VARNO, VARNO!
QO|^|r| bližnjem mestecu je videl Hostarjev Poldek letečega papirnatega CjE|||g, zmaja. V prodajalno so ga poslali od doma po to in ono, češ, IPBSF tam v mestu se dobi boljše blago in več kot pa gori pri vašketn
Et^-^U trgovcu, pri starem Martinežu------in tedaj je videl Poldek tisto
čudno slvar, ki brez perutnic plava po zraku. Mestni ofročaji, bosopeti, v hlačkah-dokolenkah, so se preganjali po mestnem prahu sredi trga ter se s krikom in vikom trgali za vrvico, na kateri je bil privezan zmaj, ki je plavat skoro nad mestnimi hišami.
Nekaj novega je bilo lo za mladega Hostarja, in ogledoval je tisto stvar tako dolgo, da ni mnogo manjkalo, da se ni Hostarjevemu očetu doma le predolgo zdelo tisto postajanje. Nekako Čudno pomenljivo so ogledovali Poldka, ko je došel domov. K sreči, da je ostalo pri čudnem ogledovanju, sicer bi bil Poldek čutil, koliko je ura, tako je pa samo vedel, da ne gre prav.
No, si je pa zmaja tudi natančno ogledal, ko se je spustil na lla. Takoj se tnu je pa tudi rodila misel, da bi si tudi sam doma izmojstril to zani-mivo igračo. In res, takoj drugi dan je začel predpriprave. Svojo misel je razložil tudi sosedovemu Lipeku, domači Lovrek je smel sicer opazovati oba mojstra, toda beseda njegova ni padla v poštev.
Ni mala reč za dva mala mojsfra pripraviti vse potrebno, da se napravi tako zračno vozilo!
Trebalo je dokaj močnega papirja, lepila, tankih prožnih šibic za zma-jevo okostje; trebalo mnogo, mnogo vrvice in naposled raznobarvanega papirja, da se zmaj lepo okrasi in da se mu napravi pisan rep. Ta roba pa ne raste za plotom kot koprive, da bi si jo vzel, komur bi se izljubilo. V prodajalni bi se pač dobilo, ko bi bilo kaj cvenka v Poldkovih hlačah. Toda ni ga bilo . . . In to je ravno, kar skrbi in žalost dela!
Toda naš Poldek je bistroumen dečko in si ve pomagati iz zadrege. Šmarnice je videl v mestni prodajalni pri podobi Matere božje. ,,Šmarnic bom natrgal in jih ponesem ponudit v ono trgovino! Potem bom pa prosil, da mi dajo, kar potrebujem za ztnaja."
Rečeno, storjenol Sicer ni bilo kmalu toliko šmarnic skupaj, da bi se Poldek zanesel, da dobi zanje vse potrebno; vendarle jo čez par dni dokaj zavestno zastavi proti mestu.
Kaj radi mu dajo tam za velik šop dišečih šmarnic vse, kar prosi, in naposled mu trgovčeva gospa da še par dolgih rožičev v žep in mu pri-jazno reče: ,,Si že priden, pa še prinesi!"
V hipu je bil Poldek doma in takoj pri delu. Toda vkljubtemu, da mu je bil Lipck zvest in neutrudljiv pomagač, vendar delo ni imelo uspeha, ker sta bila le oba novinca v tej stroki. Mnogo je bilo treba meriti, prire-zavati, prenarejati in popravljati. Tudi je trebalo nekaj dni, da se je lep dobro posušil — in pravilno zmaja navezati tudi ni mala umetnost.
Slednjič pa je zmaj le ležal razprostrt na mizi, gotov in pripravljen, da vzleti v zračne višave.
CS3   91   SL>
To je bilo veselja, rajanja in poskakovanja oni dan v Hostarjevi hiši!
,,Popoldne ga bomo, popoldne ga bomo!" se je čulo enomer.
ln res, popoldne so nesli zmaja vunkaj iz hiše. Na cesti pred hišo so ga vravnali. Poldek gfa bo vlekel za vrvico! Lipek je pa žc tako ves srečen, da ga sme držati, in Lovreku se zdi silno imenitno, da sme toliko bližje kot vsa druga vaška otročad.
nZdaj-le bom," vikne Poldek in jo ucedi po cesti. Lipek izpusti ztnaja, ki se polagoma dviga in dviga. Vsa otročja tolpa se zapodi za njim. Da je pa vrišč še hujši, seveda tudi pasje dlake Hostarjevega Čepija, ni smelo manjkati. — —
Toda radost naših junakov in trušč otročje tolpe je bil le kratek. Komaj doseže zmaj višino dreves ob cesti, se nasadi na koničast drog, na katerega so pritrdili vsako pomlad Hostarjev oče hišico, da si napravijo tički gnezdo v nji.
,,Oh zdaj pa je!" se milo začuje spredaj, zadaj pa smeh in krohot vaške otročadi.
Da je nesreča in zadrega še večja, morajo ravno zdaj priti po cesti še tudi dobri stari učitelj.
Radi se izprehajajo po ti cesti in mnogokrat so postali pri Hostarjevih, ko se je izvrševal zmaj v Poldkovi delavnici. Vedeli so tudi, da bo danes prvi poizkus.
,Pri prvem vzletu nesreča?" ogovorč Poldka, ki se je trudil na dre-vesu, da reši razparanega zmaja z nesrečnega droga.
,,Da, da, škoda! Se tudi zgodi, da se stvar, ki se dolgo časa in z velikim trudom napravlja, ko je gotova, pokvari ali tudi uniči na mah. Varno, varno, ne samo kvišku; varno, varno tudi na vrhuncu!"
^Žalibog, da je tako!" Še enkrat rek6 sfari učitelj in gredo zamišljeni dalje svoj pot. Poldkova nezgoda jim obudi stare žalne spomine. Pred oči jim stopi podoba njihovega pridnega učenca Kodranovega Ivana. Bister in priden je bil, da se skrbni učitelj niso mogli zdržati, da bi ne bili rekli, neke ncdelje ,,po nauku" Kodranovemu očetu: ,,Slišite oče, vašega Ivana je pa škoda za dom. Bister in razumen je, da mu ga ni para v naši šoli. Ko bi bil jaz na va>em mestu, kar naprej bi ga dal šolat"
In jeseni je šel Kodranov Ivan res v mestne šole. Sam Bog pa ve, koliko je bilo od one jeseni skozi celih štirinajst let doma skrbi in molitve, pritrgovanja in varčevanja, koliko potov v mesto in iz mesta! Sam Bog ve, koliko je bilo v mestu strahu in trepeta v šolah, koliko tuge in žalosti, koliko zaničevanja in pomanjkovanja, koliko izkušnjav in zapeljevanja!
Pa doma so vse prestali Kodranovi, in vse je premagal. Kodranov Ivan v mestu zato, da»fei bila kedaj pri Kodranovih — nova raaša.
In bila je nova maša.
Ni ga peresa, ki bi moglo !e pr bližno popisati radost. ki jo je obču-tila vsa Kodranova družina.   Veliko,  toda težavno in naporno delo je bilo
ez  95  a
Nezgoda.
srečno končano. Nova maša: konec skrbi in težav; nova maša: začetek no-vega življenja, novega delovanja!
Povzpel se je Kodranov Ivan — in ob novi maši je razprostrl krila, da se dvigne v višave svojega vzvišenega zvanja, da gori deluje in dviga druge k sebi.
Dvignil se je — toda rekel bi samo za trenotek. Onemogel, strt je padel zopet nazaj.
Prehladil se je v svojem svetem poklicu, zbolel, vlegel se . . . Prvi božič po^novi maši, ko so polagali Jezusčka v jaslice, so položili Ivana — na mrtvaški oder. . .
,,Da, da, žalibog, — so še vtretje rekli stari učitelj — ,,se tudi zgodi, da se ono, kar se z mnogim trudom dovršuje, dovršeno na mah ugonobi in uniči. Zato varno, varno, ne samo kvišku; varno, varno tudi na vrhuncul" In svetla solza se utrne v dobrem očesu blagega moža.                 F. G .