—   106   —
Satan Ijuliko seje.
^Novice" so že povedale, da naj kmetje pridno grejo h distriktnim komisijam zavolj urbarskih in dese-tinskih rajting; da se ta reč enkrat popolnama poravna. Ker pa dober svet nikoli od več ni, ga moram še enkrat ponoviti — morebiti da se omaje še kakor-sna terdovratna glava in obvarje pred skrivnimi zape-ljivci, kteri po ovinkih uboziga kmeta sleparijo in tako njemu pravo spoznanje ravno v tistim času zave-rajo, ko se mu ima zora popolnima odrešenja prikazati.
Meni je na znanje prišlo, da kmetje po Goren-skim dobivajo pisma brez imen ali podpisa, v kterih se jim svetuje: „de naj nikar ne grejo k tem rajtingam, ker jim ne bo treba nič plačevati, če k raj-tingam ne pridejo.iC Dolžnost moja kakor vašiga namestnika pri deželni komisii in kakor cesarskim postavam vedno vdaniga dcržavljana me veže, vas varvati pred vsakim tihotapcam — on je satan, ki na skrivnim ljuliko seje, da bi rodila kmetu plevel namest žita. Ce vam taki skrivni svetovavci dobro žele, zakaj se ne imenujejo, de bi jih poznali, bi lahko po njih okolj-stavah prevdarili, ali jim je za kmeta res kaj mar ali ne! Gotovo nimajo takih ime'n, da bi se jim verjelo, zato morebiti take skrivne pisma drugim podkladajo, da bi se jim bolj verjelo. Kdor vam tedaj kaj taciga svetuje , je volk v jagnjetovi koži — in že sv. pismo nas varje pred njim. Da bote prav popolnama spoznali napčnost takih svetov, hočem na dalje govoriti:
Grajšine morajo od vsakiga kmeta posebej vse dav-šine zapisati in v dnarje prerajtati, te spiske pa dobijo distriktne komisije v roke, Grajšinam se ne more ravno za zlo vzeti, če se kaj zmotijo pri tem delu, ker je zlo težavno, in v svojo škodo se noben človek rad ne zmoti. Tudi je dosti davšin, kterih imena se dajo pre-kerstiti v bolj dopadajoče, kakor so bile nekdanje imena pred sto leti, ko še nemški jezik tako omikan ni bil, kakor zdaj. Lahko se zapiše namest „pasji oves" Hunds-
hafer) , „borštni oves" (Forsthafer) i. t. d. Lahko bi bilo, de bi novo ime kaj bolj nedolžnima naznanilo, kakor staro ime', ktero na ravnost z besedo pravico pove. Ce bi se — postavimo — kaj taciga pripetilo, kaj mislite: za kteriga bi bilo bolj prav, če kmet k rajtingi ne pride? Na to odgovorim, kar ukaz 12. septembra 1849 v §. 104. pravi, to je: „če kdo ne pride k rajtin-gi, bo plačal, kar se mu bo določilo in pravice ne bo imel, se naprej pritožiti." — Prev-darite sami, ali je tak človek vaš prijatel, kteri vam kaj taciga svetuje? Na dalje. — Tak človek je tudi podpihovavec, zato, ker svetuje nekaj, kar je postavam na ravnost nasproti.
Se enkrat vam tedaj priporočim: pojte radovoljno k rajtingam, poišite stare urbarske bukvice in nesite jih k distriktnim komisijam, kader bote povabljeni; oni imajo dolžnost lepo in prijazno z vami se pomeniti, tode tudi vi ne bodite robasti, ampak prijazni in do-brovoijni — z lepo se ložej kaj poravna, kakor z na-puham, ošabnostjo, z vpitjem ali razsajanjem. Pokažite z omikanim vedenjem, de ste godni, biti samo-stalni možje, de ste vredni biti odvezani zemljišniga podložtva. Tako bojo mogli omolkniti tisti rakovci, kteri vedno pravijo, de je ljudstvo še preneumno za vstavno svobodnost. Ce imate zaupanje na me, verjemite mojim resničnim besedam; če pa mojim besedam ne verjamete, je to znamnje, de nimate več na mene zaupanja in jest bi mogel po tem takim zapustiti tisti sedež, na kteriga me je le vaše zaupanje postavilo — potlej naj vas namestuje tudi skrivni svetovavec, ki vam lažnjive brezimne pisma pošilja.               Ambrož.