France Kunstelj:
Milan.
Vlak je pridrčal skozi predor. Prostraiia dolina se je odprla pred mjim kakor božja dlam. Na visakem nebu je mežikalo pozno zimsko sonce.
Milan se je vozil v mesto. Čepel je stisnjeno ob oknu. Drobne oči eo mu leno bežale po pokrajini, ki se je zgubljala v dalji. Vlak je enakomenio sopihal, pod težkimi kolesi je ječalo kakor v razklamih dušah.
Milama je ob slehemem sunkii zabolelo. Zazdelo se mu je, da stoji nekdo za njim in mu kriči: nazaj, nazaj! Že poldrugo uro se je vozil, a misli so mu bile še zmeraj doma. Danes, ko se mu je obrnilo življenje v drugo emer, danes ne bi bil doina? O, Milan, zares se ti je obrnilo življenje! Bilo je zjutraj. Prišli so štirje čmi možje in dolg sprevod za njimL Vzeli so Milanu mater in jo odnesli in položili t grob. Milan je jokal in pirosil kot še nikoli:
mama, mama! kain te bodo dali__mama!... Pa Milana se ni niliče usmilil,
mama ga je prvič preslišala. Votlo je zabobnelo, ko so vrgli prsti na krsto in jo brez besed zagTebli. Potem so odšli in tudi Milam je odšel. Sam ni vedel, kdaj je dospel na postajo, kupil vozni listek in se odpeljal v mesto.
Dober teden šole je zamudil. Zaskrbelo ga je za hip, kaj bo počel gospod razrednik; toda še isii trenirtek je nekje v kalasju zaječalo in krik groze je preglasil skrbeče misli.
»Mama, mama!«  je odmevalo v neutešljivi  žalosti.
Vlak se je ustavil in bruhnil iz svojega d^>lgega trupa množico potnikov, ki so se hipoma usuli preko tračnic na peron in potem dalje skozi hodnik na cesto.
Milan se je prestrašil. V zmedemi nervoznosti si je ogrnil suiknjo, vzel s police klobuk in kovčeg ter planil iz vlaka.
Mesto, anesto... Dolge in široke ulice so se bleščale v žaru številnili luči. razkošne izložbe so vabile oči in mamile srce, ljudje so se ustavljali in spet v živahnem pogovoru hiteli mimo, življenja je bilo -vse polno, kamor si prisluhnil.
Milan je stopal skozi vrvež kakor plašna senca. Temne iii solzne oči so se mu zalcsketale v svitu električne svetilke. Šele zdaj se je zavedel, da je v mestu in  sredi  življenja, ki kriči krog njega kakor v  divji blaznosti.
Ko je zavil mimo mestne cerkve, je začutil, kako mu je srce močno zaudarilo. Spomnil se je: tam daleč, daleč za visokimi hišami stoji cerkvica
154
sv. Andreja, zadaj je pokopališče in tam na levi od vhoda v drugi vrsti — tam spi ona ...  »Mama!< se mu je skoraj glasno utrgalo iz slabotnih prsi.
Ko je dospel na stanovanje, so bili tovariši že povečerjali. Gospodinja je tudi njemu postavila na mizo, ioda jedi se ni dotaknil. Vsi so razumcli njegov rnolk  in  kakor nehote tudi  oni  utihnili.
Milan dolgo ni zatisnil očesa. Ko so dnigi že spali in sanjali o svojih veselih urah, je buljil v strop. Skozi okno, ki je bilo zastrto z dolgo, čipkasto zaveso, je prihajala medla svetloba in risala senco po temačnih. stenah.
Tisti hip je Milan ostro zakričal:
»Mama!« Razklan odmev se je zgubil v iemi. Sotovariš se je zbudil, v  zaspanosii  prisluhnil neznanemu  glasu,  naio pa  spet   zadremal.
V  senci poleg okna je stala bela postava. Svetal je bil njen obraz kakor nebeške prikazni. Milaii je vdrugo ves v trepetu kriknil:
»Mama, ali si ti?«
»Milan, prideii bodi in spet se bova videla!...« je šepetala prikazen in "v tistem hipu izginila. Milan je šele proti jutru zadremal. Nikomur ni drugi dan omenil iiste noči.
V  srce mu je kanila sladka tolažba:  mama je bila — mama!  Če bom priden, se bova spet videla...
»Mama.  kdaj se bova  spet  videla?«
Gluha teana ni dala odgovora. Muono napetost je blažilo enakomemo tiktakanje ure budilke. ki je stala  na nočni omarici.