skrajna predstavitev slike in zvoka, lahko nudi: dvojna ekspozicija, „slow motion", barvni prehodi. ..
Najbolj izdelani so prizori, v katerih je Jar-man natančno izdelal bliskovito montažno ujemanje slike in glasbe, ki jo nudi video estetika. Ob tem lahko ugotovimo, da video slika ni samo izum „ubogega 21. stoletja", ampak je predvsem skrajno dolgočasno in neinventivno uporabljena v veliki večini video spotov, ki jih lahko gledamo na televiziji. Zaradi tega je Jarman svoj film posvetil vsem tistim, ki so zrasli ob video spotih na TV-ju. S tem filmom poskuša iztrgati underground tradiciji šestdesetih let, ki je svoje filme prikazovala omejeni publiki. Režiser svoj film namenja masovni publiki, navajeni televizije in filmov, ki morajo nujno vsebovati zgodbo.
Navajenost na narativnost ob filmu The Last of England seveda povzroča precejšnje probleme. Gledalec mora gledati na način, ki povsem izključuje vprašanje „kaj je avtor hotel s tem povedati". Čeprav naslov filma izhaja iz figurativne slike, je učinek filma enak učinku, ki ga prinaša abstraktno slikarstvo. S tem Jarman tudi tokrat ne izstopi iz svoje obsedenosti s slikarstvom. Filmski korelat slikarske abstrakcije je montaža asociacij, ki je kljub svoji trdni teoretični osmislitvi še vedno izziv. Ne glede na vsa vprašanja in možnosti, ki jih film ponuja, pa po ogledu filma ugotovimo, da smo videli dva izredna prizora. Posebno učinkovit je zaključni prizor, ko si nevesta med glasbo Diamanda Gallas obupano skuša strgati celofansko in plastično, zadušljivo poročno obleko. Pred tem smo lahko videli parodijo kraljevske poroke princa Charlesa In Diane. Preprosta, toda učinkovita metafora se izteče v zaključni kader, ki sliko Maddoxa Browna spravi v filmsko gibanje. Skupina na splavu, v čudnih oblačilih, počasi pluje proti vedno bolj črnemu obzorju. FIlm smo videli v Cankarjevem domu, pripravila ga je filmska redakcija ŠKUC. Tudi tokrat smo lahko ugotovili, da kljub velikemu platnu video še vedno predstavlja omejeno prikazovanje. To še posebej velja za tiste filme, kjer je vizualni učinek najbolj pomemben.
nerina kocjančič
PRED VRATI iE BIL „ DOJENČEK
three men and a baby
režija:	Leonard Nimoy
scenarij:	james Orr, Jim Cruickshank
'otografija:	Adam Greenberg
glasba:	Marvin Hamlisch
igrajo:	Tom Selleck, Steve Guttenberg,
Ted Danson, Nancy Travis
Proizvodnja:	Touchstone Pictures, ZDA, 1987
Leta 1965, ko Astérix še ni bil megahit, je nemška založba Kauka prvo epizodo prevedla tako, da je iz Galcev napravila Germane, jih preselila v Bonhallo na desnem bregu Rena, Asterixa in Obelixa pa prekrstila v Siggija in Barbarrasa. Temu lahko rečemo
KRITIKA
popoln prevod. Kajti:
a)	noče doseči le tega, da bi Nemci Asterixa razumeli tako kot Francozi,
b)	ampak da bi ga tudi doživljali kot Francozi.
Prevod je bil celo tako radikalen in popoln, da Francozi tega Asterixa sploh niso hoteli več spoznati. Zdaj ga oni niso več razumeli. Še več, karseda hitro so razdrli pogodbo. In tudi sinhronizirani film Coline Serreau so Američani samo razumeli in nič več, zato so ga morali posneti še enkrat. (Mimogrede: iz tega bi lahko elaborirali razliko med Hollywoodom in Matjažem Kmeclom.). Preselitev je izpadla približno takole:
1.	BOLJ TRŽNO: ameriški gledalci so že videli francosko verzijo, zato babyboomerski trademark zrine zibko iz naslova.
2.	BOLJ LEGALNO: otroci v spremstvu staršev so že videli francosko verzijo, zato je treba dealerje spraviti za zapahe, kar je tudi bolj atraktivno od skesanega policista.
3.	BOLJ NAZORNO: Nimoy, Orr in Cruisck-shank so že videli francosko verzijo, zato se film prične deset minut prezgodaj in konča eno sekvenco prepozno.
4.	BOLJ UDOBNO: Danson je že videl francosko verzijo, zato se vrne prej namesto pozneje, saj bi drugače Selleck in Guttenberg že zamudila v službo.
5.	BOLJ SOAPY (A): Dansonova mati je že videla francosko verzijo, zato Dansonu pove, da noče čuvati dojenčka, ker mu bo vsa stvar le koristila.
6.	BOLJ SOAPY (B): Selleck in Guttenberg sta že videla francosko verzijo, zato ne molčita o tem, da si Danson v bistvu želi biti očka.
7.	BOLJ DRUŽABNO: njihovi prijatelji so že videli francosko verzijo, zato ničesar ne zamerijo.
8.	BOLJ USRANO: (brez komentarja)
9.	BOLJ ROCKERSKO: dojenček je že vi-
del francosko verzijo, zato ve, da mora ob njihovem troglasnem petju zaspati. 10. BOLJ RACIONALNO: tudi mati je že videla francosko verzijo, zato niti ne poskuša sama skrbeti za svojega otroka in že po treh urah kaže znake izčrpanosti kot po desetdnevni gladovni stavki rudarjev. Et voila, čudo imenovano dojenček je vključeno v ameriški simbolni univerzum. Le da tega ne more doživeto razumeti nihče razen Američanov samih. Jaz tej četverici ne bi zaupal niti čuvanje psa.
ivo štandeker
RIBA
PO IMENU WANDA
a fish called wanda
režija:	Charles Crichton
scenarij: John Cleese
fotografija: Alan Hume
glasba: John Du Prez
igrajo: John Cleese, Jamie Lee Curtis,
Kevin Kline, Michael Palin	¿
proizvodnja: Metro-Goldwyn Mayer Pictures Inc., ZDA, 1988
Riba po imenu'Wanda je prav gotovo ena izmed najbolj " kompleksnih komedij, saj funkcionira preko različnih „polj komičnega", ki so med seboj prepletena. Zelo težko bi postavili homogen model, ki bi ponazarjal strukturo filma, a vseeno se lahko ozremo na nekaj približkov. Tradicija, v kateri temeljijo principi njegovega humorja, je prav gotovo angleška (nasproti kateri bi lahko