Celja ne morejo pozabiti! Naši politični nasprotniki ne morejo pozabiti, da se je lani v državnem zboru dovolila nemško-slovenska sapdirja ^jmnazija- v Celju. Ta slovenska pridobitev ne peče sarao navadnih nemških, rekli bi, pouličnih politikov, ampak tudi resne može, liberalce in nacijorralce v deželnem zboru graškem. Danes teden je bilo namreč ondi, na dnevnem redu poročilo šolskega odseka o vprašapirj-gajetle ustanovitve nižje gimnazije v Celju z nemškosi0Venskim.učnim jezikom. To poročilo in dotični predlog smo zadnjič prav na kratko omenili med raznimi stvarmi. , Pri razpravi o tem predlogu se je prvi oglasil knez; Liechtenstein, ki je rekel, da se je vsled omenjenih sklepov v deželnem zboru čutil vezanega in da zaradi tega v gosposki zbornici pri tej točki ni glasoval. Prepričal se je pa tudi iz obravnav neke konierence pri ministerskem predsedniku, da je poslanec Karlon vse storil, da bi bil držal svojo besedo, a da so ga razmere silile, udati se sklepom kluba in glasovati za celjsko gimnazijo. Poslanec Karlon na to stvar pojasnjuje, da takrat ni več veljal kompromis, sklenjem glede predloga Kienzla in Karlona v deželnem zboru, naj se osrednja vlada glede celjske gimnazije ozira na predloge deželnega šolskega oblastva v Gradcu, da so torej imeli nemškokonservativni poslanci štajarski v državnem zboru svobodno roko. Poslanec dr. Kokoschinegg poudarja nasproti Karlonu, da je tedaj še veljal kompromis, da bi bili torej konservativni poslanci vsaj umaknili se glasovanju, ako se drugače niso mogli izogniti sili klubovega pritiska.. Narodni mir pa bo tedajnastopil tudina Štajarskem, kadar bo nemška duhovščina tako narodna, kakor je slovenska, dejal je konečno narodni odpadnik dr. Kokoschinegg. Na to se je vnela precej ojstra razprava med nemškimi liberalci in nacijonalci, kjer so drug drugemu očitali, da so ueloma premalo nemški, deloma premalo avstrijski; vzlasti so prišli v ogenj poslanci grof Wurmbrand, ter narodna odpadnika dr. Starkel in Morre. Cesarski namestnik je tolažil razjarjeno nemško gospodo, kakor bi jo hotel prositi oproščenja, da si je upala osrednja vlada kaj ukreniti glede Celja brez dovoljenja dež. zbora ter jim dajal zagotovilo, da se v prihodnje gotovo več ne bo zgodilo kaj tacega. — Vsa razprava je pokazala, da nemški liberalci in naeijonalci nimajo nobenega pojma o pravičnosti, katero naj uživamo tudi mi Slovenci, da bi ti zagrizenci nas Slovenci najrajši v žlici vode potopili. Dokler bo taka večina v deželni hiši, tako dolgo je tudi našim poslancem nemogoče vrniti se v nemški Gradec. Zato pa se naj nihče ne čudi, ako se vedno glasneje razlega po slovenskem Štajarju: »Proč od Gradca!«