SVOBODNA LETO (ANO) LXVII (61) • STEV. (N°) 6 ESLOVENIA LIBRE SLOVENIJA BUENOS AIRES • 28 de febrero - 28. februarja 2008 Pl^yyyyy ^ PROTI predsednik dr. Janez Drnovšek / v noči na soboto 23. fe- ^^ I inštituta je bila poleg sloves KORUPCIJSKEMU TOKU BOGOMIR ŠTEFANI» ML. Če je kaj zaznamovalo dneve, odkar je izšla prejšnja številka Družine, je to (poleg razglasitve neodvisnosti Kosova seveda) obsežna preiskava policije in tožilstva zaradi sumov korupcije in gospodarskega kriminala v poslovanju velikih podjetij iz t. i. gradbenega lobija. Podobe vplivnih, premožnih, nagrajevanih in še kako drugače priznanih podjetnikov, kako stopajo iz policijske ,,marice" in šele kakšen dan, dva pozneje odhajajo iz policijskega pridržanja, bodo nedvomno postale antologijske, saj je tako obsežna kriminalistično-tožilska akcija, ki bi segla tako ,,visoko", novost brez primere — novost, ki je, kot poudarjajo novinarski kolegi, pokazala, da tudi v Sloveniji ni več ,,nedotak-ljivih" in da pojem enakosti pred zakonom z njo dobiva drugačno (končno pravo?) vsebino. Da je gospodarski kriminal zlasti v njegovi koruptivni obliki — navsezadnje je povod za odmevne aretacije predvsem posel, pri katerem se je pri javnem naročniku ,,lobiralo" s pomočjo ponujanja/jemanja daril — žgoče vprašanje slovenskega včeraj in danes, je bolj ali manj jasno. Že mnenjske raziskave kažejo, da je javnost za ta vprašanja izredno občutljiva, da sicer posamezniki v veliki večini z različnimi oblikami korupcije niso imeli bližnjih srečanj, da pa predvsem na podlagi medijskih objav sodijo o njeni veliki razširjenosti. Morda Cerkev temu vprašanju na prvi pogled ni dajala posebne pozornosti, ni pa res, da bi se mu v zadnjih letih popolnoma izognila. Spomnimo se samo pastirskega pisma za postni čas, ki so ga slovenski škofje na vernike in vse ljudi dobre volje naslovili leta 2001. Takrat so med ,,sovražniki" družbenega in gospodarskega napredka oziroma demokracije nasploh izrecno navedli prav korupcijo, torej način poslovanja in delovanja, v katerem imajo prednost tisti, ki več plačajo ali imajo boljše zveze. Po besedah škofov nobeno področje ni imuno za ta pojav, v posebni nevarnosti, da obtiči v koruptivnem primežu pri sklepanju poslov in pogodb, pa je gospodarstvo, ko dobi neko podjetje posel ali naročilo le, če odšteje podkupnino ali če lastnik pripada isti politični opciji; ko ni pomembno, kdo je najboljši ponudnik ali kakšna je kakovost njegovih storitev, ampak so pomembni drugi interesi in postranski dobiček. Škofje so v postu pred šestimi leti ugotavljali, da je zaradi negativnih učinkov na celotno družbo takšne pojave treba raziskovati in sodno strogo kaznovati, kar kažejo zgledi iz razvitih demokracij. Dotedanja slovenska praksa pa je ponujala praktično ničelni izplen in tako ustvarjala vtis, da pri nas ni podkupovanja in da ni treba imeti zvez, da gredo postopki, zadeve in posli naprej. Toda, kot so zapisali škofje ,,'dobre zveze' so se razpasle že v prejšnjem režimu in bati se je, da smo se na sistem 'protiuslug' tako navadili, da se niti več prav ne zavedamo, kako je korupcija pogubna za zdravo demokratično življenje in uspešne poslovne odnose". ,,Država, kjer je zakonodaja marsikje pomanjkljiva, kjer obstajajo monopoli, kjer se bohoti birokracija, kjer ni učinkovitega nadzora nad delovanjem oblasti in kjer se javna občila vedejo hlapčevsko do centrov finančne in politične moči in oblasti, ima korupcija ugodna tla za svoj razcvet," so leta 2001 kritično ugotavljali slovenski škofje, pri tem pa opogumljali zlasti verne ljudi, naj bodo pripravljeni plavati proti takemu toku. Ali sedanje preiskave in ovadbe zaradi dajanja in prejemanja daril v boju za nekajmili-jonski posel pomenijo tako ,,pla-vanje proti toku", bo pokazal raje bolj kot manj odmaknjen čas, saj bo večmesečno delo policije in tožilstva moralo prestati sodno preizkušnjo. Do takrat pa si lahko privoščimo malce — Cerkvi pogosto očitanega — moraliziranja ali, lepše rečeno, nastavljanja ogledala vsakomur izmed nas. Storimo to z besedami, ki jih je za Družino pred časom izrekel ugleden ekonomist Marko Rus. ,,Med duhovniki v različnih državah so naredili anketo, česa se ljudje spoveduje-jo. Cel kup seksa in vseh mogočih stvari se je našlo, neetičnega odločanja v poslovanju pa tako rekoč ni bilo. Kaj nam res manjka čut za to?" Ne vemo, česa se — če sploh česa — spoveduje recimo ,,cer-kveni" direktor SCT-ja. Česa pa se ti, spoštovani bralec, spoštovana bralka, četudi nisi (Z)zidar iz gradbenega lobija? (Po D^^ž^^^) V noči na soboto 23. februarja je v 58. letu starostu na svojem domu na Zaplani umrl bivši predsednik države in dolgoletni premier Janez Drnovšek. Drnovška so vse od 90. let prejšnjega stoletja spremljale zdravstvene težave, po predaji predsedniških poslov decembra lani pa se ni več pojavljal v javnosti. Tako, ko se je razvedela novica, je vlada določila dan žalovanja v ponedeljek, 22. februarja. Na ta dan naj bi se odpovedale vse prireditve kulturnega, športnega in zabavnega značaja, ki so bile napovedane za ta dan, televizije in radiji pa naj bi svoj program prilagodili tako, da se na ta dan ne bi predvajale oddaje in vsebine zabavnega značaja. Pokojni dr. Dernovšek je bil ena od osrednjih političnih oseb vse^ od konca 80. let minulega stoletja. Študij ekonomije je končal na ljubljanski ekonomski fakulteti, aprila 1989 pri 39 letih na presenečenje mnogih izvoljen za slovenskega predstavnika v predsedstvu nekdanje SFRJ. Od maja 1989 do maja 1990 je bil tudi predsednik predsedstva SFRJ, glavni pogajalec med slovenskim vodstvom in vodstvom nekdanje Jugoslavije ter vrhom JLA. Marca 1992 je postal predsednik stranke LDS, aprila istega leta ga je državni zbor izvolil za predsednika vlade. Na predsedniških volitvah leta 2002 je bil izvoljen za predsednika republike. Pokojni bivši predsednik države Janez Drnovšek se je kot politik, ki je od leta 1989 naprej zasedal najvišje politične položaje tako v nekdanji Jugoslaviji kot v samostojni Sloveniji, v svoji politični karieri srečeval tako z dosežki kot neuspehi. Pri tem je Drnovšek opravil pot od reformističnega zagovornika tržnega gospodarstva v predsedstvu Jugoslavije prek ,,tehnokratskega" predsednika slovenske vlade, ki je državo vodil v času uspešnih pogajanj o vstopu v EU in Nato, do predsednika države, ki je zagovarjal duhovnost in pomoč soljudem. 1. decembra leta 2002 je bil v drugem krogu, v katerem se je pomeril s tedaj vrhovno državno tožilko Barbaro Brezigar, izvoljen za predsednika republike. Po zmagi SDS na državnozbor-skih volitvah leta 2004 so mediji odnos med Drnovškom in predsednikom vlade Janezom Janšo označevali kot dobrega. Leta 2006 pa so se pojavili prvi nesporazumi, in sicer na področju zunanje politike, kjer je vlada Drnovšku očitala neusklajenost njegovih zunanjepolitičnih pobud (zlasti glede reševanja kosovske krize in krize v sudanski pokrajini Darfur) z vlado oz. ministrstvom za zunanje zadeve. Z vlado je Drnovšek ,,odprl fronto" tudi z vljudnostnim obiskom kneza Aleksandra II. Karadjordje-viža v Sloveniji. Ta je sicer od S o-venije zahteval vrnitev premoženja, ki naj bi pripadalo nekdanji jugoslovanski kraljevi rodbini. V istem letu je prišlo tudi do popolnega Drnovškovega preloma s stranko LDS in izstopa iz stranke, katere predsednik je bil od marca 1992 do februarja 2003. V letu 2007 je prišlo še do sporov z vlado na področju organiziranja državnih proslav. Zaradi zapletov glede izbire govornikov se je odhajajoči predsednik države odločil, da se 25. junija ne bo udeležil proslave ob dnevu državnosti. Ob tem je napovedal, da se proslav nasploh ne bo več udeleževal. Drnovškove zdravstvene težave so se začele leta 1999, ko so ga 22. julija v Kliničnem centru v Ljubljani operirali in mu zaradi rakave tvorbe odstranili desno ledvico. Kasneje so se te težave še nadaljevale. Kljub temu se je odločil, da kandidira za predsednika države na predsedniških volitvah leta 2002. Nagovor na slovesnosti ob odprtju nove stavbe Onkološkega inštituta je bila poleg slovesnosti ob predaji poslov novemu predsedniku Danilu Türku tudi ena od zadnjih priložnosti, ko se je Drnovšek pojavil v javnosti. Je avtor člankov s področja kreditne in monetarne politike ter mednarodnih finančnih odnosov, v katerih se je osredotočal na svetovno dolžniško krizo. Leta 1996 je izšla njegova knjiga Moja resnica, v kateri je popisal svojo izkušnjo in pogled na razpad nekdanje Jugoslavije. Od leta 2006 je začel objavljati knjige s področja duhovnosti: Misli o življenju, Zlate misli, Bistvo sveta in Pogovori. Na smrt bivšega predsednika se je odzval tudi kardinal Franc Rode. Kot je zapisal, gre Drnovšku zahvala za vse, kar je dojarega storil za slovensko državo. ,,Če smo danes v Evropski Uniji med bolj uspešnimi članicami, je to tudi njegova zasluga," je zapisal. Kardinala na nekdanjega predsednika Drnovška veže veliko spominov. ,,Ko sem prišel v Ljubljano kot nadškof, mi je dal vedeti, da je čas za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo po evropskih merilih, kar je privedlo do t.i. Vatikanskega sporazuma. S časom so se med nama spletli tudi vzorni človeški odnosi v znamenju medsebojnega spoštovanja in celo prijateljstva. V vseh pogovorih se je pokazal kot človek, ki ga vznemirjajo najgloblja vprašanja človeškega bivanja v svetu," je zapisal Rode. Novo svarilo EU Hrvaški Pritisk na Hrvaško se stopnjuje, so viri pri slovenski delegaciji na zasedanju zunanjih ministrov eU v Bruslju pojasnili novo opozorilo EU Hrvaški zaradi cone v Jadranu. ,,To je nadgradnja: precej močno opozorilo Hrvaški in konkretna zadolžitev za (Evropsko) komisijo," so poudarili in dodali, da EU sedaj čaka na predlog Hrvaške. Ministri EU so vnovič opozorili Hrvaško zaradi uveljavitve zaščitne ekološko-ribolovne cone (ErC) v Jadranu tudi za države članice EU. Hrvaška naj ne uveljavi nobenega vidika ERC v Jadranu za države članice EU, dokler ne bo dosežen skupni dogovor v duhu EU, so ponovili decembrski sklep. Vodja slovenske diplomacije Dimitrij Rupel je po sprejetju sklepa opozoril, da je sedaj na potezi Hrvaška in dodal, da je Slovenija zelo zainteresirana za ekološko zaščito Jadrana in v vsakem trenutku pripravljena na pogovore in dogovore skupaj z EU in Italijo ter drugimi državami, ki jih obliva Jadransko morje. ,,To je precej ostro opozorilo Hrvaški, in to v zadnjih treh mesecih že tretjič," so razložili. To je namreč ponovitev sporočila iz decembrskega sklepa in obnovljenega pristopnega partnerstva, potrjenega minuli teden. Eu čaka na hrvaški predlog za rešitev problema Ekološke cone. O čem naj bi poročala Evropska komisija, je prezgodaj javno govoriti, ker pogovori potekajo, so viri ponovili stališče komisarja za širitev Ollija Rehna. ,,Naj Hrvaška pove, kakšno rešitev predlaga," so povedali. Za Slovenijo je sprejemljiva rešitev na podlagi dogovora med Hrvaško, Slovenijo in Italijo iz leta 2004: da Hrvaška ne izvaja nobenega vidika cone, so poudarili. Hrvaški premier Ivo Sanader se je odzval na izjavo slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da je zaščitna ekološko-ribolovna cona (ERC) postala vprašanje EU. Sanader je dejal, da gre pri ERC za dvostransko in tristransko vprašanje, ker ,,ERC ne nasprotuje Finska, temveč Slovenija in Italija". ,,Gre torej za bilateralno oziroma trilateralno vprašanje, ki je z vztrajanjem Italije in Slovenije postalo vprašanje celotne EU in v tem smislu ima Rupel prav," je še dejal Sanader. Dodal je, da je njegov poziv za skupno reševanje tega vprašanja s Slovenijo, Italijo in Evropsko komisijo še vedno aktualno. ,,Mislim, da so predlog vzeli resno, zato pričakujem sestanek vseh vpletenih strani," je še dodal. Ob tem je Sanader tudi zavrnil ugibanja, da bi Hrvaška zaradi ERC doživela podobno usodo kot Turčija. „Hrvaška zagotovo ne bo doživela turške usode in tega ji ne želi niti Slovenija. Tudi če bi ji želela, tega ne bi mogla doseči," je še dodal Sanader. Umrl nadškof Franc Perko IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI V Iju-b l j a n s k i stolnici je bila v petek, 22. februarja 2008 maša za-dušnica za pokojnega nekdanjega beograjskega nadškofa in metropolita dr. Franca Perka. Daroval jo je ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran ob somaševanju beograjskega nadškofa in metropolita msgr. Stanislava Hočevarja in subotiškega škofa Janosa Penzesa ter še tridesetih duhovnikov. Maše se je udeleži tudi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof Santos Abril y Castello. Sicer pa so se mnogi poslavljali od pokojnega nadškofa Perka že od zjutraj, ko so ga pripeljali na dvorišče nadškofije in nato prenesli v stolnico. Ob sklepu maše je apostolski nuncij Santos Abril prebral sožalni telegram papeža Benedikta XVI. Na ljubljanskih Žalah je bila opoldan pogrebna maša in pogrebni obred , ki ga je vodil sedanji beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar. Med nagovorom zbranim je spregovoril o Perkovem pomenu za slovenski narod ter za katoliško cerkev v Srbiji. Hočevar je med nagovorom tudi poudaril, da je bil nadškof Perko vedno steber pokončnosti in nosilec upanja v tem času. To pa je po besedah Hočevarja pomenil tudi za slovenski narod, ,,čeprav je včasih zaradi močnih vznemirjanj zaradi širjenja neresnice nastopil pogumno in močno". Pokojni nadškof se je rodil 19. novembra 1929 v župniji Krka kot tretji otrok očeta Janeza in matere Jožefe. Osnovno šolo je obiskoval od leta 1936 v domačem kraju in se 1941 vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo. Ker pa je bila omenjena izobraževalna ustanova ukinjena, je šolanje nadaljeval na državni klasični gimnaziji (1945-1949) in ga zaključil z maturo. Jeseni leta 1949 je začel študirati na takrat državni Teološki fakulteti v Ljubljani. Študijski čas je bil zaznamovan z raznimi režimskimi podtikanji. V duhovnika ga je posvetil škof Anton Vovk leta 1953. Po novi maši je bil za leto in pol poklican na služenje vojaškega roka v Beograd, ker je bila leta 1952 Teološka fakulteta izključena iz ljubljanske Univerze. Po odsluženi vojaški obveznosti je bil zaradi ,,neprijateljske propagande" obsojen najprej na 3 leta, zaradi pritožbe pa so mu kazen povišali na 5 let stroge zaporne kazni, ki jo je prestajal v več krajih (Beograd, Požarevac, Ljubljana, Ig in Maribor). Iz zapora je bil izpuščen po skoraj 3 letih. Septembra leta 1958 je bil nastavljen za kaplana v Šenčurju in kljub močni krizi poklica je vzdržal, saj je veliko poučeval verouk. Prof. dr. Franc Grivec ga je spodbujal, da bi pod njegovim mentorstvom nadaljeval študije. Ker je povabilo sprejel, je tudi zaprosil za premestitev na manj zahtevno mesto in sprva je bil imenovan za kaplana v župniji Trnovo, nato pa je bil čez 6 tednov poslan v Skaručno. Leta 1963 je ubranil svojo doktorsko tezo z naslovom Filozofija in teologija sv. Cirila in Metoda. Kot predstavnik duhovniškega društva je bil leta 1970 delegiran za člana Republiške konference Socialistične zveze. Bil je tudi med soustanovitelji revije Znamenje. Zaradi vsebine revije je bil odpoklican iz Konference, sam pa je izstopil iz društva. Dne 16. decembra leta 1986 ga je papež Janez Pavel II imenoval za beograjskega nadškofa ^in prvega beograjskega metropolita. Čas razpada Jugoslavije je bil v Srbiji zaznamovan z nerazumevanjem stališča Vatikana (Katoliške Cerkve) in Republike Slovenije, zato za katoličane tisti čas nikakor ni bil lahek. Ko Jugoslavije ni bil več, je Sveti sedež na območju Srbije, Kosova, Črne Gore in Makedonije ustanovil Mednarodno škofovsko konferenco sv. Cirila in Metoda in za njenega predsednika je bil imenovan dr. Perko. Po vrnitvi v Slovenijo se je nastanil pri sestrah sv. križa na Mali Loki pri Domžalah, kjer je živel že kot profesor. Nadškof Perko je bil tudi član Slovenske škofovske konference, znotraj katere je bil odgovoren za področje ekumenizma. Bil je tudi soorganizator dvoletnih ekumenskih simpozijev, ki so jih prirejale ljubljanska, zagrebška in beograjska teološka fakulteta. Med leti 1 986-1991 je bil član Mednarodne teološke komisije, v obdobju 1988-1998 pa tudi član Mednarodne katoliško-pravoslavne teološke komisije. Umrl je 20. februarja 2008 v duhovniškem domu na Lepem potu v Ljubljani. TONE MIZERIT v v« • v Slovenščina ni ogrožena Namen mednarodnega dneva maternih jezikov, ki so ga izvedli v četrtek 21. februarja, je opozoriti na potrebo po ohranjanju kulturne in jezikovne različnosti posameznih okolij in sveta. ,,Za nadaljnji razvoj slovenščine in njeno polno življenje je najbolj pomembno to, da je zanimiv, pester in kulturno ter ekonomsko bogat sam slovenski svet," je dejal slovenist Marko Stabej. Vprašanje izumrtja slovenščine je bilo večkrat predmet strokovnih debat. Da maternemu jeziku vseh Slovencev, zaradi vplivov drugih jezikov, predvsem v globaliziranem svetu vedno bolj uveljavljene angleščine, še ne preti izumrtje je potrdil tudi Stabej z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete. „Slovenščina ni ogrožena in ne bo izumrla vsaj še nekaj generacij - če pa bo takrat začela izumirati, bo to hkrati s tako rekoč vsemi drugimi evropskimi jeziki," je dejal. Tudi statistični podatki nakazujejo na to. Slovenščina ne sodi med „najmanjše jezike" sveta. Po številu govorcev ima namreč le 5 odstotkov vseh jezikov na svetu več kakor dva milijona govorcev. Tako sodi slovenski jezik kljub svoji sorazmerni majhnosti v elitno skupino jezikov, in to na 179. mesto med 5 odstotkov najbolj razširjenih jezikov na svetu. Tako nacionalne kot evropske jezikovne politike precej dobro skrbijo, da bodo jeziki živeli in se razvijali še naprej, meni Stabej. O aktualni slovenski jezikovni politiki je Stabej dejal, da je ,,še vedno preveč usmerjena v ohranjanje in varovanje slovenščine, premalo pa v opremljanje ter ponudbo slovenščine - v obliki raznih jezikovnih in prevajalskih orodij, enojezičnih in dvojezičnih e-slovarjev in terminoloških virov". Dodal je, da je zelo važen segment pri temu tudi ponudba slovenščine za tujce in priseljence. Recital ameriške pianistke slovenskega rodu V ponedeljek, 25. februarja zvečer je v Lajovčevi dvorani na Gosposki 8 nastopila ameriška pianistka slovenskega rodu Veda Zuponcic. ,,Absolutna gospodarica romantike", kot jo je imenoval kritik londonskega Timesa, je poustvarila dela Beethovna, Chopina, Mompouja, Skrjabina in Liszta. Koncert je bil zaradi dneva žalovanja namesto v Slovenski filharmoniji v Lajovčevi dvorani na Gosposki 8. V Minnesoti rojena Veda Zuponcic (Vida Zupančič) je študirala na Univerzi Indiana in v času študija zmagala na 3. klavirskem tekmovanju Sergeja Rahmaninova. Študij je nadaljevala v New Yorku in Londonu. Kot štipendistka Marte Baird Rockefeller je leta 1971 debutirala v Evropi. V tem času so kritiki v Londonu, na Dunaju, v Amsterdamu in Berlinu posebej izpostavili njene tehnične kvalitete, inteligenco, s katero je verodostojno interpretirala tako Elliota Carterja kakor Haydna, ter njeno posebno naklonjenost do skladateljev romantike. Kot nagrajenka tekmovanja Alfreda Casella (Neapelj) in pod pokroviteljstvom ZDA je koncertirala po Italiji in od tedaj širom po svetu. Uspešnemu ameriškemu debutu v dvorani Alice Tully Lincoln centra leta 1973 so sledili recitali in orkestrski koncerti v ZDA. Od leta 1988 je odigrala več sto koncertov tudi v vzhodni Evropi, med drugim v Moskvi, St. Peterburgu, Dubrovniku, Tbilisiju, Kijevu, Zagrebu in Harkovu. Od leta 1972 poučuje na Rowan University v New Jerseyu in vodi delavnice in mojstrske tečaje v ZDA, Evropi in Aziji. Je tudi umetniška direktorica festivala Northern Lights Music Festival v Aurori v Minnesoti, je sporočil organizator koncerta - Glasbena matica Ljubljana. Kar razgibano je bilo pretekli teden na političnem odru. Povratek starih igralcev in nenehna prisotnost drugih nam predstavlja zanimivo dramo, ki z odtenki satire polni naše dni. Vse je pod kontrolo. Glavni namen zakoncev Kirchner je v miru izpeljati normalizacijo peronizma, ali bolj točno ,,Justicialistič-ne stranke". Ne bomo preveč se ustavljali ob vprašanju, ki smo ga že večkrat na teh straneh obdelali: kako je mogoče, da so postopoma na čelu stranke lahko bili desničarski Menem, nejasni Duhal-de in sedaj levičarski Kirchner. Razlog je samo ta, da je stranka ideološko izpraznjena in jo vsak občasni kaudižo lahko napolni z lastno podlago, medtem ko uporablja politično strukturo, ki je potrebna za obvladanje argentinskega političnega življenja. Novost tega tedna je bila določitev delegatov mogočnega peronizma province Buenos Aires. Vrstni red delegatov mnogo pove. Zato je zanimivo, da je na prvem mestu guverner Daniel Scioli, pred podguver-nerjem (Balistrini), prav v trenutku, ko so se ojačile govorice o nesporazumu med Sciolijem in Kirchner-jem. Listo delegatov sestavljajo še razni politične in sindikalni predstavniki. Jasno je torej, da ima bivši predsednik močno pod nadzorstvom ta vedno zapleteni okraj. Sindikalna ofenziva. Prav v tej zadevi peronizma opažamo, kako skušajo sindikalisti ponovno zasesti svoje staro mesto v strankini strukturi. Za časa Perona je tretjina delegatov pripadala sindikalni veji, tretjina ženski, tretjina pa politični veji. Potem se je položaj počasi spreminjal. Najprej je izginilo korporativno žensko predstavništvo, potem se je skoraj izgubila še sindikalna prisotnost. Vse je ostalo v rokah politikov. Kirchner sedaj doživlja rastoče pritiske s strani peronističnih sindikalistov, ki menijo da prispevajo veliko sredstev in glasov, ter hočejo biti soodgovorni v vodstvu. Bistri vodja se temu niti ne upira, a za prisotnost zahteva pro-tiplačilo; neke vrste daj-dam. S tega zornega kota je razumljivo, da je glavni tajnik CGT Moyano za svoj sindikat pristal na povišico 19,5% (kar gre vladi v račune), in bil potem v prvi vrsti, na konvenciji buenosaireškega peronizma. 20 % povišanja plač je namreč ,,strop", ki si ga je določila vlada. Vprašanje je, zakaj. Že na začetku prejšnjega tedna, ko je bila v polnem teku borba med raznimi peronis-tičnimi skupinami, se je nenadoma pojavil bivši predsednik Eduardo Duhal-de in napadel gospo predsednico. Menil je, da pravzaprav ni sposobna vladati, ker ji za to manjka izkušnje. Da je torej prav, da zakonca Kirchner „vladata v dvoje". Razumljivo je, da so s strani vlade prišle hude reakcije na te izjave. Duhalde je vedel, kakšne bodo posledice njegove izjave. Opazovalci pa se sprašujejo, zakaj se je pravzaprav pojavil, in kakšen je cilj teh njegovih napadov. Kot je bralcem splošno znano, je Duhalde ob nastopu Kirchnerja izjavil, da se umakne iz politike. Mnogo se je tedaj govorilo o tajnem dogovoru med obema veljakoma, po katerem je Duhal-de zadnja štiri leta res molčal. Zato pa se je z večjo silo vrnil takoj, ko je nastopila gospa Cristina. A ni zavzel nobenega javnega mesta, niti skušal organizirati lastne strukture. V ozadju, izza kulis, pa je vedno bolj prisoten. Nekateri celo opozarjajo na dejstvo, da njegovi bivši zvesti sodelavci zavzemajo važna mesta v vladnih strukturah, navidezno v kirchnerističnih vrstah, a verjetno podtalno zvesti staremu vodji. Kam se bo Duhalde obrnil, kaj načrtuje in koliko moči dejansko ima so danes najbolj žgoča vprašanja argentinske politike. Vroča zima? Ne mislimo, da nas pozimi ne bo zeblo. Obratno: vroče bo, ker nas bo zeblo in verjetno ne bo dovolj kurjave. Te dni so se namreč v Buenos Aire-su sestali predsedniki Argentine, Brazilije in Bolivije. Že lansko leto so bili hudi problemi, ker je pozimi manjkalo plina. Letos se lahko zadeva ponovi. Dejstvo je, da trenutno samo Bolivija razpolaga z veliko količino plina, ki ga lahko izvaža. A tudi ta ne zadostuje, da bi mirno zalagala sosede: Brazilijo in Argentino. Ker se noče nobenemu zameriti, je vprašanje količine izvoza v eno in drugo državo enostavno prepustila sosedom. Naj se potrošniki dogovorijo, kdo in koliko bo prejel, oziroma se odpovedal. Razumljivo, da do dogovora ni prišlo in bo posebna komisija nadaljevala s študiji in pogajanji v tej zadevi. Eno pa je že jasno: tudi letos pozimi ne bo dovolj plina, da bi pokrili vse potrebe družbe in proizvodnje. Mimogrede naj omenimo, da ima verjetno Argentina kje skrite še ogromne količine. A ker nihče ne investira v raziskovanje, moramo uvažati vedno večje količine. In kmalu bo s petrolejem isto. Trenutno pa imajo težave tudi v hidroelektrarni El Chocon. Zaradi suhega poletja je količina vode padla na kritično raven. Medtem jo zadržujejo v Ali-cura in Piedra del Aguila. Upajo, da bodo tako vzdržali do zime, ko bo voda življenjsko potrebna zaradi že napovedane energetske krize. SLOVENCI V ARGENTINI MLADCI IN MLADENKE V Mendozo zdaj hitimo, da Ande doživimo! Ko se bliža konec leta, se vsi veselimo počitnic in božičnih praznikov. To veselje je bilo pomnoženo za mladce in mladenke. Na sam božični dan, ki smo ga praznovali po družinah, nas je čakalo še posebno darilo: odhod na skupno taborjenje v Mendozo. Celo leto smo se pripravljali na ta dogodek. Po Domovih smo opravljali raznovrstne dejavnosti (barvali pirhe, prodajali pecivo, ročna dela), s katerimi se je naš denarni fond lepo večal. Delo nas je povezovalo in naučili smo se skupnega sodelovanja. Prišel je tako zaželeni dan, 25.december. Zbrali smo se v Našem domu v San Justu, kjer sta nas čakala avtobusa in voditelji. Posedli smo na dvorišču. Pozdravil nas je prof. Jure Urbančič, voditelj taborjenja. Po predstavitvi grba in zastave (delo sanmartinske in carapachajske skupine) smo pred kapelico Marije Pomagaj molili za srečno pot. Pred kipom Jezuščka smo še zapeli najlepšo božično pesem, Sveta noč, ki nas je umirila pred odhodom. A trenutek blaženosti ni trajal dolgo, saj smo se takoj razživeli in hiteli s prtljago in s prijatelji na avtobuse. Bili smo razdeljeni v dve skupini: najstarejši, zelo razposajeni, v enem avtobusu, najmlajši, a ne zato najbolj umirjeni, pa v drugem. Naše drage mamice in očki so nam ganjeni mahali v slovo, a mi bi kmalu pozabili nanje in smo jim še zadnji hip pomahali skozi okno. Okoli 10.30 smo odrinili. Med klepetom, spanjem, petjem, smrčanjem in nagajanjem je šofer kar hitro prevozil 1100 kilometrov. Okoli poldneva smo prišli v mendoški slovenski dom, kjer so nas tamkajšnji mladci in mladenke gostoljubno sprejeli z zakusko. Medtem ko so se dekleta pogovarjala z Mendoščankami, so se fantje zbrali na dvorišču in navdušeno igrali nogomet. Težko je bilo prekiniti igro, ker je bilo treba nadaljevati pot v Tupungato. Končno smo se zopet posedli v avtobuse in okoli štirih popoldne prišli v Regimiento de Infanteria de Montana (RiM 1l). Presenečeni smo bili nad lepo naravo, a vojaški prostori so nas malo iznenadili. Nekateri smo bili malo razočarani nad veliko skupno spalnico in kopalnico s skupnimi prhami. A smo se kar hitro prilagodili okoliščinam. Zbrali smo se na dvorišču, kjer so nas razdelili v skupine. V prvi igri je morala vsaka skupina poiskati svojega voditelja, ki se je bil skril v širnem vojaškem prostoru. Nad iskanjem nismo bili preveč navdušeni in se je zato igra hitro prekinila. Zabavali smo se pa pri naslednji igri, kjer smo morali sestaviti različne figure z našimi telesi. Po okusni večerji, ki nam jo je pripravil naš zvesti kuharski mojster Stanko, smo imeli kulturni program, pri katerem se je vsak dom moral predstaviti. Bilo je zelo pestro in duhovito: pesmi, plesi, korakanje, prizori. Po večerni molitvi smo odšli spat, saj smo bili zelo potrebni počitka. Čakal nas je še bolj razgiban dan. V četrtek 27. smo po zajtrku in jutranji molitvi, za katero nam je vsak dan kaj novega prebrala Maruča, odšli na izlet v Manzano Historico. Kraj nosi ime po jablani, pod katero naj bi bil San Martin počival. Razdeljeni v dve skupini smo prehodili kraj in si ogledali kip San Martina, muzej, ki opisuje njegovo življenje in generalov pohod po tistem kraju, in tudi gojilnico postrvi. Po kosilu ob reki smo se prvič skupno fotografirali in odšli peš do druge reke. Med hojo smo uživali krasno naravo. Na žalost so nam temni oblaki, veter in mrzla voda preprečili kopanje. Najbolj korajžni pa so se kljub vsemu potunkali v vodo. Takoj smo morali oditi, ker nam je nebo grozilo z dežjem. Po lepem izletu smo se vrnili v Tupungato, kjer smo bili povabljeni na vojaško prireditev. Zelo zanimivo je bilo gledati korakanje vojakov in sinhro-nizirano igranje bobnov. Kaj takšnega pa že ne vidimo vsak dan! Večerjali smo precej pozno, ker so vojaki praznovali v jedilnici. Izrabili smo ta čas, da smo se igrali nočne igre. Navdušeno smo pričeli prvo igro ropotanja in luči, ki smo jo morali na povelje stražarja kar naenkrat zaključiti. Pozabili smo, da se nahajamo v vojaških prostorih, kjer je treba spoštovati določena pravila. Po večerji pa je Maruča posredovala pri vojakih in smo dobili dovoljenje za iskanje zaklada, ki so ga natančno in kreativno pripravili Pristavčani. V petek 28. smo imeli še bolj natrpan program. Vstali smo zgodaj, ker nas je čakal izlet po ,,Altas Cum-bres". Zelo smo uživali mendoško naravo in pokrajine, po katerih smo se vozili: Us-pallata, Peniten-tes, Potrerillos, Puente del Inca. Gotovo je ena izmed naših najbolj imenitnih slik posnetek pod Aconcaguo. Po dolgi vožnji smo se vrnili v Tu-pungato v pričakovanju posebnega večera. Sanhuščani so imeli na skrbi ,,Gala večer", ki je potekal na temo gozda. V okrašeno dvorano smo vstopali z maskami živali, pri igrah smo jih oponašali in se zelo zabavali s prizorom naših voditeljev, ki so oblečeni v živali enkratno zaigrali povest. Zresnili pa smo se, ko je sledila poslovitev od najstarejših mladcev in mladenk. Ti so vodili vse ostale h kresu, ki je krona vsakega taborjenja. Ramoščani so nam pripravili zabavno igro. Zbrani okoli ognja smo na dolgo in široko prepevali in poskakovali ob ritmu melodij. Pridružil se nam je še teliček, ki ga je gotovo privabilo naše lepo petje. Ni pa bil preveč kulturen in nas je prepodil nazaj v jedilnico, kjer smo polni energije še plesali in plesali ter zjutraj prav težko vstali. Na žalost je šlo taborjenje proti koncu. V soboto 29. zjutraj smo imeli čas za šport, petje in pospravljanje. Po kosilu smo naložili prtljago in se poslovili od vojakov. Napotili smo se v mesto Mendoza in od tam pod močnim soncem peš na Cerro de la Gloria. Seveda pa se nismo mogli vrniti domov praznih rok, zato smo šli v mesto po nakupih in skoraj spraznili trgovino s spominčki in alfahorji. Pohiteli smo v Slovenski dom, kjer je gospod Jože Horn daroval sveto mašo. Po okusnih picah in empanadah je prišel čas slovesa. Kar nismo se mogli posloviti od naših novih mendoških prijateljev, s katerimi smo delili tako lepe trenutke. S solznimi očmi smo se objemali in si izmenjali elektronske naslove. Radi bi še bili ostali, a treba je bilo na pot. Po dvanajstih urah smo se v nedeljo 30. decembra srečno vrnili v Slomškov dom, kjer so nas že nestrpno čakali naši domači. Do sedaj smo vam opisali, kaj vse smo na taborjenju počeli in kako smo se krasno imeli. Radi bi pa še imenovali osebe, ki so s svojim trudom, ljubeznijo in potrpljenjem omogočile uspeh našega srečanja. Prisrčna vam hvala: Jure Urbančič, Maruča Zurc Čeč, Emi Urbančič Marušič, Anka Smole Kokalj, Stanko Jelen, Matjaž Marušič, Erik Oblak, Erika Šenk, Mihaela Podržaj, Pavel Grohar ter Martina, Zofija in Fric iz Mendoze. Spremljali so nas tudi bodoči mladci in mladenke: Erika in Boris Čeč ter Marko, Tomaž in Andrej Kokalj. Na žalost pa z nami ni mogla priti Monika Zupanc Filipič, ki vodi skupino iz San Martina. Skupno taborjenje je za nami. Ostali nam bodo prelepi spomini na dni, ko smo spoznali del naše prelepe Argentine, v naravi odkrivali božjo navzočnost, se medsebojno povezali tudi z mladci in mladenkami iz Mendoze in Bariloč. Ne bomo pozabili gesla mendoškega taborjenja: „Prijateljstvo je edino lepilo, ki bo vedno držalo svet skupaj." Mihaela in Katerina Podržaj DEKLIŠKI ZBOR „MILINA Poslan z nebes je angel, ^ V adventnem času in že skoraj pred božičem se vrstijo koncerti, ki nas duhovno pripravijo, na ta posebni čas, spominjajoč veličine Božje ljubezni, ko je edinega Sina poslal med nas, da nam omogoči odrešenje. V tem vzdušju, smo se zbrali 22. decembra 2007, v cerkvi ,,El Senor de los Milagros", kjer je župnik g. France Himmelreich. Ob lepo pripravljenih jaslicah nam je Pristavski dekliški zbor „Milina" s svojim petjem, pomagal k premišljevanju te velike skrivnosti. Program se je začel s petjem ,,Benedictus", ko so članice zbora prišle s prižganimi svečkami, in jih položile ob jaslice. Napovedovalka, Nevenka Jelenc Čop, je prosila, naj ne ploskamo med petjem, da ohranimo božično vzdušje. Z izbranimi besedami, nas je vpeljala v vsako pesem. Te so bile: Poslan z nebes je angel; Na polnoči grede; Noche anunciada; Rajske strune; In povedat so prišli; Tamle na slamci; Nocoj ne morem spati; White Christmas; Božična pesem; Svetonočne želje; Kaj bi dala; Raduj človek moj; in za konec še Sveto noč, ki so jo zapele v več jezikih, da so prisotni lahko sodelovali v svojem jeziku. Obdarjene so bile z navdušenim aplavzom. Nato se je g. France osebno zahvalil voditeljici zbora, prof. Marjani Jelenc Petrocco, ki že vrsto let vodi to skupino. Zahvala je šla tudi mlademu organistu Germanu Zacoro, ki jih je zelo spretno spremljal. Za globoko duhovno povezavo programa sta poskrbeli kar dve Groharjevi, mama Nadi Kopač in hčerka Marjanka. Nazadnje pa hvala vsem članicam pristavskega dekliškega zbora ,,Milina"; velik Boglonaj, za tako prisrčen trenutek, poln pričakovanja ljubezni, ki nas je duhovno obogatil, in nam pomagal odpreti srca Božji veličini. m.p.j. G. JOŽE RAZMIŠLJA Nekaj se je spremenilo Pesnik, ki mu je krščanstvo njegova duhovna atmosfera Ko sva nekoč šla čez tržaški Veliki trg — Piazza Unita' s „slovenskim" kulturnikom v pomenku o slovenskih razmerah, je Prešerna označil za ,,tepca" (izraz je bil grši). Zakaj? Ker se ni pridružil ilirizmu in bi se bila neznatna dva milijona Slovencev pretopila v 20 milijonov Jugoslovanov. (Moja pripomba: tudi če bi Prešeren sledil odpadniku Stanku Vrazu, Slovencev ne bi bil potegnil za seboj. Pred njim je bil Slomšek s svojo nedvoumno slovensko izbiro, za njim pa z množično Mohorjevo družbo ^) Iz tiste bedne izjave je pač spregovoril naš nacionalni manjvrednostni kompleks: zakaj nas je samo dva milijona in ne 20 ali 100 milijonov? V takšnem odnosu do stvarnosti je nesprejetje sveta, kakršen v svoji neusmiljenosti je. Je ponavljanje znanega luciferskega nasveta Stvarniku: ,,Če boš še enkrat ustvarjal svet, pamet v roke!" Osnovna kozmična ponižnost je v tem, da človek svet sprejme v njegovi izvirni padlosti, skupaj s tragedijo zgodovine in našo, brez sanjarjenja o nekem raju na zemlji. Prešeren je (beri Sonete nesreče) sprejemal svet v njegovi neodrešljivosti na zgodovinski ravni. In tako je sprejel slovenstvo, kakršno koli je tedaj bilo. Neodrešeno politično, družbeno in kulturno. Sprejel ga je z možato samoumevnostjo, kakor ga je sprejel Slomšek. Sprejel ga je brez sence iluzije o možnosti ontoloških spreminjav na planetu, brez revolucijskih fatamorgan, brez zagledanosti v neko utopično prihodnost, kakor sta zanjo na primer zagorela Cankar in Kocbek. Bil je realist in ga ni opojila niti „pomlad narodov" z revolucijo 1848. Njegova ,,Zd-ravljica" ni izliv utopije, ampak samo voščilo miru in bratstva narodom. Nič čudnega torej, če je Kardeljeva partija bila do njegove racionalnosti rezervirana in ljubosumna na njegov kult („Preveč je Prešerna.") ^ Prav tako ni čudno, ampak naravno, da se je ta njegov ,,kozmični" realizem ujel s krščanskim. Če ni mogoče reči, da je Prešeren bil cerkveni kristjan, je še manj mogoče pri njem govoriti o kakšnem ateizmu. Iz „Poezij" nam govori pesnik, ki mu je krščanstvo njegova duhovna atmosfera. Z drugo besedo: človek, ki je kulturno kristjan. Marsikaj je bilo že napisano o njegovem odnosu do krščanstva. Vsaj mene se bolj od zadevnih dognanj dotakne to, kar je izrekel kranjski kaplan Košir, potem ko je bolnemu pesniku podelil zakrament maziljenja. Rekel je namreč, da mu je, potem ko mu je med obredom pomazilil eno uho, pesnik z zgibom glave ponudil v maziljenje še drugo. To torej ni bilo pasivno, ampak tako rekoč sodelujoče sprejemanje zakramenta. Že iz te podrobnosti bi lahko sklepali, da je Prešeren umrl kot kristjan, tudi če ne bi v njegovi sobi o tem pričalo Sveto pismo, ki je bilo njegovo zadnje branje v življenju. Alojz Rebula HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI^ Dolgo in veliko let smo na to čakali in smo tudi doživeli. Zgleda, da Slovenci doma v Sloveniji, mislijo na nas vsaj toliko, kot mi izseljenci mislimo nanje. Ni nam bilo treba prenašati 50 let komunizma in njegovega terorja, a mislili in trpeli smo z njimi, ker nas je srce še vedno vleklo nazaj, nas v trpljenju še bolj priklenilo nanje in nas povezalo med nami. Vse mine, pravijo, in tako je minilo tudi to gorje. Mi imamo srce pri njih in oni živijo z nami. Radi nas obiskujejo in mi ali naši, jih radi obiščejo. Ni lahko ne zanje in ne za nas. Razdalje so velike, a srce in ljubezen do Slovencev, oziroma do Slovenije, ne pozna meja. In to je tisto, kar se je spremenilo. Take spremembe smo vsi potrebovali. Oni in mi. To nam dokazuje, da smo vsi eno, da je slovenski narod en sam, oni v domovini in mi po svetu. Tega pravilnega mišljenja in čutenja ni bil sposoben uničiti niti komunizem. Smo Slovenci, potem Evropejci in končno eni od tolikih. To mi dajejo misliti obiski, ki nam prinašajo slovensko pesem, kot izraz Slovenije, Matere do svojih sinov izven domovine. To so pevski okteti, zbori, skupine in enako vsi ostali, ki so nas doslej že obiskali. Povezuje nas pesem, kar je izraz veselja, čeprav je v izboru tudi kakšna žalostna. Ta nam pokaže žalost, a tudi ta nas povezuje. Srce je isto doma kot v izseljenstvu. To bo peli ali jokalo, dokler bo v nas življenje, ki vsebuje oboje. Hvala Bogu in slovenskemu prepričanju za vse. Vladno priznanje radijski oddaji Kot je znano in smo svoj čas poročali, je radijska oddaja „Okence v Slovenijo" lansko leto praznovala lep in važen jubilej. Od tej priložnosti je skupina, ki oddajo vodi, prejela posebno priznanje matične domovine, ki se glasi: „Republika Slovenija Urad vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Priznanje prejme Radijska oddaja Okence v Slovenijo za 20 let aktivnega delovanja in neprecenljiv prispevek k širjenju in ohranjanju slovenske besede in pesmi v Argentini. Ljubljana, decembra 2007 Zorko Pelikan Državni sekretar" Priznanje je izročil članom oddaje g. Veleposlanik Republike Slovenije v Buenos Airesu, prof. Avguštin Vivod, med oddajo dne 29. decembra 2007. Našim medijskim kolegom iskreno čestitamo! Slovenska Koroška Kot vemo, je bila Koroška zibelka slovenstva in je kot država Karantanija od 7. do 11. stoletja nekaj časa združevala vse Slovence. Središča sta bila Krnski grad in Gospa sveta. Čeprav je leta 745 priznala bavarsko (nemško) nadoblast, je obdržala notranjo samostojnost in demokratsko volila in usto-ličevala svoje kneze do začetkov 15. stoletja. V 14. stoletju so prišli ti kraji pod Habsburžane in zaradi nemškega naseljevanja in pozneje pritiska, se je slovensko območje pomikalo proti jugu in stalno manjšalo. Po prvi svetovni vojni, v kateri je bila Velika Avstrija poražena in je razpadla, je prišel slovenski del Koroške pod upravo nastale Jugoslavije. A Pariška mirovna konferenca je določila plebiscit, ki se je oktobra 1920 iztekel v prid Avstrije in tako smo zgubili večino slovenskega koroškega ozemlja. Zadnja priložnost, da se slovenski del Koroške priključi Sloveniji, se je ponudila po 2. svetovni vojni, ko je Avstrija, v sklopu nemškega Rajha, zopet bila poražena. S o-venski partizani so po nemškem umiku zasedli slovenski del Koroške, a so se, kot je splošno znano, pogodili z Angleži in ga zamenjali za izročitev domobrancev in drugih političnih beguncev, ki so se zatekli pod angleško okrilje. Sedaj si pa oglejmo, kar nam je še ostalo od te dežele, nekoč središče slovenstva. Del Koroške, ki pripada Sloveniji, leži ob rekah Dravi - nekako do Radelj, Mislinji in Meži. Območje teh treh dolin se imenuje tudi „koroški kot". Tri četrtine tega kota so pokrite z gozdovi, prevladujejo smreke. Naselja so v širših delih dolin, po hribih le samotne kmetije. Njih glavni vir dohodkov so živinoreja in les, v zadnjih časih tudi turizem. Sledovi stalne naselitve so iz železne dobe, pod Rimljani je bilo to ozemlje del Norika - osrednje naselje je bilo Colatio, sedaj Stari trg. Takrat je bilo tu že razvito rudarstvo, kopali so svinčeno, cinkovo in železno rudo ter premog. Sedaj pa rudarstvo počasi zamira. Dravograd - 3.500 prebivalcev, mesto na obeh bregovih Drave, ob sotočju Meže in Mislinje. Je važno prometno križišče. Razvita je industrijsko-obrtniška dejavnost, lesna, tekstilna, gradbena. Ob izlivu Meže je tudi hidroelektrarna. V 12. stoletju so frankovski gospodje tu postavili grad in naselje pod njim je omenjeno kot Grajski trg. Bil je najpomembnejši trg v Dravski dolini in je eden najstarejših na Koroškem. Kot trgovsko središče so Dravograd tudi utrdili. Trgovali so predvsem s soljo in lesom, Drava je bila važna prometna žila s čolnarstvom in splavarstvom. Zar^adi živahne trgovine so se tu naseljevali Židje. Razvilo se je tudi obrtništvo. V 18. stoletju so začele nastajati steklarska, železarska in kemična industrija, ki so pa v naslednjem stoletju prenehale delovati. V drugi polovici 18. stoletja je skozi mesto stekla Koroška železnica. Na griču nad mestom so razvaline že omenjenega Starega gradu. Cerkev sv. Vida, iz 12. stoletja je eden redkih ohranjenih romanskih spomenikov in je najstarejši v Sloveniji. Prenovljena je bila leta 1985. Akumulacijsko jezero hidroelektrarne ob Dravogradu se je napolnilo z naplavinami in na nastalih poraščenih otočkih je našlo več kot 120 ptičjih vrst primerno življenjsko okolje. Če gremo od Dravograda proti jugu, pridemo v Ravne na Koroškem, z 8.900 prebivalci, največje mesto v Mežiški dolini, osrednje naselje Slovenske Koroške in je industrijsko in železarsko središče. Mesto se je razvilo okrog starega trškega jedra Guštanj. Novejši deli so Javor-nik, Na Šancah in stanovanjske Čečovje. V bližini so športna igrišča in sprehajalne poti, na pobočju smučarska vlečnica. V naselju samem in na travnikih v okolici so železne skulpture ,,Forma viva" domačih in tujih umetnikov. V mestu sta dve osnovni šoli, gimnazija in študijska knjižnica. Zapadno od mesta, proti Prevaljam je zgrajena velika železarna. Mimo teh krajev je že tekla rimska cesta med Celjem in Dunajem. Ime kraja, kot Gutenstain - poznejši Guštanj - se pojavi že 1263. Naselje pod gradom je omenjeno kot trg z več gostilnami in trgovinami. To obrtno središče ni bilo nikoli obzidano in Turki so ga oplenili ob koncu 15. stoletja. Železarska industrija se je začela proti koncem 18. stoletja in se nepretrgoma razvijala. Izdelke so prodajali na Bližnji in Daljni vzhod in v Rusijo. Med 1. svetovno vojno so izdelovali granate in drugo orožje. Med vojnama pa kmetijsko orodje in material za železnice. Med 2. svetovno vojno, pod Nemci pa nosilce za letala in vzmete za tanke in topove. Sedaj izdelujejo plemenita jekla. Od več gradov v okolici je le malo ohranjenih. GradJavornik iz 16. stoletja, ki ga sedaj obnavljajo. V prezidanem gradu Ravne je sedaj Koroška osrednja knjižnica, Delavski muzej Ravne z železarsko, rudarsko in gozdarsko zbirko. V njem je tudi razstavna Galerija Grad. Pred gradom je Prežihov spomenik. (Prežihov Voranc -Lovro Kuhar, 1839-1950, pisatelj socialnih tem, komunistično usmerjen.) V starem delu mesta stoji župnijska cerkev sv. Egidija, romansko zasnovana leta 1331, večkrat prezidana, sedaj baročno opremljena, s fevdalskimi nagrobniki. V vzhodnem delu mesta je cerkev sv. Antona Puščavnika, iz 14. stoletja, z gotskim zvonikom. Zbral in priredil Franci Markež NOVICE IZ SLOVENIJE PISALI SMO PRED 50 LETI SNEG IN OGENJ Na območju celotne Slovenije, z izjemo delov države, ki jih pokriva sneg, je od četrtka, 21. februarja, razglašena velika požarna ogroženost naravnega okolja, so sporočili iz Uprave RS za zaščito in reševanje. Pristojne inšpekcije in policija bodo zato izvajale poostren nadzor. LETALA SE NE BO Državni sekretar na obrambnem ministrstvu Franci Žnidaršič je na seji parlamentarnega odbora za obrambo pojasnil razloge, zaradi katerih je ministrstvo preklicalo postopek nabave transportnega letala. Po njegovih besedah so se za prekinitev nakupa odločili zaradi nesreče enega od letal istega tipa in varčevanja na ministrstvu. Po Žnidaršičevih navedbah so se za razveljavitev postopka nabave in hkratno ustavitev vseh nadaljnjih aktivnosti v zvezi z nakupom letala odločili 1. februarja. VELIKA POŽARNA OGROŽENOST Na območju celotne Slovenije, z izjemo delov države, ki jih pokriva sneg, je od četrtka, 21. februarja, razglašena velika požarna ogroženost naravnega okolja. Pristojne inšpekcije in policija bodo zato izvajale poostren nadzor. V naravnem okolju je namreč med razglašeno veliko požarno ogroženostjo prepovedano kuriti, sežigati ali uporabljati odprti ogenj, puščati ali odmetavati goreče ali druge predmete oziroma snovi, ki lahko povzročijo požar. Upoštevanje prepovedi bodo nadzirale inšpekcija za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, gozdarska in kmetijska inšpekcija ter policija, so še poudarili na Upravi RS za zaščito in reševanje. PO SVETU KUBA PO CASTRU Kubanska skupščina je na nedeljskem tajnem glasovanju potrdila 76-letnega Raula Castra za novega predsednika Kube, s čimer se je na otoški državi tudi uradno končalo pol stoletja vladavine njegovega brata 81-letnega Fidela Castra. Izvolitev Raula Castra je bila pričakovana, saj je bil tudi edini kandidat za položaj, potem ko je Fidel 19. februarja sporočil, da se ne bo vrnil na položaj predsednika. VOLITVE ZDA Senator iz Arizone, John McCain, je preteklo nedeljo brez težav slavil na strankarskih zborovanjih za izvolitev predsedniškega kandidata republikancev v Portoriku. Z zmago osvojil 20 delegatov za nacionalno konvencijo stranke in jih ima od 1191 potrebnih za zmago sedaj skupaj 998. McCain je dobil soglasno podporo republikancev Portorika predvsem zato, ker je otoški državi, ki je obenem tudi del ameriškega ozemlja, obljubil samoodločbo na referendumu. Demokratska predsedniška kandidata Hillary Clinton in Barack Obama pa sta medtem poostrila medsebojne napade. TURČIJA PROTI KURDOM V kopenski ofenzivi turških sil na sever Iraka je bilo pretekli petek ubitih pet turških vojakov in 24 kurdskih upornikov, najmanj 20 upornikov pa naj bi umrlo v topniškem obstreljevanju in helikopterskih napadih. Turška vojska je s približno deset tisoč vojaki ob podpori letal in topništva že v četrtek 21. februarja vdrla v sosednji Irak in napadla položaje kurdskih upornikov. Uradna Ankara je sicer prepričana, da bodo s to operacijo prispevali k stabilnosti in miru na območju, saj naj bi „preprečili, da bi bilo območje stalno varno oporišče teroristov". Zaskrbljenost zaradi dogajanja je že izrazil generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon, ki je pozval k zadržanosti in k spoštovanju meje med obema državama. ALBANSKO DARILO Albanija je Kosovu podarila zgradbo za veleposlaništvo v Tirani, ki se nahaja med veleposlaništvoma Srbije in Rusije. Albanska vlada je vilo številka 6, kot se imenuje ta zgradba, kosovski vladi podarila, pred tem pa je bila v njej misija Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki se je preselila v hotel Sheraton v albanski prestolnici. Kosovski minister Skender Hiseni, ki velja za kandidata za novega zunanjega ministra Kosova, je med obiskom v Tirani minuli teden obiskal omenjeno zgradbo in se v imenu kosovske vlade zahvalil Albaniji za darilo. KOSOVO Nemška vlada je na seji dne 20. februarja sprejela sklep o priznanju neodvisnosti Kosova. S tem se je pridružila Združenim državam Amerike, Franciji, Veliki Britaniji, Avstraliji, Turčiji, Albaniji, Afganistanu in Tajvanu. Z Ruskega zunanjega ministrstva pa medtem protestirajo glede namestitve civilne misije Evropske unije na Kosovu SLOVENCI V ARGENTINI BUENOS AIRES Občni zbor SFZ V nedeljo, 23. februarja 1958 je bil na Ramon Falconu 4158 v Buenos Airesu IX. redni občni zbor SFZ. Pred njim je bila v slovenski kapeli maša po naročilu te organizacije za nedavno umrlega člana pok. Jožeta Musarja. Po poročilih odbornikov o delu organizacije v preteklem poslovnem letu so bile volitve. Izvoljen je bil naslednji odbor: Predsednik Tone Bidovec, podpredsednik Aleks Avguštin, tajnik Branko Štancer, blagajnik Ciril Selan, gospodar Rudi Ribnikar. Odborniki so pa: Lojze Mehle, Jože Malovrh, Jože Grabnar, Marijan Jesenovec in Janez Boltežar. V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Milan Magister, tone Krajnik in Jože Poznič; člani razsodišča so pa: Franc Vester, Lojze Lavrič in Jože Trpin. Novoizvoljenemu odboru želimo v desetem letu obstoja SFZ veliko uspehov in božji blagoslov pri njegovem delu za vzgojo in ohranitev slovenske doraščajoče mladine. OSEBNE NOVICE Družinska sreča. V družini g. Franca Duriča in njegove ge. Anice, roj. Dünk v Ramos Mejia se je rodila hčerka. Srečni družini naše čestitke. Prihod novih Slovencev. Dne 9. februarja so prispeli v Buenos Aires iz Nove vasi, občina Bloke pri Rakeku ga. Ana Tomc s sinovi Ivanom, Adolfom in Jožetom. Tako je g. Janez Tomc iz Beccarja dobil po dolgih letih sem svojo ženo go. Ano in tri sinove. Ob prihodu jim želimo vso srečo in veliko zadovoljstva. Poroki. V župni cerkvi v San Martinu je g. svetnik Karel Skulj poročil 15. 2. g. Antona Stražiščarja iz Koljeka pri Begunjah z gdč. Ano Mikuš, doma iz Jezera, Podpeč. V Buenos Airesu sta se pa poročila g. Milan Križ in gdč. Vera Jovovič, hčerka mornariškega kapetana. Iskreno čestitamo in želimo vso srečo. RAMOS MEJIA Člani Mladinskega Doma smo letos priredili skupno s svojim duh. vodjem g. Mernikom izlet v Bariloche. Samo škoda, da se ga ni moglo udeležiti več članov. Tam smo si ogledali najzanimivejše točke, ki jih vsak izletnik mora videti. Štiri dni smo tudi taborili pod vznožjem vrha bariloškega Trona-dorja. Tam je bilo krasno, posebno zvečer, ko smo kurili taborni ogenj, h kateremu smo povabili g. Jermana z družino, go. Kraljevo ter g. Simčiča, ki je spremljal na kitari petje. V nedeljo popoldne smo pa imeli skupno mašo, ki jo je daroval g. Mernik za pokoj duše pokojnega Tončka Pangerca, ki počiva pod snegom na gori Paine v Čilu. Udeležilo se je je tudi precej Slovencev iz Bariloč. ... Maks Jesih, predsed. M. D. Svobodna Slovenija, 27. februarja 1958 - št. 9 RESUMEN DE ESTA EDICION saj nima nobene pravne osnove. Po drugi strani pa je veleposlanik Rusije pri zvezi Nato dejal pretekli petek, da če bo Evropska unija sprejela enotno stališče ali pa če Nato prekorači svoj mandat na Kosovu, bosta ti organizaciji v konfliktu z Združenimi narodi. Ob tem je poudaril, da ,,bomo tudi mi začeli ravnati v skladu s predpostavko, da moraš za to, da te upoštevajo, uporabiti silo". Vendar pa se Rusija ne bo vpletla v noben oborožen konflikt. NEVARNE RAKETE Rusija in Združene države Amerike sta v Budimpešti izmenjali informacije o nevarnostih raketnega napada iz držav, kot sta Iran in Severna Koreja. Kljub temu pri pogovorih o spornem načrtu ZDA o postavitvi protiraketne-ga ščita v srednji Evropi nista dosegli preboja. Udeleženci srečanja pa so ob tem pohvalili obširno razpravo, med katero naj bi prišlo tudi do izjemno izčrpne izmenjave informacij tajnih služb. EL EDITORIAL DE LA SEMANA El principal tema investigado por la polic^a y el poder judicial por estos d^as en Eslovenia, es un posible acto de corrupcion relacionado con la construccion. En las encues-tas de opinion, la gente dice no tener contacto con hechos de corrupcion, pero si consideran - por los dichos de los medios - que es una practica que esta en expansion. Los obispos ya senalaron en la carta enviada a los fieles en tiempos de la cuaresma en 2001 a la corrupcion, como uno de los enemigos de la sociedad en el crecimiento economico y democratico. Hasta ese entonces en la practica eslovena parec^a no valerse de contactos para avanzar en los tramites^ En el cierre se cita al respetado economista Marko Rus quien afirma que entre los sacerdo-tes de varios pa^ses se realizo una encuesta sobre los pecados que la gente confiesa. Muchos temas se encontra-ron pero tener una conducta no etica no estaba entre las respuestas. (Pag. 1) MURIÖ EL EX PRESIDENTE DRNOVSEK En las primeras horas del sabado 23 de febrero se conocio la noticia del fallecimiento del ex presidente Janez Drnovšek, a los 58 anos de edad luego de padecer una larga enfermedad. El Dr. Drnovšek fue una importante personalidad pol^tica tanto en la ex Yugoslavia como en la independiente Eslovenia. En marzo de 1992 fue presidente del partido LDS (liberal democrata) y en abril del mismo ano fue designado primer ministro de Eslovenia, cargo que fue ratificado en 1997 por el Parlamento. En diciembre de 2002 Janez Drnovšek triunfo en la segunda vuelta de las elecciones presidenciales. En febrero de 2003 dejo el partido LDS. Durante su per^odo presidencial Eslovenia ingreso a la OTAN y a la Union Europea. Es autor de varios art^culos sobre pol^tica economica y financiera. En 1996 publico su libro "Mi verdad", donde describe su mirada sobre la ca^da de Yugoslavia. Desde 2006 comenzo a publicar libros relacionados con la vida espiritual. Su mandato presidencial finalizo en diciembre de 2007. (Pag. 1) CONTINUAN LAS INDEFINICIONES La presion hacia Croacia se incrementa por no lograr un acuerdo en lo referido a la zona ecologica del mar Adriatico, informo la delegacion eslovena en la reunion de los ministros del exterior de la Union Europea. Eslovenia esta predispuesta y abierta al dialogo para acordar, conjuntamente con la UE e Italia y los demas pa^ses cuyas costas desembocan en el mar Adriatico. La Ue continua esperando la propuesta de Croacia para resolver el conflicto, pero hasta el momento dicho pa^s no ha presentado ningun proyecto. (Pag. 1) EL ADIOS AL ARZOBISPO PERKO El miercoles 20 de febrero en Ljubljana fallecio France Perko, quien fuera arzobispo de Belgrado. Sus restos fueron enterrados el viernes 22 en el cementerio de Žale en Ljubljana. El fallecido arzobispo nacio en Krka en 1929 y curso sus estudios teologicos en 1949. Fue ordenado sacerdote por el obispo Vovk en 1953. Perko fue llamado a cumplir el servicio militar obligatorio a Belgrado. Luego de cumplir el tiempo obligatorio, lo condenaron a 3 anos de encierro por realizar "propaganda no amistosa"; la pena ascendio a 5 anos por protestar. En 1986 el papa Juan Pablo II lo nombro arzobispo de Belgrado. Durante la ca^da de Yugoslavia presidio la Comision episcopal creada por la Santa Sede en la region de Serbia, Kosovo, Montenegro y Macedonia. (Pag. 2) ALGO HA CAMBIADO A lo largo de muchos anos los eslovenos, que emigra-ron de su pa^s natal, pensaban en quienes viv^an en Eslovenia y sufr^an el terror comunista. Pero la historia ha quedado en el pasado. En la actualidad podemos visitar la tierra eslovena y muchos de los eslovenos vienen a descubrir una porcion de Eslovenia en la Argentina. Los cambios demostraron que todos formamos parte de una sola nacion. Testimonio de ello son por ejemplo, las visitas que traen el canto esloveno, que nos une a todos con la misma energ^a y alegr^a, aunque el repertorio incluya melod^as melancolicas o tristes. El corazon es el mismo, el sentir equivalente, gracias a Dios. (Pag. 4) SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE Fundador: miloS STARE / Director: Antonio Mizerit / Propietario: Asociacion Civil Eslovenia Unida / Presidente: Alenka Godec / Redaccion y Administracion: RAMON L. FALCON 4158 - C1407GSR BUENOS AIRES - ARGENTINA / Telefon: (54-11) 4636-0841 / 46362421 (fax) / e-mail: esloveniau@sinectis.com.ar Za Društvo ZS: Alenka Jenko Godec / Urednik: Tone Mizerit Sodelovali so še: Tine Debeljak (slovenska politika), Gregor Batagelj (dopisnik v Sloveniji), Marta Petelin, Franci Markež, Jože Horn, Mihaela Podržaj, Katerina Podržaj, Maruča Zurc Čeč in Mojca Presern Jelenc. Mediji: STA, Radio Ognjišče, Družina. Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 150, pri pošiljanju po pošti $ 190, Bariloche $ 175; obmejne države Argentine 120 USA dol.; ostale države Amerike 135 USA dol.; ostale države po svetu 145 USA dol.; vse za pošiljanje z letalsko pošto. Z navadno pošto 95 USA dol. za vse države. Svobodna Slovenija izhaja s podporo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu RS. Čeke: v Argentini na ime „Asociacion Civil Eslovenia Unida", v inozemstvu (bančne čeke, ne osebne) na ime „Antonio Mizerit". Oblikovanje in tisk: TALLERES GRAFICOS VILKO S.R.L. / California 2750 - C1289ABJ Buenos Aires - Argentina - Tel.: (5411) 4301-5040. - E-mail: info@vilko.com.ar O